44
Šolske stvari.
Šolstvo slovensko v budgetnem odseku
državnega zbora.
v budgetnem odseku sedi sedaj poleg grofa Hohen-warta izmed Slovencev samo vitez Tonkli, in ta je pri seji odsekovi dne 30. januarija t. L ministru Conradu prav živo segel za kožo. Sklicaje se na resolucije uže sprejete v državnem zboru, zadevajoče slovenščino v srednjih šolah, rekel je pri tej priliki:
Glede na ti resoluciji pa vprašam Njegovo vzvišenost gospoda naučnega ministra: ;9Kaj je uže storil in kaj misli storiti v izvršitev rečenih resolucij, da se bodo mogle vsaj s prihodnjim šolskim letom izvrševati, oziroma da se bo mogel slovenski kot učni jezik na nižje gimnazije vpeljati ?^^
Na to ogovarja naučni minister blizo tako:
„Na stavljeno vprašanje ne morem drugače odgovoriti, nego sem v preteklih letih odgovarjal. Resolucije so presplošne in segajo predaleč. To, kar se je ukrepilo za Kranjsko glede uvedenja slovenskega kot uonega jezika na nižjih gimnazijskih razredih, ne more se vpeljati tudi na Koroškem, Štirskem in v Primorji, kjer so razmere drugačne.
Kar se Koroškega tiče, ni došla do ministerstva nikaka prošnja za premembo učnega jezika, niti od občin, niti od šolskih oblastnij, niti od deželnega zbora.
Kar se tiče Štirskega, velja to isto glede šolskih oblastnij in deželnega zbora, in niti prve niti drugi ne zahteva vpeljauja slovenskega učnega jezika v srednje šole, kar je dokaz, da tam ni te potrebe.
Tudi na Primorskem so šolske oblastnije proti vpeljavi slovenskega učnega jezika v srednje šole, in niti deželni zbor goriški ni v zadnjih letih tega zahteval. Na Primorskem nastanejo pa težave še večje glede laškega jezika, tako da bi trebalo v Gorici na tamošnji gimnaziji ustanoviti 16 razredov, ako bi se hotela resolucija izvršiti za laški in slovenski jezik.
Pa celo na Kranjskem se je vpeljal slovenski učni jezik le za poskušnjo in treba je toraj čakati, kak vspeh bo imela ta poskušnja. Uže sedaj moram pa izreči, da se ta poskušnja ni dobro obnesla, kajti došle so mi pritožbe od profesorjev vseučilišča v Gradci in na Dunaj], da dijaki iz Kranjskega ne umejo dosti nemškega jezika, da bi mogli udeležiti se poduka v nemškem jeziku s polnim vspehom.
Prosim toraj, da bi se ne dregalo in ne zahtevalo, da se koj izvršijo resolucije, ker se to ne da izpeljati v korist poduku."
Na to govori poslanec Tonkli:
„Da nisem ugodnega odgovora na svoje vprašanje od tega gospoda ministra pričakoval, ni mi treba po-vdarjati; takega odgovora pa, kateri v obraz bije (Hohn spricht) ustavi zagotovljeni narodni ravnopravnosti, členu 19. temeljnega zakona in vsej pravici, nisem pričakoval.
Glede na to, da so prazni vsi izgovori in prazne vse pretveze, ki se navajajo proti izpolnitvi tako pohlevnih želj slovenskega naroda, ker sedaj imamo zadosti učnih pripomočkov, za poduk potrjenih knjig in učiteljev, izprašanih za vse stroke; glede na to, da je potrebo in mogočnost vpeljanja slovenskega kot učnega jezika na srednje šole priznal strokovnjaški šolski odsek in tudi finančni odsek, v katerem sedi lepa kopa strokovnjakov, in da je to priznal celo državni zbor s tem, da je sprejel zgoraj navedene resolucije, glede na to, da je slovenski narod na Štajarskem in Primorskem svojo živo in iskreno željo in zahtevo za uvedenje slovenskega oziroma hrvatskega jezika v gimnazije izrazil
po mnogobrojnih peticijah, ki so bile rešene v šolskem odseku s zgoraj navedeno resolucijo in ki so v rokah naučnega ministra, in da je deželni zbor goriški zahteval opetovano in enoglasno, da se v Gorici vpeljeta laški in slovenski jezik kot učna jezika za učence dotične narodnosti na srednje šole: glede na to, da resolucije ne nameravajo izključiti naučenja nemškega jezika, ampak da za to še bolje skrbijo, ker le tedaj bo mogoče učencem druzih narodnosti popolnoma naučiti se nemškega jezika, ako se poduk stavi na pametno in naravno podlogo materuega jezika; glede slednjič na to, da je omenjena zahteva slovenskega naroda utemeljena v ustavi in v državnem temeljnem zakonu: zahtevati morem in zahtevam z vso odločnostjo, da visoka vlada vpelje uže s šolskim letom 1885/86. v nižje razrede državnih gimnazij v Mariboru in Celji slovenski učni jezik, v Pazinu hrvatski in v Gorici slovenski in laški začenši s prvim razredom in potem na-daljevaje z vsakim letom, tako da se v letih uvedejo narodni kot učni jeziki na vso nižjo gimnazijo; nemški jezik pa naj ostane v vseh 4 razredih obligaten učni predmet.
Pri tem ne morem, da bi ne opozoril visoke vlade, da se nima spominjati na slovenski narod le tedaj, ko ga ona potrebuje, ampak da naj se spomni na-nj tudi tedaj, kedar on tirja, da se mu izvršijo ustavno zago-tovljejie mu pravice.
Čudom pa se moram čuditi, kako da hoče gospod minister izkoristiti uže sedaj od njega pričakovane neuspehe poskuševališča na Kranjskem, ker znano mu mora biti, da je vpeljan na Kranjskem slovenski učni jezik še le od par let v nižje gimnazije, da se je to začelo še le s prvim razredom, da toraj od teh učencev ni še niti eden prestopil na višjo gimnazijo, še manje pa na vseučilišče. Ako je toraj res, da se pritožujejo profesorji na vseučiliščih v Gradci in na Dunaji, da iz Kranjskega prihajajoči slovenski dijaki niso dosti zmožni nemškega jezika, dokazuje ta faktum, da jaz pravo trdim, ko pravim, da se bodo po novem sistemu dijaki lože učili nemškega jezika nego sedaj, ker se ga bodo učili na podlagi uže znanega maternega jezika; zatoraj ni umesten ta piškav izgovor.
Kar se tiče Gorice, sem uže davno naznanil pot, po kateri bi se lahko vpeljala oba narodna jezika kot učna jezika na gimnaziji brez izdatnih stroškov za državo , in ta je, da se nižja realka in nižja gimnazija spremeniti v realni gimnaziji; na eni naj bi bil učni jezik laški, na drugi slovenski, in če bi tudi za 45 Nemcev sedanje gimnazije vlada hotela ohraniti nemške razrede, bi se ti pomnožili več ko samo za dva razreda, ker uže sedaj sta zarad visokega števila učencev prva dva razreda razdeljena v ustrična razreda. Naj mi ne ugovarja vlada, da realni gimnaziji niso dobre šole, ker ako bi bilo to res, bi jih v Avstriji ne imeli 37, in sicer največ na Češkem in v nižji Avstriji, toraj v deželah, kjer je izobraženost na najvišji stopinji.
Glede Pazina je neobhodno potrebno , da se tam vpeljujejo ustrični razredi na nižjem gimnaziji s hrvaškim učnim jezikom, ker v Istri so primorani hrvatski učenci gimnazijo na Reki obiskovati. Po končani gimnaziji gredo pa na vseučilišče v Zagreb in ostanejo potem navadno na Hrvaškem, med tem ko v Istri primanjkuje duhovnov in uradnikov tako, da poreška škofija ima občutno pomanjkanje duhovnov, in da ima sedaj samo dva kandidata v centralnem semenišči v Gorici. Uradniki pa prihajajo v Istro iz drugih dežel, kateri ne poznajo ni deželnih razmer ni deželnih jezikov.
Kar se tiče slednjič ugovora, da na Primorskem in Štirskem po meni nasvetovanih in zahtevanih reform ne priporočajo šolske oblastnije, zavračam ta ugovor s tem,
45
da 80 te oblastnije večinoma uradniki, kateri so narodnim zahtevam nasprotni in sklepajo tako, kakor se jim od zgoraj namigne, in da večina njih niti deželnih jezikov ne zna.
Ce bi imeli biti merodajne te oblastnije, potem lahko rečem, da ne dosežemo nikdar narodne ravnopravnosti.
Edini merodajni faktor v tem vprašanji je narod in so njegovi zastopniki, in ta faktor zahteva odločno izvršitev opetovano omenjenih resolucij, in tega faktorja visoka vlada nima in ne sme prezirati."
Na to je bil gospod minister še precej hud in je protestoval proti izrazu, da njegov odgovor pravici v obraz bije, ker on nima navade postavam v obraz biti.
Poročevalec, bivši minister Jireček, je na to stopil popolnem na stališče poslanca dr. Tonklija in je poudarjal, da stoji on na odločbi §. 19. temeljnega zakona, da imajo Slovenci pravico zahtevati izvršitev narodne ravnopravnosti, da oni to odločno po postavni poti tir-jajo in da je skrajni čas, da se visoka vlada na njih opravičene in pravične želje in zahteve ozira. — O seji 31. dne pret. meseca prihodnjič.