742 Anica Perpar Mariji mojega otroštva Mariji bi morala napisati veliko pesmi. Bila mi je oče, bila mi je mati, sestra in brat. Nikoli pa ni bila moj sodnik. Vem, da je prosila zame in vem, da je bila uslišana. * Mariji, ki me je našla postarano od lakote, upognjeno nad korenine starega drevesa z upanjem na smrt, razžaljeno in ponižano do jeze. 743 Mariji mojega otroštva Dala mi je svoj kos kruha in ni me gledala, ko sem jedla. Potem sva se igrali, obe enako siti, do Ave Marije. V Marijini hiši so živele vse stvari v blagoslovljenem sožitju. Blago na šivalnem stroju, maček na zapečku, usnje, smola, dreta in trinožni stol, roženkravt v oknu, sveža vrtnica pred kipcem sv. Antona, vezen prt na mizi, ura z neutrudnim nihalom in črnimi utežmi, slike živih in umrlih v skupnem okviru, ogledalo, šopek posušenih rož, jabolka in oče in mati. V sanjah je bil Marijin dom tudi moj dom. * Marija mi je podarila srebrno žlico. Edini razkošni predmet mojega otroštva. Odklenila je vrata moje domišljije. Zgodbe sem pripovedovala Mariji. Žlico je vrnila moja stara mama. 744 Anica Prepar Marija mi jo je kmalu prinesla nazaj. Marija mi je prva spregovorila o skrivnostih ženskega telesa. Rekla sem ji, da laže. Dobra in neskončno potrpežljiva je znova sanjala svojo in mojo žensko prihodnost. Spodila sem jo. Potem sem se skrila in dolgo jokala. * Marija se je rodila dobra. Namučila sem se, ko sem ji hotela biti podobna. Moji otroci ne poznajo nobene Marije. Z Marijo sva ljubili ciklame. Dajali sva jim imena in vdihnili dušo. Mariji mojega otroštva Odkrili sva lepoto stvariteljstva. Nekega dne sva potrgali cvetne glavice in jih pomendrali na kamnu. Vijoličasta kri naju je strašila v spanju. * Takrat je zorelo žito. Z Marijo sva sedli med klasje in sijalo je sonce najinega otroštva. Lakota nama je odkrila: kruh teptava in bog vidi najin greh. Zbežali sva iz raja. 745