PRESAJENA ŠMARNICA Coln njenega življenja se je bližal varnemu pri-stanišču. Vedno počasneje je plul, in lahen vetrič je pihal sem po zelenomodrem morju; z njim so se igrali morski valčki in vrtinci, bratsko so ga poljubljali s svojim pluskanjem . . . Ob njeni postclji so bili zbrani brat, sestrici, starši in dedek. Pričakovali so ¦ blede, koščene žene, ki ne prizanese nikomur. Roza, Ijuba Rozika je bila na smrtni postelji — že so ji svetiii! . . . Da je moralo vendar to tako brzo priti! Saj je bila Roza še pred kratkim zdrava kot riba v vodi in veselila se je življenja kot ptica pod nebom, ki visoko poleti v zlatem jutru Desetletna deklica je bila Roza. V šolo je redno pohajala in se pridno učila. Vsi so je bili veseli: starši, gospod učitelj in katehet. Kako se je mamica veselila njenega lepega vedenja v cerkvi; matere so jo stavile v zgled svojim otročičem. V nedefjo popoldne je bifo po litanijah. Roza je prosila mater, naj ji dovoli, da gre v gozd trgat šmarnic, da olepša Marijin oltarček pri kapelici, ki je bila vzi-dana v hišo. Mati jo je z veseljem pustila v družbi pridnih tovarišic. Veselo so šle deklice v gozd prepevaje Mariji v čast drobne pesmi, ki so se jih naučile v Šoli. Kako prijetno jim je bilo tu v zelenem gaju, ki hrani v sebi neizmerne zaklade veselja, zadovoljstva! Deklice so se radovale nad ubranimi strunami umetnika slavca, kosa ter drugih ptičev pevcev; rado-vale so se pisanih metuljev, ki so letali nad zelenečimi tratami . . . Dospele so do šmarnic, globoko v gaju. Brale so dokaj časa skupaj, potern so se pa razkro-pile kakor ovčarjeva čreda na redilni paši. Roza je zašla med skalovje. lzpodtaknila se je, . in preden se je dobro zavedela, je ležala v nizkcm ~ prepadu na skalini. Zlomila si je nogo. Milo je zajo- kala in klicala na pomoč. Moči so ji oslabele, njene oči je pokrila gosta tema, onesvestila se je. Šmarnice je držala v desnici, iz katere ji je curljala rdeča kri Sl 92 IS po belem apnencu, nogi sta ji viseli raz skalo, ostalt život pa je bil na nji. Deklice so le s trudom našle med skalami svojo lovarišico. Vcdele so, da v bližini izvira izpod visoke skale med grmovjem bister vrelec. Hitelo jih je bilo nekaj tja in prineslo v ustih čisie vodice, s katero so močile nezavestno Rozo. Druge so letele proti domu. Po gozdu je ravno tedaj stopal s svojim zvestim psom ter puško čez ramo gozdni čuvaj Anton, v ze-leni obleki in ravnotakem klobuku, za katerega trakom je ponosno štrlelo sokolovo pero. Ustrelil je bil plaš-nega zajca ter ga vrgel čez ramo in ubral pot po ozki stezi dalje. Srečale so ga deklice in mu povedale, kaj se je pripetiTo. Hitel je z njimi k Rozi, ki se je bila v tem zavedela in hotela vzdigniti svoje ude. Ali ni ji bilo mogoče. Jela je jokati, in so jokale tudi njene tovari-šice. Na šmarnice so bile čfsto pozabile, pustile so jih na tleh, na rnrzlih skalah. Anton vrže zajca na tla, Rozi zaveže rano na roki ter jo vzame v naročaj in jo nese nalahko, kot mati svoje enoletno'dete, skozi zeleni gaj, od katerega se je poslavljalo solnce ter trepetalo v žarkih na listih stoletnih orjakov hrastov. Roza je bila zopet ob zavest. Glava ji je slonela na čuvajevi rami, dolgi črni kiti sta ji padali po njegovih plečih. Za Antonom je stopal pes in Roz'tie tovarišice, vcdno še prestrašene. Ena izmed njih je nesla ustreljenega zajca, od katerega je kapala kri ter puščala sied na zeleni travi. Rozo je prinesel čuvaj Anton domov njenim staršem. Kakšen strah jih je prevzel! Kakor deroč hudournik popJavi rodovifna polja (er nosi slehernemu kmetu strah in žalost, tako je zadel ta udarec nesrečno mater in ubogega očeta. Deli so jo v posteljo ter ji sprali rane in jih obvezali. Iz roke so ji vzeli šmarnice ter jih postavili v kapelico Materi božji v čast. Poklicali so zdravnika. Uravnal ji je zlomljeno nogo ter zavezal rane. Obctal je, da bo še ozdravela; toda slabšalo se ji je boljinbolj. Torej pošljejo tudi po duhovnika, kakor si je sama želela, da bi jo vsaj iz- Si 93 JS povedali, če že ne bo učakala za to leto ji odločene sreče — prvega svetega obhajila. Duhovnik ustrežejo tudi tej želji blage Rozike in ji podele ludi sveto Po-potnico Ganljivo je bilo to svelo opravilo v preprosli sobici — prvo in zadnje obhajilo I Mali sestrici sta se žalostni stisnili k materi, oče je klečal pri vznožju, poleg njega stari dcd, pri vzglavju bratec. Njih mo-litev je kipela proti nebu, in angeli so jo nosili pred prestol Najvišjega; oči so se jim topile v solzah Odslej je biia Rozika vsa utolažena. Videio se ji je sicer, da veliko trpi, toda nobene pritožbe ni iz njenih ust; le rahli vzdihljaji se slišijo zdajpazdaj. Njene oči se zaupno, veselo vpirajo na razpelo in na sliko Matere božje. Čimdalje bolj pojemljejo njene šibke moči. Ihteča mati ji poda prižgano svečo s svetih Višarij v roko. Še nekaj globokih vzdihljajev in blaga Rozika se je preselila v večnost. lskala je šmarnic, da bi jih podarila svoji ne-beški Kraljici; a zdaj je Marija sama utrgala njo — belo šmarnico in jo presadila v svoj rajski vrt. Ivo