654                                                 M. P.: Mira.
Tekom let se je porodil naraščaj, ki se je priučil javnemu življenju v praksi in teoriji; ta se je jel upirati edino vplivni besedi slovenskih voditeljev, ki- jim je — najprej na političnim polju — tajna in javna kritika pridejala ime „pervaki" z znano zabavljivo ostjo, ki vršiči v ogorčenem očitanju, da so ti prvaki absolutisti. No, bili so res absolutisti, ali dokaj krotki in — to je poglavitno — res delavni, in če je bilo treba, tudi složni z „mladimi", z „liberalci", ali kakor jih pač imenujemo.
Ko je postajalo nasprotstvo hujše in hujše, se je umaknil dr. Bleiweis v boljši svet; „Novice" so še skušale biti Bleiweisove, naglašale so njegovo geslo: „Z Bogom za cesarja in domovino", ali v marsičem se pokaže vendar hitro razlika. Splošno pomembno je, da se že leta 1881. omenja „Ljublj. Zvon" nepričakovano obširno s pristavkom „Bodi toraj toplo priporočen", in v nastopnem letniku se ocenjajo, res ocenjajo Gregorčičeve „Poezije" z zasluženo pohvalo brez praznega hvalisanja. Da se ocenjevalec zaveda svoje dolžnosti, sodeč o delu brez strankarskega škiljenja, o tem priča pripomnja: ,,Zdi se nam jako prenapeto in krivično, ako se podtikujejo tem poezijam drugi nego najblažji vplivi do človeškega srca. Kdor jih je bral, ne bo tako sodil kakor nek slovenski list."
To je zgled iz slovstva. — Kakšna pa je bila odslej politika v „Novicah"? Glede nje so stopile „Novice" izprva v previdno reservo; posvetile so se z vsemi silami svojemu pravemu namenu pod strokovnjaškim vodstvom mož, kakor J. Murnika, G. Pirca i. dr.; drugim strokam se je odmerilo pač zato še dovolj prostora, ker so bile doslej „Novice" nekaka univerzalna revija.
(Konec prih.)
Mira.
i.
ieka šumeča pada črez jez           Ah, danes je tako lepa noč
tam doli v globoki dolini —      in ti si tak sama nemirna —
Ah, danes je tako lepa noč,       in moja sreča globoka je,
srce se mi koplje v milini.         globoka in neizmerna . . .
M. P.: Mira.
655
II.
Padalo v morje je solnce za gorami modrimi — Ah, kako so všeč bili tvoji mehki kodri mi!
Ah, kako mi je ugajal teh oči ponosni žar, ah, kako mi je ugajal lic teh strastnih bledi par!
Za gorami v modrih daljah padlo solnce je v morje, padla kakor senca plašna je ljubezen na srce . . .
III.
Zaljubljene pesmi plavajo na mojo rojstno stran, tja v mestece tiho in mirno na sredi dolenjskih poljan.
Jesenska noč je tam doli, pri oknu dekle sloni, solze ji na licih drhtijo, bežijo v daljavo oči.
Ah, grenko je hrepenenje, ki nam razdvaja srce, ki vzbuja v njem misli mračne, ah, vzbuja slutnje temne! . . .
O ljubica, nič ne misli, ti ljubi, ljubi samo — Moja duša pri tebi vasuje, moje pesmi nad tabo pojo!
IV.
Mira, poglej, jaz sem truden zelo
in vrgel veslo sem stran —
Zašlo je že solnce za daljno goro,
noč lega na morsko ravan.
V naročje ti glavo naslonil bom,
zatisnil bom svoje oči —
Jaz sem tujec povsod, prodan je moj dom
in zame dneva ni . . .
O Mira, ne skrbi za vesla več
in mrzlih valov se ne boj! —
Življenje je s tabo sen cvetoč
in smrt ni grenka s teboj! . . .
M. P.