127PRESoJE
LEon MARC 
za nOvO tradicijO, 
PiSMA dUHovnikoM in 
dRUGiM PASToRALniM 
dELAvCEM v LETU 
EvHARiSTiČnEGA 
konGRESA, dRAvLJE 2010
Pravijo, da je najteže imeti duhovne vaje za duhov-
nike. Verjetno zato, ker imajo 
"pobožnih" besed že polna 
ušesa in se jih le stežka kaj 
prime. Po drugi strani najbrž, 
vsaj za duhovnika, tudi zato, 
ker to od pripravljalca zahteva, 
da se poglobi tudi v svoj 
položaj in ne samo soli pamet 
drugim. Da pa bi se duhovnih 
ali pastoralnih nagovorov 
duhovnikom lotil laik? 
Nezaslišano! Kar vidim kakšne 
svoje kolege, ki se že vnaprej 
zgražajo … Kako naj vendar 
laik razume vso kompleksnost 
našega položaja, kako naj 
ujame drugačnost naše 
življenjske odločitve, kako 
naj začuti, kaj nas tare … Pa 
vendar, je mogoče! In ne samo 
mogoče, res navduši. Spodbu-
di in izziva. Preko tega branja 
sem na svoji duhovniški poti 
našel sopotnika in sobrata 
tam, kjer ga verjetno ne bi 
pričakoval. 
Leon Marc ob evharistič-
nem kongresu v Sloveniji, 
torej pred približno letom, 
sklene prispevati po svojih 
močeh k pripravi. Zato zapiše 
(ali bolj verjetno zbere neod-
poslana(?)) pisma različnim 
duhovnim pastirjem, ki so 
tako ali drugače zaznamovali 
naš čas in duhovno atmosfero. 
Nekatera bolj, druga manj 
kritična. A skozi vsa žari živa 
povezanost s tkivom Cerkve 
in stvarna refleksija naših 
razmer. Gotovo, ne morem se 
strinjati kar z vsem, marsikaj 
sam vidim drugače, a že s 
tem, da avtor zazna nekatere 
probleme, ki drugače v Cerkvi 
ostajajo bolj ali manj ob 
strani, recimo birokratsko 
samovoljo lokalnih sakralnih 
"kraljev na Betajnovi", prijetno 
preseneti. Predvsem pa je 
v svojem pisanju prijeten 
sogovornik, ki pogumno, 
precejšnji nenaklonjenosti 
pobudi laikov v slovenski 
Cerkvi navkljub, razmišlja, 
išče in spodbuja. Predvsem 
dejstvo, da svobodno in 
argumentirano premišljuje na 
področju, ki je pri nas tradicio-
nalno prepuščeno nadškofovi 
pridigi na veliki šmaren in 
pa našemu medsebojnemu 
duhovniškemu šepetanju (ali 
še to ne), mi pomeni veliko 
znamenje upanja – in kažipot 
tudi za druge. In postavlja 
pod vprašaj eno zadnje čase 
najbolj zakoreninjenih drž 
intelektualca v slovenskem 
cerkvenem prostoru, namreč 
tragično distanco. Vse preveč 
je razširjeno občutje, da se vsi 
misleči počutijo popolnoma 
ob robu (in včasih tudi čez rob) 
našega občestva. Da jih samo 
občestvo v nekakšnem primi-
tivnem strahu (pred resnico?) 
na ta rob vedno znova poriva 
(tudi z izgovorom na "Nauk", 
ki ga pogosto, žal nereflekti-
rano, navaja bolj papeško od 
papeža). Kdor razmišlja, se 
sprašuje, je v našem okolju žal 
prehitro sumljiv in se mora 
počutiti odpadnika, namesto 
da bi čutil podporo za svoje 
iskanje in prizadevanje. 
Končno sam nauk Cerkve 
pač temelji na dolgoletnem 
(navdihnjenem) razumskem 
iskanju. A žal bo verjetno 
vedno tako, da bodo v imenu 
površnosti diskvalificirani 
tisti, ki želijo iskati globlje. In 
jih bodo dojemali kot tiste, ki 
izpodjedajo korenine, ne pa 
jih negujejo. Leon Marc takšni 
ubijajoči atmosferi navkljub 
tvega in pride z besedo na dan. 
Besedo, ki je osvežilna, izziva 
in tolaži. Ne le nas duhovnike, 
pač pa tudi laike. Najprej 
s tem, da odpira prostor 
dialoga na področju, kjer ga 
tradicionalno ni. Potem s 
tem, da pokaže, da lahko tudi 
laik spodobno razpravlja o 
notranjecerkvenih vprašanjih. 
S tem spodbuja še druge 
slovenske katoliške intelektu-
alce, da se umaknejo iz zavetja 
128    TRETJI DAN    2011    7/8
nekakšnega disidentstva (ki 
ga najbolj radikalno upodablja 
Vinko Ošlak s svojim "odho-
dom") in pogumno gradijo 
občestvo. 
Avtor se v pismih dotakne 
najprej vprašanja verske 
prakse staršev veroučencev 
in duhovnikovega odnosa 
do nje. Nato spodbudi k 
temu, da maše ne bi bile tako 
polne raznih senzacionalnih 
dodatkov, ki naj bi jih naredile 
"popularne", temveč da naj bi 
več vložili v jasnost, približanje 
samega mašnega obreda, ki je 
sam na sebi brez vseh uvodov, 
igric in podobnih okraskov 
dogodek "par excellence". 
Na novo ovrednoti nedeljsko 
mašno obveznost in jo skuša 
očistiti priokusa zoprne rutine. 
Posvari pred pretiranim 
poglabljanjem v (pre)zahtevno 
duhovnost in pobožnosti, 
namesto tega pa spodbudi k 
tvorni dejavnosti in vsakdanji 
praksi. Ne spreneveda se 
ob vprašanju duhovniške 
osamljenosti in alkoholizma. 
Duhovnike spodbuja, naj tudi 
v navidezno nezanimivih 
cerkvenih službah, kot je 
recimo mesto izseljenskega 
duhovnika, skušajo najti izziv 
in razsežnost svoje pokli-
canosti. Ob sobotnem letu 
opozori, da je pastorala najprej 
pravzaprav božje delo (in ni 
odvisna samo od nas in našega 
prizadevanja). Merc se ne 
ustraši niti vprašanja homo-
seksualnosti in pedofilije, kjer 
jasno izpostavi sprenevedanje 
in marginalizacijo, ki ti temi 
žal obdaja. Ustavi se ob gibanju 
Pot, ki je dodobra pretreslo 
prejšnjo generacijo – ob 
tem se lahko vprašamo, ali 
danes obstaja pobuda v naši 
Cerkvi, ki v okviru "čustvene 
in duhovne uravnoteženosti" 
premore enako mero ognja in 
globine. Brez leporečenja in 
ideologiziranja se sooči z vpra-
šanjem trpljenja, ki je najbolj 
zgoščeno po bolnišnicah, in 
stvarno razoroži še sodobno 
nagibanje k evtanaziji. Ob 
vprašanju ekumenizma se 
dotakne avtor tudi njegovega 
širšega kulturnega pomena, 
ki pomeni na eni strani jasno 
zavest svojih korenin in 
samobitnosti, po drugi strani 
pa zavest o medsebojnem 
bogatenju različnih in odstop 
od nacionalnih kompleksov. 
Opozori na "pocukrano", 
plitvo in nereflektirano 
marijansko pobožnost, ki je pri 
preprostih dušah sicer lahko 
dopustna, a naj bi jo duhovnik 
vendarle presegel in nadgradil 
s sodobnosti ustreznim 
odnosom do Božje Matere. V 
rožnem vencu vidi možnost, 
da katoličani spet odkrijemo 
meditacijo. Čaščenje svetnikov, 
pravi drugje, nam ne sme 
zamegliti ali zmesti odnosa z 
Jezusom. Spodbudi duhovnike 
in Cerkev, naj bolj pogumno 
in v sodobnem, svežem 
jeziku spregovorijo o smrti in 
posmrtnosti, ki je za ostali svet 
pogosto tabu tema. Razgali 
dostikrat zelo površen odnos 
oznanjevalcev do spolnosti, 
ki se pogosto zvede zgolj na 
skupek prepovedi, ne sprego-
vori pa o njeni resnični, čudo-
viti vsebini. Ob verskem tisku 
izrazi pomislek, da nas rad 
preveč zapira v geto, namesto 
da bi bil sredstvo dialoga in 
evangelizacije. Ob izkušnji 
cerkve na Irskem razkriva, da 
je ključno delo duhovnika pač 
duhovno spremljanje ljudi in 
da je ostala organizacijska ter 
kulturna dejavnost drugotna, 
če že ne neposredno delo 
drugih. Razmišlja o čedalje 
bolj opuščanem zakramentu 
spovedi in se nagiba k 
uvajanju skupne odveze (do 
česar smo morda lahko sicer 
skeptični, a nas utegnejo 
razmere pripeljati do tega). Ob 
vprašanju splava in spočetja 
"in vitro" svari pred pretiranim 
dogmatizmom in se zavzema 
za konstruktiven dialog z 
ljudmi "blage volje". Kritizira 
problematično politikantstvo 
vodstva Cerkve v osamosvo-
jeni Sloveniji. Ob Kardinalu 
razmišlja o vstopanju velikih 
osebnosti v našo zakotnost. 
Slovenski Cerkvi iz srca vošči, 
da bi dovolila po vojni pokoj-
nim počivati v Božjem miru 
in bi znala stopiti na distanco 
do tedanjih časov in v dialog s 
sedanjimi. Predlaga "prevod" 
Svetega pisma v sodobni jezik. 
Opozori na kulturni prepad 
med cerkveno tradicijo in 
vsakodnevnim komunika-
cijskim prostorom. Nagovori 
še teologa prof. Künga in p. 
Rupnika, knjigo pa zaključi s 
pojasnilom, lahko bi rekli tudi 
apologijo, zakaj ta pisma. 
Skratka, dinamično, 
izzivalno, iskrivo branje. In 
iskrica upanja za slovensko 
"malo čredo".
 Jernej Kurinčič