Invalid — delavec — samoupravljalec
Nedelja po prvem spo-mladanskem dnevu za mar-sikoga ne pomeni nič. To je pač nedelja, kot vse ostale v letu - sončna ali deževna, ve-sela ali prepojena z žalostjo... Toda ne za vse! Za tiste, ki jih je življenje opeharilo za zdrav-je, za tiste, ki ne morejo veselo tekati po širnih planjavah, se sprehajati po mestnih ulicah, za tiste, ki ne morejo slišati in tudi ne zapeti lepe pesmi, ki ne morejo prebrati vsake knji-ge - za tiste pomeni ta dan poseben praznik. Letos je bil ta praznik - mednarodni dan invalidov - pričakovan s po-sebno željo in voljo, saj je bil v času kongresov zveze komu-nistov in zato še toliko bolj pomemben.
Temu primerrio so se invali-di tudi pripravili. Prvič so v svoj program slavnostne aka-demije, ki je bila 14. junija, vključili tudi proizvodno de-javnost, primerno možhostim in sposobnostim telesno pri-zadetih. V dvorano so pripe-ljali nekaj svojih delovnih strojev in demonstrirali delo, ki ga sicer opravljajo v svojem delovnem času. Predstavili so se slušno in vidno ter govorno prizadeti in paraplegiki. Ne moremo si predstavljati, da ti ljudje lahko še bolj natančno, kot zdravi, opravljajo dela, kot so razmnoževanje, slika-nje, radio-tehnika, precizna mehanika...
Invalidi so se predstavili tu-di v svojih kulturnih in šport-nih aktivnostih. Nastopali so slepi, ki so se predstavili s pevskim oktetom, z branjem braillove pisave, s folkloro, z rollbalom z zvenečo žogo, predstavili so se slepi smučar-ji na smučeh s kolesi, har-monikarji in recitatorji.
Slušno prizadeti so se pred-stavili s pantomimo in košar-ko, paraplegiki s spretnostno vožnjo in akrobatiko na vozič-kih ter s košarko.
Sodelovalo je več kot 240 invalidov, ki so prišli z željo, pokazati zdravim, kaj vse se zmore doseči z voljo in trdnim delom. Želeli so si, da bi bilo čimveč gledalcev, zato so v sredstvih javnega obveščanja organizirali široko propa-gando.
In kakšen je bil odziv? Gle-de na obisk slavnostne akade-mije, v počastitev letošnjega mednarodnega dneva invali-dov, katerega geslo je bilo »Invalid - delavec - samou-pravljalec«, bi lahko rekli, da akademija ni dosegla svojega namena. Le nekaj desetin je bilo tistih, ki jih je zanimal njihov razvoj in dosežki.
Zakaj je tako? Kaj prav-zaprav čutimo do teh ljudi? Jih pomilujemo ali zapo-stavljamo? Nekje vendar mo-ra biti vzrok za tako majhno prisotnost gledalcev!
In če pomislimo, da je v Slo-veniji več kot 136 tisoč invali-dov, ki jim je potrebna naša podpora in sodelovanje, da bi se lahko čimbolje vključili v vsakdanje življenje in da tudi sami ne vemo, kdaj se bo lah-ko naša usoda zarotila proti nam, moramo še posebej najti odgovore na zastavljena vpra-šanja.
In če ne mislimo tako, kot nam narekuje naša sociali-stična morala, na katero smo že tolikokrat prisegli, mora-mo naš odnos in mnenje čim-prej spremeniti v dobro druž-be, nas samih in njih - invali-dov!
Tekst in foto: L. D.