664
GUSTAV STRNIŠA: DAMA.
„Konec, konec je!" je završalo po barakah. „Pazi, skloni se, da te ne ubije!" „Ah, čemu! Sedaj ne bo ubilo!"
„Beži, skloni se, skrij se!" so mu klicali iz barake in ga vabili k sebi.
„Nikamor se več ne skrijem; saj tako pridejo..."
Sredi taborišča je zadivjal orkester, ujetniški orkester.
„Muzika; naši igrajo!" so planili iz barak in se kriče pridružili muzikantom. Vse se je smejalo, križem kričalo in drvelo z muziko. Straže so izginile. Verige so počile, vse se je razmahnilo.
„Svoboda, svoboda!"
>
L^O
GUSTAV STRNIŠA:
DAMA.
Š. K. Pogled njen: demon je zanetil kres ognjenega vesoljstva v tihi mrak, — bog spuščal strele svetle iz nebes — v trepetu ljubil ust sem žarkih mak. —
Objem: odprla zemlja je skrivnost, iz žil ognjenih plal življenja val — začutil sem njegovo globokost in v sili sem stvarjenja trepetal —
Nasmeh njen: Lahno se je gibal svod in tresel zemlje se svetal tečaj — zakrvavelo solnce je — zahod spojil se v jutra zlatega sijaj —
A njen poljub: presekal kerubim neba je zastor, tiho zaihtel, v zavisti ž njim zaplakal serafim, — v grmenju satan divje je zaklel —