83
Obrtnija.
Slovenska obrt.
Nemška, tuja obrt, bodi tudi avstrijska, nas je vkle-nila v železno srajco, da domačincem ni življenja. To vprašanje ima tisoč težkoc.
Kaj pomaga, da krščansku socijalna stranka druži razne obitnike. Ali jim je le trohico že pomagala? Tovarne jih more s svojo nadprodukcijo, in kako bi jih ne morile v domači deželi, ko so iste celo bogate v zamorju ? Zidali ste hišo, na dimnik ste pa pozabili. In dimnik, odtok, prodaja blaga, je glavna stvar. „Molto fumo, poco arrosto", — tako nekako bi označil naše narodne obrtniške zadruge. Majhno obrt, ki dela za vsakdanjo potrebo ali za tekočo krajevno potrebo, seveda izvzamem. Koliko izmed obrtnikov yh pa dela v istini za tekočo petrebo? Kaj pa z drugimi, z veliko večino, ki je žrtva nadpro-dukcije našega časa ? Kako tem pemagati ? Težko bo, te-žkoče so veliko večje kot pri zemeljskih kmečkih pridelkih. Obrtnost in tovarne rastejo vsak dan, druge dežele so nas prehitele in se v čezmorskih krajih že utrdile. Predolgo smo spali. Pridelki bodo v starem svetujkmalu stalni, osobito pojedini: izdelki dan na dan brezmeroma rastejo. Na drugo stran seveda izdelki grejo lahko okoli
84
sveta, pridelki pa po navadi ne prenašajo dolgih prevoznin. Kako tedaj našim obrtnikom pomagati? Vse besedičenje je prazno, treba jim iskati „Absatzgebieta — ali rešiti vprašanje, kjer naj prodajajo? Slovenski obrtniki nikdar ne bojo delali n. pr. za Dunaj, saj prihaja Dunaj k njim ter jih na domačih tleh že davi. Zopet vidimo, da je je-dina pomoč zunaj avstrijske meje, dokler se obrtniki ne združijo ter napotijo svoje izdelke v zamorje, ne bo in ne more biti pomoč'. Velika večina izdelkov pretrpi visoke prevoznine v tuje kraje. Ako bi se jaz hotel tu samo na Egipet ozirati, bi bilo naravnost smešno. Jaz izven Egipta ne morem soditi. Vsekakor bo potrebno proučevati razmere v raznih prekomorskih krajih v prid naši obrti. To je jedina rešilna pot, vse druge lepe besede so „pesek v oči!"
Posamezen obrtnik z veliko industrijo ne more tekmovati. Zadruga je torej tukaj imperativna potreba.
Kar se tiče Egipta, je dežela z raznimi evropskimi izdelki preplavljena. Le nekaj malega bi se upal omeniti, in sicer to-le:
Čevljarska zadruga. Dobro urejena čevljarska zadruga v domovini, jedna ali več posameznih, bi si tukaj sicer ne prislužila zlata, pa vendar mogla zadrugarje v domovini pošteno rediti. Čevljarji na Francozkem imajo zadruge, koje imajo v Egiptu svoje prodajalnice „Cor-donnerie frangaise". Gre le fino in lepo izdelano blago. Par moških čevljev se prodaja tu 7, 8 do 10 goldinarjev. Prevoznina je za obuvalo skoro samo ena ničla. Carinarina v Egipet: 8% tukajšnje vrednosti. Po tem takem morejo dotični krogi lahko preračunati, ali bi šlo ali ne. Račun: 8% carinarina, 2% prevoznina, (n. pr. Ljubljana-Aleksan-drija) 10%. Tedaj za 10 gld. tu prodan par čevljev da 9 gld. čistih. Nadalje: 50 kr. do 1 gld. na prodajalnico in opravljalca v Aleksandriji na par čevljev.
Ker je v mestih življenje dražje, kazalo bi posebno na deželi ali v malih trgih ustanoviti čevljarske zadruge za eksport, posebno tam, kjer znajo izdelovati finejše blago po dunajskih, pariških ali pa angleških uzorcih.
Krojaška zadruga. Za krojače so razmere manj ugodne. Razne židovske tvrdke za izdelano obleko imajo tu velike prodajalnice. Izdelana obleka je tu vendar draga, ker imajo prodajalnice nekak „ringu med seboj. Blago pride po največ s Češkega, Moravskega in z Dunaja. Kazalo bi le na deželi ustanoviti kako zadrugo, kjer so delavne moči dober kup, posebno, ako si zagotovo ugodno oddajatev tkanin iz koje tovarne. Gre fino in navadno izdelano blago evropske noše.
Mizarska zadruga. Za mizarske zadruge so tukajšnji tako izvrstni, da bi zares škoda bilo za Slovence, ako zamudijo to priložnost. Vse natančneje v posebnem sestavku. (Glej „SočaB januvarja 1898.)
Vrvarska zadruga. Vrvi, konopci, itd. se tukaj izvrstno prodajajo. Nekaj naših vrvarjev že zdaj prodaja s pomočjo raznih komisijonarjev svoje blago v Egipet. Grejo najrazličnejši pridelki vrvarstva. Vrvarske zadruge,
bodisi v mestih ali na deželi, bi si tukaj gotovo prislužile lep denar.
Razne druge zadruge. Ako bi se hotele druge obrti za eksport v Egipet na Slovenskem združiti, voljan sem na vsako prošnjo tukajšnje odno3ne razmere proučevati ter potem v zasebnem pismu nasvetovati ali pa odsvetovati. — Posameznim obrtnikom pa že tukaj odločno odsvetujem pred Egiptom, le v zadrugi združene moči morejo uspevati.
Ni glavno vprašanje, ali se katera reč po odbitku postranskih stroškov v Egiptu draže proda nego pri nas. Da se tudi proda le za isto ceno, je še vedno dobro. Glavna točka celega vprašanja leži v tem, da so onim, ki zaradi nadprodukcije dela nimajo, delo pridobi. Zlata tla obrti so že davno minola, a ne samo pri nas, temveč po vsem svetu. Naj se tedaj nikdo ne vara, naj dela naš obrtnik za dom ali pa za eksport v prekomorje, vedno si bi moral trdo prisluževati svoj vsakdanji košček kruha. Težišče vsega vprašanja leži torej v tem, da se onim, katere nadprodukcija za pridno roko in dobro voljo do dela plačuje z lakoto, zagotovi vsakdanji kruh. Dandanes na Slovenskem še ni tako slabo. Kaj pa bo v 50 letih?! — Ali se ne da že dandanes z vso gotovostjo preraču-čunati, da industrija in stroj delavno roko še b)lj vniči v teku prihodnjih let? Ako mi torej naše obrtnike v zadruge za eksport združujemo, ne skrbimo s tem toliko za njihovo sedanjost, pač pa za njihovo bodočnost. Že geografična lega našega ozemlja nam veli, iskoriščati si morje. Iskoriščajmo morje tudi v prid našim obrtnikom, kajti obrtnik, ki ima direktne zveze v prekomorju, bo vse „šoke", ki pretifo naši in avstrijski obrti, sploh veliko lažje prenašal, ker ne bo več izključivo oi njih odvisen. To je ona širša podlaga, na katero se mora postaviti vprašanje slovenske obrti! — Le tem potom bi šlo rešiti vprašanje specifično slovenske obrti, t. j. utrditi, pomnožiti in osloboditi jo od tujih uplivov.
Dr. Pečnik.