382
Tudi nekaj o učiteljskem časniku.
Zopet se je bralo v ;,Novicahtf o zadevi slovenskega šolskega časnika, da bi ne ostalo samo pri praznih besedah. Dobro vredovan šolsk časnik pač res bi bil nam učnik, ako bi donašal razun navadnih šolskih reči, tudi pogovore konferencij, napeve, preludije itd.
Gosp. pisatelj pravi: Kaj misli večina slovenskih uč-nikov o tem, taistih namreč, kteriin bi bil nov list to, kar je ribi voda?" Nadalje se bere: „Imeli smo časnik, po kterem marljivi učnik, ki si je bil svojega poklica svest in si je liste enako skerbni bčelici v knjigo zvezati dal, še zdaj skerbno sega. Več let nam je donašal razne poduke v šolstvu, lepe povesti itd. Ktera nezgoda je zadela tema listu smertni udarec?a Odgovorim na to in kar je tudi gola resnica. Ne samo, da manj učnikov je bilo, tudi drugih uzrokov lahko naštejem. V taistih časih, ko je ?5Solski Prij." na beli dan zahajal, so še učniki tako rekoč spali ali saj dremali. Ni bilo skoraj od nobene strani kte-rega zbudovavca. Slišali srno, še dobro se spomnim, nekaj od ^Drobtinic" govoriti. Kar enkrat neki osmošolec (zdaj mestni kaplan v Belaku —S—) mojemu očetu neke drobtinice („Blaže in Nežica") brati ponudi in pozneje, ko je vidil, da so očetu te bukve dopadle, jih jim tudi za rabo v šoli pusti.
Pozneje, ko je „ŠoI. prijatel" beli dan zagledal, smo že radi segali po njem. Al predragi, koliko pa je bilo takih mož, temu slavnemu duhovnu enakih? Po celi kerški škofii le 4, kteri so pri svojih učuikih sprožili veselje do sloven-
ščine. Tudi je veči del učnikov bilo sram se slovenščine prijeti, ali pa so bili že, kakor taki po navadi radi blek-nejo, prestari. Ravno tako se je v drugih slovenskih krajih godilo. Učiteljskih shodov pa tudi še ni bilo toliko za spodbudo, kakor zdaj.
Morebiti bo kdo rekel: saj je bilo po Krajnskem dosti učnikov, saj so ??Novice" po Krajnskem že zdavno slovele povsod po deželi. Res bilo jih je; al skoraj bi rekel, vsi so tudi še spali. Cuj! kaj sem slišal ravno tisto leto, ko je zadnja ura kljenkala 55Sol. Prij." iz ust urednika tega časnika, koliko da je bilo učnikov krajnske dežele družnikov? Sram me je zapisati, djali so (mislim, da se ne motim) dva!
Ljubi moji, zdaj je vendar le vse drugače. Učiteljski shodi so večidel vse zdramili; oni so prisilili, seči po kakih knjigah ali časnikih, ali saj se pogovoriti s kakim znanim slovečim učnikom, kteri pa sploh le svetuje, kar je tudi prav, te ali une bukve brati ali časnik si naročiti, da nima še za tacega nalogo izdelati in z njim preveč časa zamuditi.
Kaj bi še le rekel od šolskih svetovavcov? Koliko so pač tudi ti možje si prizadevali in si še prizadevajo priporočajo take časnike učiteljem brati, kteri so jim v omiko.
Mislim toraj, da gotovo zdaj ne bi manjkalo naročnikov, ne od starejih, ne od mlajših učnikov. Vsak dobro že spozna, da mu je potreben, kakor ribi voda. „SoIski Prijatel*' je le prezgodaj ime spremenil in zaspal. To me lastna skušnja uči. Ravno ob času premembe imena v »Slovenski Prijatel" sem bil ne deleč od Tersta, v kterem kraji je večidel učnikov še le zvedilo, da ta časnik izhaja, in višja gosposka je ravno tudi silila, ga vsakemu, al žali-bože! o časniku ni bilo več ne sluha ne duha.
Toraj ne obotavljajte se;tnaj zagleda beli dan! Naročnikov iz Koroškega, Stajarskega in Primorskega ne bo manjkalo. — Kaj pa iz Krajnskega? bote si mislili, ker je število slovenskih učnikov največje.
Zakaj pa ravno tukaj ni bilo velikega števila naročnikov? Ljubi bravec, nikar ne zameri preveč. Res je tukaj največ učnikov; tudi je res, da je veliko izverstnih starih in mladih učnikov; res je, da si viša gosposka silno prizadeva, na vse strani izobraženih mladih učnikov deželi dati. To ti pa vendar povem, veliko bi nas ne bilo. Bog daj, da bi ne bilo res! Nekaj je prišlo vmes, kar si skoraj povedati ne upam, molčati pa tudi ne morem, zato, da nobeden ne bo mogel reči, zakaj se to ni koj naznanilo. To je letošnji davek "*), kterega, nam od visoke deželske gosposke poterjenega, si smo naložili. Napravili so letne plačila za udove in sirote, kteremu pa je treba kapitala.
Treba bo, zatega voljo tudi nekaj od svojega letnega prihodka pritergati in v to namenjeno hranilnico položiti. Tudi na Koroškem, se sliši, so začeli to premišljevati, al, dragi moji, Korošci si ene krajcarje za to napravo pri-tergajo, mi pa kar na goldinarje. Pervo leto pride na ože-njenega, kteri ima 300 gold. plačila, celih 25 gold.; to ni za nas uboge učnike majhna reč. Al zavoljo te naprave ne prestrašite se; bo sicer res pervo leto malo Kranjcov si eolski časnik omislilo, to pa tudi vem, da drugo leto morebiti število teh ravno največje bo. Res bilo bi vse drugač. Gospod pisatelj v 46. listu „Novic" tudi terdi, da ne bo zdaj nič drugač s tem, da marljivi gospod Praprotnik je iskal že v novejših časih 100 naročnikov za izdavanje na-pevov k svojim pesmam, pa jih ni dobil, in pregledani in poterjeni napevi od gosp. Riharja ležijo kakor zakopan zaklad lenega hlapca v tamnem predalu. K temu le še pristavim , da je gosp. Praprotnik večidel sam kriv tega.
Čudil sem se, ko sem šel v Ljubljano se zapisat za naročnika teh napevov. Vidil sera le dva pred mano v zapisniku zapisana. Pa še tisti dan sva se z nekim znanim učnikom pogovarjala o zadevi napevov Praprotnikovih.    Kaj
*} Ta milosnj a svojim ljudem pač ne more veljaven izgovor biti                                                                         Vred.
mi ta pove? Da imajo on in vsi v njegovi okolici že te-napeve. Zakaj gosp. P. napeve učnikom pred daje, ako jih misli v natis dati? Kdo si jih bo potem naročeval? Tisti, kteri jih že ima, gotovo ne. Toraj se temu ni čuditi. Iz Stajarskega pa je imel vendar nekaj naročnikov, saj mi jih je sam kazal.                                                           Bleski.
383