JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XIX - leto 1973/74 - št. 4
Jezik in slovstvo
Letnik XIX. šlevilka 4 Ljubljana januar 1973/74
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Matjaž Kmecl, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Matjaž Kmecl
in Jože Koruza (slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik Ivo Graul
Tiska AERO, kemična in grafična industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015
Letna naročnina 40.— din, polletna 20.— din, posamezna številka 5.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 20.—din Za tujino celoletna naročnina 90.— din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS Ljubljana, Aškerčeva 12
Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, Ljubljana, št. 421-1/72 z dne 10. 1. 1973, je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina četrte številke
Razprave in članki
105 F. Jakopin Profesorju Karlu Oštirju v spomin
106 Niko Rupel Literarnozgodovinske ekskurzije po Gorenjskem 117   Marijan Smolik Slovenščina v obrednikih
123 France Bezlaj Na robu srbohrvatskega (in slovenskega) etimološkega slovarja — Neurnik ... se ne vgane (Prešeren, Krst pri Savici)
125 Aienka Sivic Bolg. glavež »zaroka«, mak. glavež, pogodba za najemno delo; »zaroka«, sh. uglava »dogovor, pogodba«
Zapiski, ocene in poročila
129   Mate Simundič Janko Jurančič; Srbohrvatsko-slovenski slovar, 2. razširjena izdaja.
Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972 132   Boiena Orožen Slavisti na Slovaškem in Moravskem
136 Janez Svoljšak Lottehaus, »Werther« in Slovenci
Vprašali ste
137 Marjana Cap O priimku Cop
137 F. Jakopin Odgovor
138 Jolka Milic Drobno vprašanje
138 Niko Prijatelj O množici v matematiki
139 Pismi SDS 4/1   Popravka
4/1   V oceno smo prejeli 4/1   Obvestilo
PROFESORJU KARLU OŠTIRJU V SPOMIN
(13. okt. 1888 — 27. dec. 1973)
Starejši in srednji rod slovenskili iilologov se bo zmeraj s posebno ljubeznijo in hvaležnostjo spominjal samosvoje in izvirne osebnosti akademskega učitelja — proiesorja Oštirja; skoraj štiri desetletja (1922-59) je z dialoško neposrednostjo in mladostno zagnanostjo (v štajersko obarvani govorici) odkrival svojim slušateljem ¦— in tistim, ki so ga srečevali, tudi pozneje, prav do zadnjih mesecev življenja — težko dostopne globine primerjalnega jezikoslovja.
V mladosti je prehodil bolečo pot polproletarskega slovenskega dijaka in študenta, ki so ga bili starši na prelomu stoletij namenili za duhovnika; iztrgal se je in se spopadel z lakoto in mrazom, samo da bi se prebil skozi jezikoslovne študije, katerim se je do kraja zapisal že v zgodnjih gimnazijskih klopeh v Celju in v Mariboru: v jezikoslovju je videl osrednje vprašanje človeške biti, njenega razvoja in zgodovine, in mu posvetil vse svoje dolgo življenje, svoj kritični um, srce in iščočo strast.
Po uspešno opravljenih študijah v Gradcu in na Dunaju, po razširitvi jezikoslovnih obzorij v Petrogradu in v Londonu, in po prvih razpravah v mednarodnih jezikoslovnih časopisih so profesorju Oštirju indoevropski okviri postali pretesni; vse svoje gigantsko znanje in neznansko moč asociacij in kombinatorike je usmeril v odgrinjanje predindoevropskih (alarodskih, jaietitskih) jezikovnih prvin in plasti na Balkanu in v širšem Sredozemlju; temu območju so veljale skoraj vse njegove razprave — redkobesedna, a semantično nabita jezikoslovna poezija. V zvezi s tem si je poskušal približati in razjasniti zapleteno ozvezdje kavkaških jezikov, od katerih se ni ločil do zadnjega.
Profesor Oštir je bil nenavadna sinteza kmečkega rodu in duhovno do skrajnih meja izbrušenega in razgibanega razumnika v najčistejšem pomenu, v slovensko zemljo trdno vraščenega učenjaka in svetovljana brez vsakršnih konvencional-nih miselnih plašnic; zapisal se je v seznam znamenitih Slovencev.
F. Jakopin
105
Niko Rupel
Radovljica
LITERARNOZGODOVINSKE EKSKURZIJE PO GORENJSKEM
I. Radovljica z okolico
V tem starodavnem mestu, ki se dviga nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke, naj najprej opozorim na rojstno hišo Antona Tomaža Linharta', prvega slovenskega dramatika in zgodovinarja. Hiša stoji v ožini ob vstopu v stari del mesta. Opazimo jo takoj, saj jo spoznamo po spominski plošči. Ta nam pove, da se je Linhart rodil tu 11. decembra 1756. Kot je znano, mu je bil oče moravski Ceh, po poklicu nogavičar, mati pa domačinka iz ugledne meščanske hiše. Ker je bila družina velika, je naš dramatik še kot otrok lahko opazoval razlike v življenju ljudi, zlasti meščanov, okoliških kmetov ter grajske gospode. Čeprav je po šolanju v domačem kraju Radovljico zapustil, so mu mladostna spoznanja v marsičem pomagala pri njegovem kasnejšem literarnem delu.
Ko stopimo na trg, danes imenovan po Linhartu, zagledamo na desni spomenik Josipini Hočevarjev!, radovljiški rojakinji in dobrotnici. Spomenik je delo Jožefa Pavlina,, podobarja v Radovljici, ki je izdelal tudi nagrobnik pesniku Antonu Medvedu na Žalah v Kamniku.
V najvišji stavbi na trgu — v graščini — njeno pročelje krasijo številne štukature — je v prvem nadstropju lepo urejen čebelarski muzej, edini v državi ter eden redkih na svetu te vrste. V njem so razstavljene poleg ostalih eksponatov številne panjske končnice. Te so zanimive zlasti za ljubitelje ljudske umetnosti, saj so na njih upodobljeni motivi, ki jih srečujemo v slovenskem ljudskem slovstvu.
Opozorim naj še na prizadevanja kulturnih delavcev, ki nameravajo v kratkem v graščini urediti tudi Linhartovo spominsko sobo.
Ker je mesto v dolgih stoletjih spreminjalo svojo podobo, zlasti še po požaru leta 1835, bi težko ugotavljali posamezne podrobnosti. Kljub temu pa si je vredno ogledati nekaj hiš na mestnem trgu, gotsko cerkev s fresko sv. Krištofa na pročelju itd.*
V Radovljici so se rodili še nekateri pomembnejši možje. Tako Peter Kupljenih, protestantski pridigar in Trubarjev pristaš (r. okr. 1520-30, u. v tujini po 1. 1590). Živel je nekaj let v Kropi, pridigal v Lescah in Begunjah. V Radovljici je imel okrog 1580 celo svojo hišo.
Rad ovij ičan je bil tudi Fran Hlavka, po poklicu časnikar (r. 1853, u. v Lj. 1882), ki je bil od 1878 korektor v Narodni tiskarni v Ljubljani in je z dopisi sodeloval pri SN ter kot urednik nadomeščal obolelega Josipa Jurčiča.
• Za zelo znane književnike navajam le skope podatke.
• Kogar zanimajo podrobnejši podatki o razvoju mesta, mu svetujem razpravo dr. Ceneta Avguština: Naselbinski razvoj Radovljice, Snovanja (priloga Glasa), leto VI, št. 6.
106
Leta 1898 se je rodil v tem mestu Vlado Roječ, šolnik, publicist in urednik. Pisal je pesmi, črtice ter napisal mladinsko igro Prstan.
Omeniti velja še Antona Fistra (Füster), politika, rojenega 1808 v Radovljici, zanimivo osebnost svojega časa. Kot teolog in filozof je služboval v Ljubljani in Trstu ter postal celo profesor pedagogike na dunajski filozofski univerzi. Družil se je z Matijo Čopom in Francetom Prešernom. Ob marčnih dogodkih leta 1848 se je znašel na barikadah skupaj s študenti in delavci. Zaradi sodelovanja z revolucionarji se je moral umakniti (Hamburg, London, New York). Umrl je na Dunaju 1881, kamor se je vrnil preko Gradca 1876.
Preden se poslovimo od Radovljice, naj povem, da so daljši ali krajši čas tod živeli tudi nekateri drugi slovenski književniki. Fran Šaleški Finžgar se je v Radovljici šolal dve leti. V sedanjem času pa si je za svoje bivališče izbral Radovljico književnik Vladimir Pavšič ¦— Matej Bor.
V Mošnjah, vasici, oddaljeni komaj nekaj sto metrov od gradu Podvin, sta bila doma Anton in Josip Berce. Anton Berce (r. 1860, u. 1922 v Kranju) je kot duhovnik služboval po raznih krajih (Borovnica, Senožeče, Sodražica, Sora). Uveljavil se je kot prevajalec iz češčine s psevdonimom Podvidovski (Edv. Jelinek: Ukrajinske dume, SN 1888). Dopisoval je zlasti v SN.
Josip Berce (r. 1883, u. 1914 v Budimpešti), po poklicu profesor romanistike, je kot kritik in dopisnik sodeloval pri LZ in Slovanu. Bil je tudi tajnik Zveze slovenskih dramatičnih društev in arhivar Dramatičnega društva. Kot zanimivost naj povem, da je leta 1913 vodil slovenske Sokole na mednarodno tekmovanje v Pariz.
Na drugi strani gorenjske magistrale nasproti Mošnjam leži vas Otok. V Zgornjem Otoku je bil doma pesnik Ivan Resman (r. 1848, u. v Lj, 1905). Študiral je v Ljubljani gimnazijo, potem pa služboval dalj časa pri železnici. Za dijaško proslavo, posvečeno Valentinu Vodniku in Francetu Prešernu, je pripravil v ljubljanski čitalnici leta 1869 prolog. Nekako v tem času je nastopal tudi pri igrah Dramatičnega društva. Poleg pesmi, objavljenih v Z in LZ in zbranih v knjižici Moja deca (Celje, 1901), je poslovenil za gledališče igrico Srce je odkrila (psevdonim: Ivan Ameriški). Vrsto člankov je objavljal v vseh takratnih časopisih, znan pa je bil še kot govornik (v Dol. Logatcu npr. je na slovesnosti leta 1884 govoril o Jurčiču).
V Novi vasi pri Radovljici, t.j. naselje med Radovljico inZapužami na poti proti Begunjam, se je rodil pisatelj Janez Božič (r. 1829, u. 1884 v Kortah). Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil sošolec Janeza Trdine in Matije Valjavca. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je služboval na Reki kot suplent po Trdinovem posredovanju. Kasneje je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na Dunaju. Zaradi bolezni (okvara sluha) je študij opustil in prevzel leta 1865 uredništvo Slovenca. Prosto je poslovenil povest »Stric Tomaž ali življenje zamorcev v Ameriki od Henriete Stowe« (Celovec, 1853). Torej je Božičev prevod prvi slovenski prevod znanega ameriškega realističnega romana Koča strica Toma — in to skoraj neposredno po njegovem izidu.
107
Naj še pripomnim, da je v Novi vasi preživel precej dni svoje življenjske jeseni i slovenski pesnik Alojz Gradnik, ki si je tu postavil počitniško hišico tik ob \ potoku.
II. Iz Begunj v Lesce :
(skozi Rodine, Smokuč, Doslovče, Žirovnico, Vrbo in Hraše) I
Ko prispemo v Begunje, si je najprej vredno ogledati muzej talcev v desnem , delu graščine, ki nas spominja na nedavno zgodovino. Ob sprehodu po graščinskem parku mimo grobišč ustreljenih talcev bomo verjetno pomislili tudi na literarne ubeseditve grozot v teh zaporih.
Skozi vas se napotimo v Drago, lepo dolino, v kateri so nacisti pokopavali talce. Tu nas najprej pozdravijo mogočne razvaline gradu Kamen. O njegovem nekdanjem lastniku poje tudi ljudska pesem Pegam in Lambergar. Podatke o tem najdemo že v Valvasorjevi »Slavi«. Danes je grad zaščiten, opravljena pa so bila tudi vsa potrebna dela, da bi preprečili nadaljnje propadanje.
Ob povratku v Begunje se spomnimo, da je bil tu doma Anton Jeglič (r. 1850, u. 1937), znan kot ljubljanski škof, ki pa se je v mlajših letih tudi vneto slovstveno ukvarjal. Napisal je več povesti (Hudobni sin, Nevera, Strupena Neža) ! s psevdonimom A. J. Dobrčan. Ime si je izbral pač po bližnji gori Dobrči, ki se i dviga desno nad Begunjami. Zapisoval je tudi ljudske pesmi. V Begunjah se je rodil še Jakob Prešeren (r. 1888), potopisni in planinski pisatelj. Svoje zapise je objavljal predvsem v Planinskem vestniku. ;
Iz Begunj se odpravimo po cesti, ki se vije proti severozahodu tesno ob vznožju i Sv. Petra (na vrhu hriba je znamenita cerkvica s freskami) skozi Poljče v vasico i Rodine. Tu je rojstna hiša pisatelja Janeza Jalna (r. 1891, u. 1966 v Ljubnem). \ Napis na spominski plošči, vzidani na hiši, nam pove:
V TEJ HISI
JE BIL ROJEN 26. MAJA 1891 ]
JANEZ JALEN SLOVENSKI PISATELJ
Jalna poznamo kot avtorja znanih povesti Ovčar Marko (rahlo zgodovinsko obarvan z dogodki iz časa čebelarja Janše), Trop brez zvoncev, Cvetkova Cilka, ; Bobri itd. Manj znana so njegova odrska dela (Dom, Srenja, Bratje).
Ko zapuščamo Jalnov dom, omenimo, da so v gozdičku na levi strani ceste raz- : valine rimske podeželske vile.
Kmalu pridemo v Smokuč, kjer se je rodil Tomo Zupan (r. 1839, u. 1937 na \ Okroglem pri Kranju), zanimiva osebnost in »največji ljubitelj prešernin«, kot je o njem zapisal F. S. Finžgar. Bil je profesor na nižji gimnaziji v Kranju ter na ljubljanski gimnaziji in nekaj časa vodja Alojzijevišča. V LZ je leta 1881 objavil spis v treh nadaljevanjih Iz Preširnovega življenja. Leta 1919 pa je dal na lastne stroške postaviti ploščo na rojstni hiši Matije Copa v Žirovnici.
Pot do Doslovč ni dolga. S ceste zavijemo na desno skozi vas mimo vaškega vodnjaka do Finžgarjevega doma. Rojstno hišo Frana Šaleškega Finžgarja (r. 1871, u. 1962) so pred leti uredili, da bi jo ohranili kot dom uglednega pisatelja; in kot primer skromne kajžarske domačije. Otvoritev odkupljenega in preure-:
108
jenega doma je bila ob stoletnici pisateljevega rojstva. Danes si lahko v spodnjih prostorih ogledamo stalno zbirko, posvečeno pisateljevemu življenju in delu, v zgornjih pa dom, kakršnega poznamo iz Finžgarjevih opisov. Pred obnovljeno hišo je še rekonstruirana kašča.*
Vojni čas je kriv, da danes ni več Finžgarjeve planinske kočice Murke na Za-breški planini. Doživetja v Murki je pisatelj popisal v povesti Gospod Hudournik. Ce pogledamo proti Stolu, nas nekako sredi gore na avtorja Slave Vojvodine Kranjske spominja Valvasorjev dom.
Precej verjetno je, da je bil prav v Doslovčah doma mecen Luka Knafelj (r. okr. 1620, u. 1671). V oporoki je določil pretežni del svojega imetja za dijaške podpore, ki so slovenskim študentom v obdobju skoraj dvestotih let omogočale študij na Dunaju.
Skozi vas se spet vrnemo na cesto in nadaljujemo pot proti Breznici. Tu je bil rojen Jožef Zemlja (r. 1805, u. 1843 na Ovsišah pri Podnartu), Prešernov rojak, ki je s svojimi pesmimi sodeloval pri Kranjski Cbelici (za psevdonim si je izbral znak**). Po vsej verjetnosti je Zemlja tudi avtor pesmi Poletni večer (lllyrisches Blatt, 1828), ki je nastala ob čebelnjaku velikega čebelarja Antona Janše (1734— 1773), katerega dom je v tej vasi.
Naša naslednja postaja je Žirovnica. Tu se je rodil Prešernov najboljši prijatelj, filolog in literarni kritik Matija Cop (r. 1797, u. 1835 v Tomačevem). Plošča na njegovi rojstni hiši ima vklesano naslednje besedilo:
V tej hiši se je rodil 26. 1. 1797 MATIJA COP velikan učenosti
Postavil Tomo Zupan 1919
Kdo je bil Zupan, smo spoznali že poprej, Čopova prizadevanja pa so nam znana, zato jih to pot ne bi spominjal. Omeniti pa se mi zdi potrebno mlajšega Matije-vega brata Janeza Copa (r. 1810, u. 1846 na Dunaju), ki se je udejstvoval kot literat. Več njegovih pesmi je ostalo v rokopisu. Sonet (prvi verz se glasi: Razumeš jezik večne porodnice?) pa je izšel v 5. zvezku Kranjske Cbelice (1848). In končno naj dodamo, da od tod izvirajo tudi Kersniki (Kresniki), predniki pisatelja Janka Kersnika.
Iz Žirovnice se preko ravnih travnikov (poti je več) odpravimo do Vrbe, rojstne vasi največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna (r. 1800, u. 1849 v Kranju). Njegova rojstna hiša, po domače se pravi pri Ribiču, stoji ob cesti, ki pelje skozi vas. Na hiši, v katero vodijo strme kamnite stopnice, je spominska plošča z napisom:
V tej hiši se je rodil Dr France Preširen 3. decembra 1800. Slovensko pisateljsko društvo 15. sept. 1872
• Opozorim naj na knjižico »Kajža pri Dolencu v Doslovčah — kulturni spomenik in spominski muzej« (Jesenice, Odbor za odkup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše, Gorenjski tisk, Kranj 1971), ki vsebuje podrobnejše podatke.
109
Hiša je bila odkupljena in preurejena leta 1939. Znano je, da je hišo odkupila zlasti slovenska mladina. Zanimivo pa je, da je bil pobudnik za odkup daljni pesnikov sorodnik, pisatelj F. S. Finžgar. On je bil tudi blagajnik odkupnega odbora.
Ko vstopimo skozi nizka vrata, se znajdemo najprej v prehodni veži. Levo je največji prostor, imenovan »hiša«, za njo pa je še kamra. Naprej na levi je poleg vhoda v črno kuhinjo velika marmornata plošča, ki so jo vzidali ob ureditvi hiše. Na njej je poleg Župančičevih verzov vklesan še rodovnik Prešernov. Na desni strani vodijo iz veže v klet strme stopnice. V desni polovici hiše sta dandanes še dva prostora, ki ju uporablja kot stanovanje oskrbnik.'
Nedaleč za pesnikovo rojstno hišo se dviga cerkvica sv. Marka s srednjeveškimi freskami, ki jo je pesnik poveličal v prvem od Sonetov nesreče.
V Vrbi si je sredi vasi vredno ogledati tako imenovane »srenjske kamne«, na katerih so posedali nekdanji gospodarji ob volitvi župana ter odločali o drugih srenj skih zadevah.
Na poti proti Lescam se ustavimo spotoma še v Hrašah. Tu je bil doma Janez Prešeren (r. 1656, u. 1704 v Lj.), prvi predsednik akademije operozov, pisatelj različnih spisov v latinščini in pesnik.
V Hrašah je bil doma še pisatelj Matej Brence (r. 1856, u. 1887 pri Sodražici). Po gimnaziji je služboval v Ljubljani kot korektor pri SN in kot urednik Ljubljanskega lista. V Zvonu je objavil novelo Blaga oporoka, v kateri je upovedil dijaškega mecena Luko Knaflja (gl. zgoraj!). Prozo in nekaj pesmi je prispeval tudi v Kres in SN.
Ko zapustimo Hraše, pridemo skozi podvoz pod gorenjsko magistralo v Lesce, danes industrijsko precej razvit kraj. Pred skoraj dvesto leti se je tu rodil Anton Cop (Tschopp), po poklicu sodnik (r. 1786, u. 1865 v Gradcu). V Ljubljani je spadal k Smoletovemu krogu. Družil se je tudi s pesnikom Prešernom in drugimi slovenskimi kulturnimi delavci. Prešeren mu je posvetil nemški sonet, objavljen v Carniolii 1843.
Z vrhnje savske terase pri Lescah je čudovit pogled proti Julijskim Alpam in Bledu.
III. Bled z okolico
Bled pozna prav gotovo vsak Slovenec, zato tudi ni čudno, da so njegove lepote opevali mnogi naši pesniki, neredko pa so tudi pripovedniki izbrali ta kraj z otokom sredi jezera ter z gradom na strmi skali za snovno prizorišče pripovedim. Naj za primer navedem samo Zupančičevo pesem Jezero (LZ 1912), Kettejevo Na Blejskem otoku (LZ 1896) ali Miška Kranjca Mesec je doma na Bladovici, kjer je govora o Blejskem jezeru. Najlepše verze pa je Bledu posvetil pesnik Prešeren. Zato ni čudno, da stoji ob poti, ki se odcepi od jezera proti cerkvi, Prešernu posvečen spomenik. Na treh straneh so vklesani pesnikovi verzi:
• Podrobneje nas o Vrbi, zlasti o Prešernovem domu informira knjižica Vrba, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 3.
110
(Spredaj:)
(Levo:)
(Desno:)
Zadaj pa je še napis:
preSirnu
Narveč sveta otrokom sliši Slave!
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile,
Jim milše zvezde kakor zdaj sijale.
Dežela kranjska nima lepš'ga kraja. Ko je z okoFco ta, podoba raja.
Literarno-zabavni klub v Ljubljani. 1883.
Na Bled so vezani še mnogi drugi Prešernovi verzi. Spomnimo se samo na snovno ozadje Krsta pri Savici, ki je povezano z otokom.
Od pomembnejših mož, ki so bili doma z Bleda, naj omenim najprej Blaža Ka-meideja (r. 1738, u. 1805 v Lj.), jezikoslovca in prosvetitelja. Študiral je pravo, kasneje pa je postal ravnatelj normalke v Ljubljani in okrožni šolski komisar. Napisal je vrsto jezikoslovnih razprav v nemščini, prevedel v slovenščino šolsko čitanko, bil Japljev sodelavec pri prevodu biblije ter zbiral gradivo za slovar. Znano je, da je čebelarju Janši pomagal pri njegovih dveh knjigah o čebelah.
Blejec je dalje Tone Svetina (r. 1925), pisatelj, ki tudi danes živi na Bledu. Pisati je začel 1950 črtice s partizanskimi in lovskimi motivi. Objavil je več povesti in novel, npr. Lovčeva hči (1957), Orlovo gnezdo (1963), najbolj znan pa je po romanu Ukana.
Na Bledu je bil rojen tudi Peter Božič (1932), ki piše prozo in drame.
Omenim naj še, da si je danes izbral Bled za svoje stalno bivališče pisatelj Ivan Ribič, znan po televizijskih in filmskih scenarijih in drugi prozi (npr. Ljudje onkraj reke. Sin, Kala).
Preden se napotimo v okolico, si bomo na Bledu ogledali še vrsto naravnih zanimivosti, zlasti pa grad, preurejeni muzej na otoku in še kaj. Ce se bomo odločili za sprehod okrog jezera, se med Mlinom in Zako spomnimo, da je tu počitnški dom slovenskih književnikov. Tu se je porodila marsikatera misel, ki se je potem uresničila v literarnih delih slovenskih književnikov.
Nedaleč od Bleda, v Zasipu, se je rodila pesnica Vida Jeraj, rojena Franica Vov-kova (1875—1932). Pisala je ljubezenske in otroške pesmi. Njena zbirka Pesmi je izšla 1908. Napisala je še zbirko Iz Ljubljane čez Poljane (1921).
111
Iz Zasipa je bil tudi pesnik Matija Torkar (1832—1877), ki je pisal v Novice (npr. pesem »O večernici«).
Čeprav pisatelj Stanko Lapuh (r. 1905) ni bil rojen v Zasipu, je vendar tu preživel svoja mlada leta in tu so bili doma tudi njegovi starši. Študiral je v Ljubljani zgodovino m zemljepis, služboval pa v Mariboru, Ljubljani in Radovljici. 2e vrsto let je sodelavec revije Lovec. Domači kraj in njegovo okolico je popisoval v svojih proznih delih, kot so zbirka črtic Med lovci in pastirji (1937), Črni svat je (1940) in 2ena s Poljan (1967).
Na poti proti Gorjam se na Rečici spomnimo, da je bil tu rojen Ivan Jan (1921), ki od 1951 dalje objavlja prozo s partizansko tematiko v raznih časopisih in revijah. Napisal je dela, kot sta Izpolnjena beseda (1961) ali Skozi zasede (1963).
V Zgornjih Gorjah, kamor prispemo skozi Spodnje Gorje, se je rodil Anton Koc-jančič (r. 1884, u. 1962). Kot pisatelj samouk je unorabljal psevdonim Tilen Pavček in Tone Seljan. Izdal je novelo Požgana Radovna (1950), izbor novel z naslovom Stara Pokljuka pa je izšel leta 1964.
Iz Gorij je bil doma še Josip Svegel (1836—1914), baron in graščak. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil Stritarjev sošolec. Z njim je skušal tekmovati v pesništvu in prozi. Nekaj pesmi mu je objavil Janežič v Slovenski bčeli 1851 (Pomladanski večer. Sonet). V prozi pa je napisal pripoved V Bledu.
Omenim naj še Andreja Žumra, prav tako iz Gorij (r. 1847), ki je kot šolski nadzornik skrbel za berila, slovnice in abecednike ter urejal Učiteljskega tovariša. Za ta list je pridobil nove sodelavce, med njimi tudi Frana Levca.
Iz Poljščice pri Gorjah je doma pesnik Valentin Cundrič (r. 1938), sedaj profesor na Jesenicah. Svoje pesmi objavlja v raznih revijah, prvi samostojni zbirki pa sta bili Pojoči grm in Krotko jutro (1961). Zadnja njegova zbirka je izšla 1973 z naslovom Soneti.
Tu našo pot končamo in se vrnemo proti Bledu. Ob lepem vremenu se je vredno kje na poti okrog Rečice povzpeli na kak griček (npr. pri cerkvici tik nad železniško progo), s katerega nam pogled seže tja do vasic pod Stolom.
I.
IV. Kamna gorica. Kropa, Podnart
Iz Radovljice se preko Save pripeljemo po strmi cesti v velikem loku na Lan-covo. Od tod nas poti vodi na levo po dolini proti Kamni gorici. Nad dolino se na levi strani dviga Pusti grad, katerega razvaline so dobro vidne. S tega mesta je tudi lep pogled na vso radovljiško kotlino.
V Kamni gorici, kamor prispemo mimo Zgornje in Spodnje Lipnice, se ustavimo na trgu, kjer nas na hiši s številko 37, ki se ji po domače pravi Debevčeva hiša, opozori spominska plošča, da se je tu rodil dr. Lovro Toman. Celotno besedilo se glasi;
112
v tej hiši je bil porojen 10. avgusta 1827 Dr Lovro Toman pesnik in domoljub slovenski. Umrl je v Rodavnu 15. avgusta 1870.
Postavilo Slovensko pisateljsko društvo 1887.
Po poklicu je bil Toman odvetnik. Znan je predvsem zaradi svojega političnega delovanja. Prvo pesem je objavil z naslovom Prostost v Novicah 1847. Izdal je pesniško zbirko »Glasi domorodni« (1849), svoje pesmi pa je pošiljal še v razna druga glasila (Zora, Slovenska bčela). Med drugim je bil tudi ustanovitelj Slovenske Matice.
Naslednji veliki mož, rojen v Kamni gorici, je bil slikar Matevž Langus (r. 1792, u. 1855 v Lj.), ki ga na tem mestu upoštevamo zlasti zato, ker je s svojim čopičem ustvaril prenekateri portret svojih sodobnikov, npr. Matije Copa, Andreja Smoleta ali Primičeve Julije. Poleg tega je bil Langus dober Prešernov znanec. Na Langusovi rojstni hiši s številko 48, po domače se ji reče Matijeva hiša, je spominska plošča, ki pove:
Tu se je rodil MATEV2 LANGUS slikar, roj. 9. sept. 1792 umeri 20. okt. 1855.
V Kamni gorici je bil doma še Leopold Kordeš (r. 1808, u. 1879 na Dunaju). Ukvarjal se je s publicistiko, bil pesnik in pripovednik. Svoja dela je objavljal zlasti v časopisu Illyrisches Blatt, ki ga je nekaj časa tudi urejal.
Dalje je bil tu rojen in je tu tudi umrl Jernej Uršič (1784—1860), po poklicu duhovnik, ki je opisoval domače kraje ter sodeloval v Sloveniji ter v Novicah, kjer je objavil ljudsko pesem Lavdon (1859). Zložil je tudi pesem Življenje (1847).
Kamnogoričan je bil Vladimir Kapus (r. 1885, u. med zadnjo vojno), publicist in lovski pisatelj. Dalj časa je služboval kot uradnik pri železnici. Se kot dijak je pisal pesmi in novele. Po upokojitvi leta 1922 pa se je ponovno posvetil pisateljevanju. Bil je sotrudnik pri raznih časopisih.
Preden se poslovimo od Kamne gorice, naj povem, da je Zupančičeva Zebljarska nastala prav po pesnikovem obisku v tem kraju, v katerem se je nekoč večina vaščanov ukvarjala s kovaštvom. Leta 1947 je pesnik Zupančič povedal o nastanku Zebljarske tole: »Izmučeni obrazi, upali od mnogega dela in slabega življenja — zunaj pa so cvetele zlatice. Ko sem odšel, sem še dolgo povsod videl žeblje, pa rumene zlatice, najbolj pa me je preganjal ritem. Naposled se je pesem ulila, da sem komaj dohajal s pisanjem.«
Ko pridemo iz Kamne gorice do lipniške osnovne šole, imenovane po revolucionarju in učitelju Stanetu Žagarju, zavijemo na desno in že smo po nekaj ovinkih v Kropi. Tu takoj opazimo, da so se prebivalci kraja že stoletja ukvarjali s kovaštvom. O tem nam pričajo številni kovani izdelki, ki so danes naselju v
113
okras. Zgodovino kraja spoznamo najlepše, ko se odločimo za ogled kovaškega muzeja. Y delo nekdanjih prebivalcev Krope pa se vživimo, če si podrobno ogledamo vigenjc Vice.
Tudi Kropa je dala Slovencem veliko pomembnih mož. Tu je bil rojen Fran Potočnik (r. 1811, u. 1892 v Gorici), po poklicu stavbni inženir, dober Prešernov prijatelj. On je bil tisti, ki je vzpodbujal Matevža Langusa, naj portretira pesnika Prešerna, a žal zaman. Zanimivo je npr. še, da je veliko prispeval za pesnikov nagrobnik v Kranju.
Iz Krope je bil dalje Jurij Vari (r. 1812, u. 1874 v Velesovem), duhovnik in Metelkov učenec. Zlagal je pesmi in dopisoval v Danico.
Kropar Janez Šolar (r. 1827, u. 1883), ki je bil profesor in šolski nadzornik, je pisal o jezikoslovnih in šolskih stvareh. Zanimivo je zanj, da je za časa svojega službovanja v Gorici vzbudil v Gregorčiču ljubezen do slovenskega jezika.
V Kropi se je rodil še Janez Ažman (r. 1842, u. 1910), ki je dopisoval v različna glasila. V Učiteljskem tovarišu je objavil svoj spis Darila in šiba v ljudski šoli (1867).
In končno naj omenim še Kroparja Radivoja Poznika (r. 1850, u. 1891 v Dunajskem Novem mestu), vnetega zbiralca ljudskega blaga. Po poklicu je bil gradbeni inženir in je v času, ko je služboval na Dunaju, bil Stritarjev prijatelj (napravil mu je tudi načrt za hišo). V dijaških letih je zbiral ljudske pesmi, ki jih pa ni uspel izdati, ampak je njegovo zbirko kasneje porabil Štrekelj. Poznik je objavil nekaj pripovedk, npr. Trije bratje, Lepa grofična (Zvon 1880), in Mrtvaški snubec (LZ 1882).
Ko si bomo ogledali tudi ostale zanimivosti kraja, ne pozabimo stopiti v zadružni dom, v katerem je vzidana spominska plošča z verzi Otona Zupančiča, ki jih je posvetil članom zadruge Plamen 1947. Besedilo na plošči se glasi:
PLAMEN, KI VAS OGREVA,
TUDI MENE OBSEVA,
VROC SEM OD NJEGA IN SVETAL,
KAKOR BI SKUPAJ Z VAMI KOVAL.
O. Zupančič
Po ogledu Krope se bomo spet vrnili do križišča pred šolo na Lipnici. Od tod se lahko povzpnemo na nasprotni strani na Dobravo, rojstni kraj Janeza Miheliča (r. 1750, u. po letu 1792 neznano kje), Pohlinovega učenca in zbiralca slovenskih pregovorov. Zal se je njegov rokopis pregovorov izgubil. V prvem zvezku Pisa-nic je leta 1779 objavil pesmico Mila pesem.
Ob potoku Lipnici krenemo proti Podnartu. V vasici Cešnjici se je rodil pisatelj Joža Vovk (r. 1911, u. 1957 na Jezerskem). Služboval je kot duhovnik po raznih krajih. Pesmi pa je objavljal v Mladiki, Domu in svetu in Slovencu. Izdal je zbirki Izgnanci (Beograd 1945) in Pesmi (Lj. 1956). In kdo ne pozna njegove mladinske proze, zlasti del Zaplankarji (Kranj, 1941) in Naš Buček (Lj., 1943)?
114
v Podnartu pa se je rodil Ivan Podržaj (r. 1888), časnikar in pisatelj, ki je pričel objavljati pesmi v Zori in Mentorju. V reviji Življenje in svet je objavljal roman Krivda Elija Pilona (1931), napisal pa je še povest Strte peruti (1937).
Tako smo končali ogled zanimive in tudi v drugih pogledih privlačne Lipniške doline.
V. Bohinj
Z Bleda se po cesti pripeljemo v Bohinj, eno najlepših alpskih dolin.
Malo pred Bohinjsko Bistrico so Bitnje, rojstna vas Mileta Pavlina (r. 1926), danes novinarja in urednika. Napisal je vrsto del v prozi, ki spominjajo na obdobje narodnoosvobodilnega boja (Jurišni bataljon, Najhuje je biti sam. Spomladanski mraz).
Pred seboj bomo na levi nad železniško progo zagledali grič, ki naj bi bil nekdanja trdnjava Ajdovski gradeč. Tu se je boril Prešernov junak Črtomir »za vero staršev, lepo bognjo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki«.
Največji kraj v vsem Bohinju je Bohinjska Bistrica. Tu je imel svojo graščino Žiga Zois, lastnik številnih rudnikov in fužin na Gorenjskem, v Bohinju zlasti na Rudnici (hribu med obema bohinjskima dolinama) in v Stari fužini. Barona Žiga Zoisa (r. 1747 v Trstu, u. 1819 v Lj.) poznamo kot vnetega privrženca prosvet-Ijenstva in kot mecena. Pri njem so se shajali vsi pomembnejši naši izobraženci (Kopitar, Linhart, Vodnik, Japelj).
Do Zoisove graščine pridemo preko mostu pri današnji bencinski črpalki na levo. Pot nas kar sama pripelje na cilj.
V Bohinjski Bistrici je bila rojena Joži Munih (1906), ki piše krajšo in daljšo večerniško prozo. Pred vojno je pisala v Ženski svet, po vojni pa je objavila pripovedi Ljudje iz Stražišča, 1961 in Sadovi zla, 1963.
Omenim naj, da je v Bohinjski Bistrici nekaj časa služboval kot kaplan tudi pisatelj Fian Šaleški Finžgar (1895 in 1896), za njim pa njegov prijatelj, pesnik Anton Medved (r. 1869 v Kamniku, u. 1910 na Turjaku).
Iz Bistrice se odpravimo proti Bohinjskemu jezeru. Kmalu se od glavne ceste odcepi pot, ki nas preko mostu čez Savo pripelje v vas Bred. Tu se je rodil pisatelj Janez Mencinger (r. 1838, u. 1912 v Krškem). Po študiju prava na Dunaju je služboval v Brežicah kot pripravnik in v Kranju ter Krškem kot odvetnik. Njegovo ime in delo je znano, zato naj omenim samo dela, ki so povezana z Bohinjem. To so Bore mladost (1862), Moja hoja na Triglav (1897), Vodnikov »Vršac«, potlej pa še nekaj (LZ 1885) in spis Ajdovski gradeč (LZ 1883). Na Mencingerjevi rojstni hiši je tudi spominska plošča, ki so jo odkrili 9. julija 1922. Hiša, ki se ji po domače pravi pri Grogorju, ima hišno številko 23.
Ko se spet vrnemo na glavno cesto in prispemo do jezera, si ogledamo freske v cerkvici pri sv. Janezu ter se z mostu razgledamo po jezeru in vencu gora nad njim.
115
Ob jezeru (mimo cerkvice sv. Duha) se od hotela Zlatorog napotimo proti planinskemu domu Savica in od tod naprej k slapu.
Ob razgledni hišici pred slapom opazimo spominsko ploščo z latinskim besedilom, ki ga je dal na čast avstrijskemu nadvojvodi vklesati 2iga Zois. Besedilo je sorazmerno težko brati, ker ga vneti obiskovalci iz leta v leto bolj uničujejo s svojimi podpisi. Napis se glasi:
lOANNI      ARCHIDVCI      AVSTRIAE GEOGNOSTAE ORIGINES CALCAREI ALPINI SCRVTANTI AD FONTEM SAVI VIII.    IDVVM    IVLII    MDCCCVII
D    D    D ZOIS METALL. BOHINENS. CVLTOR LENARD KELBEL IS BOHINSKE BELE VSEKAL
Pred imenom kamnoseka je vklesan grb.
Ob pogledu na mogočni slap nam kar sami od sebe prihajajo pred oči prizori iz Prešernovega Krsta pri Savici. Tu naj spomnim samo še na to, da je podobo slapa objavil že Valentin Vodnik v svoji prvi zbirki »Pelme sa pokiilhino« 1806.
Peš se vrnemo do jezera in ob njem (lahko tudi po severni strani) do Stare Fužine. Tu so marsikje še vidni sledovi Zoisovih naprav za topljenje železa in ob vhodu v dolino Voje tudi mogočnejša hiša, v kateri so živeli fužinarji.
Skozi Srednjo vas, Cešnjico in Jereko se odpravimo proti Koprivniku. Tu nas spominska plošča na sprednji strani župnišča spomni na Valentina Vodnika, slovenskega pesnika, ki je tod kaplanoval. Spominska slavnost v spomin Valentina Vodnika na Koprivniku je bila leta 1893. Govornika sta bila Janez Ažman (gl. IV. poglavje) in Fran Leveč. Plošča ima na levi letnico 1793, na desni pa 1893. Poleg besedila »Spominu stoletnega godu koprivniške fare in njenega prvega duhovnega očeta Valentina Vodnika postavili častilci Vodnikovi«, so vklesani še pesnikovi naslednji verzi: »Rodila Te Sava / ljubljansko polje, / navdale Triglava / Te snežne kope.«
Kakor je baron Žiga Zois navdušil za dramatiko Antona Tomaža Linharta, tako je tudi Valentina Vodnika, s katerim se je seznanil prav v času (1793), ko je bil le-ta na Koprivniku, pritegnil v svoj krog in mu preskrbel tudi službo v Ljubljani.
Ko omenjam pesnika Vodnika, naj še dodam, da je bil eden prvih planincev in občudovalcev naših gora (prim. njegovo pesem Vršac), zato ni čudno, če so po njem poimenovali planinsko kočo na Velem polju, ki so jo odprli že leta 1895.
Na Koprivniku je služboval nekaj let tudi Janez Jalen (gl. II. poglavje), ki je napisal povest Cvetkova Cilka. V njej je upovedil smrt pesnika Ivana Sadarja, ki se je rodil v Cerovcu pri Litiji 1890, umrl v Ljubljani 1926, pokopan pa je na Koprivniku.
S Koprivnika se v dolino lahko vrnemo po isti poti, lahko pa se skozi Gorjuše in preko Pokljuke odpravimo na Bled.
116
Marijan Smolik
Teološka fakulteta v Ljubljani
SLOVENŠCIMA V OBREDNIKIH
Povod za to razpravo je razrešitev bibliografske uganke o latinsko-nemško-slovenskem obrednem priročniku, ki ga je pred dobrimi 200 leti 1771 in 1772 izdal p. Inocenc Taufferer in je v njem zbral veliko doslej neocenjenih slovenskih obrednih molitev.
Ker pa s tem posegamo na zelo malo raziskano področje slovenskega obrednega slovstva', se lahko ob tej priložnosti spomnimo, da bo kmalu 270 let, kar so bile 1706 prvič tiskane slovenske (katoliške) obredne besede v prvem ljubljanskem obredniku^, in 400 let, kar je 1575 (in znova 1585) Primož Trubar natisnil prvo slovensko Agendo, obrednik za slovensko protestantsko Cerkev^.
Kratek pregled zgodovine obrednih knjig, ki so jih uporabljali nekoč na precejšnjem delu slovenskega ozemlja, je pred 50 leti napisal prof. dr. France Uše-ničnik*. Njegova razprava je nastala v zvezi s pripravami na prevod celotnega Rimskega obrednika v slovenščino, kar je pred 40 leti predstavljalo pomemben kulturni dogodek^.
V našem času pa katoliška Cerkev na Slovenskem izvaja popolno poslovenjenje vseh obrednih knjig, kakor so to omogočili sklepi 2. vatikanskega koncila pred 10 leti*. Zato naj ta razprava poda vsaj nekaj gradiva in spodbud za nadaljnje raziskovanje.
Marko Pohlin je v svoji bibliografiji »Bibliotheca Carnioliae« navedel, da je njegov sodobnik, jezuitski profesor p. Inocenc Taufferer anonimno (tacito suo nomine) v Ljubljani izdal »Compendium Ritualis Labacensis latine, Carniolice et germanice cum assistentia moribundorum. Lab. litteris Egerianis 1772, in 12«'.
' »Obrednik« je knjiga, v kateri so zbrani obredni teksti in navodila za tiste obrede, ki jih sme opravljati duhovnik (v poznem sred. veku so ji večkrat rekli »agenda«, pozneje šele »ritual«). Knjiga za škofovske obrede je »pontifikal«. Masne molitve in obredi so zbrani v »misalu«; del misala je »lekcionar« z odlomki beril in evangelijev iz sv. pisma. Redovniške in duhovniške molitve so v »brevirju«. — V tej razpravi bo govor le o obrednikih.
2 Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum. Labaci Typis Joannis Georgii Mayr, Inclytae Pro-vinciae Carnioliae Typogr. MDCCVI.
^ Ta mahina agenda: v knjigi »Catehismvs sdveima islagama«, Tübingen 1575, str. 409 si.; Agenda, tv ie, kokv se te imenitnishe boshie slvshbe opravlajo, Wittenberg 1585.
* Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji: Bogoslovni vestnik 4 (1924), 1—35, 97—127. ^ Rimski obrednik, Ljubljana 1932; obvezno ga je bilo treba uporabljati od 1. julija 1934 dalje. (Latinski »Rituale Romanum« je izšel 1614 kot prvi uradni skupni obredni vzorec za celo Cerkev rimskega obreda.) — Jugoslovanski škofje so namreč na prvi skupni konferenci v Zagrebu 29. novembra 1918 sklenili, naj se slovansko bogoslužje s papeževim dovoljenjem uvede v vsej Jugoslaviji (prim. Ljubljanski škofijski list 1919, št. 1; Cas 13 (1919), 105, 114).
•* Constitutio de Sacra Liturgia »Sacrosanctum Concilium«, slov. prevod: Konstitucija o svetem bogoslužju, Ljubljana 1967^. Doslej je v skupni založbi slovenskih škofov izšlo 8 zvezkov lekcionarja (Rimski misal, Berila in evangeliji, Ljubljana 1970—1972), 3 zvezki obrednika (Rimski obrednik: Krščevanje otrok. Krščanski pogreb, Poroka, Ljubljana 1970) in 1 zvezek pontifikala (Rimski pontifikal, Sveta birma, Ljubljana 1972); drugo je še v pripravi. — V uradnih navodilih za prevajanje liturgičnih knjig je naročeno, naj pri prevajanju sodelujejo tudi strokovnjaki v domačem jeziku, torej pri nas slavisti (prim. Navodila za izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju, Ljubljana 1967, 15), zato ta proces v sedanji Cerkvi na Slovenskem ne more biti zgolj interna cerkvena zadeva. ' Bibliotheca Carnioliae, natis v Ljubljani 1862, str. 54.
117
Pohlinov podatek so ponatiskovali vsi bibliografi, domači in celo tuji (jezuitski), nihče pa nikoli te knjige doslej ni mogel najti v kaki knjžnici.
Zelo podobno se glasi naslov bibliografom znanega priročnega obrednika: »Com-pendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assi-stentia moribundorum«, vendar to ne more biti prej omenjena knjiga, ker jo je 1771 v Trstu natisnil Winckoviz, ne pa 1772 Eger v Ljubljani. Razen tega je ta priročnik le ponatis prav tako tržaške izdaje iz 1757, ki jo pozna tudi Pohlin^ in JO pripisuje drugemu jezuitu, ljubljanskemu pridigarju p. Lovrencu Pogačniku*. Franc Simonič je v svoji Slovenski bibliografiji na str. 103 navedel knjigo »Varia pietatis exercitia Dominis sodalibus praecipue sacerdotibus curatis oblata ab alma ac venerabili sodalitate B. V. Mariae in coelos assumptae. Continuata etc. Labaci Anno 1772. Litteris Egerianis. Ima več slovenskega«. Simonič ni prepisal celotnega dolgega naslova, šele s knjigo v roki lahko zvemo, da »etc« pomeni jutranjo in večerno molitev, molitve pred spovedjo in po njej, pred mašo in po maši, obredne molitve za krščevanje, spovedovanje, obhajanje in maziljenje, molitve pri umirajočih in za razne blagoslove — vsega za 532 strani!^" Tudi v tem naslovu se ponovi že znani izraz »modum assistendi moribundis«.
Primož Simoniti, ki je v svoji bibliografiji latinskih tiskov'' zabeležil vse te knjige'^, pa je iz zbirke slovenskega verskega tiska v Semeniški knjižnici v Ljubljani opisal še »Vade mecum piorum sacerdotum seu Varia pietatis exerci-tia .. .«'3 ki je prav tako kot prejšnja knjiga jezuitska kongregacijska izdaja, natisnjena pri Egerju v Ljubljani 1771. (Gre za pogosto navado jezuitskih mari-janskih kongregacij, da so svojim članom preskrbele koristne knjige za duhovno in poklicno življenje.)
Podrobnejši pregled vsebine obeh knjižic pa razodene, da je to pravzaprav ena knjiga, ki so jo izdali dve leti zaporedoma in so spremenili le naslovni list (»Titelauflage«). Šele druga izdaja že v naslovu našteva celotno vsebino, žal pa tega dela naslova nista objavila ne Simonič ne Simoniti.'*
V obeh izdajah se tekst začne takoj za naslovnim listom in vinjeto (rože in čebele z ulnjakom) z naslovom »Exercitium matutinum« in besedilom latinskih duhovnikovih jutranjih molitev. Nobenega uvoda ni, kakor je včasih pri takih kongregacijskih tiskih, nihče ni dal cerkveni imprimatur, in seveda zelo pisana
' Prav tam str. 43.
• Prim. SBL II, 411 in še na str. 319—320.
''^ Varia pietatis exercitia dominis sodalibus praecipue sacerdotibus curatis oblata ab alma ac venerabili sodaiitate B. V. Mariae in coelos assumptae pars prior continens preces mane et vesperi, ante et post coniessionem, ante et post missam: ritus in administratSone sacramentorura baptismi, poenitentiae, eucfia-ristiae et extreraae unctionis: modum assistendi moribundis, et varias benedictionum lormulas Labaci anno M. DCC. LXXII. Litteris Egerianis {ves naslov je v verzalkah). Nepopoln Simoničev zapis je verjetno kriv, da knjige ne omenja Kidrič, ki je sicer vestno zabeležil vse slovenske tiske te dobe, npr. v Petaz-zijevi biografiji v SBL II, 319—320.
" Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis. Zagreb-Ljubljana 1972. Tauffererjevo je navedel po Pohlinu, drugi dve pa je sam videl.
Nav. d. 136. Celotni naslov je: Vade mecum piorum sacerdotum seu varia pietatis exercitia precum mane el vesperi, ante et post missam; item quorundam sacrorum rituum, ceraemoniarum, et benedictionum oblata dominis sodalibus almae ac venerabilis sodalitatis B. V. Mariae in coelos assumptae. Labaci Anno M. DCC. LXX. Literis Egerianis.
'* Izdajo iz 1772 imajo razen dveh izvodov v Semeniški knjižnici še v NUK in Narodnem muzeju v Ljubljani. Zakaj pa Simoniti na str. 137 navaja, da ima le 496 strani, ko jih ima seveda prav toliko kot 1771, to je 532 + [5] (in ne »+ [6]«, ker je po nesreči uporabljal pomanjkljivi izvod), in da vsebuje samo latinski in slovenski tekst, čeprav je trojezična, ni jasno.
118
vsebina ne more biti delo enega samega avtorja, zato je knjiga izšla anonimno. Skoraj pa ni dvoma, da jo je kompiliral jezuit in to vešč slovenskega jezika, saj bomo v nadaljevanju razprave videli, da mnogo slovenskih tekstov dotlej še ni bilo natisnjenih, ali pa je vsaj pisava spremenjena. Anonimnost pa je še bolj razumljiva zato, ker je precejšen del vsebine ponatisnjen iz tedanjega ljubljanskega škofijskega obrednika, ki ga je 1767 izdal škof Leopold Jožef Petazzi.
Pohlin ne navaja te knjige ne z naslovom »Vade mecum . . .« (1771) ne kot »Varia pietatis exercitia« (1772), čeprav je še danes ohranjenih precej izvodov v različnih knjižnicah in čeprav gre za obsežno izdajo.
Vse to me sili k sklepu, da je Pohlin prav to knjigo, za katero je kljub anonimnosti lahko vedel, kdo jo je sestavil, sprejel v svojo bibliografijo pod geslom »Taufferer« in pod predmetno ustreznim naslovom »Compendium Ritualis Labacensis ... cum assistentia moribundorum«, ne pa pod nič določnim »Vade mecum piorum sacerdotum« ali preohlapnim »Varia pietatis exercitia«. Da so jo duhovniki res uporabljali kot ročni obrednik namesto štirikrat obsežnejše Petazzi j eve knjige, kažejo v enem izvodu prilepljeni signakli na listih, kjer se praktično (ne po naslovu) začne obred krsta (str. 122), obhajila bolnikov (168), maziljenja (181), molitev pri umirajočem (333) in vpeljevanje matere po porodu (435), v drugem izvodu pa so še dodani z roko pisani teksti obredov, ki jih ni v knjigi.
Zato najbrž z vso verjetnostjo lahko združimo v eno samo knjigo tri Simoni-tijeve številke: 233 (Compendium), 1485 (Vade mecum) in 1497 (Varia pietatis exercitia) in jo prisodimo p. Inocencu Tauffererju''.
Pripravljanje podatkov za biografijo, ki jo o njem za SBL IV sestavlja prof. Alfonz Gspan, mi je omogočilo te ugotovitve prav v času, ko obhajamo v začetku navedene obletnice.
Slovenščina v velikih obrednikih pred 1772
Najstarejši tiskani obrednik, po katerem so duhovniki v naših krajih delili zakramente in opravljali druge obrede, je oglejska Agenda, natisnjena 1495, v enem izvodu ohranjena tudi v Ljubljani'*.
V severnih slovenskih pokrajinah so se po vsej verjetnosti ravnali po podobni salzburški Agendi, ki je do 1500 celo večkrat izšla''.
V nobeni od teh knjig ni ne slovenske ne kake druge domače besede, čeprav je jasno, da so npr. pri krstu duhovniki vpraševali botre v njim razumljivem jeziku, ne pa v latinščini.
Oglejski obrednik je izšel ponovno 1575, pozneje pa menda ne več. V Salzburgu so ga tiskali bolj pogostoma, izdaja iz 1657 je tudi v Semeniški knjižnici v Ljub-
Simoni«, št. 1423.
" Agenda Aquileiensis, Venetiis 1495: Gspan-Badalič, Inkunabule v Sloveniji. Ljubljana 1957, št. 5. Vsebino opisuje Ušeničnik v nav. razpravi, za njim Francesco Spessot, Libri Liturgici Aquileisi e rito patriarchino. Gorizia 1964 (pos. odtis iz Studi Goriziani 1964); pozna jo tudi Hermann Josef Spital, Der Taufrilus in den deutschen Ritualien von den ersten Drucken bis zur Einführung des Rituale Romanüm, Münster 1968 (Litür-giewissenschaftliche Quellen und Forschungen, Heft 47); v njegovi bibliografiji ima št. 58. " Spital, nav. delo str. 270—271, št. 303 in 304, do 1657 še št. 305—311. Ne pozna pa oglejske agende 1575, ki je v NUK in jo zato opisuje Ušeničnik v nav. d., za njim pa Spessot.
119
Ijani. Tudi v teh obrednikih še ni slovenske besede, v salzburških pa se že pojavijo nemška vprašanja in tudi daljši nagovori.
Latinski Rimski obrednik je kot vzorec za škofijske obrednike izdal papež Pavel V. leta 1614, a z njim ni hotel nadomestiti domačih obrednikov, ampak samo pomagati, da bi postali boljši, za duhovnike in vernike koristnejši. Vse kaže, da so si duhovniki na Slovenskem v 17. stoletju pomagali z eno ali drugo obredno knjigo, oglejsko, salzburško, rimsko ali tudi kako drugo, ker obredna disciplina v teh časih še nikakor ni bila tako enotna kot pozneje, glede uporabe domačega jezika pa so se ravnali po izročilu.
Prvi škof, ki je dal sestaviti in natisniti obrednik za pretežno slovensko ozemlje, je bil ljubljanski škof Ferdinand Kuenbura v začetku 18. stol. To je bilo istočasno z zidanjem nove stolnice, ki je bila dozidana 1706. V novi stavbi je bila 30. avgusta zelo slovesna sinoda za celotno škofijo in na niej je škof izročil duhovnikom tudi novi obrednik: »Rituale Labacense ad usum Romanum accomo-datum«*^. Tako nai bi po rirenovitvi tvarne stavbe f= stolnice) poskrbel za prenovljeno enotnost bogočastja. obredov in svetih onravil v svojih cerkvah in odpravil nepravilnosti, ki so se polaaoma prikradle, ker ni bilo domačega obrednika, piše škof v uvodu, datiranem 1. avnusta 1706".
Ta obrednik. 1e prvi, ki ima natisnjeno tudi slovensko besedilo, čeprav v skromni razsežnosti. Seveda je anonimen, podpisan je le škof, ki oa pa kot Nemec ni moael sestaviti. Upravičeno slutimo kot avtorja aeneralnega vikarja in stolneaa dekana Janeza Antona Dolničarja-". Zanj ie dokumentirana splošna prizadevnost tudi za slovenske uradne tekste, in ker ie on vodil zidavo stolnice, ki jo škof omenja kot spodbudo za prenovljene obrede, skorai ni dvoma, da je tudi obrednik Dolničar vsaj soustvarjal, če ni sploh njegovo delo.
Slovenska (poleg latinskih in nemških^ so v tem obredniku za krstni obred otrok vsa vprašanja in odaovori ter apostolska vera in očenaš fstr. 11, 17, 18—20), v obredu za obhajilo zdravih in bolnih besede »Glejte, Jaanje božje« in »Gospod, nisem vreden« (str. 85 in 93); naiveč slovenskega teksta pa je v poročnem obredu: nagovor (str. 257—259), vprašania ženinu in nevesti (str. 261—262) in povabilo k molitvi očenaša in zdravamarije (str. 264). V primerjavi z nemškimi obred-niki, npr. s salzburškim 1657, je delež domačega jezika zelo skromen. V onem so zlasti značilni dolgi nemški nagovori pri vseh obredih, ki jih sicer ljubljanski obrednik tudi omenja, ne podaja pa besedila. Praktična izvedba obredov je bila seveda precej bolj slovenska; to izpričuje npr. drobec v rokopisnem poročnem obredu^'.
Prim, v SAL: Protocollum Officii Episcopalis št. 23, str. 425, kiei so zapisana navodila, ki jih je škof dal duhovnikom glede uporabe obrednika.
»id imprimis in votis gessimus, ut reformato aedificio materiali, et pro possibili ornato de iis etiam vobis prospiceremus, quibus uniformitate cultus, rituum, et caeremoniarum sacrarum in subjectis nobis Ecclesiis stabilita, extirpatisque abusibus, qui lapsu temporis in nonnuliis functionibus sacris defectu proprii Ritualis irrepserant, ritus iidem, sanctae Romanae Ecclesiae omnium Magistrae conformes ab omnibus, et singulis Dioecesos nostrae curatis adhiberentur, sicque corpori morali Ecclesiae nobis concreditae congrua in observantia Sacrorum Rituum harmonia, qua nihil commendabilius, induceretur.« 2* Prim, biografijo, ki o njem izide v prihodnjem snopiču SBL: Thalnitscher. " Objavljeno besedilo v BV 29 (1969), 422.
120
Skoraj popolnoma enak je delež slovenščine v drugem ljubljanskem obredniku, ki ga je z istim naslovom 1767 izdal škof Leopold Jožef Petazzi (Petač)^-. V uvodu navaja kot edini vzrok nove izdaje to, da so se prejšnji izvodi uničili in niso več uporabni. Res v njem skoraj ni sprememb, slovenska besedila so prav taka kot v prejšnjem obredniku: pri krstu otrok (na str. 13, 18—21), pri obhajilu (str. 82 in 90) in pri poroki (str. 259—262 in 264).
Slovenščina v malih obrednikih do 1772
Izmed neuradnih priročnih (malih) obrednikov je v času med Kuenburgovim in Petazzijevim obrednikom pripravil p. Lovrenc Pogačnik (jezuit) in v Trstu 1757 izdal že omenjeno drobno knjižico z obredi krsta otrok, previdevanja bolnikov, pogreba in z besedili nekaterih pogosteje uporabljanih blagoslovov^^. Pri dveh obredih (krst in obhajilo) je delež slovenščine prav tolik kot v velikem obredniku, le pisava je včasih drugačna. Dolge molitve pri bolnikih so vse latinske in prav tak je pogrebni obred, le molitve pri umirajočem (»Commendatio animae« — priporočanje duše), ki so v obredniku le latinske, je Pogačnik natisnil najprej v nemščini, nato pa v celoti tudi v slovenščini (z raznimi dodatnimi molitvami vred: fol. E do konca, to je 16 strani)^^.
Za Pogačnikovo knjižico že naslov »Compendium Ritualis Labacensis« izdaja namero, da hoče biti pravi, čeprav mali obrednik^*.
2e pred njim pa so izšli trije priročniki ali bolje molitveniki s slovenskimi molitvami pri bolnih, zlasti umirajočih. Prvega je objavil novomeški kanonik Matija Kastelic v drugem delu svojih Bratovskih bukvic, ki je izšel 1682 z naslovom »Modus juvandi agonizantes (str. 177—459). V 21 poglavjih so latinska pastoralna navodila za duhovnike, v večini poglavij pa so razen takih navodil še slovenski zgledi, kako naj duhovnik pripravlja na zakramente in na smrt bolnike različnih vrst in duhovnih stopenj (npr. pogl. XX: na smrt obsojene zločince). Vmes so prevedene različne molitve (npr. nicejsko-carigrajska in Atanazijeva veroizpoved na str. 233—239), odlomki iz sv. pisma in nekaj pesmi, nekatere so opremljene celo z notami.
Drug tak priročnik je knjižica jezuitskega patra Jakoba Skerla: Pomuč živim, umirajočim in mrtvim, ki je izšla prvič že 1735, drugič 1740 in tretjič 1780^«. To je molitvenik za bolnike in njihove domače, zato nima obrednih molitev, ampak le pripravo in zahvalo v zvezi z zakramenti, na koncu pa prevod celotnega »Priporočanja duše«^', ki se v tej knjižici prvič pojavi v slovenskem prevodu.
Tretji podoben priročnik je dal v Benetkah 1749 natisniti župnik iz Štanjela na Krasu Jožef Cusani^^: »Christianus moribundus sanctissimis sacramentis poeni-
2' Prim. SBL II, 319—320. 2= Prim. SBL n, 411.
Slovenski prevod je isti kot v niže opisani Skerlovi knjižici, kot opozarja Kidrič v SBL II, 411. ^ Isti priročni obrednik je z nespremenjenim naslovom izšel ponovno v Trstu 1771, le da slovenski tekst ni zgolj ponatis, ampak je pisava nekoliko spremenjena; p. Pogačnik je namreč umrl že 1768. » Prim. SBL 111, 631—632.
" »Priporočanje duše« — lat.: »Commendatio animae« je precej obsežen oddelek Rimskega obrednika, ki vsebuje različne molitve, ki naj bi jih duhovnik molil pri bolniku, zlasti pri umirajočem, in ga tako »priporočil« božjemu usmiljenju.
V SBL žal ni njegove biografije, omenja pa njegovo knjigo Kidrič v zvezi s Pogačnikom: SBL II, 411. — Karel Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek (Ljubljana 1894), ga na str. 174 imenuje »Kosan« in pravi, da je bil krščen v St. Petru pri Gorici, da je bil duhovnik v Sempasu in v Stanijelu.
121
tentiae, viatici, et extremae unctionis rite provisus . . .« 2e v naslovu in še v ' predgovoru je omenjeno, da je knjigo namenil sobratom duhovnikom in da je ; na 286 straneh zbral latinske misli in navodila ter molitve, ki jih je našel pri I številnih avtorjih (imenuje 6 sholastikov in 8 ascetov ter rimski obrednik). Dodal : (prevedel?) pa je zelo dolge spodbudne slovenske nagovore, s katerimi naj bi ] duhovniki pripravljali bolnike na zakramente. Ponatisnil je tudi besedilo iz I obrednika ter objavil nagovore po prejetih zakramentih. Vsega slovenskega be- i sedila je približno za 75 strani zelo drobnega tiska, torej nekaj več kot četrtina ; knjige. »Priporočanje duše« ima samo v latinščini.
Tauffererjev priročni obrednik (1771 in 1772) je razdeljen na štiri neenako ob- : sežne dele, čeprav kazalo celo knjigo imenuje »Pars prior«. Najprej so duhov- i nikove osebne molitve, ki so samo v latinščini (str. 3—116). Drugi del obsega obrednik za krst, spoved, obhajilo in maziljenje (str. 114—220) in je trojezičen: latinski, nemški in slovenski. Vsa pastoralna navodila, ki so deloma povzeta po obredniku, deloma pa drugačna (samostojna?), so latinska, obrednik v ožjem ] smislu pa je trojezičen v toliki meri kakor veliki obrednik, le pri spovedovanju j navaja tudi slovenske spovedančeve besede (str. 144—146 in 152), ki jih veliki \ obrednik le nakazuje; pri maziljenju pa glede litanij na str. 211 omenja možnost, \ da jih kdo iz zadnjega dela knjige bere slovensko. Vendar slovensko besedilo ; iz obrednika ni zgolj prepis, ampak je navadno pisava drugačna (to velja splošno \ za vse tekste v vseh obravnavanih knjigah). Tretji del (str. 220—415) je Priročnik i za pastoracijo umirajočih, ki ga je že naslov navedel kot posebnost knjige (v ¦ izdaji 1772) in ga je poudaril tudi Pohlin. Tudi tu so pastoralna navodila (latin- : ska) zelo obsežna, a ne tako dolga kot pri Cusaniju. Veliko je slovenskih nago- ; vorov in molitev od besed, ki spremljajo poljub križa, spovednih in obhajilnih ' molitev^', do molitev v zvezi z maziljenjem in »papeževim« blagoslovom. Obsežne so molitve, ki naj bi jih molil ali vsaj poslušal umirajoči (del tega je tudi v i tržaškem obredniku 1757 in 1771, a je drugače prevedeno, in v Škerlovi knjižici), \ v celoti pa je tudi tu natisnjen slovenski prevod »Priporočanja duše«^'. Certi del ; (str. 415—532) je spet samo latinski, vsebuje pa pogrebne molitve in obsežno ¦ zbirko različnih blagoslovov.
Podrobnejša primerjava posameznih tekstov bi šele dovolila izreči sodbo o med-; sebojni odvisnosti ali samostojnosti teh slovenskih duhovnih pisateljev; naloga j bi bila vabljiva, tudi če ne bi hoteli izbrskati, od kod so dobili latinske ali nem-1 ške predloge, saj je večina tekstov v isti knjigi natisnjenih v vseh treh jezikih. Zal se doslej tega dela ni lotil ne slavist ne teolog.
Ko imamo tako pred seboj iz manj kot enega stoletja kar pet različnih priročnikov v 9 natisih za duhovno oskrbovanje bolnikov in umirajočih (pa morda sem še kakšnega prezrl), se danes temu precej čudimo, zlasti če upoštevamo, da so Slovenci šele ob smrtni postelji smeli slišati duhovnika iz tiskane knjige v celoti i moliti v domačem jeziku".
Vsi ti raolitveniki in priročniki nam omogočajo, da ugotovimo, kdaj in v kakšni obliki smo Slovenci dobili prve prevode posameznih latinskih molitvenih besedil in kako so se ti prevodi razvijali. Skerl, Cusani in Taufferer imajo npr. prevedeno molitev »Duša Kristusova«, litanije in druge.
^° Treba bi bilo natančneje pregledati, katera besedila so v vseh teh knjižicah enako prevedena (čeprav morda ne enako zapisana), katera so pa naredili vsak po svoje. Vsi trije jezuiti so namreč vsaj nekaj časa skupno delovali v Ljubljani.
^' Ta misel seveda še ni dokazana teza, mogel pa bi se je kdo lotiti z vso natančnostjo.
122
Se bolj je to stanje čudno v širšem evropskem okviru, ker številni tiskani obred-njki z obsežnimi nemškimi pa tudi poljskimi in češkimi prevodi latinskega bogo-služnega besedila pričajo, da so zlasti v srednji Evropi tisti čas tudi katoličani (morda zaradi protestantskih vplivov) smeli marsikaj več kot npr. v Italiji*^. Ce se zavedamo, da je Trubar tudi Slovencem (kot Luter Nemcem) prvi prevedel krstni obred v domači jezik*^, je morda intenzivnost naše katoliške obnove sovzrok, da duhovniki niso upali deliti zakramentov v domačem jeziku. Morda pa je pri tem soodločala tudi bližina Italije, ki je zlasti močno kulturno in versko vplivala v letih ob koncu 17. in v prvi polovici 18. stoletja, torej v dobi, ko so nastajale obravnavane knjige.
Celotna podoba o slovenščini v obrednikih seveda zahteva še obravnavanje mlajših obrednikov, tako ljubljanskih kot tudi tistih za severno slovensko ozemlje, kjer so uporabljali salzburški obrednik^''.
NA ROBU SRBOHRVATSKEGA
(IN SLOVENSKEGA) ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA
i
France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
13
Neurnik . .. se ne vgane (Prešeren, Krst pri Savici)
V celotnem svojem delu je Prešeren uporabil samo okoli dvatisočsedemsto besed, vendar nekatere že njegovim sodobnikom niso bile splošno razumljive in ¦ jih kasnejši knjižni jezik ni sprejel. Naj za primer omenim glagol drekâti, ki po : Pleteršniku pomeni »das Wort »drek« im Munde führen«'. Ljudsko je še danes živo odrekati koga »oklevetati, razvpiti« in razdrekati kaj »raznesli, razvpiti«. Ce pritegnemo zraven sbh. drečiti, drečati, ukr. drekaty, t. dfečeti, povsod v pomenu »vpiti, dreti se«, nam je jasno, da je to neka stara -k- podaljšava iste osnove, kakor jo imamo v sin. dreti se, zadirati se, sbh. derati se, drijeti se, mak. ; dere se, big. deru se, p. držeč siq, gl. dreé so, dl. dres se »kričati, vpiti«. Berne- | ker, SEW I 321, tega drekati ni pojasnil, pravilno pa ga rešuje Skok, ERHSJ I 431. ' Drugi takšen glagol pri Prešernu je vganiti se, vgane(m) se, ki naj bi, sodeč iz \
Plim. podatke v nav. Spitalovi razpravi, kjer na več mestili govori tudi o liturgičnem jeziku; v bibliografiji včasih omeni tudi jezikovne podatke. Zunaj njegovega območja pa je dejstvo, da so Hrvatje v Dalmaciji že 1540 dobili v celoti prevedeni Rimski obrednik in da ga je prevajalec Bartolomej Kačič uspel natisniti celo v Rimu v tiskarni kongregacije za širjenje vere: Ritual Rimski istomaccen slovinski po Bartolomeu Kalsichiu. Seveda je ta prevod nedvomno posledica stoletnih pravic, ki so jih uživali glagoljaši. " Naslove Trubarjevih obeh obrednikov gl. v op. 3.
v študiji, ki bi obsegala popolno gradivo, bi bilo treba upoštevati tudi slovenske tekste v obredniku, ki je bil za slovenske župnije v salzburški metropoliji tiskan že 1766 (za Koroško in Štajersko) in ga navaja Glaser v svoji Zgodovini (gl. op. 28) na str. 176: Appendix ad Rituale Salisburgense pro Locis et Curatts Sclavonicis . . . Salisburgi  1766. Ne Simonič ne Simoniti ga ne navajata in bi ga bilo treba šele poiskati.
' F. Prešeren, Pesnitve in pisma. Kondor 1962. Uredil A. Slodnjak. Str. 291 komentira: ». . . po stari šegi še drekajo« — prostaško, ljudsko besedo, ki je povrh še tuje korenine . . .
123
konteksta, pomenil »ustaviti se, umakniti se, zadržati se«^, a ga ne najdemo niti pri Pleteršniku, niti v drugih slovarjih. Pri današnjem bralcu vzbuja asociacijo, da je to napačno tvorjen sedanjik k ugnati se, uženem se »utruditi se, umiriti se«. Toda Prešeren ni Koseški, da bi ritmu in rimi na ljubo po svoje prirejal besede in oblike. Sklepati smemo, da je iz ljudskega govora poznal takšen glagol, ki se ni več splošno uporabljal.
Misliti bi bilo mogoče na neko psi. 'u-gabno^ti sq k psi. gabati »držati«. To je dolga prevojna stopnja, verjetno prvotni iterativ osnove 'ghabh-, prim. lat. habere »imeti, držati«, sti. gabhasti- »roka«, lit. gabana »naročaj«. Ohranjeno je v slš. habat', starejše p. gabač, gabnqé, danes samo nagabiwac, ukr. habaty, naha-baty, br, gabach, zagabach, gabnuch. Ker pojem »držati« ne more postati pravi dovršnik, se je pomen preko »zgrabiti, prijeti, popasti« razvil v »nadlegovati, drežnjati«. Samo blg. gubam, gabvam, gabna poleg gavam, gavvam, gavna pomeni »ogoljufati, izigrati«, mak. gava »varati«, gavi se »zijati, buljiti«, gavest »zateleban«. Temu ustreza sin. ganiti, ganim »ogljufati«, npr. ganil me je za deset cekinov, kar izvaja Pleteršnik po nepotrebnem iz it. ingannare »ukaniti, ogoljufati«. Po pomenu ustreza mak. gavest sin. dial, zagâmast, za'jâman »zateleban« (gor., kor.). Asimilacijski procesi -b- : -v- : -m- so v slovanskih jezikih tako pogostni, da za to ni potrebno navajati drvigih primerov. Specifično slovenska asimilacija je samo v sin. dial. ga/(ičen »pridobiten« (Sv. Stefan) < 'gabfičen. Ta izraz je Breznik pripisal v svoj izvod Pleteršnika. Torej tudi sbh. gaman »pohlepen«, vgamniti »hlepeti« in rum. gaman, gamanie »požrešen, požrešnost« ne bo iz it. gana »pohlep« ali iz bav. dial, gamen, gaimen »hlepeti«, kot je mislil Strekelj, Lwk. 20. V to razlago dvomi Skok, ERHSJ I 549, ne navede pa nobene druge. Pomensko enako sbh. gaman je lit. gobus »pohlepen«, gobétis »hlepeti«, gôbtis »stremeti«.
Kot ekspresivno varianto osnove 'ghabh- razlagajo r. châbitb »grabiti« ochaba-nivath poželjivo grabiti«, ôchabenh »vrsta oblačila«, stp. ochabič »zgrabiti«. Machek, Studie 96 in Slavia XVI 208; Vasmer, REW III 224; Pokorny, VWb. 409). Začetni ch- se ni mogel razviti naravnost iz 'gh-, kot je mislil Meyer, IF XXXV 227. Popolna zmeda pa vlada pri posameznih avtorjih v razlagi pomensko različnih chabati, chabiti, ki jih najdemo v slovanskih jezikih. Berneker, SEW I 380, je izločil kot posebno skupino sin. dial, haba »perot«, habiti, habljati »frfotati s perotmi«, habati »suvati, drezati, švigati, pihati«, habno »hitro, urno«. Vse to so ekspresivni in metaforični pomeni, ki so se lahko razvili iz chabali »grabiti«, prim, grabim pot pod noge »hitim« itd.
Bolj razširjeno je sin. hâbati »varovati, čuvati, zadržati se«, izpričano že pri Dalmatinu in Megiserju, danes prekmursko habati se česa »vzdržati se«, habanje grehov »vzdržnost«, habovati »varovati«, sbh. kajk. habati »paziti«, habati se »čuvati se«, csl. chabiti sq, ochabiti sç, ochabljati sq »abstinere«, ochabhnTi »prost«, ochaba »vse imetje«, rum. chabnic »unantastbar, fest« (16., 17. st.), aca-rét chabnic »neobdavčena posest«, starejše r. ochabith »odstraniti«, ochabit^sja »varovati se«, ukr. ochâbytysja »pozabiti, izgubiti, vzdržati se«, ochabyty v doma »ostati doma«, č. ochabiti se »vzdržati se«. Miklošič, EW 84, primerja to z r. cha-bith »grabiti«. Uhlenbeck, JA XV 485 je izhajal iz got. ga-haban siti »vzdržati,
^ str. 316 (idem): ugane = umakne.
124
se«. To zavrača Berneker, SEW I 391, ki ne podaja nobene razlage. Machek, Slavia XVI 175, misli na sti. kšapati »Enthaltsamkeit üben; sich kasteien«. Zavrača ga Mayrhofer, EWAl I 286, ki izhaja iz ksapayati »zerstört, vernichtet« {= slov. chapati?). Štrekelj, JA XXVIl 43, opozarja na pomensko enako csl. oša-jati sq, ošavati se, ošajavati sq »abstinere« poleg chajati »curare«, sin. dial. ša-vati se česa, ošavati se (dol., kor.), a k temu sin. ošaben »nadut«. Pri tem ne smemo pozabiti na sin. häbati, habljäti, liabiiti se »bahati se«, haber »ošaben« (Pohlin), tudi tiabriv, Iiäbra, habrün, habnvec »bahač«.
Vse te pomenske odtenke najdemo tudi v držati se vsaj v pogovornem jeziku in ni potrebno, da bi videli v njih posebno besedno družino. Izločiti je treba samo pohabiti »poškodovati«, kar primerjajo z lit. skobti »kisati« (Brückner, KZ LI 238; Machek, Studie 89) ali z gr. köphös »stumpf, taub« (Petersson, KZ XLVII 280; JA XXXV 365); druge poskuse razlage glej Vasmer, REW III 224.
Refleksov za psi. gabati, gabno^ti in za njegovo ekspresivno varianto habati je torej v slovenščini toliko, da smemo suponirati kakšen — danes pozabljen — ostanek tudi v Prešernovem jeziku.
Alenka Sivic-Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani
14
Bolg. glavež »zaroka«, mak. glavež »pogodba za najemno delo; zaroka«, sh. uglava »dogovor, pogodba«
Berneker' ima pod geslom 'golva tudi bolg. giavt »pogajam se, najemam koga (se)«. Enako povezavo ima Mladenov^. Najnovejši bolgarski etimološki slovar'' to mnenje povzema, le gradivo še pomnoži: tako glaven, glavež »zaroka«, glavim (se) »najemam (se) za slugo«, glavnik / oglavnik (tudi) »zaročenec«, glavnica I oglavnica »zaročenka«, oglavuvam »zaročam«. Glagol glaviti s prefiksi, a brez pomena, navaja tudi Skok'*, prav tako pod glava. Drugi etimološki slovarji, kolikor mi je znano, tega ne obravnavajo. Povezava je glasoslovno brezhibna, po pomenski plati pa opažamo nekakšno odstopanje.
Beseda glava, povezujejo jo z besedama gol ali želva, je v slovanskih jezikih razvila bogato družino. Nekatere besede te družine so povsem domače, nekaj pa je kalkov iz različnih obdobij, zlasti po grščini, latinščini in nemščini (npr. poglavje, glava, glavnica itd.). Najstarejše kalke s to podstavo srečamo že v cksl. Bilo bi preobsežno navajati vse gradivo iz vseh slov. jezikov. Naj naštejem le glavne pomenske skupine: 1. del človeškega ali živalskega telesa; 2. sinonim za bistrost, pamet; 3. oseba (moška ali ženska) ali žival; 4. sprednji ali najpomembnejši del česa, od tod vodja, poveljnik, gospodar; 5. debelejši del česa, t.j., kar ima oz. dela zadebelino; 6. od tod dosti rastlinskih ali živalskih poimenovanj; 7. deli orodij ali naprav; 8. izvir kot zgornji del tekoče vode. Nekakšna
' E. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg, 1908—1913, str. 324-5.
^ S. Mladenov, Etimologičeski i pravopisen rečnik na btlgarskija knižoven ezik, Sofija, 1941, str. 100.
^ v. Georgiev, 1. G'x>li,bov, J. Zaimov, S. llčev, B^j^lgarski etimologičen rečnik, 1, Sofija 1971—, str. 344.
' P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskega ili srpskoga jezika. I,  Zagreb, 1971, str. 567.
125
izjema so južnoslov. za- / u- glaviti »zagozditi«, zaglavak / zaglavka »klin, za-gozda«, zglavak »sklep«, ki je po Skoku, ibid., 566-7, postverbal glagola razgla-viti po odpadu začetnega ra-.
Iz povedanega sledi, da na začetku omenjene besede po pomenu izstopajo iz tega sistema. Nekaj podobnega je v makedonščini; Rečnik na makedonskiot jazik, I, 98, passim, prinaša naslednje besede: glavi (se) »najeti koga (se) za delo za določen čas«, dial. »zaročiti (se)«, glavež arh. »pogodba za najemno delo«, dial. »zaroka« (slednji pomen ima tudi dial. oglav, v nasprotju z ogiav ali oglam-nik, -mn- je nastalo iz -vn-, ki je v zvezi z besedo glava), glavežnica / -ik dial. »zaročenka / -ec«, glavenik / -ica »sluga, najemni delavec, ki dela za stanovanje, hrano in določeno količino pridelkov, za določeno vsoto ipd.«, glavedžika »ženska, ki pripravi nevestine starše na pravo snubitev«. V enakem pomenu so vse te besede prefigirane tudi z u-. Ni pa po navedbah znano, v katerem makedonskem narečju se to govori.
Tudi sh. gradivo, ki ga povzemam po ARj.', passim, je precej bogato. 2e zgoraj sem omenila splošno sh. u- / za- glaviti (se) s pomenom »učvrstiti, utvrditi, zabiti što u što«: Da uzmu kamenje i uglave (t.j. stave) na mjesto, gdje je bilo predja-šnje kamenje. Na Glavčini je ona jama u koju se uglavi spica. Najdemo še raz-glaviti »razstaviti, razpahniti, razbiti«, priglaviti »pritrditi, priplesti nogavici stopalo«, izglaviti »izviti, iztakniti«* itd. Iz »južnih krajeva« (pripominjam, da Elezovičev Rečnik kosovsko-metohiskog dijalekta, 1932, ne pozna niti enega primera s pomenom »pogajati se«), posebno iz Črne gore z južnim dalmatinskim primorjem in Hercegovine bom pritegnila nekaj besednega gradiva, zapisanega bodisi v zadnjih sto letih na terenu bodisi v srbskih srednjeveških pravnih in trgovskih listinah ali drugih zapisih. Po pogostnosti zapisov lahko sklepamo, da je šlo za dokaj žive besede.
Uglava »ugovor, pogodba«: (Kad uvrijedjeni pristane na mir) tada odmah biva uglava (t.j. dogovarjanje, pogajanje, op. A. S.-D.) o kmetovima. Dolazi prosac sa još dva bratstvenika u udavačkoj kuči na uglavu t.j. da uglave ili ugovore; uglavar »tako se zove jedan od četiri sastanaka ili ugovora za ženitbu«; ugla-viti »odlučiti, odrediti, ustanoviti, ureči, ugovoriti da nešto bude«; Kako jestS uglavild š nimi roditeld car6stva mi; »nagovoriti, uvjeriti«: Starac sve opravi i nadje ključara, kojega uglavi, da mu grad otvori.; »poučiti, uvjeriti, utuviti komu u glavu«: Uglavi ih na taki način, da učini. . . da ga primaju s velikom časti; refl. tudi »odlučiti se, zavjeriti se, obečati«: 1 takozi se uglavi car6stvo mi Dubrov-čanomG, što im6 kto struje ili uzme v6 zemlji car6stva mi, vse tozi da im6 plati cardstvo mi. Zanimiv je primer: Učenici ovc velmi dobro uglavili su se i zato više... ne pisnuše. V ARj. je pojasnilo »razumjeti«, zdi pa se mi, da je bolje izhajati iz »prepričati se«. Po razlagi v ARj. gre v vseh zgornjih primerih za prenesen pomen prek »pri-/u- trditi«. Iz Stona, iz Della Belle idr. je znan priglaviti »pri-kričati / -kričiti« (Svijem sam vete puta ljubežljivo priglavio, da smo na ovijem svijetu za malo vrijeme.) še z nekaterimi redkejšimi pomeni, ki pa ne odstopajo bistveno od pravkar naštetih (vštevši pomen »pritrditi«: Buduči tako zavratili klinac i priglavili.) Glagol preglaviti pomeni le »ono što je uglavljeno (npr. svad-bu) drukčije uglaviti«. Od tega nekoliko odstopa glaviti, glavim. Po ARj. naj bi
' Rječnik hrvatskega ili sprskoga jezika, JAZU, Zagreb, 1830—. " Jurančič, Srbohrvatsko-slovenski slovar, Ljubljana, 1955, passim.
126
bil nastal od uglaviti, torej po dekompoziciji. To bi bilo načelno mogoče, toda v tem primeru bi se morala glagola skladati v vsem, razen v vidu. Ker pa je drugače [glaviti s pomenom »nakričivati kome što«: Koju opeta sve lancine od izdajstva uči i glavi., Dvadeseti i sedam puta se (David) povrača i glavi: Zašto je u vijeke milosrdje njegovo.; s pomenom »ugovarati«: Isprosimo li, glavičema vjeridbu i kad da je pristenjujemo. Glavio sam da prodam patrijara Latinima.) in ker ne najdemo nobenega primera s pomenom konkretnega pritrjevanja, zabijanja klina ipd., lahko to neujemanje vzamemo za dokaz, da je glaviti povsem drug glagol. Imel je tudi prefigirane podstave, a so se prekrile s samo prefigira-nimi v pomenu »zagozditi; razčleniti«. Pa tudi pomenov »nakričivati kome, pri-kričiti« ne bi bilo mogoče pojasniti, če bi sprejeli razlago ARj'.
Ni povsem jasno, ali lahko pritegnemo tudi uglavak »ono, što se uglavi, odredba, zaključak, odluka« kot »tisto, kar je dogovorjeno, sklenjeno« ter bolg. uglaven »tisti, ki je povezan s sodno kaznijo, kazenski« in ms. ugolovnyj »kazenski, kriminalni«, kar se je razvilo tudi v pomen »sodišče« (Vasmer^ slednje pojasnjuje iz strus. golova »glava« tudi »umorjeni«, ne priteguje pa bolg. oblik)'.
Miklošič'" ima tudi cksl. uglava »dogovor, pogodba«.
Opraviti imamo torej s precej obsežno besedno skupino, ki se je zaradi glasovne podobnosti in pomenov, ki jim je mogoče najti stičišča, pomešala s tisto od besede glava. Katero pomensko predstavo moramo pritegniti, če že pritegnemo v obravnavo vse to gradivo? Doslej so, kot smo videli, izhajali iz istega korena, kot je v besedi glava. Glagole govorenja bi bilo zasilno mogoče pojasniti prek glava »človek, mož« (prim. sin. moževati), vendar pa bi v tem primeru težko nastala raba z ženskim spolom: S kim si glavila sastanak?^^ Druge tri pojme (zaroka, pogodba za najemno delo, dogovor), ki imajo temeljni pomen »pogodba, dogovor«, bi se dalo izpeljati iz pomena »pritrditi, utrditi« (prim. tudi zglavak »sklep«, nastal lahko iz pomena »kjer sta pritrjeni, povezani dve kosti« — ali pa je to že drugotno iz prvotnega pomena »zadebelina«). Tak razvoj je doživel npr. lat. pactum, glagol paciscor, nastal iz ide. korena 'pdk- / 'pag'- »pritrditi, speti, stakniti, sklopiti«'^. Čeprav je ta razlaga mogoča, se mi zdi bolj prepričljivo izhajati iz ide. korena 'gal- »klicati, kričati«'^. Ta koreni
' Primerjajmo denominativ kliniH -im impf, »nakričivati« (Vuk, Lika) iz neohranjenega klin (ohranjena je le prefigirana oblika uklin »prokletstvo«); nastal je iz podaljšanega kl6no, klqti, izgubil pa se je verjetno zaradi homonimije. Skok, ERHJ, II, Zagreb, 1972, 97.
' M. Vasmer, Russisches etymologisches Wörterbuch, III, Heidelberg   1958, str. 171.
' Težave povzročajo tudi zahodnoslov. oblike. Slownik staropolski, II, 429, ima besedo giowic siQ, a nas napoti k giobic »vsiljivo prositi, zahtevati« proti dial, globik »klin«, giobič »klin zabijati« in tudi »povezati, spojiti sod z obroči« (Karlo'A'icz, Slownik gwar polskih, I, 86). Slednje se ujema s sh. zglob »sklep«, kar izpeljujejo iz ide. 'gel- »sprijemati (se), nekaj okroglega, kroglastega« itd, (Pokorny, 360, Slawski, 291). Skok, I, 563, izhaja iz ide. 'gelebh- »strgati, praskati, s praskanjem izdolbsti«, t.j. iz istega korena kot pri žleb. Machek^, 168, pa č. dial, hlobiti »prositi« povezuje z lit. glaböti »tolažiti«. Fraenkel, I, 155, pa lit. glaböti »shraniti, tolažiti« povezuje s polj. giobič »klin zabiti, pritiskati, speti, pritrditi«, č. hlobiti »zagozditi, zakliniti«.
F. Miklošič, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Dunaj, 1862-65, str. 1035. " Ob tem zbuja pozornost gr. kepbalaiöö tudi medialno »na kratko posnamem, povzamem v malo besedah, navajam glavne točke« poleg »bijem po glavi« (prim. kephale »glava, gospodar, življenje, lopov; najvišji, skrajni del. vrh, kraj, rob, konec«), ki je očitno v zvezi z kephdlaion »najpoglavitnejše, bistvo, glavna reč, jedro, posnetek, obseg«; nem. behaupten »trditi« razlagajo z »kazati se / nastopati kot gospodar«, razumljenim kot »uspešno se braniti napada« in dalje »mnenje braniti, na njem vztrajati« (Kluge'^, 6); let. galvuot »porok biti, jamčiti« in gaJvenieJts tudi »porok, talec« je lahko v zvezi z galva »glava«, ker gre za poroštvo z glavo, t.j. življenjem talca; zvezo z galva ima verjetno tudi galvuot »behaupten« (Mühlen-bach-Endzelin, VIII, 596).
" Walde A. Lateinisches etymologisches Wörterbuch, 1910, str. 551-2.
" J   Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1949-59, str. 350.
127]
v slov. jezikih ni neznan. Registriran je v dveh oblikah: redupliciran slov. 'gol-gol- fprim. cksl. glagoljo'^, glagolati »govoriti«, glagolih »beseda«, rus. dial. go7ogo/ii6 »klepetati, šaliti se«, č. hlahol »beseda, jezik«, hlaholiti »govoriti, blebetati«)" ali pa slov. 'gol-s- (cksl. glas'h glasiti / glašati j glasovati »zveneti«, rus. golos, golosita »glasno govoriti, peti«, ukr. holosyty »oznaniti, razglasiti«, sh. glas »zvok, poročilo, vest«, glasiti, polj. glosič »razglasiti«, staro giasač »klicati, klicati si, bedeti« itd.)'^.
Pri domnevi, da je tudi glaviti iz tega korena, se opiram na dvoje:
1) Po moje se tako povsem dobro pojasni ne le pomen »pri- / na- kričiti«, temveč cela skupina glagolov govorjenja z vsemi pomenskimi odtenki: pomeni »dogovoriti se, nagovoriti (koga, da nekaj stori), prepričati koga (t.j. z govorjenjem, pregovarjanjem doseči, da kdo kaj verjame)« se zelo lepo lahko razvijejo v »poučiti«, »obetati«. Uglava torej ni nič drugega kot »z dogovorom zagotovljena reč« in tu v bistvu ne gre za poseben pomenski prenos;
2) če bi pri besedi uglava »dogovor« že izhajali iz »tisto, kar je utrjeno«, bi prekršili eno temeljnih pravil: izhajali bi iz genetično oddaljenejšega jezika.
Slovanski jeziki kažejo pri izražanju pojma »pogodba« neko zakonitost. Najpogosteje se tvorijo iz zveze prefiks + glagol govorenja. Podajanje celotnega besednega gradiva tega tipa, kar ga imam v mislih, bi bilo tu preobsežno, morda celo nepotrebno. Zato bom opozorila samo na del, ki se tudi pomensko ujema 2 glaviti : č.usmlouvati »pogajati se za kaj«, smlouva »pogodba, dogovor«, na-mlouvati »na- / pre- govarjati, snubiti«, domluviti (tudi) »dogovoriti se, pogoditi se«; polj. umowa »pogodba«; rus. ugovor (tudi) »sporazum, soglasje«, ugovo-ritdsja »dogovoriti se, sporazumeti se«, uslovitdsja »isto«, uslovije, dogovor, dogovornih »delavec, ki dela po dogovoru«, ukr. ugovor »dogovor«, brus. ugovory »prepričevanje, prepričanje«, sh. ugovor »pogodba« mak. uslov »pogodba«, zgo-vor »sloga, ujemanje, dogovor«, dial. »uglavljivanje veridbe«; bolg. dogovor »dogovor«, ugovarjam »isto«; sin. zgovor »dogovor«, celo »zaveza«, dogovor, ugovoriti si »izgovoriti si, pridržati si«. Zelo zanimivo je ob tem sin. pogajati se impf. od glagola pogoditi se, ki pomeni ne le »razpravljati, dogovarjati se«, temveč dial. tudi »začarati, uročiti«. Ni pa povsem jasno, kakšna so bila medsebojna razmerja, t.j. časovna in prostorska razpodelitev vseh naštetih besed.
Ce torej upoštevamo vse doslej omenjeno, potem je jasno, da je treba izhajati iz nekega neohranjenega slov. samostalnika, nastalega iz ide. 'gaJ-wo-, s pomenom, ki ga je težko natančno določiti, ki pa se je moral gibati v pomenskih mejah »klic, glas, beseda«. Iz tega bi nastal glagol i-jevske vrsti (tip glaviti), iz njega pa vsi prefigirani glagoli in šele iz le-teh novi samostalniki. Z ide. stališča •gai-Mo- ni nič izjemnega. To tvorbo poznajo tudi keltski jeziki: kimrijsko gahv »klicati, pozvati«, srbret. gatlu »klic, poziv«. Postavlja se vprašanje, ali lahko govorimo o novi slov.-kelt. izoglosi ali je podobnost naključna. Čeprav ni povsem jasno, kdaj bi bili Slovani in Kelti lahko sosedje, nas presenetljivo glasovno in pomensko ujemanje sili k domnevi, da ne gre le za naključje. Slov.-kelt. paralele sicer niso pogostne, niso pa izjemne''.
" Gl. op. 1, str. 321. '¦' Gl. op. 1, str. 323.
Porzig, Gliederung des indogermanischen Sprachgebiets, 1954, 135d.
128
Zapiski, ocene in poročila
JANKO JURANClC: S R B O H R V A T S K O - S L O V E N S K I SLOVAR, 2. RAZŠIRJENA IZDAJA, DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, LJUBLJANA 1972
Prva izdaja tega slovarja je izšla leta 1955 in tako je bila nova izdaja že nujnost. Razširjena izdaja, kot je zapisano v podnaslovu, pa je zdaleč obsežnejša, kot smo sicer pričakovali; druga izdaja je namreč skoraj za polovico večja in bogatejša od svoje predhodnice. Knjiga obsega 1350 strani večjega formata. Ce bi izračunali poprečje, je v novem slovarju približno 45.000 besed. Slovarje s takim številom besed pa uvrščamo med popolnejše slovarje.
Jurančič je Srbskohrvatsko-slovenski slovar seveda pisal s stališča Slovencev, za slovenske potrebe, in — tako je videti — je slovar na prvem mestu namenjen uporabnikom na višji ravni, torej študentom, prevajalcem, leksikologom. Povsem očitno je, da J. Jurančič do potankosti pozna domače leksikološke potrebe in praznine.
Uvod slovarja je dokaj dolg — natanko 30 strani; vsekakor je daljši, kot so običajne dolžine uvodov pri takih slovarjili. Uporabnik slovarja se bo prav v uvodu seznanil z večino osnovnih vprašanj hrvatskega ali srbskega jezika, da bi ta jezik pri govorjenju m pisanju kar najbolje obvladal. Ker je uvod prešel okvire splošnih pripomb o zgradbi slovarja, mu je treba nameniti enako pozornost kot besednemu delu.
V začetku se bralec seznanja z lastnostmi kajkavskega, čakavskega in štokavskega narečja. Nato sledi kratek zgodovinski pregled knjižnega jezika Hrvatov in Srbov. Naj posebej navedem naslednjo trditev:
»Knjižni jezik, ki ga pišejo Srbi, sloni na ekavskem narečju, s čimer so povezane nekatere glasoslovne, oblikoslovne in stilistične posebnosti, posebnosti v skladnji, poudarku in besednem zakladu, knjižni jezik, ki ga pišejo Hrvati, pa se opira na ije-kavsko narečje, natačneje na hercegovski govor. Obe varianti knjižnega jezika sta rezultat razvoja dolgih stoletij in zlasti pomembnega dejstva, da se je srbsko pismen-stvo dolga stoletja razvijalo v območju bizantinske ter arabsko-osmanske kulture, hrvatsko pa v območju evropskega Zahoda.
Ko govorimo o knjižnem jeziku, imamo v mislih jezik pisanih spomenikov od najsta-
rejših časov, od 9. stol. za Hrvate in od 12. stol. za Srbe. Začetek hrvatskega kakor tudi srbskega pisanja je nadaljevanje starega cerkvenoslovanskega pismenstva.« (IX. str.)
Zaradi Jurančičevega osnovnega stališča do knjižnega jezika Hrvatov in Srbov oziroma zaradi njegovega stališča do razlik med jezikoma sem moral navesti oba odstavka. Vsak namerni ali nenamerni spre-gledek resničnih razlik privede — najmanj — do zmede in nesporazumov. In to načelo vodi J. Jurančiča skozi ves slovar.
Pri pisanju zlogov je-ije, izraženih z e, ni zlatega pravila. Taki zlogi povzročajo vsakomur, ki želi pravilno pisati, večje ali manjše težave. In prav zaradi tega je pisec vnesel v slovar pravila o pisanju le-teh. Pravila so obširna in pregledna ter podkrepljena z mnogo primeri.
Pisec se ukvarja tudi s tujkami — in to vse od njihovega prihoda k nam pa do današnjih dni. Pohvaliti velja piščevo natančnost, da jih ni samo navedel, temveč prikazal tudi njihovo kratko zgodovino. Tujke v jeziku so posledica zgodovinskih, gospodarskih in kulturnih razmer tako pri nas kot pri sosednih narodih. Po vrsti so navedene besede, povzete iz grščine, iz romanskih jezikov, iz germanskih in slovanskih jezikov, iz madžarščine in turcizmi. Vendar odnos Srbov in Hrvatov do tujk ni bil enak: prvi purizma skorajda ne poznajo, drugi pa so raje ustvarjali nove besede in izraze za tehnične in znanstvene pojme; prvi so dopuščali vpliv ruskega, drugi češkega in poljskega jezika.
Naglasu je odmerjen najobsežnejši del uvoda: od XX. do XXIX. strani. Na začetku je tale trditev:
»Kakor slovenščina ima tudi štokavščina muzikalni poudarek, po katerem se ta dva jezika bistveno razločujeta od ostalih slovanskih jezikov in celo od južnoslovanske makedonščine in bolgarščine, ki imata ekspiratorni ali dinamični poudarek..-t (XX. str.)
J. Jurančič nadaljuje, da je vsa štiri na-glasna znamenja prvi uporabil Vuk Kara-
129
d/ič s sodelovanjem D. Daničiča — in sicer ol/ i/idu Sibsticga slovarja 1852. Menim, da JO /aradi celovitosli tu nujna manjša dopolnitev, l>rvi je namreč uveljavil in uvedel v jjrakso štirinaglasni sestav hrvatslie-yd pisanja Sime Starčevič v gramatiki, ki ima naslov: Nova ricsoslovica iliricska vojnicskoj mladosti krajicsnoj poklonjena trudom i nastojanjem Shime Starcsevicha xupnika od Novoga u Lici, u Trsatu 1812. Res je sicer, da razlikuje Starčevič štiri poudarke, vendar piše samo tri (",    ').
Ne piše torej znamenja za kratko padajoči ali hitri poudarek ("), vendar ga uporablja. Znano je, da je Karadžič v prvi izdaji Srbskega slovarja (1818. leta) prav tako uporabljal samo tri naglasna znamenja — torej je ravnal pravzaprav enako kot Starčevič,
Jurančič se je občutno bolj poglobil v bistvo hrvatskega ali srbskega poudarka ter v njegov zgodovinski razvoj, s tem da ga je vzporejal s praslovanskim, ruskim in ča-kavskim. Razmerje ponazarja z naslednjimi primeri:
psi.	čak.	stok,	rus.
ryba	riba	riba	ryba
r9k(j	ruku	ruku	ruku
žena	/ena	/čna	žena
rpka	ruka	rijka	rukd
i'osebej bi bilo treba omeniti premični poudarek — s'prehodom na predlog — in to zaradi novosti, ki se tod pojavljajo, ter za-u-di načina, kot ga je prikazal Jurančič. Nedvomno je doslej pri tem najdlje segel pra^.' J. Jurančič. V naših slovnicah so navadno takele trditve; velja, da obstaja starejši ali krepki preskok ter novejši ali šibki, navedeno je potrebno število primerov — in zadeva je opravljena. Vprašanje, kdaj je preskok poudarka šibek in kdaj krepek, seveda ni obdelano. Odveč bi bilo dokazovati, koliko nevšečnosti povzroča tujcu nepojasnjenost tega pojava. J, Jurančič je navedel obširno vrsto primerov preskakovanja obeh vrst, pri čemer je obdelal preskakovanje poudarka po besednih vrstah: najprej pri samostalnikih, nato pri pridevnikih in glagolih. Ker je pri samostalnikih in pridevnikih pomembno število zlogov — pri pridevnikih celo še nedoločna in določna oblika, so samostalniki in pridevniki razvrščeni po številu zlogov in po spolu, glagoli pa po oblikah. Čeprav je la stvar sama po sebi zelo zapletena, je
pri Jurančiču poenostavljena do največje možne mere in predstavlja zato zelo uspelo praktično predstavitev prehajanja naglasa. Največja vrednost te obravnave pa je, da je moč jasno ugotoviti vrsto preskakovanja poudarka na predlog.
Jurančič se je kratek čas zadržal tudi pri fonološki in poudarni opozitivnosti. V prvem delu navaja primere opozicij med kratkim in dolgim samoglasmkom pri besedah različnih pomenov, kot dtiga — duga, grad — grad,gora — gora — gora, nato v okviru paradigme, npr. lipa — lipa, prijatelja prijatelja, vremena —vremena — vremena, ljudi se boje — ljudi se boje, djevojke se ljudi stide —djevojke se Ijiidl stide, žene se ne žene idr. Jurančič je upravičeno pokazal na te primere, kajti tujcu povzročajo težave, zlasti opozicija med rodilnikom ednine in množine pri samostalnikih vseh treh spolov.
Pis'.-c je na kratko opozoril tudi na razlike v naglasu hrvatske in srbske variante. Tako navaja nasproti hrvatskemu činovnik, stanovnik, rječnik, posjetiti, pčelar srbsko činovnik, stanovnik, rečnik, posatiti, pčelar; nasproti pletemo, čitamo, držimo ter broječi, držeči, hoteči, želeči idr. so primeri pletémo, čitamo, držimo, broječi, držeči, hoteči, želeči. Avtor je pridal še nekaj primerov.
Na koncu je primerjava med slovenskim in štokavskim naglaševanjem (to je standardnim). Čeprav je obravnava prejkone obrobnega značaja, je doslej vendarle največ, kar je bilo kdajkoli narejeno v pri--merjanju naglaševanja teh dveh jezikov. Jurančičev začetek bi bil lahko osnova in pobuda za prihodnje kontrastivno preučevanje obeh akcentuacij; Jurančič je položil temelj in pokazal pot!
Navedel sem že, da je Srbskohrvatsko-slo-venski slovar bogat besed. Vendar moram dodati še, da so besede pojasnjene na širši način, vsaj tiste, ki so manj razumljive in redkejše uporabe. Pri tem ne smemo pozabiti na vrsto slovarja in njegov namen oziroma potrebo po takem slovarju v sloven-ske:Ti govornem prostoru. V vsem delu je enoten način razlage besed, kar naj prikazom z naslednjimi primeri:
ako 1. vezn. če, ako ~ poginem, mene če okajati majka Kozara.'^biii ti i usuo vina, za te nisu čase pozlačene; II. v zvezi s prislovi; jedva ~ komaj da, tek ~ največ, v naboljšem primeru; oni su još mladi, tek ako su navTŠiH dvadesetu godinu; več ~
130
razen da; ne znam šla čemo mu, več ako ga oženimo: III. medm. čeprav, dobro: rana če te boljeti! — pa ako!
rúka ž, daj.mci in iCici, lož. iCiku, mn. rake rod. rükü 1. roka: diči -u na koga, na svoju -u, pustiti komu slobodne -e, biti čija desna ~, iči komu na -e, skrstiti -e, prodati ispod -e, biti komu na luci, iči od -e, imali što pri ruci, biti srečne -e, bili čistih -u, črtati slobodnom -om, voditi za -u, ~ pomirnica roka sprave, 2. vrsta: ima tu knjiga od svake -e, 3. način: u neku -u ima pravo, 4. u najmanju -u vsaj 5. na brzu u v naglici, 6. u jednu -u obenem.
Kjer je bila potrebna podrobnejša razlaga, jo je avtor zgostil; komaj bi mogli najti važnejši pomen posamezne besede, ki ne bi bil obrazložen.
Glasovne spremembe so našle ustrezno mesto, le palataliziranih samostalniških oblik je nekoliko manj. Razume se, da so zastopani tipi kot duh— duhovi in duši, vuk — vuci — vukovi, noga — noži ipd., vendar bi ne bilo slabo, ko--bi bilo to navedeno povsod, kjer nastajajo take spremembe. In sicer največ zato, ker so'slovenski samostalniki tako rekoč depalatalizirani, uporabnika slovarja pa je priporočljivo spomniti na depalatalizacijo v srbohrvaščini.
Tuje uho nima občutka za neobstojni samoglasnik a. Realnost zaradi tega kratko in malo zavezuje sestavljavce slovarjev označevati vsako besedo, kjer se neobstojni a izgubi. V Jurančičevem slovarju je to narejeno neoporečno in na ravni naloge. Takole: badanj -dnja, kúkac -kca, mučanj -čnja, momak -mka, sámac -mea; drévan -vna -o, mudar -dra -o, súpalj -pija -e, úman -mna -o. Kljub temu so še obveznejši primeri, pri katerih se pojavlja izenačitev soglasnikov po zvočnosti in izgubitev posameznih soglasnikov po izginitvi neobstojnega a. Taki primeri so: jastrebac -pca, konjotižac -šca, kopitac -ica, mladac -aca, /rpuiac.-uca, vrci-bac -pca; bolestan -sna -o, grozdan -zna -o, mástan 'sna -o idr. Brez tega bi se Slovenec v slovarju težko znašel.
Da ne bi bilo odvečnega prostorskega po-dvojevanja, so (i)jekavske in ekavske oblike istih besed natisnjene samo na enem mestu, tako da so (i)jekavske oblike poleg ekavskih. Primeri: bij'edan -dna -o (ijekj. bédan -dna -o (ek.), pjevati -am (ijek.), pe-vati -am (ek.). Kadar ena stran nima ustrezno oblike, ni zapisano, da ta ne obstaja, temveč je zapisano samo, recimo, tjelo-vjcžba ž (ijek.), tjelovježbanl -a -o (ijek.).
Pri iskanju ekavske oblike je torej iskalec napoten na (i)jekavsko obliko.
Pri besedotvorju so enako vnesene besedo istega pomena, vendar različnih sufiksalnih morfemov. Tako so: govedurica — gova-darka, gojovan — goiovundlija, lium — humka, kapadiija — itapar, lónce — lončič, tuzilac — tuzitelj, ženskar — ienskaros idr.
Dvojne oblike tvorbe tujk so v slovarju prav tako našle svoje mesto, npr.: cibori j — ciborijum, demokracija — dcinokratiia, iront — ironia, garancija — garantija, laboratorij — laboratorija, teritorij — teritorija. Samostalniki na -ist I -ista so navedeni tako, da je končni -a postavljen v oklepaj, kot carist(a), komunist(a), marksislja), radist(a), siavist(a), socijalist(aj, žurna-list(a).
Analogno temu tudi glagoli na -irati nasproti -isati I -ovali: bagalclizirati — bagu-lelisali, balzamirali — balzamovati, cizcli-rati — cizelovali, denalurirali — denaturi-sali, garažirali — garažovali.
V zvezi s tujkami ne smemo mimo podatka, da je pri večini tujk naveden njihov izvor in da je prav tako navedena izvirna oblika npr.: broka i (it. brocca) pločevinasta posoda za vodo, brokal -ala m (it. broccato) brokat, brokulj m [it broccolo) bot. brstični ohrovt, brone m, branca ž (it. bronzo) 1. bron, cilara ž (lat. cithara, gr. kitha-ra) citre. Kdor bo torej uporabljal novi slovar, se bo hkrati seznanil tudi z nastankom tujk.
V zadnjih desetih letih je bil ovržen Dani-čičev sistem poudarjanja zloga ije, ki je nastal iz é, kadar pride poudarek na -e-. Ovrgla ga je hrvatska stran. Po sledeh V. Karadžiča je Daničič ta zlog poudaril s počasnim C) poudarkom, npr.: dijčte, mlijčko, plijeviti, mest. ed. snijegu, tijosan, tri-jobiti, vrijeme, zvijezda. Ker tako stanje nima govorne podlage (kolikor ta obstaja, je zelo ozka, narečna), ga ni imelo smisla ohranjevati zgolj iz navade, oziroma eno pisati, drugo pa izgovarjati. Danes pišejo take primere z rastočim (') poudarkom: di-jéte, mlijéko, plijévati, snijégu itd. Juran-čiču ne moremo zameriti, da je ravnal tako, saj se na ta prehod še ni navadil. Vem, da je svoj Srbskohrvatsko-slovenski slovar zasnoval že davno pred spremembo pisanja poudarka in da kasneje v rokopisu skorajda ni bilo več mogoče spreminjati naglas-nega znamenja.
Iz vsega je očitno, da je bil J. Jurančič pozoren do jezikovnih značilnosti pri Hrva-
131
lih in Srbih in bil pri tem pošten in dosleden. Tudi z vseh drugih vidikov je nalogo opravil strokovno ter na ravni tako domačih potreb kot tudi sodobne leksikografije.
Glede na to lahko od njega pričakujemo še drugi del slovarja, s čimer bo zaokrožil svoje dragoceno delo.
Mate Simundič PA v Mariboru
SLAVISTI NA SLOVAŠKEM IN MORAVSKEM
V desetem letu slavističnih ekskurzij v tujino je kot zadnja slovanska dežela zunaj naših meja prišla na vrsto Slovaška {od 10. do 19. junija 1973). Slovaki so v naši, žal tudi slavistični zavesti živeli bolj ali manj skriti v senci Cehov. Boleča resnica je tudi, da je poprečen slavist danes notranje bolj odprt na zahod kot v slovanski svet, s katerim je bil slovenski izobraženec dokaj intimno povezan še pred zadnjo vojno. Po desetih dneh potovanja pa se je pred udeleženci ekskurzije Slovaška, zlasti njena kulturna dediščina, vendarle izvila iz anonimnosti. To pa posebno po zaslugi vodje ekskurzije prof. Viktorja Smoleja. Bil je tokrat »duh, ki oživlja«.
Pot nas je vodila čez Madžarsko, ob severnem bregu Blatnega jezera, torej nekako tam, kjer so se nekoč stikali naši predniki s Slovaki, preden so se mednje zajedli napadalni in trdoživi Madžari.
Dvema značilnima točkama Bra(is/avc — gradu na skrajnem obronku Malih Karpatov in zvoniku katedrale sv. Martina — se je v zadnjem času pridružila še tretja — stolp nad elegantnim lokom visečega mostu čez Donavo. 2e lega — blizu madžarske in avstrijske meje — priča, da to mesto pod Avstro-Ogrsko ni bilo središče Slovakov, to je postalo šele po prvi svetovni vojni. Nasprotno, odkar so Turki leta 1525 zmagali pri Mohaču, je bila Bratislava (Po-žun) namesto Budimpešte glavno mesto Ogrske. Tu so kronali ogrske kralje. Zato je na zvoniku katedrale zlata krona, v cerkvi pa baročni kip svetega Martina, zaščitnika ogrskega viteštva. — V starem delu mesta nas poleg gotsko-renesančnega magistrata pritegne klasicistična nadškofijska palača z zrcalno dvorano, kjer je bil 1805 podpisan bratislavski mir in po njem 1809 ustanovljene Ilirske province. Leta 1848 je bila prav tu razglašena zemljiška odveza. — »Sloveča Hero je bila v Abidi,« se spomnimo s Prešernom, ko si ogledujemo šest angleških gobelinov, ki ponazarjajo grško bajko o Heri in Leandru. — V dveh baročnih palačah, kjer je 1848. zasedal ogrski deželni zbor, si je našla prostor
univerzitetna knjižnica, poleg narodne knjižnice v Martinu največja slovaška knjižnica. — Brezobzirno se je tik ob cerkev sv. Martina zajedla moderna cesta, zaradi nje pa je moral pasti del židovske četrti pod gradom s slovečo sinagogo vred. In vendar kažejo Slovaki spoštovanje do kulturne dediščine — to spoznavamo kasneje — tu, sredi glavnega mesta, pa tako pomanjkanje pravega čuta. — Grad, ki mu je dokončno, nekoliko kasarniško obliko dala Marija Terezija, je nekoč gostil Her-niana II., ko je zahajal k hčerki Barbari in zetu kralju Sigismundu, in tu je mogočnega Celjana doletela tudi smrt. Izkopani temelji stare cerkve pa kažejo, da je grajski grič bil naseljen že za Velike Morave.
Ob Donavi navzgor, ob izlivu reke Morave, so na strmi skali razvaline gradu De-vina, ki je branil prehod čez Donavo. Se zdaj je tu Donava meja med slovanskim in nemško-avstrijskim svetom.
Severovzhodno od Bratislave, pod vznožjem položnih Malih Karpatov, poraslih z vinsko trto, leži mestece Jut pri Bratislavi. V tukajšnji kasarni je pod pritiskom razmer služil Fran Maselj Podlimbarski. — Ob robu mesta, v hiši sredi bujnega zelenja, je literarni muzej socialist, realista Petra Jilemnickega. Redek pojav — bil je Ceh, pa je pisal o Slovakih in v slovaščini. Podoba razodeva sorodnost z Vorancem; preprost, nekako kmečko zdrav možakar. (Njegov roman Neorano polje, slika predvojne krize na slovaškem podeželju, je kmalu po vojni prevedel v slovenščino Viktor Smo-lej.) V predavalnici, ki spada k muzeju in je opremljena z magnetofonom, projektorjem itd., se prvič srečamo s slovaščino. Zazveni iz ust prijazne varuhinje, ki nam predstavlja pisatelja. Slovaščina je zelo sorodna češčini, v glasovnih značilnostili pa je bliže slovenščini, saj je ohranila nekatere staroslovanske posebnosti, ki jih je češčina po svoje razvila.
Mestece Modra je povezano z utemeljiteljem slovaškega knjižnega jezika in borcem za pravice Slovakov — Ludovitom Sttirom. Bil je idejni nasprotnik Jana Kol-
132
larja, ki je pisal češki, medtem ko je Štiir uvedel v knjige osrednje slovaško narečje. Slovaški knjižni jezik je tako star 130 let. Paradoks zgodovine je bil, da so madžarski revolucionarji nastopali proti Slovakom, in tako se je tudi Štur moral skrivati v tem mestecu. Soba, kjer je umrl, je sestavni del njegovega muzeja, sredi trga je njegov spomenik, na pokopališču pa grob. — V Modri obiščemo še ročno keramično delavnico, ki nas sprejme z napisom nad vhodom: Cuvajmo dediščino svojih očetov! Tehtnost teh besed nam potrdijo še kasnejša srečanja z bogato slovaško in sosednjo moravsko folkloro in ljudsko umetnostjo.
Po ravnini, žitnici Slovaške (ne pozabimo: Slovaška je bila pod Avstro-Ogrsko in še za prve republike agrarna dežela. Češka pa industrijska), med drevoredom vabljivih rdečih češenj poromamo proti Trnavi, slovaškemu Rimu. Ko so v 16. stol. Turki zasedli velik del Ogrske, so Ogri prenesli cerkveni sedež v Trnavo in tu ustanovili jezuitsko latinsko univerzo, ki je delovala do prenosa v Budimpešto. Med profesorji so bili tudi Slovenci. V mestu je zrasla vrsta cerkev, med njimi je enoladijska jezuitska, nekoč univerzitetna, največja cerkev na Slovaškem sploh.
Nitra budi asociacije na nitransko kneževino, ki se je združila z Veliko Moravo, in na kneza Pribina. Sredi grajskega kompleksa je katedrala, ki združuje tri cerkve iz različnih obdobij. Morda je najstarejša cerkvica z romansko-gotskimi elementi bila nekoč Pribinova cerkev iz 9. stol, najstarejša na ozemlju Velike Morave. — Sosednji grič Zobor je povezan z legendo o Sve-topolku — spokorniku. V zgodbi Svatoboj puščavnik jo je obdelala prva slovenska pisateljica Josipina Turnograjska.
Ob Vahu, ki je poleg Hrona največja slovaška reka, so Piest'any, zdravilišče za revmatične bolnike. Kar so Čehom Karlovy Vary, to so Slovakom Piest'any. Simbol zdravilišča je kip invalida, ki je prelomil nepotrebno berglo, ker je shodil.
In še ob Vahu navzgor, dokler se ne pokaže mogočen grad nad mestom Tienčin. Tu je gospodaril ob koncu 13. in v začetku 14. stoletja fevdalec Matuš Cak, gospodar Vaba in Tater.
Po bisku Trenčina smo prešli čez Male Karpate v dolino Morave, da obiščemo nekatere kraje, najtesneje povezane z zgodovino Velike Morave,
Na poti proti Moravski prijetno presenečenje. Sredi trga Bzince pod Javoiino stoji
velik kamnit cvet z žensko glavo — spomenik domačinki pesnici Eudmili Riznero-vi-Podjavorinski. V nekdanji šoli, njenem domu, nam učiteljica razkaže njen muzej-ček. Podjavorinska je prevedla nekaj pesmi našega Aškerca. Njej, vse življenje bo-lehni ženski, je bil Aškerc blizu, ker ni bil mehkoben.
2e smo na Moravskem. Sredi Hodonina še stoji spomenik T. G. Masaryka, ki se je tu rodil. Sveže cvetje kaže, da še ima skrite občudovalce. Nemara sta ta spomenik in oni v Gottwaldovu danes edina Masaryko-va spomenika v republiki. — Ravnina za mestom je posejana z naftnimi stolpi.
Prav blizu so Mikulčice, kjer so pred dvajsetimi leti pričeli odkrivati naselje iz Velike Morave, ki je štelo več tisoč prebivalcev. Temelji številnih cerkev, hiš, zlasti pa estetsko izdelan zlati nakit kažejo na veliko kulturno razvitost tega starega slovanskega središča.
Skozi Stražnice in Veseli na Moravi lovita oko in aparat prijazne hišice, poslikane z ljudskimi ornamenti. Smo sredi t. i. Moravskega Slovackega z bogatim narodopisnim izročilom, ki še ni izumrlo. Tega se najbolj zavemo v muzeju v Uherskem Hra-dištu. Godci, posneti na magnetofonski trak, spremljajo pisane sprevode narodnih noš na diapozitivih. Dopolnjuje jih bogato razstavno gradivo. Zaustavimo se ob Moreni lutki iz slame, ki so jo vrgli v vodo v znamenje prihajajoče pomladi. Obstrmimo pred bogastvom pirhov — krasile — v različnih tehnikah. V prodajalni ljudskih izdelkov na trgu pa prodajalka hladnokrvno sprejema novo blago in se ne zmeni za kupce pred zaprtimi vrati, ki bi radi nakupili kraslic za spomin . . .
Le nekaj kilometrov je do Starega mesta z izkopaninami. Tu je bil morebitni Sveto-polkov »Velegrad tam slavni na Moravi«. Vsekakor pa nekdanji Velehrad ni bil tak, kot ga po grafikah iz 19. stoletja slika Aškerc.
V današnjem Veleliradu z veliko romarsko cerkvijo se človek domisli romanja ob ti-sočletnici Metodove smrti, ob katerem je oblast razširila govorice o epidemiji, da bi preprečila slovansko manifestacijo. Domisli se Gregorčičeve Velegrajske kuge pa Aškerčevega spoštovanja slovanskih apostolov.
Iz preteklosti stopimo v moderni industrijski čas, ko prispemo v Go(hvaJdov z nekdanjo Bafovo tovarno čevljev. Čeravno gre za tipično industrijsko mesto — samo
133
v tovarni čevljev dela 30.000 delavcev — ,e mesto prijetno zaradi urejenosti in zelenja med stavbami. V tovarni je velika muzejska zbirka obutve vseh časov in dežel.
Pri mestecu Rožnov pod Radhoštem je narodopisni muzej na prostem. Sredi drevja so lesene hiše s popolno opremo, prenesene sem iz bližnjih trgov, magistrat, cerkev s pokopališčem, zvonički, slikovito obdelani panji v lončenih posodah: z zeljnato juho, ajdovo kašo, sirovimi in makovimi kolači. In gostje, muzejski obiskovalci, neprestano prihajajo in odhajajo, čeprav je delavnik.
In spet na Slovaško čez Moravske in Slovaške Beskide. Tu je pokrajina Orava, nekoč najsiromašnejši del Slovaške. V dolini, kjer so zajezili reko Oravo, je nastalo jezero, pravo slovaško morje z jadrnicami in ladjicami. Iz vode štrli otoček s cerkvico, ostanek vasi Slanice. V cerkvi razstavljajo dela ljudske upodabljajoče umetnosti, pred njo pa je spomenik rojaka Antonina Berno-lako. Bil je Sturov predhodnik. Tudi on je hotel povzdigniti slovaščino v knjižni jezik, in sicer zahodno narečje. Slovaščine so se oprijeli katoliki, medtem ko so prote-stantje pisali v češčini. Tako je bilo do Šturovega nastopa.
Izvijemo se iz gorskega sveta in smo v pokrajini Turiec, v nekdanjem nacionalnem središču Slovaške — Marfinu. Martin je eno tistih mest, katerih videz ti ne pove veliko: razpotegnjen je sredi ravnine, hiše so večinoma enonadstropne. Potem pa ti poznavalec kulturne preteklosti odkrije njegovo vlogo in mahoma gledaš z drugačnimi očmi. Takrat, ko so v Bratislavi pridno madžarili, so prihajali v Martin službovat zavedni Slovaki, bilo je dovolj mecenov, ustanovili so Matico slovaško (1863), ki je postala središče vsega narodnega življenja, zato so jo Madžari 1874 prepovedali. Tu so osnovali knjižnico, muzej, gledališče. Pokopališče v lipovi senci (na slovaških pokopališčih rasejo lipe, ne ciprese) je pravi nacionalni spomenik. Tu je med drugimi pokopan tudi najbolj znani pisatelj realist Martin Kukučin (v slovenščini imamo njegov roman Hiša v bregu iz življenja na Braču, kjer je pisatelj služboval kot zdravnik).
Samo kratek skok je do vasi Mošovce, kjer se je rodil oče ideje o slovanski vzajemnosti in avtor Slave hčere — Jan Kollar. Rojstna hiša je pogorela, na njenem mestu je hišica s spominsko sobo. V primeri z drugimi bogato urejenimi literarnimi muze-
ji, ki smo jih videli na Slovaškem, je ta sobica zelo skromna, res samo spomin na slovaškega Stanka Vraza.
Drugače je v mestecu Dolny Kubin severno od Martina. V njem. je kot pravnik služboval in umrl največji slovaški pesnik Pavel Orszagh-Hviezdoslav. Ob pesnikovem spomeniku je vzorno urejen muzej, da mu Slovenci nimamo enakega. Zanj skrbi stara gospa, ki je kot mlado dekle poznala pesnika, zato je njena pripoved posebno čustveno obarvana. A tudi njena vnukinja, študentka slavistike, nas zavzeto vodi po zbirkah in nam za epilog še recitira verze iz Hviezdoslavove osrednje pesnitve Logarjeva žena. Uvodni verzi poveličujejo oravsko naravo. Vsako leto prirejajo v Ku-binu tekmovanje najboljših recitatorjev, od osnovnošolskih učencev do študentov visokih šol.
Pred Vyšnym Kubinom, kjer se je rodil pesnik Hviezdoslav, smo se ustavili pred skromnim podeželskim dvorcem. Pesnik izhaja iz vrst revnega slovaškega plemstva, sorodnega morda »šljivarjem« na Hrvaškem. Onkraj ceste stoji spomenik z reliefom predice, osebe v njegovi pesnitvi.
Nato še skok v vas Jasenovd k preprosti kmečki hišici, kjer se je rodil pisatelj Martin Kukučin.
Spet spomin na Aškerca. Ko se je, navdušen popotnik, vozil z vlakom iz Budimpešte v Krakov, je v kraju Vrut}iy stopila v vagon slovaška izseljenska družina, namenjena v Ameriko. Aškercu je navdihnilo to srečanje pesem Brat Slovak, v kateri vidi edini vzrok za bedno usodo Slovakov v nacionalnem zatiranju.
Smo v pokrajini Liptov, domovini znanega sira. Na pašnikih se še zdaj pasejo velike črede krav, po petdeset in več. Podoba, ki je pri nas že redka.
Prihajamo v območje na zunaj zelenega slovaškega krasa. Čeprav je ponedeljek, čaka množica ljudi pred vhodom v podzemeljsko jamo Demdnovo. Po svoji divji lepoti jama ne zaostaja za Postojnsko.
Siva je gmota razoranih Visokih Tater. »Na Visoki Tatri jamo izkopljite,« je zapel Jenko, ker so mu Tatre predstavljale simbol slovanstva. Jezero Strbslie plešo z okolico je razgibano turistično in zimsko športno središče. A hoteli se zde kar previsoki in premondeni za gorsko okolje, četudi skuša najnovejši v naklonu strehe posnemati goro v ozadju.
134
Tatre so že za nami, ko se ustavimo v mestecu Kežmarok pred na videz skromno leseno protestantsko cerkvijo, ki je morala stati zunaj mestnega jedra in je bila postavljena brez vsakega železnega žeblja — tako so ukazali katoliški Habsburžani.
Biser poznogotske umetnosti se nam razkrije v Leveči. Zaradi trgovske vloge je bila Levoča najbogatejše mesto v pokrajini Spiš. Celotna deželica je več stoletij pripadala poljskemu kralju, zato je razumljivo, da se v upodabljajoči umetnosti razodeva vpliv Krakova, medtem ko kaže umetnost jugozahodne Slovaške dunajski vpliv. Nekdanja mestna hiša sredi trga spominja na Sukiennnice v Krakovu. Poleg stoji gotska cerkev z največjo umetnino .— poznogot-skim oltarjem sv. Jakoba, delom Pavla iz Levoče. Čeravno je v cerkvi še več prelepih gotskih oltarjev, ti zbledijo pred lepoto glavnega oltarja: kvišku kipeča pozlačena oltarna arhitektura je pretkana s kipi svetnikov, reliefi na krilih, postavami Marije, SV. Janeza in sv. Jakoba v sredini tei reliefom zadnje večerje, v kateri je mojster upodobil najbrž samega sebe. Pravijo, da je ta 18 metrov visoki trikrilni oltar največji V Evropi, če ne celo na svetu.
Na poti proti jugu spoznamo še eno posebnost slovaškega podzemeljskega sveta — Dobšinsko ledeno jamo z ledenimi kapniki in ledenimi plastmi, debelimi do 50 metrov.
Po dolini reke Hron pridemo v Bansko By-slrico, kjer je bilo središče slovaške vstaje leta 1944. Zato se najprej ustavimo v muzeju vstaje. Ta je v najmodernejši stavbi, podobni dvema med sabo povezanima ladijskima trupoma ali morda razklanemu širokemu pokrivalu. Vse je usmerjeno v to, da obiskovalca predvsem čustveno zagrabi. Iz nevidnih zvočnikov zadone domoljubni verzi in glasba, pokaže se hkrati vrsta diapozitivov, ki ponazarjajo zgodovino Slovaške od najstarejših časov, vmes pa so v vitrinah nanizani dokumenti, slike, predmeti, povezani z vstajo. — Kljub tovarnam v okolici je Banska Bystrica še vedno prijazno staro mesto. Njen pridevek »Banska« kaže, da je povezana z razvojem rudarstva v srednjem veku. To je privabilo veliko Nemcev in tako sta sredi mestnega jedra še danes sosedi slovaška in nekdanja nemška cerkev.
Med najlepše trenutke na poti sodi srečanje s katol. župnikom g. A. Kmetom v Radvani pri Banski Bystrici, ker prevaja iz slovenščine (knjižno je izšel Bevkov Vihar),
ker pozna slovensko slovstvo — za to pa smo seveda posebno dovzetni. Ves je skromen, duhovnik Meškovega tipa se zdi, ne govori o sebi, ampak o Andreju Sladkovi-ču, drugem velikem slovaškem pesniku, ki je bil pred dobrimi sto leti evang. pastor v tem kraju.
Ob velikem spomeniku v Kiemnički se spomnimo 700 Slovakov, ki so jih pobili Nemci po vstaji. Med njimi je bilo okrog 200 žensk in kakih 50 otrok.
Na vzpetini nad mestom Zvoien nas sprejme povsem restavriran renesančni grad, zdaj slovaška narodna galerija. Odkar namreč obnavljajo poslopje v Bratislavi, so eksponati tukaj. Sredi gotske umetnosti pritegne pozornost milina Madone z Lomnič-ke pa številne slike na lesu, navadno deli krilnih oltarjev. Zaradi protestantizma je tudi na Slovaškem gotika prešla kar v barok. Zanimiv je iz tega obdobja kasetiran strop s portreti rimskih cesarjev in nemških kraljev. Med številnimi modernimi slikarji išče oko zdaj že umrlega Martina Benka, njegove podobe pokrajine in preprostih ljudi, naslikane v živih, optimističnih barvah, ki jim je botroval ekspresionizem.
V kotlini med gozdnatimi hribi in sončnimi pobočji se je vgnezdila Banskd Stavnica, po legi in vlogi podobna naši Idriji. Mesto je nastalo zaradi srednjeveškega rudnika zlata in srebra. Rudarska šola je bila najstarejša v Avstro-Ogrski, zato so se v njej šolali tudi naši rojaki, kasnejši rudarski strokovnjaki. Prav sredi mesta je geološki muzej, pod hišo pa rov nekdanjega rudnika.
Še malo in že smo na obsežni ravnini na jugu, v Komarnu. Povsod dvojezični napisi. Tu je veliko Madžarov, ki so nekdaj pobegnili pred turškimi napadi. Situacija je pravo nasprotje koroški; Madžari namreč očitajo Slovakom šovinizem, če pošiljajo otroke v slovaške in ne v dvojezične šole!
In spet po ravnini ob Donavi. Slovakom — vse kaže — kruha ne bo zmanjkalo, čeprav se množe silno naglo in je po zadnji vojni njih število naraslo za milijon.
V Bratislavi smo, na začetku in hkrati koncu poti, na kateri smo obredli večji del Slovaške, razen njenega skrajnega vzhodnega dela.
B o ž C n a Orožen Gimnazija v Celju
135
LOTTEHAUS, »WERTHER« IN SLOVENCI
Poleti 1970, ko sem »hodil za Goethejem« od Frankfurta do Weimarja, sem se mudil tudi v Wetzlarju, kjer je veliki mož 1772 nekaj mesecev prakticiral pri komornem sodišču cesarstva (»Reichskammergericht«) ter se spoznal s Charlotte Buff in njenim ženinom Johannom Christianom Kestner-jem. Lepi, ljubki Lotte se je triindvajset-letni jurist zapisal z vsem srcem. Nesrečen, ker se je zapletel v ljubezenski trikotnik, je toliko bolj sočustvoval s prijateljem Karlom Wilhelmom Jerusalemom, ki mu je dušni mir vzela soproga njegovega znanca. Nazadnje je mladi Goethe ubogal prijatelja Johanna Heinricha Mercka ter brez slovesa zapustil Wetzlar. Poldrug mesec po svojem odhodu je zvedel, da si je K. W. Je-rusalem vzel življenje. Dve leti kasneje je izšel Goethejev roman »Trpljenje mladega Wertherja«, v katerem se prepletajo usode vseh teh ljudi.
Lotte je postala legenda, »Werther« pa modni roman tistega časa. Zlepa ga ni literarnega dela, ki bi naletelo na tak odziv. Knjigo so prepovedali prodajati, napadali so jo z vseh strani, se norčevali iz nje — Anti-Wertherji so kar deževali (Werther svojemu prijatelju Wilhelmu iz kraljestva mrtvih, Gospod Werther — sedemkrat ženin pa vendar brez žene. Trpljenje in veselje Wertherja-moža, Wertherjeva vročica — nedokončana družinska zgodba ipd.)
Mesto Wetzlar, znano dotlej le kot sedež komornega sodišča cesarstva, je nenadoma dobilo novo vrednost kot rojstno mesto Charlotte Buff ter Goethejevega Wertherja. Rojstno hišo oboževane Lotte so mestni očetje spremenili v muzej, ulice in trge poimenovali po junakih iz Wertherja, jim postavili spomenike, vzidali spominske plošče in restavrirali poslopja, v katerih so stanovali, ter uredili spominske sobe.
V muzeju »Lottehaus« sem ušel zgovornemu vodiču ter si vzel čas za ogled vitrin s prevodi Wertherja v tuje jezike. Cesa vsega človek tam ne vidi! Ko sem se pri-motal mimo arabskih do hrvaškega prevoda v latinici in srbskega v cirilici, sem trmasto iskal slovenski prevod Herberta Gruena. Pa ga ni bilo. Bilo mi je nerodno, ko me je vodič »odkril«, začel spraševati, od kod sem in kaj tako pozorno iščem.
Pisal sem Božidarju Borku, uredniku »Male knjižnice«, v kateri je izšel Gruenov prevod »Wertherja«. Poslal je v Wetzlar svoj
lastni izvod knjižice, ki je bila že davno razprodana.
Letos sem znova obiskal Wetzlar. Toda v vitrinah v »Lottehaus« sem zaman iskal slovenskega Wertherja. Tedaj so me zgrabili popadki, ki jih verjetno občutijo vsi pripadniki majhnih narodov, kadar se čutijo zapostavljene. Ne le Borlcovo darilo, tudi nova izdaja »Wertherja« v zbirki KONDOR bi morala biti razstavljena v vitrinah. Prepričan sem bil, da je Bogomil Gerlanc, ki sem mu pisal pred svojim odhodom na pot, poskrbel za to, da so knjigo poslali v Wetzlar. In kljub vsemu nas Slovencev še vedno ni bilo med wertheriano.
Napotili so me v upravo mestnih muzejev. Ko sem prvemu restavratorju v veži začel razlagati vso zgodbo, je nenadoma od nekod pritekel človek, me začel pozdravljati, potem pa odvedel v pisarno. (Prezrl sem, da so bila vrata iz pisarne na vežo ves čas odprta.) Tam sem odkril vzrok njegovemu navdušenju:
Prav ta dan so prejeli iz Ljubljane pošiljko, v kateri sta bila vezan in broširan izvod »Wertherja« v Kondorjevi izdaji. Ampak ubogi kustos ni prav nič vedel, kje naj bi bila Ljubljana, za kakšne prevode gre in kaj pomeni tisti skrivnostni napis na pošiljki (»Tiskovina«). Pa je spet stekla vsa zgodba od začetka. Trdo sem ga prijel za Borkovo knjižico. Pred letom dni je bila poslana, pa je še vedno ni v vitrini. Zazrl se mi je čez glavo. Obrnil sem se. Med vrati je stal bradač. Uganil sem, da naju je ves čas poslušal. Predstavil se je: Walter Ebertz, direktor mestnih muzejev v Wetzlarju. Da bomo to stvar takoj razčistili, je dejal. Zavrtel je telefon in začel govoriti —¦ po rusko. Sledil sem pogovoru. Seveda, Borkova knjiga je prišla. Seveda, še pisali so nam o tem, mi pa smo se jim zahvalili. Jasno, vsa korespondenca je tu in knjiga je tudi še tu. »Ampak draga moja, kako se je moglo kaj takega zgoditi? ... Ne, ne zdaj. Človek sedi tu pred mano ...«
Nasmehnil sem se in se opravičil:
»Ne smete zameriti. Pogovor sem razumel.«
Direktor mestnih muzejev Ebertz se je v zadregi takoj znašel: Sproščeno se je zasmejal, takoj nato pa me zasul s kopico vprašanj o Slovencih, naši zgodovini, kulturi in literaturi. Ce imamo lastno literaturo, je vprašal. Malo sem zardel, vendar mi
136
je dobro délo, ko sem videl, kako sta potem vse bolj rdela onadva. Po dveh Prešernovih nemških sonetih sta priznala, da ju je sram, ker o nas ničesar ne vesta.
»Pridite pojutrišnjem! Upam, da boste tedaj opazili slovenske prevode «Werther j a« na častnem mestu v vitrinah.«
Knjige so res postavili na vidno mesto v vitrinah. Ampak gospodu Ebertzu to ni bilo dovolj. Vzel si je cel dan časa, da mi je osebno razkazal vse, kar je v mestu vredno videti. Tega pa ni malo. V Papiusovi palači je razstavljeno baročno evropsko pohištvo. Videl sem Louvre, Versailles, Sanssouci pa še kaj, toda v Papiusovi palači bi ostal lahko dneve dolgo. Sedel sem na stol, na katerem si je sodil Kari Wilhelm Jerusa-lem. Pa za omizje, za katerim je Goethe preživljal svoje dneve v Wetzlarju. Stal
sem ob grobu sv. Gertrude, zraven pa poslušal g. Ebertza, ki mi je pripovedoval o svojih prijateljih v Sovjetski zvezi in o svoji veliki navezanosti na to deželo. Pa o sreči, da je odkril nov slovanski narod, o katerem dotlej ni vedel ničesar, o katerem pa se hoče poučiti, kolikor bo največ mogoče. Cel dan je bil vzoren gostitelj in odličen razlagalec.
Dogodek bi ne bil vreden zapisa, če ne bi bilo zraven res čudnega naključja. In če bi zraven ne bilo Nemcev, ki obožujejo Slovane nasploh, Ruse posebej, nas pa imajo radi. Nemcev, ki ne vedo o nas ničesar, pa bi radi vedeli o nas kar največ. Takih Nemcev, ki so nam hvaležni za kulturne stike in ki tako početje hvaležno sprejemajo.
Janez  S v o I j š a k Osnovna šola »Tone Cufar« na Jesenicah
Vprašali ste
o PRIIMKU COP
Od kod izvira moj priimek?
Marjana C o p Maribor
ODGOVOR
Iz Slovenskega biografskega leksikona I, str. 95, zvemo, da izvira rod slovenskih (in hrvaških) Čopov iz Koroške Bele. Potomec hrvaške veje Čopov (iz Karlovca), dunajski dvorni svetnik Anton Tschopp di San Maurelio, je pred več desetletji raziskoval zgodovino svojega rodu in ugotovil, da so se Čopje preselili na Gorenjsko v času reformacije (16. stol.) iz švicarskega Enga-dina, torej iz deželice, kjer govorijo reto-romanski jezik romaunč, ki je v kantonu Graubiinden priznan kot četrti švicarski uradni jezik. Tu in drugod v Švici je res našel priimke, ki so enaki našemu (Tschopp, Tschop, Gioppi, Cioppi).
To dejstvo nas takoj odvrne od misli, da bi vaš priimek povezovali z našo besedo čop, čopa, ki ima svoji vzporednici šop in škop-(nik) (prim. nem. Schopt in stvnem. scoub). Poizvedeti moramo, ali obstaja v švicarski retoromanščini občno ime, ki bi bilo lahko izhodišče za lastno ime Čop. To informacijo smo dobili iz slovarja Z. PaUioppi — t. PalHoppi, Dizionari dels idioms romaun-tsches ..., Samaden 1895, ki na str. 778 navaja geslo tschop (= čop) v pomenu »das
kurze Oberkleid für Männer und Frauen« in opozarja na bavarski Tschoppen in ital. (zastar.) cioppa-, (za podatke se zahvaljujem prof. Pellegriniju iz Padove). Etimološki slovarji (prim. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch I, str. 459 in 460; Vasmer, Russisches etym. Wörterbuch I, Str. 433, III, Str. 433 in 466; Slawski, Slownik etymologiczny jQzyka polskiego I, str. 591) izpeljujejo številne slovanske izraze za kožuhe in druga oblačila (npr. rus. in v dr. si. jezikih šuba, sh. šubara, rus. in dr. župan, zipun, jubka, polj. jupka, sle. jopa, itd.) deloma preko nemščine in francoščine (srvnem. schube, joppe, jope; fr. jupe, ju-pon, ipd.) iz skupne italijanske osnove giubba (star. giuppa) v pomenu suknja, jopa. Toda tudi giubba ni zrastla na italijanskih tleh, ampak je bila izposojena od Arabcev (džubba — oblačilo z dolgimi rokavi); od njih je prišla beseda tudi v nekatere jezike Bližnjega in Srednjega vzhoda.
Za ponazoritev naj to gradivo zadošča; upravičeno lahko torej domnevamo, da je dobil engadinski prednik današnjih Čopov (Čop, Čopa!) svoj priimek po imenitnem površniku (kožuhu), ki ga je nosil, kot so dobili pri nas ali drugod priimke Kožuh, Pele, Suba, Subin, Subnikov ipd.
F.   Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
137
DROBNO VPRAŠANJE
V torek, 4. decembra 1973, ob 19. sem gledala TV oddajo »Seštevanje do 5«, peto nadaljevanje iz cikla o matematiki za naše prvošolčke, starše in učitelje. Besedovali so o združevanju množic in o seštevanju števil. Presenetilo me je, da so predavatelji imenovali množica, tudi ko je šlo le za eno drevo, klop ali hišo. Ne gre za spor z logiko oz. za contradictio in termini? Ce je ena sama samcata revcena .. . klopca . . . množica, potem sem lahko tudi jaz . .. nenehno v večini in nikoli osamljena, ali ne? Kot Walt Whitman v 24. spevu »Pesnitve o sebi« najbrž:
»Walt Whitman, cel kozmos, sin Manhattna, vročekrven, mesen, čuten etc.. . .«
oziroma kot Ervin Fritz v Pogovorih z Marijo (IV. pogovor):
»Ervin Fritz, tvoj mož, ... nič manj možat kot drugi, ne manj pošten, ne manj pogumen ... pokončen, čist, ne manj nadarjen, Ervin Fritz, tvoj mož (»cel kozmos«)...
Potemtakem bi morale biti naše seje vselej sklepčne, kaj? Ce je vsak izmed nas v določeni situaciji že množica, potem mrgoli slovenskih glav kot mravljincev. Le kaj je Kosovel jokal in obupoval v Baladi (Prišel je pevec slovenske dežele) čez našo manjšinsko usodo, če nas je pa za kakih sto ducatov vesolj?
Jolka Milic
Sežana, Partizanska cesta 14
O MNOŽICI V MATEMATIKI
Ni mi znano, kaj so besedovali o množicah na televiziji. Iz postavljenega vprašanja pa je vsekakor očitno, da govorci niso mogli biti kaj prida .prepričljivi. Priznam tudi, da mi niso povsem razvidni razlogi za to ne-ugnano vnemo, s katero smo se nenadoma zavezali seznaniti vse Slovence s teorijo množic. Vendar »akcija je stekla«, vprašanja so tu in terjajo odgovore.
Besedo »množica«, kakor tudi sicer večino drugih besed naravnega jezika, uporabljamo v matematiki v dosti širšem smislu in pomenu, kot je navada v vsakdanjem govoru. Zaradi logičnih težav, ki jih tukaj ne nameravam opisovati, velja posebna skrb vprašanju eksistence množic, seveda kot matematičnih objektov. Za naš namen bo dovolj, če navedem dva primera, v katerih je obstoj ustreznih množic aksiomatično zajamčen.
Ako sta a, b različni reči ali individua, potem za matematika obstaja množica, ki ima natanko ti dve reči ali individua za svoja elementa. To množico zapišemo simbolično {c, bj .Da imenujemo že skup samo dveh reči »množica«, pravzaprav ne bi smelo biti preveč spotakljivo za jezikoslovca, saj uporabljamo tudi v večini jezikov »množino«, brž ko imamo opraviti z dvema reče-ma. Potemtakem obstaja, vsaj za matematika, na primer množica
(1)
{Jolka Milic, Tomaž Šalamun}
ne glede na to, če prizadeta privolita ali ne.
Drugi primer pa je naslednji. Naj bo M dana množica, L pa kakšna lastnost, ki je smiselna za elemente te množice. To pomeni, da za vsak element množice vsaj načelno lahko odločimo, ali ima to lastnost ali ne. Potem eksistira, tako trdi namreč poseben aksiom, množica, ki ima za svoje elemente natanko tiste elemente množice M, ki imajo lastnost L. V pojasnilo uporabimo zdaj ta aksiom na množici (1). Ker so elementi te množice ljudje, je za njih gotovo smiselna lastnost »ženska«. Torej obstaja množica, ki ima za svoje elemente natanko tiste elemente množice (L), ki so »ženske«. To pa je očitno le Jolka Milic. Tako smo pridelali množico, ki ima en sam element, namreč Jolko Milic. Označimo to množico s simbolom
(2) {jolka Milic}
Razume se, da te množice nikakor ne smemo istovetiti z njenim sicer edinim elementom, kajti množica zanesljivo ni ženska in zato Jolka Milic prav gotovo ni množica. Zato je torej
(3) {Jolka Milic}    + Jolka Milic
Ker se bojim, da utegne gospa Jolka Milic še naprej gledati televizijske oddaje o množicah, naj jo že vnaprej pripravim na še eno presenečenje, ki ji bržčas preti v bližnji prihodnosti. To je »prazna množica«, se pravi množica, ki ne premore sploh nobenega elementa. Ta pojem je resda nenavaden, ni pa protisloven, če upoštevamo
138
to, kar sem že omenil, da uporabljamo namreč v matematiki besedo »množica« v mnogo širšem smislu kot pa v vsakdanjem govoru,
Do eksistence »prazne množice« pridemo po isti poti, ki nas je pripeljala tudi do množice z enim samim elementom. Uporabimo spet našo množico (1) in lastnost »nepismen«, ki je za ljudi gotovo smiselna lastnost. Po aksiomu, ki smo ga že omenili.
obstaja množica, ki ima za elemente natanko tiste elemente množice (1), ki so »nepismeni«. Naj bo naša sodba o sodobni poeziji kakršnakoli že, vendar moramo le priznati, da takih elementov v množici (1) ni. Zato je torej množica »nepismenih« elementov množice (1) brez elementov, se pravi, da je prazna.
Niko Prijatelj Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani
PISMI SDS
SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE LJUBLJANA, Aškerčeva 12 Številka: 214/72-73 Datum: 20. junija 1973
Kulturno-prosvetnemu zboru skupščine sr Slovenije
Kulturni skupnosti SR Slovenije Izobraževalni skupnosti SR Slovenije Raziskovalni skupnosti Slovenije Skupščini mesta Ljubljane Kulturni skupnosti Ljubljane
Predmet: načrt za slovenski literarnozgodovinski muzej
Slavistično društvo Slovenije Vas želi obvestiti o svojem predlogu in načrtu za slovenski literarnozgodovinski muzej, s katerim se že dlje časa ukvarja in ki po našem prepričanju spada med najbolj pereče naloge naše kulturne politike.
1. Muzej naj bi nazorno prikazoval našo slovstveno zgodovino po obdobjih od pis-menstva v srednjem veku pa do novejšega časa, za zdaj do vštete literature v času NOB. Urejen naj bi bil časovno in pregledno, tako da bi si obiskovalec ustvaril dovolj zaokroženo in jasno podobo o slovenskem slovstvu. Posamezna doba in njeni avtorji naj bi bili prikazani z rokopisi, knjigami, publikacijami, fotografijami, portreti, osebnimi predmeti in drugim osvetljuj očim gradivom.
2. Pri prikazu določene dobe naj bi bili poleg pesnikov in pisateljev upoštevani tudi jezikoslovci in slovstveni zgodovinarji — v okviru romantike npr. Kopitar, Metelko, Dajnko in Cop, v okviru moderne Škrabec, Nahtigal, Breznik, Ramovš in Prijatelj, Zigon, Kidrič, Grafenauer. Pri starejših obdobjih bo delež jezikoslovcev, slovničarjev in slovarščakov še vidnejši.
3. Muzej naj bi med svojimi nalogami imel tudi to, da bi, kadar bi se pokazala možnost, odkupoval celotno zapuščino pomembnejših ustvarjalcev z vsemi rokopisi, knjižnico, pohištvom in osebnimi predmeti. Taki avtorji bi v sklopu muzeja seveda dobili svojo posebno sobo. Njihova zapuščina bi bila tako zbrana na enem samem mestu in vselej študijsko dostopna.
4. V zvezi s prejšnjo točko se pojavlja nujnost, da si Literarnozgodovinski muzej zamišljamo kot ustanovo z dvema osrednjima nalogama: a) da privablja obiskovalce, predvsem mladino raznih šol pa tudi tuje goste, in ima torej demonstracijsko popu-larizatorski značaj, b) da pod svojo streho organizira tudi znanstveno raziskovalno delo za strokovnjake in izdaja tudi ustrezne publikacije s svojega področja.
5. Glede na svojo drugo navedeno osrednjo nalogo naj bi muzej imel poleg stalnih razstavnih prostorov še večji prostor za občasne specialne razstave, laboratorij za popravilo in obnavljanje rokopisov in knjig, nadalje študijsko sobo, knjižnico z revijami in leksikoni, aparature za pove-čavanje in kopiranje in podobno, tako da bi znanstvenikom bilo pri raziskovanju vse pri roki. Del naštetih uslug bi muzeju začasno opravljala NUK, kasneje bi se moral osamosvojiti.
6. Nadaljnja naloga muzeja naj bi bila, voditi pregled in nadzor nad krajevnimi muzeji, spominskimi sobami, grobovi, spomeniki in ploščami literarnozgodovinskega ali jezikoslovnega značaja na vsem ozemlju SR Slovenije. Ti spominski muzeji spadajo sedaj pod zelo različno upravo (pod pokrajinske, zgodovinske, narodopisne in podobne muzeje), zato potrebujejo tudi enotno in strokovno usmerjanje. Literarnozgodovinski muzej bi izdelal predloge za spome-niškovarstveno zakonodajo na tem področ-
139
ju, pripravil zgoščene, a tehtne brošure-vodiče, izdelal še vedno neuresničeni lite-rarnozgodovinski atlas itn.
7. Po vsem tem je jasno, da bo moral muzej imeti lepubliški, ne le mestni značaj, saj bo glavna ustanova te vrste v Sloveniji. Kot najprimernejša stavba se ponuja Zoisova palača na Bregu 22, ki ima v vsakem nadstropju okrog 16 sob. Stavba pa ni le primerno obsežna, obdaja jo tudi kulturnozgodovinski sijaj in v njeni neposredni bhžini so NUK, Slovanska knjižnica, SAZU in univerza.
8. Uresničitev zamisli o muzeju bi bila pri Zoisovi palači tudi s finančno-investicij-skega vidika izvedljiva. Muzej bi namreč rasel postopoma, postopoma bi selili sedanje stanovalce in preurejali prostore. Začeli bi s sobami za najstarejša obdobja, torej za obdobja jezikovnih spomenikov in ljudske pesmi, protestantizma, baroka in razsvetljenstva. Ta starejša obdobja bi po-
menila zarodek muzeja v hiši, kjer so se nekdaj ob svojem mecenu zbirali naši pre-roditelji.
9. Razen potrebnega tehničnega osebja bi bili vsi uslužbenci visoko izobraženi, diplomirani slavisti, literarni zgodovinarji, deloma jezikoslovci. Tako bi bila ustanovi zajamčena potrebna strokovna raven. Za začetek bi verjetno zadostovali ravnatelj, kustos-pedagog in snažilka-kurirka, kolikor se sploh ne bi zadovoljili s skupno upravo z Narodnim (zgodovinskim) muzejem.
O zgornjem predlogu in načrtu Vas vljudno obveščamo v prepričanju, da ju boste čimprej na svojih sejah obravnavali, se z njima strinjali, ju moralno in materialno podprli ter omogočili njuno uresničenje. Slovenski literarnozgodovinski muzej ]e imperativ naše narodne kulture in znanosti, in ker z njegovo ustanovitvijo in delom ne moremo več odlašati, se zanašamo na vso podporo naših oblasti in ustanov.
Tajnik SDS: Janez  Dular
Predsednik komisije
za kulturne spomenike pri SDS;
dr.   JožaMahnič
Predsednik SDS:
dr.  Jakob  R i g 1 e r
SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVEhOJB UUBUANA, Aškerčeva 12 Datum: 5. 2. 1973 Stev. 110/72-73
Spoštovani!
Republiški odbor SDS je na svoji seji 12. 1. 1973 obravnaval vprašanje jezikovne kulture v naši javnosti, med drugim tudi V šolstvu. Ugotovljeno je bilo, da je eden izmed vzrokov za slabo stanje premalo učinkovito utrjevanje knjižne norme v šoli oziroma nasprotujoči si vplivi, ki so jim po tej plati izpostavljeni učenci. Zavedati se je treba, da mladi ne sprejemajo in ne posnemajo samo jezika, kakršnega slišijo in se ga učiio pri pouku slovenskega jezika, temveč si ga oblikujejo tudi po vsem tistem, kar slišijo še pri drugih predmetih. Zato ni vseeno, kakšno slovenščino govori npr. učitelj ali profesor zgodovine, angleščine, telovadbe, matematike idr. Le-ti zdaj s svojim ustnim izražanjem pri pouku neredko spodkopujejo slovenistovo prizadevanje, saj uporabljajo slovnično napačne izraze ter alasovne, besedne in druge prvine iz nižje pogovorne in celo narečne plasti.
Menimo, da je vzrok za tako stanje površno razmerje do knjižne slovenščine, še bolj pa neznanje, to je teoretično in praktično slabo obvladanje knjižne norme. Profesorju na srednji šoli očitno ne zadošča njegovo srednješolsko znanje slovenskega jezika, posebno če je bil v času njegovega študija močnejši poudarek na literarni zgodovini. Zato predlagamo, naj slovenščina postane obvezen učni predmet (z dobrimi praktičnimi vajami in izpitom) za vse, ki se na višjih in visokih šolah pripravljajo na učiteljski oziroma profesorski poklic. Ustrezne fakultete in akademije naj sistematizirajo delovna mesta predavateljev slovenščine za nefilologe (po naših podatkih imajo to za zdaj dobro urejeno samo na mariborski pedagoški akademiji). Tudi pri strokovnih izpitih bi bilo treba strože upoštevati kulturo kandidatovega izražanja.
Vljudno Vas prosimo, da naš predlog u-strezno obravnavate ter nam sporočite svoje mnenje in morebitne odločitve.
Lep pozdrav!
Tajnik SDS: Predsednik SDS:
Janez Dular dr. Jakob R i g 1 e r
140
]'oslano na tele naslove:
Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, Republiška izobraževalna skupnost. Zavod za šolstvo SRS, Filozofska fakulteta, Biotehniška fakulteta. Fakulteta za naravo-
slovje in tehnologijo. Pedagoška akademija. Akademija za glasbo. Akademija za likovno umetnost. Visoka šola za telesno kulturo — Ljubljana.
Doslej je prispel samo odgovor Akademije za glasbo — in še ta v bistvu odklonilen.
POPRAVKA
V članku E. Lovšina o Zupančičevem rodu v št. 1/2 tega letnika sta se na str. 48 vrinili dve napaki: namesto »v novomeški
trgovini Dubini« je pravilno »v novomeški trgovini Durini« — in namesto »pozneje menda tudi v trgovini Ogorevc«, »pozneje menda tudi v trgovini Ogoreutz«.
V OCENO SMO PREJELI
Ivo Svetina, Heliks in Tibija. Študentska založba, Ljubljana 1973. 106 str.
Marijan Kramberger, Fant, po sledovih romana. Obzorja, Maribor 1973. 168 str. 8°.
Vladimir Kavčič, Zapisnik, legenda. Obzorja Maribor, 1973. 284 str. 8°.
Pavle Zidar, Sizif meče out. Obzorja Maribor, 1973. 152 str. 8°.
Ignac Kamenik, Galebi, drama v dveh delih, Obzorja Maribor, 1973. 62 str. 8°.
Valentin Polanšek, Velike sanje malega človeka. Obzorja Maribor, 1973. 228 str. 8"
Tomaž Kralj, Drob vesolja, v zodiaku; zbirka Znamenja 41. Obzorja Maribor, 1973, 03 str.
Dragotin I. Vresnik, Praznina, roman. Obzorja Maribor, 1973. 444 str. 8".
Sanrii Sitar, Divji lov. Obzorja Maribor, 1973. 140 str. 8».
Jože Snoj, Balade za glas in raglje. Obzorja Maribor, 1973. 70 str.
OBVESTILO
Slavistično društvo Slovenije obnavlja nagradna sklada »Kidrič — Prijatelj« in »Ramovš — Nahtigal« ter za leto 1973—1974 razpisuje štiri nagrade po 1000 dinarjev za najboljša znanstveno raziskovalna dela (članke, razprave, knjige itd.) v slavistični stroki.
Nagrade so namenjene raziskovalcem začetnikom, ki se s tem ukvarjajo poleg svojega rednega (pedagoškega, prevajalskega, lektorskega ipd.) dela na neraziskovalnih ustanovah.
Kandidati naj svoje prispevke, natisnjene po 1.6. 1973, ali še ne natisnjene, do 1. 6. 1974 pošljejo na naslov: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12.
Ljubljana, 11. 1. 1974
Republiški odbor SDS