147. Teicha  Potopis Vlada.
Kimberley 1875.
Dolgo si uže nisva pisala. Pri meni se je mnogo spremenilo. Ločil sem se od bratov Teichov, prijateljev svojih. To mi je naredila lokavost nekega človeka, kateremu sem dosta dobrega storil. Blodim po svetu preko triaeset let, sešel sem se z ljudmi vseh barv, običajev in značajev, povsodi sem dosta dobro shajal, nobenemu nisem dajal povoda, da bi me sovražil. Ali tu se mi je pokazal nenadoma obrekovalec in me obdolžil reči, katerih nisem nikdar storil
Opažal sem nekaj časa, da se Teicha zelo hladno vedeta do mene in skoio nočeta govoriti z menoj. Po-preje sta mi pošiljala vse novine, na katere sta bila naročena, sedaj so izostale. Nisem vedel, kaj je temu krivo, vest mi ni očitala nič takega. Kdor noče govoriti z menoj, njega tudi jaz na miru puščam, toraj sem molčal, Mrzelo mi je pa veudarle to molčanje. Ko smo bili odstranili posipino iz claima, nastojala sta Teicha na nekih spremembah pri kopanju. Jaz se nisem zlagal ž njima. Opazil sem, kakor da mi Teicha ne zaupata, kakor po-preje. To mi ni šlo v glavo. Konečno sem šel k njima. Doma je bil le eden. Vprašal sem ga kar naravnost, kaj imata do mene. Teich dolgo ni hotel prave povedati. Konečno sem izvedel, kdo me je očrnil. Ta nehvaležnik je natrobil Teichoma v uho, kako ju obrekujem, da sta goljufa, oderuha itd. „Da se tako vedete do nas, tega bi se ne bili nadejali, in to nam zelo mrzi", skončal je Teich.
Začudil sem se in ostrmel. Ali je mogoče ! Kako ostudna laž! Da bi jaz mogel kaj takega govoriti o teh ljudeh, ki so mi toliko dobrega storili! Dokazoval sem Teichu, da to ni drugo kakor lokava nastava, da bi se prijateljstvo naše razdrlo. In ko sem ga vprašal, zakaj mi ni tega preje povedal, odgovoril je, da zato ne, ker se je bal, da bi se jaz ne znosil nad tem človekom. Res da sem dober človek, ali kedar se ujezim, takrat sem grozen.
Prav je imel Teich. Spoznavam, da sem hude in nagle jeze.  No,  pozneje smo se popolnoma zmirili.   Na
Podučne stvari
Zemljepisni in narodopisni obrazi
------    12    ------
sv. Silvestra dan pa smo poravnali tudi račune svoje, mojega deleža za tri mesece je bilo samo 9 liber šter-lingov. Kupil sem od Teicha 45 jardov plahtovine za šator. Teichu so solze stopile v oči. Dovolil mi je, ko sem ga prosil, da morem ostati v njegovem starem stanu dokler hočem, in da mi sploh še vedno hoče iti na roko v vseh rečeh, kolikor mu bode moči. Novi svoj šator sem postavil blizu Teichovih.
(Dalje prihodnjič.)
13