ma in po svety HRAST KRALJA ALEKSANDRA V PARIZU Kako spoštujejo spomin na blagcpokoj- nega našega kralja-mučenika v Franciji, nam priča dejstvo, da so 26. marca t. L vsadili v Parizu spominski hrast, kakor smo po naši domovini povsod vsadili spo­ minske lipe. Hrast stoji sredi Marsovega polja med Eiflovim stolpom in poslopji biv­ še Vojne akademije. Vsadili so ga na zelo svečan način. Vsaditvi so prisostvovali naš poslanik Spalajkovič, bivši franooski posla­ nik v Beogradu Dard, delegacije francoskih invalidov, bojevnikov, patrijotskih organi­ zacij, nacionalnih korporacij in mnogo dru­ gih predstavnikov. V svojih govorih so poudarjali, da bo hrast kralja Aleksandra simbo'1 vzajemne francosko - jugoslovenske zvestobe in prijateljstva in da bo vselej spominjal na veliki lik kralja Zedinitelja. — V kratkem bodo tudi v Beogradu vsa­ dili hrast v spomin francoskega državnika Louisa Barthouja. POMLADNA NOČ MED ŽABARJI »Velja!... Po večerji se bomo zbrali vsi pri nas, od koder ibomo skupno stopili k brežanskim mlakam na žabe«, je zaklju­ čil razgovor Komanov Tonče. Nato je snel z glave čepico in jo je pomolil vsem de­ čkom pod nos: »Zdaj pa brž vsak svoj ofer za karbid!« Pobci so segli v žepe, Dan- či, ki je bil to pot prvič v krogu Žabarjev, pa je vprašal začudeno: »čemu pa nam bo karbid?« »Ali meniš, da boš kar s svojo plešo svetil? ...« mu je grohotaje odvrnil Homanov Tonče. Mirče pa je zardelemu Dančku pojasnil: »Karbid bo­ mo rabili za razsvetljavo, ko bomo stikali za žabami.« Nato je tudi Danček segel v žep telov­ nika in je privlekel 25 parski novec, ter ga je vrgel v Tončevo čepico k drobižu osta­ lih, Tonče in Mirče sta zatem ob pazljivih pogledih ostale tovarišije preštela zbirko in so soglasno ugotovili: »Tri dinarje in pol! Dovolj bo za razsvetljavo!« »Ej, to bo svetlo, kakor pred pošto v Ljubljani!« je menil Tonče, ko se je vrnil čez čas iz trgovine z zavitkom karbida v ro-ki. Vsa družba je šla v živahnem po­ menku še do križišča, tam pa so se razšli. V somraku sta vstopila Danci in Mir­ če k Homanovim ko so bili ostali fantiči že vsi zbrani. Imeli so polne roke dela. Eni so čistili in polnili karbidarice, drugi so iztrkovali in zlagali vreče, ostali pa so urejevali lovske priprave. »Ti, ki si nocoj med nami novinec,« je dejal Homanov Tonče Dančku, »boš le gle­ dal, kakšen je naš opravek. Pazi pa dobro, kako ravnamo mi, stari Žabarji, da boš dru­ gič kaj poraben!...« Tonče je kakor skrbni general pred bitko ogledoval in nadziral svojo žabarsko četo. Za hipec je izginil iz sobe, ko pa se je vrnil, je dejal zadovoljnega obraza: »Ka­ kor nalašč, tak večer imamo... Temno je kakor v rogu, in zdi sc mi celo, da bo pršilo. Malo dežja pa je za nas kakor bla­ goslov. V takem se vračamo z obilnim ple­ nom domov.« »Vse v redu, zdaj pa kar pojdimo!« je Mirče prekinil Tončevo modrovanje. Prižgali so karbidarice, pobrali so lov­ ske priprave dn vsa junaška četa se je od­ pravila k Šrangarjevim mlakam. Danči je bil malce plašen, ko je prvič v svojem življenju brez domačih korakal v temno ncč. Dospeli so na konec vasi v bli­ žino mlak. Takrat se je Danček prestrašil: »Glejte, gori!...« in je pokazal na ogenj pri mlakah. Vsi ostali so se zasmejali mla­ demu bojazljivcu. »To je vendar naš kres, ki so ga prižgali Drnovškovi pobje,« ga je Mirče prijateljsko uvajal v žabarske skriv­ nosti. »Saj je Tonče že popoldne določil Drnovškove, da imajo danes na skrbi ogenj. Vse popoldne so znašali iz hoste dračja in praprot ja in glej: zdaj gori kakor v turških časih. Veš, tak ogenj, ki mu pravimo za- barska peč, zamoti žabe. Zagledajo se v svetlobo in zato ne opazijo, kdaj jim se­ gaš za v rat... Kogar bo med lovom za­ zeblo, se bo šel za hipec pogret, da ne bo silil prezgodaj domov.« Neslišno so dospeli k mlakam. Pono­ sen, da je v družbi Žabarjev tudi sam, je Danči hotel opozoriti nase Drnovškove, ki so prav tedaj nakladali svežo zalogo dračja na ogenj. »Živeli kurjači!« se je zadrl na vse grlo žabarski novinec. V tistem pa mu je tlesknilo po ustih več parov umazanih rok. »Neroda! Molči vendar, da nam žab ne splašiš!... Še eno tako budalost, pa te bomo potisnili na sredo luže!...« so mu grozili razjarjeni Žabarji. Družba se je vstopila okrog ognja, Tonče pa je pomignil Drnovškovemu Gu- steljnu, najbolj spretnemu Žabarju, in sta s karbidaricami v rokah odšla k mlakam. Vsi so strmeli za njima. Danček se je skle­ nil k Mirčku in mu je vprašaje zašepetal na uho: »Kam gresta?« »Prostore nam bosta izbrala,« mu je tiho odvrnil. Neslišno, kakor nočni vešči, sta se ža- barska vodnika pomikala ob bajerju. Zdaj pa zdaj sta obstala, namerila sta v lužo svetiljke in pazno motrila. Previdno sta ob­ šla ves breg. Ko sta se vrnila, sta namig­ nila družbi, ki jima je sledila. Razmestila sta vse ob obrežju. Lov se je pričel. Drgetajoč od napetega pričakovanja je stopical Danči ob Tončku in Mirčku, ki ji­ ma je bil določen za pomočnika. Vsaki kretnji obeh tovarišev je sledil tako po­ zorno, kakor bi si hotel vse kar najbolj živo vtisniti v spomin. Tonče se je pri­ maknil k mlaki, Mirče takisto. Sij karbi­ darice namerita v mlako. Danči razloči do­ bro vse posameznosti: veje, listje in ma- hovje na ilovnatem dnu. Pogled mu bega po razsvetljenem prostorčku mlake in išče pozorno plena: žabe. Ugleda jo ... Skrita je med protjem ... Njena senca se trese na dnu, sama pa ždi nepremično z iztegnjenimi kraki vrhu vode. Tonče oceni z bistrim pogledom razdaljo do žabe. Lahek smehljaj mu šine okrog usten. Zadovoljen prikima z glavo, naglo počepne, ter poda Mirčku levico. Pomagač se ga krepko' oklene. Nato pa se Tonče sproži kakor puščica, šapne po žabi in že jo drži v svoji roki. Naglo se spet zravna, Mirček v tistem odvije vrečo in že je plen skrbno shranjen na dnu bisage. Vsa trojica se premakne zdaj za dva, tri korake naprej. S karbidarico spet raz- svetle bližnji prostor. Tonček zadrhti. Spet je ugledal žabo. Obrnjena je proti bregu in z izbuljenimi očmi strmi v močno luč. Ža­ barski poveljnik odkima z glavo. Mirček takoj razume njegovo odklonilno kretnjo. Žaba je predaleč, zato bo rabil kajfež. Dan­ či še le zdaj razume to čudno lovsko pri­ pravo. Podobna je cerkvenemu kajfežu za ugaševanje sveč. Žabarski kajfež ima le večji klobuk spleten iz žice. Tonče potiska kajfež previdno proti žabi. Sunkoma ga nato vtakne v vodo ter ga v velikem loku bliskovito potegne na breg. V njem tiči — žaba. Vjel jo je! V tistem pa se žaba zave velike nevarnosti. Že se hoče pognati in uiti, a ji Mirče pre­ žene željo po begu. Plane nanjo, kakor mačka na miško. Krepko jo zgrabi in hip na to je že v novem domovanju na dnu vreče. Tako lazi vsa trojica ob bregu in vreča se zadovoljivo polni. Ko dospejo do konca določenega prostora, obstanejo. Tam ni več plena. Pobrali so ga že iz skupine pred njimi. Zato se vsa trojica vrne k ognju. Tam je že zbranih nekaj skupin, ostale pa prihajajo po­ lagoma. »Kaj je nocoj lov že kon­ čan?« vpraša Danči. Povedo mu, da bi bilo takojšnje na­ daljevanje lova brezuspešno. Neikaj žab je namreč pred ne­ rodnimi lovci ušlo, druge pa so še zarite v blatnem dnu. Zdaj je površje mlake brez žab, čez nekaj časa pa bodo spet prišle na vrh. »Takrat pa bomo z lovom nadaljevali,« so pojasnili lovski sodrugi. Prijetno je dela vsem toplota žabarske peči. Mlaka je namreč mrzla, na lovu pa si često omočiš obutev in obleko. V lov­ skem navdušenju niti ne opaziš, da si sto­ pil do kolena v vodo ali pa si segel za žabo predaleč in imaš premočen ves suknjič. Žabarska tovarišija si je za silo pre­ grela premrle ude ter osušila obutev in obleko. »Zdaj pa gremo še na travnike!« so sklenili mladi Žabarji. Proti večeru pobegnejo mnogotere ža­ be iz mlakuže na nočni sprehod po trav­ niku. Dečki so stopili v strnjeno vrsto, ki se je pomikali kakor dolgo ravnilo čez travnik. V svitu lučic so takoj opazili po­ samezne dolgokrake begunke, ki jih na su­ hem prav lahko vloviš. Ko so preiskali ves travnik, se je vrnila tovarišija spet k mla­ ki in nadaljevala z lovom. Plamen na bregu je že pojemal in lov se je bližal koncu. Tedaj se je Danči okorajžil in je po­ prosil svoja pajdaša, naj mu dovolita, da zdaj tudi sam poizkusi lovsko srečo. Po­ kroviteljsko mu je potisnil Tonče karbida- rico v roke. Dančku je zaigralo srce od prevelike sreče. »O, da bi vjel vsaj eno žabo!« si je na tihem zaželel. Previdno, kakor je poprej opazoval svoja druga, se je pomaknil nad vodo. Svetiljko je name­ ril v mlakužo. Poželjivo je iskal plena... »Glej, tamle je!...« se je opogumil na tihem, ko je ugledal žabo. Sklonil se je tik nad vodo. Žaba je buljila nepremično v svetlobo. Danči se je nagnil nad lužo. Že je začutil v roki njeno mrzlo, sluzasto telo. Sunkoma je stisnil prste v bojazni, da mu prvi plen ne uide. V tistem pa mu je spodrsnilo na razmočenih tleh ... omahnil je ... V mirno noč se je začul padec v vo­ do: štr - bunk. Danči se je zleknil kakor je dolg in širok v rjavo tekočino. Tonče in Mirče sta kriknila ob neobi­ čajnem prizoru. V tistem so priskočili že tudi drugi tovariši in so neprostovoljnega kopalca izvlekli na breg. Žabolovec pa se je hotel izkazati junaka, dvignil je roko in je pokazal svojim tovarišem svoj prvi plen. V svitu karbidaric pa se je zagrohotala vsa žabja bratovščina, ko je ugledala v Danč- kovi roki grdo, grampovo in neokusno ža­ bo, ki je nihče ne ceni. Gustelj je izvil Dančku iz roke plen in ga je pokazal z zbadljivo opombo: »Ta pa naj bo kar tvoja. Zatakni si jo za klobuk in zapomni si: mi „kreemanov“ ne lovimo!...« »Mirče naj spremi potapljača takoj do­ mov, da se ne prehladi, ostali pa gremo k Homanovim trančirat žabe in delit plen!« je zaključil Tonče lov. Trenotek kasneje je samevala mlaka, le na bregu se je zdaj pa zdaj zaiskril po­ jemajoči plamenček ugašajoče žabarske Peči. Jote Župančič. PELJALI SMO SE V PLANICO in nas je bilo nad deset tisoč — med njimi pa dijakov in učencev sam Bog ve koliko — in ko smo gledali iz vlaka, smo videli tam naprej od Kranjske gore krdela otrok, ki so se s smučkami pomikala naprej proti kraju, kjer se bedo narodi spoprijeli med seboj, kdo bo najbolj daleč po zraku letel. Ali ste že kdaj videli Martuljkovo skupino