Alen Sajtl 
Razvoj koncepta in pojma uspešno staranje 
POVZETEK 
Kakovost staranja opisuje množica podobnih in sorodnih izrazov, a le uspešno staranje ima tako dolgo zgodovino in sprejetost med raziskovalci tega podrocja. Uspešno staranje je cilj tako posameznika kot odlocevalcev. Posamezniki, ki se uspešno starajo, gradijo družbo, ki se uspešno stara; uspešno se starajoca družba pa omogoca posameznikom boljše razmere za uspešno staranje. Kljub relativno dolgi zgodovini raziskovanja in razširjenosti izraza pa je njegova temeljna slabost pomanjkanje enotne opredelitve. V pricujocem pregledu literature je predstavljen dosedanji razvoj koncepta in pojma uspešno staranje s kljucnimi spoznanji ter nakazanimi trendi. Iz pregleda literature je razvidno, da gre za vecdimenzionalen model. Od leta 1987, ko je bil opredeljen prvi, izrazito biomedicinski, model, je prišlo do raziskovalne eksplozije, ki se je širila predvsem pod vplivom psihoso­cialnih modelov. K življenjskosti in vsakdanji uporabnosti modela pa je najvec dodal laicen (neznanstven) pogled na uspešno staranje. Pregled je pokazal, da laicne perspektive enakovredno vkljucujejo tako biomedicinske kot psihosocialne prvine uspešnega staranja. Prihodnost izraza je v vecji povezanosti v družben kontekst predvsem pri vkljucevanju vseživljenjske perspektive, saj se lahko uspešno staramo vse življenje. Pricakuje se vecji poudarek na sposobnostih ter reorganizacija kljucnih institucij, ki bi cim dlje omogocale uspešno staranje. 
Kljucne besede: uspešno staranje, laicne predstave, psihosocialne kategorije, biomedicinske kategorije 
AVTOR 
Alen Sajtl (1984) je univerzitetni diplomirani psiholog in doktorski študent socialne gerontologije (AMEU), zaposlen na Inštitutu Antona Trstenjaka za geron­tologijo in medgeneracijsko sožitje. Po koncanem študiju je delal kot koordinator aktivnosti na podrocju duševnega zdravja in dela s starejšimi ljudmi. Na Inštitutu se posveca predvsem raziskovalnemu delu, razvoju starosti prijaznih skupnosti ter preventivnem socialno varstvenem programu Staranje brez nasilja. 
ABSTRACT 
Development of the concept and notion of successful ageing 
Quality ageing is described by many similar and related terms, but only su­ccessful ageing has such a long history and recognition among researchers in the field. Ageing well is the goal of the individual and decision-makers. Individuals who age well create a society that ages well. A society that ages well enables individuals to age better. Despite the relatively long history of research and the widespread use of the term, its fundamental flaw is still a lack of a single definition. This literature review describes the development of the concept so far, with key insights and an indication of future trends. The literature review shows that it is a multidimensional model. Since 1987, when the first model was defined, which was distinctly biomedical, there has been an explosion of research, especially in the direction of psychosocial models. However, it is the lay (non-scientific) per­spective that has contributed most to its vitality and everyday applicability. The review has shown that the lay perspective equally includes both the biomedical and psychosocial elements of successful ageing. The future of the concept lies in its greater integration into the social context, in particular by incorporating a lifelong perspective, as we can age successfully throughout our whole lives. There is also a growing emphasis on competences and the reorganisation of key institutions to enable successful ageing for as long as possible. 
AUTHOR 
Alen Sajtl is a University graduated Psychologist and a Phd student of Social Gerontology at Alma Mater Europaea in Maribor. After graduating he worked as an Activities Coordinator in the field of mental health and working with older pe­ople. He is currently working at the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations where he focuses primarily on research and development of age-friendly communities and preventive programme Ageing vithout violence. 

1 UVOD 
Na uspešno staranje lahko gledamo tako z vidika populacije kakor posa­meznika, zato priteguje pozornost odlocevalcev in ljudi, ki se starajo. Uspešno staranje je kljucnega pomena za posameznika kot za širšo družbo. Posamezniki, ki se uspešno starajo, gradijo družbo, ki se uspešno stara in uspešno starajoca se družba spodbuja uspešno staranje posameznika. 
Da koncept uspešnega staranja lahko doprinaša k uspešnemu staranju, po­trebujemo njegovo jasno opredelitev, ki bo omogocala ucinkovitejše ozavešcanje ter boljše nacrtovanje ucinkovitih intervencij. Opredelitev mora vsebovati tudi metodo merjenja ter napovedovanje uspešnosti kakovostnega staranja (Depp & Jeste, 2006). 
Kljub relativno dolgi zgodovini raziskovanja pa enotna opredelitev, tako kon­ceptualna kot operativna, še vedno manjka. Ni še splošnega soglasja, kaj uspešno staranje je, kako ga univerzalno meriti ter kdo naj bi ga sploh opredelil (Depp & Jeste, 2006; R. A. Pruchno idr., 2010). Prepoznavanje uspešnosti staranja je odvisno od opredelitve, saj razlicne opredelitve in razlicni nacini merjenja dajejo razlicne rezultate. Najnovejša spoznanja kažejo, da mora opredelitev ustrezati klinikom, raziskovalcem in starejšim (Depp & Jeste, 2006). Ker gre za obsežno in pomembno temo, sta bili njej namenjeni tudi posebni številki dveh uglednih gerontoloških revij: Journals of Gerontology; Social Sciences (R. Pruchno & Carr, 2017) in The Gerontologist („Successful Aging“, 2015). 

2 METODA 
Uporabljena metoda je sistematicni pregled literature. Za potrebe pregleda so bile pregledane podatkovne baze PubMed, WebOf Science Core Collection ter Esmerald Insight. Uporabljeni sta bili kljucni besedi »Successful aging« in »definition«. V pregled so bili vkljuceni vsi clanki, ki so pomembno prispevali k zgodovini opredeljevanja uspešnega staranja. 

3 USPEŠNO ALI AKTIVNO STARANJE TER SORODNI IZRAZI 
Poskusu opredelitve uspešnega staranja zagotovo ni v pomoc raznolikost opisnih izrazov, med katerimi ni soglasja. V svetovnem merilu se izrazi, ki se uporabljajo za poimenovanje pojma »dobro staranje«, zelo razlikujejo. Med bolj popularnimi so aktivno staranje, zdravo staranje, pozitivno staranje, dejavno staranje, kompetentno staranje, produktivno staranje in še kakšno staranje; za odnose med njimi glej sliko 1. Vsak od teh pojmov poudarja, vcasih zelo subtilno, svoj pristop k pridobitvam in možnostim staranja (Barrett & McGoldrick, 2013). Ceprav se ti izrazi pogosto uporabljajo izmenicno, se po svoji naravi razlikujejo in nobeden ni brez kritike. 
Slika 1: Dimenzije uspešnega staranja. Prirejeno po (Fernández-Ballesteros & Sánchez-Izquierdo, 2019). 

V zadnjih desetletjih se najpogosteje uporabljata izraza uspešno staranje v Združenih državah Amerike, v Evropi pa se je kot odziv na staranje prebivalstva uveljavilo predvsem aktivno staranje. Tako uspešno kot aktivno staranje izhajata iz iste znanstvene podlage, in sicer iz vidika aktivnosti. A med njima obstajajo tudi pomembne razlike. 
Aktivno staranje je mlajši, a velja za širši in bolj celosten pojem, ki vkljucuje celoten potek življenja in aktivnosti z vidika tako posameznika kot družbo (Foster & Walker, 2014). Koncept aktivnega staranja se je zacel razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s poudarkom na povezavi med aktivnostjo in zdravjem. Ukvarja se predvsem s spodbujanjem pravic starejših, da ostanejo zdravi (zmanj­šanje stroškov zdravstvenega in socialnega varstva), da ostanejo dlje casa zaposleni (zmanjšanje stroškov pokojnin) ter da sodelujejo v družbenem in politicnem življenju (Walker & Maltby, 2012). 
Uspešno staranje poudarja oseben nadzor nad izidi v poznejšem življenjskem obdobju ter zanemarja zgodovinski in kulturni kontekst na delovanje v poznej­šem življenjskem obdobju. K pogosti rabi izraza uspešno staranje je pripomogla predvsem njegova relativno dolga zgodovina ter sprejetost med raziskovalno skupnostjo. 

4 PRVIC ZAPISANO USPEŠNO STARANJE 
Razmišljanje o uspešni starosti je že zelo staro. Že Ciceron je leta 44 pred našim štetjem v svojem delu De senectute razmišljal, da starost ob ustreznem pristopu daje priložnosti za pozitivne spremembe in ucinkovito delovanje (Ciceron, 2015; Golja idr., 2020). 
Za pomemben mejnik je v prvi številki vplivne gerontološke revije The Gerontologist poskrbel Robert Havighurst (1961). Poudaril je, da bi morala gerontološka znanost za dobro svetovanje izhajati iz teorije uspešnega staranja. Izraz uspešno staranje lahko pomeni tako prilagodljivo teorijo kot izkušnjo, ki jo je možno meriti. Havighurst je menil, da uspešno staranje opredeljujejo pogoji individualnega in družbenega življenja, v katerih posameznik doseže najvecje zadovoljstvo in sreco. Izraz je torej prakticno tako star kakor geron­tologija. 
Desetletje pozneje se je Neugarten (1972) strinjal, da je osrednji dejavnik pri napovedovanju uspešnega staranja posameznikova osebnost. Stil spoprijema­nja, predhodne sposobnosti prilagajanja in pricakovanja glede življenja, pa tudi dohodek, zdravje, socialni stiki, svobošcine in omejitve so bili obravnavani kot del sooblikovanja osebnosti in so tako vplivali na izjemno kompleksnost uspe­šnega staranja. V skladu s tem je Neugarten preprostejšemu modelu Reicharda in sodelavcev (1962), ki je bil osredotocen le na osebnost, dodal zdravstvene in socialne znacilnosti. Tako lahko v pogledih na uspešno staranje prepoznamo vecdimenzionalnost, ki se je odražala v teh zgodnjih gerontoloških formulacijah (Neugarten, 1972). 
Posebno omembo si zasluži koncept Erika Eriksona o celovitosti ega in obu­pu (Erikson, 1950), saj ga lahko obravnavamo kot zgodnejšo razlicico koncepta uspešnega staranja. Erikson predstavi osem življenjskih stopenj od rojstva do starosti. Uspešno reševanje izzivov, ki jih prinaša posamezna stopnja, je pogoj za uspešno obvladovanje naslednje stopnje. Osma in zadnja stopnja se imenuje integriteta kadar je bilo življenje izpolnjujoce, sicer nastopi obup. Eriksonova merila uspešnega staranja so subjektivna in fenomenološka; ne razpravlja o objektivnih merilih telesnega. Zagotovo pa je ena od dobrih metod za uspešno preživeto življenje lahko pojem generativnosti, opredeljen preprosto kot skrb za dobrobit prihodnjih generacij (Erikson idr., 1989). 

5 OD BIOMEDICINSKIH DO PSIHOSOCIALNIH OPREDELITEV 
Ceprav je Havinghurst izraz uspešno staranje prvic zapisal leta 1961, pa je zgodovino podrocja usodno zaznamovalo leto 1984. Pri raziskovanju tega po­drocja je takrat statistiko zanimala predvsem normalnost (obicajnost), oziroma povprecne težnje razlicnih starostnih skupin, zanemarjala pa je razlike med po­samezniki. Nekatere raziskovalce pa je zacela zanimati razlika med »obicajnim« staranjem in »boljšim od obicajnega«. Na neki tocki je v skupinskih razpravah »boljše od obicajnega« postalo »uspešno«. In nastal je prvi model uspešnega staranja (Successful Aging, 2015). 
Prvi in kmalu prevladujoci model sta opredelila Rowe in Kahn (1987), ko sta ga razmejila od »obicajnega staranja«. Zanj sta zapisala, da je znacilno dobro funkcioniranje, a z visokim tveganjem za pojav bolezni in razvojem invalidno­sti. Nasprotno sta uspešno staranje opisala kot uspešno izogibanje boleznim in invalidnosti, ohranjanje visoke fizicne zmogljivosti ter aktivno udejstvovanje v življenju (Rowe & Kahn, 1987). Ceprav modela nista podrobneje operacionali­zirala, njun model uspešnega staranja velja za prvi pravi oris podrocja. 
Po orisu podrocja je kolicina spoznanj zacela hitro narašcati. Pojavile so se razlicne opredelitve uspešnega staranja (Bowling, 2007). Razlicni avtorji so zaceli ugotavljati, da je Rowe in Kahnov model izrazito biomedicinski, saj se osredotoca predvsem na osnovne cloveške vire kot sta zdravje in kognicija. Poudarek na telesnem zdravju, kognitivnem delovanju in socialni vkljucenosti ne upošteva drugih vidikov, pomembnih za življenje odraslih in starejših ljudi, kot sta osebnost in duševno zdravje. Psihosocialni teoretiki so zaceli ugotavljati, da biomedicinski model nima realisticnih obetov uspešnega napovedovanja uspešnega staranja (Bowling & Dieppe, 2005), ter da pretirana osredotocenost nanj zavira nadaljnje raziskovanje in oblikovanje primerne zakonodaje (Glass, 2003). Ryff je prvi izpostavil pomen psihosocianih faktorjev, kot so na primer sprejemanje samega sebe, smisel v življenju, osebnostna rast in pozitivni socialni odnosi (Ryff, 1982). 
Hitro je postalo jasno, da je opredelitev uspešnega staranja kompleksnejša od zdravja in da opredelitev presega samo izogibanje boleznim. Tako je bil že kmalu po uvedbi model Rowea in Kahna deležen mnogo kritik, ki so temeljile na empiricnih podatkih in so zahtevale njegovo razširitev. Število in raznolikost kritik je tako naraslo, da sta jih Martinson in Berridge (2015) v posebni številki revije The Gerontologist, posveceni konceptu uspešnega staranja, razdelila v štiri razlicne kategorije. Tako 45 % objavljenih kritik zahteva vecje upoštevanje subjektivnih sestavin uspešnega staranja, 25 % zahteva druge razširitve mode-la; 20 % zahteva bolj vkljucujoco opredelitev uspešnega staranja ter izogibanje stigmatizaciji in diskriminaciji tistih, ki se ne starajo dobro, 10 % pa jih poskuša popraviti ali nadomestiti zaznano zahodno kulturno pristranskost v prvem mo-delu (Martin idr., 2015). 
Psihosocialni modeli so dosegli vrhunec v gibanju pozitivne psihologije z njenimi zagovorniki prednosti naucenega optimizma. Predpostavlja se, da se ljudje lahko naucijo videti »napol polno steklenico« namesto »napol prazne« in da je pozitivno gledanje na svet vešcina, ki jo lahko gojimo. Toda ne glede na verjetnost genetskih vplivov pa ljudi v resnicnem življenju ni vedno lahko pripraviti do tega, da bi se razveselili. Ker se vedno bolj zavedamo, da starejši ljudje niso homogena skupina, potrebujejo zdravstveni delavci bolj uravnoteže­ne, interdisciplinarne poglede na starejše ljudi. Nizka pricakovanja ljudi glede staranja so povezana z manjšim pomenom, ki ga pripisujejo iskanju zdravstvene oskrbe (Bowling & Dieppe, 2005). 
Vaillant je na podlagi prelomne harvardske študije o razvoju odraslih trdil, da je uspešno staranje manj odvisno od genetskih predispozicij, kakor se je takrat predvidevalo. Ce se na primer visoko socialno delovanje sprejme kot del uspešnega staranja, to pomeni, da je treba ljudi spodbujati, da že od mladih let gradijo svoje socialne dejavnosti in mreže, ter da je treba zagotoviti ustrezne skupnostne zmogljivosti. Raziskave kažejo, da so številna podrocja uspešnega staranja medsebojno povezana in da je vec družbenih dejavnosti in odnosov povezanih z zadovoljstvom z življenjem ter boljšim zdravjem in delovanjem, samostojnostjo in preživetjem (Vaillant & Mukamal, 2001). 

6 VECDIMENZIONALNI MODELI 
Enodimenzionalne biomedicinske kakor tudi samo psihosocialne perspek­tive veljajo za nepopolne opredelitve uspešnega staranja (Baltes & Baltes, 1990; Bowling & Dieppe, 2005; Glass, 2003). Biomedicinski raziskovalci menijo, da so psihosocialni ukrepi lahko zavajajoci kazalniki zaradi plasticnosti cloveške psihe in subjektivnega porocanja o uspešnem staranju (Baltes &Baltes, 1990). Nasprotno pa psihosocialni teoretiki menijo, da je izogibanje bolezni in ohranjanje telesnega delovanja nerealno (Bowling & Dieppe, 2005) ter da biomedicinska usmerjenost uspešnega staranja zavira raziskave in razvoj intervencij (Glass, 2003). 
Ceprav se biomedicinski in psihosocialni koncepti teoreticno razlikujejo, pa se ne izkljucujejo; obstajajo vecdimenzionalne teorije, ki uporabljajo sestavine tako biomedicinskih kot psihosocialnih teorij (Baltes & Baltes, 1990; Glass, 2003; Bowling & Dieppe, 2005; Bowling, 2007; Hung et al., 2010; R. A. Pruchno idr., 2010). Takšni modeli nakazujejo premik k bolj celostnemu pogledu na uspešno staranje od biomedicinsko usmerjenih enodimenzionalnih fizioloških modelov k bolj subjektivnim vidikom procesa staranja. 

7 OBJEKTIVNOST ALI SUBJEKTIVNOST 
Opredelitve so tesno povezane tudi z merjenjem, zato razlike med objektivnimi biomedicinskimi in subjektivnimi psihosocialnimi opredelitvami pomenijo tudi ustrezno razlicne nacine merjenja. 
V širši literaturi se uspešno staranje opredeljuje tako z objektivnimi (Rowe & Kahn, 1987) kot subjektivnimi merili (Baltes & Baltes, 1990). Zaradi neskladja med subjektivnimi izkušnjami in uveljavljenimi objektivnimi merili je vkljuci­tev lastnih izkušenj starejših ljudi v opredelitve uspešnega staranja pomembna, vendar v empiricnih študijah pogosto spregledana (R. A. Pruchno idr., 2010). 
Rowe in Kahn (1987) v svojem modelu uspešnega staranja opredeljujeta uspešno staranje kot izogibanje bolezni in invalidnosti, ohranjanje telesnega delovanja in aktivno vkljucevanje v življenje. Za merjenje teh pojavov so po­trebne biomedicinske metrike, npr. vprašalnik dejavnosti vsakdanjega življenja (Fuentes-García, 2014). 
Subjektivno doživljanje staranja pa se obicajno meri z intervjujem (npr. Rei­chstadt idr., 2010) ali s standardiziranimi vprašalniki, ki na podlagi operativnih opredelitev zahtevajo specificno samooceno (Cosco, 2015). 

8 LAICNI POGLEDI NA USPEŠNO STARANJE 
Psihosocialno opredeljevanje se je hitro razširilo in zacelo vkljucevati laicno, neakademsko perspektivo o uspešnem staranju, ki je temeljila predvsem na kvalitativnem raziskovanju (Bowling, 2006; Hung idr., 2010). 
Laicne teorije zapolnjujejo vrzel med biomedicinskimi in psihosocialnimi teorijami ter zagotavljajo zelo kontekstualizirane in prakticno pomembne infor­macije glede perecih vprašanj starejših, kot je predvidevanje podrocij socialne stiske in povpraševanja po storitvah (Bowling, 2006). 
Laicni pogledi na uspešno staranje so pomembni za preverjanje veljavnosti obstojecih modelov in ukrepov, ce naj bi bili ti sploh pomembni za populacijo, za katero se uporabljajo. Razvijanje družbenih ciljev je nesmiselno, ce jih starejši ljudje ne vzamejo za svoje (Bowling & Dieppe, 2005). 
Laicne teorije so uspešno premostile razkorak med biomedicinskimi in psi-hosocialnimi teorijami, saj dajejo vsem pridobljenim informacijam kontekst in so zelo prakticne, ker nam povejo, kakšne so dejanske potrebe starejših ljudi in kako jih lahko nacrtujemo. 
Zanimivo je, da naj bi bila razširjenost uspešnega staranja vecja, ce se doloci na podlagi samoocene v primerjavi z objektivnimi merili, ki jih doloci raziskovalec (Cosco idr., 2013). Vendar je bilo stališcem starejših ljudi o lastnem uspešnem staranju posveceno manj pozornosti; ta trend se pocasi obraca. 
Kljub razlikam med temi opredelitvami je bilo v literaturi vec skupnih ugo­tovitev. Povprecni delež uspešno starajocih je bil 35,8 % (SD: 19,8), kar kaže na to, da je bila precejšnja manjšina starejših ljudi oznacena kot uspešno starajoca se (Depp & Jeste, 2006). 
Predhodne študije so se osredotocale predvsem na pomen staranja za starejše ljudi in na njihovo prepricanje o uspešnem staranju (Nosraty idr., 2015; Zanjari, 2016). Ceprav je pomembno poznati predstave in prepricanja starejših, pa je enako pomembno oceniti predstave razlicnih starostnih skupin o staranju, saj javno mnenje lahko vpliva na predstave o starejših kot o skupini (Demakakos idr., 2006). Prav tako pomembno je, da posamezniki predstave o lastnem stara­nju razvijejo preko procesa internalizacije in to veliko let preden sami postanejo stari (Levy idr., 2002). 
9 KOMPONENTE USPEŠNEGA STARANJA 
Pri primerjavi objektivnih in subjektivnih meril je bilo predlaganih nešteto podrocij, ki naj bi jih dobra opredelitev vsebovala. Za predstavo: v sistematicnem pregledu leta 2006 so avtorji našteli 29 razlicnih opredelitev (Depp & Jeste, 2006), ta številka je do 2013 narasla na kar 105 definicij (Cosco idr., 2013). 
Opredelitve so se zelo razlikovale glede na vkljucene komponente. Naj omenim samo najpogostejše iz zadnjega sistematicnega pregleda (Cosco idr., 2013). Avtorji so izpostavili 5 konstruktov (fiziološki, dobro pocutje, aktivnosti, osebni viri, zu­nanji viri); to so nadredne skupine, kamor avtorji uvršcajo kategorije. Najveckrat omenjene kategorije so bile (padajoce): fizicno delovanje (90 %), kognitivno delo­vanje, prisotnost/odsotnost bolezni, custvenost, aktivno življenje, podporni sistem, osebni viri (20 %). Razlicne opredelitve so vkljucevale tako izrazito biomedicinske kot izrazito psihosocialne kategorije ter takšne, ki so zmes obeh (Cosco idr., 2013). 
Medkulturne primerjave uspešnega staranja so zahtevne zaradi razlik v subjek­tivnih merilih, socialno-ekonomskih razmerah in izobrazbi, vendar pa so študije subjektivnega staranja v razlicnih kulturah nujne za utemeljeno razumevanje staranja svetovnega prebivalstva (Martin idr., 2015). 
V eni od raziskav, v katero je bila vkljucena slovenska populacija, se je de­presivnost mocno povezovala s subjektivno zaznano neuspešnostjo staranja. V manjši meri je bila z uspešnim staranjem povezana samoocena kognitivne rezerve. Kognitivna rezerva je možganska sposobnost za kompenzacijo oziroma rekrutiranje dodatnih možganskih centrov pri izvajanju bolj zahtevnih nalog. Zakljucki podpirajo domnevo, da lahko intervencije za zmanjšanje depresije in spodbujanje kognitivne rezerve spodbujajo subjektivno uspešno staranje. Le z boljšim razumevanjem prepricanj starejših ljudi o lastnem staranju jih bomo lahko ucinkovito vkljucili in morda razvili intervencije za spodbujanje uspešnega staranja (Golja idr., 2020). 
10 KJE SO MEJE USPEŠNEGA STARANJA? 
Kljucni vprašanji pri dobri opredelitvi sta: katere sestavine so nujne in koliko jih je dovolj. Te sestavine pa ne smejo biti prevec omejujoce ali celo staristicne. Kar vsaka peta kritika klasicnega modela je namrec izpostavila potrebo po bolj vkljucujoci opredelitvi uspešnega staranja ter izogibanje stigmatizaciji in diskri­minaciji tistih, ki se ne starajo dobro. 
Razlicni avtorji so mnenja, da je uspešno staranje mogoce doseci tudi v neu­godnih zdravstvenih razmerah (Poon idr., 2003). Z razvojem literature o uspe­šnem staranju se je povecalo tudi zanimanje za to, v kolikšni meri se uspešno starajo številne populacije, ki so bile prej izkljucene iz preucevanja. Cho, Martin in Poon (2014) so z analizo izkušenj stoletnikov in osemdesetletnikov ugotovili, da le redki starejši ljudje lahko ohranijo visoko raven delovanja, da bi jih lahko oznacili za uspešne (Cho idr., 2015)education and past life experiences. Podob-no ugotavljajo (Andersen-Ranberg idr., 2001), ki trdijo, da zdravi stoletniki ne obstajajo, avtonomni pa, kar kaže, da ima dolgoživost lahko svojo ceno. Poleg tega bi zelo malo stoletnikov uvrstili med »uspešne« po merilih Rowea in Kahna. 
Kljucnega pomena je, da modeli uspešnega staranja vkljucujejo tudi inva­lidno populacijo ter so zanjo pomembni. Vendar številne sedanje opredelitve uspešnega staranja poudarjajo izogibanje invalidnosti in visoko stopnjo telesne zmogljivosti kot nujni pogoj za dobro pocutje (Molton & Yorkston, 2017). V eni od raziskav so razprave v fokusnih skupinah pokazale, da je uspešno staranje z dolgotrajno telesno invalidnostjo zapleten konstrukt, ki obsega vec medsebojno povezanih podrocij, vkljucno s psihološko odpornostjo in prilagoditvijo, avto­nomijo, socialno povezanostjo ter razpoložljivostjo ustreznega in dostopnega zdravstvenega varstva. 
A tudi tu so pomembne razlike predvsem med tistimi, ki se starajo z invali­dnostjo ali starajo v invalidnost. Starejši ljudje z dolgotrajno invalidnostjo prej doživijo omejitve in se nanje prilagodijo ter so celo bolje prilagojeni kot ljudje brez invalidnosti, ker so razvili doloceno odpornost (Molton & Yorkston, 2017). 
Kako opredeliti uspešno staranje je torej zelo zahtevna naloga. Cim vec po­drocij, domen in kategorij vkljucuje, tem bolj omejujoca je opredelitev. Eden od predlogov je, da mora vsako nadaljnje podrocje izboljševati napovedno vrednost modela ali pa delovati po vkljucevalnem sistemu, npr. izpolnjevati moraš vsaj 3 od 5 pogojev, da se uspešno staraš. (Depp & Jeste, 2006). 
11 PRIHODNOST USPEŠNEGA STARANJA 
Uspešno staranje je bil dolgo zelo individualisticen koncept, ki ni upošteval dejstva, da so spremembe v življenju ljudi in v družbenih strukturah v osnovi soodvisne (Riley & Riley, 1994). A raziskovalno okolje se spreminja in v praksi je staranje družbeni proces, ki vkljucuje prepletanje clovekovega razvoja in kom­plementarne dinamike strukturnih sprememb (Depp in Jeste, 2006). Z razvojem koncepta se strinjata tudi njegova avtorja, ki napovedujeta, da bo uspešno sta­ranje na družbeni ravni sprožilo ali olajšalo uspešno staranje na osebni ravni in najverjetneje tudi obratno (Rowe & Kahn, 2015). 
Zaradi izzivov, povezanih s staranjem naše družbe, je treba koncept uspešnega staranja posameznika dopolniti s številnimi teoreticnimi in empiricnimi raziska­vami na ravni družbe. Tako je tudi MacArthurjeva raziskovalna mreža, v okviru katere sta John Rowe in Robert Kahn opredelila uspešno staranje, prenovila lasten koncept. Mreža je upoštevala številna merila »uspeha« na ravni družbe in opredelila naslednja tri glavna podrocja za nadaljnje znanstveno raziskovanje (Rowe & Kahn, 2015). 
1. Vkljucevanje vseživljenjske perspektive (life course perspective) je najbolj izpostavljeno. Zajema spremembe v delovanju skozi cas in upošteva razvoj, zgodo-vino in pomen odnosov. Upošteva, da so zgodnje življenjske izkušnje pomembne in vplivajo na uspešen potek življenja. Vse pomembne cloveške dejavnosti je potrebno razporediti skozi celotno življenje. 
Na uspešno staranje se je potrebno osredotociti najkasneje v srednjih letih (Bowling 2005). Trenutno se mladi izobražujejo, odrasli delajo, starejši pa stere­otipno uživajo brez kakršnegakoli smisla. Potreben je razvoj novih odgovornih vlog in obveznosti za starejše. Za delo se pripravljamo dolga leta, za upokojitev pa veliko manj, ceprav gre za 20, 30 let aktivnega življenja (Rowe & Kahn, 2015). 
Vendar je treba izpostaviti, da so se vzporedno z razvojem modela uspešnega staranja in po njem razvile tudi druge pomembne teorije dobrega pocutja, ki temeljijo na strokovnem znanju. Na primer, model Paula Baltesa o selekciji, opti­mizaciji in kompenzaciji (SOC), ki temelji na psihologiji in pojasnjuje prilagajanje na pomanjkljivosti staranja z uspešnimi psihološkimi in vedenjskimi procesi. Model SOC odraža sposobnost ljudi, da sprejemajo odlocitve, ki najbolj ustrezajo posameznim virom, podobno tudi Carstensen (1992) in njena teorija socialno--custvene selektivnosti. Oba modela sta pomembna, temeljita na psihologiji in sta usmerjena v življenjski potek, pri uspešnem staranju poudarjata »kako«, medtem ko klasicen model poudarja »kaj«. 
2. Pozornost na cloveški kapital poudarja pomen sposobnosti in ne starosti. Pomembna je osredotocenost na to, kaj lahko naredimo, in ne na omejitve. Starejši so na primer bolj sinteticni misleci, rešujejo konflikte ucinkoviteje, pogosto bolje poznajo druge generacije (Rowe & Kahn, 2015). Potrebno je zaceti razmišljati tudi 
o pozitivnih vidikih stare družbe. Najpomembnejša težava je, da se skorajda ne priznavajo potencialno pozitivni vidiki starajoce se družbe. (Olshansky idr., 2007). 
3. Reorganizacija kljucnih institucij je prav tako pomembna usmeritev. Gre za kljucno nalogo, ki se oplaja s prejšnjima dvema. Potrebna je reorganizacija prakticno vseh ustanov od šol, podjetij, zdravstvenih in socialnih ustanov (Rowe & Kahn, 2015). Sem spada tudi tehnologija, saj še vedno ni jasno ali bo tehnologija zmanjšala ali poglobila razlike med generacijami. 
Niso pa zamrle niti biomedicinske raziskave, ki so se razvile tako, da vklju-cujejo raziskovanje bioloških poti za neuspešno staranje (oslabljeno duševno in telesno delovanje, vkljucno z imunološkimi in genetskimi oznacevalci), ceprav se trenutna politika osredotoca na preprecevanje bolezni in spodbujanje zdravja za doseganje uspešnega staranja. Vecina vedenjskih ukrepov za uspešno staranje še naprej spodbuja vedenje, povezano z zdravjem, in vkljucevanje v kognitivno spodbudne dejavnosti. Silverstein (2015) je opozoril, da bi morali znanstveniki s podrocja družbenih in vedenjskih ved bolje prepoznati potencialno vrednost informacij o biomarkerjih in genetiki kot napovednike uspešnega staranja. 
12 ZAKLJUCEK 
Pomanjkanje doslednosti pri opredelitvi uspešnega staranja je temeljna sla­bost raziskav uspešnega staranja. Raznolikost opredelitev in težave pri locevanju obicajnega od uspešnega staranja jasno kažejo na vecdimenzionalnost pojma. Ceprav vecina operacionalizacij kaže biomedicinski poudarek, študije vse po­gosteje uporabljajo psihosocialne in laicne komponente. 
Na populacijski ravni tako opredelitve vkljucujejo dejavnike zdravja in sode­lovanja za spodbujanje politik, medtem ko je na individualni ravni opredeljeno z rezultati zdravja, telesnih in kognitivnih funkcij ter aktivne vkljucenosti v družbo. 
So pa zato raziskovalci zelo dosledni pri rabi izraza. Ceprav si že dlje casa raziskovalci prizadevajo znebiti izraza uspešno (successful) in ga nadomestiti z zdravo, aktivno, ucinkovito in podobno, pa sprememba ocitno ni na vidiku, saj je pomanjkljivost vseh alternativnih izrazov, da nimajo dolge zgodovine uspe­šnega staranja ter se soocajo s podobnimi konceptualnimi in metodološkimi omejitvami. 
Stowe in Cooney (2015) ugotavljata, da priljubljenost modela v splošni litera­turi in njegova razširjena uporaba v znanstvenih raziskavah upravicujeta njegovo spreminjanje in ne ukinitev. Pozdravljata ta stalni in intenzivni dialog in upata, da bo vodil h krepitvi modela in informiranju o prihodnjih empiricnih raziskavah (Stowe & Cooney, 2015). 
Tudi internet je nasicen z uspešnim staranjem, zato bi bilo neodgovorno opustiti tako popularen termin. Naloga raziskovalcev je zato obstojece empiricno in prakticno znanje nadgraditi in koncept skupaj opredeliti. K temu cilju pa je potrebno pristopiti z zavedanjem, da naša merila ne bodo popolna, vendar bodo naše ugotovitve vsaj primerljive. 
Se pa avtor pricujocega clanka v slovenšcini nagiba k izrazu kakovostno sta­ranje, ki je širši kakor uspešno staranje: v slovenšcini pomeni uspešno predvsem na ravni imeti (zdravje, imetje, oskrbo), medtem ko je kakovostno celostno: biti (Eriksonova integriteta), kar je „zaželeno in možno“ (Kocbek) in imeti, kar je potrebno. 
Le napredek pri skupnem raziskovalnem delu nam bo pomagal spoznati, kako lahko posamezniki doživljajo uspešno staranje ne glede na njihove socialne ali zdravstvene razmere. Z boljšim razumevanjem uspešnega staranja bomo lahko razvili ukrepe, ki bodo vec ljudem omogocili uspešno staranje. Zdaj je bolj kakor kdaj koli prej kljucno razviti znanost, ki bo ljudem omogocila, da bodo doživeli cim boljšo in uspešno starost. 
LITERATURA Ciceron Mark Tulij (2015). Pogovori o starosti – Cato Maior de senectute. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka v sodelovanju s SAZU. 
Andersen-Ranberg K., Schroll M. & Jeune B. (2001). Healthy Centenarians Do Not Exist, but Autonomous Centenarians Do: A Population-Based Study of Morbidity Among Danish Centenarians. Journal of the American Geriatrics Society, 49(7), 900–908. https://doi.org/10.1046 /j.1532-5415.2001.49180. 
Baltes P. B. & Baltes M. M. (1990). Psychological perspectives on successful aging: The model of selective optimization with compensation. V P. B. Baltes & M. M. Baltes (Ur.), Successful Aging (1. izd., str. 1–34). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511665684.003. 
Barrett G. & McGoldrick C. (2013). Narratives of (in)active ageing in poor deprived areas of Liverpool, UK. International Journal of Sociology and Social Policy, 33(5/6), 347–366. https://doi.org/10.1108/ IJSSP-09-2012-0084. 
Bowling A. (2006). Lay perceptions of successful ageing: Findings from a national survey of middle aged and older adults in Britain. European Journal of Ageing, 3(3), 123–136. https://doi.org/10.1007/ s10433-006-0032-2. 
Bowling A. (2007). Aspirations for Older Age in the 21st Century: What is Successful Aging? The International Journal of Aging and Human Development, 64(3), 263–297. https://doi.org/10.2190/ L0K1-87W4-9R01-7127. 
Bowling A. & Dieppe P. (2005). What is successful ageing and who should define it? BMJ, 331(7531), 1548–1551. https://doi.org/10.1136/bmj.331.7531.1548. Carstensen L. L. (1992). Motivation for social contact across the life span: A theory of socioemotional selectivity. Nebraska Symposium on Motivation. Nebraska Symposium on Motivation, 40, 209–254. 
Cho J., Martin P., Poon L. W. & for the Georgia Centenarian Study (2015). Successful Aging and Subjective Well-Being Among Oldest-Old Adults. The Gerontologist, 55(1), 132–143. https://doi. org/10.1093/geront/gnu074. 
Cosco T. D. (2015). Cross-cultural Perspectives of Successful Aging: Young Turks and Europeans: Educational Gerontology: Vol 41, No 11. https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/03601277.201 5.1050899?journalCode=uedg20. 
Cosco T. D., Prina A. M., Perales J., Stephan B. C. M. & Brayne C. (2013). Lay perspectives of successful ageing: A systematic review and meta-ethnography. BMJ Open, 3(6), e002710. https://doi. org/10.1136/bmjopen-2013-002710. 
Demakakos P., Hacker E. & Gjonca E. (2006). Perceptions of Ageing. 
Depp C. A. & Jeste D. V. (2006). Definitions and predictors of successful aging: A comprehensive review of larger quantitative studies. The American Journal of Geriatric Psychiatry: Official Journal of the American Association for Geriatric Psychiatry, 14(1), 6–20. https://doi.org/10.1097/01. JGP.0000192501.03069.bc. 
Erikson E. H., Erikson J. M. & Kivnick H. Q. (1989). Vital involvement in old age (str. 352). W. W. Norton & Company. 
Fernández-Ballesteros R. & Sánchez-Izquierdo M. (2019). Are Psycho-Behavioral Factors Accounting for Longevity? Frontiers in Psychology, 10, 2516. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.02516. 
Foster L. & Walker A. (2014). Active and Successful Aging: A European Policy Perspective. The Gerontologist, 55. https://doi.org/10.1093/geront/gnu028. 
Glass T. A. (2003). Assessing the Success of Successful Aging. Annals of Internal Medicine, 139(5_Part_1), 382–383. https://doi.org/10.7326/0003-4819-139-5_Part_1-200309020-00015. 
Golja K., Daugherty A. M. & Kavcic V. (2020). Cognitive reserve and depression predict subjective reports of successful aging. Archives of Gerontology and Geriatrics, 90, 104137. https://doi. org/10.1016/j.archger.2020.104137. 
Hung L.-W., Kempen G. I. J. M. & De Vries N. K. (2010). Cross-cultural comparison between academic and lay views of healthy ageing: A literature review. Ageing and Society, 30(8), 1373–1391. https://doi. org/10.1017/S0144686X10000589. 
Levy B. R., Slade M. D., Kunkel S. R. & Kasl S. V. (2002). Longevity increased by positive self-perceptions of aging. Journal of Personality and Social Psychology, 83(2), 261–270. https://doi.org/10.1037/0022­3514.83.2.261. 
Martin P., Kelly N., Kahana B., Kahana E., Willcox B. J., Willcox D. C. & Poon, L. W. (2015). Defining successful aging: A tangible or elusive concept? The Gerontologist, 55(1), 14–25. https://doi. org/10.1093/geront/gnu044. 
Molton I. R. & Yorkston K. M. (2017). Growing Older With a Physical Disability: A Special Application of the Successful Aging Paradigm. The Journals of Gerontology: Series B, 72(2), 290–299. https://doi. org/10.1093/geronb/gbw122. 
Neugarten B. (1972). Personality and the aging process. The Gerontologist, 12(1, Pt. 1), 9–15. https://doi. org/10.1093/geront/12.1_Part_1.9. 
Nosraty L., Jylhä M., Raittila T. & Lumme-Sandt K. (2015). Perceptions by the oldest old of successful aging, Vitality 90+ Study. Journal of Aging Studies, 32, 50–58. Scopus. https://doi.org/10.1016/j. jaging.2015.01.002. 
Olshansky S. J., Perry D., Miller R. A. & Butler R. N. (2007). Pursuing the Longevity Dividend: Scientific Goals for an Aging World. Annals of the New York Academy of Sciences, 1114(1), 11–13. https://doi. org/10.1196/annals.1396.050. 
Poon L. W., Gueldner S. H. & Sprouse B. M. (2003). Successful Aging and Adaptation with Chronic Diseases. Springer Publishing Company. 
Pruchno R. A., Wilson-Genderson M. & Cartwright F. (2010). A Two-Factor Model of Successful Aging. Journals of Gerontology Series B-Psychological Sciences and Social Sciences, 65(6), 671–679. https://doi. org/10.1093/geronb/gbq051. 
Pruchno R. & Carr D. (2017). Successful Aging 2.0: Resilience and Beyond. The Journals of Gerontology: Series B, 72(2), 201–203. https://doi.org/10.1093/geronb/gbw214. 
Reichstadt J., Sengupta G., Depp C. A., Palinkas L. A. & Jeste D. V. (2010). Older adults’ perspectives on successful aging: Qualitative interviews. The American Journal of Geriatric Psychiatry: Official Journal of the American Association for Geriatric Psychiatry, 18(7), 567–575. https://doi.org/10.1097/ jgp.0b013e3181e040bb. 
Riley M. W. & Riley J. W. (1994). Age Integration and the Lives of Older People. The Gerontologist, 34(1), 110–115. https://doi.org/10.1093/geront/34.1.110. 
Rowe J. W. & Kahn R. L. (1987). Human aging: Usual and successful. Science (New York, N.Y.), 237(4811), 143–149. https://doi.org/10.1126/science.3299702. 
Rowe J. W. & Kahn R. L. (2015). Successful Aging 2.0: Conceptual Expansions for the 21st Century. The Journals of Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 70(4), 593–596. https:// doi.org/10.1093/geronb/gbv025. 
Ryff C. D. (1982). Successful aging: A developmental approach. The Gerontologist, 22(2), 209–214. https://doi.org/10.1093/geront/22.2.209. 
Silverstein M. (2015). Foreword (and Farewell). The Journals of Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 70(1), 85–86. https://doi.org/10.1093/geronb/gbu156. 
Stowe J. D. & Cooney T. M. (2015). Examining Rowe and Kahn’s Concept of Successful Aging: Importance of Taking a Life Course Perspective. The Gerontologist, 55(1), 43–50. https://doi. org/10.1093/geront/gnu055. 
Successful Aging: Contentious Past, Productive Future (2015). The Gerontologist, 55(1), 1–4. https://doi. org/10.1093/geront/gnv002. 
Vaillant G. E. & Mukamal K. (2001). Successful Aging. American Journal of Psychiatry, 158(6), 839–847. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.158.6.839. 
Walker A. & Maltby T. (2012). Active ageing: A strategic policy solution to demographic ageing in the European Union. International Journal of Social Welfare, 21(s1). https://doi.org/10.1111/j.1468­2397.2012.00871.x 
Zanjari N. (2016). (PDF) Perceptions of Successful Ageing Among Iranian Elders: Insights From a Qualitative Study. https://www.researchgate.net/publication/304907860_Perceptions_of_Successful_ Ageing_Among_Iranian_Elders_Insights_From_a_Qualitative_Study. 
Naslov avtorja: Alen Sajtl: alen@iat.si