Zgodovinsko društvo Ormož
Zgodovinski zapisi
Letnik V (2008)	issn 1581-9140
Zgodovinsko društvo Ormož
Št. 1
Zgodovinski zapisi
Letnik V (2008)	issn 1581-9140	St. 1
Zgodovinski zapisi
Izdalo: Zgodovinsko društvo Ormož Zanj: Predsednik Anton Luskovič
Glavna in odgovorna urednica: Zdenka Kresnik
Uredniški odbor: Zdenka Kresnik Anton Luskovič Nevenka Korpič Franc Krnjak
Lektoriranje: Nadica Granduč
Grafično oblikovanje in priprava za tisk: Zvonko Kustec
Tisk: Roko internacional, Veščica 45/a, Murska Sobota
Naklada: 300 izvodov
Izdajo Zgodovinskih zapisov so omogočili: Občina Ormož, donatorji in sponzorji.
Ormož, december 2008
Za vsebino člankov so odgovorni avtorji.
Sonja Posavec Nevenka Korpič Brane Lamut Franc Zemljič Maja Botolin Vaupotič Ivan Kukovec Franc Krnjak Martina Polič, Barbara Kirič Rajko Topolovec Ciril Vnuk Peter Luknjar
KAZALO
UVODNE BESEDE......................................................................................................................................................................................8
Sonja Posavec
PRVIH DESET LET GIMNAZIJE ORMOŽ............................................................................................................................................5
Nevenka Korpič
»FUMI PA TUDI VZIMI ROŽE CVETEJO«.........................................................................................................................................18
Brane Lamut
OB RAZSTAVI: KAMEN V DAVNINI. KAMNINE, FOSILI, KAMNITA ORODJA.......................................................................24
Mag. Franc Zemljič
ALI SE ŽELEZNICA ZA PRLEKIJO IN PREKMURJE ZAČNE ŠELE NA PRAGERSKEM!?....................................................32
Maja Botolin Vaupotič
FRANC ZGONC - DOMOLJUB, KI JE Z LJUBEZNIJO DO BLIŽNJEGA POMAGAL MNOGIM.............................................43
Ivan Kukovec
KAJ VSE LAHKO DOŽIVI PRLEK, ČE GRE V SVET.......................................................................................................................46
Franc Krnjak
»DOSJE MARČEC«..................................................................................................................................................................................52
Martina Polič in Barbara Kirič
PO SLEDEH DR. OTMARJA MAJERIČA............................................................................................................................................65
Rajko Topolovec
DRUŠTVA KMETSKIH FANTOV IN DEKLET IN TOVARIŠ JOŽKO TOMAŽIČ ZA AFIRMACIJO
IN NAPREDEK NAŠIH VASI.................................................................................................................................................................79
Ciril Vnuk
SKORAJ POZABLJENI DROBIŽ MINULIH DNI...............................................................................................................................96
Peter Luknjar
STARA ZEMLJIŠKA KNJIGA KOT VIR RODOSLOVNIH INFORMACIJ..................................................................................106
UVODNE BESEDE
Iz pozabe časa lahko iztrgamo le objavljene interpretacije in analize znanih zgodovinskih dejstev ter zapisane osebne spomine in doživetja posameznikov. Le tako jih lahko ohranimo za prihodnje generacije, ki bodo s poznavanjem preteklih dogodkov lažje razumele aktualne procese svojega obdobja.
Zato si je Zgodovinsko društvo Ormož, sicer delujoče od leta 1997, v okviru svojega založniškega delovnega programa leta 2003, zadalo nalogo periodičnega izdajanja lastne publikacije z naslovom Zgodovinski zapisi vsaj enkrat letno. Doslej smo v času štirih let v njej objavili že 65 prispevkov s področja arheologije, etnologije, umetnostne zgodovine in zgodovine - vse z namenom razširitve našega kulturnega obzorja in vedenja o ljudeh in dogodkih, ki so zaznamovali vsakdanjik širšega ormoškega območja v bolj ali manj časovno oddaljeni preteklosti.
Tokrat izdajamo peto številko z enajstimi (vsebinsko in slikovno bogatimi) prispevki. Med nas prihaja v letu, ko po vsej Sloveniji proslavljamo 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, na lokalni ravni pa praznuje desetletnico obstoja naša pomembna izobraževalna ustanova - Gimnazija Ormož.
Njena ustanovitev v letu 1998 je bila izrednega pomena za mesto in njegovo okolico, saj sta dobila prvo srednjo šolo in dijake, ki znanje pridobivajo v domačem kraju in nato njegovo ime odnesejo v svet. Zato letošnjo številko Zgodovinskih zapisov posvečamo temu jubileju ormoške gimnazije z željo, da bi še naprej kvalitetno izobraževala svoje dijake ter se aktivno vključevala v kulturne in razvojne projekte svojega kraja.
V Zgodovinskem društvu Ormož bomo tudi v prihodnje nadaljevali z aktivnostmi negovanja zgodovinskega spomina na morda malo pozabljene posameznike in dogodke iz bogate preteklosti ormoškega območja, pri čemer bomo še naprej veliko pozornosti posvečali naši založniški dejavnosti. Že v naslednjem letu tako načrtujemo (poleg redne številke Zgodovinskih zapisov) še posebno izdajo strokovnih prispevkov ob praznovanju 140-letnice tabora v Ormožu. Na njem so namreč že naši dedje 8. avgusta 1869 dokazali, da se zavedajo svojih slovenskih korenin in so se za pravice slovenskega naroda pripravljeni boriti, saj nočejo »biti več podlaga tujčevi peti« - zato se spodobi, da jim posvetimo posebno publikacijo.
Zdenka Kresnik, prof., urednica
UDK 373.54(497.40rmož)"1998/2008"
Sonja Posavec*
PRVIH DESET LET GIMNAZIJE ORMOŽ
Prispevek je posvečen 10-letnici Gimnazije Ormož. Popelje nas skozi dogajanje na tej za Ormož tako pomembni izobraževalni ustanovi ter nam predstavi uspehe njenih dijakov in njihovo vključevanje v širše družbeno okolje.
Uvod
»Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom.« Lao Ce
Gimnazija Ormož je v desetih letih svojega obstoja vsako šolsko leto začela z enim samim korakom in jih vsako šolsko leto naredila veliko, vsako leto je bilo tisoč milj dolgo potovanje in vendar izjemno kratko, dolgo le dvanajst mesecev.
Pred šolskim letom 1998/1999
Že oktobra 1996, ob odprtju športne dvorane v Ormožu, je takratni župan v svojem nagovoru predstavil idejo o ustanovitvi gimnazije v Ormožu. Spomladi 1997. leta so se začele prve aktivnosti s pripravo ustreznih elaboratov kot strokovnih podlag za pogajanja. Temelje Gimnazije Ormož sta postavila dva moža, ki sta s svojo strokovnostjo, prodornostjo in z vztrajnostjo delovala zanjo že dve leti pred njeno ustanovitvijo. Brez njiju Gimnazije Ormož še danes zelo verjetno ne bi bilo. To sta takratni župan Občine Ormož Vili Trofenik in ravnatelj Osnovne šole Ormož mag. Bojan Burgar. Pot do ustanovitve Gimnazije Ormož se danes zdi enostavna, vendar je bilo potrebnega veliko prepričevanja na različnih ravneh, veliko pogajanj, tako političnih kot strokovnih.
Prvi informativni dan je bil 14. februarja 1998, dan pred informativnimi dnevi po šolskem koledarju, v prostorih OŠ Ormož. V do zadnjega kotička polni jedilnici v OŠ je prisotne pozdravil in popeljal skozi program gimnazije ravnatelj OŠ mag. Bojan Burgar. Ob pestrem kulturnem programu je bilo čutiti v zraku pričakovanje, ponos, vznesenost. Vpis prve generacije ormoških gimnazijcev je vodila svetovalna delavka OŠ Ormož ga. Majda Podplatnik Kurpes. Prvi vpis je bil ravno dovolj velik za dva oddelka prve generacije dijakov v Ormožu.
* Sonja Posavec, prof. matematike in nekdanja ravnateljica, Gimnazija Ormož, Hardek 5, 2270 Ormož.
1998/1999
Dogovor o ustanovitvi Gimnazije Ormož sta dne 24. junija 1998 podpisali Republika Slovenija -Ministrstvo za šolstvo in šport, ki ga je zastopal minister dr. Slavko Gaber, in Občina Ormož, ki jo je zastopal župan Vili Trofenik. Občina Ormož se je zavezala, da bo zagotovila ustrezno kadrovsko strukturo učiteljev in laborantov in da bo v letih 1998 do 2000 zagotavljala zagonska sredstva za začetek delovanja gimnazije. Pogoj za ustanovitev je bil, da je do 20. marca 1998 prijavljenih vsaj 50 učencev za vpis v splošni gimnazijski program, v naslednjih dveh letih pa naj se pripravi vse za začetek gradnje prve srednje šole v Ormožu.
Pogodbo o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževal-nega zavoda Gimnazija Ormož je sprejela Vlada Republike Slovenije 9. julija istega leta. Za vršilko dolžnosti ravnatelja je bila imenovana gospa Marjana Surič, profesorica nemščine, ki je bila zadolžena, da opravi vse potrebno za začetek dela šole, za konstituiranje organov šole, za vpis šole v sodni register in za vpis prve generacije dijakov.
31. avgusta 1998 je bila v Domu kulture v Ormožu svečana prireditev ob začetku dela Gimnazije Ormož, na kateri je bil predstavljen prvi učiteljski zbor Gimnazije Ormož. Slavnostna govornika sta bila župan Občine Ormož Vili Trofenik in državni sekretar Ministrstva za šolstvo in šport Alojz Pluško. V Domu kulture v Ormožu se je ob tej priložnosti zbralo okoli 350 občanov, staršev prihodnjih dijakov in seveda prihodnjih dijakov.
1. septembra 1998 je prestopilo prag Gimnazije Ormož prvih 64 ormoških gimnazijcev, 58 iz občine Ormož, 5 dijakov iz občine Gorišnica in 1 dijak iz občine Markovci. Prvi razredničarki sta postali profesorici Blanka Erhartič in Karmen Plavec. Prvo leto je poučevalo na šoli 12 učiteljev, zaposlitev za polni delovni čas so imeli le trije učitelji, tajnica in računovodkinja, ostali so bili zaposleni drugje in so dopolnjevali svoje obveze na Gimnaziji Ormož ali so delali pogodbeno. Pouk je potekal v dopoldanskem času v objemu prostorov, ki jih je gimnaziji prijazno odstopila OŠ Ormož, v starem delu osnovne šole, Občina Ormož pa je dijakom subvencionirala prevoz v šolo.
4. novembra 1998 je bil prvi roditeljski sestanek. 16. marca 1999 je bila prva seja Sveta šole, ki so ga sestavljali Irena Kumer, predstavnica ustanovitelja, Boris Skok, predstavnik soustanovitelja, predstavniki zaposlenih Jože Foltin, Karmen Plavec, Blanka Erhartič, Majda Podplatnik-Kurpes in Klavdija Zorjan-Škorjanec, predstavnici staršev Tatjana Majdič in Marjeta Meško in predstavnika dijakov Tomaž Kosec in David Sok. Za predsednico Sveta šole je bila izvoljena Karmen Plavec.
Najpomembnejša sta vsekakor bila kvaliteten pouk in čim boljše znanje dijakov. Že prvo leto obstoja pa so začele na šoli delovati prve interesne dejavnosti, literarno-recitacijski krožek in športne dejavnosti. Gimnazijci so pod vodstvom mentorjev pripravili slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku, kratek kulturni program ob informativnem dnevu in priložnostni program ob koncu šolskega leta. Ob začetku počitnic je skupina dijakinj in dijakov sodelovala na mladinskem arheološkoraziskovalnem taboru Hajndl 1999. Dijake pa so se tudi pomerili na tekmovanjih pri slovenščini, fiziki, angleščini in angleški bralni znački.
Dijakinja Karmen Vizjak je dosegla srebrno Cankarjevo priznanje, kar je bil prvi večji uspeh dijakov Gimnazije Ormož v slovenskem merilu.
Slika 1: Častitljivo poslopje stare šole na Hardeku 5, kjer so se poti in prostori gimnazijcev in osnovnošolcev prepletale, »vendar sta strpnost in razumevanje vseh prispevala k dobremu počutju vseh otrok in učiteljev na obeh šolah«, je v šolski kroniki zapisala ravnateljica Marjana Surič.
1999/2000
Gimnazija Ormož je vpisala drugo generacijo - 53 dijakov. Skupaj je šolo obiskovalo 119 dijakov, od tega 88 vozačev.
V članku »Tudi gimnazijci so naši« in pod naslovom »Osnovnošolci odstopajo čedalje več prostora gimnazijcem«, ki je bil objavljen v Večeru, 24. septembra 1999, je novinar Jože Rakuša zapisal: »Kljub
nekaj 'kroničnim' skeptikom in dvomljivcem v uspeh 'županovega projekta' gimnazijo v Ormožu v tem šolskem letu obiskuje že druga generacija dijakov.«
Gimnazija Ormož je bila to leto gostiteljica srečanja gimnazij Ptuj, Ljutomer in Ormož. Pod okriljem Fundacije dr. Antona Trstenjaka in tradicionalnega srečanja Prlekov je pripravila ustvarjalne delavnice za likovno, glasbeno in plesno ustvarjalnost, v katerih je svojo ustvarjalnost preskušalo po dvajset udeležencev vsake od prleških gimnazij. Gimnazija Ormož je bila prvič nosilka občinske proslave ob dnevu reformacije, v začetku oktobra in ponovno junija je organizirala bolšji sejem v Ormožu.
V	tem šolskem letu so dijaki prvič v okviru obveznih izbirnih vsebin pokukali preko meja Slovenije. Drugi letniki so potovali v München, kjer so si ogledali tehnični muzej, olimpijski stadion in druge mestne znamenitosti. Šest dijakinj, ki so v tem šolskem letu obiskovale fakultativni pouk francoščine, pa je spomladi odpotovalo za pet dni v Pariz. V drugem letu obstoja sta na vseslovenskem tekmovanju iz materinščine dosegli dijakinji Karmen Vizjak in Nataša Pajek srebrni Cankarjevi priznanji. Javnosti so se predstavili tudi učitelji. Aprila 2000 je bila postavljena v centru Renault razstava likovnih del likovnega pedagoga in slikarja Jožeta Foltina, junija pa je profesorica Blanka Erhartič predstavila svoj pesniški prvenec Prosti pad.
2000/2001
To šolsko leto se je na Gimnazijo Ormož vpisalo 61 novincev, skupaj pa 173 dijakov, od tega 115 vozačev. Na šoli je poučevalo 20 učiteljev. Pouk je potekal še vedno v prostorih OŠ Ormož.
Najpomembnejši dan v tem šolskem letu je bil 20. oktober 2000. Postavljen je bil temeljni kamen za novo gimnazijsko zgradbo, ki so ga svečano položili državni sekretar za investicije v šolstvu Matevž Vrčko, župan Občine Ormož Vili Trofenik in predstavniki izvajalcev.
Že marca 2000 je bil na podlagi javnega razpisa za opravljanje storitev svetovalnega inženiringa pri izvedbi investicije novogradnje Gimnazije Ormož izbran Proplus, d. o. o., iz Maribora, za izdelavo projektne dokumentacije pa Inženiring IBT, d. d., iz Ljubljane. Novembra 2000 je začela rasti današnja zgradba Gimnazije Ormož. Hkrati z rastjo gimnazijske stavbe so potekale nabave najnujnejših učil in učnih pripomočkov. Temeljna skrb je bila, tako kot vsako leto, kvalitetno izvajanje pouka, s poudarkom na pripravi učiteljev in dijakov na maturo.
V	sodelovanju z osnovnimi šolami so potekale predstavitve gimnazije osmošolcem in njihovim staršem po vseh šolah v občini Ormož. V okviru
obveznih izbirnih vsebin je bilo dijakom prvič ponujeno v sodelovanju s Centrom za socialno delo Ormož, Vzgojno-varstvenim centrom Ormož in OŠ Stanka Vraza Ormož opravljanje socialnega dela v teh ustanovah. Dijaki drugih letnikov so se vključili v socialno delo v varstveno-delovnem centru, v delo z otroki s posebnimi potrebami v razvojni skupini otrok v vrtcu in v OŠ Stanka Vraza, v pomoč pri delu z otroki na domu ali pa v delavnice Ne uči me, pusti me, da se učim in opravili okoli 700 ur dela na tem področju. Za tretje letnike sta bila organizirana tečaj prve pomoči in delavnica o bančniškem poslovanju v sodelovanju z NLB. Konec januarja je bil na šoli organiziran dan odprtih vrat, sodelovali so strokovnjaki z različnih področij. Dijaki so se lahko vključili v delavnice in predavanja o nevarnosti drog, alkoholizma, težavah v odraščanju, literarni pomenek s pisateljico Majo Novak, v likovno, glasbeno in predstavitveno delavnico tae bo. Obiskovalci so se lahko gibali med posameznimi delavnicami. Srečanje prleških gimnazij je to leto potekalo na Ptuju. Dijakinja Polona Korpar se je oktobra 2000 na povabilo Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer pridružila sodelovanju v mednarodnem projektu Model evropskega parlamenta Avstrije na Dunaju. Poleg 96,5% šolskega uspeha in 14 odličnjakov je šola dosegla tudi to šolsko leto pomembne rezultate na tekmovanjih, dve srebrni Cankarjevi priznanji sta ponovno osvojili Karmen Vizjak in Nataša Pajek, srebrno priznanje na tekmovanju iz nemščine pa si je prislužil tudi dijak Niko Majcenovič. To šolsko leto so dijaki prvič tekmovali tudi na šolskem in regijskem tekmovanju iz znanja matematike.
Januarja 2001 je začel na šoli delovati tudi sindikat zavoda, ki je ob ustanovitvi štel 11 članov.
2001/2002
Ob začetku novega šolskega leta so bili vsi pogledi uprti proti novi stavbi, ki je zrasla ob OŠ Ormož. 3. septembra 2001 je začela obiskovati pouk tudi četrta generacija - 62 gimnazijcev, skupaj z ostalimi 169 dijaki in 21 učitelji še vedno v objemu stare hardeške kraljice, kjer je gimnazija z vsemi osmimi oddelki ob strpnosti učencev osnovne šole, gimnazijcev, obeh učiteljskih kolektivov in precejšnji prostorski stiski delovala do začetka novembra 2001. 12. novembra 2001 je bil tisti veliki dan, ko so se vsi dijaki in učitelji prvič zbrali v avli nove šole in ob slovesnih besedah župana Občine Ormož Vilija Trofenika občudovali novo pridobitev in globoko zadihali v novih svetlih prostorih. Spominjam se, da smo se učitelji zbrali v novi veliki zbornici in si vsi izbrali svoje prostore na isti strani sicer velikega omizja, kot smo bili navajeni ob bivanju v prostorih, ki so nas prijazno gostili več kot tri leta.
Slika 2: Nova šola je velika pridobitev za Ormož.
Pridobitev je bila velika, obsegala je deset učilnic, prostor za vaje iz naravoslovja, kabinete za učitelje, veliko knjižnico, jedilnico z razdelilno kuhinjo in ostale spremljevalne prostore, kar je predstavljalo prvo fazo izgradnje novega objekta. Opremljenost prostorov se je dopolnjevala še vse šolsko leto. Gimnazija je z lastnimi sredstvi dokupila najnujnejša učila, MŠŠ pa je opremilo računalniško učilnico s 16 računalniki in s priključkom na svetovni splet. Za ureditev knjižnice in nakup knjižničnega gradiva je bilo pridobljenih 1.000.000,00 SIT sponzorskih sredstev od Telekoma in 150.000,00 SIT od Tovarne sladkorja Ormož. V tem šolskem letu je gimnazija zaposlila tudi dve čistilki in hišnika.
Uradno odprtje gimnazijskih prostorov je bilo 14. junija 2002. Svečanega odprtja so se udeležili ministrica Ministrstva za šolstvo, znanost in šport dr. Lucija Čok, državni sekretar za investicije pri Ministrstvu Herman Tomažič, Rudi Moge iz Odbora za kulturo, šolstvo, mladino, znanost in šport pri vladi RS, župan Občine Ormož Vili Trofenik in ostali gostje.
Slika 3: 14. julija 2002je bilo slavnostno odprtje Gimnazije Ormož.
Solsko leto 2001/2002 pa je pomembno tudi zato, ker so to leto opravljali maturo prvi ormoški gimnazijci. Začetek slovesa prve generacije je bil prvi maturantski ples Gimnazije Ormož, ki je bil v začetku februarja 2002 v Kidričevem. Prvi maturanti so postali elegantne dame in gospodiči in v svojem maturantskem programu odplesali maturi naproti.
Slika 4: Maturantski ples prvih maturantov Gimnazije Ormož.
Solsko leto je uspešno zaključilo 97,9% dijakov, 24 jih je doseglo odličen uspeh. Maturo je v junijskem roku uspešno opravilo 91,1% maturantov. Gimnazija Ormož se je okitila s svojo prvo zlato maturantko Karmen Vizjak. Maturante je jeseni sprejel župan Občine Ormož gospod Vili Trofenik.
Slika 5: Zlata maturantka Karmen Vizjak.
Sicer pa je bilo šolsko leto pestro, organiziranih je bilo veliko dejavnosti. Omeniti velja prvo druženje dijakov Gimnazije Ormož z dijaki Gimnazije Vič, veliko ur socialnega dela dijakov drugega letnika, skupno prireditev vseh udeležencev konec šolskega leta, sklop petnajstih popoldanskih delavnic s skupnim naslovom Zorimo skozi ustvarjalnost, ki so potekale na Gimnaziji Ormož od 19. novembra 2001 do 5.
februarja 2002 in so bile odprte za javnost, ob sodelovanju številnih zunanjih mentorjev in predavateljev. Delavnice so vabile z domiselnimi naslovi, npr. Kaj me lahko zasvoji, literarni delavnici Povabili smo besedo in Nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami..., jezikovne delavnice španščine Espanol sin fronteras, latinščine Non csolae sed vitae, italijanščine Una pizza? Si, grazie!, govorica gluhih in naglušnih v delavnici Svet govorice, prednovoletne delavnice izdelave novoletnih okraskov iz naravnih materialov Narava naravi okras . Prvim maturantom je bil namenjen tabor, na katerem so se v Centru obšolskih dejavnosti Strk v Spuhlji intenzivno pripravljali na maturo pri naravoslovnih predmetih in matematiki, in predstavitev študijskih programov Univerze v Mariboru in Ljubljani, v kateri je sodeloval Klub prleških študentov.
Seveda tudi sodelovanja na tekmovanjih niso izostala. Dijaki so tekmovali na šolskem tekmovanju iz angleščine, slovenščine, nemščine, fizike, matematike, za angleško bralno značko, na regijskem tekmovanju iz angleščine in matematike in na vseslovenskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje, državnem tekmovanju iz nemščine, biologije, angleščine in fizike.
2002/2003
V	novo šolsko leto se je v ponedeljek, 2. septembra 2002, podalo 232 dijakov, od tega kar 70 novincev, ki so bili razporejeni v dva številčno nadnormativna oddelka. Na šoli je poučevalo 22 učiteljev. V novembru se je kolektivu pridružila domačinka knjižničarka, januarja 2003 pa še Ormožanka, učiteljica informatike. Problem poučevanja psihologije je že vsa leta obstoja šole reševal učitelj Marijan Skvorc, sicer zaposlen v OS Velika Nedelja. Po odhodu ravnateljice Marjane Surič je bila imenovana 18. septembra 2002 za ravnateljico Sonja Posavec.
16. marca 2003 je potekel štiriletni mandat prvemu Svetu šole in 17. marca je bila prva seja Sveta šole v novi sestavi: Irena Kumer - predstavnica ustanovitelja, Slavko Kosi - predstavnik soustanovitelja, dva predstavnika dijakov - Mateja Podlesnik in Valentina Pšak, predstavnika staršev Viktor Ozmec in Romana Sumak in pet predstavnikov zaposlenih - Renata Bezjak, Nina Cerkvenik, Blanka Erhartič, Peter Luknjar in Karmen Plavec, ki je bila ponovno izvoljena za predsednico Sveta.
V	tem šolskem letu je bila predana svojemu namenu druga faza izgradnje gimnazijske zgradbe, telovadnica s spremljevalnimi prostori v izmeri 900 m2 in decembra še pokriti bazen, v katerem so tudi gimnazijci dobili termine za izvajanje športne vzgoje.
Šola je glede na velik vpis v tekočem šolskem letu pripravila vlogo in na Ministrstvu za šolstvo in šport dosegla razpis treh oddelkov prvega letnika, vendar je bilo konec junija v prvi letnik vpisanih 65 novincev in MŠŠ je omejilo vpis na dva oddelka prvih letnikov.
Tako kot prejšnje šolsko leto so dijaki drugih letnikov opravili okoli 850 ur prostovoljnega socialnega dela. Projekt se je končal s skupnim kulturno-zabavnim druženjem vseh udeležencev iz vseh sodelujočih ustanov. Poleg ostalih stalnih sodelujočih je del projekta potekal tudi v sodelovanju z na novo odprtim Centrom za starejše občane Ormož. Tudi v tem šolskem letu so potekali dnevi odprtih vrat v obliki devetih izobraževalnih delavnic pod skupnim naslovom Znanja ni nikoli dovolj. Projekt je bil uspešen, saj so mladi pridobili veliko novega znanja in informacij, delavnice pa so razgibale tudi dogajanje v kraju, saj so privabile veliko zunanjih obiskovalcev.
V tem šolskem letu se je začel projekt Raziskovanje in zbiranje prleških besed. Pod vodstvom mentoric Aleksandre Štih in Blanke Erhartič so dijaki poiskali starejše občane in navezali stike s tistimi, ki dobro poznajo prleško narečje. Projekt je popeljala na večletno pot raziskovanja s predavanjem o narečjih priznana slovenska dialektologinja dr. Zinka Zorko s Pedagoške fakultete Maribor.
Na Gimnaziji Ormož je bil v tem letu ustanovljen dekliški pevski zbor, prvo leto je v njem prepevalo 29 deklet pod vodstvom Alenke Šalamon. Že v prvem letu delovanja se je zbor večkrat javno predstavil. Sodeloval je na območni reviji mladinskih pevskih zborov in dobil pozitivno in spodbudno oceno strokovnega ocenjevalca Mitje Reichenberga.
Uspeh dijakov ob koncu šolskega leta je bil 94,4%, maturo je uspešno opravilo 42 maturantov od 49. Maturanti so v povprečju dosegli ocene, primerljive s povprečnimi ocenami v Sloveniji.
Dijaki so tekmovali na tekmovanjih iz večine predmetnih področij, prvič tudi v Pfiffikus, bralnem tekmovanju in bralnem maratonu v nemščini. Leto 2002/2003 je tudi prvo leto debatne dejavnosti v slovenščini in v angleščini na šoli pod mentorstvom Nine Cerkvenik in Renate Bezjak. Prvi večji uspeh je dosegla ekipa v sestavi Alen Bevk, Anej Ivanuša in Nina Kralj s prvim mestom na regijskem turnirju v Ormožu, Nina Kralj je bila proglašena za najboljšo debaterko turnirja. To leto je bilo pomembno tudi za športnike Gimnazije Ormož, ki so sodelovali na tekmovanjih v različnih športnih panogah. Prišel je tudi prvi veliki uspeh rokometašev, ki so dosegli drugo mesto na državnem tekmovanju srednjih šol v rokometu. Dijaki Nina Polak, Mateja Kirič in Igor Rakuša so v okviru mednarodne izmenjave potovali
na Nizozemsko, spremljala jih je mentorica Nina Cerkvenik.
Gimnazija Ormož je organizirala prednovoletni knjižni sejem na Kerenčičevem trgu v Ormožu. Sodelovala je ob dnevu knjige v aprilu, ko je bil izveden na Kerenčičevem trgu priložnostni program ob svetovnem dnevu Zemlje in mesecu in dnevu knjige s skupnim naslovom Zemlja nam daje življenje, knjiga znanje. Druga generacija maturantov je zaplesala na maturantskem plesu v športni dvorani na Hardeku. Organizacija plesa je bila zaupana plesni šoli Pingi iz Maribora. Uspešne maturante je na dan razglasitve rezultatov sprejel na ormoškem gradu, že tradicionalno, tudi župan Občine Ormož in jim skupaj z ravnateljico podelil maturitetna spričevala.
2003/2004
Vpisanih je bilo 68 novincev, skupaj pa 245 dijakov. V drugih letnikih je bila oblikovana poleg dveh oddelkov še dodatna skupina 19 dijakov. Na račun tega je MŠŠ preklicalo sklep o dodatnem financiranju nadnormativnih oddelkov v prvem letniku v obsegu 140 ur za vsak oddelek. Seveda delo v nadnormativnih oddelkih v prvem letniku kljub manjšim oddelkom drugega letnika ni bilo nič lažje. Na šoli je poučevalo 23 učiteljev. V tem šolskem letu je pri pouku angleščine sodeloval asistent za angleščino.
Pouk je bil realiziran 96,9%. Učni uspeh dijakov ob koncu šolskega leta je bil 97,5%, negativnih je bilo 6 dijakov, tretji in četrti letniki so dosegli 100% uspeh. Maturanti so bili 94,2%, mature niso opravili trije maturanti.
Med najpomembnejše projekte v tem šolskem letu gre uvrstiti že tradicionalne dneve odprtih vrat, v okviru katerih je bilo organiziranih 10 delavnic s skupnim naslovom Izrazi se. Šolsko leto 2003/04 je pomenilo bistveno širitev sodelovanja šole v mednarodnih projektih. Tako je šest dijakov potovalo skupaj z mentoricama v okviru projekta Euroscuola na jesensko in spomladansko srečanje mladih Evrope v Evropskem parlamentu v Strasborgu. Projekt je namenjen seznanitvi srednješolcev EU z delovanjem parlamenta in z drugimi državami članicami EU. Teme, o katerih so mladi debatirali, so bile evropska demokracija, okolje, mesto evropskih vrednot v svetu, mir, varnost, kultura, človekove pravice, mladina v EU... Dva dijaka sta sodelovala na zasedanjih Modela Evropskega parlamenta za mlade, po eden v Varšavi, kjer je sodelovala tudi mentorica naše šole, in v Luksemburgu.
Štirje dijaki so se udeležili mednarodnega srečanja dijakov in profesorjev obmejnih regij na Gimnaziji Varaždin. Konec marca 2004 se je osem dijakov
udeležilo na povabilo Trgovske akademije iz Hollabrunna petdnevnih prireditev ob vstopu desetih novih držav v EU. Dijaki so se srečali z vrstniki s Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in iz Avstrije in z njimi razpravljati o EU. V tem šolskem letu so dijaki ob pomoči mentorjev nadaljevali s projektom zbiranja prleških besed. Delo je potekalo predvsem na terenu. Drugo leto je potekal tudi projekt Označevanje dreves v ormoškem parku, ki pa žal ni dosegel svojega cilja, predvsem zaradi omejenih finančnih sredstev za ta namen. Nadaljevalo se je tudi socialno delo v približno enakem obsegu kot prejšnja leta. Šola se je sistematično spopadala s spremljanjem izostajanja od pouka z opozarjanjem dijakov. Z namenom zmanjšati izostajanje od pouka so bila uvedena vnaprej pripravljena in oštevilčena opravičila.
Slika 6: Državni rokometni prvaki.
V drugem letu delovanja je bil debatni klub ponovno uspešen na več turnirjih. Marca 2004 je potekal na Gimnaziji Ormož regijski debatni turnir. Med desetimi ekipami je zmagala domača ekipa v sestavi Nino Miličič, Anej Ivanuša in Nina Kralj, vsi trije so bili proglašeni za prvega govorca turnirja. Sicer pa so dijaki tekmovali na tekmovanjih v znanju pri večini predmetov in dosegli veliko zavidljivih uspehov, devet srebrnih priznanj na tekmovanju iz matematike, srebrno priznanje pri zgodovini je dosegla dijakinja Lea Hošnjak, srebrna priznanja na Cankarjevem tekmovanju so dosegle Tanja Sok, Tjaša Jurinec in Mateja Munda. Leto 2003/2004 je bilo posebej uspešno za športnike Gimnazije Ormož. Rokometaši so postali državni srednješolski prvaki. Na domačem terenu so v finalu premagali zelo močno ekipo Prve gimnazije Celje.
Z ekipno zmago na državni ravni so razveselili tudi strelci. Na državnem prvenstvu v streljanju s standardno zračno puško je ekipa Maja Prejac, Lea Majcen in Nina Nemec zasedla prvo mesto med dijakinjami, fantje Rok Šumak, Božo Lalič in Igor
Lah so bili tretji, obe ekipi skupaj sta dosegli za šolo odlično prvo mesto med srednješolci na državni ravni.
Slika 7: Državni prvaki: Maja Prejac, Lea Majcen, Nina Nemec, Rok Šumak, Božo Lalič in Igor Lah.
Poseben uspeh sta dosegla plesalca Nuša Novak in Jure Masten. Šolo sta zastopala na 12. državnem tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev v okviru tekmovanja OPUS1, Plesna miniatura 2004 s koreografijo na temo Andersenovih pravljic. Pod mentorstvom Tomaža Bolcaija sta zasedla četrto mesto v državi.
Na natečaju Zavoda za šport je rokometna ekipa dijakov prejela posebno nagrado za športno obnašanje, kot posameznik pa ga je dobil rokometaš Marko Bezjak. Gimnazija Ormož je osvojila zeleno zastavico za kakovostno izvedbo tekmovanja in organizacijo finala državnega tekmovanja srednješolcev v rokometu in posebno medijsko nagrado za bilten Finale državnega prvenstva v rokometu za srednje šole - dijaki.
Kot posebnost v tem šolskem letu velja omeniti modno revijo maturantskih oblek, s katero je šola sodelovala na Novoletnem koncertu Pihalnega orkestra Ormož. Na reviji je sodelovalo 24 bivših dijakinj in dijakov Gimnazije Ormož, ki so za sklep programa ob zvokih orkestra odplesali četvorko. Zelo se je razmahnilo tudi računalniško delo, računalniška skupina se je poskušala v pripravi spletne strani Gimnazije Ormož, pripravi predstavitev, plakatov in drugega promocijskega materiala. V organizaciji šole sta potekala sejma knjig in spomladi tudi sadik ob dnevu Zemlje na Kerenčičevem trgu v Ormožu. Junija so dijaki sodelovali v Državnem zboru na Javni razpravi o prihodnosti Slovenije v EU.
2004/2005
Pouk se je začel v sredo, 1. septembra 2005. Prag Gimnazije Ormož je prestopilo 251 dijakov, od tega 64 novincev. Poučevalo jih je 21 učiteljev.
Slika 8: Kolektiv Gimnazije Ormož 2004/05.
Ob koncu šolskega leta je bilo uspešnih 96 % dijakov. Maturo je uspešno opravilo 94,2 % maturantov, zlata maturantka je postala Janja Ozmec, ki je dosegla na maturi 30 točk in je maturitetno spričevalo s pohvalo prejela na državni slovesnosti 3. septembra 2005 v Mariboru. Na sprejemu maturantov pri županu Občine Ormož pa ji je župan izročil zlatnik Občine Ormož, ki ga je prejela kot šele tretja občanka.
Slika 9: Sprejem za zlate maturante pri ministru dr. Milanu Zveru.
Kaj je posebej zaznamovalo to šolsko leto? Zagotovo sodelovanje v dvoletnem Comenius šolskem projektu z naslovom Zgodbe in legende, skupna zibelka Evrope, ki je bil financiran iz sredstev EU. V njem so sodelovale še šole iz Bruslja, Prage in Nikozije. V prvem letu so bili realizirani trije projektni sestanki, v Bruslju, v Nikoziji in v Pragi. V Prago in Nikozijo so potovale tudi dijakinje naše šole. Vsaka šola je izdelala brošuro z analizo ljudskih zgodb in legend, ki so si jih šole med letom izmenjale. Nastale so tudi grafike in risbe. Ves zbrani material je bil objavljen na spletni strani. Dijaki in mentorji so pripravili predstavitev dela šol, dežel in različnih zgodb in legend, ki so si jih izmenjali.
Pomembno je bilo sodelovanje v mednarodnem projektu MUDRAnet. Potekal je dve šolski leti, njegov namen pa je bil večja regionalna povezanost
šol ob mejah držav članic projekta in vzpostavitev trajnega sodelovanja med šolami ter prenos take prakse na druge sfere življenja obmejnih regij - od gospodarskega do kulturnega, socialnega itd. Tako je od 3. do 10. julija na Gimnaziji Varaždin potekal projektni teden Regional Training dijakov in profesorjev obmejnih regij (Gimnazij Čakovec, Varaždin, Nagy Kanisza, Ptuj in Ormož) z delavnicami na temo zgodovine, ekologije, kulture, državljanske vzgoje itd. Projektni teden je bil zelo odmeven in uspešen.
Meseca maja 2005 je Gimnazija Ormož gostila 7 dijakov in dva profesorja. Predstavljali so svojo državo, šole, kulturo, zgodovino na Gimnaziji Ormož in na šolah v okolici.
Gimnazija Ormož se je januarja 2004 odzvala na povabilo k sodelovanju v razvojnoraziskovalnem projektu MŠZŠ, Urada za razvoj šolstva, Ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter organizacijah za izobraževanje odraslih in bila izbrana v pilotski fazi projekta kot ena od 12 srednjih šol, ki so se odločile za sodelovanje oziroma za samoevalvacijo. Marca 2004 je bil oblikovan projektni tim, ki ga sestavlja pet profesorjev in dva predstavnika staršev. Na začetku šolskega leta 2004/05 je bil na podlagi evalvacije stanja zastavljen načrt sodelovanja s starši, poimenovan Starši enakopravni partnerji v pogovoru o dijaku v Gimnaziji Ormož. Program je določil oblike sodelovanja s starši in akcijski načrt za šolsko leto 2004/05. Na področju informiranja, spodbujanja staršev k sodelovanju in vključevanja staršev v dejavnosti šole je bil storjen pomemben korak naprej.
V tem šolskem letu se je Gimnazija Ormož priključila projektu Partnerstvo fakultet in šol, katerega nosilec je Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v sodelovanju z Naravoslovno-tehniško fakulteto -Oddelkom za kemijsko izobraževanje in informatiko. Projekt je delno financiran iz Evropskega socialnega sklada. Vanj se je poleg omenjenih fakultet vključilo še 17 osnovnih in srednjih šol. Cilji partnerskega odnosa so razviti učinkovit model stalnega strokovnega spopolnjevanja učiteljev kemije, povezati strokovno - teoretično in praktično - pedagoško usposabljanje učiteljev kemije.
Stalnica dela na šoli je postalo veliko dejavnosti, ki so bile začrtane v prejšnjih letih, kot so dnevi odprtih vrat, projekt vnaprej pripravljenih opravičil, prostovoljno socialno delo, priprava občinske komemoracije ob dnevu mrtvih, proslave ob dnevu reformacije, maturantski ples in številne druge dejavnosti. Nekatere dejavnosti so bile izvedene v tem letu prvič. Dijaška skupnost je tako prvič novembra organizirala uspešno akcijo zbiranja starega papirja,
novembra je šolo obiskal gospod Erwan Foure, veleposlanik EU, ob dnevu Zemlje so dijaki po prireditvi pred šolo zasadili deset javorov, maja 2005 pa so maturanti javno na Kerenčičevem trgu predali ključ šole tretjim letnikom in še enkrat odplesali četvorko. Maja je postala šolska knjižnica v okviru akcije Za-pisano veselje na literarnem dopoldnevu ob pomoči Ljubljanske banke bogatejša za zajeten kupček knjig. Maja pa je šola uspešno organizirala sejem prostega časa v Mestni grabi, udeležilo se ga je okoli 350 dijakov, staršev in občanov. V tem šolskem letu so bile prvič javno predstavljene tudi najboljše projektne in raziskovalne naloge dijakov. Dijak Andrej Rihtar je predstavil svojo raziskovalno nalogo Lipa, s katero je uspešno sodeloval na regijskem tekmovanju mladih raziskovalcev, kjer je prejel zlato priznanje, na državnem tekmovanju pa bronasto priznanje. Dijakinje Anita Feijuc, Doroteja Kardum, Nataša Krajnc in Lea Majcen so predstavile delo pri projektu Comenius.
Izjemen uspeh je zagotovo bila projektna naloga dijakinj Nataše Pušenjak, Aleksandre Ramic, Barbare Slavinec in Mire Štucl: Žlahtna kapljica življenja, ki so jo dijakinje v tem šolskem letu ob različnih priložnostih 11-krat predstavile na različnih prireditvah ter ob glasbeni spremljavi Katje Vunderl vedno navdušile občinstvo.
Ena najuspešnejših dejavnosti na šoli je bila debatna dejavnost, ki se je v tem šolskem letu razmahnila še na debato v nemščini. Mladi debaterji so dosegli zavidljive uspehe. Druga mesta so osvojile ekipa Sanja Kovač, Aljaž Caf in Tamara Meško na državnem in mednarodnem turnirju v angleški debati v Ormožu, ekipa David Trstenjak, Domen Zavec in David Belovič na turnirju v nemški debati v Ravnah na Koroškem in ekipa Anej Ivanuša, Nino Miličič in Nina Kralj na Slovenskem državnem srednješolskem turnirju v Izoli. Ekipa Anej Ivanuša, Nina Kralj, Nino Miličic je zmagala tudi na turnirju v Murski Soboti in dosegla drugo mesto na finalni debati v Državnem zboru 18. aprila 2005, kjer so debaterji Gimnazije Ormož morali priznati premoč debaterk iz Gimnazije Ledina.
Nino Miličič je bil med 117 govorci proglašen za drugega najboljšega govorca. Poseben uspeh pa je bila uvrstitev Aneja Ivanuša v slovensko ekipo za Svetovno srednješolsko debatno prvenstvo v Calgaryju, kjer je ekipa dosegla odlično osmo mesto. Odlično so se odrezali tudi rokometaši in ekipa strelk z drugim mestom v državi. Sicer pa so dijaki šole dosegli številna priznanja na tekmovanjih iz znanj posameznih predmetov. Dijaki Nina Zamuda, Andrej Rihtar, Anita Ferjuc, Andrej Kolarič, Anej Ivanuša, Sanja Kovač, Valentina Pšak, Rok Šumak so dosegli
srebrna priznanja na tekmovanju iz logike, Klavdija Lipnik, Anita Ferjuc, Andrej Kolarič, Petra Zamuda, Dean Hasaj, Rok Šumak in Valentina Pšak srebrno Vegovo priznanje za znanje matematike, Klavdija Lipnik in Mateja Munda srebrni Cankarjevi priznanji za znanje slovenščine, Lea Hošnjak in Grega Vernik srebrni priznanji iz znanja zgodovine. Dijakinje Maja Prejac, Nina Nemec in Lea Majcen so dosegle drugo mesto na državnem tekmovanju v streljanju s standardno zračno puško, rokometna ekipa dijakov pa prav tako drugo mesto na finalu državnega tekmovanja srednjih šol v rokometu.
Slika 10: Debaterji v Državnem zboru.
Omeniti je treba prvo mesto, dosegla ga je dijakinja Maja Lašič, ki je sodelovala na razpisu likovnih del za natečaj Ljubezen, s čimer je šoli prislužila sodelovanje na likovnem taboru za štiri dijake šole.
2005/2006
V novo šolsko leto se je šola podala z 254 vpisanimi dijaki, od tega s 66 novinci. Dijaki so bili razporejeni v osem oddelkov, v prvih in drugih letnikih po dva oddelka s po 33 dijaki v vsakem, MŠŠ je izdalo pozitiven sklep o dodatnem financiranju nadnormativnih oddelkov v prvem letniku, v obsegu 140 ur za vsak oddelek. Na šoli je poučevalo 23 učiteljev. Realizacija pouka je bila zadovoljiva 96,6%, kar potrjuje tudi realizacijo učnih programov in vsebin po predmetih in oddelkih. Učni uspeh ob koncu šolskega leta je bil 97,6%, šolsko leto je uspešno končalo 246 dijakov. Maturo je uspešno opravilo 50 dijakov od 59 maturantov.
Najpomembnejši projekt v tem šolskem letu je bil za šolo gotovo mednarodni projekt Comenius. V drugem letu projekta je delo potekalo brez partnerske šole s Cipra. Gimnazija Ormož je gostila že kar prvi projektni sestanek med 8. in 12. novembrom 2005. Naslednjega sestanka v Pragi, od 8. do 11. marca, sta se udeležili profesorici Nina Cerkvenik in Renata
Bezjak. Na tem srečanju so se dogovorili o podrobnostih sklepne prireditve v Bruslju, ki je potekala med 1. in 5. majem 2006. Na njej je v Bruslju poleg treh profesoric sodelovala skupina 12 dijakinj, ki so uprizorile kratko igro v angleščini, enega izmed končnih izdelkov projekta, zgodbo z 8 junaki narodnih pripovedk Francije, Irske, Cipra, Češke in Slovenije.
Slika 11: Skupna evropska pravljica.
Drugo leto projekta so zaznamovale aktivnosti širjenja zbranega gradiva, domačega in tujega. V Knjižnici Franca Ksavra Meška Ormož je med oktobrom in aprilom potekalo sedem delavnic, osma pa je bila v obliki kratke igre v slovenščini na dan Evrope (9. maja 2006) v atriju gimnazije. Ostale delavnice so bile izvedene v Vrtcih Velika Nedelja, Ormož in Sv. Tomaž ter na Osnovnih šolah Ormož, Sv. Tomaž in Velika Nedelja. Ustvarjalno dopoldne je bilo izvedeno tudi v Domu starejših občanov Ormož v sodelovanju z Muzejem Ormož. Dekleta so z največjo vnemo predstavljala, prebirala, dramatizirala in po bralnem dogodku motivirala mlade udeležence k ustvarjalnim aktivnostim v obliki delavnic.
Učinek projekta na šolo je bil zelo pozitiven, saj je zvišal raven osveščenosti o drugih kulturah in dvignil raven motivacije za učenje jezikov. Dvignila se je raven kompetenc ravnanja z IKT, jezikovnih kompetenc, povečala se je učna avtonomija dijakinj udeleženk in širila evropska dimenzija na šoli. Šola si je dvignila ugled v okolju. Dijakinje, ki so sodelovale v tem in podobnih projektih, so uživale v neformalnih in sproščujočih oblikah dela, ki spodbujajo profesionalno rast in osebnostni razvoj. Comenius je pri večini prerasel dimenzije projekta: postal jim je način življenja.
Sklenil se je tudi projekt MUDRAnet. V drugem letu projekta je šola gostila del delovnega obiska hrvaških dijakov, del obiska pa je potekal na Ptuju. Projektni obisk je potekal od 20. do 22. oktobra 2005. V teh
dneh so se dijaki med seboj še bolj spoznali. Gimnazija Ormož je pripravila program za dobrodošlico, razkazala šolo, hrvaški dijaki so predstavili svoji šoli (Gimnaziji Varaždin in Čakovec). Obisk so nadaljevali na Ptuju, kjer so skrb zanje prevzeli gimnazijci ptujske gimnazije. V Ormož so se vrnili v soboto, 22. oktobra, ko jih je sprejel župan Občine Ormož, pozneje pa sta v Domu starejših občanov potekali debata in javna tribuna o možnostih mladih v lokalnem okolju. Razpravljali so tudi o tem, kaj se je spremenilo v šoli od vstopa Slovenije v EU.
Cilji projekta so bili: spoznavanje regij, komunikacija med dijaki in s tem povezano učenje jezika, utrjevanje vezi znotraj regije brez meja, ne samo na formalni, ampak tudi na neformalni ravni. Tako profesorji kot tudi dijaki so bili nad projektom navdušeni in so upali, da se bo projekt nadaljeval in razširil na več šol in na druge institucije na več ravneh in plasteh družbenoekonomskega in regionalnega razvoja.
Od 27. do 30. septembra 2006 so dijake Gimnazije Ormož obiskale dijakinje Trgovske akademije Hollabrunn iz sosednje Avstrije s svojim mentorjem. Gostje so nam tako vrnili obisk. Naši dijaki so si skupaj z gosti ogledali znamenitosti Ormoža in Ptuja. Obiskali so tudi Ljubljano.
V marcu je 7 dijakov s profesorjem vrnilo obisk šolam na Nizozemskem, od koder smo gostili dijake v maju 2005. Podobno kot nizozemski vrstniki v Sloveniji so naši dijaki na Nizozemskem predstavljali slovensko kulturo, zgodovino, umetnost, politiko in državo ter svoj kraj in šolo. Cilji projekta so bili povečati ravni medsebojne osveščenosti, spodbujati medsebojno učenje tako dijakov kot tudi profesorjev in stkati vezi, ki vodijo v druge projekte.
Dijaki drugih letnikov so sodelovali v projektu Phare 2003, tehnika za sedanjost in bodočnost. Nosilec projekta je bil Šolski center Ptuj.
Na šoli so potekali še mnogi drugi stalni projekti in dejavnosti, kot so prostovoljno socialno delo, sejem prostega časa, dnevi odprtih vrat, Zbiranje in zapisovanje prleških besed, Projekt vnaprej natisnjenih opravičil, sodelovanje v mladinskem parlamentu. Organiziran je bil tečaj badmintona, rokometni, geografski in naravoslovni tabori v Centrih obšolskih dejavnosti oziroma na Rogli in cela paleta krožkov, tako kot že prejšnja leta: debatni krožki v slovenščini, angleščini in nemščini, astronomija, računalniško novinarska skupina, programiranje, logika. Dijaki so ob pomoči mentorjev sodelovali na veliko prireditvah, kot so občinska komemoracija ob dnevu mrtvih, občinska proslava ob dnevu reformacije, ob dnevu samostojnosti, ob dnevu državnosti, radijska proslava ob slovenskem
kulturnem prazniku, sklepna prireditev ob koncu pouka, sprejem novincev, maturantski ples, sodelovanje pevskega zbora na božičnem koncertu, na prireditvi Pozdrav pomladi v CSO, letni koncert pevskega zbora, javna predaja ključa, sejem prostega časa, konec prostovoljnega socialnega dela, obisk evropskega veleposlanika Ervana Fourjeja, prednovoletne delavnice, zbiranje starega papirja, prireditev ob dnevu Zemlje, zbiranje pomoči žrtvam cunamija, sadni dan, sodelovanje na zasedanju Modela evropskega parlamenta za mlade, okrogle mize, organizacija in sodelovanje na debatnih turnirjih, sodelovanje debaterjev v oddaji Tekma na TV Slovenija, snemanje ob konca projekta zdrave prehrane in gibanja za TV SLO, organizacija in sodelovanje na kvalifikacijskem turnirju za svetovno srednješolsko rokometno prvenstvo .
Poseben pečat sta dali temu šolskemu letu v šoli razstavi nakita bivše dijakinje Nuše Topolovec in kipov iz lesa Zdenke Tojnko.
Na koncu šolskega leta so dijaki, ki so se pri pouku informatike še posebej potrudili, svoje projektne naloge predstavili tudi staršem in ostalim občanom -tako so lahko starši dobili občutek za delo in vpogled v delček celoletnega dela svojih otrok pri pouku.
Eden največjih uspehov dijakov v tem šolskem letu je udeležba dijaka Aneja Ivanuše s slovensko ekipo debaterjev na svetovnem debatnem prvenstvu v Walesu. Dijaki so sicer tako kot vsako leto dosegli vidne uspehe na tekmovanjih iz znanja. V tem šolskem letu velja posebej omeniti 4 srebrna priznanja pri matematiki, ki so jih dosegli Anja Lukner, Klavdija Lipnik, Anita Ferjuc in Dean Hasaj, srebrno priznanje na državnem tekmovanju iz nemščine Tine Čuš, srebrno Cankarjevo priznanje Anite Feijuc.
2006/2007
V	šolskem letu 2006/2007 se je pouk začel v petek, 1. septembra 2006, in končal za zaključne letnike 18. maja 2007, za ostale pa 22. junija 2007.
V	novo šolsko leto se je vpisalo 59 novincev, skupaj je šolo obiskovalo 252 dijakov, ki jih je poučevalo 21 profesorjev.
Preko občinskega razpisa za sofinanciranje kulturnih dejavnosti smo pridobili sredstva za delno pokrivanje materialnih stroškov delovanja pevskega zbora in orkestra, šolske dramske skupine, preko občinskega razpisa za sofinanciranje športnih dejavnosti pa sredstva za pokrivanje materialnih stroškov delovanja rokometnih ekip.
Skoraj vsako leto so na šoli opravljali svojo prakso tudi študenti. V tem šolskem letu je marca na šoli
opravljalo pedagoško prakso deset študentov, od tega osem bivših maturantov Gimnazije Ormož.
Dne 16. 3. 2007 se je prvič sestal Svet šole v novi sestavi. Volitve v Svet so bile izvedene v skladu z novelo ZOFVI, ki določa, da Svet šole sestavljajo trije predstavniki zaposlenih, trije predstavniki staršev in trije predstavniki ustanovitelja oziroma soustanovitelja zavoda. V Svet šole so bili tako izvoljeni oziroma imenovani naslednji člani:
-	predstavniki zaposlenih: Anton Lah, Simona Meglič in Irma Žuman,
-	predstavniki staršev: Milan Munda, Irma Murad in Julija Oravecz,
-	predstavnika ustanovitelja: Nives Stefančič in Ciril Tanko in
-	predstavnik soustanovitelja: Miroslav Hanželič. Najpomembnejša tema sej Sveta šole je bilo imenovanje ravnatelja šole. V tem času sta bila speljana dva postopka imenovanja, nobena od kandidatk ni dobila ustrezne večine, da bi bila imenovana za ravnateljico Gimnazije Ormož. Na 5. redni seji je bila imenovana vršilka dolžnosti ravnateljice Sonja Posavec za obdobje do 1. septembra 2008.
Solsko leto je uspešno končalo 98,8% dijakov, maturo je uspešno opravilo 75% maturantov. Glede na slab uspeh dijakov na maturi, se je v lokalnem okolju o tem veliko razpravljalo, velikokrat so ljudje operirali z napačnimi podatki, razprave so potekale predvsem v krogih, ki se s šolo ukvarjajo zlasti takrat, ko se zgodi za šolo, dijake, starše in učitelje kaj neprijetnega. Zato je vprašanje gospe svetnice o tem na seji občinskega sveta Občine Ormož učiteljski zbor spodbudilo k še podrobnejši analizi dela na šoli. Odgovori so pokazali veliko angažiranost učiteljev, da bi bili dijaki uspešni in bi po končani gimnaziji imeli kvalitetno in trajno znanje.
Največ skrbi je bilo v tem šolskem letu namenjene delu na področju motivacije dijakov za doseganje boljšega učnega uspeha in večjega vključevanja v dejavnosti na šoli. Delo na tem področju je potekalo v okviru projekta Partnerstvo fakultet in šol v partnerstvu s Pedagoško fakulteto v Ljubljani, pod naslovom Učitelj raziskovalec in medpredmetne povezave Partnerstvo-Model IV, Učna motivacija na Gimnaziji Ormož. Pod tem naslovom je bil objavljen članek avtoric Polone Krajnc in Sonje Posavec v zborniku prispevkov Učitelj v vlogi raziskovalca: akcijsko raziskovanje na področjih medpredmetnega povezovanja in vzgojne zasnove v javni šoli, ki je plod dela raziskovalcev v okviru Projekta partnerstvo, Model IV. Najpomembnejši sklepi raziskave so strnjeni v zadnjem delu članka.
Ugotovitve akcijskega raziskovanja so bile naslednje. Dijaki imajo v povprečju slabše razvite učne navade, njihovo znanje o načinih učenja je pomanjkljivo. Želijo si sprememb, vendar o tem nimajo dovolj znanja. Pri vseh predmetih se učijo na enak ali zelo podoben način, manjkajo jim specifični pristopi k učenju. Učijo se v povprečju manj kot eno uro na dan in ne uporabljajo dovolj raznolikih načinov učenja. Dijaki so pripravljeni spremeniti svoje učne navade: pripravljeni so se učiti več in iskati druge načine učenja. Njihova temeljna motivacija za učenje je zunanja (ocena). Ta karakteristika je značilna za vse letnike Gimnazije Ormož in iz letnika v letnik narašča. Vzrok za to lahko morda pripišemo intenzivni usmerjenosti k maturitetnim dosežkom in omejitvam na fakulteto (ocene, točke).
Starši svoje življenjske cilje vežejo na cilje svojih otrok. V zelo nizkem odstotku postavljajo v ospredje popolnoma osebne cilje, vezane na lastno osebno kariero in napredovanje. Njihov temeljni cilj v času šolanja je otroka »spraviti do kruha« in mu omogočiti čim boljše možnosti za izobraževanje in osebnostni razvoj. Starši so bili z rezultati akcijske raziskave seznanjeni. Vanjo pa smo jih želeli vključiti tudi preko izobraževanj in predavanj različnih strokovnjakov s področja motivacije. Vendar odziv oziroma prisotnost na srečanjih s starši ne dosega naših pričakovanj.
Šola se je intenzivno ukvarjala s problematiko izostajanja od pouka, tako kot že zadnjih nekaj let. uvedena so bila vnaprej natisnjena opravičila, v preteklem šolskem letu so bila natisnjena za vsakega dijaka posebej. Ves čas spremljanja te problematike je vse udeležence spremljalo nezadovoljstvo, ker še ni bilo vidnega premika na boljše. Vendar je podrobna analiza pokazala premik v pravo smer. Predvsem se je pokazalo, da se izostajanje od pouka pri prehodu v višji letnik v primerjavi s prejšnjimi generacijami pri zadnjih vpisanih generacijah povečuje v bistveno manjšem odstotku ali se celo zmanjšuje.
V šolskem letu 2006/07 so bili na gimnaziji prvič realizirani projektni dnevi na temo - voda. Cilj projektnih dni je bil v čim večji meri informirati in osvestiti dijake ter ostale prebivalce tega planeta, kako pomembno je ohraniti čisto to najosnovnejšo prvino za življenje na Zemlji, saj pomeni voda temeljni vir slehernega življenja.
Projektni dnevi so potekali od 20.-22. marca 2007, kjer se je zvrstilo preko 20 različnih delavnic na skoraj vseh predmetnih področjih, tudi na terenu. 22. marca 2007 pa je v počastitev svetovnega dneva voda v popoldanskem času v Domu kulture Ormož potekala sklepna predstavitev tridnevnega ustvarjanja, kamor so bili povabljeni tudi širša javnost ter lokalni mediji.
Ob koncu projekta so dijaki pripravili zloženke, plakate ter se v izvirni in vsebinsko bogati obliki predstavili na odru Doma kulture Ormož ter v lokalnih medijih. Skupina dijakov je projektni teden predstavila tudi na nacionalnem radiu v mladinski izobraževalni oddaji Gymnasium.
Na Gimnaziji Ormož je med 13. in 15. aprilom 2007 potekal mednarodni debatni srednješolski turnir. Na turnirju je sodelovalo 35 ekip iz naslednjih držav: Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Hrvaške, Madžarske, Makedonije, Nemčije, Romunije, Srbije, Velike Britanije in Slovenije. Organizirana sta bila 2 paralelna turnirja - v Karl Popper formatu in v Svetovnem srednješolskem formatu.
V Karl Popper formatu je zmagala ekipa z Madžarske, v Svetovnem srednješolskem formatu pa ekipa iz Velike Britanije. Ob dogodku je bila 6. 4. 2007 na šoli pripravljena tiskovna konferenca.
Skozi vse šolsko leto je potekalo prostovoljno socialno delo, vanj se je vključilo 22 dijakov šole, ki so opravili okrog 300 ur dela v Centru za starejše občane Ormož. Osnovna dejavnost prostovoljcev je bila pomoč starostnikom iz Centra za starejše občane Ormož in druženje z njimi.
Že tradicionalno je bila pred koncem šolskega leta na šoli predstavitev raziskovalnih nalog, s katerimi so se dijaki udeležili Srečanja mladih raziskovalcev Slovenije. Dijaki 1. letnikov, ki so se pri pouku informatike še posebej potrudili, so v obliki debate predstavili svoje projektne naloge.
Dijaki so tudi v tem šolskem letu tekmovali na tekmovanjih v znanju različnih predmetov in na športnih tekmovanjih ter dosegli lepe uspehe. Na področju matematike so prejeli srebrna priznanja Klara Rakuša, Kaja Plohl, Anja Lukner, Klavdija Lipnik, Anita Feijuc in Andrej Kolarič. Na državnem tekmovanju iz nemščine je dosegel srebrno priznanje David Antolič, na vseslovenskem tekmovanju iz slovenščine sta Katarina Horvat in Klavdija Lipnik dobili srebrno priznanje, drugo mesto v državi so dosegli tudi rokometaši.
Debaterji so uspešno sodelovali v oddaji Tekma na nacionalni televiziji, v treh oddajah so premagali svoje tekmece. Izpeljali so debatni maraton za radio Prlek.
Na tekmovanju v digitalni fotografiji sistema za zeleno elektriko - Ljubljana, februar 2007 - so si Anja Lukner, Amadeja Malec, Sabina Zore in Simon Zore (dijaki drugega letnika) z nalogo "Veter in sonce" prislužili prvo nagrado med 62 udeleženci.
Pomembni so rezultati mladih raziskovalcev, ki so sodelovali na Regijskem srečanju mladih raziskovalcev na Ptuju in dosegli odlične rezultate.
Andrej Rihtar je za raziskovalno nalogo "Pogostost prirojenih srčnih napak ter dejavnikov za bolezni srca in ožilja v občini Sveti Tomaž" prejel zlato priznanje (mentorici Vesna Pintaric in Helena Grašič), Sabina Zore in Simon Zore (2. b) sta za raziskovalno nalogo "Ali je pridobivanje energije s pomočjo lesne biomase ekonomsko upravičeno?" prejela zlato priznanje (mentorici Jasmina Jančič in Lenka Keček Vaupotič). Anja Lukner (2. b) in Amadeja Malec (2. a) sta za raziskovalno nalogo "Uporaba obnovljivih virov energije v občini Ormož" prejeli srebrno priznanje (mentorici Lenka Keček Vaupotič in Jasmina Jančič).
Na Državnem srečanju mladih raziskovalcev v Murski Soboti pa je Andrej Rihtar za raziskovalno nalogo »Pogostost prirojenih srčnih napak ter dejavnikov za bolezni srca in ožilja v občini Sveti Tomaž« prejel bronasto priznanje, Sabina Zore in Simon Zore sta se z raziskovalno nalogo »Ali je pridobivanje energije s pomočjo lesne biomase ekonomsko upravičeno?« prejela srebrno priznanje.
Na šoli in v organizaciji šole je tudi v tem šolskem letu potekalo veliko dejavnosti in prireditev, ki jih šola pripravlja že več let. Po daljšem obdobju je ponovno zaživel fakultativni pouk francoščine. Intenzivno so začele delovati dramska skupina, plesna skupina, in predvsem pevski zbor in orkester, ki sta se ob božično-novoletnem koncertu predstavila še na celovečernem letnem koncertu v okviru Ormoškega poletja 2007. Odlično je deloval tudi literarno recitacijski krožek, ki je ob sodelovanju zbora in orkestra pripravil od septembra do novega leta kar štiri proslave, slovesnost ob odkritju spomenikov dr. Antonu Trstenjaku in Dušanu Moškonu, občinsko proslavo ob dnevu reformacije, občinsko komemoracijo ob dnevu mrtvih, ki je bila ponovljena kot recital ob dnevu mrtvih na radiu Prlek, in občinsko proslavo ob dnevu samostojnosti. Na šoli pa so potekali še druge prireditve in dogodki, kot so prireditev ob Evropskem dnevu jezikov, okrogla miza Mladi in spolnost, odlična modna revija dijakinj Gimnazije Ormož, pomladni dan, sadni dan, prednovoletne delavnice, zbiranje starega papirja...
2007/2008
Pouk se je začel v ponedeljek, 2 septembra 2007. Prvič je prag Gimnazije Ormož prestopilo 49 novincev, skupaj se je v tem šolskem letu vpisalo na šolo 239 dijakov. Uspeh ob zaključku pouka je bil približno 85%, ob koncu šolskega leta pa 94,5%. Na spomladanskem roku mature je uspešno opravilo maturo 87,5% maturantov, uspeh je bil torej za več kot 20 % boljši kot leto poprej.
Posebno uspešna je bila zlata maturantka Klavdija Lipnik, ki je dosegla na maturi 30 točk in prejela maturitetno spričevalo s pohvalo.
Slika 12: Zlata maturantka Klavdija Lipnik.
Šola si je za to šolsko leto zastavila obširen načrt. Vključili smo se v projekt posodabljanja gimnazij. V ta namen je bil imenovan šolski razvojni tim, ki je sodeloval na izobraževanjih ZRSŠ in pripravil delavnice za kolektiv. Gimnazija Ormož je bila izbrana med pet gimnazij v Sloveniji, ki so sodelovale v pilotskem uvajanju dela z nadarjenimi dijaki. Pripravljen je bil obširen program ob praznovanju desete obletnice obstoja šole z 22 prireditvami in dogodki. Do konca šolskega leta smo jih realizirali skoraj dve tretjini. Pripravljen je bil elaborat Vloga za razmestitev programov farmacevtski tehnik, kozmetični tehnik in zdravstvena nega v šolskem letu 2009/10 v Gimnaziji Ormož, s katerim se šola poteguje za dodatne programe na šoli. Šolsko leto 2007/08 je bilo leto preventive, program je obsegal preventivno delo v smislu izobraževanja in osveščanja dijakov, staršev in učiteljev za zdrav način življenja, varovanja zdravja in zdravih odnosov med ljudmi.
Slika 13: Dramska skupina v komediji Poslednji mož.
Med šolskim letom je ob pouku potekala pestra paleta dejavnosti. Odmevna prireditev je bila Prleški večer.
Zelo aktivna je bila dramska skupina, ki je pod vodstvom mentorjev Aleksandre Štih in Antona Laha kar enajstkrat odigrala komedijo Poslednji mož.
V okviru programa Ormoškega poletja je šola sodelovala z glasbeno-literarnim večerom - V naročje poletja.
Dijaki so tekmovali na številnih tekmovanjih iz znanja posameznih predmetov, v debati, v športu, na srečanjih mladih raziskovalcev. Vse štiri mlade raziskovalke so na regijskem srečanju prejele zlato priznanje, Katarina Majdič za nalogo Pascalov trikotnik, Urška Andromako in Ana Brajkovic za nalogo Ugotavljanje prednosti in slabosti rastlinske čistilne naprave in Mateja Čurin za nalogo Ali je rdeči hrast tuj vsiljivec v domačem okolju? in se uvrstile na državno tekmovanje, kjer sta prvi dve nalogi prejeli srebrno priznanje, tretja pa bronasto priznanje.
Slika 14: Predstavitev raziskovalnih in projektnih nalog v Trgovskem centru Holermous
Odlično so se odrezali Simona Hanželič, ki je na državnem tekmovanju iz nemščine prejela srebrno priznanje, Katja Skoliber in Katarina Horvat srebrno Cankarjevo priznanje, Klavdija Lipnik srebrno priznanje na državnem tekmovanju iz biologije. Šola je s petimi prispevki dijakov sodelovala na natečaju Goethe Instituta »Rap-Dihtung« ob Evropskem dnevu jezikov in dosegla zavidljive rezultate, Jernej Korošec in Tomaž Zidarič sta s svojim prispevkom osvojila prvo mesto. Jasmina Kuharič, Andreja Pongračič, Renata Vajda in Ivo Veber so prejeli prvo nagrado na natečaju za izdelavo multimedijskih vsebin na temo trajnostne mobilnosti. Na mladinskem debatnem tekmovanju v Ljubljani je bil 12. maja 2008 Rok Klemenčič iz. 2. letnika med 100 tekmovalci izbran med 12 tistih, ki potujejo v jeseni 2008 na Mednarodno debatno tekmovanje v Bruselj.
Rokometna ekipa dijakov je zastopala Slovenijo na svetovnem srednješolskem prvenstvu na Danskem, kjer je zasedla 16 mesto. Sicer pa je v državnem merilu dosegla na polfinalnem turnirju tretje mesto.
Vsa leta delovanja Gimnazije Ormož je šola s svojim delovanjem skrbela za svojo prepoznavnost v okolju, vsako leto je dodala v svoj program kaj novega. Naj bo tako tudi naslednjih deset in več let.
Ključne besede
Gimnazija Ormož, 1998-2008
Pisni viri
-	Šolska kronika 1998/1999 do 2007/2008.
-	Poročilo o realizaciji LDN za šolsko leto, 1998/1999 do 2007/2008.
Povzetek
Za Gimnazijo Ormož je leto 2008 posebno leto. Pred skoraj desetimi leti, 1. septembra 1998, so prestopili prag Gimnazije Ormož prvi gimnazijci. Besedilo z naslovom »Prvih deset let Gimnazije Ormož« je pregled delovanja in rasti šole od njenih začetkov leta 1998 do vključno s šolskim letom 2007/2008. Razdeljeno je na deset delov, vsak del je kratek povzetek dela, pomembnih dogodkov v posameznih šolskih letih. Za vsako šolsko leto je zapisanih nekaj najpomembnejših statističnih podatkov, kot so vpis, vpis novincev, število zaposlenih strokovnih delavcev, učni uspeh dijakov ob koncu šolskega leta, od leta 2002 naprej tudi rezultati dijakov Gimnazije Ormož na maturi. V šoli se v vsako šolsko leto dogaja potovanje, dolgo tisoč milj, ki ga ne zaznamujejo le pouk, učenje, šolski uspeh, matura. Vsekakor sta v šoli učenje in znanje najpomembnejše. V besedilu je za vsako šolsko leto zbranih nekaj najpomembnejšega dogajanja na šoli, največjih dosežkov dijakinj in dijakov, učiteljic in učiteljev, ki so prav tako močno zaznamovali dogajanje na šoli in v ožji in širši okolici šole. Gimnazija Ormož je vsako leto dodala v svoj program kaj novega, dijaki so skupaj z mentorji dosegli boljši rezultat na tekmovanju, delovati je začel nov krožek,..., kar kaže tudi dolžina besedila za vsako naslednje šolsko leto.
Vendar se dogaja v šoli še marsikaj drugega, veliko, toliko, da bi o desetih letih lahko napisali knjigo, morda dve ali tri, kar naj bo komu izziv v prihodnjih desetih letih.
UDK 745.54(497.4-18)
061.2(497.4Hum pri Ormožu):39
Nevenka Korpič*
»FUMI PA TUDI VZIMI ROŽE CVETEJO«
Prispevek podaja pregled delovanja PD »Janez Trstenjak« Hum. Društvo, ki je bilo ustanovljeno že v začetku 50. let 20. stoletja, se načrtno ukvarja z zbiranjem in ohranjanjem ljudskega izročila tega območja, hkrati pa ta znanja prenaša tudi na mlajše generacije.
Slika 1: Aranžma z rožami iz krep papirja, 2002. leta.
Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
Prosvetno društvo »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu
PD »Janez Trstenjak« Hum je bilo ustanovljeno leta 1951. V prvih letih so člani večinoma skrbeli za organiziranje kulturnih prireditev v samem kraju. Prirejali so krajevne in občinske proslave, številne dramske igre, v katerih so sodelovali igralci vseh generacij... V tem času je bila na Humu podružnična šola, ki je delovala do leta 1988. Pod mentorstvom Mimice PIŠEK so nastale številne gledališke predstave. Posebnost so predstavljali priljubljeni »Veseli večeri« z domačim ansamblom Frančeka Žibrata in s pevko Mimico Veldin, v katerih so nastopali skoraj vsi člani društva. V tem času je deloval tudi šolski pevski zbor, iz katerega je nastala odrasla pevska skupina. Društvo je pod vodstvom Tončke Dečko prirejalo tudi plesne tečaje. Člani društva so začeli s prikazovanjem številnih starih ljudskih običajev, šeg in opravil, npr. kolin, s prikazovanjem del v goricah, s poudarkom na trgatvi, napitnicah in pesmi o vinu. Obujali so ženitovanjske običaje »gostuvaja«, pridelovanje in obdelavo lanu, »česanje« perja, odhode fantov k vojakom ter obujali spomine iz otroštva.
* Nevenka Korpič, kustosinja etnologinja, Muzej Ormož, Kolodvorska cesta 9, 2270 Ormož.
Zbiranje in ohranjanje ljudskega izročila
Prosvetno društvo »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu se z načrtnim zbiranjem, ohranjanjem in oživljanjem ljudskih pesmi s tega območja ukvarja že preko trideset let. Skupina ljudskih pevcev v okviru PD »Janeza Trstenjaka« Hum deluje od leta 1976. V prvem letu delovanja je skupino vodila Mimica Pišek, ki je bila širši ormoški kulturni javnosti znana kot dolgoletna predsednica ZKPO Ormož. Od 1997. leta (po smrti Mimice Pišek) je bilo mentorsko delo zaupano dolgoletni sodelavki, tajnici društva Ani Ratek, ki je prevzela vodenje skupine, raziskovanje ljudskih pesmi, šeg in običajev in vodi skupino še danes. Društvo se je usmerilo v aktivno zbiranje ljudskih pesmi, besedil, napevov in se pripravljalo za številne nastope na revijah »Ljudskih pevcev« po domači občini, okoliških krajih in drugod po Sloveniji. Kvaliteta in redno delo sta skupino pripeljali do nastopa na državnem srečanju »Ljudskih pevcev«. Številni nastopi so doživeli tudi snemanje radijskih oddaj o ljudskih pesmih na različnih radijskih postajah.
Slika 2: »Cvečarka« Ana Ratek s Huma«, 2007. leta.
Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
Društvo se ukvarja z ohranjanjem običajev ob Valentinovem, ko se »ptički ženijo«, saj je bil to v preteklosti prav poseben praznik otrok na našem območju. Posebno pozornost okolice in javnosti je društvo pritegnilo z neobičajno dejavnostjo, ki so jo poimenovali »bučijada«. To je letna predstavitev pridelovalcev jedilnih in okrasnih buč, kjer izdelujejo tudi različne likovne izdelke iz buč v kombinaciji z
drugimi naravnimi materiali. Namen tovrstnega srečanja je predvsem zbiranje in izmenjava različnih bučnih semen in receptov iz bučnih jedi. Sodelujejo pa tudi na vsakoletnih velikonočnih delavnicah, ki obujajo in predstavljajo tradicionalno velikonočno kulinariko. Prisotni so tudi na delavnicah v mesecu decembru, na katerih izdelujejo miklavževe šibe, parklje in Miklavže iz testa.
Člani društva s Huma so se kmalu po ustanovitvi društva začeli ukvarjati tudi s »cvečarstvom«, to je z raziskovanjem in izdelovanjem rož iz papirja, ki je del tradicije kraja. Nekoč so bili vsi prostori, v katerih so se odvijali pomembnejši dogodki, okrašeni s cvetjem iz papirja, pa najsi je šlo za cerkvene praznike ali pa za druge pomembnejše dogodke, ki spremljajo človeka od rojstva, poroke do smrti. Sicer je bilo izdelovanje rož iz krep papirja do druge svetovne vojne na območju Huma značilna domača obrt. Tako je še danes vodilo »cvečark« s Huma pri izdelovanju rož iz krep papirja »FUMI PA TUDI VZIMI ROŽE CVETEJO«.
»Cvečarstvo« oz. dediščina izdelovanja rož iz krep papirja
Izdelovanje rož iz krep papirja spada med spretnosti, ki vključuje vrsto delovnih opravil in izdelkov. Te izdelujejo ženske na svojih domovih za različno uporabo. Žal o tej obrti na širšem ormoškem območju v preteklosti, razen ob ohranjenem fotografskem gradivu, nimamo na voljo dovolj ohranjenih materialnih virov. Na ormoškem območju je še nekaj poznavalk oziroma izdelovalk, ki znajo iz krep in povoščenega papirja izdelovati cvetove in jih nato oblikovati v cvetne in druge cvetlične aranžmaje. Ene zadnjih mojstric te obrti so članice PD Janeza Trstenjaka s Huma pri Ormožu. Vzpodbudno je, da se prav »cvečarke« s Huma, pod vodstvom ge. Ane Ratek, že vrsto let ukvarjajo s cvečarstvom, to je z raziskovanjem in izdelovanjem rož iz krep papirja, ki je del tradicije kraja.
Slika 3: Aranžma z rožami iz krep papirja, 2008. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
Članice društva so z raziskovanjem šeg, povezanih s to zvrstjo ljudske umetnosti, dosegla zanimivo, večjo zbirko papirnatih rož, ki jih predstavljajo na številnih delavnicah in razstavah. Njihovi aranžmaji rož iz krep papirja so krasili prizorišča kulturnih dogodkov s področja ljudskega petja, nastopov in revij folklornih skupin. Pri ohranjanju tega izročila še posebej izstopa predsednica društva Ana Ratek, ki se je te spretnosti naučila od mame, Slavice Novak, dodatna znanja pa je dobila še od Otilije Kolarič, Katarine Ivanuša, Neže Zlatnik, Pavle Geč, Milice Zemljč in Antonije Zorjan. Te so znale izdelovati specifične rože. Prvo delavnico je Ana Ratek vodila, na povabilo Alenke Šalamun, leta 1995 na Osnovni šoli Ormož. Že leta 1996 pa je, v sodelovanju z Andragoškim centrom v Ljubljani, sodelovala na sejmu vseživljenjskega učenja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Eden večjih projektov je bilo leta 2002 sodelovanje s Pokrajinskim muzejem Ptuj, Enoto Ormož pri pripravi razstave »Cvečarstvo« oz. Dediščina izdelovanja rož iz krep papirja na ormoškem območju. Dejavnost izdelovanja rož iz papirja je bila opažena in večkrat predstavljena tudi v časopisih, revijah, na TV. Ana Ratek je za svoje večletno delo oblikovanja rož iz papirja pridobila leta 2003 certifikat Obrtne zbornice Slovenije »Izdelek domače obrti«, ki ji ga je dodelila komisija pod vodstvom priznanega etnologa profesorja dr. Janeza Bogataja. Certifikat za izdelovanje papirnatih rož sta leta 2006 dobili tudi članici društva Angela Juršič in Ana Jaušovec.
Slika 4: Člani PD Janeza Trstenjaka s Huma pri Ormožu s svojimi izdelki, 2008. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
Društvo sodeluje s svojimi rožami iz papirja na številnih krajevnih in občinskih prireditvah, delavnicah ter razstavah. Člani društva s Huma se zavedajo, da je izdelovanje rož iz papirja kulturna dediščina, ki jo moramo ohranjati in negovati. Povezana je s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja tukajšnjega prebivalstva. Svoja znanja prenašajo na mlade. Povezni so tudi s TIC Ormož,
kjer lahko obiskovalci dobijo informacije o delovanju društva. S krasitvijo s »cvečarskimi« izdelki pa sodelujejo tudi na različnih prireditvah na ormoškem območju (npr. krasitev mesta z »duhi« v času pusta, na rokodelskih tržnicah). Njihove čudovite umetnine iz papirnatih rož in okrase iz naravnih materialov pa smo lahko občudovali tudi že na gostovanjih zunaj naših meja.
Rože iz krep papirja po obliki in izbiri barv sledijo bogati dediščini njihovega izdelovanja v preteklosti. Danes predstavlja obliko ročne spretnosti žensk, ženske pa se z njo ukvarjajo na svojih domovih. Izdelovanje rož je vezano predvsem na območje Huma, kjer se opira na tradicijo ali dediščino izdelkov iz preteklosti, hkrati pa ohranja vse sestavine tradicionalnosti in izvirnosti.
Slika 5: Z rožami iz krep papirja okrašena kapela. Okolica Ormoža v 30. letih 20. stol. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
O izdelkih »cvečark« danes več ne moremo govoriti kot o izraziti domači obrti, temveč je primerneje govoriti o domači ali hišni dejavnosti. V preteklosti to v glavnem niso bili izdelki za vsakdanjo, ampak za dekorativno rabo. »Cvečarstvo« je bilo do srede prejšnjega stoletja kot obrt v središču hišnega življenja ter odraz raznih oblik družabnih srečanj. Izdelovanje rož iz papirja je bilo že od nekdaj predvsem delo ženskega dela družinske skupnosti. Z izdelovanjem rož so si v preteklosti, kakor tudi še danes, dekleta in žene krajšale predvsem dolge zimske večere. Izdelovanje papirnatih rož je bilo kot ročno delo pomemben del preživljanja prostega časa. Tako so ženske izdelovale rože zlasti pozimi, ko ni bilo dela na polju, ali pred posameznimi dogodki, prazniki. Največ so jih naredile v času med božičem in veliko nočjo. Večno cvetoče rože iz papirja pa so nekoč skupaj z zimzelenim rastjem krasile kapele, cerkve, svatovska oblačila, praznični kruh in vence ob pogrebih. Tudi ob božiču so krasili jelke s papirnatimi rožami. Da pa rož ne bi uničil dež, so jih povoskali.
Izdelovanje papirnatih rož pa je pomenilo tudi obliko druženja žensk. Ob izdelovanju rož so se razvili posebni družbeni odnosi, saj so si ženske izmenjevale izkušnje, govorile so o ljubezenskih in drugih zvezah, pele itd. Pele so pesmi, ki so opevale lepoto posameznih rož in z njimi povezanih praznikov.
Nekoč so bili vsi prostori, v katerih so se odvijali pomembnejši dogodki, okrašeni s cvetjem iz papirja, pa najsi je šlo za cerkvene praznike ali pa za druge pomembnejše dogodke, ki spremljajo človeka od rojstva, poroke do smrti. Sopke in cvetje iz povoščenega papirja so »cvečarke« izdelovale za različne namene in potrebe. Manj za vsakdanjo rabo in bolj za posebne priložnosti. Najpogostejši izdelki so bili poročni šopki, diademi za nevesto in šopki za priče ter svate. Pri tem so veljala določena pravila, ki so natančno določala, kakšna mora biti velikost in oblika šopka ali cvetov za posamezne sodelujoče v ceremonialu. Izdelovale so tudi šopke za nabornike, ki so jih ti nosili na reverjih suknjičev. Ti šopki so bili po pravilu večji kot poročni in so bili okrašeni z dolgimi trakovi. Izdelovale so tudi posamezne cvetove, cvetje za velikonočne presmece, cvetne vence in šopke za okras kota z razpelom v hiši, za okras znamenja na polju ali ob cesti in za vaške kapelice. Domače izdelovalke papirnatega cvetja so krasile tudi notranjščino cerkva, še posebej ob slavnostnih priložnostih (ob žegnanjih, prvih obhajilih, vnebohodu). Posebno obliko okraševanja bivalnih notranjščin pa še danes predstavlja kombinacija papirnatega cvetja s slamnatim okrasjem in svežim zelenjem, kar je v navadi zlasti v severovzhodni Sloveniji, in sicer na gostijah ali ob božiču. S papirnatimi rožami so okraševali tudi praznične pletene pogače in kruhe (bosmane), kruh na poročni gostiji itd.
Pri izdelovanju rož potrebujejo naše »cvečarke« s Huma veliko potrpežljivosti in domišljije. Nekatere enostavnejše rože jim uspe narediti že v nekaj minutah, za mnoge pa potrebujejo več časa. A ker ena cvetica ne pomeni veliko in jih morajo narediti vsaj za šopek, je dela kar precej. Ko pa se odločijo za povsem nov cvet, mine kar nekaj časa, da ugotovijo, kako bi ga izdelale. Izdelovanje novih cvetov je zanje še poseben izziv. Iz papirja izdelujejo različne cvetove, najpogosteje pa se lotevajo irisov, šmarnic, aster, narcis, zvončkov, vrtnic, nageljnov, sončnic, lilij, trobentic, tulipanov. Izdelovalke ročno oblikovanega cvetja iz barvnega krep papirja s Huma v zadnjih letih z izdelki uspešno nastopajo na najrazličnejših razstavah in prireditvah ali pa organizirajo tečaje. Svoja znanja o izdelovanju rož prenašajo na mlade ljudi. Izdelovanje papirnatih rož je del dediščine, ki se je ohranila v današnji čas in predstavlja dokument nepretrganega ustvarjalnega procesa, ki je živel in se
prenašal iz generacije v generacijo. Izdelovanje papirnatih rož se torej danes ne ohranja le kot dediščina, ki so jo »cvečarke« prevzele iz preteklosti, ampak tudi kot dediščina, ki jo same ohranjajo, razvijajo in ustvarjajo. Že nekoč je bil poglavitni material za izdelovanje rož barvni krep papir. Papirnate rože izdelujejo z izrezovanjem cvetnih in stebelnih listov iz papirja, ki jih nato povoščijo.
Rože iz papirja lahko razdelimo v več skupin. Prvo predstavljajo izdelki, ki so tako po uporabi gradiva kot tudi po motivih vezani na dediščino in so povezani s posebnimi priložnostmi (cerkvenimi prazniki, porokami, ...). V ostale skupine pa spadajo rože, ki jih izdelovalke izdelujejo v povezavi s posameznimi letnimi časi. Te izdelke lahko imenujemo interpretacija dediščine, saj »cvečarke« pogosto posnemajo rože iz narave in jih sestavljajo v papirnate cvetne aranžmaje. Tukaj še lahko govorimo o tipičnih oz. tradicionalnih »cvečarskih« izdelkih. Seveda pa v zadnjem času nastajajo tudi nove oblike »ustvarjalnosti« na področju izdelovanja papirnatih rož.
Postopek pri izdelavi papirnatih rož je zelo zahteven. »Cvečarka« najprej od zvitka krep papirja odreže nekaj centimetrov širok trak, ga nekajkrat pregane in izreže obliko cvetnih listov. Lahko pa izreže tudi vsak list posebej in jih sestavlja. S škarjami liste zavije, nato pa trak, izrezan v obliki cvetnih listov, zvije v cvet, ga spodaj stisne ter ovije z drobno žico, ki je hkrati pecelj. »Cvečarka« s trakom iz zelenega krep papirja ovije žico, ob tem pa dodaja zelene liste, ki si jih je pripravila že prej. Na koncu jih lahko tudi povošči oz. namoči v raztopljen vosek in mrzlo vodo. Rože nato oblikuje v različne šopke in cvetne aranžmaje. Cvetovi so dobri posnetki pravih cvetov iz narave. Pri izdelovanju rož iz papirja uporabljajo »cvečarke« le malo pripomočkov: papir, škarje, žico, palčke, kvačke, iglo in spretno roko. Izdelki so po svojih oblikah in barvah zelo zanimivi, njihovo izdelovanje pa temelji na veliki meri ustvarjalnosti in domišljije izdelovalke.
Slika 6: Venček z rožami iz papirja. Izdelali člani PD »Janez Trstenjak«, Hum pri Ormožu, 2004. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož.
Skoraj za vsako priložnost so izdelale določen cvet. Tako so npr. marjetice in šmarnice izdelovale za »bogecove koteke« in okraševanje kapel, sestavni del šopkov nabornikov so bili rdeči nageljni, za poročne šopke pa so najpogosteje izdelovale vrtnice.
Rože iz papirja dobivajo danes svoj novi pomen v notranji opremi, predvsem v uporabi cvetnih aranžmajev kot dekorativnih izdelkov. Iz vaškega ali kmečkega okolja se selijo tudi v mesto in postajajo del splošne stanovanjske mode.
Dediščina obujanja in gojenja ljudskega petja
Člani društva se zavedajo, da tukajšnja ljudska pesem predstavlja bogato kulturno dediščino, ki jo moramo ohranjati in negovati. Povezana je s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja tukajšnjega prebivalstva. Ljudska pesem je pesem našega podeželja, ki je prehajala iz roda v rod, od pevke do pevke, pesem vsakdanjosti in prazničnih dni. Pesmi, ki jih pojejo člani društva, so prebivalci na širšem območju Huma peli že na začetku preteklega stoletja, nekatere pesmi pa so se ohranile že iz konca 18. stoletja. Pesmi so se ohranjale z živim petjem v družinskih krogih, po vaseh Hum, Loperšice, Frankovci, Pušenci, Šalovci, Pavlovci in verjetno še v drugih bližnjih vaseh. Člani društva si besedila pesmi zapisujejo, jih zbirajo ter na različnih srečanjih skupin ljudskih pevcev tudi predstavljajo. Pogosto gre v zapisu pesmi za prepis rokopisnih zapiskov pesmi s tega območja. Tako imajo zbranih in zapisanih že okrog 120 besedil vsebinsko različnih pesmi.
Priznanje društvu in njihovemu delu je tudi v tem, da se številna društva, pevske skupine in posamezniki zgledujejo po PD »Janez Trstenjak« Hum in negujejo ljudsko pesem. Ob poslušanju pesmi članov društva, občudovanju njihovih čudovitih umetnin iz papirnatih rož in okrasov iz naravnih materialov lahko mirno rečemo, da Humčani z okolico gotovo niso »sami kamenari in lumpi«, ampak so topli, srčni in kulturno bogati ljudje, ki si prizadevajo ohranjati tukajšnje ljudsko izročilo.
Ljudske pesmi, ki jih pojejo člani Prosvetnega društva »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu vsebinsko delimo na več skupin.
Nabožne pesmi
Imajo versko vsebino, govorijo o Bogu, Mariji, o romarskih poteh ali opevajo lepoto domače cerkve. Prepevali so jih v cerkvi, pri kapelah ali pa tudi doma.
Pesmi o smrti, žalostinke
So pretresljive, opevajo resnične otožne in žalostne dogodke iz vsakdanjega življenja. So polne tragičnih dogodkov, v katerih posamezniki težko prebolevajo izgubo najdražjih. Besedila govorijo o smrti,
umrljivosti, o dušah v vicah, o večnosti, o šegah ob smrti,o pogrebu in o slovesu svojcev od umrlega. Med te pesmi spadajo pesmi slovesa, kjer besedila govorijo o nenadni smrti zaradi nesreče, uboja, umora.
Svatovske pesmi
Bile so del svatbenih šeg. Po vsebini so vesele, šaljive in zbadljive. Govorijo o svatbah, poslavljanju neveste od samskega stanu in od doma, omenjajo slovo od očeta, matere, bratov, sester, prijateljev ter o nevestinem prihodu na novi dom. Tudi nekatera besedila zdravljic so namenjena ženinu in nevesti.
Mati te je poškropila
Mati te je poškropila z blagoslovljeno vodo, milo se je zasolzila, svatje vriskajo, pojo.
Srečno bodi ti, nevesta, v novo dobo pred oltar. Gladka ti je danes cesta, ali svet je poln prevar.
Prstan se ti na roki sveti, danes ti je še lahak, morda ti postane z leti temen, tesen in težak.
Ti ne veš, kaj vse te čaka, človek stalno srečen ni, danes poje, jutri plaka, malo ti je jasnih dni.
Cvetja naj nebo natrosi ti med trnje tu in tam, vsak svoj križ najlažje nosi, ki naloži si ga sam.
Poza/čin
Pozafčin je luštno biti, rad se veselim, poskočiti, norce briti, vedno si želim. Svoj klubuček okrasiti mora pozafčin, na gostijo vabit priti srčno si želim.
Ženjo se je Jurkov Franček dol na Štajersko, vabit pride Briškov Tonček s svojo palico, na palici srebrni zvonček milo cingeta, Bog naj živi domačijo našo prleško.
Hišice lepó poméste, bistre Prlečke, štmce pa v peč zložite in pogačice.
Tačas fantje zaprezite iskre cüzike, tja čez cesto pohitite v blatne Püšnce.
Ljubezenske pesmi
So izpovedne, čustveno ubrane. Njihova vsebina se nanaša na izpovedovanje ljubezni med fantom in dekletom ter na posledične dogodke. Vsebina teh pesmi je nagajiva, šegava, zamerljiva in ljubeča.
Dekleta, poslušajte
Dekleta, poslušajte, ljubezni se ne vdajte, ne veste, kaj je to, od fanta vzet' slovo.
Jaz nisem poslušala, ljubezni sem se vdala, ne mine leto dni, se z drugo poroči.
So mam'ca me svarili, lepo so me učili. Poslušaj, dekle ti, kaj fantič naredi.
Pivske pesmi
Območje Huma je območje goric in vina. Zato so vinske pesmi nastale ob pitju dobre vinske kapljice, ob delu v goricah, poslušanju pesmi klopotca in obiranju grozdja. Razlikujemo pesmi, ki so nastale v hvalo trte, vina, ter pesmi o pivski družbi, kot so napitnice ali zdravice. V obojih so primeri s krščanskimi motivi, saj se zahvaljujejo npr. Bogu za vino. Mnoge napitnice vabijo k pitju vina. Veliko teh pesmi ima šaljiv značaj, ko govorijo o vinski družbi, bahatih pivcih in posledicah pijančevanja.
Šaljive pesmi
Nastale so kot odraz skupnega dela na kmetiji, polju, njivi, v vinogradu. Skupna dela in opravila, številna druženje so popestrili s šalami na svoj račun, na račun odnosov med možem in ženo, na račun prijateljev, znancev, sosedov. Ljudje so se v njih znali ponorčevati iz stvari, ki so jih sami doživljali ali so se dogajale sosedom.
Pripovedne pesmi
Pripovedujejo o posameznih dogodkih iz tega ali onega kraja, o zanimivostih tujih dežel, o davnih zgodovinskih dogajanjih. Pomembne so zaradi dolge ohranjenosti in kot spomin na zgodovinske dogodke.
Vojaške pesmi
Najpogosteje opevajo žalost dekleta ob odhodu fanta na vojsko, smrt vojaka, žalost matere ob pretresljivi novici ob smrti sina. Zato so te pesmi globoko človeško čuteče in pretresljive. Pesmi govorijo o vojaščini, dolgosti in težavah vojaškega življenja, o slovesu od domačega kraja,svojcev, ljubice, strah pred nevarnostjo smrti v vojni.
Pesmi o Humu
V teh pesmih Humčani prepevajo o sebi. Odkrivajo nam vsakdanje življenje tukajšnjih ljudi, njihov miselni in čustveni svet. Pesmi so šaljive, saj se Humčani v pesmih norčujejo iz sebe. Kljub temu pa je iz njih razbrati pripadnost domači vasi in zemlji, pesmi pa opevajo tudi lepoto tukajšnjih deklet.
Prav lepa je stezica vglajena
Prav lepa je stezica vglajena, na humsko vas navajena, tralala, lalala, lalala, na humsko vas navajena. Tam sredi vasice en križ stoji, okoli gater z rožicami, tralala, lalala, lalala, okoli gater z rožicami.
Ta prva je rožica lilija, Marija je usmiljena, tralala, lalala, lalala, Marija je usmiljena.
Ta druga je rožica gatroža, Marija je brezmadežna, tralala, lalala, lalala, Marija je brezmadežna.
Ta tretja je rožica rožmarin, da jezus je Marijin sin, tralala, lalala, lalala, da Jezus je Marijin sin.
Fumi sami kamenari (besedilo ob pritrkavanju humskih zvonov na ivanjsko nedeljo)
Fumi sami kamenari, fumi sami lumpi, lumpi, lumpi.
Fumi sami kamenari, Joža, Franča, Tinča, Vanč, lumpi, lumpi.
Fumi sami kamenari, gnes na slami, zutra v jami, lumpi, lumpi, lumpi,...
(Op.: f-umi - Humi oz. na Humu; kamenari - delavci v nekdanjem kamnolomu na Humu)
Humska
Vse drugo vam zdaj iz misli pustim, od humske vasi vam zapeti želim.
Na hribčku zelenem nam hišca stoji in v drevju cvetočem nam ptička žvrgoli.
Na hribčku prelepem nam cerkev stoji, v goricah krog nje pa se pesem glasi.
V	tej vasi je dosti mladih deklet, ki znajo za delo prav pridno prijet.
So izvrstne plesalke in znajo zapet in znajo tudi fante prav rade imet.
Pač škoda je, fantje, vseh vaših stopinj, da hodite v drugo vas klicat deklin.
V	jeseni na Humu je posebej lepo, ko v goricah klopotci pojo.
Ključne besede
Cvečarstvo, dediščina, ljudsko izročilo, krep papir, pesmi, običaji.
Ustni viri
-	Člani PD Janez Trstenjak, Hum. Literatura
-	Nevenka Korpič: »Cvečarstvo« oz. Dediščina izdelovanja papirnatih rož na ormoškem območju. Ormož, 2002.
Povzetek
Člani društva s Huma so vsestransko aktivni, saj obujajo mnoge šege in navade domačega kraja. Začeli so s prikazovanjem številnih starih ljudskih običajev, obujanjem običaja Zelenega Jurija, šeg in opravil, npr. kolin, s prikazovanjem del v goricah, s poudarkom na trgatvi, napitnicah in pesmi o vinu. Tako se ukvarjajo z izdelovanjem vencev iz žitnega klasja in zelišč, izdelujejo tudi otroške igrače iz naravnih materialov (vuge, fučkece, pupe, oblačenje gumbov), oblikujejo izdelke iz koruznega ličja, spletajo vence iz zimzelena in z njimi okrasijo cerkve in kapele ob cerkvenih praznikih. Njihovo ustvarjalnost pa lahko občudujemo tudi ob velikonočnih in božičnih aranžmajih in okraskih ter na rokodelskih tržnicah. Obujali so ženitovanjske običaje »gostuvaja«, pridelovanje in obdelavo lanu, »česanja« perja, obujanje običajev izdelovanja izelkov iz vrbovega, brezovega in srobotovega šibja, odhode fantov k vojakom ter obujali spomine iz otroštva. S to tradicijo nadaljuje društvo še danes. Usmerilo se je v aktivno zbiranje ljudskih pesmi, besedil, napevov. Njihova posebnost pa je izdelovanje rož iz krep papirja.
UDK 548/549:553(497.4Ormož) 903.21.01(497.4)
Brane Lamut*
OB RAZSTAVI: KAMEN V DAVNINI. KAMNINE, FOSILI, KAMNITA ORODJA
V članku je na kratko predstavljena razstava z zgornjim naslovom, ki smo si jo lahko ogledali od meseca oktobra leta 2007 dalje v avli Občine Ormož. Najprej je opisan prirodoslovni del avtorjev in zbiralcev Vilija Podgorška in Danijela Krena, nato pa še arheološki del avtorjev Braneta Lamuta in Marka Meleta.
Razstavo s tem naslovom je Muzej Ormož postavil v oktobru leta 2007 v avli Občine Ormož. Poleg muzejskih arheologov Braneta Lamuta in Marka Meleta sta bila soavtorja razstave zbiralca Danijel Kren in Vili Podgoršek. Slednja sta v prvem delu razstave predstavila izbor iz svojih zasebnih zbirk.
Slika 1: Plastem apnenca so v Spodnjem Oseku sledili pod površje. Po prenehanju pridobivanja kamnine se je v opuščenih rovih izoblikovalo občasno podzemeljsko jezerce.
Foto in besedilo: Vili Podgoršek, 2007.
V treh vitrinah so bili na začetku prikazani fosili iz Podravja, predvsem z območja Slovenskih goric. Njihova starost obsega razpon od 20-18 milijonov let in le do nekaj milijonov let. Eksponati so bili na razstavi razvrščeni po mestih najdbe od zahoda proti vzhodu, saj si tako sledijo tudi po starosti, na koncu pa so bili razvrščeni še mikrofosili, ki so jim bile priložene tudi fotopovečave. Te in fotografije na panojih je prispeval Danijel Kren, profesor Vili Podgoršek pa je napisal spremne tekste na panojih. Posebej je bil z nizom fotografij geografskih kart
ponazorjen postopen nastanek Panonskega morja, ki se je izoblikovalo približno pred 11 milijoni let iz zahodnega dela morja, imenovanega Paratetida, zato ker se je dvigoval lok Karpatov.1
Slika 2: Del opuščenega kamnoloma Kamenščak v Zgornjem Dupleku je zaradi prevlade litotamijskega apnenca preoblikovan v več kot deset metrov visoko, skoraj
navpično steno. Že dolgo je poznan kot nahajališče različnih fosilov, v okolici pa lahko zasledimo še osamljene kraške pojave.
Foto in besedilo: Vili Podgoršek, 2007.
Med številnimi razstavljenimi fosili naj navedem le nekatere. Tako so obiskovalci lahko občudovali školjko chlamis angelonii angelonii, ki je bila odkrita v svetlosivem laporju na najdišču Zgornji Štrihovec pri Šentilju, in školjko congeria iz Zgornjega Oseka, dalje morskega ježka s Plačkega vrha in iglice morskih ježkov iz Zgornjega Štrihovca, le nekaj milimetrov velika ohišja luknjičark z najdišča Kresnice, ohišja rakcev z Meljskega hriba, kamena jedra polžev iz Spodnjega Oseka in iz Zgornjega Dupleka, rakove škarje itd.
* Brane Lamut, kustos arheolog - muzejski svetovalec,	-
Muzej Ormož, Kolodvorska cesta 9, 2270 Ormož.	,
Podgoršek, Fosili - priče geološke preteklosti, str. 9.
Slika 3: Kameno jedro polža v litotamijskem apnencu iz Zgornjega Dupleka se je tako dobro ohranilo, ker se je ohišje kasneje raztopilo in jedro razen pri ustju ni imelo stika z obdajajočo matično kamnino. Širina kamenega
jadra je 17 mm. Foto, najdba, zbirka in podnapis: Vili Podgoršek.
Slika 4: Školjka chlamys angelonii angelonii v svetlo sivem laporju z najdišča Zgornji Štrihovec pri Šentilju, najdena ob gradnji avtoceste leta 1996. Dolžina ohišja meri 44 mm. Najdba, zbirka in podnapis: Vili Podgoršek. Foto: Danijel Kren.
Med redke najdbe spadajo ostanki rib, ohranili so se nam na primer ribji zobje z najdišča Zgornji Štrihovec pri Šentilju. Iz časa, ko je naše kraje prekrivalo toplo in plitvo Panonsko morje, so se ohranili ostanki grebenskih koral.
Slika 5: Fosil grebenskih koral z Zgornjega Dupleka. Najdba, zbirka in foto: Danijel Kren, 2007.
Slika 6: Odtis lista iz Rošpoha - meri 63 mm. Najdba, zbirka in podnapis: Vili Podgoršek. Foto: Danijel Kren, 2007.
Slika 7: Okamneli les zMeljskega hriba - meri 130 mm.
Najdba, zbirka in podnapis Vili Podgoršek.
Foto: Danijel Kren, 2007.
Poleg morske favne pa najdemo na območju Slovenskih goric še drugačne fosile. Tako so na (v) Meljskem hribu pogosti ostanki lesa, v Rošpohu pa je bil najden odtis rastlinskega lista. V vzhodnem delu Slovenskih goric, v Žihlavi, pa je bil najden fosil sladkovodnega polža.2 Nekaj zanimivejših najdišč fosilov je na razstavi prikazanih s fotografijami. Profesor Vili Podgoršek je za spremno publikacijo napisal še članek, ki obravnava fosile na območju Slovenskih goric, opremljen s šestimi barvnimi in sedmimi črno-belimi fotografijami;3 prav tako je prispeval vrsto vzorcev kamnin za arheološki del razstave. Izbrani so bili vzorci kamnin, kakršne so že prazgodovinski prebivalci Podravja uporabljali za izdelavo kamnitega orodja. Med njimi naj omenim kose serpentinita in amfibolita, iz katerih so orodja najpogosteje izdelovali, pa tudi kose blestnika in gnajsa, od katerih so zaradi njihove plastovitosti najlažje odbijali večje ploščate kamne, ki so služili kot žrmlje ali kot delovna podlaga za razne obrti. Tovrstne kamnine najdemo v nekaterih še danes delujočih ali do pred kratkim delujočih kamnolomih. Ležišča teh kamnin bi utegnil izkoriščati že prazgodovinski človek, vendar je verjetneje, da je kot material za izdelavo orodij uporabil zaobljene kamne, ki jih je zgladila reka Drava in odložila na prodiščih. Profesor Vili Podgoršek je na to temo v spremni publikaciji napisal poseben članek.4
2	Podgoršek, Fosili - priče geološke preteklosti.
3	Podgoršek, Fosili - priče geološke preteklosti, str. 5-11.
4	Podgoršek, Nastanek prodišč, str. 21-23.
Slika 8: Serpentinit, Radkovec na Pohorju. Najdba in opredelitev kamnine: Vili Podgoršek, prof. Foto: Nina Mertik, 2007.
Slika 9: Muskovitov blestnik, Mislinjski jarek. Najdba in opredelitev kamnine: prof. Vili Podgoršek. Foto: Nina Mertik, 2007.
Slika 10: Amfibolit, okolica Areha na Pohoru. Najdba in opredelitev kamnine: Vili Podgoršek, prof. Foto: Nina Mertik, 2007.
Slika 11: Gnajs, plastovit, Koritno pri Oplotnici. Najdba in opredelitev kamnine: Vili Podgoršek, prof. Foto: Nina Mertik, 2007.
Drugi del razstave zajema arheološko tematiko, pri tem smo se omejili na prazgodovinsko dobo. V letu 2007 sva se arheologa v Muzeju Ormož posvetila preučevanju prazgodovinskega kamnitega orodja in drugih izdelkov iz kamna. Izbiro tematike je narekovala že pogostnost najdb tovrstnih izdelkov, ki so jih posamezniki zbirali že od prve polovice 19. stoletja dalje. Literatura navaja iz tega časa župnika Franca Vrbnjaka in ormoškega zdravnika dr. Seyfrieda.5 Kasnejše topografske raziskave so identificirale možna najdišča iz neo- in eneolitskega časa, arheološka izkopavanja pa so razkrila vrsto naselbin, kot so Pavlovski Vrh, Ormož, Hardek, Hajndl itd., v katerih so bili najdeni tudi kamniti izdelki. Literatura o tem je pregledno zbrana v članku Marka Meleta, ki je izšel v publikaciji ob razstavi.6 Arheološki del razstave je razdeljen na dva dela.
V prvem sem predstavil kamnita orodja iz prazgodovinske naselbine v Ormožu in o tem napisal v publikaciji tudi članek7, v drugem delu pa je Marko Mele prikazal izdelavo in uporabo glajenega kamnitega orodja.8
Del razstave, ki predstavlja kamnita orodja iz prazgodovinske naselbine v Ormožu, obsega gradivo Pokrajinskega muzeja Ptuj, ki ga je v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja izkopala takratna kustodinja dr. Bernarda Perc.9 Gre za izdelke, ki so bili odkriti v
Pahič, Različna gesla za štajerska najdišča.
6	Mele, Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja, str.
19 in 20.
7	Lamut, Kamnita orodja, str. 24-32.
8	Mele, Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja, str.
12-20.
9	Perc, Prazgodovinska naselbina v Ormožu. Perc, K stratigrafji žarnogrobiščne naselbine v Ormožu.
plasteh s konca pozne bronaste in z začetka zgodnje železne dobe.10
Med kamnitimi izdelki tega časa sta zanimivi dve gladili iz serpentinita. Tako smo izdelka poimenovali, ker imata poleg zaobljenih še eno izrazito ravno gladko ploskev. Za glajenje česa sta kamna služila, lahko le ugibamo; glede na to, da sta iz mehkega serpentinita, lahko domnevamo, da so z njima gladili kakšno organsko snov, morda živalske kože.
Nadalje so bili med razstavljenimi predmeti še takšni, ki so običajnejši v drugih materialih. Za navijanje preje so v prazgodovini uporabljali preslico, ki so jo na spodnjem koncu obtežili z vretencem. Vretence je bilo najpogosteje keramično, poleg takšnih je v Ormožu znanih še par kamnitih, ki sta bila izdelana iz mikrokristalnega blestnika oziroma iz kremenovega sljudnega peščenjaka.
Slika 12: Mavčni model prazgodovinskega dvodelnega kalupa za ulivanje sulice in originalno kamnito jedro iz drobnokristalnega blestnika. Mavčno ponazoritev kalupa je oblikovala Nina Mertik, diplomirana restavratorka, kamnito jedro hrani Pokrajinski muzej Ptuj. Foto: Nina Mertik, 2007.
Naslednji predmet, ki je običajno keramičen, je jedro dvodelnega kalupa.11 Takšni dvodelni kalupi za
Lamut, The chronological structure. Teržan, Starejša železna doba.
Lamut, Prazgodovinski Ormož, slika na notranji strani hrbtnega ovitka. Lamut, Ormož - podoba prazgodovinskega naselja.
ulivanje brona so potrebovali jedro v primeru, ko je bilo treba del predmeta obdržati votel; na primer tule za nasajanje sulic, kopij ali sekir. Keramične polovice kalupov so običajno z označbami, ki so bile narejene že pred pečenjem, z namenom, da sta se polovici dobro ujemali, preden so ju za ulivanje povezali. Oznake na keramičnih stožčastih jedrih kalupov so bile enake kot tiste na kalupih. To nakazuje, da je livar iz talilne posode zlil zaporedoma zlitino v več parov kalupov, potem pa je moral vsakemu paru kalupov glede na oznake hitro najti odgovarjajoče jedro. Kalupi iz prazgodovinske naselbine v Ormožu so pretežno keramični, le eden med njimi je kamnit. Izdelan je iz drobnokristalnega blestnika. Morda je bila uporabljena ta dokaj trda kamnina, ker je bila tudi odporna na visoke temperature? Stožčasto jedro se na vrhu končuje s kvadrastim delom, ki je gledal iz obeh polovic kalupa. V tem delu je vrezan znak x. Jedro je bilo razstavljeno med modelom obeh polovic kalupa za sulico, ki ga je izdelala restavratorka-konservatorka Nina Mertik. Kalupi, najbolj podobni našemu, so bili najdeni v naselbinah Ripač in Čungar.12
Slika 13: Izbor glajenih kamnitih predmetov iz prazgodovinske naselbine v Ormožu. Iz publikacije: Kamen v davnini, Ormož 2007, hrbtna stran ovitka. Foto: Nina Mertik, 2007.
12 Wanzek, Die Gussmodel für Tüllenbeile, Taf. 14: 9, 12, 13.
V bronasti dobi so rezila srpov, nožev, britev itd. pogosto ostrili s tolčenjem in s tem s tanjšanjem, v železni dobi pa so pogostejši brusi. Kvadrasti podolgovati predmeti so izdelani iz različnih kamnin. Med razstavljenimi primerki smo videli izdelke iz kvalitetnega (trdega) kremenovega peščenjaka, pa tudi iz mehkej ših kamnin serpentinita in amfibolita. Brusi so v železni dobo postali sestavni del noše. Preluknjane so jih nosili privezane za pasom. Kot dele noše jih ponekod najdemo v halštatskih grobovih.
Konec bronaste in v starejšem delu železne dobe so še v rabi drobna orodja iz mehkih kamnin, ki so jih prazgodovinski obrtniki uporabljali za oblikovanje izdelkov iz bronaste pločevine. Med njimi velja omeniti drobna trapezasta in trikotna dleta ali kladivca. Razstavljena primerka sta bila izdelana iz amfibolita oziroma iz serpentinita. Podobno trapezasto sekirico so odkrili v regiji, na primer v 4. gomili na Pošteli.13
Drugo takšno orodje iz serpentinita pa je polovica orodja, ki spominja na kladivasto sekirico, vendar ohranjeni ožji del ni oster in je prav tako služil kot kladivce. Najbližjo paralelo našemu orodju predstavlja podobno kladivce iz Klein Kleina, odkrito v gomili Hochschusterwald 2 s pokopom moža in žene;14 v gomili je bil odkrit tudi bronast kotliček, ki ga je pokojnik morda sam oblikoval prav s kamnitim kladivcem, ki je bilo položeno v njegovo zadnje počivališče kot atribut njegovega stanu.
Prevrtano kladivce in že prej omenjeni prevrtani brusi in prevrtana vretenca za preslice kažejo, da ta starodavna tehnika obdelave kamna tudi v železni dobi ni zatonila v pozabo. Dokaz so tudi stožčasti izvrtki s horizontalnimi razami, ki so bili najdeni v naselbini; dva iz serpentinita sta bila tudi razstavljena.
Poleg malih kladivc je iz ormoške naselbine znanih še nekaj večjih kladivastih sekir, ki so bile izdelane pretežno iz serpentinita. Raba tega tipa orodja, ki je običajno od mlajše kamene dobe dalje, se zdi v času prehoda bronaste v železno dobo nekoliko neobičajna. Vendar je eksperimentalna arheologija s poizkusi dokazala, da so bile kamnite sekire pri sekanju dreves približno tako učinkovite kot bakrene in bronaste, zato so jih šele železne sekire v starejšem halštatskem obdobju postopoma izpodrinile iz rabe.
Naslednji tip orodja, ki ima svoje začetke že v mlajši kameni dobi, so večje trapezaste in sorodne jezičaste sekire, ki so jih lahko uporabljali kot zagozde za
Teržan, Starejša železna doba, Tab. 60: 15.
14 Dobiat, Das hallstattzeitliche Gräberfeld, Taf. 2: 8.
klanje lesa ali pa nasajene v razcepljeno rogovilo kot sekire. Tudi te so pretežno iz serpentinita.
Med razstavljenimi orodji so si obiskovalci lahko ogledali še: valjasto dleto s poševno zbrušenim rezilom, kamne iz roženca in kremena, ki so jih morda uporabljali kot kresilne kamne, dalje tolkala iz gnajsa in žrmlje. Zanimive so velike ovalne plošče žrmelj s povsem gladko vrhnjo ploskvijo. Plošče so dobili z odbijanjem od večjih kosov plastovitih kamnin, kot so gnajs, amfibolit in muskovitov blestnik.
Slika 14: Markežev pruh pri Gladomesu, Občina Slovenska Bistrica, kjer so bili najdeni kosi serpentinita, predstavljeni na razstavi. Foto: Marko Mele, 2007.
V	zaključnem delu razstave je Marko Mele predstavil še izdelavo in uporabo glajenega kamnitega orodja in o tem napisal tudi članek v publikaciji ob priložnostni razstavi.15 Na treh panojih so bili prikazani: brušenje in glajenje, vrtanje v kamen ter nasaditev in uporaba kamnitega orodja. V vitrini pa sta bili predstavljeni dve temi. Zgoraj smo videli vrtalno pripravo z votlim svedrom.
V	našem primeru je bil navpični sveder iz bezgovega lesa, sukali pa so ga s pomočjo loka. Spodaj vpeto sekiro iz mehkejšega serpentinita je postopoma prevrtal trši droben kremenčev pesek.
Druga tema, v spodnjem delu vitrine, je bila prikaz postopnega nastanka trapezaste sekire od izbranega kamna, preko glajenja in brušenja ob trši peščenjak, do nasaditve na lesen držaj.
Ob tej priložnostni razstavi je izšla publikacija z enakim naslovom. Za uvodnim člankom16 sledijo štirje članki avtorjev (glej seznam literature); publikacija obsega 32 strani formata A5, plus ovitek,
15	Mele, Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja.
16	Lamut, Kamen v davnini, str. 4.
11 barvnih in 27 črno-belih fotografij ter dve risbi. Publikacijo je založil Muzej Ormož, zanj direktorica Zdenka Kresnik, uredil Branko Lamut, članke je lektorirala Nadica Granduč, fotografije so prispevali Danijel Kren, Brane Lamut, Marko Mele, Nina Mertik in Vili Podgoršek.
Slika 15: Vrtalna priprava z votlim svedrom, ki so jo izdelali učenci pod mentorstvom kustosa Marka Meleta na Mladinskem raziskovalnem taboru; Tabor je organiziral
17
Muzej Ormož leta 2007 v Grabah pri Središču ob Dravi. Foto: Marko Mele, 2007.
Gradivo za razstavo so prispevali: zasebna zbiralca Vili Podgoršek in Danijel Kren, model dvodelnega kalupa je oblikovala dipl. restavratorka Nina Mertik, arheološko gradivo je posodil Pokrajinski muzej Ptuj, ostalo pa je prispeval Muzej Ormož. Publikacijo je oblikoval Grafični studio Robert Kuzma, s.p., ter ga v 300 izvodih natisnil S-tisk, d.o.o.
Razstava je bila odprta v sredo, 17. oktobra ob 18. uri v avli Občine Ormož. Ob tej priložnosti je uvodoma spregovorila direktorica Muzeja Ormož Zdenka Kresnik, sledili so avtorji razstave. Fosile in kamnine je predstavil profesor Vili Podgoršek, kamnita orodja iz ormoške prazgodovinske naselbine kustos arheolog Brane Lamut, izdelavo in uporabo kamnitih orodij pa je pojasnil kustos arheolog Marko Mele.
17 Mele, Arheološki poletni tabor 2007.
Odprtje razstave je spremljal kulturni program, ki so ga pripravili učenci Glasbene šole Ormož ob mentorstvu profesorja Slavka Petka. S tolčenjem rečnih kamnov so obiskovalcem pričarali nekaj temperamentnih kamenodobnih ritmov.
m.:..:-'
KAMEN V DAVNINI
KAMNI Mi, POSILI, KAMNITA ORODJA Publikacija ob priložnostni fti&avi
Slika 16: Naslovnica publikacije, ki je izšla ob razstavi.
Oblikovanje Grafični studio Robert Kuzma, d.o.o., fotografiji Danijel Kren in Nina Mertik. Sken. Muzej Ormož, 2007.
Slika 17: Ob odprtju razstave so z dvema skladbama za kamnita tolkala nastopili učenci Glasbene šole Ormož. Foto: Štefan Hozyan ml., 2007.
Razstavo je s priložnostnim nagovorom odprl župan Občine Ormož in poslanec državnega zbora gospod Alojz Sok.
Razstava Kamen v davnini je bila obenem tudi sestavni del projekta: Teden vseživljenjskega učenja, ki je nastal s sodelovanjem Ljudske univerze, Muzeja Ormož in Mladinskega centra, trajal pa je od 10. do 22. oktobra. V okviru Tedna so si razstavo ogledali
starejši občani, kasneje pa so jo obiskali še učenci osnovnih šol in dijaki Gimnazije Ormož.
O razstavi in »Tednu vseživljenjskega učenja« je poročal Štajerski tednik18, posnela jo je Kabelska televizija Ormož, Majda Fridl pa je imela v ponedeljek, 12. 11. 2007, za Radio Ptuj intervju s prof. Vilijem Podgorškom o naši razstavi, kot tudi o odprtju muzeja Pangea v Dragonji vasi pri Cirkovcah. Po končani razstavi bodo fosili in kamenine predstavljeni prav v muzeju Pangea.
Profesor Podgoršek je s člankom o razstavi seznanil še bralce Društvenih novic Društva prijateljev mineralov in fosilov Slovenije.19
Zaradi zanimanja je bila razstava odprta vse do 11. februarja naslednjega leta.
Ključne besede
Kamnine, serpentinit, amfibolit, peščenec, kremen, fosili, mikrofosili, Panonsko morje, kamnita orodja, sekire, dleta, gladila, brusi, žrmlje, tolkala, votel sveder, vrtalna naprava.
Literatura
-	Claus DOBIAT: Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik. Schield von Steier. Beiträge zur steierischen Vor- und Frühgeschichte und Münzkunde, Beiheft 1, Graz, 1988.
-	Viki KLEMENČIČIVANUŠA: Učimo se vsak dan. Ormož. Teden vseživljenjskega učenja. Štajerski tednik, 26. 10. 2007, str. 13.
-	Marija LUBŠINA TUŠEK: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in muzejskega društva, Ptuj, 1993, str. 31 ss.
-	Marija LUBŠINA TUŠEK: Ormoško območje v arheoloških obdobjih in prostorska arheologija. Ormoški zbornik V/1, Ormož, 2005, str. 179 ss.
-	Brane LAMUT: Ormož - podoba prazgodovinskega naselja. Bronasta doba na Slovenskem, Katalog razstave (ured. Neva Trampuž-Orel), Narodni muzej Ljubljana, Ljubljana, 1987, str. 46 ss, livarstvo, str. 53-57.
-	Brane LAMUT: The chronological structure of the Late Bronze and Early Iron Age settlement. Die Drau-, Mur- und Raab-Region im 1. vorchristlichen Jahrtausend. Akten des
18	Klemenčič Ivanuša, Učimo se vsak dan.
19	Podgoršek, »Kamen v davnini«.
internationalen und interdisciplinären Symposiums vom 26. bis 29. April 2000 in Bad Radkersburg. Universitätsforschungen zur prähistorischen Archaeologie, Aus dem Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität Wien. Band 78, 2001, str. 207-242.
-	Brane LAMUT: Prazgodovinski Ormož. Pol stoletja od odkritjapoznobronasto-starejšeželeznodobne naselbine. Arheološke raziskave Bernarde Perc v letih 1955-1962. Ormož, 2006.
-	Brane LAMUT: Kamen v davnini, kamnine, fosili kamnita orodja, predgovor k publikaciji ob razstavi z istim naslovom. Ormož, 2007, str. 4.
-	Brane LAMUT: Kamnita orodja iz prazgodovinske naselbine v Ormožu. Kamen v davnini. Kamnine, fosili, kamnita orodja, Publikacija ob priložnostni razstavi. Muzej Ormož. Ormož, 2007, str. 24-32.
-	Marko MELE: Arheološki poletni tabor 2007, Kamnito orodje in orožje prvih poljedelcev. Ormož, 2007.
-	Marko MELE: Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja. Ormož 2007 - v tej publikaciji..
-	Stanko PAHIČ: Različna gesla za štajerska najdišča. Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975.
-	Bernarda PERC: Prazgodovinska naselbina v Ormožu.
Ptujski zbornik 2, 1962, str. 202 ss.
-	Bernarda PERC: K stratigrafiji žarnogrobiščne naselbine v Ormožu. Arheološki vestnik 13-14, 1962-63, str. 375-381.
-	Vili PODGORŠEK: Fosili - priče geološke preteklosti na območju Slovenskih goric. Kamen v davnini. Kamnine, fosili, kamnita orodja, Publikacija ob priložnostni razstavi, Muzej Ormož, Ormož, 2007, str. 5-20.
-	Vili PODGORŠEK: Nastanek prodišč in njihov pomen za izdelavo kamnitega orodja. Kamen v davnini. Kamnine, fosili, kamnita orodja, Publikacija ob priložnostni razstavi, Muzej Ormož, Ormož, 2007, str. 21-23.
-	Vili PODGORŠEK: »Kamen v davnini«. Društvene novice, št. 37, november 2007, Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije, Tržič, strani 36-37.
-	BibaTERŽAN: Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. Katalogi in monografije 25, Narodni muzej Ljubljana, Ljubljana, 1990.
-	Burger WANZEK, Die Gussmodel für Tüllenbeile im südöstlichen Europa. Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäologie. Band 2, Aus Seminar für Ur- und Frühgeschichte der Freien Universität Berlin, Bonn 1989.
Slika 18: Vitrina z gradivom iz zasebnega muzeja Pangea, ki ga je v Dragonji vasi pri Cirkovcah uredil prof. Vili Podgoršek. Fosili in kamnine z naše razstave bodo razstavljeni v tem muzeju. Fotoarhiv muzeja Pangea, 2007.
Povzetek
V	članku je na kratko predstavljena razstava z zgornjim naslovom, ki smo si jo lahko ogledali od meseca oktobra leta 2007 dalje v avli Občine Ormož. Najprej je opisan prirodoslovni del avtorjev in zbiralcev Vilija Podgorška in Danijela Krena, nato pa še arheološki del avtorjev Braneta Lamuta in Marka Meleta.
V	naravoslovnem delu razstave so bili v prvih dveh vitrinah razstavljeni fosili nekdanjega Panonskega morja, ki se bodo po koncu razstave preselili v zasebni muzej Pangea, ki ga je v Dragonji vasi pri Cirkovcah uredil profesor Vili Podgoršek, v tretji vitrini pa so bili razvrščeni mikrofosili iz zasebne zbirke Danijela Krena. Danijel Kren je prispeval tudi fotopovečave na panojih in v vitrinah, Vili Podgoršek pa tekste na panojih.
V	drugem delu razstave je kustos arheolog Brane Lamut predstavil izbor kamnitih orodij iz prazgodovinske naselbine v Ormožu, ki časovno sodijo že v konec bronaste in na začetek železne dobe, Vili Podgoršek pa je v tem delu prispeval vzorce kamnin iz Podravja, ki so jih že prazgodovinski prebivalci uporabljali za izdelavo orodij.
V	zaključnem delu razstave je kustos arheolog Marko Mele prikazal celoten postopek izdelave kamnitega orodja od izbire surovin, odbijanja, glajenja, brušenja in vrtanja do nasaditve kamnite sekire.
Ob razstavi je izšla publikacija z enakim naslovom, ki je obsegala 32 strani s članki avtorjev, z vrsto fotografij in risb.
UDK 656.211.3(497.4-18) 625.173(497.4-18)
Mag. Franc Zemljič*
ALI SE ŽELEZNICA ZA PRLEKIJO IN PREKMURJE ZAČNE ŠELE NA PRAGERSKEM!?
Avtor v prispevku uvodoma na kratko predstavi zgodovinski razvoj železnice na območju Prlekije in Prekmurja, ki se je v Ormožu začela z odprtjem proge leta 1860. Popelje nas skozi opremo prog in postaj, naniza njihove karakteristike in stanje ter spregovori o načrtovanem razvoju železnice v prihodnjih letih.
Uvodno pojasnilo
Mnogo je bilo že napisanega o železnici na ormoškem območju ter v bližnji in daljni okolici ter o vsem, kar je s to prometno vejo neposredno povezano. Pisci so največ pisali o pobudah zanjo, o odločitvah gradnje, načrtovanju gradnje, o sami gradnji itd., vse do odprtja prog in uporabe za potniški in tovorni promet.
OBDOBJE 1858 - 1868
_ SE
_-----"
Karta 1: Izgradnja železniške proge v letih 1858-1868.
Vir: http://www.vlaki.net
Avtorji Jože Jenko1, Ivan Mohorič2, Anton Ratiznojnik3 in drugi si zaslužijo vso pohvalo za objavljene vsebine. Skoraj bi lahko pomislil, da se o zgodovini železnice ne da nič več napisati. Prav glede na izrek Samuelsona: »Če je železniški sistem vreden, da ga zgradijo, je tudi vreden, da ga dobro uporabijo«, je bilo treba sleherno reč v času uporabe železnice strniti za potrebne dograditve, obnove,
* Mag. Franc Zemljič, Pavlovski Vrh 40a, 2259 Ivanjkovci (zaposlen na Slovenskih železnicah).
1	Jenko, Železnice med Muro in Dravo.
2	Mohorič, Uporaba železniških signalno varnostnih naprav.
3	Ratiznojnik, »Tako otvarjamo prleško železnico«!
posodobitve itd. In tako se je proces pobud, odločitev, načrtovanja in same gradnje nenehno pojavljal in se bo odvijal še vnaprej.
Za opis sprememb v preteklosti so mi služili napisani ali izpovedani dogodki, od leta 1990 naprej pa lasten spomin kot državljanu tega območja, obenem pa tudi kot železničarju iz sodelovanja pri aktivnostih za pobude in načrtovanje ter pri izvedbi rekonstrukcij.
Kam so lahko Ormožani v preteklosti potovali
Zgodovina železnice v Ormožu se je začela leta 1860 (odprtje proge je bilo 24. marca), ko je bila dokončana enotirna proga Pragersko-Ptuj-Ormož-Čakovec-Kotoriba-Velika Kaniža; prevzeta od »Cesarja Ferdinanda - Orientalne železnice«. Ta povezava je omogočala potovanja na Dunaj in dalje po Avstro-Ogrski ter v Trst in naprej po današnjem ozemlju Italije.
Leta 1861 je železniška proga v nadaljevanju mimo Blatnega jezera dosegla Budimpešto, tako da je tudi ogrska prestolnica dobila železniško povezavo z morjem, Ormožani pa povezavo s sedanjo Madžarsko.
Južna železnica se je razvijala tudi z gradnjo enotirne proge leta 1862 s "Hrvaško državno železnico" -Zidani Most-Zagreb-Sisak.
V naši neposredni bližini, v Ljutomeru, so leta 1890 (odprtje proge je bilo 16. oktobra) dobili železniško povezavo z Radgono (Radkensburg čez sedanjo mejo). Proga je imela povezavo do Spilja (zgrajena že leta 1885), ki je v nadaljevanju vodila na Dunaj. Leta 1945 je bil porušen železniški most čez reko Muro med obema Radgonoma, zato je bil za stalno prekinjen železniški promet do Radkensburga, Spilja in Dunaja. Ukinitev javnega prometa na progi Ljutomer-Gornja Radgona je bila 31. decembra 1967 in se sedaj uporablja le še za dostavni tovorni promet.
Leta 1907 (odprtje proge je bilo 26. junija) se je železniška povezava zopet približevala Ormožu in sicer s sedanje Madžarske preko mejne postaje Hodoš do Murske Sobote. Na žalost je bila 31. maja 1968 oz. 1. junija 1968 ta povezava ukinjena in proga odstranjena (povezava do postaje Puconci je obratovala le za tovorne namene). Povezava je bila ponovno predana v uporabo 16. maja 2001.
Karta 2: Železniške povezave. Vir: http://www.vlaki.net.
Slika 1: Vozni red za potniške vlake na relaciji Špilje-Radgona-Ormož v letu 1944/45. Deutsches Kursbuch -Jahresfahrplan 1944/45 - Teil 5 (KBS 401-463),454t Spielfeld-Straß-Radkersburg-Friedau. Vir: http://www.pkjs.de.
Neposredno železniško povezavo pa so Ormož in Ormožani ponovno le dočakali leta 1924 (odprtje proge je bilo 22. novembra) s progo Ormož-Murska Sobota. Tako so lahko po krajših poteh potovali v Avstrijo preko Radgone, na Madžarsko pa preko Murske Sobote in Hodoša.
Oprema prog in postaj
Takrat so bile proge zgrajene za majhne hitrosti - do največ 40 km/h in majhno osno obremenitev - do 12 ton na os. Vozilo je malo vlakov, lahkih z majhnimi parnimi lokomotivami in z malo vagoni.
Na postajah so se parne lokomotive opremljale z vodo iz stolpov za vodo, zgrajenih in postavljenih med tiri na postajah, še prej pa iz vodnjakov z leseno črpalko.
Postaje so bile opremljene s skromnimi signalno-varnostnimi in telekomunikacijskimi napravami, saj je sprva vozilo malo vlakov z nizkimi hitrostmi in je to zadostovalo. Le malokje je bil vgrajen signal za zavarovanje postaje. Za sporazumevanje jim je služil brzojav. Če pa ni bilo brzojava ali le-ta ni deloval, je bil postopek vožnje vlakov takšen: nasprotni vlak je odpeljal, ko sta strojevodja in sprevodnik prihajajočega vlaka predala obvestila, da lahko odpelje.
Slika 2: Telefon v kretniški postojanki II. na B strani postaje Središče, interno sporazumevanje na postaji med kretnikoma in prometnikom.
Foto: Franc Zemljič, Središče, 12. 8. 2008.
Postaje so imele minimalno število tirov in postajno zgradbo, kjer sta bila postajenačelnik (sedaj šef postaje) in prometnik. Na manjših postajah je bil zraven še kretnik, ki je prestavljal kretnice pri križanju dveh vlakov na postaji ali pri premiku. Takšne postaje so imele mehanske naprave.
Na večji postaji sta bila navadno dva kretnika, vsak na eni strani postaje v svojih stavbah, imenovanih kretniška postojanka. Delovanje naprav na takšnih postajah je moralo biti zaradi zagotavljanja varnosti že elektromehansko.
Na postajah je bilo zaposleno še drugo osebje, in sicer: skladiščnik, blagajnik, čistilka, kurir - avizer, transportni delavci itd. Vsem pa je bil nadrejen šef postaje. Sčasoma so posodabljali postajne naprave in obseg prometa je bil takšen, da so lahko na nekaterih postajah zmanjšali število zaposlenih oz. da je bila postaja ponoči nezasedena. Takšno usodo je imela tudi postaja Ivanjkovci, pozneje tudi takšno, da so jo leta 1991 (2. junij) dokončno zaprli. Postaja Ivanjkovci je bila ponovno vzpostavljena za odvijanje prometa (križanje in prehitevanje vlakov v letu 2007 (17. december 2007).
Slika 3: Signalno-varnostna naprava (kretniški blok kretniške postojanke II. na B strani postaje Središče) za prestavljanje kretnic, postavljanje signalov in odvisnost s prometniškim blokom. Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
Slika 4: Signalno-varnostna naprava (prometniški blok na postaji Središče). Prikaz tirov. Prometnik mora za vožnjo vlaka (uvoz, izvoz ali prevoz) prestaviti signalna palca na ustrezen tir, po katerem bo peljal vlak.
Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
Na postajah, kjer ni več zaposlenih delavcev, ne samo da ni »življenja«, ampak jih tudi prej začne načenjati zob časa, prej začnejo propadati. Nekontrolirano se lahko zbirajo predvsem mladi, ki velikokrat povzročijo tudi kakšno materialno škodo. Včasih je imel na postaji službeno stanovanje šef postaje, morda tudi nekaj drugih zaposlenih na tej postaji. Tako so lahko v izrednih razmerah hitro prišli v službo.
S povečanjem števila vlakov in prometa na cestah se je od opozorilnikov na progi pred nivojskimi prehodi, pred katerimi so morali strojevodje piskati, prešlo na zavarovanje nivojskih prehodov z ročnimi zapornicami, ki so jih zapirali zaporničarji, na
postajah pa lahko tudi kretniki. Zaporničarji so bili v čuvajnicah ob progi ali na postajališčih in zraven zapiranja/odpiranja zapornic so prodajali še vozovnice za vlak. Večinoma so takšne čuvajnice s posodobitvijo nivojskih prehodov tudi izločili iz lastništva železnic.
Slika 5: Razpočnika s škatlo, v kateri so se hranili. Na železnici se več ne uporabljajo. Razpočniki so se v izjemnih primerih, ko je bilo treba ustaviti vlak, postavili na tračnico. Zaradi vsebine z razstrelivom je prišlo do poka, kar je za strojevodjo pomenilo, da se mora ustaviti. Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
Slika 6: Kretniška postojanka II. na B strani postaje Središče, kjer opravlja svoje delo kretnik.
Foto: Franc Zemljič, Središče, 12. 8. 2008.
Sčasoma so zaradi potreb potnikov nastajala nova postajališča (Šikole, Zamušani, Grlava, Frankovci ...). Imena postaj pa so se tudi večkrat spreminjala; v času vojne so imela nemška imena. Ime postaje ali postajališča so praviloma določili pri projektiranju proge, poistovetene z imenom mesta ali kraja oz. katastrske občine, na kateri je bila postaja ali postajališče. Lokalni veljaki so se včasih iz različnih razlogov potegovali, večinoma iz lastnih političnih, za preimenovanje imen postaj (Križevci v Križevci -Boreci, Slatina Radenci v Radenci, Žerovinci v Mekotnjak, Beltinci v Lipovci ...).
Slika 7: Uslužbenka železnic gospa Tilčka Zidarič1 kot zaporničarka in prodajalka voznih kart na čuvajnici -postajališču Pavlovci. Čuvajnice so bile označene s številkami (na sliki št. 4, kar pomeni, da se je omenjena čuvajnica v km legi 4,00 km). Fotografijo hrani: Tilčka Zidarič.
Slika 8: Zapornice na postaji Središče, zapira jih zaporničar. Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
1 Tilčka Zidarič, rojena leta 1929, takrat stanujoča na postaji Pavlovci, sedaj stanuje v Pušencih, št. 22, 2270 Ormož.
Slika 9: Prometnik Franjo Kocjan (prvi z leve), domačin iz Mihalovcev, kasneje ravnatelj ŽPŠMaribor, in kretnik Janez Meško na železniški postaji Ivanjkovci, junij 1954. Fotografijo hrani: Mihael Bučar, Muzej južne železnice Šentjur.
Slika 10: Kolektiv železniške postaje Gornja Radgona, 1. 5. 1954. Tretji z desne je Franjo Kocjan. Fotografijo hrani: Mihael Bučar, Muzej južne železnice Šentjur.
Slika 11: Mehanizem za zapornice na postaji Središče. Foto: Franc Krnjak, Središče 2. 10. 2008.
Nekatere postaje so se tudi ukinile (Bučečovci, Hrastje Mota ...).
Karakteristike proge do leta 2007
Odsek proge	Dolžina proge	Kategorija proge2	Max hitr.	Prepustna moč proge	Št. vlakov	Št. NPr3
Pragersko -Ormož	40,3 km	C3; 20 t/os, 7,2 t/m	100	55	50	36
Ormož -M.Sobota	38,5 km	C3; 20 t/os, 7,2 t/m	80	34	40	54
M. Sobota -Hodoš	29,8 km	D4; 22,5 t/os,8,0 t/m	100	34	34	13
Skupaj	108,6 km	-	-	-	-	103
Ormož -Sr.ob Dravi	9,5 km	C3; 20 t/os, 7,2 t/m	100	55	26	10
Sr. ob Dravi -Čakovec	11 km	C3; 20 t/os, 7,2 t/m	100	55	14+10 4	1 + 55
Skupaj	20,5 km	-	-	-	-	16
Ljutomer - G. Radgona	22,7 oz. 23,05 km6	C2; 20 t/os, 6,4 t/m	60	15	2	48
Čakovec -drž. meja -Lendava	17,4 + 4,6 km7	B2 ; 18 t/os, 6,4 t/m	40	10	2+128	169+ 4
Tabela 1: Dolžina in kategorija proge. Vir: Slovenske železnice, 2007.
2	Kategorija proge pomeni, kolikšna je lahko obremenitev v tonah na eno os vagona/vozila in na tekoči meter. Dvoosni vagon je lahko skupaj s tovorom največ težak 45 ton, včasih samo 24 ton. Za štiriosni vagon to pomeni maksimalno 90 ton skupaj s tovorom, tj. cca. 75 ton tovora.
3	NPr - nivojski prehodi. Vključeni so vsi nivojski prehodi, zavarovani z zapornicami in z andrejevim križem.
4	Vlaki, ki vozijo na relaciji Čakovec-Macinec (HŽ).
5	Nivojski prehodi na območju hrvaških železnic.
6	Do postaje je 22,7 km, 23.05 km pa do konca proge.
7	Skupna dolžina proge je 22,0 km. Po slovenskem ozemlju poteka 4.6 km proge.
8	Maloobmejni vlaki, ki vozijo iz Čakovca le do postajališča HŽ - Mursko Središče.
9	Nivojski prehodi na območju hrvaških železnic.
Karta 3: Shema poteka prog in razporeditev postaj in postajališč. Na progi Čakovec-Lendava niso navedena vsa postajališča. Razporeditev je naslednja: Čakovec, Čakovec Buzovec, Novo selo Rok, Vratišinec, Mursko Središče, državna meja, Lendava. Vir: Prometni inštitut Ljubljana, 2008.
Opis stanja prog
Remonti na odseku proge Pragersko-Ormož-Središče-državna meja so se izvajali med letom 1978 in 1981 (brez tampona). Tirnice so sistema S4910, pritrdilni pribor je »K«11 in SKL-212, pragi so leseni. Remonti na postajah, razen postaje Središče, so bili izvedeni v letih 2007-2008 s tirnicami sistema UIC 60. Zamenjane so tudi vse kretnice, prav tako sistema UIC 60.
Število nivojskih prehodov je 36, od tega je 16 zavarovanih (dvakrat mehanske zapornice, enkrat cestni svetlobni signal, trinajstkrat avtomatske zapornice), 20 nivojskih prehodov je samo označenih z andrejevim križem.
Odsek proge M. Sobota-Hodoš, d. m. je bil
obnovljen oziroma na novo zgrajen v letu 2001 kot tir s tamponom, z novo gramozno gredo, betonskimi pragi in s tirnicami UIC 6013. Proga je zgrajena za kategorijo D4 in hitrost do 120 km/h, vendar je
10	Sistem (tip) tirnic S49 pomeni, da je en tekoči meter tirnice težek 49 kg. Pred tem so bile tudi tipa S45 (45 kg/m) in S33 (33 kg/m).
11	Pomeni sistem pritrditve tirnice na prag; K - trda nemška pritrditev.
12	Pomeni sistem pritrditve tirnice na prag; SKL - vzmetna elastična pritrditev.
13	Sistem (tip) tirnic UIC 60, pomeni da je en tekoči meter
tirnice težek 60 kg.
trenutno dovoljena hitrost le 80 km/h zaradi nedokončanih del na SV napravah.
Tabela 2: Službena mesta Pragersko-Čakovec. Vir: Slovenske železnice, 2007.
Odsek proge Ormož-Murska Sobota je obnovljen -izveden je remont brez tampona in obnove spodnjega ustroja z vgraditvijo novega tolčenca, lesenih pragov, tirnic S49 in pritrditve K v letih 1985-1989 s tem, da so na odseku Grlava-Murska Sobota vgrajene prejšnje tirnice S49. V letu 2001 so obnovljeni odseki p. Ivanjkovci in p. Ljutomer, in sicer glavni prevozni tiri s tamponom, z novo gramozno gredo, s tirnicami UIC 60, pritrditvijo pandrol na lesenih pragih, ter odsek Mekotnjak od km 13+500 do 15+000 kot tir s
14	Nova postaja, zgrajena v letih 2007-2008, namenjena samo za križanje vlakov, eventualno tudi prehitenje vlakov, ni namenjeno za potniški promet; uporabljati se bo začela lahko šele v letu 2009, ko bo končan Projekt B.
15	Nova postaja, zgrajena v letih 2007-2008, namenjena samo za križanje vlakov, eventualno tudi prehitenje vlakov, ni namenjeno za potniški promet; uporabljati se bo začela lahko šele v letu 2009, ko bo končan Projekt B.
Km lega	Ime službenega mesta	Vrsta službenega mesta
0,00	Pragersko	Postaja
3,1	Šikole	Postajališče
5,2	Cirkovce	Postajališče
6,5	Cirkovce polje14	Izogibališče oz. nova postaja
8,8	Strnišče	Postajališče
11,1	Kidričevo	Postaja
15,3	Hajdina	Postajališče
18,1	Ptuj	Postaja
26,5	Moškanjci	Postaja
29,0	Zamušani	Postajališče
31,4	Osluševci	Postajališče
33,5	Cvetkovci15	Izogibališče oz. nova postaja
35,8	Velika Nedelja	Postajališče
40,3	Ormož	Postaja
43,5	Frankovci	Postajališče
45,9	Obrež	Postajališče
49,8	Središče	Postaja
51,9	državna meja	-
53,5	Macinec	Postajališče HŽ
57,5	Djunkovec	Postajališče HŽ
60,8	Čakovec	Postaja HŽ
tamponom, z novo gramozno gredo, s tirnicami S49 in K pritrditvijo na lesenih pragih. Prav tako so zamenjane posamezne kretnice na postaji Murska Sobota. Nujno je treba izvesti sanacijo nasipa proge v km 9+800 do 10+100, kjer je počasna vožnja - 30 km/h.
Za ureditev odseka proge Ormož-M. Sobota kot glavne proge s hitrostjo do 120 km/h in kategorije D4 pa je potrebna obnova spodnjega in zgornjega ustroja na tem odseku.
Na odseku proge Ormož-Puconci predstavljajo veliko nevarnost za cestni oz. železniški promet tudi NPr z andrejevimi križi, ki jih je kar 45 od skupno 54 vseh nivojskih prehodov.
Km lega	Prometno mesto	Vrsta prometnega mesta
0,0	Ormož	postaja
2,5	Pušenci	postajališče
4,5	Pavlovci	postajališče
8,6	Ivanjkovci	nezasedena postaja
13,5	Mekotnjak (Žerovinci)	postajališče
19,7	Ljutomer mesto	postajališče
20,9	Ljutomer	postaja
25,0	Grlava	postajališče
27,0	Veržej	postajališče
33,1	Lipovci (Beltinci)	postaja
38,5	Murska Sobota	postaja
43,9	Puconci	postajališče
51,5	Dankovci	nezasedena postaja
53,1	Mačkovci	postajališče
59,1	Gornji Petrovci	postajališče
64,7	Šalovci	postajališče
68,3	Hodoš	postaja
69,2	Državna meja	-
Tabela 3: Prometna mesta Ormož-Murska Sobota-Ormož. Vir: Slovenske železnice, 2007.
Km lega	Prometno mesto	Vrsta prometnega mesta
0,0	Ljutomer	postaja
4,7	Križevci-Boreci	nakladališče
17,2	Radenci	nakladališče
22,7	Gornja Radgona	nakladališče
23,05	konec proge	-
Slika 12: Likovni uvozni signal na postaji Središče »A« -Ormož.
Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
Remonti na odseku Ljutomer-Gornja Radgona so
bili izvajani v letih 1984-1992. Tirnice so sistema S45 in S49 (starorabne), pritrdilni pribor je mešan, največ »K«, pragovi so leseni in betonski - starorabni. Proga je remontirana za hitrost 60 km/h. Spodnji ustroj je problematičen zaradi preozkih nasipov in zemljišč, zaradi tega nastaja problem odvodnih jarkov. Problem predstavljajo tudi veliko število nivojskih prehodov in neobnovljeni prepusti (odprti prepusti brez gram. grede).
Delni remont na progi (Čakovec) - drž. meja -Lendava je bil izveden v letih od 1970-1971 s starorabnim materialom SIS S4516, starimi betonskimi pragovi (ŽTP Zagreb) in neustrezno gredo iz rizlja. Odsek nima neposredne povezave z omrežjem Slovenskih železnic, zato se proga vzdržuje in meri le ročno.
Zaradi prevozov izrednih pošiljk - prekoračitev osne teže (Nafta-Lendava) - sta bistveno poslabšana stabilnost in višinski odnos tira, posebej zaradi stanja zg. ustroja in nezmožnosti strojne regulacije proge. Nujna je sanacija proge in postajnih tirov p. Lendava.
Pomeni sistem pritrditve tirnice na prag; SIS - vzmetna elastična pritrditev.
Tabela 4: Prometna mesta Ljutomer-Gornja Radgona. Vir: Slovenske železnice, 2007.
Km lega	prometno mesto	Vrsta prometnega mesta
0,0	Čakovec (HŽ)	postaja HŽ
1,9	Čakovec Buzovec	postajališče HŽ
7,3	Novo selo Rok	postajališče HŽ
12,5	Vratišinec	postajališče HŽ
16,6	Mursko Središče	postajališče HŽ
17,4	državna meja	-
22,0	Lendava	postaja
Tabela 5: Prometna mesta Čakovec-Lendava. Vir: Slovenske železnice, 2007.
Slika 13: Tirnica, vgrajena leta 1942, je še vedno vgrajena na progi Ljutomer-Gornja Radgona in po njej poteka promet vlakov s hitrostjo do 60 km/h.
Vir: http://www.vlaki.net.
Dogodki za načrtovanje razvoja železnic
Razvoj evropskega železniškega sistema je v preteklosti temeljil predvsem na nacionalnih interesih posameznih evropskih držav. Vzporedno z evropskimi integracijskimi procesi se je pokazala potreba po uskladitvi nacionalnih projektov na evropski ravni v vseh smereh, tehničnih parametrih in hitrostnih razredih. Kot rezultat tega usklajevanja so nastali naslednji pomembni dokumenti:
-	Perspektivni načrt razvoja evropske železniške mreže (Mednarodna železniška zveza - UIC, Pariz, 1974 in 2003),
-	Evropski sporazum o najvažnejših mednarodnih železniških progah - Sporazum AGC (UN ECE, Ženeva, 1989),
-	Evropski sporazum o pomembnejših progah mednarodnega kombiniranega transporta in pripadajočih napravah - Sporazum AGTC (UN ECE, Ženeva, 1994),
- Transevropska in panevropska mreža prog (Essen - 1995, Helsinki - 1997), ki obravnavajo razvoj evropske železniške mreže prihodnosti. Prometni ministri so leta 1994 na Kreti in leta 1997 v Helsinkih dosegli dogovor o širitvi omrežja na države srednje in vzhodne Evrope v luči približevanja teh držav Evropski uniji. Evropski ministri za transport so leta 1996 sprejeli transevropsko prometno omrežje zahodne Evrope.
Nastalo je tako imenovanih 10 panevropskih oz. helsinških multimodalnih koridorjev.
Proga Pragersko-Hodoš leži na V. vseevropskem koridorju, ki poteka od Benetk-Trsta-Kopra-Ljubljane-državne meje Slovenija/Madžarska-Budimpešta-državne meje Madžarska/Ukrajina-Kijev.
Razvoj železnice v Prlekiji in Prekmurju
Železnica se za Prlekijo in Prekmurje dejansko začne na Pragerskem. Kakšna pa bo ta železnica, pa je odločitev, ki pomeni na neki način začetek, nekje drugje, daleč od ljudi, ki jo potrebujejo in so po eni strani tudi odvisni od nje.
Čeprav prispevek prikazuje železnico časovno ne daleč nazaj, pa bi po njeni opremljenosti na tem območju do nedavnega lahko skoraj z gotovostjo trdili o zgodovinskem obdobju, saj imajo druge države takšne naprave le še v muzejih.
Da pa temu ne bo tako, smo v zadnjem času priča več projektom na tem območju, in sicer za: posodobitev nivojskih prehodov, povečanje hitrosti, ukinitev večine nivojskih prehodov, povečanje osnega pritiska na 22,5 t/os, posodobitev postaj, podaljšanje peronov na 150 do 250 m, gradnjo podhodov, gradnjo nadstreškov na peronih, daljinsko avtomatsko ozvočenje za napoved vlakov potnikom, daljinsko vodenje prometa vlakov iz Maribora, gradnjo protihrupnih zaščit, predvsem na območjih naselij, elektrifikacija, gradnjo drugega tira (v prihodnosti) itd.
Projekt železniške povezave z Madžarsko leta 2001
Preko nove mejne postaje Hodoš je bila železniška povezava z Madžarsko ponovno predana v uporabo 16. maja 2001 do Murske Sobote (Puconci). Zgrajena je bila tudi postaja - izogibališče Dankovci z dvema tiroma, namenjena za križanje dveh vlakov. Postaja je nezasedena in se promet opravlja daljinsko s postaje Hodoš. Zgrajenih je tudi več postajališč: Mačkovci, Gornji Petrovci in Šalovci.
Km lega17	Ime postaje/postajališča	Vrsta postaje
38,5	Murska Sobota	postaja
43,9	Puconci	postajališče
51,5	Dankovci	nezasedena postaja
53,1	Mačkovci	postajališče
59,1	Gornji Petrovci	postajališče
64,7	Šalovci	postajališče
68,3	Hodoš	postaja
69,2	Državna meja	-
Tabela 6: Železniške postaje/postajališča. Vir: Slovenske železnice, 2007.
V okviru tega termina je bila izvedena tudi rekonstrukcija proge Žerovinskega klanca. Na dolžini 1500 m so progo znižali za 4,3 m, sedaj je vzpon samo 12,5%. Proga je 850 m v useku in 174 m v predoru - pokritem vkopu.
Projekt Modernizacija signalno-varnostnih naprav na progi Ormož-Murska Sobota
Projekt je v izvajanju od leta 2003 in obsega zavarovanje in delne rekonstrukcije postaj (Ivanjkovci, Ljutomer, Lipovci, Murska Sobota) z elektronsko signalno-varnostno napravo (ILTIS); ima daljinsko vodenje prometa, ukinitev oz. zavarovanje Npr-jev, električno gretje kretnic, sistem za prenos ukazov in javljanj za nevarnostne sisteme, sistem za obveščanje in sistem za avtomatsko najavo potniških vlakov ...
Slika 14: Označba km lege. Ob progi je na vsakih 100 m en kamen. Kamen na sliki označuje km lego 50,6 km od začetka proge, tj. od Pragerskega. Foto: Franc Krnjak, Središče, 2. 10. 2008.
Slika 15: Telefon in SOS naprava na postaji Ljutomer za potnike, ko postaja ne bo imela prometnika. Trenutno vodi promet vlakov dispečer daljinsko iz Maribora, prometnik je le v dnevnem času, ker še ni zgrajen podhod za potnike. Foto: Franc Zemljič, Ljutomer, 12. 8. 2008.
Km lega 0,00 km se začne meriti s postaje Ormož
Slika 16: Signalno-varnostne naprave se večinoma vgrajujejo v zabojnike ob obstoječe zgradbe, ki sčasoma zgubljajo pomen, čeprav lahko služijo za čakalnico. Na večini postaj stanujejo v njih tudi zaposleni ali upokojeni železničarji. Obnova postajne zgradbe na postaji Ivanjkovci sprva ni bila predvidena, nato pa se je leta 2007 z velikim angažiranjem vplivnih ljudi le zgledno uredila.
Foto: Franc Zemljič, Ivanjkovci, 12. 8. 2008.
Projekt A - gradbeni del Pragersko-Ormož v letih 2007 in 2008
Pogodba v višini 36.138.901 EUR je bila podpisana dne 8.12.2006 s SŽ - ŽGP, d.d., SCT, d.d., ALPINE MAYREDER BAU GmbH in CP Maribor.
Z odločbo Komisije o dodelitvi pomoči iz Kohezijskega sklada je bilo odobrenih 14.519.456 evrov, preostala finančna sredstva pa bo zagotovila Javna agencija za železniški promet.
Načrtovana posodobitev železniške proge Pragersko-Ormož obsega rekonstrukcijo štirih postaj: Kidričevo, Ptuj, Moškanjci, Ormož.
Predvidena sta podaljšanje tirov na koristno dolžino 750 metrov z ustrezno zamenjavo kretnic in izvennivojskim dostopom na novozgrajene perone širine 6 metrov, izgradnja dveh novih izogibališč: Cirkovce polje in Cvetkovci.
Namenjeni bosta s koristnimi dolžinami tirov dodatni možnosti križanja vlakov in s tem večji kapaciteti proge.
Projekt vključuje tudi: obnovo podpornih zidov na delu železniške proge med Veliko Nedeljo in Ormožem, gradnjo dveh novih dvotirnih mostov (čez potok Pesnico in Lešnico), gradnjo enega podhoda izven območja postaj (pred Ormožem) ter sanacijo cestnega podvoza v Kidričevem.
V okviru pogodbenih del bo na območju izgradnje izogibališča Cirkovce polje in Cvetkovci, po ureditvi povezovalnih cest, ukinjeno tudi skupno pet nezavarovanih nivojskih prehodov, trije pa bodo dodatno zavarovani z avtomatskimi zapornicami.
Z realizacijo zastavljenih ciljev in zastavljenega projekta bo na obnovljenih odsekih zagotovljena še deklarirana osna obtežba 22,5 t/os, svetli profil UIC-B in zagotovljena maksimalna hitrost do 160 km/h.
Projekt B - posodobitev SVTK naprav Pragersko-Ormož v letih 2007-2009
Pogodba o projektiranju in izvedbi del za modernizacijo - posodobitev signalno-varnostnih naprav na progi Pragersko-Ormož (nadgradnja: zavarovanje postaj z elektronsko signalno varnostno napravo - ILTIS, APB, daljinsko vodenje prometa, ukinitev oz. zavarovanje Npr-jev, električno gretje kretnic, sistem za prenos ukazov in javljanj za nevarnostne sisteme, sistem za obveščanje in sistem za avtomatsko najavo potniških vlakov...) v višini 45,1 miljonov EUR je bila podpisana dne 4.4.2007 s Siemensom AG.
Že prej se je število zaposlenih na postajah manjšalo, ta tehnična rešitev pa omogoča, popolno zmanjšanje zaposlenih, saj je možno voditi promet vlakov iz oddaljenega centralnega mesta. V tem primeru je predviden Maribor. Glede na nekatere lokalne razmere in ljudi, ki so na voljo, bo seveda v prihodnje na postajah ostalo še vedno nekaj zaposlenih.
Prihodnost železnice v Prlekiji in Prekmurju -načrti
Glede na predstavljeno stanje in zahtevano s karakteristikami evropskih direktiv in navsezadnje z velikim angažiranjem ljudi, pristojnih in odgovornih za razvoj, posebej če gre za domačine na različnih položajih (številni aktivni in neaktivni z železniškega sektorja), se ni treba bati za boljšo prihodnost in hiter razvoj železnice tudi na našem območju.
Državni prostorski načrt (DPN) za rekonstrukcijo in elektrifikacijo proge Pragersko-Hodoš
V	postopku je zadeva za projektno in investicijsko dokumentacijo za rekonstrukcijo in elektrifikacijo proge Pragersko - Hodoš, ki bo obsegala: ukinitev večine nivojski prehodov, torej gradnjo nadvozov in podvozov ter s tem ureditev povezovalnih cest, ureditev - zavarovanje ostalih nivojskih prehodov, gradnjo protihrupnih zaščit v naseljenih območjih.
Strategija razvoja železniškega prometa v Pomurju
V	izdelavi je navedena študija, ki bo predvidela izvedljivost več variant železniških povezav, in sicer kot možnosti: povezava Beltinci (Lipovci)-Lendava-Redics (Madžarska) po dveh različnih trasah, gradnja nove postaje Beltinci (Lipovci), namenjene za logistični center, gradnja obvoznice mimo Ljutomera in Murske Sobote, povezava Gornje Radgone z Avstrijo...
Seveda bo treba vložiti še veliko truda, predvsem pri odločanju za izvedbo, saj takšne posodobitve niso majhen finančni zalogaj.
Upajmo, da se bo v prihodnosti železnica za Prlekijo in Prekmurje začela že v našem kraju.
Ključne besede
Železnica v Prlekiji in Prekmurju, zgodovinska sedanjost, razvoj in prihodnost železnice.
Spletni viri
-	http://www.vlaki.net/karta2.html
-	http://www.s
gim.kr.edus.si/proj ekti/timko/industrializacij a/Ind ustrializacija%20ZELEZNICE.htm
-	http: //www .vlaki .net/zanimiv 13.html
-	http://www.pkjs.de/bahn/Kursbuch1944/Teil5/Teil 5-wien.html
-	http://sl.wikipedija.org/viki/Pragersko-Ormož
Pisni vir
Interni statistični podatki Slovenskih železnic.
Literatura
-	Jože JENKO, Železnice med Muro in Dravo v 19. in 20, stoletju. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, str. 589-629.
-	Ivan MOHORIČ: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana, 1968.
-	Anton RATIZNOJNIK: »Tako otvaijamo prleško železnico«! Ob otvoritvi železnice Ormož Ljutomer-Murska Sobota-1924. Zgodovinski listi, Ljutomer, 2001, str. 26-30.
-	Andreja RUSTJA: Železniška proga skozi Ljutomer. Zgodovinski listi, Ljutomer, 2001, str. 27-41.
-	Andreja RUSTJA: Železniška proga Ljutomer-Gornja Radgona - 110 let proge. Zgodovinski listi, Ljutomer, 2000, str. 28-40.
Povzetek
V prispevku je vsebina sicer bolj naravnana na še bližnjo preteklost predvsem iz dveh razlogov, in sicer - da je nastala sedanjost, je morala obstajati preteklost, ki se je z opisom sedanjosti prav tako spominjamo, in ker je železnica na območju Prlekije in Prekmurja skoraj res zgodovinska.
Na kratko je opisano, kdaj je železnica »prišla« k nam, in osnovne pomembne stvari za odvijanje železnice. Značilnosti proge in opis stanja prog je treba zapisati, da se ohranijo podatki za nazaj. Ti podatki pa so zelo pomembni tudi za načrtovanje gradenj, ki se izvajajo oz. se bodo izvajale v bližnji prihodnosti. Čeprav prihaja sodobna železnica nekoliko pozneje v naše kraje, verjetno ni narobe, da je nekaj zapisano, preden je izvedeno, in predstavlja zgodovino, ki bi se je bilo vredno spominjati.
UDK 929Zgonc F.
614.885(497.4Ormož)
Maja Botolin Vaupotič*
FRANC ZGONC - DOMOLJUB, KI JE Z LJUBEZNIJO DO BLIŽNJEGA POMAGAL MNOGIM
Organizacija Rdeči križ sodi prav gotovo med tiste, katere temelj za delovanje predstavljajo številni predani prostovoljci z razvitim čutom za solidarnost in vsak med njimi si zasluži posebno pohvalo. V prispevku sledimo kratkemu orisu življenja in dela dolgoletnega sekretarja Rdečega križa Franca Zgonca, kot se spominja njegova hčerka, gospa Ela Divjak.
Uvod
Kmalu po koncu II. svetovne vojne je Okrajni odbor OF v Ormožu prejel dopis iz Ljubljane, v katerem so jih obvestili, da se »po celem svetu ustanavljajo odbori Rdečega križa (RK) z namenom pomoči ter poziv, da tudi sami ustanovijo odbor RK, ki naj sestoji iz predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in 5-7 odbornikov (predvsem žensk in otrok)«1.
V	Ormožu je bil prvi vpis Rdečega križa v register društev izveden 27. 2. 1948, v arhivskih virih pa najdemo seznam ustanovnih članov Krajevne organizacije Rdečega križa (KORK) Tomaž pri Ormožu iz leta 1947 in datum ustanovitve Osnovne organizacije (OO) Rdečega križa Cvetkovci-Osluševci, kar nam daje vedeti, da so se že pred uradnim vpisom združevale skupine prostovoljcev, ki so jim bila blizu načela te največje in najstarejše humanitarne organizacije na svetu2.
Žal ni moč najti pisnih virov, iz katerih bi lahko razbrali, kdo so bili ustanovni člani Območnega odbora RK Ormož, danes Območnega združenja RK Ormož (OZ RK Ormož).
V	letu 2008 OZ RK Ormož praznuje 60 let organiziranega delovanja in kar nekako v navadi je, da ob obletnicah radi brskamo po preteklosti in se sprašujemo, kdo so bili začetniki in kaj so takrat počeli. Kratek prispevek o rojstvu Rdečega križa ter razvoju, tako v svetu kot v Sloveniji, je podan v prejšnji številki Zgodovinskih zapisov (letnik IV, št.
* Maja Botolin Vaupotič, prof. biologije in kemije, Rdeči križ Slovenije Območno združenje Ormož, Ptujska 8 f, 2270 Ormož.
1	ZAP, MLO, šk. 190, ovoj 13.
2	Botolin Vaupotič, Smo, ker nas potrebuje na tisoče ljudi.
1). Prav tako so opisani začetki razvoja na ormoškem področju, dodana sta kronološki pregled delovanja v obdobju 1965-1970 ter opis dejavnosti, s katerimi se organizacija ukvarja. Žal so pisni viri iz zgodnjega obdobja zelo redki oziroma jih ni, živijo pa med ljudmi imena in spomin na tiste, ki so se prvi predano in pogumno ter z veliko ljubezni do ljudi podali na pot, ki jo je pred več kot 145 leti začrtal Henry Dunant, ter so, skupaj s številnimi prostovoljci, pustili poseben pečat v prvih treh desetletjih delovanja Rdečega križa v Ormožu.
Vsakemu med njimi in vsem skupaj smo iskreno hvaležni za njihovo sočutje in solidarnost.
Ker sem pri prebiranju redkih pisnih virov iz zgodnejšega obdobja delovanja Rdečega križa Ormož največkrat srečala ime sekretarja, me je zanimalo, kdo je mož, ki je skoraj dve desetletji opravljal to pomembno funkcijo. Po spletu srečnih okoliščin sem 8. januarja 2008 spoznala njegovo hčerko gospo Elo Divjak in nadaljnji zapis je nastal po njenem pripovedovanju.
Slika 1: Franc Zgonc. Original hrani: RKS OZ Ormož.
14. Koliko ljudi Je - rednem ali honorarnem ^lcrvtwm reiimerju pri občinskem <x:r ¿ii RK:
strokovnih sodelavcev -	za področja____
računovodja knjigovodj a ostali
■ '.ig honorarno
15. Katero litje jezike obvladate: AKTIVNO	PASIVNO
.1 l>1jv	j ..'jujelo im::1.1^. * 1 i i ' OS
:'. KatcrA odlicja flK sta že prejeli: j e lov: a:: Ki rrtPii i-r-t
sc ielr-^njij ii reflu
17, Ali :že kakšno državni» odlikovanje ■ rp katero"? _'. : ' ' :" '"
ned^igo hrrbrort in cstctLJo z£ čelo__
13. Ali ste kot sekretar stimulirani za -■ ■ <Jelo, odnos "' vas in vrednotenje 3 strani družbeno-palitičnih :izAQlJ, v okolju kjer ste zaposleni oz. kjer živite'? /opišite/ .■■ jd oii.^.i o.^cneg in delem hono:erna pri obiin.-fctmu odboru HK Ormo^-te kre Sar
19, Ali imate pisartilske prostore za delo občinskega odi>ora?
1>A lit NASLOV: .-kupno zveze borcev TTOT Cn?!
Ali ima oo RK akladi£čt:T trenutno x tiirrcao
::A NE NASLOV:___
Čo nimate pisarniških prostorov, a kom skupaj jih uporabljate?
■rioitore iraano afcjpsJ £dru*en;jero bor cv ilOV o&^.Odpoi Qr *
NASLOV; '„vili.' /A	.- 1^.=. L-_	1 v >- J x rn I. _:;
i?m februarja 1973

EtiLE /sekretar jers&JK/
Franc Zgonc
Rodil se je leta 1894 na veliki kmetiji na Igu. Prvo svetovno vojno je preživel kot vojak, nato kot ujetnik na ruski fronti. Starši so mu zgodaj umrli. Čeprav je po njih podedoval vsoto denarja, za katero bi lahko leta 1918 še kupil manjše posestvo, je po prvi svetovni vojni ostal brez vsega, zato si je moral priskrbeti službo, s katero bi se lahko preživljal. Mladega in postavnega fanta so sprejeli v žandarmerijo ter ga poslali na šolanje v Sremsko Kamenico. Po končani šoli je nastopil službo kot jugoslovanski orožnik, dodeljeno mu je bilo delovno mesto v Ormožu, kjer je spoznal svojo bodočo soprogo Alojzijo. Po nekaj letih službovanja v Ormožu je bil premeščen v Makedonijo, kjer je živel in delal 10 let. Tako kot v Ormožu je bil tudi v Makedoniji zelo spoštovan, saj je znal z ljudmi vsepovsod navezati prave stike ter gojiti lep odnos do ljudi. V Slovenijo se je, skupaj z družino, vrnil leta 1936 - v Rogaško Slatino, kjer pa se, čeprav mu je bilo dodeljeno mesto komandirja postaje, ni počutil dobro. Zato je zaprosil za premestitev in tako je mlada družina naslednja štiri leta preživela v Ponikvi pri Celju, kjer so živeli lepo urejeno življenje vse do začetka druge svetovne vojne, ki je prinesla nove grozote ter mlado družino postavila pred hude preizkušnje. V kratkem času so izgubili veliko premoženja, že avgusta 1941 pa so bili izseljeni na Hrvaško, v Slavonsko Požego. Tam so jih razporedili k revnim srbskim družinam na Hrvaškem - Zgončeve so poslali v Bjelovar - g. Franca s soprogo Alojzijo k eni, hčerko Elo k drugi družini. S pomočjo garantnega pisma, ki ga je poslal stric, so se po osmih mesecih lahko vrnili na Ig, kjer se je vključil v Osvobodilno fronto, sodeloval s partizani, nato pa je bil aretiran in poslan v italijansko koncentracijsko taborišče na otok Rab. Iskrica upanja, da se bo rešil taborišča na Rabu, je posijala takrat, ko je izvedel, da ga lahko taborišča reši prošnja, ki bi jo podpisal župnik iz domačega kraja. Vendar župnik na Igu prošnje, ki jo je napisala gospa Alojzija, ni podpisal -odpravil jo je z besedami, da »človek, ki je po poklicu orožnik, že ne more biti dober«. Na Rabu je tako dočakal kapitulacijo Italije, na poti domov pa so ga zajeli Nemci ter odpeljali v taborišče v Nemčijo. Ves čas ni vedel, kaj se dogaja z njegovo družino, pa tudi družina ni imela o njem nobenih informacij. Ob koncu vojne se je vrnil popolnoma izčrpan, po okrevanju pa se je zaposlil na Notranji upravi okraja Ptuj, kjer je leta 1951 dočakal upokojitev.
Sliki 2 in 3: Vprašalnik za sekretarje Rdečega križa. Original hrani: ZAP.
Vse svoje življenje je znal vzpostavljati topel in pristen odnos z ljudmi. Bil je dober poslušalec ljudem z različnimi težavami, pa tudi načela gibanja Rdečega križa so mu bila blizu. Zato ni naključje, da se je aktivno vključil v delo Rdečega križa Ormož ter bil njegov dolgoletni sekretar. Odlikovale so ga visoke moralne kvalitete in za svoje požrtvovalno delo je 9.4.1970 prejel republiški srebrni znak in diplomo v znak priznanja in zahvale za humanost in patriotizem pri krvodajalski službi. Februarja 1973, dve leti pred smrtjo, je ob 20-letnici organiziranega krvodajalstva na Slovenskem prejel najvišje priznanje -organizatorjem krvodajalstva 1953-1973.
Franc Zgonc je umrl v petek, 3. januarja 1975, star 81 let. Tega dne se je, kot mnogokrat dotlej, še zadnjič odpravil v pisarno, kamor so ga, kljub praznikom, klicale dolžnosti in želja pomagati drugim. Na Kerenčičevem trgu je srečal prostovoljca Rdečega križa s Koga, še zadnjič ponudil roko v pozdrav ter izrekel dobre želje v novem letu, nato pa omahnil v smrt. Na zadnji poti ga je pospremilo veliko ljudi, ki so se tako še zadnjič poslovili od pokončnega moža in velikega domoljuba, čigar smisel življenja je bil v pomoči soljudem.
Povzetek
Organizacija Rdeči križ prav gotovo sodi med tiste, katerih temelj za delovanje predstavljajo številni predani prostovoljci z razvitim čutom za solidarnost in vsak med njimi si zasluži posebno pohvalo. V Ormožu je bil prvi vpis Rdečega križa v register društev izveden 27. 2. 1948 in tako letos praznuje 60-letnico delovanja. V teh letih so številni posamezniki z veliko ljubeznijo do soljudi pomagali številnim pomoči potrebnim. Med njimi je bil tudi dolgoletni sekretar Rdečega križa Franc Zgonc. V prispevku tako sledimo kratkemu orisu njegovega življenja in dela po spominu njegove hčerke Ele Divjak.
Ključne besede
Ormož, Rdeči križ, Franc Zgonc
Pisni viri
-	Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), MLO, škatla št. 190, ovoj 13.
-	ZAP, 406, RK, šk. 1-6. Ustni vir
-	Ela Divjak, Bevkova ulica 13, 2250 Ptuj. Pogovor 8. januarja 2008.
Literatura
-	Maj a BOTOLIN VaupotiČ : Smo, ker nas potrebuj e na tisoče ljudi. Zgodovinski zapisi IV, Ormož, 2007.
UDK 821.163.6-94(497.4-18)"1945/1980 929Kukovec I.
Ivan Kukovec*
KAJ VSE LAHKO DOŽIVI PRLEK, ČE GRE V SVET
Članek predstavlja nadaljevanje prvega dela v lanskoletni številki objavljenih spominov Ivana Kukovca in govori o prvih dneh osvoboditve ter oriše povojne politične razmere na širšem ormoškem območju.
Življenje ob osvoboditvi
Po begu Nemcev smo bili precej časa prepuščeni sami sebi. Poizvedovali smo za sosedi, da bi ugotovili, kako so preživeli, da bi skupaj zajeli sapo, saj je Nemčija kapitulirala že naslednje dneve. Dom smo našli razdejan in oropan do zadnjega živeža in opreme. Na naši jablani smo, na srečo, našli obešeno goveje stegno, ki še ni zaudarjalo. Nekaj dni smo si ga delili s sosedi kot dragocen priboljšek.
S hrano, z oblačili in s posteljnino smo si morali pomagati med sosedi. Precej časa smo ostali tudi brez zdravniške oskrbe ali drugačne javne skrbi za varnost ljudi. Nihče tudi ni poskrbel za nujne gospodinjske pripomočke, dokler niso tudi kmetje dobili skromnih nakaznic za sladkor, sol, oblačila, blago in petrolej.
Na naše gospodarsko poslopje sta padli dve minometni granati in ga močno poškodovali. Srečni, da smo ostali vsaj pri golem življenju, smo zakrpali streho in začeli kmetovati skoraj brez vsakega kmečkega orodja, semen in živinčeta, razen ujetega vojaškega kljuseta.
Deset dni po osvoboditvi je prišla mojega očeta preteče zaslišat in preiskovat partizanska trojka, s katere komandirjem se je na srečo osebno poznal. Nekdo je namreč očeta zatožil, da ima skrito lovsko puško in drugo orožje. Resnici na ljubo je svoji lovski puški in pištolo pred Nemci res zakopal kar pod sodom vina za zunanjim zidom naše domačije. Če bi obtožbo priznal ali bi skrito orožje celo našli, bi ga zagotovo ustrelili na licu mesta. To je bil čas kaosa in brezpravja
* Ivan Kukovec, dipl. inž. agronomije, Celovška cesta 147, Ljubljana. Umrl leta 2000. Spomine uredil Franc Krnjak, Skolibrova 4, 2270 Ormož.
1 Objavo nadaljevanja je, kot prvega zapisa, dovolila žena Rezka. Viri za sprotne opombe so pri urejevalcu spominov.
Pri tej preiskavi sem bil prisoten kot edina domača priča. Na našem podstrešju so našli le nekaj lovskega smodnika, šiber, netilk in praznih tulcev za lovsko puško. Vse najdeno sem moral stlačiti v svoj šolski nahrbtnik in prisilno nositi v njihovo bližnjo postojanko. No polovici gozdne poti so mi nahrbtnik sneli in mi dejali, da se lahko vrnem domov. Ko sem v strahu, da mi bodo kaj storili, začel teči skozi grmovje, so začeli za menoj divje streljati, verjetno iz objestnosti.
Očeta zaradi orožja niso več preganjali. Ob primernem času je to tudi odstranil, razen lovske puške, saj se je ob prvi priložnosti nameraval včlaniti v povojno lovsko družino.
Babica nam je ob splošnem pomanjkanju in zasilni zdravniški pomoči v mukah umrla doma na svoji postelji že leto dni po koncu vojne. Cerkveno smo jo pokopali pri Veliki Nedelji skupaj z njenimi talismani v družinsko grobnico k njenemu soprogu Filipu Rajhu. Imela je za takratne razmere kar ugleden pogreb.
Postopoma sta bila tudi v naši vasi organizirana krajevni ljudski odbor in občina, kjer se je bilo možno prijaviti in poiskati kakšno pomoč. Sklicani so bili prvi sestanki z vaščani, da bi zvedeli kakšne pomembne novice.
Tudi na naši domačiji je bil opravljen uradni popis vojne škode, vendar nikoli ni bilo kar koli poplačano. Tudi drugih sredstev za obnovo poslopja ali orodja in živine ni bilo. Zato smo bili toliko bolj veseli prihoda enega naših sorodnikov iz pregnanstva. Domov se je pripeljal kar na vozu s vpreženim belim konjičkom. Oboje nam je prepustil v nadaljnjo skrb, saj doma ni imel kmetije. Vse to smo morali prijaviti, opraviti popis kmetijskih zemljišč in drugega imetja. Vpisani smo bili v evidenco prebivalstva, saj so kmalu sledile občinske in tudi prve državne volitve, kjer se je s kroglicami odločalo za kraljevino ali za federativno republiko Jugoslavijo.
Šoloobvezni otroci smo med vojno izgubili celo leto pouka, začenši od jeseni leta 1944, ko se le odprla t.i. ruska fronta pri Baltskem jezeru na Madžarskem in se kaj hitro preselila tudi na vzhodne obronke Slovenskih goric.
Ponovno smo začeli hoditi v šolo šele jeseni 1945. leta. Meni in mojim vrstnikom so upoštevali le predvojne štiri razrede osnovne šole. Prve tri razrede in začeti četrti razred nižje gimnazije, ki smo jih obiskovali med okupacijo, pa so nam priznali šele po opravljenih razrednih izpitih iz vseh predmetov v slovenskem jeziku. Šolanje v nemščini nam torej na Štajerskem ni bilo priznano. Tako imam zanimiv spomin za prve tri razrede nižje gimnazije - kar dvojna spričevala, nemška in slovenska. Vpisal sem se v četrti razred v Ormožu ter junija leta 1946 opravil malo maturo z odliko.
Nemška spričevala bi mi omogočila pridobiti nemško državljanstvo, če bi le zanj zaprosil kot njen takratni državljan. Kaj čudno osvoboditeljsko početje, seveda kot nerazumljiva prva zamera preprostim ljudem na podeželju, ki so komajda preživeli hude vojne čase. Kljub propagiranemu strahu pred Rusi in komunisti, smo se vendar veselili svobode. Nato so sledile še druge zamere prenapete nove oblasti. Tako tudi zlohotno siljenje kmečkega prebivalstva v kolhoze oziroma kmečke delovne zadruge ob skupnih kotlih v menzah, česar so se na patriarhalno urejenih kmetijah posebno bali. Nekatere so tudi zapirali.
Vso oblast so imeli v rokah politični aktivisti, med katerimi so bili tudi prišleki od drugod. Tako tudi okrajne ali celo republiške oblasti, da bi »pomagali« domačim kadrom pri organiziranem delu. Vsakomur, tudi meni kot šolarju so t.i. poverjeniki začeli pisati ovaduške osebne karakteristike. Najprej so le-te pisali udbovci, na to pa »personalni poverjeniki« pri vaških odborih OF. Brez primerne osebne karakteristike v zaprti kuverti se namreč tudi meni ni bilo možno prijaviti na razpis na obrtno šolo ali vpisati v višjo gimnazijo ter prijaviti v dijaški dom na Ptuju.
V živem spominu mi je ostala očetova selitev neznane begunke iz Maribora z dvema majhnima otrokoma, ki se je slučajno zatekla na našo domačijo. Ko je nastal mir, si je goreče želela vrniti v Maribor k svojim, čeprav še ni bilo nikakršnega javnega prevoza. Porušeni so bili vsi cestni in železniški mostovi in razrita železniška proga. Preko Drave, Lešnice in Pesnice si je vojska zgradila zasilne pontonske mostove in splave. Na njeno moledovanje je oče že deseti dan po koncu vojne naložil na majhen voz nesrečno mater z otroki in se z mano kot spremljevalcem hrabro odpravil z omenjenim malim belim konjičkom no 60 kilometrov dolgo pot do Maribora. Za pot, tja in nazaj, sva potrebovala tri dni in dve noči. Spali smo kar na vozu.
Čeprav so se takrat po isti poti premikale številne zmagovite partizanske, bolgarske in ruske vojaške enote v obe smeri, smo lahko potovali brez večjih težav. Na obeh straneh ceste smo opazovali grozljiv
špalir odvrženega in namerno uničenega nemškega težkega orožja, razmetana prevozna sredstva in intendatsko opremo. Videli smo dolge kolone vračajoče se bolgarske vojske s konjskimi vpregami v značilne lojtrske vojaške vozove, naložene z razno kramo. Največ je bilo naropane posteljnine, sanitarne in sobne opreme, tudi slik in drugih kulturnih rekvizitov ter drugo, kar se je kakor koli bleščalo. Očitno so z dovoljenjem naših novih oblasti to kramo naropali v Mariboru in na Ptuju, da bi ta žalostni vojni plen odpeljali s seboj v Bolgarijo.
Maribor je bil močno zbombardiran, tako da smo se komaj prebili do stanovanja naše begunke in jo srečno vselili v na pol porušeno stanovanje, kjer je z upanjem čakala na povratek svojega moža, za katerega sploh ni vedela, kje je. Vse ji je bilo oropano, zato smo poiskali sosede, da bi ji pomagali v negotovosti.
Ko sva se z očetom vračala iz predmestja Maribora proti Ptuju skozi znani gozd ob Dravi, sva postala pozorna na kolone zaprtih kamionov, ki so vozili za nama. V tem gozdu je bilo namreč slišati posamezne strele in rafale strojnic. Prvotno sva sklepala, da gre za likvidacijo kake zaostale nemške enote. Ko pa sva skozi slabo zastrte plahte na posameznih kamionih videla uniformirance z zadaj zavezanimi rokami, sva logično sklepala, da gre za vožnje ujetnikov na njihovo morišče. To se je z govoricami tudi potrdilo in objavilo z odkritjem tamkajšnjih grobišč.
Omeniti je treba povojno junaštvo mojega očeta. Bližnje minsko polje ob vstopu v našo vas, na katerem je oče ujel že omenjenega konja, je bilo šele ob prvi nesreči domačinke odkrito in vidno označeno. Partizanski minerci so ga takoj začeli sistematično očiščevati, dokler ni nekemu vojaku odneslo roko. Nato je bila pripeljana deseterica nemških vojakov -ujetnikov, da so z delom nadaljevali.
Komanda mesta v Ormožu je bila prehitro prepričana, da je glavna cesta že razminirana. Zato so se nekega dne proti večeru peljali štirje partizani z džipom proti naši vasi. Naleteli so na neodkrito tankovsko mino, tako da je šlo vse skupaj z njimi v zrak in hudo ranilo vse štiri oficirje. Težko ranjeni so žalostno klicali na pomoč. Nihče od vaščanov, razen mojega očeta, pa si ni upal do njih, saj so bili kar sredi tega neočiščenega minskega polja. Povezal jih le s svojo raztrgano srajco in predpasnikom, da bi zaustavil krvavitve. Odnesel jih na varno, zapregel svojega malega konja in jih še pravočasno odpeljal v bolnico v Ormož. Rekli so mu samo hvala.
Na tem minskem polju je bilo do končnega očiščenja težje ranjenih kar 32 nesrečnikov, med njimi tudi 8 nemških vojnih ujetnikov, ker so med malico neprevidno ravnali z že odstranjeno mino.
Moj oče in drugi sosedje, ki so jim Nemci odvzeli konje in vozove, so se nekega dne odpravili iskat svoje imetje daleč proti Koroški. Slišali so, da se okrog Dravograda prosto pase veliko konj, da je tam veliko kmečkih vozov, kar so pustili Nemci in drugi begunci pri preboju na Koroško. Ker moj oče ni našel nič od svojega, se je vrnil praznih rok, čeprav bi lahko vzel tudi tuje, ker je bilo konjev in vsega drugega kar na pretek.
Predvsem je pogrešal dragoceno spominsko hišno kočijo - koleselj. Kočijo nam je prvič uspelo izmakniti in skriti v gozdu, kjer so jo Nemci ponovno našli. Kasneje, pri begu, so Nemci zalotili mojega očeta v hlevu, ukazali so mu zapreči kočijo in se odpeljali. Njega pa pustili živega.
Tudi v naši vasi so bili organizirani propagandni mitingi s političnimi govori, skeči, partizanskimi pesmimi, z recitacijami in glasbo. Pri eni takšnih priprav je moj sošolec po nesreči ustrelil svojo sestro, ko sta vadila skeč. Menil je, da je puška prazna.
Doma so se razmere postopno umirile, tako da so se vaščani ponovno srečevali in pripovedovali vsak svojo življenjsko zgodbo. Pri mojem očetu, vaškem zaupniku, je nastalo neke vrste zbirališče sosedov. Pogovarjali so se, kako obnoviti gospodarjenje in kako urejati zadeve z novimi oblastmi. Solidarno so si pomagali pri saniranju vojne škode.
Povojne politične razmere
V naši vasi je šele ob koncu vojne nastala občinska organizacija Osvobodilne fronte.Glavni funkcionarji so bili naši strici z babičine domačije. Mojemu očetu so sicer zaupali, niso pa ga vključevali v politično delo. Vedeli so namreč, da ni preveč navdušen nad novimi oblastniki, saj so mu najbolj zagreti celo zlovešče očitali aktivno sodelovanje z Nemci, samo zato ker je pobiral članarino za njihovo Domovinsko zvezo.
Kljub vsemu so očetovo priljubljenost na vasi pokazali tudi rezultati prvih povojnih volitev za vaškega župana, kjer je po pripovedovanju članov volilne komisije celo zmagal. Vendar so politični aktivisti volilni rezultat ponaredili, tako da je zmagal »zanesljivejši« sosed. Posledično so ga izključili celo iz gasilstva, češ da je skupaj z gasilci pri korakanju prepeval nemške pesmi. Nekaj časa tudi ni smel nositi lovske puške, kar ga je še posebej prizadelo, dokler ni pomagal ustanoviti lovskega društva na vasi. Aktiven je ostal le v Rdečem križu, kjer je požrtvovalno sodeloval do svoje smrti.
Sledile so še druge zamere takratnim lokalnim oblastnikom. Med drugim je uspel prepričati svoje sosede, da niso podpisali pristopa k ustanovitvi
kmečke delovne zadruge na vasi, zaradi česar tudi ni bila ustanovljena. Ožigosani smo bili za saboterje, tem pa so bistveno povečali davke in obvezno oddajo kmetijskih pridelkov.
Proti volji naprednejših kmetov so bile tudi pri nas ustanovljene kmetijske delovne zadruge, kjer so kmetje lahko zadržali zase le skromne ohišnice. Sočasno je bila opravljena nacionalizacija imetja pobeglih Nemcev in Avstrijcev, cerkvenih stanov, preganjanih trgovcev, obrtnikov, tovarnarjev in tudi večjih kmečkih gospodarstev, ki so jih šteli za veleposest. Zaplenjeno je bilo tudi vse imetje, ki so si ga med vojno prisvojili Nemci.
Večje kmetije so bile dodatno prizadete z odvzemom več kot desetih hektarjev obdelovalnih zemljišč. Tudi našo kmetijo so imeli za kulaško, čeprav spada med srednje velike z vsega 9,5 ha obdelovalne zemlje. Kmečki otroci nismo imeli pravice do štipendij. Razen mene, ki sem se prebijal sam z delom ob študiju, moji bratje in sestre niso mogli nadaljevati šolanja.
Babičino domačijo na Lešnici, kjer so gospodarili njeni nečaki in kjer je bil rojen tudi moj oče, je zakon o desethektarskem maksimumu razpolovil. Del vinogradov so rešili s tem, da so se posamezni strici in tete kot dediči tudi fizično preselili v bivše viničarije, da bi dokazali ločenost svojih gospodinjstev. Podobno se je dogodilo tudi z domačijo staršev, sester in bratov moje matere, katerim so bili odvzeti najlepši vinogradi in sadovnjaki.
Priložnostno mi je takratni udbovski republiški funkcionar pripovedoval, kako se je ob nekem obisku naših kmetov, ki so se upirali podpisati pristop h kmečki zadrugi, zgrozil nad krutim ravnanjem z njimi v zaporu. Čim se je pojavil, so začeli nekateri kar sami jokaje obljubljati, da bodo takoj vse podpisali, samo da jih spusti domov. Od tod torej korenine sovraštva teh kmetov do bivšega režima. Iz bližnjih vinogradov z viničarijami vred in drugih nacionaliziranih kmetijskih zemljišč je bila ustanovljena Vinogradniška delovna zadruga Litmerk. Te zadruge pa niso ustanovili okoliški kmetje, pač pa socialno in sicer poniževani bivši viničarji in kajžarji. Nekaj let pozneje pa je iz tega žlahtnega vinogradniškega območja nastalo ugledno Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož. To sem tudi predvidel v svoji diplomski nalogi 1956. leta.
Druge tovrstne kmetijske delovne zadruge so bile ukinjene že do leta 1954, saj so se pokazale kot gospodarsko povsem neuspešne. Tako so se na eni strani začele razvijati splošne kmetijske zadruge in tržno usmerjene kmetije z obnovljenimi vinogradi, sadovnjaki, modernimi hlevi, kompletno kmetijsko mehanizacijo ter intenzivnimi poljščinami, urejenimi
hlevi, obnovljenimi vinogradi in sadovnjaki, prašičje in perutninarske farme, vse zaradi pogodbene pridelave tržnih viškov preko splošnih kmetijskih zadrug. Na drugi strani pa so nastala sorazmerno vzorno urejena kmetijska gospodarstva na tako imenovanih družbenih zemljiščih in vinske kleti.
Breme obveznih oddaj kmetijskih pridelkov je postajalo vse težje. Kot vaški zaupnik je oče pomagal sosedom sestavljati setvene in rejske plane tako, da niso imeli pretiranih naturalnih dajatev. Tedensko so morali vzajemno sestavljati potrebne kilograme žive teže krav in svinj za vsako obvezo. Tako je le po eden oddal celo žival kot obvezo tudi za sosede. Tako ni bila nasilno odpeljana celotna žival iz hleva zaradi obveznosti nekaj kilogramov mesa. Kljub temu so zagreti aktivisti - odkupovalci tudi po naši vasi nasilno pregledovali shrambe in hleve ter iskali skrite zaloge. Posameznike so zaradi prikrivanja živine in drugih pridelkov, tudi zaradi izrečenih grdih besed ali celo groženj, zapirali za nekaj dni, da bi tako prestrašili tudi druge.
Nam bi po omenjenem vaškem razporedu obvezne oddaje morali odpeljati še zadnjo kravo. Kaj to pomeni za sedem nedoraslih otrok, si lahko samo mislite. Na srečo pa je bila naslednji teden obvezna oddaja ukinjena po vsej Sloveniji, tako da nam je ostala vsaj krava. Za osnovno prehrano smo morali na kmetiji skrbeti sami. Dobili smo le karte za obleke in čevlje ter za petrolej, sol in sladkor. Tako je bilo pri nas vse do leta 1952, ko so bile postopno ukinjene tudi proslule kmečke delovne zadruge in vrnjena zasebna lastnina kmetom. V sosedstvu je ostala pri življenju še nekaj let Vinogradniška zadruga Litmerk, ki so jo ustanovili bivši viničarji iz vinogradov bivših lastnikov in cerkvenih stanov. Spominjam se sredine leta 1952, ko nam je tudi zaradi suše v preteklem letu enostavno zmanjkalo vsega. Tako tudi zrnja za kruh, mesa, masti, olja in drugih domačih pridelkov. Jedli smo samo mleko od preostale krave, nezabeljeno špinačo iz kopriv in pusto polento. Zato smo seveda nestrpno čakali, kdaj bo dozorel prvi ječmen. Tega smo seveda še ne povsem zrelega še isti dan poželi, omlatili, očistili zrnje, ga odnesli v mlin na mletje ter še ta dan doma spekli kruh in jedli ječmenove žgance z mlekom. Lakote smo bili trenutno rešeni.
Podeželani so v tem času, ko še ni bilo možnosti zaposlitve, živeli sorazmerno težko. Vladalo je precejšnje nezadovoljstvo na eni in navdušeni aktivizem na drugi strani. Zaradi politike so se razhajali tudi stari prijatelji, celo v samih družinah. Tudi v mestih, posebej v delavskih naseljih in tovarnah je zaradi pomanjkanja hrane zavladala precejšnja politična napetost, izražena v mitingaštvu proti informbirojevcem, kulakom, trgovcem in
»zapadu« zaradi hude ekonomske blokade. Aktivisti so seveda tudi kmečke ljudi nagovarjali in jim pošiljali pozive, da se morajo vključevati v frontne brigade za »prostovoljno« delo v porušenih mestih, za spravilo lesa in drugo, čeprav so imeli opustošene domove, brez vprežne in plemenske živine, in so se težko prebijali.
Tako je bil mobiliziran tudi moj oče. Skupaj s konji in z vozom je sodeloval po dva meseca pozimi leta 1948 in 1949 pri sečnji in spravilu lesa, da bi si država z izvozom lesa lahko kupila pšenico, kot so govorili. Dobil je sicer skromno denarno nadomestilo, pa še tega je porabil na poti. Če bi se upiral, bi ga zagotovo zaprli. Doma smo tako ta čas morali otroci z materjo preživeti sami, saj je oče odpotoval z vprežnimi konji več kot 100 kilometrov daleč v Ribnico na Pohorju. Podobno je bilo tudi pri naših sosedih, saj so bili mobilizirani tudi taki brez konjske vprege.
Tudi mestni ljudje so morali brigadirsko pobirati koloradskega hrošča na kmečkih krompiriščih, nabirati gozdne sadeže in opravljati kmečka dela na t.i. državnih posestvih. Obvezno je bilo treba škropiti vse sadno drevje proti ameriškemu kaparju. Kmetom so pripadale le karte za sol in sladkor ne pa tudi za druge potrebščine. Ostali so tudi brez zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, če niso vstopili v kmetijske delovne zadruge. Zaradi neugodne zamenjave vojnih valut so ostali brez privarčevanega denarja. Če so se upirali obvezni oddaji in vstopanju v zadruge, so kmečke gospodarje zapirali. Obvezno oddajo in druga bremena so opravičevali s tem, da bila kolikor toliko redno oskrbljena tudi mesta z osnovno hrano. Ta se je delila na živilske nakaznice, različne po teži zaposlitve in drugih kriterijih. Največ tako zbrane hrane je pripadalo vojakom, miličnikom, aktivistom, rudarjem in še nekaterim izpostavljenim poklicem. Vsi drugi nekmetje pa so morali biti zadovoljni s sorazmerno skromno odmerjenimi količinami osnovnih živil.
Spričo povojnih političnih zaostritev na podeželju so se tudi v naših krajih kaj lahko zadrževali križarji, imenovani Kristusova vojska. Na posamezne kmetije so prihajali v goste kot dobrodošli odrešeniki nastajajočih razrednih nasprotij. Z njimi sem se kot dijak gimnazije nekega večera srečal na stranski poti, ko sem se vračal proti domu. Ko so preverili, da sem kmečkega porekla, so me spustili domov in pri tem zabičali, da smem šele naslednji dan povedati domačim, koga sem srečal. Sicer pa so skrivnostne križarje tudi v naših krajih kaj kmalu pregnale miličniške in vojaške mrtve straže. Sledilo je politično prepričevanje o njihovem razbojništvu in o prednostih našega socializma. V tem času je bila politična aktivnost intenzivna tudi z mladimi. Organizirani so
bili slavnostni sprejemi v pionirske in mladinske organizacije ZMS pa vseh šolah. V OF in AFŽ, poznejšo SZDL na naši vasi kmetje niso vstopali množično, v skrivnostni SKOJ in KPJ pa le posamezniki, ki so si začeli udejanjati svoje življenjske ambicije predvsem v urbanih sredinah. O hladnejšem političnem razpoloženju kmečkega prebivalstva do nove oblasti pričajo tudi takratne podpovprečne volilne udeležbe po naših vaseh. Kmečkim ljudem je bilo skoraj vsiljeno zaposlovanje v podjetjih ali pisarnah. Tudi nezaposleni kmečki fantje in dekleta so se iz namišljenega stanovskega ponosa podzavestno upirali delu v tovarnah. Tako so raje ponižno čakali na prevzem kmetij svojih staršev. Iskali so tudi ženitne prilike, četudi na male kmetije, da niso ostali strici in tete na domačijah. Otroci samo premožnejših kmetij so se lahko šolali za primerno ugledne poklice.
Tak sicer socialno pogojen stanovski predsodek se je začel izgubljati šele v šestdesetih letih. Eksistenčne možnosti so se postopoma povsem preobrnile v korist redne zaposlitve vsaj enega na t.i. polkmetijah. Kmečki otroci celo povojno desetletje niso mogli računati s štipendijami ali socialnimi podporami pri šolanju v dijaških in študentskih domovih.
Z odpravo obvezne oddaje, ukinitvijo kmetijskih delovnih zadrug, odpravo živilskih kart, s splošnim porastom standarda ob vse bolj odprtih možnostih šolanja in zaposlovanja, z uvedbo kmečkega zavarovanja in pokojnin, uvedbo potnih listov in s štipendiranjem tudi kmečkih otrok so se z desetletji politična nasprotja ublažila tudi na vaseh. Posebej še v sedemdesetih letih, ko so bile sproščene odkupne cene nekaterih kmetijskih pridelkov, uvedene ugodne kreditne linije in dotacije. Zaživela je kmetijska pospeševalna služba in pridobljene so bile druge ugodnosti. Nastajale so tržno usmerjene kmetije ob vse močnejšem zadružništvu.
Pri vsem tem sem kot prizadeven agronom in ugleden politik koristno sodeloval. Najprej kot tajnik republiškega odbora za sadjarstvo in vinogradništvo pri Zadružni in poslovni zvezi Slovenije, nato kot pospeševalec in direktor v Kmetijski zadrugi Ilirska Bistrica z bistriškim županom. Pozneje sem bil tajnik in predsednik Republiškega sindikata delavcev v kmetijstvu in živilstvu Slovenije. Bil sem zvezni podsekretar za kmetijstvo in nazadnje kot kmetijski funkcionar na Gospodarski zbornici Slovenije. Ves čas sem torej bil v ospredju odpravljanja predsodkov do pomena prevladujočega zasebnega kmetijstva za podeželje in za celotno gospodarstvo. Takega napredka na podeželju kot že v politično sproščenih sedemdesetih in osemdesetih letih ne dosegamo niti danes kljub kapitalistični družbeni ureditvi.
Doma smo se v prvih povojnih letih s težavo prebijali, posebej še, ko je prišlo na vrsto kar sedem šoloobveznih otrok. V srednjo šolo in na študij so glede na učni uspeh in velike stroške lahko poslali samo mene, kjer sem ob delu prebijal, kot sem vedel in znal. Drugi brat, Matjaž, naj bi ostal doma na kmetiji, sestra Micika se je takoj po nižji gimnaziji že s štirinajstimi leti zaradi razmer zaposlila. Ostali bratje in sestre pa so se izučili obrti ali pa se zaposlili kot nekvalificirani delavci, da bi se tako pozneje šolali in prišli do poklica kot odrasli. Vzgajati in skrbeti zase smo se morali pretežno sami, čeprav sta starša noč in dan garala, da bi nas preživela. Nekaj časa po vojni smo ostali celo brez primerne konjske vprege, kar je za kmetovanje izredno težko. Orati in voziti smo morali navaditi tudi krave in vole, ker za nakup voznih konj enostavno ni bilo denarja. Nekaj kasneje smo kupili dva žrebička, ki smo ju po letu in pol reje lahko vpregli. Ob tem so zbezljali, prevrnili voz in očeta nevarno poškodovali.
Živeli smo skromno, zato so iz naših krajev mladi ljudje odhajali s trebuhom za kruhom v mesta ali emigrirali na zahod. Po osnovni šoli je bilo težko nadaljevati usposabljanje mladih na podeželju. Tako tudi za obrtne poklice, saj je bila zasebna obrt z visokimi davki skorajda zatrta, družbene obrti pa skoraj nismo poznali. Iz naše vasi, ki je štela preko 120 gospodarstev, sva v petdesetih letih samo dva uspela končati fakulteto in okrog deset srednjo šolo. Kljub hudim povojnim travmam smo skupaj s prizadetimi sosedi in sorodniki sčasoma nekako sprejeli in se sprijaznili s takratnimi razmerami. Med drugim je bila odpravljena obvezna oddaja kmetijskih pridelkov z delno sprostitvijo odkupnih cen. Ukinjene so bile kmečke obdelovalne zadruge, na voljo so bili ugodnejši kmečki krediti in druge izboljšave. Uvedeno je bilo kmečko nacionalno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Takrat je ob neki priložnosti tudi moj oče med nami dejal, da je vendar v Titovi politiki tudi nekaj dobrega.
Relativno zadovoljstvo vaškega prebivalstva dokazuje tudi vse višja udeležba na državnih in krajevnih volitvah. Porasla je pripravljenost vaščanov za urejanje družbene in komunalne infrastrukture z zaporednimi samoprispevki. Tako so uspeli elektrifikacija, modernizirani krajevni zdravstveni, šolski in kulturniški objekti, zgrajeno vodovodno omrežje in asfaltirane pomembnejše ceste z nastalimi avtobusnimi zvezami. S pomočjo krajevnih samoprispevkov so bile meliorirane zamočvirjene obdelovalne in travniške površine tudi po naši dolini. Tako so kmetje lahko prestavili svoje njive z gričevja v dolino, travnati svet in pašo živine pa v gričevnati svet.
To se je nadaljevalo z izgradnjo Tovarne sladkorja v Ormožu z uvedbo nove donosne poljščine - sladkorno peso in intenzifikacijo celotnega kolobarja. Pri vseh teh zahtevnih gospodarskih aktivnostih in skokovitem napredku sem kot domačin in poklicni funkcionar Ormožanom veliko pomagal. Med drugim sem bil več let član Republiške komisije, ki je razpolagala s Skladom za hitrejši razvoj naših manj razvitih območij. Iz tega sklada nam je ob občinskih samoprispevkih uspelo usmeriti precej sredstev tudi za urejanje in asfaltiranje cest in izgradnjo vodovoda na ormoškem območju. Pridobljena so bila tudi precejšnja nepovratna sredstva za obnovo vinogradov in sadovnjakov.
Ključne besede
Prlekija, Lešnica pri Ormožu, spomini,osvoboditev, povojna zgodovina
Vir
Lastni spomini.
Povzetek
Po koncu spominov na čas druge svetovne vojne v lanskoletni številki Zgodovinskih zapisov se avtor tokrat v svojem pripovedovanju vrne v čas osvoboditve in življenja v prvih letih Titove Jugoslavije. Pri tem se med drugim dotakne povojnega pomanjkanja, zasliševanj nove oblasti, začetka šolskega pouka, organiziranja propagandnih mitingov s političnimi govori, skeči, partizanskimi pesmimi, z recitacijami in glasbo. Bralca popelje skozi lastno doživljanje bremena obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, ustanavljanje kmetijskih zadrug, politično angažiranost na podeželju ter zlasti skromno življenje ljudi, ki je marsikaterega mladega človeka pognalo v svet s trebuhom za kruhom. Spomine v tokratni številki pa sklene z izboljšanjem razmer v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je uspela elektrifikacija; modernizirani so bili krajevni, zdravstveni, šolski in kulturniški objekti, zgrajeno vodovodno omrežje in asfaltirane pomembnejše ceste z nastalimi avtobusnimi zvezami ter s pomočjo krajevnih samoprispevkov meliorirane zamočvirjene obdelovalne in travniške površine. Začeli so se boljši časi.
UDK 929Marčec A.
94(497.4Središče ob Dravi)"1945"
Franc Krnjak*
»DOSJE MARČEC«
V prispevku je na podlagi avtorju dostopnih arhivskih virov in osebnih pričevanj predstavljen primer Andreja Marčeca in njegove žene Angele iz Središča, ki sta bila leta 1945 osumljena in zaprta zaradi sodelovanja z okupatorjem ter kasneje tudi ubita.
Uvod
Polpretekli dogodki v moji ožji sredini so pri nekaterih ljudeh pustili globoke rane. Pa naj so bile dobljene od »prave« ali pa »neprave« strani. Vsaj tako sem doumel in razumel dogodke, ki so se včasih prikradli iz zaprašenih spominov.
Prav gotovo je primer Andreja Marčeca ml. takšen, da je bil in je pri nekateri starejših prebivalcih Središča in Koga še kako živ. Pri nekaterih sta z ženo nesrečni osebi okupacijskega časa, za druge pa izdajalca in odpadnika. V nadaljevanju bom poskušal, na podlagi pričevanj in dostopnih arhivskih virov, dejansko prikazati takratno stanje in njuno (so)delovanje. Iz vsega zapisanega pa si bo moral vsak bralec sam ustvariti mnenje o krivdi ali nedolžnosti. Ali je bilo to zadosten razlog za smrtno obsodbo brez sojenja in dokazovanja morebitne nedolžnosti?
Andrej Marčec je izhajal iz znane središke obrtniške družine. Pri očetu se je izučil sodarske obrti in je bil tudi pri njem zaposlen in vodil obrt. Kot edini sin bi tudi nasledil očetovo obrt. Poročil se je s Središčanko, skoraj sosedo Angelo (Elo) Sinko, vnukinjo dolgoletnega središkega župana Josipa Sinka. V neposredni bližini železniške postaje so imeli dobro vpeljano restavracijo. Tako kot Andrejev oče, ki je bil eden od soustanoviteljev središkega Sokola, je bil tudi Andrej ml. več čas aktiven v tem telovadnem društvu. Prav tako je bila pred vojno Ela Marčec načelnica in vaditeljica ženskih odsekov središkega Sokola1, njen ded Josip Sinko pa pomembna oseba pri ustanoviteljstvu središkega Sokola in dolgoletni trški župan. Skratka, domoljubna družina.
Že pred vojno sta si z ženo omislila pošto na Kogu, kjer je delovala do konca vojne, zato sta se v glavnem zadrževala tamkaj. Kot človek je bil Marčec nekoliko oster in visok. Rad se je zadrževal v visoko
* Franc Krnjak, Skolibrova 4, 2270 Ormož.
1 Mavrič Žižek, Orli in Sokoli - telovadni društvi v Središču ob Dravi, str.61.
intelektualnih družbah, skratka, tip človeka, ki nekako ni bil po volji nekaterih ljudi.
Pričevanje Ivane Safarič - Cagran
»Nekam lažjo se počutim, ko brskam in čistim med koreninami, a zdi se mi, da je to moj dolg! Ko boš iskal dodatne priče za navedeno in prišel do ugotovitev, da so bili izdajalci (moji sorodniki - op. av.) ali še drugače zaznamovani, mi ne bo težko. Bili so ljudje, v mojem spominu pa še kako živi, čeprav od mnogih zapuščeni zaradi strahu. Mogoče pa bo mozaik, ki nastaja po kapljicah, v opomin vsem, ki neprijazne zgodovine ne sprejemajo. Zaupam v tebe, v tvojo zavzetost in pridnost, da boš z lovorjevim vencem ovenčal Resnico. Samo resnica naj zmaga, kakršna koli že bo! Ravno pri resnici se mnogokrat izkažejo pravi obrazi in značaji! Boš imel toliko poguma?« mi je napisala Iva v spremnem pismu.
Nato so pisma kar deževala. Ob vsakem sem bil bolj nestrpen. Kaj bo zopet v tem? Kakšni osupljivi podatki bodo napisani, ki so bili več kot šestdeset let varno »deponirani« v glavi in srcu, v katero ti trenutno ne more pokukati nihče, noben kagebejevec, udbaš, oznar, enkavedejevec, sovar, ciaš, esdevejevec, securitatovec ali gestapovec. Toda po določenem času človek začuti, kdaj ga ta arhiv preveč tišči, mu je v napoto, kdaj strežnik več ne zaznava podatkov. Iva je morala to spraviti ven. Biološka ura jo je opozarjala -prevetri podatke, razširi in naloži jih na novejši »disk«, tvoj se bo vsak čas sesul.
Dolgo časa sem okleval, ali odpreti stare rane, ki nas še danes razdvajajo, toda še za časa njenega življenja sem ji to obljubil. Notranji glas me je dramil, mi burkal kri in me opogumljal. Nekakšen osebni boj in konflikte sem doživljal - med pogumom, strahom, resničnostjo in zamolčanostjo zgodovinskih dogodkov, ki že dolgo vpijejo po objavi. Da, premagala me je ta prasila in mi temeljito izprašala vest. Bom zmogel prebroditi vse pasti sovraštva,
2 Rojena 1935. leta v Središču ob Dravi. Teta Ela Sinko in njen mož Andrej Marčec - Puba ml. nista imela svojih otrok, zato sta jo posvojila. Zanimivo, da dokumenta o posvojitvi na ljutomerskem sodišču pozneje ni našla, le prazen ovoj (fascikel). V glavnem sem pustil pripoved nespremenjeno, le tam, kjer je bila kakšna misel nejasna, sem posegel v tekst. Podnaslovi so avtorjevi.
groženj, ponižanj, nizkih udarcev, blatenja, češ da branim izdajalce, vse kar se bo pojavilo ob odpiranju tabu tem, za katere v mojim okolju še ni posluha? Morda bom prvi v svoji sredini, ki bom dregnil, kljub veliki časovni odmaknjenosti, v to občutljivo in skelečo narodovo rano. Nekdo mora, me je silil notranji glas! Generacije, ki so pred nami, naj iz teh pričevanj in zgodovinskih dejstev izluščijo bistvo resnice. Zato se želje nekaterih ne bodo vedno ujemale z dejstvi, o katerih govorijo arhivski in ustni viri.
Glavni osebi pripovedovanja sta takoj po vojni umorjena Andrej Marčec ml., domačini so ga klicali Puba, in njegova žena Ela (Angela) Sinko iz Središča ob Dravi. Že v stari Jugoslaviji sta na Kogu zgradila veliko stavbo, v kateri sta imela pošto. Pošta je delovala tudi v času nacistične okupacije.
Slika 1: Na Kogu pred pošto. Ela v sredini, Puba prvi z desne.
Hrani: družina Čagran.
Spomini - pričevanja Ive Šafarič - so zanimivi in, kot sem pozneje ugotavljal, pristni. »Na njen ostri spomin se lahko zaneseš«, mi je pisal njen mož Branko. Verjel sem, saj sem imel sam v spominu nekaj dogodkov, ki so avtentični z Ivinimi. Njeno pričevanje se več ali manj sklada s pričevanji nesrečnikov, ki so bili žrtve povojnega boljševističnega nasilja. Slepota in krvoločno sovraštvo novih oblastnikov je pahnilo mnogo ljudi v smrt samo zato, ker so bili premožni, razmišljali s svojo glavo, uporniški in z neupogljivo hrbtenico. Jugoslovanski stalinistični boljševiki so morali najti sovražnika, če ne, pa so jih sami sproducirali3.
Ob občasnih srečanjih z njo smo bili ganjeni ob njenem obujanju spominov. »Kolikokrat sem pri tvoji mami v Osiščecu na njivi dobila božanske koruzne
martince4.« Se upa kdo danes povedati na glas, da mu je bilo hudo, da je bil lačen, danes, ko nas razni Spari, Hoferji, Tuši, Jagri, Merkatoiji ipd. zasipavajo z reklamami in vabijo med police? Njej je malo manjkalo, da ni uspela uiti hudemu. Usoda pač, boste rekli. Ne! Prekleta vojna in vsi nesmisli, ki jih je zganjala naša boljševistična revolucionarna oblast po vojni.
Verjameš, da sem bila posvojena?
»Živ spomin mi sega v leto 1940, ob smrti Emila Sinka5, mojega deda. Bilo je zbranih mnogo ljudi, ne preveč žalostnih. Spomnim se zelo žalostne moje babice Ide Sinko, ki se je oblekla v posebno škripajočo črno obleko, ki je do smrti leta 1945 ni slekla.
Vojna leta v Središču. 1941. leta pričetek osnovne šole: Kreč Franc, Krnjak Jakob, Nežika z družino in prelepi časi na zelo prometni železniški postaji. Glavni akterji iger: Ivančič Mičo in Jožica, občasno Kuneš6 (Kunesch) Frika - gestapovčeva hči, ki sem ji prihod med nas prepovedala, ker je njen oče-gestapovec večkrat odpeljal mojo mamo Pavlino na zaslišanje, kjer bi naj ji 'prali glavo'.
Puba, Ela in jaz (Elina nečakinja - op. avt.) smo imeli svojo spalnico, kjer sem bila deležna razgovora v glavnem o denarju in potovanju v Budimpešto7, na Dunaj in po Jugoslaviji. Ela je odhajala vsak dan na Bolfenk (Kog) peš8 uradovat na svojo pošto. Nedelje smo preživeli na Bolfenku. V hiši je bilo mnogo obiskov: Lanzeijevi, Riedli, Košaijevi, dr. Kaukler9 in drugi. Razgovori so potekali v glavnem v nemškem jeziku. Govorili so o vojni, bližajočem se koncu vojne in lepih časih, ki naj bi jih prinesel mir.
Po letu 1943 sta Puba in Ela redkeje prespala v Središču zaradi nevarnosti s postaje - letalski napadi, nemiri, ki so jih povzročali vlaki z zaporniki. Kljub šoli sem vse proste trenutke, počitnice in tudi
1 Vode, Skriti spomini.
Z marmelado nadevana koruzna pogača.
5	Emil Sinko, sin dolgoletnega središkega župana in narodnjaka Josipa Sinka. Bil je notar v Ormožu.
6	Rudolf Kunesch, SS Sturmbandfuhrer, doma iz Furstenfeda v Avstriji. Zloglasni šef središkega gestapa. Po njegovem odpoklicu ga je zamenjal Michael Hofmann z Bavarske in od takrat ni bilo v Središču več preganjanj.
7	Puba (Andrej Marčec) se je rodil v Budimpešti, njegova mati pa je bila Čehinja. Ženina, Elina mati, pa je bila Madžarka.
8	To mi je potrdila po več kot šestdesetih letih ga. Angela Klanjčar, roj. Flegerič iz Vodrancev.
9	Dr. Kaukler je bil zaveden Slovenec. Takoj po vojni je bil zadolžen, da v Ljutomeru organizira zdravstvo.
popoldneve preživela na Bolfenku. Puba me je rad vzel v avtomobil znamke Štajer. Ves čas vožnje sem pela, ker mi je bilo sicer slabo.
Pričetek šolskega leta 1943/44 - bila sem prešolana na osnovno šolo na Bolfenku. Moji sošolki, ki se ju spomnim, sta bili Zadravec Minka in Mežnar10 Vida, od dečkov pa neki Plohl in Pevec. Mi smo se pri Eli igrali kot vsi otroci in govorili samo slovensko. V začetku leta 1944, kot sem iz razgovorov razbrala, je bilo pričakovati konec vojne. Ela in Puba sta pričakovala drugačne čase, zato sta kupila avto znamke Opel, modre barve, ki je bil parkiran v "huti". Odločila sta se, da me posvojita in imata naslednika. Dogovor z mojo mamo - Elino sestro, ki je vodila pri železniški postaji Središče restavracijo - je bi težak, a je le pristala. S tem dejanjem bi bili obe s starejšo sestro Bebo preskrbljeni: Beba Središče, jaz pa Bolfenk.
O očetu Šafariču11 se je v glavnem govorilo, ko je prihajala teta Mica iz Varaždina in ob večernih molitvah v adventnem času. Govorili so, da se nahaja v Zemunu, mislim pa, da je občasno prihajal v Središče in zahteval denar in še kaj za preživetje. Pri Štefi12 se je rodil leta 1943 Franček in pozneje Štefka. Otroka (polbrata in polsestre) nisem nikoli videla, niti z njima govorila. Ob neki priložnosti je mama povabila Štefo in z vozom so odpeljali nekaj pohištva. Leta 1947 ali 1948 sem po dolgem času videla očeta. Šel je s Štefo po pešpoti. Babica Marčecova me je napotila naj ga pozdravim. Obstal je in me vprašal, kdo sem. Pozneje nisem nikoli več imela z njim stika, razen nekaj dni pred smrtjo. Bil je velik revež. Zanj ni bilo toliko denarja, da bi mu kupili krsto. Z možem Brankom sva poravnala vse stroške pogreba, tudi krsto. Priča je Kuhar Joža, ki je bil vodja mizarske delavnice. Močan hrastov križ sva postavila in skrbela za grob. Po letu pa je križ izginil. Štefa ga je skurila v hudi zimi 1966. leta.
Gmotni položaj Šinkovih je bil med vojno zelo dober. Pred vojno so bile pa težave, po pripovedovanju Šestan Alojzije ter »dedeka« in babice Marčec, da naj bi moj ded Emil Šinko - notar, podpisal jamstvo nekemu Irglu13 iz Velike Nedelje. Toda zalomilo se je. Vskočil je neki Veselko, a sta Puba in Ela vse rešila in
10	Mogoče mežnarjeva - cerkovnikova hči?!
11	Franc Šafarič, mož Pavle in oče Bebe ter Ivane-Ive, je zapustil družino in odšel po svetu. Bil je nemirna duša. Poročil se je drugič, ko je Pavla, prva žena, umrla. Bil je središki revež, delal je kot grobar.
12	Govedič iz Središča, druga žena po Pavlini smrti, prej priležnica, s katero je imel Šafarič dvoje otrok.
13	Mogoče Irgoliču? Ta priimek je pri Veliki Nedelji znan.
tako je ostala Šinkovina. Oče Šafarič, prej sem že nekaj nakazala, je zahteval denar in imovino. Možno je, da je tudi on leta 1945 pristavil kaj tehtnega, da bi Šinkove likvidirali. Omenjeno so govorice (ga. Šprager). Pravih prič ni bilo.
Po vojni smo ostali brez denarja, štale prazne - konje, krave, svinje in drugo so odpeljali. Jugova Valika14, mamina sošolka in prijateljica, je dajala mleko, Jurjaševičevi, Ana in Jakob, pa druge prehrambene artikle.
V	oktobru 1944 leta smo se mama, Ela, Puba in jaz peljali z avtom v Ljutomer. Nekaj so urejali in med vožnjo na Bolfenk dejali, da se sedaj pišem Marčec Johana. S tem imenom sem dalje obiskovala osnovno šolo na Bolfenku (Kogu)«
Pekel na Kogu in beg na Hrvaško
»Leto 1945 imam v spominu kot leto napetih razgovorov in nesrečo s kolesom. Kreč Franc je prišel po jabolka na Bolfenk. Zaboj na kolesu je bil tako težak, da me je po bregu navzdol zaneslo, in z zlomljenim desnim kazalcem sem končala svoj podvig. Deležna sem bila pomoči od vojaškega zdravnika. Vojska-nemška, se je pričela pripravljati na odpor prihajajočih Rusov in Bolgarov. Prst se sta počasi zacelil, ostal pa je zvit še do današnjih dni.
V	začetku aprila 1945 je bilo v Središču pričakovati fronto. Menili so, da bo na ravnici hujše. Zato so babica Ida, sestra Beba in mama prišli na Bolfenk. Žal je bilo ravno obratno. Hujša fronta in razdejanje je dosegla Bolfenk. Ob zelo pičli hrani smo en teden preživeli v »pivnici« v Lačavesi. Z nami je bila tudi družina Prapotnik z majhnim otrokom Jožekom (bil je pozneje matičar). Prihod Bolgarov in Rusov je potekal vso noč. Zjutraj smo z belo zastavo, ruto od Prapotnikove, bili gnani po razrušenem Bolfenku, mnoge hiše so bile še v ognju. Pred trgovino je ležal umirajoči nemški vojak, ki mu ni smel nihče pomagati. Kri mu je tekla iz ust, komaj zvaljeni rumeni piščanec mu jo je pil. Tako smo skoraj brez oblek, zbegani, prišli do kamnitega zidu. Postavili so nas pred zid in nas nameravali pobiti. Med vojaki je bil Bolgar, ki je vprašal, kje so Švabi. Odgovorila sem mu, da smo iz Središča, zato ne vemo, kje so15. Pogledal me je in vprašal, ali poznam Najžar Marijo. Pritrdila sem. Bolgar mi je izročil pozdrave in nas poslal naprej. Tega se spomni tudi Jože Prapotnik. Napotili so nas čez breg in prišli smo do Stanetinec.
14	Starejši Središčani se je še spomnijo. Danes tukaj stanuje njena nečakinja Ivanka, poročena Škrjanec, Partizanska ulica 2.
15	Tudi niso mogli vedeti, saj so bili večino časa v priročnih zakloniščih med dvema ognjema.
Nastanili smo se v veliki sobi, v kateri je bila slama in že nekaj ljudi, v glavnem ženske, ki so sedele ob steni. Utrujena sem zaspala, a me je sredi noči zbudilo kričanje in jok žensk. Vse po vrsti so Rusi in Bolgari na silo vlačili s slame in so se nato vse po vrsti izmučene, zasramovane in hlipajoče vračale. Mama je komaj zmogla spregovoriti, da jih vojaki posiljujejo16. Posiljene so bile babica Ida, Ela in Beba. Mame niso mogli, ker je njena maternica bila zunaj telesa17. S takšnim gorjem je živela vse od najinega rojstva. Do smrti je zelo trpela. Leta 1949 je v Ljubljani iskala pomoč. Vsi zdravniki, kot tudi študenti medicine (dr. Vrečkova), niso mogli verjeti, kakšnemu trpljenju in potrpljenju so bili priča. Prav zaradi teh težav je 1937 leta sporazumno odšel od hiše moj oče Franc. Le malo vem o njem. Šele po mamini smrti mi je Šestan Alojzija razkrila žalostno zgodbo mame in očeta.«
Vrnitev v Središče
»Vračam se v leto 1945. Iz Stanetinec smo naslednji dan odšli proti Središču. Naša hiša je bila polna nereda in delno izropana. Klavir je ležal v sadovnjaku. Kar je mogel, je Horvat Jožek, sosed - Nežikin mož
16	V podkrepitev resničnih navedb pričevalke bom tukaj zapisal spomine M. M. iz Središča, ki je bila v tistem času na Kogu pri svojem stricu: »Na Kog sem prišla 1. aprila 1944 k svojemu stricu, ki je imel tukaj trgovino. Pri njem sem pomagala pri gospodinjskih delih. Zaradi nevarnosti in nečloveškega ravnanja Bolgarov so nas evakuirali na hrvaško stran v vas Goričico. Evakuacijo je uredil in izvedel Andrej Marčec iz Središča, ki je imel na Kogu ves čas pošto. Pred bližajočo se fronto so njegovi najbližji prišli iz Središča na Kog, misleč, da bodo tukaj bolj varni. Vendar so se ušteli. Zaradi nečloveških grdobij Bolgarov se je šel Puba (Marčec -op. av.) pritožit v vojaški štab, saj je vpričo njega, pod pretnjo ustrelitve, bolgarska golazen posilila njegovo ženo, nečakinjo Bebo, ki se je pozneje poročila z Alojzem Marčecem. Neka deklica (Iva - op .av.) ki je bila zraven, menda je bila pozneje učiteljica, pa se je rešila. Mene je tudi rešil neki dečko, ki je pribežal pred fronto na Kog. Posilstva teh žensk so bila na dnevnem redu. V Goričici smo bili dva dni, med drugimi sta bila z nami moj bratranec Munda Radko, ki se je pri stricu učil trgovine, in Novak Stanko, po domače Plahnet s Koga. Nakar sta nas Puba in en vojak odpeljala v Središče na občino. Mimogrede smo se ustavili na Preseki pri Lovrecu mlinarju, kjer so nas lepo sprejeli in dobro nahranili. V Središču nas je sprejela narodna zaščita. Kdo je bil tam od teh ljudi, se ne spomnim. Za tem smo se razšli. Spomnim se, da je bila še fronta in so Nemci streljali s Huma po Obrežu.«
17	V med.: prolaps (izpad) in prokcidencija. Vzrokov za takšno stanje je lahko več - slabo podporno tkivo, težki porodi, genetska nagnjenost, kronični kašelj, tuberkuloza, tumor itd. Ker je diagnoza postavljena (laično), po opisu pričevalke, sta možni obe diagnozi.
ohranil. Bivanje v hiši ni bilo možno, zato smo spali pri Jurjaševičevih, Ani in Jakobu (danes Kolodvorska c. 3). Domov pa smo prišli, veseli, 15. maja 1945, ko smo za silo uredili stanovanje18. Proti koncu leta 1945 je bila ponovno odprta gostilna. Majčeva Micika je bila natakarica. Do mamine aretacije, v septembru 1946, smo si nekoliko opomogli, po izpustitvi iz zapora pa ni bila več sposobna voditi gostilno.
Bilo je 17. maja 1945, ob 9. uri zvečer. Sedeli smo pri večerni molitvi, ko so se vrata na silo odprla. Mislili smo, da je pes Taras, saj si je pogosto sam odprl vrata, ko sta s Pubom prihajala s sprehoda. Ni bil Taras, temveč skupina ljudi, ki je stala pred vrati, v kuhinjo pa je planil v vojaški obleki neki možak. Usmeril se je proti babici Idi, jo kruto sunil in pričel na njo grozno kričati. Babica je v strahu spregovorila: Jožek, Vodek, kaj je, kaj kriva?' Nato je obe z Elo potegnil ven na dvorišče. Babica se je med vrati ustavila in korajžno zaklicala: Zbogom, deca.' Nikdar več je nismo videli. Zidarič Franc s Placa je čez nekaj časa povedal mami, da je končala v strelnem jarku19 pod Humom, ustreljena s pištolo.
Čez mesec dni ali prej, ne vem točno, kdaj, so Puba poklicali v Ormož na zaslišanje. Ni se vrnil. Leta 1946, po Lojzovem20 rojstvu, je g. Teršavec, paznik iz Šterntala, prinesel Elino pismo. Vsebina je bila približno takšna: Kje je Puba? Z menoj je slabo. Vse pozdravlja, Ela.' Listek sem odnesla k Borovinškovim,
18	Na Kog se niso več vračali, saj je bil porušen, le Puba je med tem časom občasno odhajal gor. Z besedo domov misli Središče pri železniški postaji.
19	Verjetno v tankovskem jarku, ki je potekal od Drave za Humom proti Šalovcem in nato proti Muri. To »pancergrabo«, kot so jo imenovali domačini, so konec leta 1944 na ukaz Nemcev kopali domačini in ujetniki, saj so pričakovali bližajoči se ruski napad. To naj bi bila zadnja obramba Nemcev med Muro in Dravo, ki pa je vseeno za pet tednov ustavila rusko in bolgarsko napredovanje. Prav zaradi tega so Bolfenk (Kog), Šalovci, Frankovci, Hum, Loperšice itd. najbolj trpeli. Kakšno maščevanje je gnalo likvidatorje, saj Ida Šinko ni znala niti prav govoriti slovensko. Zato tudi nejasna beseda Vodek. Je bil to priimek likvidatorja, ki ga je žrtev vsekakor poznala!?
20Alojz Marčec, roj. 16. 6. 1946, nečak Ive Šafarič, por. Čagran, pričevalke. Stanuje v Vinskem Vrhu, danes je v pokoju. V nekdanjem Šinkovem vinogradu, ki ga je podedoval po svojih starših, si je zgradil hišo in obdeluje vinograd.
Tukaj bo verjetno pomota pričevalke ali pa je pismo prišlo z veliko zakasnitvijo, saj je bilo takrat taborišče že ukinjeno in Ela Marčec pokojna?!
saj je bil g. Borovinšek21 vodja vaške straže22 in sem zato pričakovala posredovanje.
Po Pubovem odhodu oziroma prisilni privedbi v Ormož in nato v Maribor23 so se pojavili pri nas na Žinkovini24 predstavniki vaške straže, na čelu z g. Borovinškom. Zapečatili so vse in tudi v glavnem vse odpeljali - pohištvo, perilo, obleko, tudi moje osebne stvari. Borovinšek tudi ni prizanesel mali sobi, kjer je imela Beba pripravljeno balo. Njen fant, Zidarič Drago s Placa, se je nameraval z njo poročiti, ko pride iz vojske. Toda njega ni bilo - padel je!
Pri Bebinih stvareh je mama prosila naj vendar pusti to, ker to ni od Ele. Pri tem je padla na kolena in ga prosila! Odgovoril je: To je ljudska imovina. Vse so odnesli.
V avgustu 1945 se je nenadoma doma pojavil partizan Bojan Sinko, moj ujec25, brat umorjene Ele in sin prav tako umorjene Ide. Ob novici, kaj se je zgodilo, se je do nezavesti napil in odšel v Ljubljano. Ob iskanju pobitih svojih ožjih sorodnikov: sestre, matere in svaka Marčeca, je prišel v konflikt z oblastjo. Stike z njim sem imela vse redkeje, po mamini smrti, torej po smrti sestre Pavline, pa ga jaz nisem več videla. Tudi na njegovem pogrebu nisem bila, kajti nihče me ni obvestil o njegovi smrti«.
Oznovska provokacija in smrt svaka
»Spomladi leta 1946 je Marčec Alojz ml.26 opravil prevoz pobeglega ustaša27. Ozna iz Varaždina je zato
21	Franc Borovinšek je bil svak Andreju Marčecu - Pubu.
22	Narodna zaščita.
23	J. K. iz Grab mi je po smrti Z.-ja z veliko previdnostjo povedala, da sta Z (zaprli so ga po vrnitvi iz Rusije) in Puba preživela nekaj časa skupaj v zaporu v Mariboru. Z. ga je avgusta 1945. leta pustil v kritičnem stanju, še komaj živega. P.-va je približno enako opisala dogodek in dodala, da ga je iz zapora (Z.-ja) rešil njen oče. Omenila je tudi seznam tistih, ki so jih v Središču zahtevali za likvidacijo. Od takrat se je P.-va. izogibala najinemu razgovoru. Domnevam, da še seznam nekje obstaja. (Pričevanje Ive Šafarič - Čagran).
24	Pravilen priimek je Sinko, vendar so domačini ta priimek izgovarjali Žinko. Tako npr. pri Žinkovem "gatru" na Prodeh (v Banatu), na Žinkariji ipd.
25	Nekdaj je bilo različno naslavljanje sorodnikov po materini ali očetovi strani. Očetov brat je bil stric, mamin brat pa ujec ali »vujec«, tudi uja.
26	Mož Ivine starejše sestre Bebe, sin Alojza in Ane
(»dedeka« in babice).
zaprla mojo mamo, prevoznika Alojza Marčeca ml. in Alojza Marčeca st.28 in sestro Bebo. Z Lojzom Marčecem, najmlajšim, dojenčkom od sestre Bebe sva šla k babici Ani Marčec. Pomagala sem negovati Nika, ki je imel šest let, in Iva29- tri leta. Bebo so zaradi dojenčka kmalu izpustili. Podnevi smo bili pri babici in 'dedeku' Marčec, zvečer pa smo se vračali spat domov na postajo. Marčec 'dedek' je bil čez pol leta izpuščen iz zapora zaradi bolezni, mojo mamo so tudi bolno premestili v Maribor, kjer je odslužila 16-mesečno zaporno kazen.
V zimskem času so me Borovinškovi (žena Borovinška je bila sestra mojega posvojitelja Puba Marčeca) sprejeli pod streho. Z Rakovec Dragico, služkinjo, sva spali v podstrešni sobi. Dela, ki sem jih opravljala, so mi bila v veselje. Hotela sem biti pridna, da ne bi imela težav pri praktično tujih ljudeh. A težave so se pojavile, ko sem našla naše stvari - milo, brisače, prte, posteljno perilo z Elinim monogramom in kovček umorjene moje babice Ide Sinko. Gospe Borovinšek sem, ne vedoč, da bo kaj narobe, povedala, kaj sem našla. V trenutku me je odstranila z besedami: 'Zgini iz naše hiše!' Se plašč, ki sem ga pri njih dobila od njenega sina Frančeka, mi je odvzela.
Odšla sem k 'dedeku' in babici Marčec, ki sta me lepo sprejela. Med otroci mi je bilo lepo. Pričakovali smo
27	Po nekaterih virih je menda bil ta »ustaš« oznovski provokator. Po ustnem pričevanju Ive Šafarič, por. Čagran, je omenjenega leta s polnočnim vlakom prispel v Središče begunec - neznanec, menda ustaš, tako so rekli, oziroma se je tako predstavil. Potrkal je na gostilniško okno in odprla mu je gostilničarka Pavla, Ivina mama. Prosil jo je, naj mu pomaga priti do meje v Radgono. Napotila ga je k svojemu zetu Alojzu Marčecu, ki je vozil avto svojega očeta - »dedeka«. Zato so tudi »dedeka« zaprli. Se babico bi, pa ni imel kdo paziti vnukov -malega Nika in Ivana. Marčec je vožnjo sprejel, toda nekje pred Radgono mu je avto »zakuhal«, se pokvaril. Dalje ni več mogel, naenkrat pa so se pred njim pojavili miličniki, ga aretirali in zaprli. Po vsem sodeč, je hotela oblast tiste, ki so bili premožni, na tak ali drugačen način uničiti. (Vir: Iva Čagran.)
28	Alojz Marčec st. je bil znan središki ključavničar. Že v stari Jugoslaviji je imel osebni avto in mlatilno, s katero je obratoval skoraj do svoje smrti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Alojz je bil bratranec starega Marčeca, sodarja, Pubovega očeta. V Središču so ga vsi klicali za »dedeka«, ženo Ano pa »babica«.
29	Niko in Ivo sta bila sina babičine nezakonske hčerke Angele. Rasla sta, prav tako vnuk Lojz, najmlajši, pri babici in »dedeku«. Ta dva starčka sta jim nadomeščala starše. Lepo sta jih vzgojila in spravila do kruha. Tukaj je dobila zatočišče tudi pričevalka Iva Šafarič, za kar jima je bila zelo hvaležna. Tudi sicer je pri »dedeku« Marčecu dobil zatočišče vsak revež, če je to bil ali ne.
prihod Lojza ml. iz zapora. Mama je na postaji po svojih močeh urejala gostilno. Življenje je postajalo prijazno in znosnejše.
Smrt Bebinega moža, očeta malega Lojza,je zaznamovala vso družino. Na sveti večer, 24. decembra 1948, v večernih urah, se je peljal z motorjem po opravkih na medžimursko stran. Pri prečkanju železniškega prehoda (pri Kolencu) ni opazil spuščenih zapornic in se je vanje zaletel. Bil je pri priči mrtev. Bebi se je ponavljala revma, mama pa je bila vse bolj priklenjena na posteljo. Pomembna sem se počutila, skrbela sem za mleko, ki sem ga dobivala od babice za pomoč, ki sem ji jo nudila. Leta 1950 pa me je gospa Šprager30 napotila na učiteljišče v Maribor. Po mamini in sestrini smrti 1951. leta sem morala zaradi finančnih težav zapustiti Maribor. Babica in 'dedek' (Marčecovi) niso zmogli plačila, štipendije pa mi, kot politično zaznamovani, oblastniki niso dali. Gospa Šprager in Vargazon Tatjana sta našli pot, da sem lahko v začetku decembra 1951. leta nadaljevala učiteljišče v Čakovcu. Vozila sem se s kolesom in uspešno napredovala. Zaradi primernega uspeha mi je hrvaška republika namenila 1200 dinarjev štipendije. Bila sem bogata, tako da smo vsi - Niko, Ivo, mali nečak Lojz in jaz imeli delež. Leta 1955 sem dobila mesto učiteljice v Leskovcu pri Ptuju, na 'dedekovo' prošnjo, zaradi njune bolezni pa 1956. leta mesto učiteljice na Svetinjah - raju na zemlji!«
Kaj pravijo ljudje31
Pred skoraj petimi leti, ko še nisem bil odločen, ali objaviti zunajsodni poboj zakoncev Marčec in tašče Ide Šinko, sem najprej »potipal« pri ljudeh, tistih, ki so Marčeceve in Šinkove poznali. Gradivo sem zbiral tudi na Kogu. Nekateri so me pošiljali k drugim, naj mi ti povedo kaj več. Ugotovil sem, da so se nekateri ljudje izogibali dajati odgovore na moja vprašanja, ki so bila dokaj enostavna: »Ste poznali poštarja Marčeca na Kogu?« »Kakšno vlogo je igral med vojno?« in »Ali sta z ženo izdajala?« Dobil sem zanimiva pričevanja, ki jih bom v nadaljevanju, preden bom obdelal arhivske dokumente,32 tukaj zapisal.
30	Nekdanja učiteljica, domačinka.
31	Nekatere podrobnosti iz teh pričevanj bom izpustil in uporabljal inicialke imen in priimkov, saj nimam namena, da bi morebiti z odkrito objavo zaznamoval potomce.
32	Zanimivo, da obstajajo v Arhivu R. Slovenije dokumenti
o zaslišanju Marčeca in Rizmana, kot osumljencev ter
prič, ki ju obremenjujejo.
S. Č. s Koga
Na vprašanje, če pozna oziroma je poznal Marčeca, poštarja na Kogu, mi je odgovoril:
»Seveda sem ga poznal. To so bili fini ljudje. Niso izdajali ali sodelovali z Nemci. Žena je bila bolj vroča, ne za Nemce, temveč za seks. Bila je radoživa. Seveda je v tem oziru imela rada postavne nemške oficirje. Bila sta nekomu napoti, zato so ju pospravili. To so bili težki časi. Tudi mene so kot fanta kogovski skrivači prijeli takoj po vojni in me odpeljali k Miklavžu v zapor in me zverinsko pretepali. Od mene so zahtevali, naj jim povem nekaj, kar je vedel samo moj oče. Jaz jim tega nisem mogel povedati, ker res nisem vedel. Ob izpustitvi sem imel 49% poškodovano telo od pretepanja.«
J.M., Središče
»Poznala sem Marčeca in slišala za njiju. Bila sta nemčurja, da bi izdajala, ne vem.«
K. M., Središče
»Ne, nič ne vem o tem33. Menda so jih po nedolžnem pospravili zaradi družinskih razmer. Ne, nista bila izdajalca.«
A. K., Središče
»Kolikor se spomnim Marčec Puba in njegova žena nista sodelovala z Nemci ali izdajala. Njima je šlo samo za denar. Stari Marčec je imel doma pintarijo34 in so tudi med vojno delali sode za pivo za vojsko. Puba je bil takrat glavni. Toti je ne izdovo, rad pa je mejo peneze!3J«
P. Z., Jastrebci
»Ja, dobro se spomnim Marčeca in njegove žene, poštarice Ele. Spomnim se, da je dolgo časa hodila na Kog v službo peš iz Središča. Med vojno se je družila z Nemci in ovajala. Koga, ne vem. Skupaj z Marčecema in drugimi Kogovčani smo bili ob koncu vojne izgnani za fronto na Stanetinski breg. V mali sobi se nas je gnetlo, da smo bili kot ribe v konzervi. Vem, da so ženske, ki so bile z nami, Bolgari vsak dan posiljevali. Menda je Ela tam od posilstva umrla. Kam so dali truplo, ne vem.«
I. I., Središče
»Od leta 1943 sem se učil sodarske obrti pri starem Marčecu. V tem času je imel mojster dva pomočnika -soseda Rajha in nekega Franca, ki je stanoval pri
33	Tukaj sem opazil, da se oseba izogiba oziroma ne upa povedati resnice, ki jo je poznala, saj so bili Marčeci osebni prijatelji tej družini.
34	Sodarska obrt.
35	»Ta ni izdajal, imel pa je rad denar«. Po vsej verjetnosti bo ta izjava najbližje resnici. Seveda materialist, ki mu je prišlo vse prav.
Japi36 na Bregu. Kasneje sta bila oba vpoklicana v Wermanschaft.
Puba je bil ohol človek. Da bi izdajal, nisem slišal. Spomnim se, da je bil doma ob koncu vojne, nato je izginil. Njegov nečak Tišman Rudolf pa je bil naduti vodja Hitleijugenda.
Tudi moj oče je imel nevšečnosti z oblastjo. Takoj po odhodu Bolgarov so prišli ponj središki skrivači in ga odpeljali na Ptuj. Obtožili so ga, da je sodeloval z Nemci s tem, da je moral organizirati zbiralnico mleka. Ja, saj smo morali sodelovati z Nemci, če smo hoteli preživeti! Oče je imel to srečo, da ni bil med prvimi odpeljan, ker bi ga gotovo pobili, tako kot mnoge druge.«
K. J., Središče
»Sinko Ela je bila povezana z gestapom, saj je hodila k njim na Breg, kjer so imeli sedež. Rada je imela moške. Da je izdajala, ne vem. Sicer je mnogo ljudi bilo lojalnih Nemcem zaradi strahu, da jih ne bi odpeljali. Za Puba ne bi mogla reči nič slabega. Ne verjamem, da sta bila ovaduha. Za to, da sta bila likvidirana, je bil vsega kriv XY.
Spomnim se, da sem bila takoj po vojni z nekim znancem na Kogu. Tam sem srečala vsega iz sebe Puba Marčeca. Hodil je pred cerkvijo in, ne vem, vlekel svoja oblačila z ljudi, ki so mu jih odnesli v času nemško-bolgarskih spopadov. Če je kaj uspel dobiti nazaj, ne vem. Nato se je obrnil k mojemu znancu z besedami: Na, poglejte,' in pokazal na svojo obleko. To je vse, kar imam!' Ko sva s znancem odšla, mi je ta šepetaje dejal: Vi jih prokleti nede dugo trebo!' Ali je znanec vedel, kaj se plete? Vsekakor!
Tudi jaz sem bila obtožena sodelovanja z Nemci, samo zato, ker sem hotela pomagati sorodniku. Bila sem zaprta v Mariboru. Nekega dne smo morale mlajše ženske iti čistit pisarne. Takrat sem v neki pisarni videla nalepljen seznam zapornikov, med katerimi je bil tudi Andrej Marčec. Pozneje, ko so me izpustili, sem seveda doma povedala o tem seznamu. Kmalu se je to po Središču razvedelo.
Nekega dne pa sem srečala XY. Ustavil me je in me ogovoril, ali je res, da sem videla to in to. Bil je nervozen in raztresen. Odgovorila sem mu pritrdilno. Nato me je po tihem vprašal: Pa misliš, da bo dojšo domu?'
36 Vulgo - domače ime. Matjaž Dečko. Danes kmetuje zet Srečko Dečko (Dečko se je priženil k Dečku, zato se priimek nadaljuje).
Nerazumljivo mi je, zakaj so likvidirali staro Sinkovico, saj ženska nikamor ni šla, ni vedela slovensko in tudi malo Središčanov jo je poznalo.«
M. P. Središče
»Na Kogu sta imela pošto, ki sta jo vodila tudi med okupacijo. Pravijo, da sta Ela in njena mati Ida, ki je bila Madžarka, simpatizirali z Nemci. Za Puba to ne bi mogla reči. Tudi o izdajanju domačinov pozneje ni bilo slišati. Kolikor mi je znano, sta obe izginili tik pred koncem vojne. Spomnim se, da sem še junija leta 1945 videla Puba doma v delavnici.
Po vrnitvi iz izseljenstva smo našli dom popolnoma izropan. Oče je šel prosit XY, ki je bil poverjenik za ljudsko imovino, naj mu pomaga s kakšnim pohištvom. Ta ga je peljal v Zadravčev skedenj, kjer si je nabral nekaj uporabnega pohištva. Vse skupaj je plačal, ne da bi dobil kakršno koli potrdilo. Pri tej hiši je bila tudi po vojni blaginja. Vse polno tekačev je bilo v rolah, verjetno so izvirali iz zaplembe.
V juniju 1945 pa je Marčec Puba izginil. Menda ga je dal pospraviti XY, da bi se polastil njegovega premoženja.«
Obračun
Po koncu vojne se je Andrej Marčec ml. v glavnem zadrževal doma v Središču pri svojem očetu, ki je imel sodarsko obrt. Vse poslovne zadeve je kot naslednik obrti vodil on, tako že pred in med vojno.
Ženo Elo in njeno mamo so organi OZNE odpeljali na zaslišanje že 17. maja 1945, od koder se nista vrnili37, Andreja Marčeca ml. pa 24. junija 1945. Žena Angela je končala v taborišču v Kidričevem, mož Andrej pa je bil odveden v mariborski zapor na Pobreški cesti.
»V zaporih na Pobreški c. je ostal do 15. januarja 1946, ker tega dne niso več hoteli sprejeti paketa, katerega so mu svojci redno nosili v zapor. Kaže, da takrat za obdolženim Marčecem izgine vsaka sled. Pogrešani je večkrat iz zapora pisal naskrivaj svojim staršem, nazadnje dopisnico z dne 19. decembra 1945. Nato so pogrešančevi starši poizvedovali pri ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani, ki je z dopisom z dne 5. avgust 1946 KU Kog sporočila, naj obvestijo starše pogrešanca, da se pogrešani več ne nahaja v kazenskih zavodih oziroma zaporih za izvrševanje kazenskih sankcij38.«
37	Pričevanje Ive Čagran. Menda so staro Šinkovico umorili že med potjo proti Ormožu in jo vrgli v tankovski jarek.
38	Pričevanje sestre Antonije Marčec, por. Borovinšek, ki je
bila predlagateljica razglasitve za mrtvega Andreja
Marčeca ml. in je s tem utemeljila pravni interes za
dedovanje njegovega premoženja.
Po izginotju Ele Marčec in nekaj pozneje njenega moža začne Andrejev oče poizvedovati za svojim sinom. Na 8. redni seji KNO odbora Središče, z dne 26.12. 1946, razpravljajo tudi o prošnji očeta Marčeca, naj intervenirajo glede njegovega priprtega sina. »Odbor zaključi, da je principielno za to, vendar da se prej stopi v zvezo s Krajevnim odborom OF, kateri naj poizve vse od merodajnih činiteljev na Kogu, kjer je priprti za časa okupacije večinoma živel in deloval.« Na seji KLO Središče, dne 27. 12 1946, pa je bila obravnavana med drugim tudi 3. točka dnevnega reda o ponovnem popisu narodne imovine (beri: zaplenjene), kjer je med drugim zapisano, »da se je treba glede imovine izseljenega39 Marčec Andreja javiti na okraj«.40
Konec maja 1947 pa izda Okrajno sodišče v Ljutomeru41 odločbi o »zaplembeni stvari zoper Marčeca Andreja in Angele iz Dravskega Središča, zdaj neznanega bivališča, v smislu čl. 2 toč. 1 odloka AVNOJ-a, z dne 21. 11. 1944, narodu sovražnega imetja v državno last. Tukajšnji zemljiški knjigi se naroča, da se pri celem zemljišču Marčeca Andreja in Angele vknjiži lastninska pravica v korist Federativne ljudske republike Jugoslavije«.
»Na podlagi potrdila KLO Središče ob Dravi z dne 22. 3. 1947 sta bila Marčec Andrej in Angela iz Središča št. 115 radi sodelovanja z okupatorjem od naših oblasti priprta in sta pozneje pobegnila v tujo državo
Prvi postopek za razglasitev za mrtvega A. Marčeca ml. je bil oktobra 1962, "pri čemer se smatra, tako v razglasitvi, da je 31. julij 1950 dan, ki ga pogrešani ni preživel". Drugi postopek je prav tako vložila sestra Antonija, leta 1992, toda sedaj za oba pogrešana: Andreja, ki je bil že tako razglašen za mrtvega 1962. leta, in svakinjo, bratovo ženo Elo-Angelo, roj. Šinko. Ta dva sklepa se glasita, da se kot dan smrti pogrešanega Andreja Marčeca določi 15. januar 1946, za njegovo ženo pa 1. november 1945.
Vir: Sklep, št. IR 19/62 - 11, Okrajno sodišče v Ormožu; Sklep, št. NN 8/92 - 9 in sklep, št. N 7/92, Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Ormožu.
39	Avtorjev poudarek.
40	Da bi prikrili izvensodni, tudi krivični umor Marčeca ml., so si novi oblastniki izmislili, da je bil izseljen. Sodišče je pri utemeljitvi Odločbe iz leta 1947 uporabljalo dva termina - izseljena in pobegla oseba, zato je, po njihovem, "kotpobegle osebe smatrati analogno za vse izseljene osebe". Ta dikcija tudi takrat ne bi vzdržala pravne presoje. V nadaljevanju Odloka pa: »Ko sta Marčec Andrej in Angela v smislu te ugotovitve pobegnila, odnosno bila izseljena, je bilo celotno imovino zapleniti in prenesti v korist države«. Sodna farsa!
41	Kog je takrat spadal upravno, politično in sodno pod okraj Ljutomer.
ali pa se skrivata, ker se na svoj dom do zdaj nista vrnila. Njun sin Marčec Andrej ml.42 je bil januarja (datum je nečitljiv) 1946 izseljen«.43
Iz teh odločb je razvidno, da je oblast prikrivala resnico in z očitnimi lažmi zavajala celoten sodni sistem!? in javnost.
Jasno je, da je bila Angela Marčec izvensodno ubita že do ukinitve taborišča v Kidričevem, oktobra 1945, saj so takrat vsi zaporniki izginili44. Mož Andrej pa se verjetno tudi ni učakal novega leta 1946, ker mu paket v januarju istega leta ni bil vročen.
Največja laž, ki so jo oblastniki razširili o njunem sinu. Da bi zakrili zločin, so si enostavno izmislili, da sta imela v zakonu otroka - sina Andreja, ki naj bi bil izseljen. Kdo pa je bil takrat v Središču v KLO, ki je izdal takšno potrdilo Okrajnemu sodišču v Ljutomeru, to naj bi pa na tej podlagi izdalo odločbo o zaplembi? Danes se nam zdi čudno in nedopustno, da za grehe staršev trpijo otroci, takrat pa je bilo vse mogoče, tudi to, da so za zločin uporabili lažna dejstva. Vsekakor je moral nekdo v Središču vedeti za umor in je z lažnim potrdilom podkrepil Marčecevo krivdo. So bila posredi družinska nesoglasja in koristoljubje, kot nekatere priče namigujejo? Možno je vse.
Zasliševanje
Po aretaciji v juliju 1945, kar se sklada z nekaterimi pričevanji, je bil Andrej Marčec priveden 11. julija 1945 pred zasliševalca45 Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja - Maribor, kot osumljenec.
Obdolženi Andrej Marčec izjavi:
42	Avtorjev poudarek.
43	Odločba Okr. sodišča Ljutomer, št. 366/47, in Odločba, št. 367/47.
44	Izjava predlagateljice Antonije Borovinšek v obrazložitvi o razglasitvi za mrtvo - sklep Tem. sod. v Ormožu, št. 7/92.
45	Zasliševalec je bil Martin Žalik, tisti, ki je imel vmes
prste pri umoru polanskega župnika Daniela Halasa. Med
drugim je zasliševal tudi turniškega dekana in domoljuba
Ivana Jeriča. Za razliko od drugega zaslišanja ta zapisnik
ni podpisan ne od zasliševalca in ne od obtoženca, namesto podpisa stoji l.r.
»V HB46 sem vstopil takoj v začetku okupacije. Rdečo legitimacijo sem dobil l. 194347. Pri Wermanschaftu¥S sem bil, šturmfirer49 sem postal nekako septembra sept. 1941 ter bil do konca šturmfirer. V Einsatz' sem bil v Šoštanju 18 dni lansko leto od 8. - 20. junija. Vendar sem istočasno podpiral tudi partizane. Kupil sem obveznice vojnega posojila za 500.- RM. Pri izdajstvu Kerenčiča nisem imel jaz nobenega posla. Kolikor je meni znano in kolikor mi je pripovedoval pozneje Rizman in Zabavnik Jakob, se je izdaja izvršila takole:
Rizman je pijanček ter je govoril okoli, da so pri Sv. Bolfenku sami komunisti in da imajo sestanke. Zato je zvedel gestapo in ga poklical k sebi, kjer je Rizman povedal, kdo bi naj bili komunisti in kdo se je udeleževal sestankov. Takoj, ko je to storil, je šel
46	Heimatbund (Steirischer Heimatbund) -Štajerska domovinska zveza. Ustanovljena 10. maja 1941 po odredbi dr. Sigfrieda Uiberreitherja, ki naj bi vodila svoje člane duhovno in politično in jih izoblikovala v zavedne državljane nemškega rajha. Takoj po ustanovitvi zveze je bil izdan razglas, na podlagi katerega se morajo vsi prebivalci javiti na občino na rasne preglede, ki so temeljili na nacističnih rasnih in političnih zakonih. (Hartman, Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945).
47	Prebivalstvo na Spodnji Štajerski, Koroški in Kranjski je bilo razdeljeno v tri skupine: V prvo so prišli Nemci, ki so se opredeljevali že pred vojno - ti so dobili dokončno državljanstvo in rdečo legitimacijo. (Hartman, Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945, str. 6.)
So pa znani primeri, da so dobili rdečo legitimacijo tudi do takrat nenemški državljani - Slovenci. Podelitev državljanstva je pomenila ekonomsko varnost, predvsem pa politično zaslombo. Med te je spadal prav gotovo A. Marčec. Čudno, zakaj mu rdeče legitimacije niso podelili že prej, torej ob okupaciji, saj je bil tudi na spisku v mreži predvojnih zaupnikov. (Mavrič, AMNOM, Vertrauensmännerliste der Untersteiermark Gaugrenzlandamt.)
V drugi skupini so bili tisti, za katere so Nemci sodili, da jih je mogoče ponemčiti - dobili so državljanstvo na preklic, ki je veljal deset let, in so dobili zeleno legitimacijo. (Hartman, (Hartman, Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945.) Tretja skupina so tako imenovani zaščitenci (Schutzangehörige), ki so bili brez državljanskih pravic in jim zato ni bilo treba iti v vojsko. Dobili so belo legitimacijo. (Hartman, Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945)
48	Polvojaška organizacija, ki so jo nacisti uporabljali za boj proti partizanom. (Hartman, Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945)
49	Vodja vermanšafta v kraju.
obvestit Zabavnik Brankota očeta, Jakoba50. A Jakob je rekel, da je njegov sin ni nič kriv in ne bo pobegnil. Ker ni pobegnil, so ga drugi dan ujeli. Istočasno so aretirali tudi Pokrivača. Ta dva sta izdala potem nadaljno mrežo in je bilo aretirano večje število ljudi. Odločno zanikam, da bi jaz podpisal kako ovadbo proti Kerenčiču ali Zabavniku.
K meni so zahajali gestapovci iz Središča, toda samo v gostilno. Jaz jim nikoli nisem dajal kakih obvestil o ljudeh«.
Drugo zaslišanje obdolženega Marčeca je bilo pet dni pozneje, zasliševal ga je dr. Ludvik Terbec51. Pri tem zaslišanju Marčec izjavi:
»Nisem bil član KB52. V HB sem vstopil 1941. v mesecu maju, ko je bil izdan razglas, da se moramo vsi prijaviti. Rdečo legitimacijo HB sem šele dobil 1943. enkrat spomladi. Št. leg(itimacije) je bila nad 610.000. Sturmfürer' sem postal mes(eca) sept. 1941. Bil sem postavljen, nisem se pa sam javil. V Einsatz' sem bil poklican leta 1944 junija mes(eca) Bili smo v Šoštanju. Meni se je po 18. dnevu bivanja v Šoštanju posrečilo izvleči iz te službe, ker sem na priporočilo Dr. Kauklerja pil piklinsko53 kislino. Hajke se nisem udeležil nobene.
Odločno zanikam, da bi jaz izdal prof. Kerenčiča ali pa katerega njegovih tovarišev. Nisem podpisal nikakve ovadbe ali pa vloge. Če bi pa kje stalo podpisano moje ime, je to bila samo potvorba. Da nisem izdajal partizanov, potrjuje priloženo potrdilo združenih odborov OF na Kogu. Partizane sem podpiral od začetka l. 1943, ko se pri nas pojavili prvi terenci.
Kupil sem obveznice voj. posojila za 500.- RM, katerega prilagam.«
Sedaj so prišle na vrsto priče. Prvi je bil zaslišan Jakob Munda, trgovec in gostilničar na Kogu, ki je bil sekretar Krajevnega odbora. Na vprašanje, če pozna
50	Tukaj se izjavi Marčeca in Franca Rizmana popolnoma skladata. Rizman je bil zaslišan kot osumljenec komaj 4. septembra 1945. V tem času nista mogla imeti nobenih stikov, saj so Rizmana aretirali že v Dachauu in ga odpeljali v Ljubljano.
51	Priimek je slabo čitljiv, upam, da je pravilen.
52	Kulturbund - Deutscher Kulturbund (Kulturna zveza). Pomenila je kulturno društvo, ki pa je v resnici postalo najtrdnejša postojanka za utiranje nacizma. Zveza je bila ustanovljena 1931. leta v Novem Sadu, isto leto, 14. novembra pa je bila ustanovljen ptujski KB. (Suligoj, Ormoški Nemci med obema vojnama, str. 211. )
53	Pravilno: pikrinska kislina - trinitrofenol. Strupena
kislina z eksplozivno lastnostjo. V I. sv. vojni so jo
uporabljali zavezniki za polnitev eksplozivnih teles.
Andreja Marčeca, odgovori, da ga pozna in da je ob koncu leta 1943 dal za partizane 40 litrov vina in steklenico žganja. Osumljeni mu je takrat pokazal tudi posojilno obveznico Narodne osvoboditve v vrednosti 500 RM. Nadalje izpove, da je leta 1943 pogosto z njim govoril in mu je ob tem dajal poročila tujih radijskih postaj. Na vprašanje, ali je vedel, da je Marčec izdal Kerenčiča, je odgovoril: »Ne nisem vedel, da je osumljeni Marčec izdal 1941. leta tov. Kerenčiča in tovariše in sem za to šele sedaj
zvedel54«.
Ta izpoved je v veliki meri najbližje resnici. Kakšno težo je imelo potrdilo Združenih odborov OF, da ni izdajal partizanov, in zakaj si jo je priskrbel, bo še nadalje ostalo nerešeno. Preiskovalci so v glavnem iskali pričo za izdajo Jožeta Kerenčiča. Kot bomo videli v nadaljevanju, so vse priče, razen osumljenega Franca Rizmana in priče Jakoba Munde, močno bremenile Andreja Marčeca.
Ob zaslišanju prič Vlada Zabavnika in Draga Zabavnika prva priča pove, da je bila zaprta v Mariboru zaradi sodelovanja s partizani. V zaporu je prišla v stik z domačinom Konradom Bogdanom, ki mu je povedal, da je slišal pogovor med Marčecem in Jakobom Škerjancem. Govorila sta o raznih stvareh, med drugim tudi, da je treba prijaviti nemškim oblastem Jožeta Kerenčiča, Kolariče in Zabavnike, ker so nevarni za okolico. »Po tem dogodku so nas res vse pozaprli, od cele grupe je bilo 10 ustreljenih in nas šest je prišlo v koncentracijsko taborišče v Dahau in v Mathauzen55«.
»V sodnih zaporih v Mariboru sem se nahajal skupaj s prof. Kerenčičem Jožetom od 8. do 27. decembra 1941. leta«, je začel svoje pričevanje Drago Zabavnik iz Vodrancev. Med drugim pove, da mu je Kerenčič naročil, če pride živ iz zapora, naj po zlomu Nemčije prijavi oblastem Andreja Marčeca, Jožka Tomažiča, Franca Rizmana in Jakoba Škerjanca, saj je osebno videl na gestapu prijavo, podpisano od te četverice. »Rizman Franc je letos aprila meseca pripeljan tudi v Dahau, ne vem pa, radi čega. On je mojemu sosedu Mundi Francu dejal, da oni niso mislili prijaviti vse nas, temveč samo prof. Kerenčiča. Rekel je še, da je doma nagovarjal Tomažiča Joška, da naj pomaga in sodeluje z OF, ampak isti mu je dejal, da s takšnimi šmrkavci neče imeti nobene zveze. Ko sem se vrnil iz
54	Zapisnik zaslišanja priče Jakoba Munde, arh. št. A132362. Predvidevam, da bi Munda, kot aktivni sodelavec proti okupatorju na Kogu, moral kaj več tehtnega vedeti o delovanju obdolženega Andreja Marčeca.
55	Zapisnik zaslišanja priče Vlada Zabavnika iz Jastrebcev. Arhivska štev. A132363.
Dahaua, mi je pravil Klobučar Karel, da je on šel nekega dne za Marčec Andrejem in Škerjancem (istega so partizani ubili že 1943. leta), katera sta šla na Gestapo v Središče. Slišal je, da je Škerjanec rekel Marčecu, da je treba tistih deset ljudi otpeljati od Sv. Bolfenka. Marčec mu je pa odvrnil, da je najbolje, da napravi on eno prijavo, in da jih bodo že prijeli.«56
Če temeljito preberemo obe izjavi, ki sta si močno podobni, nas z gotovostjo ne prepričata. Zakaj? Vlado Zabavnik pove, da je pogovor med Marčecem in Škerjancem slišal K. Bogdan. Podobno izjavi Drago Zabavnik, le s to razliko, da mu je skoraj enako povedal K. Klobučar.
Če razmišljamo racionalno, smo lahko skeptični glede pogovora, ki naj bi se odvijal nekje na cesti. Drugače si ne moremo predstavljati, ker oba, Bogdan in Klobučar, zagotovo nista prisluškovala v zaprtem prostoru. Skrajno naivno pa bi se bilo o teh rečeh pogovarjati na glas, in to na cesti. Klobučarjeva izjava je tudi na trhlih nogah, saj je Marčec posedoval osebni avto, s katerim je sam upravljal. Zelo težko je verjeti, da sta s Škerjancem šla peš s Koga v Središče in se med potjo o tem pogovarjala. O podpisih, ki jih je videl na zaslišanju tedaj že pokojni Jože Kerenčič na sedežu gestapa, lahko tudi dvomimo. Enako izjavo je namreč dal Janez Drofenik, kovač s Koga, ki mu je sin Franca Rizmana - Janko57- dejal, ko je bil za nekaj časa izpuščen iz zapora: »Tovariš, če bi bil slučajno jaz ustreljen, povej ti narodu, kaj sem jaz ob priliki zaslišanja na gestapu v Središču videl na svoje lastne oči. Videl sem na ovadbi podpise sledečih oseb: Rizman Franc58, Škerjanec Jakob, Tomažič Jozef, Marčec Andrej mlajši.«
Gledano s časovnega odmika, je imel Tomažič nekakšen sedmi čut. Z izjavo o »šmrkavcih« se je distanciral od skupine, ki je bila skrajno nepazljiva in naivna. Tomažič,59 kot dober organizator in politik, je gotovo poznal metode nacizma. Ni morda njegovo ime videno na gestapu kot maščevanje za »šmrkavce«? Bil je sodelavec Jožeta Kerenčiča pri
56	Zapisnik zaslišanja priče Draga Zabavnika iz Vodrancev. Arhivska štev. A132364.
57	Janko Rizman, ustreljen kot talec decembra 1941 v Mariboru. Čudno, da je našel na svoji ovadbi podpis svojega očeta. Je takšna človeška izprijenost mogoča? Težko razumljivo in razložljivo.
58	Avtorjev poudarek.
59	Jožko Tomažič z Vitana. Bil je ustanovitelj DKFiD -Društvo kmetskih fantov in deklet, na ormoškem koncu in predsednik pododbora Zveze DKFiD za ptujsko okrožje. Bil je ožji sodelavec predsednika ZDKFiD Ivana Kronovška.
DKFiD na Kogu in hočeš nočeš simpatizer KP60, ki je že imela svoje lovke v društvu.
Janez Drofenik še pove, da je glavni krivec za smrt J. Kerenčiča in njegovega brata Franc Rizman iz Lačavesi. Da je vedel za podpise na ovadbi, mu je povedal »tudi pokojni prof. Kerenčič odnosno61 Zabavnik Drago«. Izjavil je tudi, da je Franc Rizman na obisku pri Marčecu vpričo gestapovcev izjavil, da ve pri Sv. Bolfenku za komuniste, ki se sestajajo62.
Ker so si nekatere izjave nasprotujoče, se bom na kratko ustavil pri zaslišanju obdolženega Franca Rizmana63. Rizman je izjavil in zatrjeval, da ga je izdal Jakob Zabavnik, ki mu je povedal o nameri svojega in njegovega sina64. In čez nekaj dni so sledile aretacije. Tako Rizman. Izjava priče Vlada Zabavnika pa govori o izdajstvu Marčeca in Škerjanca, povedal pa mu je v Mariboru zaprti Konrad Bogdan.
Seveda je zelo pomembno, kdo je bil tisti, ki je prvi izdal skupino. Nato je stekel surovi gestapovski postopek, ki se mu je malokdo uspešno zoperstavil. To potrjuje zapisnik drugega zaslišanja Janka Rizmana, ki je bil dne 3. decembra 1941 na gestapu v Središču65. Tukaj je Rizman izpovedal vse natančno, s priimki in imeni ter z glavnimi akterji odpora. Kakor so zlomili njega, saj je bil vendar še otrok, star komaj 17 let, tako so zlomili tudi marsikoga, med drugimi
60	Komunistične partije.
61	Avtorjev poudarek. Kaj pomeni odnosno? Kdo mu je torej povedal, Kerenčič ali Zabavnik?
62	Po tem takem so imeli kogovski uporniki med gestapovci svojega zaupnika-vohuna!?
63	Zapisnik, z dne 4. septembra 1945, arhivska št. A132359.
V monografiji o Partizanskih kurirjih, avtorja Rada
Zakonjška, izdane v samozaložbi leta 1985, str. 488, je družina Franca Rizmana opisana kot žrtev okupatorja, ki je sodelovala v osvobodilnem gibanju že za časa J. Kerenčiča. Niti z besedico ni omenjeno Rizmanovo izdajstvo in njegovo pogubljenje po koncu vojne. Zato se mi tembolj potrjuje domneva o povojnih medsebojnih obračunih.
64	»Nekega dne me je vprašal moj sin Janko, če bi jaz bil voljan, da v našo hišo sprejmemo nekaj oboroženih četnikov... nekega dne sem razgovarjal z Brankovim očetom Jakobom Zabavnikom in mu povedal, da se moj sin druži z njegovim. nekaj dni za tem sem bil poklican od funkcionarjev 'gestapa' v hišo Marčec Andreja.. .kjer sem bil zaslišan o vsem onem, o čemer sem razgovarjal z Jakobom Zabavnikom. Vsled tega jaz sedaj sumnjam, da je mene kakor tudi ostale izdal Jakob Zabavnik.« (Iz zaslišanja Franca Rizmana).
65	Zapisnik o zaslišanju Janka Rizmana. Prepis originala pri
avtorju. Original v Arhivu RS.
tudi Kerenčičevega brata Slavka, ki je prav tako povedal (izdal!?) organizatorje upora na Kogu.66
Pri zaključnem poročilu gestapa s tega zaslišanja v Središču je ob koncu navedeno, »da je bil 19. novembra 1941 zajet Branko Zabavnik, čigar temeljito zaslišanje je takoj izzvalo takojšnjo aretacijo Janka Rizmana. Izjave imenovanih so povzročili nadaljnjo aretacijo 16 oseb s Koga.«67
Sklep
Zapletena zadeva, ki je doživela vrhunec - tragičen konec - prvič konec leta 1941, ko je gestapo uničil odporniško gibanje na Kogu, in po koncu vojne, ko so se morali »poravnati računi«. Pravijo, da je bilo že zelo nevarno nositi nemško srajco, pa si »izgubil glavo«, čeprav druge ni bilo, saj je bil Kog popolnoma uničen in požgan. Na to kaže izjava pričevalke, ko je ob koncu spopadov hotel Marčec na silo dobiti nazaj svojo obleko od nekaterih prebivalcev Koga.
Toda v nekaterih segmentih so dejstva jasna. Prav gotovo sta bila Marčec in njegova žena "zagreta" za nacizem iz takšnih ali drugačnih vzrokov. V začetku se je nacizem, vsaj pri preprostih ljudeh, pokazal kot nekaj novega, pravičnega in redoljubnega. Na to nam kažejo dejstva iz začetka okupacije, ko je večina revnega in zadolženega kmečkega prebivalstva z odprtimi rokami sprejelo okupatorja68. Razočaranje nad srbsko diktatorsko politiko, ki je mnoge potisnila v revščino in nezavidljiv ekonomski položaj, ki je bil slabši kot v rajnki Avstriji, je le vrh ledene gore, na katerem je pristala nacistična ideološka demagogija.
Po nekaterih znanih ustnih virih je bila pričakovana kratkotrajna nemška okupacija in so zato pričakovali
66	Novak, Prlekija 1941-1945, str. 148.
67	V zaključnem poročilu (gestapovskem, op. avt.) je tudi navedeno, da so z aktiviranjem zaupnikov - kdo so to bili? (op. avt.) - in s pritegnitvijo šturmfirerja dali dokaze proti aretiranim. Na Kogu je bil prvotno šturmfirer Škeijanec (njega je navedel Franc Rizman na zaslišanju septembra 1945). Po njegovem uboju pa je njegove posle prevzel Marčec, tako je razvidno iz zaslišanja Marčeca leta 1945. Izjavil je, da je mesto šturmfirerja prevzel to leto. Kdo je bil torej izdajalec, ki ga omenja zapisnik? Vsi indici kažejo na Škerjanca, ki je javno grozil po Kogu, da ve za vso bando. Njega so kaznovali (ubili) »partizani« že 1943. leta, vanj so imeli Nemci popolno zaupanje. Zakaj pa že takrat ni bil kaznovan tudi Marčec, ki je bil prav tako od vsega začetka okupacije osumljen kalaboracije? Po vsem sodeč so Marčecu obesili izdajstvo po vojni, ko so se morali nekateri "očistiti" in poravnati račune.
68	V Središču je menda neki kmet pred dvoriščnimi vrati javno hvalil novi red in se kar na »peti« obrnil v potrditev izrečenega. To je počel vse dotlej, dokler mu niso gestapovci odpeljali sinov. (Vir: Vox populi).
hiter konec vojne. V takšnem pričakovanju so se nekateri vedli kot odločni nasprotniki nacizma.69 V nasprotju s temi so se vedli tudi oportuni vetrnjaki, ki so bili za lastne koristi lojalni novemu redu, kar pa je moralno sporno. Po mojem je ravno tukaj celoten ključ do resnice in rešitve problema. Toda, ali je bil to zadosten razlog, da so brez sojenja pogubili oba, povrh pa še Elino mamo, ali pa sta bila le žrtev spletk med samimi akterji odpora.
Slika 2: Na Kogu pred pošto. Prva z leve sedi Anica Kočevar, v sredini Ela Marčec, lastnica pošte. Hrani: družina Čagran.
69 J. Kerenčič je takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo organiziral javni sestanek sredi belega dne na domačem dvorišču. (To Kerenčičevo dejanje je zadosten dokaz, da KPJ (Kominterna) pred napadom Nemčije na SZ ni dovolila nikakršnih akcij proti Nemcem v Jugoslaviji - pakt Hitler-Stalin.) Nekateri prebivalci Koga so vedeli, da to ni varno in pametno, zato so se izogibali takšnim dejanjem in sodelovanju na javnem sestanku. Sicer pa nekateri menijo, da so Kerenčiča ovadili prav njegovi predvojni boljševistični »prijatelji«, saj je Kerenčič veljal, skupaj s somišljeniki Akademsko agrarnega kluba Njiva, za odpadnika - trockista. (Topolovec, Jože Kerenčič. Luskovič, Kmečko vprašanje.)
Iz ohranjenega pisma prijateljici Anici Kočevar70 iz Središča se da ugotoviti, da sta Marčeceva ves čas pomagala izseljencem in pregnanim.71 Kolikor se je dalo, jim je preko svojih zvez pošiljala pisma in pakete in imela z njimi stike.
Navsezadnje pa je le morala nekoga zapeči vest ali pa je bila le nesramna aroganca. Namreč, iz razpoložljivih virov, ki sem jih že navedel, sta bili kot uradni dejstvi navedena njun pobeg čez mejo in njun sin izseljen, da bi tako opravičili zaplembo vsega premoženja in zakrili zločin. Torej, sta bila kriva?
Ključne besede
Andrej in Angela Marčec, Središče, 1945, izvensodni poboji
Pisni viri
-	Arhiv RS, AS 1931, št. 677-13-293/05.
-	Arhiv RS, Slovenski prevod zaslišanja Janka Rizmana. (Zapisnik sem dobil od Toneta Luskoviča iz Jastrebcev.)
-	HTML, Zorko Vičar.
-	Osebni arhiv družine Čagran, Maribor.
-	Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP), Ivan Najžer, Trg Središče - rokopisna zbirka.
-	ZAP, Zapisniki NOO - KLO, Središče 1945 in dalje.
Ustni viri
Imena in priimki v arhivu avtorja. Literatura
-	Bruno HARTMAN: Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942-1945. Celje, 2006.
-	Ivan JERIČ: Moji spomini. Murska Sobota, 2000.
-	Stane KOS: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945. I. del, Rim, 1994.
-	Drago KOŠMRLJ: Hiša za gradom, št. 1. Ljubljana, 1987.
-	Tone LUSKOVIČ: Kmečko vprašanje in akademski agrarni ljub Njiva med prvo in drugo svetovno vojno. Zgodovinski zapisi III, Ormož, 2006, str. 58-63.
70	Žena središkega veleposestnika in staroste Sokola Franca Kočevarja. Z dvema sinovoma, Francem in Borisom, je bila med prvimi deportirana v izseljenstvo v Srbijo.
71	Kopija pisma v arhivu avtorja.
-	Irena MAVRIČ ŽIŽEK: KS Središče ob Dravi v času nacistične okupacije in osvobodilnega boja 1941-1945. Ormož skozi stoletja V/2, Ormož, 2004, str. 398-423.
-	Drago NOVAK: Prlekija 1941-1945. Ljubljana, 1987.
-	Skozi čas, Zbornik MNOM za leto 2005.
-	Ljubica ŠULIGOJ: Ormoški Nemci med obema vojnama. Ormož skozi stoletja III, Ormož, 1988, str. 203-232.
-	Rajko TOPOLOVEC: Jože Kerenčič ni bil za »takšen« komunizem. Zgodovinski zapisi II, Ormož, 2005, str. 68-73.
-	Angela VODE: Skriti spomin. Ljubljana, 2005.
Povzetek
Prispevek posega v čas naše polpretekle zgodovine, katere številni dogodki tudi v naši neposredni okolici zahtevajo raziskovanje in razkritje resnice. Glavni osebi obravnave sta takoj po vojni umorjena Andrej Marčec ml., domačini so ga klicali Puba, in njegova žena Ela (Angela) Šinko iz Središča ob Dravi, ki sta si že v stari Jugoslaviji na Kogu zgradila veliko stavbo, v kateri sta imela pošto. Nova povojna oblast ju je osumila sodelovanja z okupatorjem, zato so ženo Elo in njeno mamo organi OZNE odpeljali na zaslišanje že 17. maja 1945, od koder se nista vrnili, Andreja Marčeca ml. pa 24. junija 1945. Žena Angela je končala v taborišču v Kidričevem, mož Andrej pa je bil odveden v mariborski zapor na Pobreški cesti. Kmalu se je za njima izgubila vsaka sled. Angela Marčec je bila tako izvensodno ubita že do ukinitve taborišča v Kidričevem, oktobra 1945, saj so takrat vsi zaporniki izginili. Mož Andrej pa se verjetno tudi ni učakal novega leta 1946, ker mu paket v januarju istega leta ni bil vročen. Vse omenjeno je seveda oblast prikrivala z utemeljitvijo, da sta pobegnila v tujo državo ali pa se skrivata.
UDK 929Majerič O.
614.2(497.4Ormož)
Martina Polič in Barbara Kirič*
PO SLEDEH DR. OTMARJA MAJERICA
Prispevek govori o uspešnem zdravniku dr. Otmarju Majeriču, ki je svoje znanje in denar v obdobju med obema svetovnima vojnama vlagal v dobrobit tako svojega rojstnega kraja Ormoža, kot kasneje tudi v Preddvor. V Ormožu je namreč ustanovil sanatorij in kopališče, v Preddvoru pa okrevališče.
Uvod
Dr. Otmar Majerič je bil uspešen zdravnik, ki se je zanimal predvsem za svoje medicinske dosežke in bil nanje tudi zelo ponosen. Bil je lastnik sanatorija in kopališča v Ormožu ter pobudnik filma o Ormožu. Svoje znanje in denar je vlagal v dobro svojega rojstnega kraja Ormoža. Kljub težavam, ki jih je včasih imel z oblastmi v zvezi s pridobivanjem dovoljenj, je vseeno vztrajal ter svoje življenje podredil zdravljenju ljudi tako nižjega stanu kot najvišjih državnih uslužbencev. V najini raziskovalni nalogi z naslovom Po sledeh doktorja Otmarja Majeriča so naju zanimali predvsem življenje in dosežki dr. Majeriča, kaj je bil dejanski vzrok za propad kopališča in zakaj je bil naposled izgnan. S pomočjo fokusnih skupin sva raziskovanje razširili še na najine vrstnike in njihove stare starše, saj naju je zanimalo, koliko dejansko vedo o dr. Majeriču, nekoč zelo znani in pomembni osebnosti Ormoža.
Dr. Otmar Majerič
Dr. Otmar Majerič1 se je rodil 30. oktobra 1895 v Ormožu kot zakonski sin Antona Majeriča in Gertraud Majerič, roj. Medik. Imel je sestro Alojzijo, poročeno Vrbnjak, s katero sta se dobro razumela ter tudi poslovno sodelovala. Leta 1921 se je poročil z Židinjo Ano Baumstein, vendar je njun zakon trajal samo nekaj let. Leta 1927 je v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje zlasti revmatičnih bolnikov. Za težje bolnike pa je uredil sanatorij oziroma okrevališče v Preddvoru pri Kranju. V letih 1932 in 1933 je zgradil in uredil kopališče v Ormožu.
Čeprav je bil slovenskega rodu, je bil bolj naklonjen nemškemu mišljenju. Šaljivi časopis Osa, ki je izhajal v pustnem času, je o njem zapisal: »Nisem Srb in ne
Hrvat, niti Slovenec nisem rad, pola miša, pola tič, ich bin dr. Majerič«2 Leta 1942 so ga Nemci izgnali. Majerič je emigriral v ZDA, kjer je do svoje smrti, 12. 2. 1957, živel v New Yorku.3
Kakšen je bil dr. Majerič kot oseba, vemo le to, da je imel humani odnos do ljudi in imel enak pristop do vseh pacientov, tako nižjega stanu kot najvišjih državnih uslužbencev. V vseh publikacijah, ki opisujejo dr. Majeriča, so citirane zgolj in samo njegove zasluge v zvezi z medicino in s posameznimi uspešnimi primeri zdravljenja. Vsekakor je bil znana osebnost Ormoža, ki je s svojo dejavnostjo vtisnil neizbrisen pečat in tako prispeval k oblikovanju in razvoju Ormoža.
Slika 1: Dr. Otmar Majerič. Detajl z razglednice, bazen za plavalce. Hrani: Muzej Ormož.
* Martina Polič in Barbara Kirič, učenki Osnovne šole Ormož do 31. avgusta 2007, Hardek 5, 2270 Ormož.
1 Zgodovinski arhiv na Ptuju (dalje: ZAP), Kronika mesta Ormoža, str. 30 in 43.
Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285.
3 Vir: Davorin Bešvir, višji svetovalec na Upravni enoti Ormož.
Sanatorij
Leta 1927 je dr. Otmar Majerič v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje zlasti revmatičnih bolnikov. Uporabil je "Zeileisovo metodo"4, ki je temeljila na visokofrekvenčnem elektromagnetnem polju. Za sanatorij je kupil v Ormožu pritlično hišo čevljarja Jurija Čurina (št. 56), nekdaj last zdravnika dr. Antona Žižka5, in jo nadzidal za eno nadstropje. Prizidal ji je še eno hišo (št. 61). V zgornjem delu nove hiše so bili nameščeni stanovanjski prostori, v pritličju pa elektroterapija oziroma ordinacija. Hišo svojega očeta, čevljarja Majeriča, ki je stala nasproti (št. 58), je preuredil v gostilniške prostore, kavarno in bar in v vse tri hiše napeljal vodovod, ki ga takrat v mestu ni imel še nihče.6
Preprosti ljudje so sanatorij imenovali tudi nekakšen »Lurd«, saj je na mestu tedanjega sanatorija stala nekoč frančiškanska cerkev kot del frančiškanskega samostana.7
Kot je že omenjeno, je v sanatoriju potekalo zdravljenje z visokofrekvenčnimi žarki. Tukaj so zdravili kronična obolenja (revmo, išias, arteriosklerozo, bolezni želodca in živcev, urejanje menstruacije in vse ženske bolezni, glavobol...). Specialna terapija za dame je z električno masažo oblikovala telo in mišice, jih krepila in utrjevala odpornost proti boleznim. Sanatorij je razpolagal tudi z večjim številom lepo urejenih sob, obiskovalcem pa je nudil izbrano hrano.8
Pacienti, ki so obiskovali sanatorij, so prihajali v glavnem iz mest tedanje Jugoslavije - iz Skopja, Beograda in Zagreba. Običajno so se pripeljali z vlakom do železniške postaje v Ormožu, kjer jih je pričakal Majeričev šofer Slavko Novak in jih z avtom odpeljal v penzion, v katerem so prenočevali.9
O strukturi gostov sanatorija dr. Majeriča nam poroča zgolj ohranjeno poročilo o njegovih pacientih iz leta
4	Zeiles je bil ljudski zdravnik, ki je deloval v zdravilišču avstrijskega mesteca Gallspach, kjer se je mudil in deloval dr. Otmar Majerič kot Zeileisov asistent (Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 666).
5	Dr. Anton Žižek se je rodil 17. januarja 1845 pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah. Kdaj je prišel v Ormož za zdravnika, ne vemo, je pa tukaj ostal v zdravniški službi do leta 1889, ko se je preselil v Vojnik. Leta 1907 se je spet vrnil v Ormož in tu opravljal zdravniško prakso do svoje smrti leta 1921 (ZAP, Kronika mesta Ormoža, str. 29).
6	Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285.
7	Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 667.
8	Prav tam, str. 666.
9	Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285.
1933. Med njimi so bili tudi naslednji gostje: dr. Ferdo Nikolic (profesor realne gimnazije v Zagrebu), Klara Nikolic (soproga omenjenega profesorja), Janko Slogar (profesor v pokoju iz Čakovca), gospa Berl (soproga direktorja in trgovca v Zagrebu), Magda Sterle (soproga svetnika stola sedmerice iz Ljubljane), Olga Sterle (študentka filozofije v Ljubljani), Marjan Sterle (profesor iz Ljubljane), Marjeta Turkovic (uradnica iz Zagreba), Ana Dereani (soproga sreskega načelnika v Konjicah), Danica Tomac (učiteljica v Zagrebu), Barbara Leber (učiteljica v Zagrebu), Marija Žargi (soproga trgovca v Ljubljani), dr. Franjo Žgeč (profesor na Ptuju), Dragotin Mlinarič (finančni svetnik v Zagrebu), Ignac Geiswinkler (železniški komisar v Zagrebu), Erna Geiswinkler (soproga železniškega komisarja), Janoš Danč (posestnik v Prosenjakovcih), Erna Deutsch (soproga veletrgovca v Zagrebu), Margit Benedikt (soproga trgovca v Čakovcu), Olga Radl (uradnica finančne direkcije v Zagrebu), Vukica Piskunov (soproga sodnika v Varaždinu), Ludvik Fischer (veletrgovec v Čakovcu), Matija Velebit (general v pokoju iz Čakovca).10
Pri oskrbi in nastanitvi pacientov v sanatoriju mu je veliko pomagala njegova sestra Alojzija, ki je skrbela predvsem za nepokretne bolnike, o čemer govori tudi vloga za obratovanje prenočišča za nepokretne bolnike pri sreskem načelstvu na Ptuju.
»Ona nima namena otvoriti kakšen samostojen obrat nego samo za bolnike, katere leči njen brat dr. Majerič ter med katerimi je res vedno več takih bolnikov kateri ne morejo nikamor brez pomoči strežnika. Vsled tega njim dela velike težave, ker morajo za iste od daljnih gostiln donašati hrano, katera postane med tem hladna itd. ter za bolnike neprikladna. Podpisano županstvo se je prepričalo glede teh bolnikov, res je veliko takih, ki ne morejo nikamor. Kakor navaja prosilka je med pacienti minister Korač Vitomir, ministrski pomočnik iz Beograda, župnik iz Zagreba in več drugih, ki se lečijo pri dr. Majeriču z elektroterapijo.«11
V sanatoriju je zdravljenje potekalo z elektroterapijo. Uporaba električne energije in uvajanje aparatov na električni pogon pa so se konec 20. in v začetku 30. let 20. stoletja začeli uvajati tudi med prebivalci Ormoža. Vendar je bila moč električne energije v omenjenih letih še tako slaba, da se je čutila uporaba vsakršnega električnega aparata. To je bilo opazno zlasti pri radijskem sprejemanju. Zato so se v Ormožu nekateri redki lastniki radijskih sprejemnikov leta
10	ZAP, MOO, šk. 28, ovoj 106, Zapisniki sej s prilogami, 1933.
11	ZAP, MOO, šk. 23, sig. 85(26), Dopis ormoškemu sreskemu načelstvu v Ptuju.
1933 pritožili proti dr. Majeriču in njegovemu zdravljenju z elektroterapijo. Trdili so, da omenjeni zdravnik s svojimi aparati nalašč močno moti sprejemanje zlasti čez dan med 11.30 in 14.00 uro. Od njega so zahtevali, da v navedenem času preneha z obsevanji svojih pacientov. V zvezi z omenjenim sporom so nekateri pacienti dr. Majeriča 12. julija 1933 prišli v občinsko pisarno ter se zavzeli zanj in za njegovo zdravljenje - s prekinitvijo obsevanj bi bili namreč sami najbolj oškodovani.12 Kako se je omenjeni spor razrešil, ni znano, ker o njem ni ohranjene dokumentacije.
Dr. Otmar Majerič je za hišo št. 61 začel v začetku 30. let 20. stoletja graditi tudi veliko dvonadstropno hišo s sobami za svoje goste. Vendar izgradnje ni nikoli končal, ker ga je prehitela druga svetovna vojna. Omenjena hiša je tako bila dograjena sredi 50. let 20. stoletja in danes nosi hišno številko Žigrova 6a v Ormožu.
Slika 2: Minister Vitomir Korač (označen s križcem) in drugi pacienti pred sanatorijem dr. Majeriča. Hrani: Muzej Ormož.
Kopališče
Leta 1932 je mesto Ormož dobilo kopališče ob reki Dravi, ki ga je uredil, v glavnem na lastne stroške, dr. Majerič. Najprej sta bila zgrajena bazen za otroke in bazen za neplavalce, ki sta bila ograjena z betonskim zidom širine 1,20 metra in višine do gladine srednje visoke vode. Cirkulacija vode je bila omogočena preko dveh odprtin. Tretji bazen (za plavalce) v skupni dolžini 95 metrov in širini 12 metrov je bil razdeljen v dva prostora, in sicer v popolnoma zagrajen prostor v dolžini 35 metrov, ki je imel proti prosti vodi »pilotažno zgradbo s kamenskim ometom«, in v drug prostor, ki je bil proti prosti dravski vodi omejen s plavajočimi drevesi na dolžino 60 metrov. Kasneje je bil veliki plavalni bazen v enem delu popolnoma izoliran od dravske vode in se je vanj voda dovajala skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko. Na ta način so dosegli, da je bila voda v bazenu za 2 do 4 stopinje toplejša od vode v dravski strugi. To je bilo nujno, saj se številni pacienti niso smeli kopati v mrzli vodi.13
Kopališko poslopje, ki je bilo zgrajeno nad gladino najvišje vode in kot lesena zgradba na pilotih, je v dolžino merilo 26,7 metra. Obsegalo je okrepčevalnico s pijačo in prigrizki,14 ki ga je vodila Slavica (Alojzija) Vrbnjak, sestra dr. Majeriča, in 17 kopaliških kabin. Ob koncu poslopja sta bila dva straniščna prostora, ločena za moške in ženske. Prostor je bil proti železniškim tirom zagrajen z žično ograjo na lesenih stebričkih. Vedno so bili pripravljeni tudi dva rešilna čolna, ustrezna rešilna oprema, vsa potrebna sredstva za prvo pomoč, pa tudi razkužila in obveze so bili na voljo v izdatni meri. Oddelek kopališča za otroke je imel dotok le iz sosednjega oddelka za neplavalce, zato se voda ni menjavala s tokom. Dotok je bil možen le pri visokem vodnem stanju, sicer je bilo treba bazen polniti. Bazen je bil v celoti betoniran, tla so bila gladka. Iz kopališča so vodile strme stopnice k betonskemu koritu, ki je bilo namenjeno čiščenju nog.15
Kraljeva banska uprava v Ljubljani je s svojim razglasom II/1 No. 9367/5, z dne 25. junija 1932, razpisala kolavdacijo (strokovni ogled opravljenega dela) javnega kopališča zdravnika dr. Otmaija Majeriča v Ormožu za 16. julij 1932. Ob tem so ugotovili, da je kopališčna naprava v splošnem zgrajena v smislu koncesijske odločbe kraljeve banske
Prav tam.
13	ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 19321934.
14	ZAP, MOO8, šk. 23, sgn: 84/18, Srezijsko gostilniško dovolilo v kopališču dr. Majeriča.
15	ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 19321934, Odločba z dne 30/5-1932.
uprave II. No 9367/3 od 30. maja 1932 in tozadevnega projekta z manjšimi spremembami. Kraljeva banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je zato 19. avgusta 1932 dr. Majeriču posredovala odločbo, da s hidrotehničnega stališča in v gradbenotehničnem oziru ne obstajajo nobeni pomisleki in da kopališče odgovarja zahtevam tedanjega časa. Zato so sklenili, da se na temelju 70., 79. in 89. člena vodopravnega zakona za bivšo Stajersko izda naknadno gradbeno dovoljenje za spremembo naprave, za celotno vodno napravo pa obratno dovoljenje pod določenimi pogoji, ki morajo biti v točkah 5 in 8 takoj izpolnjeni. Ti pogoji so bili naslednji:
Cela kopališčna naprava se mora vzdrževati v dobro uporabljenem stanju.
Posestnik naprave je odgovoren za vso škodo, ki bi nastala ob obrežju in drugim interesentom vsled obstoja te naprave.
V	slučaju potrebne regulacije v tej progi mora posestnik naprave izvršiti vse potrebne spremembe na kopališču v svrho prilagoditve regulacijskemu programu na svoje stroške in sicer po navodilih in odredbah gradbenega vodstva in uravnave Drave.
V	slučaju opustitve kopališčne naprave mora posestnik vse v strugo Drave segajoče dele odstraniti in obrežje spraviti v prvotno dobro stanje.
Oba rešilna čolna se morata opremiti z dvemi vesli, z 1 drogom in rešilno vrvjo 20 m dolžine. Pripravljen mora biti tudi vešč čolnar, ki je lahko obenem tudi kopališčni nadzornik.
Tlakovanje ob obrežju se naj izvrši po navodilih železniške uprave.
Skrbeti je za čistočo v vseh prostorih, pa tudi v okolici stranišča. Celici se naj označita z napisom.
Preko malega korita za oplakovanje nog je položiti primerno desko.
Oddelek za otroke, ki nima naravnega dotoka, temveč se mora umetnim potom polniti z vodo, je treba redno čistiti ter menjati vodo.16
Poleg omenjenih pogojev so zastopniki direkcije državnih železnic postavili še naslednje zahteve:
Tlakovanje obrežja Drave do srednje vode se mora izvršiti v dolžini celega kopalnega bazena, to je do km 39.102 proge Pragersko-Kotoriba.
Graditelj je napravil ograjo med kopališčem in progo v dolžini celega kopališča z vhodnimi vrati proti progi ob kopalni lopi. Ker pa prosi, da bi se v kopališčnem
16Klasinc, Gradbena dejavnost, str. 151.
buffetu točile tudi lahko opojne pijače, se mu to dovoli le pod pogojem, da se odstranijo obstoječa vrata in podaljša ograja do novo postavljene brvi čez potok Lešnica, tako, da bo prost dohod na progo iz kopališča nemogoč. Za javno pot ob železniški progi mora graditelj zgraditi ob železniškem mostu v km 38.860 stranišče.
Za dohod v ograjen prostor kopališča se morajo napraviti stranska vrata iz obeh strani kopališča, od katerih dveh morajo biti ena na spodnji strani ob 20h zaprta.
Ker je stranka zgradila na železniškem svetu brv čez potok Lešnica nizvodno pod železniškim mostom, se mora pogoj za obstoj in vzdrževanje vnesti v najemniški reverz kopališča.
Dr. Majerič mora naknadno še predložiti načrt brvi in splošni situacijski načrt v štirih izvodih. 17
Ohranjena je izjava dr. Otmaija Majeriča o težavah, ki jih je imel z višjimi oblastmi.
»Jaz sem v letošnjem letu za ureditev mojega kopališča v Dravi zopet investiral do dve tretjini prejšnjih gradbenih stroškov. Zgradil sem velik plavalni bazen, ki je popolnoma izoliran od dravske vode ter se mora v istega voda skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko odvajati. Na ta način bo voda v bazenu 2-4 stop. toplejša od one v strugi, kar sem bil primoran napraviti radi tega, da se razni pacienti ne smejo kopati v mrzli vodi. Vsled teh investicij, kakor tudi porabe električnega toka za polnjenje bazena, so se režije za kopališča zelo povišale, tako da z določenimi cenami ne bodo krite niti obresti investiranega kapitala, na amortizacijo v obče ne računam, ker samo režija pri sedanjem prometu znaša mnogo več kakor dnevni dohodki od 17 kabin, katerih je samo par zasedenih.
Ormožani se še sploh kopajo v odprti Dravi in ne hodijo v moje kopališče. Tujcev ni toliko, da bi bilo kopališče izrabljeno donosno, da bi vse kabine zasedli. Mnogo kopalcev se pride samo kopat, ki ne uporabljajo kabine in plačajo samo po 1 din. Za društvo kakor Sokolsko in za vojake, šolska deca je kopanje popolnoma brezplačno. Potem ostane samo edini dohodek od par kabin teh tujcev, ki pridejo sem na zdravljenje.
Na kopališču so kakor na vsaki napravi na vodi potrebna vedno popravila, kar mi je lansko leto povzročilo velik deficit, n.p. popravilo čolnov in konzerviranje lesnih delov.
17 Prav tam, str. 152.
Glede točke 2, kjer je navedena cena 6, -din za kabino, je mišljeno, da vzame samo 1 oseba kabino in jo za sebe uporablja. Ker pa je ob nedeljah ali praznikih lahko večji obisk, kabin pa samo 17, se hoče skoz to ceno preprečiti, da bi samo ena oseba kabino rezervirala, zato se navadno zedini več oseb na 1 kabino, kar jim pride cenejše.
Abonirana kabina za celo sezono pod toč. 4 pride, ako se preračuna 4 mesečna sezona in obitelj z več člani, pride za eno kopanje manje kot po 1 din, tako, da je ta kabina najcenejša.
Iz navedenih razlogov mi je nemogoče cene znižati.
Povdarjam , da v zagrebškem kopališču stane kabina za 3 ure, ako je samo ena oseba zasede, 20.-din, drugače pa se dodeli vsaka kabina za 6 oseb in vsaka oseba plača za 3 ure po 4 din.
Pripomnim, da do sedaj nisem slišal pritožbe radi visokih cen. Sedaj sta v delu dve kabini za tople kadne kopeli, ter prosim, da se v ceniku pod točko 17 stavi cena za tople kadne kopeli za eno osebo 10.-Din za 2 osebi, vsaka po 6, -din.18
C B K I K M
lopMlBfte EacvtTiBjeElo ctaarja t Oaessu '
1«/ d hi. tel Jok a fcandu ZA S u» p? cflotd	Edn 3,-
S.Aikinn si 3 on>!» » . » .....,.............. ■	«,-
3./ Castnl&c 1A Inj jtv.TDo kabina ::3 fp 03abl m	l.-
Aifitrnno kaülno it mbobc z& 1 abLtalJ .. m	30 .
i./ VertcanJUi* bns kabino a a 3 uk jc osotd *«*«■■» •	2* —
G*/ Vate ulna za docc in cUJato bj^ez opombe kabino «	1,-
7./	Omari.oa v ofcupnih katdmh ca 3 tU» ga caobo .... »	2,-
8./	Operaba kopalnih iti aSk za 3 uro ............... «	3,-
0*/ Operaba prtia ca I ni-o »	3.—
10./	Ujcraba brisačo za 3 qro *................... ■	1.-
11./	Za ÉwiíovBijo vrotoo atnili proilnotov za ¿ dno va»	a* —
IS./ Za hiranj »vanjo pxlvataaga p» ril a 2a te don dni
pn □ Babi h................................... n	g._
13,/	Za gbranjovtajo latosa ponía za noaao tbü ... »	35.-
14./	tJjxraba sttlca za losanjo za 3 uro za o sol» h	s.-
13./ Za norato sanirlljia za 3 aro................ *
18./ Za vezo^ na otek a 5d!bch «en la tja z« pojol-
aan po eaoM. ................................. „	5,.
17-/ ¡teplo kadtoo kopali za 1 o seto ......,„i„M11 *	10." " ■ » 3 • .............. a r	6.-
Otobreno ±5 prof lea v aalaln S 150 cbrtnoga zafccna.
ituirtoM^aJ« 1033, SRpgí:¿ nacollaiSa
T
i/
Slika 3: Cenik storitev kopališča dr. Majeriča, odobren 22. maja 1933.
V izjavi navaja, da se Ormožani še vedno raje kopajo v odprti Dravi kot pa v kopališču, da kopališče ni tako donosno, kot je pričakoval, in da ima izgube zaradi popravil, zato ne more znižati cen. Kopališče je bilo za tedanji čas na precej visoki ravni in je bilo za marsikaterega Ormožana tudi predrago. Obiskovalci kopališča so si lahko tam privoščili različne storitve. Najeli so lahko kabine, si izposodili kopalke in brisače, shranjevali vrednostne predmete, najeli ležalnike in sandoline. To prikazuje cenik19 storitev kopališča, ki je bil odobren na seji mestnega občinskega odbora, 16. julija 1932, in dopolnjen s točkama 16. in 17 na seji, 22. maja 1933.
Dr. Majerič je bil pripravljen dajati kopališče brezplačno na voljo šolskim otrokom domačih šol ter za razne šolske in druge izlete, ker v Ormožu takrat še ni obstajalo nobeno javno kopališče. Ker pa si številni Ormožani kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti, je ormoško olepševalno društvo na obrežju reke Drave od Denkovega mostu navzgor, kjer je bil dostop do Drave lažji in kjer so se ljudje lažje kopali, za kopalce leta 1936 postavilo lesene utice in izdelalo cementno stopnišče za dohod v vodo. Po končani kopalni sezoni pa so morali stopnice in kopališčne kabine odstraniti. Omenjeno kopališče je bilo namenjeno vsem, tako ormoškim meščanom kot prebivalcem iz bližnje in daljne okolice. Zanj ni bilo treba plačati vstopnine in so si ga, v nasprotju s kopališčem dr. Majeriča, lahko privoščili tudi revnejši ljudje.20
Poleti 1932 je bilo vse pripravljeno za odprtje kopališča. Ohranjeno je dovoljenje21 za prireditev plesne zabave na dan odprtja kopališča.
Gospod dr. Majerič Otmar zdravnik v Ormožu
Na prošnjo z dne 28.7. t.l. Vam dovoljujem prirediti plesno zabavo z vojaško godbo dne 31. julija 1932 ob priliki otvoritve Vašega kopališča v Ormožu ob Dravi.
Sreski načelnik:
Dr. Vavpotič m.p.
Svečano odprtje kopališča je tako potekalo 31. julija 1932. Priredili so tudi veselico, na kateri je igrala vojaška godba. Dr. Otmar Majerič je o odprtju svojega kopališča seznanil tudi sresko načelstvo, ki mu je dovolilo izvesti omenjeno prireditev. To dokazuje reklamni letak:
Prav tam, str. 153.
ZAP, MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče od Dravi. ' Prav tam.
ZAP, MOO8, šk. 23, orgn: 84/18, Dovoljenje za prireditev plesne zabave z dne 29/7-1932.
Upra v a
Kopališča dr. Otm. Majeriča V Ormožu dne 28. julija 1932 Vaše blagorodje!
Usojam si Vam sporočiti, da otvarjam v nedeljo, dne 31. julija 1932 z začetkom ob 14. uri pop. svoje kopališče, ki sem ga priredil ob nabrežju Drave v neposredni bližini železniške postaje v Ormožu.
Ob prireditvi se bode vršila veselica, pri katerej bo svirala vojaška godba.
Med tem se bodo pa poskušali - v plavališču plavači, v veslanju preko Drave z nagrado za najboljšega-veslača, v kopališču se bode pa igral tudi waterpolo.
Za žejo in glad bode skrbel lastni bife, ki bode točil izborno ljutomersko kapljico.
Pekel se bode tudi »Odujak na ražnju«.
Med veselico se lahko tudi vsakdo koplje v kopališču, mora si prinesti seboj kopalne hlačice.
Ker bode zabava vsestranska, upam da se bodete otvoritve udeležili ter se Vam priporočam.22
Kmalu po začetku delovanja kopališča sredi 30. let 20. stoletja, so bile izdane tudi prve razglednice kopališča dr. Majeriča v Ormožu, ki so imele vlogo reklamnega materiala.
Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942. Takrat so Nemci dr. Majeriča izgnali, za kopališče ni nihče več skrbel in je propadlo. Danes so na tistem mestu ohranjeni samo še deli nekdanjih bazenov, ostalo pa je preraščeno s travo in z grmovjem.
Slika 5: Pogled s terase na bazen. Hrani: ZAP, Fototeka, Zbirka razglednic793, Pozdrav iz termalnega kopališča dr. med. O. A. Majeriča 1939.
Slika 6: Bazen za plavalce. (Opomba - levo ob bazenu stoji dr. Otmar Majerič) Hrani: Muzej Ormož.
Slika 4: Tlakovana pot in ograja med kopališčem in progo. Hrani: Muzej Ormož
Klasinc, Gradbena dejavnost, str. 154-155.
Slika 7: Kopališče dr. Majeriča. Hrani: Muzej Ormož.
Sanatorij Preddvor pri Kranju
Grad Preddvor je prvič omenjen v letu 1147. Včasih so ga imenovali Dvor, ime Preddvor pa se je postopoma uveljavilo v času, ko so si tlačani okrog dvora oziroma pred dvorom začeli graditi svoje borne koče. Lastniki gradu so se menjavali in vsak od njih je grad preuredil za lastne potrebe.
Slika 8: Dvorec Preddvor. Foto: M. Polič
Nekaj let pred drugo svetovno vojno je grad kupil dr. Majerič. Spremenil ga je v sanatorij. Počitniški del gradu se je imenoval Hotel Grintovec. Bogati ljudje iz Jugoslavije, Avstrije in Nemčije so uživali v gorskem zraku in miru, med tem ko so okrevali.23
Ta sanatorij oziroma okrevališče je dr. Majerič uredil za težje bolnike, ki jim klima v Ormožu ni ustrezala oziroma so rabili več časa za okrevanje. Med drugo svetovno vojno je njegovo posestvo v Preddvoru okupator zasedel in tu uredil delovno taborišče za ženske. Po zadnji vojni je grad postal izobraževalna ustanova. Danes pa je v denacionalizacijskem postopku.
Dejavnost dr. Majeriča za izboljšanje izgleda mesta
Dr. Otmar Majerič je v začetku leta 1933 z namenom olepšati okolje v bližini svojega sanatorija (danes Žigrova ulica) zaprosil ormoško mestno občino za podelitev dovoljenja za uporabo občinske ceste med hišami številka 57, 58, 59, 61 in 62. Dovolili naj bi mu postavljanje miz, stolov, klopi, lepotičnega drevja in grmovja.24
Mestna občina Ormož mu je to dovoljenje tudi podelila, sam pa se je moral zavezati:
-	da bo vsako leto do 31. januarja plačal priznalnino za uporabljeno cesto po 10 dinarjev;
-	da si ceste nikoli in nikdar ne bo lastil, ker je celotna cesta, od zidu na eni strani do zidu na drugi strani, last občine;
-	da nikomur ne bo prepovedal hoditi in voziti po tej cesti ter ceste ne bo zapiral s pregradami ali podobnim;
23http://sicris.izum.si/rand/documents/discoverSlovenia/plac
es/preddvor.html
24 ZAP, MOO, šk. 19, ovoj 77, Železniški, cestni in poštni
promet (1875-1940).
-	da ne bo prepovedoval prometa po cesti ali ga kakor koli oviral;
-	da bo v vsakem primeru odstranil mize, stole in drugo, da bo mogoče peljati s praznim ali z naloženim vozom mimo;
-	da ima občina zmeraj pravico preklicati to dovoljenje;
-	da bo za vsako morebitno delo na tej cesti zaprosil za dovoljenje Občino Ormož;
-	da se odreče vsaki odškodnini, ki bi nastala na njegovih cvetličnih ali olepševalnih napravah zaradi preurejanja, popravila ceste ali kanalizacije na njej.25
Postavljanje stolov, klopi, miz in okrasnega grmovja je imelo namen zakriti stare zidove in plotove ter olepšati okolico. Občinska cesta se je v ta namen seveda uporabljala zgolj v poletnem času, v dobi sezone.
Nezadovoljstvo je povzročalo tudi večkratno in zanikrno praznjenje greznic, ki so jih praznili okoliški kmetje ali meščani sami. Njihovo vsebino so vozili v posebnih lesenih sodčkih na okoliške njive. Vendar na njivo niso vedno pripeljali tako polnega sodčka, kot so ga naložili. Ker so bile ceste bolj slabe, sodčki pa pogosto bolj slabo zaprti, so kmetje pogosto del vsebine izgubili že na poti skozi mesto. Vonj, ki se je širil, je bil seveda vse prej kot prijeten.
Dr. Majerič je tako 18. maja 1933 na mestno županstvo naslovil pritožbo, ki se je nanašala na odvažanje vsebine greznic. V njej je poudaril, »da se njegovi pacienti pritožujejo, češ da se v bližini zdravilišča ob 9. uri zjutraj vozi stranišče in se nataka iz odprte greznice ter poliva po cesti, da teče daleč naprej.« Zaradi tega je zaprosil občinski odbor, naj nekaj stori za izboljšanje tega stanja. Sam je predlagal, da naj bi se čiščenje greznic opravljalo po deseti uri zvečer ali do šeste ure zjutraj, kot je to običajno v drugih krajih, kjer skrbijo za povečanje števila turistov in spoštujejo higienske predpise. Problem so rešili štiri leta kasneje.26
Dr. Majerič je tako eden izmed prvih Ormožanov, ki je s svojo dejavnostjo prispeval k temu, da se je v obdobju med svetovnima vojnama Ormož začel uveljavljati tudi kot turistično mesto.
Analiza filma Ormož leta 1935
Ob ogledu filma sva ugotovili, da je to dokumentarni film o Ormožu, ki je posnet že zvočno, in da je režiser namenil dobršen del filma zdravilišču dr. Majeriča in
25	Prav tam.
26	Prav tam.
je pravzaprav to njegov reklamni film, namenjen prihodnjim turistom in bolnikom. Ugotovitev potrjuje finančno sodelovanje dr. Majeriča pri filmu.
Film je dolg 20 minut in je bil do leta 1992 neznan. Spomladi 1992 je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije prevzel in uvrstil v svojo filmsko zbirko zvočni dokumentarni film z naslovom »Ormož, jugoslovanski Gallspah«. Ime je dobil po mestecu Gallspah na Zgornjem Avstrijskem, kjer je deloval ljudski zdravnik Zeileis.27
V Zgodovinskem arhivu na Ptuju hranijo dokumentacijo o snemanju filma in izdelave kopije. Mestna občina Ormož je 31. julija 1935 sklenila s filmsko družbo »Svetloton« v Zagrebu pogodbo o snemanju in izdelavi zvočnega filma o mestu Ormož.28 Ob podpisu pogodbe s Svetlotonom je Občina Ormož sklenila z dr. Otmarjem Majeričem, zdravnikom v Ormožu, zavezno pismo, dogovor, v katerem se je dr. Majerič zavezal, da bo prevzel nase vse stroške, ki izvirajo ali bi do njih prišlo iz pogodbe med ormoško občino in podjetjem Svetloton pri snemanju in izdelavi filma Ormož. Po obračunu vseh stroškov bo Občina Ormož izročila film v last in popolno uporabo dr. Majeriču. Prepustila mu bo tudi vse dohodke, ki jih bo prinesla uporaba filma. Zdravnik dr. Majerič je istega dne že plačal predujem 5000 din in si s tem zagotovil reklamno snemanje svojega zdravilišča, ki je bilo vključeno v film o
Ormožu.29
Slovenski filmski arhiv in Občina Ormož sta 24. junija 1992, na predvečer dneva državnosti, verjetno prvič javno prikazala film o Ormožu iz leta 1935. Ormožani so napolnili kinodvorano in se po predstavi zadržali ob okrogli mizi o filmu. Nihče se ni spominjal, da bi film predvajali že pred tem. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je bila premiera filma šele junija 1992, čeprav so ga snemalci »Svetlotona« posneli šestdeset let prej.30
Film nas najprej popelje na ogled mesta Ormož in okolice. Turistom na zemljevidu predstavi lego mesta ob Dravi. Nato prikaže ormoški grad, mestni grb nad grajskimi vrati in dvorano z lovskimi trofejami. V Cerovcu je Matica Hrvatska poskrbela za spominsko ploščo Stanku Vrazu na njegovi rojstni hiši, ki si jo na filmu tudi ogledamo. Potem se v filmu napotimo na sprehod po mestu. Zaustavimo se na trgu pred
27	Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 281.
28	ZAP, MOO, fasc. Varia 124, snopič 6, Snemanje zvočnega filma Ormož.
29	Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 282283.
30	Prav tam, str. 283.
cerkvijo, kjer se ob spominski plošči spomnimo padlih v 1. svetovni vojni. Ogledamo si meščansko šolo z Marijinim znamenjem, Hranilnico in posojilnico in nekdanje občinsko poslopje. Tam srečamo nekatere člane občinskega sveta, ki prihajajo iz občine.
Film nam nato prikaže bolnišnico križniškega reda. Na trgu nas s filma pozdravijo dr. Anton Hrovat, kirurg v bolnišnici, dr. Rosina in sestre križniškega reda.
Povrnimo se zopet k filmu, ki nadalje prikaže Hotel Reich (do nedavnega sedež Temeljnega sodišča v Ormožu), pogled v notranjost hotela, goste na vrtu. Nato srečamo dr. Otmarja Majeriča, ogledamo si njegovo zdravilišče, kopališče z bazenom in s tuši. Sledi odhod avtomobilov z gosti izpred hotela »Majerič«. V ospredju je dr. Majerič. Vidimo elektrarno, ki je oskrbovala Ormož z elektriko, in njeno notranjost. Ob pogledu na Majeričevo kopališče ob Dravi pripelje mimo vlak. Sledijo kabine s tuši, bazen s toplo vodo, kopalci v bazenu. Prikazana je terasa za sončenje s kopalci.
Vrstijo se slike: bife na kopališču za goste, gostje v bifeju, rojstna hiša prednikov dr. Majeriča, sončna ura na hiši, množica z dr. Majeričem pred hišo, sprehod skupine izletnikov skozi park, izletniki pred neko zgradbo.
Nadalje je prikazana strokovna komisija, kako ocenjuje konje, in zopet gostje iz zdravilišča na obisku v vinogradih Jeruzalema, med njimi dr. Majerič, pogled na vinograde in posnetek hiše na Humu. Zopet smo v Ormožu: prikazana je zgradba z napisom »Kletarsko društvo« , sledi Ljudska hranilnica in posojilnica v Ormožu. Film nas nato popelje med vinograde, v vilo in vinsko klet ing. Štefana Brodarja, prikaže vinske sode na dvorišču pred kletjo ter delavca v vinski kleti, Veselka, ki z ročno črpalko pretaka vino iz sodov in nato ročno polni vino v steklenico.
Ob koncu sta posneta vrtnarija in nasad vrtnic dr. Brodarja z dečkom med vrtnicami in veselica v mestni »grabi«. Ob vinski kapljici se Ormožani poveselijo in zapojejo. Godba na pihala igra za ples, plesalci se vrtijo na odru. Sledi nastop dekliškega pevskega zbora in mladih harmonikarjev. Dogajanje popestrijo še posnetki mlinov na obrežju Drave, v ozadju je viden ormoški grajski stolp, na ražnju pa se pečejo odojki. Film se konča s kosci, ki se pripravljajo na košnjo. Na travniku brusijo rezila svojih kos in zapojejo ljudsko pesem: »Kopsi zalajajo«.
Na začetku filma prisluhnemo ob spremljavi glasbe ubranemu dvoglasnemu petju. Pojejo pesmi: En
starček je živel, Ko boš na rajžo šel, Sijaj, sijaj
sončece, Dere sen ja mali bija. Za to so uporabili v filmu plošče.
V	filmu srečamo nekatere znane ormoške osebnosti, ki so mestu in širši okolici s svojo dejavnostjo vtisnile neizbrisen pečat: tako npr. slovitega zdravnika-kirurga dr. Antona Hrovata v ormoški bolnišnici, dr. Otmarja Majeriča, lastnika zdravilišča in pobudnika filma o Ormožu, in ne nazadnje meščane, ki so tam živeli, mesto oblikovali in prispevali k njegovem razvoju. Dokumentarni film o Ormožu je dragocen dokument v »gibljivi sliki«, ki gledalcu razkriva zanimivosti mesta in mu približa življenje v že nekoliko odmaknjenem in zastrtem času tridesetih let 20. stoletja.
Slovenski ali nemški državljan
Med pregledovanjem različne literature in arhivskih virov sva večkrat naleteli na zapise, da je dr. Otmarja Majeriča aretiral gestapo, da so ga imenovali nemškutar, da so ga izgnali Nemci, da je pri podpisovanju uporabljal slovensko in nemško obliko črke č. Ob vsem tem pa se je večkrat pojavilo vprašanje, če je bil slovenske ali nemške narodnosti, kar postavlja pod vprašaj tudi zapis: »Nisem Srb in ne Hrvat, niti Slovenec nisem rad, pola miša, pola tič, ich bin dr. Majerič«. Zato sva se odločili to vprašanje raziskati in dokazati, da je bil slovenski državljan.
V	Zgodovinskem arhivu Ptuj sva našli zapis, da je bil dr. Otmar Majerič vpisan v indeks k ptujski zaporni knjigi kot politični zapornik pod zaporedno številko 285, brez navedbe datuma zaprtja oziroma izpustitve ali premestitve. V zaporni knjigi je navedeno, da je bil dr. Majerič politični zapornik, vendar nikjer ni natančno opredeljeno, za kakšno kaznivo dejanje gre, zato iz opisa zapornika kot političnega ni mogoče sklepati o naravi dejanja, zaradi katerega je bil zaprt. Arhivistka Marija Masten-Hernja naju je opozorila na članek v Ptujskem tedniku.
Iz pričevanj paznika v ptujskih zaporih Dominika Glušiča, objavljenih v Ptujskem tedniku, je razvidno, da dr. Majerič sam ni vedel za vzrok aretacije. Omenjeni paznik opisuje, da so ormoškega zdravnika in lastnika sanatorija dr. Majeriča iz Ormoža privedli v ptujske zapore organi tajne nemške policije takoj po svojem prihodu (torej verjetno 6. 5. 1941). V naslovu članka Pregnali so tudi svojega človeka paznik Glušič piše, da je tudi ormoški zdravnik dr. Majerič postal žrtev šefa varnostne policije, čeprav je bil hitlerjevec oziroma nemškutar. Tako obstajajo možnosti, da je dr. Majeriča v Ormožu aretiral gestapo.31
Nesporno je dejstvo, da je gestapo (oziroma državna policija) nastopil svoje delovanje na območju Štajerske že v aprilu 1941, kar je razvidno tudi iz knjige Ilustrirana zgodovina gestapa. Iz gradiva je moč razbrati tudi zgodovinski opis nastanka gestapa in njegovega delovanja, kar potrjuje mnenje, da gestapo v nobenem primeru ni zapiral ljudi zaradi njihovih nemoralnih dejanj, temveč izključno posameznike, ki so jih šteli za nevarne nemški državi. Z vsemi sredstvi je obvaroval nemško ljudstvo pred vsakršnimi poskusi rušenja zunanjih in notranjih sovražnikov.32 Iz pričujoče literature je moč sklepati tudi o razlogih, zaradi katerih je bil najverjetneje zaprt dr. Majerič. Glede na to, da so bili predvsem zdravniki tisti, ki jih je okupator štel za nevarne in ki jih tudi ni zajel proces deportacije,33 je velika verjetnost, da je bil med temi zajetimi tudi dr. Majerič in da mu je bilo ob tem tudi zaplenjeno njegovo premoženje.
Zakaj je dejansko bil zaprt, lahko le sklepamo, vzrokov je več (načrtno čiščenje slovenskega ozemlja pred vsemi, ki bi bili lahko okupatorju kakor koli nevarni, poroka z Židinjo, želja po njegovem premoženju in podobno).
Da je bil dr. Majerič v ptujski zaporni knjigi vpisan kot politični zapornik, je tudi dokaz o tem, da je bil razlog za Majeričevo zaprtje političnega značaja. Gledano širše bi takšna oznaka lahko pomenila, da je šlo za uresničevanje načrtnega zapiranja slovenske inteligence, ne da bi se Majerič še kako posebej zameril oblastem, ali pa ozko interpretirano, da je Majerič vendarle molče ali izrecno odklonil sodelovanje z okupatorjem in s tem sam sebe privedel do svojega zaprtja in kasneje izgona. Ena in druga razlaga pa nujno pripeljeta do najmanj dveh ključnih sklepov: prvič, da dr. Majerič nikakor ni bil na strani Nemcev in ga tudi niso imeli za svojega človeka. Zato so zoper njega in njegovo premoženje tudi izvajali kazenske ukrepe. In drugič, da je bil kot politični zapornik lahko zaprt samo zaradi tega, ker se ni pokoril nemški oblasti oziroma je odklonil sodelovanje.
Izpustitev iz zapora pa je dokaz, da so ga Nemci imeli za svojega državljana. Tega dejstva ne moremo prezreti, saj bi to pomenilo, da Nemci sploh niso vedeli, kdo je njihov človek in kdo njihov sovražnik, kar bi po logiki pomenilo, da so bili povsem neprištevni.
32	Butler, Ilustrirana zgodovina gestapa. Prevod: Ferenc, Nič več strogo zaupno ll.
33	Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v
letih 1941-1945, str. 340.
31 Glušič, Pregnali so tudi svojega človeka.
Nadalje se lahko vprašamo, zakaj gestapo dr. Majeriča ni likvidiral. Tega ni mogoče povsem pojasniti, vendar konec koncev pod streli Nemcev niso končali vsi zaporniki. V danem primeru je zato tudi zelo verjetna razlaga, da je Majeriča rešilo prav to, da je bil zdravnik. Ne glede na zgoraj povedano, pa sama aretacija ostaja še naprej v celoti nepojasnjena, in to neodvisno od tega, kdaj je bil dr. Majerič zaprt.
Med drugim obstajajo tudi dokazi o tem, da je bil dr. Majerič tudi kulturbundovec. Ptujska organizacija kulturbunda je 11. maja 1935 v časopisu Deutsches Volksblatt poročala o svoji aktivnosti in se je že takrat lahko pohvalila s 578 člani: od teh jih je bilo 14 v Ormožu. Med vodilnimi člani je omenjen tudi dr. Otmar Majeritsch. Omenjena je tudi propagandna dejavnost tukajšnjega nemštva, ki izhaja iz sodnih aktov. Tako je zoper odvetniškega kandidata Erwina Wenigerholza iz Središča leta 1919 potekala kazenska zadeva zaradi suma motenja javnega reda. Urejal je časopis Štajerec, okrog katerega so se zbirali bivši »štajercijanci«, ki so živahno razpravljali, kako nikdar ne bodo živeli pod Jugoslavijo, ampak le pod nemško Avstrijo. Lepil je tudi letake, s katerimi je narodnjake opozarjal, kako sedanji mogotci v Kraljevini SHS nastopajo z nasiljem in kako v tej državi ni mogoče živeti. Wenigerholz je bil kmalu izpuščen iz mariborskega preiskovalnega zapora, nakar je bil izgnan iz Kraljevine SHS. Medtem pa se je iz omenjene druščine uspel pravočasno izogniti oblastem tudi dr. Otmar Majeritsch, ki se je zatekel v Avstrijo ter se nato boril na koroški meji proti slovenskim prostovoljcem.34
Dokaz za članstvo Majeriča v kulturbundu je dopis ptujskega svetovalca zveznemu vodstvu nemškega kulturbunda v Novem Sadu, z dne 20. 3. 1932, v katerem je omenjen dr. Otmar Majeritsch kot član zveze v Ormožu.35 Bodoči član je moral biti naklonjen ideologiji velikonemške ideje. Zato so v društvo vstopili le nemškutarji in osebe nemške narodnosti.
Stališče, da je dr. Majerič bil član v tej organizaciji, je močno vprašljivo, predvsem pa nekoliko v nasprotju z dejstvom, da družina Majerič ni nikoli pripadala nemški narodnosti, saj gre za ljudi, ki so slovenski državljani, rojeni v Sloveniji, med njimi ni nobenega pripadnika nemške narodnosti. Tako oče kot mati dr. Majeriča sta Slovenca. Njegovo premoženje pa je bilo v celoti zaplenjeno.
V tem času so zaplembe potekale v skladu z navodili in smernicami Odloka AVNOJ, z dne 21. 11. 1944, katerih cilj je bil zaseči čim več nemškega imetja. Tako je v praksi prihajalo do tega, da so zaplembne komisije zaplenile premoženje tudi ljudem, ki niso bili nemške, temveč slovenske narodnosti, vendar so zaradi svojega ravnanja med vojno veljale za »nemčuije«. Večina ni storila nobenega dejanja, ki bi štelo za zločin, pa tudi to v pritožbenem postopku ni pomagalo, saj so bile pritožbe večinoma zavrnjene. To velja zlasti za pritožitelje, ki so izkazovali večje premoženje. Da je prihajalo pri izrekanju zaplembnih odločb do napak in pretiravanj, je danes že znano, saj so bili tudi primeri, ko je bilo zaplenjeno premoženje internirancu, Židu ali pa partizanskim borcem, tudi osebam, ki jim je premoženje že enkrat zaplenil okupator, potem pa še nova oblast.36 Zaradi tega je logično, da je v kolesje zaplembe prišel tudi dr. Majerič, toliko bolj, ker je bil v tujini in je že zaradi tega veljal za narodu sovražen element.
Glede na to, da so Majeriča med vojno zaprle okupatorske sile, je dovolj velik dokaz o tem, da med vojno ni sodeloval z okupatorjem ali z njim simpatiziral. Kot dokaz za to dejstvo štejejo naslednje ugotovitve: aretacija takoj po začetku vojne, najverjetnejša zaplemba vsega premoženja.
Za enega izmed možnih razlogov za aretacijo in pregon dr. Majeriča štejemo tudi dejstvo, da je bil poročen z Židinjo. Iz rojstne matične knjige Ormož37, je razvidno, da je Otmar Majerič sklenil zakonsko zvezo dne 21. 3. 1921 v Grazu, Avstrija, z Ano Baumstein. Sprva sva sklepali, da so ga preganjali zaradi ženine židovske religije, vendar nisva našli dokaza oziroma dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da bi ga preganjali kot moža Židinje. Saj je iz družinskega lista za popis prebivalstva38 razvidno, da se je ločil, da je rimokatoliške vere in da je jugoslovanske narodnosti.
Kaj pa se je dogajalo z njegovim premoženjem v Preddvoru? Če je bil Majerič v resnici pripadnik nemške manjšine oziroma so ga oblasti za takšnega imele, se takoj postavi logično vprašanje, zakaj so ga potem še vedno preganjale. Poleg tega je dokazano, da so oblasti njegovo premoženje zasegle in tudi v Preddvoru so del njegovega dvorca zasedle vojaške grupe že takoj po okupaciji, nato pa mu v letu 1943 dejansko celotnega spremenile v delovno taborišče.
34	Šuligoj, Ormoški Nemci med obema vojnama, str. 203232.
35	Dopis se je v Zgodovinskem arhivu Ptuj, Muzejsko društvo, šk.-17, sign. Ll/-14-/1 (spisi 6, 7 KB-1932).
36http://www.poetovio.net/portal/vec.php?id=241_0_150 M4
37	Rojstna matična knjiga Ormož, let.1895, zap. št. 67.
38	ZAP, MOO, Družinski list za popis prebivalstva v letu
1931, št. popisnega lista 41.
Njegovo posestvo v Preddvoru se je dalo v najem ženski državni delovni službi, zato so izvedli potrebne gradbene spremembe za ureditev delovnega taborišča. To potrjuje članek Preddvor z okolico in dolina Kokre v metežu II. svetovne vojne39, kjer je opisano, da je preddvorska graščina, v kateri je urejen Majeričev sanatorij, od začetka vojne služila potrebam nemške vojske in oblasti in da o zasedbi zgradbe Majeriča ni nihče ničesar vprašal. Tako je bila v Preddvoru ves čas nemške okupacije policijska posadka, ki je zasedla del grajskega poslopja.
Obremenilno je tudi dejstvo, da je pri podpisovanju uporabljal tudi nemško obliko tsch namesto č. Majerič se je podpisoval tako s slovensko kot nemško končnico, pri čemer je pomembno, da se je z nemško končnico podpisal zelo redko, pa še to le takrat, ko je posloval z uradi ali v pisni korespondenci z različnimi tujimi, zlasti avstrijskimi institucijami, česar pa ni potrebno posebej utemeljevati, saj je bil podpisan v času okupacije. Nemški jezik črke č ne pozna in je v tistem času tudi ni bilo na pisalnih strojih. Zato je bilo včasih izpisano ime Majerič s c, včasih z tz ali pa s tsch, ki glasovno ustreza izgovorjavi črke č. Večinoma pa se je Majerič podpisoval v slovenski obliki, o čemer pričajo razglednice in uradni dokumenti.
Samo podpisovanje v nemški obliki priimka s končnico tsch še ne pomeni oziroma ni odločilen dokaz za to, da bi bil nemške narodnosti, prav tako dejstvo, da se je v drugih dokumentih podpisoval s slovensko obliko priimka, ne pomeni, da je bil zaveden in lojalen Slovenec.
Na podlagi originalnih fotografij, na katerih so zapisi v nemškem jeziku, povsod pa je ime Majeriča napisano s slovensko končnico č,40 je razvidno, da je velik del fotografij Ormoža, ki prikazujejo motive kopališča in sanatorija (zdravilišča) založil Majerič sam, torej je kot naročnik tudi sam odločil o tem, da mora biti njegovo ime napisano po slovensko.
Dr. Majerič je bil vase zagledan možak, ki se je predvsem zanimal za svoje medicinske dosežke in bil nanje tudi zelo ponosen. V vseh publikacijah, ki opisujejo dr. Majeriča, so citirane zgolj in samo njegova zasluge v zvezi z medicino in posameznimi uspešnimi primeri zdravljenja, nikjer pa ni zaslediti nikakršnih političnih udejstvovanj. Iz zbranega arhivskega gradiva, ki ga je občina Ormož združila v
39	Benedikt, Predvor z okolico in dolino Kokre, str. 369375.
40	Korpič, Pozdrav iz Ormoža, 2001.
obsežni publikaciji Ormož skozi stoletja,41 je ime dr. Majeriča omenjeno zgolj v povezavi z njegovimi investicijami in delom v Ormožu in s tem v zvezi je njegova izjava, kjer Majerič sam opisuje težave, ki jih je imel pri zagonu kopališča. Izrecno je celo poudaril, da so imeli Sokolsko društvo, vojaki in šolski otroci brezplačen vstop, kar tudi kaže na njegov odnos do ljudi. Zanimivo je zlasti, da navaja sokolsko društvo in vojake, torej pripadnike skupin, ki so priznano delovali v smeri interesov in varovanja takratne države in narodov. Prav tako so podrobno opisani pogoji za tehnični prevzem kopališča ob Dravi, stroški, ki jih je imel dr. Majerič z izgradnjo, cenik storitev in datum odprtja, nikjer pa ni zaslediti podatka o njegovem političnem udejstvovanju in opredeljevanju.
Zanimiv je tudi zapis o nastanku dokumentarnega filma iz leta 1935, ki dovolj nazorno opisuje vlogo dr. Majeriča pri tem projektu in je v njem moč zaslediti tudi kratek opis samega Majeriča z očmi višjega arhivista in vodje Slovenskega filmskega arhiva v Ljubljani Ivana Nemaniča. Avtor med drugim navede tudi to, da je bil Majerič leta 1942 izgnan iz Ormoža s strani Nemcev in da je bil kljub slovenskemu rodu bolj naklonjen nemškemu mišljenju. Avtor ne navaja virov za takšno oceno, pač pa navede šaljivi časopis Osa, ki je Majeriča hudobno karikaturno označil kot samozadostno in vase zagledano osebo.42
Zapis zvočnega filma iz leta 1935 je reklamni material za njegovo kopališče in sanatorij z opisom prireditev, ki se odvijajo v Ormožu in okolici skozi vse leto, namenjen bodočim turistom in bolnikom, nikjer pa v filmu ni zaslediti podatka o njegovem političnem opredeljevanju in udejstvovanju.
V različnih dokumentih je Majerič naveden kot jugoslovanski državljan oziroma kot oseba slovensko-hrvaške narodnosti, vendar pa je treba vedeti, da organi, ki so pisali te dokumente, niso pristojni za določanje državljanstva, razen tega pa so nekateri od njih bili napisani pred 28.8.1945, ko je začel veljati zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije.43 Nesporno je, da je Otmar Majerič bil državljan bivše Kraljevine Jugoslavije, vendar pa po 28.8.1945 oziroma v letu 1948, ko so se začele voditi državljanske knjige, v njih ni bil vpisan kot jugoslovanski oziroma slovenski državljan, niti mu
41	Ormož skozi stoletja III, str. 150-155. Ormož skozi stoletja IV, str. 281-294.
42	Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 281294.
43http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads /zakonodaja/prostor/denacionalizacija_zakon.pdf
državni organi, pristojni za določitev državljanstva, niso podelili nobenega dokumenta, ki bi navajal na njegovo državljanstvo.44
Mogoče bi se s svojim nelojalnim vedenjem pregrešil zoper narodne in državne interese narodov FLRJ pred vojno. Da bi se o tej okoliščini lahko argumentirano izrekli, je predvsem treba izhajati iz pomena, ki ga pojem lojalnost označuje. Tako slovenski pravopis (str. 829) kot Slovar slovenskega knjižnega jezika (str. 632-633) ter Veliki slovar tujk (str. 675) pod pojmom lojalnosti v smislu, kot ga je imel v mislih zakonodajalec, razume: biti lojalen do države: izpolnjevati državljanske obveznosti in zakone zaradi dolžnosti - biti lojalen, a ne aktiven državljan; držeč se zakonov, poslušen oblasti, zvest oziroma vdan.
O Majeričevi zvestobi ali vdanosti državi, v kateri je živel, ni dvomiti. Vse svoje znanje in denar je dejansko med vojnama vlagal v dobro tako svojega rojstnega kraja Ormoža kot kasneje tudi v Preddvor. Glede na odmevnost njegovih metod zdravljenja, slavo in priznanje, ki ga je požel, bi z lahkoto svojo dejavnost usmeril tudi v tujini in s tem tudi bistveno več zaslužil. Nasprotno temu je kljub težavam, ki jih je včasih imel v zvezi s pridobivanjem dovoljenj za svoje delo in gradnjo, vseeno vztrajal in celo dodatno investiral. Bil je uspešen zdravnik, financiral je prvi zvočni film. Vendar pa je treba vsa ta dejanja dr. Majeriča predvsem oceniti z vidika njegove odločitve, da bo kljub naporom in denarnim vložkom svoje delo posvetil predvsem ljudem iz svoje okolice, torej Ormoža, ki je bil do tedaj znan kot malo večja obmejna vas; da je zdravil v prvi vrsti ljudi iz vse Jugoslavije, da so bili gostje njegovega penziona predvsem Jugoslovani, da je dejansko svoje življenje podredil zdravljenju ljudi tudi na mejnih področjih medicine, ki so v tistem času šteli za skoraj neozdravljive. Z navedbo njegovih poslovnih uspehov in njegove strokovnosti ne moremo dokazati njegove lojalnosti. Stvari, ki so naštete, odmevnost njegovih metod zdravljenja, slava in priznanja, ki jih je požel, vlaganje v dobro rojstnega kraja, financiranje prvega zvočnega filma, odprtje javnega kopališča pa nam ne povedo nič o njegovi politični dejavnosti. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je bil dr. Otmar Majerič slovenski državljan, pa tudi na podlagi dejstva, da je emigriral v ZDA. Dr. Majerič je namreč moral dobiti dovoljenje za migracijo, takšnega dovoljenja pa ni mogel dobiti nihče, ki se je tako ali drugače boril na strani okupatorja.
Sklep
Na osnovi literature in analize različnih virov sva ugotovili, da je bil sanatorij v Ormožu nekaj posebnega, saj je dr. Otmar Majerič v njem zdravil po t.i. Zeileisovi metodi. S svojim sanatorijem je prispeval k prepoznavnosti majhnega mesta ob Dravi v širšem slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Preprosti ljudje so ga imenovali tudi nekakšen »Lurd«, saj je na mestu tedanjega sanatorija stala nekoč frančiškanska cerkev, pa tudi zato, ker je pomagal revnim pacientom. Sanatorij je sprejemal bolnike iz vse Jugoslavije in tudi iz tujine. Za težje bolnike pa je uredil sanatorij v Preddvoru pri Kranju, ki ga je okupator med drugo svetovno zasedel, danes pa je v denacionalizacijskem postopku. Turizem se je v Ormožu razvijal tudi zaradi kopališča, ki je bilo za tisti čas na precej visoki ravni, zato si številni Ormožani kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti.
O takratnem izgledu kopališča nam pričajo stare razglednice, ki so hkrati imele vlogo reklamnega materiala. Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942. Takrat so Nemci Majeriča izgnali, kar je bil tudi glavni vzrok za propad kopališča. Podobne rezultate sva pridobili na podlagi fokusnih skupin, kjer učenci in stari starši menijo, da je vzrok za propad druga svetovna vojna oziroma da je med vojno sodeloval z Nemci.
Odgovor na vprašanje, zakaj so ga izgnali, je zapleten. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, sva se poglobili v proučevanje arhivskega gradiva in literature. Naposled sva prišli do sklepov, da so v vseh publikacijah in arhivskih gradivih, ki opisujejo dr. Majeriča, citirane zgolj in samo njegove zasluge v zvezi z medicino, njegove investicije in delo v Ormožu ter v Preddvoru, nikjer pa ni mogoče zaslediti podatkov o njegovem političnem udejstvovanju in opredeljevanju. Tudi na podlagi zapisa zvočnega filma iz leta 1935 nisva zasledili podatkov o njegovem političnem udejstvovanju. Skratka, prišli sva do sklepa, da je bil Majerič vdan svoji državi, da je bil lojalen slovenski (jugoslovanski) državljan, ki je po vojni emigriral v ZDA, kjer je tudi umrl.
Na koncu lahko povzamemo, da sta nekoč znano kopališče in sanatorij v Ormožu utonila v pozabo. Danes so na mestu nekoč modernega kopališča samo še razvaline, kar prikazujejo naslednje fotografije.
44 Vir: Davorin Bešvir, višji svetovalec na Upravni enoti Ormož.
Slika 9: Stopnišče iz bazena na teraso. Foto: M. Polič.
Slika 12: Pogled na ostanek bazena za otroke in del terase. Foto: M. Polič.
Slika 10: Ostanki notranjih prostorov kopališča. Foto: M. Polič
Slika 11: Pogled na ostanke terase. Foto: M. Polič
Ključne besede
Dr. Otmar Majerič, okrevališče Preddvor
Ormož, kopališče, sanatorij,
Pisni viri
-	Zgodovinski arhiv na Ptuju, Mestna občina Ormož (MOO), Rokopisna zbirka, R-70, Kronika mesta Ormoža.
-	Ptujski tednik.
Slika 13: Pogled z Drave na ostanke nekdanjega kopališča dr. Majeriča. Foto: Štefan Hozyan ml., 2002.
Spletni viri
-	http://www.gfk.si/3_1_kvalit_raz_c.php (14. 11. 2006)
-	http: //sicris.izum .si/rand/documents/discoverSlove nia/places/preddvor.html (23. 1. 2007)
-	http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/page uploads/zakonodaja/prostor/denacionalizacij a_zak on.pdf (4.2.2007)
-	http: //www .poetovio.net/portal/vec .php?id=241_0 _150_M4 (4. 2. 2007)
Literatura
-	Franc BENEDIKT: Preddvor z okolico in dolina Kokre v metežu II. svetovne vojne. Preddvor v času in prostoru, Zbornik občine Preddvor, Preddvor, 1999.
-	Rupert BUTLER: Ilustrirana zgodovina gestapa. Prevod: Tone FERENC: Nič več strogo zaupno II-Nacistična obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas. Ljubljana, 1978.
-	Tone FERENC: Nacistična raznarodovalnapolitika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor , 1968.
-	Peter Pavel KLASINC: Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. Ormož skozi stoletja III. Ormož, 1988, str. 137-164.
-	Nevenka KORPIČ: Pozdrav iz Ormoža, Ormož na starih razglednicah. Ptuj, 2001.
-	Marjan KOŠIČEK: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana, 1986.
-	Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 1937.
-	Ivan NEMANIČ: Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža ob dokumentarnem filmu iz leta 1935. Ormož skozi stoletja IV, Ormož, 1993, str. 281294.
-	Ljubica ŠULIGOJ: Ormoški Nemci med obema vojnama. Ormož skozi stoletja III, Ormož, 1988, str. 203-232.
-	Jože TOPORIŠIČ: Slovenski pravopis. Ljubljana, 2001.
-	Veliki slovar tujk. Ljubljana, 2002.
Povzetek
V nalogi sva uporabili metodo analize virov (arhivskega gradiva, literature, filma), terenskega dela in fokusnih skupin. Raziskave in rezultati so pokazali, da je dr. Otmar Majerič svoje znanje in denar v obdobju med obema svetovnima vojnama vlagal v dobro tako svojega rojstnega kraja Ormoža kot kasneje tudi v Preddvor. Bil je uspešen zdravnik. Financiral je prvi zvočni film o Ormožu. Ustanovil je sanatorij v Ormožu in okrevališče v Preddvoru. V sanatoriju je zdravljenje potekalo z elektroterapijo. Njegovi pacienti so prihajali v glavnem iz mest tedanje Jugoslavije pa tudi iz tujine. Leta 1932 je odprl kopališče ob Dravi, ki ga je uredil v glavnem na lastne stroške. Kopališče je imelo tri bazene in je delovalo do leta 1942, takrat so Nemci dr. Majeriča izgnali, za kopališče pa ni nihče več skrbel in je propadlo. Danes na Majeričevo kopališče spominjajo samo še razvaline, za preostanek njegove zapuščine pa poteka boj med dedičem in državo, saj še vedno poteka denacionalizacijski postopek.
UDK 061.22(497.4Kog)" 1918/1941" 929Tomažič J.
Rajko Topolovec*
DRUŠTVA KMETSKIH FANTOV IN DEKLET IN TOVARIŠ JOŽKO TOMAŽIČ ZA AFIRMACIJO IN NAPREDEK NAŠIH VASI
V prispevku je prikazan razvoj in so nanizani uspehi Društev kmetskih fantov in deklet (DKFD) v tedanjem ormoško-ptujskem okolišu. Rdeča nit sta prizadevnost in množičnost društev s poudarkom na Sv. Bofenku pri Središču, kot se je v času Banovine kraj imenoval. Ob tem pa seveda nisem mogel zaobiti najzaslužnejšega Jožka Tomažiča. Opišem ga kot gonilno silo lastnega društva in tvorca Pododbora Zveze Ptuj in še kot podpredsednika Glavnega odbora zveze (GOZ) v Ljubljani. Mislim, da smo pri zaslužnih za samostojno Slovenijo »malce pozabili« nanj!
Uvod
»Preporod duha« podeželja preko Društev kmetskih fantov in deklet (DKFD) je v Dravski banovini oziroma tedanji Sloveniji trajal ves čas prve Jugoslavije. To je bilo kratko obdobje relativnega miru, ki se sicer ne more pohvaliti z gospodarskim napredkom podeželja, pohvali pa se lahko z vsestransko prizadevnostjo kmetske mladine, ki je vplivala na samozavest vseh Slovencev.
Slika 1: Jožko Tomažič (1910-1990).
* Rajko Topolovec, Abramičeva 14, 2251 Ptuj.
Predvsem množičnost v številnih akcijah te organizacije je marsikateremu kraju na Slovenskem pomagala, da se je izvil iz dotedanje anonimnosti. In prav s tem se lahko pohvali tudi Sv. Bolfenk pri Središču, kot se je tedaj kraj imenoval. Ob tem laskavem komplimentu za naš kraj ne morem mimo tega, da se ne bi zaustavil pri za to najzaslužnejšem tovarišu, kot so se v organizaciji naslavljali - Jožku Tomažiču z Vitana. Bil je gonilna sila te organizacije in sploh človek akcije, ki ga povezujem z afirmacijo in vsesplošnim napredkom rojstnega kraja in tudi sicer. Energijo je namreč sproščal preko okvirjev rojstnega kraja in bil tako rekoč inkubator novih društev KFD, ki jih je nato še združil v Pododbor KFD Ptujskega sreza. Bil pa je tudi večletni podpredsednik Zveze KFD s sedežem v Ljubljani. Znašel se je tudi v času Nemčije, kakor tudi v socialistični Jugoslaviji, čeravno je sprva kazalo, da bo za vedno izginil s prizorišča.
Pri Sv. Bolfenku pri Središču (danes na Kogu) je v tistih časih dozoreval mladenič, ki mu gre zahvala za afirmacijo in znaten delež pri napredku kraja. V mislih imam njegovo organizacijsko in povezovalno sposobnost tedanje kmečke mladine, ki je po osnovni šoli večinoma ostajala doma. Njegova aktivnost pa je zajemala še širše področje v Slovenskih goricah, na Dravskem polju in v Halozah. Poznali pa so ga tudi na sedežu v Ljubljani. Že utečeno dejavnost društev kmetskih fantov in deklet pa je prekinila nemška okupacija. V opevanem socializmu pa je bilo na podeželju ravno nasprotno in se je na preteklo razgibanost kmečke mladine »moralo pozabiti«. Da pa bi to »pozabo« vendar prekinili, sem pregledal še ohranjeno pisno gradivo, kot je bilo društveno glasilo Gruda (1924 do1941), in arhivirano korospodenco -pisma Jožka Tomažiča svojemu predsedniku Zveze Ivanu Kronovšku, kakor tudi publikacije, ki so v drugi polovici osemdesetih let že, a še vedno enostransko, objavile dejavnosti in težave te predvojne podeželske organizacije. Pobrskal pa sem tudi po lastnem spominu in spominu nekaterih starejših rojakov in še celo redko živečih članov te organizacije pri Sv. Bolfenku na Kogu, med katerimi so najdragocenejši spomini nekdanje predsednice Aktiva žena v Ptujskem pododboru - gospe Mimike Novak (Sever).
Iz polpretekle zgodovine Sv. Bolfenka torej na ta način spoznavamo poleg že dokaj poznanega Jožeta Kerenčiča še Jožka Tomažiča. Oba sta dozorevala v času socialne, politične in siceršnje preobrazbe, ki se je dotikala tudi naših vasi, ter si pri skupnem delu pomagala in se dopolnjevala. Priča temu je tudi nesrečni rojak Alojz Mavrič z Vitana, ki ga je 1. septembra 1935 na manifestacijskem shodu proti velikosrbski buržoaziji (vladajočim mestnim veljakom) v Ljutomeru zadela žandarmerijska krogla, ko je sokrajanu oziroma govorniku iz »NJIVE« Kerenčiču1 pridržal kolo kot improviziran govorniški
oder.2
Medvojno obdobje relativnega miru, ki ga povezujem z obravnavano temo, je bilo tako rekoč tudi pripravljalno obdobje nove svetovne vojne in tako tudi obdobje številnih odkritij, ki so prav tako zajemala agrarno vejo gospodarstva (umetna gnojila, kemijska zaščita rastlin ter nagel razvoj poljedelske mehanizacije). Agrarni skok so še zlasti doživljali v Ameriki in na zahodu Evrope, pri nas pa je že veliko pomenilo to, če so mladi na vasi kaj o tem slišali ali lahko kje prebrali. Vedeti namreč moramo, da so še radioaparati bili redkost v mestih, kaj šele na podeželju, kjer ni bilo elektrike, gledanje filmov pa pravo čudo za kmečkega človeka. Štiriletna nemška okupacija, ki nam je z aprilom leta 1941 sledila, pa je kar nekaj od naštetih odkritij že zaradi lastne propagande vpeljala tudi pri nas in s tem znatno pospešila agrarni razvoj. Trdi komunizem, ki je sledil po letu 1945, pa je ta nemški agrarni zagon izničil, saj smo nato v realsocializmu imeli celo nižji hektarski donos kot prej v kraljevini. K padcu proizvodnje hrane sta največ pripomogli obe agrarni reformi, zlasti pa nasilno uvajanje kolektivizacije, ki nas je spravilo na rob lakote. Iz prehrambene zagate so nas nato reševali UNRA paketi. Iz dijaškega doma v Ormožu se jih še živo spominjam.
Obdobje največjega razcveta Društev kmetskih fantov in deklet
Slovenski kmečki človek se je v okoliščinah tvorbe nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev, po vidovdanski ustavi leta 1921, znašel v položaju gospodarske, socialne in politične brezpravnosti. Številne politične stranke, skupaj s Slovensko kmetsko stranko, niso bile v službi kmeta in njegove zaščite. Delovale so bodisi v lastno korist ali pa v
1	Košmrlj, Krajger, Hiša za gradom št. 1, str. 38.
2	Ob tem je treba povedati, da sta tako Njiva kot Društva kmetskih fantov in deklet po Obznani in še zlasti po uvedbi diktature leta 1929 smeli delovati pod pogojem, da ne nudita »strehe« prepovedani KP. (Op. av.)
korist velikosrbske buržoazije. Kulturno, prosvetno in vse drugo delovanje pa je bilo podrejeno politični razdeljenosti vaškega prebivalstva na dve globalni trdnjavi - na klerikalce in liberalce. Take so torej bile poglavitne značilnosti na Slovenskem, v času, ko se je pojavilo mladinsko kmečko gibanje z novim imenom
-	Društva kmetskih fantov in deklet (DKFD)3.
V	osnovi so novo organizacijo, ki je tako združevala klerikalno in tudi liberalno mladino na podeželju, tvorila krajevna društva, ki so se povezovala v regijske Pododbore, ti pa v Zvezo kmetskih fantov in deklet, s sedežem v Ljubljani. Začela je delovati 14. decembra 1924. V istem času je tudi začelo izhajati društveno glasilo - mesečnik Gruda. »Mladi rod si je želel izoblikovati samoniklo društveno življenje, si omogočiti svojim težnjam ustrezno izobrazbo in tudi zabavo. Več napredka hoče v kmetovanju, več samozavesti, manj zaprtosti sam vase v času, ko posameznik le malo pomeni, ko se vse združuje... .«, je bilo med drugim zapisano v uvodniku ene izmed prvih številk Grude. Na podeželju so se kmalu rodili rezultati, ki so se predvsem kazali v družabnem in izobraževalnem življenju preko čitalnic, knjižnic, v dramskih upodobitvah, v športnih sekcijah ter še zlasti s prireditvami preko kmetskih opravil, kot so bile tekme žanjic in koscev, popestrenih s kolesarskimi in konjskimi tekmovanji.
V	društvene vrste kmetskih fantov in deklet pa so se kaj kmalu začeli »vrinjati« brezpravni komunisti, ki so zaradi oblastne prepovedi imeli težave že od leta 1920 in še večje težave po šestojanuarski diktaturi leta 1929. Prav zaradi te infiltracije KPS se je moralo vodstvo Zveze kmetskih fantov in deklet vedno bolj ograjevati, saj je namreč tudi tej, čeravno nestrankarski organizaciji, pretila nevarnost, da jo oblast prepove, kot se je iz istega razloga čez nekaj let zgodilo s sestrsko organizacijo NJIVO4.
Strankarske zdrahe niso vplivale na društveno razgibanost kmetske mladine
Če naredimo prerez stanja političnih strank, ki so v Sodnem okraju Ormož sodelovale na volitvah za konstituanto (ustavodajno skupščino SHS), 28. novembra 1920, je slika naslednja: Slovenska ljudska stranka - SLS (51,1%), Slovenska kmečka stranka -SKS (18,7%), Jugoslovanska socialdemokratska stranka - JSDS (15,1%), Jugoslovanska demokratska stranka - JDS (10,8 %), Komunistična stranka Jugoslavije - KSJ (2%), Narodna socialistična stranka
-	NSS (1,7 %) in VSP (0,6 %). Večjih odstopanj vsaj pri najbolj zanimivih strankah tudi ni bilo ob
3	Košmrlj, Liška, Pot kmečkega ljudstva v OF, str. 59.
4	Prav tam, str, 19 in 20.
naslednjih volitvah, ki jih je bilo v kraljevini kar nekaj. KSJ iz že povedanih vzrokov pozneje ni več nastopala kot samostojna stranka. Tudi ob zadnjih volitvah leta 1938 je v tem volilnem območju (Sv Bolfenk, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž, Velika Nedelja, ...) spet premočno zmagovala SLS, razen v Središču, ker je dosegla zmago opozicijska lista.5
Po že omenjeni »državni diktaturi« - strelih srbskih radikalcev na poslance Hrvaške kmečke stranke v skupščini Jugoslavije, kar se je zgodilo konec dvajsetih let, se je Zveza kmetskih fantov in deklet s simpatijami pridružila ubitim predstavnikom HSS (Hrvaške seljačke atranke)6. Vse bolj pa je tudi na vrata države in s tem tudi na ognjišča naših kmetij trkala gospodarska kriza, ki se je zlasti odražala v velikih dolgovih države in tudi prebivalstva. Za koliko pa so nas že leta 1937 pokupili tujci, vidimo v naslednjem prikazu: Francija za 1,032, 500 Din, Anglija za 879.300, Čehoslovaška za 774.600, Amerika za 538.500, Italija za 490.100, Avstrija za 359.400, Belgija za 229.700, Madžarska 133.900 ter Belgija za 21.900 din.7
Vse večji prepiri med številnimi političnimi strankami, ki so po večini izhajali iz omenjenih gospodarskih težav, so leta 1930 novoizvoljenemu predsedniku Zveze kmetskih fantov in deklet -nadebudnemu kmetu iz Orle Vasi pri Braslovčah v Savinjski dolini tovarišu Ivanu Kronovšku, zadali veliko dela in skrbi. Še največ težav pa mu je skozi njegove mandate oziroma do samega konca te organizacije povzročala prepovedana KP. Več komunistov se je namreč sčasoma uspelo vriniti v posamezna društva, ponekod pa so celo začeli prevzemati pobude. Tako je Zvezi že pretila nevarnost, da jo oblast ukine. Prav zaradi te nevarnosti so Kronovšek in njegovi ožji sodelavci, med katere je sodil tudi Jožko Tomažič8, delali vse, da se to ni zgodilo. O tej borbi za obstanek organizacije je možno med vrsticami najti podatke tudi v njuni korospodenci, pozneje pa že tudi v Grudi in, seveda iz drugega zornega kota, v povojnih publikacijah in časopisih. Prav zato v Tomažičevih pismih (77 arhiviranih primerkov v letih 1933 do 1936) in v Grudi (od leta 1923 do marca 1941) ni moč najti ničesar o sodelovanju DKFD s katero od številnih strank. Prav zato (cenzura) so v pismih pripisi, kot »...o drugem osebno..., kaj več mi pošlji po tečajniku... itd.« Nekaj več resnice o delovanju te organizacije (ne
5	Šuligoj, Ptujski okraj med svetovnima vojnama, str. 49.
6	Košmrlj, Liška, Pot kmečkega ljudstva v OF, str. 113.
7	Gruda, leto 1938/XV.
8	Košmrlj, Pot kmečkega ljudstva v OF. Šuligoj, Ptujski
okraj med svetovnima vojnama, str. 323.
pa še vse), pa že lahko najdemo v knjigah, ki so bile izdane v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, kot je že omenjena knjiga Pot kmečkega ljudstva v OF in tudi Hiša za gradom štev. 1.
O že omenjenem tragičnem dogodku, »da je slučajno šlo za nekega Mavriča z Vitana«, pa je tudi v knjigi Pot kmečkega ljudstva v OF, ki je izšla leta 19869, povzeta spretno formulirana izjava, ki jo je v pismu Tomažič še isti večer, 1. 9. 1935, napisal svojemu predsedniku in ki je nato postala tudi oblastna izjava. Da vse ni bilo le naključje, dokazuje v istem viru tudi informacija, da sta se oba znana Bolfenčana znala videvati, ko se je Tomažič mudil na kakšnem sestanku GOZ KFD v Ljubljani.10
V obsežnem zgodovinskem delu Ivana Krefta (3 knjige očeta v osemdesetih letih in še 3 knjige sinovih »dopolnil« v že samostojni Slovenji) - Spori in spopadi v KPJ pa piše o največjem grehu predsednika Zveze KFD Ivana Kronovška, in sicer, da se je pred vojno odzval vabilu Hitlerjevega ministra za kmetijstvo, za kar ga je KP morala »proučiti«. V tej obtožbi je tudi govora o »obračunu«, češ da je predsednik Zveze KFD tudi članstvo potegnil za seboj in da je bila s tem Slovenska ljudska fronta močno oslabljena.11
Kronološki pregled aktivnosti društev ormoškega in ptujskega območja
Navedeni so predvsem povzetki in citati dogodkov iz rubrike Iz naših organizacij, ki jih je po navadi društveno glasilo objavljalo z enomesečnim zamikom.
Leto 1924: 1. leto Grude in 6. leto delovanja organizacije
- Ljubljana-Bled: Iz prve številke Grude povzemam le to, da je ustanovni - 1. kongres Zveze Slovenske agrarne mladine, pod imenom -Društva kmetskih fantov in deklet, bil v Ljubljani in na Bledu v dnevih od 5. do 8. septembra 1924, čeravno so se neorganizirano društva pojavljala že v letu 1920. Sprva so se društva prebujala na
9	Prav tam, str. 311, ... v pismu Kronošvku (brez navedbe datuma) je Tomažič zapisal: »...eden orožnik je pognal kroglo med množico, ki da je smrtno zadela nekega Mavriča iz Vitana, ki da ga je sosed nagovoril, da gresta na shod.«
10	Prav tam, str. 323.
11	Kreft, 1981, str. 313. Iz greha, ki so mu ga očitali, je razvidno, kakšen je dejansko bil komunizem že tedaj, ko še ni imel legitimnosti. Menda se danes strinjamo, da je bila takratna komunistična namera »obračunati« z demokratično izvoljenim predsednikom Zveze Kronovškom, teroristična praksa. Sicer pa še takrat, 1938., Nemčija ni bila naš sovražnik! (Op. av.)
Gorenjskem in v Savinjski dolini, saj se je iz teh krajev največ kmetskih otrok agrarno izobraževalo na Dunaju in predvsem v Pragi. Duh slovanskega agrarizma so prenesli tudi v Slovenijo. Društva so pomenila povsem nov pojav v naših vaseh, saj se niso izpolnjevala velika pričakovanja od nove države. Svoj vrh pa je Zveza dosegla tik pred drugo vojno, ko je v slovenskem merilu štela zavidljivih 250 društev, s povprečjem po 18 članov.
Leto 1928: 5. leto Grude in 8. leto delovanja
organizacije
-	Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah: V Grudi zasledimo da, je na ormoško-ptujskem področju takratne Dravske banovine kot prvo organizirano Društvo kmetskih fantov in deklet zaživelo 22. julija 1928 v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah -danes Juršinci, tvorilo ga je 25 fantov in nekaj deklet.
Leto 1929: 6. leto Grude in 9. leto delovanja
organizacije
-	Sv. Jurij ob Ščavnici: Že naslednje leto, 1929., je v julijski Grudi fotografija društva iz sosednjega kraja - Sv. Jurij ob Ščavnici.12
-	Središče ob Dravi: Je prvo društvo v našem ožjem območju, ki je imelo ustanovni občni zbor 8. decembra 1929. Pristopne izjave je tedaj podpisalo kar 53 članov. »V to našo družino smo pritegnili tudi sosednje vasi Grabe, Obrež in Sv. Bofenk«, so se v januarski Grudi pohvalili Središčani.
Leto 1930: 7. leto Grude in 10. leto delovanja
organizacije
-	Središče ob Dravi: Novopečeno Društvo je z aktivnostmi začelo kmalu, saj je minister dr. Kukovec v Središču predaval že 12. januarja naslednjega leta. Predavanja so se udeležili tudi napredni mladi kmetje iz Grab, Obreža in Sv. Bolfenka.
12 Tudi ta kraj v soseščini, kakor še mnogi v Prlekiji, se lahko kiti z »izvirom slovenskih bistrih glav«, saj so izvirali in še izvirajo od tod znani Slovenci, kot: Korošec, Puh, Kreft, Kocbek, Miklošič, Vraz, Danjko, Kelemina, oba Trstenjaka, Potrč, Slodnjak, Kerenčič, Lacko, Kojc, škofje Tomažič, Kramberger, Grmič pa vse do obravnavanega Jožka in dobrotnika Iveka. (Op. av.) »Kaj je v tej vaši Prleški zemlji, da je rodila toliko velikih imen«, se je na simpoziju in proslavi pred jurjevsko cerkvijo, ko so leta 2006 odkrivali spomenik dr. Antonu Korošcu, spraševal slavnostni govornik, predsednik Državnega zbora Cukjati. (Večer, 21. junij 2008.)
Leto 1931: 8. leto Grude in 11. leto delovanja
organizacije
-	Središče ob Dravi: Z drugega občnega zbora, 18. januarja 1931, so poročali o 9 sejah in kar 18 drugih aktivnostih (predavanja, izleti, zabavni večeri, kolesarska dirka s srečelovom v Sokolani) in o dveh udeleženkah tečaja v Bratislavi, kar je izzvalo navdušenje za stvar tudi v okoliških vaseh in krajih. Blagajnik pa je poročal o saldu 3.213 din.
-	Sv. Bolfenkpri Središču: »Tukajšnja mladina se je odločila, da ustanovi lastno Društvo kmetskih fantov in deklet in tako že 8. marca skliče ustanovni občni zbor, ki sta ga vodila Franc Rizman in Jožko Tomažič. Udeležilo se ga je 18 fantov in 7 deklet. Tov. Danica Zabavnik je prebrala pravila, ki so bila soglasno sprejeta. Po splošni želji se je volilo z listki in rezultat je bil sledeč: predsednik Franc Puklavec - Vitan, podpredsednik Franc Šnajder - Vitan, tajnik Franc Trop - Jastrebci in blagajnik Bolfenk Štampar - Jastrebci. V odbor so bili še izvoljeni Danica Zabavnik in Rozina Kolarič iz Vodrancev, Vinko Zadravec - Kog ter Alojz Zorec - Vitan. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni: Micika Vogrinec - Kog, Ciril Zadravec in Alojz Mlinarič - Vitan ter Ivo Novak- Kog. Članarina je 10 DIN, za podporne člane pa 15 din.« Nato je bilo še govora o prihodnjem delovanju, kot so predavanja, šport, izleti itd. Tov. Jožko Tomažič pa je prebral nekaj člankov iz Grude in to slovensko društveno glasilo toplo priporočal vsem članom. Posebej pa je še poudaril: »Kmetskega stanu se ne smemo sramovati, saj je marsikdo od revnejših pod lastnim krovom bolj srečen, kot kdo od bogatih v palači«.
-	Ljubljana: V aprilski številki pa se je prvič z daljšim prispevkom pojavil novoizvoljeni predsednik Zveze kmetskih fantov in deklet. Ivan Kronovšek, kjer pod naslovom Tisk in čitanje ugotavlja, da kmetska mladina preveč sega po romanih, premalo pa po strokovnem pisanju. Kronovšek se v prispevku tudi sprašuje, kaj je duševna hrana in kaj koristna informacija!
-	Sv. Bolfenk: V skupni julijski in avgustovski številki Grude je skupinska fotografija novoustanovljenega Društva kmetskih fantov in deklet s poročilom prve prireditve, ki je bila 12. julija: »Na čelu povorke so bili jahači, ob zvokih harmonike in klarineta so nato korakale žanjice, za njimi pa množica občinstva. Prispeli so na njivo tov. Mirka Kolariča v Jastrebcih, ki je bila za žetev že razdeljena v deset po osem metrov širokih in 68 metrov dolgih pasov. Po pozdravnem
govoru in žrebanju pozicij so žanjice zavzele svoje prostore. Bil je res veličastni pogled. Prihitelo je, kar leze in gre od daleč in blizu. Po 15. min. in 45 sek. je bila na cilju Puklavec Liza, malo za njo pa Podgorelec Tilika, ki je bila pozdravljena z velikim aplavzom in tako še naprej ostale. Komisija v sestavi Peter Orešnik, ki je bil tudi zastopnik srezkega načelnika, Ivan Tomažič, Ciril Zabavnik, Stanko Curin in gospe Marija Novak in Frančiška Stampar je vrstni red tekme ocenila sledeče: 1. Puklavec Liza (19 snopov), 2. Podgorelec Tilika (24 snopov - obema je pripadalo 1. mesto in vsaka je za nagrado dobila 60 DIN). 3. Vogrinec Micika (19 snopov - 30 DIN), 4. Vincetič Micika (24 snopov - srp in še konjak), 5. Kolarič Pavlina (24 snopov - srp in nogavice), 6. Stampar Lujzika (20 snopov -ruta), 7. Zabavnik Danica (24 snopov - ruta), 8. Zabavnik Micika (31 snopov - ruta, 9. Stampar Anica (22 snopov - ruta) in še 10. Kolarič Dušica (22 snopov - nogavice)«, je o dogodku zapisal poročevalec.
-	Središče ob Dravi: Tudi v sosednjem društvu so za veliki šmaren - 15. avgusta 1931 - že drugič priredili veliko manifestacijo kmetskega dela, kije privabila množico od daleč in blizu. V Grudi sta s prireditve kar dve fotografiji. Gospodinjskega tečaja kuhanja pa se je udeležilo tudi 16 deklet s Sv. Bolfenka.
Leto 1932: 9. leto Grude in 12. leto delovanja
organizacije
-	Ljubljana: 14. februaija je bila prva seja Glavnega odbora zveze (GOZ) z nastopom novega predsednika zveze Ivana Kronovška, ki je napovedal svež veter: »Stiska, v katero je zašlo naše gospodarstvo in celokupno narodno življenje radi velike gospodarske krize, je približala zemlji in kmetu tudi našo intelegenco in ostalo meščanstvo in ga privedla do spoznanja, da je kmetski stan resnična podlaga narodnega gospodarstva in naše narodne kulture.«
Tudi drugo pisanje jez nastopom novega vodstva Zveze postalo smelejše, o čemer se poučimo v marčni številki Grude: »Kako doseči svoj cilj«, ali pa »Ali imamo pri nas kmetske organizacije«, kjer Kronovšek ugotavlja, da jih imamo še preveč, le da enotnosti med njimi ni nobene in da je prav to
naloga društev; strgati kmetskemu človeku okove suženjstva13.
-	.SV. Bolfenk: V nedeljo, 14. februaija, seje odvijal drugi redni občni zbor našega društva, ki se gaje udeležilo veliko članov. Prejemkov je bilo 1.134 din, izdatkov pa 696 din, predavanja so bila lepo obiskana. Novi odbor je v naslednji sestavi: predsednik tov. Vlado Zabavnik, tajnik tov. France Trop, blagajnik tov. Rudolf Stampar, odborniki pa so: Tilika Podgorelec, Marica Vincetič, Franc Snajder, Franc Kolbln in Marija Vogrinec. Njihovi namestniki pa: Vincenc Zadravec in Anica Stampar. Po dolgi debati se je članarina znižala na 6 din, so izvlečki iz poročanja v Grudi meseca marca.
-	Ljubljana: »8. redni občni zbor Zveze je bil 5. maja v hotelu Lloyd. Ponovno je izvoljen predsednik tov. Ivan Kronovšek, za drugega podpredsednika pa Jožko Tomanič, Vlado Kreft pa za tajnika. V ožji odbor pa so še izvoljeni Savora Ivan iz Središča in Nemec Ivan iz Konjic«, je bilo sporočeno v majski številki Grude.
-	Središče ob Dravi: »14. avgusta je naša zavedna mladina trga že tretjič proslavila svoj praznik -Praznik kmetskega dela«, je na kratko zapisal poročevalec septembra v Grudi.
Leto 1933: 10. leto Grude in 13. leto delovanja organizacije.
-	Ljubljana: Ob desetletnici glasila je v januarski Grudi objavljena pesem Ksaveija Mcška:A"«?t7:
Ta streha je moja. In moj je ta kot. Tu jaz sem delavec. In jaz gospod.
In moj tu zunaj ta sadovnjak. Napolni v jeseni mi kak polovnjak.
In moje to zeleneče polje, te njive, ki kruh in pogačo rode.
Ko zrem jih, pobožno sklenem roke: Zahvaljen, Bog! Zavriskaj srce!
-	Ljubljana: Izpod peresa Ivana Kronovška pa ponovno beremo pronicljiv članek z naslovom:
»Kmetski mladini Sirom Slovenije«, kjer podeželsko mladino poziva v članstvo ter jim daje nauke, kot: »Če imaš pred seboj oboroženega nasprotnika, se mu ne moreš upreti s praznimi
13 Glede na neprestano žuganje tedanje absolutistične oblasti, da utegne Grudo in njeno organizacijo, če se bi vtikala v politiko, ukiniti, sem nad novo ostrino in jasnostjo pogledov tov. Kronovška presenečen. Oblast je torej v njem spoznala čvrsto opom zoper komunistično infiltracijo.
rokami, saj je on oborožen s paragrafi. Torej je napak trditi, da kmetskemu človeku ni potrebna izobrazba«.
-	Središče ob Dravi: »Društvo je 25. marca sklicalo 4. redni občni zbor, kjer je tudi bilo govora o pripravah proslave ob 360-letnici Matije Gubca in kmetskega praznika. Sestanka se je udeležil tudi predsednik Zveze Ivan Kronovšek. Na prireditvi in tekmi žanjic 9. julija je Ivan Kreft v prisotnosti funkcionarjev in poslancev Mravljeta, Žemljica, Petovarja razvil prapor Zveze«, je še zapisano v poročilu aprilske Grude.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: Ob tej priložnosti, ko je bil Kronovšek v Stredišču je tudi pri Sv. Bolfenku »olepšal« sestanek domačega društva. 25. julija pa je bilo kmetsko slavje, ki so ga popestrili s tekmo koscev: »Pri Sv. Bolfenku se je formirala slikovita povorka (konjeniki, kosci, grabljice in ostali). Z godbo v načelu so se prisotni podali na travnik župana Ivana Tomažiča. Okrašeni vozovi so prišli tudi iz Središča. Tisočglavo množico je pozdravil predsednik društva tov. Jožko Tomažič.14 Posebej je še pozdravil zastopnika in pokrovitelja - načelnika dr. Bratino, predsednika Zveze Kronovška in člana GOZ dr. Rosino ter kmetskega referenta Zorčiča. Po slavnostnih govorih se je 17 koscev podalo v tekmo. Prvi je bil Franc Zorjan iz Salovcev, drugi Ivo Skorjanec iz Središča, tretji pa domačin Martin Curin, nato pa so še sledili Franček Snajder z Vitana, Franc Malec iz Salovcev, Franc Zoreč z Vitana itd. Po veselici pa se je predvajala še kratka veseloigra Lažni zdravnik«, je bilo o vsem tem v telegrafskem stilu zapisano v avgustovski Grudi. K temu poročilu pa je bilo še dodano, da je bilo 17. septembra za vinogradnike predavanje, ki so ga popestrili s koncertnimi točkami Središčancev. Predavatelji so bili ing. Lupše, Žerjav in domačin Košar.
-	Salovci pri Središču: »22. oktobra je bil ustanovni sestanek pri tov. Trstenjaku. Sestanek je odprl predsednik Društva pri Sv. Bolfenku tov. Jožko Tomažič. O pomenu organizacije pa je tolmačil predsednik Zveze Kronovšek. Za predsednika je bil izvoljen tov. Matija Kikel, nato pa je bilo še rajanje«, je zapisal poročevalec v Grudi.
-	Sv. Miklavž pri Ormožu: Se isti popoldan, 22. oktobra, pa je bil podoben sestanek tudi pri
14 Iz obširnega poročila o prireditvi ugotavljam, daje med letom prišlo do neobrazložene zamenjave izvoljenega predsednika tov. Draga Zabavnika s tov. Jožkom Tomanižičem, kije dotlej deloval v ozadju društva.
sosednjem Miklavžu: »Tam je za predsednika bil izvoljen tov. Stanko Rajh iz Slanče vasi, ki je upal, da se bo kljub delanju težav cerkve novo Društvo kmetskih fantov in deklet razživelo«, je še bilo zapisano v isti rubriki Grude.
Leto 1934: 11. leto Grude in 14. leto delovanja
organizacije
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »29. junija je že bila tretja tekma kmetskih opravil in še kolesarska dirka. Z okrašenimi vozovi so prišli iz bližnjih društev (Središče, Miklavž), od daleč (Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, iz Hrastje - Mota) pa s kolesi. Pred tisočglavo množico jih je pozdravil domači predsednik Joško Tomažič, v imenu Pododbora Ptuj pa podpredsednik Ivo Skrjanec. 15 srpov je po tekmi komisija razvrstila po naslednjem rangu: Tilka Podgorelec - Vitan, Lojzka Zorjan - Salovci, Liza Pajek - Vodranci, Danica Zabavnik - Vodranci, Lojzka Stampar -Lačaves, Ivana Curin - Vodranci itd. Vse so tudi dobile praktične nagrade in naročnino za časopis Grudo. Kolesarji pa so se razvrstili po zaporedju prihodov: Martin Curin - Vodranci, Matija Antonovič - Središče, Jože Pintarič - Središče itd. Tudi oni so prejeli podobne nagrade«, je bilo navedeno v obširnem poročilu s te prireditve.
-	Ljubljana: 8. septembra pa je bil občni zbor Zveze, na katerem je med drugimi Jožko Tomažič poročal, da novoustanovljeni Pododbor Ptuj šteje pet društev.
-	Središče ob Dravi: »22. oktobra so se vrstila predavanja o zadružništvu in o denarništvu, 28. oktobra pa še o sadjarstvu. Tudi dramski odsek je 25. nov. priredil dramo Ksavra Meška - Pri Hrastovih«, je še navedel poročevalec v decembrski Grudi.
Leto 1935: 12. leto Grude in 15. leto delovanja
organizacije
-	Ljubljana: Podpredsednik Zveze tov. Jožko Tomažič z Vitana v Grudi objavi svoj pogled na temo O kmetijski zbornici, »s katero se še vedno samo ukvarjamo« in problem strne v štiri točke: »Ovire za zbornico so različne; kot je brezbrižnost kmetskega ljudstva za lastne interese, velika nezaupljivost kmeta do novotarij, neorganiziranost in politična razcepljenost, ki je dejansko kriva, da nismo prišli do složnih zahtev«. »Naloga Kmetske zbornice bi bila, da ščiti interese kmeta. Mnogo bi torej bilo dela z zakonodajo, s carinsko politiko, kmetsko izobrazbo, trgovino s kmetijskimi pridelki itd«. »Ustroj? Ali naj bo javna (državna) in obveza ali pa samostojna (na privatni osnovi),
ki bi jo izključno upravljali kmetski ljudje in ne tisti, ki jim je kmetija postranski poklic«.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »29. septembra je društvo v šoli organiziralo sadno razstavo. Prvič se je tako krajanom ponudila slika našega gospodarstva: sončno sadje, poljski pridelki, skuhano in posušeno sadje, sadjarsko orodje in potrebščine. Popoldan pa je še bilo predavanje o sadnem izboru in o škodljivcih. Predaval je kmetski referent Znidarič iz Ljutomera«, je še bilo zapisano v novembrski Grudi.
-	Ljubljana: 11. novembra je Gruda objavila, daje »njihov dvojček« - Akademski agrarni klub »NJIVA« - izvolil nov odbor s predsednikom Jožetom Kerenčičem iz Jastrebcev pri Sv. Bolfenku.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »27. novembra je bila premiera igre - Davek na samce«, je bilo še na kratko zapisano v zadnji številki Grude v tem letu.
Leto 1936: 13. leto Grude in 16. leto delovanja
organizacije
-	Celje: Glavni odbor Zveze društev kmetskih fantov in deklet (GOZ) je na 2. seji v Celju, dne 23. februaija, čutil potrebo, da članstvu in javnosti v Grudi sporoči naslednjo izjavo: 1. GOZ ni nikogar pooblastil za kakršno koli politično dejavnost,pogajanja in za tozadevno sodelovanje, ker je značaj naše organizacije le kulturno-prosvetni. 2. GOZ isto tako ni nikogar pooblastil za vstop v konzorcij kakega političnega lista. 3. Z ogorčenostjo odklanjamo zlonamerna podtikanja in sumničenja, da se v kmetijsko mladinsko gibanje vrivajo ljudje s komunističnimi težnjami, istočasno pa pozivamo vsa včlanjena društva, da o vstopu posameznikov v organizacijo temeljito presojajo, vse sumljive pa brez oklevanja izključijo. 4. »Vse članstvo pozivamo, da se že vnaprej v trdi organizacijski disciplini ravna po načelih naše organizacije in po navodilih od njih izvoljenega GOZ, ki je edini poklican in upravičen tolmač Slovenskega kmetskega gibanja.« Za GOZ so izjavo podpisali: predsednik Ivan Kronovšek, podpredsednik Jožko Tomažič ter še Ivan Horvatič, Alojz Avsec, Lado Strula, Martin Grun ter Tone Merslovič.
-	Ljubljana: Predsednik Ivan Kronovšek in podpredsednik Jožko Tomažič sta v Grudi objavila obširno poročilo iz Eberharta na Ceškoslovašlkem, kjer sta se 8. februaija udeležila kurza- S.U.S. (Slobodno učenja sedlackeho)
-	Sv. Bolfenk pri Središču :»8. marca je bil izveden občni zbor društva, na katerem je predsednik
dožko Tomažič dobil podaljšani mandat, za podpredsednika pa so izvolili Franca Puklavca -prvega predsednika društva, kije med tem odslužil kraljevo gardo, za tajnika Ivana Stamparja, za blagajnika pa Matija Curina. V aktivnem pretečenem letu so se v okviru Društva kmetskih fantov in deklet zvrstile naslednje prireditve: 13. aprila je bila premiera burke Vaška Venera, v poletju pa še polževa dirka, kjer je zmagal Kondrad Kolarič, sledila pa sta mu še Alojz Zoreč in Ignac derebič«, je še bilo zapisano v Grudi.
-	Ptuj: »24. maja je bil občni zbor Pododbora Ptuj. Za predsednika je bi ponovno izvoljen dožko Tomažič iz Vitana, za I. podpredsednika Franc Holc iz Sv. Lovrenca iz Slovenskih Goric ter doško Zelenik, za tajnika Mirko Plepelec ter za blagajnika Ivo Savora«, preberemo v rubriki Iz naših društev v naslednji številki Grude.
-	Ljubljana: 13. septembra je bil občni zbor Zveze v hotelu Lev. Za predsednika GOZ je bil ponovno izvoljen Ivan Kronovšek, za podpredsednika pa Jožko Tomažič. Med zasedanjem je GOZ sprejel dve resoluciji, in sicer: l.Tov. Tomažič: »Obsojamo pisanje tednika Slovenska zemlja, s katerim je v zadnji številki hotel poseči v društveno življenje naše organizacije, da bi tako omajal enotnost in discipliniranost med članstvom in zaupanje v GOZ«. Po živahni debati je podal resolucijo še član GOZ-a tov. Tumšek: 2. »Občni zbor obsoja vmešavanje raznih politikov in skupin ter njihovih eksponentov v program naših društev, ki so izrazito kulturna in socialna gibanja slovenskega narodal« Z dvema glasoma proti sta bih sprejeti obe resoluciji,« je javnosti sporočilo društveno glasilo Gruda v naslednjem mesecu.
Leto 1937: 14. leto Grude in 17. leto delovanja
organizacije
-	Ormož: »V okviru Pododbora Ptuj je 4., 5. in 6. januarja potekal prosvetno-organizacijski tečaj, ki ga je vodil predsednik dožko Tomažič, predavali pa so: predsednik Zveze Ivan Kronovšek, primarij dr. Anton Hrovat, dr. Anton Majerič, učitelj Srečko Vitori, odvetnik dr. Adam Ban in veterinar dožko Nardin«, je zapisano v Grudi oaktivnosti Pododbora Ptuj.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »Sedmi občni zbor društva je bil 7. marca v Narodni hranilnici in posojilnici. Bil je zelo dobro obiskan. V preteklem letu smo imeli: 9 sej, 7 sestankov, 3 igre, 2 izleta, 5 predavanj, kmetski praznik s tekmo kolesarjev in srečolovom. Kmetskega praznika in tekem so se udeležili tudi gostje iz soseščine. V novi odbor so bili izvoljeni: dožko Tomažič - predsednik, Franc
Mlinarič - podpredsednik, Ivan Štampar - tajnik, Matija Čurin - blagajnik in Micika Zorjan za načelnico ženskega odseka. Odprli pa smo tudi knjižnico«, je med drugim bilo zapisano v sporočilu javnosti in članstvu.
Slika 2: Občni zbor Pododbora KFD Ptuj v Ormožu, 23. maja 1937.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »11. aprila je ženski odsek imel letni sestanek: Za načelnico je bila izvoljena Micika Zorjan, Micika Zabavnik pa za podnačelnico, Frančka Štampar za tajnico in Micika Lihtenvalner za blagajničarko. Na sestanku smo čitale tudi Grudo«. Podpis pod poročilom je F. Š.
-	Ormož: »Tretji občni zbor Pododbora Ptuj je bil 23. maja v Škorčičevi dvorani. Predsednik Jožko Tomažič je posebej pozdravil navzočega predsednika Zveze Ivana Kronovška in dr. Rosino, nato pa so sledila poročila delegatov iz posameznih krajevnih društev. V nov odbor so bili izvoljeni: predsednik Jožko Tomažič z Vitana, za podpredsednik Alojz Ekart iz Starš in še Anton Horvat iz kraja Mostje, za tajnika Franc Mlinarič iz Vitana, za blagajnika Ivo Šavora iz Središča, za načelnico ženskega odseka Rezika Vindiš iz Rošnje, za nadzornika Ivo Škrjanec iz Središča in Martin Ogrizek iz Št. Janža ter še plus po eden iz vsakega društva. Pododbor je imel 7 sej, 2 zborovanji, tabor s povorko, tekmo koscev, kolesarsko dirko, poučni izlet ter še tečaj za fante in tečaj za dekleta«, je poročala Gruda.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »Eni smo jo 27. maja mahnili na Cven pri Ljutomeru, kjer so bile konjske dirke, drugi pa na goro Ivanjšnico v Zagorje. Oba izleta sta naše člane navdušila,«, je zapisal poročevalec s Sv. Bolfenka.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: 25. junija je bil velik kmetski tabor na travnikih Novaka in Flegeriča v Vodrancih. Na Vitanu se je zbrala velika povorka (konjenica - belec na čelu z državno zastavo), kolesarji, kosci in grabljice, godba na pihala
»Slavček«, zelene zastave z emblemi -štiriperesno deteljico, prapor Zveze, delegati, žanjice z vencem iz klasja ter še vozovi in ostalo občinstvo. Pod parolo Krepko odločeni vztrajamo in okrašeno tribuno z zastavami je množico gostov prisrčno pozdravil predsednik Jožko Tomažič ter še poimensko goste s Huma, iz Središča, s Hajdine in tudi iz Prekmurja, ki so tudi poslali tekmovalce. Iz Ljubljane pa sta kot delegata Zveze in tudi Akademsko-agrarnega kluba NJIVE govorila tov. Drago Košmrlj15 in dr. Igor Rosina ter še tov. Štefan Flisar iz Pododbora Prekmurje. Rezultati tekme koscev in dirke kolesarjev, ki so spremljali ta veliki kmetski tabor pri Sv. Bolfenku, pa so sledili zaporedju izidov. Kosci: Franc Zorec, Alojz Zorec, Martin Puklavec; ocenjeno po drušvih pa Hum in Središče pred domačimi kosci. Kolesarji: Trasa se je začela v Središču in je potekala preko Vuzmetincev na Vitan (19 km). S 34 min. in 20. sek. je zmagal Srečko Vernik iz Središča, sledila pa sta mu Ivan Merkša s Huma ter Ivan Lešnik iz Ljutomera. Od domačinov pa so se izkazali Ferdinand Šterman, Kolarič ter Rajh, je še bilo med drugim zapisano v obširni reportaži te velike prireditve pri Sv. Bolfenku.
- Ljubljana: V julijski številki Grude pa se je pred volitvami pod naslovom »Rešimo se« ponovno oglasil predsednik Zveze Ivan Kronovšek: »Katera stranka je za kmeta boljša? Pri vseh namreč naletimo na iste ugotovitve in iste obljube, ki za kmeta niso izvedljiva ali, da nič ne pomenijo, kot recimo, da neki kandidat v kraju ponuja nov most, pa v tem kraju niti potoka nimajo!« V tej številki Grude objavlja menda svoj prvi leposlovni prispevek s fotografijo Jeruzalema tudi Jožko Tomažič z vabljivim naslovom Iz naših goric}6
Tudi tega obiska pri Sv. Bolfenku se je ob nekem mojem obisku spomnil profesor Drago Košmrlj, kot seveda tudi onega, ko je v osemdesetih letih odkril prijatelju in sotrpinu Jožetu Kerenčiču na njegovi rojstni hiši v Jastrebcih spominsko ploščo. (Op. av.)
16 Tomažič je imel v Jeruzalemu vinograd z vikendom, ki se mu je tedaj reklo viničarija. Tja je vabil sodelavce in prijatelje in si tudi sam nabiral življenjsko energijo, ki jo je nato razdajal po Sloveniji. V tej hiši - Tomažičevi viničariji - so se torej sestajale ugledne osebnosti tistega časa, kar Jeruzalemu daje poseben pečat in je tudi predmet za razmislek Zgodovinskega društva Ormož, ki naj tukaj ta dogodek tudi spominsko zaznamuje. Na osnovi ene izmed uzakonjenih Kardeljevih idej je nato »Jeruzalem« izgubil, kar ga je še posebej prizadelo. (Op. av.)
Slika 3: 4. oktobra 1936je tukaj zaseda! GOZKFD (da je ta organizacija bila »vseljudska«, priča tudi ta fografija).
-	Ljubljana: V jeseni ponovno najdemo daljšo razpravo Jožka Tomažiča: »Podeželje in tisk«, kjer navaja vzroke zaostajanja našega podeželja:
»Kmetski človek, ki dela od zore do mraka nima časa za branje tiska. Drugi vzrok pa vidi v tem, da v tisku primanjkuje kratkih poučnih člankov in člankov, ki bi vzgajali in utrjevali kmetskegct človeka v samozavesti. S tem ga bi odvrnili od klečeplazenja okoli »raznobarvne« gospode in ga vzgajali tako, da se bo čutil enakopraven in enakovreden član človeške družbe. Takšen bo lažje zahteval za sebe in svoje pravice in svobodo za človeka dostojno življenje«, sklene Tomažič prispevek v Grudi.
-	Ljubljana: V tej številki najdemo tudi oglas v obliki osmrtnice - da je namreč Akademski agrarni klub NJIVA z oktobrom zaradi prekoračenja delokroga razpuščen.17
Leto 1938: 15. leto Grude in 18. leto delovanja
organizacije
-	Ljubljana: V januarski številki je znova objavljen obširen prispevek Jožka Tomažiča Kidturno žarišče slovenske vasi, kjer med drugim razmišlja: »Tudi na vasi, kjer izgleda življenje mirno, enolično in, da teče po starih kolesniccth, se vrstijo spremembe. Vse gre naprej, dctsi bolj neopazno. Naši pradedje, vzgojeni v ponižnosti pred svetno in cerkveno gospodo so se branili raznih novoterij, ker so smatrali, da je že tako prav, ker je od nekdaj bilo, ter da je pač zato gospoda tu, ki zanje misli, nad njimi gospodari in jih milostno
17 Že v uvodu sem o tem povzel besede prof. Draga Košmrlja, ki jih je zapisal v knjigi Za gradom št 1, še več pa sem o tem izvedel od njega, ko mu »resnica« ni mogla več škodovati. Nova razodetja od še edino živečega »njivaša«, kot je dejal, sem leta 2002 uporabil v več literarnih prispevkih, kot tudi leta 2005 v Zgodovinskih zapisih Zgodovinskega društva Ormož. (Op. av.)
pusti živeti. Prišla je vojna, vaški ljudje so videli nove kraje, spoznali nove ljudi... Snovati so se začele razne skupnosti, krožki, zadruge in organizacije. Svoboda je zadihala in pojavile so se politične stranke, telovadna društva. Tako smo tudi kmetski ljudje začeli ustanavljati lastne organizacije Društva Kmetskih fantov in deklet. Danes po 12 letih od prvih začetkov najdemo društva po raznih vaseh Slovenije. Na Cehoslovaškem štejejo že 133.000 članov. Od drugih organizacij se razlikujemo po tem, da jih vodijo kmetski fantje in dekleta sama«, je v nadaljevanju obširnega prispevka zapisal naš rojak z Vitana.
- Sv. Bolfenk pri Središču: »Občni zbor društva je 23. februarja pokazal, da je za nami plodovito in delovno obdobje. Izredno priden je bil dramski odsek, ki je dvakrat pokazal uspehe. Tudi prosvetnega dela nismo zanemarili. Pritegnili smo 21 novih članov. Novi odbor bo še z večjo vnemo nadaljeval začeta dela. Na velikonočni ponedeljek pa je društvo priredilo v korist tukajšnje gasilske čete veseloigro Cvetka Golarja - Dve nevesti«, se je pohvalil poročevalec v Grudi.
Slika 4: Čelo povorke DKFD skozi Jastrebce, 3. julija 1938.
- Sv. Bolfenk pri Središču: »Praznik žetve -veličastna manifestacija kmetske misli, je bil 3. julija v Jctstrebcih. Iz Vitana je krenila pestra povorkct žanjic, koscev, kolesarjev, jcihcičev, itd. z godbo na tekmovcdišče - njivo tov. Josipa Kolariča v dctstrebce, kjer je predsednik dožko Tomažič z lične tribune pozdravil čez 1.200 navzočih gostov. Poudaril je, da je kmetskct mladina pripravljena vztrajati v trdi borbi do končne zmage. Za njim je burno pozdravljen povzel besedo predsednik Zveze Ivan Kronovšek in orisal smernice našega pokretct ter ovrgel nesmiselna podtikanja, ki se jih poslužujejo naši nasprotniki. Dvanajst srpov naših članic je nato zapelo svojo pesem v plemeniti tekmi. Najboljše so
bile Ivanka Čurin, Micika Zabavnik, Frančiška Štampar. Pri kolesarjih je na trasi Središče in nazaj, (15 km) v 32 min. in 45 sek. zmagal Srečko Vernik, za njim pa je 33 min. in 29 sek. potreboval Martin Čurin ter še 33 min. in 41 sek. Vinko Čurin. Po razdelitvi nagrad je v sadovnjaku Jakoba Zabavnika bil srečolov in zabava«, je v reportaži o dogodku zapisal poročevalec iz društva.
-	Ptuj: »13. novembra je predsednik Jožko Tomažič sklical sejo pododbora Zveze, kjer se je obširno razpravljalo o okoliških društvih, o delovnih načrtih in o potrebi za ustanovitev novih gospodarskih ustanov v Ptujskem srezu«, se je glasilo kratko sporočilo v Grudi.
Leto 1939: 16. leto Grude in 19. leto delovanja
organizacije
-	Sv. Bolfenk pri Središču: Na rednem občnem zboru je 5. marca za predsednika ponovno izvoljen Jožko Tomažič. V svojem nastopu je med drugim poudaril: »Pri nas več nihče ne more zatreti kmetsko-mladinskega pokreta ...«, je na skopo, a vendar sporočilno zapisal poročevalec.
-	Ljubljana: Gruda je marca objavila oceno nove knjige Jožeka Kerenčiča - Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah. »Tov. Jože Kerenčič je s knjigo izpolnil vrzel, ki nam pokaže položaj Jeruzalemskih goric, kjer so tujci odvzeli tekom stoletij domačinom vso najboljšo zemljo, zlasti vinograde, ki so še v današnjih razmerah najuspešnejša gospodarska panoga. Obdelana površina pripada 1.417 zemljiškim gospodarstvom, od katerih je 733 lastnikov iz Jeruzalemskih goric, 648 pa od drugod. Domači lastniki imajo 415,7 ha, tuji pa 1.147 ha obdelovalne zemlje. Knjiga je pomembna, ki nam pokaže toliko, kot do sedaj še nobena razprava, v čigavih rokah je zemlja, in da borba za njeno pravično rešitev še vedno ni končana. Kerenčičeva knjiga podpira parolo - naj bo zemlja od tistega, ki jo obdeluje. Knjiga se naroča pri pisatelju: J. K. Sv. Bolfenk pri Središču in stane 12 DIN«, je še dodano k oceni knjige.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »V nedeljo, 23. aprila, pa je bil sestanek deklet društva, na katerem je bilo izvoljeno sledečo vodstvo: Micika Zabavnik iz Vodrancev - načelnica, Micika Novak iz Vodrancev - pomočnica načelnice, Frančiška Štampar iz Lačavesa - tajnica. Nadalje so dekleta sklenila prirejati redne sestanke, več predavanj in poučni izlet. Za nove članice so dale sešiti enotne kroje - »dečve« in »zavijačke« ter govorile o pripravah za tekmo žanjic v juliju. Na sestanku
smo tudi debatirali o Grudi, katero imamo skoraj vse naročeno«, je poročevalka predstavila delo deklet pri Sv. Bolfenku.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »V mesecu žetve, juliju, je bila tekma žanjic in mladinsko zborovanje Pododbora okrožja Ptuj. Množico prisotnih, ki so še vedno prihajali je pozdravil predsednik in organizator prireditve Jožko Tomažič. Za domačim predsednikom, ki je obenem tudi predsednik ptujskega okrožja, so na zboru govorili še ostali prisotni zastopniki Pododbora ter tudi gost Rudi Titan18 in Karel Kumin iz Pododbora Murska Sobota. Delegat GOZ tov. Vladimir Kreft je prišel proti koncu, ker je predhodno govoril na tekmi žanjic v Št. Lovrencu v Slovenskih goricah. Tekma žanjic je bila na njivi tov. Ivana Štamparja v Lačavesu in se je pričela po prihodu povorke, ki je krenila od Jožka Tomažiča iz Vitana. Na čelu povorke je jezdila kmetska konjenica, pred konjeniki pa so nosili venec iz klasja z napisom Setvi rast - Žetvi čast! Tako veličastne povorke še Vitan in Lačaves nista videla. Ne samo brhke grabljice v dečvah, tudi kosci, vezači, kolesarji in tudi najmlajši so se spremenili v živo valujoče morje. Pesem je spremljala pesem, vzklik se je združil v sto novih vzklikov. Mladina je izlivala svoja srca in si dala duška svoji notranji sili, ki hoče z lastnim delom ustvariti življenje vsemu ljudstvu. Tam, kjer so na gričih razprostrti široki vinogradi, je v dolini žitno polje, na katerem so pokazale svoj ponos in počastile kmetsko delo mladostne žanjice Društva kmetskih fantov in deklet pri Sv. Bolfenku«, je v Grudi zapisalo pesniško navdihnjeno pero poročevalca s prireditve pododbora Društev kmetskih fantov in deklet Ptuj.
-	Sv. Jurij ob Ščavnici: Odprtje doma Matije Gubca, ki je bil sploh prvi društveni dom kmetskih fantov in deklet. Denar zanj se je zbiral po vsej Sloveniji. Predsednik Zveze Ivan Kronovšek in tajnik Ivan Nemec sta prišla že zvečer, ko se je prižgal mogočen kres in je igrala domača godba. V nedeljo zjutraj, 30. julija, pa je z budnico pomagala tudi godba iz Male Nedelje. Mladina je nato štiristopno odkorakala k sv. maši. Prišla sta tudi zastopnik dr. Mačka - dr. Olič, in zastopnik HSS (Hrvaške seljačke stranke) iz Zagreba g. Petek. Glavni govor je imel domačin, ki je bil tudi član GOZ, Vladimir Kreft. Besede Ivana Kronovška so odmevale kot jeklo in vzbujale
18 Rudi Titan je s skupno usmrtitvijo z industrialcem Benkom najsramotnejše dejanje povojnih komunističnih pobojev v Pekmurju. (Op. av.)
burni aplavz: »Kmetski ljudje ne bomo hlapci, ampak svobodni gospodarji svoje zemlje. Dovolj je tlačanstva, dovolj je muk, slovenski narod mora zaživeti novo življenje. Prosveta mora biti luč, ne pa vodilo v temo«, so bile te (jeklene) besede. Med govorniki in tistimi, ki so prisotne pozdravili, je bil tudi Jožko Tomažič. »Tov. Lacko19 je govoril v imenu društva Vzajemnost in iznesel nekaj globokih misli«, je bilo med drugim še zapisano v obširni reportaži Grude s prizorišča.
-	Ljubljana: Proslava 15. obletnice Zveze KFD, je bila združena z občnim zborom GOZ. Delegati iz 151 organiziranih društev so napolnili dvorano v hotelu Mikič. Otvoritveni govor je imel predsednik Ivan Kronovšek in obenem pozdravil domače in tuje delegate. Njegovemu veličanstvu kralju Petru II. so poslali pozdravno brzojavko. Tajnik Ivan Nemec je podal obsežno poročilo, ki je bilo seštevek vseh društvenih aktivnosti v Sloveniji. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Ivan Kronovšek, za drugega podpredsednika pa Jožko Tomažiča, je kratek povzetek poročila v Grudi.
-	Ormož: 12. novembra je imel Pododbor Ptuj občni zbor v Ormožu. V imenu GOZ je podal poročilo in napotke predsednik Ivan Kronovšek. Za vodstvo novega pododbora Ptuj so bili ponovno izvoljeni: predsednik Jožko Tomažič, podpredsednik Franc Holc, tajnik Mirko Prepelec, blagajnik Ivo Šavora, za predsednico ženskega odseka pa Mimika Novak20,je kratek izvleček iz Grude.
Leto 1940: 17. leto Grude in 20. leto delovanja
organizacije
-	Ljubljana:»Premišlujte naše trditve«, se je tokrat oglasil v novoletnem uvodniku Grude Jožko Tomažič. »Ko zapuščajo fantje in dekleta ljudsko šolo, se nekaj časa čutijo svobodni in prosti, razrešenih vseh brig; toda hitro po tem se jih loti dolgočasje, saj sečutijo osamljeni. Telesno delo, v katerega ga vprežejo okoliščine, jih ne zadovolji, potrebne so tudi duševne zaposlitve. In prav tu se odpira za mladega človeka nevarnost, da zaide na slaba pota, saj ne pozna skušnjav, ki mu pretijo; za fante slaba druščina - gostilna s popivanjem, kartanjem in keglanjem; dekleta pa podlegajo
19	Glede nastopa oziroma nenastopa tov. Lacka je še vedno dilema, kar še dodatno komentiram v poglavju Zasluge in protislovja. (Op. av.)
20	V čast si štejem, da sem imel ob tem pisanju priložnost
kontaktirati s še živečo Mimiko Sever (Novak) iz nadvse
uspešnega DKFD pri Sv. Bolfenku, obenem je bila tudi predsednica Aktiva žena Pododbora Ptuj. (Op. av.)
nečimurnosti in slabim ženskim razvadam. Delo jim postane zoprno, njen ideal postane posnemanje meščanskega življenja; obleka po modi, šminka, parfum itd. Njeni razgovori so brezplodno klepetanje in obiranje«. V nadaljevanju pa pisec ponuja: »Tu ima organizacija za vaško mladino - Društvo kmetskih fantov in deklet sicer težavno, a sila važno vlogo; kako mladino po izstopu iz šole zaposliti, dati ji priliko za nadaljnjo izobrazbo in ji nuditi možnost poštene in zdrave zabave. Fant in dekle, ki je vsaj 5 do 10 let deloval v svoji organizaciji, je uglajenega nastopa, zglednega vedenja in ima smisel za potrebe skupnosti. Ko bo na slehernem slovenskem domu odločala tako vzgojena mladina, zdrava in razumna glava, takrat upravičeno pričakujmo, da bo postala naša vas naselbina poštenih, svobodnih in neodvisnih ljudi in s tem zavednih in srečnih državljanov«, sklene uvodnik Jožko Tomažič.
-	Sv. Bolfenk pri Središču: »7. januarja je bila seja društva, na kateri so se obravnavale tekoče zadeve in načrt dela, ki se je odražalv minimalnem in maksimalnem planu, ki je predvideval 12 sej, 3 igre (ena spevoigra), 7 debatnih večerov, 6 predavanj, kolesarsko dirko, vinsko trgatev, 3 izlete - ekskurzije in slavnostno proslavo naše desetletnice s tekmo koscev in žanjic. « Ob koncu je predsednik Jožko Tomažič še pristavil: »Čim se bodo svetovni dogodki umirili in pri nas gospodarsko stanje uravnovesilo, se bomo lotili gradnje Kmetskega doma z dvorano in postavitvijo knjižnice, kjer bodo tudi druga naša društva našla potrebno streho in prostor, ki ga vsi zelo pogrešamo«. K načrtu dela za leto 1940 in nadvse zanimivi perspektivi je v Grudi še sledil pripis, da se je 21. januarja predstavila igra Voda iz planin, za katero je bil šolski razred premajhen za vse obiskovalce. »Koncem januarja pa je društvo še priredilo predpustno zabavo pri Jakobu Zabavniku v Jastrebcih - češ da bi za par uric pozabili na vsakdanje skrbi in na vprašljive bližajoče čase« je še na koncu pristavil poročevalec s Sv. Bolfenka.
-	Ljubljana: Čez poletne mesece pa so se v Grudi, ki se sicer javno v politiko ni vtikala, začeli pojavljati naslovi, kot: Nova svetovna vojna, Komaj 20 let je minilo od svetovne vojne in že grmijo topovi znova, Še so vidne posledice iz zadnje vojne in še niso zaceljene rane, a že smo postali priča novih razdejanj in prelivanja krvi. Vlada v Beogradu je uradno objavila nevtralnost. Med temi »črnimi« naslovi pa je v jeseni našel svetlo mesto tudi leposlovni naslov Jeruzalem -
biser Prlekije ob trgatvi. Čeravno avtor ni podpisan, sem prepričan, da je to ponovno naš rojak z Vitana: »Značilen jesenski južni veter je zapihal čez slikovite prleške gričke, zasajene z žlahtno rožico - vinsko trto - in zdramil številne klopotce, ki so s svojim klopotanjem, regljanjem in cingljanjem prebudili našega vinogradnika iz vsakdanjega dela in skrbi«. V nadaljevanju pa so naštete šege in navade ob trgatvi, o obvezni potici in »proleku«, o celonočnem prelaganju koša prešarjev in o obisku številnih »zbirc«, kot za mežnarja, kaplana, kapucine, gasilce, bolnico itd.
-	Celje: 17. novembra je bil občni zbor GOZ. »Vzdržali smo«, je začel svoj nastop predsednik Ivan Kronovšek in nadaljeval: »Bila je najtežja borba v 16 letih, toda naše vrste se niso zmanjšale. «t11 V GOZ so bili ponovno izvoljeni stari novi kadri s predsednikom Ivan Kronovškom in podpredsednik Jožkom Tomažičem.
Leto 1941: 18. leto Grude in 21. leto delovanja organizacije
-	Ljubljana: Mislim, da je zadnja številka Grude izšla še v marcu, a se do nje nisem uspel dokopati v ptujski študijski in ne v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.22 V januarski številki pa so se pojavili vznemirljivi naslovi in zapisi, kot: Po bojiščih, Že drugič smo prekoračili prag novega leta ob grmenju topov, Zračni napadi nad Anglijo trajajo dalje, Na Balkanu so Nemci prišli na bolgarsko mejo, Trojna zveza Rim-Berlin-Tokio je vzpodbudila Ameriko ... Tudi stalna rubrika Grude - Iz naših organizacij ni bila več natrpana s poročili o dejavnostih društev po Sloveniji, iz katere sem tudi sam črpal vesti z našega -ormoškega konca.
Zasluge in protislovja
Glede na »današnjo svobodno besedo«, dejstva kažejo, da so prav Društva kmetskih fantov in deklet bila »gnezda za kukavičja jajca« prepovedane KP. Torej ni bilo zgolj naključje, da je bil leta 1930 za predsednika Zveze KFD izvoljen energični in protikomunistično usmerjeni kmet iz Orle vasi pri
21	Čeravno v Grudi niso nakazane vse te težave, pa je iz sprejete resolucije prejšnjega mandata možno sklepati, da je predsednik imel v mislih vse večje vpletanje ilegalne KP v delo in kadrovski sestav društev. (Op. av.)
22	Košmrlj, Liška, Pot kmečkega ljudstva v OF, 1986, str. 320, piše, da je v marčevski Grudi poročilo o zadnjem občnem zboru društva pri Sv. Bofenku, ko se je ob hkratni proslavi 10-letnice zbralo 38. članov, ponovno izvoljen hkratni predsednik ptujskega okrožja in podpredsednik GOZ Jožko Tomažič.
Braslovčah tov. Ivan Kronovšek, ki se je naslonil na »zdrave sile« svoje organizacije, med katere je štel tudi sotovariša Jožka Tomažiča z Vitana23. Preko zanesljivih kadrov in neprestane agilnosti vedno številnejših DKFD je tudi na ptujsko-ormoškem območju kolikor toliko uspevalo nevtralizirati vmešavanje KP v sam vrh te organizacije. Manj uspeha pa so pri tem imela društva v Pododboru za Prekmurje, kjer je delovanje društev proti koncu skoraj popolnoma zamrlo.
Prav iz tega zornega kota štejemo med protislovja tedanji levi tisk (Ljudsko pravico) in seveda po prevratu tudi tisk Titove Jugoslevije, ki je prikazoval skorajda vzorne odnose med nekdanjo ZKFD in ilegalno KPS. O tem zavajajočem tisku priča že samo to, kako podlo so se leta 1930 komunisti hoteli znebiti novoizvoljenega predsednika ZKFD Kronovška. Na tem mestu je še umestno omeniti podlost, povezano z našim okoljem oziroma vnetim zagovornikom DKFD tov. Kerenčičem. Gre za kolaboracijski sestanek Kominterne v juliju leta 1935, ko so se naši udeleženci »izkazali« z ovadbo naših štirih namišljenih trockistov. Z zadano nalogo - streljati -so se sicer dolgo časa izogibali in se med tem o že izvedeni kazni Stalinu celo lagali ter si na ta način reševali lastno kožo. Konec leta 1941 in v začetku 1942 pa so vendar nepreklicano nalogo še na podlejši način »morali« speljati.24
Naslednje protislovje pa povzemam iz publikacij o proslavi ob odkritju društvenega doma Matije Gubca v Vidmu ob Ščavnici, 30.julija 1939. Gre za primerjavo reportaže v Grudi in pisanja v Ptujskem tedniku ob 20-letnici tega dogodka. Pod naslovom Tri srečanja z Lackom je o tem dogodku priložnostno pisalo v Tedniku, dne 4. 9. 1959. Kot dopolnilo tega članka pa še dne 18. 9. 1959 - Partija in prireditev v Vidmu pred 20 leti. Dvom je v tem, da Gruda omenja govornika Lacka, Ptujski tednik pa to zanika in govori le o njegovi udeležbi in pozdravu na tej proslavi25 ter še dodaja: »Pred letom 1938 so Lacka smatrali predvsem za vnetega pristaša napredno usmerjenih
23	Košmrlj, Liška, Pot kmečkega ljudstva v OF, str. 154 in 155.
24	Kreft, 1981, str. 99, 189-191. Ivan Regent je bil vsa leta stalni predstavnik KPS v Kominterni (glej tudi op. št. 9). Po razpustitvi le-te 1943. se je tudi sam uspel vrniti in nato še napisati Spomine, ki jih je danes težko najti. Sam pa sem zgodbo o »predčasni smrti naših trockistov« izvedel, ko je še živel Kerenčičev študentski sostanovalec, prijatelj in sodelavec v NJIVI prof. Drago Košmrlj. (Op. av.)
25	Gruda, avgust/1939, str. 172, in Ptujski tednik, 4. 9. 1959/XII in 18. 9. 1959/XII.
Društev fantov in deklet, v nekdanjem Ptujskem in Ljutomerskem okraju pa so se o važnih vprašanjih posvetovali prav z njim. Tako tudi v društvu pri Vidmu, zato je razumljivo, da se je odzval vabilu ob otvoritvi Doma »Matija Gubec«. Da bi tam bil govornik, pa je odklonil in rekel, da bo za govornika na podobni prireditvi 27. avgusta pri Urbanu.« 26 Še nazorneje je vmešavanje KPS v delo DKFD razvidno v dopolnilnem članku Tednika, kjer piše: »Društva kmetskih fantov in deklet ob sodelovanju članov partije, ki so bili funkcionarji Zveze kmetskih fantov in deklet v Ljubljani (Štefan Kovač in Rudi Čačinovič), ko je Prekmuije že prevladala partijska linija, je v Ptuju dosegla isti smoter preko Ivana Bratka in Jožeta Lacka.«27
Izvlečki in citati iz nekaterih pisem tov. Jožka Tomažiča, predsedniku GOZ, tov. Ivanu Kronovšku v letih 1933-1936
-	Vitan, 4. oktobra 1933: Zadeva I: »... pripravil sem članski sestanek v Šalovcih, z namenom, da se okrog 20 fantov in deklet pridruži bolfenškemu društvu.« Zadeva II: »...sestanek v našem društvu (zavednost, disciplina in še kaj primernega).« Zadeva III: »...ustanovni sestanek pri Sv. Miklavžu, kar še ni dogovorjeno, a upam, da bo šlo. (Župnik hoče sam ustanoviti društvo pod istim imenom!) ... »Če ti je prav, recimo 22. oktobra, če ne pa 29., ko bo menda trgatev že mimo. Dva sestanka sta lahko v nedeljo, eden pa v ponedeljek. Vabim te, da ob tej priliki sestankov ostaneš še par dni moj gost in gorice boš videl ter navade naših ljudi ob trgatvi. Ali je treba sestanke kam prijaviti (srez - načelništvo) ? ... .
-	Vitan, 18. oktobra 1933: »... Prosim, pridi zagotovo 22. oktobra ob pol 8. uri v Središče (lahko malo na vlaku prespiš). Jaz te čakam na kolodvoru. Sestanek pri Sv. Miklavžu bo ob pol 3. uri, v Šalovcih pa zvečer ob 8. uri, v ponedeljek zvečer pa pri Zabavniku v Jastrebcih za naše članstvo....«.
-	Vitan, 25. oktobra 1933: .... » Pošiljam ti poročila Šalovci, Miklavž, obenem pa prilagam dopise za -KMETSKI LIST. 5. novembra bomo v Vuzmetincih imeli Vinsko trgatev, da pri Miklavžu malo vidijo, kako je treba stvar aranžirati... «
26	Ptujski tednik, 4. 9. 1959.
27	Prav tam, 18. 9. 1959. Manipulacija z Lackom me spominja na podobnost z doživljanjem rojaka Jožeta Kerenčiča, ki je bil prav tako vnet privrženec Zveze
kmetskih fantov in deklet in je doživel podobno usodo kot Lacko. (Op. av.)
-	Vitan, 2. decembra 1933: ...»Glede našega pododbora še ne morem nič reči. Nas je pač še premalo. Središče, Sv. Bolfenk, Sv. Lovrenc. No, če bodo zaživeli še pri Sv. Miklavžu, v Šalovcih, potem bi že mogoče šlo. Ko bi se še vsaj v Loperšicah zdramili, v Središču pa ti malo podregaj. Kdo bi pa naj to vodil? Stvar ni tako lahka, saj veš, da je s Središčanci težko delati, ker so »sami zase«. Če pa bi glede števila bili poklicani, da stvar vodijo? Tam po Kranjskem in Savinjski dolini so razvitejši kot mi na Murskem in Dravskem polju! Zdaj si bomo uredili vsako nedeljo v jutro in popoldan poslušanje kmetijskega predavanja na radiu pri meni in še mogoče pri šolskem upravitelju. Ali bi se dala predavanja s pomočjo filma enkrat v februarju urediti tudi pri nas, v Središču, v Šalovcih, Miklavžu - film vleče! Vina sem pri Jeruzalemu dobil manj, a je zadovoljive kvalitete. ...«
-	Vitan, 6. decembra 1933: .... »Trgovišče je precej zanimivo. Tov. Kumer, brat Lojzeta, ima mariborsko kmetijsko šolo. Velikonedeljski dekan pravi, da je društvo nevarno. Svetoval sem mu, da po tihem zbere 5 članov in podpišejo pravila. Glede našega pododbora pa bom po svojih močeh že pomagal, nikakor pa ne morem prevzeti vodstva iz sledečih razlogov: 1.moj prosti čas je omejen zlasti poleti, da bi tudi funkcijo v domačem društvu odložil, pa tudi žali bog je nimam komu izročiti, da bi naše društvo vodil. 2. tudi gmotni položaj mi ne dovoljuje. 3. se ne čutim dovolj sposobnega. Tudi moje razrahljano zdravje ni najmanjši vzrok. Koliko pa mi bo mogoče, bom pa vedno pomagal.28
-	Vitan, 25. januarja 1934: »Dragi Ivane! Imam dva člana, ki bi prišla v poštev za tečaj, imata pa prazne žepe. Razen voznine jima ne morem več dati. Tudi sam sem »zimsko suh«. Za oba znaša voznina sem in tja 150 DIN in več ne zmore naša blagajna. 14. januarja smo imeli društveni večer, 2. februarja pa bo premiera »Pogodba«, za katero pridno vežbamo. Več osebno! ...«
-	Vitan, 19. marca 1934: »Lojzka je prišla posebno razigrana domov. V treh urah mi ni mogla vsega povedati. Vse ji je ugajalo v Ljubljani. Priznati timoram, da si s tečajem imel mnogo dela. Včeraj smo v naši šoli predvajali film o jetiki - Dva brata in pa Higiena vasi. Aparat in akumulatorje je nam prinesel brezplačno ekonom Državnega
28 Kljub začetnemu upiranju je vendar vodilno funkcijo Podobora Ptuj sprejel in ga uspešno in požrtvovalno vodil vse do začetka vojne. (Op. av.)
zdravstvenega doma iz Maribora, le prevoz , hrano in prenočišče sem mu priskrbel. Gledalcev je bilo nabito polno. Za Sv. Bolfenk je to bil prvi film. Tri in pol ure je trajalo. Če bomo ustanovili pododbor in boš kaj prišel, potem si rezerviraj kak dan za »Prlekija privat«, ...«
-	Vitan, 22. aprila 1934: ...»Da ne bi vsi tekali v pripravah za ustanovitev pododbora, je potrebno, da v Ormož povabimo po 2 do 3 iz vsakega društva in še od tam, kjer je upanje, da se društvo ustanovi. (N.p. Kumra iz Trgovišča, koga iz Osluševcev, iz Ormoža, n. p. Zorčiča.) Najbolje, da na društva Ptujskega sreza pošlješ vabila ti, ker se na moje privatno vabilo ne bi vsi udeležili. Za mene bi bil primeren datum 27. maj ali pa 3. junij. Primeren prostor je dvorana Skorčič ali posebna soba Hotel Rajh - 8. ura. ...« Za binkoštni ponedeljek priredimo na dvorišču Košarja Miklovo Zalo, že mesec dni vežbamo vsako večer. Kdaj bo zvezna tekma? ...
-	Vitan, 12. maja 1934: ...»Za Ormož dnevni red postavi, kot želiš, n. p.: otvoritev, poročilo - govor delegata Zveze, volitve, načrt, slučajnosti. Škrjanec bo prevzel Loperšice, Pušence in Hum. Za Šalovce, Miklavž poskrbim jaz. Direktno pa še pošlji vabilo Stanku Zorčiču in Lojzetu Kumru. Danica Petovar - »Sokol« - hči poslanca iz Ivanjkovcev pride ali koga pošlje. ...«
-	Vitan, 31. maja 1934: ... .» Pošlji štampiljko za pododbor, 2 izvoda društvenih pravil, tekmovalne pole za žanjice (16 kom), pa kolesarske in jahačke znake. Čim dobiš zelene srajce, mi eno pošlji. Te iskreno pozdravlja Tvoj J. T......«
-	Vitan, 16. julija 1934: ...» V nedeljo 22. t.m. je seja pododbora in bo sklenjeno o kmetskem prazniku v Ormožu - glej, da boš tam! V nedeljo 15. t. m. sem bil na tekmi žanjic pri Sv. Lovrencu - veš, so pač začetniki.29 Tudi tov. Kreft je bil tam in je govoril - moram reči zelo dobro. Povabil me je za 12. avgust v Sv. Jurij. Kot izgleda, bo vendar začel gibati svojo okolico. Ko bi vsaj v pododboru imeli enega dobrega govornika, ki bi šel naokoli! Tudi Hajdinčani so prišli.«
-	Vitan, 23. avgust 193430 »...napis na slavoloku: Prijatelji kmetske grude - pozdravljeni! Konjeniki, 200 kolesarjev, 25 koscev, 12
okrašenih vozov, 16 godbenikov »Sokola« iz Središča, gasilci in povorka v Pavlovce na travnik Ivana Kralja. Do 3.000 ljudi in govori gospoda bana dr. Marušiča, senatorja Ravnikarja, srezkega načelnika dr. Bratina, poslanca Lovra Petovarja in Mravljeta, banskega svetnika dr. Trstenjaka ter zastopnika mestne občine Ormoža Ludvika Kuhariča in predsednika domače občine Hum-Plavca. Seveda naših z vrha Zveze in Pododbora Ptuj ne smem pozabiti.« ... . »Podrobno poročilo o prireditvi še sledi. Slik s prireditve še nisem dobil. Iskrena hvala da si mi pomagal v Pavlovcih kakor tudi za lep govor. « ...
-	Središče, 2. septembra 1934: »Grem iz Ormoža -tretje redne seje, pa ti pišem med potjo. Na »Tabor« v Ljubljano od Bolfenka pošljem dva. Plakate sem danes razobesil v Ormožu, v Ptuj pa sem poslal po pošti Cestniku «....
-	Vitan, 24. septembra 1834: »...7. oktobra bo na Humu ustanovni občni zbor pa pridi kot delegat Zveze. Vabilo je obenem za trgatev za več dni. Pa če bi hotel kaj »nežnega vzeti s seboj«, jaz tudi ne bi imel »nič proti«, bi jo pač predstavili kot »sestrično«!« ...
-	Vitan, 3. april 193531: »Kam je priplula politika -daj mi malo napiši, ko bo Zorjanova prišla iz tečaja.«
-	Vitan, 11. maja 1935: 2. junija bo v Ormožu Vinski kongres, 3. pa bo izlet v Jeruzalem in v Haloze. Pridi, da boš videl tudi vinogradnike in ne samo hmeljarje!
-	Vitan, 1. septemra 1935: »Danes se je pripetila zelo neljuba kolobocija, ki se bo vrag ve kako končala. V Ljutomeru je bil napovedan »Mačkov shod«, ki pa od oblasti v zadnjem času ni dobil dovoljenja in so orožniki morali gnati ljudi s silo domov z vodnimi curki in s streljanjem v zrak, pri čemer je eden orožnik pognal kroglo med množico, ki je zadela smrtno nekega Mavriča iz Vitana in ranila nekega Medika iz Lačavesi, ki so ga dali v soboško bolnico. Tudi lažje ranjenih je bilo več. Ustreljenega Mavriča so med tem, ko to pišem (nedelja zvečer), pripeljali domov, da bo tu pokopan. Kdo nosi krivdo, še ni jasno. Gotovo je to nedolžna žrtev, ker se on ni nikoli brigal za politiko niti ni bil v nobenem društvu, pač pa ga je
29	Mislim, da je šlo za Sv. Lovrenc na Dravskem polju. (Op. av.)
30	Mislim, da gre v tem pismu za obujanje še svežih vtisov s
pravkar minulega kmetskega praznika v Ormožu, ki je bil napovedan za 20. avgust. (Op. av.)
31 V tem letu je večina pisem predsedniku zveze tov. Ivanu Kronovšku že napisana na pisalnem stroju, le poštne dopisnice in razglednice so še napisane ročno. Iz tega pisma je tudi videti, da »vsega« tudi v pismih ni bilo varno zapisati. (Op. av.)
neki sosed povabil, da sta šla v Ljutomer na »shod«. Te iskreno pozdravlja tvoj Joško!32
-	Vitan, 11. septmbra 1935: »Kako je kaj odjeknil tragični dogodek v Ljubljani? Nas je par sedelo pri radiu, ko smo čakali 8.h zvečer in izvedeli novico in ker nismo mogli verjeti, zato smo še čakali pri aparatu do polnoči, da smo ujeli čim več potrjenih vesti. Tudi včeraj tu ni nihče nič delal, ljudje so še vedno prišli vprašat za nove vesti in postopali v gručah in razgovarjali«.
-	Vitan, 18. junija 1936: Hvala lepa za razglednico iz Berlina.
-	Vitan, 15. julija 1936: Mislim, da si boš še ogledal veliko olimpijsko prireditev v Berlinu.
-	Vitan, 15. septembra 1936: Predlagam in Te vabim na sejo GOZ 27. sept. pri meni v Jeruzalemu. Ti napiši čim prej vabila. Ali še naj povabim dr. Rosino, Gerželja, Krefta ali še koga? Povabil bi še fante iz Pododbora - Holca, Cestnika, Neubaueija, Šavoro, Prepeleca, Ekarta, Zelenika in Otorepca. Morebiti bi Krefta in Rosino samo na popoldan povabili!33
Zadnje Tomažičevo pismo Ivanu Kronovšku, ki je še ohranjeno in arhivirano na Inštitutu novejše zgodovine Slovenije, je datirano s 30. novembrom 1936.
»Tov. Jožko Tomažič je živel in umrl kot gospod«
Z aprilom 1941 se je vse obrnilo. Tudi društva, ki se formalno niso vodila kot politične stranke, so z nastopom nemške oblasti prenehala obstojati. Kadri le-teh, ki pri novih gospodarjih niso bili prokomunistično zaznamovani in se niso zatekli v gozdove, so v nekem smislu postali njihova opora, ne da bi se tega sami zavedali. Zato se ni čuditi, da so se njihove kmetije v ugodnejših razmerah kmalu opremile z modernejšimi kmetijskimi stroji nemške proizvodnje.
Na ta način so lahko tudi krajani Sv. Bolfenka in okoličani videli prvi traktor prav na dvorišču Ortsbaurnfurerja Tomažiča, kot se je reklo vodilnemu kmetu v nekem kraju. Seveda ob tem ni nepomembno,
32	Spretno formulirana izjava, ki je nato postala tudi oblastna, je tako rešila pred zapletom ZKFD in NJIVO, kakor tudi samega inciatorja oziroma govornika Kerenčiča, saj je nato še lahko v miru končal študij in na koncu celo bil nastavljen za profesorja na nižji gimnaziji v Radgoni. Ob obletnicah tega tragičnega dogodka pa je ob grobu Alojza Mavriča Kerenčič s somišljeniki prirejal krajša spominska srečanja. (Op. av.)
33	V knjigi Pot kmečkega ljudstva v OF je navedeno (str.
323), da je bilo zasedanje GOZ na Jeruzalemu 4. oktobra. (Op. av.)
da je bil bivši predsednik Zveze kmetskih fantov in deklet Ivan Kronovšek, ki so ga v nemškem kmetijskem ministrstvu že pred vojno upoštevali, tudi Tomažičev osebni prijatelj.
Slika 5: Jožko na trakotorju pred domačijo, leta 1944.
Ni čudno tudi to, da se je tov. Tomažič znašel v zaporu, čim so maja 1945 zavladali komunisti. Kot vedno iznajdljiv pa se je tudi tokrat »izmazal« in bil že ob koncu leta na prostosti. Po presoji takratnih dejstev in današnjega znanja o praksi takratne oblasti je bila tedaj zanj srečna okoliščina tudi ta, da je dosegel »sodniško-oblastni kompromis«. Namreč, ko se je čez leto, dve začel »socializem na vasi« v pravem pomenu besede, je postal »zgledni kolhoznik« na Kogu. Na veliko začudenje vseh na Kogu in še zlasti kmetov, ki so jih prav tako silili v »kozo«, je namreč Tomažič svoje veliko posestvo prostovoljno vpisal v KOZ-o in tako postal »brezmadežen državljan«. Pri dosegu brezmadežnosti pa ne smemo spregledati tudi tega, da se je njegov stari prijatelj tov. Ivan Kronovšek konec leta 1944 odpravil med partizane in tako tudi po vojni postal vpliven človek v Sloveniji34. O tem še živeča društvena sodelavka ga.
34 Košmrlj, Pot kmečkega ljudstva v OF, str. 157.
Mimika Sever - Novak pravi, da je sprva pri reševanju Tomažiča iz zapora v Mariboru slabo kazalo, saj naj ne bi bil niti vpisan v evidenco zapornikov, kar naj bi tedaj pomenilo, kot tudi danes vemo, človeka likvidirati brez sojenja. Zanj naj bi se tudi zavzel njegov nekdanji sodelavec dr. Rosina, ki ga v sestavku večkrat omenjam. Po razpadu KOZ leta 1953 je tudi Tomažič dobil posestvo nazaj, razen »Jeruzalema«35, ki mu je bil odvzet po Kardeljevem Zakonu o viničarskih odnosih.
Slika 6: Vidimo ga tudi pri organizaciji gospodinjske razstave 4. 4. 1954.
Slika 7: Jožko s »topolinčkom v 60. letih Titove Jugoslavije.
Tov. Jožko Tomažič tudi po »kolhozniški karieri« ni mogel iz svoje kože. V petdesetih letih je bil ponovno gonilna sila rojstnega kraja, saj je po vsej Jugoslaviji neumorno nabavljal staro in tudi novo bakreno žico. Bil je namreč predsednik elektrifikacijskega odbora na Kogu, ki se lahko pohvali, da smo na Kogu in v sosednjih vaseh Hrvaške že leta 1951 dobili elektriko. Aktivno pa je delovaltudi še drugje.
¿v -	|
Slika 8: Njegovo veselje po vojni je bil tudi BMV.
Tudi v Avto-moto društvu Središče so ga imeli radi, saj je bil organizator in s svojim BMW motorjem tudi »dirkač« na mnogih manifestacijskih prireditvah Ljudske tehnike. Tekmovalne trase so po navadi vodile po prašni cesti mimo njegovegadoma na Vitanu ter naprej skozi Lačaves in preko strmega Bajzeka ter Koga nazaj v Središče. V poznejših letih pa je bil zvest svojemu topolinčku in nato še amiju. Sam pa se ga najbolj spominjam, ko sem ga kot veščega avtomobilskega popotnika leta 1960 obiskal na domu, da mi je nesebično svetoval, kako je možno z avtom priti do določenih točk v avstrijskem Gradcu. V kabinetu, kjer je imel polne police papirjev in publikacij, je iz pisalne mize, na kateri sta še bila pisalni stroj in radioaparat, izvlekel ulično karto tega mesta in mi predlagano pot tudi narisal na list papirja.
Ob pisanju tega prispevka pa sem se ponovno zatekel na njegovo domačijo na Vitanu, kjer sedaj gospodarijo tisti ljudje, ki so poskrbeli za njegovo starost. V zrelih letih se je sicer poročil, a potomcev ni imel.
In prav pri njih - Mlinaričevih na Vitanu - sem dobil navdih, kako naj zapišem v naslovu tega - zadnjega poglavja. Iz istega vira so tudi fotografije. Na koncu pa sem obiskal še živo pričo tega dogajanja gospo Mimiko Sever - dekl. priimek Novak, ki sem jo kot nekdanjo predsednico Ženskega aktiva v Pododboru Ptuj že omenjal. Obema družinama se lepo zahvaljujem za dodatne informacije.
Rojak Jožko Tomažič z Vitana je svoje bogato in zlasti pestro življenje, kot ga menda ni živel nihče pri Sv. Bolfenku na Kogu, končal v 80. letu, ko je neko noč za večno zaspal.
35 Prav tam, str. 323.
Slika 9: Jožko in žena Trezika pred hišnim pragom, 3. maja 1977.
Ključne besede
Kulturne in športne aktivnosti, podeželska mladina, 1918-1941, Jožko Tomažič, društva kmečkih fantov in deklet.
Literatura
-	Drago KOŠMRLJ, Živa KRAJGER: Hiša za gradom št. 1. Ljubljana, 1987.
-	Drago KOŠMRLJ, Janko LIŠKA: Pot kmečkega ljudstva v OF. Kmečki glas, Ljubljana, 1986.
-	Ljubica ŠULIGOJ:Ptujski okraj med svetovnima vojnama v luči skupščinskih volitev. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1/1996.
Fotografije
Iz arhiva družine Mlinarič, oskrbniške družine Jožka
Tomažiča z Vitana.
Povzetek
V članku je prikazan razvoj Društev kmetskih fantov in deklet (DKFD) v tedanjem ormoško - ptujskem okolišu s poudarkom na društvu s Sv. Bofenka pri Središču (današnji Kog). Predstavljen je kronološki pregled aktivnosti omenjenih društev z navedbo povzetkov in citatov dogodkov iz rubrike Iz naših organizacij, ki jih je po navadi društveno glasilo objavljalo z enomesečnim zamikom. Poudarjena pa je tudi vloga Jožka Tomažiča z Vitana, ki je bil gonilna sila domačega društva, tvorec Pododbora Zveze Ptuj ter podpredsednik Glavnega odbora zveze (GOZ) v Ljubljani. O njegovi vlogi pričajo tudi predstavljeni izvlečki in citati iz nekaterih Tomažičevih pisem predsedniku GOZ Ivanu Kronovšku v letih 19331936.
Ustni viri
-	Marija Sever (Novak), aktivistka DKFD pri Sv. Bolfenku in v Pododboru Ptuj.
-	Lastni spomini. Pisni viri
-	Arhiv republike Slovenije (AS), 1679 fond »Ivan Kronovšek«, fasc. 3.
-	Gruda: mesečnik za ljudsko prosveto, glasilo ZKFD v Ljubljani (od 1924. do marca 1941).
-	Ptujski tednik,4. 9. in 18. 9.1959/XII.
-	Večer, Sobotna priloga, 21. 6. 2008.
UDK 811.163.6 282(497.4-18 ) 398.21(497.4-18)
Ciril Vnuk*
SKORAJ POZABLJENI DROBIŽ MINULIH DNI
V uvodnem delu govori članek o zbiranju in zbirateljih ljudskih pesmi in zgodb, ki so zajemali to blago tudi na našem področju. Nato avtor predstavi svoje narečje s stališča glasoslovja in problemov, ki jih imamo z zapisovanjem tega govora. V nadaljevanju je po spominu zbral folklorne ostanke otroških igric in igrivih, pretežno rimanih pesmic ter kratkih izrekov, ki so se ohranjali kot tradicija še vse do sredine 20. stol.
Uvod
O ustnem slovstvu obstaja dandanes bogata literatura od Vodnika dalje; tovrstno blago, posebno povedke in bajke, pa je zanimalo - seveda iz drugačnih razlogov - že Valvazorja. Ta pojav ima svoje korenine širše v Evropi, kjer se pojavijo zaradi naglega razvoja družbe, tiska in tehnike znameniti zbiratelji pri Nemcih, Francozih, pa tudi pri Slovanih - Čehih in Poljakih. Z novimi tehničnimi odkritji (parni stroj) se je spremenila tudi produkcijska družba. Posebno močan vpliv na ustno slovstvo je imelo razsvetljenstvo in z njim povezana uvedba obveznega šolanja v takratni Avstriji. Ko je znalo brati tudi veliko preprostih kmečkih ljudi, je potreba po ustnem prenašanju zgodb in pesmi naglo usihala. Zato se pojavi od konca 18. do začetka 20. stol. vrsta zbirateljev in prava »moda« zapisovanja in objavljanja celotnega spektra ljudskega slovstva v časnikih in knjigah. Tako je konec 19. stol. »iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil« dr. Karel Štrekelj zajeten prvi zvezek zbirke z naslovom Slovenske narodne pesmi. Sledili so še trije (1903, 1907 in 19231). To je dragocena in za slovenske razmere izjemno obsežna zbirka; za ilustracijo naj povem, da ima zadnja v njej objavljena pesem zaporedno številko 8686.
Ustno slovstvo v nevezani besedi so prav tako zbirali in objavljali številni zbiratelji; najpomembnejši med njimi je bil naš rojak dr. Jakob Kelemina. Njegova zbirka Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z dodatkom naslova z mitološkim uvodom je izšla leta 1930 v Celju. V njej je v šestih razdelkih zbral in sistematično obdelal 260 pripovednih besedil s
* Ciril Vnuk, Miklavž pri Ormožu 22, 2275 Miklavž pri Ormožu.
1 Po Štrekljevi smrti je ta 4. zvezek zaključil bibliotekar dr. Joža Glonar.
številnimi variantami. Večino jih je nabral po časopisih in revijah, mnoge pa osebno na terenu.
Če primerjamo odnos Štreklja in Kelemina do jezika besedil, moramo resnici na ljubo povedati, da je prvi v veliko večji meri upošteval narečne oblike, saj razen očitnih napak zapisa ali tiska ni dovolil spreminjati ničesar. V Keleminovi zbirki pa je jezik »približan književni rabi, vendar so ohranjene jezikovne posebnosti«.2 Tako sta oba avtorja zavrgla Krekovo svoboščino, ki zbirateljem dovoljuje jezikovne korekture; in ti so na veliko »popravljali« to ljudsko blago. Npr. Janez Trdina - ta je »izboljševal« celo nekatere ideje v nabranih bajkah, zato so protinemško naravnane, saj je imel kot narodnjak z nemštvom boleče izkušnje.
Iz domačih krajev je Štreklju poslal tri ljudske pesmi tudi Jakob Kelemina, rojen na Vinskem Vrhu (takrat še študent v Gradcu); Štrekljevemu nasledniku Glonarju, ki je uredil snopiče 13-14, pa je poslal veliko zbirko še Franc Karbaš - takrat učitelj na Hajdini pri Ptuju, pozneje šolski nadzornik v Ljutomeru (upokojen je preživljal zadnja leta pri Miklavžu, kjer je umrl). Seveda je Štrekelj zajel tudi obsežno, v naših krajih zbrano Vrazovo gradivo, s čimer je bil teren dobro prečesan. Ko je v začetku 20. stol. Kelemina zbiral še bajke in pripovedke, je bilo marsikaj že pozabljeno, tako da je reševal res zadnji hip. Po 2. svetovni vojni pa je zaradi že omenjenih vplivov prišlo do skoraj popolnega zatona in pozabe tega izročila. V dobrih dveh desetletjih je bilo vsega konec. Če smo pri Miklavžu kdaj za potrebe šolskega glasila Klopotec zbirali to ali ono ljudsko blago, so le redki učenci, ki so imeli doma še dedke ali babice, prinesli kaj uporabnega.
O mojem drobižu
Z zatonom ekstenzivne živinoreje v petdesetih in šestdesetih letih 20. stol., ko so majhna kmečka gospodarstva premogla le po nekaj glav večinoma goveje živine za vprego in mleko, je bilo konec paše in pastirstva. Obenem se intenzivno spreminja socialna podoba vasi. Mladina množično odhaja v mesta, kjer so odprte številne možnosti za šolanje in
2 Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, str. 35.
zaposlitev. Ljudje nimajo več časa za tradicijo, zato opuščajo stare običaje; mlade bolj priteguje novo, popularno na radiu in televiziji.
V tem smislu sem imel srečo, da sem odraščal v precej tradicionalnem okolju Pesovščaka,3kjer se je še ohranil marsikateri drobec prejšnjih časov. Najprej so to ljudski običaji,4 pa tudi otroške igre iz tistega časa. Današnja mladina jih skoraj ne pozna več, a jih zaradi omejenega obsega članka tukaj izpuščam. Ravno tako je z rimanimi besedili; spomnijo se jih morda le še starejši. Ta ali ona rimarija je nespodobna tudi danes, ker namiguje na spolnost (take so krožile v deški družbi). Marsikatera omenja drek, kar kaže na to, da je bila ta beseda rabljena v narečju brez občutka vulgarnosti. Naslove rimanih igric in pesmic sem dodal zato, ker je temu drobižu pač bilo treba dati neki naslov. V izbor sem jih vključil po enem samem kriteriju, to je - biti so morale v domačem narečju; le tu in tam je zaradi zanimivosti dodana tudi kaka posebnost, npr. medžimurska govorica (ker je bilo življenje prepleteno) ali drugače obarvana prleščina. Besedila, katerih variante lahko najdemo tudi v 4. zvezku Štrekljeve zbirke, so označena z zaporedno številko, ki jo imajo v tej zbirki.
Nekaj o narečnem jeziku drobiža
Govorica prebivalcev »domorodcev« v pasu ob hrvaški meji, ki spadajo v krajevno skupnost Kog, se širi proti jugozahodu (z južno mejo nad Godeninci in Šalovci, pod Humom do Pušencev in Ormoža) skoraj preko celotne krajevne skupnosti Miklavž (s severno mejo od Gomile preko Hermancev na Jeruzalem, nakar zavije proti jugozahodu pod Svetinjami v Veliki Brebrovnik ter preko Pavlovskega Vrha proti Ormožu). To je pravzaprav pas dokaj enotnega govora, ki sicer spada v prleško narečje. Ob vzhodni hrvaški meji zasledimo v besedišču več mešanja z medžimurskim govorom [škola, dojšo], južno smer pa določajo prehodi širokega eja v ozkega [venda— venda], uja v u [kruh—kruh], uja v o [duma—doma] ali razlike v besedju [gnes—denes]. Na zgornjem severnem pasu sta v soseščini ojevski a in o [pravijo—provijo] in tipične razlike v rabi opisnega deležnika [šo—ša; hodjo—hoda] ter v besedju [kokoši—kuri; škola—šola; duneso—prneso]. Dialektolog Ramovš ta govor imenuje središčansko narečje (a so središke značilnosti omejene le na relativno majhen trikotnik južno od opisanega področja ob meji s Hrvaško in ob Dravi, večinoma to,
Zaselek vasi Jastrebci.
kar obsega sedanja občina Središče ob Dravi. Tudi izraz prleško narečje je danes zgodovinski; izbran je bil v času, ko je raba besede prle/prle (=prej) že močno opešala; zato so danes ustreznejša poimenovanja, izpeljana iz zemljepisnega pojma Slovenske gorice. Narečje, iz katerega izhajam, je govorica prehoda valovite ravnice v značilno vinorodno gričevje Ormoških goric. Zato bi mu lahko rekli severovzhodni ormoški govor. Sicer pa te meje bledijo zaradi čedalje izrazitejšega mešanja prebivalstva, oziroma ker se svet danes tudi na tem področju drugače in hitreje vrti. Če so se nekoč »v obdobju pešcev« narečne značilnosti oblikovale po farnih mejah, so jih v zadnjega pol stoletja porušili in na novo premešali šola, procesi drastičnega upadanja kmečkega prebivalstva, mediji in globalizacija.
Kratka predstavitev narečnega glasoslovja
spredaj zgoraj i
e/i
e
zadaj zgoraj u o/u
o
O teh sem objavil članek Stare šege iz Pesovščaka za petek in svetek skozi vse leto v Zborniku župnije sv. Bolfenka (2007).
spodaj
Položaj narečnih samoglasnikov v samoglasniškem trikotniku.
Vsaka vas ima svoj glas, je rek, ki najbolje označi narečno pisanost slovenskega jezika. To velja tudi za prleščino, zato ji je nemogoče predpisati enoten črkopis, danes pa tudi ni potrebe za to. Le če menimo, da je naša govorica zanimiva tudi za druge, si moramo določiti osnovne normative za njeno zapisovanje. Največ težav je s samoglasniki; o soglasnikih je treba vedeti, da v izgovarjamo zobnoustnično in ne ustničnoustnično ali ujevsko kot v zborni izreki; če pa je v izglasju ali v vlogi predloga pred nezvenečim nezvočnikom pa kot glas f [picekof, fpotoki]. Predlog s/z se ravna po asimilacijskem pravilu, v nekaterih primerih preide v ž [z njim — ž jin—fin]. Končni l opisnega deležnika za ed. m. sp. se spremeni v o [je šo]. Izglasni m se spremeni v n [bon povedo].
Razporeditev samoglasnikov je pestra. Najlaže jo prikažemo v samoglasniškem trikotniku, ki shematsko prikazuje ustno votlino in položaj jezika v njej. Glas a nastane pri odprtih ustih s spuščeno jezično ploskvijo, i z jezikom spredaj zgoraj, če pa ga pomaknemo nazaj, dobimo u. Med temi tremi glasovi so razvrščeni

a
vsi ostali razen polglasnika, ki leži v sredi nad ajem, približno v višini e-o; običajno ga označimo z na glavo obrnjenim e, tu pa ga zaradi pomanjkljivega nabora znakov izjemoma označim z e. Pojasniti moram še najnižji ejevski glas Tak zelo široki, skozi nos izgovorjeni e sta poznali tudi stara cerkvena slovanščina in najstarejša slovenščina (Brižinski spomeniki). Če pri tem eju opustimo nosni izgovor, dobimo ravno pravo širino našega narečnega § [zqmla]. Sledita mu knjižni široki e in knjižni/narečni e [veliki/vejki/veki], temu pa zelo ozek in pogost narečni e, ki je že blizu ija, zato bi ga lahko zapisali tudi kot i [celi den/cili din]. V nasprotni smeri od aja proti uju leži najprej narečni ojevski a [pravijo], nato spet knjižni o [roka] in knjižni/narečni o [postelja/postela]; zadnji pred ujem je zelo ozek, a pogost narečni o, ki bi ga lahko zapisali tudi kot u [v nosi/v nusi].
Nenaglašeni oji so ozki [Požganovo]; nenaglašeni eji so široki [prerašeno]; nenaglašeni iji so znižani proti
eju [povitice, pisali].
Če bi hoteli na tak način zapisovati daljše besedilo [Kq stq si pa to nekšnoga vraga zapfdnole/zapfdnuli!], bi bilo branje preveč ovirano zaradi številnih znamenj, pa tudi iz knjižne slovenščine vajenih oblik; zato sem se tudi sam odločil za poenostavitev [Ke ste si pa to nekšnoga vraga zapfdnoli!]. Tako namesto znaka ^ uporabljam bolj splošno znani približek e, e ali o pa najpogosteje zaznamujeta mesto naglasa, njune kvalitete pa ne vedno. Namesto naglašenega zelo širokega oja dosledno rabim a. S temi prilagoditvami se naša narečna besedila dajo brati bolj tekoče.
(Večinoma) otroške pesmice, igrice, šale,
zbadljivke in uganke
Izštevanki
1.
Am-pam, se-ka pam, zi-be ra-ke, vin-ce pla-ke,
vi-ja ve-ja vam! (prvotno najbrž van = ven) 2.
En-ci ben-ci po ka-men-ci, tro-ja vra-ta za-pe-ča-ta,5 vi-ja ve-ja van!
5 Tretji in četrti verz mi je povedala Katika Vnuk.
Ena pena
Najbrž kot zaklinjanje po čebeljem piku.
Ena pena - penica, zdrava bodi Lenica! Žalec palec, odnesi jo v Gradec!
Samoglasniške
1.
1.	i, i,
mene srat tišči! U, u, u,
jas bi šo domu!
E, e, e,
dol po petah gre!
O, o, o, da bi že bilo! A, a, a,
ja sen se posra ...
2.	(7828.) I-u-e-o-a,
naše mujce ni doma. Naša mujca f školo šla, f školi bita bila, pri Tunči rep zgibila.
3.
I-u-e-o-a,
naše mujce ni doma, f školo šla, bita b'la, rep zgibila, klečat šla.
Gremo domu (7489.)
Dvogovor
»Gremo domu!« »Ke 'mo duma?« »Župo kuhali.« »S čem 'mo mešali?« »Z žabjoj tacoj.« »Ke je žabja taca?« »Na polci.« »Ke je polca?« »Pogorela je.« »Ke je ogen?« »Voda ga je pogasila.« »Ke je voda?« »Na trato smo jo vleli.« »Ke je trata?« »Golobi so jo počukali.« »Ke so golobi?«
»V grm so odleteli.«
»Ke je grm?«
»Sekira ga je posekala.«
»Ke je sekira?«
»Pri kovači.«
»Ke je kovač?«
»Prek Mure, prek Drave!
Keri de prvo besedo bekno,
de fse dreke požvekno!«
Ceh -pleh
Čeh - pleh, gor po štengah gre, suhe kebre je.
Bon povedo 1.
Bon povedo gospodi Golenki, ke boš tri dni f posranoj jenki!
2.
Bon povedo gospodi Porekari, ke boš tri dni f posranen cekari!
Prleška
Pesem ima znani napev.
Dere sen jas mali bijo, te je luštno b'lo. Kolca sen po hiš' potako, varvo mujciko.
Tralala, tralala, trala lala, trala la!
(Pripev se ponovi.) Dere so cigani prišli, te je bilo joj! Te sen se jas hitro skrijo f parmo el za gnoj. Tralala, tralala, itd.
Prlek se baha Ja sen Prlek, ja sen ftič, meni nemre nišče nič!
Za »pičiti« Prleka
Tako so nas zmerjali s hrvaške strani mejnega potoka Šantavca, ko »smo izkopali bojne sekire«. 1.
Prlek iša, Prlek ša pa je g vrbi žgajnke sra.
2.
Štajerec Bajerec, (prvotno Bavarec?) mästen päcan vugorek!
Tila Joža (7963.)
Tila Joža
bop sadi;
bol prtiska,
bol smrdi.
Steli babo,
skoči f tretjo grabo.
Babica grabica Babica grabica, dedek na babici. Babica jekne, dedek pa ftekne.
En grof (7561.)
Je živjo en grof, ki je mejo na riti knof. Pa je skočjo prek skale, pa so mo hlače dol opale. Je štejo skočiti više, Pa je mejo v riti žareče miše.
Sveti Peter kolendär (7443.-7446.)
Sveti Peter kolendär,
ke je meni seno däl!
Seno sen jäs kravi do,
krava meni mleko.
Mleko sen jäs mujci do,
mujca meni miša.
Miša se sen jäs goski do,
goska meni pero.
Pero sen jäs škofi do,
škof pa meni knigo.
Knigo sen jäs Bogi do,
Bog pa meni srečo.
Srečo sen jäs mami do,
mama meni cic,
atek pa po riti - šmic!
Sveti trije kräli Sveti trije kräli so s štiremi oräli; peti pa je plfižjo, pa je drek zaslfižjo!
Fašenk
Fašenk se je ženit šo, mimo ene hiže šo. Nešče ga je notri zvo: »Fašenk, fašenk, hodi k nän, smo dobre vole tän!«
Oča nás 1.
Oča naš, Peter glaš. Süha véja pogoréla, Petri v rit zletéla!
2. (7432.)
Oča naš, krüh je naš, bol ga jémo, bol je naš!
Gremo spät (6633.) Gremo spät, Boga zvät na en kraj -sveti raj,
ké je Marija síneka zibala, s prävoj rokój ga je gor zdigävala: »Sinek, spiš al glediš?« »Jäs ne spin, jäs ne gledin, Jäs samo za verne düše skrbin!«
Dobro Utro
Dobro ütro, dober dén,
baba tuče z ritjoj lén! (lan)
Dnevi /.../
Sobota -
pogáče fküp kota, nedela -
fse pogáče pojela!
To je najbrž le ostanek pesmi o dnevih v tednu. Baba in luk
Baba je na vrti lúka pléla, za pišek jo je kúka vjéla. Je mislila, da je trn, pa je pokäzala pišek črn.
Ké bi jeli?
Na vprašanje, ke bi jeli, je bil pogost rimani odgovor: Povrtéle,
ki 'do samé v rit letele!
Vräbec v zimi pri Mjščaki (8070.)
Ti lübi krüh,
kak si süh!
A v léti -
čé bi méjo tri riti,
bi je vüpo rediti!
Naša mujca (7957.) Naša mujca mlade mela, fčasi štiri, fčasi pet.
Fčasi smo je duma meli, fčasi smo je fkraj dali.
Ke je tebi
Ke je tebi sivi mujcek? Curli, lurli, rumpupum! Ke se tak nemilo jočeš? Curli, lurli, rumpupum! Dekla me je napodila, curli, lurli, rumpupum!
Očitno je to le del daljše pesmi.
Oča
Oča,
v grabi je toča, na bregi pa deš!
Mati (7861.) Mati,
kobila so van v blati. Bejšte jo Jurka, ke de jo vun zešturka!
Kak cvilijo drvene tolige (8111.-8123.)
(Ko jih rineš v breg, počasi):
Tri leta smo ne klaaali, tri leta smo ne klaaali ...
(Ko bežiš z njimi v grabo, naglo):
Če bomo, če ne, če bomo, če ne, če bomo, če ne .
Pokvarjen klopotec
(Tako klopoče klopotec, ki mu manjka en »maclek«.)
Prek potoka plantaf pes, prek potoka plantaf pes ...
Kak ftiči popevlejo
Divji golob (8018.) Tu-tuu, Bok sidi, tu-tuu, Bok sidi, tu!
Sinica
Cicifuj, cicifuj, Friček, Friček!
Kobilar 1.
Friček je piti rezleejo! Friček je piti rezleejo!
2.
Si že ke fežola sadiijo?
3.
Sivo kobilo!
Kokoš 1.
Kokodaak, kokodaak, jajca nesen za tobaak, za tobaak!
2. (8026.)
Kokodajc, kokodajc, puno gnezdo jajc!
Pura in puran
»Kan, kan, kan?« »F Kalabrijo na sejen!«
Nagajivka (7971.) Sraka ima dugi rep, pisano ma perje, pazi, pazi (trizložno ime) , ke te ne poseije!
Potpoda (prepelica, 8038.)
»Potpoda, potpoda,
kon boš šla?«
»Prek morja.«
»Ke boš tan?«
»Žela bon.«
»Ke boš jela?
»Pet pogač,
pet pogač!«
Črni kos (7458., 7462., 7471., 7502.)
»Pleši, pleši
črni kos!«
»Kak bon pleso,
če sen bos!«
Zimska Kratka odeja, duga noč, mene zebe celo noč!
Računske
Osnovna matematika
Ena in ena je cúkova žena.
Štetje do deset (7929.) Ena, dvé, dvé gospé. Tri, štiri, po sekiri. Pet, šest, do nebés. Seden, ósen,
tak te plósnen. (tu si lahko pričakoval nazoren prikaz
»učitelja matematike«)
Devet, deset,
na taléri mali
béli črni pesek!
Pa še po nemšken
Fonetično Ajn, cvaj, policáj. Draj, fir, oficir. Fünf, zéks, guten éks. Ziben, aht, gute náht. Nájn, cen, šlafen gen!
Ni mi znano, ali je to štetje prišlo šele z nemško okupacijo ali pa je bilo še iz stare Avstrije.
Pa še po ne vén keren (8142.)
Pri Štreklju je podobna med izštevankami.
Enoga,
dvánoga,
trinoga,
čečme,
pindže,
lindže,
smótke,
lótke,
digole,
diks.
Za najmlajše
Štetje prstov na roki od palca do mezinca. 1.
Prvi gre na jág, drügi puško nese, tretji dúma čuva, štrti žüpo küha, péti pa déla: ziz, ziz, ziz!
2.
Prvi na brvi cigenske cote perejo. Drugi na plugi zlate renške služijo. Tretji na šekreti drek mlatijo. Strti na vrti s korzijafkoj mašejo. Peti se vičijo po šumi boga kleti.
S temi »komplimenti« smo se obkladali tudi šolarji, pri čemer so vrstilni števniki pomenili razred, ki ga kdo obiskuje.
Keko si star-a?
Vprašanje: »Keko si star-a?« Odgovor: »Eno leto pet minot, keri mene pita, je san falot!«
Božaje
Božo, božo pesjo kožo!
(nežno božanje po licu ali roki) (rahel udarec s prsti po istem mestu)
Žgance rezo
To je zabava z majhnim otrokom ali celo z dojenčkom, navadno ko ga rešimo spon plenic ali ko ga okopamo. Nežno ga primemo za stopali in ju drgnemo s podplatoma, kot bi oblikovali žgance, in ploskamo z njima, kot bi oblikovali kruh, pri tem pa ritmično, pojoče govorimo:
»Žgan-ce re-zo, žgan-ce re-zo -kru-uh pe-ko, kru-uh pe-ko! Žgan-ce re-zo,« itd.
Pri tej telovadbi otrok zelo uživa.
Zobeki, ke 'te papali
To je igrica z otrokom, ko mu mati (ali kdo drug) pripravlja rezino kruha, namazano z domačim svežim sirom. Pri tem vpraša in ritmično, pojoče odgovori sama:
»Zobeki, ke 'te papali? -Sir pa kru-uh, sir pa kru-uh!«
Uporabno je tudi, če je kaka druga hrana. Izak, Jakop
Da je majhnemu otroku bilo bolj zabavno jesti sadje ali kruh ali kako drugo trdo hrano, so to počeli z igrico. S prstoma so prijeli primerno velik košček in ritmično govorili:
»I-zak,	(približali so ga otrokovemu levemu očesu)
Ja-kop,	(približali so ga desnemu očesu)
A-bra-	(približali so ga nosu)
-ham!«	(položili so ga v odprta usta)
Cecek, recek
Podobna igrica še na telesu dečka:
Ce-cek, (s prstom so se dotaknili prve prsne bradavice) re-cek, (dotaknili so se druge bradavice) što-pl (dotaknili so se popka) špic! (dotaknili so se lulčka)
Skrij golo
Kadar ti je zlezla srajca izza hlač, so ti rekli:
»Skrij golo, ke te nade zbolo!«
Biba leze
1. (8168.)
Biba leze, biba gre, torbo nese šivat gre.
2.
Majhnemu otroku je bila zabavna igrica, ki se je začela navadno na njegovi nogi. Palec in kazalec (lahko tudi druga dva prsta) začneta »korakati« proti glavi, sprva počasi, zadnje besede pa hojo pospešijo:
Bi-ba le-ze, bi-ba gre, tor-bo ne-se pa po (ime) gre!
Kriš kraš
Kriš kraš, kral Matjaš! Lukjo vito, laket notri -poč! Matjaš!
(na otrokovi dlani dvakrat nariše križ)
(s kazalcem v dlan »vrta« luknjo) (vanjo »vtakne« svoj laket) (s svojo dlanjo ploskne po otrokovi)
Pajtl, pajtl (7862.-7869.)
To je bil eden od prijaznejših načinov, kako si izprosil kak grižljaj ali kar koli drugega, kar je imel kdo, pa bi se prileglo tudi tebi. Dlani si ob iztegnjenih rokah navzkrižno sklenil, nato pa roki pokrčil in ju zasukal navzgor na prsi ter razprl palca in kazalca. Tako je nastala odprtina, nekakšen »beračev klobuk«. Nato si zaprl oči in začel prositi:
Pajtl, pajtl pogorajtl, keri de meni ke do, 'de pri Bogi spo; keri pa meni nade nič do, 'de f pekli žareče kače jo!
Včasih je bilo treba ponoviti, da se je prošeni omehčal in odstopil košček kruha, oreh, kostanj, bonbon ali kaj drugega, preslišati pa te skorajda ni mogel.
Skopec
Če ti kdo ni hotel česa dati ali posoditi, si mu zabrusil:
Skopec, skopec, masten gobec!
Zadji »argument«,
ko prerekanje doseže skrajno točko:
Idi v rit
pa z drekon peči mazat! So se že otpelali
Če kdo ni »pravi čas« česa slišal in je po tem ponovno vprašal, si mu zabrusil: »So se že otpelali!«
Ta pa mu navadno ni hotel biti dolžan, pa je takoj dodal:
»Pa tebe v rit poslali!« Pezdec
Kadar je v družbi kdo po tihem spustil smrdečega, je »lastnik najboljšega nosa« seveda prvi protestiral:
»Keri se je zneso?«
Nekdo od prisotnih je nadaljeval:
»Keri ga je zmislo,
tisti ga je stisno!«
Nato pa je drugi zaključil:
»Keri pa to veli,
pa se san spezdi!«
Ace pace
To je bila zabavna igra treh. Na tleh na hrbtu ležečega sta vsak s svoje strani prijela dva, navadno močnejša dečka, nato pa z njim v ritmu zanihala proti kupu slame ali sena:
A-ce pa-ce, prim'te ga za tace! Hitite ga v jamo, pas'te ke vas nade hamo!
Pri zadnji besedi sta »žrtev« hkrati izpustila, da je poletela na mehek kup.
Ho-ruk!
Deklicam smo nagajali:
Ho-ruk! Dedi na cuk, babe pa peš!
One pa so nam vrnile:
Ho-ruk! Babe na cuk, Dedi pa peš!
Božja kravica (1981., 1985.)
Pikapolonic otroci nismo smeli pobijati, saj smo jim rekli božje kravice. Dvomim, da so odrasli poznali njihovo vlogo v naravi, saj bi nam jo gotovo razložili, pa je niso. Prepoved smo spoštovali, ker je bilo ime teh živalic v zvezi z Bogom ... Ko je otrok našel pikapolonico, jo je dal na dlan, razprl prste in roko dvignil. Potem je ponavljal: »Božja kravica, pokaži, ke je moj dumek!«
Itd. Nato jo je opazoval, kako je izbrala neki prst in zlezla po njem na vrh. Tam se je navadno motovilila, razprla krila in poletela, včasih res v smeri proti domu.
He, na pašo, he, domu
S to »čarovnijo« si lahko ukanil kakega mlajšega. List detelje si si nalepil na oslinjen noht palca, na dlan pa položil drugi list, da ga je »zelenec« videl, ter napovedal coprnijo. Dlan si zaprl in z zamahom čez ramo in ob besedah He, na pašo! odvrgel list, nato pa negodnežu pokazal prazno dlan. Potem si z enakim gibom za vratom z nekaj spretnosti snel list z nohta ter ga na odprti dlani pokazal z besedama: He, domu!
Po osli pozdraviti
Kakemu neizkušenemu otroku si naročil, naj gre h komu in mu reče, da ga ta in ta »pisti po osli pozdraviti«. Če je nasedel, je bilo smeha, saj je »zelenec« moral ugotoviti, da je osel sam.
Oča so rekli
To zabavo si je navadno privoščil starejši in močnejši od tebe. »Žrtvi« se je približal za hrbet, jo z rokama nenadoma prijel za ramena, nato pa začel:
»Oča so rekli kokota v rit strliti, enoga pa na plemen pistiti!«
Pri besedah v rit strliti, te je s kolenom dobro sunil v omenjeni predel. Potem so se režali on in vsi naokoli, tebi pa navadno ni bilo nič smešno.
Reči ...
Za te šaljive besedne igrice »od riti in dreka« si si moral najti manj izkušenega, navadno mlajšega dečka. Če je rešitev poznal, je odgovoril, če ne, pa je ponovil zahtevane besede:
Starejši: Reči krnička. Tvoja rit se kopička.
Reči sliva. Tvoja rit je pisniva.
Reči odeja. Tvoja rit je breja.
Reči reči. Drek si speči.
Mlajši: Krnička.
Sliva.
Odeja.
Reči.
Reči púška.	Púška.
Tvoja rit Mška.
Reči: na brégi se kolo vrti. Na brégi se kolo vrti. Pa tebi v lámpe drek leti!
Reči: kokót, kokót, pa ne kok0š.
Kokót, kokót, pa ne kok0š. Néje praf. Reči: kokót, kokót, pa ne kok0š!
Kokót, kokót, pa ne kok0š.
Tu se za starejšega in druge prisotne začne zabava, saj mlajši sprva težko razume, da je dovolj, če reče le kokot, kokot.
Preizkus otroškega govora
Otroku naročimo, naj naglo ponavlja:
1.
Plük pot klopjój, plük pot klopjój ...
Zaradi neugodne razporeditve soglasnikov se pri hitrem govoru rado zaplete, kar vzbudi smeh.
2.
Šekret riglca, čakatm ritnica.
To je preizkus obvladovanja glasu r. 3.
Ponávlaj naglo: Mati spi z decój.
Smeh zbuja vulgarna sprememba pomena. Hecni gúci
Smejali smo se, če je kdo govoril »šifrirano«, z izpuščanjem določenih besed.
»Te pa reč po reči (smo se spomíjali/spominali) pa lehko mč (smo se poslovili)!«
»Oča ^kšoga vrága cájtnge Gospodára^téje), jás pa (sen si prvezala) fürtoh z rdečin okóli (obróblen) te pa sok s protróla píntni Mnček (vzéla píntni lúncek soka s protróla).«
»Tri tobáke (páklne tobaka), špice (šibice), kvás,« je naročil neki kupec trgovcu.
Venegof vené (zamolčan osebek) je venegovoga venega (zamolčan predmet) z venén (zamolčano sredstvo) do kraja zvenego (zamolčano dejanje).
Uganke
Ke je to: na strehi sidí pa fajfo kadi. (Rol.)
Ke je to: gor hitiš bélo, dol pa žuto opádne. (Jajce.)
Ke je to: okróglo kak rešeto, dugo kak žrt, nevarno kak smrt. (Zdénec.)
Kê je to: črno, malo, gingavo, vélki/vejki trček zdignolo. (Buha f tvojoj posteli.)
Kak daleč veter piše? (Do hrvàcke mêje, dale pa puše.)
Keko čdvlof nuca kovač za dobro potkovânoga kuja?
(Nič, cé pa je že dobro potkovani.)
Kê je to: Jâ sên né têbe kupjo, kê bi têbe lubjo; jâ sên têbe zâto kupjo, kê bi svojo golo f tvojo kosmâto rivo. (Rokavica.)
Kê bi rajši nêso: sto kil železa êl sto kil perja?
(Železo, perja je prevéki kup.)
Kê je to: Lés na lés, plâtno zmes, štiri duše - pet teles.
(Truga z mrtvecon, ki ga nêsejo štirje pokopiči.)
Na kéro strân opâdne zâvec, gdâ ga jâger strli? (Na kosmato.)
Kê je to: lukjica pri lukjici pa voda ne premoči.
(Slamlata streha.)
Ké je kunec vode? (F kokošijoj riti.)
Kê je najvékša kunšt? (V okrogloj hiži se f kot posmti.)
Na klini visi, pa je sploh sito - kê je to? (Sito za sejaje mêle.)
Sklep
To so drobci ljudskega slovstva, za katere se mi je zdelo, da so vredni zapisa in s tem gotove pozabe, saj za večino od njih danes ni več primernih razmer, da bi se še ohranjali skozi čas in prostor po ustnem izročilu. Lahko da so jih zbiralci 19. stol. spregledali ali pa v to obrobje niti niso posegli; mogoče so se jim zdeli celo nepomembni - drobiž. Meni pa pomenijo dokaz za humoristično žilico naših preprostih ljudi, velik smisel za ritmičnost jezika in besedno igro teh anonimnežev. Obenem vidim v teh drobcih povezanost in prepletenost z drugimi v širšem vzhodnoslovenskem prostoru, njihovo trdoživost; od časa, ko je nekatere variante med njimi zapisal ilirec Stanko Vraz, do moje mladosti je vendarle steklo po Dravi obilo vode.
Ocenjujem, da je podobnega drobiža na tem območju še več. Ob današnjih možnostih ga niti ne bi bilo tako težko zbrati, le nekaj domače medijske podpore bi bilo treba - predvsem v fazi zbiranja sodelavcev.
Ključne besede
Prleško narečje, ustno izročilo, drobiž, pesmice, igrice.
Viri
Drobiž zbral avtor po lastnem spominu.
Literatura
-	Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom, [ilustracije Darko Humar]. Bilje: Studio RO, Založništvo Humar d. o. o., 1997. (Ponatis istoimenske zbirke Jakoba Kelemina iz leta 1930).
-	Karel ŠTREKELJ: Slovenske narodne pesmi. 1. zvezek 1995-1998, 2. zvezek 1900-1903, 3. zvezek 1904-1907, 4. zvezek 1908-1923, Ljubljana, Slovenska matica, Faksimilirana izdaja Cankarjeve založbe ob njeni 35-letnici. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1980.
Povzetek
V uvodnem delu govori sestavek o zbiranju in zbirateljih ljudske poezije in proze (Štrekelj s sodelavci, Kelemina), ki so zajemali to blago na našem področju. Nato je predstavljen severovzhodni ormoški govor (avtorjevo domače narečje) s stališča glasoslovja in problemov, kako ta govor zapisovati. Sledijo (večidel rimane) otroške pesmice, igrice, šale, zbadljivke in uganke. Za slabo tretjino teh besedil lahko najdemo vsaj zelo približne variante v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi. Večinoma pa so besedila take vrste, ki zbiralcev v 19. stol. niso zanimala (take so npr. uganke) ali pa so jih spregledali.
UDK 528.44(497.4)
930.85:929.5(497.4)
Peter Luknjar*
STARA ZEMLJIŠKA KNJIGA KOT VIR RODOSLOVNIH INFORMACIJ
V prispevku je obravnavan način uporabe zemljiških knjig in katastrov kot pomembnih virov rodoslovnih informacij, ko ni razpoložljivih matičnih knjig.
Osnovni vir rodoslovnih podatkov so vse vrste matičnih knjig, ki jih hranijo v Nadškofijskem arhivu v Mariboru. Po matičnih knjigah lahko sledimo rojstvom, porokam in smrti svojih bližnjih in daljnih prednikov. Matične knjige za ormoško področje so slabo ohranjene, najstarejše rojstne knjige župnije sv. Jakoba so iz leta 1707, najstarejše poročne iz leta 1784, iz tega leta so tudi najstarejše mrliške knjige. Vmes manjkajo posamezni vpisi, nekaj let manjka v celoti, nekatere strani so popolnoma uničene. Podobno velja za sosednjo župnijo sv. Miklavž pri Ormožu, za katero je ohranjena starejša rojstna matična knjiga, vendar se ni ohranila knjiga za leta od 1710 do 1786.1
Ne glede na župnijo, je vsem poročnim matičnim knjigam skupno, da nekaj desetletij okrog leta 1800 pri ženinu in nevesti niso vpisovali imen staršev. Takšne so tudi poročne matične knjige župnije Svetinje, s katerimi sem se srečal na začetku svojih raziskovanj.
Slika 1: Poročna matična knjiga Svetinje, 6. februar 1811.
Pri iskanju prednikov po mamini strani - Brumnov - je bil najstarejši podatek, ki sem ga našel, da se je 6. februarja 1811 Jožef Brumen, star 27 let, poročil z Uršulo Zobovič, staro 28 let, na Pavlovskem Vrhu, hiš. št. 40.
Staršev ni bilo mogoče določiti niti s pomočjo rojstnih matičnih knjig, ker sta se ženin in nevesta rodila v času, ko le-te niso ohranjene.
Zato sem z Brumni zaključil za skoraj 15 let. V tem času sem se ukvarjal z drugimi koreninami in se seznanil z ostalimi arhivskimi viri, ki razkrijejo status in način življenja prednikov. Med drugim so takšen vir informacij zemljiške knjige, listine in katastri.
Bistvena razlika med zemljiško knjigo in katastrom je v tem, da je zemljiška knjiga namenjena varovanju prometa z nepremičninami, kataster pa je sestavljen za davčne namene.
* Peter Luknjar, Hum pri Ormožu 8a, 2270 Ormož. 1 Vodnik po matičnih knjigah SR Slovenije.
Zemljiška knjiga je sestavljena iz glavne knjige in zbirke listin. V novi zemljiški knjigi od leta 1871 naprej so v glavni knjigi pod posameznim zemljiškoknjižnim vložkom trije listi. List A je popisni list, v katerem so navedene številke parcel, površine in kultura. List B je lastninski list v njem je navedena lastninska pravica - zaporedje imen lastnikov. List C je bremenilni list, v njem so navedene vse stvarne pravice, s katerimi je bilo zemljišče obremenjeno.
V	stari zemljiški knjigi po letu 1769 oziroma 1771 sta poznejša lista A in B združena, sledili so vpisi bremen in izbrisi le-teh. Razlika med staro in novo zemljiško knjigo je v tem, da so staro zemljiško knjigo vodila zemljiška gospostva skupno na vseh svojih zemljiščih, novo zemljiško knjigo pa so vodila sodišča po posameznih krajih.
Zbirka listin je bila urejena po letnikih, sestavljale so jo vse listine, ki so bile podlaga za vpis v zemljiško knjigo. V zbirki listin so različne vrste pogodb od kupoprodajnih, poročnih do oporok, s katerimi je neko zemljišče zamenjevalo lastnike.
Iz katastra so vidni položaj, obseg in površina zemljišč, način izkoriščanja, njihova kultura in lastniki. Temeljna prvina katastra je parcela, zato je kataster zbir podatkov o parcelah na nekem področju - katastrski občini.2
Ker so naši predniki služili različnim gospodom, je treba pri raziskovanju najprej ugotoviti, pod katero gospostvo je določeno zemljišče sodilo.
Najbolj racionalna pot iskanja podatkov nas vodi od franciskejskega katastra iz leta 1825 (Arhiv RS Ljubljana) preko nove zemljiške knjige (okrajno sodišče, zemljiška knjiga), do stare zemljiške knjige in listin (Zgodovinski arhiv Ptuj, Pokrajinski arhiv Maribor ali Arhiv RS Ljubljana).
Iskanje v takem zaporedju vodi do želenih podatkov, če bi iskali na »slepo«, bi morali pregledati veliko tekočih metrov starih zemljiških knjig, pa rezultata najbrž ne bi bilo.
V	nadaljevanju bom opisal reševanje zgoraj omenjenega problema.
2Bukošek, Zemljiška knjiga, str. 183-200.
V francijskejskem katastru sem v abecednem seznamu lastnikov parcel na Pavlovskem Vrhu našel pod zaporedno številko 1 vpisanega Jožefa Brumna. V času nastanka katastra je živel na Pavlovskem Vrhu, številka 40, bil je kmet in je imel v posesti več parcel (parcelne številke 465, 466, 467, 468, 549, 550, 551, 552, 553, 554, 556, 557, 558, 559, 560 in stavbišče 74).
S pomočjo urb. številke sem izbral pravo zemljiško knjigo gospostva Ormož in pod zaporednim vpisom 84b našel nekaj iskanih podatkov.
Slika 2: Franciskejski kataster, leto 1825, Pavlovski Vrh.
Podatke o parcelnih številkah sem primerjal z vpisi na strani A v zemljiški knjigi za Pavlovski Vrh na Okrajnem sodišču Ormož. Ugotovil sem, da je bila večina teh parcel, skupaj s stavbno, vložena pod številko 74, podložna gospostvu Ormož. Kmetija je bila vpisana v urbar pod številko 84b.
Slika 3: Zemljiška knjiga Pavlovski Vrh, št. vložka 74, Urb No 84b ad Herrschaft Friedau.
Na strani B v zemljiški knjigi zvemo, da je bil prvi vpis, 10. julija 1874, do polovice narejen na Leopolda Petovarja in druga polovica na njegovo ženo Elizabeto. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je ob tem času prišlo do zamenjave lastnikov, in sicer so neposredni potomci Jožefa Brumna posestvo takrat prodali.
Podatke o gospostvu sem začel iskati po fondu stare zemljiške knjige za Ormož, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu na Ptuju.
Slika 4: Stara zemljiška knjiga gospostva Ormož, del strani
541.
Prvi lastnika tega posestva sta postala Tomaž Zobovič in njegova žena Marija 1. avgusta 1796, ko sta kupila del posestva pod urb. številko 84 od Blaža Škafarja. Zato je ta del dobil zraven številke 84 še oznako b.
Slika 5: Stara zemljiška knjiga gospostva Ormož, del strani 542.
Ker sta lastnika deset leta pozneje, leta 1806, zašla v finančne težave, sta posestvo prodala, vendar sta ga 9. februarja 1810 ponovno odkupila (fotografija 5). Kupna pogodba je v petem zvezku knjige listin na strani 45 (Urk.Buch V Band pag: 45). Dne 22. decembra 1809 je bilo posestvo ocenjeno na 420 fl.
Vpis iz leta 1817 pove, da sta na podlagi zapuščinskih dokumentov - inventarja, posestvo prevzela Jožef Brumen in njegova žena Uršula. Po smrti Tomaža Zoboviča je nastal inventar, ki je zapisan v knjigi listin 2 na strani 532. Omenjena je vdova Marija Zobovič, ki je obdržala določene pravice, kot sta jih s pokojnim zapisala ob sklenitvi zakona. Iz tega zapisa lahko domnevamo, da je bila Uršula Zobovič hči prvih lastnikov, to je Tomaža in Marije Zobovič.
Zelo pomembni so tudi dodatni zaznamki (intabulacije), kjer je med drugim zapis z dne 9. februar 1811, da je v knjigi listin 5 na strani 177 poročna pogodba med Jožefom Brumnom in Uršulo Zobovič, hčerko lastnika. Pogodba je bila sklenjena 25. januarja 1811. S tem je prejšnja domneva potrjena.
V poročni pogodbi so zapisana imena staršev. Starša Jožefa sta bila Mihael in Barbara Brumen, starša Uršule pa Tomaž in Marija Zobovič.
S tem je rešen delček zgodbe o mojih prednikih. Ker so se podobni primeri pojavili tudi v nekaterih drugih koreninah, sem na enak način poiskal starše pri več kot desetih porokah. Iskanje prednikov se s tem ne konča, ker lahko podatke o tako najdenih osebah spet iščemo v matičnih knjigah ali pa v drugih virih.
Zemljiške knjige lahko postanejo pomemben vir primarnih rodoslovnih informacij, če smo pri delu dosledni in ne iščemo na slepo. Vedeti je treba, da ima samo seznam knjig fonda stare zemljiške knjige in listin v Zgodovinskem arhivu Ptuj več kot sto strani. Vsaka od teh knjig ima več sto in tudi tisoč strani, zato se uporabnik v tako obširnem gradivu lahko hitro izgubi.
Ključne besede
Zemljiška knjiga, kataster, rodoslovje.
Slika 6: Stara zemljiška knjiga gospostva Ormož, intabulacija (9. febr 1811 wurde der zwischen Joseph Wrumen und Ursula Sobovitsch/: Tochter der Besitzer:/ erichtete, im Urk.Buch V pag:177 eingetragene Ehevertag dd 25ten Iener 1811 intabulirt. Lippitsch).
Iskanje sem nadaljeval v omenjeni knjigi listin. Na prvem delu strani 177 piše, da je bila poročna pogodba sklenjena med Jožefom Brumnom, samskim, zakonskim sinom pokojnega Mihaela Brumna in Barbare, ter Uršulo Zobovič, samsko, zakonsko hčerjo Tomaža Zoboviča in Marije, kočarja gospostva Ormož s Pavlovskega Vrha.
Slika 7: Knjiga listin gospoščine Ormož, št. 5, stran 177, leto 1811.
V nadaljevanju sledi osrednji del pogodbe, na koncu so podpisani oziroma podkrižani ženin, nevesta, starši, priče in pisar.
Naj sklenem: v matični knjigi ob poroki nisem našel staršev Jožefa in Uršule, zato sem iskal po drugi poti in preko zemljiških podatkov prišel do njune poročne pogodbe.
Viri
-	Arhiv Republike Slovenije, Franciskejski kataster.
-	Okrajno sodišče Ormož, Zemljiška knjiga.
-	Zgodovinski arhiv Ptuj, Fonda stara zemljiška knjiga.
Literatura
-	Metka BUKOŠEK: Zemljiška knjiga od začetka do danes. Arhivi 28, Ljubljana, 2005, str. 183-200.
-	Vodnik po matičnih knjigah SR Slovenije. Ljubljana, 1972.
Povzetek
Prispevek predstavlja način uporabe zemljiških knjig in katastrov kot pomembnih virov rodoslovnih informacij. Za njihovo razkrivanje se sicer najpogosteje uporabljajo matične knjige, po katerih lahko sledimo rojstvom, porokam in smrti svojih bližnjih in daljnih prednikov, ki pa so za ormoško območje zelo slabo ohranjene. Bistvena razlika med zemljiško knjigo, ki je sestavljena iz glavne knjige in zbirke listin (urejene po letnikih), ter katastrom je v tem, da je zemljiška knjiga namenjena varovanju prometa z nepremičninami, kataster pa je sestavljen za davčne namene. Razlika med staro in novo zemljiško knjigo je v tem, da so staro zemljiško knjigo vodila zemljiška gospostva skupno na vseh svojih zemljiščih, novo zemljiško knjigo pa so vodila sodišča po posameznih krajih. Iz katastra so vidni položaj, obseg in površina zemljišč, način izkoriščanja, njihova kultura in lastniki.
h f- ^ ^ J; J>	to
/W'	/C 4> C"'/*"'	t