400 Krajopisje. Terst. *) Pod stenami golega Krasa v dolini, ktero od južne in vzhodne strani prijazni griči, od zahodne in deloma od severne zeleno jadransko morje obdaja, leži Terst, bogato in pervo tergovsko mesto avstrijanskega cesarstva. Raz sosednih gričev zagledaš v severo-zahodu bližnji otok G rad o in polotok Oglejski, — na robu podgorja Divin (Duino) in zadej v sinji daljavi bele gore poleg Verone, ki iz globokega morja svoje stare verhovemole,— na desni primorsko podgorje, Občino, in na jugu, na osti zaliva teržaškega bližnji Skedin (Servola), kamor se posebno pozimi teržaska gospoda rada sprehaja. Na gričih za mestom leži v podobi polomesca stotero kampanij, obbanih od lepih vertov in krasnih nogradov, kjer se je obilo žlahnega vina pridelovalo, dokler ni huda tertna bolezen končavala plodonosnih brajd. Dva drevoreda zaljšata okolico mestno ; pervi se začne na izhodni strani v mestu, v ulici „Acque-dotto" (vodotoč) imenovani, in pelje ven iz mesta v uaj-prijetniši, od Teržačanov toliko ljubljeni gaj 3,Boschetto", kamor se poleti sploh teržaska gospoda na sprehod pešč in v urnih kočijah podaja. Verh tega s starimi, z bersljinom ovitimi hrasti obraščenega in tu in tam nanovo pogojzdenega griča, kamor je več lepih cest in potov speljanih, se odpira naj krasneji pogled na mesto, njegovo okolico in na celo neizmerno morje. Tu stoji mestno strelišče, ktero se pa ne obiskuje toliko, kakor v mnogih drugih mestih, nekaj ker je preodaljeno, nekaj pa tudi gotovo zavolj tega, ker je v gostivnici tukaj vse neizrečeno drago in zraven tega ee še sploh tožbe čujejo o slabi pijači; pa tudi strel ne veseli Teržačana toliko kakor prebivavce mnogih drugih mest, kar se zavolj krajnih razmer lahko verjame. Drugi drevored na zahodu mesta pelje proti novi Llovdovi barkotesar-nici na poti v Skedin , ki je sprehajališče ob bolj hladnih letnih časih. Ako se vstopiš tu pozimi ali v zgodnji spomladi k poti v nedeljo popoldne, ko je vreme prijazno, se boš čudil sto in stoterim kočijam, ki ena za drugo tu memo dirjajo v Skedin, kjer se toliko ljudstva nabere, da večkrat ni mogoče prostora dobiti. Tu točijo sladki rofošk, ki do-pada posebuo gospem in gospodičnam, ker ženski spol ljubi sploh sladke reči. Drugih sprehajališč na suhem pa Terst nima. Bolj male gospode in delavcev se o poletnem času, ob nedeljah in praznikih, mnogo v bližnje kampanije na bokal černega vina podaja, kjer se jih pa tudi pogostoma namesto enega bokala, pet in še več sprazne, in po tem takem je naravno, da se zvečer na mestnih ulicah marsikak dobrovoljen pevček prikaže, ki ga nosi toliko pod kapo, da mu pod težko glavo noge omahujejo. To je tukaj navada, in kaj mara in po-rajta naš delavec, ako je v nedeljo par petič zapravil, da je le dobre volje bil, saj zasluži na dan, ako kaj velja, terd križavec. — Drugi imajo navado ob praznikih in nedeljah bližnje soseske v veseli družbi obiskavati in se ondi kratkočasovati, ter se podajajo v kočijah na Občino, v Le-sano, Boljunce, Prosek, Teržišče in druge v mestni okolici *) Kmali se bo v Teršt in do jadranskega morja odperla železnica, po kteri bo menda marsikdo naših bravcov v to imenitno tergovsko mesto potoval (in hitro in za majhen dnar tje prišel), ki poprej ni mislil, da bo kdaj Terst in morje vidil. Zatorej jim podamo popis teržaškega mesta kakor ga je zložil naš več časa ondi bivajoči gosp. Cegnar v „Glas. slov. slovstva". Vred. ležeče kraje. — Vsakdanje sprehajališče v mestu je imenitni korso, naj daljša in deloma naj širokeja mestna ulica med novim in starim mestom, v sredi najlepših poslopij, uaj-imenitniših teržnic in prodajavnic, ki sega od jugo-vzhoda od stare šrange noter do morja; pri morji pa mol o S. Carlo, ki sega iz srede mesta v morje, na kterega levi strani stoje Llovdovi parobrodi in na desni druge kupčijske ladije. Se bolj kot sprehajališča na suhem se obrajtajo na morji. Ne le, da se pridno obiskujejo ptuje vojaške, zunaj na morji stoječe ladije, temveč, ako je vreme ugodno in morje ne preveč valovito, posebno pogosto odrivajo brodnarji svoje čolne z razpetimi jadri od bregov, ko pri dobrem vetru kot tica ferče s pevaječimi ali smodke puhajočimi mladenči, z boječimi deklicami, s pogumnimi možaki in skerbnimi materami v bližnji sv. Jernej, kjer dobiš za dobro plačo dobro pijačo, sladkega prosekarja, in za zdrav želodec zdrav prigrizlej. Od tod vživaš posebno lep pogled na zeleno morje proti zahodu, in kakor da bi iz morja rastel, stoji pred tabo krasni Terst po celem morskem bregu od svetilnika na zapadu do novega Lazareta na severo-vzhodu. Ker Llovdovi parobrod poletnega časa pri lepem vremenu vsako nedeljo in vsak praznik Teržačaue v sosedne primorske mesta: v Koper, Piran, Divin in Isolo v razveselje-vanje vozi, se ve, da se jih ne manjka, ki se te priložnosti radi poslužujejo, posebno, ker na parobrodu godci lepo godejo in se cele verste plesavk berhko sučejo. Mesto samo, močno polomeseu podobno, razdeluje, kakor srno že zgorej omenili, imenitui korso, akoravno ne prav natanko, v novo in staro mesto. — Novo mesto stoji na vzhodni strani in po celi širokosti morske luke, je večje kakor staro mesto, prav snažno in lepo zidano, z ravnimi enako širokimi ulicami, ima poseben lep tlak iz silo velikih kamnitnihpltišč, po kterih, ker so iz brusivnega kamna, mnogokrat zapaziš, da ljudje sekire in enako orodje brusijo ; pohištva so snažne in prostorne, in da ob kratkem rečem, prav prijetno je mesto. Staro mesto leži na zapadni strani na podnožji griča, na kterem so grad sozidali, in deloma na griču samem, je kaj tesno , ima prav ozke ulice, da se tu in tam težko dva človeka ogneta, v nekterih kotih je dovolj nesnažno in ne kaj vabivno; stanovati v takih krajih, kamor nikdar ne posije milo solnce in je memo tega veden šum in šunder, vpitje, krič, ropot in rožlanje, je toliko manj prijazno, ker so stanišča večidel temne, ker večkrat neprijeten duh v nos bode in ker se radi zavolj nesnage vsakosortni merčesi rede. Staro mesto ima to edina dobro, da pozimi v njem ni tako nadležna huda burja, ki po ulicah novega mesta hudo vihra in piska in žvižga; odvrača pa burjo homec, ki zadej stoji in sila ozke in zakrivljene ulice, da va-nje ne more. Da so v starih časih mesta s tako ozkimi ulicami zidali in vse na kup tlačili, je velevala tačasna politika, ker v ožinah so se lahko sovražnikom branili, kar bi se v odpertih mestih ne bilo moglo zgoditi; in ravno Terst je imel z Benečani dolgoterpeče in serdite boje, kterega so si večkrat osvojili, pa vedno sopet zgubili, dokler se ni za vedne čase Benečanskega leva rešil in se odsihmal tako okrepil, da je Benetke — nekdanjo zapovedovavko, toliko mogočno in visoko kraljico morja — še prekosil. (Dalje sledi.) List 101. Krajopisje. Terst. (Dalje). Akoravno ne najdemo pri mestnih poslopjih nič posebnega, vendar enakomernost in talijanski okus dajeta mestu — pa le novemu — neko prijetnost in dopadljivost, ki se ne nahaja povsod. Že nizke strešja, da se komaj opazijo, ki so zavolj večkratne hude burje z opečnimi korci krite in tu in tam z zalimi podobami okinčane, dajejo neko dopadljivost vsakemu poslopju, da ni, kakor v nekterih mestih — ako mi je dovoljeno se poslužiti prilike — podobna možu, ki nosi večjo kapo od sebe samega. Med vsemi poslopji celega mesta je brez dvombe naj veličastnima nova na štiri vogle zidana bolnišnica, ki leži na vzhodni strani mesta, in jo že na cesti, ki od Občine pelje , lahko razločiš, ker zmed vseh hiš zavolj posebnega obsega veličansko 404 tu stoji. Je sicer le iz treh močnih nadstropij, al po dolgosti meri 280 in po širokosti 200 korakov, na dolgost ima v eni versti 49 in na širokost 35 okin. Na njenem dvorišču bi se zamoglo strelišče napraviti, — tako obširno je. Poslopje je zares veličastno od zunaj na videz , pa ravno tako prostorno , čedno in krasno je od znotraj , — zares mojstersko delo! Mostovži so široki, da bi se zamogli hla-poni po njih voziti. Lepa kapela in dobro oskerbljena le-karniea kiučate notrajno vravnavo. Da ne govorim od koristi in neprecenljivih dobrot, ktere prinaša ta naprava bolnim različnih stanov in narodov, vendar ne morem opustiti pri tej priložnosti nekoliko o tisti pomembni zibelki omeniti, v ktero nezakonske matere, ki ne morejo ali nočejo svojih otročičev rediti, pokladajo uboge male stvarice. Na južni strani bolnišnice od zunaj je votlina v zidu, v kteri leži zibelka, ki je navznotraj obernjena in na vreteno priterjena. Ako tedaj kdo hoče otročiča va-njo položiti, mora zibelko navzunaj zasukati; ko to stori, zapoje zvonček k vretenu privezan, in čuvajka skoči po otročiča. Al ženska, ki je otroka v to zibelko položila, zbeži naglo ko bi pihnil, ker, ako jo zasačijo , mora sama otroka dojiti. Naj opomnimo še prelepega, ganljivega napisa, ki nad to zibelko zares na pravem mestu stoji. Glasi se takole: „Per che ii padre mio, e la madre mia mi hanno abbandonato: Ma il Signore si e preso cura di me". Salmo XXVI v 10; po slovensko: „Me moj otec je zapustil, zapustila moja majka: Al Gospod se mene je usmilil". — Salomon. Naj lepše poslopje za špitalom je pa brez dvombe 5,Tergestejo", ki stoji na korsu in je bil postavljen v letu 1842. Štiri nadstropja ima in je posebno krasno na štiri vogle zidano. V sredi, kakor je pri takih palačah navadno, nima dvorišča, ampak veliko dvorano, v kteri se zbirajo vsaki dan opoldne tergovci v posvetovanje in pogovore. Nad to veliko dvorano je razpeta streha iz stekla , da od zgorej noter svitloba dohaja. Med pogovori se zapre ulica, ki memo pelje, z železno verigo, da tergovcev v pogovorih ne motijo memo derdrajoči vozovi. Kako močno so tu zamišljeni gospodje v svoje opravila in koliko jim je mar, kako stoji srebro in zlato, se razvidi iz sledeče resnične dogodbe: „Poprašavšemu nekemu pražkemu profesorju, ki je iz zlate Prage v večni Rim potoval, kje da je Lloy-dova uradnija, odgovori neki gospod: ?,{Stiri in devetdeset in pol". Akoravno je še več lepih palač, kakor borsa, zavolj marmeljnih kiparij imenitna, palača Gobčevičeva in druge, vendar niso unima enake iu nimajo nič posebno znamenitega. Med katoliškimi cerkvami je imenitna stara cerkev e v. Jo sta zavolj mnogih starin in paganskega svetišča, kte-rega ostanjki se še dandanašnji vidijo. Razun lega, ker stoji cerkev na griču in sicer na zapadu grada , se od tod odpira cela teržaška olica na morje in suho in razveseljuje radovedne oči in serce človeka, ki občuduje čuda velike krasne narave. — Cerkev Jezuitov, ki leži nekoliko pod sv. Joštom , dičijo lepa malarija in novo cerkev sv. Antona, stoječo pred velikim vodotočem, orjaški marmelj-novi stebri zunaj in znotraj, kiporezi, malarija, in dve krasne kupli jo kronate. Je sila velika in v nje stavbi je nekaj veličastnega, ki serce in duh k nebu dviguje. Vendar vsem ne dopada , ker se nekterim bolj gledišču , kot cerkvi podobna zdi. Od drugih katoliških cerkev ni nič posebnega opomniti. Razun katoliških ste spominja vredne obe gerške pravoslavne, kterih ena stoji na velikem vodotoču iu druga poleg morja, zavolj bogatije na srebru in zlatu in lepih podob. Svetišča evangeličanov, judov in spoznovavcev drugih ver, ki stoje v starem mestu, nimajo nič posebnega. Gledišč ima Terst petero, v kterih se igrajo igre, pe-voigre v laškem in v nekterih tudi v nemškem jeziku; naj-imenitniše med njimi je „Teatro grand e", ki stoji za poslopjem Tergesteo ravno pred podaljškom sv. Dragotina, na najpriličnejem kraji mesta. Piijatli spevoiger in plesa obiskujejo marljivo to gledišče, akoravno je ustopnina zlo visoka. Pa tudi „teatro fi lo d r a m m a ti co" in wteatro Mauroner" nista zapuščena. Naj imenitniše fabrike mesta so naslednje: Fabrika za svinčene obličke, amerikanski mlin, za kterega se žito iz Odese in moka iz njega v Ameriko vozi, Llo vdova strojnica, več s večnih fabrik in posled-njič gotovo tudi gaznica. Poslednja oskerbljuje celemu mestu svečavo; tisučero svitlih lučic miglja vsaki večer po obširnem mestu in mu podeljuje čarobno krasoto. Po pro-dajavnicah, v razstavah, kavanah in drugih javnih in ose-bujnih poslopjih gore svetli gazi. Kaj mikavno je gledati z bližnjih višav te svitle plamene; popotniki, ki se vozijo po cesti od Občine ali sv. Jerneja , se ne morejo načuditi prekrasnemu pogledu, kterega tiho, neizmerno morje v ve-ličanski pozor spremenja. (Dalje sledi.) 408 Krajopisje. Terst. (DaljeJ. Mesto se, bi rekel, dan na dan na vse strani razteguje, ker povsod se vidi, kako marljivo se nove hiše — prave palače — postavljajo. Ker število stanovnikov vedno raste in ker živa kupčija obilo ptujcov od zahoda in izhoda, naj več po morji privabljuje, je tedaj tudi potreba mesto širiti. Al zraven tega pa tudi tirjajo hišni posestniki tako visok cinž za staniša, da nikjer drugod ne tolikega na vsem Av-strijanskem. Pač treba bi bilo, da bi se takemu prenapetemu početju meje postavile, ker, kar je preveč, je odertija. Zidaj hišo, in v petih letih se ti bodo stroški zidanja poplačali. Tožbe o tej napaki so splošne. Za zidanje si pa člo- vek ne more lepšega gradiva misliti, kakor je tukaj, in to-raj hiše čuda hitro od tal rastejo. Komaj je dober teden t kar se je postavil temelj, in že je palača do verha dospela. Iz mesta pelje, razun par kratkih, pet dolgih pomolkov (molo) v morje, ki se po versti od vzhoda proti zahodu takole imenujejo: molo Ključ, molo di šale, molo S. Carlo, molo Giuseppino,molo Sartorio. Med vsemi zavolj naj pripravniše lege naj imenituiši, na kterem je gotovo vsak tujec, ki se je le en dan v Terstu mudil, barke v luki in veličastno morje ogledoval, iz kterega se pogled na vse strani odpira , je brez dvombe tisti pomolek , ki se zove molo S. Carlo. Lahko, da bo kdo, ki ni še nikdar morja vidil, nikdar ogledoval, kako barke po njem semtertje ferče, une z razpetimi jadri, te z močnimi kolesi, iz kterih silnega dimuika se čern gost dim vali in oblakom podoben nad morjem visi, radoveden popraševal, kaj da so ti pomolki v morje iu zakaj so? So od človeških rok z mnogim trudom narejeni široki kamniti nasipi, po kterih se zamore pes ali z vozom po suhem od bregov morja do globoke i e ga morja priti. Ob krajih takih pomolkov se naj raji ustavljajo barke, da se zamore blago ondi nakladati in razkladati; in tudi za popotne je pripravno, ker se jim ni potreba še le iz bolj globokega morja iz bark do bregov in od bregov na barke po čolnih prepeljavati, ker zamorejo po mostu, ki se iz bark do pomolka naredi, na barke in iz njih hoditi. Da tedaj ti pomolki niso le za kupčijo potrebni, te-muč tudi od popotnih cenjeui, iu sploh prebivavcom primorskih mest, ker jim služijo tudi za sprehajališča , ljubljeni kraji, o tem ni dvombe. Med pomolkom solnim iu sv. Dragotina pelje visoko v mesto veliki vodotoč (canal grande), ki stoj; še od časov Marije Terezije. Širok in globok je tako, da se zamorejo naj večje barke v dve versti va-nj voziti. V sredi pelje čez-nj most, rudeči most (ponte rosso) imenovan, ki se, ko barka skoz plava, odpre, in potem spet zaklene, da zamorejo ljudje in vozovi čez. Kakor pomolki v morje, zlajšuje tudi ta vodotoč nakladanje in izkladanje , in barke so razun tega v njem tudi morskih viharjev zavarovane. Tergov je v mestu mnogo, najimenitniši so: Veliki ter g, ki stoji pred hišo mestnega poglavarstva in na morja meji. Na tem tergu stoji iz marmeljna izsekana podoba nemškega cesarja, Dragotina velikega , in vodnjak zavolj marmeljnovih kipotvorov naj lepši v celem mestu. Na tem tergu, kjer se čuje vedno upitje prodajavk in prodajavcov, ki ponujajo svoje blago memogredočim, se vidi največ sadja, domačega in ptujega , drugih zemeljskih pridelkov, ptičev iu cvetic. Ko na Krasu pozimi nar huja burja razsaja in hude žamete dela, se vidijo tu prelepe hčerke pomladne: vijolice, vertnice in druge njim sorodne sestrice v rešetih visokoravnih. Tu memo pojdi in ozri se na to mesto, in vidil boš, kako berž bo priskakalo prijazno dekle s kitko v roki, ponujajo jo tebi. Mladi gospodje se pa tudi radi ba-hajo s cveticami; so nekteri, ki jih dan na dan kupujejo in na svoje suknje pripenjajo. — Lesni te rg (piazza di legno) ni manjši od tega. Tu prodajajo večidel Istrijanke kruh, kterega v Terst na oslih vsako jutro prinašajo: nazaj grede kupijo za skupljeni dnar pšenice, ktero domu pridši na žer-nikih meljejo in tako drugo jutro sopet s kruhom v Terst primahajo. To gre skoz celo leto dan na dan enako; pa je opravilo to tudi edini zaslužek nekterih vasi, ki niso ravno blizo Tersta. Marljive Istrijanke že ob dveh zjutraj svoje osle otovorijo, da dospejo v Terst, ko je dan, ko se mesto prebudi iz spanja, ko se jame šum, rožlanje in kupčija. — Za tem naj imenitniši je terg Godola, zvezan s poprejš-nim po najdalji ravni mestni ulici, ki se nova ulica (con-trada nuova) imenuje. Tu je posebno živa kupčija, ker je na najpripravnišem kraji mesta. — Razun teh treh imenit-niših tergov je med drugimi še spomina vredeu ribji terg (piazza di pesehe), kjer je veden krič in se sekajo ribe, kakor v mesnicah volovske pleča. Po teh tergih in ulicah se razlega krik prodajavcov in prodajavk. Una ponuja smo- 409 kev, ta pomoranč , dateljnov, jabelk , hrušk, civeb itd. itd. Na unem voglu tam peče Furlan niarun (laški kostanj), njemu nasproti vidiš sopet pečene jabelka in hruške. Sem po ulici privpije fantalin in meri trakove in robce na vatle, spet od une strani se čuje tanki glas človeka, ki nosi vsake sorte mazila za lišp in zdravje. Tam doli maha jud z obleko na roki, ponuja po visoki ceni in prodaja po nizki. Nati-homa stopi pred ptujca fantalin, mu kaže lep pozlačen per-stan, ga uveruje , da je zlat, in ako mu steče, da ga za par grošičev ogoljufa, jo potegne hitrih nog spred oči. — Zmed tega šuma in šundra se pa močno razlega glas krepkega Krašovca, dolgolasatega ogljarja, ki s svojim „c a r b o n e" (oglje) prevpije vse druge prodajavce. Pozna se mu po obleki veliko ubožtvo, kar je vzrok njegove pičle izobraženosti in omike. Vidi se na njem, da sila malo potreb pozna. Vesel je, ako svoje oglje, ktero prinese na slabem , velikemu teletu podobnem , začernelem konjiču, v mestu speča, da potegne par grošičev za nilne potrebe. Po-černjeni obraz in dolgi kodrasti lasi mu dajo zraven lastne oprave posebno podobo; skoraj je enak piskrovezom Slovakom. (T)alje sledi.) List 103. Krajopisje. Terst. (Dalje). y Štiri glavne ceste peljejo iz mesta, in sicer: istri-janska, ki je najnevkretnisa med vsemi in derži v poslednji kot Istre noter do Pole, kjer se delajo velike stavbe za vojaško brodnarstvo in kjer zavolj imenitne luke bo cesarsko vojaško brodovje vprihodnjič svoje stanišče imelo. — Reška cesta do ovinka proti Občini z dunajsko združena je tudi močno bregovita in burja tu najhuje razsaja in največe žamete dela. — Tretja bolj prijazna cesta pelje po severnem bregu morja skoz lepo ravno Furla-nijo v Vidim. Na tej cesti je vse bolj živo kakor na obeh ravno imenovanih; posebno perutnine pride po njej neizrečeno veliko v Terst, in mnogo rodovin se s prekupčijo perutnine živi. Na tej cesti se ti odpira naj krasniši pogled na mesto in morje. Ako kje , povzdiguje tukaj veličastna narava duha visoko nad zemljo in persi človeka kipe 412 v vročem nadahnutji. In kake čutila se v dušo vcepijo, ako unkraj obali morske na desni otoka Grado zagledaš černi zvonik staroslavnega Ogleja! V spomin ti stopa njegova važna osodopolna zgodovina. Tu je rezljalo orožje nevžuganih Rimljanov, — to mesto, nekdaj pervo mesto za Rimom na zapadu, je strahovalo toliko dežel, toliko narodov! In zdaj ga ni več! in le tu in tam kaže še kaka razvalina, kak obraščen kamen, da je tu nekdaj nekaj bilo. Tu memo, kjer zdaj koraka bleda merzlica, so derli iz severa narodi na talijansko zemljo; tu so se bile kervave bitve za posestev Italije; tu je stal strah narodov, šiba božja — železni Atila. Iz tega kraja, iz teh neobljudenih močvirov se je zaplodila keršanska vera med Slovence, je razterla malike očetov naših; v tej samoti se je rodila kraljica morja, se je dvignil silni beneški lev, ki se je spuntal zoper svojo mater in jo v grob poderl. Zgnjili so staroslavni, preganjani patrijarhi, oznanovavci vere božje. Ljudstvo samo, kolikor ga je še ostalo po groznih nevihtah nemilih časov, eo njegovi otroci, Benečani, potalijančili. Strašna osoda je tu divjala, slava Ogleja živi le — v zgodovini še, dandanašnji ga tako rekoč ni več. — Pod teboj se vije železna cesta, ki ima v Terst speljana biti z mnogimi mostovi in globokimi zaseki v živo skalo noter do Nabrezine, od kodar se bode Teržačanom toliko potrebna pitna voda po železnici v mesto napeljala, ker sedaj je mesto z vodo slabo preskerbljeno , ne le , da ne zadostuje številu prebivavcov, ampak še ta je slaba. — Dunajska cesta, do Občine umetno in kaj krasno izdelaua, pravo mojstersko delo, je važniša kot vse druge, zakaj po njej se zvozi največ raznega blaga v mesto in iz mesta. Ko dospeš po tej cesti verh Občine, opaziš na levi krasno veličansko piramido iz kraškega kamnja, spominek cesarju Francu za speljavo nove ceste. Postoj pri tem spominku, ozri se še enkrat na ue-mirno mesto in živo luko. Glej, pod tvojimi nogami leži stotero kupčijskih brodov, njih jambori kviško mole, podobna je luka oklestenemu gojzdu. Mirno je morje in brez skerbi počiva mornar na barki , — al gorje, ako se tam na severu kope oblakov prikažejo; to je znamnje hude nevihte, strašne, grozopolne „tramontane". Ako kaj takega zapazijo mornarji, zakriče iz celega gerla, v vsi barkostaji vstane silen vriš in hrup. Nemudoma so po koncu, kako se pripravljajo za boj z valovi! Na vse strani se priterjujejo barke z vervmi in verigami na bregove in sidrovišča. Priženejo se valovi, kakor bi trenil,— kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove, — začerneli se pode v mesto, kako ropočejo težke verige, škripljejo močni jambori! Ko lahki čolniči se premetavajo težke barke, do verh jambora se jezua pena kadi in glej ga prederznega mornarja, kako pleza po vervi gor in dol, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na desno, kako se ondi v čolniču in ondi plavajoč vojskuje z divjim morjem! — Potihnila je nevihta morska, gledavcov gosta množica, ki so prispeli do brega , se zopet na vse strani razhaja, in mornar, vesel, da ga ni zadela nesreča, si obriše zopet vroči znoj raz čela ter se brezskerbno vleže k pokoju. Kaj pa pomeni ponosni orjaški stolp tam na uni strani mesta na morskem bregu? To je svetilnik, na kterega se ozira v tamni noči mornar; njegova svitla luč, ki se vedno zakriva, mu oznanja ob hudem viharji bližnjo pribežališče ter ga navdaja z veselim upom rešitve; una krogla spodej na svetilniku na severni strani, ko pade, naznani poldne in ob enem poči top na barki in zapojejo zvonovi po mestu. Zgoraj na severni strani v svetilniku ti kažejo vihrajoče bandera število parobrodov, ki se bližajo luki, in kako deleč so še na morji, ker kolikor bolj bandero visi, toliko bli-žeje je parnik. Ko se bandero, ki po gerbo parobrod natanko naznanja, kviško postavi (prima vista) in sprostim očesom še nič ne zagledaš, potrebuje parobrod pri dobrem vremenu še dve uri do luke; ko se nagne (seconda vi-^ta) in komaj v daljni daljavi gosti dim zapaziš , ga moraš še skoraj eno uro čakati; ko se bandero obesi (terzia vista), je že blizo in viditi je , kako penijo hitro njegove kolesa zeleno vodo. Na nasprotni strani v svetilniku za-pazuješ obešene krogle, ki naznanjajo barke z jadri, bandero pa pomenja pet bark. Zakaj pokajo danes topovi v luki, topovi na gradu in grom pretresa mesta zidovje? Kakošno obhajajo slovesnost? Štejem in naštejem 21 strelov v luki, 21 na gradu. Cuješ, prijadrala je vojaška barka ptuje deržave in pozdravljala je z gromenjem topov mesto, in na gradu ji odmeva pozdrav. Poveljnik brodovja in vojaški in civilni poglavar mesta jo obiščeta in zopet pokajo topovi, in kapitaa vojaškega broda se mu zahvaluje za skazano čast in obišče drugopot mestnega poglavarja, ki ga večidel na kosilo povabi, kjer mu razklada o morskih vožnjah in kaj je vidil in doživil na mokrem svetu. Na tej strani luke, nasproti svetilnika, na podnožji Občine, stoji novi ha žare t, kjer se zaperajo barke iz daljnih ptujih krajev in se prekaja blago, da se obvaruje kužne bolezni. Ravno čez Lazaret pelje železnica in tik njega se je že mnogo morja zasulo, ker tu bo stal veličauski kolodvor. (Konec sledi) List 104. Krajopisje. Terst. (Konec). Vreme je v Terstu sploh prijazno in prijetno, zima je gorka, in sneg se le po imenu pozna, ker, akoravno v merzli burji včasih naletje, vendar čez dan ne obleži; le burja, ki včasih strašno razsaja, naredi mraz. Ob takem času, ko zunaj po suhem in po morji strašna nevihta buči, da celo parobrodi, ki se viharjev najmanj strašijo , večkrat med potjo iščejo zavetja v luki piranski, je najprijetneje v gor ki izbi, ki se pa tu težko dobi, ker se le malo peči po hišah najde. Jesen je večidel prav lepa in gorka in dolgo terpi. Poleti pritiska huda vročina, posebno ker le redkokrat dežuje, tako, da veči del prebivavcov od vročine tako imenovane „caloriw (spuščaje vročinske) dobi. Zraven tega se je na nekterih krajih tudi težko braniti komarjev, da bi človeka ponoči ne pikali. Ni prijetnišega v taki vročini kakor so kopve v morji, kjer se človek ohladi in jako okrepča. Omeniti tudi moramo okolične straže. Je pa ta straža kerdelo samih Istrijancev, ki so po rodu, noši, šegah 416 in jeziku Slovenci. Teržačani jih močno obrajtajo; dopada jim njih vesela poskočna muzika, sostavljena iz mladih fan-tičev, ki jo kaj ročno igrajo. Saj znano je, da so Istrijani rojeni pevci in dobri godci. Izurjena je cela četa prav po vojaško, vendar je v narodni opravi in se zbira pri imenitnih slovesnostih od nog do glave oborožena, sicer pa se rabi za mestno stražo. Teržaški pompieri slove kakor prav izverstni ognjo-gasivci in po pravici, ker mnogokrat so pokazali z djanjem, da to hvalo skoz in skoz zaslužijo. Visoko v versti družtev stoji neutrudljivi ??Lloydu, parobrodsko družtvo. Šteje že krog 50 močnih in velikih parobrodov ali ladij, ki jih vodeni sopar goni, s kterimi odpravlja redne vožnje v Benetke, do istrijauskih in dalmatinskih primorskih mest, po reki Padu, na Gerško, v Carigrad in po Černem morji do Odese, v Jakin in Aleksandrio, in pospešuje tako občenje in kupčijo na mnoge strani. Ra-zun tega ima to družtvo tudi veliko veliko ti s kar ni c o, kjer se razun mnogoterih knig in raznih drugih reči, vsi štirje časopisi, ki v mestu izhajajo, in deželni nemški, ta-lijansko-nemški in slovensko-nemski deželui zakonik tiska. Na čelu zabavnih družtev stoji: „Deutsches Ca-sino", v ktero so zapisane perve in naj bogatejše osebe mesta. Tudi ^slovansko družtvo" (casino Slavo) ima lepe sobe in zalo dvorano, v kteri se pred pustom pridno sučejo verste plesavcev in plesavk; al želeti bi bilo, da bi se nekoliko oziralo na narodno reč, da bi opravičili pomembo imena, ktero si je prilastilo. Žalostno je viditi, da sicer časopisi slovanski leže na mizi (Spis ta je od leta 1854. Morebiti je danes še drugač? Vred.), da pa skoraj ni človeka, da bi jih prebiral, in da le predpust privabljuje polne sobe obiskovavcov, sicer pa stoje prazne. Ker že ravno od veselic govorim, Daj tudi o norčijah pusta nekoliko omenim. Bliža se pust bolj in bolj, norije je vedno več in več; napočila se je predpustna nedelja. Delo počiva in staro in mlado se trudi po stari laški šegi poslednje dni predpusta veselo doprinesti. Vsa živa je dolga ulica „korso". Tisočero vozov derdra gor in dol na obeh straneh, od vseh strani leti sladkorni drobiž v obraz deklicam in gospem, da je ž njim vsa ulica posuta. Bog ve, koliko centov se ga zmeče vsako leto! Letajo tudi lepe in drage cvetične kitke na vozove. Na korsu je te dni največe veselje, najljubša zabava Teržačanov in marsikdo svoje poslednje grošiče za sladkor da, da ga posuje po vozovih in po tleh. Našemanih zakritih in odkritih sem rogovili po ulicah gor in dol in semtertje na tisočere, ki uganjajo in brijejo norce na vsako vižo, ktero si človek zamore misliti; pojejo in vriskajo, žvižgajo in plešejo, krulijo, kikirikajo in kokodajkajo, rezljajo , ropotajo in tulijo, oblečeni v razno čudno in silno smešno obleko vseh stanov, vseh redov; polovica mesta, bi rekel, je v šemah. Terst je te tri dni, posebno pa pustni dan, podoben veliki norišnici. Ni ga pa lepšega in ne bolj slovesnega dneva v Ter-stu, kakor je dan sv. Rešnjega telesa. Ko se po korsu dol ozreš proti morji, ti vihrava nasprot iz vseh okin in balkonov svila, baržun, škerlat in damask, ter se spreminja v solnčnem blesku. Ves spremenjen je Terst; sicer golo ozidje se spremeni v čarobno krasoto, da duha in serce visoko dviguje. Zdi se, da stopiš v veliko krasno dvorano, s perzijansko preprogo prepreženo, ktere strop je plavo nebo. Krepki glasovi možkih korov done po prostornih ulicah in kaj prijetno odmevajo od zida do zida ter uapolnujejo persi s svetim navdahnutjem. V barkostaji vihravajo praznične bandera po vseh brodovih in barkah, na gradu pokajo topovi, po ulicah svira trojna muzika, vojaška, mornarska in okolične straže. Slovesni obhod terpi kakih pet ur, h kte-remu se snide silna množica iz cele teržaške okolice. V tem , ko se Teržačan celi teden s svojimi opravili peča, počiva in se razveseljuje ob nedeljah in praznikih. Kamor koli stopiš, povsod vidiš gomiloma ljudi, polne so cerkve, polne kavaue. Poletni čas se neprezirna množica vali skoz „Acquedottoa v hladni „Boschetoa, se ondi oddahnit; tu in tam godejo godci, hrup in šum hrumi iz natlačenih pivnic; ako oči dvigneš, zagledaš v vertoglavni visočiui tu iu tam se dvigovati in ondi padati zračne obloue; primeri se večkrat, da se kje kak užge in z velikim plamenom v mesto ali na prosto pade, krog kterega se gomila otrok osuje, in ako še ni ves zgorel, ga stergajo na stotero kosov. Na večer švigajo iz hladnih kampanij ognjobljuvavne rakete, in raznobarvne lucice se svetijo visoko nad zemljo. V tem se vedno bolj napolnujejo pivnice in gostivnice, in posebno delavci se radi gostujejo in tako dolgo v kupo kukajo, da ga imajo dosti pod kapo. Hrup vedno raste; tu tava domii kak pijanček , da so široke mu ulice preozke; tam korači kerdelo pevcev , in krepki in dobroubrani glasi done po tihem mraku; harfenisti in razveseljevavci vsake verste pohajajo od kerčme do kerčme, od kavaue do kavane. Z eno besedo, celo mesto obhaja veselje. Tako je življenje sicer tamnega in tihega kupca. Kdor ni kupec, velja tukaj malo. Ako se le malo ozreš po ulicah, vidiš tu Slovenca, tam Nemca, ondi Laha, Gerka, Turka, Serba , Juda itd. Prebivajo tedaj mnogi po veri, šegi in navadah močno različni narodi. Ktera narodost pa prevagujo ? Lah terdi, da je mesto laško; Nemec, da je nemško in Slovenec misli, da je slovensko. Stoji Terst na zemlji slovenski, vsa njegova okolica je slovenska; deleč proč stanujejo Lahi in še dalje Nemci; skoraj polovica prebivavcov je po narodu slovenska , kteri sicer talijanski jezik dobro umejo. Po tem takem ima tedaj največ pravice Slovenec, ako vleče na svojo stran. Laški jezik je v kupčii iu družbinskem življenji in deloma v vradnijah uveden, in toraj se poteguje Lah za svojo narodnost. Nemec se opira na to, da njegovi v Ter-stu prebivajoči rojaki, kterih je vendar v primeri s Sloveimi in Lahi veliko veliko manj, nemški govore in da se v vradnijah piše nemški jezik. Menimo vendar, da taki dokazi so mali dokazi. Kar zadene nravnost prebivavcov, se ve, da je sploh enaka drugim velikim kupčijskim primorskim mestom. Mnogo je pobožnih in za dobro in dobre in koristne namene vnetih; to ti kažejo napolnjene cerkve in druge v prid in blagor človeštva postavljene naprave; ne manjka se pa tudi raz-ujzdanih in takih, pred kterimi se je treba varovati. Pa o tem molčimo. Hodili smo po hišah in tergih, po cerkvah in spreho-diščih; obiskovali smo žive; spodobi se, da poslednjič stopimo tudi v prebivališče mini — na grobe spijočih, k sveti Ani, na jugu mesta. Glej, kako blešči nasproti prekrasni, pomembonosni, v živo skalo vsekani napis 9)Resurrecturis lu Tu počivajo kosti po verozakonu odločenih, zaspalih bratov. Kako krasni, kako v dušo segajoči spominki stoje na njih grobovih! Tu si briše solze iz očesa, tam z razpetimi pe-rutami in s trobento na desni visi mili angelj nad grobom medica. Spet ondi se vije venec krog marmeljnovega križa, znamnja odrešenja. Na tem prostoru ni prepira, ni šuma, ni hrupa; tu vlada tihota, bratinstvo, sveti mir.