Ante Dukič: Od osvita dosutona. Zagreb 1932.
Svojevrstna je ta knjiga pesmi, ki so krepko delo izvirnega duha-opazo-valca in umetnika-oblikovalca, pa čeprav so podana v njej doživetja, včasih tako intimno osebna, da ne bi mogla pri drugem, manj silnem tvorcu in borcu izzvati v bravcu tistega močnega notranjega odmeva, ki je potreben za duhovno in estetsko uživanje vsakršne umetnine. Če še dodam, da pomeni ta zbirka pesniških izpovedi nekak življenjski obračun 6 5 letnega pesnika s samim seboj in z razmerami ter nekaterimi ljudmi v »zemlji Sirotici" (Istri), se moramo še bolj čuditi cuvstveni neposrednosti in izrazni monumentalnosti njegovega pesniškega stila, ki je še po tako dolgem časovnem razdobju dal mogočen obraz tem primarnim življenjskim doživetjem. To se je zgodilo le zato, ker ji bil v njem že od mladih dni ves nemiren in živ gon, „da orem, da izkupim pradjedovski dug". Vse pa za »zemlju Siroticu", ki jo ljubi, kakor
pravi sam:                             .          . ,     .
„A ja bih 1 kosti svoje ciao,
da ih u zemlju zaorem;
i oči svoje, da ih zasijem u njivu,
da iz njih nikne cviječe novo;
i krv svoju, da zalijevam njome
cviječe ovo u orištu svome;
da srdačno zamiriše drevna djedina
i svaka njena ledina
sto kroz vjekove duge
ležaše pusta."                         ,^,    ¦ .    .              N
r                                 (Zavjet, str. 12—13.)
Zato se tudi s to knjigo v pesmi »Osvit" vrača s toplo .in svetlo mislijo k velikemu liku istrskega preporoditelja in prosvetitelja, škofa Juraja Dobrile (1812—1882), ki se ga je prvič ljubeče dotaknil že v svojem znanem, samoniklem spisu „Iz dnevnika jednog magarca", kjer je to veliko »ježenjsko srce" zajel v prikupen, skoraj s svetniško glorijolo ovenčan tip »biskupa Dobrašina". Naš pesnik sam pa je, o ironija življenja, v Istri doživel do neke mere cankarsko usodo, kajti »rodoljubi od zanata", ki „u narod zalaze na hodu-Ijama visokim" in se »bave patriotizmom, bubnjanjem i pizmom" ter »umiju vazda glumiti vješto medene riječi i sečerni smijeh", mu niso dali do svobodnega diha, do razvoja, ker
„čovjek iz duhovnog svijeta
gladan i žedan, gol i bos,
jadan je stvor
i opasan stranac,
kojega treba svezat u lanac,
da ne sije razdor u njihov tor.«     (fiogovi) ^ ^
Zato se mora sam vreči v to neenako borbo z zmajem lažnega rodoljubja, zapuščen, omalovaževan od vseh: »čas grozan ko lavski zub, čas mio ko čedo kad se smije", in je igrača usode božje, ki mu je v težkih dneh trpljenja in zdvajanj kot »glas iz Višine" odkrila:
„U olovo te bacih samo zato,
da ti bude dato,
da u olovu postaneš zlato."              ,-a--       .        N
r                                          (Bijeg, str. 22.)
308

V izgnanstvu, daleč od rodnega kraja in očetovega doma, ga obsije preroška slutnja, da zapiše grožnjo »gazit čete i vi tude ceste: i u vaš če dom tresnuti grom", kar se je na njegovih mučiteljih in tlačiteljih za pol človeškega življenja kesneje tudi izvršilo, ko se je pod pritiskom povojnih razmer „ras-trkalo vaše stado lijepo, sto vas je slijedilo slijepo, a razpada se i ,društvo za uzajamni kad"'. In takrat se mu zazdi, da je prišla ura osvete, čas, ko naj človek iz jarka, ponižan in razžaljen v življenju tisočkrat, stopi pred svoje tirane, zahtevajoč za trpljenje svoje (in najbrže tudi tuje!) primerne kazni. A ta osveta je kazen človeka, ki je iskal vse življenje srca, dobrotnega in toplo
ogrevajočega:                                  .     .   ,..
„Necu da jadni blijedite
i od strave sijedite;
i groze da se ledenite.
Dosta mi je — sasvim dosta:
da se preda mnom crvenite.           /r^.     ..      .      ^..
e                                            (Osveta, str. 36.)
Šele ko je ta osebna pesniška osveta izpolnjena, se njegovemu srcu odpro drugi problemi v življenju: ljubezen, zemlja, narava, domovina, Bog, resnica in pravica, ali, kakor je sam zapisal, „duh iskonski", ki obsega: »Ljepotu, U Ljepoti Dobrotu. U Dobroti Pravdu. U Pravdi Istinu. U Istini Svijetlo. U Svijetlu Toplinu. U Toplini Slast. Največju. Najčišču. (Traženje, str. 92.)
Njegova titanska borba za spoznanjem Absolutnega, Boga in večnosti, ga vodi skozi vročične privide sanj in misli, mimo prepadov zanikanja ter po iskanju resne misli in ideje v življenju ter naravi do edinega trdnega, resničnega spoznanja:                TT                     v v
»Ugledat Me mozes samo duhom,
ni kroz oči, ni kroz culo koje,
ni kroz razpuklino nebeskoga svoda,
več jedino kroz srce svoje.
Kroz srce — razpuklo od bola."
(Osveta, str. 111.)
Zato je tudi njegova ljubezen do žene nekaj asketsko čistega, pranagon-skega, prvobitnega, daleč od sentimentalnega erotizma, ki je cilj samemu sebi. Dukičeva žena je „prava žena", ustvarjena v trpljenju samoočiščenja. „Ona je bezimena. Ona je samo — žena", poveličana, kakor je sam zapisal, v muki in hrepenenju „Velike Noči".
Zemlja in narava (istrska pokrajina, podana v skopih, a ostrih črtah starinskega lesoreza) služita Dukiču, da „srce se stišava: u njemu zaspava zmaj i zmija". Tja hodi iskat miru, ko gre „putem novim i netaknuto čistim", ker „niko tu još nije pregazio črva. Nikad nije tu prošla ni tuga ni bol". Odmev prestanih bridkosti se mu trenotno utrne v samoti dneva, ko se potaplja v siromašnost istrske pokrajine, kjer je pravi vladar samo kamen.
Na tej gorski samoti, ki je mirna, a strašna v svoji veličastni negibnosti, se spomni Boga, ki mu hoče sezidati na bregu kapelico „za Te i za me",
„da se sami na miru porazgovorimo i jedan drugome srce otvorimo, i da odlučimo sto čemo dalje.
(Na brijegu, str. 65.)
309
V tem stavku, samozavestnem, mogočnem, je toliko pobožne iskrenosti ter žive zavesti moči in vrednosti pračloveške, da ne podvomiš niti za hip v umetniško resničnost samodarovanja na »Svetom Brdu", kjer mu je plamen na žrtveniku rajsko blažen in po godu ter je sladka vsaka njegova rana,
»kad je vatra iznutra jača neg svana.
(Žrtva, str. 69.)
Celotna skupina teh pesmi, ki so svojevrsten izraz močnih pesniških doživetij samonikle duševnosti, ki je mogla dozoreti v svojo polnost le v dolgem samotarskem življenju, je sklesana ko iz kamena. V mogočnih kvadrih se dviga njih monunientalen izraz od kitice do kitice svobodnega umetniškega stila, ki mu prost verz, notranje in zunanje uglašen, teče v silnem čuvstvenem in miselnem zagonu ko v zimskem solncu sproščen gorski slap.                        1
Zato morajo utrpeti pesmi sledečih odstavkov na moči umetniškega vtisa, čeprav obsegajo marsikateri toplo občuten motiv ter nekatero miselno in izrazno dobro pogojeno pesem. Naj imenujem n. pr. „Oblutakcc in ono nežno lepo pesem „Božja njiva", ki je očetovsko gorak spomin na »četiri hrastova križa" v Istri, pod katerimi »zasijano je osam očica moje dječice", s pesniško uspelo primerjavo „osam mojih ugaslih sviječa".
Če se ustavim ob koncu svojega poročila še enkrat sintetično ob tehtni vsebini in obliki tega uspelega novega Dukičevega knjižnega dela in ga v duhu vzporedim s prejšnjima njegovima knjigama, z znanim »Dnevnikom jednog magarca" (izšel 1925.) in s »Pogledi na život i svijet" (izšli v dveh izdajah leta 1927. in leta 1929.), moram ugotoviti, da poslednje njegove pesmi v marsičem izpopolnjujejo njegov dosedanji človeški in umetniški obraz. Kajti, če je bil v prvem svojem književnem delu duhovit v gledanju in epično širok v podajanju nacionalnega in kulturnega preporoda naše Istre in če je bil v svoji drugi knjigi sokratsko globok ter mestoma epigramatsko stvaren in kratek v pogledih na svet in življenje okoli sebe, je s sedanjo knjigo pesmi, iskrenih do fizične bolečine, toplih in krepkih do upornega sarkazma, srečno dopolnil v vseh notranjih in zunanjih odnosih duhovno obličje samega sebe, svoje rodne pokrajine ter nekdanjih ljudi in razmer v njej. In to je bridko lepo poslanstvo sleherne prave umetnosti!                                                           Janko Samec.
L'Ermite-J. Gregorič: Kako sem ubila svojega otroka. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1932.
Eden najbolj znanih katoliških pisateljev sodobne Francije prikazuje borbo matere, ki s silo usmerja korake svojega sina, da ga ohrani sebi: najprej ga odvrne od duhovniškega stanu, nato pa od službe domovini, ko mu med vojno preskrbi mesto v zaledju.
Snov in koncepcija povesti prikazujeta pisatelja kot izrazit tip povprečnega, religiozno usmerjenega Francoza, ki očituje poleg verskega fanatizma tudi močno šovinistično razpoloženje. Kot propovedniku nauka o miru in ljubezni mu niti na misel ne pride, da bi prikazal nemoralno stran vojne ter osvetlil v pravi luči njene vzroke in posledice, temveč jo vseskozi proslavlja kot častno dejanje domovine. Njegov junak se ustreli, ker ne more preboleti tega, da je sledil ženi, namesto Bogu in domovini (v vojno). »Kajti ženska je grenkejša od smrti —", ta refren se ponavlja v knjigi poleg drugih podobnih konstatacij brez smisla in utemeljitve.
310