86 arhitektov bilten • architect's bulletin • 209 • 210 Kar uničimo, ne moremo obnoviti Andrej Hrausky Okvir Predstavitvam katerega od slovenskih arhitektov obi- čajno umanjka njegova umestitev v širši mednarodni arhitekturni razvoj. Skoraj po pravilu izhajajo knjige in študije, ki se vprašanju ognejo in arhitekta obravnava- jo le z našega lokalnega gledišča. A zelo poučno bi bilo preučiti vplive strukturalizma na Edvarda Ravnikarja ali Gia Pontija na Eda Mihevca itd. Pri Feriju Novaku pa bi takšna razmišljanja privedla le do njegovega po- mena za domačo sceno: Tudi mi smo imeli predstav- nike funkcionalizma, in to v Prekmurju. Med velike može slovenske arhitekture večinoma pri- števamo Fabianija, Plečnika in Ravnikarja. Vsak od njih je obvladoval določeno obdobje: Fabiani do prve sve- tovne vojne, Ravnikar po drugi svetovni vojni in Pleč- nik obdobje vmes. Prav slednji, ki ga imamo nesporno za največjega slovenskega arhitekta, je kot močna osebnost popolnoma zasenčil funkcionalistično arhi- tekturo med obema svetovnima vojnama, ki pa je kljub temu obstajala. In to ne le s posameznimi ustvar- jalci, ampak kot gibanje z vsemi svojimi oblikami. Ime- li smo Avgusta Černigoja, učenca na Bauhausu, ki je v Ljubljani zelo zgodaj pripravil več avantgardnih raz- stav, ustanovil celo, sicer kratkotrajno, zasebno šolo za arhitekturo. Pojavila se je literatura: knjiga Stanovanje (Mesar, Špinčič, 1931), posebne priloge revij, na pri- mer »Naš dom« Rada Kregarja v Ženi in domu, in izda- jali so revijo Arhitektura, kjer so poleg Kregarja sode- lovali še mnogi, omenimo le Dragotina Faturja. Redno se je tudi razstavljalo, na šolah, sejmišču, v Jakopiče- vem paviljonu in v tujini. Na pobudo Kluba arhitektov se je razpisovalo tudi arhitekturne natečaje, ki so se jih udeleževali mladi arhitekti. Vse to smo torej imeli in seveda tudi arhitekturo tedaj naprednega sloga. Ko pa se vprašamo, v kolikšni meri je ta dejavnost prese- gala lokalne okvire, stežka odgovorimo pritrdilno. Funkcionalistična arhitektura je od vsega začetka iz- hajala iz »receptov«. Že leta 1926 je Le Corbusier ob- javil svojih pet točk arhitekture: stebri, ki stavbo dvi- gnejo od tal, vrt na strehi, svoboden tloris, horizontal- no okno in svobodna fasada, ki jo omogoča skeletna konstrukcija. Ta preprosta navodila so stavbe umešča- la med avantgardo, le držati se jih je bilo treba. Tako preprost je bil tudi izbor za tedaj popularne knjige o novi arhitekturi (najbolj znane je izdajal Alberto Sarto- ris), ki so skušale dokazati mednarodno razsežnost funkcionalistične arhitekturne ideologije. Ni čudno, da se je sloga kmalu prijelo ime internacionalni slog, po vsem svetu pa so rasle podobne stavbe, ki so ustvarjale monolitno enoličnost. Slovenskega funkci- onalizma ne najdemo v Sartorisovih atlasih, kar ga še bolj odriva na lokalno raven. Če pa se vseeno vpraša- mo, katera stavba presega te omejitve, se zdi, da je to 3 2 1 87arhitektov bilten • architect's bulletin • 209 • 210 Andrej Hrausky Vila Oblak na Rakovniku. V letih 1931–33 so jo zgradi- li po načrtih nekdanjega Plečnikovega asistenta Fran- ceta Tomažiča in ravno to asistentstvo je najbrž botro- valo dejstvu, da je arhitekt na fasado nad vhodom zasnoval mogočen lok. Tega elementa ne najdemo med navodili za funkcionalistično arhitekturo. Nedvo- mno je klasičen, a tudi dovolj izčiščen, da deluje zno- traj funcionalističnega besednjaka osnovnih geome- trijskih likov. Presežek slovenske funkcionalistične ar- hitekture torej izhaja iz Plečnikove dediščine, iz krše- nja danih pravil, kar razumemo kot tisti »korak v ne- znano«, ki ga mora opraviti vsak ustvarjalec, ko/če si izbere lastno ustvarjalno pot. Poleg Vile Oblak ima avantgardni pomen tudi delova- nje Avgusta Černigoja, potem ko je zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. Vemo, da je takrat sodeloval pri no- tranjih opremah velikih parnikov, tudi z arhitektom Gustavom Pulitzerjem Finalijem, ki ga še najbolj po- znamo kot arhitekta Raše v Istri. Vemo, da so ravno velike ladje tako navdahnile Le Corbusiera, da jih je postavljal za zgled sodobni arhitekturi. To je morda veljalo za zunanjost, interjerji teh plavajočih palač pa so se še vedno spogledovali z arhitekturo velikih dvor- cev. Pulitzer Finali je z nagovarjanjem naročnikov, da bi veljalo tudi notranjost parnikov oblikovati po vzoru na sodobno funkcionalistično arhitekturo, uspel leta 1930 – Lloyd Triestino je začel graditi potniško ladjo Victoria, prvo z notranjo opremo. Pri gradnji sta med drugimi sodelovala tudi Avgust Černigoj z intarzijami in Gio Ponti s keramiko. Ladja je bila splovljena leta 1931, še istega leta pa ji je Gio Ponti posvetil posebno številko revije Domus, katere urednik je bil. Victoria je bila simbol fašistične italijanske mornarice, zato se z njo zavedni Černigoj nikoli ni postavljal, pa vendar ... Novi arhitekturni slogi niso nastajali po modnih vzor- cih – ti stalno zahtevajo izmišljevanje česa novega, kar naj bi »poživilo« stare oblike, ki so se jih vsi naveličali. Ravno nasprotno, vsi zgodovinski slogi so nastali kot odgovor na velike zgodovinske prelomnice. Nič druga- če ni bilo s funkcionalizmom, ki se je rodil po veliki človeški tragediji velike vojne (kot so jo imenovali te- daj), po kateri se je svet zamajal dobesedno do teme- ljev ter pometel z družbenimi sistemi in mnogimi dr- žavami. Porušena Evropa je pred arhitekturo postavila tudi novo nalogo: poskrbeti za stanovanja srednjih in delavskih slojev. Funkcionalizem se je pojavil iz po- manjkanja, torej se arhitektura ni mogla več ukvarjati s presežki, ampak z zadostitvijo minimalnih standar- dov za dostojno bivanje. Predvsem v Nemčiji so preu- čevali t. i. standarde eksistenčnega minimuma, ki so sčasoma prerasli v splošne normative in se uporablja- li še po drugi svetovni vojni. Funkcionalistična arhitektura je skušala priskrbeti do- stojno bivališče preprostim ljudem. A danes občudu- jemo predvsem vile bogatašev, ki so si novi arhitek- turni slog izbrali kot simbol svoje modernosti. Vila Savoye pri Parizu, vila Tugendhat v Brnu, vila Mareia na Finskem so bile zgrajene za najbolj bogate – ti so si tudi edini lahko privoščili stavbe, ki so bile takrat, za- radi novih tehnoloških rešitev, bistveno dražje od kla- sičnih. Tudi pri nas se nova arhitektura ni uveljavila za reševanje stanovanjskih problemov povprečnega člo- veka, ampak je z njeno pomočjo porajajoči sloj kapita- listov izkazoval svojo »modernost«. Tako med najbolj- še primere funkcionalizma uvrščamo stanovanjske vile na Vrtači arhitekta Josipa Costaperarie, Vilo Oblak na Rakovniku in Vilo Grivec na Prulah arhitekta Fran- ceta Tomažiča (vse v Ljubljani) in nekaj vil v Murski Soboti arhitekta Ferija Novaka. Te stavbe v resnici niso Sl. 1: Avgust Černigoj – kompozicija (rekonstrukcija). Sl. 2: Revija Arhitektura – posvečena Adolfu Loosu. Sl. 3: Le Corbusier – pet točk arhitekture. Sl. 4: France Tomažič – Vila Oblak, Dom in Svet št. 1–2, 1935. Sl. 5: France Tomažič – Vila Oblak (stara fotografija). Sl. 6: Parnik Victoria – kadilnica drugega razreda. Avgust Černigoj. 4 5 6 88 arhitektov bilten • architect's bulletin • 209 • 210 Okvir no rešuje ravno dejstvo, da niso tako radikalno sledile zapovedim funkcionalizma in da gre v večini primerov za razkošno gradnjo. Ravno to jim je omogočilo dolo- čeno mero prilagodljivosti in so lahko kljubovale no- vim potrebam novega časa. Mnoge so žal razdelili na več stanovanj, recimo Vilo Oblak, druge so sprejele nove vsebine, denimo Vila Perhavc, ki danes gosti šol- ske sindikaliste, res redke pa so se izognile preuredi- tvam, ki so posegle v prvotno zasnovo. Feri Novak je seveda zanimiv, ker se je izpopolnjeval kar pri dveh svetovno pomembnih arhitektih. Arhi- tekturo je pričel študirati pri Petru Behrensu na Du- najski akademiji leta 1930 (Behrens je bil na Akademi- ji upodabljajočih umetnosti na Dunaju v letih 1921– 35). Diplomiral je l. 1933 na Dunaju in se leta 1934 zaposlil kot mestni arhitekt v Murski Soboti. Ponovno je bil na Dunaju krajši čas leta 1940, vmes pa je leta 1938 tri mesece delal pri Le Corbusieru v Parizu. Oba učitelja sta pomembno vplivala na njegovo arhitektu- ro. Zgodnja dela so povsem pod Behrensovim vpli- vom. Vile Keršovan (1931), Vučak (1932), Koltaj (1933), Sedlaček (1937) so bile zasnovane s skrbno kompozicijo volumnov, zaobljenimi vogali ali vsaj bal- koni ter poudarjenimi horizontalami, sicer pa grajene klasično. Tudi okna so bila običajna, včasih podvojena in poudarjena s horizontalnimi kapmi. Novak je bil pri Le Corbusieru le kratek čas, a je dosledno sprejel nje- gova načela. V tem pogledu ima pomembno mesto Šerbčeva hiša v Murski Soboti (1938), ki jo je snoval med bivanjem v Parizu. Zaradi vojne ni bila nikoli do- končana, Novakove zamisli pa so se ohranile v pismih iz Pariza, v katerih je naročniku razložil celotno zasno- vo. Dosledno se je držal Le Corbusierovih petih točk nove arhitekture, zapisanih leta 1926: stebri, ki stavbo dvignejo od tal, vrt na strehi, svoboden tloris, horizon- talno okno in svobodna fasada, ki jo omogoča skele- tna konstrukcija. Hiša Šerbec ima tako v pritličju no- tranji vrt (zimski vrt), ki zajema približno polovico po- vršine, na strehi je bila terasa (spet je zavzela približno polovico etaže), ki naj bi jo poraslo zelenje, delna skeletna konstrukcija pa je omogočala svoboden tlo- ris. V prvem in drugem nadstropju so bili stebri poma- knjeni v notranjost in Novak je lahko zasnoval res pra- vo horizontalno okno. S tem je bila razbremenjena tudi fasada, ki jo je, podobno kot Le Corbusier, obliko- val v proporcu zlatega reza. Hiša zaradi vojne ni bila nikoli scela dokončana, po smrti lastnika pa jo je kupi- la banka in leta 2001 preuredila v poslovalnico. Tako je stavba izgubila večino svojih značilnosti, spreme- njena ji je bila tudi namembnost. Hiša Šerbec bi bila lahko najvidnejša predstavnica funkcionalistične arhi- tekture pri nas. A zaradi nedokončanosti in še bolj preureditve v banko je prvotni namen arhitekta izni- čen. Tudi morebitna rekonstrukcija ne bi mogla v celo- ti popraviti škode, saj je izvirnik, original za zmeraj iz- gubljen. Mednarodne konvencije o zaščiti kulturnih spomenikov, še posebej Beneška konvencija iz leta 1964, zavračajo rekonstrukcijo kot ponaredek, falsifi- kacijo originala. Ko uničujemo lastno kulturno dedi- ščino se ne moremo zanašati na to, da jo bomo nekoč obnovili. bile tako radikalne, kot so jih opisovali njihovi zago- vorniki, na primer Avgust Černigoj: »Oni, ki odklanjajo tovrstne estetične vrednote, se lahko smatrajo za tu- berkolozno-sifilitične veteranske duhovnike.«1 Zgolj delno so sledile Le Corbusierovemu receptu novega sloga. Večinoma so bile še vedno klasično zasnovane, krasili pa so jih določeni za funkcionalizem značilni elementi: ravna streha, zaobljeni hišni vogali in klasič- na okna s poudarjenimi horizontalami. Prav poudarja- nje horizontal je bila verjetno največja značilnost nove arhitekture pri nas. O tem v že omenjeni knjigi Stanovanje beremo: »Na lahno valovit železniški na- sip gledamo iz vlaka brez napora, gledanje na mimo dreveče telegrafske droge pa je jako utrudljivo. To je razumljivo, zakaj počasno delovanje naših čutnih or- ganov, ki zahtevajo nekaj časa za zaznavanje teles, ne prenese hitre menjave slik. Očesno mišičevje, ki je zaradi prenaglih sprememb razdraženo, izziva ostale čute, in od tod prihaja nelagodje, ki ga v takih slučajih običajno opažamo. Popolnoma enak pojav se dogodi pri pogledu v sobo, ki je navpično razdeljena. Ako ho- čemo pogledati kakršenkoli prostor, moramo premi- kati glavo na vse strani neovirano. Pogled je neoviran v sobah, katerih stene so enobarvne ali pa vodoravno razdeljene. Ako pa srečamo navpično črto ali navpič- no telo, se nam oko ustavi, zakaj prisiljeno je gledati v nasprotno, oziroma navpično smer. Utrujenost očesa postane tem večja, čim manjši je prostor, čim manjša je razdalja med očesom in steno.«2 Funkcionalistična arhitektura je imela svoje slabosti. Te so izvirale iz uporabe novih oblikovnih rešitev, ki zaradi nepreizkušenosti niso delovale. Ravne strehe so puščale, tanke enojne okenske zasteklitve so ustvarjale kondenz, fasade brez strešnih napuščev so hitreje propadale ipd. Priseganje na minimalne stan- darde eksistenčnega minimuma se je zrcalilo v preoz- kih hodnikih in premajhnih površinah sanitarij, kuhinj in ostalih prostorov. Takšne stavbe so se zelo težko prilagajale sodobnejšim časom. Frankfurtska kuhinja, ki jo je arhitektka Margarete Schüte-Lihotzky zasno- vala leta 1926 kot predhodnico današnjih laboratorij- skih kuhinj, ni imela prostora za hladilnik in pomivalni stroj. Hodniki in sanitarije so bili ne le premajhni za današnje potrebe, ampak tudi neustrezni današnjim predpisom. Tako lahko celo trdimo, da je funkcionali- zem med vsemi arhitekturnimi slogi najbolj nefunkci- onalen. Poleg tega so bile stavbe zasnovane v nepra- vilni kompoziciji stavbnih volumnov. Če za dobro arhi- tekturo velja, da je dobra, ko ni mogoče ničesar več dodati ali odvzeti, tu ni bilo ovir, da se ne bi terase ali balkona zazidalo ali kjerkoli dodalo kak prizidek. So- dobni predpisi zahtevajo dosti boljšo izolacijo, vendar zunanje oblaganje fasade in vgradnja večslojnih oken spremenita nekdanje elegantne proporce teh stavb. Zaradi tega je zelo težko ohranjati funkcionalistično arhitekturo v prvotnem stanju in namenu. Ponekod so sprejeli pravilo, da se v primeru naselja stanovanja posodobijo, eno pa ohrani v prvotnem stanju, kot mu- zej. Takšen pristop lahko vidimo v Pessacu pri Bordea- uxu (Le Corbusier, 1926–30), v naselju Kiefhoek pri Rotterdamu (J. J. P. Oud 1925–30), v naselju Weissen- hof v Stutgartu (muzej je v stavbi Le Corbusiera, 1927) in drugod, medtem ko so pomembne vile, kot so Vila Savoye ali Tugendhat skrbno celostno obnovljene in spremenjene v muzej. Pri nas vile iz tega obdobja del- 1 Naš glas, Trst, št. 5-7., september 1926. Str. 120. 2 Mesar, J. in Spinčič, I. (1931). Stanovanje. Ljubljana: Jugoslo- vanska knjigarna. Str. 11. 7 8 Sl. 7: Feri Novak – Hiša Šerbec, tlorisi. Sl. 8: Feri Novak – Hiša Šerbec, kompozicija ulične fasade.