Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru.  (Koncc.) »Orla je zadel, — bil je sijajen strel — in jaz se moram vdati -—.« »— in neham pesmi kcvati!« je pridjal Anglež. »Čemu verzi in besedičenje —^! Rad bi bil zvedel, ali znata streljati ali ne, druga niči Sedita in dajmo se pogoditi! Torej v San Francisco me bodeta spremljala! Plačam! Sprejmeta?« Mali in dolgi sta se spogledala, si prikimala in oba hkrati odgovorila z veselim da. >Well —!« je rekel Anglež. »In koliko zahtevata?« Grbasti je v zadregi gledal dolgina. In ker dolginpesnik ni nič rekel, se je mali počehljal za ušesom in dejal: »Hrn —! Da —! Plača —! Lepa beseda —! Ampak koliko —? Veste, v zadrego ste naju nagnali s svojo ponudbo! Nikdar še nisva nikomur služila —. Torej takole za scouta — stezosledca — bi naju vzeli?« »Yes!« »Da! Ampak tak stezosledec se navadno ne da plačati —.« »Razumem! Preponosna sta in vajin ponos mi je všeč! Takole vama ponudim -—. Za vsak doživlja; plačam petdeset dolarjev. Sta zadovoijna?« »Sir, če plačate vsak doživljaj s petdesetimi dolarji, bova v kraikem najbogatejša človeka na zapadu, vi pa bodete segli po foeraški palici! Kajti doživIjajev tod ne manjka! Doživeli bomo marsikaj, — ali pa bomo tiste doživljaje tudi preživeli, tega ne vem. Midva se jih ne bova ustrašila, za takega tujca je pa bolje, da se doživljajem na zapadu izognel« »Pshaw —! Doživljajev si želim, razumete! Pa slavne westmane in lovce bi rad videli Prejle ste iraenovali nekatere take ljudi, Winnetoua, Old Firehanda iti Old Shatterhanda. Cul sem o niih —. Weil —! Za vsakega izmed njili vam plačam sto dolarjev, če mi ga pokažete!« »Sto dolarjev za vsakega weslmana —? Aii imate toliko denarja, mylord, da mislite doživljaje in westmane tako drago plačevati?« »Imarn, kolikor potrebujem sproti. Velja?« »Velja! Ampak kedaj pa misiite plačati? Kar sproti? Saj menda r.e nosite kar cclo preraoženje v žcpu —?« »Denar dobita v San Franciscu.« »Dobro!« Podali so si roke. In spet je segel Angiež za hrbet, porinil debelo lorbo pred sebe, jo odprl in izvlekel zvezek. Vzel je v roko svinčnik, ju pogledoval ia risal ir jima črez nekaj minut pokaazl zvezek. Na cni slrani je bila narisana glava grbca, na drugi pa dolginapesnika. »In pod tile glavi,« je razlagal lord, »vama bom zapisoval v dobro, kar si zaslužita. Če se mi pripeti nesreča, vzemita zvezek s seboj v San Francisco pa Ła pokažita v banki, ki vama jo napišetu tule na prvi sirani. Takoj in brez odloga vaju izplačajo.« »Sijajr.a uredba, mylordU je bvalii Humplv Bill. Behold, stric —! Poglej si najini mrhi!« Njuna konja sta sirigla z ušesi in nemirno sukaia glavi. »Nekdo je v bližini —!« je tiše pravil erbavi. »Naša rolling prerija je novarna! Če sediš kje na višini, te vidi sovražnik, čc čepiš v dolinici, pa ga ne vidiš —. Stopil bom gori pa pogledal. Ti, stric, pa ostani pri konjih!« Vstal je. »Z vami bom stopil!« je dejal Anijlež in tudi vstal. Mali ga jc pomilovalno pogledal »Čujte, rajši ostanite, sir! Pokvarili bi mi pečenko!« »Psh.vv —! Lord Castlepool ničasar ne pokvari!« »Hm —! No, — pa pojdite! Saj vam ne morem braniti, bi me menda tudi ne ubogali —.« Stopila sta po pobočju. Pod vrhom sta legla in se previdno plazila dalje. Anglež je lezel poleg grbavca, občudovaje ga je gledal mali. »Hm —! Niti slabo ni za začetek —! Tudi sam ne znam bolje!« Prilczla sta na vrh, obležala in se razgledovala. »Ali vidite tamle na sosednji višini tistega človeka, lord?« je vprašal Humply. »Yes! Indijanec je, kajne?« »Da! Dobre oči imate! Če bi —. Škoda —! Takle daljnogled je lepa iznajdba, lc imeti ga mora človek —.« je pravil in pogledal lorda. »Well —! Pojdem po njega.« »Da! Prinesite ga, da si poglcdava rdečkarjev obraz.« Spustil se je v dolino. Grbavi westman pa je opazoval Indijanca, »Sovražnika pričakuie —,« je godel sam pri sebi. »Od vzhoda —. Sicer bi se ne skrival —.« Lorda jc prinesel daljnogled, ga izvlekel iz tuija\ c in ga dal malemu. Naravnal je steklo, pogledal, jadrno odložil dalinogled, skočil na noge, vzravnal, kar se je dalo, svoje drobno postavico, djal dlani na usta in zaklical, da je odmevalo po preriji: »Menaka šeha — Menaka šeha —! Naj pride moj brat k svojemu belemu prijatelju!« Indijanec \z šinil okoli, kot da je treščilo poleg njega, pogledai pa se spustil po pobočju in izginil v dolinici. Humpiy Biil je spet sedel. »Mylord,« je dejal, »pripravite se! Prvih petdeset dolarjev bodete nama zapisali na tekoči račun!« »Doživljaj —?« »Verjetno!« »S tistim rdečkarjem?« »Z njim nc. Pač pa z njegovimi sovražniki.« »Sovražniki so za njim?« »Gotovo. Sicer bi nc prežal in se ne skrival.« »Kdo je listi rdečkar? Vaš prijatelj?« »Da. Poglavar je celo.« »Katerega rodu?« »Rodu Osagov, ki jih pa vi seveda ne poznate niti po imenu ne! Izvrsten dečko! Kadila sva z njim pipo miru in pobratimstva, stric Gunstick namreč in jaz. V nevarnosti je najbrž, pomagati mu morava!« »Well —! Pipa miru —! Rdeči brat —! Plačam petdeset dplarjev, če smera kaditi tudi jaz pipo miru 7 njim!« Humply Bill je odkimaval. »Take reči se ne dajo plačati! Zaslužiti si morz,t* tako odlikovanje! Dobro solnce ne mara dolarjev!« >.Well —! Si bom zasiužil! Upajnio, da pride kar moč rnnogo sovražnikov za njim!« »Nikar ne Idičite vrag"a! Take želje so nevarne, le prcrade se vam uresničijo! Stopiva v dolino! Stric bo gledal —! Čudil se bo, pa tudi vesel bo poglavarja. Dobri prijatclji srao si.« »Kako mu je imc, ste rekli?« »V jeziku Osagov mu pravijo Mcnaka šeha, Dobro solnce ali pa tudi Veliko solnce. Pogumen, izkušen boievnik je. »Sovraži bele?« »Ne. V prijateljstvu živi z njimi, čeprav spadajo Osagi k plemenu Dakola-Siouxov, ki se še niso sprijaznili z vzhodom. Pa o tcm seveda vi ničesar ne razumete!« Stric Gunstick je stal poleg konj šlorasto in okorno, s široko razprtimi rokami, prav kot da ie na giedališkem odru. Čul je pogovor in se pripravil, da dostojanstveno sprejine rdečega prijatelja. Konji so zahrzkali in poglavar je zavil okoli griča.