'4
S. L. Mozirski : V galeriji  slik.
dostaje Groge, vemo že, da si je pomagal o priliki z izvestnim številom »obupanih zajcev«, »preoblečenih martinčkov« i. t. d., katere je v so-sebno hudih zadregah pomnožil tudi na tisoč.
»Pretesne mi je naredil,« zakriči gospod, »pretesne, Groga! Ali slišiš, pretesne!«
»Pretesne, gospod major!«
»In potem?«
»In potem, gospod major, dobili ste še tisti dan v dar stoinpet-deset pravih havan od gospoda polkovnika Grebena — to se pravi . . .«
»Kaj se pravi? Se jedenkrat! Jaz te že naučim govoriti!« Tako zahrumi v pretečem   »crescendu*   razdraženi gospod.
Groga pa nadaljuje ves razbeljen od notranjega žara »adagio can-tabile e molto semplice« blizu tako-le: »— — od gospoda polkovnika Grebena stoinpetdeset pravih pretesnih škorenj in dve lepi havani od čevljarja v dar — ehe, je že prav, aha!«
»Tak6, tak6, ti štempihar, počakaj no!« vzklikne major razljučen in pošlje prazno urino stojalce, lično zrezljano od črnega mahagonija, z mizice po tistem poti kakor prej škatljico. Spretno kakor najboljši cirkusni jongleur je Groga ujel tudi to sovražnikovo orodje. Prej se je namenil, da bode govoril kolikor mogoče narobe — sedaj pa res sam že ni več vedel, kaj pripoveduje. Z vsemi petimi prsti desne roke se popraska za ušesom, pregleduje in vrti škatljico in stojalce v levici in časih upre plašen pogled v majorja, tako nedolžno, kakor da mu je ta razlagal samo slavno indsko junaško pesem »Mahabha-rata*  ali  »Siddhantakaumudi«  ali celo   »Malotimadhava Nataka«.
»Nadaljuj!«  zatogotf se major  ves hripav.
Groga molči v obeh deželnih jezikih.
(Dalje prihodnjič.)
V galeriji slik.
i   nisi kakor veličastna slika,                               Ti si kakbr podobica  tam skrita  —
Ki jo  razstavil je sloveč slikar,                           V okviru skromnem prizor srečnih duij;
Ki  divi se ji množica velika,                              In  vender v nji milina vsa je zlita,
Zroč v živih bojah  utelešen  čar.                        Nesmrtno  delo  to umetniške moči.  —
S. L.  Mozirski.