FRANCE PLANINA: ŠKOFJA LOKA S POLJANSKO IN SELŠKO DOLINO MttUMZt) l v Ljubllao^ sne Knjiga šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. (SRS Republ. sekr. za prosv. in kult., št. 421-2/72 od 14. 11. 1972) ŠKOFJA LOKA S POLJANSKO IN SELŠKO DOLINO Tretja, deloma popravljena izdaja IZDALO MUZEJSKO DRUŠTVO V ŠKOFJI LOKI ZALOŽILA OBČINSKA KULTURNA SKUPNOST ŠKOFJA LOKA, FEBRUARJA 1976 OPREMILA DIPL. ING. ARH. ANIKA LOGAR NA OVITKU: ŠKOFJA LOKA, FOTO LOVRO HRIBAR ZEMLJEVIDE NARISAL TEHNIK FRANC OTUJAC Prvič je delo izšlo v dveh knjižnicah žepnega formata z naslovoma »ŠKOFJA LOKA Z BLIŽNJO OKOLICO« in »POLJANSKA IN SELŠKA DOLINA« v založbi Mladinske knjige v Ljubljani leta 1962. — Drugič je knjigo v tej obliki z deloma popravljenim in dopolnjenim besedilom izdal in založil Odbor za proslavo tisočletnice Loke v Škofji Loki decembra 1972. Bodi še tako zapuščen in osiromašen, trdna veriga te veže na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš; to nekaj je zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti pokaže isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš! Zemlja domača ni prazna beseda: del mojega življenja je in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Mogoče, da je težko umreti, ali toliko vem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, kakor v a zlatem stolu cesarja, kjer bi imel vsega na kupe. (Ivan Tavčar: Visoška Kronika) Tretji izdaji na pot Ob 1000-letnici škofjeloškega ozemlja je bila izdana že dopolnjena izdaja knjižic »Škofja Loka z okolico« in »Poljanska in Selška dolina« izpod peresa profesorja Franceta Planine, ki z veliko vnemo že desetletja seznanja javnost s škofjeloškim območjem. Zanimanje za knjigo, ki opozarja na naravne, zgodovinske in gospodarske značilnosti Loke in loške občine, je bilo tolikšno, da je v kratkem času pošla. Muzejsko društvo s kulturno skupnostjo je zaprosilo avtorja za ponatis in dopolnitev. Tako se bodo Ločani in obiskovalci Loke lažje seznanili s posebnostmi mesta pod Lubni-kom, njegove okolice in obeh dolin. Škofja Loka je posebno značilna po svoji zgodovini, starinski ohranjenosti in naravnih lepotah okolice. Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino ima pomembno mesto tudi v* zgodovini NOB. Na tem območju je bila tudi slavna dražgoška bitka v januarju 1942. V spomin na to slavno in herojsko bitko si je občina izbrala 9. januar, ko se je bitka začela, za svoj občinski praznik. Danes vedno hitrejši družbeni in industrijski razvoj občine ter gospodarska dinamika in življenjski način občanov posegata v podobo kraja in ga spreminjata. Zato je še bolj potrebno, da ohranjamo naravne lepote in zgodovinske spomenike, da bodo tisti, ki bodo v to kakorkoli posegali, to delali ob zavesti, da je vse to dragocena dediščina in smo jo dolžni ohraniti tudi zanamcem. Zato se v imenu muzejskega društva zahvaljujem Občinski kulturni skupnosti, da je knjigo založila ob avtorjevi 75-letnici in ob prejemu Prešernove nagrade gorenjskih občin, ki jo je prejel ob tej priložnosti za življenjsko delo. Zdravko Krvina predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Mesto Škofja Loka IME Prvotno se je mesto imenovalo Loka, kar pomeni travnat svet ob vodi, kajti naselje se je začelo razvijati v srednjem veku na jasi nad sotočjem obeh Sor. V starih listinah najdemo imena Lak, Lok, Lonka, pisano na različne načine. Pozneje pa je Loka dobila pridevek Škofja, ker so jo hoteli označiti kot posest freisinških škofov in jo ločiti od drugih Lok, ki jih je na slovenskih tleh kar precej. Domačini še vedno uporabljajo izraza Loka, Ločani, medtem ko drugi govorijo Škofja Loka, Škofjeločani ali celo Škofjeločani. POLOŽAJ Škofja Loka je pomembno mesto na Gorenjskem, po cesti oddaljeno 23 km od Ljubljane v severozahodni smeri. Postavljeno je pod vzhodni obronek Loškega pogorja, kjer se v ravno Sorsko polje odpirata Poljanska in Selška dolina. Položaj starega mesta nam je najbolje razumljiv z vidika 11. in 12. stoletja, ko je mesto nastajalo kot sedež velikega fevdalnega gospostva. Za fevdalno gosposko je bilo pomembno, da je bil njen sedež na kraju, kjer je narava nakazovala dobre prometne smeri in kjer so bile možnosti za uspešno obrambo in pogoji za obrt in trgovino. Prav na mestu današnje Škofje Loke je stikališče Poljanske in Selške doline z Ljubljansko kotlino in se odpirata naravni poti z ravnine v obe dolini in čez zložne prevale v Posočje. Za ohranjevanje posesti in za varstvo pred sovražnimi napadi je bil dober prostor v rogovili obeh rek in pod obronkom Loškega pogorja, kjer so postavili utrdbo in grad. Vodna moč obeh rek je omogočala razne obrti — mline, žage, kovač-nice, usnjarne. Za naseljeno kmečko okolico je bilo tod pripravno tržišče za poljedelske pridelke z ravnega Sorskega polja in za živinorejske proizvode iz hribovskih naselij. Fevdalna gosposka je potrebovala središče, od koder je najlaže nadzirala življenje podložnikov, zbira- la plodove njihovega dela in bila deležna dobička od trgovanja. Da sta se razvila Loka in Kranj tako blizu drug poleg drugega, je razumljivo, saj sta bila tržišči in sedeža dveh različnih fevdalnih oblasti. Tako se je tod v prvih stoletjih sedanjega tisočletja poleg nekoliko odmaknjene kmečke prvotne Loke — sedanje Stare Loke — razvila nova Loka, sedanja Škofja Loka. Navedeni dejavniki razen obrambnega vplivajo kljub spremenjenim razmeram na življenje Loke vsaj deloma tudi še v sedanjem času. Čeprav sodobna prometna sredstva odvajajo precejšnji del prometa v bližnja Kranj in Ljubljano, je vendar Loka še vedno pomembno lokalno središče za obe dolini in za del Sorskega polja. ZGODOVINSKI RAZVOJ Zgodovina loškega mesta se pričenja z letom 973, ko je nemški cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Vendar Loka, ki je imenovana v darilni listini, ni današnja Škofja Loka, temveč Stara Loka. Škofjo Loko so ustanovili freisinški škofi kmalu po prevzemu oblasti, da so imeli upravno in gospodarsko središče za svojo zemljiško posest. Na vrhu prvega griča so dali sezidati utrdbo Zgornji stolp. Naselje pod utrdbo se je naglo razvijalo in ga že listina leta 1274 omenja kot mesto. Obrambo mesta sta prevzela Zgornji stolp na Kranceljnu in grad na nižjem pomolu tik nad hišami. Škofje so imeli pravico pobirati mitnino in trgovati. Glavar, ki je namesto škofa gospodaril v gradu, je imel sodno oblast nad vsemi podložniki. Vendar so si meščani pridobili posebno mestno sodstvo, svojo mestno upravo ter pravico do vsakovrstnega trgovanja, medtem ko so smeli podeželski podložniki trgovati le s svojimi pridelki. Prebivalstvo v mestu je bilo slovensko, škofje pa so nameščali nemške uradnike, na prazne dele ozemlja pa so naseljevali nemške naselnike. Velik del meščanov se je ukvarjal z obrtjo in s trgovino, skoraj vse mestne hiše pa so imele zunaj mesta še nekaj polja. Mesto je bilo vsaj že leta 1314 obdano z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat, zavarovanih s straž-nimi stolpi. Ker je bil prostor znotraj obzidja zaradi večje varnosti bolj dragocen, so ga na gosto zazidali in so tako nastale ozke ulice ob strnjeno postavljenih eno-in dvonadstropnih hišah. Obzidano mesto pa vendar ni bilo povsem varno. Leta 1457 je vdrl vanj Jan Vitov.ec, vojskovodja celjskih grofov, in ga požgal. Leta 1476 so mesto napadli Turki na svojem pohodu v Poljansko dolino. Večkrat je trpelo zaradi kuge in požarov. Najhujša katastrofa ga je zadela 1. 1511, ko ga je porušil potres. Na srečo pa je bil takrat zemljiški gospod podjetni škof Filip, ki je poskrbel, da so mesto že v nekaj letih obnovili. Več stavb iz tistih let stoji še sedaj. Velik del mesta sta upepelila požara leta 1660 in 1698. Od tedaj do novejšega časa se je mestno lice kaj malo spreminjalo. Obzidje je sčasoma zgubilo pomen in ga niso več popravljali. Zato je razpadalo, velik del so leta 1789 podrli in odstranili vsa mestna vrata. Skofja Loka s Hribca, fot. Fr. Planina Gospostvo freisinških škofov nad Loko in loškim ozemljem je bilo eno najbolj enotnih in najbolj dolgotrajnih. Trajalo je celih 830 let, od 973. do 1803. leta, ko je Avstrija razglasila freisinško ozemlje za državno last. Škofa Jožefa Konrada je ob tej razglasitvi zadela kap. Loka je izgubila svoj dotedanji pomen, hirala je in začel jo je prekašati Kranj, ki je po položaju primeren za go- Plošča škofa Filipa na Kašči, fot. Fr. Planina spodarsko središče velikega gorenjskega območja. Novejši promet je Loko pustil ob strani, močno razvita loška obrt pa je kljubovala razvoju industrije. Šele med svetovnima vojnama je Loka začela načrtno skrbeti za gospodarski napredek, odločen korak v to smer pa je naredila šele po osvoboditvi. PODOBA STAREGA DELA MESTA Potniku, ki se pripelje z železniške postaje ali iz Ljubljane po cesti, se odpre pogled na stari del mesta v celoti. Nad strugama Selške in Poljanske Sore sta raztegnjeni dve vodoravni vrsti hiš, nežno obarvanih, razčlenjenih s številnimi okenci in zaključenih z lomljeno črto strešnih slemen. Iznad stare tovarne se vzdiguje mogočni zvonik župne cerkve, nad gmoto hiš gospoduje grad in nad njim razvalina stare utrdbe na Kranceljnu, nad vsemi pa Lubnik z razpotegnjenim slemenom in ko-pastim vrhom. Staro mestno jedro ima večidel še isto podobo, kakor jo je dobilo po velikem potresu v začetku 16. stoletja. Med slikovitimi stavbami se vijejo ozke ulice na prostornejši trg. Gmoto hiš še deloma oklepa srednjeveško obzidje. Občinska uprava skrbi, da se zgodovinsko lice Votivna slika Škofje Loke iz l. 1698 v muzeju, ki kaže požar na Lontrku, fot. Fr. Planina mesta čimmanj spreminja. Seveda pa Loka zaradi tega ne zaostaja za novim časom, temveč si ob starem jedru gradi nove sodobne mestne dele in industrijske obrate, vendar tako, da slikovito staro jedro ostaja ohranjeno in pogled nanje odprt. TLA IN OBLIKOVITOST MESTA Mesto stoji na prodnih terasah, ki sta jih v mlade naplavine izoblikovali Poljanska in Selška Sora. Po spodnji se razprostira Lontrk, na zgornji je postavljen Mestni trg. Po strmi ježi med njima se vzpenjajo klanci in stopnice in ju vežejo. Še višjo, manjšo teraso zavzema Klobovsova ulica. Izven nekdanjega obzidja je Poljanska cesta podaljšek Mestnega trga, južni del Jegorovega predmestja pa podaljšek Lontrka. Jegorovo predmestje zavzema še prostor, ki se rahlo niža od Lontrka proti Sovodnju, kjer se stekata obe Sori. Proti Selščici na severno stran se Mestni trg zložno niža v Blaževo ulico in Cankarjev trg. Iznad teras se vzdiguje breg Krancelj- na in Štangrufa, sestavljen iz sivega ploščatega apnenca, ki sega pod prodne terase, kakor kažejo razgaljene pečine pod Kamnitim mostom. Na pomolu, ki štrli iz brega Kranceljna, stoji Loški grad. Plošče tega apnenca so okrog 10 cm debele, nakladale so se na dnu davnega morja v dobi srednjega triasa pred kakimi 160 milijoni Plasti škofjeloškega ploščatega apnenca v Štangrufu, fot. Fr. Planina let. Ti apnenci se vlečejo proti Kranju, Medvodam in do Zminca in so posebnost loškega ozemlja, geologi jih imenujejo škofjeloški ploščati apnenci. Za gradom zahodno od Kranceljna pa gleda na površje druga značilna loška kamnina — oligocenski konglomerat, ki se je usedal pred kakimi 30 milijoni let. Apnenčaste prodnike, iz katerih je konglomerat sestavljen, so nanesle tekoče vode z Loškega pogorja v zaliv, ki je segal v terciaru od Panonskega morja čez Zasavje in loško ozemlje proti Bohinju. Iz tega konglomerata ali labore je zgrajen Kam-nitnik. Marsikateri portal in pločnik je izdelan iz njega. Za gradom se je na konglomeratu razvil kras z vrtačami in jamami. PODNEBNE RAZMERE Meteorološka opazovanja za mesto Škofjo Loko so precej pomanjkljiva. Temperaturo zraka so zapisovali v letih 1896 do 1924, toda zapisi so marsikdaj prekinjeni ali nezanesljivi. V desetletju 1931—1941 je temperature in druge vremenske podatke zapisoval iz lastnega zanimanja učitelj Janko Sicherl. Po zadnji vojni je merilna postaja za padavine pri elektrarni v Binklju, več kot 1 km oddaljena od mestnega središča pod obronkom Lubnika. Loka ima srednjeevropsko podnebje z zmerno mrzlimi zimami, ne prevročimi poletji in z zadostno množino padavin v vseh letnih časih. Povprečna letna temperatura znaša 8,5° C (1891—1910) in je približno za 1° C nižja kot v Ljubljani. Jesenski meseci so toplejši od pomladnih. Temperatur v mestu in na odprtem Sorskem polju ni mogoče primerjati, ker manjka opazovanj. Znani so pa primeri, ko je bil zimski mraz na železniški postaji za nekaj stopinj hujši kot v Loki. Megla je v zadnjem času bolj pogostna. Poleti in jeseni nastopa zgodaj zjutraj po kakem vlažnem in toplem dnevu; jeseni in pozimi, kadar je zemlja hladna, jo povzroča toplejši, vlažni zrak v višjih plasteh, ki prihaja z jugozahoda; pozimi se pojavlja tudi ob jasnem nebu in mirnem mrzlem zraku, ko se tla zelo ohladijo. V poletnih jutrih sega megla večkrat iz dolin, predvsem iz Poljanske. Vse pogosteje tudi ljubljanska megla zasega Sorsko polje in Loko. Krivdo za pogostnejšo meglo zvra-čajo ljudje na Zbiljsko jezero, ki da veča vlažnost zraka na Sorskem polju. Skoraj gotovo jo pospešujejo tovarne, ki z dimom množijo v ozračju kondenzacijska jedra za zgoščanje zračne vlage. Zadnja pomladanska slana se kaže okoli Loke okrog 5. maja, je pa v obdobju 1951—1959 nastopila še 23. maja. Jeseni pade povprečno okrog 5. oktobra, v navedenih letih se je pokazala najbolj zgodaj 20. septembra, najpozneje pa 17. oktobra. Po Sicherlovih opazovanjih ima Loka za 3 %> več oblačnih kot jasnih dni (114—101), največ je pa poljasnih (150 ali 41">/»). Bolje kot o temperaturah smo poučeni o padavinah v Loki. Za desetletje 1960—1969 je izračunana povprečna letna množina padavin 1718 mm (za Ljubljano 1466 mm). Povprečno najmanj jih pade januarja (105 mm), največ novembra 223 mm). V tem času je največ dežja (127 mm) padlo 9. oktobra 1967. Po 10 mm ali več beležijo povprečno 56 dni na leto. Snežno odejo, vsaj 1 cm debelo, ima Loka povprečno 76 dni na leto (Ljubljana 49 dni), februarja 1969 je dosegla največjo debelino v navedenih letih, to je 118 cm. Najbolj zgodaj je padel sneg 5. novembra 1961, najpozneje 20. maja 1969. UPRAVNA VLOGA V stoletjih freisinške fevdalne oblasti je bila Loka upravno središče dokaj velikega gospostva, ki je obsegalo večji del Sorskega polja, Poljansko in Selško dolino ter besniško ozemlje. Mesto je imelo svojo lastno upravo, drugo območje pa je bilo razdeljeno v 17 župani j. V Napoleonovih časih je bila Loka poseben kanton in je spadala v ljubljanski distrikt. Leta 1811 je loški kanton obsegal devet občin (arrondissements) in je štel 24.095 prebivalcev. Dve leti za tem je francoska uprava dodelila loški kanton kranjskemu distriktu. Od takrat do leta 1936 je bila Loka podrejena Kranju. V času Avstrije je bila Loka sedež občine, ki je obsegala razen mesta kraje po dolini in hribovju do Loga na poljanski strani. Predmestje Studenec ob povodnji 26.127. 9. 1926, fot. Avg. Blaznih V stari Jugoslaviji je upravljala loško ozemlje, kolikor ga ni po rapallski pogodbi določena državna meja dodelila Italiji, od leta 1927 dalje ekspozitura sreza Kranj, od leta 1936 naprej pa je bilo to ozemlje samostojen škofjeloški politični okraj, razdeljen v občine Škofja Loka, Stara Loka, Zminec, Poljane, Javorje, Trata, Oselica, Selca, Železniki in Sorica. Loška občina je bila takrat zmanjšana na samo mesto z Vincarji in Pod-pulferco. Po osvoboditvi so loškemu okraju dodelili žirovsko kotlino in Medvode ter ga razdelili na 44 krajevnih ljudskih odborov (KLO). Ze naslednje leto so Medvode odcepili, število KLO pa zmanjšali na 27, i. s. Škofja Loka, Stara Loka, Trata-kolodvor, Zabnica, Reteče, Sora, Puštal, Zminec, Log, Poljane, Javorje, Gorenja vas, Lu-čine, Hotavlje, Leskovica, Trebija, Sovodenj, Ziri; Bu-kovica, Zgornja Luša, Selca, Češnjica, Železniki, Martinj vrh, Zali log, Davča in Sorica. Leta 1948 so loški okraj spet priključili kranjskemu, vendar so leta 1954 spet ustanovili okrajno sodišče (sedaj občinsko) in ekspozituro katastrskega urada. Leta 1950 so Puštal in Staro Upravna razdelitev loškega ozemlja 1946 Loko, ki sta bila gospodarsko že tesno povezana z Loko, združili z mestom v mestni ljudski odbor Škofja Loka (MLO). Majhne občino so pri naslednjih upravnih razdelitvah združevali v večje, da so bile gospodarsko sposobnejše. Leta 1953 jih je bilo še deset, i. s, Škofja Loka, Zabnica, Zminec, Poljane, Gorenja vas, Sovodenj, Ziri, Selca, Železniki in Zali log. Mestna občina je tedaj obsegala Škofjo in Staro Loko, Puštal, Sv. Barbaro, Suho, Stari dvor, Godešče, Reteče, Pungert in Drago. Sora se je združila z Medvodami. Leta 1955 je loška občina obsegala še prejšnji občini Zminec in Poljane. Zabnica z Bitnjem je bila priključena občini Kranj, kamor je že močno gravitirala. Loško ozemlje je bilo tedaj razdeljeno na štiri komune: Škofjo Loko, Gorenjo vas, Ziri in Železnike. V želji, da se ob prenosu vse večjih pristojnosti na komune ustvarijo čim bolj samostojne in gospodarsko zmožne komune, se je leta 1959 pridružila loški občini Gorenja vas, leta 1961 pa še Železniki. Prejšnja občina Ziri se je leta 1961 priključila občini Logatec. Ko so se Ziri 1. januarja 1970 po referendumu vrnile v občino Škofjo Loko, je le-ta zadobila današnji obseg in ima sedaj 511 km2 površine ter je ob zadnjem popisu 31. marca 1971 štela 30.848 prebivalcev. VELIKOST IN RAZVOJ MESTA V srednjem veku je bila Loka za takratne razmere kar veliko, veljavno mesto. V popotnem dnevniku Paola Santonina, ki je 1. 1486 spremljal namestnika oglejskega patriarha na poti iz Furlanije skozi Loko, beremo, da je bilo v mestu 250 zidanih, s skodlami kritih hiš. Vrh tega omenja dva gradova, podružno cerkev sv. Jakoba, zgrajeno »v odlični umetnosti«, ter kamnit most. Zal pa ne navaja števila prebivalcev. Po virih, ki jih navaja Fr. Štukl v razpravi Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti (LR XIX-1972), je bilo 1. 1780 v mestu in predmestjih Karlovec, Trata, Studenec in Kapucinskem predmestju 220 hiš, leta 1811 225, leta 1830 in 1840 pa 226 hiš. Prav toliko so jih našteli pri štetju leta 1869, o katerem so bili natisnjeni rezultati štetja v Imeniku krajev vojvodine Kranjske, izdanem leta 1874. Po malone 400 letih je torej Loka imela celo nekaj manj hiš. Medtem je prestala hud potres in nekaj požarov. Skozi stoletja je živela v mejah obzidja in predmestij in se ni širila v okolico. Med mestom in sosednimi vasmi se je raztezal nezazidan prostor. Še po prvi svetovni vojni leta 1921 je bilo le 242 hiš, razen teh še v Vincarjih in Podpulferci, ki sta spadala k mestni občini, 10 in 7 hiš, skupno torej le nekaj več kot v 15. stoletju. Še leta 1840 je bilo v Loki 31 lesenih hiš, od tega 18 v Karlovcu. 111 hiš je imelo skodlasto, 15 slamnato in le 11 opečnato streho. Pri 89 hišah so imeli hlev, v mestu pri 52, v Karlovcu pri 24. Še leta 1899 so v Loki redili 74 konj, 101 govedo in 17 prašičev. Po zadnji vojni so Ločani živinorejo skoraj docela opustili. Zdaj služi mnogo nekdanjih hlevov sodobnemu konju — avtu. Med obema svetovnima vojnama je gradnja hiš le skromno zapustila srednjeveške okvire. Okoli leta 1930 je vojaška oblast zgradila vojašnico planinskega polka pod Kamnitnikom. Ob cesti proti Plevni sta zrasli mehanična delavnica in majhna tovarna turbin Švicarja Škofja Loka s Stena, foto P. Pokom Pogled z vrh Stangrufa na Karlovec, Puštal, Sovodenj in nove dele mesta proti Suhi, za njimi suška cerkev in industrijska cona na Trati, fot. ing. T. Mlakar Schneiterja, pred Vincarji so zgradili Thalerjevo tekstilno tovarno, ob novi cesti na pokopališče izdelovalnico odej. Pojavile so se nove stanovanjske hiše, posebno ob Kamnitniku, proti Plevni in Suhi. Tudi po drugi svetovni vojni se je mesto sprva le počasi širilo, saj je bilo treba sredstva in delovne moči združiti najprej za obnovo porušene domovine. Ob štetju leta 1961 je imela Loka 450 hiš. V dobrih 90 letih od prvega štetja leta 1869 se je torej število hiš podvojilo. Mesto je začelo dobivati nove razsežnosti. V zadnjem desetletju pa je bila njegova rast izredno hitra in še vedno traja. Pod nadzorstvom občinskega urbanističnega sveta in vodstvom Projektivnega ateljeja iz Ljubljane gradijo podjetja Lokainvest in Tehnik cele nove mestne dele izven starega mestnega jedra. Skupine manjših stanovanjskih hiš so nastale proti Suhi, pri železniški postaji, Za braj-do, v Vincarjih, proti Stari Loki in na Binkeljskem polju, večji bloki in stolpnice na Novem svetu, ob Partizanski cesti in v Groharjevem naselju. Proti Suhi se je razvil sistem novih ulic (Sorska, Demšarjeva, Koširjeva, Suška in Ljubljanska), podobno ob Kamnitniku (Partizanska cesta, Tavčarjeva in Potočnikova ulica ter Kam-nitnik), pri postaji dvoje naselij (Frankovo in Hafnerjevo). Kidričeva cesta, ki gre od avtobusne postaje na Titovem trgu do železniške postaje in novih ali povečanih tovarn ter se konča ob Ljubljanski cesti nad Lipico, je zajela celotno vas Stari dvor in združila postajo ter industrijski del s starim mestom. Najnovejša gradnja zavzema že precej odmaknjen svet med Staro Loko in elektrarno ob Selščici, kjer nastaja naselje Podlubnik. Da pri vsem tem stari mestni deli ohranijo kolikor moč nepokvarjeno podobo, je občinska skupščina leta 1963 sprejela odlok o zaščiti zgodovinskega področja mesta Škofje Loke. Zaščiteni so staro mesto znotraj nekdanjega obzidja, stari deli predmestij in osrednja dela Stare Loke in Puštala. Skrb za izvajanje zaščite je skupščina poverila regionalnemu zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani, z njim sodeluje muzejsko društvo, ki je že pred tem budno pazilo na ohranjevanje zgodovinskih arhitekturnih vrednot mesta. Po seznamu občinske skupščine ima zdaj Škofja Loka (brez Stare Loke in Puštala, ki sta z mestom že povsem zrasla) 1039 hišnih številk, od teh je le majhen del šele predviden ali nenaseljen. Staro mestno jedro ima 120 hiš, i. s. Mestni trg 42 (št. 25 porušena), Spodnji trg 40 Cankarjev trg 13, Blaževa ulica 13 in Klobovsova 12. Mestni del, v katerega so vključeni nekdanji Karlovec, Trata in Studenec, šteje 148 številk, i. s. Poljanska cesta 64, Grajska pot 14 (od teh 4 gospodarska poslopja), Kopališka ulica 45 in Jegorovo predmestje 25. Vzhodni, pretežno novi del Loke ima 280 številk, i. s. Sorška cesta 54, Demšarjeva 26, Koširjeva 24, Suška 44, Ljubljanska (zajema del Suhe) 24, Stara cesta 28 in Kidričeva 80. V tem delu je 11 poslovnih zgradb. Frankovo naselje šteje 151, Hafnerjevo 98 hiš, skupaj 249. Nekdanje Kapucinsko predmestje in deli, ki se okrog njega razraščajo, imajo 242 hišnih številk, i. s. Titov trg 14, Novi svet 22, Cesta talcev 31, Šolska ulica 13, Partizanska cesta 39, Tavčarjeva ulica 25, Potočnikova 12, Kamnit-nik 18 in Groharjevo naselje 68. Podlubnik, ki je v gradnji, bo to število povečal še za 150 številk in se bo razvijal še naprej proti Lubniku. prebivalstvo Število hiš je bilo in je še odvisno od števila ljudi in njihove premožnosti. Dejstvo, da se mesto več stoletij ni skoraj nič povečevalo, kaže, da se tudi število prebivalstva ni dosti spreminjalo. Njegovo počasno številčno rast razvidimo iz naslednje tabele. 1780 1817 1869 1S80 1890 1900 1910 1921 1931 Mesta 1025 1072 1262 1557 1349 1281 1174 Pred- mestja 627 606 755 893 826 885 830 Skupaj 1652 1678 2017 2450 2175 2166 2126 2004 2304 Do leta 1880 je število enakomerno raslo in doseglo višek 2450 ljudi, nakar je polagoma padalo do popisa po prvi svetovni vojni leta 1921, ko je komaj še presegalo 2000. Skozi šest desetletij je torej nihalo malo nad 2000, kakor so pač odločala rojstva in smrti in nič kaj znatne priselitve in odselitve. Le dekliški internat uršulink in vojaštvo sta imela večji vpliv od zunaj. Med prebivalci Loke so ženske številčno vedno prevladovale nad moškimi, kakor kažejo naslednji podatki o popisih prebivalstva za samo mesto. Leto moški ženske •/o 1869 547 43 715 57 1880 627 40 930 60 1890 479 35 870 65 1900 475 38 806 62 1910 882 41 1244 59 1929 (16. XII.) 730 37 1264 63 Velika razlika je bila zlasti leta 1890 in 1900 ter 1929. Ob prelomu stoletja je najbrž nekoliko vplivalo odseljevanje moških za delom, po prvi svetovni vojni pa vojne izgube in odhajanje moških v industrijske kraje, saj se v Loki industrija še ni razmahnila. Od leta 1893 do 1914 se je iz Loke odselilo 136 oseb v Ameriko. Število žensk v mestu je vedno povečaval dekliški internat uršulink. Leta 1880 je bilo npr. 129 gojenk. Po evidenci matičnega urada je zdaj razmerje med številom moških in žensk normalno, leta 1971 npr. 48 : 52. Iz popisov prebivalstva je razviden tudi občevalni jezik meščanov. Leta 1880 je 141 oseb ali 5,7 % prebivalcev navedlo nemški, 45 oseb ali 1,8 ®/o pa italijanski občevalni jezik. Za Nemce se je pod Avstro-Ogrsko izreklo nekaj uradniških in trgovskih družin, notar, zdravnik in lekarnar. Te družine so bile slovenskega porekla ali je že več njihovih rodov živelo na Slovenskem. Nemškega pokolenja pa so bili nekateri tovarniški mojstri in precej gojenk v dekliškem internatu in nekaj redovnic. Od italijansko govorečih je bila večina v uršulinskem samostanu. Ob popisu leta 1890 je bilo nemško govorečih še 64 ali 2,9%», od italijansko govorečih 39 ali 1,8%. Leta 1931 se je število nemško govorečih zmanjšalo na 20 ali 0,8 "/o, italijansko govorečih pa na 4 osebe ali 0,2%. V novi vojašnici je bilo tedaj 226 vojakov Srbohrvatov, to je skoraj 10 % prebivalcev mesta. Razen drugih podatkov so pri popisih v Avstro-Ogr-ski ugotavljali tudi izobraženost, ki je bila v prejšnjem stoletju splošno še na nizki stopnji. Tako je bilo v Loki — v mestu in predmestjih — 1. 1880 do 2450 še 998 prebivalcev ali 40 °/o nepismenih, celo v samem mestu je procent znašal 36. V vaseh je bilo mnogo slabše, v pod-občini Zminec je bilo npr. tedaj 3/4 nepismenih, čeprav so te vasi razmeroma blizu mesta. Ze iz števila hiš s hlevi (glej str. 12!) je razvidno, da se je velik del meščanov poleg svojega poklica pečal s kmetovanjem. Leta 1880 so našteli v mestu s predmestji 65 konj, 170 govedi, 5 ovac in 80 prašičev. Po osvoboditvi se je zaprtost mesta in številčna stalnost začela temeljito spreminjati. V mesto so prišli novi ljudje s podeželja, razvijajoča se industrija jih je privabljala vedno več. Mnogo so jih potrebovale tudi javne službe. Leta 1948 je Loka štela 2804 prebivalce in tudi pri naslednjih štetjih se mesto v starih mejah ni bistveno pomnožilo, širilo pa se je vedno bolj v okolico, deloma z gradnjo novih mestnih delov, deloma s priključitvijo bližnjih vaških delov. Po podatkih zveznega zavoda za statistiko je imelo mesto ob popisu 31. marca 1971 4969 prebivalcev. S Staro Loko, Puštalom, Vin-carji, Podpulferco, Trato in prejšnjimi deli Suhe, ki jih štejejo v mestno območje, pa ima približno 9170 ljudi. Aktivnega prebivalstva je v mestu skoraj 50fl/o. Največ je zaposlenih v industriji in obrti. LOŠKO NAREČJE Ločani imajo prav posebno govorico, ki se po melodiji in ritmu zelo razločuje od drugih slovenskih narečij. Posebno značilen razloček se opazi v izgovarjavi samoglasnikov, predvsem glasov e in i. Po izgovarjavi »e« so Ločani nekaki slovenski ikavci. Loškemu govoru so v marsičem sorodni poljanski, cerkljanski, tolminski, črno-vrški in horjulski dialekt, ki skupaj z njim sestavljajo rovtarsko narečno skupino. Razen v mestu je loški govor razširjen po Sorškem polju in preneha v Medvodah ter Stražišču, v Poljansko dolino sega do Zminca, v Selško do Praprotna. Razvil se je iz poljanskega narečja, ki je bilo sprva omejeno na gornjo Poljansko dolino, a se je polagoma razširjalo, zajelo mesto z okolico in vsrkalo tod naseljeni nemški živelj. Še pred prvo svetovno vojno je loški govor uporabljal zelo mnogo spačenk, vzetih iz nemščine. Toda pod vplivom šol, večje splošne izobraženosti in živahnejšega prometa si naglo čisti in brusi svoje skrajnosti ob knjižni slovenščini. STARE NAVADE Izginilo je tudi mnogo starih navad, ki so v prejšnjih časih urejevale življenje preprostega človeka. Mnoge od njih so bile povezane s cerkvenimi prazniki. Tako so npr. še do druge svetovne vojne o velikonočnih dneh »boga strašili«. Ločani in prebivalci okoliških vasi so se radi zbadali z duhovitimi domislicami in izrazi. Tu in tam se še sliši zaničljiv izraz »loška smojka«, ki menda izvira iz slabih časov, ko so ljudje jedli pečeno repo — smojko. Velik del loških navad so etnografi spravili v zapisano zakladnico narodopisnega blaga. Kot posebnost se je še ohranila peka »malega kruhka« in loških prest. GOSPODARSTVO V srednjem veku je bila Loka ne le sedež posebnega gospostva, temveč tudi močno gospodarsko središče, kjer sta prevladovali obrt in trgovina. Obrt je bila zelo pomembna in raznovrstna že v 13. stoletju. Vodna moč in podeželsko zaledje, vezano na sedež gosposke, sta ji omogočala močan razvoj. Ze zgodaj so v Loki izpričani mlini in fužine. Mnogo je bilo kovačev, čevljarjev, kro-jačev, krznarjev, tkalcev, barvarjev, mesarjev in pekov. Leta 1673 je bilo v Loki 95 rokodelskih mojstrov z več kot sto pomočniki. Mestne obrtnike je močno ovirala konkurenca kmečkih rokodelcev in krošnjarjev. Proti njej so se začeli konec srednjega veka organizirati v rokodelskih cehih. Nekateri cehi so se razvili iz cerkvenih bratovščin, ki so bile ločene po rokodelstvih. Skušali so dobiti obrtni monopol in so od zemljiškega gospoda dosegli razne privilegije, predvsem omejitev takšnih obrti po vaseh, ki presegajo okvir vaških potreb. V 17. stoletju so bili cehi na višku moči. Sčasoma pa se je vse bolj uveljavljala svobodna obrt in trgovina in francoska okupacija je v začetku prejšnjega stoletja cehovstvo odpravila, vendar so se nekateri cehi ohranili v Loki kot bratovščine skoraj do druge svetovne vojne. Obrtniki so svoje izdelke sami prodajali, z nekaterimi pa so kupčevali trgovci in jih tovorili daleč v sosednje dežele. Zelo živahna je bila trgovina z železom, z loškim platnom in s siti. Valvasor je poudaril trgovinski pomen Loke takole: »Mestni prebivalci kupčujejo z vsakovrstnim blagom po Nemčiji in Italiji, zlasti izdelujejo tukaj prelepo platno v velikih množinah in ga poleg belega, čistega sukanca pošiljajo v druge dežele. Dalje je tu mnogo trgovcev, ki prodajajo konje v Italijo ter poleg drugih obrti mestu precejšen dobiček oskrbujejo.« V mestu so slovele tudi nekatere gostilne s prostornimi hlevi, kjer so obstajali okoličani ob tržnih dneh in v času opravkov pri gosposki ter vozniki na vožnji skozi mesto. Motil bi se pa, kdor bi mislil, da so bili loški meščani zaposleni le s temi poklici; vsaka hiša je imela tudi nekaj polja zunaj mestnega obzidja in je svoje gospodinjstvo dopolnjevala z lastnimi poljskimi pridelki in prirejo živine. Takrat je imel vso veljavo izrek: »Če gredo loški kmetje na svoja polja, ni nobenega meščana doma.« Ime- Postarana tovarna klobukov Sešir se je nekako uskladila s starim delom mesta, fot. ing. T. Mlakar li so tudi svoje gozdne parcele. V dvoriščnih stavbah ima še danes marsikatera mestna hiša hlev, pod, kaščo, klet in drvarnico, kolikor jih niso v novejšem času predelali za druge namene. Še sedaj je v Loki nekaj hiš, kjer se še ukvarjajo s kmetijstvom. Po sekularizaciji freisinškega gospostva leta 1803 je začela gospodarska moč Loke pešati. Kapitalistična proizvodnja kar ni mogla prodreti na njeno ozemlje. Medtem ko se je drugje marsikje iz obrti razvila industrija, je v Loki obrt s svojo cehovsko zasidranostjo in trgovsko tradicijo dolgo zavirala nastanek industrije. Loški obrtniki so hodili na sejme daleč naokrog in še po prvi svetovni vojni po sejmih razpečavali svoje izdelke. Bo- gatejšim meščanom dolgo ni prišlo na misel, da bi ustanovili kakšno podjetje. Postavili so le nekaj žag (Dolenc, Hajnrihar). Guzelj-Balant je imel v Skalcah, kjer je sedaj elektrarna, poleg navadne tudi žago za parkete. Pravo industrializacijo je začel tujec Alojz Krenner leta 1871 s tovarno kocev. Leta 1873 je razširil obrat v tovarno sukna, ki jo je zgradil na kraju med klancem pod župno cerkvijo in Selščico, kjer sta bila prej mlin in kopališče. Leta 1893 je nabavil generator in osnoval elektrarno, ki je dajala tok tudi za ulično razsvetljavo. Tako je bila Loka prva na Kranjskem, ki je imela javno električno razsvetljavo. Starejši ljudje so se dobro spominjali, kako se je ob potresu leta 1895 bliskalo, ko so se električne žice zadevale druga ob drugo. Industrializacija se je razmahnila šele po prvi svetovni vojni. V opuščeni Krennerjevi tovarni je leta 1921 začela obratovati tovarna klobukov Šešir, Švicar Schnei-ter pa je izkoristil ceneno zemljišče in dosegljivo delovno moč za manjši kovinski obrat v Spodnjem Karlovcu, ki se je potem razvil v tovarno turbin in hladilnikov in dal po osvoboditvi prve kadre za Litostroj v Ljubljani. Za lekarno ob sedanji Šolski ulici je Thaler zgradil leta 1928 obrat za izdelavo odej, ta se je razrasel v sedanjo tovarno Odeja. Leta 1934 sta zasebnika Brumen in Thaler ob cesti v Vincarje postavila tekstilno tovarno, leta 1950 je v njeni izpraznjeni zgradbi začelo obratovati elektrokovinsko podjetje Motor, iz katerega so se leta 1960 razvile Loške tovarne hladilnikov LTH. Po osvoboditvi je 1945 v nacionaliziranem Koširjevem mlinu začelo delati elektro-radijsko podjetje ELRA; to se je leta 1960 preselilo v nekdanji uršulinski samostan, leta 1970 pa v nove zgradbe v Retečah in se leta 1971 združilo s kranjsko ISKRO. Istega leta kot Elra je bilo ustanovljeno gradbeno podjetje TEHNIK, ki ima svoje prostore in projektivni biro ob Stari cesti in je doprineslo velik delež k nastanku novih delov Škofje Loke in drugih naselij loške občine. Glavni investitor in projektant novih mestnih delov je podjetje LOKAINVEST. Iz nekdanje mehanične delavnice ob Poljanski cesti je nastalo podjetje AVTOKOVINAR. Prostore nekdanje usnjarne na Lontrku je zavzelo podjetje BISTRA. Staro mlekarno upravlja Kmetijska zadruga, klavnico pa Kmetijsko gospodarstvo. Pomembna industrija je našla prostor v bližini železniške postaje ob Kidričevi cesti, kamor naj bi se prej ali slej preselila vsa industrija iz mesta. Leta 1945 je za- čela z delom lesna predelovalna industrija JELOVICA, leta 1947 GRADIŠ. GORENJSKA PREDILNICA obstaja od leta 1933 in se je močno razvila. Tja so se preselili glavni obrati LTH, konfekcije KROJ, ki je hitro zrasla iz obrtne delavnice, ODEJA, TERMIKA, ki je prej uporabljala prostore tovarne furnirja v Bodovljah, ustanovljene že leta 1920, INŠTALACIJ, pekarne in slaščičarne PEKS. PROMET V srednjem veku je šel tovorniški promet iz Ljubljanske kotline skozi Loko in Poljansko dolino v Posočje in Furlanijo. Tovorniki in za njimi vozniki so odprem-Ijali blago na Reko, v Benetke in nemške dežele. V začetku prejšnjega stoletja so zboljšali cesti v obe dolini. Nova državna meja je po prvi svetovni vojni zaprla ves promet z loške na soško stran razen tihotapskega. Po osvoboditvi je ljudska oblast izboljšala ceste, po njih je v prvih povojnih letih šel obsežen promet lesa, ter napravila čez Jelovico nove, ki so pomembne za gozdarstvo in turizem. Železnica je stekla mimo Loke 14. decembra 1870. Postaja je oddaljena 3 km od mesta. Večkrat je slišati, da so se Ločani branili železnice, češ da potem vozniki ne bodo imeli zaslužka. Iz arhivskih virov pa je razvidno, da je loška občina prosila dunajsko vlado, naj bi postajo zgradili čimbliže mestu. Toda gradbena komisija je odločila, da je ni mogoče postaviti bliže kot na Trati ali v Virmašah. Pozneje je prišla Loka večkrat v poštev pri načrtovanju novih prog. Proti monopolu Južne železnice so nameravali speljati progo iz alpskih dežel pod Ljubeljem in skozi Loko v Trst. Toda na pritisk Nemcev so ta načrt cenejše in varnejše trase umaknili v korist turške (1897) in bohinjske proge (1906). Potem se je oglasila misel o povezavi Štajerske prek Savinjske doline, Loke in Zirov s Trstom, da bi se avstrijske dežele ognile samovoljnosti Južne železnice. V stari Jugoslaviji so ta projekt obnovili. Leta 1928 je bilo v Škofji Loki zborovanje zastopnikov občin in podjetij od Domžal do Zirov in je poslalo vladi spomenico o potrebi železnice. Toda Kamnik in Kranj sta si prizadevala za drugo traso skozi Gornji grad in Kamnik na Kranj. Zaradi pomanjkanja denarja je spet vse padlo v vodo. Po osvoboditvi je direkcija za eksploatacijo v Ljubljani predlagala progo Stopnišče v stavbi družbenih organizacij, nekdanjem farovžu Škof j a Loka—Idrija—Most na Soči, a spet brez uspeha. Tudi za progo v Selško dolino je bila pred vojno že določena trasa do Železnikov, leta 1912 obravnavana v kranjskem deželnem zboru, pa je vojna preprečila gradnjo. Tako je loško ozemlje kljub pomembnemu položaju ostalo brez železnice in rešuje v zadnjem času svoje prometne probleme s kamionskim in avtobusnim prometom. Prvi avtobus je vozil skozi mesto iz Zirov na kolodvor že leta 1912. Naslednje leto je družba meščanov nabavila rabljen avtobus Saurer za vožnje iz mesta na že- lezniško postajo, kamor je prej vozil poštni omnibus na konjsko vprego. V stari Jugoslaviji je več zasebnikov vzdrževalo redne avtobusne zveze po obeh dolinah. Po drugi svetovni vojni je zasebni avtobusni promet prenehal. Leta 1953 je takratni Ljudski odbor mestne občine ustanovil podjetje Transturist. To se je hitro razvijalo in je sedaj med vodilnimi prevoznimi podjetji na Gorenjskem. Uredilo je avtobusno postajo v Škofji Loki, pomnožilo vozni park za tovorni in osebni promet, začelo s turistično in gostinsko dejavnostjo v Bohinju, Simonovem zalivu, Piranu in na Pokljuki. V zadnjih letih je zgradilo žičnico na Starem vrhu in hotel v Loki. Leta 1975 se je Transturist združil s turistično prometnim podjetjem Creina iz Kranja v skupno podjetje Alpetour. UMETNOSTNI IN TURISTIČNI POMEN Razen ugodnega prometnega položaja v zelo pisani in prehodni pokrajini ima Loka še posebno privlačnost v tem, da je najbolje med slovenskimi mesti ohranila svoj prvotni, starinski značaj in bogato umetnostno dediščino preteklosti. Staro mestno jedro je bilo obnovljeno po potresu leta 1511 in po požaru, ki je leta 1660 zajel gornji, leta 1698 pa spodnji del mesta. Ker so pri obnavljanju ohranili prejšnji obseg, po možnosti tudi dele prejšnjih stavb, in so verjetno tudi nove oblikovali po prejšnjih vzorcih, ima Loka v marsikaterem pogledu še srednjeveški videz. Umetnostni zgodovinar Emilij an Cevc jo imenuje »Niirnberg naše gotike« in pravi: »Kakor je nekoč Niirnberg do zadnje vojske ohranil med nemškimi mesti srednjeveški značaj, v katerem še na vsakem koraku utriplje spomin na velike umetnike in njihovo delo, tako je Škof j a Loka sredi prirodno in umetnostno bogate okolice postala med slovenskimi mesti živ srednjeveški dragulj, položen na blazino zelenja in vdelan v srebrnkasto ogrlico obeh Sor.« Tod je delovalo mnogo umetnikov, tu so se medsebojno oplajale razne umetnostne smeri iz Freisinga in iz Furlanije ter se prilagajale naši pokrajini in našemu človeku. V 17. stoletju je v mestu delala rezbarska in slikarska delavnica Jamškov. Loko so si izbrali za svoje začetno delovanje tudi naši veliki mojstri impresionisti, tako da jo umetnostna zgodovina rada imenuje »Barbizon slovenskega impresionizma«. Ko so Angleži leta 1954 snemali v Loki prizore za film o Pirečniku, so bili nadvse zadovoljni s slikovitostjo mesta, »ki mu v tem pogledu ni para«, je zapisal dnevnik Slovenski poročevalec. Splošni starinski značaj mesta in obilica kulturnozgodovinskih spomenikov sta obenem z zanimivo pokrajino pomemben pogoj za turizem, predvsem za njegovo prosvetno in izletniško obliko. Zdaj so v mestu hotel Trans-turist, restavraciji na avtobusni postaji in v Nami, Krona in restavracija, kavarna in slaščičarna Homan na Mestnem trgu, nekaj gostiln in bifejev, med njimi bife na gradu. Ob slovesnostih so na grajskem vrtu poletne prireditve, nekaj zadnjih let je tam izseljenski piknik. društveno Življenje Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla Slovencem po češkem in hrvatskem zgledu prva društva — Čitalnice, ki so budila narodno zavest s petjem, glasbo, plesom, igrami in predavanji. V Loki so ustanovili Narodno čitalnico leta 1862, samo leto dni kasneje kot v Ljubljani. Kakor drugod je bila Čitalnica odprta predvsem vplivnejšim meščanskim družinam in ni bila ljuba duhovščini, ker je v njej vladal liberalni duh. Zato so preprostejši obrtniki s podporo duhovščine kot protiutež Čitalnici pozneje ustanovili bralno društvo, ki se prav tako ni omejevalo samo na branje časnikov. Bralno društvo se je potem spremenilo v Slovensko katoliško društvo rokodelskih pomočnikov, to pa že leta 1894 v Katoliško izobraževalno društvo. Cepitev društev je povzročila ostro ločitev duhov v dva tabora. Ko je leta 1906 iz Čitalnice izšlo telovadno društvo Sokol, so leto dni kasneje v Izobraževalnem društvu ustanovili telovadni odsek Orel. V stari Jugoslaviji se je življenje v obeh društvih zelo razmahnilo, nasprotstva pa zaostrila. Izobraževalno društvo se je preimenovalo v Prosvetno društvo. Leta 1873 so nekateri meščani ustanovili Škofjeloško kopališko družbo in si uredili kopališče. Nekaj nalog te družbe je pozneje prevzelo Olepševalno društvo, ustanovljeno leta 1897. Staro je tudi Gasilsko društvo, ki je zaživelo leta 1876 in se spočetka imenovalo Požarna bramba. Važno vlogo je opravilo Vodovodno društvo, ko je s kolektivnimi prizadevanji zgradilo mestni vodovod. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani je v Loki organiziralo eno svojih prvih podružnic še za časa Avstrije. Planinci so imeli od leta 1907 selško-škofjeloško podružnico SPD; leta 1929 se je razcepila v škofjeloško in selško podružnico. Za časa stare Jugoslavije je bilo v mestu še več drugih društev, med njimi tudi športni klub Sora. Leta 1937 so profesorji — rojaki iz Loke — ustanovili Muzejsko društvo, eno redkih društev, ki je zmoglo v strankarsko ostro razcepljeni Loki združiti pristaše obeh političnih usmerjen j. Ideje komunizma so prišle v Loko brž po prvi svetovni vojni in zajele nekaj posameznikov, ki pa se zaradi pritiskov takratnih režimov niso mogli organizirano uveljavljati. Razvoj industrije in nastanek industrijskega delavstva sta omogočila, da se je poleg liberalnih in klerikalnih društev pojavila tretja smer — krščansko socialistična, ki se je organizirala v Jugoslovanski strokovni zvezi in se kmalu zavedla, da je delavstvu potrebna enotnost. Po letu 1937, ko je bila ustanovljena KPJ za Slovenijo, so se tudi v Loki pokazali zametki partije. Tako so razmere zorele in ustvarile razpoloženje, da so se ob nemški okupaciji delovni ljudje iz Loke in okolice priključili Osvobodilni fronti ter prevzeli nase težo večletnega boja. Po osvoboditvi je društveno življenje dobilo povsem nove temelje. Prosvetno delo je prevzelo Kulturno umetniško društvo Tone Šifrer, pozneje imenovano KUD Svoboda, telesno vzgojno delo pa TVD Partizan. Odprli so Ljudsko knjižnico, ustanovili pevski zbor, godbo na pihala, likovno in lutkovno sekcijo ter glasbeno šolo. Razen prosvetnih so nastala še druga društva, tako da ima Loka sedaj silno pisano mrežo bolj ali manj delovnih organizacij. Mesto je sedež raznih občinskih zvez: kulturno prosvetnih organizacij, tabornikov, Počitniške, Turistične, Gasilske, Strelske zveze, Zveze rezervnih vojaških starešin in Občinskega odbora Rdečega križa. Dramatiko gojijo Loško gledališče, Oder-galerija in Mladinsko KUD gimnazije. Glasbo goji pihalni orkester, telovadbo TVD Partizan. Društva so: Muzejsko, Planinsko, Turistično, Avto-moto, Filatelistično društvo Lovrenc Košir, Ljudske tehnike, Prijateljev mladine ter Inženirjev in tehnikov Jelovica. Razen mestnega Prostovoljnega gasilskega društva so gasilska društva še pri tovarni LTH, Gradisu, Jelovici in Gorenjski predilnici. V Loki so še Lovska, Ribiška in Strelska družina, Taborniški odred Svobodni Kamnitnik in razni klubi: Radio-ama-terski, Nogometni LTH, Smučarski Transturuist, Košarkarski Kroj, Rokometni Šešir, Klub škofjeloških študentov in Klub rejcev golobov pismonoš Taras. Pogled z gradu proti severu: levo mlin pod mostom, kapucinski samostan, Cesta talcev, prvi dve stolpnici ob Partizanski cesti in Groharjevo naselje; desno NAMA, šola, pokopališče, fot. ing. T. Mlakar OGLED MESTA TITOV TRG Ker prihaja mnogo obiskovalcev v Loko z avtobusi, začnimo ogled pri avtobusni postaji na Titovem trgu. Do leta 1954 je na kraju, kjer zdaj parkirajo Transtu-ristovi avtobusi, stala Balantova (Guzeljeva) domačija z gostilno, hlevi, skladišči, kegljiščem in vrtom. Od tega sta ostali dve lipi. Na vrhu levega brega Selščice stojita sedaj stavbi Transturista in pošte. Podjetje Transturist je ustanovil Ljudski odbor mestne občine leta 1953. Začelo je poslovati s tremi avtobusi in vozilo na štirih progah v občini, kmalu pa se je začelo razvijati v najpomembnejše prometno, turistično in gostinsko podjetje Gorenjske. Stavba avtobusne postaje, v kateri je tudi restavracija, se po sodobnih oblikah dobro loči od starinskih stavb v mestu. Pod njeno vzdignjeno, valovito streho se vidi silhueta starega mesta z gradom na vrhu. Pošta je nastanjena v letu 1969 prenovljenem poslopju nekdanjega Balantovega salona in ima avtomatsko telefonsko centralo. Med avtobusno postajo in pošto gre čez globoko strugo Selščice leta 1961 zgrajeni most za pešce mimo nove tržnice naravnost na Mestni trg. Stari prehod v sredino mesta pa je levo in desno od skupine treh starih hiš, ki stoje na Titovem trgu naprej od pošte. Ob levem, ožjem prehodu je go- tlocrt škofje loke B Blažova ulica C Cankarjev trg Ct Cesta talcev G Graben Gr Grajska pot J Jegorovo (predmestje K Kopališka ulica Ki Kidričeva cesta KI Klobovsova ulica Ko Koširjeva cesta M Mestni trg N Novi svet P Poljanska cesta Pa Partizanska cesta Pu Puštal S Spodnji trg So Sorska cesta St Stara cesta Š šolska ulica T Titov trg Pol Poljanščica Sel Selščica Sov Sovodenj 1 Grad, Muzej 2 Nunska cerkev, samostan 3 »Kasarna« 4 Zupna cerkev 5 Homanova hiša 6 Prva šola 7 Sedanje župnišče 8 Stari farovž, družb. org. 9 Stari rotovž 10 Krona 11 Martinova hiša, obzidje 12 Kaj.be tova hiša 13 Kašmanova hiša 14 »Loka«, stara komuna 15 Kino, Partizan 16 Loško gledališče 17 Spital, Špitalska cerkev 18 Klobčarjeva hiša 19 Kašča 20 Tovarna Šešir 21 Kapucinska cerkev in samostan 22 NAMA 23 Osn. šola, gimnazija 24 Avtobusna postaja 25 Štemarje, Dijaški dom 26 Transturist 27 Hotel Transturist 28 Dom Zveze borcev 29 Zdravstveni dom 30 Skupščina občine 31 Firbarjeva hiša 32 Mlekarna 33 Puštalski grad 34 Hribec-Kalvarija 35 Kopališče 36 Športno igrišče 37 Kamniti most 38 Brv 39 Lahov most 40 Suška brv 41 Puštalski most 42 Puštalska ali Hudičeva brv Baron de Halden, podpornik kapucinskega samostana; slika v muzeju, jot. Fr. Planina stilna Pri mostu, ki ima lep razgled na reko in na starinske stavbe na njenem desnem bregu. Gostilne se drži nekdanji dom rodbine Ziherl, iz katere je izšel sociolog Boris Ziherl. Severno stran Titovega trga omejuje vrsta štirih stavb. Za majhnim parkom, kjer je bila pred vojno Ku-frova delavnica, stoji leta 1968 sezidana blagovnica NAMA, ki so ji leta 1972 prizidali nov trakt proti šoli. Pred blagovnico je okrasni bazen s kipom Jurija in Agate iz Tavčarjeve Visoške kronike, delom kiparja Toneta Logondra iz Pevna. Vzhodno stran trga zaključujejo Štemarji, nekdanje plemiško, potem meščansko posestvo, pred prvo svetovno vojno hotel. Na štemarskem vrtu je Čitalnica prirejala veselice. Od leta 1947 je na Štemar-jih nastanjen dijaški dom. Na obsežnem vrtu vzdolž ceste je podjetje Transturist leta 1971 zgradilo sodobni, med seboj povezani stavbi svoje turistične agencije in hotela Transturist. V gradnji je poslovna stavba več podjetij. Na koncu Štemarjev se začenja Kidričeva cesta. Po bregu pod njo teče Stara cesta, na njenem začetku stoji Stara prajerca, v kateri so nekdaj varili pivo. Zdaj so v njej stanovanja. Na spodnjo stran je trinadstropna, na zgornjo pritlična. Štejejo jo še k Titovemu trgu. Pred prvo svetovno vojno so sedanji Titov trg in njegovo okolico imenovali Kapucinsko predmestje. Sedaj izhaja od tod več novih ulic. ŠOLSKA ULICA Nasproti avtobusne postaje gre mimo blagovnice Name Šolska ulica do pokopališča in vojašnice. Ob njej sta na levi velika stavba šole in Dom upokojencev, na desni poslovalnica banke. Iz listin je razvidno, da je imela Loka šolo že v 13. stoletju. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1932. Ko so kopali zemljo za temelje, so našli cevi rimskega vodovoda. Pred vojno sta bili v njej osnovna in meščanska šola. Po osvoboditvi so odprli namesto meščanske šole gimnazijo, ki so ji leta 1951 začeli dodajati višje razrede. Gimnazija si je zgradila leta 1953 svoj trakt ob šolski ulici, na drugi strani pa je trakt Šolskega centra za kovinarsko in avtomehanično stroko, dodan glavni stavbi leta 1960. Obrat Odeja, ki je bil ustanovljen leta 1928 in izdeluje prešite odeje ter pregrinjala, se je leta 1973 preselil v industrijsko cono na Trati. V stavbi, ki jo je leta 1960 zgradila Komunalna banka, je zdaj poslovna enota Ljubljanske banke. V mali vili za banko je nameščeno občinsko sodišče. NOVI SVET Zahodno stran Titovega trga zapira kapucinska cerkev s samostanom. Zemljišče so včasih imenovali Pun- Nova mestna dela Novi svet in Groharjevo naselje, vmes Cesta talcev in Stara Loka, jot. ing. T. Mlakar gert. Cerkev so zgradili v baročni dobi leta 1709 in nima posebne umetnostne vrednosti, ker se je morala arhitektura ravnati po predpisih beraškega reda. Frančiškovo kapelo iz leta 1878 je poslikal Janez Gosar iz Dupelj, ki je opravil več slikarskih del na loškem ozemlju. V samostanu je velika, v neprikladne prostore stisnjena knjižnica starih verskih knjig. Znamenit je rokopis »pasijon-ske procesije«, ki ga je sestavil pater Romuald leta 1721. Obsega nad tisoč stihov v slovenskem jeziku, vmes pa je nemško pisani red procesije. Nastopalo je 16 skupin, ki so jih sestavljali člani bratovščin in ljudje iz okoliških vasi; vsaka vas je predstavljala svoj prizor, nekateri peš, drugi na konjih, na nosilih ali na vozeh. Paradiž so predstavljali Retečani, zadnjo skupino »božjega groba« pa »gospodi purgarji«. Sprevod se je pomikal po mestnih ulicah na veliki petek popoldne. Procesija je imela cerkveni značaj, pomeni pa prvo slovensko dramatično besedilo. Leta 1936 so jo loški obrtniki ob obrtno-industrij-ski razstavi znova uprizorili na odru na šolskem dvorišču. Za samostanom se razprostira v povojnih letih zgrajeno naselje 10 stanovanjskih blokov, samopostrežne trgovine podjetja Emone in otroškega vrtca, imenovano Novi svet. K njemu štejejo zdaj tudi samostan in nekaj starih hiš zahodno od ceste iz Škofje v Staro Loko. Nad Selščico stoji ob jezu »mlin pod mostom«, ki ga listine omenjajo že leta 1309. Nekaj časa je bil last nunskega samostana. Mleti je prenehal leta 1954, potem se je v njem razvilo elektro-radijsko podjetje ELRA, ki pa se je leta 1960 izselilo. V mlinu se je leta 1906 rodil slikar France Košir, v umetnosti zmeren realist, pokrajinar in portretist, ki je v mnogih svojih delih upodobil reko So-ro in Loko. Umrl je leta 1939, star šele 33 let. Nekaj njegovih slik je razstavljenih v loškem muzeju. Ves del mesta na levi strani Selščice proti Stari Loki so pred vojno imenovali Kapucinsko predmestje. KAMNITI MOST IN BLAZEVA ULICA Od kapucinske cerkve se cesta nagne h Kamnitemu mostu. Ob dostopu nanj so nekdaj stala Selška vrata in ob njih stražni stolp. Selščica je zajedena v globoko strugo med hišami, na mnogih krajih štrle iz navpičnega brega plasti loškega ploščatega apnenca. Pod mostom se voda umirja v globokem tolmunu, niže doli je plitvejša, v strugi je nakopičen prod. Kamniti most so sezidali iz rezanega kamna sredi 14. stoletja. Spočetka je bil brez ograje. To je bilo usodno za škofa Leopolda, ko se mu je leta 1381 na mostu splašil konj in planil z jezdecem vred v globino, da sta oba utonila. Škofa so pokopali v nunski cerkvi. Ko so se v začetku 18. stoletja v Loki naselili kapucini iz Kranja, so začeli ljudje most imenovati Kapucinski most. Leta 1888 so ga prenovili, mu dali železno ograjo in sredi nje postavili kip sv. Janeza z loškim grbom na podstavku. Ob razpadu jugoslovanske armade leta 1941 je vojaštvo tudi ta most miniralo, toda vojak, ki je bil določen za to delo, je naboj z razstrelivom vložil tako plitvo, da je odneslo le nekaj kamnov in je ta častitljiva starina, stara 600 let, še ostala. Leta 1974 so cestišče in pločnika obnovili. Z mosta je lep pogled na »mlin pod mostom« in jez. Nasprotni desni breg je zavarovan z zidom; začeli so ga graditi pred vojno in ga končali leta 1955. Pred teboj je sklenjena gmota starega mesta z gradom na vrhu. Na desnem bregu stoji ob mostu Bogatajeva (prej Feškova) hiša, v kateri je po ustnem izročilu v starih časih prebival brodar; seveda je zdaj povečana. Za njo se stavbe podaljšujejo v mestno obzidje, ki so ga dale nune podaljšati, da je obkrožil velik samostanski vrt. Ob njem drži cesta v Vincarje. Mesnico, ki je stala na levo ob mestnem vhodu, in druge prizidke je dala občina leta 1955 odstraniti, da se je pokazala prvotna podoba stavb in obzidja. Na dolnjo stran se širi od mostu velika stav- ba, tj. Kasarna. V potopisu Paola Santonina, ki je leta 1486 spremljal namestnika oglejskega patriarha na poti iz Furlanije v Kranj, je napisano, da stoji ob Kamnitem mostu »župnikova hiša, presegajoča mestni zid, ki jo je sam na lastne stroške novo in zelo visoko zgradil; iz nje se lepo vidita reka in most ter smejoča se planota njiv«. Vir iz leta 1752 pravi, da je bilo v prostornem poslopju ob Selških vratih nastanjeno vojaštvo. Po tem ima hiša ime. Lastniki Siegesdorferji so bili oproščeni vseh davkov od Kasarne. Ob Kasarni zavije cesta z mostu in se zrine v tesni prehod pod obokom, širok le 3,17 m. Skozenj je šel ves promet, tudi avtobusni, do pred nekaj leti, ko so tranzitni promet skozi mesto prestavili na Lontrk. V veži Kasarne so ohranjene zaokrožene stene z gotskimi vrati in vhod v globoko, obokano klet. Vidno je tudi arkadno dvorišče. Kasarna je rojstna hiša upokojenega ljubljanskega kirurga, univ. profesorja Vladimira Guzelja. Ko stopiš skozi obok, si mahoma v srednjeveškem delu mesta. Ulice so ozke in hiše visoke, ker je bilo treba znotraj obzidja varčevati s prostorom. Blaževa ulica (prej Nunska) se ravna po terasi in ima dva zavoja. Imenovana je po padlem komandantu Škofjeloškega odreda Blažu Ostrovrharju. Nad njo je vrh stopnišča nunska cerkev in zraven nje samostan. Ob cerkvi gor drži pešpot na grad. Cerkve in samostani so dediščina preteklih stoletij. Nunski samostan je bil zgrajen leta 1358 in so v njem bivale klarise do jožefinskih reform konec 18. stoletja, ko je bil njihov red razpuščen. Samostan klaris je ustanovil kamniški župnik Otokar Blagoviški in mu prepustil 37 kmetij med Kamnikom in Loko. Leta 1660 je ob požaru Mestnega trga samostan s cerkvijo vred zgorel, nato so ga znova pozidali. Cerkev je zidana v baročnem slogu in je podobna cerkvi sv. Trojice nad Vrhniko, le da je zunanjščina bolj skromna in ima nastrešni stolpič. V notranjosti so zanimivi razni nagrobniki, baročna prižnica iz kamna in Franketova slika sv. Valentina v stranskem oltarju. Steno za glavnim oltarjem je poslikal Matija Bradaška. V pročelju starega samostana je vzidan relief križanja iz leta 1550. Leta 1782 je cesar Jožef II. razpustil loški samostan klaris, ker ni ustrezal časovnim razmeram. Namesto klaris so poklicali uršu-linke iz Gradca, da so prevzele dekliško šolo. Sčasoma so samostan in šolo povečale, leta 1891 so kupile loški grad in ga preuredile za svoje namene. Nemci so jih leta 1941 izselili in s tem so prenehale njihove šole: osnovna, meščanska in učiteljska. Leta 1961 so se nune preselile v Ajmanov grad pri Sv. Duhu. Nekatere prostore zaseda sedaj podjetje Obrtnik, ki ima mizarski, steklarski, par-ketarski in keramičarski obrat. Nekdanja samostanska kašča je preurejena za Loški arhiv. V poslopju nad kaščo ima etnografski muzej iz Ljubljane svoje zbirke. Od 13 hišnih številk sta dve (3 in 12) znotraj samostanskega obzidja. Pod stopniščem k cerkvi so leta 1899 kopali vodnjak, pa niso prišli do talne vode, zato so jašek zasuli in uporabili votlino za znamenje. V hiši št. 4 se je rodil zgodovinar Loke Pavle Blaznik. Od drugega zavoja Blaževe ulice sta dostopa na Mestni trg in Cankarjev trg. Do okupacije sta ostali ob zavoju še dve 400 let stari hiši. Prva je imela kamnit portal, ki je sedaj uporabljen pri vežnih vratih Bogata-jeve hiše ob Kamnitem mostu, in staro cehovsko trgovino z vrati na koleno. Druga je bila last slikarja Gvi-dona Birolle. Birolla se je sicer rodil v Trstu (leta 1881), a je prišel v Loko še kot otrok, ko mu je umrl oče, ker je bila mati Ločanka. Zelo je bil navezan na Loko in je tudi v svojih slikah ovekovečil množico motivov iz njene okolice. Umrl je leta 1963 v Ljubljani. Ti dve hiši so Nemci porušili, ker so nameravali napraviti most, ki bi skrajšal pot z Mestnega trga na Kolodvorsko cesto. Dogodki, ki so bili posledica organiziranega ljudskega odpora in so se v Loki pogosto vrstili, pa so jim odvzeli voljo, da bi načrt uresničili. Leta 1960 je občina uporabila izpraznjeni prostor in zgradila po načrtu arhitekta Toneta Mlakarja tržnico, od tržnice pa je speljala most za pešce k avtobusni postaji. MESTNI TRG Ob ozkem dohodu na Mestni trg je na levi začetna (št. 1), na desni končna (št. 42) hišna številka, ker tečejo številke po vzhodni strani trga do južnega konca, od tam po zahodni strani nazaj. Trg se razprostira v smeri se-ver-jug. V začetnem, severnem delu je med Mestni in Cankarjev trg zagozdena mogočna gmota treh strnjenih hiš, ki daje vtis enotne zgradbe. Vendar se Homanova hiša št. 2 po obnovi zunanjščine, ki jo je leta 1970 vodil ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, sedaj dobro loči od drugih dveh. Včasih je bila last frei-sinškega škofa. Škof Filip jo je dal po potresu leta 1511 obnoviti in se je takšna ohranila do sedanjih časov. Pri Prenovljena Homanova hiša Mestni trg 2, fot. Aki sedanji obnovi so odkrili freske vojščaka in sv. Krištofa, slikani okras in stare arhitekturne detajle. Pod stol-pastim, z rustiko obrobljenim pomolom je kamnita bradata glava s kranjskim grbom in letnico obnovitve 1529, v drugem nadstropju je balkon. Pri Homanu je bila dalj časa pekovska obrt, v pritličju slaščičarna. V gostilni se je rad mudil slikar Ivan Grohar. Iz Homanove hiše je naslikal znano sliko »Loka v snegu«. Sedaj sta spodaj bife in slaščičarna, v prvem nadstropju kavarna, ki jih upravlja podjetje Peks. Mestni trg je izrazit cestni trg, kjer so v preteklih časih trgovali in sejmarili. Tla so proti sredini napeta, kakor jih je pač določila rečna terasa. Črta pročelij je ukrivljena, vzhodna tudi zlomljena. Hiše so skoraj vse dvonadstropne, različno pobarvane, na gosto preprežene z okni, vrata in okna obdana s profiliranimi okviri. Vse to daje trgu slikovito pisanost. V baročni dobi se Loka Freska srednjeveškega vojaka na Homanovi hiši, fot. M. Zeleznik ni tako preoblikovala kot Ljubljana, temveč je še vedno ohranjevala srednjeveške oblike. Le nekatere stavbe imajo izrazitejši baročni značaj, pač pa je mnogo hiš dobilo v tistih časih poslikana pročelja, tako da so Loko imenovali »pisana Loka«. Pri obnovi fasad za tisoč-letnico je konservator Milan Zeleznik odkril in dal obnoviti stare poteze zgradb. Dvokapne visoke strehe ne segajo vse do iste višine in to povečuje pisanost mestne panorame, ko gledamo Loko od daleč. Pri restavraciji Kroni se trg zoži v izhodni del proti nekdanjim Poljanskim vratom. Malo pred drugo svetovno vojno je Krona še imela nadstropni pomol, ki je z nasprotnim Zigono-vim pomolom arhitektonsko zaključeval glavni, širši del trga in ga ločil od prehodnega južnega. Na desni strani je na začetku trga ozek vhod v stransko ulico, ki drži navzgor pod obokanim hodnikom med sosednjima hišama v Klobovsovo ulico in za grajskim zidom na grad. Hiša št. 39 s ploščo zdravniku dr. Ludviku Grbcu, ki jo je leta 1975 odkrilo Gorenjsko zdravni- ško društvo, ima kamnit baročni portal, križast obok v veži in arkadno dvorišče. Takšne starinske stavbne elemente je videti še pri mnogih drugih hišah »na placu«. Razen Homanove si je vredno nekatere natančneje ogledati. Staro župnišče št. 38 kaže s pilastri in dvema barvama pročelja, da je bilo združeno iz dveh hiš, prezida-nih v letih 1740 do 1760. Zunaj ima vzidano renesančno ploščo z grbom Volbenka Schwarza, bogatega in vplivnega meščana, ki ga je cesar Maksimilijan leta 1500 postavil za kranjskega vicedoma. Plošča opozarja, da je ustanovil beneficij sv. Trojice in leta 1513 zgradil v svoji hiši kapelo. V tistih časih so se bogataši lahko ovekove-čili predvsem z volili in uslugami cerkvi. V prostorih, kjer je bila nekdaj kapela, je zdaj poslovalnica službe družbenega knjigovodstva. Hišni portal je sestavljen iz kamnov, veža je obokana s križastim svodom; triramno stopnišče obdaja baročna, kovana mreža, dvoriščni hodniki imajo baročno, trebušasto ograjo. Med okupacijo je tu stolovala Gestapo. Zdaj je v hiši sedež občinske konference ZKS in Delavske univerze, v dvoriščni stavbi pa Geodetska uprava in pisarne podjetja Loka-invest. Iz spodnje veže je vhod v projektivni biro Loka-investa, ki zavzema pritličje sosedne stavbe. Stari rotovž št. 35 ima še mnogo gotskih elementov (portal, vežo, vrata v veži) in renesančno arkadno dvorišče. Leta 1974 je bilo pročelje predelano, da kaže deloma spet prejšnjo podobo. V 1. in 2. nadstropju je bilo okrašeno s freskami. Ohranjene so slike stebrov, odprtih lin, cvetlic in delov figur. Na sredi je bilo med še ohranjenimi piha-jočimi glavicami naslikano kolo z vzpenjajočimi se in padajočimi oblastniki. Malo dalje je restavracija Krona št. 32. Mogočna stara hiša je imela prvotno gostilno v 1. nadstropju. Tod so ostajali predvsem Zirovci in spravljali konje v hlev; poleti so prihajali tudi nekateri leto-viščarji, med njimi pisatelj Fran Erjavec. Redni gostje so bili Ivan Tavčar, Janez Hribar in Karel Triller. Verjetno je imel Tavčar pred očmi gostilno pri Kroni, ko je opisoval prizor v Visoški kroniki, kako gostilničar Kašper Wohlgemut pripelje mladega Visočana med gosposko družbo zgoraj na široki veži. Pozneje so prestavili gostilno v preurejeno skladišče v pritličju. V 1. nadstropju je potem imela bivša Čitalnica svojo bralno sobo, na obširni veži pa oder in je prirejala igre in plesne večere. Tik pred drugo svetovno vojno je novi lastnik stavbo preuredil in odstranil značilni stolpičasti pomol.' * Restavracija Krona ima tudi sobe za prenočevanje. Vzhodna stran Mestnega trga, fot. Fr. Planina Na nasprotni, vzhodni strani plača je zanimiva Kaj-betova hiša (Jamarjeva) št. 5, ki ima lepa vežna vrata z baročnim tolkačem in okovjem, obokano vežo, v veži in na dvorišču gotska vrata ter značilne arkadne hodnike na dvoriščni strani nadstropij. V tej hiši je bilo pred vojno nastanjeno okrajno glavarstvo. Na klancu proti cerkvi je Zofkežova hiša št. 3 z nadstropnim pomolom na kamnitih konzolah in gotskim vhodom. Kašmanova hiša št. 7, kjer je v pritličju trgovina z železnino, ima lepo baročno, leta 1969 prenovljeno pročelje. Sorževa hiša št. 9 ima na vratnih krilih rezbarije z emblemi pi-vovarstva, ker je bila last nemške priseljene rodbine Deisinger, ki je v Loki varila pivo. Lokal v pritličju zavzema samopostrežna trgovina podjetja Loka. Med to hišo in Flisovo hišo št. 8 v kateri je zdaj knjigarna in papirnica DZS, je bil včasih nezazidan prostor in v njem občinska tehtnica. To tehtnico so imeli ljudje v mislih, kadar so govorili o kakem nadležnežu »tako je težak, da ga komunska vaga ne vzdigne«. Sem so tudi spravljali stojnice po semanjih dneh. Po ustanovitvi gasilskega društva so temu dodelili ta prostor za shrambo in kmalu sezidali Gasilski dom, na kar še spominja gasilski znak na pročelju. Ko so med obema vojnama zgra- dili nov gasilski dom v Zvezdi poleg klavnice, je stavbo kupil sosed Deisinger, zazidal vhodna vrata in prostore združil s svojo hišo. Leta 1972 je konservator Milan 2e-leznik pri povečavanju samopostrežne trgovine odkril temeljne dele starodavne »Komune«. Sedaj so ohranjeni pod tlemi trgovine. Štabelnova hiša št. 11 je v notranjosti ohranila mnogo starinskih elementov — arkade, kamnite stopnice in okrogel pomol. Ob njej je pod oboki prehod Na peklu do stopnic, ki držijo na Spodnji trg. Pod oboki so kovana vrata z obrnjeno letnico 1499. Na Mestnem trgu stoji baročno Marijino znamenje s tremi kipi. Mesto ga je dalo postaviti leta 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja, tako pravi latinski napis na podstavku. Podstavek v obliki oltarja in steber z jonskim kapitelom sta izdelana iz loškega konglomerata. Med drevesi sredi trga je tudi kamnit vodnjak v obliki kvadratne prizme z dvema školjkama in okrasnim vrčem na vrhu ter mestnim grbom. To so postavili leta 1883, ko so vodnjak sanirali. Vodnjak je precej globok. Pred prvo svetovno vojno so še črpali vodo iz njega s tem, da so sem in tja gonili pokončna železna droga. Takrat je bilo v Loki pet javnih in 42 zasebnih vodnjakov. Ženske so nosile vodo v nadstropja v škafih. Ker se je voda več- Del mestnega obzidja vrh Grabna, fot. Fr. Planina krat onesnažila in povzročala tifusna obolenja, ob požarih pa vodnjaki niso zadoščali, so začeli Ločani leta 1898 delati za zgraditev vodovoda. Sprva so nameravali zgraditi skupen vodovod za mesto in Staro Loko, imeli pa so z načrti toliko težav, da sta si Stara Loka in ur-šulinski samostan napeljala svoje vodovode. Ko je zadevo prevzelo posebno Vodovodno društvo, se je večina davkoplačevalcev zbala taks in izjavila, da ne potrebuje vodovoda, naj ga ima kar društvo, če ga hoče. Vendar je bil vodovod jeseni 1902 dograjen, na Mestnem trgu so takrat postavili bazen z vodometom in so vodovod z velikimi slovesnostmi odprli. Kanalizacijo so po mestu uredili leta 1893. Leta 1972 so jo obnovili in spravili vse napeljave v tla. V ožjem delu Mestnega trga stoji poleg Krone majhna »Vahtenca«, nekdanja stražnica. Ob njej je bil prehod za pešce v Klobovsovo ulico. Dom Partizana, bivši Sokolski dom, s ploščo 27 partizanskim borcem-telovad-cem, na nasprotni strani, je preurejen iz dveh hiš, katerih pročelji sta še ohranjeni, medtem ko je notranjost popolnoma predelana. Hiša št. 17 je spremenjena v sodobno dvorano za kino Sora, ki je bil odprt leta 1959 in ima 420 sedežev ter prireja 10 predstav na teden. Prej je bila notranjost popolnoma starinska, imela je eno-ramne kamnite stopnice do drugega nadstropja, ki je bilo pravzaprav podstrešje, in veliko gostilniško črno kuhinjo. Škofjeloška občina si prizadeva, da bi staro mestno jedro obdržalo čimbolj prvotno lice, in je leta 1961 določila načela za spomeniško zaščito starega mesta, ker se zaveda, da je njegov zgodovinski značaj tista posebnost, ki je tako izrazite nima nobeno drugo mesto v Sloveniji. Kjer pa sodobno življenje zahteva spremembe, naj vsaj zunanjost ohrani prvotno lice. Stara notranjost te hiše, ki je predelana za kino, je posneta v muzeju z natančno izdelano maketo. Leta 1953 so predelali dvoriščno stavbo za telovadnico. Iz ozkega dela Mestnega trga se desno in levo cepita tako tesni stranski ulici, da ju komaj opazimo. Ob izhodu s trga stoji na desni Martinova hiša št. 26, ki kaže še prvotne oblike. Drugo nadstropje ima leseno steno na trg in rabi za podstrešje. Ker je bila prizidana na mestni zid, je ta v tem delu še popolnoma ohranjen. Tu so bila Poljanska vrata s stražnim stolpom. Pri urejanju trga leta 1972 so odkopali temelje obrambnega stolpa nad Poljanskimi vrati in most čez obzidni jarek. Oboje je zdaj vidno in deloma naznačeno. GRABEN Ko stopimo z Mestnega trga mimo Martinove hiše, smo na Grabnu. Lok zidu nakazuje tločrt utrdbe, skozi katero so držala Poljanska vrata. Obnovljen je obok mostu, po katerem je šla cesta iz Poljanskih vrat prek jarka ob mestnem zidu. Obzidje se vzdiguje še na obeh straneh nekdanjih vrat. Nanj so naslonjene hiše, tu in tam je predrto skozenj okno s kamnitim okvirom. Na Martinovi hiši se pod vrhom vidijo strelne line; na njenem podstrešju je ob njih še ohranjen obrambni hodnik. Gornji konec obzidja je usmerjen navzgor proti gradu, dolnjega vidimo v stenah hiš, ne smemo pa misliti, da so škarpe vrtov ob hišah kak ostanek mestnega obzidja. V prejšnjih časih je bil od gradu do Spodnjega trga ob obzidju jarek, pozneje so ga zasuli in sedaj je tam podzidan vrt ter cestni klanec, imenovan Graben. Nobeno drugo mesto v notranji Sloveniji nima več tolikšnega kosa srednjeveškega obzidja. Loško mestno obzidje je obdajalo mesto že vsaj v začetku 14. stoletja. Škof Konrad III. ga je izpopolnil, to je stalo toliko kot 15 kmečkih gruntov. Še bolj ga je utrdil Škof Bertold okoli leta 1400. Le pod Kasarno nad strmim bregom Selščice zid ni bil potreben. V obzidju je bilo petero vrat. Zvečer so jih zaklepali in ponoči je nočni čuvaj pazil, da niso tatovi ali požar delali škode v mestu. Leta 1789 so dobili meščani od kresije dovoljenje, da so smeli vsa mestna vrata z bližnjim zidom vred podreti in prodati, ker mesto ni več potrebovalo takšne obrambe. Lope in mesnice, ki so jih pozneje postavili k zidu, so sedaj odstranjene. Vrh Grabna je nastal majhen trg pred skupščino občine (Poljanska c. 2). Majhna plošča na stavbi spominja na dogodke leta 1941. Dne 18. decembra je odšla večja skupina Ločanov v Cankarjev bataljon, dva brata Kavčiča pa so gestapovci prijeli in zaprli. Proti večeru 21. decembra so v nemške uniforme preoblečeni borci prišli s hribov reševat zaprte aktiviste. V stavbi sedanje skupščine so bili namreč takrat zapori, ker je bilo tam okrajno sodišče. Med zmešnjavo, ki je nastala ob klicih biričeve žene in ob prihodu Nemcev, sta se brata Kavčiča rešila in partizani so se srečno umaknili. V spomin na to je Loka 18. december praznovala kot občinski praznik, od leta 1969 pa ima praznik ob obletnici dražgoške bitke 9. januarja, pri čemer slavi tudi spomin na poljansko vstajo in na navedeno rešitev iz zaporov. Jugovzhodna stran Spodnjega trga - Lontrka s špitalsko cerkvijo fot. Fr. Planina SPODNJI TRG Pri dnu Grabna se cesta cepi na štiri strani. Na levo se obrne na Spodnji trg, ki se vleče po spodnji terasi, enako kakor Mestni trg od juga proti severu. Od začetnih hiš, ki sta sestavljali kot nekak slavolok vhod na trg, je takratni lastnik leve Perkusove hiše tik pred vojno to hišo podrl in je zdaj tam obzidan prazen prostor, ki ga uporabljajo za jutranji živilski trg, desna tj. Lavdanova hiša št. 19, ki je bila last sorodnikov dramatika Antona Leskovca (1891—1930) in njegova rojst- na hiša, je prenovljena. Na tem kraju so bila nekoč v obzidju Spodnja vrata. Trg je tlakovan in začasno rabi tranzitnemu prometu v Poljansko dolino. Na obeh straneh so v usločeni krivini razvrščene enonadstropne hiše z raznobarvnimi pročelji, polnimi majhnih oken. Nekatere so predelane, nekatere še prvotne. Pri Grohcu št. 22 je edina pritlična hiša, ki je tudi najbolj preprosta in pristna. Gotska vrata vrh kamnitih stopnic, kletna okenca, leseni deli zgradbe, veža in hiša z lesenim stropom ji dajejo kar vaški značaj. Brojenčko-va hiša št. 22 z lepim pročeljem in okovanimi vrati je rojstna hiša Lojzeta Finžgarja, strokovnjaka za rodbinsko pravo. Stavba Loškega gledališča št. 14 ima starinsko pročelje z značilnim nadstropnim pomolom in baročnimi okenskimi okviri. V stavbi za dvoriščem je dvorana z odrom, najstarejša, v Loki. V avstrijskih časih je bilo tu Slovensko katoliško izobraževalno društvo, v stari Jugoslaviji pa Prosvetno društvo. V nekdanji Kra-šovčevi hiši št. 12 ima obrtno podjetje Bistra čistilnico in pralnico. Sosednja Žebljarjeva hiša št. 11 ima leseno, ometano nadstropje; z imenom spominja na nekdanjo obrt, ki je v Loki ni več. Sredi Spodnjega trga drži na levo po stopnicah pešpot na Mestni trg. Na njeni desni strani stoji nekdanji dom Krennerjeve rodbine, lastnikov tovarne sukna. Stavba je bila za prejšnje stoletje kar gosposka. Zanimivo je lepo okovje na vežnih vratih in arkadni hodnik na dvoriščni strani. Nasproti hiše še stojijo stari opuščeni vodnjak, špitalska cerkev in mestna ubožnica ali Spital. Ubožnico je ustanovil radovljiški župnik Nikolaj Škofič leta 1547 pod nunskim samostanom, da bi v njej imeli stanovanje mestni ubožci in pohabljenci, hrano pa bi dobivali pri dobrotnikih po mestu. Pozneje so jo premestili v to hišo na Spodnjem trgu, da je imela več prostorov. Svoj čas je imel Špital tudi nekaj posestva, a leta 1769 je bilo odprodano. Ustanovo so upravljali posebni nadzorniki, med katerimi je bil najimenitnejši v 17. stoletju Žiga Fuernpfeil von Pheilhaimb, brat Kor-binijana, takratnega glavarja freisinškega gospostva, katerega nagrobnik je vzidan v starološko cerkev. »Špita-larji« so stanovali v celicah v" dvoriščni stavbi in so vse do druge svetovne vojne hodili z lončki po kosilo in večerjo na samostanske porte in v nekatere hiše. Tako je Loka ohranila svojevrstno srednjeveško potezo vse do socialne revolucije ob osvoboditvi. Ko je leta 1698 požar uničil ves Lontrk, je zgorel tudi Špital. O tem dogodku priča velika oljna votivna slika pri Sv. Florijanu v Sopotnici. Pomanjšana kopija te slike je prej visela v špi-talski cerkvi, sedaj je v loškem muzeju. Po požaru so Špital obnovili, to je razvidno iz letnice 1720 pri stenski sliki sv. Elizabete na pročelju obcestne stavbe. Vsa stavba je ohranila značilnosti takratnega časa: gotska vežna in dvoriščna vrata, obokano vežo, okenske okvire, lesene strope v nekaterih sobah in več baročnih vrat. Leta 1971 so po nasvetu ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo sneli fresko sv. Elizabete in jo je hišni lastnik dal v hrambo Loškemu muzeju, na hiši pa je starejša freska iste svetnice, ki jo je prejšnja freska pokrivala. V sklopu Špitala je na vogalu špitalska cerkev, sezidana leta 1710. V času Jožefa II. so jo zaprli, leta 1885 so jo prenovili. Cerkev je preprosto baročna, ima bogato okrašen glavni oltar, Layerjevo sliko in križev pot ter na-strešni zvonik, posnet po nunskem. Ob cerkvi in dvoriščnem delu Špitala gre cesta v nekdanje predmestje Studenec. Prva hiša na desno je Cvinger (Zwinger-ograda), ker je tu v freisinških časih stal štirikoten obzidni stolp. V zadnji steni Špitala in v stavbah za delavnicami se še vidijo deli mestnega obzidja. Stolp je stal nad jarkom, ki se je vlekel na zunanji strani zidu od Grabna do Selščice. Jarek je bil napolnjen z vodo in je škof celo oddajal ribolov v njem kot fevd. Čez jarek so skozi stolp držala vratca iz mesta. Poleg stolpa je stalo veliko plemiško poslopje. Iz listin je razvidno, da je imela v 14. 15. stoletju Cvinger in pripadajoče njive v posesti kot fevd rodbina, ki je vzdrževala za stražo dva oborožena hlapca. Rodbina je bila bogata, imela je več posestev v okoliških vaseh in dva mlina; iz nje so izšli razni loški imenitniki — mestni sodnik in gradiščana na Starem gradu in Zgornjem stolpu. Z nasproti stoječima hišama št. 6 in 33 je enakomerna krivina obeh hišnih vrst prekinjena, vzhodna vrsta je od tod naprej primaknjena k cestišču, zahodna pa od njega odmaknjena. Joka Zigon je v imenoslovni študiji (Loški razgledi X/1963) izrazil domnevo, da je dvodel-nost trga posledica tega, ker je bila v tem delu gospo-ščinska pristava, v bavarskem narečju tedaj imenovana landrik. Na to kaže tudi kašča, ki še sedaj stoji. Spodnji trg imenujejo Ločani Lontrk. Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da je Lontrk nastalo iz imena dolnji trg. Po omenjeni Zigonovi študiji pa izhaja iz nemškega izraza landrik, ki se je V slovenski govorici spreminjalo v lan- trik, lantrk, lontrk in končno dobilo napol slovensko obliko lontrg. Na vogalni, Stalanikovi hiši št. 33 se vidi nabožna slika iz časov »pisane Loke«. V tem delu Lontrka je zanimiva Klobčarjeva hiša št. 5, ki spet priča z imenom o nekdanji obrtni delavnici. Portal ima sicer letnico 1859, a zraven so vrata stare cehovske trgovinice, ki so jih pred nekaj leti odkrili pod ometom. Takšna »vrata na koleno« so verjetno imele v starih časih vse trgovine v Loki, kakor jih imajo v Dubrovniku še sedaj; seveda so bila loška manjša kot dubrovniška. Poleg vhoda je bilo nad kolenom ozko izložbeno okence. Klobčarjeva hiša ima dva nadstropna pomola. Tudi v notranjosti je imela mnogo arhitektonskih zanimivosti, a jih je zadnji lastnik s prezidavo zelo pokvaril. Sosednja Prajerca št. 4 ima ime po tem, ker je bila v njej skoraj do prve svetovne vojne pivovarna, ki jo je začel pred štirimi generacijami pivovarski pomočnik Deisinger z Bavarskega. Hišno pročelje kaže nekaj gotskih stavbnih elementov, a je neenotno predelano. Sedaj je v hiši Ljudska restavracija. Pri Fricku št. 2. je vzidana spominska plošča Ivana Do-linarja, kulturnega delavca in borca za slovenstvo v Trstu, ustanovitelja in urednika Edinosti, izdajatelja humorističnega lista »Jur s pušo«, vnetega delavca tržaškega Sokola in Čitalnice.. Rodil se je v tej hiši leta 1840. V spisih se je podpisoval »Podlipski« ali »Frickov Janez«. Ploščo so Nemci med okupacijo odstranili, a jo je Muzejsko društvo po vojni spet postavilo na prejšnje mesto. Pred hišo stoji v končnem delu Lontrka stara lipa. Med svetovnima vojnama so deblo zapolnili z betonom, ker je bilo votlo in se je bilo bati, da bo padlo. V prejšnjih časih je na lipi visela steklena omarica z nabožnim kipcem in lučjo. Leta 1945 so ob lipi uredili skalnjak. Na zaključku Lontrka za lipo je tovarna »Šešir«. Sestavlja jo več dolgih stavb ob jezu pri Lahovem mostu. V starih časih sta bila tu mlin in kopališče, ki ga je dajalo freisinško gospostvo mestu v najem in ga je oskrboval padar. Mlin omenjajo listine od 13. stoletja do odprave gospostva. Med nekdanjimi nizkimi stavbami je bila ulica, ki je držala navzgor k cerkvi. V prejšnjem stoletju je ves kompleks kupil Nemec Krenner in postavil tod leta 1871 tovarna kocev ter jo kmalu povečal z obratom suknarne. Na mestu prejšnjega mlina je bila stavba z motorji in suknarskimi »valjkami«, na drugi strani nekdanje ulice pa novo tovarniško poslopje, ki še sedaj stoji. Sukno je bilo trpežno in na dobrem glasu. Suknarna je imela svojo elektrarno in je dajala tok tudi mestu. Delala je do prve svetovne vojne in ustvarila prvo skupino industrijskega delavstva v Loki. Med prvo svetovno vojno je bila v tovarni vojaška bolnišnica. Leta 1921 je zgradbo kupila delniška družba iz Ljubljane in jo spremenila v tovarno klobukov, prvo v Jugoslaviji. Tovarno so osnovali brez zveze z loško tradicijo klobučarstva, le na osnovi računov, ki so obetali rentabilnost. Stroje so dobili z Dunaja že stare, izrabljene. Leta 1932 so jih začeli obnavljati, ker sicer ne bi bili vzdržali konkurence, ki se je v letih gospodarske krize občutno uveljavljala predvsem z uvozom tujih izdelkov. Po letu 1934 je proizvodnja do vojne naraščala. Klobuke so prodajali večinoma na jugoslovanskem trgu, nekaj tudi v drugih evropskih državah in na Bližnjem vzhodu. Število delavstva je bilo najmanjše leta 1933 (okrog 100), do leta 1940 pa je naraslo na 255. Leta 1933 so se delavci Šeširja zavedeli svojega položaja in ustanovili svojo organizacijo, naslednje leto so dosegli že sklenitev kolektivne pogodbe ter nastavitev obratnih zaupnikov. Leta 1935 so zahtevali zvišanje zaslužka, ker pa je bila zahteva odbita, so pričeli stavkati, blokirali so tovarno in jo stražili ter dosegli nekaj izboljšanja. To je bila prva stavka v Škofji Loki. Na žrtve, ki jih je delavstvo doprineslo v narodnoosvobodilnem boju, spominja plošča ob vhodu V tovarno. Po osvoboditvi je prešla tovarna v last skupnosti. Uredila je svoje prodajalne klobukov in tulcev v več mestih Jugoslavije. Zadnji čas si je učinkovito modernizirala obrat. Leta 1970 je imela zaposlenih 245 ljudi. Na drugi strani ceste, ki drži z Lontrka na Lahov most, stoji razen Kamnitega mostu najbolj častitljiva starina Loke — Kašča. Grajena je iz kamenja, osivelega od starosti, in ni ometana. Stala je že pred potresom leta 1511. Dve leti po potresu jo je dal škof Filip obnoviti, tako pravi poznogotska, renesančno oblikovana plošča s škofovim grbom, vzidana v dvoriščno steno. Kašča je bila poleg gradu poglavitno gospoščinsko poslopje. V njej so spravljali naravne dajatve podložnikov, predvsem žito s Sorškega polja in sir. Oskrboval jo je poseben škofov uradnik — kaščar. Včasih je njegove posle opravljal grajski oskrbnik sam. Njegova prva naloga je bila, da je žito dobro prodal. Ko so začeli v kašči prodajati žito, kmetje po škofovi odločbi tako dolgo niso smeli prodajati svojega žita, dokler ga je bilo v kašči kaj naprodaj. Pokorn piše v opisu Loke, da so se v 16. stoletju DF.MUT BRIMOT KUR /GOI ZU E«N OISEM VATCRIANTN f DEKEN RJGEMT ZUft SVOtFAftT HAT DfSE L ICHUlOEFvNPRT DER £W.VNDVE5THER MVSICH/tL PAPIER ATENIAC IN «JAHR> Plošča iz leta 1627 na nekdanji mestni šoli v njej shajali luterani. Kašča je stala nekdaj ob mestnem obzidju; z njim jo je vezal stolp, od tega se del zidu še vidi ob njeni zadnji steni. Ob njej so bila v obzidju Čevljarska vratca, imenovana po tem, ker so zunaj zidu delale čevljarske stope za čreslo. Tedaj so čevljarji še sami izdelovali usnje za svoje potrebe. Obzidje je segalo do mlina, ki je stal na prostoru današnje tovarne. OKOLICA KAŠČE Blizu Kašče ima Šešir ob vodi v bivši Primoževi žagi delavnico za obdelavo zajčjih kož. Tam so mladinci prvi čas okupacije čistili nabrano municijo za partizane. Leta 1943 je Žagar Primož Prezelj napravil po navodilih OF pod tračno žago bunker za okrožno tehniko; v njej je Miloš Ziherl pet mesecev tiskal propagandno literaturo, vsega 58.000 strani, in si pri tem nakopal tuberkulozo, ki ji je potem v Bariju podlegel. Nad bunkerjem so delavci opravljali vsakdanje delo. Za občinski praznik leta 1955 je bila tehnika na Primoževi žagi obnovljena in zunaj vzidana spominska plošča. Lahov most drži čez Sel-ščico pod tovarniškim jezom. Ime ima po kovačiji Pri Lahu onstran mostu. Prej je imel velike betonske nosilne loke nad cestiščem. Jugoslovanska vojska ga je leta 1941 kakor druge mostove v okolici razstrelila. Leta 1961 so po prizadevanju tedanjega predsednika občine Sveta Kobala zgradili sedanjega. CANKARJEV TRG Stopimo nazaj do lipe in od tam po klancu pod obokom Kadivčeve hiše št. 10. Na njeni prednji strani je vzidana plošča z nemškim napisom, ki govori, da je loški meščan in starološki graščak Mihael Papler leta 1627 hišo daroval za šolo. Tu je bila torej šola že v 17. stoletju. Pred nami je župna cerkev, okrog nje same starinske hiše, med njimi ena Homanovih hiš s stolpastim pomolom, sedanje župnišče, št. 13. V počastitev Cankarjevega bataljona, ki se je med okupacijo bojeval na loškem ozemlju, so prostor okoli cerkve imenovali po pisatelju Ivanu Cankarju. Župna ali šentjakobska cerkev (352 m n. m.) je zanimiva v arhitektonskem in zgodovinskem pogledu. To je poznogotska dvoranska stavba, ki jo osmerokotni stebri delijo v tri ladje z zvezdnatim svodom. Zamisel dvoranske stavbe je prišla najbrž iz Freisinga in se je tu obogatila z rebrastimi oboki, okrašenimi s figuralnimi sklepniki, ki so se razširili s Primorskega. Na svodu so našli letnico 1471. Takrat so jo zgradili namesto prejšnje manjše cerkve, ki je stala na tem kraju že 200 let prej. Po hudem potresu so sezidali nov prezbiterij in nato še zvonik, ki ima na zunanji strani proti Mestnemu trgu vzidano ploščo z letnico 1532 in z imenom loškega mestnega sodnika Jerneja Junaverja. Najbolj zanimivi so bogato okrašeni sklepniki na svodu, na katerih se pozno-gotskemu realizmu pridružujejo renesančni vplivi. E. Cevc jih ima za najkvalitetnejše, kar jih poznamo na naših tleh. Sklepniki prikazujejo poleg škofovega grba in grbov plemenitašev cerkvenega patrona in nekatere svetnike, cvetlično in zvezdasto okrasje ter znamenja in patrone krojaškega, čevljarskega in kovaškega ceha, ki so predstavljeni v motivih iz realnega življenja. Vse to kaže, da umetnosti ni pospeševal samo fevdalni gospod, temveč se je močno uveljavljal meščanski živel j. Na stropu so ohranjene nekatere freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. Druge umetnine so: renesančni oltar sv. Katarine iz črnega marmora iz leta 1694; slika Oljske gore, delo ljubljanskega slikarja Janeza Remba iz konca 17. stolet- ja; poznogotski timpanon nad glavnim vhodom; Plankov križev pot in veliki križ Ivana Šubica. Leta 1931 so na poljih med stropnimi rebri odkrili stare slikarije, slikar Slavko Pengov pa je naslikal Kristusa na slavoloku. Po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika so pred leti začeli preurejati notranjost cerkve, oltarje in lestence. Leta 1968 je arhitekt Tone Bitenc obnovil prezbiterij in pri tem odkril veliko fresko Križanja iz 16. stoletja. Pročelje cerkve je precej prazno in pusto, odkar so leta 1870 odstranili veliko lopo nad1 glavnim vhodom. Šentjakobska cerkev je bila v freisinških časih prizorišče za mesto pomembnih političnih dejanj. V njej so vsako leto volili mestnega sodnika. V nedeljo pred sv. Jurijem so prišli iz rotovža v sprevodu člani notranjega sveta, štirje predstojniki občine in sodnik. Po uvodnih slovesnostih so najprej volili notranji in zunanji svet, potem pa mestnega sodnika izmed kandidatov, ki jih je postavil notranji svet. Glasovali so člani zunanjega sveta in občani. Novega sodnika so vsi meščani spremili na njegov dom, naslednji dan pa so ga slovesno umestili v mestni hiši. Ko ga je potrdil freisinški glavar, je leto dni upravljal mesto. Med meščani in glavarjem so pogosto nastajali spori zaradi sodnika in mestnih svoboščin. Nekaterih sodnikov loški glavarji niso hoteli potrditi in včasih se je primerilo, da so meščani grozili z uporom. V času barona Haldena pa so meščani prosili, naj sodnika ne potrdi, ker ni predložil obračuna o mestnem gospodarstvu. Zgodilo se je tudi, da je kandidat s svojimi pristaši odšel iz cerkve na rotovž in odnesel znamenje sodne oblasti — sodniško palico, v cerkvi pa je zunanji svet izvolil drugega kandidata in je tako mesto imelo dva sodnika. Ko se je uporni kandidat pritožil vladi v Gradcu, ga je ta kaznovala in predrugačila mestni svet. Ves čas freisinškega gospostva je bila šentjakobska cerkev podružnica župnije v Stari Loki, ki ji še sedaj pravijo Na fari. Šele leta 1804 je dobila Škofja Loka svojo župnijo. KLOBOVSOVA ULICA Izpred Homana gre z Mestnega trga med hišama št. 39 in 40 pod obokom gor Klobovsova ulica, imenovana po Ivanu Klobovsu, ki je leta 1930 zapustil mestni občini Fidelovo hišo št. 34. Tudi ta ulica teče vzporedno z Mestnim trgom, nekoliko nad njim. Vzhodno stran uli- Ladja žepne cerkve sv. Jakoba ce sestavljajo dvoriščna poslopja »placarskih« hiš, drugo stran pa preproste enonadstropne hiše, med katerimi sta vredni omembe le dve stavbi, v katerih je bila do leta 1932 petrazredna deška osnovna šola. V njej se je izšolalo več rodov, med njimi mnogo kulturnih delavcev. Od leta 1890 je imela tudi hribovsko šolo za otroke iz Loški grad pred predelavami konec prejšnjega stoletja oddaljenih naselij, ki so imeli pouk samo ob jesenskih in pomladanskih četrtkih. Ko se je šola preselila v novo poslopje, so ti stavbi uporabili za pletilnico. Dne 24. novembra 1941 zvečer so partizani s pomočjo skojevcev odnesli vso zalogo volnenih izdelkov, da so se borci Cankarjevega bataljona oblekli za zimo. Nemci so nato zaprli več loških aktivistov. Po vojni je te prostore uporabljalo krojaško podjetje, iz katerega se je v kratkem razvila konfekcija KROJ. Leta 1971 se je Kroj preselil v novo, prostorno tovarno ob Kidričevi cesti »na Trati«. Po njegovi izselitvi sta hiši spet v službi prosvete, v njih je nastanjen otroški vrtec. LOŠKI GRAD (393 m) Iz Klobovsove ulice se vzpenja ob grajskem zidu asfaltirana pešpot na loški grad, ki stoji na starem bregu nad mestom. Druga pešpot gre z Grabna izpred občine navzgor po jarku, ki se je deloma ohranil ob mestnem obzidju. Za vozila pa je grad dostopen po Grajski poti, ki se odcepi od Poljanske ceste. Predbaročna stavba gradu ni enotna, ker so jo dozidavali v presledkih, a s po-slikanjem je dobila enoten videz. Na zunaj kaže še svoje staro lice. Med potjo se odpira razgled na mesto in okolico. Skozi »železna vrata« je vstop na grajsko dvorišče. Z dvoriščne strani dela loški grad vtis, kot da je precej nov. Pred letom 1892 je bil drugačen. Takrat so dale nune prizidati vzhodnemu traktu na dvoriščni strani nov hodnik, podreti veličasten stolp sredi dvorišča in zid, ki je dvorišče zapiral z zahodne strani in ga zdaj obnavljajo, med kapelo in Okroglim stolpom pa zgraditi namesto gospodarskih poslopij nov trakt z dvorano. Stara sta severni trakt in okrogli stolp. Regionalni zavod za spomeniško varstvo je dal leta 1972 odkopati temelje osrednjega stolpa in drugih stavb na grajskem dvorišču. Začetek gradu Kdaj so začeli niže Zgornjega stolpa zidati grad, ni znano. Vsekakor je stal že v 13. stoletju. Leta 1202 se namreč omenja »močno utrjeni grad v Loki«. V 14. stoletju so našteti že razni prostori v gradu: škofova soba, obednica, kapela in drugi. V računih leta 1434 so omenjena slikana okna v kapeli. Po potresu leta 1511, ki je grad hudo prizadejal, ga je dal škof Filip na novo sezidati, o tem govori plošča, vzidana v grajskem hodniku. Iz računov je razvidno, da so leta 1521 sredi dvorišča obnovili visok štirioglat stolp. Zidal ga je stavbenik Jur-ko Mawrer. Stolp, kjer je sedaj kapela, so postavili leta 1526, kakor se bere na plošči na njeni zunanji steni. Takšen je ostal grad do konca prejšnjega stoletja. Sondiranje tal v kleti in na dvorišču leta 1961 je pokazalo, da sedanja stavba ne stoji povsem na istih temeljih, kakor jih je imel grad pred potresom leta 1511. Škofje Freisinški škofje so le kdaj pa kdaj prihajali v Loko. Plemenitaši in podložniki so jih slovesno sprejemali pred mestnimi vrati, meščani z mestnim sodnikom pa na Mestnem trgu. Med bivanjem v gradu so škofje urejali razne gospoščinske zadeve. Dva od njih je v Loki doletela smrt. Leopold je leta 1381 pod Kamnitim mostom utonil, Konrada V. pa je leta 1412 zabodel njegov stre-žaj, ker je menil, da je škof prejel dajatev 5000 denarja v zlatu in se bo tega lahko polastil. Ker je kazalo, da si je škof sam vzel življenje, so ga pokopali kar na grajskem vrtu in šele njegov drugi naslednik Nikodem ga je dal prenesti v starološko cerkev. Umorjenega Konrada je nasledil Herman, sin celjskega grofa Hermana, ki je svojemu očetu zastavil celotno loško gospostvo za posojilo 10.000 goldinarjev. Posebno skrb je pokazal za grad in Loko škof Filip, ki je nad njima gospodaril v času hudega potresa. V muzeju so slike šestih, za Loko najpomembnejših škofov. Uprava gospostva Loško gospostvo sta namesto škofa upravljala oskrbnik in kaščar. V gradu je gospodoval oskrbnik, imenovan tudi glavar. Skrbel je, da so redno dotekale podložniške dajatve. V urbarjih so bile popisane posesti podložnikov in njihove obveznosti, dajatve in tlaka. Oskrbnik je vsako leto predložil škofu obračun. Da bi bilo gospostvo donosno, je moral skrbeti, da je bilo čimveč zemlje obdelane. V ta namen so naseljevali nove naselnike, da so krčili gozdove in obdelovali pridobljeno zemljo. Kaščar je imel na skrbi blago, ki ga je gospostvo dobivalo z naturalnimi dajatvami, in se trudil, da je šlo v denar. Skrbel je za ustanavljanje novih kmetij. Od tega je imel tudi sam korist, saj je bila vsaka deseta nova »hu-ba« njegova. Pri večanjih (ljudskih sodišč) je ugotavljal, kje je še mogoče urediti kako kmetijo. Nove kmetije je ustanavljal v spremstvu sodnika, gozdarja, biriča in vaških županov. O kaščarju Wernherju, ki je bil obenem oskrbnik, je pisano, da je v letih od 1253 do 1267 ustanovil okrog 180 novih kmetij. Škofovi uradniki so vsako leto prirejali »pojezde« po gospostvu, oddajali zemljo podložnikom, zanemarjene »pustote« pa dodeljevali drugim, da so jih spet spravili v red in plačevali po urbarjih določene dajatve. V 14. stoletju podložnik ni mogel sam odločati o kmetiji. Ko je umrl, je kmetijo dobila vdova ali sin, ta pa je moral plačati umrlino. Le koroški priseljenci so imeli pravico zemljišče deliti ali prodati; v 15. stoletju so to pravico dobili tudi drugi podložniki. Sodstvo Oskrbnik gospostva je bil hkrati tudi sodnik za vse podložnike. Meščani so imeli sicer mestnega sodnika, njihove prizive pa je reševal oskrbnik. Ker je bilo loškemu gospostvu poverjeno tudi deželsko sodstvo za njegovo ozemlje, je vodil oskrbnik preiskave tudi v najhujših zadevah. Preiskovanci so bili zaprti v grajskih ječah. Smrtne kazni je izrekal doželnoknežji sodnik, opravljal pa jih je rabelj iz Ljubljane. Na smrt obsojene so obglavljali pri Krvavem znamenju na začetku Stare Loke ali jih obešali na Gavžniku. Prizive zoper razsodbe oskrbnika je reševal škof, od 16. stoletja pa kranjski deželni glavar. Pisatelj Ivan Tavčar postavlja v Visoški kroniki grajske ječe v globoke kleti mogočnega stolpa, značilne- ga srednjeveškega »donjona«, ki je zavzemal sredino današnjega grajskega dvorišča. Opisuje jih v prizoru, ko jih ječar Mihol Schwaiffstrigkh razkazuje Izidorju Ka-lanu z Visokega. Takole pripoveduje o tem mladi Vi-sočan: Mihol je poiskal svetilnico in težak ključ. Nato me je vlekel k stopnicam, ki so vodile tik stolpa globoko pod zemljo. Tam je odprl železna vrata, pa sva dospela v klet, kamor ne prisije sonce podnevi in ne zvezda ponoči. Prižgal je svetilnico, a tudi pri luči sem le s težavo prestavljal noge, ki so se mi tresle. Od obokov je kapljalo in vlekla je hladna sapa, dasi nisem vedel od kod. »Tu sem prihajajo grešniki vseh grešnikov!« Pri teh besedah je ječar dvignil lesen pokrov. »Tu dol,« je nadaljeval in kazal na nekak vodnjak, »spuščamo na smrt obsojene hudodelce. Bog te varuj, dečko, da mi ne prideš kdaj v roke! Po vrvi ga spustimo v ta prepad, potem pa mu je milostno dovoljeno, da si napravi prijetno gnezdo v tem lepem stanovanju, kakor ga žene volja. Mi smo vedno pravični sodniki! Leči sicer ne more in sesti tudi ne; pač pa ima polno prostost, da se lahko postavlja sedaj na eno, sedaj na drugo nogo. Navadno se nabere spodaj tudi nekaj vode, da jetnik stoji v nji, kar pa je dobro, če sili človeku kri v glavo. Nekaj časa ga peremo, opranega pa izročimo pravici, da ga zaduši na Gavžniku. Da, fante, mi delamo točno in zanesljivo!« Pokazal mi je še druge zapore, same ozke, temne luknje, v katere so metali jetnike kakor prašiče v svinjak. Ko je posvetil vanje, so pobegnile podgane in miši v stenske razpoke. V teh zaporih nisi mogel ne ležati ne sesti. Vsak je bil tako kratek, da se ni dalo iztegniti nog v njem. Le sključen si mogel spati, če si sploh mogel zaspati z glavo na mrzlem in trdem kamnu! Upori podložnikov Nekateri oskrbniki so tako pritiskali na podložne kmete, da so se ti tudi v Loki upirali. Podložniki so morali prevažati vino v Freising, obdelovati grajski vrt, popravljati poslopja ter utrjevati grad in mesto zoper turške napade. Kmete so zelo prizadeli povečani deželni davki; leta 1487 so bili razpisani trikrat. Oskrbnik Jakob Lamberg, ki je opravljal tudi posle kaščarja, je zelo pritiskal z dajatvami in podložniki so mu leta 1484 odrekli pokorščino. Škof je dobil pomoč od deželnega glavarja in je upor zadušil, oskrbnika je pa le odstavil. Tudi leta 1515 so se kmetje na loškem ozemlju pridružili kmečkemu uporu; k temu jih je razen slabih razmer, ki so bile posledica beneške vojne, silila tlaka, povečana po potresu leta 1511. Oskrbnik je najel po naročilu škofa Filipa četo vojakov-pešcev in jezdecev, da je zavaroval svojo posest. Del upornikov, ki so hoteli udariti nad Ljubljano, je plemiška vojska pobila, nekaj kmetij požgala, vsem kmetom pa so naložili denarno kazen. Zatiranje luteranstva Kakor drugod se je v 16. stoletju tudi na loškem ozemlju, posebno med meščani širilo luteranstvo. Frei-sinški škofje so novo gibanje včasih bolj, včasih manj odločno zatirali in pošiljali v Loko posebne komisije, da so zasliševale pripadnike luteranstva in jih kaznovale. Komisarji, ki jih je poslal na loški grad škof Ernest, so odstavili ves mestni svet, prepovedali so predikantom nastopati v mestnih cerkvah in izgnali nekaj meščanov. Izgnancem in predikantom so dajali zavetje graščaki v Puštalu in v Šentpetru, ki so bili že zaradi nasprotstev do škofa naklonjeni novi veri. Leta 1561 so v loškem gradu zborovali deželni stanovi, ker je v Ljubljani razsajala kuga, in so obravnavali tudi luteranstvo. Odločilno je škof nastopil proti luteranom leta 1589. Pokorn omenja, da je leta 1601 prišel na grad ljubljanski škof Tomaž Hren s komisijo, poklical k sebi deset premožnejših meščanov in jih prisilil, da so se odpovedali lu-teranstvu; nato so na trgu sežgali protestantske knjige. Tako je bil loški grad v večstoletni preteklosti večkrat prizorišče zgodovinskih dogodkov, ki so bili odmev splošnih političnih in socialnih dogajanj na slovenskih tleh. Doba po sekularizaciji Leta 1803 je vse velikansko gospostvo prevzela država. Grad in posestvo je odslej upravljal od državne oblasti postavljen oskrbnik. V gradu so bili nastanjeni uradi — davkarija, sodišče in zemljiška knjiga. V njem sta stanovala sodnik in oskrbnik, del sob so oddajali letoviščarjem, v stolpu sredi dvorišča pa so bile še naprej ječe in ječarjevo stanovanje. Leta 1864 je država grad prodala tovarnarju Fidelu Terpincu iz Ljubljane, polje, gozdove, mlin, žago in kovačnico pri Puštalski brvi pa loškim meščanom. Leta 1891 so grad kupile uršulinke in ga preuredile za šole. Skoda je, da so dale porušiti dvoriščni stolp, pristni srednjeveški donjon, ki je presegal grad in je na predpotresnih fotografijah še dobro viden. Na dveh vogalih sta molela nad pirami-dasto streho stražna stolpiča, pod streho pa so bile krog in krog strelne line, napravljene iz rezanega kamna. Zid je bil 3 m debel, postavljen še na temeljih starega stolpa izpred 16. stoletja. V muzeju je razstavljena maketa gradu, kakršen je bil pred stoletji. Nune so dale po bregu pod gradom sezidati stopnišče iz samostana na grad in združiti svoj vrt z grajskim, namesto gospodarskih poslopij pa sezidati nov trakt z dvorano. V gradu so imele dekliški internat z meščansko šolo in učiteljišče. Med prvo svetovno vojno je bila v njem vojaška bolnišnica. Nemci so takoj po okupaciji izselili uršulinke in zasedli grad. Po osvoboditvi je bila v gradu še nekaj časa bolnišnica, potem pa kazensko-pobol j sevalni zavod. Končno ga je prevzela občina in namestila v njem loški muzej. MUZEJ Loški muzej je leta 1939 odprlo Muzejsko društvo v Škofji Loki, ki so ga dve leti prej ustanovili profesorji — domačini, službujoči po raznih krajih Slovenije. Sprva je bil nastanjen v starem rotovžu na Mestnem trgu. Med okupacijo so Nemci njegove prostore izpraznili in predmete odpeljali v kapucinsko cerkev. Po osvoboditvi je bil znova urejen v puštalskem gradu, leta 1959 pa se je preselil v loški grad. Muzej je kompleksnega značaja in obravnava loško ozemlje z naravoslovnega, politično-socialno, ekonomsko in kulturno zgodovinskega vidika od najstarejših časov do narodnoosvobodilne vojne in povojnega razvoja. Ob mariborskem, celjskem in ptujskem spada med prve lokalne muzeje tako po času nastanka kakor po obsežnosti in zanimivosti gradiva, čeprav so nekatere zbirke še nepopolne, druge pa šele nastajajo. Vse druge muzeje prekaša po zbirkah o cehih, o razvoju obrti in o rezbarski umetnosti. Njegova odlika je povezanost z življenjem delovnega človeka, ki ga prikazujejo skoraj vse zbirke. Ogled muzeja. V prejšnjih časih je bil vhod v grad z brega na vzhodni strani in po stopnišču v pritličje. Zdaj je vhod z dvorišča, sredi katerega je zavod za spo- meniško varstvo leta 1972 odkopal in dopolnil temelje osrednjega stolpa. Z ogledom začnemo v pritličnem delu prizidanega hodnika proti levi, nato gremo skozi 7 sob na vzhodni strani pritličja, nakar izstopimo na hodnik pred kapelo in se po ogledu kapele in galerije podamo po hodniku k stopnicam in v enaki smeri ponovimo pot v nadstropju. Loško ozemlje je predstavljeno po kamninski zgradbi in površinskih oblikah, ki jih kaže relief ozemlja. Primerke kamnin, iz katerih je zgrajena loška pokrajina, je zbral geolog dr. Anton Ramovš, rojak iz Dolenje vasi. Razvrščene so po geološki starosti od permskega peščenjaka do lehnjaka, ki še sedaj nastaja v dolini Brebov-nice. Razen kamnin je tudi nekaj zanimivih okamnin ali fosilij, med njimi dva nosorogova zoba s Kamnitnika. (Glej poglavje Kamnitnik!) Iz slik nad kamninami so razvidne nekatere oblike površja in kraji, kjer kamnine izkoriščamo. Za gradbene namene so pomembni hota-veljski marmor, loški ploščati apnenec in konglomerat; v prejšnjih časih so mnogo uporabljali zalološke strešne skrilavce. Najpomembnejša kamnina na loškem ozemlju je uranova ruda v Zirovskem vrhu. Na nekaterih apnencih in na koglomeratu je v okolici Loke razvit kras. Loški podzemeljski svet je naravoslovno znanost seznanil z več živalskimi vrstami, prilagojenimi posebnemu življenjskemu okolju, to so nekateri hroščki in polžki. Oblikovitost in obseg loškega ozemlja kažeta relief in zemljevid, ki ju je v merilu 1 : 20.000 izdelal učitelj Janez Grum z učenci meščanske šole v letih pred drugo svetovno vojno. Po njem nosi prva soba ime Grumova soba. V njej sta ohranjena velik kamin in gotska vrata, ki so jih v zidu odkrili leta 1973 in je skoznje zdaj prehod v vogalno sobo. Loško ozemlje, ki nudi prehod iz Ljubljanske kotline v Posočje, je bilo gotovo že zelo zgodaj naseljeno, vendar je arheološko še zelo malo raziskano, le razna ledin-ska imena, kakor Gradišče, Puštal i. dr. kažejo na stara naselja. Arheološke izkopanine so naključne najdbe s prostora sedanje šole, s Puštala nad Veštrom in iz Starega dvora ter najdbe iz mlajše kamene dobe, ki sta jih 1958 in 1959 sistematično izkopavala prof. dr. J. Korošec in arheolog domačin dr. F. Leben. Zbirka loškega gospostva nas seznanja z začetki in z razširjanjem freisinške oblasti, z naselitvami ozemlja in s sedežem gospostva. Fotografija darilne listine iz 973 predočuje najstarejši dokument o loškem ozemlju in do- Lisici z jezom v gozdni diorami loškega muzeja, fot. Fr. Planina kazuje tisočletno starost Loke in nekaterih vasi. Zemlje-vidne skice nam prikazujejo, kako so freisinški škofje naselili svojo posest. Na Sorškem polju so naselili kmete z Bavarskega že kmalu po prevzemu ozemlja. Maketa Bitnja kaže, kako so pri tej kolonizaciji načrtno razdelili zemljišča v sklenjenih progah, potegnjenih od domov ven na Sorsko polje. V drugi polovici 12. in 13. stoletja so klicali podložnike iz slovenske Koroške, da so kulti-virali hribovje na obeh straneh dolnje Poljanske doline, konec 13. in v začetku 14. stoletja pa so s Tirolci iz Pustertala kolonizirali svet pod Ratitovcem. Ko se je v 16. stoletju deželni knez razglasil za gospodarja fužin in gozdov ter je grozilo, da bo škof izgubil obsežno gozdnato ozemlje, so spet začeli naseljevati. Tako so proti koncu 16. in v začetku 17. stoletja naselili še Dav-čo, Oselico in Žirovski vrh. Sedež gospostva — loški grad je predstavljen z maketo v obliki, kakršno je imel pred prezidavo 1892/93. To in nekatere druge makete je izdelal pokojni Gregor Kankelj, upokojeni mornariški častnik. Barvne filmske povečave so posnetki potretov iz Freisinga in prikazujejo fevdalne gospode, ki so pomembni za Loko. Korbinijan, ustanovitelj freisinške škofije, je predstavljen s kipom. Maketa in slike Zgornjega Motiv iz sobe gradov v loškem muzeju stolpa na Kranceljnu kažejo najstarejšo loško utrdbo, ki izvira najkasneje iz 12. stoletja, pa je bila od potresa 1511 v razvalinah in jo je Muzejsko društvo dalo od-kopati in urediti. Med izkopaninami s Kranceljna so različni kosi iz srednjega veka — orodje, orožje in predmeti za vsakdanjo rabo; zanimivi so raznovrstni žeblji in nenavadni gotski svečnik v obliki paža iz časa okrog 1400, kakršnega hranita še stolnica v bavarskem mestu Passau in grajski muzej v Budimpešti. Soba gradov predstavlja maloštevilne gradove, ki so bili razen loškega na tem ozemlju. Na tako zaključeni fevdalni posesti se niso mogla razviti druga gospostva, vzdignile so se le nekatere družine v službi škofov in si ustvarile večja posestva z manj pomembnimi dvorci. Grad v Stari Loki je star nad 600 let. Iz družin Siegersdorferjev in Raspov, ki so bile nekdaj lastnice tega gradu, je več članov opravljalo službo loškega glavarja ali kaščarja. Portreti Erbergov in Demšarja kažejo lastnike iz mlajšega časa. Na votivni sliki, ki prikazuje požar v Stari Loki 1782, je dobro viden grad. Od puštalskih gospodov, ki so imeli v lasti grad v Pu-štalu, se nekateri omenjajo kot gradiščani v Zgornjem stolpu. Od 17. stoletja je ta grad v rokah Wolkensper-gov, obogatelih Oblakov. Ajmanov grad pri Sv. Duhu je mlajši, zidal ga je loški glavar Lampfrizheim v 17. stoletju, ime pa mu je ostalo od posestnika Haymana v 18. stoletju. Sedaj so v njem loške uršulinke. Iz tega gradu je del oprave, ki označuje grajsko stanovanjsko kulturo. Soba loškega mesta ima namen prikazati razvoj in značaj mesta, to pa je za sedaj mogoče šele od začetka 17. stoletja naprej. Po stenah se vrstijo slike Loke od Merianove iz 1619, Valvasorjeve iz 1679, freisinške iz 1697, votivne, ki kaže požar 1698 na Lontrku, slik iz časov francoske revolucije, votivnih s prizorom požara pri Kapucinskem mostu 1837, dveh Potočnikovih iz 1839 do fotografij, ko še stoji osrednji stolp na gradu. Fran-ciscejska katastrska mapa kaže, kako neznatni obseg je imelo mesto v prejšnjem stoletju, Kankljeva maketa pa po drugi svetovni vojni. V cehovski sobi so razstavljeni predmeti, ki so bili last loških cehov. V mestu je bila že v srednjem veku močno razvita raznovrstna obrt. V 15. stoletju so se obrtniki organizirali v stanovskih združenjih — cehih, ki so bili tesno povezani s cerkvijo. Imeli so monopolistični namen in so skušali preprečevati konkurenco vaščanov. Vladarji so jim potrjevali pravila, v katerih so jim bile določene pravice in dolžnosti. Člani so volili cehovskega mojstra in ključarje. Listine in premoženje so shranjevali v skrinjicah z dvema ali tremi ključavnicami. Vsak ceh je imel svojega patrona, čigar god so praznovali z mašo in zborovanjem, na katerem so postregli s pijačo iz cehovskega vrča. Procesij so se udeleževali z banderi in svečami, bandera so krasila slike patronov in obrtni znaki. Cehovstvo sta strla kapitalistična manufaktura in francoska revolucija, ki sta vpeljali prosto proizvodnjo in trgovino. Dokončno je odpravil cehovske privilegije obrtni red 1859, vendar so v Loki cehi še životarili kot cerkvene bratovščine do ustanovitve Muzejskega društva, ki je prevzelo njihove predmete. Kovači in čevljarji so do tedaj opravljali še vse tradicionalne obrede, ki so bili v zvezi s cerkvenimi slovesnostmi; lončarski ceh je ostal kot bratovščina sv. Florjana, čeprav že dolgo ni bilo nobenega lončarja več. V muzeju je zdaj zbrana dediščina kovaškega, čevljarskega, usnjarskega, lončarskega, pekovskega in vrvarskega ceha. Najstarejši je seznam članov lončarskega ceha iz leta 1522, najmlajše pa so fotografije zadnjih cehovskih nastopov med obema svetovnima vojnama. V meščanski sobi so razen nekaterih kosov meščanske oprave in makete hiše Kernove Urške na Placu (sedaj stavba kina št. 17) razstavljeni še predmeti in slike rojakov kulturnih delavcev, šolstva in uprizoritve pasijona. Od številnih kulturnih delavcev — rojakov z loškega ozemlja je prikazanih le nekaj slik in spisov starejših pisateljev (L. Pintar, L. Grbec, L. Jeran, J. Re-gen idr.) in Lovrenca Koširja iz Spodnje Luše, očeta poštne znamke. O mestni šoli za dečke vemo iz listin že v 1. 1271, za deklice pa so imele šolo klarise v 14. stoletju. Leta 1627 je meščan in starološki graščak Mihael Papler podaril šoli stavbo poleg župne cerkve, kar je razvidno s plošče na njenem pročelju. To stavbo je 1855 zamenjala stavba v Klobovsovi ulici, 1. 1932 pa sedanje poslopje ob Šolski ulici. Nad sto let imajo šole tudi Poljane, Selca, Železniki in Žiri. Zlate in črne bukve, tablice, učbeniki in prva učila nas spominjajo na stari način pouka, ki so ga bili deležni dedje današnjega rodu. Več fotografij na steni kaže uprizoritev Loškega pasijona ob veliki obtrno-industrijski razstavi 1. 1936. Sledi Tavčarjeva soba, kjer so razstavljeni portreti, diplome pisatelja Ivana Tavčarja in njegove žene, slike njegove rojstne hiše, dvorca na Visokem, pisateljeva pisalna miza in del njegove knjižnice. Iz Tavčarjeve sobe stopimo na hodnik, kjer visijo kopije fresk iz Crngroba, s Suhe in Križne gore ter iz Bodovelj, med njimi jih je več izpod čopiča Jerneja iz Loke. Nasproti izhoda iz Tavčarjeve sobe so vrata v galerijo, kjer se vrstijo občasne likovne razstave, na koncu hodnika pa je vhod v nekdanjo grajsko kapelo, v kateri je prikazano rezbarstvo 17. stoletja. To se je na loškem ozemlju posebno bogato izživljalo v izdelovanju baročnih »zlatih« oltarjev. Njihov postanek in značaj sta tesno povezana z umetnostnim prizadevanjem preprostega ljudstva in prilagojena gotskim prostorom. Razvili so se iz gotskih krilnih oltarjev. Zgrajeni so v »Zlati« oltar sv. Lucije iz Dražgoš, razstavljen v grajski kapeli loškega muzeja, fot. ing. T. Mlakar obliki slavolokov, ki so vanje vglobljene vdolbine med stebriči, vse pa je bogato okrašeno z obilnim cvetjem, sadeži in putti. Vsa celota žari v zlatu in pisanih sijočih barvah. Tu so razstavljeni štirje zlati oltarji iz porušenih junaških Dražgoš. Umetnostni zgodovinarji jih štejejo za najpomembnejše spomenike rezbarstva in po-dobarstva iz 17. stoletja. Čeprav je razloček v starosti med njimi le majhen, je vendar opazen precejšen razvoj. Razen iz napisov na prednjih straneh je starost razvidna tudi iz napisov na kipcih, kjer piše, da jih je izdelal Jakob Korneli 1. 1658 in prenovil Josip Grošelj 1. 1910 pod vodstvom Centralne komisije z Dunaja. Selški podobar Grošelj je napisal, da je tisto leto v Draž-gošah »zlato teklo«, tako temeljito so jih zlatili. Leta 1960 jih je obnovil Zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Le škoda, da je mnogo vdolbin brez kipov, ker so jih izmaknili Nemci. Te umetnine je namreč reševal član loškega muzejskega društva po znani draž-goški bitki 1942, preden so okupatorji do tal porušili vas s cerkvijo vred. V kapeli so še tri oltarne slike, med njimi Obhajanje sv. Lucije iz 1764 in votivna slika iz 17. stoletja, na kateri so v takratnih nošah upodobljene osebe, ki se zahvaljujejo svetnici iz Dražgoš za zdravje oči. Zvon iz Dražgoš je bil ulit 1664. Po hodniku se vračamo iz kapele na nasprotni konec, kjer drže stopnice v nadstropje. Med slikami na stopnišču je velika podoba Škofje Loke iz 19. stoletja iz kapucinskega samostana. Na začetku zgornjega hodnika so razstavljene makete kmečkih hiš (Španove s Suhe, Nacetove iz Puštala in Pepetove iz Hoste), slike hišnih portalov, okovje, ključavnice, okenske mreže in strešna kritina. Na desnem hodniku v severnem traktu so nekatera dela slikarjev Subicev iz Poljan (Štefana, Janeza, Lojzeta in Pavla). V manjših sobah, kjer so bili pred leti upravni prostori muzeja, je po preureditvi dobila začasni prostor zbirka živalstva. Razstavljeni so nekateri sesalci, ptiči, plazilci in ribe. Med njimi so nekateri redki zastopniki, npr. volk, ki so ga ubili v Rastovki na Jelovici, gams z Lubnika, medved, ki ga je na Kočevskem ustrelil rojak dr. Jože Rant, belkasta srna (al-bin) od Sv. Miklavža nad Selci in planinski orel, ki so ga ujeli v Davči v past. Skupina živali iz gozda in s polja je združena v diorami in se predstavlja gledalcu v kolikor toliko naravnem okolju. Ozadje diorame je naslikal Franc Novinc z Godešča. Ko bodo preurejeni prostori pod pritličjem, bo tja preseljen ves naravoslovni del zbirk, med drugim jamarska zbirka, ki so jo priredili speleologi iz Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni in je sedaj izločena v depo skupno z delom arheološke zbirke. V prehodu na levi, ki drži k sobam nadstropja, je naznačena »črna kuhinja«, razstavljeno je staro kuhinjsko orodje, posode in svetilke. Levo od prehoda je visoška soba. To je svojevrstna spalnica premožnih Kalanov z Visokega, ki jih pisatelj Tavčar opisuje v Visoški kroniki. Skrinja z letnico 1773, postelja z letnico 1774 in še nekaj drugih kosov pohištva je izvirnih, drugo je dala dopolniti Tavčarjeva družina, kar je razvidno iz napisov na spodnji strani stolčkov: To je bilo novo leta 1905, preslikal I. Fortuna iz Zirov.« Portreta gospodarja in gospodinje nad posteljama sta kopiji del Jurija Šubica, ki sta zdaj tudi v lasti Loškega muzeja. Železna skrinja je dala Tavčarjevi domišljiji pobudo za prizor v Visoški kroniki, ko mali Izidor ob odprti skrinji pobere cekin in mu oče Polikarp za kazen odseka mezinec. Vogalna soba v nadstropju je namenjena prikazu kmetijstva. S slikami in predmeti so prikazana kmečka poslopja, razno orodje, posode, mere in kmečka dela. Po popisu 1971 je v loški občini odvisnih od kmetijstva še 4775 ljudi ali 15 ®/o, od tega 2335 aktivnih in 2440 vzdrževanih. V nadaljnji sobi je naznačena kmečka izba z lesenim stropom in krušno pečjo. Zraven nje se začenja prikaz obrti. Sitarstvo je bilo razširjeno v Valvasorjevem času v Stražišču, Bitnju in Pevnu. Konjsko žimo so uvažali iz drugih držav in sita pošiljali v velik del Evrope. Pri delu so bile udeležene cele družine, posebno kajžarske in gostaške, trgovine s siti pa so se polastili nekateri vaški veljaki in so bogateli na račun vaškega proleta-riata. V Pevnu in Bitnju je obrt zamrla, v Stražišču pa so nekatere kajžarske žene delale sita še po osvoboditvi. Zadruga, ki so jo ustanovili med svetovnima vojnama, je obdržala samo obdelovanje žime. Čipkarstvo je izrazito domača obrt. Na loško ozemlje se je razširilo iz Idrije in je zajelo velik del Poljanske pa tudi Selške doline, predvsem ženske iz kajž in delavskih družin, ki so s tem dopolnjevale premajhen zaslužek mož. Čipke so odkupovali trgovci, nazadnje zadruge. V Gorenji vasi je bila nekaj let po osvoboditvi čipkarska šola, sicer pa se dekleta uče klekljan j a od starejših in v osnovni šoli, vzor- ce pa izboljšujejo tečaji in podjetje Dom iz Ljubljane, ki zdaj izdelke odkupuje. Med obema vojnama je za napredek čipkarstva veliko storil državni zavod za domačo obrt. V Železnikih vsako leto prirede čipkarski dan. Peka malega kruhka je loška posebnost. Pečejo ga iz ržene moke in medu in mu dajejo razne simbolične oblike — src, hlebčkov, krajčkov, punčk, živali, rož itd. Loški mali kruhek oblikujejo v ročno izdelanih lesenih modelih, dražgoškega pa tako, da kose testa ovijajo in prepletajo s testenimi nitmi. Mali kruhek rabi za darila ob raznih slovesnih priložnostih; bife na gradu in slaščičarna Ho-man ga imata večkrat naprodaj. Še pred kratkim so ta kruhek krasili tudi s suhim cvetjem in migalicami. Suho cvetje je neka žena v Loki izdelovala še pred zadnjo vojno. Druga soba obrti predstavlja klobučarsko in glavni-karsko obrt. Klobučarstvo je v Loki mogoče slediti v 18. stoletje in je bilo v mestu zelo razširjeno. Zadnji klo-bučarski mojster je šele pred nekaj leti umrl. Zanimivo je, da je tovarna klobukov Šešir nastala brez zveze z nekdaj močno razvito klobučarsko obrtjo. Glavnikarstvo je po ljudskem pripovedovanju začel neki Guzelj leta 1820 v Puštalu. Tam se je potem bavilo včasih okoli 70 ljudi s to obrtjo. Zdaj delata še dve delavnici, seveda ne več ročno in iz rogov, temveč s stroji in iz umetnih mas. V nadaljnji sobi sta prikazana tkalstvo in barvarstvo. V 18. stoletju je bilo loško ozemlje središče kranjskega platnarstva. V Loki je bilo takrat osem tkalskih mojstrov, predli in tkali so tudi po kmečkih domovih. Lan so do-kupovali na Koroškem. S platnom so trgovali po sejmih celo v primorskih in italijanskih mestih. Konkurenca moravskega platna in razširjanje bombaževine in jute so povzročili, da so to obrt konec prejšnjega stoletja opustili. Barvarsko obrt so vpeljali konec 18. stoletja s Češkega. Vzorce so tiskali na roko z modeli iz lesa in medeninastih igel. Loka je imela šest mojstrov v Kar-lovcu. Zadnja je prenehala Firbarjeva delavnica okrog leta 1900. Zadnja soba v vzhodnem traktu gradu je posvečena ljudski umetnosti, s katero si je preprosti človek lepšal življenje in izražal svoj čustveni in miselni svet. Nekatere panoge ljudske umetnosti so na loškem ozemlju dobile prav poseben poudarek, razen malega kruhka slikanje na steklo, slikanje panjskih končnic, podobar-stvo in vezenje. V skladu s tem, da je bilo javno živ- ljenje v prejšnjih časih močno povezano s cerkvijo, prevladujejo v ljudskih umetninah nabožni motivi. Slike na steklu so bile od 18. stoletja zelo razširjene v alpskih deželah in so pomembne z umetnostnega in obrtnega vidika. V Selcih in v Poljanski dolini so bile kar cele hišne delavnice. Vrednost teh slik je v njihovi preprostosti, stilizaciji, čistih barvah in žarečem blesku. Ploskovna kompozicija in krepka rožna ornamentika jim dajeta veliko dekorativnost. Še v začetku tega stoletja so takšne slike kot živopisen venec zaljšale »bohkov kot« nad mizo vsake kmečke hiše. Nekoliko bolj realistične in motivno bolj raznolike so slike na panjskih končnicah, ki so lepšale čebelnjake, dokler so bili v rabi kranjiči. V njih se je izražal ljudski čut za lepoto, pogosto tudi ljudska šegavost na račun raznih družbenih in političnih dogodkov. Rezbarije ljudskih podobarjev (piltaverjev) so bile po namenu in kakovosti zelo različne. Preproste figure živine so nosili v dar cerkvi kot priprošnjo za zdravje živine, nekatere podobe so stale po znamenjih in podružničnih cerkvah, spet druge so postavljali k jaslicam. Od mnogih podobarjev na loškem ozemlju je bil zadnji Tone Klemenčič v Železnikih, po domače Plnadar, ki je rezljal figurice za jaslice in slikal zibke, skrinje in znamenja. Umrl je 1927. Zbirka lesenih znamenj kaže delo podobarjev. Takšna znamenja so postavljali na krajih nesreč, na razpotjih kot kažipote k cerkvam in na krajih, kjer so se zbirali pogrebci. "Vezenine so uporabljali za okras prtov, peč in kožuhov. Iz sobe ljudske umetnosti je izhod na hodnik, s tega je pa vstop v dvorano, posvečeno NOB, ki nam budi spomine na leta trpljenja in junaštva. Po enotnih panojih se vrstijo dokumenti, fotografije, zemljevidi in skice o dogodkih, ki so se odigrali na loškem ozemlju od okupacije 1941 do osvoboditve 1945. Vmes so makete in razni predmeti iz vojnih let. Kratke razlage pojasnjujejo dogajanja v teh krajih. Tu se srečujemo z organizatorji OF, KP in SKOJ, s poljansko vstajo, z ilegalci in aktivisti, s prvimi partizanskimi enotami — Cankarjevim bataljonom, loško, poljansko in selško četo, z njihovimi junaškimi nastopi na Pasji ravni, v Rovtu, Dra-žgošah, na Jelovici in Zirovskem vrhu, na Blegošu, s Prešernovo brigado, s škofjeloškim odredom, s pohodom II. grupe odredov, z gorenjskim vojnim področjem, s partizanskimi delavnicami in bolnicami, s pionirskim odredom v Železnikih, z izseljenci, interniranci, pregnanci, z ujetniki, zaporniki in talci, ki so posamič in v skupinah Jernej iz Loke: freska sv. Gregorja iz l. 1536, v Bodovljah, kopiral I. Sede j žrtvovali svoja življenja. Spoznamo razne organizacije, protifašistično žensko zvezo, zvezo mladine, varnostno obveščevalno službo, partizansko šolstvo, sodstvo in vojno gospodarstvo pa tudi sile, ki so delovale proti revoluciji. Prav na loškem ozemlju je bil prvi veliki napad na Nemce (Rovt) in prva velika odprta bitka (Dražgoše). Vsa vojna leta je bilo loško ozemlje kot prehodna pokrajina med Gorenjsko, Primorsko in Ljubljansko po- krajino silno pomembno, polno premikov, akcij in odločilnih junaških dejanj, torišče usodnih dogodkov za posameznike in za skupnost. Na hodniku je skromna galerija del loških upodabljajočih umetnikov. Z nekaj umetninami so zastopani na notranji steni Ivan Franke, Ivan Grohar, Gašper Poren-ta, Gvidon Birolla, France Košir, Janez Potočnik, Pavel Bozovičar in Janez Sedej, na zunanji steni pa Gojmir Kos, Maksim Sedej, Ive Šubic, kiparja Tone Logonder in Peter Jovanovič, Dora Plestenjak, Franc Novinc in Boris Jesih. Ta galerija se postopoma dopolnjuje. Razstavljena dela pričajo o dokajšnjem številu loških likovnikov in o lepem prispevku loških krajev k slovenski umetnosti. DRUGO DELO MUZEJA IN DRUŠTVA Razen stalne razstave prireja muzej še občasne razstave z raznih področij, predvsem o likovni umetnosti vseh struj. Muzejsko društvo, ki je do nastavitve prvega kustosa leta 1948 samo zbiralo predmete in oskrbovalo zbirke, sodeluje zdaj z upravo muzeja kot njen strokovni svet. Društvo je že pred vojno izdalo nekaj publikacij, od leta 1954 pa izdaja s pomočjo občinske skupščine in podjetij vsako leto za občinski praznik zbornik Loški razgledi, ki objavlja razprave o mestu in loškem ozemlju z raznih področij. Društvo zamenjuje ta zbornik s sorodnimi ustanovami v Jugoslaviji in tujih državah in tako povečuje muzejsko knjižnico, ki jo s pridom uporabljajo dijaki, študentje in strokovnjaki. Društvo in muzejska uprava sta spočetka skrbela za ohranjevanje kulturno zgodovinskih vrednot mesta in drugih naselij, zdaj pa sodelujeta z regionalnim zavodom za spomeniško varstvo v Ljubljani, ki mu je občinska skupščina leta 1963 poverila to varstvo. LOŠKI ARHIV Muzejsko društvo je od vsega početka zbiralo razne' dokumente. Po osvoboditvi je posebno veliko listin rešilo uničenja. Tako je nastal muzejski arhiv, ta pa je po sprejetju zakona o arhivih prerasel v samostojno arhivsko službo in dobil leta 1967 svojega strokovnega vodjo. Po večletnem gostovanju v muzejskih prostorih so mu zdaj dodeljeni prostori v prenovljeni nekdanji nunski kašči, kjer posluje pod upravo ljubljanskega arhiva. Arhiv vsebuje razne listine od cehovskih in mestnih protokolov in urbarjev preko arhivalij gradov, samostanov, župnij, šol, društev in gospodarskih podjetij do katastrskih map, posestnih listov, zemljevidov, fotografij, listov ter brošur in letakov iz NOV. Dostopen je vsem, ki proučujejo kako vprašanje z loškega ozemlja ali potrebujejo dokaze in podatke iz starih listin. Posebno pomembna je zbirka mikrofilmov 3000 fotokopij raznih listin, ki se nanašajo na loško zgodovino in jih hranijo arhivi v Miinchnu. GRAJSKI VRT Na obsežnem grajskem vrtu je postavljen skromen »muzej na prostem« po znamenitem vzoru t. im. Skan-sena, ki so ga leta 1891 uredili v Stockholmu na Švedskem. V Sloveniji je prvi postavil nekaj objektov izven stavbe Delavski muzej na Ravnah. Loški muzej je začel s prirejanjem skansna leta 1961, ko je na grajski vrt prestavil Škoparjevo hišo iz Puštala. Naslednje leto je prenesel 200 let stari čebelnjak iz Bodovelj in kozolec iz Puštala. Leta 1963 je dobil Vrhovčev mlin in senik iz Davče, leseni vodnjak na vitel s Hotavelj in sadno sušilnico (pajštvo) iz Breznice, leta 1964 še oglarsko kolibo iz Čabrač (ta je zdaj že razpadla). Tako ima obiskovalec priložnost, da spozna nekaj značilnih stavb, kakršne po vaseh vse bolj izginjajo. Zaradi pomanjkanja sredstev muzejska uprava objekte premalo skrbno vzdržuje. Leta 1973 so del vrta sredi skansna uporabili za jubilejno gledališče na prostem, kjer je bila glavna prireditev »Loka skozi stoletja« po zamisli Janka Kreka, za njo izseljenski piknik in uprizoritvi Visoške Kronike ter Ravbarskega cesarja. KRANCELJ Tik nad gradom stoje na vrhu Kranceljna (449 m) razvaline Zgornjega stolpa. Ohranjen je 2,5 m debel temeljni zid v kvadratu 13 m z vhodom in stopnicami s severne strani, ob njem ostanki peči in vodnjaka, 5 do 8 m navzven pa ostanek obzidja z vhodom z iste strani Mladina iz Davče pozimi 1944 plete za partizane, slika iz zbirke NOB loškega muzeja in s temelji hleva v severovzhodnem voglu. Pod obzidjem je okrog 3 m globok jarek in zunaj njega nasip. Na jugovzhodni strani se jarek odpira na pobočje proti Zgornjemu Karlovcu. Do leta 1954 so le posamezni kamni, ki so se kazali izpod ruše, in jarek, ki je obkrožal vrh Kranceljna, dajali slutiti, da je tod stala srednjeveška utrdba, o kateri govore stare listine. Poleti 1954 in 1955 je muzejsko društvo izkopalo razvaline. Zidovje je delno obnovilo Muzej na prostem: Škoparjeva hiša iz Puštala na grajskem vrtu, fot. Fr. Planina in vzidalo ploščo s pojasnilom, da je bil tod Zgornji stolp, ki ga je dal sezidati freisinški škof najkasneje v 12. stoletju in je to najstarejša utrdba loškega gospostva. Utrdba spada v vrsto stolpastih gradov, tako imenovanih donjonov. V njem je bil nastanjen gradiščan, da je skrbel za obrambo mesta in okolice. Gradiščani so potekali iz plemiških rodbin, zadnji je bil Joahim Pu-štalski. Ko je potres leta 1511 utrdbo temeljito zrahljal, je zemljiški gospod ni dal več obnoviti. Med ruševinami so pri izkopavanju našli gotske pečnice, železne nože, bodala, razne vrste starinskih žebljev, novce, dele barvastega stekla in keramike, puščice za samostrel, kamnite krogle in znameniti svečnik s kipcem srednjeveškega paža iz 14. stoletja. Izkopani predmeti so shranjeni in deloma razstavljeni v loškem muzeju ter so ena najzanimivejših arheoloških zbirk iz srednjega veka, saj pričajo o življenju po naših gradovih in o naši svetni umetnosti srednjega veka. V muzeju je razstavljena tudi maketa Zgornjega stolpa, kakršen je verjetno bil. V zadnjih letih je del zidu, ki so ga po izkopavanju dozidali, razpadel, tudi plošče ni več in razvalina dobiva svojo pristno obliko. Razgled s Kranceljna je obsežen in poučen. Pred nami ležijo mesto, sotočje obeh Sor, vasi ob Sori proti Medvodam, Kamnitnik in Sorsko polje, ki onstran Save prehaja v Kranjsko ravan. V ozadju se vzdigujejo Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Od polhograjskih hribov je najbližji Osovnik, iznad grape Hrastnice gleda Tošč. Za nami se vzpenja nad Starim gradom Lubnik, v hribovje sega dolnji del Selške doline, za Lubnikom se kaže Ratitovec in ob njem Triglav. O Kranceljnu je ljudski pesnik šaljivo zapel v loškem narečju: »Diviška Škofja Loka zapelat se ne da, že tav-žent lit i stara, še zmiri Krancl ima.« KARLOVEC Na južnem koncu Mestnega trga so vodila v starih časih skozi obzidje Poljanska vrata. Onstran zidu in jarka ob njem se je razprostiralo predmestje Karlovec, ki so ga delili v Zgornji in Spodnji Karlovec. Zgornji Karlovec je postavljen na terasi kot Mestni trg in je njegov zunanji podaljšek. Ker gre skozenj cesta v Po- Pripravljanje prizorišča za Visoško kroniko na grajskem dvorišču l. 1963, fot. V. Brenk ljane, so ga imenovali tudi Poljansko predmestje, sedaj pa nosi uradno ime Poljanska cesta. V 17. stoletju najdemo zanj ime Oslovska ulica (Eselsgasse). V bregu nad Zgornjim Karlovcem je Trata. Skoznjo se vzpenja cesta h gradu, zato se zdaj imenuje Grajska pot. Spodnji Karlovec se spušča z Grabna na nižjo teraso. Zdaj se imenuje Kopališka ulica. Iz nje je prehod k stavbam ob Poljanščici, kjer je bil del Studenca, sedanjega Jegoro-vega predmestja. Skednji in preproste pritlične hiše, ki jih tu in tam še opazimo, govorijo o kmečkem značaju Karlovca. Marsikatera domačija se je razvila iz meščanske pristave. Med pristavami so stale tudi kaj že. POLJANSKA CESTA ima enonadstropne hiše, med starimi je že več novih. Ob njej ima delavnico Avtoko-vinar. Na desni je oster zavoj na Grajsko pot, po kateri je dovoz h gradu. Na koncu nekdanjega Zgornjega Karlovca stoji še lesena Skončnikova hiša. Za njo je visoko v breg odprt kamnolom Štangruf (Steingrube). Nadaljnje hiše so nove. Skupina hiš proti Podpulferci nosi staro ime Za brajdo. Pod cesto se razprostira naplavljena ravnica Viršk, onstran Poljanščice sta lepo vidni rečni terasi v Dešni. KOPALIŠKA ULICA Prijeten vtis vzbuja začetni del Kopališke ulice ali Spodnjega Karlovca, kjer je še nekaj hiš z nadstropnimi pomoli. V Firbarjevi hiši št. 8 je bila največja barvarska delavnica, ki je delala do začetka tega stoletja. Na blago so s posebnimi modeli ročno tiskali vzorce v tako imenovanem modrotisku. Modeli so zdaj v muzeju. Firbar-jeva hiša ima na južni strani leso za sušenje pobarvanega blaga. Okna imajo starinske železne oboknice. Nasprotna hiša pri Kuferšmidu št. 7 ima lepo oblikovana vrata. V stari ključavničarski rodbini pri Jesenku št. 9 se je rodil Franc Jesenko (1875—1932), profesor botanike na ljubljanski univerzi, ki je proučeval križanje žitaric. Pri tako imenovanem Lepem znamenju se ulici pridružuje cesta z Jegorovega predmestja. Hiše se vrste v dolgi črti proti Viršku. JEGOROVO PREDMESTJE Ozek prehod drži iz Kopališke ulice navzdol k Polj anščici, kjer je stal že vsaj od leta 1392 mlin, od leta 1500 tudi žaga. Zraven žage je bila kovačija, kjer so nekdaj kovali žeblje. Naprej je bila usnjarna. Po vojni so obrate opustili, vodne rake so se razsule, žaga je razpadla, v mlinu se je naselila ključavničarska delavnica. V hiši št. 29 še delajo glavnike. Mimo nekdanjega mlina drži pešpot na Puštalsko brv, oprto na skalovje ploščatega apnenca, med katerim hiti reka proti Sovodnju. Včasih so ji pravili Krivi most in tudi Hudičeva brv. Svet od Puštalske brvi po levem bregu reke do Sovod- Predmestje Karlovec, sedaj Kopališka ulica: levo Firbarjeva, desno Jesenkova hiša, fot. ing. T. Mlakar nja je Jegorovo predmestje, imenovano po borcu Loške čete Petru Kavčiču-Jegorovu, ki je bil v tem predmestju doma in je leta 1943 padel v boju pri Breznici. Na dnu Grabna stoji preprosta gostilna pri Pustežu, sedaj imenovana Pod klancem. V sosednji hiši ima prostore Kmetijska zadruga. Leta 1961 so se ji priključile zadruge iz Zminca, Loga in Gorenje vasi. Zadruga nima svojega posestva, sklepa pa s kmeti pogodbe o odkupu pridelkov in nakupu gnojil ter jim pomaga s stroji in skrbi za napredek kmetijstva. Upravlja tudi mlekarsko podjetje, ki ima prostore v naslednji hiši. Mlekarna je bila ustanovljena že leta 1890 in je ena najstarejših na Gorenjskem. Spočetka je pošiljala mleko v Trst in Pulj. Od leta 1927 je bila z njo zvezana mlekarska šola, nastanjena onstran reke v puštalskem gradu. Tik pred vojno so šolo prestavili v Kranj. Mlekarna zbere povprečno po 45001 mleka na dan. Nekaj ga porabi Loka, nekaj ga pošiljajo v Ljubljano, drugo pa predelajo v maslo in sir-ementalec in edamec. V zadnjem času je izboljšala obrat z novimi stroji in precej povečala zmogljivost. Piltaver-jeva hiša na Smetišču nasproti mlekarne je bila last Ivana Šubica, ustanovitelja in prvega ravnatelja obrtne šole, prednice sedanjih tehničnih srednjih šol v Ljubljani, očeta Mirka Šubica, upokojenega profesorja Akademije za upodabljajočo umetnost in restavratorja v Ljubljani. Spodnji del predmestja od nekdanjega obzidja do So-vodnja se je prvotno imenoval Na studencu, med svetovnima vojnama pa Fužinsko predmestje po fužini, ki je stala nad Sovodnjem že leta 1560 in jo je uničila povo-denj leta 1926, da je ostalo samo nekaj zidovja. V bližini je Taborniški dom. Razen nekaterih kajž je bil prostor nezazidan in so ga uporabljali za jahalno šolo, od tega je ostalo ime Rajčola (Reitschule). Sedaj sta tam mestna klavnica in gasilski dom, zraven tega pa majhen nasad lip, ki so ga zasadili pred prvo svetovno vojno in ga po zgledu iz Ljubljane imenovali Zvezda. Ob dohodu z Lontrka je stala pred vojno pritlična gostilna »Mišni-ca«, dom partizanskih borcev bratov Kavčičev. V njej je bil 27. julija 1941 ustanovni sestanek loške OF. V spomin na to so ob prvem občinskem prazniku leta 1953 vzidali v njeno steno ploščo; ko so hišo podrli, so ploščo prestavili na novo stavbo. MED SOVODNJEM IN SUHO V Sovodnju pod Jegorovim predmestjem se stekata Poljanščica in Selščica. Prva je v sončnih poletnih dneh za nekaj stopinj toplejša od druge, kar občutijo kopalci brez termometra, če plavajo z brega na breg. Včasih so se fantje v Sovodnju radi kopali, ker delata reki na sotočju tolmun, vendar zdaj zaradi iztoka kanala kopa- nje ni priporočljivo. V Sovodenj je postavil pisatelj Tavčar prizor Visoške kronike, ko izpostavijo Agato vpričo freisinškega škofa Janeza Frančiška »božji sodbi« in jo Jurij pogumno reši. Tik nad Sovodnjem je bil zgrajen čez Selščico lesen Suški most za cesto na Suho. Ker se ta cesta izteka pravokotno in nepregledno na sredo Spodnjega trga je obnovljen ta most samo za pešce. Ob Suškem mostu omenjajo stari viri mlin bogatega Volben-ka Schwarza. Še po prvi svetovni vojni se je od Suškega mosta do vasi Suha razprostiralo polje, le pod strmo ježo je stala Kvedrova bajta. Sedaj je ta ravnica razen poplavnega dela ob Sori izpolnjena s stanovanjskimi hišami. Nekatere so sezidali med obema vojnama, velik del pa v zadnjih dvajsetih letih. Od Stare ceste do Suhe gre Sorška cesta, od nje se cepi in teče pod ježo Demšarjeva cesta. Imenuje se po tesarju Tonetu Demšarju, ki je prvi iz Loke odšel v partizane in so ga Nemci v februarju 1942 na Stirpniku ranjenega vrgli v gorečo hišo. Pri Koba-lovih ob Demšarjevi cesti še pečejo loški kruhek. Njihov oče Rokov Tine je še sam rezljal lesene modele, s katerimi mali kruhek oblikujejo. Bil je eden prvih komunistov v Loki. Med okupacijo je dala družina organizatorje ljudskega odpora. STARA CESTA Pri Stari prajerci gre od Titovega trga na desno Stara cesta, ki je bila pred prvo svetovno vojno za zvezo z železniško postajo, preden so zgradili sedanjo cesto. Njen začetni del je spremenjen v sprehajališče in opremljen s klopmi za počitek. Ob Stari cesti je poslovna stavba gradbenega podjetja Tehnik, ki je bilo ustanovljeno leta 1954. Gradi največ v občinah Škofja Loka in Ljubljana-Šiška. Njegovo delo so npr. dvorana kina, tržnica, kopališče, hotel Transturist, Nama, tovarna LTH, stanovanjske stolpnice in bloki v Škof ji Loki in Železnikih, šola v Gorenji vasi, tovarna Iskra v Železnikih in vodovod iz Hotovlje. Podjetje ima svoj projektivni atelje in obrat za izdelovanje marmornih plošč. Od leta 1967 upravlja vodovod in kanalizacijo. Nasproti Pristave št. 9, kjer je imela mengeška pivovarna pred prvo vojno ledenico in skladišče piva, se odcepi nova Koširjeva cesta in teče vzporedno z robom diluvialne terase nad Demšarjevo cesto. Imenovana je po slikarju domačinu Francu Koširju. S spodaj tekočo Sorško cesto jo vežejo »preferansarske štenge«, za katere so med obema vojnama zbrali denar igralci preferanse v Plantaričevi kavarni. Na nekoliko višji terasi med Staro in Koširjevo cesto stoji Zdravstveni dom, zgrajen in odprt leta 1952. Pri njem je tudi rešilna postaja. Na sosednji Pfajfar-jcvi hišici opozarja spominska plošča, da je bilo v njej organizacijsko jedro KP. Krojač Franc Pfajfar je bil že leta 1935 sprejet v partijo in je dve leti nato priklical v življenje prvo partijsko celico v Loki. Umrl je med vojno v Dachauu. Pri Plevni se Stara cesta končuje. Prav na koncu se od nje odcepi Suška cesta, ki teče izpod Plevne na Suho. Ob njej so same nove stanovanjske hiše, na koncu pa posestvo Kmetijskega gospodarstva Škofja Loka, ki ima obrat Mesoizdelki s 30 prodajalnami mesa po Sloveniji. KIDRIČEVA CESTA Glavna dohodna cesta v Loko je Kidričeva, nekdanja Kolodvorska cesta. Po njej prihaja promet iz Ljubljane, Kranja in z železniške postaje. Zgradili so jo tik pred prvo svetovno vojno, da so skrajšali zvezo z železnico; leta 1953 so jo asfaltirali. Razumljivo je, da se ob njej širi mesto na ravnino. Na robu terase pri Štemarjih se vzdiguje nad cesto Dom zveze borcev, dograjen leta 1954. V njem so prostori Ljudske knjižnice in družbeno političnih organizacij. Ob vhodu so spominske plošče domačinom, ki so žrtvovali življenje za narodno osvoboditev. Kjer se od Kidričeve ceste cepita klanec na Spodnji trg in Partizanska cesta proti vojašnici, je postavljena Petrolova črpalka. Še dalje stoje delavnice Transturista. Tam je bilo pred vojno kovinsko podjetje, ki ga je leta 1922 ustanovil Švicar Schneiter, da je izdelovalo vodne turbine. Leta 1949 je delavce bivšega Schneiter j evega obrata prevzel ljubljanski Litostroj in s tem pridobil kvalificiran kader za svojo produkcijo turbin. Pri gostilni Plevni se Kidričevi priključi Stara cesta. Desno gre naprej Ljubljanska cesta, levo pa se nadaljuje Kidričeva. Ta gre po leta 1961 obnovljenem mostu čez Sušico. Malo dalje je križišče s cesto proti Kranju. Nekdanja vas Stari dvor, ki je pri popisu leta 1961 izkazala 74 hiš z 837 prebivalci, je zdaj v celoti prišteta Kidričevi cesti in tako vključena v mesto. Vas je imela ime po dvoru loškega gospostva, ki je stal nekje tod v 11. stoletju, a danes o njem ni sledu. Ob Kidričevi cesti se vrstijo obrati raznih podjetij Veletrgovina Loka, ustanovljena leta 1952, ima tod svoje grosistično središče s skladišči in hladilnico. Pekarna in slaščičarna PEKS, ki uporablja lokale pri Homanu na Mestnem trgu, ima tu strojne obrate. Iz nekdanje žage v zapuščeni vojaški bazi je podjetje Gradiš razvilo znaten lesnoindustrijski obrat, ki zaposluje 220 ljudi in opravlja velika mizarska in tesarska dela ter ima od leta 1966 svojo tesarsko šolo. Zraven Gradisa ima obrate lesni kombinat Jelovica, ki je nastal leta 1955 po združitvi Jelovice, lesnoindustrijskega podjetja Trata in tovarne furnirja v Bodovljah. Sedaj izdeluje vezane in panelne plošče, furnir, plošče Jugolit, tipizirana vrata in montažne hiše, ter ima okrog 500 zaposlenih. S podjetjem je povezana strokovna šola za vzgojo kvalificiranih delavcev lesne industrije Slovenije, kjer se teoretično izpopolnjevanje menja s praktičnim delom v obratih. Na stavbi Jelovice opozarja spominska plošča, da so od tod 18. decembra 1941 odšli v partizane prvi Ločani. Podjetje Inštalacije, ki si je leta 1971 zgradilo nov obrat, prevzema velika elektroinštalacijska dela. Loške tovarne hladilnikov LTH so v bližino postaje prestavile obrat za hladilne naprave (predvsem konzervatorje za globoko zmrzovanje) in uredile inštitut za hladilno tehniko. Leta 1971 so dobile novo tovarniško halo površine nad 8000 m-. Leta 1970 so na Trati odprli računalniški center IBM za več podjetij skupaj, ki pospešuje hitrejše poslovanje loškemu gospodarstvu. Železniška postaja je še zdaj pomembna za tovorni promet, saj k njej gravitira razen mesta in okolice vsa Poljanska in Selška dolina. Gorenjsko progo Ljubljana —Trbiž so izročili javnemu prometu 14. decembra 1870. škofjeloška postaja je od središča mesta oddaljena skoraj 3 km. Večkrat je bilo slišati, da so se Ločani branili železnice, češ da bodo izvoščki ob zaslužek, vendar to ni res, saj je mestna občina ob začetku del postala trgovskemu ministrstvu prošnjo, naj zgrade postajne naprave čim bliže mestu. Onstran železniške proge dela tovarna Termika, zgrajena leta 1969 in opremljena s švedskimi stroji. Izdeluje mineralno volno za izolacije. Blizu postaje je tudi me-šalnica močnih krmil, obrat Kmetijskega gospodarstva Škofja Loka. Pri puštalski brvi, foto P. Pokom Na koncu Kidričeve ceste, kjer ta že zavija proti Ljubljanski cesti, stoje še Gorenjska predilnica, Odeja in Kroj. Gorenjska predilnica obstaja izpred vojne in izdeluje bombažno in sintetično prejo za tkanje blaga, zadnji čas tudi pletiva za ročno pletenje. Odeja ima od leta 1970 tod novo stavbo in je leta 1973 preselila sem obrat iz Šolske ulice. Kroj, ki je začel leta 1946 kot delavnica petih krojačev, se je leta 1971 preselil sem v novo tovarno, kjer izdeluje ženske in moške plašče in ženske kostime. Tako se ob železniški postaji ustvarja loška industrijska cona. Z njo vred rasteta novi naselji — Frankovo in Hafnerjevo, ki ju loči Stara cesta. Prvo je imenovano po mladem aktivistu Ivanu Franku, ki je padel leta 1942, drugo po Antonu Hafnerju, voditelju vojaškega upora v Judenburgu leta 1918. Ob teh naseljih stoji sodobna stavba osemletke Cvetko Golar in zraven nje vrtec. KAMNITNIK (415 m) Severno stran mesta ograjuje grič Kamnitnik, po višini 55 m nad ravnino neznaten, a po obliki zanimiv, saj je na vseh straneh odkrita kamnitna notranjost in res zasluži svoje ime. Ko so v letih 1903 do 1906 gradili bohinjsko železnico, so v njem lomili kamen za obokanje bohinjskega predora. Sestavljen je iz apnenčastega proda, ki so ga vode nanašale v oligocenu in se je v dolgi dobi nad 20 milijonov let zlepil z glineno-apnenim vezivom v čvrst, rdečkast konglomerat. Kamen so lomili že od začetka 18. stoletja in iz njega izdelovali podboje, pragove in robnike, tu in tam tudi kak spomenik. Po osvoboditvi so ga uporabili pri izdelavi pročelja Prešernovega gledališča v Kranju. V razpokah konglomerata se je nabrala rdečkasta ilovica s precejšnjo množino železove rude. Sredi prejšnjega stoletja so v ilovici dobili oglajene kosti in zobe bobra, medveda, merjasca in slona, pri kopanju za železniške predore pa dva meljaka nosoroga Rhinoceros mercki, ki jih je v zadnji medledeni dobi voda naplavila v špranje. Vse to kaže, da so v davnini živele v teh krajih velike živalske vrste, kakršnih danes ni več. Nosorogova zoba sta sedaj v zbirki Loškega muzeja. Razgaljena pobočja Kamnitnika so s svojo rdečino izzvala impresionista Jakopiča in Groharja, da sta Kamnitnik večkrat slikala. Vzhodno od Kamnitnika je nad Pahucovim mlinom grič Gavžnik, kjer so stale Spomenik slikarja Ivana Groharja v Groharjevem naselju, delo kiparja T. Logondra, fot. Fr. Planina včasih vislice. Pas loškega konglomerata se vleče od Kamnitnika proti Crngrobu, iz njega je tudi sosednji »prifarški« Kamnitnik, ki pa ni razkopan; na desni strani Selščice sta iz tega konglomerata Krancelj in ozemlje Za gradom. V prvih stoletjih freisinškega gospostva so bili na obeh Kamnitnikih škofovi vinogradi. POD KAMNITNIKOM Plani svet na diluvialni terasi pod Kamnitnikom od Plevne proti Stari Loki so včasih imenovali Osterfeld. Do prve svetovne vojne je bil ves obdelan in brez hiš. Okrog leta 1900 so tu uredili mestno pokopališče, dohod na pokopališče je po Šolski ulici. V času stare Jugoslavije so sezidali prav pod Kamnitnikom vojašnico planinskega polka. Ob njej je kmalu nastalo naselje skromnih hiš. Leta 1969 so v vojašnici odprli spominski muzej narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca, čigar častno ime nosi ta stavba. Mimo vojašnice teče Partizanska cesta od Plevne do Groharjevega naselja. Ob njej stoje bloki za Domom zveze borcev, tam je postavljenih osem stolpnic, na vsaki strani pokopališča po štiri. Po urbanističnem načrtu je ves ta prostor med avtobusno postajo in Kamnitnikom določen za nov, sodobeni del Loke. V doglednem času se bo moralo pokopališče — dom mrtvih — umakniti novim stavbam — domovom živih. Od Partizanske ceste gresta ob Kamnitniku navzgor dve novi ulici — Tavčarjeva in Potočnikova, prva imenovana po pisatelju Ivanu Tavčarju, druga po dražgo-škem borcu Bojanu Potočniku, ki je spomladi 1942 padel pri Sv. Barbari. CESTA TALCEV Med šolo in Novim svetom se začenja Cesta talcev in teče proti Stari Loki. Imenovana je po 50 talcih, ki so jih gestapovci ustrelili 9. februarja 1944 za prifarškim Kamnitnikom in jih mrtve razstavili ob podaljšku te ceste v Stari Loki; nato so jih odpeljali na kamionih v skupno grobišče v Begunjah. Na zahodni strani je pod teraso, po kateri gre Cesta talcev, nizek naplavljen svet v Podnu, po njem teče Prifarški potok. Ob njem sta stali v srednjem veku dve kovačnici-cajnarici, last sta-rološke graščine. Ob Sori pa je delala fužina. Verjetno je vse to uničila povodenj leta 1540. Sedaj je v Podnu nameščeno Komunalno podjetje Remont. Zgrajena je nova šola, uredili bodo prostore za šport. Skozi Poden gre novi del ceste v Selško dolino, da se izogne ožinam skozi Staro Loko. Krevsov mlin, ki je delal ob Selščici na južnem koncu Podna, je bil spočetka grajski in je v listinah omenjen že leta 1291. Na hiši so vidne Jelov-škove nabožne freske. NAJNOVEJŠA DELA MESTA Nad stikom Partizanske ceste in Ceste talcev se na ravnici razprostira Groharjevo naselje, sestavljeno iz novih atrijskih in vrstnih hiš ter večjih blokov. Na začetku naselja stoji pred marketom veletrgovine Loka spomenik z doprsnim kipom slikarja Ivana Groharja, delo domačega kiparja Toneta Logondra. V letih 1971 do 1973 so na binkeljskem polju zgradili novo stanovanjsko naselje Podlubnik. Gradnja se nadaljuje še na veštrskem polju. Kraji, zrasli z mestom Čeprav je Loka do zadnjega časa v gospodarstvu le počasi napredovala, je vendarle že dolgo vezala nase najbližje vasi s tem, da je zaposlovala delovno moč pri kmetijskih delih in v obrti, od konca prejšnjega stoletja tudi že v industriji, redno kupovala njihove pridelke za svoje vsakdanje potrebe in jih oskrbovala s trgovskim blagom. Po svoboditvi je zazidala marsikatero zemljišče zunaj svojih starih predmestij in se tako razširila do teh vasi. Po osvoboditvi jih je tudi upravno priključila mestu. To so nekdanje vasi Vincarje, Stara Loka, Puštal in Trata, ki imajo sicer marsikatero vaško potezo, vendar živijo z mestom in se tudi zunanje vse bolj urbanizirajo. Trata, ki leži že povsem na odprtem Sor-škem polju, je opisana v poglavju o Sorškem polju. VINCARJE (360 m) Od Kamnitega mostu drži ob vrtnem zidu nekdanjega samostana pot proti Vincarjem. Ob koncu zidu se vrstijo stavbe Loške tovarne hladilnikov. Od leta 1934 je bila v glavnem poslopju tekstilna tovarna, ki je izdelovala bombažno blago. Leta 1949 so stroje prepeljali v druge tovarne, v stavbo pa se je vselilo elektrokovin-sko podjetje Motor. Sčasoma je dozidalo nove stavbe in se leta 1960 preusmerilo predvsem k izdelavi hladilnih naprav ter spremenilo tudi naslov v LTH. Glavno proizvodnjo hladilnih in klimatizacijskih naprav je prestavilo k železniški postaji, tu pa so ostali livarna in nekateri manjši obrati. V sosednji vili »Anki« je bilo leta 1873 urejeno prvo loško kopališče. Takrat je 24 meščanov ustanovilo kopališko družbo, kupilo posestvo Italijana Gonzanija — ta je nasadil drevored divjih kostanjev, ki je deloma še ohranjen — in zgradilo nepodkleteno stavbo; vanjo so postavili lesene kadi in jih polnili s segreto vodo za kopanje. V bregu nad kopališčem so uravnali sprehajalno pot in postavili ob njej klopi in mize. Družba se je kmalu razšla. Potem je učitelj Flis leta 1897 ustanovil Olepševalno društvo. To je verjetno pod vplivom prvega segrevanega kopališča postavilo na vincarški strani javno kopališče v strmi breg Selščice pod nunskim zidom, kjer je vedno več sence kot sonca. V poletnih dneh, kadar je bilo kopališče odprto, so razobesili zastavo, napisali temperaturo vode in spustili nad vodo zaveso med moško in žensko polovico kopališča. Leta 1908 je bilo kopališče odprto le 12 dni. Ko ga je odnesla voda, so leta 1927 zgradili novo kopališče na sončnem prostoru v Puštalu. Med novimi hišami je struga hudournika, ki ob dežju udarja na dan izpod konglomeratnega sveta. Nekaj korakov naprej teče izpod Starega gradu Vincarški potok. Stari del Vincarjev je nastal z naselitvijo nemških naselnikov kmalu po nastanku loškega gospostva. Naselje so sestavljale štiri kmetije viničarjev, po njih ima tudi ime. Vključeno je bilo v gadmarsko županijo, tja so spadale še vasi Binkelj, Moškrin in Trnje. Vini-čarji so obdelovali škofove vinograde na Kamnitniku, pri Veštru in v prisojnih bregovih nad Virškom, kjer še danes pravijo Za brajdo. Vinogradništvo je takrat pospeševala duhovščina. Ko se je promet toliko razvil, da je lahko dobivala boljše vino od drugod, so začeli vinograde opuščati. V 14. stoletju se omenja le še vinograd na Kamnitniku. Vincarje so bile skozi stoletja majhna vas. Leta 1870 so štele 9 hiš in 26 ljudi. Po zadnji vojni se je število hiš povečalo na 47. Po bregu, kjer drži vozna pot Za grad, je nastalo naselje novih stanovanjskih hiš. Popis leta 1971 izkazuje 200 prebivalcev, prvotni kmečki značaj pa izpričuje ta popis z zabeležbo 26 govedi in 7 prašičev. Na terasi nad kmečkim delom Vincarjev stoji lepo urejen penzion »Zorka«. K Vincarjem spada planinski dom na Lubniku (1025 m), kamor držita iz vasi zaznamovani stezi skozi Kuhinjo in po grebenu. Po gričevju nad Vincarji ima turistično društvo TRIM stezo z različnimi športnimi pripravami za oddih in utrjevanje na svežem zraku. STARA LOKA (364 m) Ob Cesti talcev se mesto stika s Staro Loko. To je gručasta vas na dveh rečnih terasah, ki ju reže Planiški ali Prifarški potok. Med prvimi je Dolenčeva hiša, ki ima lep portal iz kamnitniškega konglomerata. Na vo- galu hiše je Krvavo znamenje, kjer so v prejšnjih časih obglavljali na smrt obsojene. V starem delu vasi so hiše z obeh strani pomaknjene tako tesno k cesti, da resno ovirajo promet. Zato je že zgrajena nova cesta skozi Poden. Nasproti kapelice, sezidane v spomin hudega ognja 1817. leta in poslikane z Gosarjevimi freskami, se bere na obodu gotskih vrat pri Žagarju št. 25 napis: Hans Kos 1592. Stara Loka spada med najstarejša slovenska naselja. To je prvotna Loka, omenjena v darilni listini leta 973. Leta 1286 je prvič imenovana z nazivom Stara, da so jo ločili od novejše Škofje Loke, ki so jo takrat imenovali le Loka. Stara Loka je tudi ena najstarejših slovenskih župnij, saj se navaja že leta 1074. Obsegala je vse loško ozemlje in je v poznejših stoletjih izšlo iz nje 20 župnij. Zato ji pravijo Ločani Na fari, prebivalcem pa Prifarci. Tudi cerkev je bila med najstarejšimi na Kranjskem. Ko so jo leta 1863 podirali, so naleteli pod beležem na napis, ki je omenjal, da je bila prenovljena leta 1118. Bila je romanska, triladijska bazilika z lesenim stropom, verjetno s tremi polkrož-nimi apsidami in z zvonikom nad kornim kvadratom. Gotika je dala nov prezbiterij. Zaradi pogostnih prezidav je bila slogovno pokvarjena. Današnjo cerkev so dogradili leta 1863 v novoromanskem slogu. Iz starih časov ima nekaj slik in v stranske kapele postavljene Cesta skozi Staro Loko, fot. Fr. Planina zanimive stare nagrobnike. Najstarejši med njimi veljajo spominu Volbenka Schwarza, ki je umrl pred letom 1522, pa mu niso vklesali letnice smrti v napis, ki ga je dal že sam izdelati, Georga Feichtingerja iz leta 1583 in Marxa Petschocherja iz leta 1656 s postavo viteza v železnem oklepu. Več nagrobnikov je vzidanih v zunanje cerkvene stene. Nekateri napisi na nagrobnikih so prav izvirni, npr. »Hier liegt der ehrbare Mattheus Koss, von Kenntniss der Handlung gross, 44 Jahre lebte er, dann sagt der Tod: Mattheus, komm her.« Na spomeniku padlih v prvi svetovni vojni je naveden Ivan Gosar, ki se je boril kot srbski oficir proti Avstriji in ga je avstrijsko vojaško sodišče obsodilo na smrt. Med sedanjimi spomeniki je zanimiv nagrobnik profesorja Franca Jesenka, v katerega je vdelan izvesek stare Jesenkove ključavničarske delavnice z letnico 1712. Sedanjo cerkev so okrasili z oltarji Gosar, s slikami Wolf in s kipi starejši Franc Zajec. Nekateri deli oltarjev so izdelani iz kamnitniškega konglomerata. Stavba je svetla in zelo prostorna, visoki zvonik in streha sta krita z zalološkim skrilom. Na bivšem župnišču zahodno od pokopališča je nad vhodom naslikan grb škofa Janeza Teodorja iz leta 1757, delo freskanta Je-lovška. Ob potoku pod pokopališčem je Hudarevnikova domačija, kjer so še nedavno pekli loški kruhek. Pred- nik Janez Šink je bil medičar in je pošiljal svoje izdelke celo v Švico in Ameriko. Nasproti cerkve stoji onstran ceste starološki grad. Razvil se je verjetno iz škofovega dvorca. Naveden je v fevdni knjigi leta 1423. Bil je močna posest in je imel celo vrsto zemljišč, celo v Polhovem Gradcu in na Belici pri Dovjem, mnogo kaj ž in dve kovačnici v Podnu. Njegovi posestniki so bile vplivne rodbine Sigesdorf, Rasp, Scarlichi, Pečaher in Erberg; nekateri njihovi člani so opravljali službo loškega glavarja ali kaščarja. Po nakupu so dobili grad v posest tudi nekateri bogati domačini, npr. Mihael Papler, ki je postal vitez in je dal leta 1627 sezidati mestno šolo, ali Matevž Demšar iz Žetine, trgovec s platnom, ki je pridobil grad na dražbi. Od njegovega sina ga je leta 1819 kupil vitez Friderik Strahl iz Erfurta; njegov sin Edvard, svetnik deželnega sodišča, je grad prenovil in ga napolnil z umetninami in starinami iz širne loške okolice. Posebnost gradu so okrogli stolpi, ki so nekdaj rabili za obrambo. Jarek okrog zidu je zdaj zasut. Ko je leta 1929 umrl zadnji Strahl — Kari, je grad s posestvom kupil lesni trgovec Dolenc, a ga je kmalu preprodal za Dom slepih. Del umetnostne zbirke so prevzeli centralni muzeji, velik del pa prekupčevalci. V gradu je ostal le vzidani nagrobni spomenik nekdanjega lastnika Raspa iz 16. stoletja. Od leta 1937 je v gradu Center za rehabilitacijo in varstvo slepih, ki ima svojo šolo in delavnice za priučitev raznih obrti. Tudi to staro naselje se je v zadnjem času precej povečalo zaradi bližine mesta in njegove industrije. Zdaj se na vseh straneh stika s sosednjimi naselji, razen s Škofjo Loko in Groharjevim naseljem z Virlohom, Bink-ljom in Podlubnikom. Leta 1869 je imela Stara Loka 76 hiš in 500 prebivalcev, leta 1961 106 hiš s 747 prebivalci, leta 1971 pa izkazuje 1551 ljudi. Leta 1961 je bila še dobra tretjina kmetov, drugi so bili obrtniki, delavci in nameščenci. Zdaj je ta delež kmetov že mnogo manjši. Zanimive so nekatere starinske kmečke hiše, npr. Mru-ščeva, kjer je v bližini tudi staro kamnito znamenje na tri vogle ob stiku Stare Loke z Binkljom in Virlohom. Glede šol in prosvete je Fara navezana na ožje mesto. PUŠTAL (345 m) Puštal stoji na desnem bregu Poljanščice. Dohod iz mesta ima čez Puštalski most. Levo ob cesti je del nek- Hans Kos 1592, napis nad gotskimi vrati hiše v Stari Loki (na prednji sliki ob desnem robu), jot. Fr. Planina danjega baronovega zemljišča uporabljen za športno igrišče. Pred vojno je bilo tu sokolsko telovadišče. Avgusta 1941 so Nemci sklicali na ta prostor zbor moških, da bi ustanovili t. i. Wehrmannschaft, a loški skojevci so to preprečili, ker so ponoči vse telovadišče potresli s propagandnimi lističi OF in ograjo popisali z narodnoosvobodilnimi gesli. Nasproti mostu stoji na nizki terasi Puštalski grad, ki že v 13. stoletju ni bil več last freisinškega škofa. Puštalski gospodje so dosegli precejšnjo veljavo in opravljali pomembne javne službe; nekateri so bili gradiščani v Zgornjem stolpu. Za časa reformacije je bil v gradu sedež luteranskih predikantov, ker so jim bili graščaki zelo naklonjeni. Pokorn je razlagal ime Puštal iz Burg-stall, češ da so bili tu loški grajski hlevi, Blaznik pa pravi, da označuje nekdanje gradišče — Burgstelle. Ko je v 17. stoletju rodbina puštalskih gospodov izumrla, je grajska posest po nekaj desetletjih prešla v roke bogatih Oblakov iz Gorenje vasi, ki so trgovali z železom ter si leta 1688 pridobili plemiški naslov baronov Wolkensper-gov. V 18. stoletju so svojo posest razširili čez meje loškega gospostva in se uvrstili med najbogatejše rodbine na Kranjskem. Njihova potomka še sedaj živi v gradu. Od leta 1927 so oddajali večino prostorov v najem bano-vinski mlekarski šoli. Ko se je šola po osvoboditvi pre- selila v nove zgradbe v Čirčičah pri Kranju, je grad najela loška občina za muzej. Od leta 1959 je bil v njem Embalažno grafični zavod. Leta 1975 se je preselil k železniški postaji. Zdaj so v njem nekatere družbenopolitične organizacije, glasbena šola in zveza kulturno prosvetnih organizacij. Stavba gradiča je gotska, predelana v zgodnjem baroku. Grajski portal je izklesan iz loškega konglomerata. Vredno si je ogledati grajsko kapelo s prelepo Quaglievo fresko Snemanje s križa iz leta 1706, ki se odlikuje po kompoziciji oseb in žaru elegantnih barv ter je najdragocenejša umetnina v Loki. Od pročelja gradu gre ulica k Puštalski brvi. Poljanska Sora teče tod skozi pas trdega ploščatega apnenca, ki ga še ni mogla povsem preglodati. Z brvi je lep pogled na skupino hiš, ki s svojimi elementi, posebno s številnimi okni, kažejo značilnost loško-cerkljanskega stavbnega tipa. Na Poličarjevi hiši je zaznamovano, do kod je segala voda ob veliki povodnji leta 1926. Nad brvjo je ob dolgem jezu urejeno novo mestno kopališče, Pogled na Puštal s Kranceljna, fot. ing. T. Mlakar zgrajeno leta 1959. Za gradom je do njega speljana vozna cesta. Konec prejšnjega stoletja so imeli Ločani kopališče ob Selščici pri Vincarjih. Ker je Poljanščica navadno za 2 do 3° C toplejša, zelo čista in ne nanaša mnogo proda, je tujsko-prometno društvo leta 1927 postavilo kopališče na tem kraju, sedanje turistično društvo pa je zgradilo novo stavbo z restavracijo in kegljiščem. Ob kopališču je že več novih in obnovljenih hiš, v bližini pa so tudi še stare bajte, kakršne so v prejšnjem stoletju sestavljale ves Puštal. Nacetova (Polenčeva) hišar, ki s sadovnjakom meji na kopališče, je pravi muzejski objekt, ki bi delal čast vsakemu etnografskemu muzeju. Lastnik Polde Polenec, operni pevec, je ohranil hišo zunaj in znotraj z opravo vred takšno, kakršna je bila v času njegovih dedov. Sosedna stavba je novi mo- Arkadno dvorišče puštalskega gradu, fot. ing. T. Mlakar gočni dom slikarke Dore Plestenjak. Nadaljnji, južni del Puštala imenujejo Dobrava. Skrajna hiša Pod ceglom je bila prvotno posest Oblakov, ki so se po njej imenovali pl. Wolkensperg auf Ziegelfeldt, in je imela pred drugo svetovno vojno na zgornji veži kamin in poslikan leseni strop, ki je predstavljal Auroro (Zoro). Poleg dvorca so bili grajski ribniki. Danes je stavba predelana. Posestvo obdajajo potok Hrastnica, Poljanščica in visoka ježa terase, po kateri se razprostira polje »na Žovščah«. Po robu terase se vrstijo letoviške hišice. K Puštalu spada tudi zaselek Hrastnica v grapi istega imena. Puštal se je v zadnjem času precej razvil. Leta 1869 je imel 52 hiš in 343 ljudi, leta 1961 105 hiš in 530 prebivalcev, popis 1971 pa je ugotovil 114 hiš in 561 prebivalcev. Več novih hiš je za Kucljem ob cesti proti Hosti. Nekdaj je bil Puštal čisto kajžarsko naselje. Še nedavno je bilo v vasi več glavnikarjev. Industrije nima, pač pa hodi precej delavstva na delo v tovarne v Loki in na Trati. Katastrska občina šteje le 5 % njiv, a 69 %> gozdov; ti pokrivajo hriboviti svet v okolici. Iznad puštalskih hiš se vzdiguje Hribec (380 m), po-molasti izrastek krajnega dela Polhograjskega hribovja, zgrajen iz ploščatih triasnih apnencev. Na Hribec je speljana sprehajalna pot mimo znamenj križevega pota, preproste slike na njih so že večkrat preslikali. Na vrhu Hribca je postavljena preprosta baročna cerkvica iz začetka 18. stoletja, ki ima veliki oltar okrašen s kopicami pozlačenih oblakov, ob oltarjih freske Franca Jelovška, znanega baročnega freskanta, oltarne slike Janeza Šubi-ca in Matije Bradaška, in pod glavno cerkvijo še spodnjo cerkvico, t. i. »puščavico« z dvema prostoroma. V prvem delu je na freski napis: Šubic 1875. Leta 1863 prizidani zvonik gleda izmed smrek, ki preraščajo obzidje. Od Hribca se vzpenja strmo pobočje Sten (489 m), s katerega je najlepši pogled na Loko. V neko jamo na Stenu so znašali leta 1941 iz vojaške baze na postaji orožje in strelivo, da ga je potem prevzel Cankarjev bataljon. Od Stena se proti Hosti vleče obrasli Kucelj, proti Hrastnici pa Kurnik, ki ima kakor kurnik predeljene ozke parcele senožeti. Sorsko polje Od Škofje Loke se proti severovzhodu razprostira ravno Sorsko polje v obliki trikota med vznožjem Križ-nogorskega in Polhograjskega hribovja ter globoko de-brijo Save; čez njo se nadaljuje v Kranjsko ravnino. V davni terciarni dobi, ko je alpsko gorovje vstajalo v višino, se je ta del ozemlja ugreznil, v udorino pa je prednica današnje Save v mlajšem terciaru in v ledeni dobi naplavila proda. Ravnina je potemtakem savski vršaj, ki se od Stražišča pri Kranju polagoma znižuje proti Medvodam. V razdalji 11 km se zniža za 50 m (Stra-žišče 400 m — rob polja nad Svetjem 350 m). Strmec torej znaša 45 cm na 100 m. Prodna nasipina je odrinila potok Žabnico ob vznožje hribov na zahodno obrobje, Soro pa na južni rob pod Polhograjske hribe. Sava si je sčasoma zarezala globoko strugo v svoje lastne nanose, pa tudi Sora in Žabnica sta se zajedli vanje. Sorško polje ni povsem ravno. Nekaj metrov nad ravnino se vzdigujejo široke plošče, naplavine iz stare ledene dobe, ki se jim je prod sprijel v konglomerat. Na površju imajo debelo ilovnato preperelino, vendar so večinoma porasle z gozdom. Na njih je voda izjedla vrtače in suhe doline. Ljudstvo jih imenuje »dobrave« (gozdove), npr. Velika dobrava pri Godešču in Smrekova dobrava pri Gorenji vasi. Nekdanje površje Sorškega polja so vode razjedle in nanj spet nanesle novih nasipin. Zato leži konglomerat ponekod v večji, drugod v manjši globini, nad njim pa je sipek prod; prekriva ga preperelina, tanka plast prsti, ki se vanjo spodaj že meša kamenje. Po ravnini je polje, za čudo mnogo pa je še gozdov. Prst je na mnogih krajih tako plitva, da plug pri globokem oranju zadeva na pesek in prod. Kadar spomladi in poleti ni dosti dežja, je polje kmalu suho; suša napravlja več škode kakor mokra leta. Nikjer na ravnini ni nobenega studenca in potoka, vsa voda ponikuje v prodnata tla. Podtalnica stoji 30 m in več pod površjem. Sredina Sorškega polja ni naseljena; vasi so umaknjene na obrobje. Zahodno obrobje sestavlja glinast in ilovnat pas, ki so ga naplavili potoki s hribovja med Križno goro in Šentjoštom. V nižjih delih so stala nekdaj jezerca, v njih se je usedala glina ali ilovica. Od Loke do Stražišča se razprostirajo v tem pasu vlažni travniki in gozdovi. Ponekod izkoriščajo glino za žganje opeke. Tod tečejo potoki Žabnica, Suha in Planica, ki zbirajo vodo z vzhodnih bregov Križnogorskega hribovja. Žabnica izvira pod Pše-vim, se vijuga za vasmi Bitnjem in Žabnico v glinasti strugi in stopa ob južnem koncu vasi Zabnice na prodnati del Sorškega polja, kjer je sprva še pravi potok, ob njenih bregovih še rastejo jelše, potem se vse bolj zožuje in izgublja med travniki. Njen tok izdaja le še visoka, temnejša medena trava, ki obrašča njen jarek sredi močvirnih travnikov, obilo poraslih z močvirskim osla-dom. Le v deževnih dneh dosega neznaten tok vas Trato, sicer se izgublja v prodnih tleh. Ob vzhodnem kraju Trate jo požira Traška luža, bivališče žab, poleti skrito pod bičevjem. Čez jez pod lužo teče le ob velikem deževju, sicer je njena struga, ki je tod zajedena v konglomerat in jo domačini imenujejo Traški graben, ponavadi popolnoma suha. Do železniškega mostu se vleče Traški graben kot plitva zajeda skozi gozd, potem postaja globlji in ožji, obdajajo ga do 20 m visoke stene konglomerata; od teh se včasih odkrhne kakšna skala. Medtem ko teče potok od Zabnice do Trate le po travnatem jarku, je struga v Traškem grabnu vsa posuta s prodom, med katerim opaziš ne le kose labore in apnenca, temveč tudi kose vijoličastega peščenjaka, nanesenega v davnini s Križnogorskega hribovja. Od cestnega nasipa naprej se graben razširi, prodira skozi rečne terase in se pri Lipici odpira v travnat svet. Malokdaj ima toliko vode, da po površju doseže Soro. Suha ima dva izvira: Bitenjska Suha prihaja od Javornika in Čepulj, Zabni-ška Suha od Planice. Z desne dobiva pritok Rengelc in Mrzli potok. Ta priteka izpod konglomeratne stene v Papirnici, ima stalen izvir, a ob suši ne teče daleč, temveč presiha; z njim se združujeta Pevenski potok in Očik iz crngrobskih gozdov. Suha se vijuga po ilovnatem, gozdnatem ozemlju, imenovanem Gorajte. Za Kamnitni-kom se zajeda v konglomerat, to se dobro vidi z mosta na Kridričevi cesti naprej od Plevne. V dolnjem delu teče pod imenom Sušica skozi vas Suho in tam prodira skozi rečne terase, da se pod vasjo izliva v Soro. Planica izvira pod Planico, teče skozi Moškrinsko grapo, tam dobi z desne Močilsko grapo, pri Virlohu pa priteka vanjo potok Virloh ali Puca, ki ob suši usiha. Skozi Staro Loko ali Faro je utesnjena v zidano strugo in pod mosti-če. Ločani jo imenujejo Prifarški potok. V Podnu nad Krevsovo žago se izliva v Selščico. eM^^šenf/oŠt oavobnik m lavtarski/j VRH JI KRANJ 2 km lOREHEK BREG jama „5tiČi v* poasej lM£3A \Cavrna MOSKRIN trnpe ve5ter Pod-Lobnil.„„„ Mf papirnic, ^virlog senozeti GRENC vrl C\ trata „, ^ M^Traška luža Velika Dobrova SKOFOA LOKA| SUHA hosta ^PUŠTAL M pungertff VgodeŠič % jjeteče fl SORŠKO POLJE-KRlŽNOGORSKO HRIBOVJE gosteče draga smrekova Dobrava sora' , Medvode V južni kraj prodnate ravnine je zajedla svojo široko dolino Sora. Sedanja struga je 20 do 30 m pod ravnino. Njen strmec je majhen, zato je struga široka in tok miren. Pod Retečami dela velike zavoje — meandre. Breg je na obeh straneh izoblikovan v policah ali terasah, ki kažejo štiri stopnje. Vsaka stopnja je ostanek nekdanjega dolinskega dna. Najmanjša, najnižja je ponekod zelo obsežna, porasla s travniki in logi. Najobsežnejša je najvišja, ki se vleče nekoliko pod južnim robom Sorškega polja. Kakor kaže ime Sorško polje, so začeli krčiti prvotne gozdove in jih spreminjati v obdelovalno zemljo ob reki Sori in od njenega levega brega proti notranjosti ravnine. Tako je bil sprva naseljen in obdelan predvsem južni del Sorškega polja. Od vasi okoli Stare Loke do Gorenje vasi-Reteč in okoli Pungerta, Gosteč in Drage, pa v severnem delu pri Stražišču, kjer je bilo ozemlje naseljeno že pred freisinško vladavino, je polje razdeljeno na nepravilne delce. Pri Veštru in Trnju, kjer se ravnina že začenja vzdigovati v hriboviti svet, so parcele razdeljene v progastih grudah. Ob prihodu Slovencev so pokrivali Sorško polje širni gozdovi. Toda slovenska imena naselij, kakor npr. Zab-nica in Suha, ki jih navajajo stare listine, pričajo, da so bili Slovenci naseljeni po robu te ravnine že prej, kot je ozemlje dobil v last freisinški škof. Ker so bila naselja zelo redka in je bil večji del Sorškega polja zaraščen z gozdom, so začeli zemljiški gospodje tod že v prvih desetletjih po prevzemu loškega ozemlja načrtno naseljevati Bavarce. Vsakemu naselniku so dodelili okrog 50 m široko in okrog 2 km dolgo progo zemljišča, da je izkrčil gozd in ga spremenil v njive in travnike. Tako je nastala na Sorškem polju svojevrstna poljska razdelitev na sklenjene proge, kakršnih v tako čisti obliki ni nikjer drugje na Slovenskem. V srednjem veku je bilo Sorško polje razdeljeno na štiri županije: bavarsko, gad-marsko, godeško in praško. Na tleh bavarske županije so bila nekatera naselja slovenska, drugod pa so prevladovali Nemci, to se še danes pozna v krajevnih, ledinskih in rodbinskih imenih. V urbarju iz leta 1501, ko so nastajali priimki, so navedeni v vaseh na Sorškem polju razni nemški priimki, ki jih še danes srečujemo na loškem ozemlju in zaradi odseljevanja tudi drugod, npr. Cegnar, Cof, Hafner,' Hartman, Heinriher, Homan, Kai-ser, Kuralt, Langerholc, Logonder, Macher, Schiffrer, Triller, Vilfan, Weisel (Bajželj), Wohlgemut, Ziherl. Nemško naseljenstvo se narodnostno ni moglo obdržati; ker je bila slovenska okolica premočna in ozemlje prometno preveč povezano. Sčasoma se je poslovenilo. Vendar še Valvasor (1689) piše, da tod ljudje govore tako čudno mešanico nemškega in slovenskega jezika, da je treba znati oba, če jih hočeš razumeti. Za zgled navaja izrek: Schau, schau, mačka na strehi goloba fressen! Z naselitvijo Sorškega polja se je vrednost loškega gospostva za zemljiškega gospoda zelo povečala. Podlož-niki so morali plačevati od zemljišč dajatve v naravi in denarju ter opravljati najrazličnejšo ročno in vprežno tlako; od le-te je veljalo za najtežje prevažanje vina na daljno Bavarsko. Če sodimo po dajatvah, so pridelovali kmetje na Sorškem polju v srednjem veku največ ovsa, dosti manj pa pšenice in rži. Pod vplivom nemških naseljencev se je v 12. stoletju razvilo hmeljarstvo, v 14. stoletju pa je prenehalo. Sorški podložniki so morali obdelovati škofove vinograde v okolici Loke in na Šmarjetni gori, a tudi vinogradništvo je kmalu opešalo. Po vsej ravnini so redili prašiče, ovce in kure. Po vaseh bavarskih priseljencev so gojili posebno mnogo konj, ki so jih gonili na sejme celo v Italijo. S konjerejo se je razvilo sitarstvo. Na Beneško, v Istro in Dalmacijo so tovorili platno in loden, ki so ga sami izdelovali. Vasi Sorškega polja imajo na splošno več gozdnih kot njivskih površin. Njive zavzemajo 34 °/o, travniki 12 "/o, pašniki 5°/« in sadovnjaki 3 fl/o. Gozdove imajo tudi na bližnjem hribovju. Poljedelstvo je dokaj napredno. Mnogo že uporabljajo kmetijske stroje in umetna gnojila. Kmeta spodbujata k modernizaciji lahka prodaja, ker so v bližini industrijski kraji in ima ozemlje dobro prometno povezavo, pa pomanjkanje kmečkih delavcev, ker je mladi rod po večini zaposlen v industriji in drugih nekmečkih poklicih. Glavni posevki so krmilne rastline (28% površine), pšenica (19'%>) in krompir (18%). Prst je precej izprana in jo je treba dobro gnojiti. Apnenje na Sorškem polju ni potrebno, zelo dobro uspeva lucer-na. Krmilne rastline omogočajo napredno živinorejo, čeprav je travnikov in pašnikov razmeroma malo. Po vseh vaseh redno zbirajo mleko za mlekarne. Poglavitni poljski pridelek je krompir, ki mu zelo prija prodnata ravnina. Razen pšenice pridelujejo še drugo žito, najmanj koruze. Nekaj dohodkov imajo tudi od industrijskih rastlin (oljne repice in sončnice). Donosno kmetijstvo in zaslužek od zaposlitve v industriij se kaže že v zunanjem licu vasi, mnogo je novih in prenovljenih hiš. Šte- vilo prebivalstva se je v sto letih od popisa 1869 do popisa 1971 podvojilo. V vaseh ob cesti proti Ljubljani je naraslo za 227 "/o, predvsem zaradi industrije »na Trati«. Ob cesti proti Kranju se je število prebivalstva, ki spada v sedanjo občino Škofja Loka, povečalo za 73%, še veliko bolj pa v vaseh, ki so zdaj v kranjski občini in so deloma že vključene v mesto Kranj. V Stari Loki in sosednjih vaseh je število poraslo za 116 posebno v Stari Loki sami. V štirih vaseh na desnem bregu Sore je stoletni prirastek le 4fl/o, v štirih vaseh pod Križno-gorskim hribovjem pa se je število ljudi zmanjšalo za 18 °/o. Če gledamo z okoliških hribov na Sorsko polje, se čudimo velikim gozdnim ploskvam, ki se zdijo za ravnino preobsežne, saj zavzemajo več kot tretjino površine. Ko so doseljenci pred 900 leti naselili Sorško polje, so nekaj gozda pustili za domače potrebe. Gozd takrat še ni imel prave vrednosti, les je bil potreben le za dom, stelje pa niso mnogo potrebovali, ker je bila živina večidel zunaj na paši. Nekaj gozdov so zasadili sredi prejšnjega stoletja, ko se je gospodarstvo v marsičem spremenilo. Konkurenca tujega žita je zmanjšala vrednost domačega, les pa je dobival z rastočo industrijo vedno večjo veljavo. Trgovino z lesom je posebno pospešila železnica. Kmetje so obdržali obdelovalno zemljo v bližini vasi, nekaj daljnih pašnikov pa so zasejali z borovim semenom in želodom. Naprednejše poljedelstvo je zahtevalo več gnoja in zato več stelje, posebno ker so zaradi pomanjkanja travnikov večino slame porabili za zimsko krmo. Gozdne parcele so večinoma majhne. Največ je borovih in hrastovih dreves. Najbolje uspeva mešan gozd. Kjer so tla nekoliko izboljšana, rastejo med skromnimi bori hrasti, gabri in smreke, na plitvih tleh pa jelše. Zaradi vrednosti smrekovega lesa za industrijo celuloze so na več krajih zasadili čiste smrekove sestoje. Smreka je tla zelo poslabšala, najbolj jih je pa izčrpalo steljarje-nje. Ponekod, npr. v Veliki dobravi pri Godešču, rastejo značilni steljniki — redke breze in bori s podrastjo puste trave, resja, mahu in lišajev. V začetku tega stoletja so posekali vsa debelejša hrastova debla. V stari Jugoslaviji so v letih, ko je imel les posebno ugodno ceno, mnogo parcel izsekali na golo. S tem so drevje na sosednjih parcelah izpostavili divjanju vetra, ki je na odprti ravnini včasih precej močan. Mnogo škode je na Sorškem polju naredil tudi južni sneg. Vse to je vrednost gozdov precej zmanjšalo. Izboljšanje obeta omejitev sečnje tako, da bo manjša od letne prirasti. Ravninski gozd ima svojevrstno lepoto, posebno mikaven je za lovce in gobarje. Lovske pravice ima lovska družina »Sorško polje«. NASELJA NA SORŠKEM POLJU Ravninske vasi so postavljene le po obrobju Sorške-ga polja. V nepretrgani vrsti se vlečejo ob njegovem zahodnem robu, zavzemajoč prehodni pas med prodnatim in ilovnatim svetom. Skoznje drži asfaltirana cesta iz Loke v Kranj. Južni del obrobljajo vasi na visokem levem in nižjem desnem bregu Sore. Prečkata jih asfaltirana cesta iz Loke proti Jeprci in delno še makadamska cesta iz Puštala proti Sori. Naseljen je tudi severovzhodni kraj polja nad debrijo Save, toda od teh vasi sta le Praše in Jama v časih freisinškega gospostva deloma spadali k Loki. V notranjosti Sorškega polja, ki je brez vode, ni vasi. Zvezna cesta iz Ljubljane na Gorenjsko teče večinoma med gozdovi. Gorenjska železnica napravi j a na Sorškem polju velik ovinek v oddaljenosti 3 km od mesta. TRATA (360 m) Na Trati pravijo Ločani vsej okolici železniške postaje, čeprav postajo in industrijske stavbe sedaj štejemo h Kidričevi cesti, prej pa so spadale k vasi Stari dvor, vas Trata pa je samo naselje onstran železniške proge. Traške kmečke domačije se vrstijo ob poti v Dobrave na Sorškem polju. Tik ob vasi leži Traška luža in se začenja Traški graben, v konglomeratna tla zajedeni jarek potoka Zabnice. Kakor vasi Zabnici je tudi Trati ta potok omogočil, da se je pomaknila nekoliko dalj v Sorško polje. Do zgraditve železnice je vas precej samevala in imela le 85 kmečkih prebivalcev. Po prvi svetovni vojni sta tu postavila žagi lesna trgovca Dolenc in Hajnrihar, sredi med obema vojnama so lastniki tkalnice Inteks iz Kranja postavili južno od proge predilnico, prednico sedanje Gorenjske predilnice, ker jim je staro-loška občina po zelo ugodni ceni odstopila poslopje propadlega Mlinostava. Tako se je kmečka Trata znašla v objemu prometa in industrije. Delavci na Dolenčevi žagi so leta 1936 prvi začeli stavko. Pet dni nato je stopilo v stavko tudi delavstvo predilnice iz solidarnosti s kranjskimi tekstilci. Po popisu leta 1971 šteje Trata 160 ljudi. Od večine domačij hodijo na delo v tovarne. Del polja je zavzelo Kmetijsko gospodarstvo Škofja Loka. Pred leti je nameravalo posekati precejšen del gozdov na Sorškem polju in jih spremeniti v polje, a je končno opustilo to namero. VASI MED LOKO IN KRANJEM Ob cesti, ki se cepi od Kidričeve ceste in gre z območja škofjeloške v območje kranjske občine, so skoraj v sklenjeni vrsti nanizana naselja Grenc, Virmaše, Sv. Duh, Forme, Dorfarji, Šutna, Zabnica, Bitnje in Stra-žišče. V freisinškem gospostvu so spadale pod bavarsko županijo. V njih je bil najmočnejši nemški naseljenski živelj. Vsa ta naselja so nastala na meji prodnatega ilovnatega sveta in so imela polje na vzhodni, prodnati strani; na ilovnatem svetu, ki je ostal na zahodni strani od ledenodobnih jezerc in močvirij, pa gmajno, tj. skupni pašnik in gozd. Sedaj je seveda gmajna razdeljena in ponekod obdelana, na njej so se naselili kajžarji. Grenc (360 m) je gručasto naselje med železniškim ovinkom in kranjsko cesto. Pod freisinškim gospostvom so bili tod polgrunti cerkvenih ustanov, v začetku 16. stoletja so se začeli tu na meji Starega dvora naseljevati kajžarji. Pred sto leti je vas štela 87 prebivalcev, leta 1971 pa 159. Virmaše (362 m) so gručasta vas med cesto in progo s stransko cesto na Trato. Polje ima v sklenjenih progah čez železnico do potoka Žabnice. Kraj so naselili v prvih stoletjih loškega gospostva. Ime imajo od osebnega imena Erinrich, ki ga je slovenski človek po svoje izgovarjal in končno spremenil v Virmaše. Urbar iz leta 1291 izkazuje tu 20 kmetij. V zadnjem času je vas zaradi bližine mesta in postaje zelo narasla. Leta 1869 je štela 45 hiš in 243 prebivalcev, leta 1961 pa 78 hiš in 413 prebivalcev, leta 1971 pa že 444. Kmetijske zadruge so v Virmašah leta 1953 ustanovile osemenjevalno postajo. Vas ima skupno s Sv. Duhom kulturno umetniško društvo Ivan Cankar, kulturni in gasilski dom. Podjetje Tehnik ima od leta 1969 tu svojo betonarno. Sv. Duh (368 m) je deloma obcestna, deloma gručasta vas s sklenjenimi progami polja. Urbarji jo imenujejo Oberaern, kar označuje, da leži nad Virmašami; s temi je strnjena. V 13. stoletju je bilo kmetij 23. V sto letih je število ljudi naraslo od 282 na 509. Mnogo je novih delavskih hiš, posebno pri gradu. K vasi spada Ajmanov grad. Postavil ga je leta 1689 loški glavar Matija pl. Lampfritzham na zemljišu treh kmetij. Pod graščino je spadalo večje število kajž. Imenuje se po dr. Jožetu Haymannu, ki si ga je pridobil leta 1791. S poroko je leta 1847 prišel v roke rodbine Detela, katerega član je bil deželni glavar Oton Detela. Pred drugo vojno je bil last dr. Jerneja Demšarja, specialista dermatologa v Ljubljani. Med okupacijo ga je poškodoval požar. Leta 1961 so se v obnovljeni grad preselile loške uršulinke. Stavba je zgrajena v slogu nemške renesanse. Oltarna slika v grajski kapeli je delo največjega slovenskega freskanta baročne dobe Franca Jelovška. Nekaj slik in oprave iz gradu hrani loški muzej. Vaško cerkev sv. Duha na terasi, kjer se republiški cesti priključuje slabša cesta iz Stare Loke skozi Go-rajte, so leta 1860 predelali. Glavni oltar je baročen, v prezbiteriju je ohranjen del fresk iz leta 1777. Na zunanji strani je slika sv. Krištofa. Blizu gradu je rojstni dom Franceta Cegnarja (1826 do 1892), pesnika in pesniškega prevajalca, Levstikovega sobojevnika za objektivno slovstveno kritiko, ki je bil poštni uradnik v Trstu in se je živahno udeleževal či-talniškega dela in pisal v slovenske liste. Splošno znana je njegova pesem »Blagor mu, ki se spočije«. Sv. Duh se podaljšuje v Forme (370 m), ki so nastale pod freisinškim gospostvom kot kajžarsko naselje. Kjer se cesta pravokotno obrne ven na Sorško polje, stoje Dorfarje (374 m). Po ustnem izročilu je stal tu nekdaj grad, verjetno škofov dvorec, na zemljišču, ki ga je gosposka obdelovala v lastni upravi. Na gruntarski hiši tik pred ovinkom je vzidana spominska plošča dr. Tomažu Dolinarju (1760—1839), ki je bil profesor prava na dunajski univerzi, strokovnjak za zakonsko pravo in eden prvih slovenskih pravnih pisateljev. V vasi se že skozi več rodov ukvarjajo z vzgojo sadnega drevja, zlasti žlahtnih jablan in hrušk. Drevesnice imajo zdaj pri štirih kmetijah. Število prebivalstva se v sto letih ni veliko spremenilo (142—162). Od Dorfarjev gre cesta čez travnike in je vrsta naselij pretrgana. Tod teče sedaj meja med loško in kranj- Ajmanov grad pri Sv. Duhu, jot. ing. T. Mlakar sko občino. V freisinških časih je spadalo pod Loko vse ozemlje do Save pod Kranjem. Žabnica (366 m) izpričuje s svojim slovenskim imenom, da so jo ustanovili Slovenci, po kolonizaciji Bavarcev pa se je v njej močno zasidral nemški živelj. Vas je obcestnega tipa in ima močne, stare grunte, ki jih izkazujejo že urbarji iz srednjega veka. Kmetije imajo zemljišča v dolgih progah, ki se vlečejo od poslopja v ravnino; gozdove imajo tudi na zahodni strani. Od zemljišč je 33 °/oo njiv, 10% travnikov in 45 °/a gozda. Mnogo pridelajo krompirja in zelja, precejšen dohodek daje živinoreja. Kmetje so napredni, umno uporabljajo umetna gnojila in dosegajo znaten hektarski donos. V srednjem veku je vas obsegala 44 kmetij. Leta 1961 je imela 68 hiš in 320 prebivalcev, tj. le 10 hiš in 4 prebivalce več kot pred 90 leti. V kraju je nekaj obrtnikov, trgovina, družbena gostilna Žabnica brez prenočišč, KLO in pošta, petrazredna osnovna šola, ter kulturno-umetniško društvo Tone Šifrer, imenovano po mladem pisatelju, profesorju Tonetu Šifrerju, ki se je tu rodil leta 1911 in so ga Nemci leta 1942 ustrelili kot talca, ko je komaj objavil svoje prve spise v Ljubljanskem Zvonu. Leta 1957 so Zabničani odkrili sredi vasi spomenik žrtvam, na katerem je vpisanih 89 imen. Na južnem robu vasi stoji cerkev sv. Urha, ki so jo postavili leta 1851, zvonik pa so ohranili od prejšnje. Glavna oltarna slika je delo slikarja Ludovika Grilca (1851—1910). Pri pokopališču so ob gradbenih delih leta 1970 odkrili zidove rimskega naselja. Zahodno od Zabnice se je na ozemlju nekdanjih skupnih pašnikov in gozdov do 18. stoletja razvila kajžarska vas Šutna. V prejšnjih časih so si Šutničani služili kruh kot poljski in obrtniški, sedaj pa mnogi kot industrijski delavci. Ob glavni cesti Žabnica neopazno prehaja v Bitnje, najznačilnejše bavarsko naselje. Na svojevrstni postanek opozarjata razvrstitev poslopij in razdelitev zemljišč. Bitnje je izrazita vrstna ali obcestna vas; poslopja so razvrščena ob prvotni cesti, na eni strani stanovanjska, na drugi gospodarska. Zemljišča imajo obliko sklenjenih prog, ki tečejo vzporedno od domačij ven na prodnato ravnino. Proge so okrog 50 m široke in tudi po 2 km dolge. Škofi so že kmalu po prevzemu ozemlja strnjeno naselili tu svoje rojake in jim dodelili proge zemlje, da so jih kultivirali. Na zahodni strani domačij, kjer je svet ilovnat in mokroten, je bila spočetka gmajna, tj. skupni pašnik in gozd; od 16. stoletja so se tam naseljevali kajžarji; v novejšem času so zgradili več hiš tudi ob sedanji cesti, ki drži ob vzhodnem robu starih domačij namesto med njimi. Bitenjčani so se v precejšnjem številu oprijeli platnarstva in sitarstva. Sita so izdelovali v veliki množini in jih prodajali celo v Italijo. Nemška govorica prvotnih naselnikov se je združila s slovenščino v čudno mešanico. Valvasor piše o Bitnju takole: »Bitnje je največja vas na Kranjskem. Razprostira se po dolgem dobro nemško miljo (to ni res, saj znaša nemška milja 7500 m); leži med Kranjem in Škof-jo Loko; prebivalci so večinoma rešetarji, izdelujejo sita iz žime in jih splošno v rimskem cesarstvu imenujejo Sitarje. Ti kmetje redijo tudi mnogo lepih konj in jih gonijo naprodaj v Videm na Laškem. V tej vasi govore vsevprek na pol nemški na pol kranjski, in sicer tako, da človek težko razume, četudi bi znal oba jezika. Vzeti je treba za golo resnico, da se dva kmeta, katerih eden prebiva na tem, drugi na drugem koncu vasi, ne moreta več razumeti, če se snideta, zakaj kar ta pove z nemškimi besedami, izgovori oni s kranjskimi in narobe. Tako nikoli ne slišiš pet besed zapovrstjo, da bi jih kdo tu izgovoril v enem samem jeziku.« Nato opisuje njihovo nepriljudnost in svoj doživljaj z gostilničarjem Ortma-nom, ki mu je dvakrat prinesel pokvarjenega vina, potem pa se je omehčal in ga peljal v klet, kjer je imel 18 sodov vsakovrstnega laškega vina. Najbrž je bil mnenja, »da ne bi bil pravi Bitenjčan«, če bi bil prijazen s tujcem. Bitnje se deli v tri vasi: Spodnje, Srednje in Zgornje Bitnje. To zadnje je največje. V Spodnjem Bitnju je stala prvotno cerkev sv. Vida, od tega je menda vas dobila ime: Vitus — Vitingen — Bitnje. Sedanja cerkev sv. Miklavža spada med stare gotske cerkve in si jo je vredno ogledati. Ključ je pri cerkovniku v leseni hiši poleg cerkve. Ladja ima lesen, kasetiran strop. Na stenah prezbiterija so odkrite freske apostolov, v rdečo progo pod njim so obiskovalci v 15., 16. in 17. stoletju vrezovali svoja imena in letnice. Oltar je lep primer baročnih »zlatih« oltarjev in je datiran z letom 1678; bogato je okrašen z grozdjem in glavami angelčkov. Tudi stranska oltarja sv. Pavla in Nedolžnih otročičev sta iz 17. stoletja in imata zanimive starinske kipe in slike. Kor je bil nekdaj lesen, a je zgorel med prvo svetovno vojno, ko so bili v cerkvi nastanjeni italijanski ujetniki. Zvonik ima lepo oblikovano, s skrilom krito streho. Srednje Bitnje ima cerkev daleč od vasi sredi polja. Cerkev sv. Uršule iz 1612 ima zlate oltarje, v glavnem oltarju sliko svetnice, ki jo je naročil škof Tomaž Hren. Zgornje Bitnje ima v gručastem delu okrog cerkve mnogo kajž. V gramozni jami se vidi nad 10 m globoko prod, ki ni sprijet v konglomerat. Cerkev sv. Tomaža je gotska in izvira iz 16. stoletja, prej je bila romanska. Mnogo ljudi hodi na delo v kranjske tovarne. Do Zgornjega Bitnja še sega loško narečje. Naprej se ni razširilo, ker se je tod končeval nemški živelj in ga je gozd ločil od Stražišča. Sedaj je tudi vmesni prostor izkrčen in ob cesti zazidan z novimi domovi. Stražišče (397 m) je sedaj del mesta Kranja in je v resnici že zelo urbanizirano, vendar ga je treba omeniti pri loškem ozemlju, ker je do leta 1803 spadalo pod loško gospostvo in bilo del bavarske županije. V 13. stoletju je bilo tu 31 kmetij. V poznejših stoletjih je nastala množica kajž. Kajžarji so se mnogo ukvarjali s sitar-stvom. Z žimo so jih oskrbovali nekateri podjetni vašča-ni. To je bila založniška domača obrt. S kupčijo sit so podjetniki bogateli, družine kajžarjev in gostačev pa so životarile. Leta 1840 je imela vse sitarstvo v rokah ena sama bogata hiša in je zaposlovala nad 300 sovaščanov. Konjsko žimo so dobivali z Bavarskega, Češkega, Mo-ravskega, iz Šlezije in Nizozemske, izdelke pa so pošiljali v Francijo, Nizozemsko, Anglijo in Španijo. Sitarji so delali na preprostih statvah po svojih bajtah in bili povsem odvisni od podjetnika; večinoma so bili pri njem tudi zadolženi. Le nekaj delavcev je čistilo, izravnavalo in barvalo žimo na založnikovem domu. V stari Jugoslaviji so v Stražišču ustanovili sitarsko zadrugo. Po osvoboditvi so v nekaterih hišah še gojili to obrt, sedaj je zamrla, žimarstvo pa je združeno s kranjskim puškar-stvom v skupno podjetje. Na severozahodnem bregu Šmarjetne gore so postavili grofje Ortenburški v začetku 12. stol. grad Wartenberg. Ker je delal težave loškemu gospostvu, ga je škof leta 1263 odkupil in dal porušiti. Pod loško gospostvo je takrat spadalo tudi besniško ozemlje, ki ga je freisinškemu škofu leta 1002 podelil kralj Henrik II., vendar ni bilo tako trdno povezano z njim kakor drugo ozemlje. Šentpetrski grad ob vznožju Sorsko polje pri cerkvi Srednjega Bitnja, fot. ing. T. Mlakar Šmarjetne gore je sezidal v 16. stoletju pl. Schrott in so ga po njem imenovali Schrottenthurn. Kmalu je prišel v posest rodbine Sigesdorf, ki je bila v službi loškega gospostva vse do 16. stoletja. Kapela zraven gradu je rabila v protestantski dobi za shajališče luteranov. V njej je do nedavna visel korec, s katerim so ljudem delili žito ob času hude lakote leta 1817, in tabla z opisom takratnih razmer. Podružna cerkev sredi vasi izvira iz 17. stoletja in je primer »gotskega« baroka. Šmartinska žup-na cerkev ob cesti je mogočna baročna stavba iz leta 1735. Pročelje je okrašeno z Langusovo slikarijo, glavni oltar je delo Štefana Šubica, slike pa so izdelali Layer, Metzinger, Egartner in Stroj. Čeprav loči Stražišče od Kranja globoka dolina Save, je vendar njegovo predmestje, saj je močno urbanizirano. Tu imajo svoje obrate tovarna gume Sava iz Kranja in opekarne. V kraju je cela vrsta raznih obrti, več živilskih trgovin, mesnici, mlekarne in pekarna ter gostilni Pri Benedku in na Gašteju, ki pa nimata prenočišč. Mnogo ljudi je zaposlenih v kranjskih tovarnah, kmetij je le 37. Stražišče ima svojo pošto, zdravstveno ambulanto, osemletko Lucijana Seljaka, ki ima svoj začetek v šoli iz leta 1812, DPD Svoboda, športno društvo Mladost in kino Svoboda. Poleg tovarne Sava je zgradila Iskra svoj novi obrat. Druga skupina vasi na zahodnem kraju Sorškega polja je postavljena na ilovnati in konglomeratni svet ob Crngrob, fot. ing. T. Mlakar Notranjost crngrobske cerkve, fot. ing. T. Mlakar Planici in Suhi pod vznožjem Križnogorskega hribovja. Od vasi ob cesti proti Kranju jih ločijo konglomeratni griči, ki se vlečejo od Kamnitnika nad desnim bregom Sušice, in gozdnate Gorajte na njenem levem bregu. Na globoki, ilovnati zemlji ob potokih je rodovitno polje, po konglomeratnem hrbtu travniki. Prečkata jih cesta iz Stare Loke k Sv. Duhu in v Crngrob. Ob prvi stoji za »prifarškim« Kamnitnikom skromen spomenik, ki ga je 1946 postavil kolektiv tovarne Šešir na kraju, kjer so Nemci 9. februarja 1944 ustrelili 50 talcev. Nabrali so jih dan prej po mestu, da so se maščevali za smrt es-esovca, ki ga je varnostna skupina OF ustrelila v Stari Loki. Med njimi je bilo več loških obrtnikov, delavcev in zdravnik. Pot v Crngrob se vije od ostanka Krvavega znamenja na Dolenčevi hiši v Stari Loki mimo vojaških skladišč, Groharjevega naselja, Bidetove kapelice, gasilskega doma in mimo starinskega križa pod Gavžnikom; tja so morebiti nekdaj premestili vislice z Gavžnika na vzhodni strani Kamnitnika. Iz časov, ko so ljudje romali v Crngrob, je ostalo ob njej več kapelic. Umetnostno pomembni sta znamenji Bega v Egipt, ki ga je leta 1862 poslikal Gosar, in Snemanja s križa, ki ga je leta 1896 preslikal Grohar. Pred leti so dali sosedje fresko Bega v Egipt prekriti s kičasto oljnato sliko, a jo je restavrator Zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane očistil. Zahodno od tod je vas Virloh (375 m, 91 pr.), kjer se izpod Križne gore odpira Virloška grapa. Skozi vas teče Farški potok, ki tu dobiva pritok Virloh ali Puco; ta ob suši presiha. Malo dalj je na vzhodni strani od poti za gričem vasica Papirnica (385 m). V drugi polovici 18. stoletja so v hiši št. 9, kjer se še sedaj pravi pri Papirmanu, izdelovali papir. Na planotici nad vasjo je v apnenčasti konglomerat zajedeno Grogovčevo brezno, izpod planotice izvira Papirnica, niže doli imenovana Mrzli potok. Malo proč sega v hrib kakih 20 m dolgi, ravni rov Štinetove jame. Konglomeratni svet je čisto kraški. Pred leti se je v bližini ugreznil vol pri oranju in so ga komaj izvlekli. Medtem ko je bilo leta 1869 v Papirnici 37 ljudi, so jih leta 1971 našteli 68. Od crngrobske poti se na levo cepi pot v Pevno (399 m). Na razpotju je postavljena spominska plošča na kraju, kjer so Nemci postrelili neznane partizane. Pevno je gručasta vas ob izstopu Pevenske grape. V starih listinah je imenovan Behwinde, pozneje Jaegerndorf, ker so Pevenčani služili freisinškemu gospostvu kot lovci in biriči, ob napadih pa so morali skupno z Zeleznikarji braniti loški grad. Na pročelju cerkve se vidijo freske iz 15. stoletja, v cerkvi je lep zlati oltar, delo loškega rezbarja Jamška. Pred desetletji je imel čebelar Jernej Lo-gonder v vasi velik čebelnjak. Čebelarstvo pa je vedno manj donosno, ker so mnogo kostanja posekali in sejejo manj ajde; ovira ga tudi škropljenje drevja in bolj zgodnja košnja. Zaradi odročne lege je število prebivalstva v sto letih upadlo za dobro polovico (od 116 leta 1869 na 53 leta 1971). Skozi vas gre markirana pot čez Planico na Jošt. Crngrobska pot drži po travnikih vzhodno od Pevna čez Pevenski potok, mimo Omanove kapelice z leseno rezbarijo ljudskega umetnika iz 18. stoletja, čez potok Očik in skozi gozd, kjer stoji zanimivo Rdeče znamenje; za časa škofa Filipa v začetku 16. stoletja ga je od tal do piramidaste strehe poslikal s freskami isti neznani slikar, ki je delal freske na Križni gori. Ob izstopu iz gozda je crngrobska gostilna, ki ima zgrajeno novo, sodobno poslopje. Crngrob (424 m) je neznatna vas, ki je imela v 13. stoletju štiri grunte, sedaj pa izkazuje 12 hiš s 46 prebivalci. Kljub temu je zelo znana, ker ima slovito cerkev. Ime je nastalo iz Erngrub ali Erengrueben, kakor je pisano v starih listinah. Mogočna cerkev je postavljena na polico med gozdovi vštric Dorfarjev in je vidna daleč naokrog. Ko stopi popotnik iz gozda, napravi nanj veličasten vtis stavba z veliko lopo in mogočnim zvonikom, obdana z nizkim obzidjem. Na južni steni ladje je freska sv. Krištofa z letnico 1464, odlična po milini in ljubkosti obrazov. Na zvoniku je še druga, mlajša, a umetniško manj vredna slika istega svetnika, delo Janeza Gosarja, ki je naslikal tudi okras južnega, stranskega portala. Crngrobska cerkev je eden največjih in najlepših umetnostnih spomenikov gotske dobe na Slovenskem. Ze prvi pogled v njeno notranjost napravi močan vtis, ker ustvarjata nizka, mračnejša triladijska cerkev in visoki, ves s svetlobo prepojeni prezbiterij učinkovito na- sprotje in prijetno razpoloženje. Stavba je nazoren zgled za arhitekturni in slikarski razvoj od začetka 14. do prejšnjega stoletja. V severni ladji nizke cerkve je ohranjen še del prvotne cerkve iz romanske dobe okrog leta 1250. Freske, ki kažejo prizore iz Marijinega življenja, so izdelane v zgodnjegotskem risarskem slogu. Ko so prvotno cerkev v prvi polovici 14. stoletja povečali, so pročelje okrasili s freskami o Kristusovem trpljenju, ki so vidne na zunanjščini pod lopo in s podstrešja lope, kolikor jih ni dozidava pokrila. Ohranjen je tudi gotski por-tal in okence na pročelju. Od te cerkve je ostala v severni ladji druga plast fresk, od katere je viden prizor bičanja in Judeževega poljuba. Pred letom 1453 so cerkev razširili v tri ladje in napravili namesto ravnega lesenega stropa oboke. Od takrat izvira tretja plast fresk slikarja Volbenka na severni steni; od teh so ohranjeni odlomki s podobami sv. Volbenka, Ane Samotretje, Martina, Rojstva in Treh kraljev. Na odžaganem stropnem tramu visi v severni ladji kitovo rebro, ki ga je bogve kdo prinesel s kakega potovanja in ga daroval romarski cerkvi, ker takrat še ni bilo muzejev. Da so ga povezali s cerkvijo, so si izmislili pripovedko o rebru »ajdovske deklice, ki je bila tako velika, da je stala z eno nogo ob Šmarjetni, z drugo ob Šmarni gori in zajemala vodo iz Save za zidavo crngrobske cerkve«. Po potresu je stavbenik Jurko v letih 1521 do 1524 odstranil apside treh ladij in namesto njih prizidal sedanji mogočni prezbiterij in zvonik. Tudi prezbiterij je bil v 17. stoletju poslikan s freskami; od teh je odkrit del prizora Treh kraljev. Veliki oltar je največji baročni »zlati« oltar v Sloveniji. Izdelal ga je v 17. stoletju ljubljanski podobar Jurij Skorn v obliki slavoloka z več vdolbinami, obdanimi s stebri in okrašenimi s trto ter putti. Pozlatil ga je loškij slikar Jakob Jamšek leta 1652, da žari v vsem sijaju baroka. Glavna oltarna slika in križev pot sta delo Leopolda Layerja, kovana ograja okrog oltarja pa loškega mojstra Gregorja Jesenka iz leta 1713. Zanimivi sta korni klopi iz 17. stoletja in orgle, delo ljubljanskega mojstra Tomaža Kreka. Rebrasti svod zaljšajo lepi sklepniki. Od štirih zvonov tehta največji nad 35 stotov in nosi napis: Kader sem biv pervizh islit preieli Ivbiga myrv dar 1763. Vsebinsko je najbolj zanimiva freska Gregorijanske-ga Kristusa na tistem delu pročelja, ki je bil dozidan pred letom 1453. Slika je bila izdelana med letom 1460 in 1470 in je pravzaprav pridiga o prepovedanih nedelj- skih opravilih. Okrog slike Kristusa-trpina je nanizanih 47 prizorov, ki kažejo noše in opravila iz vsakdanjega življenja 15. stoletja. Švicarski etnograf dr. Wildhaber jo je imenoval najzanimivejšo sliko izmed vseh znanih te vrste. Prizori se vrstijo takole: žena s svežnjem na glavi; kovač kuje konja; tovorniki; lovci; hlapec čisti konja; mlin in ribič; tovorjenje žita z mulo; mož in žena se kopljeta v kadi; lovci streljajo ptice; sejanje moke in mesenje kruha; peka; naložen voz; mož na drevesu; nag mož moči lan; žena suši lan; otresanje in obiranje sadja; živina in dva vojaka z loki; ples in godba; dvoboj; mož cepi drva; žena, ki jo hudič vleče za lase; čarovnica v hudičevem objemu; žena s hudičem-medvedom na skrinji; ljubimkanje; prizor s hudičem; navijanje preje; tkanje; kuhanje v kotlu; krojač in čevljar pri delu; perice; kramar v stojnici; zidar in kamnosek; prodaja blaga; mesar; kegljači; veseljačenje v gostilni. Nekatere slike so poškodovane in prizori nerazločni. Desno spodaj zija peklensko žrelo, kamor žene hudič pogubljence s samomorilcem na čelu. Fresko je narisal nekdo iz delavnice Janeza Ljubljanskega. Lopo ob pročelju je izdelal loški stavbenik Molinaro leta 1858 namesto prejšnje lesene. V narodnoosvobodilni vojni je bilo gozdnato ozemlje nad Crngrobom bojno področje. Dne 27. marca 1942 je bila nad vasjo napadena selška četa, ki se je pravkar preselila s Hrastnika nad Praprotnim. Zaradi visokega snega je padlo v boju z Nemci 15 borcev, med njimi Stane Žagar, član CK KPS in komisar Cankarjevega bataljona, eden prvih organizatorjev ljudskega odpora na Gorenjskem. Od preostalih borcev je bilo 10 ranjenih in le 7 nepoškodovanih. Iz Crngroba gre markirana pot na Planico in Šent-jošt, skozi Gorajte in Virmaše bližnjica na železniško postajo Škofjo Loko ter cesta v Dorfarje h glavni cesti Loka—Kranj. Ob njenem začetku pod cerkvijo stoji znamenje loškega slikarja Antona Tuška iz 18. stoletja. V skrajnem podaljšku Sorškega polja pod Križno goro, kjer se odpira Selška dolina, stoje še štiri gručaste vasi. Binkelj (366 m, 125 pr.) se stika s Staro Loko in se razprostira proti Virlohu. Ob selški cesti stoji znamenje z Gosarjevimi freskami. K Binklju spada loška hidroelektrarna, ki stoji pod terasami s prifarškim poljem, kjer Selščica prečka apnenčasto progo in dela brzice. Kraju pravijo V skalcah. Prej je bila tam Balantova žaga in parketarna. Po prvi svetovni vojni je nekaj boga- Del baročnega oltarja sv. Martina v Crngrobu, fot. ing. T. Mlakar tejših Ločanov ustanovilo delniško družbo in zgradilo betonski jez in elektrarno. Po osvoboditvi je bila elektrarna razširjena in priključena splošnemu omrežju. Pri elektrarni je postaja za merjenje padavin in rečnega stanja. Na binkeljskem polju je v zadnjih treh letih nastal nov mestni del Loke, imenovan Podlubnik, tega podaljšujejo na veštrsko polje. V.- Severno od Binklja je ob Planici ali Prifarškem potoku vas Moškrin (385 m) z 22 prebivalci (pred sto leti jih je bilo 34). Polje ima razdeljeno na progaste grude. Stare listine ga imenujejo Maeczgreim. Bolj na zahod sta pomaknjena Trnje (375 m, 80 pr.) in Vešter (375 m). Skoznju gre selška cesta. Obronek nad Trnjem priča z imenom Puštal, da je bilo na njem staro gradišče. Iz najdenih črepinj je sklepati, da je pripadalo Keltom. Vešter se razprostira proti Soteski in šteje 40 hiš s 180 prebivalci (leta 1869 le 126). Ob cesti stoji apnenica, ostanek stare apnarske obrti. Ob Sori je porušeni veštrski mlin, Nemci so ga požgali 8. februarja 1944. V njem je mesec dni delala rajonska tehnika. Po napadu na esesov-ca, za katerega so za Kamnitnikom ustrelili 50 talcev, so najprej obkolili ta mlin in ga zažgali. Trije partizani Cerkev na Suhi, levo zadaj Loka in Lubnik, fot. ing. T. Mlakar so zgoreli, eden je ušel. Od 1954 stoji na razvalinah spomenik, ki spominja na žalostni dogodek. VASI NA LEVEM BREGU SORE Od Sovodnja se vrstijo ob obeh straneh Sore terase, ki jih je reka zajedla v naplavine med ledeno dobo in po njej. Na najnižji, najmlajši so travniki in ponekod ho-sta, na višjih polja in vasi. Na levem bregu spadajo k loškemu ozemlju Suha, Lipica, Godešče, Reteče in Gorenja vas. Te sestavljajo južni rob Sorškega polja. Povezuje jih asfaltirana republiška cesta iz Loke na Jeprco. Suha (341 m) stoji ob Sušici pred njenim izlivom v Soro. To je stara slovenska vas, imenovana že v darilni listini leta 973. V 13. stoletju je obsegala 21 kmetij, leta 1869 je štela 41 hiš z 274 prebivalci, leta 1961 že 130 hiš s 1210 prebivalci, ker so pozidali novi del proti železniški postaji. Pri popisu 1971 so našteli 1900 ljudi, ker so šteli zraven Frankovo in Hafnerjevo naselje proti Trati, vendar ima vas sama le okoli 245 prebivalcev. Staro vaško jedro ima nekaj mogočnih domačij. Najznačilnejša je Španova hiša, ki jo v modelu kaže tudi loški muzej. Na razcepu ceste pred njo stoji poznobaročno trikotno znamenje iz leta 1794. Kamnit most čez Sušico na Ljubljanski cesti je iz leta 1773. Kulturnozgodovinsko je pomembna suška cerkev, postavljena v lepem položaju na rob višje terase zunaj vasi. Prezbiterij z zvezdnatim obokom je eden najlepših primerov t. i. »kranjskega prezbiterij a«, ki so v njem posamezne slike nameščene na določenih mestih in dajejo vtis bogatega figuralnega in barvnega okrasja. Poslikan je bil sredi 15. stoletja in sodi med najpomembnejša dela slovenskega srednjeveškega slikarstva. Osrednje mesto na oboku je določeno sliki Kralja sveta, okrog njega so razvrščeni angeli in simboli evangelistov, ki z živimi barvami napravljajo vtis razprostrtega pavjega repa. Ploskve med slikanim stebriščem na steni izpolnjujejo postave apostolov, trikote nad njimi prizori iz Marijinega življenja, na slavoloku pa je predstavljena poslednja sodba. Slikani zastor pri tleh je leta 1530 nadomestil Jernej iz Loke, naš zadnji gotski slikar, z doprsnimi slikami mučencev in pametnih ter nespametnih devic. Slikarije je leta 1959 konserviral Zavod za spomeniško varstvo. Na steni ob oltarju in za njim so vrezani razni podpisi, npr. Vitus Fruperger 1489, Bar Mon 1564, Matheus Breschar 1578, Andreas Tscharman civis in Lakh 1647, Dionisius Sushnik 1690, Leopold Layer 1792 (kranjski slikar!), zraven latinski izreki, npr. Nosce te ipsum (spoznaj samega sebe!), Spero dum spiro (upam, dokler diham). Glavni oltar je znamenit primer baročnih »zlatih« oltarjev. Ves je pokrit z rezbarijami in je po velikosti odlično prilagojen gotskemu prostoru. Izdelal ga je leta 1672 loški podobar Janez Jamšek, katerega podpis Jambschik je tudi vrezan na steni. Na ko-ru visi slika, ki kaže požar leta 1602. Na Suhi ima Kmetijsko gospodarstvo Škofja Loka svoje posestvo s hlevi in silosi, zemljišče obdeluje na Sorškem polju, v mestu pa ima upravo, klavnico, mesarijo in kožarno. Pri popisu leta 1971 je Suha izkazala 10 konj, 134 glav goveje živine in 40 prašičev. Vas ima razmeroma dosti polja (59 °/o njiv) in malo gozda. Pri- Jernej iz Loke: Mučenci, freske na Suhi, kopiral M. Tršar, fot. Fr. Planina deluje mnogo krompirja in razne krme. Zemljišča proti postaji imenujejo Hudo polje. Tam je bil do srede prejšnjega stoletja pašnik (Hutfeld). Kjer Traški graben prebija rob mlajših teras, stoji vas Lipica (338 m, 36 pr.), v starih listinah imenovana Mala Žabnica. Pod njo se Zabnica izliva v Soro, kadar je toliko deževja, da priteče skozi jarek. Malo dalje je ob republiški cesti vrh ledenodobne konglomeratne terase vas Godešič (355 m), pravilneje Godešče, kar je jezikoslovec Anton Breznik izvajal iz besede vodišče, saj je ob izviru Struge pod vasjo perišče. Proti nižjim terasam ob Sori se izpod vasi spušča visoka, strma ježa. Godešič je stara vas, že prvotno naseljena od samih Slovencev. V 13. stoletju je štela 26 gruntov, sedaj ima 487 prebivalcev. Nekaj hiš je novih, večina je še kmečkih. Loška gosposka je imela tu svoj dvorec, a ga je opustila okrog leta 1200. Pod godeško županijo so spadale še Reteče, Gosteče in Pungert. Godešani so morali za graščino opravljati razne vožnje. V Retečah, fot. Fr. Planina Poznogotska cerkev sv. Miklavža ima na pročelju po furlanskih vplivih naslikano poslednjo sodbo iz prve polovice 15. stoletja, žal ohranjeno le v odlomkih, v prez-biteriju pa slike stoječih apostolov, delo Jerneja iz Loke v 16. stoletju. Za hišo št. 6 stoji slopno znamenje. Partizanskemu gibanju so se vaščani zgodaj pridružili, o tem priča spominska plošča pri Kebru št. 61. Na cestnem ovinku sredi vasi stoji od leta 1961 spomenik padlim borcem in žrtvam fašizma. Na hiši nasproti spomenika priča spominska plošča, da se je tam rodil Anton Hafner, voditelj upora slovenskega vojaštva v Judenburgu leta 1918. KUD bratov Križnar ima dvorano za predstave. Bližnji del Sorškega polja je zelo slikovit. Njive v nepravilnih delcih se menjujejo s travniki in gozdovi, kjer prevladujeta bor in breza, tla pa so zarasla z resjem in pusto travo, ki jo kosijo za steljo. Ponekod so čisti smrekovi gozdovi, ki jih sadijo med jelše, da imajo v mladosti senco in dovolj dušika v zemlji. Gozd pokriva vso visoko teraso Veliko dobravo, ki se razprostira severno od vasi. V ravninskih gozdovih se zadržujejo srne, zajci in fazani. Na nekaterih krajih so gruče gomil, iz njih so ponekod izkopali črepinje in bronaste predmete, ki izvirajo približno iz 5. stoletja pred našim štetjem. Go- deški rojak je bil dr. Jože Rant, znani specialist stomatolog in navdušen lovec. Naslednja vas so Reteče (350 m), prav tako omenjena že v prvem času loškega gospostva. Postavljene so na rob starejše terase. Na severni strani vasi tečeta cesta in železnica, ki ima iz let med svetovnima vojnama tu postajo. Zraven postaje je tovarna Iskra, ki serijsko izdeluje kvalitetne ogrevalne naprave in gospodinjske aparate. Podjetje je začelo delati leta 1954 kot majhen servisni obrat v mlinu »pod mostom« v Loki z imenom Elra, dobilo čez nekaj let prostore v bivšem nunskem samostanu, ob 15-letnici 1969 pa se preselilo v novo tovarno v Reteče in se leta 1971 priključilo združenemu podjetju Iskra. Reteče imajo po zadnjem popisu 390 prebivalcev, to je trikrat toliko kot pred sto leti. Več ko polovica hiš je delavskih in letoviških. Sora dela tik pod reteško ježo velike zavoje in je zelo pripravna za kopanje ter jo v poletnih dneh obiskuje mnogo Ljubljančanov. Spodnja terasa ob reki je porasla z listnatim gozdom, na njej je postavljenih več letoviških hiš in gostilna, sloveča gostilna je tudi ob ljubljanski cesti. Reteče nimajo starih hiš, ker je konec prejšnjega stoletja vsa vas pogorela. Ob progi stoji prostorna stavba štiriraz-redne šole, zgrajena leta 1930. Vas ima kulturno društvo Janko Krmelj in nov kulturni dom. V kraju je ohranjena domača obrt — pletenje košar. Zadnja vas na loškem ozemlju je Gorenja vas-Reteče (353 m, 294 pr.), ki se pri postaji kar zrašča z Retečami. Od ceste se na Sorško polje širi Smrekova dobrava, visoka terasa z debelo plastjo prsti, ki bi jo bilo mogoče bolje uporabiti kakor za borov in smrekov gozd. Jeprca, kjer se loška cesta priključi glavni gorenjski cesti, tudi v freisinških časih ni več spadala k Loki. VASI NA DESNEM BREGU SORE Kakor so ledenodobni prodni nanosi odrinili Soro na južni rob gorenjske kotline, tako so tudi vasi na njenem desnem bregu stisnjene v osojno podnožje Polhograjske-ga hribovja od Stena nad Puštalom do Homa (717) nad vasjo Soro. Ves breg od vasi do Osovnika je pokrit z gozdovi in z grapami razkosan v vrsto vzporednih rig-ljev. Po strmih grapah se zlivajo hudourniški potočki proti Sori, ob njih so se namestile vasi. Ravni svet po policah med hribi in reko je ves obdelan, za gozd tu ni prostora kakor na nasprotni strani. Naselja na desnem bregu veže pretežno še makadamska cesta, ki drži iz Loke skozi Soro v Medvode. Onstran mostu s Suhe je v breg stisnjena vasica Hosta (350 m, 36 pr.). Z obeh strani se cesta vzpenja v klancu k hišam. Proti Loki je breg razgaljen, ker so tam do pred kratkim lomili ploščati apnenec za gradnje. Pe-petova bajta št. 1 je spomeniško zaščitena. Pri mostu je vodomer, ki meri stanje Sore. S ceste, ki gre Za Kuc-ljem v Puštal, je lep pogled na Loko. Naslednja vas Pungert (341 m, 99 pr.) ima nekoliko več planega zemljišča. Freisinski škof jo je z Gostečim okrog leta 1215 kupil in dodal svojemu gospostvu. Za mejo v tem delu je bil pogosto v sporih s spanheimskimi ministeriali z Jeterbenka. V hribu sta tedaj stali dve utrdbi, ohranilo pa se je samo ime Gradišče. Pod freisinškim gospostvom je vas spadala v godeško županijo, pod avstrijsko upravo pa k občini Medvode. Tik ob cesti izvira močan studenec in se čez polje steka v Soro, s hriba pa priteka Potok. Pred vojno je v Pungertu živel ljudski umetnik Franc Peternelj, p. d. Mujovčk, ki je slikal panjske končnice, skrinje in zibke. Gosteče (340 m, 99 pr.) je slikovita vasica pod Gradiščem, znana po značilni gotski cerkvici, ki je zaščitena kot kulturnozgodovinski spomenik. Pravokotno ladjo pokriva lesen, kasetiran strop s slikanim okrasjem iz angelskih glavic in vencev cvetja ter sadja, stene pa zalj-šajo freske s prizori iz življenja sv. Andreja, ki jih je v prvi polovici 15. stoletja izdelal neki furlanski mojster. Tudi zunanjščina kaže nekaj fresk. Prezbiterij je obokan z rebrastim svodom, z ladjo ga veže šilast slavolok. Vas izvira še iz časov pred freisinškim gospostvom. Ime ima po nekem staroslovenskem posestniku z imensko osnovo Gost, Gosteta in se je glasilo Gostetje. Skoznjo tečeta s hriba dva potoka, v zahodnem delu Močeradnik, v vzhodnem Vidmovec. Na Gradišču je bila od leta 1942 partizanska puškarska delavnica. Po nemški hajki 1. novembra 1944 so jo preselili v Martinj vrh. Na Gostečem se je leta 1879 rodil pesnik Cvetko Golar, mojster v opevanju polja in kmečkega življenja. Na njegovi rojstni hiši so leta 1969 ob 90-letnici rojstva odkrili spominsko ploščo. Zadnja loška vas na desni strani Sore je Draga (341 m, 85 pr.), ki pa ni bila freisinška in je tudi v av- Sevčanova hiša iz 1722 na Jami, fot. Fr. Planina strijskih časih spadala pod Medvode. Sosednja vas Sora in sredi polja ležeči Dol sta povsem zunaj loškega območja. OBSAVSKE VASI Staro loško gospostvo je obsegalo Sorško polje do črte, kjer sedaj drži zvezna cesta z Jeprce proti Kranju, pri zaselku Meji pa je segalo še onstran te črte prav do Save. Tako sta spadali pod Loko tudi vasi Jama in Praše. Po prenehanju freisinškega gospostva sta izgubili vso zvezo z Loko in sta od tedaj navezani na Kranj kakor druge vasi od Podreče do Drulovke, ki se vrstijo po desni strani savske soteske. Iz zgodovinskih ozirov je treba torej pri loškem ozemlju omeniti tudi ti dve vasi. Prvotno sta sestavljali samostojno praško županijo, v 16. stoletju pa sta bili priključeni godeški županiji. Jama (361 m) in Praše (362 m) sta obcestni vasi tik nad desnim bregom Save, ki je tu zajedena med konglo-meratne peči. Na Jami so do nedavna izdelovali iz trdnega konglomerata mlinske kamne; iz tega lahko sklepamo, da je kamnina precej stara in izvira od nasipanja produ v zgodnji ledeni dobi ali celo pred ledeno dobo. Soteska, ki jo pod Kranjem imenujejo Zarica, je pod Jamo najtesnejša in Sava v njej zelo globoka. Domačini ji pravijo Za Savo. V strugi ležijo velike skale konglomerata, ki se krušijo z visokih, izpodjedenih peči. Mostu čez reko ni, pač pa je pri mlinu pod Prašami, .kjer so ob velikem savskem ovinku izoblikovane nižje, širše terase, star brod med Prašami in Trbojami. Tako Sava zapira te vasi z vzhodne strani in je polje razmeščeno samo na zahodu. Kakor v Bitnju je tudi tu razdeljeno na sklenjene proge. Površina njiv, travnikov in pašnikov se je v zadnjih letih zmanjšala, gozd je pridobil večje površine. Kmečki domovi imajo obliko »dvora«; hiša in gospodarsko poslopje sta vzporedna, povezana na obeh koncih z zidom, ki obdaja vmesno dvorišče. Dohod nanje je skozi široka vrata v veznem zidu. Imena kakor npr. Sevčan in Kalan še spominjajo na zvezo z Loko. Pri Sevčanu na Jami št. 27 se vidi nad vežnimi vrati gotsko pisana letnica 1722. Na polju stoje tu in tam nizki, grob-ljam podobni grički, verjetno gomile. Ponekod so jih izravnali in naleteli na žare in na kose bronastega okrasja. Cerkvi sta bili v obeh vaseh zelo stari in sta imeli lesene strope, listine ju omenjajo v 15. stoletju. Leta 1858 so ju pa v obeh vaseh prenovili in leseni strop odstranili. V Prašah ima cerkev dva lepa »zlata« oltarja iz 17. stoletja. Del prebivalstva iz obeh vasi je zaposlen v kranjski industriji. Po obsavski cesti imata vsakdanjo avtobusno zvezo s Kranjem in Ljubljano. Križnogorsko hribovje Iznad glinastega, z gozdovi poraslega zahodnega roba Sorskega polja se vzdiguje Križnogorsko hribovje. Začenja se z vrhom 735 m nad strmim bregom ob Soteski in se v valovitem slemenu vleče čez Križno goro do Planice (823 m), tam se nekoliko zniža, a se od uleknje-nega prevala na Čepuljah spet močneje vzdiguje, dokler v Sentjoštu nad Savo ne doseže največje višine 845 m. Domačini nimajo skupnega imena za celotno sleme. Ker je videti iz ravnine kot zaključeno hribovje, mu upravičeno lahko nadenemo umetno ime — z loške strani Križnogorsko, s kranjske Šentjoško hribovje. V resnici je to del Loškega pogorja, ki ga je davna prednica Selške Sore počasi oddelila od njegovega glavnega dela, ko je med vzdigovanjem ozemlja sproti zajedala vanj Sotesko, skozi katero se prebija iz Selške doline v ravnino. Kamnine so na obeh straneh Soteske enake. Križna gora je zgrajena iz školjkovitega apnenca kakor Lubnik. Proti Sentjoštu se vrstijo starejši peščenjaki, skrilavci in dolomiti. Bregovi iz peščenjakov in skrilavcev so položnejši, razrezani z grapami in vlažni, na njih so njive in travniki, pa tudi naselja; dolomitska slemena so strma, suha in porasla z gozdom. Na vzhodno stran se stekajo številni potočki v Planico, Suho in Zabnico, na zahodni strani so manj številni. Freisinško gospostvo je obsegalo vse hribovje do Šentjošta, naselja so spadala pod županijo Strmico. Pred vojno je občina Stara Loka obsegala še Čepulje. Sedaj je pod Loko samo Križna gora, medtem ko spadata Planica in Lavtarski vrh že pod kranjsko občino. Ledinska imena so vsa slovenska, to priča, da se nemški kolonisti tod niso naseljevali. Hribovje radi obiskujejo izletniki, ker je pokrajinska slika zaradi različne sestave tal zelo mnogolična in je povsod lep razgled po ravnini, na selško stran in na Alpe. Iz Loke držijo na Šentjošt tri markirane poti: s Trnja čez Križno goro ter skozi Pevno in skozi Crngrob čez Planico. S Trnja gre pot po Cavrški grapi na Cavrno, zaselek dveh starih kmetij med Špičastim hribom in Križno goro. Od tod se spuščajo Virloška, Močilska in Moškrinska grapa. Križna gora (678 m, 78 pr.) je postavljena na Prizor iz legende sv. Korbinijana (medved napade mulo) na severni steni prezbiterija na Križni gori apnenčastem slemenu. V 13. stoletju je bilo tu pet kmetij. Urbarji imajo napisano Auf dem Chraevtzberge. Sedaj šteje 17 hiš in 78 prebivalcev. Med okupacijo so Nemci vas požgali; do leta 1952 so bile vse hiše na novo sezidane in je njihova belina vidna po vsem Sorškem polju. Na Ravniharjevi hiši je vzidana spominska plošča štirim padlim sinovom-borcem in hčeri, ubiti v nemškem taborišču. Južno od vasi stoji osamljena na razglednem slemenu križno gorska cerkev, dragocen umetnostni spome- nik iz let okrog 1500. Cerkev ima t. i. kranjski prezbite-rij kakor na Suhi. V nasičenih, pisanih barvah so naslikani čudovito razgibani angeli z glasbili in učinkoviti ornamenti. Na stenah ladje so v slogu poznogotskega realizma v štirih freskah upodobljeni prizori iz legend o sv. Urhu, patronu cerkve, in o sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije. Na južni steni je predstavljen sv. Urh pri večerji, ko mu je prinesel sel pomembno pismo, on pa mu ponuja kurje bedrce. Na drugi freski je sel pred kraljem, bedrce v selovi roki se je spremenilo v ribo. Na severni steni je upodobljen sv. Korbinijan na poti v Rim, ko mu medved raztrga tovorno mulo. Na sosednji sliki medved namesto mule ponižno nosi škofov tovor. Realistično upodobljeni prizori so delo neznanega nemškega slikarja. Kakor v mnogih drugih cerkvah na loškem ozemlju so tudi na Križni gori lepi baročni »zlati« oltarčki, v katerih se mešajo beneške in alpske arhitekturne oblike. V bližini cerkve stoji lovska koča. Najizrazitejši vrh sredi hribovja je 823 visoka Planica; na njenem vzhodnem pobočju stoji vas Planica. V najstarejšem urbarju iz leta 1291 so pod imenom Pla-minitz že navedeni štirje grunti. Tudi potok, ki izpod vasi teče proti Moškrinu, se imenuje Planica. Na Planici se križnogorski poti pridružuje markirana pot iz Pevna. Na samem vrhu je do vojne stolovala daleč vidna cerkvica, v kateri so bile ohranjene freske Jerneja iz Loke. Ob njej je na zahodni strani rasla vrsta macesnov vrh strmih senožeti. Od tam je vidna vsa Selška dolina z okolnim hribovjem. Ker je okupator porabljal cerkev za svojo postojanko, so jo partizani požgali. Nasproti Planice se iz Selške doline vzdiguje gozdnati Hrastnik (806 m), med njima je samotna Sredniška grapa, imenovana po zaselku Sredniku z dvema gruntoma, ki že mnogo stoletij čepi vrh grape. Na prevalu med hriboma je vasica Lavtarski vrh, obstoječa iz štirih kmetij, v starih listinah imenovana Walterschogel. Ob severnem kraju Planice je preval med Pevensko in Bukovško grapo. Tu se z vzhodnih pobočij priključuje že tretja markirana pot — iz Crngroba. Preval je zaje-den v sleme, kjer se stikata dolomitski in peščen j akasti svet. Stari permijski peščenjaki imajo značilno vijolično ali zeleno barvo. Tudi prst na njih je takšna in nam nji- ve z vijolično barvo že od daleč izdajajo to kamnino, ki leži v Loškem pogorju na mnogih krajih na površju. Pot teče po slemenu naravnost proti severu in prečka obsežno progo karbonskih glinastih skrilavcev, kjer je površje poraslo z gostim borovničevjem in listnatim drevjem. Na Čepuljah teče spet po vijoličnem peščenjaku, sleme je spet nižje in brez gozda. Čepulje štejejo 6 kmetij. Z vzhodne strani prihaja občinska cesta iz Bitnja, z zahodne iz Bukovščice. V hiši št. 3 je preprosta gostilnica Na sedlu. Od tam pot zavija na kranjsko stran. Pod njo je položne j ši svet s travniki in njivami, nad njo pa strmine dolomitnega slemena. Pot je posuta z belim dolomit-nim peskom kakor v kakem parku. Na meji med neprepustnim peščenjakom in prepustnim dolomitom izvira tu in tam kak studenec. Ob njej sta našli življenjski prostor vasi Javornik in Pševo na prisojnih straneh Šentjošta. Izpod njiju odteka Bitenjska Suha. Markirana pot se pred Javornikom pri znamenju s studencem vzpenja v breg proti Šentjoštu. Spomladi so pobočja posuta z res-jem in s telohom, značilnima gostoma dolomitskih tal. Šentjošt (839 m) je bil pred jožefinskimi reformami zelo obiskovana romarska postojanka. Cerkev izvira iz konca srednjega veka in so jo v 18. stoletju povečali. Stavba z dvema stolpoma in mogočnim pročeljem lepo dopolnjuje koničasti vrh, na katerem so bile po robu nameščene še kapelica, mežnarija in romarska hiša, preračunane na potrebe nekdanjih obiskovalcev. Mežnarija in romarska hiša sta sedaj v razvalinah. Na severnem robu vrha, kjer je najlepši razgled po gorenjski ravnini in Alpah, so kranjski smučarji po vojni postavili lep in prostoren smučarski in planinski dom. V cerkvi so zanimivi ostanki gotskih fresk Jerneja iz Loke in nekaj Metzin-gerjevih slik. Veliki zvon je bil ulit iz topov turških ladij, ki so bile potopljene leta 1827 v bitki pri Navarinu. Pesnik Prešeren je sestavil napis za zvon: »Moj zvon je najden bil v dnu morja, ko Turčije kraljestvo v Heladi končal je Navarin. Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije. Glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.« Na ta razgledni, v gorenjsko ravnino pomaknjeni vrh drže markirane poti z vseh strani: iz Kranja skozi Stražišče, s postajališča Šentjošt, iz Selc in iz Loke; iz Loke je tri ure hoje. Lubnik (1025 m) Lepotno sliko loškega mesta poveličuje Lubnik, daja-joč mu ozadje s svojo veličastno kopo. Omenjen je že v ustanovni listini loškega gospostva »mons Lubnic«. Ime mu je gotovo dala oblika kopastega, kot lobanja zaokroženega vrha, izhaja iz korena »lob« in je v sorodu z imenom Lobnik in Lobnica, le da je naglas na zadnjem zlogu. Vzdiguje se tik nad ravnino Sorškega polja, od te ga loči kratek obronek Kranceljna. Kot mogočen stražar varuje vhoda v Selško in Poljansko dolino. Ločanom je najbližji cilj za turo, na kateri po dveurni, zložni hoji dosežejo obsežen razgled po loškem ozemlju in daleč čez njega. Lubnik je loški Triglav, obenem tudi loški kras, saj je v njegovih pobočjih cela vrsta podzemeljskih jam. Planinsko društvo je zaznamovalo nanj več poti: izza gradu čez Kobilo ali mimo Starega gradu, iz Vin-carjev skozi Kuhinjo ali čez Mali Lubnik, z blegoške ceste iz Breznice, iz Soteske ali od Sv. Tomaža mimo Za-lubnikarja. Najnavadnejša je pot izza gradu čez Kobilo in skozi Gabrovo. Od grajskih vrat, kjer je vhod v loški muzej, drži pot med grajskim zidom in bregom Kranceljna čez hrib iz oligocenskega konglomerata, na katerem se je razvil kras v zelo izraziti obliki. Po travnikih Za gradom vidiš značilne kraške vrtače. Tod so tudi neznatni vhodi v podzemeljske jame, ki sicer niso zelo prostorne, a so bile zgodaj znane, ker so naravoslovci proučevali v njih jamsko favno. Zahodno od Kranceljna stoji sredi vrtačastega sveta Grebenarjeva hiša, prava kraška domačija, ki se oskrbuje z vodo iz kapnice. Ob poti od Grebenarja proti Vincarjem je ob veliki vrtači pod skalo špranja, kjer je vhod v Marijino brezno. Sestavljeno je iz več votlin, ki segajo 275 m daleč v zemljo. S stropa velike votline se je podrlo mnogo skal. Ponekod je videti na stropu kapnikom podobne oblike, ki pa niso iz sige, temveč so raz-jeden živoskalni apnenec. Malo više v bregu je pod steno vhod v Gipsovo jamo, ki je kratka in je mogoče priti vanjo le po trebuhu. Dobrih 200 korakov od Grebenarja je ob poti na Lubnik neznatna udorna kotanja in v njej vhod v Migutovo brezno, ki sega le kakih 100 m pod zemljo, ker ga je zasul material, ko so se posedale bliž- nje kotanje. V vseh teh jamah prezimujejo netopirji — mali in veliki podkovnjaki; naravoslovci so zbrali v njih mnogo vrst jamskih hroščev. V gozdu pridemo na lepo Flisovo pot, imenovano po učitelju Flisu, ki je pred prvo svetovno vojno ustanovil v Loki olepševalno društvo in skrbel za kopališče, napravo sprehajalnih poti in olepšavo mesta. S konglomerata preidemo na ozemlje ploščatih apnencev in smo kmalu na prevalu Kobili, kjer prihaja iz grape pod Sv. Lovrencom blegoška cesta in dela velik zavoj proti Gabrovemu. Od tod imamo na voljo markirano stezo nad cesta ali cesto in z nje odcep v Gabrovo ali naprej do Breznice in od tam na vrh. S Kobile drži posebej označena pot na Stari grad, ki stoji nad dolinico Vincarškega potoka in je vrstnik Zgornjega stolpa na Kranceljnu. Na vrhu griča je še ohranjeno močno zidovje. Turistično društvo je pred leti zavarovalo ponekod razpadajoče temelje in uredilo razgledišče. V srednjem veku je bila tu utrdba, ki je obvladovala vhod v Selško dolino. Njen začetek ni jasen. Stare listine jo imenujejo Wildenlak — Divja Loka, to dobro označuje njen samotni položaj. V začetku 14. stoletja je dal zemljiški gospod Stari grad popraviti in bolje utrditi, to je dr. Blaznik dognal iz računov, ki so shranjeni v miin-chenskih arhivih. Utrdba je bila obdana z obzidjem in je imela močno kovana vrata. Popravila so stala toliko, da bi bili za tisto vsoto lahko kupili nad 40 kmečkih gruntov. Obe utrdbi, Zgornji stolp in Stari grad, so upravljali gradiščani, ki so s posadko skrbeli za varnost gospostva. V 13. stoletju so bili gradiščani Loški vitezi, nekateri od teh so dobili v fevd mnogo kmetij in si pridobili precejšnje premoženje na račun zemljiškega gospoda. Zadnji gradiščani na Starem gradu so bili iz rodbine Sigesdorfov, ki so nad sto let opravljali škofom razne vplivne službe. Potres leta 1511 je tudi Stari grad tako poškodoval, da ga škof ni dal več obnoviti. Medtem ko so s Kranceljna uporabili razvaljeno kamenje za prezidave loškega gradu, se s Starega gradu ni izplačalo odvažati gradiva. Zato je zidovje štiri stoletja kljubovalo uničevalnim silam in je še danes tako visoko, da je na daleč vidno. Do Gabrovega je iz mesta uro zložne hoje po prisojnih, z drevjem poraslih pobočjih. Gabrovo (635 m, 27 pr.) je gručasto naselje na 625 m visoki polici v jugovzhodnem lubniškem slemenu. Vijolični in zelenkasti werfen-ski skrilavci v položni prisojni legi nudijo dobro obdelovalno zemljo; studenci, ki izvirajo na meji med skrilavci Velika dvorana v Marijinem breznu, jot. Tomaž Planina in više ležečimi apnenci, so omogočili naselitev. Vas pridela precej sadja, saj pogosto sije nanjo pomladansko sonce, ko je dolina zatrpana z meglo in hladnim zrakom. Sosednje naselje Breznica (600 m, 60 pr.) stoji na podobni polici južnega lubniškega slemena. Površje je iz rdeče vijoličnih grodenskih peščenjakov, ki tudi dajejo mnogo prepereline in so neprepustni. Vas ima gručasto jedro na prevalu med grapo pod Sv. Lovrencem in So-potniško grapo, okrog pa je raztresenih nekaj samotnih kmetij in kajž. Naravna zanimivost Breznice sta večsto-letna prava kostanja pri Poljancu, ki imata po 6 m obsega. Skozi vas se vzpenja blegoška cesta v okljukih na jugozahodno stran Lubnika, kjer je iz kašče opuščene kmetije pri Sušniku urejena lovska koča. Leta 1957 so skozi vas napeljali elektriko v Dom na Lubniku. Na Gori Sv. Lovrenca (608 m), na skrajnem obronku slemena nad Poljansko dolino, je postavljena cerkvica (550 m). V njej so odkrili dele stenskih fresk, delo furlanskih mojstrov iz 15. in Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. Oltar je baročni »zlati« oltarček. Zanimiva je slika Janeza Šubica »Sv. Mohor blagoslavja Loko«. Pri Breznici sta leta 1944 padla prvi sekretar rajonskega komiteja za Škofjo Loko Peter Kavčič-Jegorov in aktivistka Danila Kumar-An-dreja. Na to spominjata spomenika na ovinku blegoške ceste nad Zalubnikarjem. Iz Breznice je doma Franc Javh-Frank Kern (roj. 1887), zdravnik in kulturni delavec med ameriškimi Slovenci, ki je napisal angleško-slovenski besednjak in slovnico za Slovence. Gabrovo in Breznica sta edini vasici Lubniškega pogorja, a še v teh dveh se je v sto letih število prebivalstva zmanjšalo več ko za polovico, ker je pač delo v hribih naporno in nemikavno. Sicer je ves Lubnik porasel z gozdom in neposeljen. Po skrilavih strminah osojnih grap rasteta smreka in jelka, po apnenčastih in do-lomitnih višinah bukev in gaber. Brž ko pot nad Gabro-vim stopi na ozemlje školjkovitega apnenca, se povsem TRNJE Lubnik Pod-Lubnik Zalubnikar ■^Mali Lubnik VINCARJE m Grebenar breznica Sv. Lovrenc zmjnec p0LJAN5C\ krizna gora praprotno m, l B/egoSko. c 'čude Lubnik ŠKOFJA Star. grad LOKA GABROVO & .Za 963 S o^.p o Sv. Florjan •Zadobje »-z*. * BREZ NIC A Cb Mure fSMOLDNO Volbenk-g-NA LOGU. 'BRODE rLoe P0L3A1*'' Sv. Lovrenc ZMINEC gL Svavnar f Štferf n.Znu ^Dešna) fBODovg^/ # ANDREJ # n.Zm. '^/V^ l T0. 7 T> j HOTQVLJA \ fS^ P PREDMOST T < \ o\ 5T Krmelj i \ VALTERSKI !-X\%/VRH ♦ Polhovec '«■ P46 „ v Presečni f * m VINHAR3E ^ //^ 4° 632 w _ Skobel v $ OZBOLT 'Kopač ^ Ost rož ^ Kopačev vrh 9SO 67P ^Brdar KREMENIK Kuzovec 3 km ozemlja so se pa ohranili nad mlajšim dnom dolin. Podobno uravnavanje se je dogajalo tudi v zadnjem času terciara in zapustilo sledove v delih pontskega ravnika. Oba ravnika — starejši višji in mlajši nižji — označujeta nivo takratne pokrajine in takrat tekočih voda. Vode so tudi pontski ravnik razrezale in ga prepredle z grapami in dolinami, potem so pa spet uravnavale dna teh dolin. Ob večjem strmcu so se znova zajedle v uravnano dno in dolble grape v globino. Od prejšnjega dolinskega dna so se po bregovih nad dolinami ohranile police ali terase. Na mnogih od njih stoje sedaj kmetije in zaselki, ki jih je videti iz doline, kakor da so res spravljeni na polico. Ledena doba je na loško ozemlje mnogo manj vplivala kot v visoki alpski soseščini. Le Ratitovec je imel pod vrhom nekaj ledu in na prostor sedanje Sorice in Spodnjih Danj sta segala dva manjša ledeniška jezika ter pustila tam svoje groblje. Pred približno 10.000 leti je toplejši zrak napravil konec ledeni dobi. Sedanja geološka doba — holocen ali aluvij — je prekratka, da bi se že dogodile kake večje spremembe v pokrajini. Seveda pa zemeljske sile, ki so pokrajino izoblikovale, tudi sedaj ne počivajo in venomer vplivajo na površje ozemlja. To so voda, sneg, zmrzal, veter, ki neopazno, a vztrajno rišejo nove poteze v pokrajino. Tekoče vode odplaku-jejo preperele kamnine s hribovja in ga nasipi jejo po dolinah, kjer imajo manj strmca in manjšo nosilno moč. Le ob kaki naravni katastrofi, ko npr. zdrsi zemeljski usad s pobočja ali poplava prestavi strugo v grapi, se zavemo, da se pokrajina še vedno spreminja. Poleg naravnih sil pripomore k temu tudi človek, ki s svojo tehniko spreminja naravo in oblikuje kulturno pokrajino. PODNEBJE Loško ozemlje leži v predelu srednjeevropskega podnebja in dobiva v višjih delih že značaj gorskega podnebja. Na splošno ima zmerno mrzle zime, ne prevroča poletja in zadostno množino padavin v vseh letnih časih. V gorovju so zime daljše in ostrejše, poletja milejša, padavin je pa še večja množina. Temperaturne spremembe beležijo v povojnih letih v Javorjah (od 1955) in v Zireh-Novi vasi (od 1951). Iz prejšnjih časov so podatki o temperaturi zraka razen iz Škofje Loke (1896—1924) še iz Zirov (1896—1901, 1905 do 1910, 1924—1930) in iz Sorice (1896—1907). Čeprav ta opazovanja niso istočasna in enako dolga, kažejo vendar, da se povprečne letne temperature nižajo od Škofje Loke v obe dolini in v hribovje. Letni povprečki so: v Loki 8,5° C (1891—1910), v Zireh 7,6° C (1891—1910 in 1951 do 1969), v Sorici 6,9° C (1891—1910), v Ljubljani 9,6° C (1951—1959). Javorje izkazujejo v 15 letih (1955—1969) isti povpreček 8,5° C kakor Loka v prej navedenem času. Povprečno najtoplejši je julij, najhladnejši januar. Srednja januarska temperatura za deset let (1960—1969) je v Javorjah —2,0° C, v Zireh —3,6° C, julijska v Javorjah 17,1° C, v Zireh 16,7° C. Jesenski meseci so na splošno toplejši kot pomladni. Letna amplituda (v Javorjah 19,1° C, v Zireh 20,3° C) je navadno manjša kot v Ljubljani, predvsem zaradi tega, ker ima Loško pogorje le za spoznanje hladnejšo zimo, a precej milejše poletje kot Ljubljana. Posebno v Javorjah, kjer megla ni pogosta, so zimske temperature kljub znatni višini 695 m le za malenkost nižje kot v Ljubljani, kjer jih znižuje pogosti toplotni obrat z meglo. Srednja mesečna temperatura pod 0° C ob 7. uri zjutraj je bila v obdobju 1960—1969 v Javorjah povprečno v 80 dneh, v Zireh v 105 dneh. V teh letih so imele Javorje povprečno 43-krat na leto ves dan temperaturo pod 0° C, Ziri pa 45-krat. Jutranja temperatura nad 10° C je bila v Javorjah povprečno v 71 dneh, v Zireh v 25. Najnižje je padlo živo srebro v Javorjah na — 16,5° C dne 14. januarja 1963, v Zireh pa do —26,4° C dne 16. januarja 1963; v prejšnjih časih so v Javorjah namerili 10. februarja 1956 mraz —20,7° C, v Zireh pa 15. februarja 1956 —23,3° C. Najbolj vroč dan v letih 1960—1969 je bil v Javorjah 11. julij 1968, ko se je dvignilo živo srebro na 29,8° C, v Zireh pa 24. junija 1962 s temperaturo 31,5° C. Še večja vročina je bila 7. julija 1957, ko je v Javorjah termometer pokazal 33,1° C, v Zireh 35,8° C, v Ljubljani pa celo 37,1° C. Selška dolina je pozimi in poleti nekoliko hladnejša od Poljanske, kar je povsem razumljivo, saj je mnogo bolj gorska. Spomladi imajo kraji, ki stoje na prisojnih policah nad dolinama, toplejše ozračje kot oni na dnu dolin. V Poljanski dolini se to dogaja tudi poleti, ker se v njej pogosto pojavlja jutranja megla. V letih 1960 do 1969 so imele Javorje povprečno 46 dni z meglo na leto, Ziri pa 105 dni. Ljubljana ima še znatno več takšnih dni (v letih 1955—1959 npr. 139 dni). Javorje in drugi višji kraji se mnogokrat kopljejo v soncu, medtem ko v dolini, posebno v Zirovski kotlini, leži megla. Za rastlinstvo in za pridelek je včasih usodna slana, ki pade kako leto tako pozno spomladi, da uniči cvetove. Po podatkih iz desetletja 1960—1969 nastopa zadnja slana v Javorjah povprečno 29. aprila, v Zireh pa 10. maja. Doba 1955—1959 pa kaže zadnjo slano v Ljubljani 29. aprila, v Loškem pogorju samo v Poljanah in Javorjah prej, tj. 21. in 25. aprila, na vseh drugih opazovalnih postajah pa pozneje, posebno v hribovitih in osojnih krajih, v Sorici in Leskovici 7., v Železnikih 8., v Dražgo-šah in Davči 9. maja. Seveda so to le povprečki. Dejansko pa je nastopila slana v nekaterih letih med 20. in 30. majem: v Javorjah 21., na Fužinah, v Zireh in v Bukovščici 22. (kakor v Ljubljani), v Selcih 23., v Leskovici, Železnikih in Dražgošah 24., v Sorici in Davči 29., v Lučinah pa 30. maja. Iz desetletja 1960—1969 imamo podatek o zadnji slani v Javorjah 30. maja 1966, v Zireh pa celo 7. junija 1962. Skladno s tem se prva jesenska slana pojavlja v višjih in senčnatih krajih povprečno že proti koncu septembra, drugod pa v prvi polovici oktobra. Lučine, Sorica in Davča jo izkazujejo v nekaterih letih že 1. septembra. Na najboljšem so v tem oziru Javorje, kjer nastopa povprečno šele okrog 17. oktobra, v nekaterih primerih šele proti sredini novembra. Leta 1965 je padla že 14. septembra. Ziri imajo v obdobju 1960—1969 prvo jesensko slano povprečno 14. oktobra. V Ljubljani je bil v letih 1955—1959 povpreček 14. oktober, skrajna termina pa 19. september in 5. november. Pri rastlinstvu, ki je odvisno od toplotnih razmer, se življenjski pojavi kažejo po določenem razporedu. Rastlinstvo v nižjih in sončnih legah znatno prehiteva svoje vrstnice na manj ugodnih višjih in osojnih krajih v cvetenju, listanju in zorenju. Posebno za zgodnje pomladanske vrste je časovna razlika zelo velika med prisojnimi kraji in med predeli, kjer dolgo leži sneg. Zvončki vzcveto v Javorjah in Dražgošah teden prej kot v Loki in skoro dva tedna prej kakor v Davči (15. marca — 21. marca — 28. marca). Leska razvija svoje mačice v Dražgošah povprečno mesec dni prej kot v Davči. V letih, ko ni mnogo snega, in je pomlad manj sončna, so te razlike seveda manjše. Češnje se pokrijejo s cvetjem v Javorjah povprečno 1. maja, v Zireh 2., v Loki 3., v Dražgošah 5., v Leskovici 9. in v Davči 14. maja. Zele-nitev bukve je izrazito odvisna od višinske lege. V okolici Loke je v letih 1953 do 1960 razvijala liste okrog 17. aprila, v Zireh 25. aprila, v Sorici in Javorjah 6. oziroma 7. maja, v Davči pa 13. maja. Tudi kmečka dela se razvrščajo po podobnem razporedu. Košnjo začenjajo v Sorici približno teden, v Davči pa dva tedna pozneje kot v okolici Loke. Žetev začenjajo v loški okolici okrog 3. julija, v Zireh 14., v Leskovici 21., v Sorici 30. julija, v Davči pa okrog 6. avgusta. Zgornjo gozdno mejo preseže loško ozemlje samo na Ratitovcu (Gladki vrh 1667 m, Kosmati vrh 1643 m), kjer drevje ponehava v višini pod 1600 m. Na Blegošu (1563 metrov) sega gozd s severne strani prav pod vrh, južne vesine pod vrhom so pašniki, kjer je verjetno človek iztrebil drevje. Od Tržaškega zaliva v smeri proti severovzhodu sta Porezen in Blegoš prva vrhova, ki presegata višino 1500 metrov. Ker so pogosti jugozahodni vetrovi, ki vlečejo v tej smeri, ni čudno, da se mnogokrat kopičijo oblaki ob Loškem pogorju in prinašajo več padavin kot jih prejemajo kraji v nižji notranjosti Slovenije. Najbolj oblačen je navadno november, za njim december in januar, največ jasnih dni pa je v juliju in avgustu (po 13). Seveda je pri vremenskih dogajanjih zelo malo stalnosti in pravilnosti ter se vremenske razmere v posameznih letih — kakor drugod v Sloveniji — zelo občutno razlikujejo od splošne podnebne slike. Saj vreme ni odvisno samo od razmer na ožjem ozemlju, ampak vpliva nanje širša cikulacija ozračja, ki pošilja včasih z oceana, včasih iz daljne notranjosti celine različne zračne gmote čez naše kraje. Lažja je primerjava padavinskih razmer, saj jih merijo redno na več krajih loškega ozemlja skozi daljšo vrsto let. Če vzamemo podatke iz desetletja 1960—1969, se nam pokaže naslednja slika. Povprečna letna množina padavin v Škofji Loki (ombrometer pri elektrarni v Binklju) znaša 1718 mm. V Poljansko dolino, ki se razteza pod privetrnimi bregovi Loškega pogorja, letna množina raste, večja je tudi v višjih legah. Poljane dobivajo povprečno 1761 mm, Javorje 1857 mm, Lučine 2035 mm, Leskovica 2013 mm, Fužine 2107 mm in Ziri 1969 mm. Podobno je tudi v Selški dolini, kjer izkazujejo Selca 1912 mm, Železniki 1988 mm, Dražgoše 2017 mm, Sorica 2249 mm, Davča na osojni strani pogorja ima 1964 mm, Bukovščica, ki je od pogorja najbolj odmaknjena, pa le 1589 mm. Za primerjavo navajam, da je imela Ljubljana v istem obdobju povprečno 1466 mm padavin na leto. Tudi prof. S. Ilešič (Škofjeloško hribovje, Geografski vestnik 1938, str. 66) navaja za 13-letno dobo od 1925 do 1937, da je povprečna letna množina na petih opazovalnih postajah na loškem ozemlju nad 2000 mm. Največ padavin izkazuje povsod mesec november: Škof j a Loka 223 mm, Poljane 224 mm, Javorje 246 mm, Lučine 276 mm, Leskovica 270 mm, Fužine 290 mm, Ziri 272 mm, Bukovščica 218 mm, Selca 282 mm, Železniki 295 mm, Dražgoše 298 mm, Sorica 344 mm, Davča 279 mm, za primerjavo vzemimo še Ljubljano s 172 mm. Najmanj padavin je povprečno v januarju: Škofja Loka 105 mm, Poljane 99, Javorje 109, Leskovica 128, Fužine 132, Ziri 126, Selca 118, Železniki 120, Davča 124, Dražgoše 126 mm, Ljubljana 81 mm. V februarju sta dosegla minimum Bukovščica 96 in Lučine 132 mm, v aprilu pa Sorica 140 mm. V navedeni opazovalni dobi so izkazani nekateri dnevi, ko je padla zelo velika količina dežja. Največjo dnevno množino 217 mm so zabeležili 5. oktobra 1967 v Javorjah in na Fužinah, v Poljanah istega dne 138 mm. V Lučinah je 9. oktobra 1964 padlo 148 mm, v Dražgo-šah 1. avgusta 1969 142 mm, v Sorici 9. oktobra 1964 128 mm, v Škofji Loki 9. oktobra 1967 127 mm, v Bukov-ščici 18. avgusta 1968 126 mm. Največjo dnevno množino padavin imamo zabeleženo v Lučinah 341 mm 27. septembra 1926. Dnevi z nalivi so najpogostejši v poletnih mesecih, včasih v jeseni. Posledica takih nalivov so po-vodnji po grapah, ki so včasih prav katastrofalne. Že Valvasor omenja, da se je v Poljanah v tistem času »utrgal oblak in odnesel mnogo ljudi, živine, mlinov in hiš«. V najslabšem spominu je ostala strašna povodenj 27. septembra 1926, ko je padlo nad 200 in tudi nad 300 mm dežja, v Lučinah 341 mm. (Glej poglavje: Reka Sora!) Povprečno število deževnih dni, ko pade 10 ali več mm dežja, je bilo v letih 1960—1969 naslednje: Škofja Loka 56, Bukovščica 53, Selca 58, Poljane, Javorje in Dražgoše 60, Ziri, Davča in Železniki 61, Leskovica 62, Lučine 63, Fužine 65, Sorica 66, Ljubljana le 51. Deževni dnevi so torej precej enakomerno porazdeljeni po nižjih in višjih legah. Drugače je z dnevi, ko zemljo pokriva vsaj 1 cm debela snežna odeja. V glavnem se to ravna po nadmorski višini in osojni legi. Medtem ko jih je v navedenem desetletju Ljubljana imela povprečno 49 na leto, jih je bilo v Loki in v Poljanah 76, v Lučinah 79, v Žireh 80, v Bukovščici in na Fužinah 81, v Selcih 87, v Javorjah 89, v Sorici 90, v Železnikih in Davči 93, v Leskovici 95 in v Dražgošah 99. V Škofji Loki je bila v teh letih snežna odeja najdebelejša 118 cm februarja 1969, v Žireh 147 cm januarja 1963. V Selški dolini je sneg obležal povprečno v novembru, v decembru je snežna odeja presegla že 30 cm, v januarju 40 cm, v februarju 50 cm, aprila so imeli više ležeči kraji še nad 10 cm snega. Najzanesljivejši glede snežne odeje je februar, po osojnih straneh leži sneg večkrat še v maju. Toča sicer ni pogosta, vendar je malo let, ko ne bi padla na tem ali onem kraju. Podatki o njej so pa zelo nezanesljivi. REKA SORA Loško ozemlje se skoraj popolnoma krije s porečjem Sore, ki ima dve izvirnici — Poljansko Soro ali Poljan-ščico in Selško Soro ali Selščico. Po združitvi obeh v Sovodnju v Škofji Loki teče naprej pod imenom Sora in se v Medvodah izliva v Savo. Le izvir in najbolj gornji tok Poljanščice ter njenih levih pritokov, gornji deli Suhe in Zabnice in najbolj dolnji del Sore pred izlivom ne pripadajo loški občini. Vse njeno porečje razen majhnega dela pred izlivom pa je pripadalo nekdanjemu loškemu gospostvu. Ime Sora je bilo razloženo v Danici 1863, da prihaja od sovreti, to je zavreti, vzkipeti. Nekateri domnevajo, da je predslovenskega izvora in se je verjetno glasilo Savara, kar so pozneje Slovenci spremenili v Sovra. Tudi Franc Bezlaj trdi v delu »Slovenska vodna imena«, da je prvotno ime Sovra in to ni le poljanski izgovor. Poljanščica izvira na meji alpskega in kraškega sveta na severozahodni strani Gradišča (770 m) vzhodno od Rovt v višini približno 680 m. Vodo zbira s površine 331,8 km2. Njeno porečje je za 45°/o večje od porečja Selščice. Sprva teče proti severozahodu, pri Hotavljah pa se pravokotno preusmeri proti severovzhodu. Z leve sprejema Žirovnico, Osojnico, Sovodnjico ali Hobovščico, Hotaveljščico, Ločivnico in Sopotnico, z desne Račevo, Brebovščico, Hotoveljščico, Sovpat, Bukov potok in Hrastnico, razen teh še veliko manjših grap. Selščica izvira nad Zgornjo Sorico v višini 904 m tik pod cesto, ki se tam odceplja proti Petrovemu brdu. Njeno porečje znaša okoli 225 km2. Sprva teče v glavnem proti vzhodu, pri Selcih pa se usmeri proti jugovzhodu. Z leve dobiva Danjarski potok, Plenšak, Dašnjico, Češ- Poljanska Sora pod pokritim mostom v Žabji vasi, fot. ing. T. Mlakar njico, Selnico, Jablenovco, Bukovščico in nazadnje pri Stari Loki Prifarški potok, z desne Potok, Zadnjo Smo-levo in Smolevo, Studensko grapo in Lušo, razen teh še več manjših pritokov. Sora sama sprejema z leve Suho in Zabnico, z desne na loškem ozemlju le nekaj potočkov, na medvoškem pa Ločnico. Struga Poljanske Sore ima približno 42,7 km dolžine in med izvirom in izlivom približno 350 m višinske razlike. Tako je njen povprečni strmec 8,2 %o ali dobrih 8 m na 1 km. V resnici teče mnogokje s precejšnjim strmcem in zajeda tesno strugo v živoskalno osnovo. Ponekod pa je že odložila naplavine in se mirno pretaka po širnem dolinskem dnu med travniki in njivami, ki so navadno dvignjene na terase. Ob ploskem dolinskem dnu se bregovi dovolj zložno vzpenjajo v hribovje in tako dolina kaže prijazen sredogorski značaj. Selška Sora ima med izvirom in izlivom 31 km dolgo strugo in 575 m višinske razlike. Njen povprečni strmec je znatno večji in znaša malone 19 %o, to je 19 m na 1 km. Od izvira teče do glavne doline nad Podroštom po žlebasti debri s strmcem 55 m na 1 km. Tam se zliva z Zadnjo Soro, ki izpod Petrovega brda napravi že daljšo pot z manjšim strmcem okoli 28 °/oo. Do Železnikov je tok še razmeroma hiter, strmec znaša povprečno 23 °/oo, v ravnini pod Železniki pa se umiri in njen strmec do Loke je povprečno manj ko 7 °/oo. Tako je njen tok še zelo neizravnan, vendar se bolj enakomerno in pravilno manjša od gornjega do dolnjega toka. V gornjem toku ima reka še gorski, hudourniški, naprej pa predalpski, umirjenejši značaj. Stranske grape so seveda bolj strme in hudourniške. Plenšak, ki izvira čez 1000 m visoko pod Ratitovcem, ima strmec nad 200 %o. Od Škofje Loke do Medvod ima Sora zelo miren tok s strmcem okoli 2,5 m na 1 km in je po značaju že kar ravninska reka, saj teče pod južnimi terasami ravnega Sorskega polja. Pretok Vodomerna postaja Ziri Zminec Meritve 1950—54 1956—70 od—do 1956—70 20 let 15 let Povprečni srednji 2,46 12,2 Povprečni 1,58 9,08 mali 1950, 53 1957 Dejansko 0,22 1,06 najmanjši dne avg. 50 avg. sept. večkrat 1967 Povprečni 3,82 18,8 veliki 1965 1965 Dejansko 101 295 največji dne 2. sept. 2. sept. 1965 1965 Na Selščici sta vodomerni postaji v Dolenji vasi in pri loški elektrarni v Binklju. Prva ima popolne podatke za 14, druga za 13 let. Selščica dovaja približno tretjino manj vode kot Poljanščica. Zelo velike so razlike ob suši in ob velikem deževju. Poljanščica je imela v Zmincu najmanj vode večkrat v avgustu in septembru 1967, i. s. 1,06 m3/sek, največ pa 295 m3/sek dne 2. septembra 1965. V slabem spominu je njeno močno in hitro naraščanje 27. septembra 1926, ko je ponoči in dopoldne tako lil dež v Polhograjskih hribih, da so vsi desni pritoki Poljanščice kar vidno naraščali in je reka odnašala les, mostove, živino in ljudi. Ker je nanesla ob opornike pri mostovih deske in tramove, si je zamašila pretok in je sila zaustavljene vodne gmote porušila več mostov. Na Poličarjevi hiši v Puštalu je še zdaj zarisana črta, do kam je tisti dan segala voda. V Sovodnju, kjer je zadevala še na naraslo Selščico, se Stanje Poljanske Sore merita vodomerni postaji v Novi vasi — Žireh in v Zmincu. Prva ima zbrane podatke za 20 let, druga za 15 let. Vsak dan zmerijo, koliko m3 vode preteče v eni sekundi, to je pretok vode. m3/sek Dol. vas Binkelj Suha 1955—60 1953— -54 1926—65 1963—70 1957— -61 1965— -70 14 let 13 let 40 let 6,66 8,18 21,2 5,06 5,79 11,9 1955 1953 1946 0,57 0,60 1,80 20. avg. večkrat sept. 1958 1967 1947 10,2 12,3 35,6 1965 1965 1965 298 220 649 28. sept. 28. sept. 28. sept. 1965 1965 1926 je vzdignila 8 m nad normalo in zalila vse predmestje Studenec. Selščici je zaprla odtok in močno poškodovala suški most čez Selščico. Dve leti prej je povodenj močno prizadela Bodoveljsko grapo, Hrastnico in Ločnico. Razen izredno velike množine padavin pripomorejo k takemu naraščanju še strma pobočja, nepropustna tla in bregovi brez drevja. Selščica je imela najmanj vode 0,60 m3/sek v letu 1967, največ 220 m8/sek 28. septembra 1965. Po Sori pri Suhi, kjer navajam rezultate meritev iz 40 let, se pretaka povprečno 21,2 m3 na sekundo. Ekstre-mi so seveda zaradi večje množine vode zelo veliki — od 1,80 m3/sek septembra 1947 do 649 m3/sek 28. septembra 1926. Verjetnostni račun pa pokaže, da je treba računati v dobi sto let z ekstremom 680 m3/sek. Najnižje vodno stanje se pojavlja na vseh postajah navadno v avgustu, drugo v januarju, najvišje pa v novembru, drugo večinoma v aprilu. Porazdelitev odtoka med letom v °/o Meseci 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. Ziri 7,6 9,6 10,3 10,8 5,7 6,5 5,8 5,0 7,8 8,4 13,0 9,5 Zminec 8,7 9,2 9,7 11,2 6,9 6,3 5,5 4,9 6,9 7,8 12,3 10,6 Dol. vas 6,6 8,6 9,7 12,0 7,3 5,9 4,8 4,4 7,8 9,2 14,0 9,7 Binkelj 6,7 8,9 9,9 11,1 7,6 6,3 5,2 4,9 7,4 7,7 13,4 10,9 Suha 7,6 7,0 10,9 9,8 8,2 7,0 5,3 4,5 7,1 9,5 13,6 9,5 Novembrski višek povzroča jesensko deževje, aprilskega talenje snega. Nižek v avgustu je posledica manjše množine padavin in močnejšega izhlapevanja, januarski nižek pa se pojavlja zaradi tega, ker del padavin takrat leži kot sneg in se ne odteka takoj v reko. Takšno kole-banje vodnega stanja z jesenskim in pomladanskim vi- škom ter poletnim in zimskim nižkom imenujemo dežno-snežno kolebanje ali pluvio-nivalni režim. V tem, da jesenski višek, povzročen od deževja, nekoliko prekaša pomladanskega, ki je delno posledica talenja snega, se kaže sredozemski podnebni vpliv in govorimo o mediteranski varianti rečnega režima. Poljanska dolina Poljanska dolina je zajedena v pogorje od Rovt do Škofje Loke. Od terciara, ko se je to ozemlje dvigalo, do danes je vodovje prejedlo mogočne površinske plasti, jih odplaknilo in vrezalo grape ter glavno dolinoi v starejše kamnine globoko pod nekdanje površje. Svet na obeh straneh dolinskega dna tja do najvišjih vrhov, po katerih poteka razvodnica, tvori neko zaključeno celoto in je v preteklosti dolgo spadal v isto upravno in gospodarsko področje. Na desni strani se vleče razvodje od Gradišča (770 m) pri Rovtah čez Smrečje (713 m), Ovčji hrib (920 m), Pasjo ravan (1029 m) Kuzovec (858 m), Ostrož (920 m), Kopačev vrh (879 m), Sv. Jedrt (745 m), na Tošč (1021 m) in Grmado (898 m). Na levi strani pa gre od Rovt na Dole, Razpotje (705 m), Sivko (969 m), Praprotno brdo (1006 m), Bevkov vrh (1051 m), Plužen-sko goro (1010 m), Kladje (787 m), Škofje (974 m), Robid-niško brdo, zahodno sleme in vrh Blegoša (1563 m), Črni kal (1103 m), Koprivnik (1393 m), Mladi vrh (1374 m), Stari vrh (1217 m), Medvednik (943 m) in na Lubnik (1025 m). V tem širšem smislu bo tu opisana Poljanska dolina, torej dolina z vsemi stranskimi dolinami, grapami in hribovjem na obeh straneh do razvodij s Selščico, Idrijco in Ljubljanico. Začetek Poljanske doline ob izviru Sore pri Rovtah se stika s krasom in leži na prehodu alpskega v dinarski svet, njen končni del pa se pri Škof j i Loki odpira v ljubljansko kotlino. Na treh odsekih je dolina ozka, najožja med Selom in Trebijo, kjer ima obliko prave debri. Širša pa je tam, kjer poteka v smeri plasti in se ji priključujejo večji pritoki, kakor npr. pri Zireh in pri Gorenji vasi. Na razdalji okrog 42 km prodira dolina skozi plasti, zelo različne po sestavi in starosti. V apnenčastih in dolomitskih plasteh so njeni bregovi bolj strmi in dajejo vtis gorske pokrajine; v skrilavih plasteh je svet ob njej bolj razprostrt in prijaznejši. Podolžni profil Poljanske doline je še zelo neizravnan. Na nekaterih odsekih se dviganje ozemlja še ni končalo in mora Sora še vedno zajedati svojo strugo v dvigajoče se plasti, tam je strmec doline večji, rečni tok pa hitrejši in nemirnejši; takšna je npr. dolina v klancih od Sela proti Fu- žinam. Drugod se je ozemlje že ustalilo in v dviganju zaostalo, dolinsko dno je ravno. Sora teče mirneje in odlaga prodove, kakor npr. pri Zireh in Gorenji vasi. Na takšnih odsekih je dolina na široko pokrita z na-plavljenim materialom. Pomembnejše vasi so se razvile na prisojni strani širših delov doline, posebno tam, kjer se odpira vanjo kaka stranska dolina. V ožinah so nastala le nekatera obrtna in rudarska naselja. Stranske doline Ločivnice; Hotaveljščice, Brebovnice in Račeve imajo ozko, plosko dno iz naplavin. Tudi v njih leže nekatere manj pomembne vasi. Grape so pa nagnjene in ozke, le tu in tam je v njih prostora za majhno njivico in samotno kajžo, ob večjih strmcih pa stoji kaka žaga ali mlin, od katerih pa v zadnjem času večina ne obratuje več. Po bregovih so ponekod »košenine«, največ je pa gozda. Razen v dnu doline je mnogo poljanskih naselij raztresenih po hribovitem svetu, kjer strmine niso prevelike. Zaselki in kmetije so postavljene po zložnih planotah, zaobljenih slemenih in kopah. Ponekod segajo nad 1000 m nadmorske višine. Posebno ugodni so prisojni bregovi pod Mladim in Starim vrhom, ki se dvigajo nad dolinsko meglo in se spomladi hitro znebijo snežne odeje. Poljanska dolina je arheološko še malo raziskana. Po njej je verjetno že v rimski dobi šla pot na Cerkljansko in v dolino Soče in so bila v njej že posamezna naselja. Na to nas opozarjajo nekatera imena, npr. Gradišče, Vo-laka, Mirje pri Lajšah. Zgodovinske podatke o dolini imamo od leta 973 dalje. Jeseni tistega leta je cesar Oton II. daroval freisinškemu škofu Poljansko dolino do Hotaveljščice in Vinharskega vrha, ko mu je nekaj mesecev prej izročil že Loko in Selško dolino. Kmalu potem mu je dal še gornji del doline do izvira Sore. Po dolini so bili že naseljeni Slovenci. Škof je pričel načrtno naseljevati še hribovite predele in sicer prej kot v Selški dolini. Od druge polovice 12. do 14. stoletja je dobival naselnike s Koroškega, kjer je tudi imel posestva. Ze njihova imena izdajajo, da so bili Slovenci. V tedanjih listinah se berejo imena Stojan, Svobodin, Valkun in podobna. Njihova županija je zavzemala svet okrog Osovnika, Hrastnice, Bodoveljske grape, Bukov vrh, Sopotnico in Gabrško goro. Okrog leta 1300 je Poljanska dolina obsegala sedem županij, in sicer koroško, Brode, Poljane, Javorje, Hotavlje, Ziri in Hlevni vrh. Hlevno-vrško so poselili v prvi polovici 14. stoletja. Kako obsež- na je bila naselitev, nam kaže podatek, da je bilo proti koncu 13. stoletja v Poljanski dolini 493 kmetij, medtem ko sta jih imeli leta 1160 Poljanska in Selška dolina skupaj le 169. V dolini sami in po pripravnejših delih hribovja na levi strani Sore se je ljudstvo naseljevalo pretežno v skupinah. Vasi so tod gručaste, zemljišča pa so razdeljena v nepravilne delce, to se pravi, da je kmečka posest razmetana po ne velikih skupinah in nima vsak kmet njiv v vsaki skupini, njive so pa različnih oblik, vendar večinoma podolgovate. Po mnogih krajih hribovja, predvsem v prisojnih legah, so se naselili v zaselkih in razdelili zemljišča na grude, tako da so njive posameznih kmetij pomešane brez reda, vendar jih je pri domu največ. Na desni, osojni strani doline so se naselile posamezne družine in ustanovile samotne kmetije (celke), ki imajo svoje zemljišče v enem samem sklenjenem kosu nepravilne oblike, bliže domačije njive in travnike, na obrobju pa pašnik in gozd. Kmečki domovi so mogočne zidane stavbe loško-cerkljanskega tipa, ki imajo obilico oken in so brez zunanjih hodnikov. Do 16. stoletja se je prebivalstvo Poljanske doline ukvarjalo skoro izključno s kmetijstvom. Tedaj se je začelo pojavljati tudi rudarstvo in fužinarstvo, ker si je prilastil deželni knez pravico izkoriščati rudno bogastvo in za fužinarstvo potrebne gozdove. Razvila sta se fužinarska kraja Hobovše in Brekovice, naslednje stoletje pa še Volaka in Brebovnica, a fužinarstvo ni dolgo obstalo. Da bi ohranil obsežne nenaseljne gozdnate predele, je škof naselil v 16. stoletju še hriboviti svet ob gornji Sori in je nastala nova osliška županija, v začetku 17. stoletja pa še hribovje hotaveljske in žirovske župa-nije. Tako je bilo do leta 1630 poljansko ozemlje sklenjeno naseljeno. Fužinarstvo in promet po dolini sta povzročila, da so se domačini, ki so imeli pri tem delo in zaslužek, odtrgali od kmetij in postavili na skupnih pašnikih in gozdovih svoje kajže. Nekatere kajže so nastale tudi na tleh propadlih kmetij. Ko so v 18. stoletju razdelili skupne pašnike in gozd, so tudi kajžarji pridobili več zemlje. Kaj-žarske hiše so majhne in skromne, marsikje še lesene. Po sekularizaciji freisinškega gospostva so se začele poleg kmetijstva vse bolj uveljavljati še druge veje gospodarstva. Posebno v tem stoletju so kraji v dolini pa tudi nekateri v hribih znatno spremenili svoje prvotno kmečko lice. Poljansko ozemlje je vse zeleno, le struga Sore in nekatere strmine v hribovju so skalnate. Več kot polovica površja je pokrita z gozdovi. Brez gozda sta le dolinsko dno in vrh Blegoša, kjer poteka zgornja gozdna meja v višini 1500 m. Po bregovih tvori gozd strnjeno odejo, ki jo prekinjajo le samotne hribovske kmetije. Največ gozdnih površin ima končni del doline, kjer dosegajo okrog Zminca skoro tri četrtine površja. Blegoš ima čist bukov gozd, pri Sovodnju in Ožboltu so pa večji kompleksi zasajenega smrekovega gozda. Drugod so gozdovi mešani. Marsikje raste kostanj, jelka in hrast pa tudi javor, gaber, jesen, v višjih legah tudi macesen. O sestoju prvotnih gozdov pričajo mnoga imena kot npr. Hrastnica, Ziri, Gabrovo, Javorje. V gornjem delu je precej razširjen tudi borov gozd. Hribovitemu svetu marsikje napravlja škodo erozija. Zemljo odnašajo nalivi in usadi, posebno z izkrčenih gozdnih tal. Ponekod živina trga rušo s hojo po strmih pobočjih. Gozd je postal važen v 16. stoletju, ko so za fužine začeli kuhati oglje. Proizvajanje oglja je ostalo do današnjih dni. Gozdne površine so tudi vir gob, borovnic, malin in brusnic. Po obdelovalnem svetu so zelo razširjeni orehi in češnje, posebno v prisojnih bregeh. Po gozdovih je precej divjačine. Srne prihajajo prav v bližino hiš. Poljanščica ima več ribjih vrst kot Selščica. Od Hotavelj navzgor prevladuje postrv, navzdol lipan. Sulec prihaja do jezu pri Fužinah. Pogosti so kleni, mrene, podusti. Polja je na poljanskem ozemlju malo, največ po širšem dolinskem dnu okrog Poljan, Gorenje vasi in Zirov, najmanj okoli Zminca in Oslice. Najvažnejši pridelki so krompir, fižol in krmne rastline. Po dolini je mnogo travnikov, po bregovih »košenin«. Dolina oddaja vsak dan nekaj tisoč litrov mleka. Precejšen je pridelek sadja. Ker pa sadno drevje ni izbrano in dobro gojeno, porabijo večji del sadja za žganjekuho. Večini kmetij sta glavni vir zaslužka živinoreja in les. Po dolini je precej obrti. Posebnost doline je domača obrt čipkarstva, ki se je razširila iz Idrije. Ziri imajo znano čevljarsko industrijo. Tudi Poljane, Gorenja vas in Sovodenj imajo industrijske obrate. V Zirovskem vrhu pridobivajo uranovo rudo. Tovorni promet je šel skozi Poljansko dolino že v starem in srednjem veku, iz 14. stoletja je izkazana pomembna tovorna pot. Po zgraditvi dunajske ceste je zveza skozi Poljansko dolino v Italijo zgubila svoj pomen. Za železnico je obstajalo več načrtov, da bi jo speljali skozi Poljansko dolino, toda ostalo je le pri načrtih. Še vedno je v veljavi le cestni promet. Od leta 1969 je dolinska cesta do Zirov asfaltirana. Loško podjetje Transturist vzdržuje redne avtobusne zveze iz Ljubljane v Ziri in Cerkno ter iz Škofje Loke v Javorje in Suhi dol. Iz Poljanske doline so prehodi skozi Kopačnico in čez Vrhulce (814 m) ter skozi Sovodenj in čez Kladje (787 m) V Cerkno, iz Zirov čez Razpotje (705 m) v Idrijo in pod Rovtami v Logatec, kjer imajo Ziri drugo avtobusno zvezo z Ljubljano. Iz Gorenje vasi gre cesta skozi Lučne v Polhov Gradec in na Vrhniko. Nobene direktne povezave nima Poljanska dolina s Selško. Iz Poljan je speljana cesta čez Pasjo ravan v Črni vrh in naprej v Polhov Gradec. Nekdanja vojaška cesta iz Podpulferce na Blegoš je turistično zanimiva, a ni dovolj vzdrževana. Od Zminca navzgor govore domačini poljansko narečje. Poljanci so na splošno razboriti, bistri, dobrodušni, samozavestni in vneti za napredek. V svojem jedru so čustveni ljudje, svoje mehkobe pa ne kažejo radi. Kakor beremo v Tavčarjevem »Cvetju v jeseni«, je izkazovala hribovska mati najnežnejšo ljubezen in sočutje do otroka s tem, da ga je ogovarjala z izrazom »ževav« ali »ževavca«. V pogorju so še med obema vojnama zelo skromno živeli. Sok, kaša, medla so bili nekdaj njihova vsakdanja hrana. Marsikje še danes znosijo gnoj v koših na njivice v bregeh kakor Tolminci. Bistre dečke so že v starih časih dajali v mesto v šole. Tako se Poljanska dolina uvršča med tiste slovenske pokrajine, ki so dale sorazmerno največ kulturnih delavcev. Pisatelj Ivan Tavčar, eden najizrazitejših Poljancev med slovenskimi kulturniki, je nazorno orisal značaj svojih rojakov. Med okupacijo so dobro pokazali svojo politično zrelost in so se marsikje množično priključili narodnoosvobodilnemu gibanju. Po osvoboditvi se je življenjska raven ljudstva znatno dvignila. Prepričljiv znak tega je elektrika, ki — kakor drugod na loškem ozemlju — sveti domala že v vsaki hribovski hiši. Radio zbližuje najbolj samotne domačije s svetom in nič več ni odročnih krajev, ki bi bili odrezani od zunanjega sveta. V mnogih hišah imajo tudi televizor. Prijazna sredogorska pokrajina, topla Sora z neštetimi priložnostmi za kopanje, mirne slikovite vasi z mogočnimi domovi, prijazni in duhoviti ljudje ter razni objekti, ki spominjajo na zanimivo preteklost, privabljajo turiste, da si ogledajo Poljansko dolino. OD LOKE DO POLJAN V Poljansko dolino gre z Grabna, kjer se končuje loški Mestni trg, Poljanska cesta skozi nekdanje predmestje Zgornji Karlovec. Ko se cesta izvije izmed zadnjih hiš, se razprostira pod njo naplavi j ena ravnica, imenovana Viršk, kar so v teku časa preoblikovali iz imena Hirsacker. Potemtakem so tod sejali proso. Še v prejšnjem stoletju so imeli tudi nasad murv in gojili svilne prelce; Loški muzej je hranil surovo svilo, ki so jo pridelali s pomočjo murvinega listja iz Virška. Z desne zija nad cesto kamnolom, spet po tujem imenovan Stangruf. Dobro se vidijo pošev stoječe in zvite plasti ploščatega apnenca, ki se je nakladal v enakomernih plasteh v srednjem triasu. V apnencu so tu in tam temnejši gomolji trdega roženca, sestavljenega iz neznatnih kremenastih hišic morskih praživalic — radiolarij. Apnenčaste plošče uporabljajo pri raznih gradnjah. Na terasah dalje od kamnoloma je gruča novih hiš, ki še spadajo k mestu. Kraj imenujejo Za brajdo, kar kaže, da so tod nekdaj gojili trto. Onstran Poljanščice so lepo vidne rečne terase v Desni in nad njimi polje Žovšče, kjer je vhod v dolino Hrastnico. Prva vas ob cesti je Podpulferca (360 m, 50 pr.). Izvira iz 16. stoletja in ima ime menda po tem, ker je bila baje tu nekoč shramba smodnika. Tod se odpira izpod Lub-nika Brezniška grapa, vanjo gre Blegoška cesta in se v okljukih dviga mimo Gabrovega in skozi Breznico proti Blegošu. Iz grape teče Brezniški potok. Vas se stika z Zmincem. Med prvimi zminškimi hišami je dom slikarja Pavla Bozovičarja, zraven je kamnolom ploščatega apnenca. Lesen most čez Soro pelje v Bodovlje (350 m, 117 pr.). Gručasta vas sega z naplavinske ravnice ob rečni vi jugi v grlo Bodoveljske grape. S ceste se vidi ob robu vasi poznogotska cerkev, ki je zanimiva zaradi fresk iz 15. in 16. stoletja. Prezbiterij je poslikal Jernej iz Loke. Od leta 1920 do 1958 je delala v vasi tovarna furnirja. Takrat so jo preselili k železniški postaji in jo priključili lesno-industrijskemu podjetju Jelovici. Opuščene stavbe je preuredilo in dopolnilo podjetje Termika, ki izdeluje iz koksa in žlindre mineralno volno za toplotne izolacije. Podjetje je znatno napredovalo leta 1965, ko je začelo delati izolacijska sredstva za ladijske hladilnice. Ze prej je ustanovilo obrat v Poljanah, leta 1969 pa je zgradilo sodobno tovarno pri železniški postaji. Sedež upra- Bodovlje, fot. ing. T. Mlakar ve ima v Ljubljani. Dela prevzema tudi v tujini. Opremilo je že več rafinerij in termoelektrarn, nad olimpijskim stadionom v Miinchnu je zgradilo velikansko streho. Mimo Termike gre nova cesta v Bodoveljsko grapo, ki se prav tako kakor vzporedna Hrastnica vleče z ozemlja permijskih skrilavcev skozi proge peščenjakov ter školjkovitih apnencev do Poljanske doline. Po njej teče Bukov potok izpod Kopačevega vrha (879 m) in Ožbolta. Grapa je tesna, z obeh strani obdana z gozdovi in le tu in tam prekinjena s krpo obdelanega zemljišča ob kaki samotni kajži. Nad sklepom doline kraljuje Presečnikova kmetija, postavljena na položno polico. Decembra 1941 se je pri Presečniku nastanil Cankarjev bataljon in od tam opravil nekaj pomembnih akcij — napad na nemške graničarje v Črnem vrhu, na žandarmerijsko postajo v Poljanah in osvoboditev aktivistov iz loških zaporov. Na robu mlade terase pod Goro sv. Lovrenca stoji obcestna vas Zminec (355 m, 164 pr.). V 13. stoletju je štela sedem kmetij, okrog leta 1600 je dobila prve kajže. Nekatere hiše imajo ohranjeno starinsko lice. Ob začetku vasi so v zadnjem letu zgradili več novih hiš, pod bregom Sv. Lovrenca stoji nekaj letoviških hišic. Ob cesti izven vasi je Švavnarjeva domačija z avtobusno postajo na odcepu ceste po Sopotniški grapi v Sopotnico. Ime Sopotnica označuje tesno strugo, po kateri šumi in sope potok, ko se med kamni pretaka iz tolmuna v tolmun. Malo dalje je kmetija Šefert, ki so jo združili iz dveh gruntov, izpričanih v 13. stoletju. Za časa Valvasorja je bil tod plemiški dvorec, v katerega je Tavčarjeva domišljija v Visoški kroniki postavila plemenita-šinjo Ano Renato, ki je plesala z Jurijem Kalanom in so ji Poljanci vzdeli ime »ta rejnata«. Sopotnica je staro naselje koroških Slovencev, raztreseno v samotnih kmetijah po hribovitem skrilavem svetu med Lubnikom in Gabrško goro ter sopotniškim Črnim vrhom (945 m), ki je kot drugi vrhovi v glavnem slemenu ostanek miocenskega ravnika. Najvišja kmetija stoji v višini 800 m. Sopotnica je leta 1869 imela 20 hiš in 137 prebivalcev, leta 1971 so našteli le 56 ljudi. Obdelovalne zemlje je v Sopotnici malo. Za živino obse-kavajo drevje, že od daleč vidiš take »vejnikarje«. Vrh pomola Kneže, pomaknjenega proti dolini nad Šefertom, je po vojni opuščena Muretova kmetija. Po Sopotniški grapi gre 3 km dolga cesta do gozdne drevesnice, dalje drže le kolovozi. Pod Kucljem stoji v višini 582 m Florjan nad Zmincem (23 pr.) z zgodnjegotsko cerkvijo sv. Florjana, ki je zanimiva po elegantno slikanih freskah iz prve polovice 15. stoletja in po veliki votivni oljni sliki, ki predstavlja Loko v 17. stoletju, ko je še imela obzidje in jo je prizadel požar. K Florjanu spada lepo urejena kmetija v Zadobju z dobro gojenim sadovnjakom. Na desni strani Poljanščice je na hribu nad Šefertom nekaj kmetij, ki sestavljajo zaselek Hrib pri Zmincu (440—650 m, 31 pr.); tam je leta 1942 nekaj časa taborila Loška četa. Še dalje so pa nad dolino tri samotne kmetije vasice Staniše (750—780 m, 17 pr.), ki imajo mnogo pašnikov in gozda. Leta 1943 je bila gori kurirska postaja za potrebe partizanskih enot na loškem in medvoškem ozemlju. Pri Švavnarju prenehajo apnenci in peščenjaki, od tod do Gorenje vasi je hribovje na obeh straneh doline zgrajeno pretežno iz permijskih skrilavcev. Onstran Dolgih travnikov, ki ločijo Šefert od Brodov, preneha tudi loška govorica in se začne področje poljanskega narečja. Brode (366 m, 102 pr.) so stara gručasta vas na rečni terasi pod Stanišami. Z desne strani teče v Soro Brojska grapa. Lepo se vidijo onstran reke vzorno urejene kmetije in stara cerkev. Polje imajo razdeljeno na grude. Cerkev izvira iz zgodnje gotike, na zunanjščini ima freske Jerneja iz Loke, »zlati« oltar je iz 18. stoletja in ima Tuškovo sliko. V Brodeh se je leta 1830 rodil Simon Šubic, profesor fizike na univerzi v Gradcu, ki je napisal prve znanstvene razprave o fiziki v slovenščini in mnogo poljudno znanstvenih del. Iz starih časov je ostala zgodbica, s kakršnimi so se tako radi zbadali va-ščani sosednjih vasi. Prebivalce Brodov je najbolj jezilo, če jih je kdo vprašal, kako so pibra lovili. V velikem tolmunu pod sedanjo cesto so baje živeli v prejšnjih časih bobri — pibri. Brojci so jih šli lovit. Dogovorili so se, da bodo pibra, ki se bo pokazal iz vode, pobili s kamni. Eden izmed Brojcev jih je šel izganjat iz njihovega skrivališča in se potopil v vodo. Ko je spet pomolil glavo na površino, so vsi ostali zagnali kamne nanj in ga ubili. Zato ni smel Brojcev nihče vprašati o lovu na »pibra«. Dogodilo se je pa, da je šel menih v Brode ma-ševat. Takrat še ni bilo mostu kakor danes, ampak so bredli nad tolmunom čez reko, od tega ima vas tudi svoje ime. »Gospoda« niso pustili, da bi bredel, temveč ga je eden od Brojcev nesel štuporamo čez reko. Menih se je spomnil, da je nekoč nekaj slišal o tem lovu, in je nosača vprašal, kje so ujeli pibra. Brojca je to razjezilo in je rekel: tukajle! ter meniha zagnal v vodo. V gozd nad vasjo so partizani konec julija 1944 prenesli z Loga tiskarno Julijo. Čez mesec dni so jo napadli belogardisti iz Loke, uničili stroj in 4000 izvodov pravkar natisnjenih pesmi Mateja Bora. Pri Vrju stoji spomenik talcev, ki so jih Nemci ustrelili leta 1942. Na naslednjem ovinku domuje sredi vrta gabrška šola, za njo pa je razmeščeno na terasi ob Ga-brški grapi naselje Gabrk (376 m, 72 pr.). Vas je skromna in je šolska stavba v primerjavi z njo kar razkošna. Pri Gabrku je Loška četa leta 1942 opravila več pomembnih akcij. Aprila je napadla nemško kolono kamionov, ki je vozila iz Poljan. Junija je postavila na cesti ovire in z uspehom napadla šolo, v kateri je bila nastanjena nemška žandarmerija. Ko je prišel v Gabrk nemški učitelj in so v šolo namestili še nemško policijo, so partizani šolo požgali. Ze leta 1946 so jo obnovili. Naslednja vas Log ima dva dela. Loči ju obronek, ki je od Gabrške gore pomaknjen v dolino in na njem stoji cerkev sv. Volbenka. Vzhodni del vasi — loški Log je nekdaj spadal v občino Zminec, zahodni — poljanski Log pa pod Poljane. Log nad Škofjo Loko (121 pr.), pravijo mu »v Logu«, prebivalcem Ložani — je večji in je nameščen na rečnih terasah, od katerih so spodnje uporabljene za travnike, zgornje pa za njive in domovanja, ob cesti in v grapi Sopote stoje nekdanje kajže. Poljanska vas Na Logu (66 pr.) s prebivalci Logarci, se pri-slanja v prisojni breg Gabrške gore. Staro vozniško gostilno pri Cvelfarju so opustili, obratuje pa Premetov-čeva gostilna, ki jo je vzel Tavčar za prizorišče v povesti Kuzovci. Nad Logom je bila prvotno nameščena partizanska tiskarna Julija, za katero so dobili stroj iz Stra-žišča. Skrita je bila v bunkerju pod zemljo. Skozi Log teče z juga potok Sopot, ki ga Poljanci izgovarjajo sovpat. Njegova grapa je globoko zajedena v školjkoviti apnenec in werfenski peščenjak, voda pa hiti v brzicah in pada v dveh slapovih Veliki in Mali žehti čez skalna pragova. Log ima Ribiško družino »Visoko«. Ob potoku gre markirana kolovozna pot na Črni vrh. Ob izlivu potoka stoji opuščena žaga, v grapi je kovačija, kjer kujejo sekire. Iz gornjega dela grape se pot vzpne na preval, kjer stoji kmetija na Kuzovem. V starih časih je stala v njenem sadovnjaku koča, v kateri so živeli vojaški beguni, skrivači in rokovnjači, ki jih opisuje Tavčar v povesti Kuzovci. Leta 1776 je loški glavar prepovedal dajati zavetje in hrano »sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in stekljačem«. Na prevalu se proti jugu odpre zanimiv razgled na razgibani svet Črnega vrha in osrednjih Polhograjskih hribov. Tudi na severno stran je obsežen razgled na vse Loško pogorje, Triglav in Karavanke. Pri znamenju na prevalu se cepijo poti v Črni vrh in skozi Lučne v Ziri. Čez Kuzovo je šla stara tovorna pot med Poljanami in Polhovim Gradcem. Lesket sljude na poti razodeva, da je preval še na področju skrilavcev, takoj nad prevalom se pa začenja pas dolomita, iz katerega je zgrajen najvišji vrh Polhograjskega hribovja, 1029 m visoka Pasja ravan. Do vrha je še pol ure hoje skozi gozd in čez se-nožeti. Široko zaobljeno vrhovje je ostanek miocenskega ravnika, tj. dela površja davne pokrajine pred kakimi 15 milijoni let, ko se še niso vode zajedle v globino plasti in še ni bilo ne doline, ne grape. Na severni strani je posebno lepa ravnina, na njej so ostanki Kraljeve kmetije, ki so jo Nemci 28. decembra 1941 požgali v zvezi z boji Cankarjevega bataljona nad Bukovim vrhom. Leta 1942 je šla čez Pasjo ravan važna kurirska smer od glavnega štaba v Dolomitih na Gorenjsko in Koroško. Leta 1944 so bile tam spet hude borbe partizanov z Nemci in črnovrškimi belogardisti. Razgled obseže nešteto vrhov, slemen in krajev: Blegoš, Črno prst in dru- Slap Sovpati, imenovan Velika žehta, fot. Fr. Planina ge Bohinjske gore, Porezen, Kojco, Vinharje, Hotavlje, Idrijsko hribovje, Zirovski vrh, Banjščice, Trnovski gozd, Vrh nad Rovtami, Javornik, Hrušico, Krim, Barje, Grmado, Tošč, Igale, Ožbolt, Osovnik, Andrej, vrsto Kamniških Alp, Lubnik, Karavanke. Prav v bližini stojita na vzhodni strani Ostrož (920 m) in Polhovec (948 m). Na Polhovcu je bilo nekaj časa taborišče Cankarjevega bataljona. Pred Polhovcem stoji na slemenu nad Sopotjo Valterski vrh (687 m, 10 pr.). Največji grunt je leta 1825 zavzemal 134 ha površine, od tega večidel gozd in pašnik. Cerkev sv. Filipa in Jakoba »V hribih« je zadnja po- Spredaj Bukov vrh V dolinah, v sredi Kovski vrh, nato Gabrška gora, zadaj Stari in Mladi vrh, Koprivnik in Kal, fot. ing. T. Mlakar družnica loške župnije. Prezbiterij je poslikal Jernej iz Loke; sklepnike na rebrastem svodu je izdelal okrog leta 1520 isti mojster kakor v prezbiteriju loške cerkve. Ma- rijin kip v stranskem oltarju izvira iz srede 15. stoletja, oltarji so lepo baročno delo Jamškove delavnice iz Loke, poslikani antependij nosi letnico 1661. Pri Jakopcu so Nemci konec decembra 1941 ustrelili gospodarja in hlapca, naslednji dan ju pa na mrtvaškem odru sežgali skupaj s hišo. Na osojni strani Pasje ravni so od Sovpati in nad grapo Zviršnika, ki teče skozi Dol proti Visokemu, raztresene kmetije Bukovega vrha (832 m, 121 pr.). V cerkvi sv. Sobote je slika sv. Notburge, delo Janeza Šubica. Bukov vrh je važen pomnik narodnoosvobodilne vojne. Tu je prišlo do prvega spopada Poljancev z Nemci. V začetku decembra 1941 sta prišla k Narigarju dva gestapovca strahovat ljudi. Sin France in hčeri so pred njima pobegnili v gozd, sin Janez pa se je skril na podstrešju. Nemca sta hotela zvedeti od očeta, kje sta sinova, ki za partizane prenašata pošto. Najprej sta ga pretepla, potem pa postavila ob zid in eden od njiju je nanj nameril puško. Tedaj je Janez s podstrešja ustrelil in Nemca ranil. Oče in Janez sta izkoristila trenutke zmede in pobegnila v gozd. Iz gozda je vsa družina odšla v partizansko taborišče na Polhovec. Naslednji dan so prišli Nemci iz doline in požgali vso Narigarjevo domačijo. To je bil prvi nemški požig v Poljanski dolini. Poljancem je dal znak za odpor. V naslednjih dneh jih je okrog 300 odšlo v Cankarjev bataljon. Narigarjev Janez je bil potem kurir in so ga Nemci naslednje leto ujeli; umrl je v Dachauu. Nad pogoriščem stoji sedaj nov dom. O božiču se je Cankarjev bataljon tri dni boril z Nemci nad Skoblovo kmetijo, ki stoji visoko pod Pasjo ravnijo. Nemcem se je izjalovil načrt, da bi uničili »gorenjske bandite«. Padlo jih je okrog 60. Nazorno se je pokazala vojaško-politična sila ljudskega odpora. V spomin na te borbe in padle partizane so Poljanci postavili nad Skoblom spomenik. Okolica Bukovega vrha je bila še večkrat prizorišče borb, kmetije pa zatočišče terenskih delavcev in kurirjev, ki so prihajali čez Pasjo ravan. Na nižjih delih slemena, ki se v stopnjah niža proti dolini, stoji vasica Kovski vrh (610—725 m, 29 pr.), ki že od leta 1500 izkazuje šest kmetij. Kožuhova domačija kaže iznajdljivost poljanskega kmeta in lep primer sožitja novega s starim, napredka s tradicijo. Po griču okrog domačije se širijo njive in nasadi, za krmo je postavljen silos, nad vsem pa gospoduje starinska hiša, kjer Spomenik NOB v Bukovem vrhu pri Skoblovi kmetiji, fot. Fr. Planina poleg vhodnih vrat še visi stara vaška tabla, kovana vrata vodijo v shrambo, ki ji obokan strop podpira kamnit steber, shramba in zgornja veža sta okrašeni s starinskimi freskami; v hiši stojita velika lesena ura in maj- hen harmonij, ki ju je sam izdelal stari oče Valentin Debelak v prejšnjem stoletju. Sv. Volbenk (489 m) na terasastem pomolu, pomaknjen nad reko in cesto, gospodujoče obvladuje dolino s svojo mogočno, dvostolpno cerkvijo in taborskim obzidjem. Tavčar ga je takole pozdravljal: »Kdor s srcem kipečim po zaviti cesti v Poljane hiti, označujeta mu svetovolniška stolpa že iz dalje, da se bliža domačemu kraju, domačemu zraku in šumečim domačim vodam. Bodita tisočkrat pozdravljena, svetovolniška stolpa, ljubljena stražnika domače doline!« Vredno je žrtvovati nekaj truda in se po vzpeti po stezi od Premetovca k cerkvi, kamor potrebuješ približno četrt ure. Lahko se pelješ po cesti iz Loga na Gabrško goro in izstopiš na bregu nad cerkvijo. S trate ob starih lipah, od koder je lep pogled gor in dol po dolini, lahko Sv. Volbenk, fot. ing. T. Mlakar pregledaš veliko pročelje, ki je po mnenju umetnostnega zgodovinarja dr. Načeta Šumija eden najlepših dokumentov zgodnjega baroka na Slovenskem. Stavba izvira iz druge polovice 17. stoletja, ko je naša cerkvena arhitektura prehajala iz gotike v barok. Iz istega časa so tudi leseni »zlati« oltarji. Notranjščina je dragocena zaradi oltarnih, v živih barvah žarečih slik Janeza Šubica. Glavno sliko sv. Volbenka je izdelal Alojz Šubic leta 1891 v Miinchnu. Zunanjščina je — žal — slabo vzdrževana. Iznad Volbenka se dviga plečata Gabrška gora (963 m), zgrajena iz skrilavcev in odeta v obsežne gozdove. Po terasah in pomolih prekinjajo gozd odprta zemlji- Tavčarjev spomenik na Visokem, fot. ing. T. Mlakar šča samotnih kmetij. Odročna lega v višini 750—830 m ter težko delo sta vplivala, da se je število prebivalstva Gabrške gore že več desetletij stalno manjšalo in je leta 1971 znašalo 60 ljudi. Na slemenu, ki se niža od vrha proti Poljanam, stoji samotna, med drevje skrita, preprosta cerkvica s konca 13. stoletja. Kvadratičen prezbi-terij priča o prehodu poznoromanske v gotsko arhitekturo. V začetku julija 1942 se je na Gabrški gori sešla Loška četa z II. grupo odredov; v štabu so bili takrat Jože Gregorčič, Stane Rozman, Lojze Kebe in Dušan Kveder. Ko so začele po blegoški cesti prodirati kolone nemških oklopnikov, so se morali partizani prebijati skozi nemški obroč. Na gori je bila dalj časa tudi kurirska postaja. Niže doli nad cesto pri Visokem je naselje Smoldno (540—600 m, 26 pr.). V srednjem veku je spadalo pod žu-panijo Brode kakor dolinske vasi, medtem ko so ostale kmetije po Gabrški gori in okoli Bukovega in Kovskega vrha še pripadale koroški županiji, ker so se do sem naselili slovenski Korošci. V »Borštu« pri Smoldnem so nekdaj kopali železovo rudo in jo tovorili v Železnike. Na koncu Loga pregrajuje Poljanščico jez Krnišni-kova žage. Terase na desnem bregu Sore je zavzelo naselje Visoko (378 m, 20 pr.), v katerem omenjajo listine že v 13. stoletju tri kmetije. Nenavadno je, da imajo svoje polje v celku, tj. v sklenjenem kompleksu, čeprav ležijo na dnu doline, ne v hribih. Veliko Kalanovo domačijo je pisatelj Ivan Tavčar preuredil v svoj dvorec. Poljane, spredaj Predmost, zadaj od desne Stari vrh, Mladi vrh, Malenski vrh in Koprivnik ter Blegoš, fot. ing. T. Mlakar Pred njim je tod 230 let gospodaril rod Kalanov. Tod je Tavčar skozi 30 let letoval, hodil na lov in snoval svoja najlepša dela. Z Visokim je povezal troje literarnih del: Vita vitae meae, Grajski pisar in Visoška kronika. Pritegovala ga je usoda Kalanovega rodu, ki so o njej pripovedovali domačini in so jo izdajale stare listine, shranjene v železni skrinji; domišljijo mu je vzbujal sam dvorec s »škofovo« sobo, obednica s freskami, štukaturni strop, starinske slike in knjige, iz česar se je povsod izražala gosposkost in veljava hiše. K pisanju ga je gnala navezanost na domačo dolino in klenost njenih ljudi. V Visoški kroniki je ustvaril podobo svojskega, mogočnega rodu, njegove tragične usode in propada. Zdaj je v dvorcu preprosta gostilna, lastnik goji konje lipicance in jih daje gostom na voljo za jahanje. Na robu travnika ob dvorcu sameva bronast kip pisatelja, ki ga je dal postaviti njegov sorodnik iz Amerike. Pisatelj počiva v grobnici vrh terase pod robom gozda. Skozi kovano mrežo zre njegov doprsni kip, veter med smrekami in šumeča Sora mu pojeta večno uspavanko. Morebiti je prav na tem kraju polegal stari bolni Izidor Khallan, davni gospodar Visokega, ki mu je Tavčar v Visoški kroniki položil v usta lepe besede o domači zemlji, v kateri zdaj sam leži: »Vsa preteklost izginja, kakor izginja dih s stekla, in ostaja mi edinole sladka zavest, da sem zopet na svoji domači zemlji, ki me objema, kakor objema mati svojega otroka ali kakor objema nevesta svojega ženina.« Ali je te besede govoril nekdanji Visočan Izidor Khallan ali pa jih govori sedaj pokojnik, ki spi pod kamnito ploščo? Ko cesta zavije okoli hriba, ki primora tudi reko, da dela veliko vijugo, se pokažejo Poljane. Kotu desno od ceste pravijo domačini Ajdovski britof, kar daje slutiti predslovensko naselbino. Poljane (385, 297 pr.) imajo značilen položaj manjšega lokalnega gospodarskega središča, ki je dalo ime vsej dolini. Postavljene so v vznožju prisojnega brega ob dolinski cesti in ob Ločivnici, ki priteka pravokotno s severa in odpira v glavno dolino obsežni, dobro naseljeni in kmetijsko pomembni hribovski svet pod vrhovi Loškega pogorja. Ravno naplavinsko dno doline se tod nekoliko razširi, razen manjših apnenčastih krp je nizko hribovje na obeh straneh iz skrilavcev. Središče je gru-často, podaljšek proti zahodu je pa obcestno naselje. Ob Sori se razprostirajo travniki, po terasah njive in po bregovih gozd. Pod loškim gospostvom so bile Poljane sedež županije, v katero je spadala tudi Gorenja vas in hribovje do Malenskega vrha in Lučen. Pod Avstrijo in staro Jugoslavijo ter več let po osvoboditvi so bile središče manjše občine, sedaj so priključene povečani loški komuni. Kmečki živel j je v Poljanah precej upadel, danes je le ena večja kmetija, prebivalci so se oprijeli obrti, prometa in v zadnjem času vedno bolj dela v industriji. Leta 1869 je vas štela 263 prebivalcev, v sto letih se je torej število ljudi pomnožilo za 13 %, medtem ko je število hiš naraslo za 80 °/o od 42 na 76 , kar kaže na znaten dvig standarda. Poljane imajo pošto, poslovalnici veletrgovine Loka in KZ Škofja Loka, obrat Gozdnega gospodarstva Kranj, gostilno Na Vidmu in podružnično šolo. Šola obstaja od leta 1780, stavbo so zgradili leta 1908, leta 1944 je bila požgana in leta 1947 obnovljena. V vasi delujejo KUD Ivan Tavčar, Gasilsko in Turistično društvo, Lovska družina in Športno društvo. Poljane so staro naselje, v listinah so imenovane že v 12. stoletju. Omenja se »tabor«, ki ga je Gruden smatral za utrdbo proti Turkom, Blaznik pa domneva, da bi utegnil biti starejši. Po izročilu so cerkev zidali največ s kamenjem nekdanjega »gradu«. Poljane so bile staro cerkveno središče. V letih 1705—1710 so postavili novo cerkev, ki je bila med najlepšimi baročnimi umetninami v Sloveniji. Umetnostni zgodovinarji sodijo, da jo je gradil Gregor Maček, vodilni kranjski stavbenik baročne dobe, ki je sodeloval tudi pri izdelavi ljubljanske stolnice. Poljanska cerkev je imela obliko dvanajsterokotni-ka s stranskimi vdolbinami, zid je bil debel do 3 m, ob straneh so bile galerije, spredaj visok slavolok in nad ladjo kupola; v vdolbinah na pročelju so bili nameščeni kipi, nad cerkvijo se je dvigal mogočen zvonik. Oltar in klopi so bile delo Štefana Šubica, slike pa Leopolda La- Pisatelj Ivan Tavčar, kip na pročelju nove šole v Gorenji vasi, delo kiparja Toneta Lo-gondra, foto Fr. Planina yerja, Janeza in Jurija Šubica. Med narodnoosvobodilno vojno je bila cerkev tako poškodovana, da so jo po vojni podrli in zravnali prostor za trg, na katerem sedaj stoji spomenik žrtvam vojne. Poljane imajo v slovenski kulturni zgodovini poseben sloves, ker so rojstni kraj slikarjev Janeza in Jurija Šubica ter pisatelja Ivana Tavčarja. Rojstna hiša slikarjev Šubicev Pod skalo stoji desno ob cesti, ki gre iz sredine Poljan proti Gorenji vasi, je dvonadstropna, ima balkon in vežna vrata z rezbarijo; v steno je vzidana spominska plošča iz hotaveljskega marmorja. Iz rodbine Šubicev je izšlo več podobarjev in slikarjev. Ze leta 1772 je rezbaril prvi umetnik tega rodu, Pavle, v sosednji Hotovlji. Rezljal je »božje martre« za znamenja in cerkve. Pri njem so se izučili trije sinovi: Blaž, ki je ostal doma, Štefan, ki se je priženil sem v Poljane, in Janez, ki je šel v Loko. Štefanova delavnica v Poljanah je obogatila mnogo slovenskih cerkva z rezbarskimi in podobarskimi deli. Tudi Štefanovi trije sinovi so se posvetili umetnosti. Valentin je ostal doma, Janez in Jurij pa sta šla v široki svet in sta dosegla za tisti čas višek med vsemi slovenskimi umetniki. Janez (1850—1889) se je šolal v Benetkah, slikal pokrajinske in cerkvene slike, delal v Rimu, na Dunaju in v Pragi, kjer je poslikal Narodno gledališče, in postal profesor slikarstva v Kaiserslauternu ob Renu, Rojstna hiša Ivana Tavčarja v Poljanah, risba Iveta Šubica tam je tudi pokopan. Jurij (1855—1890) je študiral na Dunaju, delal v Atenah, Parizu in Pragi in umrl v Leipzigu; bil je najgenialnejši slovenski slikar svojega časa. Umetniška delavnost Šubicev še ni zamrla, sedaj živi v Škofji Loki Ive Šubic, ki je znan kot slikar motivov iz partizanskega in kmečkega življenja. Atelje ima v Predmostu nasproti Poljan. V Ljubljani dela slikar in restavrator Mirko Šubic, profesor umetnostne akademije, v Mariboru pa Rajko Šubic, profesor risanja. Rojstna hiša pisatelja Ivana Tavčarja pri Kosmu št. 34 stoji na terasi nad nekdanjo cerkvijo. Sedaj je popravljena in povečana, ob pisateljevem rojstvu pa je bila preprosta kajža s slamnato streho, malimi okenci in dvostranskimi stopnicami, ki so vodila do hišnih vrat in veže s črno kuhinjo. Pisateljev praded Urban se je priselil s Četene ravni v Poljane in pridobil Kosmovo hišo za sina Jožefa, pisateljevega deda. Ta je prepisal Kosmovo bajto dvajsetletnemu sinu Janezu, ki se je potem poročil z Nežo Perko iz Poljan in se jima je tri mesece po poroki 28. avgusta, 1851 rodil prvi sin, po očetu imenovan Janez; za njim je bilo še šest otrok. Leta 1860 je mali Janez obiskoval osnovno šolo v Poljanah in bil konec leta vpisan v zlato knjigo, ki jo hrani Loški muzej. Naslednje leto so ga na prigovarjanje poljanskega učitelja in dveh stricev-duhovnikov poslali v ljubljansko glavno osnovno šolo. Postal je advokat in se uveljavil v slovenskem javnem življenju kot gospodarstvenik, politik in pisatelj. Umrl je 19. februarja 1923 in je pokopan na Visokem. Nasproti rojstne hiše stoji spomenik z njegovim doprsnim kipom. Poljane so dale še nekaj drugih kulturnih delavecv, od katerih naj omenimo Janeza Jesenka (1838—1908), pisca Prirodoznanskega zemljepisa, in Pavla Perka (1877—1970), pisatelja črtic in krajših povesti. V Poljanah se je rodil tudi Aleš Ušeničnik (1869—1952), katoliški filozofski pisatelj. Druga posebnost, s katero so si Poljane pridobile sloves, je njihova odločnost v narodnoosvobodilnem gibanju. Kmalu po okupaciji so prvi pristaši vstopili v komunistično partijo in začeli s pripravami za odpor. Jeseni 1941 so pod Krmeljevim vodstvom začeli z diverzantskimi akcijami. V dolino so prišli prvi partizani v sestavi II. kranjske čete. Po strahovalnem nastopu Nemcev v Bukovem vrhu meseca decembra so Poljanci odšli v gozdove in začeli splošno ljudsko vstajo. Partizani so nato porušili mostove po dolini in preprečili izselitev družin. Ob božiču 1941 so napadli Poljane in razbili žandarme-rijsko postojanko. Drugi dan so Nemci pričeli protiofen-zivo in je prišlo do hudih borb okrog Pasje ravni. Nemški napad ni uspel, Cankarjev bataljon se je pa nato premaknil čez Sopotnico in Sv. Mohor v Dražgoše, kjer so se v začetku 1942 odigrali junaški in tragični boji. Poljanska četa je delovala predvsem po Loškem pogorju. V njej je bil vključen tudi Bogo Flander, pisatelj Klusov Joža, ki je opisoval dogodke v četi in v dolini. Njegove črtice so prve leposlovne stvaritve o narodnoosvobodilni borbi Slovencev. Drugo junaško dejanje so Poljane doživele 22. oktobra 1944, ko je Prešernova brigada napadla nemško postojanko in jo uničila. Požgala je nekaj hiš in šolo, ker je imel sovražnik v njih svoje postojanke. Iz župnišča je imel rov v cerkev, v njej municijsko skladišče, v zvoniku pa obrambno postojanko. Zato so partizani 13. novembra 1944 zvonik in cerkev minirali. V spomin 165 poljanskim borcem za svobodo so na preurejenem prostoru, kjer je prej stala cerkev, odkrili na dan republike leta 1960 lep spomenik. Po osvoboditvi se Poljane niso takoj znašle v splošnem gospodarskem napredku. Leta 1955 sta Kmetijski inštitut Slovenije in Okrajna zadružna zveza iz Kranja ustanovila v Poljanah selekcijsko postajo za semenski krompir, ker so naravni pogoji za to zelo ugodni. Postaja je sklenila s kmeti po okolici pogodbe o pridelovanju. Prva v Jugoslaviji je uvedla serološko preiskavo virusov, ki povzročajo izrojevanje krompirja. Uvozila je več sort iz drugih krajev in s križanjem ter odbiranjem zvišala rodnost in odpornost krompirja. Leta 1959 so postajo ukinili, ostalo pa je pridelovanje semenskega krompirja po okolici. Leta 1959 so Loške tovarne hladilnikov (takrat še imenovane Motor) ustanovile v Poljanah svoj obrat, ki izdeluje brusilne in elektropolirne stroje za tovarne kovinske stroke. Istega leta je zgradila v Poljanah svoj obrat tudi tovarna čevljev Planika iz Kranja, a ga je leta 1961 opustila. Stavbo je prevzelo podjetje Termika in ustanovilo v njej svoj obrat za izdelovanje izolacijskih snovi. Kažipot sredi vasi izpričuje, da so Poljane izhodišče za ture na Stari vrh (2 V« h), Blegoš 4 Vs h), Vinharje (1 h), Bukov in Kovski vrh (1 V2 h), Pasjo ravan (2 h) in Črni vrh (2 V2 h). Do Škofje Loke je 12,5 km asfaltirane ceste in redna avtobusna zveza. Ob Sori je postavljeno kopališče. Kino Sora ima 200 sedežev. Na desnem bregu Sore nasproti Poljan je vas Pred-most (67 pr.), ki je pravzaprav del Poljan. Nad hišami se dvigajo strme ježe rečnih teras in oklepajo travnike ter njive do grape Hotoveljščice, ki priteka malo pod Poljanami z desne v Soro. V zadnjem času so zgradili več novih stanovanjskih in letoviških hiš, med njimi slikarski atelje Iveta Šubica. Ob vasi stoji nova poljanska cerkev, sodobno zgrajena po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Znamenita je stara hiša Zupanovše s freskami Štefana Šubica na pročelju, ki so jo leta 1971 in 1972 obnovili po navodilih Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana. Hotoveljščica izvira pod Vinharji in ima strugo močno zajedeno v progo srednjetriasnih dolomitov, ki se vleče od Pasje ravni v dolino. Njen izvir so delno zajeli za novi škofjeloški vodovod, ki so ga speljali po dolini do zbiralnika v bregu pod Kranceljnom. Pod dolomitskim kucljem tik nad izlivom potoka je stisnjena vas Hotovlja (400 m, 166 pr.), mlajše, pretežno kajžarsko naselje. V urbarju iz leta 1501 še ni omenjena. Nekaj njiv imajo na ravnem ob Sori, večino zemljišč so pa pridobili s krčenjem gozda po pustih, dolomitskih strminah nad grapo. Hotoveljščica je vabila z vodno močjo za mlin in žago, ob njej je tudi majhna elektrarna. Iz Hotovlje izvira rod Šubicev. Na prenovljeni hiši Dovjakovega mlina je vzidana plošča iz hotaveljskega marmora z napisom: »V tej hiši, od koder izvira rod Šubicev, izpričan že v 16. stoletju, se je rodil leta 1722 rezbar Pavel Šubic in leta 1820 rezbar in slikar Štefan Šubic, oče slavnih slikarjev Janeza in Jurija Šubica.« Slikovita je hiša Na žagi, ki ima na pročelju dve sliki, delo enega izmed Dovjakovih iz leta 1884, pri vratih pa kamnite rožance. Hotovlja je bila leta 1941 pobudnik poljanske vstaje. Tu je v hiši št. 4 doma narodni heroj Maks Krmel j-Matija, ki je zbral okrog sebe prve aktiviste. Meseca avgusta so že podrli telefonske drogove po dolini. V Hotovlji sta bila že marca 1942 organizirana odbora OF in AFŽ. Nad vasjo se je leta 1942 večkrat zadrževal štab škofjeloškega bataljona. Od jeseni 1942 je bil tod skoraj skozi leto dni pokrajinski komite KPS in pokrajinski odbor OF za Gorenjsko; konec novembra 1942 je bival nekaj dni v bunkerju »V kadi«, ki so ga postavili v Jablancovi grapi, sekretar izvršnega odbora OF za Slovenijo Boris Kidrič. Spomladi leta 1944 se je v Muhovo senožet preselila tehnika Don iz Žabje vasi. Tako je bila Hotovlja vsa vojna leta gnezdo živega ljudskega odpora. KRAJI POD STARIM VRHOM Dolina Ločivnice, ki se v Poljanah z ozkim grlom končuje v dolino Poljanske Sore, se ob potoku gor nekoliko razširja, tako da je iz srede Poljan odprt razgled na glavne vrhove Loškega pogorja in na vasi, ki so razpostavljene po pomolih in terasah njegovih prisojnih bregov. Ločivnica teče s severa na jug, pravokotno iz pogorja. Njena dolina je zajedena med Gabrško goro in Brda. Hribovje je na obeh straneh iz permijskih skrilavcev, ki močno preperevajo in dajo dobro prst. Zato je ozko, ravno dno obdelano, bregova pa porasla z gozdom. Po dveh kilometrih se z Brd izlivata Grapa in Medvedova ali Jazbecova grapa. Ob izlivu je nekoliko več planega sveta, tam stoji vas Volča (408 m, 89 pr.). Ob cesti so kmetije, po bregovih kajže. Več ljudi hodi na delo drugam. Leta MLAKA ^cetena ravan ✓—s PODVRH murave dolenčice AKOBILJEK HALENSKI VftH VOLCA pol3ane 3a nšč/c* Mladi vrh > 074 zapreval Loška k. A 1217 \ Stan vrh Gora 4-1050 ž 985 jazbine .DELNICE ;PODOBENO JMSZZ?^?o' KRAJI POD STARIM VRHOM Javorje Malenski vrh, cerkev na Gori, fot. ing. T. Mlakar 1875 je vas pogorela, vendar je še ohranjenih nekaj starin: na obronku Lomskega hriba gotska, baročno prezi-dana cerkev sv. Jurija z gotskim prezbiterijem, s freskami iz 16. stoletja, z »zlatim« oltarjem iz 1642 in an-tependijem iz Jamškove delavnice. Pri Dolencu št. 6 je zanimiva obokana klet s stebri, kjer so bili po ljudskem pripovedovanju zapori, pri hiši so zbirali desetino. Vzhodni del hiše ima še stare okenske okvire iz kamna in kovane mreže v obliki srca. Hiša je bila nekoč v službi loške gosposke. Znamenje s Tuškovimi freskami so pred leti odstranili. V vasi se odcepi cesta, ki gre mimo Lovskega brda v Malenski vrh, takoj za vasjo pa cesta v Zakobiljek. Druga vasica Podobeno (437 m, 38 pr.) stoji v gruči ob sovodnji Ločivnice in Sevnice, imenovane tudi Sev-niščica. Domačini izgovarjajo Pudaban. Grunti imajo mogočne domačije in živijo od živinoreje, krompirja in sadja. Velik del njiv je zasejan s krmilnimi rastlinami. Nekatere hiše so prenovljene, Košakova kmetija št. 3 ima lepo ohranjene prvotne oblike. V sklepnem delu Ločivniške doline je nameščena vas Delnice (464 m, 112 pr.) v treh zaselkih: v dnu doline, pod Gabrško goro in pod prevalom Predole (698 m), kjer se poljanska stran Loškega pogorja severozahodno od Medvednika (728 m) prevesi na selško stran. Delnice so pretežno kajžarsko naselje z zelo razdrobljeno zemljiško posestjo. Velik del vaščanov je navezan na zaslužek izven kmetijstva. Med okupacijo je vsa vas podpirala partizane in sodelovala z njimi. Padlo jih je 14 v partizanih in ubitih je bilo 16 civilnih žrtev, torej približno petina vaškega prebivalstva. Požganih je bilo tudi več domačij. Blizu vasi je bila v gozdu kurirska postaja za zvezo med Dolomiti in Jelovico. Leta 1956 so padlim kurirjem odkrili spominsko ploščo. Iz Podobena se vzdiguje leta 1956 izdelana cesta v Javorje. Nekaj časa premaguje strmino v ovinkih, potem se zravna po planotastem obronku pa se spet vzpne na višjo stopnjo. Zahodno od nje se razprostira po terasi v višini 640—650 m gručasta vas Dolenčice (62 pr.). V sto letih se je število vaščanov zmanjšalo za 47 %>. Glavne dohodke donašajo živinoreja, pridelovanje krompirja in les. V Matečkovi hiši se je leta 1862 rodil pomembni slikar Anton Ažbe (1862—1902). Varuh je dečka poslal v Celovec, da bi se izučil v špecerijski trgovini, a ta jo je popihal v Ljubljano. Ko je videl slikarja Wolfa, kako slika fresko na pročelju frančiškanske cerkve, se je vdi-njal pri njem za vajenca. Potem je šel na Dunaj in na akademijo v Miinchnu. Leta 1891 je tam odprl na prigovarjanje Jakopiča in Vesela zasebno slikarsko šolo. Ta je kmalu zaslovela po Evropi. Umrl je v Miinchnu leta 1902. Leta 1971 so v Dolenčicah odkrili spomenik Antonu Ažbetu. Osrednje naselje podgorskega sveta je večja vas Javorje, dobro vidna že iz Poljan. Gručasto jedro vasi je postavljeno na terasasti svet v višini 695 m, posamezne domačije po pomolih in rebreh pa segajo do 740 m. Polje po prisojnem, položnem svetu je razdeljeno na pravilne grude. Javorje in kraji na terasah pod Starim in Mladim vrhom imajo precej ugodno podnebje, čeprav stoje v višini 600 do 900 m. Oba vrhova jih varujeta pred hla- Javorje, fot. Fr. Planina dom s severa, na jug nagnjena pobočja sprejemajo mnogo sončne toplote, megla ostaja po dolinah in malokdaj seže v te višine. Zato je okolica precej naseljena in ves položni svet obdelan. Dobro uspeva tod sadje, posebno češnje in orehi. Najdeni ostanki rimskega vodovoda pričajo, da je bilo to ozemlje že zgodaj poseljeno. V 13. stoletju je naselje štelo 13 kmetij. Pred sto leti je štelo 175 ljudi, ob popisu 1971 pa le 126. V freisinških časih je bil tod sedež posebne županije, potem občine, od leta 1955 pa krajevnega odbora. Osnovno šolo imajo od leta 1877, župnijo od leta 1875. Med okupacijo so Nemci šolo dvakrat zažgali, da je ostalo samo zidovje. Pozimi 1944/45 je bila v Javorjah partizanska šola v župnišču, od koder je okupator župnika izselil spomladi 1941. Cerkev je pomaknjena na skrajni južni rob pomola in je od nje lep razgled. Stavba je baročna, a je bila v stari Jugoslaviji predelana, ima pa zanimivo notranjo opremo, predvsem slike Janeza Šubica, oltar Štefana Šubica in Layerjev križev pot. V Javorjah delujejo kulturno društvo Antona Ažbeta, Gasilsko in Turistično društvo. Sredi vasi je gostilna Blegoš, ki ima tudi sobo za prenočevanje. Vas ima redno avtobusno zvezo s Škofjo Loko. Iz Javorij gredo markirane poti do Loške koče pod Starim vrhom in na Blegoš (2 V2 h). Zahodno nad Javorjami je vas Murave (765—790 m, 59 pr.). Domačije so razmaknjene, polje imajo na prisojni terasi. Nad vasjo izvira Muravšček in goni majhen mlin, v dolini mu pravijo Sevniščica. Še višje gori stoji na prostorni trikotni terasi pod strminami Starega vrha vasica Podvrh (900 m, 38 pr.), ki ima po tem položaju svoje ime. Stare listine pišejo Postoriworch (pod Starim vrhom). Terasa je ostanek površja pred ledeno dobo. Na več krajih je pokrita s poraslimi melišči, ki so se namleli s Starega vrha. V 13. stoletju so bile tod tri kmetije, leta 1869 je vas štela 9 hiš in 61 ljudi, po sto letih jih ima le 38, torej domala polovico manj. Njiva »Za mir-jem« kaže na predslovensko naselbino. Zanimiva je Str-garjeva hiša, ki ima na vzhodnem pročelju veliko fresko, delo Jerneja iz Loke iz 16. stoletja, ki v elegantni risbi in barvi prikazuje tri stoječe svetnike. Na južni steni je pa med vejevjem skrita manjša slika z letnico 1887, izdelek Toneta Klemenčiča-Plnadarja, ljudskega umetnika iz Železnikov. Mlinar j evo hišo Podvrhom št. 10 so Nemci marca 1945 požgali, gospodarja, ženo in štiri otroke pa ustrelili in vrgli v ogenj; živa sta ostala le najmlajša dva, ki sta bila takrat pri sosedu. Soseda Podvrha je Četena ravan (887 m, 34 pr.), ki je prislonjena pod vzhodni obronek Starega vrha. Gruča-sta vas stoji v zatišni kotanji ob prehodu med permijski-mi skrilavci in triasnimi apnenci, vmes se pa vleče ozka proga peščenjakov. Zato je v bližini nekaj studencev in mokrotnega sveta, ki se ponekod celo useda in plazi navzdol. Po bregovih raste mnogo češenj in tepk. Število prebivalcev se je v sto letih znižalo skoraj na polovico. Cerkev je poznogotska, a baročno predelana in hrani freske Jerneja iz Loke. Iz Četene ravni so izšli predniki pisatelja Tavčarja. Tod je bil doma slavist Gregor Krek. Nekatere hiše imajo urejene sobe za turiste. Pri Tavčarju je v hiši nad 170 let star lesen strop. Nad Četeno ravnijo se svet prevesi proti Selški dolini. Vendar je vas Zapreval (859 m, 31 pr.), ki stoji na severozahodni terasi Starega vrha in gleda na selško stran, v prejšnjih časih spadala pod županijo in občino Javorje. Naselje je postavljeno na peščenjakasti svet, iznad katerega se dviga apnenčasta kapa Starega vrha. Po vzhodni in severni strani gore so prostrane senožeti. Skozi vas gre blegoška cesta, ki prihaja izpod Lubnika nad Sopotnico ter se tod dviga na severno stran Starega in Mladega vrha. Od tod je le slabe pol ure do smučar- ske Loške koče na Starem vrhu, kamor vozi Transturi-stova sedežnica iz Luše. Zgajnarjeva kmetija je urejena za sprejemanje turistov. Tudi po drugih hišah oddajajo sobe turistom in smučarjem. Za uvajanje kmečkega turizma je občina Škofja Loka izposlovala kmetom po teh vaseh kredite v banki, Delavska univerza v Škof j i Loki pa na tečajih poučuje kmečke gospodinje o sprejemanju turistov. Loško kočo (1032 m) je leta 1950 postavil smučarski klub Ločan. Sedaj jo upravlja smučarski klub Transturist. Koča stoji na razglednem pomolu nad Zaprevalom. Pozimi so okoli koče na voljo obsežna smučišča, poleti pa je obilo priložnosti za prijetne ture po vsem Loškem pogorju. Na Mladi vrh je hoje 1 uro, na Koprivnik 2 h, na Blegoš 3 h, na Lubnik 2 V2 h, čez Martinj vrh v Železnike pa 3 ure. Od koče je lep razgled na selško stran, s Starega vrha je pa odprt razgled na vse strani. Markirana pot na Stari vrh gre od koče mimo vodovodnega rezervoarja v gozd in dalje po jasah z malinov-jem in praprotjo, med smrekovjem in po senožetih. Stari vrh (1217 m) je kakor Lubnik, Mladi vrh in Koprivnik zgrajen iz školjkovitega apnenca, ki leži kot velika kapa vrh permijskih peščenjakov in skrilavcev. Njegovo zaobljeno sleme je ostanek miocenskega ravnika kakor njegova zahodna soseda ter Lubnik, Pasja ravan in Tošč (glej poglavje Geološki razvoj pokrajine!). Stari vrh je zgoraj porasel z gozdom, odprto je pa njegovo strmo, skalovito južno pobočje, zato je z južnega roba vrha prost razgled. Od tod so vidne vse bistvene razvojne poteze Loškega pogorja. Pod vrhom se razprostira terasasto ozemlje okrog Javorij, do kamor so vode, ki so se raztekale od razvodja, zajedle in odnesle zgornje plasti v mlajšem terciaru. Med starimi terasami so začetki grap, ki jih tekoče vode zajedajo od konca terciara skozi ledeno dobo do danes in jih vse bolj poglabljajo v starejše kamnine, čimdalj proč tečejo od glavnega slemena pogorja. Tako so vode skozi dolge milijone let razčlenile prvotno ozemlje v vrsto slemen, teras, pomolov, grap in dolin, da je Loško pogorje eno najbolj razgibanih in mnogoličnih hribovij predalpskega sveta. Z menjavo strmega in položnejšega površja se pogosto menja tudi sestava tal. Vse to je povzročilo, da leži pod nami pester mozaik gozdnate in obdelane pokrajine, posejan s samotnimi kmetijami, zaselki in vasmi. Tik spodaj spoznamo Podvrh in vasi okrog Javorij, dolino Ločivnice, Poljane, s II GORr Staj kar <>5lajka 769 //ranšek Vranšhov grič 704 OD POLJAN DO HOTAVEL] Gabrško goro, Brda z Malenskim vrhom, onstran Poljanske doline Pasjo ravan in Polhograjske hribe ter Trnovski gozd. Na vzhodu vidimo hribovje okrog Sopotnice, Lubnik in Ljubljansko kotlino, na zahodu stoji tik pred nami Mladi vrh, levo od njega Blegoš, desno od njega se pa kažeta Ratitovec in Triglav. Z jas na severni strani pa razgledamo Selško dolino, Karavanke in Kamniške Alpe. OD POLJAN DO HOTAVELJ Srednji del doline je enako usmerjen kakor dolnji. Obdaja ga predvsem skrilavo pogorje. Prva vas za Poljanami je Dobje (394 m, 62 pr.), majhno naselje ob cesti s poljem na terasi. Dobničanova kmetija je bila v prejšnjih časih med največjimi v vsej dolini. V Dob ju se je rodil Ivan Franke (1841—1927), slikar — portretist in krajinar. Kot študent je potoval na Kitajsko. Več let je bil učitelj risanja na gimnaziji v Kranju, potem je učil risanje na več zavodih v Ljubljani. Kot izvedenec za spomeniško varstvo je napisal več razprav o umetnostnih spomenikih, npr. o Križni gori. Znan je tudi kot strokovnjak za ribarstvo. Ustanovil je prva umetna va-lišča ribjih iker, sodeloval pri sestavljanju ribarskega zakona za Kranjsko, razširjal nove vrste postrvi, pisal članke o ribarstvu in sestavil zemljevid o razširjenosti ribjih vrst po kranjskih rekah. Podobno lego ima daljša Srednja vas (395 m, 64 pr.) z velikimi, obnovljenimi domačijami, ki stoje v vrsti ob cesti. Pri Anžovcu je stara vozniška gostilna. V njej so imeli pristaši OF že v prvih mesecih okupacije leta 1941 ilegalne sestanke. V Logeh, tj. v Srednjiški grapi so partizani jeseni leta 1942 zgradili bunker, ki je najprej služil pol ure oddaljeni partizanski bolnici pri Sv. Križu. Kasneje je delala v tem bunkerju nekaj mesecev Srednja vas, nad njo Brda in Blegoš, fot. ing. T. Mlakar tehnika Pokrajinskega odbora OF, ki jo je organiziral Niko Kavčič iz Škofje Loke. Januarja 1943 so v njem padli narodni heroj Franc Ravbar-Vitez, politkomisar III. alpske cone, Stane Starc-Fazan, namestnik komandanta te cone, in Gregor Rupnik-Grohče, bataljonski kurir. V njihov spomin stoji spomenik ob cesti. Z Brd priteka skozi vas Srednjevaška grapa. Zahodno od nje se dviga cesta v Brda, na vzhodni strani stoji cerkev Sv. Križ, ki je pravi muzej del poljanskega slikarja Antona Tuška iz 18. stoletja. Ta slikar je poslikal mnogo znamenj po Poljanski dolini s freskami. V kapelici poleg cerkvice so freske Štefana Šubica. Sv. Križ spada k vasi Dolenje brdo. Nasproti Srednje vasi stoji nad ježo na desnem bregu Sore Žabja vas (400 m, 27 pr.), značilno naselje kajžarjev, ki so jih srednjevaški gruntarji odrinili od svojih kmetij. Najboljše parcele so še vedno last Srednjičanov. Vas je že leta 1941 dala šest prvoborcev; ti so vsi med vojno padli. Tudi vaščani so stali trdno v vrstah OF. V bližini vasi je bilo več bunkerjev; dalj časa je v Zabniški grapi delovala Pokrajinska tehnika. Od Srednje vasi naprej se dolina precej razširi, ker se z jugovzhoda odpira dolina Brebovnice. Nizko trikotno naplavljeno dno ob Sori pokrivajo travniki, vasi so umaknjene na robne terase. Na zahodnem kraju stoji pod Taborom, obronkom brdarskega slemena, ob odcepu poti v Lučne, Gorenja vas. Razvoj sta ji omogočila plani svet in stik dveh dolin. Od Loke je Gorenja vas oddaljena 17 km, do Zirov je še 13 km. Nadmorska višina znaša 406 m. Hiše so postavljene brez reda na obeh straneh ceste. Čez Soro drži most, na nasprotni strani stojita gručasti Sestranska vas in Trata (domačini uporabljajo množinsko obliko!), ki sta sedaj združeni z Gorenjo vasjo v enotno naselje. V zadnjih desetletjih je naselje zelo napredovalo in številčno prekosilo Poljane. Pred sto leti so imele te tri vasi 561 prebivalcev, 1971 jih je Gorenja vas izkazala 799. Urbar iz 13. stoletja navaja 16 kmetij. Takrat so spadala ta naselja pod poljansko županijo. Pod Avstrijo in staro Jugoslavijo je bil tod sedež občine Trate, po osvoboditvi sedež občine Gorenja vas, od 1. januarja 1959 je pa priključena k Škofji Loki in ima svoj krajevni urad. Vas ima pošto, zdravstveno in lekarniško postajo, postajo milice, centralno šolo za srednji del doline, poslovalnico KZ Škofja Loka, bencinski servis Petrol, obrata ži-rovske tovarne čevljev Alpina in loške tovarne klobukov Šešir, nekaj trgovin in gostiln. Jelovica je leta 1962 zgradila novo, veliko poslopje. Osnovna šola obstaja od leta 1853 in je sedaj osemletna, leta 1971 se je iz stare stavbe preselila v novo, sodobno zgradbo. Ob vhodu v novo šolo je postavljen doprsni kip pisatelja Tavčarja, čigar ime nosi. Kip je izdelal loški kipar Tone Logonder. Gorenja vas z novo šolo v ospredju, fot. Fr. Planina Šola je prosvetno žarišče vse doline, v njej ima loška Ljudska knjižnica izposojevalnico knjig, v njej se vrste razne občasne razstave. V Gorenji vasi imajo KUD Ivan Regen, TVD Partizan, Gasilsko, Turistično in Planinsko društvo ter Združenje rezervnih vojaških starešin, Lovsko in Strelsko družino, RK in Taborniški odred Ivan Tavčar. Pred vojno so v Gorenjo vas prihajali letovi-ščarji, ob Sori je bilo urejeno kopališče. Gorenjo vas so leta 1944 večkrat napadale partizanske brigade, ker je bila močna nemška in domobranska postojanka, ki je delala izpade na osvobojeno ozemlje v gornjem koncu doline. Padlim borcem iz narodnoosvobodilne vojne so postavili spomenik iz hotaveljskega marmora. K Tratam spada zaselek Lajše na terasi južno od vasi, skozi katerega gre cesta na Zirovski vrh. Kakor je sklepati iz le-dinskega imena Za Mirjem in iz obdelanega kamenja, ki so ga tam našli, je bil kraj zgodaj naseljen. Iz Lajš je bil doma Ivan Regen (1868—1947), svojevrsten učenjak-zoolog. Njegov oče se je rodil v Trstu in je bil tkalec v Lajšah. Priimek Režen (Eržen) so mu zapisali po italijansko Regen. Ivan je šel študirat naravoslovje na Dunaj, kjer se je preživljal kot domači učitelj pri nekem šlezijskem bogatašu. Po končanih študijah so ga name- Okolica Gorenje vasi iz letala: spredaj Dobrava, v sredi Gorenja vas z Lajšami in cesto v Zirovski vrh, zgoraj Hotavlje in Pogara, fot. ing. T. Mlakar stili na gimnaziji na Dunaju, da je mogel nadaljevati s poskusi o čutilih ravnokrilcev. Vse življenje je posvetil proučevanju murnovega cvrčanja. Ostal je samski in je svoje stanovanje prepredel z vsakovrstnimi napeljavami in aparati, ki so zabeležili vsak zgib murnovih cvrčal. S svojim temeljitim opazovanjem je pojasnil marsikatero življenjsko potezo žuželk. Objavil je celo vrsto znanstvenih razprav s področja živalskih čutil. Slovenska akademija znanosti ga je izvolila za dopisnega člana. Pokopan je na Dunaju. Ob stoletnici rojstva mu je Pri-rodoslovno društvo Slovenije postavilo v Lajšah spominsko ploščo. Kamnolom marmorja pri Hotavljah, fot. Fr. Planina Med Gorenjo vasjo in Hotavljami se v severne brdar-ske hribe dvigajo poti na Brda in Malenski vrh. V bregovih nad cesto se pojavlja apnenčasti svet. Kjer se izpod Blegoša odpira dolina Hotaveljščice, stoje Hotavlje (412 m, 268 pr.). Tu se od ceste v Žiri odcepi cesta skozi Kopačnico v Cerkno. Ob odcepu je avtobusna postaja in gostilna, med cestama je postavljen vitek steber iz ho-taveljskega marmorja v spomin žrtvam narodnoosvobodilne vojne. Vas se razteza ob potoku v stransko dolino, po vlažnem dnu so travniki, na terasi hiše in njive. V srednjem veku je bil tod sedež županije, v prejšnjem stoletju so Hotavlje spadale pod občino Trate, potem pod Gorenjo vas, sedaj so z njo vred pridružene Škof ji Loki. Novo vaško središče nastaja ob sotočju Volaščice in Kopačnice, kjer stoji mogočen Zadružni dom. V njem ima prostore kulturno društvo. V gornjem delu vasi so leta 1971 obnovili staro znamenje s podobami evangelistov, ki jih je naslikal Ive Šubic. Zraven znamenja stojita lipa in kamnita miza. Zelo delavno Turistično društvo Slajka prireja razne nastope: ples in dan šmar-nic na Slajki, semanji dan pod vaško lipo in smojkarsko tekmovanje. Pod Vranškovim gričem (704 m) in Slajko (789 m) je na visokih policah nameščenih nekaj samotnih kmetij. Dalje v dolini Volaščice je »V rudi« kamnolom podjetja Marmor. V bližini sq včasih kopali železovo rudo bobo-vec, ki so ga vsebovale plasti ob stikališču »marmora« in drobnika. V 17. stoletju so ga spravljali čez hribe v Farji potok, potem so ga vozili v Železnike. S kopanjem so nehali leta 1870. Marmor, ki ga lomijo v velikih blokih, je kasijanski apnenec iz srednjega triasa. Uporabljati so ga začeli sredi prejšnjega stoletja za podboje, spodnje dele zapečkov, stopnice, podstavke, spominske plošče in cerkvene kropilnike. V letih 1906—1910 so ga mnogo nalomili za žirovsko cerkev. Pred prvo svetovno vojno je lastnik kamnolom prodal nekemu »Trstinarju«. V stari Jugoslaviji je bil obrat še majhen. Nekaj marmora so porabili pri zidavi Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Pomembnejše podjetje se je razvilo šele po osvoboditvi. Apnenec je rožnate, rjavovijoličaste ali sive barve in se da dobro polirati. Barvo mu dajejo železove spojine in glinene primesi. Čiste apnenčaste ali dolomit-ne žile so bele. Skalovje je odkrito visoko v breg. Reže ga dolga jeklena žica, ki jo žene motor. Vodni curki sipljejo v špranje kremenčev pesek, da zarezuje apne- Brdarjeva domačija v Vinharjih in pot v Kremenih, fot. ing. T. Mlakar nec. Marmor prodajajo po vsej državi in v inozemstvo. Iz hotaveljskega marmora sta pročelji Prešernovega gledališča v Kranju in Doma sindikatov v Ljubljani. Iz drobnejših kosov izdelujejo bre-ton plošče. DOLINA BREBOVNICA IN HRIBOVJE OB NJEJ Brebovnica, ki se razprostira od Gorenje vasi v dinarski smeri proti jugovzhodu in gre po njej cesta skozi Lučne v Polhov Gradec in v Horjul, loči odrastke Pasje ravni od Zirovskega vrha. V širokem, nizkem vhodu v dolino sta postavljeni precej veliki vasi Dolenja in Gorenja Dobrava. Njuni jedri so stari grunti, prevladujejo pa kajže in novejše delavske hiše. Dolenja Dobrava (401 m, 139 pr.) stoji na nizki terasi med Soro in Brebovščico. Onstran potoka se vzdiguje gozdnata Reber, za njo Ajdovo brdo (652 m). Nekdanji zaselek Dobravšce (441 m, 63. pr.), ki je raz- ložen po valoviti brežini pod Žirovskim vrhom med potokoma Mihevkom in Dršakom, se šteje sedaj za samostojno vas. V njej prevladujejo mali posestniki. Malo dalje v dolini so po terasastem svetu ob Brebovščici in Dršaku razložene domačije Gorenje Dobrave (415 m, 104 pr.). Na griču, ki se gospodujoče dviga med Brebovnico in Potoško grapo, sameva mala starinska cerkvica sv. Vrbana (570 m), ki ima še ohranjeno obzidje. Na zunanji steni je slika sv. Krištofa iz 16. stoletja. Notranjost je zanimiva zaradi gotskih sklepnikov, baročnih oltarčkov in Tuškovega križevega pota. Vse tri vasi imajo dohodke od živinoreje in zaposlitve v industriji ter pripravljalnih del za uranov rudnik. Ko se bo začelo delo v rudniku, bodo te vasi izpostavljene raznim spremembam. Brebovščica je zajedla svojo ozko dolino ob prelomnici, kjer sta se premaknili druga ob drugi gmota loško-polhograjskega in žirovsko-idrijskega pasu. Zato so vzhodni bregovi mlajši, apnenčasti, zahodni pa starejši, POLJANE vinharje Goce ( I bacne hBrdor >OR.- 652 Sv. Vrban V š-570^ lucne DOLINA BREBOVNICE zirovski vrh 1 n.Gor.v. Za/a hotovloa kremenik »rovski vrh >0 \ n.zb/o •*> ^Brona 900 XJavore -P. N x Bozov/ce -§-920 Wprilesje Vrh Zale ■$908 dolge njive 850 r Suhi dol skrilasti in peščenjakasti. Dolinsko dno daje človeku le malo prostora. Od izliva Kremenškega potoka navzgor je dolina ozka. Todraž (420 m, 18 pr.) je že raztreseno naselje, ki ima tudi zemljišče zelo razdrobljeno, tako da ima posamezna kmetija povprečno več kot 40 ločenih parcel. Tu so naprave uranovega rudnika. V ustju Po-toške ali Bačenske grape je nekaj večjih stavb cer-kljansko-loškega tipa. Se bolj raztresena je vas Brebov-nica (500—800 m, 76 pr.). Ime ima po starem izrazu breber, kar pomeni bober. V Sloveniji je samo dvoje podobnih imen: Brebrovnik pri Ormožu in zaselek Bre-brno pod Kumom. V Brebovnici je bila v začetku 17. stoletja v obratu fužina, a je kmalu prenehala z delom, čeprav je bilo v okolici toliko železove rude, da so jo še v drugi polovici prejšnjega stoletja vozili v Železnike. V Zali nad dolino so obsežni gozdovi, prizorišče Tavčarjeve povesti istega imena. Iz doline gresta poti na Ja-vorč (900 m) in na Goli vrh (961 m). Ob prvem cestnem zavoju proti Lučnam je navpičen breg, kjer v curljajoči studenčnici mah kameni in se spreminja v lehnjak. Kratka pot drži v »Dolino miru«, prizorišče istoimenskega filma. Glavna cesta se v velikih okljukih vzpenja proti Lučnam. Vzhodno od Brebovnice je hribovje pod Pasjo ravnijo razčlenjeno v več slemen, po njih so razpostavljeni zaselki in samotne kmetije, ki so jih v srednjem veku naselili Korošci, vendar niso spadali v koroško, ampak v poljansko županijo. Vinharji (39 pr.) so v starih listinah imenovani »aput Indicherios« (pri Iniharjih), ker so prišli naseljenci iz tirolskega Innichena, ki je pa takrat spadal h Koroški. Sedaj je v rabi ime z napačno končnico Vinharje. Vas stoji na prisojnem slemenu v višini 668 m, s Poljanami zvezana po 5 km dolgi vozni poti. Proti severu jo zakriva Pešarjev grič (685 m), da je iz doline ni videti; na zahodni strani se! iznad hiš dviga 715 m visoki vrh Gače, na vzhodno stran se pa senožeti nižajo v dolinico pod Brdarjevo kmetijo, kjer izvira Ho-toveljščica. Okolica Vinharjev je krpa permijskih skrilavcev, ki so jih silni pritiski v davnini narinili na mlajše apnence. Površje je obdelano, kmetije velike in ločene med seboj, njihova zemljišča se močno prepletajo. Hiše so urejene, cvetje po oknih in čistoča okrog poslopij na-pravljajo prijazen vtis. Pri Muhu je bilo med okupacijo prvo zatočišče poljanskih partizanov. Dne 21. januarja 1942 so Nemci Muhovo domačijo obkolili, v boju je padlo šest borcev, drugi so se prebili. Nemci so potem dom zažgali in padle partizane zmetali v ogenj, družino pa izselili. Na ta dogodek spominja plošča na obnovljeni hiši. V Vinharskem borštu nad Žabjo vasjo je od aprila 1943 delala tehnika pokrajinskega komiteja KPS; vsa je bila vkopana v zemljo in je imela vhod skozi strop. S propagandno literaturo je oskrbovala kraje do Kranja. Med Vinharji in Sv. Vrbanom je vas Bačne (600 do 640 m, 36 pr.) pod Jesenkovim gričem in Ajdovim br-dom, ki ga domačini izgovarjajo Jejdovo brdo. Od vasi visi svet na jug v Potok in na zahod v Brebovnico. Pod Pasjo ravnijo stoji na raz vodnem slemenu med Hoto-veljščico in Kremenškim potokom, ki kot Potoška grapa teče v Brebovščico, Kremenik (705 m, 25 pr.). Skozi vas gre cesta iz Poljan na Pasjo ravan in naprej v Črni vrh. Po ledinskem imenu F rtiča na mejnem slemenu nad vasjo je soditi, da je bila tam stara utrdba, morda že v predslovenskem času. Še dalje proti Lučnam stojita pod Zlatim hribom in Sivko (920 m) vasi Zadobje (821 m, 87 pr.) in Prilesje (653 m, 44 pr.). Iz Zadobja je bil doma Jožef Franc Buh, ustanovitelj prve slovenske tiskarne v Ameriki. Druga vas se zdaj uradno imenuje Prelesje, vendar izraz v starih listinah Prilezzi in ljudska raba kažeta, da je naselje dobilo ime po legi pri lesu, pri gozdu. Obe naselji težita k bližnjim Lučnam. Lučne (uradno Lučine, 640 m, 163 pr.) ležijo na podolgastem prevalu med Brebovščico in pograjsko Malo vodo. Preval omejuje na severovzhodni strani vrh Sivka (920 m), odrastek Pasje ravni, na nasprotni Goli vrh (961 m) v Zirovskem vrhu. Preval je suha dolina na školjkovitem apnencu, ki jo je zajedla tekoča voda v davni preteklosti. Sedaj je površje zakraselo, le majhen potoček še teče ob vasi, ki pa takoj ponikuje. Zaradi višinske lege imajo Lučne nekoliko hladnejše podnebje in več padavin. Lučenski prehod so uporabljali že v srednjem veku na poti v gornje Posočje. Po tradiciji je nekje v bližini stala v srednjem veku lovska koča freisinških škofov. »Selevški grad«, od katerega se vidi nekaj zidu in kletna jama, je postavil v prejšnjem stoletju za svoje letovišče pesnik Hermann von Hermanns-tal, ki je kot uradnik živel v Ljubljani, bil član kulturnega kroga, ki se je zbiral okoli Čopa in Prešerna: poročen je bil s slikarico Amalijo (1813—1860), hčerjo odvetnika Janeza Oblaka (1780—1858), doma s Selevca. Kraj ima osnovno šolo, ustanovljeno leta 1876, podruž- Suhi dol na razvodju med Soro in Ljubljanico, fot. ing. T. Mlakar nico gorenj evaške šole, KUD Zala in Gasilsko društvo. Mojstri iz Lučen so bili znani kot izdelovalci stolpnih ur in streh na baročnih zvonikih. Nedaleč od vasi ob cesti proti Gorenji vasi je kamnolom kasijanskega dolomita, ki je uporaben kot gradbeni kamen. V Lučnah se je rodil slikar Matija Bradeško, pozneje Bradaška (1852 do 1915), ki se je izučil v Šubičevi delavnici v Poljanah in je poslikal mnogo cerkva. Poslikal je tudi lučensko župno cerkev iz leta 1900, oltarno sliko sv. Vida pa je izdelal Štefan Šubic leta 1855. Ob cesti pri Lučnah je vas Dolge njive (645 m, 44 pr.) in malo dalje pod Špikom (850 m), kjer suha dolina že visi na vrhniško stran, Suhi dol, zaselek, ki se v njem Goli vrh stika s Planino in Šentjoštom nad Horjulom. Suhi dol ima redno avtobusno zvezo s Škofjo Loko. Nad sklepom Brebovnice in po pobočjih Golega vrha so raztresene samotne kmetije vasi Goli vrh (689—920 m, 72 pr.). Od Dolgih njiv in Suhega dola gredo poti na Smrečje in Vrh nad Rovtami. Med Brebovnico, Soro in Račevo se razprostira nad 10 km dolg gorski hrbet Žirovski vrh, pontski ravnik, to je ostanek davnega površja iz pliocena, pred ledeno dobo. Ob straneh so vode površje poglobile in ga razčlenile z grapami, v ovršju je pa ostalo planotasto, rahlo valovito sleme, ki v južnih delih sega nad 900 m visoko in se proti severu polagoma niža. Sredi slemena se skoro neopazno dviga iznad drugih delov vrh Brona (900 m), po bližnji kmetiji imenovan tudi Javore. Na njem je Pred Tavčarjevim dvorcem na Visokem, foto P. Pokom Zirovski vrh nad Gorenjo vasjo, fot. Fr. Planina lovska koča gorenjevaške lovske družine, zraven pa spomenik padlim borcem. V južnem delu slemena je že imenovani Goli vrh. Zirovski vrh je sestavljen iz permijskih peščenjakov, nad Brebovnico in Gorenjo vasjo pa gleda izpod njih proga skrilavcev. Nad zavojem Sore pri Ho-tavljah se ob planoto naslanjajo triasni apnenci in dolomiti. V peščenjakih so na več krajih sledovi bakrovih rud — kršca, malahita in azurita, a nikjer v zadostni količini. Zdaj je Žirovski vrh znan kot nahajališče uranove rude. Po večletnih raziskovalnih delih so v maju 1972 začeli s polindustrijskim obratom, v katerem od jalovine ločijo dobro rudo, iz katere bo mogoče dobivati uranov oksid. Večino Zirovskega vrha pokrivajo lepi gozdovi, po policah in po valovitem slemenu so pa razmeščene samotne kmetije, ki imajo zemljišče strnjeno v celkih in obkroženo z gozdovi ali steljniki. Iz Tavčarjevih povesti je znan obsežni gozd v Zali zahodno od Lučen in južno od Javorča. Do vrha Zale (908 m) je vse poraslo s smrekami, borovci in hrasti. Včasih so tam kopali jame za volkove in lovili medvede, sedaj ima Zala srnjad in divje peteline. Kmetijam daje glavne dohodke gozd in živinoreja. Iz dolin vodijo spočetka strme poti, ki pa se na slemenu izravnajo in se prav zložno prepletajo skozi gozdove in čez jase od kmetije do kmetije. Iz Gorenje vasi je speljana dobra cesta. Zirovski vrh je freisinški škof dal poseliti v času druge kolonizacije konec 16. in v začetku 17. stoletja, ko se je bal, da ne bi obsežni gozdovi prišli v last deželnega kneza. Naselil je ljudi iz drugih krajev loškega gospostva in s Tolminskega. Tudi tu so hiše loško-cerk-ljanskega tipa, nekatere so prav mogočne, v zadnjem času s prezidavami pokvarjene v svoji pristnosti. Naselje razloženih kmetij se upravno deli v tri dele: Žirovski vrh (258 pr.) v jugozahodnem delu, ki je do leta 1970 spadal pod logaško občino, Zirovski vrh nad Gorenjo vasjo (52 pr.), ki se razprostira v severnem delu in ima krčevine precej blizu skupaj, in Žirovski vrh nad Zalo (134 pr.) na jugozahodni strani. Kakor po drugih hribovskih naseljih tudi tod število prebivalstva pada zaradi odseljevanja. Leta 1958 so v Zirovski vrh napeljali elektriko. V Zirovskem vrhu je bilo 9. aprila 1941 razpuščenih več enot stare jugoslovanske vojske. Tu in tam je še sedaj videti ostanke »Rupnikove linije«. Potem je bilo to ozemlje večkrat torišče partizanskih edinic in njihovih borb. Spomladi 1942 je tam taborila Poljanska četa, julija 1942 je prišel Jankov bataljon II. grupe odredov in sodeloval pri napadu na nemško postojanko v Lučnah. Med tako imenovano žirovsko hajko avgusta 1943 so Nemci tri dni napadali Prešernovo brigado, nakar se je ta po precejšnjih izgubah umaknila na Dolenjsko, kjer je zavzela Turjak. V letih 1944 in 1945 se je v Zirovskem vrhu večkrat borila XXX. divizija. Nemci so nekaj hiš požgali in ljudi postrelili ali odgnali v taborišča. KRAJI POD BLEGOŠEM Od Hotavelj segata v pogorje dolini Volaščice in Ko-pačnice, od Volaščice se pa malo više odcepi še dolina Logarščice. Med Volaščico in Logarščico se vzpenja južni obronek Blegoša. Vzhodno od tod so Brda, ob Kopačnici pa se razprostira razgibano podgorje proti razvodju s Cerknico. Vzhodni del je zgrajen iz skrilavcev, drugo ozemlje pa sestavljata dolomit in apnenec. Ob Kopačnici gre cesta v Cerkno. V Brdih so dolini najbližje Hlavče njive (650 m, 38 pr.) na slemenski polici nad Hotavljami. Odtod izvira ljudska pesnica Ana Šumenjak. Na Pleču so utrdbe izpred vojne. Dolenja in Gorenja Brda (685 in 736 m, 59 in 71 pr.) so zvezana z dolino po cesti, ki jo je v stari Jugoslaviji zgradilo vojaštvo, ker je bilo tod obmejno področje proti Italiji. Nad vasjo so še ohranjeni veliki obokani rovi v hrib. Vasi sta gručasti. Februarja 1945 so se nad vasjo borili z Vlasovci partizani Prešernove brigade, Loškega odreda in Garibaldinci. Na vzhodnem slemenu stoji vasica Lovsko brdo (470—610 m, 23 pr.). V Brdih raste precej pravega kostanja. Od Gorenjih Brd se dviga razgledna pot na Malenski vrh (705 m, 48 pr.). Osnovno šolo, ki je obstajala od leta 1905 in dobila leta 1960 stavbo pod vasjo, so pred leti ukinili. Cerkev stoji visoko nad vasjo v višini 985 m pod vrhom 1050 m visoke Gore. Pot na Goro drži mimo vasi Jazbine (790 m, 38 pr.), ki je nameščena na naslednji polici in ima v Gori strme senožeti. Cerkev na Gori je polna tistega baročnega veličastja, ki je sicer dokaj preprosto, a močno učinkuje na skromne obiskovalce. Tavčar je v Cvetje v jeseni vpletel tudi to cerkev in spomin na svoja otroška leta, ko se mu je zdelo, da »ni moglo biti kaj lepšega na svetu kot je oltar na Gori, na katerem kraljuje Naša gospa in se koplje v zlatu, ki ga siplje sonce skozi rumeno steklo«. Oltarji so bogato okrašeni in imajo vrsto lesenih kipov, slike so pa izdelek Štefana in Alojzija Šubica. V opis žegnanja na Gori je Tavčar vnesel tudi umišljene kmečko bahave prizore, kako je Meti kupil največje srce iz malega kruhka, ubranil svoje krivce in premagal tri izzivaške Posavčeve fante. V zahodnem bregu Malenskega vrha so dobile prostor nad grapo Karlovščice Dolenje in Gorenje Ravni (710 in 770 m, 14 in 23 pr.). Že njuno ime pove, da sta postavljeni na položni terasi. Polja imata le malo, navezani sta na zaslužek z živino in lesom. Vzhodno od Malenskega vrha stojita vrh pomola med Medvedovo grapo in Sevnico vasici Lom nad Volčo (560—600 m, 33 pr.) in Zakobiljek (520—620 m, 36 pr.). Do Zakobiljka so leta 1958 speljali gozdno cesto z Volče. Iz doline se zdi, da je Malenski vrh prislonjen prav pod Mladi vrh in Koprivnik. V resnici pa je med njimi globoka zajeda. Severni breg Gore, ves porasel z gozdovi, se strmo spušča do skoro 200 m nižjega Hlevišča (868 m), čez katerega se položnejši in obdelani svet od Javorij podaljšuje v senožeti gor pod Koprivnikom. Tu čez gre cesta iz Javorij v Dolenjo in Gorenjo Zetino. Nad Hleviščem so v bregu Mladega vrha razporejene kmetije zaselka Brinja. Enonadstropne hiše in mogočna gospodarska poslopja so zidana. Podobna je tudi ostala Gorenja Žetina (940 m, 66 pr.), h kateri spada Brinje. Gruča poslopij je prislonjena na prisojni pomol pod Koprivnikom, obdajajo jo raznobarvne proge njiv in senožeti, okrašene s šopi macesnov in češnjevih dreves, v ozadju se dviga mogočni čok Blegoša, ki se dostojanstveno odeva v temno zelenje gozdov. Ni čuda, da si je Tavčar v »Cvetju v jeseni« tod zamislil svoje Jelovo brdo, kraj prisrčnih doživetij in idilične ljubezni. Prostorne hiše in veliki dvojni kozolci z zidanimi stebri pričajo o trdni gospodarski osnovi teh gruntov, ki jo je ustvarilo bogastvo lesa. Od Brinja se zavije skoro vodoravna pot proti glavnemu delu vasi okrog grape, po kateri teče Slatuška v Potočnico. Potok napravlja pod potjo troje slapov. Malo dalje pa prav ob poti pada prost curek vode čez skalo Pod Rancko. Pobočje Koprivnika prečka nad vasjo blegoška cesta, ki na prevalu Brdu (1144 m) med Mladim vrhom in Koprivnikom stopa s selške strani in se usmerja na Črni kal. Niže doli leži nad razkosano teraso v višini 820 m gručasta vas Dolenja Zetina (58. pr.). Pod njo je na blegoški strani grapa Karlovščice, na malenski pa Potočnice. Karlovščica izvira pod Črnim Rcmovec KRAJI POD BLEGOŠEM A Mladi vrh 7374 Črni vrh ■žetina % Hlevišce L aea # Brinje /Prva ravan robidnica. leskovic, Robidenska jelovica jazbine malenski vrh Krniš/oKavk STUDOR TiČjebrdo debeni volca lovsko brdo ■brda Marmor HCAVCE NOIVE hotavue kalom in teče mimo Karlovčanove domačije, ki so jo Nemci požgali, ker je dajala zavetje partizanom. Kar-lovščico opisuje Tavčar v Cvetju v jeseni, ko z Meto krmita veliko postrv v tolmunu. Kakor na brdarski stra- ni, jo tudi na blegoški spremljajo visoke terase. Z Ma-lenskega vrha se lepo vidi onstran grape izrazit pomol, ki je ostanek pontskega, tj. predledenodobnega površja, in na njem vas Jelovica (890 m, 19 pr.) z obdelanim sve- Leskovška planina na Blegošu, zadaj Porezen, fot. ing. T. Mlakar tom, ki ga na vseh straneh obdaja gozd. Malo niže stoji nad grapo vas Suša (480—560 m, 53 pr.). Od tam dalje imenujejo potok Logarščico ali Logarjev potok po kmetu Logarju. Od sotočja Logarjeve grape in Volaščice gre markirana pot na Blegoš. Vzpenja se po njegovem južnem slemenu, ki ga prekinjajo štiri police, da je videti od strani kakor stopnice. Na prvi stoje Cabrače (620 m, 37 pr.), prislonjene pod gozdnati breg. Iznad rdečih streh se dviga pobeljena cerkvica iz leta 1723, ki je znotraj okrašena s slikami Štefana Šubica. Do Čabrač je površje zgrajeno iz starih skrilavcev, dalje gor je pa apnenčasto. Iz vasi gre pot v hudih klancih skozi gozd na drugo polico, ki ji je dolnja stran dvignjena v 805 m visok rob Vrh boršta. Za njim ima svoje zemljišče Izgorčeva kmetija. Tretja stopnica se vzdiguje v strme senožeti. Kjer se sleme Izgorčevih senožeti spet izravna, je z ozkega, odprtega grebena v višini nad 1000 m že lep razgled. Naslednje strmine vodijo navkreber na Prvo ravan (1270 m), kamor prihaja cesta s Črnega kala, na nasprotno stran je pa zgrajen le del ceste proti Leskovici. Prva ravan je ostanek ravnika izpred ledene dobe. Tam so gozdna drevesnica in koče za gozdne delavce. Črni kal (1103 m) je preval na severovzhodni strani med Blegošem in Koprivnikom. To je stari prehod med Poljansko in Selško dolino. Tavčar ga opisuje v »Cvetju« in v »Visoški kroniki«. Na jasi stoji gozdarska hiša. Na križišču cest bereš s spominske plošče, da »se je na tem mestu zadrževala julija 1942 grupa partizanskih odredov na svojem slavnem pohodu na Štajersko«. Tablice kažejo markirane poti v Javorje, Poljane, k Loški koči (2 uri) in Domu na Lubniku (4 ure). Poti držijo tudi v Logarjevo grapo na jug in v Potok na sever. "V gozdu na severni strani je zelo mrzel studenec. Najvišja stopnica je vrh sam. Vrh Blegoša je zelo prostoren in rahlo nagnjen proti jugu, da imaš vtis, kakor da si na slemenu prostrane strehe. Šele daleč od triangulacij ske piramide se svet povesi v strmino in se začenja gozd. Zgornja meja gozda je na Blegošu izredno nizko, komaj doseže višino 1500 m. Dr. Jakob Prešeren je Blegoš takole označil: »Velika kopa je to, z veliko okroglo travnato plešo na vrhu, obrobljeno spodaj z mogočnimi bukovimi gozdovi. Odločno se dviga nad svojo bližnjo okolico in tako omogoča obsežen razgled, kakor ga je težko najti z vrha s skromno višino 1563 m.« Nad gozdom se razprostira preproga rododendrona ali hudočel, kakor jim pravijo domačini. Vmes se košatijo koški gorskega glavinca, po travnati ruši pa so nasuti cvetovi murk. Toliko jih je, da bi Blegoš lahko imenovali goro murk. Betonske utrdbe, ki povsod okrog gledajo iz zemlje, živo spominjajo na čas pred drugo svetovno vojno. Blegoš je takrat veljal za eno najglavnejših postojank v obrambnem sistemu stare Jugoslavije proti Italiji. In vendar ni nikoli nastopil svoje vloge, prav tako ne, kakor številne italijanske podzemeljske naprave vzdolž vse naše zahodne meje. Blegošev vrh je ohranjeni del miocenskega ravnika, ves njegov čok je sestavljen iz glavnega dolomita (glej poglavje o geološkem razvoju pokrajine!). Ob lepem vremenu je razgled res presenetljiv. Da imaš na dlani vse Loško in Cerkljansko pogorje s Poreznom, Ratitovec in Bohinjske gore ter Polhograjsko hribovje, ni treba omenjati. Razgled je odprt na Triglavsko pogorje, Karavanke, Kamniške, Posavske hribe, Kum, okolico Cerkniškega jezera, Notranjski Snežnik, Trnovski gozd itd. S prostim očesom vidiš Kredarico in Planiko ob triglavskem vrhu. Škoda, da ni na Blegošu nobene planinske postojanke! Zato je kljub temu, da je zelo blizu Ljubljane ter v kratkem času dosegljiv in za svojo skromno višino izredno razgleden, tako malo obiskovan. Vilko Mazi je že leta 1926 končal svoj članek v Planinskem vestniku z odločnim pozivom: Blegoš mora dobiti Tavčarjev dom! Loška podružnica SPD je okrog leta 1930 že nameravala postaviti planinisko kočo, a so utrdbena dela to preprečila. Konec julija 1942 sta se na Blegošu zadrževali Poljanska in Loška četa. Ponoči med 2. in 3. avgustom so Nemci Blegoš obkolili in prišlo je do hudih borb. Padlo je 18 Poljancev, Loška četa se je po nadčloveških naporih prebila v Novake in se čez Davčo vrnila na Jelovico. Padlim partizanom so postavili na Blegošu spominsko ploščo. Na zahodni strani leži pod vrhom planina Blegoš v višini 1390 m, kjer pasejo jalovo živino iz Leskovice, Davče in Martinj vrha. Planšarsko poslopje je pred leti pogorelo. S planine gre markirana pot po slemenih na Porezen čez Murove (1318 m). Do Murov prihaja s severne strani krak blegoške ceste, z južne pa planinska steza iz Volake. Loško pogorje bi prometno mnogo pri- Leskovica, fot. ing. T. Mlakar dobilo, če bi blegoško cesto iz Murov podaljšali do Črnega vrha, od koder je speljana že dobra cesta skozi Novake v Cerkno. Po dolini Volaščice je raztresena Volaka (450—870 m, 100 pr.). Kakor ugotavlja dr. Blaznik, je ime nastalo iz starega imena Vlach, ki se omenja leta 1291. Tu so se ohranili prebivalci, ki so naseljevali te kraje že pred prihodom Slovencev in so jih naši predniki kot vse tujerodce imenovali Vlahe. Volaščica je bila prva meja freisinškega gospostva. Do sem je ozemlje pripadalo škofu že s prvo daritvijo leta 973. Dolina je ozka grapa in zelo nagnjena. Včasih je bilo v grapi več mlinov, a so jih Nemci požgali. Gričarjev mlin stoji ob izlivu potoka Debenjaka v Volaščico. Debenjak priteka izpod Makovic (918 m). Na slemenu nad njegovim desnim bregom je razvrščena vas Srednje Brdo (450—580 m, 85 pr.), nad levim pa Debeni (680 m, 24 pr.) in Studor (727 m, 40 pr.), skozi katere gre od Gričarja kolovozna pot v Le-skovico in na Blegoš. Markirana pot na Blegoš vodi tudi po grapi, kjer je malo dalje Lovričkova kovačija. Ob njej je zarasel kup rude in žlindre. V 17. stoletju so rudo, ki so jo kopali »na Burnizi« pod Srednjim Brdom in »Pod rudo«, spravljali v Farjev potok na selški strani. Potem je neki ljubljanski meščan tu postavil fužino: dve bres-cianski peči, cajnarico za železne palice, kovačijo za žeblje, zraven pa žago, mlin, trgovino in tri hišice za delavce. Loškemu gospostvu je plačeval 13 goldinarjev davka in 18 goldinarjev za les z Blegoša. Podjetje je propadlo že okrog leta 1660. Rudo so nato dobavljali fužinam v Železnikih. Levi breg nad Volaščico je tod pečevnat in se strmo dviga v reber Gradišča. Po ustnem izročilu je bil tam grad grofice Heme, ki je živela v 11. stoletju in imela blizu Selič na Koroškem svoje rudnike. Na Gradišču so že večkrat izkopali iz zemlje črepinje. Kakih sto korakov dalje od Lovričkove domačije ležijo na levem bregu Volaščice, ki ji pravijo tod tudi Pod-blegošnica, temnosivi ali črni apnenci, mešani s polarni lapora ali gline. Apnenci se koljejo v ploščah, med njimi se blestijo male zlate kocke, kristali železovega kršca — pirita. Kamnina se je usedala kot apneno ali glineno blato na dnu morja, ki se je širilo tod v mlajšem per-miju pred več kot 180 milijoni let. V njej se nahajajo okameneli ostanki raznih živali, ki so tedaj živele v Slugova dolina z domačijami Leskovške Davče, ki spadajo pod Gorenjo vas, fot. Fr. Planina morju, med njimi neznatna praživalca z luknjičavim apnenčastim oklepom, imenovana Palaeofusulina. V Sloveniji je znana doslej samo iz Volake. Volaščica drvi po strugi v divjih brzicah. Nad njenim levim bregom se odpirajo pogledi na Blegoš. Pod Prvo ravan se dviga strma Javorjeva dolina. Ledinska imena Požar, Trebenke, Izgorc pričajo, kako je človek z napornim trebi j en jem pridobival uporabna zemljišča v tej gozdnati pokrajini. Na desnem bregu se dviga stožčasto Čelo (914 m), za njim je v višini 804 m nanizana v prisojnem bregu vas Leskovica (800 m, 100 pr.). Stare listine imenujejo vas Liezgawe. Tod gredo poti iz Volaške doline k Cerknici in čez Črni vrh v Davčo. Glavni zaslužek dajeta živinoreja in delo v gozdu. Stopnišče in ograja pri cerkvi spadata med najstarejše izdelke iz ho-taveljskega marmora. Oltarna slika sv. Urha je Groharjevo delo iz leta 1896. Jeseni 1943 je Prešernova brigada uničila nemško postojanko v Leskovici in vas priključila osvobojenemu ozemlju. Pod vasjo stoji nova šola, zgrajena leta 1950. V kraju deluje KUD Blegoš. Vas ima trgovino in gostilno, po vojni je dobila elektriko. Dolina Kopačnice zavija okrog Slajke (908 m) proti zahodu. Zajedena je v blegoško progo glavnega dolomita in kaže mnogo gorskih lepot. Malo dalje od Hotavelj so ob cesti razgaljene mogočne plasti, vzporedno zložene in pošev postavljene. Dno doline je večinoma tesno in je redko naseljeno. Na obeh straneh se dvigajo stožčasti vrhovi. Kmetije in zaselki so raztreseni po položnejših višinah. Kopačnica teče v brzicah, spremlja jo dobra cesta, ki se skozi samotno gorsko dolino polagoma vzpenja proti Cerknu. Ker ne gre skozi večja naselja, jo promet manj uporablja kot ono skozi Sovodenj, čeprav je cesta nekoliko krajša, mirnejša in gre po zanimivi pokrajini. Za Slajko je pri Topličarju na južni strani ceste hipotermalni izvir s stalno temperaturo okrog 21° C, ki je v zimskem času kar prijetna. Toplica izdaja, da poteka tod prelomnica, ki so jo povzročile gorotvorne sile. V prejšnjih časih je bil urejen kopalni bazen, sedaj lope ni več, bazen pa je razdejan. Topličarjevo domačijo so Nemci leta 1944 požgali, a je obnovljena. Zraven toplice teče z Osojnic Osliška grapa. Na nasprotni strani se dvigajo Makovice, pokrite z gozdovi in senožetmi. Ob zahodnem vznožju Makovic se dolina nekoliko razširi. Kopačnica teče tam od severa, kjer dobiva po Savinški grapi in Hlevnici vodo izpod Blegoša. V dolini so nameščene domačije vasi Kopačnice (535 m, 61 pr.), največ jih stoji ob južnem vznožju Kovka (893 m). Na policah nad grapami stoje Robidnica (900 m, 27 pr.), Lajše (775 m, 13 pr.), Laze (850 m, 19 pr.) in Krnice pri Novakih (790 m, 33 pr.), ki še spadajo v loško občino. Te vasi so bile med obema vojnama že onstran državne meje. Robidnica zavzema svet na razvodju s Cerknico, kjer je v avstrijskih časih tekla meja med Kranjskim in Primorskim. V vseh teh krajih število prebivalstva v zadnjih desetletjih močno pada (v Lajšah od leta 1869 za 68 "/«, v Kopačnici za 59 °/o). Skozi Robidnico gresta markirani poti iz doline Kopačnice in iz Leskovice na Črni vrh in Porezen. Iznad Robidnice se vzpenja Slugova dolina, v kateri so tri hiše Leskovske Davče na poljanski strani. Le steza čez Slugov vrh jih veže z drugimi domačijami na selški strani. Šolo imajo v Leskovici, pošto v Gorenji vasi. Na Robidenskem Brdu je v višini 857 m urejeno planinsko zavetišče (pri Kokelnu št. 45), ki zanj skrbi PD Cerkno. Od tam je že odprt pogled na cerkljansko stran. Planinska postojanka je Dom na Črnem vrhu (1288 m), ki je vezni člen v slemenu med Blegošem in Poreznom. Dom je preurejen iz italijanske vojaške stavbe, Italijani so napravili do nje cesto iz Novakov, po kateri prihajajo do koče celo avtobusi. Ti dve postojanki sta že izven loškega področja, a sta vendar navezani na promet iz Poljanske doline, Črni vrh tudi iz Davče. Dom na Črnem vrhu ima nad 20 postelj in je priporočljiv zaradi lepe okolice in zanimivih razgledov. Na dolinski ravnici sprejema Kopačnica z zahoda Jezbircovo grapo. Ta izvira iz skalnih lukenj nad Jez-birčevo (izvire) kmetijo in teče po divji soteski, kjer strmi bregovi marsikje prehajajo v pečine. Iznad levega brega grape se dviga Tičje brdo (868 m), ki je znano kot nahajališče apnenca-grahovca. Marsikatera mineraloška zbirka vsebuje kamne od tod. Grahovec se je izločil iz izvirov vode v obliki kroglic in te so se sprijele v enotno kamnino. Na najožjem kraju soteske je bila nekdaj meja med Kranjskim in Primorskim, med obema svetovnima vojnama državna meja z Italijo, sedaj je pa tod meja med škofjeloško in indrijsko občino. Domačija Joškovec že spada v vas Podpleče in v idrijsko občino. Gora Škofje nad sklepom doline opozarja s svojim imenom, da so nekdaj segale do tja pravice loškega gospostva, pasli so pa tam kmetje s tolminske strani in v času kolonizacije osliškega ozemlja so se tam poleg doseljencev iz hota-veljske županije naselili tudi Tolminci. Ob Podpleščici, gornjem podaljšku Jezbirčeve grape, gre cesta mimo domačij Podpleča in se pod plečatim Škof jem (974 m) dviga na preval Vrhulce (814 m), od koder se spušča na primorsko stran in se kmalu združuje s cesto, ki prihaja skozi Sovodenj in Kladje. Manj strmi bregovi z redko posejanimi kmetijami, njive in senožeti, venec gozdnatih vrhov in bela cesta, ki se v zavojih vijuga na preval, in mirne samote dajejo gorskemu delu doline svojevrstno privlačnost. Nad dolinskim sklepom so vidni rov in ostanki jalovine, kjer so Italijani kopali bakrovo rudo. OD HOTAVELJ DO FUŽIN Od Hotavelj navzgor se Poljanska dolina obrne na jug. Pod bregom »V čelih« zastaja Sora v globokem tolmunu. S strmih dolomitskih pobočij visijo senožeti. Na terasah ob zavoju reke stoji gručasta Pogara (423 m, 129 pr.). Stara cesta je imela klance čez terase, sedanja jih v loku obide. Na hišnih tablicah stoji ime Podgora, ki ga je pa ovrgel pokojni jezikoslovec Luka Pintar, ravnatelj licejske knjižnice v Ljubljani, rojak iz Hotavelj. Razložil je, da izvira ime Pogara od pogorišča in izpričuje, kako so v davnih časih izkrčili gozd za obdelovanje. Podoben pomen ima tudi ime sosednje Trebije. Domačini uporabljajo tudi obliko Podpogara, kar gotovo ne pomeni Podpodgora. Najdba rimske fibule leta 1959 govori o starem naselju nekje v bližini. Od tod je doma pisatelj Vladimir Kavčič, ki v svojih leposlovnih delih opisuje dogodke med NOB in tukajšnje ljudi. Trebija (430 m, 116 pr.) se je v zadnjih letih razvila v majhno letovišče, odkar so v mogočnem Domu pod Planino, ki ga je zgradila kmetijska zadruga, odprli gostišče s tujskimi sobami. Pred Domom obstajajo avtobusi, onstran ceste je ob tolmunu Sore skromno kopališče. Pred stavbo doma stoji spomenik žrtvam fašizma. Vas je umaknjena od ceste v dolino Trebijskega potoka. Kraj ima turistično društvo. Malo stran od Doma je šola, podružnica gorenjevaške šole. Večina hiš je prenovljenih, le Jejlarjeva hiša še kaže častitljivo lepoto kmečke domačije. V hribih nad Trebijo vidiš že s ceste cerkev v Stari Oselici (722 m, 256 pr.). Do nje je speljana nova cesta. Vas sestavljajo samotne kmetije, raztresene po policah Planine (853 m) in Ermanovca (1026 m), le pri cerkvi so združene v manjši zaselek. Vrhovi so ostanki pontskega nivoja, pokrajine pred ledeno dobo. Svet okrog Planine je dolomitski in kaže nekaj kraških potez, okrog Ermanovca je pa iz permijskih skrilavcev. Oselico so naselili ljudje iz okoliških krajev v času druge kolonizacije, ki je dosegla višek v letih 1588 do 1630. Cerkev so zidali v drugi polovici 17. stoletja, okrasni deli so iz hotavelj-skega marmora, nekateri iz loškega konglomerata. V bližini je osnovna šola, ustanovljena leta 1870, stavbo so zgradili leta 1932. Med narodnoosvobodilno vojno so Nemci pri Homovcu pod Planino ustrelili gospodarja in štiri sinove v starosti od 15 do 21 let.. Pri mostu na Trebiji se od žirovske ceste odcepi cesta v Sovodenj in pride po levem bregu Sore do naselja Fužine (465 m, 92 pr.), ki stoje v ozkem grlu stranske doline Sovodnjice, kjer se k vodi spuščajo strmi bregovi Ermanovca s severozahoda in Kranjskega brda (779 m) z jugozahoda. Hribovje sestavljajo skladi permijskih skrilavcev in peščenjakov. Ozemlje se tod še ni umirilo, ampak je še v stadiju počasnega dviganja. Zato Sora in Sovodnjica komaj dohajata, da zarezujeta svoje struge, njun strmec je znaten, dolini sta tesni debri s strminami na obeh straneh. Tudi podnebne razmere so tod manj ugodne kakor drugod v dolini; posebno zima je ostrejša in sneg dalj časa ostaja. Jasno je, da te ožine in strmine ob divji vodi niso privabile kmečkih ljudi, ampak so se tod naselili rudarji in fužinarji. V prvi polovici 16. stoletja so tod postavili fužino in kovali žeblje. Podjetje je bilo v rokah loških meščanov. Železovo rudo — bobovec so dobivali z ozemlja Nove Oselice. Loška gosposka fužinarjev ni prijazno gledala, ker so pustošili gozdove in uničevali ribe in divjačino. Leta 1565 je po- J/ Sovodenj, pogled po dolini Sovodnjice navzdol, fot. Fr. Planina vodenj fužino uničila, a so jo spet postavili. V prvi polovici 17. stoletja je podjetje propadlo, delavsko naselje je pa ostalo in iskalo zaslužka v obrti in pri gozdnih delih. Nekaj kmečkih domačij je razmeščenih po terasah nad dolino. Strmec Sore izkorišča elektrarna. Zgradili so jo Zirovci leta 1924, a ni imela sreče. Čez sedem mesecev je že povodenj odnesla betonski jez, naslednje leto lesenega in nato še cevi za dovajanje vode na turbino. Leta 1927 so elektrarno spet uredili. Sedaj je Sora zajezena z 32 m visokim jezom, ob katerem je zgrajena ribja steza. Te hitre vode so prikladne posebno za postrvi. Na desnem bregu Sore se iznad Fužin dviga Košakov grič, ki je obronek obsežnega Zirovskega vrha. Po njegovih policah so raztresene kmetije vasi Kladje (550 do 650 m, 69 pr.). V Kladju je — kakor po drugih hribovskih naseljih — glavni dohodek od živinoreje in lesa, pridelujejo pa tudi nekaj semenskega krompirja in hrane za svoje potrebe. Cesto ima speljano s Fužin in iz Gorenje vasi. DOLINA SOVODNJICE S Fužin zavije cerkljanska cesta v dolino Sovodnjice, ki je žlebasto zajedena v permijske peščenjake. Kjer je cesta vkopana pod breg ali kjer se vrhnji deli posipljejo s strmin, vzbuja pozornost vijoličastordeča barva peščenjakov. Med strminami Ermanovca in Kranjskega brda ima dolinsko dno prostora le za potok in cesto. Dolina poteka od vzhoda na zahod, južni bregovi jo zastirajo z dolgotrajnimi sencami in dolgo v pomlad ostajajo v njej krpe snega. Bregovi so pokriti z iglastimi gozdovi. Ob cesti se pojavljajo le posamezne hiše, ki spadajo k vasem Hobovše in Koprivnik. Ostale hiše teh vasi stoje više nad dolino. Hobovše (500—560 m, 65 pr.) se razprostirajo od levega brega Sovodnjice ali Hobovščice proti Stari Oselici. K Hobovšam spada delavnica obrtnega kovaštva ob potoku. Pri Kosmaču so vidni sledovi nekdanjega bakrovega rudnika. Koprivnik (550—840 m, 114 pr.) ima samotne kmetije razložene po hribovju od strmin nad Fužinami tja do grape Javorščice. Glavni kraj te stranske dolinice je Sovodenj (580 m, 171 pr.). Vas leži v tesnem kotlu in res zasluži svoje ime, saj se na istem kraju sredi vasi stekajo trije potoki: Javorščica z juga, Podosojnica z zahoda in Podjelovščica s severa. Domačini pravijo, da so ob velikem deževju kakor trobojnica, vsak je svoje barve, ker tečejo z različnih kamninskih površin. Ob mostu stoji spomenik Nova Oselica, fot. ing. T. Mlakar NOB, ob majhnem trgu pa Zadružni dom, v katerem so trgovina, gostilna in podjetje Termopol, ki izdeluje razne predmete iz plastičnih mas. Podjetje se je lepo razvilo in se lotilo izdelovanja notranjih oblog za avtomobile. Pridobilo si je tudi prostore obrtnega čevljarstva, ki se mu je priključilo, in dvorano gasilskega doma, zgradili so nov del tovarne, čeprav je v Sovodnju težko dobiti primeren prostor. Vas ima pomožno pošto in poslovalnico kmetijske zadruge. Iznad hiš se z zahodnega brega beli stavba osnovne šole, zgrajena leta 1938; šola obstaja od leta 1874. Med okupacijo so v stavbi bivali nemški financarji, a so jih partizani oktobra 1943 pregnali, da so se umaknili na Trebijo. V Sovodnju delujejo KUD Boštjan Jezeršek, turistično, planinsko in gasilsko društvo ter lovska družina. Do srede druge polovice prejšnjega stoletja je bil v bližini manjši zasebni bakrov rudnik. Rudonosna plast se pojavlja tudi pod Škofjem. Ob potoku Javorščici gre cesta proti dolini Idrijce, do katere je le 3,5 km zračne razdalje. Do razvodja je le malo navzgor, od tam se pa breg spušča skoraj 400 m globoko k Idrijci, zato ceste navzdol še ni, pač pa se obrne pravokotno ob potoku navzgor v Javorjev dol (750 do 860 m, 26 pr.), po katerem ima potok ime. V grapi Javorščice in po bregovih zahodno od nje so raztresene kmetije Laniša (ok. 780 m, 58 pr.). Na slemenu severozahodno od Sovodnja stoji Nova Oselica (810 m, 26 pr.). Tod so se naselili ljudje, ki so prišli s tolminske strani. V cerkvi so nekatere slike delo slikarja Raspeta iz Cerkna. V Novi Oselici se je rodil Mihael Peternel (1808—1884), naravoslovec in prvi ravnatelj ljubljanske realke, ki se po njem imenuje Peter-nelova ulica za zgradbo univerze. Vasica Hobovše zahodno od Nove Oselice se šteje sedaj k Cerkljanskemu vrhu, prej je za razlikovanje od zgoraj omenjenih Hobovš no- sila ime Hobovše pri Novi Oselici. Za nenavadno ime Hobovše domneva Bezlaj, da izvira iz starega osebnega imena Hotebod, Luka Pintar je pa razlagal, da pomeni »hudo olšje«. Glavna cesta gre iz Sovodnja po dolini Podjelovščice. Pokrajina ob njej je precej samotna. Osojna novooseli-ška stran je gozdnata, po nasprotnih prisojnih bregeh so pa raztresene domačije Podjelovega brda (640—880 m, 132 pr.). Višje lege so za kmetovanje ugodnejše kakor dolinsko dno. Nekatere kmetije so velike, vendar tudi tu ljudje odhajajo za lažjim delom. Nekaj domačij so med okupacijo požgali Nemci. Vas je takrat ležala ob državni meji. Ob cesti so še sledovi nekdanje jugoslovansko-ita- Pogled s Sivke na Zirovsko kotlino in Zirovski vrh, fot. ing. T. Mlakar lijanske meje. Bližnji mlin se šteje v vas Podlanišče in je bil na italijanski strani. Cesta se nad sklepom doline v nekaj vijugah dvigne na preval Kladje (787 m) in se prevesi na cerkljansko stran. Podlanišče, h kateremu se štejejo tudi gostilna, trgovina in zbiralnica mleka na Kladju, je bilo kakor vsi ti kraji naseljeno ob drugi kolonizaciji Poljanske doline v 16. stoletju. Sedaj spada pod Cerkno in z njim v idrijsko občino. ZIROVSKA KOTLINA IN NJEN OBOD Tesni del doline med trebijskim mostom in prvimi hišami na Selu napravlja vtis, kot da se dolina tam sklepa. Zirovska cesta se dviga v samotne klance nad Fužinami in po 3 km prehaja spet v širši in obljudeni del doline, na žirovsko polje. Z debrijo pri Fužinah je dolina nekako pretrgana, kar je bilo vzrok, da se je žirovski del v zadnjih sto letih politično-upravno nekajkrat ločil od ostale doline. V avstrijskih časih se je naslonil čez razvodje k Logatcu in Idriji, tako da je nad Fužinami tekla meja med Gorenjsko in Notranjsko. Po prvi svetovni vojni je državna meja utesnila žirovsko dolino in ji otežkočila zvezo z Logatcem, vendar so Žiri še vztrajale pri njem. Po osvoboditvi so se pridružile škofjeloškemu okraju in po njegovi ukinitvi kranjskemu. Pri nedavnem združevanju manjših občin so se Žirovci kljub naravni povezanosti z ostalo dolino odločili, da se navežejo na Logatec, in se je žirovska občina leta 1961 priključila logaški. Ker pa politično-upravna opredelitev ne more zabrisati pokrajinske enotnosti pokrajine, ki se očituje v površinski zgradbi in rečni mreži, kar nujno odseva tudi v močni prometni in družbeni povezavi, so se žirovski kraji z začetkom leta 1970 spet pridružili Škofji Loki, kamor so pripadali skozi 800 let freisinškega gospostva. Vendar je nekaj obrobnih naselij še ostalo v logaški in nekaj v idrijski občini. Žirovsko ozemlje ima svoje središče v mladi naplav-ljeni ravnici žirovskega polja, ki se razprostira kake 4 km daleč ob Sori in dolnji Račevi in doseže v sredi dober kilometer širine. Ravnica napravlja vtis kotlinice, ker je na vseh straneh obdana s hribovjem; na zahodnem kraju se odrezano končuje pod bregovi Mrzlega vrha, na vzhodni strani pa v terasah prehaja v pobočje Žirovskega vrha. Sora prihaja vanjo po ozki dolini z juga, Rače-va pa z jugovzhoda in tudi kotlinici sami daje dinarsko smer. Med ti dve vodi je zagozdeno sleme, ki se položno dviga proti Vrhu nad Rovtami. Ves hribovski obod kotlinice ima planotast značaj in je ostanek pokrajine, ki so ga vode uravnale pred ledeno dobo. Nad dolino in stranskimi grapami se vlečejo enakomerni hrbti, na katerih so marsikje položno nagnjene ravnote ali zaobljeni vrhovi z obdelanim površjem in kmetijami. Zirovska kotlinica leži okrog 450 m nad morjem in je rahlo nagnjena od jugovzhoda na severozahod. Nižji deli so vlažni in pokriti s travniki, njive in naselja so umaknjena na obrobje, posebno pod bregove Zirovskega vrha. Ob cesti se vrstijo gručaste vasi Selo (208 pr.), Dobračeva (771 pr.), Stara vas (989 pr.) in Žiri (628 pr.). Cesta jih je deloma raztegnila v obcestno obliko. Pred vojno so bili še vidni presledki med njimi, sedaj pa se držijo že kar druga druge. Od Stare vasi se razprostira v dolino Račeve še Nova vas (416 pr.). Teh pet vasi tvori Žiri v širšem pomenu. Pri zadnjem popisu leta 1971 so skupaj izkazale 3012 ljudi, to je dvainpolkrat (2,65-krat) toliko kot pred sto leti. Obrt in iz nje izšla industrija sta omogočili, da so se te vasi izredno povečale in dobivajo ponekod že kar mestni videz. Število hiš se je v dobrih sto letih (1869—1972) pomnožilo od 188 na 710, to je 3, 77-krat. Najbolj je napredovala Stara vas, kjer stoji tovarna Alpina in je tudi geometrično središče kotline. Ta vas je število prebivalstva v sto letih petkrat pomnožila, število hiš pa osemkrat (29—233). Precejšnja razlika med prirastkom hiš in ljudi kaže, kako zelo se je izboljšal stanovanjski standard. Blaznik pravi, da so bile Žiri v 13. stoletju »naseljeni otok sredi gozdov«. Nekatera naselja, kakor npr. Stara vas, so gotovo zrasla že pred tem, okolico so pa naselili konec 13. in v začetku 14. stoletja. Poljska razdelitev na Ziri s pogledom proti Dobračevi, za cerkvijo tovarna Alpina, levo za njo Etiketa, fot. Fr. Planina grude, ki zavzemajo vso kotlinico, kaže, da so se tod naselili ljudje v skupinah, ne posamič. Hriboviti obod doline so naselili šele v 16. in v začetku 17. stoletja s tem, da so posamič krčili gozdove in ustanavljali samotne kmetije. V loškem gospostvu so bile Ziri sedež svoje županije. V njej je bilo 15 naselij, ki sedaj spadajo v občino Škof jo Loko in so ob popisu leta 1971 imele skupno 3634 prebivalcev. Dvoje naselij (Izgorje in Opale), ki sta sedaj v loški občini in imata 60 prebivalcev, je v stoletjih loškega gospostva spadalo v hlevnovrško županijo. Sedem vasi nekdanje žirovske (Korita, Ledine, Ledinske Krnice, Pečnik, Gorenji in Spodnji Vrsnik ter Žirovnica) in dve hlevnovrške županije (Dole in Zavratec) je sedaj v idrijski občini, štiri naselja nekdanje hlevnovrške županije (Hleviše, Hlevni vrh, Lavrovec in Vrh) pa so ostale v logaški občini. Podklanec, Zabrežnik in Zirovski vrh (zah. stran) v urbarjih še niso omenjeni. Ozemlje bivše žirovske občine, ki so jo ukinili leta 1961, je obsegalo 44 km2 in leta 1961 štelo 3660 prebivalcev. Povprečna gostota je torej velika in je tega leta znašala 83 ljudi na km2. Zirovska kotlina je najbolj obljuden del Poljanske doline in je tudi najmočneje napredovala. Po matičnem registru je bilo poleti leta 1972 Tovarna Alpina v Zireh, desno za j/ag " .......* ; . ~ ' ' * ■ M K5MK3BI ^Hi ».VaTSI njo Etiketa, zadaj Ledinica in Selo, fot. Fr. Planina na žirovskem območju 4090 ljudi, od tega le 87 ali 20/o kmetov, v osrednjih vaseh jih je 17. Od celotnega ozemlja je 58 % površine pokrite z gozdovi, 16 % odpade na pašnike in le 12 ■"/o na njive. Kraji so navezani na kupovanje hrane in zaslužek izven kmetijstva. Moški so se zatekli k obrti, predvsem k čevljarstvu in mizarstvu, ženske pa k čipkarstvu, ki se je širilo iz bližnje Idrije. Posamezne čevljarske delavnice so bile v Zireh že v drugi polovici prejšnjega stoletja. Leta 1908 so ustanovili čevljarsko gospodarsko zadrugo na Dobračevi. Po prvi svetovni vojni se je čevljarstvo zelo razmahnilo. Začele so se pojavljati že prve oblike industrijske proizvodnje in čevljarji so se vse bolj združevali v velikih delavnicah. Pri nekaterih mojstrih je delalo od 20 do 60 pomočnikov. Leta 1930 in v naslednjih letih so čevljarji osnovali več zadrug, vedno bolj so uporabljali stroje, proizvodnjo že deloma delili po fazah in se specializirali za izdelavo posameznih vrst čevljev, izdelke so začeli prodajati po trgovinah, odprli so tudi svoje prodajalne po Hrvaškem in v Beogradu. Tik pred drugo svetovno vojno je bilo v Zireh okoli 250 čevljarjev. Med okupacijo je čevljarstvo zelo nazadovalo. Okrog 40 čevljarjev je delalo za partizane. Po osvoboditvi so se čevljarji iz nek- danjih zadrug in zasebnih delavnic združili in ustanovili skupno Čevljarno kot zadrugo, iz te pa je leta 1947 nastalo državno podjetje z imenom Tovarna športnih čevljev. Poleti 1948 so se že preselili v novo tovarniško poslopje in leta 1952 podjetje preimenovali v Alpina — tovarna čevljev. Postopoma so nabavili stroje, mehanizirali proizvodnjo gojzerjev, ki so jih do leta 1960 izdelovali še ročno, organizirali prodajno mrežo po vsej državi in začeli izvažati v zamejstvo. V proizvodnji prevladuje izdelava smučarskih čevljev, imajo pa tudi pogodbo s francoskim podjetjem glede licence za izdelovanje modne obutve. Povprečno izdelajo na dan 3800 parov čevljev. Pri podjetju je okoli 1200 zaposlenih. Razen v Zireh imajo še obrata v Gorenji vasi in na Colu. Izdelke izvažajo v kakih 20 držav, smučarske čevlje predvsem v ZDA, Kanado, Švico in skandinavske države. S tovarno je združena čevljarska šola. Manjša žirovska podjetja so: Etiketa, proizvajalka etiket za konfekcijo, lesno in kovinsko industrijo; Obrtni center; Kladivar, tovarna elementov za avtomatizacijo in precizno mehaniko, Mizarsko podjetje in Kmetijsko gozdarska zadruga Sora. V podjetjih je bilo sredi leta 1972 zaposlenih 1583 oseb ali 38 °/o prebivalstva vse Žirovska šola, pred njo spomenik NOB, jot. Fr. Planina krajevne skupnosti. Čipkarstvo se je v Zireh pričelo okoli leta 1880. Leta 1906 je dunajski osrednji zavod za čipkarstvo ustanovil v Žireh čipkarsko šolo. To je povzročilo, da se je čipkarstvo hitro razmahnilo. V območju Zirov je bilo po takratni oceni okoli 2000 čipkaric. Trgovino s čipkami je posredoval trgovec Anton Primožič iz Nove vasi, ki je dal celo tiskati katalog čipk. Ziri imajo osemletno osnovno šolo »Padli prvoborci«. V Zadružnem domu je dvorana za kulturne prireditve in kino. V kraju je vrsta organizacij: Delavsko prosvetno društvo, Moški pevski zbor podjetij, AMD, TD, PD, Muzejsko, Balinarsko športno društvo, Lovska in Ribiška družina, Taborniški odred »Zeleni Zirk«, dvoje gasilskih društev, Šolsko športno društvo Tabor, Strelska družina Tabor, Šahovska kluba Alpina in Kladivar, Košarkarski, Smučarski, Smučarski skakalni, Nogometni in Judo klub. Razume se, da ima tako delavsko središče tudi zdravstveni dom in lekarniško postajo, pošto z avtomatsko telefonsko centralo in več trgovin in gostiln. Iz Zirov vozi vsak dan več avtobusov skozi Škofjo Loko v Ljubljano, nekateri tudi skozi Logatec. V Zireh se ločita cesti v Logatec in v Idrijo. Ta gre čez 705 m visoko Razpotje in se od tam spušča globoko v dolino Idrijce. Iz kraja vodijo markirane planinske poti na oko- liške hribe in planote, kjer je več planinskih zavetišč. Pozimi je športnikom na voljo obilica zanimivih smučarskih tur. Med obema vojnama je le slab kilometer nad Zirmi potekala italijanska meja. Pod nemško okupacijo so se Zirovci že v prvem poletju pridružili osvobodilni fronti in so prvi kmalu nato odšli v partizane. V začetku leta 1943 so se pa skoraj vsi fantje priključili partizanom in ustanovili Zirovsko četo, namesto da bi odšli v nemško vojsko. Dne 23. 10. 1943 je XXXI. divizija pognala Nemce iz Zirov. Tako so bile Ziri prvi večji osvobojeni kraj na Gorenjskem. Še istega dne so na Ledinici opravili volitve v narodnoosvobodilni odbor. Kmalu nato sta se v Ziri preselila oblastni komite in pokrajinski odbor KPS za Gorenjsko. Septembra 1944 so Nemci spet vpadli, odvedli več aktivistov, med njimi zdravnika dr. Demšarja, in jih ustrelili pri Goropekah. Sicer so ostale Ziri svobodne do konca vojne. Oglejmo si zdaj nekaj žirovskih zanimivosti! Na Do-bračevi opozarja spomenik borcev za svobodo, izdelan iz hotaveljskega marmora, na žirovsko hajko leta 1943, ko se je iz obroča prebil bataljon Prešernove brigade. Ob Cesti je gostilna Pri županu. Plošča na hiši opozarja, da je bil v kraju ustanovljen jurišni bataljon 31. divizije. Cerkev na bregu ima lepe »zlate« oltarje, ki so delo Facijev iz Polhovega Gradca; ob cerkvi je žirovsko pokopališče. Blizu tam ima svojo hišo Janez Sedej, slikar samouk, brat akademskega slikarja Maksima Sedeja, ki je bil tudi žirovski rojak. V Zireh je še nekaj drugih slikarjev — samoukov, tako da Ziri spominjajo na hrvaške Hlebine, kjer je cela skupina slikarjev — samoukov. Do mizarskega podjetja je speljan rokav Rokolščice, ki teče izpod Zirovskega vrha in so ji pred kratkim v dolnjem toku strugo obzidali in prestavili. Staro vas loči Račeva od Zirov. K njej spadajo tovarna Alpina, poslovalnica banke, Etiketa, zdravstveni dom, dvorana Partizana in igrišče. Na Zakljevi hiši št. 107 je vzidana plošča v spomin, da je bilo tam zatočišče partizanov in so trije sinovi padli v borbah. Iz Stare vasi so markirane poti na Mrzli vrh (1 uro 40 min.), Sivko (2 uri) in Praprotno brdo (2 uri). Žiri so postavljene v ožji južni del kotline in so njeno najznačilnejše naselje. Sora jih deli v dva dela. Na njenem desnem bregu je trg s postajo avtobusnih prog. Obdajajo ga velika dvostolpna cerkev, ob njej spomenik padlim v prvi svetovni vojni, gostilna Katrnik s preno- Ziri, osrednji del pri cerkvi in stari del vasi, fot. Fr. Planina čišči, pošta, odkupna postaja Doma za čipke, malo vstran pa stoji nova stavba osemletke, pred njo spomenik NOB. Mogočno cerkev so postavili pred prvo svetovno vojno na samem med obema deloma vasi, nakar so v njeni bližini sezidali več novih hiš. Starejši del vasi stoji med Soro in Osojnico in je pomaknjen v klanec idrijske ceste pod Žirkom. Od te se cepi cesta v Rovte in Logatec. V stari šoli je nameščena muzejska zbirka čevljarstva in čipkarstva. Iz Žirov vodijo markirane planinske poti čez Goropeke na Vrh nad Rovtami (2 uri), na Goli vrh, na Mrzli vrh in Sivko. Nova vas je raztegnjena po desnem bregu Račeve ob cesti proti Smrečju. Njeno ime se ozira na sosednjo Staro vas, ki se ji na ravnici približuje. Na zahodnem kraju Žirovske kotline stoji, ločena od ostalih naselij, vas Ledinica (498 m, 77 pr.). Pred poplavami je umaknjena na apnenčasti pomol nad reko Soro. Izmed smrečja gleda cerkveni zvonik. Spominska plošča na hiši Tomaža Mravljeta pripoveduje, da so bile tam leta 1943 prve volitve v narodnoosvobodilne odbore. Žirovsko kotlinico obdaja hribovje, ki je v severnih delih zgrajeno iz starejših kamnin — skrilavcev in peščenjakov, v južnih pa iz triasnih apnencev in dolomitov. V enolični Žirovski vrh, ki se dviga na vzhodu, so potoki zajedli vzporedno tekoče grape. Po policah in zaobljenem slemenu so raztresene samotne kmetije vasi Žirovski vrh (258 pr.), ki spada pod Žiri in številčno prekaša tisti del, ki teži h Gorenji vasi. Za posebno naselje velja Zabrežnik (500—700 m, 29 pr.), ki je pomaknjen na severozahodni obronek nad Selom. Ob Zirovskem vrhu se iz Nove vasi vleče v peščen j a-kasto hribovje dolina Račeve. Potok priteka izpod Vrha in dobiva z desne več grap. Po desnem bregu so raztresene domačije vasi Račeve. Račevo so naselili proti koncu prve kolonizacije v 14. stoletju, spadala je v županijo Hlevni vrh. Zaradi bližine Zirov, kamor hodijo ljudje na delo, je tudi ta vas v zadnjih časih številčno zelo napredovala. Ob Račevi gre slaba cesta mimo majhnega Račevskega jezera proti Smrečju. V Vrbančkovem kamnolomu je dr. Ramovš ugotovil med apnencem permij- Ziri št. 68, fot. Fr. Planina sko plast z gomolji žvepla, ki je nastalo po delovanju žveplenih bakterij. Zahodno obrobje Zirovske kotline tvori široko sleme, ki se na nasprotni strani strmo spušča v dolino Idrijce. Pred ledeno dobo so ga vode uravnale v položne hrbte in kopaste vrhove, od katerih najvišji še presegajo 1000 m. Iz Zirovske kotline se odsekano dvigujejo pobočja Mrzlega vrha, pokritega s senožetmi in krpami gozdov. Proti Sovodnjici se nadaljuje v planotaste pomole nad Zirmi pomol razglednega Zirka. Vrhnji deli so tako plečato zaobljeni, da so skoro povsod obdelani in so kmetije postavljene prav do kopastih vrhov. Obdelane so tudi pobočne terase, ki so proti vrhu obsežnejše kot ob vznožju. Nekatere domačije obstajajo že od prve naselitve v 14. stoletju, večina jih pa izvira iz dobe druge kolonizacije v 16. stoletju. Idrija je posegala s svojimi vplivi tostran razvodja in spada sedaj več naselij iz porečja Sore pod idrijsko občino. K Zirem spadajo: del Koprivnika, Jarčja dolina (480—680 m, 83 pr.), ki je raztresena po gornjem delu Dovcarske grape in po prisojnem bregu nad njo, ter Breznica (755 m, 51 pr.) nad Zirkom. Koprivnik in Jarčja dolina sta bila od leta 1943 dalje pomembno zatočišče partizanov in sedež raznih partizanskih forumov. Na Mrzlem vrhu se je Prešernova brigada leta 1944 bojevala z Nemci, četniki in belogardisti. Nad Ledinami se dviga zložen hrib Sivka (969 m), kjer je bivši italijanski bunker preurejen za planinsko zavetišče. Idrijska cesta gre iz Zirov v dolino Osojnice. Ob njej je bila do osvoboditve carinarnica. Vasica Osojnica (500 m, 34 pr.) je po ukinitvi meje spet pripadla žirovski občini. Cesta se nad sklepom doline vzpenja na široko sleme pri zaselku Govejku in se po robu sosednje Zirovske grape bliža Razpotju, kjer je v višini 705 m razvodje med Črnim in Jadranskim morjem; od tam se v vijugah spušča skoro 400 m globoko in po 13 km od Zirov doseže dolino Idrijce. Do sedaj tu čez ni nobene redne avtobusne zveze z Idrijo. Dolina Sore, ki ji tod pravijo Sovra, je od Zirov navzgor spet ozka in samotna. Spočetka ima še nekaj ravnega, naplavljenega dna in so v njem manjša naselja, pri Podklancu pa postane prava deber. Prvo naselje so Brekovice (500 m, 59 pr.). Nekaj hiš je raztresenih po dolini, druge stoje po terasah strmih pobočij. V Breko-vicah je imel neki loški meščan v 16. stoletju fužino in žago. Fužina je kmalu prišla v last tujcev, ki so nekaj časa še talili rudo z bližnjih hribov in pošiljali železo v Vipavsko dolino, kjer so tudi imeli fužino. Pred Jure-čovo domačijo se z zahoda odpira dolga dolina Žirovnice, ki v njenem grlu stoji vas Sovra (494 m, 20 pr.). Majhna vas je tudi Podklanec (500 m, 14 pr.) na levem bregu Sovre, kjer vanjo priteka potok Črna iz gozdnate grape na levi. Močneje je naseljen hriboviti svet na obeh straneh Sovrine doline. Na plečatem slemenu med Sovro in Račevo se vrstijo vasi, ki že z imeni kažejo, da so tam ob naseljevanju izžigali rovte. To so Goropeke (681 m, 67 pr.), Opale (760 m, 37 pr.) in Izgorje (670 m, 23 pr.). Naselili so jih slovenski Korošci do začetka 14. stoletja. Na Goropeke gre iz Zirov 2 km dolga cesta do lepega in udobnega Doma na Goropekah (742 m), ki je dobro obi- Goropeke, fot. ing. T. Mlakar skovan in so v njegovi okolici pripravna smučišča. Opale so imenovali v listinah Gorenje Izgorje. Ležijo na golem prisojnem bregu, k njim spadata tudi zaselka Log in Martinj vrh, ki ju sestavlja nekaj samotnih kmetij nad dolino Račeve. Izgorje so pomaknjene na polico nad Podklancem, nekaj kmetij stoji celo v dolini. Z Zirmi veže te kraje občinska cesta, kolovozi pa drže tudi v dolino Sovre. Hribovje nad levim bregom Sovre ima izrazito pla-notast značaj. Med grapo Oso j niče in Žirovnice se razprostira Vrsniški ravnik. Ko se iz Zirov povzpneš po gozdnatih rebreh pod vrhom Vrsnikom (703 m), se ti odpre nečkasta planota z neznatnimi slemeni, ki imajo v severnem delu še nekoliko gozda, južna polovica je pa vsa obdelana. Okrog in okrog je odprt pogled na bližnje in daljnje gore. Najlepše so vidni Blegoš, Jelenk, Golaki, Javornik in Vrh. Pokrajina napravlja vtis, kot da si nekje v nizkem svetu, in vendar si na višini nad 700 m in se za robom planote pobočja spuščajo v doline. Na planoti stojita vasi Zgornji in Spodnji Vrsnik. V prejšnjih stoletjih sta pripadali loškemu gospostvu, pred prvo svetovno vojno žirovski občini. Med vojnama sta bili na italijanski strani; še sedaj stoje tu in tam mejni kamni in na griču vzhodno od cerkve zidovje italijanske vojašnice. Sedaj spadata v občino Idrija. Obe vasici sta gručasti. Na položnem gričku med njima je postavljena cerkev. PD Ziri je na Vrsnik zaznamovalo več poti. V vasi gostišče Vidicov dom. Izmed Žirovnice in Črne štrli nad dolino prostorna terasa. Strmi bregovi so pokriti z gozdom, čez rob pa visijo tu in tam senožeti in se kažejo strehe poslopij. Kakor množica drugih takšnih naselij na Slovenskem, postavljenih na policah v rebreh nad dolinami, ima tudi ta vas ime Ravne (650 m, 26 pr.). Pod Italijo so bile še tostran meje. Od Podklanca navzgor je dolina Sovre zajedena v apnenčaste sklade in postaja vedno bolj tesna. Reka ima vse značilnosti gornjega toka: z velikim strmcem hiti po ozki skalnati strugi, tvori brzice in slapove ter gloda skalne pragove in se vrtinči v tolmunih. Z bregov se odpirajo hudourniške grape. Ob prvem velikem zavoju se onstran vode dviga pečina in v njej zijajo v različni višini jamski vhodi. To so Matjaževe kamre, imenovane ne po kralju Matjažu, ampak po posestniku zemljišča. Nad desnim Sovrinim bregom stoje samotne kmetije Hlevišča. Ob naslednjem ovinku stoji Sopot, zaselek dveh hiš in mlina, ki spada že pod Rovte. Tod se stikata dve dolini in zlivata dve vodi. Sovra priteka z vzhodne strani po Popitovi grapi; z juga, kamor gre cesta proti Logatcu, pa prihaja Rovtarska grapa, ki jo lahko smatramo za njeno drugo izvirnico. Ob Sovri gre dokaj dobra cesta mimo žage do bivše Popitove strojarne. Po prisojnem bregu nad dolino so raztresene domačije Hlevnega vrha. Imeni Hlevišče in Hlevni vrh izvirata iz davnega časa, ko so bili tod še obsežni pašniki s hlevi. V 14. stoletju so to ozemlje naselili Korošci. Na delce razdeljena zemljišča in zaselki pričajo, da so se naseljevali v skupinah. Imeli so lastno županijo in bili podložni loškemu gospostvu. Pod hlevno-vrško županijo so spadali hribovski kraji od Račeve do Dol, ki stoje v zložni kotanji na razvodnem slemenu med Soro in Idrijco. Glavni vir njihovega zaslužka sta bila in sta še danes živinoreja in gozdarstvo. Nad kmetijami se dviga Vrh nad Rovtami (884 m), v prejšnjih časih imenovan Vrh Treh kraljev po cerkvi, ki se razgleduje na daleč po lepi pokrajini. Malo niže od cerkve stoji na vzhodni strani, ki je nagnjena proti Vrhniki, nova šola. Zaradi obsežnega razgleda je Vrh cilj mnogim izletnikom in vodijo nanj markirane poti z žirovske, rovtarske in vrhniške strani. Od Smrečja je na Vrh speljana tudi cesta. Pri Osreškem mlinu zapušča cesta Sovro in se dvigne v Rovte. Sovra izvira vzhodno od Rovt pod Gradiščem kot neznaten potoček v samotni goščavi. Nekaj časa teče po grapi skozi gozd, pri prvem zaselku, imenovanem Sovra, pa že veselo žubori po senožetih med Rovtami in Praprotnim brdom. Republiška cesta proti Logatcu gre ob Rovtarski grapi, ki malo pod odcepom ceste v Rovte izvira »pri bajerju« izpod skale. Z leve dobiva tri grape iz krajev, ki so bili nekdaj mejna posest loškega gospostva. To sta vasi Zavratec in Potok. Zavratec je lepa hribovska vas na planoti nad grapo Črne, Potok pa stoji v sklepu doline pod slemenom, po katerem gre cesta iz Logatca čez Veharše in Dole v Idrijo. Selška dolina Selška dolina izpolnjuje severni del loškega ozemlja in obsega približno za tretjino manjšo površino kakor Poljanska dolina. Njen gornji del sega pod vzhodni greben Julijskih Alp in v Cerkljansko hribovje; od tod prečka severno stran Loškega hribovja in loči od njegove osrednje skupine del na levi strani Sore, ki se naslanja na planoto Jelovico in se s Križnogorskim slemenom končuje nad Sorskim poljem. Ker je bil selški del loškega ozemlja naslonjen na Julijske Alpe, se je v dobi gubanja bolj neprekinjeno dvigal in so bile vmesne dobe mirovanja kratke. Zato ima dolina večji strmec, hribovje ob njej pa manj uravnanega površja, tudi rečne terase niso tako izrazite kakor v Poljanski dolini. Selška Sora izvira nad Sorico v višini 904 m iz melišč, ki so se namlela s pobočij apnenčastih alpskih vrhov, in stopa na tla zaloloških skrilavcev. Tudi njena druga iz-virnica Zadnja Sora, ki se zavija pod Poreznom izpod Petrovega brda, teče po enakih skrilavcih. Pod Zalim logom stopa Sora na apnenčasta tla, ki jo spremljajo do Selc. Plasti visijo z obeh strani proti dolini. Dolina je globoko zajedena, dno je tesno, prečni profil debrski, ponekod že kar kanjonski. Ker se nad dolino dvigajo še visoki vrhovi Ratitovškega pogorja z narinjenimi apnenčastimi skladi, napravlja gornji del doline že čisto alpski vtis. Od Selc navzdol prečka dolina pasova per-mijskih skrilavcev in peščenjakov, ki so jim vtisnile tekoče vode zložnejše in mirnejše oblike ter jih pokriva debelejša prst. Dolina je tod širša, manj nagnjena, pokrajina predgorska, bolj naseljena in podobna Poljanski dolini. V Soteski se Sora spet prebija skozi progo apnenca, njen tok je nemirnejši, dolinsko dno stisnjeno in samotno, apnenčasti bregovi se pa strmo vzpenjajo v Lub-nik in Križno goro. Iz Soteske se dolina odpira v ravnino Ljubljanske kotline. Tako se k Selški dolini šteje porečje Sore od Soteske navzgor, ki ga omejujejo s severne strani alpski vrhovi Lajnar (1549 m), Dravh (1547 m), greben Ratitovca z Gladkim vrhom (1667 m), južni rob Jelovice z Dražgo-ško goro, sleme nad Besnico s Sv. Mohorjem (951 m) in Špičastim hribom (837 m) ter Križnogorsko hribovje južno od Čepulj, na južni strani pa Hoč (1512 m), Porezen (1622 m), sleme med Poreznom in Blegošem z vrhovi Hum (1423 m), Cimprovka (1255 m) in Črni vrh (1288 m), dalje Blegoš (1563 m) in sosednji mejaši do Lubnika, ki tvorijo razvodje proti Poljanski Sori. Na opisani razvodnici se porečje Selščice stika s porečjem Save in Save Bohinjke, Idrijce z Bačo in Cerknico ter Poljanščice. Od izvirov do Češnjice je dolina ozka in enakomerno nagnjena, od Češnjice dalje je pa dno nasuto z naplavinami, bolj ravno in nekoliko razširjeno. Največja ravnica v vsej dolini, široka 1 km, se razprostira med Selci in Bukovico. Ker je od vseh strani obdana s hribovjem, napravlja vtis kotline. In res leži v podaljšku dinarsko usmerjene prelomnice, ki gre ob robu Ljubljanskega barja, skozi Ljubljano in ob severovzhodnem robu Pol-hograjskega hribovja. Ob njej se je ugrezala Ljubljanska kotlina, ob njenem podaljšku skozi Loško hribovje je pa reka imela lažje delo ter se je globlje in bolj široko zajedla v plasti, pozneje je pa v globel nasula naplavin, ko ji je dvigajoči se pas v Soteski zavrl enakomerni odtok. Da so tudi prelomi oblikovali selško pokrajino, je razumljivo, saj je bilo to ozemlje zgneteno ob jugovzhodni rob Alp in so nanje delovali veliki pritiski vstaja-jočega gorovja. Ti pritiski so nad Selško dolino narinili mogočne apnenčaste sklade Ratitovca in Jelovice, ki se zdijo kakor da visijo nad dolino. Rob Jelovice in dolina Češnjice pod njim se vlečeta prav v podaljšku ravnice med Bukovico in Selci in sta izoblikovana ob črti istih zemeljskih premikov. Sora dobiva z obeh strani približno enake pritoke in ima na levi in desni precej enako veliko površino hribovja. Leva, prisojna stran je nekoliko višja. Glavna razlika je med dolnjim in gornjim delom doline. Ne le dolinsko dno, temveč tudi hribovje je precej različno. Dolnji del od Soteske do Češnjice je prostornejši, položne stranske doline segajo dalje v hribovje, ki je bolj razgibano in obljudeno, ob Luši, Bukovščici in Selnici je celo nekaj naplavljenega ravnega dna, pripravnega za obdelovanje. V gornjem delu doline so grape in dolinsko dno zelo tesne in skoro nenaseljene, pobočja strma, gori nad robom pa krčevine in samotne kmetije, težko dostopne in odrezane od sveta. V arheološkem oziru Selška dolina še ni raziskana, Zato ne vemo, ali je bila poseljena, preden so se ob koncu 6. stoletja naselili po njej Slovenci. Darilna listina Mohor itopolje strmica, Kras pozirno cepulje Vznike ftbukovsci Meglišek knape lavtarski vrh DOLENJA . VAS ■ukovica Hodicef« Rastovke 0DragobaSek praprotno LuŠA O- TOMAŽ, LENART iavne Črnska JARC]I Lubnik Za/ubnikar krivo b\cdo Loška k MLAKA "ČETENA RAVAN Javorja SOTESKA- S ELCA-LUSA Bezovnica % Potok Sp/cosf/ hrib 535 9su j. o Sv. Miklavž Planica Srednik jf križna gora Mladi vrh A Stor/ it/I A 1217 Pogorje ob gornji Selški dolini: v spodnji polovici slike Sort ca, srednji pas Davča s Soštarjevim Kovkom, v zgornjem delu vrhovi Loškega pogorja (od desne Blegoš, preval Kal, Romovec in Koprivnik, Mladi vrh), fot. ing. T. Mlakar iz leta 973 pa z navedenimi imeni Selca, Pečana, Sorica, Lubnik dokazuje, da so tedaj v dolini bivali Slovenci, vendar še zelo na redko. Zato so oskrbniki loškega go- spostva začeli naseljevati po dolini slovenske naselnike. Kakor pričajo številna krajevna imena, npr. Bukovica, Češnjica, Ševlje, Trnje, so celo po glavni dolini krčili gozd. Slovenci so ustanovili gručasta naselja predvsem ob izlivu potokov v dolino in ob potokih navzgor. Tako je bil do konca 13. stoletja naseljen vzhodni del doline do Podlonka, Škovin, Ostrega vrha in Rovta. Ves zahodni del je bil takrat še sam gozd, brez naselij. Da bi tudi to ozemlje prinašalo kaj dohodka, je začel škof Emi- ho leta 1283 tja naseljevati Nemce iz Pustertala, kjer je že primanjkovalo zemljišč. Njihovi rojaki so že pred tem ustanovili nemškorutarske naselbine onstran Baške grape pod oblastjo oglejskega patriarha. Na loškem ozemlju so novi naselniki zavzeli prisojne police pod Ratitovcem, kjer je bil po višini in podnebju podoben svet kakor v njihovi tirolski domovini. Gozd in pašniki so jim omogočili takšen način gospodarjenja, kakršnega so bili vajeni. Osrednje naselje so postavili k izviru Sorice, zaselke so pa namestili na položnejše bregove visoko nad dolino. Naseljevali so se od zahoda in zavzeli svet do Podlonka, kjer so živeli Slovenci. S seboj so prinesli nemška imena, po nemško so imenovali tudi dele svojih posestev in so ta imena v bolj ali manj spačeni obliki ohranjeni še danes. Naseljevanje Tirolcev je bilo zaključeno v prvi polovici 14. stoletja. Ker so odtlej živeli v precejšnji osamljenosti in še vzdrževali zveze s tirolsko domovino, so ohranili nemško govorico mnogo dalj kakor bavarski naseljenci na Sorškem polju. Zenitve in odseljevanja so pa tudi tod premešala nemški in slovenski živelj. Soriške priimke Frelih, Gartner, Jenšterle, Kemperle, Koblar, Taler, Torkar, Troj ar, Veber, Šmid najdemo po vsej dolini, Soričani so pa polagoma sprejeli slovensko govorico. V prvih stoletjih freisinškega gospostva so nekateri domačini kopali po hribih železovo rudo bobovec in jo na zelo primitiven način talili. V 14. stoletju je škof naselil Furlane, da so začeli s fužinarstvom. Tako so nastali Železniki. Po njihovem zgledu so poskusili podjetni posamezniki s fužinarstvom tudi drugod, a obstali so samo Železniki. Tam je zadnji plavž prenehal v začetku tega stoletja. V 16. stoletju si je deželni knez privzel rudarske pravice, ki so prej pripadale škofu kot zemljiškemu gospodu. S tem je pridobil tudi pravico za izkoriščanje gozdov. Zaradi gozdov so se vneli spori med Zeleznikarji in kmeti iz soseščine, škofu je pa grozila nevarnost, da izgubi neposeljene gozdne predele. Zato je proti sredi 16. stoletja začel naseljevati dotlej neobljudene dele selškega ozemlja na desni strani gornje Sore. S tem so nastala naselja Davča, Podporezen in Martinj vrh. Podporezen so zavzeli poslovenjeni Nemci iz Baške grape, Davčo in Martinj vrh pa slovenski podložniki z osliške in tolminske strani. Okrog leta 1630 je bila Selška dolina poseljena, kolikor je bilo prikladnih zemljišč. Kakor v Poljanski so se tudi v Selški dolini kmetje naseljevali najprej v skupinah. Po dolini sami so nastale gručaste vasi, po hribovju na prisojni levi strani zaselki. Zemlja je razdeljena na nepravilne delce in na grude (glej pri opisu Poljanske doline!). Enako so se naselili tudi Tirolci po soriškem ozemlju, kjer so v Sorici celo uporabili zemljiško razdelitev na proge kakor na Sorškem polju, kar jasno izpričuje načrtno in istočasno naselitev. Po hribovitem svetu na desni strani Sore pa prevladujejo samotne kmetije in imajo zemljišča sklenjena okrog domačij v celkih, le ponekod je po nekaj kmetij strnjenih v zaselek. Hribovske kmetije in zaselki so postavljeni večinoma po zložnih slemenih, kopah in policah, z grapami so se zadovoljili le kajžarji, mlinarji in Žagarji. Dolinske vasi se drže prisojnih bregov, v manj ugodnih osojah so nastala kajžarska naselja. Za fužinarski trg Železniki je bila odločilna obilna vodna moč. Zato stoje v stisnjenem delu doline, kjer za kmetovanje ni priložnosti. Kmečke domačije imajo mogočne stavbe loško-cerkljanskega tipa kakor na poljanski strani. Zelo mnogo stavb je pokritih z zalološkim strešnim skrilavcem. Kozolci z zidanimi stebri in skrilastimi strehami dajejo posebno slikovitost selškim, predvsem soriškim naseljem. V zadnjem času so nekatere dolinske vasi zelo napredovale in dobivajo vse bolj sodobno lice. Pri tem je škoda, da ljudje pogosto ne znajo ceniti estetskih vrednot starih domačij in jih brez potrebe uničujejo. Več ko dve tretjini (70%) površin ima Selška dolina pokritih z gozdovi, 17%» odpade na travnike in 5% na pašnike, medtem ko njiv ni niti 4%. Obdelovalnega sveta ima torej Selška dolina mnogo manj kakor Poljanska, posebno malo ga je v gornjem delu, nekaj več le okrog Dolenje vasi, Selc in Bukovice. Glavni pridelki tod so žito in krompir; za prodajo ostane le nekaj krompirja in ovsa, če je dobra letina, drugo hrano morajo dokupovati. Gorske vasi imajo njive v strminah in jih težko obdelujejo. Posebno važen je za Selško dolino gozd. Številni gozdovi dajejo obilo stavbnega lesa. V višjih legah, npr. pod Ratitovcem, raste precej macesnov. Kostanja ni toliko kot na poljanski strani. Gozd je priklical v življenje lesno industrijo na Češnjici. Pred vojno so marsikje delale žage na vodni pogon. Ko je v Železnikih prenehalo fužinarstvo, so bogati podjetniki uporabili vodne moči za žage in je zaslužek z lesom pomagal ljudstvu prebroditi najhujše težave. Kmetu dajeta glavni zaslužek živinoreja in les, posebno v višjih predelih. Za vasi v gornjem delu doline, ki zavzemajo že alpsko področje, bi pričakovali, da si pomagajo s planšarstvom. Toda edina prava planina s stanovi je Klom; drugih planin nimajo, Pečana na Rati-tovcu pripada Bohinjcem. Kakor presoja profesor Melik, je temu vzrok naselitev podgorskega območja v tistem času, ko so pašo do razvodnih višin že zavzele srenje z bohinjske in blejske strani. Zato pasejo živino le v strminah nad vasmi in jo vsak večer vračajo domov. Selška Sora, ki ima večji strmec in je poleti vedno hladnejša od Poljanske, je zelo primerna za postrvi. V gornjem toku je bivališče rečnih, v dolnjem soških postrvi, šarenk in zlatovčic. Soške postrvi so zašle iz Save, pa tudi domače ribiške družine so vložile mnogo njenih mladic. Razen manjših vaških obrti je v Selški dolini nekaj večjih obrtnih podjetij, največ v Železnikih. Tam se je razvila tudi industrija, ki je bila za takšen nekmetijski kraj nujna potreba. Skrilolomi, ki so v prejšnjem stoletju zalagali širok okoliš s skrilom za strehe, so po prvi svetovni vojni prenehali z delom. Mnogo žensk se peča s čipkarstvom. Za promet ta dolina do zadnjega časa ni bila kaj prida pomembna. Glavna dolinska cesta se vzpenja čez Petrovo brdo (804 m) in se prevali v Baško grapo. Čeprav je to najkrajša zveza med Ljubljano in gornjo Soško dolino in je najvišji preval na njej za dobrih 800 m nižji od Vršiča, vendar vse do zadnjega časa ni bila skoro nič upoštevana. Tega je verjetno krivo to, da od Železnikov do Mosta na Soči ni ob njej pomembnejših krajev in je bila do nedavna zelo slaba zaradi obilnega prevažanja lesa. Sedaj je do Zalega loga asfaltirana in je dobila važne odcepe: s Češnjice čez Jelovico in iz Sorice čez Soriško planino v Bohinj; iznad Sorice je zgrajena cesta tudi na Petrovo brdo. Motorizirani turisti so že našli pot v te lepe dele predgorja. Železnice tudi ta dolina nima, avtobusi pa vozijo redno vsak dan med Kranjem in Zalim logom, v določenih dnevih do Petrovega brda, čez Petrovo brdo pa z Bleda v Novo Gorico in Portorož. Ratitovec s planinsko kočo je prav zanimiv cilj za planince, a je zaradi soseščine bolj slovitih bohinjskih in triglavskih vrhov premalo obiskovan. Selški govor je že prava gorenjščina, a ima še nekatere značilnosti rovtarske narečne skupine, s katero ima stike v južnem predelu. Začne se pri Praprotnem, kjer še spominja na loški govor. Najbolj značilen je od Dolenje vasi do Rudna. Železnikarji imajo svoje posebnosti v govoru, podobno kakor Kroparji, na kar so verjetno vplivali nemško govoreči delavci na fužinah. Posebnost zase je govorica Soričanov s svojsko intonacijo in ritmiko, čemur se ne čudimo spričo njihovega izvora. V značaju Selčanov leži neka počasna mirnost. Govorijo bolj malo in kritično presojajo, kar slišijo. Natančni so glede oblačenja in stanovanja. Železnikarji se tudi glede življenjskih navad v marsičem razlikujejo od drugih prebivalcev doline. Seveda pa sedanji ritem življenja vse bolj zabrisuje raznovrstne razlike. Med zadnjo vojno se je prebivalstvo Selške doline v veliki večini vključilo v narodnoosvobodilni boj in v njem zelo aktivno sodelovalo. Posebno delavna je bila organizacija OF v Železnikih. Hriboviti tereni, slabe prometne zveze in naklonjenost ljudstva so omogočile, da so našla v dolini zavetje politična vodstva, tehnike, bolnice in podobno. Tod so se enote NOV mnogokrat bojevale z Nemci. OD SOTESKE DO SELC Od Veštra gor se struga Selščice drži vznožja bregov, ki strmo padajo od slemena Malega Lubnika in Lubnika naravnost do dna. Po levem bregu se cesta prebija čez ozke terase pod obronki Križne gore. Ko se izvije iz objema Lubnika, se odpre dolnji del Selške doline. Dolinsko dno tvorijo tod mlade naplavine, pokrite z vlažnimi travniki, ki jim Selščica izpodjeda bregove, pod hrib se pa dvigajo terase. Onstran reke se dviga sleme Tomaža nad Praprotnim. V vznožju Križne gore zijata dva kamnoloma, kjer kopljejo zgodnjetriasni dolomit za proizvajanje apna. Ob cesti sta dve zidani apnenici, ki delata že več desetletij. V apnenico zložijo okrog 50 ton kamna in jo kurijo kakih pet dni, pri čemer porabijo približno 70 m3 drv. Vsaka »kuha« da okoli 20 ton žganega apna. V Selški dolini je apnarska obrt ohranjena iz časov francoske okupacije. Nedaleč od apnenic gre cesta po novem praproškem moštu na desni breg Selščice. Za časa narodnoosvobodilne vojne je bil ta most velikega pomena, ker je z njim odprt promet v Selško dolino. Partizani Cankarjevega bataljona so ga že novembra 1941 požgali. Nemci so ga obnovili in za njegovo obrambo zgradili betonski bunker, ki so ga obdali še z jarki, odpornimi gnezdi in minskim poljem. Leta 1943 so ga borci Prešernove brigade dvakrat napadli. Zadnji napad so napravili oktobra 1944, a ga zaradi izredne utrjenosti in sovražnikove čuječnosti niso mogli zavzeti. Na rečnem ovinku pri praproškem mostu se v Selšči-co izliva Sredniška grapa izmed Planice in Hrastnika. Nad njenim sklepom je viden zaselek Srednik, za robom pa je skrita vas Lavtarski vrh (740 m), nameščena na položni polici med Planico (823 m) in Hrastnikom (806 m). V urbarju iz leta 1291 je imenovan Hrastnica. Sedaj spada v kranjsko občino in ima cestno zvezo skozi Če-pulje s Kranjem. Na terasi ob desnem bregu Selščice stoji gruča hiš vasi Praprotno (392 m, 96 pr.). To je prva selška vas. Med cesto in reko je nekdanja gostilna Kazina, njej nasproti spomenik NOB iz železa. Z nasprotnega brega se dviga hrib Hrastnik, ki je sedaj ves pokrit z gostim, mladim smrekovim gozdom. Njegovo sleme sega do Lav-tarskega vrha. Na Hrastniku so partizani v januarju 1942 sestavili Selško četo. Ta se je mesec dni zadrževala v močno zasneženem hribu. Ko se je potem premestila čez Planico, so jo nad Crngrobom obkolili Nemci, pri čemer je več borcev padlo, med njimi tudi heroj Stane Žagar. S Praprotna se dviga nova cesta, prikladna celo za kamione, k Tomažu nad Praprotnim (prej Sv. Tomaž) (666 m, 46 pr.). Kakor na Hrastniku je tudi tu vzhodno pobočje zgrajeno iz peščenjaka, zahodno pa iz skrilavca. Na stiku teh plasti so včasih izkopavali gnezda živosre-brne rude. Sončna, višinska lega prija sadnemu drevju. Staro vaško ime je bilo Kozlov hrib, nemško pisane listine ga imenujejo Pogsrukke. Pozneje se je vasi prijelo ime cerkve, ki stoji na razglednem, 655 m visokem vršičku. Cerkev izvira iz romanske dobe, a je bila večkrat predelana in preslikana, posebno temeljito po letu 1848. Leta 1944 so jo eksplozije močno poškodovale, vendar je zdaj za silo obnovljena. Od Sv. Tomaža drži markirana pot na Lubnik mimo Zalubnikarja, čigar mogočna domačija stoji pod razvodnim slemenom na selški strani, a spada k Breznici. Nedaleč od Kozine je ob izlivu Luše v Selščico vhod v dolino Luše in v svet pod Starim vrhom (Glej poglavje Luša!). Selška cesta zavije po mostu, dograjenem leta 1961, čez Lušo. Na travniku onstran Sore je grob Poljaka Szadevskega, ki je v vrstah partizanov padel 1. 1944. Pri Bukovici doseže cesta odprto Bukovško polje, ki je osrednji del Selške doline. Bukovica (395 m, 141 pr.) je raz- prostrta ob cesti. Nekatere hiše, npr. pri Cotu in Kalanu, se odlikujejo po lepih starih stavbnih elementih. Nekateri podboji so izdelani iz loškega konglomerata. Cerkev sv. Florjana, ki stoji vrh terase nad poljem, je baročno predelana gotska stavba. V zadnjih letih so v njej zasledili srednjeveške freske. Vas ima šolo, podružnico loške šole, KUD, gasilsko društvo in poslovalnico KZ Škofja Loka. Onstran polja ob vznožju skrilavega hribovja, iz katerega se odpira dolina Bukovščice, stoji precejšnja vas Ševlje (430 m, 123 pr.). V nemščino prevedeno ime Erla, ki ga nahajamo v listinah, kaže, da prihaja od izraza jelševje. Zahodno od vasi se izpod Sv. Mohorja odpira grapa Jablenovce, kjer so sledovi starega železovega rudnika. Ko so rudnik opustili, so se rudarji naselili v sosednji tesni grapi Bukovščice in ustanovili vas Knape (445 m, 79 pr.) ki je prvikrat omenjena šele leta 1642. Začeli so kmetovati, rudo so pa še dalje iskali, pod Po-zirnom so še vidni rovi, kjer so kopali vse do leta 1875. V gornjem delu grape stoji v kotlu pod Špičastim hribom (835 m), kjer se steka več potokov, vas Bukovščica (450 m, 101 pr.). V dnu grape je jedro vasi s cerkvijo, šolo in trgovino, zahodno od tod so pa našli prostor zaselki: Kras v Potoški grapi, kjer je mlin; v hribu severno od njega Laško; na polici pod Sv. Mohorjem Hrib in Dunaj. Laško se imenuje po lazu, kjer so senožeti, Dunaj so pa imenovali iz šegavosti kot protivesek imena Laško, ki so ga napačno razumeli. Cerkev je kakor toliko drugih stavb na Selškem pokrita s skrilom. Izvira s konca 13. stoletja in ima ohranjene še romanske poteze. Njena zanimivost so freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja, baročni oltar, ki ga je izdelal Štefan Šubic, in slike na stranskih oltarjih, delo Ivana Franketa iz leta 1887. Prijeten vtis napravlja s skrilom krito znamenje v pokopališkem zidu, ki obkroža cerkev. Pod Špičastim hribom stoji nasproti Čepulj vas Strmica (565 m, 53 pr.), ki je bila v času loškega gospostva sedež županije za vsa okoliška hribovska naselja. Pripada ji zaselek Štibrnica. Skozi vas se vzdiguje popravljena cesta iz Ševelj čez Čepulje, ki veže Selško dolino s Kranjem. Po slemenu, ki loči Bukovščico od Besnice, gre markirana pot s Čepulj k Sv. Mohorju (951 metrov), ki se kot mogočna kopa dviga nad nižjim skri-lavim hribovjem okrog Bukovščice. Njegovo strmo prisojno reber pokriva gozd, vrh je pa zaobljen v majhno ravnico. Zaradi lepega razgleda je Sv. Mohor izletni cilj Bukovica in Bukoviško polje, fot. ing. T. Mlakar planincev. S Šentjošta je hoje dve uri, iz Selc eno, iz Podnarta dve uri. Cerkev, ki je do vojne kronala vrh, je bila uničena in je delno obnovljena. Tod so prečkale hribovje kurirske poti, večkrat se je tu utaborila Loška četa. Cankarjev bataljon je imel borbo pri Sv. Mohorju že decembra 1941, decembra 1943 se je pa tod zmagovito spoprijela z Nemci Prešernova brigada. Na položnejših policah pod vrhom je nameščenih nekaj manjših naselij. Kjer se skrilavo sleme, ki se dviga od Ševelj, prislanja na apnenčasto kopo Sv. Mohorja, je postavljena vas Pozirno (613 m, 45 pr.) s kmetijami, ki imajo nadstropne hiše s skrilastimi, strehami. Iz Pozirna drži pot na vrh skozi Zabrekve (860 m, 50 pr.), ki stoji v zahodni rebri. V uleknini severno od vrha je zaselek Bezovnica pod Bezovniškim vrhom (941 m). Tam gre markirana pot na savsko stran, kjer je nekdaj pripadalo loškemu gospostvu vse ozemlje okrog Besnice, svet na desnem bregu Lipnice in hribi pod vzhodnim robom Jelovice. Iz Bezovnice gre pot v Podblico, od tam pa ali skozi Nemilje dol k Savi ali čez Jamnik v Kropo. Po izletu v Bukovščico nadaljujmo pot od Bukovice v Selca! Nedaleč od Bukovice je pod bregom Stirpniške-ga hriba postavljen spomenik 19 talcem, ki so jih Nemci tod ustrelili spomladi leta 1943. Izdelan je po zamisli mojstra Plečnika. Pod stropom visijo koli, ob katerih so bili talci privezani, ko so jih streljali, v kamen so pa vklesane pomenljive besede: »Vsak izmed nas je klas — za vas zorimo, kjerkoli trohnimo«. Sredi dolinske ravnine je nameščena od enega do drugega brega Dolenja vas (410—417 m, 269 pr.). Stare listine jo imenujejo Srednja vas — Mitterdorf, pač z ozi-rom na njen položaj sredi med Bukovico in Selci. V 13. stoletju je že obsegala 13 kmečkih posestev. Čeprav ima polje na ravnem, je vendar od leta 1870 v številu prebivalstva nazadovala. Nekatere hiše še razkazujejo častitljivo starost in vzbujajo ponos s svojo mogočnostjo in skladnim razporedom zamreženih oken v kamnitih okvirih in s skrilastimi strehami, ki so tako svojske za Selško dolino. Posebno značilne so hiše pri Španu št. 41, kjer je tudi gostilna, pri Zikovcu št. 16 in pri Martinčku št. 49. Zal je kmečke ljudi obšla modna miselnost, da je treba staro zamenjati z novim. Namesto da bi povečali udobnost notranjih prostorov in očistili zunanjost, odstranjujejo stavbne elemente (vratne podboje, kamnite okenske okvire, kovane mreže, baročne okraske pročelij), torej prav tisto, kar naše vasi tako prijetno loči od drugih krajev in jim daje pečat svojske kulturne tradicije. V Dolenji vasi gre cesta na levi breg Sore. Svoje čase je bil most lesen in je imel skodlasto streho, potem je bil brez strehe, leta 1960 so naredili novega iz betona. Nov je tudi jez, ki ga je voda januarja 1954 pretrgala, Sora se tod v brzicah prebija skozi plasti trših apnencev. Selca s Kuclja, zadaj Dolenja vas in Lubnik, fot. Fr. Planina V rečni strugi je postavljen vodomer, ki meri vodno stanje od leta 1949. Iz Dolenje vasi je doma Anton Ramovš, strokovni pisatelj — geolog. V hribovju južno od Dolenje vasi so raztresene domačije vasi Stirpnik (635—740 m, 72 pr.). V srednjem veku so bile tam tri kmetije. Vas je bila sedež stirpniške županije, ki je obsegala v glavnem okoliško hribovje in Lušo. Ze v srednjem veku se je tod število hribovskih kmetij zmanjšalo. Na opustošenih kmetijah so se v 16. stoletju marsikje naselili kajžarji. Skrilavo hribovje je po slemenih precej uravnano in obdelano, proti dolini pa padajo gozdnati bregovi. Pod Stirpnikom se vlečejo plasti kremenastega konglomerata in modrosivega glinastega skrilavca, ki se je usedal v morju v karbonski dobi pred kakimi 230 milijoni let. Pred prvo svetovno vojno so skrilavce lomili za strešne ploščice, dokler ni skrilo-loma zasul zemeljski plaz. Dalje v dolini stoje Selca (432 m, 579 pr.). Na polju pred vasjo vidimo pokopališče s kapelo, v kateri je skupina Križanja, kiparsko delo domačega ljudskega umetnika Ivana Grošlja in kiparja Urbanije. Na pokopališču je grob Krekove matere, desno pod bregom je gruča no- Topoljske njive, zadaj Zabrekve in Mohor, fot. Fr. Planina vih enodružinskih hiš na Klincu. Selca so podobno kot Poljane postavljena pod prisojni breg in v grlo grape, po kateri priteka Selnica v Soro. Selnico so po vojni regulirali. Selca so staro središče kmečkega dela doline, sedež nekdanje župani je in občine ter stare obsežne fare. Od 13. stoletja dalje je bilo tod 18 gruntov, leta 1870 so štela 76 hiš s 492 prebivalci, leta 1961 99 hiš s 498 prebivalci. Z ustanovitvijo velikih komun leta 1955 so Selca prenehala biti sedež občine. Leto dni prej sezidana občinska hiša rabi sedaj za pošto. Središče vasi napravlja vtis trga, ob njem so razvrščene značilne stare in nove stavbe, pri kraju stoji kapelica s slikarijo Janeza Gosarja. Onstran mostu je ob Selnici domačija V Stoku, nekdanji dom Janeza Ev. Kreka, organizatorja krščansko socialnega delavstva in zadružništva, ki je mnogo storil za gospodarski in kulturni napredek Selške doline. Štok je bil dom Krekovega očeta, ki pa je kot učitelj služboval po drugih krajih. Po očetovi smrti se je mati z otroki preselila v Selca in v Štoku odprla majhno trgovino. Tako so bila Selca Krekov pravi dom, čutil se je Selčana in še v zrelih letih vedno zahajal sem. Po materini smrti leta 1903 so Štok podrli in sezidali prosvetni dom, imenovam Krekov dom. Leta 1922 so v pročelje vzidali spominsko ploščo z reliefom, umetniškim izdelkom Lojzeta Dolinarja. Ko so ob okupaciji prišli v Selca Nemci, so takoj zahtevali odstranitev te plošče. Po osvoboditvi je v Stoku Mladinski dom. Vstran od ceste je nekaj značilnih starinskih hiš, npr. Blaznikova in rojstna hiša zgodovinarja dr. Franca Kosa, ki je zbral dragocene podatke za zgodovino Loke. Zgodovinar velike veljave je bil tudi leta 1972 umrli sin dr. Milko Kos, medtem ko je bil drugi sin Gojmir Anton slovit slikar. Na pročelju hiše je vzidana spominska plošča z glavo Franca Kosa. Več hiš ima strehe pokrite s skrilom iz Nemilj, ki izvira od triasnih skrilavcev. Ob vhodu v vas stoji na terasi nad cesto velika cerkev, ki ima v glavnem oltarju Langusovo sliko sv. Petra, sliki sv. Štefana in Martina v stranskih oltarjih ter Križev pot so Layerjevo delo. V prejšnjem stoletju je v Selcih delala Grošljeva podobarska delavnica, iz katere izvira mnogo rezbarskih in kiparskih del v dolini. Znana je bila tudi delavnica Podnartovcove Micke, ki je izdelovala slike na steklo. Šola na koncu vasi je podružnica šole v Železnikih. Vas ima kulturno-prosvet-no, turistično in gasilsko društvo ter lovsko družino. Nekaj Selčanov se bavi še s kmetijstvom, drugi so zaposleni v obrti in industriji. Ob Sori ima Alples s Češ-njice lesno-predelovalni obrat. Središče doline se je po vojni premaknilo v Železnike, kjer je vrsta industrijskih podjetij. Med zadnjo vojno se je v Selcih bojevala Prešernova brigada, ko je 23. januarja 1944 istočasno napadla Nemce tod in v Železnikih. Iz Selc je izšel Oto Vrhunec-Blaž Ostrovrhar, pesnik in komandant škofjeloškega odreda. Selca imajo lepo hribovito okolico in so izhodišče planinskih izletov k Mohorju, k Sv. Križu, v Dražgoše, k Sv. Miklavžu, na Jamnik, Šentjošt itd. Planinstvo v Selški dolini je pospeševal dr. Rudolf Andrejka, pravnik in pisatelj, ki je dolga leta domoval v Selcih, bil tajnik že v začetku tega stoletja ustanovljene Selške podružnice SPD, zaznamoval vrsto planinskih poti in po prvi svetovni vojni vodil dela pri gradnji Krekove koče na Ratitovcu. Zgornja Luša, fot. ing. T. Mlakar Na severni strani Selc je hribovje iz apnenca. Na uleknjenem slemenu za gričem Rismovcem leži vas To-polje (684 m, 60 pr.). Cestni klanci premagujejo 250 m višinske razlike. Hiše so krite s skrilom, njive se vrstijo v pasovih, ki se vijejo po višinskih črtah bregov. Na prevalu nad vasjo, kjer se svet prevesi v dolino Selnice in je odprt razgled v stene Jelovice in Ratitovca, je postavljen kamnit čok v spomin, da je na tem mestu padel 5. aprila 1945 komandant Škofjeloškega odreda Anton Vrhunec-Blaž Ostrovrhar, po katerem nosi ime tudi ena od loških ulic. Rodil se je leta 1915 v Selcih, bil ključavničar in delavec v Kranju, med okupacijo je opravljal važne vo- J. Stari vrh, 1217 m 2. Mladi vrh, 1374 m 3. Razgledišče, 1125 m 4. Loška koča, 1032 m 3. Orebljica, 97» m 6. Preval, 929 m 7. Kmetija Hribovšek, 910 m 8. Blegoška cesta, 865 m 9. Zapreval, 860 m 10. Crnovec, 703 m U. Parkirišče Streluš, 600 m A Spodnja postaja dvosedežraice, 588 m B Vmesna postaja dvosedežnice, at>4 m C Zgornja postaja dvos.edežnice, 1034 m D Spodnja postaja I. vlečnice, 874 m E Zgornja postaja I. vlečnice. 1196 m F Spodnja postaja II. vlečnice, 811 m G Zgornja postaja II. vlečnice, 856 m Stari vrh vrh od severovzhoda, narisal M. Masterl jaške posle pri raznih enotah od komandirja čete do načelnika štaba Gradnikove brigade, dokler ni po svoji želji prevzel komande Loškega odreda. Leta 1943 je na Zirovskem vrhu prebijal nemški obroč. Na mnogih mitingih je recitiral pesmi, ki jih je sam napisal. Zbirko 5ifl M. MASTMI njegovih Pesmi padlim borcem je natisnila partizanska tehnika v Martinj vrhu. Na nasprotni strani doline stojita na terasah, kjer se končuje nižji skrilavi svet in se pričenja skupina koničastih kucljev iz triasnega apnenca, vasici Spodnja in Žičnica na Starem vrhu, fot. ing. P. Pokom Zgornja Golica (590 in 780 m, 64 pr.). Stožčasta Miklav-ška gora nad vasjo z višino 954 m je okronana s staro cerkvijo, ki izvira iz časov prehoda romanike v gotiko in je bila med vojno hudo poškodovana. LUŠA Dolina Luše je vsa zajedena v skrilasto hribovje. Od izliva potoka je spočetka ozka in obdana z gozdnatima bregovoma, po dnu se vlečejo podolgasti travniki, ki jih spremljajo cesta, potok in struga za mlin. V dolino gre cesta, ki so jo leta 1970 razširili za dostop na smučišča Starega vrha. Kmalu se bregova razmakneta in pojavijo se posamezne hiše Spodnje Luše (419—428 m, 88 pr.). Novejše stoje ob cesti, starejše na terasi nad cesto. Z južne strani priteka izpod Sv. Tomaža Vodečkarica, malo dalje z nasprotne strani Grapa, ob kateri stoji zaselek istega imena, kjer plošča na Ambruščevi hiši št. 10 pripoveduje, da se jq tam leta 1804 rodil »oče poštne znamke« Lovrenc Košir. Danes se nam zdi uporabljanje znamk samo po sebi razumljivo. Toda do leta 1837 je pošta za vsako pismo posebej izračunavala pristojbino in jo je bilo treba plačati v gotovini. Tedaj je Anglež Hill predlagal poenostavitev poštne tarife in svet smatra njega za izumitelja znamke. Dokazano je pa sedaj da je Košir iz Luše, ki je bil takrat knjigovodja na Dunaju, leto dni prej predlagal avstrijski vladi, naj, uvede frankiranje pisem s posebnimi znamkami, že leta 1835 je pa v Ljubljani govoril o svoji zamisli z Angležem Galwayem, kar je najbrž dalo pobudo za Hillovo reformo. Čeprav je avstrijska vlada zavrnila Koširjev predlog, je vendar pravi zamislec znamke in z njegovo uvedbo združene poštne reforme rojak iz Luše. Njegova rojstna hiša je bila takrat preprosta bajta, sedaj je velika, prezidana. Sedanji gospodar, Koširjev sorodnik, hrani knjigo za vpis obiskovalcev. Na Starmanovo žago, ki stoji sedaj opuščena ob koncu Spodnje Luše, so se zatekli partizani pred Nemci, ki so bili v hribu v zasedi, nakar so jih Nemci obstreljevali z zažigalnimi bombami in uničili veliko zalogo lesa. Ob sovodnji Luše in Pustotnice se začne Zgornja Luša (450 m, 58 pr.). Vas je bila pomembno zatočišče partizanov na prehodu iz Poljanske doline na Gorenjsko. Pu-stotnica priteka iz Pustot na južni strani. Pustote so včasih imenovali opuščene kmetije. Ker je malo ravnega sveta in osojni položaj ni ugoden za kmetovanje, so že v srednjem veku tod mnogo kmetij opustili. Danes je v grapi Pustotnice nekaj kajž. Kajža znanega ljudskega pesnika Pustotnika, ki je po prvi svetovni vojni nastopal po ženitovanjih s svojimi prigodnicami, ne stoji več. Nad sklepom grape se dviga sleme Medvednika (943 m) in Krivega brda (885 m); čez preval Predole (694 m) gre pot v Delnice na poljanski strani. Na policah nad grapo Pu-stotnice je nameščenih več vasic. Rantovše spadajo k Luši; Krivo brdo (650 m, 5 pr.), Jarčje brdo (655 m, 16 pr.) in Mlako nad Lušo (700—750 m, 31 pr.) so pa šteli k Javor jam, čeprav leže na selški strani. Vpliv bolj naseljenih in gospodarsko močnejših krajev v prisojnem delu Loškega pogorja je segal čez razvodje tudi na osojno stran. Na slemenu pri Jarčjem brdu stoji cerkev sv. Valentina, ki jo je leta 1854 delno prezidal loški stavbenik Molinaro. Mimo nje gre markirana planinska pot iz doline na Stari vrh. Potok Luša nastaja iz Črnovške in Dragobaške grape. Prva prihaja izpod Mladega vrha in teče pod kmetijo Črnovec. Ob Črnovški grapi se razširjeni del ceste konča na parkirnih prostorih (588 m) ob spodnji postaji staro-vrške dvosedežnice. Od Škofje Loke do tod je 13 km ceste, v zimski sezoni vozijo sem Transturistovi skibusi. Sedežnica je dolga 1160 m, povzpne se 440 m visoko in prepelje na uro do 900 oseb. Zahodno od vasi Zapreval drži čez blegoško cesto, zgornjo postajo (1030 m) ima vštric Loške koče. Severni bregovi Starega vrha so odlična smučišča. Od blegoške ceste je z višine 874 m speljana vlečnica do višine 1196 m tip pod samim vrhom. V Zaprevalu se je razvil kmečki turizem, posebno znana postojanka je pri Zgajnarju. Nasproti spodnje postaje dvosedežnice je prostor za letoviške hišice, možnost za gradnjo takih hišic se odpira tudi na prisojni poljanski strani Starega vrha od Četene ravni mimo Podvrha. Nad Dragobaško grapo stoji v prisojni legi Dragoba-ček, sosed Stirpnika, nad njenim sklepom pa Hodice in Rastovke, zaselka Zgornje Golice. Črnovško in Dragobaško grapo loči klinasto sleme, ki se dviga od njunega sotočja v Zgornji Luši proti zahodu. Po slemenu gre iz Luše strma steza, naokrog skozi Črnovško grapo je pa speljana nova cesta na Ravne nad Lušo. Glavne kmetije stoje na obsežni, položni polici. Njive se vijejo kakor vzporedno položeni srpi preko vzhodnega dela slemena. Ime je lep primer, kako so davni naselniki smiselno imenovali svet, ki je bil prikladen za obdelovanje in naselitev. (Primerjaj Dolenje in Gorenje Ravni na poljanski strani in Ravne pod Ratitovcem!) Badjura piše v Ljudski geografiji, da ime Ravne označuje v brežnato reber nad dolinami posajene police podolžnih oblik z njivami in bolj skromno vasico. Zemljevid slovenskega ozemlja, ki ga je izdala Slovenska matica leta 1922, na- Lenart nad Lušo, fot. ing. P. Pokom vaja 16 Raven. V višini 758 m, kjer se sleme docela izravna, stojijo cerkev, župnišče, gostilna s trgovino in osnovna šola. Temu delu pravijo Lenart nad Lušo (107 pr.). Cerkev je bila med vojno uničena in je sedaj nova. Ko so napravili novo cesto, so postavili k cerkvi znamenje s freskami Janeza Šubica. S pokopališča okrog cerkve je obširen razgled. Posebno lepo se vidi nasproti ležeča vas Zapreval in nad njo Loška koča pod Starim vrhom (glej poglavje »Kraji pod Starim in Mladim vrhom« pri opisu Poljanske doline!). Pri Sv. Lenartu je bil 27. julija 1941 prvi sestanek komunistov iz loškega rajona; na njem so sklepali o oboroženi vstaji in o ustanovitvi Poljanske čete. Mimo šole se vzpenja vozna pot dalje v Rovt, ki ima kmetije raztresene pod obronki Mladega vrha. Domačini uporabljajo edninsko obliko: v Rovtu, iz Rovta, uradno ga pa imenujejo Rovte. Naselje se razprostira v višini 810 do 960 m. Njive leže na prisojnih policah. Znaten dohodek daje les. Hiše so prostorne, zidane enonadstrop-nice, značilen primer loško-cerkljanskega tipa. Tudi kozolci so zidani in veliki. Najvišja kmetija — Debelakova — ima novo, sodobno urejeno stavbo. Neki vojni ujetnik iz Ukrajine, ki je bil med prvo svetovno vojno dodeljen v Rovt na delo, je takole označil takratno življenje kmetov v Rovtu: »Stanujejo kakor graščaki, oblačijo se kakor baroni, delajo kot črna živina, jedo pa kakor prašiči.« Na blegoški cesti, ki gre nad Debelakovo domačijo vprek pobočij Mladega vrha, se je odigral prvi večji partizanski nastop na loškem ozemlju. Spominska plošča Debelakova kmetija v Rovtu, jot. ing. T. Mlakar ob cesti pravi o njem tole: »12. decembra leta 1941 je Cankarjev bataljon pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča in komisarja Staneta Žagarja napadel in uničil na tem mestu nemško policijsko kolono. Ta pomembna zmaga je bila uvod v Gorenjsko decembrsko vstajo.« Nemcev je obležalo 46, le eden je ušel. Partizani so dobili obilen plen, oborožili so se s prvimi brzostrelkami. OD SELC DO ŽELEZNIKOV Za Selci se od dolinske ceste odceplja na južno stran cesta, ki gre ob obratu Alplesa čez Soro in pod Miklav-ško goro v Golico, na severno stran pa cesta, ki se v zavojih vzpenja v Kališe. Takoj zatem se dolina zoži, z obeh strani se k Sori primaknejo apnenčasti hribi, a se SELCA-ZELEZNIKI ,1 Partizanski vrh UiH ^ Pašni vrh 1284 Lonk IPODLOf. "oesenS4' ec KRAJI POD JELOVICO )* $ O S Solo brdo Is v vp-ou JAMNIK f cvv . ^ cerkvi 1168 $ Kali sni k PODBLICA Lajška gora \ pečehm fJe|enš5e //73 Klovak RUDNO SELSKE LA3SE Kres ,565 S a> Sv. Križ % KALISE CEŠNOIOA ,STUDENO ■ SELCA -fy-štedi vrh 1145 Dki ■6-Špik 662 Zavrnik A ♦ zšž/ SMOLEVA %) C , a al Penovnike u> X Q Kovaški vrh ^s 6U1 1085 Vancovec »O Strmec r> <>-335 OSTRI VRH/ M 354 S. Miklavska gora Z km spet kmalu razmaknejo in se na majhni ravnici pojavi prvi predkraj Železnikov — Studeno (455 m, 202 pr. leta 1961), ki je bil do priključitve leta 1966 samostojna vas. V starih listinah je imenovana Chaltenueld. Dolinsko dno, kjer se širi na progaste grude razdeljeno polje, je nekoliko vlažno. Vas je prislonjena pod prisojni breg. Leta 1961 je petina vaščanov živela od kmetijstva. Vedno bolj se zaposlujejo v industriji. Poleg starih kmečkih Češnjica, levo bloki na Kresu, desno tovarna Alples, fot. ing. T. Mlakar domov rastejo nove delavske hiše. Vas prehaja že v sosedno Češnjico. Zaselek Rantovše nad Lušo, joto P. Pokom Železniki: Racovnik, fot. Fr. Planina / Na severni strani se nad Studenim dviga Sleme (883 m). Z vrha pred njim se razgleduje cerkev sv. Križa (872 m), znamenita po freskah na pročelju, ki so delo furlanskih mojstrov iz srede 15. stoletja. Med vojno je bila cerkev poškodovana, ker je rabila belogardistom za postojanko in jo je Prešernova brigada marca 1945 z bojem zavzela. Na polici pod njo stoji gručasta vas Kališe (750 m, 60 pr.). Prisojni breg je moral biti naseljen že v predzgodovinski dobi, kakor se da sklepati iz Pečniko-ve omembe grobov iz hallstattske (starejše železne) dobe. Na Štalici pod vasjo ležijo kupi slabo izkoriščene žlindre, ki pričajo o precej zgodnjem fužinarstvu. Z južne strani se proti Studenemu odpira izmed Mi-klavške gore (954 m) in Špika (882 m) žlebasta, strma Studenska grapa. V njej ni nobenega naselja, pač pa stoji nad njenim sklepom vasica Ostri vrh (875 m, 56 pr.), ki je dajala jeseni 1942 zatočišče majhni partizanski bolnišnici. V njeni soseščini se začenja raztegnjeni Martinj vrh. Dostop ima po cesti skozi dolino Smoleve. Drugi Železnikom priključeni kraj je Češnjica (450 m, 524 pr. leta 1961). To je geografsko središče doline, saj se tod končuje njen širši in se začenja tesni, debrasti del, severozahodna smer doline prehaja v jugozahodno, s severa se odpira stranska dolina Češnjice izpod Jelovice, s severozahoda pa dolina Dašnjice izpod Ratitovca. Iz doline se loči cesta čez Jelovico v Bohinj. Češnjica je kraj, ki je v Selški dolini v zadnjem času najbolj napredoval. V urbarju iz leta 1291 je pod imenom Cher-steten vpisanih devet kmetij. Pri štetju konec 1869 je imela 28 hiš in 231 ljudi, leta 1961 pa 84 hiš in 524 ljudi. Posebno v zadnjih letih, odkar so nove ceste omogočile avtomobilski promet čez Jelovico in je zboljšana zveza po Selški dolini, ji je razvoj zelo olajšan. Za kmetije je najbolj pomembna živinoreja. Skupno s Studenim in Podlonkom imajo pašo za Kosmatim Ratitovcem na planini Klomu, ki prehranjuje 50 glav živine. Važnejša je pa nekmetijska dejavnost, ki je tolikšna, da se Češnjica že kar urbanizira. Na Češnjici in na Rudnu je bilo v prejšnjem stoletju razvito sodarstvo kot hišna obrt. Leta 1902 so ustanovili na Češnjici sodarsko zadrugo, leta 1910 tudi v Železnikih. Zelo pomembna je bila Lesnoproduktivna zadruga, ki so jo osnovali leta 1937 na Češnjici, da so se osamosvojili od lesnih trgovcev. Po osvoboditvi so se te tri zadruge združile v Lesno zadrugo. Ta se je leta 1964 razrasla v Lesnoindustrijsko podjetje (LIP) Cešnjica in se končno leta 1969 preimenovala v Alples, ki je sedaj največje industrijsko podjetje doline. Obrat je najsodob-neje mehaniziralo in leta 1971 dogradilo še obsežno tovarno pohištva. Tako zdaj razen ohišij za radijske in televizijske sprejemnike, glasbenih skrinj, gramofonov in Železniki: Trnje, levo nad cerkvijo Skovine, fot. ing. T. Mlakar opreme za predsobe izdeluje še smiselno kombinirano sobno pohištvo in zaposluje okrog 700 ljudi. Ob velikih tovarniških stavbah je nastalo znatno delavsko naselje, v zadružnem domu so odprli samopostrežno restavracijo in dvorano za kino, zgradili samski dom in poskrbeli za dotok nove delovne sile. Velik del izdelkov izvaža Alp-les v ZDA in v zahodno Evropo. Manjše podjetje je Čev-Ijarna Ratitovec, ki zaposluje nad 70 oseb, največ žensk. Izdelujejo predvsem moško obutev in sodelujejo z ži-rovsko Alpino. Letno prodajo okrog 90.000 parov čevljev. Precej ljudi se vozi na delo na Češnjico in v Železnike iz drugih krajev doline, mnogo se jih je po vojni že stalno naselilo tod, saj je na Češnjici še največ prostora v tem delu doline. Razen ob Alplesu so zgradili nove stanovanjske stavbe v dolini Češnjice in pod Kresom, v zadnjem času pa v dolini Dašnjice. Na Češnjici je nova poslovalnica Ljubljanske banke, tu sta dve trgovini in dve gostilni, znana Turkova gostilna Ratitovec in Jelen-kova. V kraju sta Delavsko prosvetno društvo Kres in športno društvo Alples. Češnjica je izhodišče za ture na Ratitovec in skozi Dražgoše na Jelovico. Sami Železniki v starem obsegu so naselje čisto svoje vrste. Postavljeni so v tesni debri, kjer ni prostora za polje. Hiše se vlečejo po ozkem dnu doline v dolgi sklenjeni vrsti in kažejo nekam nenavadno, tuje lice. Vklenjena med zidove in pod oboke mostov hiti med njimi reka Sora. Iznad njenega levega brega se vzpenjajo strmine Štedl vrha (1145 m). Za njimi kipijo v nebo prepad-na pobočja Gladkega vrha (1667 m) v Ratitovcu, seveda jih pa iz ozke doline ni videti. Z nasprotne, južne strani se dvigajo med Smolevo in Studensko grapo Špik (882 m) in Strmec (954 m), med Smolevo in Zadnjo Smolevo pa Kovaški vrh (841 m) ter Vancovec (1085 m). Pozimi sonce več tednov ne posije čez te vrhove v dolino. Le od Češnjice sem ima dolina nekoliko planih tal, kjer je polje za dve kmetiji v Škovinah. Drugi del Železnikov — Racovnik, Trnje in Gorenji konec so bili skozi stoletja fužinarsko naselje, podobno kakor Kropa onstran Jelovice. Valvasor je označil Železnike takole: »Ime se je rodilo iz kovinskega sadu, namreč iz železa. Delijo se v dva dela, ki sta četrt ure vsaksebi. So last deželnega kneza in imajo mnogo velikih in lepih zidanih hiš. Tu izdelujejo mnogo železa, iz njega pa vsake vrste orodje, zlasti obilo žebljev. Mnogo železa izvažajo v Italijo, ker tod močno trgujejo z Italijani.« Nastanek in razvoj Železnikov opisuje zgodovinar dr. P. Blaznik. Freisinški škofje, ki so bili fevdalni gospodarji vsega loškega ozemlja, so Železniki: plavž v Gorenjem koncu, fot. Tomaž Planina že leta 1277 dobili od Rudolfa Habsburškega rudarski regal, tj. pravico do vseh rud na svojih posestvih. Okoli leta 1340 je škof Albreht naselil ob hitro tekoči vodi, kjer je bilo dosti vodne moči in v bližini železova ruda, fužinarje iz Furlanije. Podelil jim je del doline brez Škovin, to je svet, kjer sedaj stoje Železniki in Jeseno-vec. Daroval jim je tudi travnik ob Dašnjici, ki priteka v Soro pri Češnjici. Tam še sedaj pravijo »V ješah« (die Esse = ognjišče v fužini). Furlanski fužinarji so prišli menda iz Palmanove. Valvasor omenja štiri bogate fu- Maketa vigenjca v muzejski zbirki v Železnikih, fot. Tomaž Planina žinarske družine — Plavci, Peri, Petrazzi in Amotta. Na stavbah se še vedno pozna furlansko-benečanski vpliv. Mnoge od njih imajo nadstropne pomole — palmade — in železne polknice. Najstarejša hiša ima ime Plnada. Za orodje, za vrste železa in žebljev ter za razne opravke pri delu so uporabljali furlanska imena. Okoličani so Železnike še v prejšnjem stoletju imenovali Lahovše. Za delavce so dobivali Nemce iz Krope, Tržiča in Borovelj. Profesor Franc Ramovš je bil mnenja, da od teh izvira njihova posebnost v govorici — pogrkovanje. Bere se, da sta v 17. stoletju delala v Železnikih dva plavža, dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon ter vrsta vigenjcev s 110 ješami in je bilo skupaj z rudarji, oglarji in tovorniki okrog 2000 zaposlenih. Še po prvi svetovni vojni je stal zid nekdanje fužine na Jesenovcu. Rudarji so bili Slovenci. Bobovec so zbirali po Kovaškem vrhu, v Smolevi, okoli Lajš in Dražgoš, nosili so ga pa tudi čez hribe s poljansko strani. V Vancovcu so nekaj časa kopali tudi manganovo rudo. Oglje so žgali v okoliških gozdovih. Žeblje so fužinarji prodajali v Italijo in v Levant, tovorili so jih v sodčkih čez Petrovo brdo. Fužinarji so uživali mnogo svoboščin, plačevali so pa dajatve v denarju in so morali v času vojne braniti loški grad. Njihove spore je razsojal loški glavar. V 16. stoletju si je deželni knez prilastil pravico nad rudniki in hkrati nad gozdovi. Pravico do kopanja rud je namesto škofa podeljeval rudarski sodnik za Kranjsko. Fužinarji v Železnikih so izkoristili nasprotja med freisinškim škofom in deželnim knezom in so nehali plačevati dajatve v Loko. Lastili so si tudi pravico do gozdov, ki so jim bili potrebni zaradi oglja in so bili do tedaj nesporna last loške gosposke. S kmetskimi podložniki, ki so tudi sekali les za svoje potrebe, je prišlo večkrat do spopadov. Pod-lonkarji so v 17. stoletju železnikarske ogljarje s silo pregnali. Soričani so jim zagradili drčo in jih nagnali. Leta 1717 so kmetje uničili kopišča v Farjem potoku in na Blegošu. V Martinj vrhu je bil pri spopadu za gozd celo neki kmet ubit. Spori so trajali več kot sto let. Za gozdove na Jelovici so se fužinarji pravdali tudi z blejsko gospoščino od 1699. do 1850. leta. Nasprotstvo med Zeleznikarji in okoliškim kmečkim življem je bilo opazno še pred nekaj desetletji in je zamrlo šele v zadnjem času. Pospeševal ga je tudi različen način življenja. Fužinarske družine so bile premožne, od njih odvisno delavstvo je pa sicer skromno živelo, vendar se je ostro ločilo od kmečkega prebivalstva v dolini. Škovine, ki so kmečki del Železnikov, so vedno ostale ločene od fuži-narskih delov in so do leta 1920 spadale pod selško faro, ne pa pod Železnike, ki se jih držijo. V dobi kapitalizma je fužinarstvo začelo hirati. Ruda je postajala dražja in tudi oglja je v bližini začelo primanjkovati. V prejšnjem stoletju sta začeli majhne, zastarele obrate dušiti konkurenca močne angleške, švedske in ruske industrije ter visoka carina. Fužinarji v Železnikih so se združili v dve delniški družbi, a tudi to ni izboljšalo položaja. Leta 1866 so imeli večino delnic mogočni Globočniki, leta 1909 so ostali edini lastniki fužin in jim je pripadla naloga, da pokopljejo fužinarstvo, ki je skozi 500 let dajalo življenje Železnikom. Fužine so Globočniki spremenili v žage, plavž je zadnjikrat talil rudo leta 1902, utihnil je »norec«, tj. veliko kladivo, ki je včasih razbijalo, da se je ves Gorenji konec tresel. Za prebivalstvo je nastopil čas životarjenja. Leta 1933 so skušali obnoviti žebljarstvo, a se poskus ni posrečil. Fužin in vigenjcev ni več, nekaj so jih podrli, nekaj predelali, zadnji vigenjc so porušili na Jesenovcu po prvi svetovni vojni. Po srečnem naključju je ostal plavž v Gorenjem koncu. Ta del zdaj imenujejo Na plavžu. Plavž je edini te vrste v Sloveniji. Hoteli so ga porušiti, a sta se zanj zavzela profesorja Štele in Baš. Nasproti plavža še stoji svojska fužinarska Plavčeva hiša. Odlikuje se po nadstropnem pomolu, balkonu, kamnu z letnico 1637, kamnitem tlaku v vežah in vratnih podbojih. Pri povojnem obnavljanju so nekoliko zabrisali svojsko zunanjost stavbe. Plavčeva hiša je iz posesti KZ za Selško dolino prešla v last Loškega muzeja in je zdaj v njej lokalna muzejska zbirka železarstva in lesnega gospodarstva, ki jo je zbral in jo upravlja zelo prizadevni železnikarski pododbor Muzejskega društva v Škofji Loki. Zbirka dobro dopolnjuje sliko o zgodovinski pomembnosti tega kraja. Posebno zanimive so skrbno izdelane makete vigenjca, fužine, plavža, rudnika in raznih tipov žag. Razstavljeno je tudi gradivo o čipkarstvu, v vhodnem prostoru pa železnikarska podjetja prikazujejo svoje izdelke. V zbirki so »volcni za čajne« (iz cajnov so delali žeblje), železna blagajna z veliko ključavnico, fužinar-sko orodje in izdelki, pločevinasti denar za delavce, s katerim so kupovali pri fužinarju, da je imel še od tega dobiček, blagajniški zapiski in podobno. V poletni Železniki: spomin iz fužinarskih časov, fot. Fr. Planina sezoni so zbirke odprte od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure. Varuhinja pokaže, kako se kleklja. Od stavb, ki se stiskajo v ozkem dnu doline, kaže marsikatera čar preteklih časov, ko so bili Železniki kar gosposko naselje sredi kmečkega ozemlja. Umetnostno zanimiva je podružna cerkev na Logu, zidana v preprostem baročnem slogu leta 1706, ker ima lep rokokoj-ski oltar z Layerjevo sliko, v stranskih oltarjih pa Met-zingerjeve slike. Vredno je pogledati tudi Wolfove in Gosarjeve slike v župni cerkvi, ki so jo postavili leta 1874 namesto stare. Železniki so imeli svojega ljudskega umetnika Toneta Klemenčiča — Plnadarja (1844—1927), ki je slikal zibke, skrinje, znamenja in svete podobe na pročeljih hiš ter rezljal figure za jaslice in križe. Železniki so bili dovolj razgibani, da so se ljudje bavili z vsem mogočim, ne le s kovaštvom. S propadom fužinar-stva so prenehali tudi stari običaji, ki so poživljali enolično življenje vase zaprtega kraja. Ob koncu leta ne hodijo več po trgu koledniki z zvezdo, na Gregorjevo ne spuščajo več lučk po vodi, kakor so delali včasih, podobno kot v Tržiču, ko so s tem izražali veselje, da je noč Železniki: tovarna Iskra in šola v Otokih, zadaj bloki na Kresu, fot. ing. T. Mlakar zgubila svojo moč in žebljarjem ni bilo več treba kovati ob svetilkah. Stare Železnike je zajelo novo življenje. Ko je propadlo fužinarstvo, so Železniki občutno nazadovali. Leta 1869 so šteli 1288 prebivalcev, leta 1900 še Sprevod ob čipkarskem dnevu v Železnikih, fot. ing. P. Pokom 1028, od tedaj je pa število stalno padalo in je znašalo leta 1931 le 862, po vojni pa 814; hiš je pa ostalo 135 kakor v prejšnjem stoletju. Šele z novim gospodarskim dvigom se spet čuti napredek. Leta 1961 so našteli 1045 prebivalcev, leta 1971, pa so jih s priključenimi kraji Studenim, Češnjico, Škovinami in Jesenovcem izkazali 2230. Med okupacijo so bili Železniki z vsem srcem na strani partizanov. Nemci so jih krstili za Moskvo. Skoro vsaka hiša je imela koga pri partizanih. Med tržani ni bilo izdajalca. Mladinci so leta 1943 ustanovili organizacijo Rdeča roža, zbirali orožje in municijo, zažgali avto nemškega župana in oplenili nemški tovornjak. V noči od 22. na 23. januar 1944 je Prešernova brigada z Martinj vrha napadla trg in se zagrizeno borila med hišami do jutra, ko je nemški posadki prišla na pomoč močna okrepitev iz Loke. Dne 21. novembra 1944 pa je Gradnikova brigada znova napadla Železnike in jih po tridnevni borbi osvojila. Pomagalo ji je topništvo IX. korpusa s partopom (partizanski top), ki ga je izdelal vodja orožarskih delavnic Stjenka. Takrat so se Železniki vključili v osvobojeno ozemlje in postali most med ozemlji IX. korpusa in jeseniško-bohinjskega odreda. V o2!nah nad Železniki so imeli partizani že prej stalen prehod med Ratitovcem in Martinj vrhom. Tam so se križale kurirske poti in po grapi Plenšaku so pogosto prenašali ranjence. Raztreseni grobovi po gozdovih nad cesto pričajo o številnih borbah, ki so se odigrale na teh prehodih. Po osvoboditvi so se Železniki rešili polstoletnega mrtvila in začeli z lastno močjo urejati svoje gospodarstvo. Na pobudo kovaškega mojstra Nika Zumra so ustanovili produktivno zadrugo kovinarjev NIKO, pri kateri je delalo spočetka 15 kovačev. Do leta 1954 je zadruga toliko napredovala, da se je lahko preimenovala v Tovarno kovinskih in elektromehanskih izdelkov. Delavci so s prostovoljnim delom uredili nove obrate in elektrarno. Ker so jim delovni prostori kmalu postali pretesni, so leta 1958 sezidali novo tovarniško stavbo, v katero se je preselil obrat za fino in elektromehaniko, v starih prostorih pa so izdelovali pisarniške potrebščine. Proizvodnja tehtnic je naslednje leto prešla v samostojno podjetje Tehtnica. Leta 1962 se je tovarna Niko priključila Iskri in prevzela njeno ime, vendar so izdelovanje pisarniških potrebščin čez leto dni ločili od proizvodnje elektromotorjev, zaradi česar so obnovili to- Dražgoška pokrajina, fot. ing. T. Mlakar varno NIKO. Tako so iz naj skromnejših početkov v 17 letih nastale tri tovarne: ISKRA, NIKO in TEHTNICA. ISKRA stoji v Otokih pred vhodom v stare Železnike. Izdeluje male elektromotorje in gospodinjske aparate. Največ izvaža v ZDA. Zaposlenih ima 700 ljudi, v obratu v Idriji pa še okoli 180. Leta 1971 so k prvotni tovarni dozidali veliko novo poslopje. Podjetje NIKO ima obrat na Racovniku in zaposluje nad 200 oseb. Razen pisarniških potrebščin proizvaja s toplotno obdelavo prožne jeklene trakove. Tudi TEHTNICA ima zaposlenih okoli 200 ljudi. Izdeluje precizne tehtnice, mešalce in centrifuge. Njen obrat je na koncu gornjega dela Na plavžu. Med obrtmi je najpomembnejše podjetje DOM OPREMA. Gostilne so v Železnikih tri: Trnje, Pri Meru in Demšar. Nekdanji trg dobiva že kar mestno podobo. Njegovo pomembnost dokazujejo: Krajevni urad in Krajevna skupnost, PTT, osemletka, zdravstvena, lekarniška in veterinarska postaja, kino in organizacije Delavsko prosvetno društvo Svoboda, Planinsko, Avto moto, Turistično in Gasilsko društvo, Taborniški odred, Lovska in Ribiška družina. Od leta 1963 prireja Turistično društvo vsako poletje čipkarski dan. Ženske se mnogo ukvarjajo s klekljanjem. Šola ima poslopje pred ISKRO v Otokih. V Železnikih se je rodil znani planinec in planinski pisatelj Janko Mlakar. Planinci so mu leta 1968 odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši. Železniki so dali Slovencem še več drugih kulturnih delavcev, med njimi politika Antona Dermota, zgodovinarja Antona Koblarja in Antona Globočnika — Sorodolskega, profesorja aka- demije za igralsko umetnost Franceta Koblarja, metodika matematike Luko Lavtarja, strokovnjaka za strojno tehniko Josipa Bonclja, zdravnika-dermatologa Jerneja Demšarja, strokovnjaka za fužinarstvo Matija Zumra in strokovnjaka za gozdarstvo Lojzeta Zumra. K Železnikom spadajo sedaj Škovine, staro kmečko naselje treh domačij na terasi nad župno cerkvijo. Priključen je tudi Jesenovec, katerega hiše se vrstijo v presledkih med Plešeniškim mostom in izlivom Plenšaka. Vodne moči Plenšaka je nekdaj izkoriščala fužina, ki je imela veliko peč in valjarnico za železo. Komaj se še vidijo sledovi, kje je stala. Po strmi rebri nad levim bregom Plenšaka gre najbližja pot na Prtovč. V dolini Smoleve stoji pod Špikom vas Smoleva (580 m, 44 pr.). Po dolini Smoleve drži cesta v Ostri vrh in v vzhodni del Martinj vrha, po dolini Zadnje Smoleve pa je glavni dostop v Martinj vrh. KRAJI POD JELOVICO Nad srednjim delom Selške doline se razprostira planota Jelovica, najbolj vzhodni visoki del Julijskih Alp. Kakor Pokljuka in Mežakla onstran Bohinjke, je tudi Jelovica ostanek pontskega ravnika, ki so ga pa goro-tvorne sile ob prelomnici dvignile više kot vzhodnejše hribovje. Prelomnica se jasno očituje z odsekanimi strminami južnega in vzhodnega roba, s katerim je planota dvignjena nad okoliške hribe. Apnenčasta planota je kraške narave, kar dokazujejo številne vrtače in maloštevilni potočki, ki po kratkem toku ponikujejo. Nekaj sledov so zapustili tudi ledeniki iz ledene dobe. Vse prostrano površje pokrivajo gozdovi, le ponekod je gozd iz-krčen in rabi za planinsko pašo. Vendar planine ne spadajo v gospodarsko območje Selške doline, ampak so jih pred dokončno poselitvijo doline izkoriščale srenje s savske strani, kakor kažejo njihova imena Mošenjska, Lip-niška, Radovljiška, Selška, Vodiška, Ribenska, Leška in Ribčeva planina. Le Dražgoše imajo za jugovzhodnim robom planote tik nad vasjo majhno planino Kališnik (1168 m). Ko je avstrijska gozdna veleposest leta 1892 odkupila pašne pravice na Jelovici, so planine opustili ali skrčili njihov obseg. Po jelovških gozdovih so skozi stoletja kuhali oglje. Pri tem so bili udeleženi tudi hribovski podložniki loškega gospostva iz bližnjih naselij in sicer že v 14. in 15. stoletju. Pravico za to so dobivali Jelenca ali Bičkova skala nad Jelenščami, fot. Fr. Planina s posebnimi podelilnicami kopišč. Trgovina z ogljem je začela pešati med obema svetovnima vojnama in je po drugi skoraj popolnoma prenehala. Med drugo vojno je Jelovico zajel val ljudske vstaje s selške in savske strani in je postala zatočišče, pa tudi pogosto bojišče partizanov z okupatorji. Ze avgusta 1941 je imel Cankarjev bataljon svojo prvo večjo borbo na Lipniški planini za Dražgoško goro, kjer se malo južneje vzdiguje vrh, ki ga zdaj imenujejo Partizanski vrh (1411 m). Septembra 1942 se je med Lipniško in Mošenjsko planino borila Selška četa in se prebijala skozi sovražnikov obroč. Pri tem je padlo 25 partizanov, ranjenega komandanta Jožeta Gregorčiča so Nemci ubili. Poleti 1944 je imela Prešernova brigada hude boje na Selški planini, tam stoji sedaj spomenik padlim borcem in talcem. S Češnjice drži cesta po dolini Češnjice in pod Pašnim vrhom (1278 m) čez Rastovko (1125 m) (v zemljevidih Raztoke!) ter Rovtarico v Bohinj. Edina vas v dolini Češnjice je Rudno (514 m, 214 pr.). Vas je stara; ime- novana je že v urbarju iz leta 1291. Ime priča, da so tam kopali železovo rudo že pred nastankom fužin v Železnikih. Najbrž izvira od takrat žlindra pod Kališami. O prazgodovinski naseljenosti priča bronasta fibula, ki so jo pred časom našli v bližini. Z Rudna se dviga po osvoboditvi zgrajena cesta v Dražgoše (793—935 m, 287 pr.), ki so razpostavljene vzdolž prisojne police. Ime Dražgoš pozna domala vsak Slovenec, ker so jih Nemci po tridnevni borbi s partizani v začetku leta 1942 izravnali z zemljo. Sedaj je vas vsa nova. Vrsta polic, ki so ostanek uravnanega površja izpred ledene dobe se vleče pod stenami Jelovice in daje z zložnejšim površjem prostor za obdelovanje in za naselje. Polje leži deloma na polici, deloma na temenu pomola, ki se vleče preko Slemena (883 m) proti dolini, pa tudi po položnejših bregeh pod vasjo. Vas se je prilagodila terenu in je postavljena v dolgi vrsti po polici. Nad vasjo se vzpenja dolga Dražgoška gora, tj. južni rob Jelovice. Nekdaj so jo imenovali Železna gora (Eisen-berg) po rudnih jamah, v katerih so kopali bobovec. Dražgoška gora daje vasi zavetje pred severnimi vetrovi, naselje se sonči pod njo v prisojnem bregu in ima mnogo ugodnejše podnebje, kakor kraji na dnu tesne doline ali na nasprotnih bregeh pod Blegošem. Stare Dražgoše so delili v tri dele: zahodni del so imenovali Pri cerkvi, vzhodni Na pečeh, zaselek pod skrajnim vogalom Jelovice pa Jelenšče. Nad Jelenščami štrli iz brega skalnat pomol Jelenca, ki mu od dražgoške bitke dalje pravijo Obnovljene Dražgoše, Na pečeh, fot. Fr. Planina Bičkova skala. K Dražgošam spada tudi stara, samotna Novakova kmetija, ki leži na zaobljenem slemenu med grapama Češnjice in Dašnjice. Usodni dogodki so zadeli Dražgoše januarja 1942. Po hudih bojih v Poljanski dolini se je Cankarjev bataljon premestil mimo Lubnika, čez Hrastnik in Sv. Mohor v Dražgoše ter se nastanil po hišah. Zunaj je ležal visok sneg in pritiskal je hud mraz. Nemci so zvedeli za partizane in začeli po tednu dni z ofenzivo. Bataljon se je pripravil na obrambo in zavzel ugodne položaje od cerkve do Bičkove skale nad Jelenščami. Borba se je pričela zjutraj 9. januarja. Z Rudnega so Nemci streljali s topom, pehota je prodirala na črti od Novaka do Lajš. S strani so se bližali Nemci v belih haljah na smučeh. Smučarsko patruljo, ki je ponoči prodrla proti cerkvi, je razbila partizanska zaseda. Boj je trajal tri dni, v nedeljo 11. januarja 1942 so Nemci prodrli na Jelenšče in od tam napadali proti Pečem ter zavzemali hišo za hišo. Še med bitko so na Jelenščah postrelili 19 domačinov, od enajstletnega dečka do starca čez 70 let. Zvečer se je Cankarjev bataljon začel umikati na Jelovico. Tam je 13. januarja doživel precejšnje izgube. Po umiku so Nemci požgali vso vas in pobili ter sežgali še 18 vašča-nov. Vseh civilnih žrtev je bilo 41, druge vaščane so pa odpeljali v taborišča in zapore. V februarju so vse stavbe podminirali in jih zravnali z zemljo. Dražgoška bitka je močno odjeknila med Gorenjci. Spoznali so, da se je mogoče upreti tudi dobro organizirani vojski. Sklep, da naši kraji ne bodo postali nemški, je dobil močno podkrepitev. Stare Dražgoše so imele baročno cerkev s štirimi »zlatimi« oltarji, polnimi rezbarskih umetnin iz 17. stoletja, ki so bile tako odlično delo, da jih je dala dunajska spomeniška komisija v 1. 1909 do 1912 prenoviti in pozlatiti. Preden so Nemci cerkev razstrelili, so dovolili dvema Ločanoma, da sta oltarje razstavila in jih odpeljala v Loko. Mnogo manjših kipov so Nemci odnesli, ostanke pa je Loški muzej razstavil v grajski kapeli kot primer rezbarske umetnosti 17. stoletja. Sedanjo moderno cerkev so zgradili po načrtih arhitekta Toneta Bi-tenca. Pod Dražgoško goro se zdaj belijo obnovljene domačije. Dražgoše so zaživele novo življenje. Vas ima novo šolo, ki je podružnica osemletke v Železnikih, kulturno-umetniško društvo Brata Biček, trgovino in dve gostilni. Zadnji čas lahko sprejema že celo letoviščarje. Od leta 1958 so vsako zimo v januarju v Dražgošah in okolici spominske zimsko športne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« s pohodom smučarskih patrulj in z raznimi tekmovanji. Leta 1975 so položili temeljni kamen za dostojen spomenik junaške bitke. Pod Lajško goro (1173 m) v oglu Jelovice stoje nad grapo Selnice Selške Lajše (Spodnje 660 m, Zgornje 770 m, skupaj 87 pr.). Vas je v vojni mnogo trpela. Tudi cerkev sv. Jedrti, ki je stala na slemenu v višini 857 m, je bila uničena. Nadaljevanje dražgoške police pod vzhodnim robom Jelovice olajšuje prehod iz Selške doline v Kropo in Podnart. Tam stojita Podblica in Jamnik, gručasti vasi, stisnjeni pod jeloviške strmine. Včasih sta pripadali kakor tudi niže ležeče Nemilje loškemu gospostvu. Jamnik ima ime po rudnih jamah nad vasjo, kjer so od 14. do 19. stoletja kopali železovo rudo za kroparske fužine. Cerkev, ki je pomaknjena na pomol pri Golem brdu, ima imenitno razgledno lego. V njej so ohranjene freske iz 15. stoletja. V bregu pod cerkvijo je bilo jeseni 1942 taborišče štaba I. grupe odredov, v skalni votlini nad vasjo pa tehnika Meta, ki je razmnoževala Slovenski poročevalec in razna obvestila Gorenjcem. Nemci so odkrili skladišče v bližini, tehnike same pa niso našli. Avgusta 1969 so izročili namenu novo cesto z Jamnika v Dražgoše in jo imenovali Cesta partizanov. Cesta je turističnega pomena, saj povezuje znamenite kraje selške in savske strani in nudi. lepe razglede po Gorenjskem. Razvaline dražgoške cerkve leta 1948, fot. Fr. Planina GORNJI DEL SELŠKE DOLINE Nad Jesenovcem se cesta v dveh pravokotnih zavojih prebija skozi kratko sotesko. Reka šumi ob apnenčastih pečinah in dosega nad 15 m strmca na km. Dolina je tod samotna, nikjer ni videti nobene hiše, le ozka steza se pne navkreber k cerkvi na Suši (560 m), ki sameva na gozdnatem pomolu. Cerkev je iz leta 1877 in ima Gosar-jeve oltarje z Wolfovimi slikami. Za Sušo se pogled spet odpre v dolino izrazito debrastega profila, ob vodi je nekaj travnatega dna z majhnimi njivicami, pod strmimi senožetmi stoji nekaj zidanih kozolcev s skrilastimi strehami, med bregovi se pokaže vas Zali log. Pred vasjo se z juga odpira tesno grlo Davščice, vhod za cesto v prostrano Davčo. Pozimi se s strmin radi usipajo snežni plazovi v dolino. Zali log (534 m, 245 pr. je zadnja in najvišja vas v dnu Selške doline. Postavljena je na vršaju grape, ki teče strmo izpod Binteka (1258 m) in Grebl vrha (1347 m). Domačini imenujejo vodo Naglica, kar dobro označuje njen hudourniški značaj. Gručasta vas napravlja prav svojski vtis, ker so vse stavbe s cerkvijo in zvoni- kom vred pokrite z modrikastosivimi skrilastimi ploščicami. Le nekatere nove hiše kvarijo enotno sliko. Skri-lolom je dobro uro hoda nad vasjo pod Grebl vrhom. Vsa gornja dolina leži v kadunji spodnjejurskega glinastega skrilavca, ki se da klati V tanke plošče. Najživah-nejše je bilo delo v skrilolomu med letom 1830 in prvo svetovno vojno. Takrat so skril oddajali ne le po Selški dolini, temveč tudi drugam. Z zalološkim skrilom je npr. pokrita stavba nekdanje ljubljanske realke v Vegovi ulici in mnogo cerkva. Po drugi svetovni vojni so ploščice pripravili za streho nove šole v Železnikih, sicer pa je skrilolom opuščen, ker je skril izpodrinila opeka, ki je cenejša, čeprav ni tako trajna. Z ali log, fot. ing. T. Mlakar Zali log je razmeroma mlada naselbina. Tirolski predniki Založanov so se v začetku 14. stoletja naselili više gori v hribu in so naselje imenovali Micheltal. Toda kmalu so zapustili slab svet, ki ga je bilo težko obdelovati, se preselili v dolino in ustanovili sedanje naselje, ki so mu rekli Ka Stuben. Za opuščeno zemljišče so morali še dalje plačevati dajatve, tudi sedaj imajo še tam parcele in imenujejo tisti svet Groblje. Prebrali so Pomlad na Martinjvrhu, foto P. Pokom »Pečana Kosmati vrh <64.5 gornji del selške doline Loko ZELEZNIKI v Podbrcfo Mladi v. tm torej na boljše, pa tudi spodaj je bilo trdo življenje, saj je dolina tesna, odročna, zemlje pa malo. Zato je novo naselje kmalu dobilo ime Zali log, kar ne pomeni nekaj lepega, ampak prav nasprotno — slab, grd, zli svet. Ker je naselje v dolini, je spadalo že od početka pod selško županijo, čeprav so bili naselniki Nemci. Šele pod avstrijsko upravo je bilo podrejeno soriški občini. Vas ima največ dohodkov od gozdov. S strmih senožeti nosijo v »berkljah« seno za živino. Zali log ima poslovalnico KZ Škofja Loka in gostilno pri Slavcu. Šolo, ki je obstajala od leta 1860, so zadnji čas ukinili. V bregu nad gostilno je baročno predelana cerkev z veliko Gosarjevo stropno fresko in Wolfovo oltarno sliko. Tu je dolgo vrsto let župnikoval Anton Hribar-Korinjski, pripovedni in priložnostni pesnik, duhovit šaljivec in družabnik. Od leta 1957 stoji v vasi spomenik 74 žrtvam narodnoosvobodilne borbe. Kraj ima redne avtobusne zveze s Škofjo Loko (22 kilometrov), nekateri avtobusi vozijo še naprej do Pod-rošta, Sorice ali Petrovega brda. Odkar je zgrajena cesta skozi Sorico v Bohinj, je promet vedno večji. Iz Zalega loga drži markirana steza na Ratitovec (2 V2 ure), več poti gre v Davčo. Od Zalega loga dalje je v dnu doline le tu in tam še kakšna hiša. Iz doline se dviga nad levim bregom strmo pobočje Lajtnika (1052 m), nad desnim Zbont (983 m) in Šoštarjev Kovk (1105 m), vse pokrito z gozdom. Pri Podroštu se odcepi soriška cesta in se v ostrih ovinkih dviga po bregu Rošta (815 m) v Sorico. V Podroštu je gostilna, zaselek spada k Spodnji Sorici. Danjarska grapa dovaja v Soro vodo, ki jo sprejema od stranskih grap izpod apnenčastega grebena Ratitovca, z nasprotne strani pa priteka hudourniški Črni potok. Ko cesta mine to majhno hidrografsko središče, se obrača na jugozahod in pokrajina postaja spet bolj enolična in samotna. V vznožju hriba Bideržan (883 m) se stekata Sora in Zadnja Sora. Cesta se drži Zadnje Sore in v velikem zavoju oklepa Sorto (982 m), s katere pozdravljajo soriške domačije Eblarjev. Od domačije Pri žagi se cesta zavija v severno smer in se v zadnjem delu močno vzpenja, da po 17 km od Železnikov in 34 km od Loke doseže razvodje na Petrovem brdu. Petrovo brdo leži na 804 m visokem prevalu, s katerega se cesta nagne v Baško dolino. V letih med obema vojnama je bila vasica že na italijanski strani državne meje. Nad cesto stoji Dom počitka za onemogle. Preval prečka planinska transverzala, ki prihaja pod Lajnarjem s Črne prsti in se po slemenu na južni strani dviga na Hoč (1512 m) in Porezen (1622 m). KRAJI POD BLEGOŠEM IN POREZNOM Osojni severni del Loškega in Cerkljanskega pogorja med glavnim slemenom od Mladega vrha do Hoča zavzemajo raztresene vasi Martin j vrh, Osojnik, Potok, Zala, Davča in Podporezen. Nastale so za časa druge slovenske kolonizacije v 16. in v začetku 17. stoletja. Martinj vrh (223 pr.) sestavljajo le samotne kmetije, ki so raztresene v višini 600 do 1030 m po terasah, pomolih in zaobljenih slemenih, ostankih pontskega ravnika. Z juga zagrajujeta martinjvrške hribe Mladi vrh (1374 m) in Koprivnik (1393 m) z Mrzlim vrhom (1057 m), na sever je pokrajina odprta v grapi Smole ve in Zadnje Smoleve, med katerima se dviga Vancovec. Obronki Mladega vrha ločijo Martinj vrh od Rovta in Ostrega vrha, obronki Mrzlega vrha pa od Osojnika. Naseljevati so ga pričeli okrog leta 1570 z vzhodne strani. Kolonizacija je potekala neodvisno od davške. Naselniki so bili sami Slovenci. Zime so tod hude in dolge, zemlja na skrilavcu in peščenjaku je dokaj rodovitna, a težka. Obdelovalnega sveta je komaj petina površine, od tega so večidel travniki. Kmetu so glavno gozdovi in pašniki. Mladi svet uhaja v dolino in v mesta. Vas vežeta z dolino poti po grapah Smoleve in Zadnje Smoleve. V tej stojijo prve martinjvrške hiše takoj za vhodom iz doline proti Jesenovcu. Med Jakčevo in Mo-horičevo kmetijo stoji lepa lesena stavba šole, nad njo so travniki, pod njo gozd. Šola deluje od leta 1910. Med okupacijo je bil pod šolo bunker pokrajinskega komiteja KPS in pokrajinske tehnike. Martinj vrh je bil pravi partizanski kraj, ves predan narodnoosvobodilnemu gibanju. Ze v začetku leta 1942 so tod prezimovali selški partizani. Januarja 1943 so odšli vsi fantje v partizane namesto v nemško vojsko, zato so Nemci izselili pet družin. Spomladi 1944 so Nemci napadli šolo, a borci loškega odreda so napad odbili. Zadnjo zimo med vojno je učiteljica že svobodno učila otroke. V Martinj vrhu je bila važna kurirska postaja, preko katere je držala glavna kurirska pot od štaba v Dolomitih na Gorenjsko in Koroško. V vasi so bile začasno nastanjene majhna bolnica, puškarska delavnica, Okrožna narodna zaščita, komanda mesta Škofje Loke in okrožni odbor OF ter SKOJ. Leta 1943 je tod bival štab Gorenjskega odreda. Po osvoboditvi so v vas napeljali elektriko. Mimo šole gre cesta z Jesenovca na blegoško cesto, ki prečka nad vasjo severna pobočja Mladega vrha. Od vsepovsod je lep razgled na Ratitovec in Črno prst, z višjih leg tudi na Karavanke in Kamniške Alpe. Dolina dolnje Davščice odpira pot do vasi Potok in Osojnik. Potok (680—840 m, 76 pr.) je razpostavljen po grapi Farjega potoka, ki sega visoko gor v severno pobočje Malega Blegoša (1106 m). V Potoku je v prvih letih 17. stoletja postavil neki furlanski podjetnik iz Železnikov svojo fužino. Rudo so tovorili čez Blegoš iz Volake. Zaradi težav 3 dobavo rude se je fužina kmalu ustavila in jo Valvasor omenja že kot opuščeno. Stala je nekje tam, kjer je bila pred leti majhna elektrarna. Voda teče v neprestanih brzicah in ima zato veliko gonilno moč. Za fužinarji so še v istem stoletju prišli slovenski naselniki in zavzeli grape med martinjvrškimi in davškimi nase- Ijenci. Nekaj novih domačij so šteli k selški, nekaj k davški županiji. Vzhodno od Potoka je nameščena nad Muštrovo grapo vasica Osojnik (790 m, 26 pr.), ki ima le tri hiše. Farji potok in Muštrova grapa odrivata Davščico proti severu in jo usmerjata proti Sori. Nekoliko bolj na zahodu stoji v samotni grapi potoka Zale, ki se tudi izliva v Davščico, naselje Zala. Ime Zala ne pomeni, da je to kaka lepotica, ampak nasprotno — slab, zli potok ali kraj (primerjaj Zali log!). Pred okupacijo je obsegalo naselje tri hiše, sedaj je samo ena, vendar jo štejejo kot samostojno naselje, ker so jo naselili iz Potoka in je bila vedno ločena od Davče, ki se njene domačije začenjajo na slemenu nad njo. Grapa Zala se strmo vzpenja po prisojah prav pod sleme, kjer se svet prevesi na poljansko stran proti Kopačnici. Odročni in samotni svet okrog Potoka je med okupacijo večkrat dal zavetje partizanom. Skozi Potok je bil ves čas važen prehod na Primorsko. Komanda gorenjskega vojnega področja je dala nad vasjo urediti žičnico za lažji prehod. Pri Marenkovcu v Potoku so 12. julija 1943 ustanovili VII. ali Gorenjsko brigado. Nemci so jo takoj napadli in je prestajala naporne premike in hude borbe. Na Dolenjskem je doživela kapitulacijo Italije in je 19. septembra zavzela belogardistično postojanko grad Turjak. Za to svoje junaško dejanje je bila odlikovana z imenom VII. udarna brigada Franceta Prešerna. V gozdu pri Zali je bila nekaj časa podružnica bolnice Franje. Ob obletnici vstaje 22. julija 1968 je šest gorenjskih občin podelilo v Potoku domicil Gorenjskemu vojnemu področju. Davča (pri cerkvi 967 m, 310 pr.) se razprostira na široko po planotastem ostanku pontskega površja, od potokov razkosanem v zložna slemena, na katerih čepijo nizki vrhovi »kovki«. Davščica ali Davča teče v vijugah izpod Porezna proti vzhodu, sprejema številne potoke, pretežno z desne strani, in deli planoto s svojo globoko zajedeno grapo v dve glavni slemeni. Severno sleme se strmo spušča v dolino Zadnje Sore, južno se pa polagoma vzpenja v vrhove med Poreznom in Blegošem, med katerimi se posebno očitujejo Hum (1423 m), Cimprovka (1255 m), Bičkarjev grič (1106 m) in Črni vrh (1288 m), ki je pomaknjen najbolj proti jugu. Tako je Davča z južne strani zaprta, na sever pa odprta. Ker ima še precejšnjo višino — najvišje kmetije dosegajo 1120 m — je podnebje precej ostro, zime so dolge in snežene, rastna Sola v Martinj vrhu, fot. Fr. Planina doba pa skrajšana tako, da rastline cvetijo in zorijo povprečno dva tedna pozneje kakor v ugodnejših legah onstran doline. Njive imajo po prisojnih bregovih, v osojah pa gozd. Največ sejejo ječmen, oves in rž, ne pridelujejo pa koruze in ajde. Sadja je malo. Glavne dohodke dajeta živinoreja in gozdarstvo. Po Davči so bili do 16. stoletja gozdovi in pašniki, kjer so pasli sprva Tolminci, nato pa Soričani. Vendar kažejo vodovodne cevi, ki so jih leta 1958 izkopali pri Španu v Spodnji Davči in so morda rimske, da je bilo tudi to ozemlje že nekoč prej vsaj delno naseljeno. Kolonizacija Davče se je začela s poljanske strani. Okrog leta 1560 so se naselili v okolici Črnega vrha prvi rov-tarji, ki so bili nekaj časa podrejeni županiji Nova Ose-lica, ker so se naselili ob istem času kot oni okrog Nove Oselice. Leta 1568 so jih dodelili županiji Sorica. Po letu 1604 so dobili svojo županijo. Tudi pod avstrijsko upravo je še del Davče, tako imenovana Leskovška Davča, spadal pod občino Oselica, večji del pa pod Sorico. Po Davči so se naseljevale posamezne družine. Naselitev je bila v glavnem opravljena v 20 letih in je bila okrog leta 1630 skoraj končana. Ozemlje so po prejšnjih pašnikih imenovali »in der Alss«, tj. Albs — planine. Slap Davščice pod Kotli, fot. Fr. Planina Iz tega je nastalo d'Alss — Dalša —Davča. Ime pomeni torej planinski kraj in ne izvira od Deutsche. Zgodovinar Blaznik je mnenja, da tudi priimek Tavčar ne pomeni Deutscher, ampak Davčar, tj. prebivalec Davče. Naselniki so morali krčiti gozd in delati rovte. Dovoljenje za to je dala loška gosposka, ko si je svet prej ogledal njen lovski mojster, da ni bilo v škodo sosedom in da je mogla predpisati dajatve. Davčarji so morali takoj po naselitvi opravljati tlako, morali so pripravljati drva za grad in za apnenice ter les za jezove in poslopja. Zaradi oddaljenosti od Loke je bilo to hudo breme. Ker tedaj ni več primanjkovalo naselnikov, niso bili oproščeni takšnih bremen kakor Soričani, ki so bili kultivirali »divja tla«. Z davško kolonizacijo je bila naseljenost sklenjena, škof je pa rešil z vpisom v urbar lastninsko pravico za vse to ozemlje. Vse do leta 1878 je bila Davča brez pravega središča, sestavljale so jo same samotne kmetije. Takrat je pa Martin Jemec sezidal poleg svoje domačije cerkev in od tedaj smatrajo ta del pri Jemcu za vaško središče. Leta 1953 so v bregu nad Jemcem sezidali šolo z dvema učilnicama. Njene prostore uporabljata za sestanke Krajevna skupnost in za predavanja Turistično društvo. Cerkev premore sliko Štefana Šubica. Zupnišče so Nemci leta 1943 minirali. Pred nekaj leti so ga obnovili. Pri Jemcu je gostilna, ki slovi po domačem želodcu in ima tudi sobe za prenočevanje. Ob Davščici so imele nekatere kmetije mline in majhne elektrarne; te so zdaj opuščene, saj je vas priključena na splošno omrežje. Še po osvoboditvi po dolini Davščice ni bilo poti in so le les plavili, kadar je voda narasla. Sedaj je ob Davščici do pod Kotlov, kjer ima potok slapove, speljana cesta, od nje gre glavni odcep do Jemca, drugi odcepi pa do posameznih kmetij. V stransko dolino Zale, kamor so partizani plezali po stari bukvi in skalni polici, so po vojni odprli vhod z miniranjem pečine. Gornji del doline Zale je nekak mali Vintgar. Od Jemca je cesta podaljšana po severnem slemenu planote do Podgrivarja, iz doline Zadnje Sore pri žagi sta zgrajeni novi cesti mimo Štulca do Jureža v Zgornji Davči in skozi Dolino na sleme nad Močilarjem. Šoštarjevo kmetijo nad dolino pri Podroštu je menda opisal Tavčar v Visoški kroniki v prizoru, ko pride mladi Visočan snubit v Davčo. S Kovka nad Šoštarjem in z drugih odprtih krajev je obsežen razgled na nasproti ležeče podratitovške vasi, na Ratitovec in Bohinjske gore. Jasno se odraža prema črta nove ceste nad Sorico s Petrovega brda na Soriško planino. Ko se je Prešernova brigada jeseni 1943 vrnila z Dolenjskega v Davčo, je zavzela tamošnjo nemško postojanko in s tem ustvarila prvo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem, ki se je preko Cerknega nadaljevalo do Čepo-vana. Davča je ostala svobodna do konca vojne, tam so bili sedeži raznih vojaških in civilnih oblasti. Pri Španu so novembra 1943 ustanovili okrajno tehniko OF, pod Zbontarjem so decembra 1943 postavili divizijsko bolnico. Spomladi 1944 sta se pri Ocvirku nastanila pokrajinski komite KPS in pokrajinski odbor OF za Gorenjsko; ta je ostal tam do zadnje ofenzive leta 1945. Aprila 1944 je bila pri Podgrivarju konferenca Zveze slovenske mladine, na katero je prišlo okrog sto mladincev. Iz Ločnice so septembra 1944 premestili v Davčo tiskarno Trilof (tri leta OF). Partizane, ki so nosili razstavljeni stroj in črkovno gradivo, so pod Sv. Volbenkom napadli Nemci in jih sedem ubili. Ko so v novem kraju nadome- Vrhovčeva kmetija v Davči, fot. ing. T. Mlakar stili izgubljene dele, so pričeli z delom v grapi blizu Pod-grivarjeve kmetije. Toda kmalu je zemeljski plaz podrl baraki in so morali vse preseliti k Španu, kjer je bila pokrajinska tehnika. Tu so do osvoboditve natisnili nad sto različnih tiskov, med njimi bibliografsko izdajo Prešernove Zdravljice, kar je najlepši izdelek partizanskih tiskarn. Zadnjo stvar so tiskali še 10. maja 1945. Na mnogih krajih je delavno Turistično društvo postavilo spominske kamne, ki pričajo o dogodkih med NOB. Na šoli je plošča z imeni padlih domačinov, pri cerkvi pa grobišče partizanov. Turistično društvo prireja ob koncu poletja narodopisno prireditev Dan teric pri Vrhovčevi kmetiji v Zgornji Davči, kjer pokažejo, kako so včasih predelovali lan. Od Jemca gre pot na Črni vrh (ne zamenjati z vasema nad Polhovim gradcem in nad Idrijo!) čez grapo Dav- ščice in preko južnega dela Davče. Pod nekdanjo Tu-škovo kmetijo, ki so jo Nemci požgali zaradi obmejnega pasu, se začno senožeti. Tu je tekla 800 let meja loškega gospostva, potem kranjsko-goriška in med obema vojnama jugoslovansko-italijanska meja. Na prevalu doseže ta pot markacije, ki povezujejo Porezen in Blegoš. Od tam gre pot po lepih tratah med skupinami macesnov. Tik pod vrhom zadene na cesto, ki prihaja okoli hriba iz Cerknega (15 km), da se je mogoče pripeljati do koče z avtobusom. Vrh je zaobljen in odet z mahovnato trato, na kateri rastejo brusnice, brinje in nekaj macesnov ter smrek. Takoj pod južnim robom trat stoji Planinski in lovski dom, ki ga je planinsko društvo iz Cerknega s pomočjo lovske družine uredilo iz nekdanje italijanske vojašnice. V dom so iz Gornjih Novakov napeljali elektriko. S ploščadi in z vrha nad Domom je obširen razgled na Triglav, Bohinjske gore, Porezen, Idrijsko in Polho-grajsko hribovje ter Trnovski gozd. Tik spodaj se vidi dolina Cerknice s Cerknom, Drnova s Pasicami, kjer je bolnica Franja, dalje hribi nad Kopačnico, okoli Sovod-nja in Zirov, Robidnica, Leskovica in Poljanska dolina. Vrh Porezna iz letala, za njim Davča, Ratitovec in Kamniške Alpe, fot. ing. T. Mlakar Ratitovec pozimi, Gladki vrh in planinska koča, jot. ing. T. Mlakar S Črnega vrha drže markacije na Porezen (skoro 3 ure), na Robidensko brdo (1 uro) in na Blegoš (2 uri) ter Stari vrh (5 ur). Najbolj zahodno naselje Loškega ozemlja je Podpo-rezen. Poselili so ga poslovenjeni Nemškorutarji iz okolice Podbrda, kar se še danes pozna na hišnih imenih velikih samotnih kmetij, npr. Pahman, Plašajtar, Majdlc, in na svojski izgovorjavi šumnikov. V starih listinah stoji za Podporezen nemško ime »Alss Eckgh«, iz česar je razvidno, da so se v ta kot naselili v istem času kakor Prtovč, jot. Fr. Planina v Davčo. Proti zahodu zaslanja naselje gora Hoč, sosed Porezna. Plečati Porezen (1622 m) je osrednja gora Cerkljanskega pogorja in gospoduje nad dolinami Sore, Cerknice, Idrijce in Bače., Ze davno pred ledeno dobo, ko je med Alpami in Karpati še stalo Panonsko morje in je njegov zaliv segal v današnjo Ljubljansko kotlino, je potekalo tod razvodje med Sredozemskim in Panonskim morjem. Vrh Porezna je zaobljen in prostoren. Na njem stoji spomenik partizanom, ki so padli v njegovem območju leta 1944 in 1945. Tu zraven je stala stara koča, ki so jo postavili Cerkljani leta 1907 in je bila po prvi svetovni vojni do tal uničena. Porezen je zgrajen iz apnencev in skrilavcev. Po vzhodni in severni strani sega gozd visoko pod vrh, na južni in zahodni je pa pokrit s pašniki in senožetmi. Pred košnjo jih krasi obilica gorskih cvetlic, med katerimi sta najlepši alpska možina (Eryngium alpinum) in panonski svišč (Gentiana pannonica). Planino Porezen na jugovzhodni strani vrha uporabljajo kmetje iz Sorice in Spodnjih Danj pa tudi iz Poč in Gorij s cerkljanske strani, večinoma za pašo konj. Po vojni pasejo tudi Davčarji. Razgled je prostran, posebno na južno stran je širom odprt, ker Porezna do morja noben vrh ne dosega po višini. Pogled objema Julijske Alpe, Idrijsko, Polhograjsko in Loško pogorje ter kraške planote in seže v Ljubljansko kotlino ter Furlansko nižino. Nekaj deset metrov pod vrhom stoji na severni strani Koča na Poreznu, pritlična, kamnita stavba z betonsko streho, prirejena iz nekdanje italijanske vojašnice, podobno kot na Črnem vrhu. V njej so se pogosto zadrževali partizani na prehodu z Gorenjskega na Goriško. Kočo upravlja PD Cerkno. Iz Podbrda je na Porezen 3 ure hoje, iz Cerkna 3 in pol ure, z Blegoša 4 ure. Tudi od Jemca v Davči je markirana zanimiva pot na Porezen. Čez Porezen drži planinska transverzala, ki prihaja s Črne prsti čez Petrovo brdo in se spušča k bolnici Franja. " KRAJI POD RATITOVCEM Od vsepovsod je iz Selške doline viden Ratitovec, ki se kot mogočen zid dviga na severni strani gornje doline. Proti Selcam kaže dva vrhova, ki ju loči široka zajeda; to sta Gladki vrh (1667 m) na levi in Kosmati vrh (1642 m) na desni. Proti zahodu se tja nad Sorico vleče vrsta vrhov z nenavadnimi soriškimi imeni. Ratitovcu Torka, fot. ing. T. Mlakar pripadajo še Altemaver (1678 m), njegov najvišji vrh, Štounkopf, Kremant (1654 m), Žbajnik s Kačjim robom in He (1456 m). Nad Sorico se vzdiguje Tonderškofel (Donnerskogel, 1326 m), ki mu sledi globlja zajeda Na robu (1212 m), onstran nje se pa dvigata še Dravh (1547 m) in Lajnar (1549 m). Na severno stran se ti vrhovi polagoma znižujejo v planoto Jelovico. V dobi alpskega gubanja so silni pritiski narinili masiv Jelovice proti jugu, da so se plasti apnenca zgrnile na nižje, hribovito ozemlje in jih pokopale pod seboj. Tako se zdaj iznad bregov iz mlajših apnencev in skrilavcev dvigajo strme vesine in marsikje prehajajo v pravo pe-čevje, raz katero se tu in tam meljejo melišča in za-sipljejo nižje, položnejše bregove. Ves ta rob Jelovice je zgrajen iz gornjetriasnega dachsteinskega apnenca, iz kakršnega so tudi Bohinjske gore, ki so njegovo nadaljevanje nad Baško dolino. Jelovica in Ratitovec sta del miocenskega ravnika (glej poglavje Geološki razvoj pokrajine!). Čeprav ima Ratitovec skromno višino, sega vendar nad zgornjo gozdno mejo in so obsežni deli pod vrhom pokriti s planinskimi pašniki. Na severni strani Gladkega vrha se v višini okrog 1465 m razprostira planina Pečana, na kateri pasejo iz hohinjskega Nemškega rovta. Po njej so včasih Ratitovec imenovali kar Pečana, darilna listina loškega gospostva vsebuje ime »alpis Boc-sana«. Živino s soriške strani pasejo nad vasmi po vesi-nah do vrhov in jo gonijo zvečer domov; na Prtovško planino v rebreh Gladkega vrha in Kremanta prihaja živina s Prtovča in s Torke, na Danjarsko planino na Heji iz Danj in na Soriško za Dravhom iz Sorice. Le na planini Klomu (1490 m) za Kosmatim vrhom ostaja živina ves čas poletne paše. Planina Klom je nastala tako, da so srenje Češnjica, Studeno in Podlonk svoj čas ustanovile pašno zadrugo in vzele v zakup zemljišča nekdanjega veleposestva Eger iz Železnikov. Ratitovec in njegovi sosedje so prijeten cilj planincev. Iz Selške doline gredo nanj poti od Prtovča in od Sorice. Prvo kočo — Krekovo — je postavila takratna Ravne pod Ratitovcem, fot. Fr. Planina Selška podružnica SPD leta 1925. Med okupacijo je bila uničena in v letih 1952 do 1954 so zgradili sedanjo Kočo na Ratitovcu, ki razpolaga z 20 posteljami in približno 20 skupnimi ležišči. Upravlja jo Planinsko društvo za Selško dolino v Železnikih. Z vrhov je prostran razgled; posebno lepo se vidijo: Loško pogorje z Blegošem, Po-rezen, Triglav, Karavanke in Kamniške Alpe ter veliki kosi Gorenjske. Ljubitelje gora razveseljuje bogata gorska flora; trate ob vrhovih so okrašene z murkami in očnicami, na prevalu Razoru so velike ploskve porasle s slečem ali rododendronom. Podgorju Ratitovca dajejo poseben čar macesnovi gozdovi in skupine macesnov, ki obrobljajo poti med naselji ali v gručah prekinjajo žametasto površje senožeti. V zavetju pod južnimi strminami Ratitovca so nanizane soriške vasi v višini med 800 in 1200 m. Prostor so našle na policah in pomolih, ki so ostanki pontskega ravnika izpred ledene dobe in so se ohranili na meji med dachsteinskim apnencem ter pod njim ležečimi skrilavci in drugimi starejšimi kamninami. Na vzhodni strani čepi pod Gladkim vrhom vasica Prtovč (1025 m, 25 pr.). Postavljena je na sleme, ki se med grapama Plenšaka in Dašnjice sloči proti Štedl vrhu. Ime izvira od izraza »pretolč«, ki smiselno označuje prehod v poraslem gorovju, kjer se pot v višine pretolče iz doline v dolino. Na prevalu stoji cerkvica, pet hiš je pa prislonjenih pod obronek Gladkega vrha. Zaradi višine ima le borne njive in se preživlja z živinorejo in zaslužkom od gozda. Na Prtovč je hodil na počitnice dr. Krek. Med vojno so partizani večkrat dobili zavetje v vasi, posebno pozimi, ljudje so jih celo oskrbeli z orožjem in strelivom, ki so ga ob razpadu jugoslovanske armade pobrali v barakah ob vojaški cesti in ga poskrili. Novembra 1943 so se Nemci v megli približali iz grape Plenšaka, presenetili stražarja in ga ustrelili, nato so z minami zažgali štiri hiše. Partizani so se srečno umaknili v Ratitovec. Prtov-čani so nato preživeli zimo v Podlonku, spomladi 1944 pa so se vrnili domov. Požgane hiše so obnovili po osvoboditvi, vendar šteje vas dve hiši manj kot pred vojno. S Prtovča drži markirana pot na Ratitovec čez Razor ali nad grapo Plenšaka pod robmi Goča, vzhodnega obronka Gladkega vrha. Sosednja vas Podlonk (650—910 m, 122 pr.), ki je raztresena nekoliko niže nad Dašnjico, je precej večja. Spočetka se je naselje imenovalo Pod planino in obsegalo dve slovenski kmetiji. Ko so nemški priseljenci ustanovili Prtovč, so uvideli, da so tod še na voljo zemljišča in so se naselili še sem. Tako je postal Podlonk narodnostno mešan. Novi sosedje so ga začeli imenovati Ter-molben, kar je nastalo po okrajšavi iz »unter den Al-pen«. Kot prvotno slovensko naselje je spadal v županijo Selca. Med vojno je bila nad vasjo nameščena partizanska bolnica Ratitovec, v kateri se je zdravilo do 20 ranjencev. K Podlonku spada zaselek Droboslovica, ki ga urbar imenuje Dobroslica, kar je verjetno skrajšano iz Zabrdo, fot. Fr. Planina Dobroslavica. Imenik krajev vojvodine kranjske iz leta 1874 navaja ime Dragoslavca. Skozi zaselek gre markirana steza izza železnikarske cerkve čez Suho dolino in pod Sovinko, od tod naprej pa čez 886 m visoki preval na Špičku proti Prtovču. Na prisojni polici pod Altemavrom stoji Torka (1175 m), najvišje naselje loške občine, ki ima zdaj le dve kmetiji, kajža pa je opuščena. Pri popisu leta 1948 je vasica imela 34 ljudi, leta 1971 pa samo devet. Mogočni dom zgornjega Torkarja je žgoč primer gospodarsko socialnega stanja hribovskih kmetij, saj od 12 sinov in hčera nihče ni ostal doma na posestvu, ki ima skoraj 60 ha gozda in senožeti. Malo pod Torko so nameščene Ravne (ok. 1020 m, 26 pr.). Tirolski priseljenci so dobro presodili položaj Raven, ki so jih imenovali Ejben. Vas zavzema podkvasto usločeno, malo nagnjeno polico v bregu. Grapa Ravenskega potoka med Štomentom (1037 m) in Lajtnikom (1052 m) jo povezuje z dolino Sore pri Podroštu. S Torke gre kolovoz čez pomolasti Eken in se nagne v sosednje Zabrdo (1090—1100 m, 13 pr.). Kakor lasto-vičje gnezdo je prilepljena vrsta petih hiš v breg pod pečevjem Kecerlekela, ki se spušča izpod Kremanta. Gr- movje in mlade smreke po travnatem bregu okoli vasi pričajo, kako narava< spet zavzema svet, ki ga je človek pred stoletji s trdim delom osvojil za obdelovanje. Za zadnjo domačijo se skriva prijazna stavba šole, ki pa od leta 1970 ne služi več svojemu namenu. Delala je od leta 1906, Iz Zabrda se kolovoz nadaljuje skozi zaselek Trojar v Zgornje Danje (1100—1120 m, 21 pr.). Vrsta šestih eno-nadstropnih, zidanih hiš z obilico oken in velikim ostrešjem stoji ob poti, nad njimi se vzpenja v breg smrekov gozd, pod njimi so senožeti in krpe njiv. Dve hiši sta že prazni, drugim grozi prej ali slej enaka usoda. Lesena letoviška hišica pod potjo oznanja odmiranje kmečkega živi j a. K vasi spada še zaselek Trojar. Pašnike imajo na Kačjem robu in Kremantu. Povsem ločeno in dokaj niže od Zgornjih so nameščene Spodnje Danje (81 pr.) v odprti kotanji, kjer breg prehaja v slemenski pomol, na njegovem koncu stoji v višini 876 m cerkev sv. Marka, ločena od vasi. Vzhodno od pomola teče Danjarska grapa, za cerkvijo se pomol spušča v manjšo grapo, kjer na nasprotni strani stoji s smrekovim gozdom porasli Gožel. Tirolski priseljenci so Spodnjim Danjam dali ime Niderhuebn, Zgornjim Ober- Zgornje Danje, fot. Fr. Planina huebn. Slovensko ime Danje izvira od besede dno in se je gotovo nanašalo na Spodnje Danje. Pri Danjah in Sorici ležijo ledeniške groblje, v katerih so pomešani kamni oglajenih robov, peščena kaša in skale iz dachsteinskega apnenca. Profesor Melik se nagiba k mnenju, da se je led kopičil na Soriški planini in njeni okolici ter od tam drsel po škrbinah ob Tonder-škoflu v globeli, kjer danes stoje Danje in Sorica. Verjetno je bil ta lokalni ledenik v zvezi z odcepom bohinjskega ledenika. V Spodnjih Danjah se je najdalje ohranil govor, ki je imel sicer slovenski jezikovni ustroj, a je bil ves pretkan s popačenimi nemškimi izrazi, podedovanimi od prednikov, ki so jih freisinški škofje pred približno 600 leti preselili s Tirolskega. Naj navedem dva zgleda! Mož, ki je šel v mlin po moko, je odgovoril: »Grem v milo po melo.« Pastirja so zjutraj poklicali: »Pulde, avfštenej, uš trajbov ki hitat.« Svoj govor so pred tujci skrivali, sedaj ga uporabljajo samo še stari ljudje in mu je konec že usojen. Tako se dopolnjuje proces, da bo tudi ta otok tuje kulture, ki se je skozi stoletja ohranjeval v odročni osamljenosti, izginil v slovenstvu. Največja vas ratitovškega podgorja je Sorica. Zgornja Sorica (880 m, 180 pr.) leži v povirju Sore v korita- stem delu, ki ga je razširil ledenik, Spodnja Sorica (816 m, 114 pr.) je pa razmeščena po polici in zaobljenem pomolu, ki štrli iz pobočja med jarkoma Sore in Nidrarske grape in se z Bideržnom (883 m) končuje nad glavno dolino. V okolici je površje zgrajeno iz zaloloških skrilavcev, vas sama pa stoji na ledeniški groblji, ki izpod Soriške peči sega dol do cerkve. Po valoviti okolici se širijo senožeti in njive v prijetni menjavi z macesno-vimi gaji. V ozadju se dvigajo Lajnar. Dravh, Soriška peč in Tonderškofel. Turistični pisatelj Rudolf Badjura, dober poznavalec Slovenije, je Sorico označil takole: »Sorica je ena najbolj ljubkih slovenskih gorskih vasi, idilično letovišče z gorskimi tratami in macesnovimi gozdički; visoko dvignjena nad sklepom Selške doline ima svež gorski zrak in višinsko sonce, kjer je megla redkost; povzdigujejo jo lepa in udobna sprehajališča, mnogovrstne gorske ture in izvrstni smučarski tereni. Treba je že mnogo sveta prepotovati, da najdete tako lep pogled na vas, kjer se na valovitem, rahlo dvignjenem pobočju belijo med zelenjem vrtov prijazne hiše, pokrite z modrim skrilom, nanje pa zviška gledajo drzno oblikovani gorski vrhovi.« Ime Sorica stoji že v darilni listini iz leta 973, pisano kot Zouriza. O nastanku naselja piše dr. Blaznik takole: Spodnje Danje, fot. ing. T. Mlakar »Ustno izročilo trdi, da bivajo prebivalci soriškega ozemlja tam šeststo let. Po tradiciji je začetkoma prišlo v So-rico le osem ljudi. Našli so popolnoma zaraslo pokrajino. Prišli so sami brez družin. Na »Goserjevmu biglnu« so šli na lipo, da poskusijo veter, če bo rodovitno ali ne. Veter jim je ugajal. Lipo so posekali, obžagali in iz nje napravili mizo. Stari ljudje so menda to mizo še videli. Nato so začeli obdelovati zemljo. Šele kasneje so šli po svoje družine.« Iz urbarjev in starih listin je razvidno, da so bili ti priseljenci Tirolci. (Glej splošno poglavje o Selški do- lini!) Dokler so bili naši kraji pod avstrijsko oblastjo, je iz Sorice hodilo vsaka tri leta odposlanstvo v Innichen ob izviru Drave, od koder so prišli njihovi predniki, da je tamošnji cerkvi darovalo veliko svečo in t. i. Kafer-geld v priprošnjo za varstvo polja pred gosenicami. Novo ustanovljenega naselja niso imenovali po nemško, kakor njihovi sosedje, ampak so mu dali po izviru reke kar Sorica z Dravhom in Lajnarjem v ozadju, fot. ing. T. Mlakar njeno slovensko ime. Pač pa so vsa zemljišča poimenovali po svoje. Ta ledinska imena so še zdaj vsa tuja in nam nekatera prav čudno zvenijo, npr. ejbne, lajta, žajta, grejbl, koufel, torle, berental, bolbežgrube, binklc Litostrojska koča na Soriški planini, fot. Fr. Planina itd. Ostala so tudi imena gora in družinski priimki. Sicer so se pa Soričani v teku stoletij popolnoma poslovenili, le da se v padajoči intonaciji poudarjenih zlogov, natrga-nem govornem ritmu in hreščeči izgovorjavi še pozna njihov tuji izvor. Slika Ivana Groharja Jaslice, ohranjena v Sorici, fot. Fr. Planina V zadnjih desetletjih je tudi v Sorici, kakor v večini hribovskih krajev, število ljudi padlo, čeprav se je število hiš povečalo. Hiše so postavljene v gručah. Spodnja Sorica je glede gospodarstva na boljšem, Zgornja je navezana predvsem na gozdno in lesno gospodarstvo. Proso ne uspeva več, pomembna je živinoreja. Do druge svetovne vojne je bila Sorica sedež občine, ki je obsegala vse kraje na obeh straneh gornjega dela Selške doline do Jesenovca in Prtovča. Središče vasi je v Spodnji Sorici, kjer so: Zadružni dom s trgovino, gostilno in dvorano, ki jo uporablja prosvetno društvo Ivan Grohar, pomožna pošta in cerkev, pomaknjena na grič v spodnjem delu vasi. Pred Zadružnim domom je Groharjeva rojstna hiša s spominsko ploščo. V gornjem delu vasi je šola, ki so ji leta 1970 ukinili višje razrede in jo priključili šoli v Železnikih kot njeno podružnico. Idilična gorska vas je dala Slovencem nežno čutečega slikarja Ivana Groharja, ki je z novimi figuralnimi kompozicijami in s čudovito barvno simfonijo ter učinkovito razdelitvijo svetlobe močno zablestel v naši umetnosti. Vse življenje mu je bilo prepreženo s trnjem, vendar se je ta preprosti hribovec povzpel s svojo naravno nadarjenostjo tako visoko, da pomeni enega od stebrov slovenske kulturne zgradbe. Spominska plošča v Spodnji Sorici pove, da se je tam rodil 15. junija 1867. Otvoritev depandanse Litostrojske koče na Soriški planini, fot. ing. T. Mlakar Kot gostačev sin je moral služiti za pastirja in za malega hlapca. Živo nagnjenje k umetnosti ga je zvabilo, da se je šel učit slikarstva k preprostemu mojstru Bradaški v Kranj, od tam pa v Zagreb. Ker mu je služenje triletnega vojaškega roka pretrgalo šolanje in ga iz sveta umetnosti neusmiljeno pahnilo v grobo, zanj nesmiselno realnost, je pobegnil od vojakov v Italijo. Toda brez denarja mu ni bilo obstanka, zato se je vrnil in moral osem mesecev presedeti v zaporu, potem pa služiti vojake leto dni dalj kot sicer. Pozneje se je šolal na risarski šoli v Gradcu in Miinchnu, po povratku si je uredil svoj atelje v Škofji Loki. Najhujša nesreča ga je zadela, ko si je v potrebi izposodil denar iz blagajne društva umetnikov in bil zato obsojen na tri mesece težke ječe. Osamljen in izvržen iz družbe je šel na Dunaj stradat in se od tam vrnil v Loko, kjer ga je podpiral lesni trgovec Dolenc, ki so mu zato ostala njegova najlepša, tisti čas ustvarjena dela. Po novih udarcih, ko mu oblast ni hotela spregledati posledic kazni, da bi našel službo in se oženil, ko so mu odrekli že obljubljeno podporo za študijsko po- tovanje v Italijo, ga je pritisnila k tlom še j etika, posledica neprestanega pomanjkanja. Umrl je 19. aprila 1911 v ljubljanski bolnišnici. Čeprav je bil vse življenje reven, nam je vendar zapustil veliko bogastvo — svoje umetnine. Njegove slike Macesen, Sejalec, Loka v snegu, Delo na polju, Ajda v cvetju, Pot v gozdu so barvna pesem o slovenski zemlji in spadajo med najdragocenejše zaklade galerijskih zbirk. V Sorici so leta 1960 odprli zbirko Groharjevih mladostnih del, ki kažejo njegove prve slikarske poskuse, vendar nekatere, npr. Jaslice in Sv. Florijan že izpričujejo njegovo zrelo rast. Zbirka je bila nameščena v župnišču, kjer je Grohar bival, ko se je v letih študija vračal iz tujine v domači kraj. Zdaj zbirke ni več in so lastniki pobrali svoje slike. Cerkev in pokopališče so filmarji izbrali za prizorišče v filmu Cvetje v jeseni. Sorica nudi prijeten oddih planincem, ki obiskujejo Ratitovec, Bohinjske gore ali Porezen. Do leta 1957 je imela Sorica cestno zvezo le z dolinsko cesto pri Pod-roštu. Takrat so pa dokončali gradnjo nove, 14 km dolge ceste s Petrovega brda po pobočjih Lajnarja in Dravha nad vasjo in dalje čez Rob in Soriško planino v Bohinjsko Bistrico. Gradila sta jo jugoslovanska armada in Gozdno gospodarstvo Bled. Zvezali so jo tudi s Sorico. Med Možicem (1602 m) in Črnim vrhom (1486 m) doseže na Bohinjskem ali Soriškem sedlu (1216 m) največjo višino, nakar se prevali na bohinjsko stran. V Vresju na Jelovici se združi s cesto, ki prihaja s Češnjice. Ker je možna povezava z novo cesto iz Bohinjske Srednje vasi čez Koprivnik in Gorjuše na Pokljuko in od tam na Bled, je soriška cesta odprla motoriziranemu prometu eno najlepših poti po našem alpskem svetu. Turistični pomen Sorice povečuje še Litostrojska koča na Soriški planini, last PD Litostroj iz Ljubljane. Planino izkoriščajo Soričani za pašo in deloma za košnjo, vendar v zadnjih letih ne pasejo več. Malo nižje (1294 m) od prvotne koče so leta 1960 zgradili večjo stavbo s sobami za prenočevanje (56 ležišč). Okrog koče so idealna smučišča, v poletni sezoni so pa od nje zložne ture na bližnje vrhove. Z Možicem se začenja veriga Bohinjskih ali Tolminskih gora, ki se onstran prevala Vrh Bače (1281 m) dviga proti Črni prsti in se z Rodico, Podrto goro, Bogatinom in drugimi vršaci ovija okrog Bohinja in Komne k Triglavskemu pogorju. . ■ . VIRI IN LITERATURA Splošno: Andrejka R. - Planina Fr.: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj, Odbor za I. obrtno-industrijsko razstavo v Skofji Loki 1936 Gospodarsko-geografski elementi in procesi socialistične preobrazbe pokrajine na območju komun Škofja Loka in Celje, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani Ilešič S.: Škofjeloško hribovje, Geogr. vestnik XIV, Lj. 1938 Loški razgledi I—XXII (1954—1975), Muzejsko društvo Škofja Loka. Bibliografsko kazalo 1/1954—X/1963 v X- letniku, XI/1964—XX/1973 v XX. letniku Melik A.: Planine v Julijskih Alpah, Inst. za geogr. SAZU, Lj. 1961 Posavska Slovenija, Slov. Matica, Lj. 1959 Slovenski alpski svet, Slov. Matica, Lj. 1954 Orts-Repertorium des Herzogthums Krain, Kleinmayr- Bamberg, Lj. 1874 Planina Fr.: Reka Sora, njeno porečje in njen režim, Loški razgledi VIII/1961 Škofja Loka, Poljanska in Selška dolina, Turistični vodnik, Pripr. odbor za gospodarsko razstavo v Skofji Loki, 1956 Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, Odbor za proslavo 1000-letnice, 1972 Primerjalni zemljevid upravno-teritorialnih razdelitev SR Slovenije, veljavnih ob popisih prebivalstva v letih 1948, 1953 in 1961 z upravno-teritorialno razdelitvijo leta 1963, 1 : 200.000, Izdelal Zavod SRS za statistiko, Lj. 1963 Podatki Hidrometeorološkega zavoda SRS v Ljubljani Podatki okrajne obrtne zbornice v Kranju Podatki Matičnega urada v Skofji Loki Podatki Matičnega urada v Zireh Ramovš Fr.: Karta slovenskih narečij, SAZU, Lj. 1935 Savezni zavod za statistiku: Rezultati za stanovništvo i do- mačinstva po naseljima i opštinama, Beograd 1972 Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Zbornik pododbora Muzejskega društva, Železniki, 1973 Uprava SO Škofja Loka: Seznam ulic, cest in trgov mesta Škofja Loka, tipkopis 1972 Pomembnejši statistični podatki za občino Škofja Loka, Sk. Loka 1971 Geologija: Ilešič S.: Terase na Gorenjski ravnini, Geogr. vestnik XI, Lj. 1935 Kuščer D.: Lubniška jama — nekdanji požiralnik, Proteus VIII, Lj. 1945/46 Oblak P.: Jelovica, Geogr. vestnik XXXI, Lj. 1959 Pavlovec R.: Kranj—Sv. Jošt—Škofja Loka, Geološki izleti po Sloveniji, MK, Lj. 1958 Rakovec I.: H geologiji Kranjsko-sorškega polja, Geogr. vestnik XVI, Lj. 1940 Nosorog s Kamnitnika pri Skofji Loki, Razprave mat. prir. razreda SAZU, Lj. 1942 Prispevki k tektoniki in morfogenezi Loških hribov in Polhograjskih dolomitov, Geogr. vestnik XV, Lj. 1939 Ramovš A.: Geološki razvoj slovenskega ozemlja, MK, Lj. 1958 Lubnik, Geološki izleti po Sloveniji, MK, Lj. 1958 Prispevki v Loških razgledih Zgodovina: Blaznik P.: Bitenj, Geogr. vestnik IV, Lj. 1928 Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, Razprave SAZU, razr. za zgod. in družb, vede, Lj. 1953 Kolonizacija Poljanske doline, Glasnik Muz. društva za Slovenijo, posebni odtis, Lj. 1938 Kolonizacija Selške doline, Leon. družba, Lj. 1928 O cehih na Slovenskem, Zbornik slov. obrta 1918 do 1938, Lj. 1940 Odkod priimek Tavčar?, Geogr. vestnik XXXII, Lj. 1960 Posestne razmere v Selški dolini, Geogr. vestnik X, D-1934 Prispevki v Loških razgledih Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973 Urbarji freisinške škofije, SAZU, Lj. 1963 Jan I.: Dražgoška bitka, Partizanska knjiga, Lj. 1971 Lotrič T.: Škofjeloški odred, Knjižnica NOV in POS, Lj. 1971 Pomniki naše revolucije, MK, Lj. 1961 Umetnostna zgodovina: Avguštin C.: Nekaj starejših kulturnih spomenikov na Gorenjskem, Plan. vestnik LX, Lj. 1960 Cevc E.: Gotska plastika Prispevki v Loških razgledih Mesesnel Fr.: Janez in Jurij Subic, Knjiž. Nar. galerije III, Lj. 1939 Štele Fr.: Crngrob, Spomeniški vodniki 3, MK, Lj. 1965 Monumenta artis slovenicae I, Srednjeveško stensko slikarstvo, Akad. založba, Lj. 1935 Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Nova založba, Lj. 1924 Gotsko stensko slikarstvo, MK, Lj. 1972 Sumi N.: Ljubljanska baročna arhitektura, Slov. matica, Lj. 1961 Veider J.: Vodič po Crngrobu, Zal. Fr. Kokalj, Sk. Loka 1936 Varstvo spomenikov, Zavod za spom. varstvo, 1948—1971, Lj. Gospodarstvo: Jenko J.: Vloga Škofje Loke v snovanju železniškega omrežja, Loški razgledi VI Kobe-Arzenšek K.: Prispevek k zgodovini Krennerjeve suk-narne v Skofji Loki, Loški razgledi XVII/1970 Kokelj T.: Gospodarstvo v škofjeloški občini ob tisočletnici Loke, Loški razgledi XIX/1972 Logar VI.: Kratek prerez loškega gospodarstva, Loški razgledi II/1955 Lotrič E.: Razvoj in pomen podjetja Transturist, Loški razgledi XVIII/1970 Mohorič I.: Zgodovina železnic na Slovenskem, Slov. Matica, Lj. 1968 Nastran J.: Stanje in razvoj gospodarstva v občini Škofja Loka, Loški razgledi IX/1962 Opis krajev: Andrej ka R.: Gora sv. Miklavža, Plan. vestnik XXXIII, Lj. 1933 Potje in prebivalci ob Ratitovcu, PV XXXV, Lj. 1935 Ratitovec, PV XXV, Lj. 1925 V kraljestvu Ratitovca, PV XXVIII, Lj. 1928 Dolenec I.: Osemdeset let prijateljstva z Lubnikom, PV LVII, Lj. 1957 Jereb V.: Ob 50-letnici otvoritve stare koče na Poreznu, PV LVII, Lj. 1957 Kobal F.: Lovrenc Košir, Filatel. klub Ljubljana, 1948 Krajevni leksikon dravske banovine, Lj. 1926 Krajevni leksikon Slovenije, I. knj., Zahodni del Slovenije, DZS, Lj. 1968 — II. knj., Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del, DZS, Lj. 1971 Mazi V.: Blegoš od zapadne strani, PV XXVI, Lj. 1926 Ogrin Fr.: Po Selški dolini in obrobnih gorah, PV XXXVIII, Lj. 1938 Planina Fr.: Ali bo Skofja Loka spet turistično mesto?, Turist, vestnik II, Lj. 1954 Češnjica — skromno, a prijetno letovišče, TV IV, Lj. 1956 Dve prečnici čez Loško pogorje, PV LXI, Lj. 1961 Loški muzej in turizem, TV VIII, Lj. 1960 Potočnik J.: Nekaj o gradnji lubniške koče, PV LVII, Lj. 1957 Račič B.: Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na škofjeloško območje, Loški razgledi XV/1968 Rant dr. A.: Godešič še z druge plati, Glas 1966 Roblek H.: Pečana, PV I, Lj. 1895 Sicherl J.: Stare in nove smučine po škofjeloškem hribovju, PV LVII, Lj. 1957 Sršen V.: Nova cesta Podbrdo—Sorica—Bohinjska Bistrica pomembna pridobitev za naš turizem, TV V, Lj. 1957 Stanonik M.: Čipkarstvo v žirovski kotlini, Loški razgledi XVII/1970 Zgodovina žirovskega čevljarstva, LR XVIII/1971 Smid O.: Selca nekoč, Selca 1973 Soštarič V.: Prometna pomembnost Selške doline za turizem Slovenije, TV II, Lj. 1954 Stukl Fr.: Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti, LR XIX/1972 Wester J.: Davča—Porezen—Sorica, PV LVI, Lj. 1956 Zigon J.: »Lontrg« (Imenoslovna študija), LR X/1963 Zemljevidi: Bohinec V. - Planina Fr.: Slovenija in sosednje pokrajine, Turist, zemljevid, 1:300.000, Komite za turizem in gostinstvo pri vladi LRS, DZS, Lj. 1952 Bohinec V. - Planina Fr. - Malovrh C. - Planina J.: Julijske Alpe, 1:75.000, Plan. zveza Slov., Lj. 1952 Kossmat Fr.: Geologische Spezialkarte — Bischoflack und Idria, 1:75.000, Wien 1910 (s popravki A. Ramovša) Otujac Fr.: Škofjeloško pogorje, 1:75.000, Podr. SPD v Šk. Loki, Šk. Loka 1936 PZS in Geod. zavod Slov.: Škofjeloško pogorje, 1:40.000, Lj. 1972 Topografska karta 1:100.000, lista Bled, Ljubljana, Geogr. inst. JNA, Beograd REGISTER Abraham, škof 7 AFZ 107 Ajdovo brdo 117, 119 Ajdovski britof 104 Ajmanov grad 25, 38, 60, 61 Albreht 159 Alpe 73, 80, 85, 86, 141, 176 Alpina 114, 134, 135, 136, 159 Alples 150, 154, 156, 158, 159 Alpska možina 176 Altemaver 177, 179 Ambrušč 152 Amerika 14, 52, 104, 119 Amotta 160 Ana Renata 98 Andrej nad Zmincem 83, 84, 100 Andrej ka 150 Angleži 18 Anglija 62 Anka 51 Anžonovec 112 Atene 106 Avtokovinar 17, 45 Avstrija 8, 11, 19, 105, 114 Avstro-Ogrska 14 Ažbe 110 Bača 141, 176 Bačenska grapa 118 Bačne 119 Badjura 153, 180 Bajželj (Weisel) 58 Balant-Guzelj 67, 78 Banjščice 99 Barbizon 18 Bari 32 Barje 99 Baš 161 Baska grapa 144, 145, 170, 177 Bavarci 58, 61 Bavarska župani j a 58, 62 Bavarsko 31, 58, 62 Begunje 50 Behwinde 66 Belica 53 Beneško 58 Benetke 17, 105 Beograd 135 Bertold 29 Besnica 141, 147 Bevkov vrh 94 Bezlaj 90, 132 Bezovnica 147 Bezovniški vrh 147 Biček 167 Bičkarjev grič 171 Bičkova skala 165, 166 Bideržan 170, 180 Bidetova kapelica 65 Binkelj 10, 13, 51, 53, 67, 68, 89, 92, 93 Bintek 167 Birolla 25, 42 Bistra 17, 30 Bitenc 33, 107 Bitnje 12, 38, 40, 56, 60 61/ 62, 72, 74 Blagajevka 80 Blaznik 25, 53, 75, 105, 126, 134, 159, 172, 180 Blaznikova hiša 149 Blaž Ostrovrhar 150 Blaževa ulica 9, 14, 21, 24 Bled 145, 185 Blegoš 41, 79, 84, 85, 86, 89, 94, 95, 96, 99, 104, 107, 110, 112, 113, 116, 122, 124, 125, 12'6, 127, 128, 138, 141, 143, 160, 166, 170, 171, 173, 175 Blegoška cesta 96, 103, 111, 153, 154, 170 Bližnji vzhod 31 Bodoveljska grapa 84, 92, 94, 96, 97 Bodovlje 17, 39, 42, 48, 96, 97 Bogatajeva hiša 24, 25 Bogatin 185 Bohinj, Bohinjci 10, 18, 145, 157, 165, 170, 184/185 Bohinjske gore 85, 99, 125, 172, 173, 177, 184, 185 Bohinjsko sedlo 185 Boncelj 165 Bor 98 Borovi je 160 Borovnica 84 Boršt 103 Bozovičar 42, 96 Bradaška, Bradeško 24, 55, 120, 184 Bralno društvo 19 Brda 107, 112, 113, 116, 122 Brdar 117, 119 Brdo 122 Brebovnica, Brebovščica 37, 90, 94, 95, 113, 117, 119, 120, 121 Brekovice 95, 138 Breznica 43, 46, 75, 76, 79, 96, 146 Breznica (pri Zireh) 138 Breznik 69 Brezniška grapa, potok 96 Brinje 122 Brode 94, 98, 103 Brojenčkova hiša 30 Brojska grapa 98 Brona 120 B rumen 17 Budimpešta 38 Buh 119 Bukov potok 90, 97 Bukov vrh 94, 99, 100, 101, 103, 107 Bukovica 11, 141, 143, 144, 146, 147, 148 Bukovščica (potok) 91, 141, 146, 147 Bukovščica (vas) 74, 89, 90, 146 Bukovška grapa 74 Burgstall, Burgstelle 53 Burjovec 84 Burniza 126 Cankar 32, 60 Cankarjev bataljon 29, 32, 34, 41, 55, 67, 97, 99, 100, 101, 106, 145, 147, 154, 166 Cankarjev trg 9, 14, 21, 25, 32/33 Cavrno 73 Cavrška grapa 73 Cegnar 58, 60 Cehovska soba 38 Celovec 110 Center za rehabilitacijo in varstvo slepih 53 Cerkljanski vrh 131 Cerkljansko 94 Cerkljansko hribovje 85, 125, 141, 170, 176 Cerknica 122, 126, 127, 141, 173, 176 Cerkniško jezero 125 Cerkno 96, 116, 122, 126, 127, 128, 131, 172, 173, 176 Cesta partizanov 167 Cesta talcev 14, 20, 21, 23, 50, 51 Cevc 18, 32 Cimprovka 141, 171 Cof 58 Col 135 Crngrob 39, 49, 64, 65, 66/67, 73, 74, 146 Cvelfar 99 Cvetje v jeseni 43, 123, 125 Cvinger 30 Cabrače 43, 125 Celo 127 Cepovan 172 Cepulje 56, 73, 74, 141, 146 Češko 41, 62 Cešnjica (potok) 90, 141, 157, 166 Cešnjica (vas) 11, 141, 143, 144, 145, 156, 157, 159, 163, 165, 177, 185 Cevljarna Ratitovec 159 Čevljarska vratca 132 Cetena ravan 106, 111, 153 Čipkarski dan 163, 164 Cirče 54 Čitalnica 19, 22, 26, 31 Cop 119 Cot 146 Črna 138, 139, 140 Črna prst 99, 170, 185 Črni kal 94, 122, 125 Črni potok 170 Črni vrh (na Jelovici) 185 Črni vrh (nad Novaki) 125, 126, 127 128, 141, 171, 173, 175, 176 Črni vrh (nad Polh. Gradcem) 84, 96, 97, 99, 107, 119 Črni vrh (sopotniški) 98 Črnovec 153 Črnska (Črnovska) grapa 153 Dachau 48, 101 Dalmacija 58 Dan teric 173 Danica 90 Danjarska grapa 170, 179 Danjarska planina 177 Danjarski potok 90 Danje 177, 180 Dašnjica 90, 157, 159, 166, 178 Davča, Davščica, Davčar 11, 12, 37, 40, 43, 58, 71, 85, 89, 90, 125, 127, 128, 143, 144, 167, 170, 171, 173, 174, 176 Debelak 102, 154 Debeni 126 Debenjak 126 Deisinger 27, 31 Delnice 109, 153 Demšar 38, 47, 53, 60, 136, 164, 165 Demšarjeva cesta 13, 14, 47 Desna 45, 96 Detela 60 Dinarske planote 86 Dobje 112 Dobračeva 134, 135, 136 Dobrava 55, 84, 115, 117 Dobravšce 117 Dol 71, 101 Dole 94, 134, 140 Dolenc 17, 53, 59, 109, 184 Dolenčeva hiša 51, 65 Dolenčice 110 Dolenja Brda 122 Dolenja Dobrava 117 Dolenja vas 37, 92, 93, 144, 145, 147, 148 Dolenja Zetina 122 Dolenje brdo 113 Dolenje Ravni 122 Dolenjsko 122, 171 Dolge njive 120 Dolgi travniki 98 Dolina 172 Dolinar 31, 60, 149 Dolinski malin 83 Dolomiti 99, 109, 170 Dom 41, 136 Dom na Lubniku 78, 79 Dom oprema 164 Dom Partizana 28 Dom pod Planino 128 Dom Zveze borcev 21, 48, 50 Domžale 17 Don 107 Dorfarji 60, 66, 67 Dovcarska grapa 138 Dovjakov mlin 107 Dragobaček 153 Dragobaška grapa 153 Drava 182 Dravh 141, 177, 180, 182, 184 Dražgoše 39, 40, 41, 42, 89, 90, 106, 150, 159, 160, 164, 166, 167 Dražgoška gora 141, 165, 166, 167 Drnova 173 Droboslovica 178 Dršak 117 Drulovka 71 Državni arhiv 54 Dubrovnik 31 Dunaj 31, 40, 105, 106, 110, 115, 146, 152, 184 Duplje 23 Eblarji 170 Edinost 131 Egartner 83 Eger 177 Ejben 179 Eken 179 Elra 17, 24, 70 Embalažno grafični zavod 54 Emiho 143 Emona, pod j. 23 Erberg 38, 53 Erfurt 53 Erinrich 60 Erjavec 26 Ermanovec 128, 129, 130 Ernest 36 Erngrub, Erengrueben 66 Etiketa 134, 135, 136 Etnografski muzej 25 Evropa 110 Faciji 136 Fara 53, 56 Farški, Farji potok 65, 116, 126, 160, 170, 171 Feichtinger 53 Feškova hiša 24 Fidelova hiša 33 Filip, škof 8, 25, 34, 36, 37, 66 Finžgar 30 Firbarjeva hiša 21, 41, 45, 46 Flander 106 Flis 51, 75 Flisova hiša 27 Florjan n. Zmincem 98 Fojke 84 Forme 60 Fortuna 40 Francija 62 Franja, bolnica 171, 173, 176 Franke 24, 42, 112, 146 Franko 49 Frankovo naselje 13, 14, 49, 69 Freising 7, 18, 32, 35, 38, 159 Frelih 144 Frickov Janez 31 Frtica 119 Fruperger 69 Fuernpfeil von Pfeilhaimb 30 Furlanija, Furlani 12, 17, 18, 24, 144, 159, 176 Fužine 89, 90, 94, 95, 129, 130, 133 Fužinsko predmestje 47 Gabrk 98 Gabrovo 75/76, 95, 96 Gabrška gora 94, 98, 99, 100, 102, 103, 107, 111 Gače 119 Gadmarska županija 51, 58 Galerija 39 Galway 152 Garibaldinci 122 Gartner 144 Gasilski dom 27, 47, 65 Gaštej 63 Gavžnik 35, 50, 65 Gestapo 26 Gimnazija 21, 22 Gipsova jama 75 Gladki vrh 89, 141, 159, 175, 178 Globočnik 161, 164 Goč 178 Godešče, Godešič 12, 40, 56, 59, 68, 69/70 Godeška županija 58, 69, 71 Golaki 138 Golar 49, 71 Goli vrh 119, 120, 121, 137 Golica 152, 154 Golo brdo 167 Gonte 80 Gonzani 51 Gora 109, 122 Gorajte 56, 60, 65, 67 Gorenja Brda 122 Gorenja Dobrava 117 Gorenja vas 11, 12, 40, 46, 48, 53, 94, 95, 96, 98, 105, 113—117, 120, 121, 128, 130, 135, 137 Gorenja vas — Reteče 56, 58, 68, 70 Gorenja Zetina 122 Gorenje Ravni 122 Gorenji konec 159, 161 Gorenjska predilnica 17, 19, 49, 59 Gorenjski odred 170 42', 47, 59, 67, 99, 133, 136, 152, 166, 167, 170, 172, 176, 178 Gorenjska, Gorenjci 18, 20, 42, 47, 59, 67, 99, 133, 136, 152, 166, 167, 170, 172, 176, 178 Gorenjsko vojno področje 171 Goriško 176 Gorje 176 Gorjuše 185 Gornji grad 17 Gornji Novaki 173 Goropeke 136, 137, 138, 139 Gosar 23, 52, 65—67, 149, 161, 167, 169 Gosteče 58, 69, 71, 80 Govejk 80, 138 Gožel 179 Graben 21, 29, 30, 34, 45, 47, 96 Grad 21, 24, 36, 45 Gradaščica 84 Gradec 24, 33, 98, 184 Gradiš 17, 19, 48 Gradiščani 44, 53 Gradišče 37, 71, 90, 94, 126, 140 Gradnikova brigada 151, 163 Grajska pot 14, 21, 34, 45 Grapa 107, 152 Grbec 26, 39 Grebenar 75 Grebl vrh 167, 168 Gregorčič 50, 103, 154, 165 Gregorijanski Kristus 66 Gregorjevo 162 Grenc 60 Gričar 125, 126 Grilc 61 Grmada Polhograjska 80, 94, 100 Grobi je 168 Grohar 2'5, 42, 49, 65, 127, 183/184 Groharjevo naselje 13, 14, 19, 23, 49, 50, 53, 65 Grogovčevo brezno 65 Grošelj 40, 148 Gruden 105 Grum 37 Guzelj 17, 20, 24, 41 Hafer 49, 58, 70 Hafnerjevo naselje 13, 14, 49 Hajnrihar 17, 58, 59 Halden 22, 33 Hartman 58 Hayman 38, 60 He 177 Helada 74 Hema 126 Henrik II. 62 Herman 34 Hermannstal 119 Hill 152 Hlavče njive 122 Hlebine 136 Hlevišče 122, 140 Hleviše 134 Hlevni vrh, hlevnovrška žu- panija 134, 137 140 Hlevnica 127 Hobovše 95, 130, 131 Hobovščica 90, 130 Hoč 141, 170, 176 Hodice 153 Hom 70, 80 Homan 19, 21, 25, 26, 32, 33, 41, 48, 58 Homovec 128 Horjul 117 Hosta 41, 55, 71 Hotavlje 11, 43, 90, 94, 95, 99, 112, 115, 116, 120, 122, 127, 128 Hotoveljščica 90, 107, 119 Hotel Transturist 21, 22, 47 Hotaveljščica 90, 94, 116 Hotovlja 48, 105, 107 Hrastnica 44, 55, 80, 83, 84, 90, 92, 94, 95, 96, 97 Hrastnik 67, 74, 146, 166 Hren 36, 62 Hrib pri Zmincu 98 Hrib (zaselek) 146 Hribec 8, 21, 55 Hribar 26, 169 Hrušica 79, 99 Hrvaško 135 Hudarevnik 52 Hudičeva brv 46 Hudo polje 69 Hum 141, 171 Idrija 18, 41, 95, 96, 132, 136 do 139 Idrijca 94, 130, 131, 136, 137, 138, 140, 141, 176 Idrijska občina 128, 134 Idrijsko hribovje 79, 99, 173, 176 Igale 80, 99 Ilešič 85, 89 Innichen 119, 182 Inštalacije 17, 48 Inštitut za raziskovanje krasa 37 Inteks 59 Iskra 17, 48, 63, 70, 162, 163, 164 Istra 58 Italija 11, 16, 58, 62, 95, 122, 125, 128, 159, 171, 184 Izgorc 125, 126 Izgorje 134, 138 Jablancova grapa 107 Jablenovca 91, 146 Jaegerndorf 66 Jake 170 Jakopc 101 Jakopič 49, 110 Jama 59, 71/72 Jamarjeva hiša 27 Jamnik 83, 147, 150, 167 Jamšek 18, 41, 66, 69, 83, 100, 109 Janez Ljubljanski 67 Janez Teodor 52 Jankov bataljon 121 Jarčja dolina 138 Jarčje brdo 153 Javh 76 Javore 119, 120, 121 Javorje 11, 88, 89, 90, 94, 95, 96, 109, 110, 111, 122, 125 Javorjev dol 131 Javorjeva dolina 126 Javornik 56, 74, 99, 139 Javorniki 79 Javorščica 130, 131 Jazbecova grapa 107 Jazbine 122 Jegorovo predmestje 9, 14, 21, 45, 46/47 Jejlar 128 Jelenca 165, 166 Jelenk 138 Jelenko 159 Jelenšče 165, 136 Jelovica (industrija) 17, 19, 48, 96, 114 Jelovica (naselje) 122 Jelovica (planota) 17, 37, 42, 79, 83, 85, 109, 125, 141, 145, 147, 150, 157, 159, 165, 166, 167, 177, 185 Jalovo brdo 122 Jelovšek 50, 52, 55, 60 Jemec 172, 173, 176 Jenko 80 Jenšterle 144 Jeperca 59, 68, 70, 71 Jernej iz Loke 32, 39, 42, 69, 70, 74, 76, 84, 96, 98, 100, 111, 146 Jesenko 46, 52, 66, 106 Jesenkov grič 119 Jesenkova hiša 45, 46 Jesenovec 159, 161, 163, 165, 167, 170, 183 Jesih 42 Jeterbenk 71 Jezbirc 128 Jezeršek 130 Joahim Puštalski 44 Joškovec 128 Jovanovič 42 Jožef II. 24, 30 Jožef Konrad 8 Judenburg 49, 70 Jugolit 48 Jugoslavija 11, 18, 31, 105, 107, 110, 114, 116, 122, 125 Julijske Alpe 85, 141, 165, 176 Junaver 32 Jur s pušo 31 Jurec 138 Jurež 172 Jurko 34, 66 Kačji rob 177, 179 Kadivčeva hiša 32 Kaiser 58 Kaiserslautern 105 Kajbetova hiša 21, 27 Kal 100, 143 Kalan 35, 41, 72, 98, 103, 104, 146 Kališe 154, 157, 166 Kališnik 165 Kalvarija 21 Kamnarjeva kmetija 83 Kamnarjeva planina 80 Kamnik 17, 24, 79 Kamniške Alpe 79, 84, 99, 112, 125, 170, 174, 178 Kamniti most 10, 21, 24, 25, 31, 34, 51 Kamnitnik 10, 12, 13, 14, 44, 49, 50, 56, 65, 68 Kanada 135 Kapucinska cerkev 21, 22, 24 Kankelj 37, 38 Kapucinski most 24, 38 Kapucinski samostan 21, 22, 40 Kapucinsko predmestje 12, 14, 22, 24 Karavanke 79, 100, 112, 125, 170, 178 Karlovčan 123 Karlovec 12, 13, 14, 43, 44/5, 46 Karlovščica 122 Karpati 176 Kasarna 21, 24, 29 Kašča 21 31/32 Kašmanova hiša 21, 27 Katoliško izobraževalno društvo 19, 30 Katrnik 136 Kavčič 29, 46, 76, 113, 128 Kazina 146 Kebe 103 Kecerlekele 179 Kelti 68 Kemperle 144 Kern 76 Kevderc 78/79 Kidrič 107 Kidričeva cesta 13, 14, 17, 21, 22, 34, 48/49, 56, 69, 60 Kino Sora 21, 28, 47, Svoboda 63 Kitajsko 112 Kladivar 135 Kladje 94, 96, 128, 130, 132 Klemenčič 41, 111, 161 Kline 148 Klobčarjeva hiša 21, 31 Klobovs 33 Klobovsova ulica 9, 14, 21, 26, 28, 3"'34, 39 Klom 145, 157, 177 Klusov Joža 106 Kmetijska zadruga 17, 46,161, 169 Kmetijsko gospodarstvo 17, 40, 48, 60, 69 Knape 146 Kneža 98 Kobal 32, 47 Kobila 75 Koblar 144, 164, 165 Kočevsko 40 Ko j ca 99 Kokel 127 Kolodvorska cesta 25, 48 Komna 185 Komuna 27 Konrad 29, 34 Kopališče 21, 47, 51, 54 Kopališka ulica 14, 21, 45/46 Kopač 84, Kopačev vrh 94, 97 Kopačnica 96, 116, 122, 127, 128, 171, 173 Koprivnik (gora) 85, 94, 100, 111, 122, 125, 143, 170 Koprivnik (naselje) 130, 138. 185 Korbinijan 37 Korita 134 Korneli 40 Korošec 37 Koroško, Korošci 37, 41, 80, 94, 99, 103, 119, 126, 138, 140, 170 Kos 42, 52, 53, 149 Kosem 106 Kosmač 130 Kosmati vrh 89, 157, 176, 177 Košak 109, 129 Košir 17, 24, 39, 42, 48, 152 Koširjeva cesta 13, 14, 21, 47, Kotli 172 Kovaški vrh 159, 160 Kovk 127 Kovski vrh 100, 101, 103, 107 Kozlov hrib 146 Kožuhov vrh 80 Kožuhova domačija 101 KP 19, 41, 48, 107, 119, 136, 170, 172 Kraljeva kmetija 99 Krancelj 7, 9, 10, 38, 43/44, 50, 54, 75, 107 Kranj 7, 8, 10, 11, 12, 17, 24, 47, 48, 49, 59, 60, 62, 63, 65, 71, 72, 74, 79, 107, 112, 117, 119, 145, 146, 150, 184 Kranjska ravan 44, 56 Kranjsko 17, 52, 53, 62, 112, 128, 160 Kranjsko brdo 129, 130, 138, Kras 146 Krašovčeva hiša 30 Kredarica 125 Krek 43, 66, 111, 148, 149, 150, 177, 178 Kremant 177, 179 Kremenik 117, 119 Kremenški potok 118, 119 Krenner 17, 30, 31 Kres 156, 159, 162 Krevsov mlin, žaga 50, 56 Krim 99 Krivi most 46 Krivo brdo 152, 153 Križna gora 39, 56, 66, 67, 73/74, 112, 141, 145 Križnar 70 Križnogorsko hribovje 56, 59, 65, 73/74, 79, 85 Krmelj 70, 106, 107 Krnice 127, 134 Krnišnik 103 Kroj 17, 34, 49 Krona 19, 21, 26, 28 Kropa, Kroparji 145, 147, 159, 160, 167 Krvavo znamenje 35, 52, 65 Kucelj 55, 71, 98, 148 KUD Svoboda 19 Kuferšmid 45 Kufrova delavnica 22/23 Kuhinja 75 Kum 125 Kuralt 58 Kurnik 55, 80 Kuzovec, Kuzovo 94, 99 Kveder 103 Lahov most 21, 31, 32 Lahovše 160 Lajnar 141, 170, 177, 180, 182, 184 Lajše 114, 115, 127, 128, 160, 166 Lajška gora 167 Lajtnik 170, 179 Lamberg 35 Lampfrizheim 38, 60 Langerholc 58 Langus 63, 149 Laniše 131 Laško 146 Lavdanova hiša 29 Lavrovec 134 Lavtar 165 Lavtarski vrh 73, 74, 146, 149, 161 Laze 127 Leben 37 Ledine 134, 138 Ledenica 135, 136, 137 Ledinske Krnice 134 Leipzig 106 Lenart n. Lušo 153 (tudi Sv. L.) Leopold 24, 34 Leskovec 29 Leskovica 11, 89, 90, 125,127, 128, 173 Leskovška Davča 128, 171 Leskovška planina 124 Leška planina 165 Levant 160 Levstik 60 LIP 158 Lipica 13, 68, 69 Lipnica 147 Lipnik 83 Lipniška planina 165 Litostroj 17, 48 Litostrojska koča 183, 184, 185 Ljubelj 17 Ljubljana 7, 9, 10, 11, 14, 17, 19, 25, 26, 34, 35, 36, 41, 47, 48, 59, 72, 79, 88, 89, 90, 96, 97, 106, 110, 112, 119, 125, 128, 136, 141, 145 Ljubljanica 94 Ljubljanska banka 22, 136, 159 Ljubljanska cesta 13, 14, 48, 69 Ljubljanska kotlina 7, 17, 37, 79, 111, 141, 176 Ljubljanska pokrajina 42, 83 Ljubljansko barje 79, 85, 141 Ljudska knjižnica 19, 48 Ljudska restavracija 31 Ločani 7, 12, 15, 17, 28, 29, 43, 48, 52, 54, 59, 67, 85, 167 Ločivnica 90, 94, 105, 107, 109, 111 Ločnica 80, 91, 92, 172 Log 11, 46, 98, 102, 103, 139 Logarščica, Logarjeva grapa 122, 12'5 Logatec 12, 96, 121, 133, 134, 136, 137, 140 Logonder 22, 42, 49, 50, 58, 66, 105, 114 Loka 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 24, 25, 26, 31, 34, 35, 37, 38, 40, 47, 51, 59, 60, 71, 74, 80, 84, 85, 86, 88, 94, 96, 98, 100, 113, 160, 163, 167, 170, 172 Lokainvest 13, 17, 26 Lom n. Volčo 122 Lomski hrib 109 Lontrk 9, 17, 24, 29, 30, 31, 38, 47 Loška cesta 47, 83, 84, 98, 103, 125, 147 Loška koča 110, 111, 125, 153 Loške tovarne hladilnikov LTH 17, 19, 47, 48, 51, 107 Loški arhiv 25, 42 Loški grad 10, 24, 34, 38 Loški muzej 106, 161, 167, 184 Loški pasijon 39 Loški razgledi 42 Loški vitezi 75 Loško gledališče 19, 21, 30 Loško gospostvo 126, 128, 134, 140 Loško pogorje 7, 10, 73, 74, 78, 79, 84, 85, 86, 89, 99, 105, 106, 109, 111, 125, 141, 143, 153, 170, 176, 178 Lovričkova kovačija 126 Lovsko brdo 109, 122 Lubnik 9, 10, 37, 40, 44, 51, 73, 75—79, 80, 84, 85, 94, 96, 98, 100, 112, 125, 141, 143, 145, 146, 148, 166 Lubniška jama 79 Lučine 11, 89, 90, 96, 99, 105, 113, 117, 120, 121 Luša 152—154 Macher 58 Maček 105 Mačkov graben 83 Majdlc 173 Makovice 126, 127 Maksimilijan 26 Mala Božna 83 Mala Hrastnica 84 Mala voda 119 Malenski vrh 104, 105, 109, 112, 116, 122 Mali Blegoš 170 Mali Lubnik 75, 145 Marenkovec 171 Maribor 106 Marijino brezno 75, 76 Marmor 116 Martinček 148 Martinj vrh 11, 71, 111, 125, 139, 144, 151, 157, 160, 163, 170, 171 Martinova hiša 21, 28, 29 Matečkova hiša 110 Matjaževe kamre 140 Mazi 125 Medvednik 94, 109, 152 Medvedova grapa 107, 122, Medvode 10, 11, 12, 15, 44, 56, 71, 90, 92 Meja 71 Melik 145, 180 Merian 38 Mestni trg 9, 14, 19, 20, 21, 24, 25—28, 29, 30, 33, 36, 44, 48, 96 Meta 167 Metzinger 63, 74, 161 Mežakla 165 Migutovo brezno 75 Mihevk 117 Miklavška gora (tudi Sv. M.) 152, 154, 157 Mirje 94, 114 Mišnica 47 Mladi vrh 79, 85, 94, 100, 104, 110, 122, 143, 153, 154, 170 Mlaka n. Lušo 153 Mlakar 25, 164 Mlekarna 21, 47 Mlinar jeva hiša 111 Mlinostav 59 Močeradnik 71, 80 Močilar 172 Močilnik 84 Močilska grapa 56, 73 Mohor (tudi Sv. M.) 149, 150 Mohorič 170 Molinaro 67, 153 Moravsko 62 Moskva 163 Most na Soči 18, 145 Mošenjska planina 165 Moškrin 51, 68, 74 Moškrinska grapa 56, 73 Motor 17, 51 Možic 185 Možina 176 Mravlje 137 Mruščeva hiša 53 Mrzli potok 56, 65 Mrzli vrh 133, 136, 137, 138, 170 Muha 107, 119 Miinchen 43, 97, 102, 110, 184 Murave 111, 122 Muravšček 111 Muretova kmetija 98 Muro ve 125, 126 Muštrova grapa 170 Muzej 21, 30, 34, 36—42, 43, 44, 75 Muzejsko društvo 19, 31, 36, 40, 42, 43, 161 Na fari 33, 52 Na Logu 99 Na Luši 146 Na pečeh 166 Na peklu 27 Na robu 177 Na Vidmu 105 Na žagi 107 Nacetova hiša 40, 54 Naglica 167 Nama 19, 20, 21, 22, 47 Napoleon 11 Narigar 101 Narodna čitalnica 19 Navarin 74 Nemci 14, 17, 24, 25, 31, 33, 36, 42, 47, 53, 65, 66, 67, 68, 73, 79, 80, 83, 84, 98, 99, 101, 103, 106, 110, 111, 119, 123, 125, 12'7, 129, 132, 136, 138, 144, 146, 147, 149, 150, 152, 160, 163, 165, 166, 167, 169, 170, 171, 172, 173, 178 Nemčija 16 Nemilje 147, 149, 167 Nemški rovt 177 Nemškorutarji 175 Nidrarska grapa 180 NIKO 163, 164 Nikodem 34 Nizozemska 62 NOB 41, 43, 128, 131, 145, 146, 173 Nova Gorica 145 Nova Oselica 129, 131, 171 Nova vas 88, 92, 134, 137 Novak 166 Novaki 125, 128 Novi svet 13, 14, 21, 22/23, 50 Novinc 40, 42' Nunska cerkev 21, 24 Nunska ulica 24 Nunski samostan 21, 24 Niirnberg 18 Oblak 38, 53, 119 Obrtni center 135 Obrtnik 25 Ocvirk 172 Očik 56, 66 Odeja 17, 22, 49 Oder-galerija 19 OF 32, 42, 53, 65, 107, 113, 145, 170, 172 Okrogli stolp 34, Olepševalno društvo 19, 51 Omanova kapelica 66 Opale 134, 138, 139 Orel 19 Ortenburški 62 Ortman 62 Oselica 11, 37, 95, 128, 171 Osliška grapa 127 Osliška župani j a 95 Oslovska ulica 45 Osojnica, 90, 137, 138, 139 Osojnice 127 Osojnik 170, 171 Osovnik 44, 70, 80, 83, 84, 94, 100 Osreški mlin 140 Osterfeld 50 Ostri vrh 143, 157, 165, 170 Ostrovrhar Blaž 24 Ostrož 94, 100 Otokar Blagoviški 24 Otoki 162, 164 Oton 7, 94 Otoški graben 83 Ovčji hrib 94 Ožbolt n. Zmincem 84, 95, 97, 100 Pahman 175 Pahucov mlin 50 Palaeofusolina 127 Palmanova 159 Panonski svišč 176 Panonsko morje 10, 176 Papirman 65, 66 Papirnica 56, 65 Papler 32, 39, 53 Pariz 106 Partizanska cesta 13, 14, 21, 48, 50 Partizanski vrh 165 Pasice 173 Pasijonska procesija 23 Pasja ravan 41, 94, 96, 99, 101, 106, 107, 112, 117, 119 Pasja vas 83 Passau 38 Pašni vrh 165 Pečaher, Petschocher 52, 53 Pečana 143, 145, 177 Pečnik 134, 157 Pekarna in slaščičarna PEKS 17, 25, 48 Pengov 33 Pepetova bajta 40, 71 Peri 160 Perko 106 Perkusova hiša 29 Pešarjev grič 119 Peternel, Peternelj 71, 131 Petrazzi 160 Petrol 48 Petrovo brdo 90, 91, 141, 145, 160, 169, 170, 172, 176, 184 Pevenska grapa 66, 74 Pevenski potok 50 Pevno 22, 40, 66, 73 Pfajfar 48 Piltaver 47 Pintar 39, 128, 132' Piran 18 Planica, Planiški potok 51, 56, 65, 66, 67, 68, 73, 74, 146 Planika 107, 125 Planina 84, 120, 129 Planinsko društvo PD 19, 127, 139, 150, 173, 176, 177, 178, 185 Plank 33 Plantaričeva kavarna 48 Plašajtar 175 Plavci 160 Pleče 122 Plečnik 33, 147 Plenšak 90, 91, 165, 178 Plestenjak 42, 55, 83 Plešeniški most 165 Plevna 12, 13, 48, 50, 56 Plnada, Plnadar 41, 111, 160, 161 Pluženska gora 94 Poče 176 Pod ceglom 55, 84 Pod klancem-Pustež 47 Pod Rancko 122 Pod rudo 126 Pod skalo 105 Podblica 147, 167 Podbrdo 175, 176 Poden 50, 52, 53, 56 Podgrivar 172, 173 Podjelovo brdo 132 Podjelovščica 130, 132' Podklanec 134, 138, 139, 140 Podlanišče 132 Podlipski 31 Podlonk 143, 144, 157, 177, 178 Podlubnik 13, 14, 50, 53, 67 Podnart 147, 167 Podnartova Micka 149 Podobeno 109 Podosojnica 130 Podpleče 128 Podporezen 144, 175 Podpulferca 11, 12, 15, 45, 96 Podreča 71 Podrošt 91, 169, 170, 172, 179, 184 Podrta gora 185 Podvrh 111, 153 Pogara, Podgora, Podpogara 115, 128 Pokljuka 165, 185 Pokorn 36 Polenčeva hiša 41, 54 Polenec 54 Polhograjsko hribovje 55, 56, 70, 79, 80, 84, 85, 86, 92, 99, 111, 125, 141, 173, 176 Polhov Gradec 53, 80, 96, 99, 117, 136 Polhovec 100, 101 Poličarjeva hiša 54, 92 Poljanci 43, 76, 85, 96, 98, 101, 106, 125 Poljane 11, 12, 39, 45, 85, 89, 90, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 110, 111, 112, 114, 120, 125, 149 Poljanska cesta 9, 14, 17, 21, 29, 34, 45, 96 Poljanska četa 41, 121, 12'5, 153 Poljanska dolina 7, 8, 11, 17, 30, 37, 40, 48, 75, 76, 79, 84, 85, 88, 89, 94, 95, 96, 97, 113, 125, 128, 134, 141, 152, 166, 173 Poljanska Sora 9, 15, 54, 85, 90, 91, 92, 107 Poljanska vrata 26, 28, 29, 44 Poljanščica 21, 45, 46, 47, 53, 54, 55, 84, 85, 90, 92, 95, 96, 98, 103, 141 Poljansko predmestje 45 Popitova grapa 140 Porenta 42 Porezen 85, 89, 99, 124, 125, 12'8, 141, 170, 171, 173, 174, 175, 176, 178, 184 Portorož 145 Posavsko hribovje 79, 85 Posočje 7, 17, 37, 119 Postojna 37 Potočnica 122 Potočnik 42, 50 Potočnikova ulica 13, 14 Potok 71, 91, 119, 125, 140, 170, 171 Potoška grapa 118, 146 Pozirno 146, 147 Požar 127 Praga 105, 106 Prajerca 31 Praprotno 15, 67, 79, 145, 146 Praprotno brdo 94, 136, 140 Praše 59, 71/72 Praška župani j a 58 Predmost 104, 106, 107 Predole 109, 152 Preferansarske štenge 48 Pregelj 80 Premetovec 99, 102 Presečnik 84, 97 Prešeren 74, 119, 125, 173 Prešernova brigada 41, 106, 122, 127, 136, 138, 146, 147, 150, 157, 163, 165, 171, 172 Prešernovo gledališče 117 Prezelj 32 Pri cerkvi 166 Pri Fricku 31 Pri Grohcu 30 Pri Meru 164 Pri mostu 22 Pri Slavcu 169 Pri žagi 170 Pri županu 136 Prifarci 52 Prifarški potok 50, 51, 56, 68, 91 Prilesje (Prelesje) 119 Primorsko 32, 42, 128, 171 Primoževa žaga 32 Primožič 136 Prirodoslovno društvo 115 Projektivni atelje 13 Prtovč 165, 174, 177, 178, 179, 183 Prva ravan 125, 127 Pševo 56, 74 Puca 56, 65 Pulj 47 Pungert 12, 58, 69, 71 Pustertal 37, 144 Pustota, Pustotnica, Pustot-nik 152 Puštal 11, 12, 13, 14, 15, 21, 36, 37, 38, 40, 43, 44, 51, 53—55, 59, 68, 70, 71, 80, 84, 92 Puštalska brv 21, 36, 46, 54 Puštalski grad 21, 38, 47, 53, 54 Puštalski most 21, 53 Racovnik 157, 159, 164 Račeva 90, 94, 120, 134, 136, 137, 138, 139 Račevsko jezero 137 Radovljiška planina 165 Rajčola 47 Ramovš 37, 137, 148, 160 Rant 40, 70 Rantovše 153 Rasp 38, 53 Raspet 131 Rastovka, Rastovke 40, 153, 165 Ratitovec 37, 44, 79, 86, 88, 89, 91, 112, 125, 141, 144, 145, 150, 157, 159, 163, 170, 172, 174, 175, 176, 177, 178, 184 Ravbar 113 Ravenski potok 179 Ravne 43, 140, 153, 178, 179 Ravnihar 73 Razor 178 Razpotje 94, 96, 138 Rdeča roža 163 Rdeče znamenje 66 Reber 117 Regen 39, 114 Reka 17 Remb 32, 149 Remont 50 Rengelc 56 Reteče 11, 12, 17, 58, 68, 69, 70 Ribčeva planina 165 Ribenska planina 165 Rim 105 Rismovec 150 Robidensko brdo 94, 12'8, 175 Robidnica 127, 128, 173 Rodica 185 Rokolščica 136 Rokov Tine 47 Romovec 143 Romuald 23 Rošt 170 Rovt 41, 42, 143, 154, 170 Rovtarica 165 Rovtarska grapa 140 Rovte 90, 94, 96, 137, 140 Rozman 103 Rudno 145, 157, 165/166 Rudolf Habsburški 159 Rupnik 113, 121 Samassa 74 Santonino 12, 24 Sava 44, 56, 59, 61, 63, 66, 71, 72, 73, 90, 147 Savara 90 Savinjska dolina 17 Scarlichi 53 Schiffrer 58 Schneiter 13, 17, 48 Schrott, Schrottenthurn 63 Schwaiffstrigkh 35 Schwarz 26, 47, 52 Sedej 42, 136 Selca 11, 12, 39, 41, 74, 85, 89, 90, 141, 143, 144, 145, 147, 148/149, 150, 154, 176, 178 Selčani 85, 145, 150 Selevc 119 Seljak 63 Selnica 91, 141, 149, 150, 167 Selo 83, 94, 133, 134, 135, 137 Selška planina 165 Selščica 9, 13, 17, 20, 21, 23, 24, 29, 30, 47, 50, 51, 54, 56, 67, 78, 85, 90, 92, 94, 95, 141, 145, 146 Selška četa 41, 146, 165 Selška dolina 7, 11, 15, 18, 41, 44, 48, 67, 73, 74, 75, 79, 86, 88, 89, 94, 95, 111, 112, 125, 141, 144, 145, 157, 165, 167, 168, 176, 177, 178, 183 Selška Sora 9, 73, 85, 90, 91, 141, 145 Selška vrata 24 Selške Lajše (tudi Lajše) 37, 167 Sestranska vas 114 Sevčan 71, 72 Sevnica, Sevniščica 109, 111, 122 Sicherl 10, 11 Siegersdorfer 24, 38, 53, 63, 75 Simonov zaliv 18 Sivka 94, 119, 132, 137, 138 Skalce 17 Skansen 43 Skoblova kmetija 101 SKOJ 41, 53, 170 Skončnikova hiša 45 Skorn 66 Slajka 116, 127 Slana 55 Slatuška 122 Sleme 157, 166 Slovenci 19, 58, 61, 69, 76, 80, 94, 98, 106, 125, 141, 143, 144, 160, 170, 183 Slovenija, Slovensko 58, 102, 105, 107, 119, 126, 139, 161, 180 Slovenska akademija SAZU 115 Slovenski poročevalec 167 Slugov vrh 128 Slugova dolina 12$ Smetiše 47 Smoldno 103 Smoleva 91, 157, 159, 160, 165, 170 Smrečje 94, 120, 137, 140 Smrekova dobrava 56, 70 Snežnik 125 Snežniki 80 Soča 94 Sokol, Sokolski dom 19, 28, 31 Sopot, Sovpat 90, 99, 100 101, 140 Sopotnica 30, 90, 94, 97, 98, 106, 112 Sora (reka) 9, 18, 44, 47, 50, 56, 58, 68, 69, 70, 71, 90, 91, 92, 94, 95, 98, 103, 104, 107, 113, 114, 117, 120, 128, 129, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 144, 148, 149, 154, 159, 170, 171, 176, 179, 180 Sora (vas) 11, 12, 59, 70, 71, 80, 141 Sorica 11, 88, 89, 90, 141, 143, 144, 145, 169, 170, 171. 172, 176, 177, 180, 182, 183, 184, 185 Soričani 145, 160, 171, 172, 185 Soriška peč 185 Soriška planina 145, 172, 177, 180, 183, 185 Soriško sedlo 185 Sorška cesta 13, 14, 21, 47, 48 Sorsko polje 7, 11, 15, 37, 44, 51, 56—59, 63, 67, 68, 70, 71, 73, 75, 80, 84, 85, 92, 141, 144 Sorževa hiša 27 Soteska 73, 75, 79, 141, 145 Sovinška grapa 127 Sovodenj (sotočje) 9, 13, 21, 47, 68, 85, 90, 92 Sovodenj (vas) 11, 12, 46, 95, 96, 127, 129, 130, 132, 173 Sovodnjica 90, 129, 130, 138 Sovra 138, 139, 140 Spodnja Davča 171 Spodnja Golica 152 Spodnja Luša 39, 152 Spodnja Sorica 170, 180, 183 Spodnja vrata 30 Spodnje Danje 88, 176, 179, 180, 181 Spodnje Bitnje 62 Spodnje Bohinjske gore 79 Spodnji Karlovec 17, 45 Spodnji trg 14, 21, 29—32, 38, 48 Spodnji Vrsnik 134, 139 Srbohrvati 14 Srednik, Sredniška grapa 74, 146 Srednja vas 112, 113, 148 Srednje Bitnje 62, 63 Srednje Brdo 126 Srednjiška ali Srednjevaška grapa 112, 113 Sredozemsko morje 176 Stalanikova hiša 31 Staniše 98 Stara cesta 14, 17, 21, 22, 47/48 Stara Loka 7, 11, 12, 13, 14, 15, 23, 24, 28, 33, 35, 38, 50, 51—53, 58, 59, 65, 67, 73 91 Stara Oselica 128, 130 Stara prajerca 22, 47 Stara vas 134, 136, 137 Stare 112 Stari dvor 12, 13, 48, 59, 60 Stari grad 30, 44, 51, 75 Stari rotovž 26, 36 Stari vrh 18, 79, 85, 94, 100, 104, 107, 110, 111, 146, 151, 152, 175 Starman 152 Starološki grad 38, 53 Štele 161 Sten 55, 70 Stirpnik 47, 148, 153 Stirpniški hrib 147 Stjenka 163 Stockholm 43 Strahl 53 Stražišče 15, 40, 56, 58, 60, 62/63, 74, 99 Strgarjeva hiša 111 Strmec 159 Strmica 73, 146 Stroj 63 Struga 69 Studenec 11, 12, 14, 30, 45, 47, 92 Studeno 156, 157, 163, 177 Studenska grapa 91, 157, 159 Studor 126 Suha, Sušica 12, 13, 14, 39, 40, 47, 48, 56, 58, 65, 66, 68/69, 73, 74, 90, 91, 92, 93 Suha dolina 179 Suhi dol 96, 120 Suša, Sušnik 76, 125, 167 Suška brv 21 Suška cesta 13, 14 Suški most 47 Sv. Barbara 12, 50, 80, 83 Sv. Jedrt 94 Sv. Andrej 83 Sv. Duh 25, 38, 60, 61, 65 Sv. Filip in Jakob 100 Sv. Florijan 30, 39, 89 Sv. Križ 113, 150, 157 Sv. Lovrenc 75, 76, 78, 97 (tudi Gora sv. Lovrenca) Sv. Miklavž 40, 150 Sv. Mohor 106, 141, 146, 147, 166 Sv. Tomaž 75, 79, 152 (tudi Tomaž) Sv. Volbenk 98, 102, 172 Sv. Vrban 117, 119 Svetje 56 Szadevski 146 Sarf 84 Sefert 97, 98 Šentjakobska cerkev 32 Sentjošt 56, 73, 74, 80, 120, 146, 150 Sentpeter 36, 62 Sešir 16, 17, 31, 32, 41, 65, 114 Še vi je 143, 146, 147 Šifrer 61 Šink 53 Škofič 30 Škofja Loka 7, 10, 11, 12, 14, 15, 17, 18, 31, 33, 40, 48, 52, 53, 56, 59, 62, 80, 85, 88, 89, 90, 92, 94, 96, 106, 107, 111, 114, 116, 120, 133, 134, 136, 153, 154, 184 Škofje 94, 128, 131 Škofjeločani 7 Škofjeloški odred 24, 41, bataljon 107, loški odred 122, 150, 151 škofjeloško hribovje 85 Škoparjeva hiša 43, 44 Škovine 143, 158, 159, 161, 163, 165 Šlezija 62 Šmarjetna gora 58, 62, 63, 66 Šmarna gora 66 Šmartin 63 Šmid 144 Šolska ulica 14, 17, 21, 22, 39, 50 Šolski center 22 Sorta 170 šoštar 172 Šoštarjev Kovk 143, 170, 172 Špan 40, 69, 148, 171, 172, 173 Španija 62 špehovše 171 Špičasti hrib 73, 141, 146 Špik 120, 157, 159, 165, 179 Špital 21, 30 Špitalska cerkev 21, 29, 30 Štabelnova hiša 27 Štajerska 17, 125 Štalica 157 Štangruf 10, 13, 45, 96 Štedl vrh 159, 178 Štemarji 21, 22, 48 Štibrnica 146 Štinetova jama 65 Štok 149 Štoment 179 Štounkopf 177 Štukl 12 Štulc 172 Šubic 33, 40, 41, 42, 47, 55, 63, 76, 98, 101, 102, 105, 106, 107, 110, 113, 116, 120, 122, 125, 146, 153, 172 Šumi 102 Šutna 61 Švavnar 97, 98 Švica 52, 135 Tabor 113, 135 Taborniški dom 47 Taler 144 Taras 84 Tavčar 22, 26, 35, 39, 40, 41, 43, 47, 50, 85, 96, 98, 99, 102, 103, 104, 105, 106, 111. 114, 119, 120, 123, 125, 172 Tavčarjeva ulica 13, 14, 50 Tehnik 13, 17, 47, 60 Tehtnica 163, 164 Termika 17, 48, 96, 97, 107 Termopol 131 Terpinc 38 Tetida, Tetis 86 Thaler 13, 17 Tičje brdo 128 Tirolci 37, 144, 179, 180, 181 Tiskarna Julija 98, 99 Titov trg 13, 14, 20, 21, 22, 47 Todraž 118 Tolminci, Tolminsko 96, 121, 128, 171 Tomaž n. Prapr. 145, 146 Tomažkov boršt 84 Tonderškofel 177, 180 Topličar 127 Topolje 149, 150 Torka, Torkar 144, 177, 179 Tošč 44, 50, 80, 83, 94, 100, 111 Transturist 18, 19, 20, 21, 22, 48, 96, 111, 153 Traška luža 56, 59 Traški graben 56, 59, 69 Trata 11, 12, 13, 14, 15, 17, 22, 34, 45, 48, 51, 55, 56, 59/60, 114, 116 Trbiž 48 Trboje 72 Trebenke 127 Trebija 11, 94, 128, 131 Trebijski potok 128 Triglav, Triglavsko pogorje 44, 79, 99, 112, 125, 173, 178, 185 Triller 26, 58 Trilof 172 Trim 51 Trnovski gozd 79, 99, 111, 125, 173 Troj ar 144, 179 Trst 17, 25, 31, 47, 60, 114 Tržič 160, 162 Turčija, Turki 8, 74, 105 Turjak 12'2, 171 Turk 159 Tušek 67, 78, 98, 109, 113, 117, 173 Univerzitetna knjižnica 116 Uranov rudnik 117 Urbanija 148 Urh 37 Ušeničnik 106 V čelih 128 V hribih 100 V Logeh 112 V rudi 116 V skalcah 67 Vahtenca 28 Valterski vrh 100 Valvasor 16, 38, 40, 58, 62, 90, 98, 159 Vancovec 159, 160, 170 Veber 144 Veharše 140 Veletrgovina Loka 21, 27, 48 Velika dobrava 56, 59, 70 Vesel 110 Vešter 51, 58, 68, 145 Veštrski mlin 68 Vič 84 Videm (Udine) 62 Vilfan 58 Vincarji(e) 11, 12, 13, 15, 17, 24, 51, 54, 75 Vincarški potok 51, 75 Vinharji(e) 99, 107, 117, 119 Vinharski vrh 94, V. boršt 119 Vintgar 172 Virloh, Virlog 53, 56, 65, 67 Virloška grapa 65, 73 Virmaše 17, 60, 67 Viršk 45, 51, 96 Visoko 35, 39, 40, 101, 103, 104, 106 Visoška kronika 22, 26, 35, 40, 41, 43, 45, 47, 98, 104, 125, 172 Vitovec 8 Vlah 125 Vlasovci 122 Vodečkarica 152 Vodiška planina 165 Vodovodno društvo 19, 28 Volaka 94, 125, 126, 170 Volaščica 116, 122, 126, 127 Volbenk 66 Volča 107, 122 Vranškov grič 116 Vrbančkov kamnolom 137 Vresje 185 Vrh Bače 185 Vrh boršta 125 Vrh n. Rovtami 99, 120, 133, 134, 137, 139, 140 Vrhovčev mlin 43 Vrhovec 173 Vrhulce 96, 128 Vrhnika 24, 140 Vrhunec 150 Vrje 98 Vrsnik 134, 138, 139 Vršič 145 Walterschogel 74 Wartenberg 62 Wehrmannschaft 53 Wernher 35 Wildenlak 75 Wilš;iaber 67 Wolf 52, 100, 161, 167, 169 Wohlgemut 26, 58 Wolkensperg 38, 53, 55 Za brajdo 13, 45, 51, 96 Za gradom 50, 51, 75 Zabrdo 179 Zabrekve 147, 149 Zabrežnik 134, 137 Zadnja Smoleva 91, 159, 170 Zadnja Sora 91, 141, 170, 171, 172 Zadobje 98, 119 Zadružna zveza 107 Zagreb 184 Zajec 52 Zakobiljek 109, 122 Zala 119, 121, 171, 172 Zali log 11, 12, 86, 141, 145, 165—169, 170 Zalubnikar 75, 76, 79, 146 Zapreval 111, 153 Zarica 72 Zasavje 10 Zavod za spomeniško varstvo 25, 30, 40, 42', 65, 107 Zavratec 143, 140 Zbiljsko jezero 11 ZDA 135 Zdravstveni dom 21, 48 Zeleni Zirk 135 Zgornja Davča 172, 173 Zgornja Luša 11, 150, 152, 153 Zgornja Sorica 90, 180, 133 Zgornje Bitnje 62 Zgornje Danje 179, 180 Zgornji Karlovec 44, 45, 96 Zgornji stolp 7, 30, 34, 38, 43/44, 53, 75 Zgornji Vrsnik 134, 139 Ziherl 22, 32, 58 Zlati hrib 119 Zminec 10, 11, 12, 15, 46, 79, 92, 93, 95, 96, 97 Zofkežova hiša 27 Zorka 51 ZSM 172 Zvezda 27, 47 Zviršnik 101 Žabja vas 91, 107, 113, 119 Zabnica 11, 12, 56, 58, 59, 60, _ 61, 69, 73, 90, 91 Zabniška grapa 113 Žagar 67, 146, 154 Zagarjeva hiša 52 Zakelj 136 Zbajnik 177 Zbont, Zbontar 170, 172 Zebljarjeva hiša 30 Zehta (Velika, Mala) 99 Železnica 17, 18, 48, 67 Zeleznik 26, 27 Zeleznikarji 66, 144, 145, 160 Železniki 11, 12, 18, 39, 41, 42, 47, 89, 90, 91, 103, 111, 116, 119, 126, 144, 145, 149, 150, 154, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 166, 170, 177, 178, 183 Zetina 53, 122 Zgajnar 111, 153 Zigon 26 Zikovec 148 Ziri 11, 12, 17, 18, 39, 41, 88, 89, 90, 92, 93, 94, 95, 96, 99, 113, 116, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 173 Zirk 137, 138 Zirovci 26, 129, 132, 136 Žirovnica 90, 134, 138, 139 Zirovska četa 136 Zirovska grapa 138 Zirovska kotlina 88, 133, 135, 137, 138 Zirovska županija 95 Zirovski vrh 37, 41, 95, 99, 114, 121, 122, 130, 132, 133, 134, 136, 137 Zovšče 55, 83, 96 Zupanovše 107 Zumer 163, 165 VSEBINA Tretji izdaji na pot............................6 MESTO ŠKOFJA LOKA........................7 Ime......................................7 Položaj....................................7 Zgodovinski razvoj..........................7 Podoba starega mesta........................9 Tla in oblikovitost mesta......................9 Podnebne razmere.............10 Upravna vloga...............11 Velikost in razvoj mesta...........12 Prebivalstvo................................14 Loško narečje...............15 Stare navade...............15 Gospodarstvo...............15 Promet..................17 Umetnostni in turistični pomen........18 Društveno življenje.............19 Ogled mesta................20 Titov trg...............20 Šolska ulica..............22 Novi svet...............22 Kamniti most in Blaževa ulica.......24 Mestni trg...............25 Graben................29 Spodnji trg...............29 Okolica Kašče.............32 Cankarjev trg..............32 Klobovsova ulica............33 Loški grad...............34 Začetek gradu............34 Škofje...............34 Uprava gospostva..........35 Sodstvo ..............35 Upori podložnikov..........35 Zatiranje luteranstva ,........36 Doba po sekularizaciji.........36 Muzej...............36 Ogled muzeja............36 Drugo delo muzeja in društva......42 Loški arhiv.............42 Grajski vrt.............43 Krancelj.................43 Karlovec.................44 Poljanska cesta...............45 Kopališka ulica...............45 Jegorovo predmestje............46 Med Sovodnjem in Suho...........47 Stara cesta................47 Kidričeva cesta..............48 Kamnitnik ................49 Pod Kamnitnikom.............50 Cesta talcev................50 Najnovejša dela mesta............50 KRAJI ZRASLI Z MESTOM...........51 Vincarje.................51 Stara Loka................51 Puštal..................53 SORSKO POLJE...............56 Naselja na Sorskem polju..........59 Trata.................59 Vasi med Loko in Kranjem........60 Vasi na levem bregu Sore.........68 Vasi na desnem bregu Sore........70 Obsavske vasi.............71 KRIŽNOGORSKO HRIBOVJE..........73 LUBNIK...................75 OSOVNIK IN HRASTNICA...........80 ZALEDJE ŠKOFJE LOKE, POLJANSKA IN SELSKA DOLINA .................85 Geološki razvoj pokrajine..........85 Podnebje.................88 Reka Sora................90 POLJANSKA DOLINA.............94 Od Loke do Poljan.............96 Kraji pod Starim vrhom...........107 Od Poljan do Hotavelj...........112 Dolina Brebovnica in hribovje ob njej.....117 Kraji pod Blegošem.............122 Od Hotavelj do Fužin............128 Dolina Sovodnjice.............130 Zirovska kotlina in njen obod.........133 SELSKA DOLINA...............141 Od Soteske do Selc.............145 Luša...................152 Od Selc do Železnikov............154 Kraji pod Jelovico.............165 Gornji del Selške doline...........167 Kraji pod Blegošem in Poreznom........170 Kraji pod Ratitovcem............176 ... France Planina SKOFJA LOKA S POLJANSKO IN SELŠKO DOLINO Tretja, deloma popravljena izdaja Opremila dipl. ing. arh. Anika Logar Zemjevide narisal tehnik Franc Otujac Na ovitku: Skofja Loka, fot. Lovro Hribar Izdalo MUZEJSKO DRUŠTVO V SKOFJI LOKI 1976 Založila OBČINSKA KULTURNA SKUPNOST SKOFJA LOKA Natisnila in vezala tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani v 3000 izvodih