TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 
.atjaž .orec 

UVOD 
Dezintegracija socialisticne Jugoslavije je na krilih ideološko sprogramiranih upov malih narodov o nekakšni neodvisnosti in samostojnosti prinesla veliko gorja, bede in splošne streznitve glede dobrote parlamentarne vecstrankarske demokracije, družbenega liberalizma in kapitalisticne svobode. Poleg najo-citnejših posledic – brutalnih vojn, vojnih zlocinov, genocida, sankcij, zgodovinskih revizij, vznika najzanikrnejših naciona­lizmov, impotentne politike, v katerih smo jo sicer eni odnesli znatno bolje od drugih – so tudi nekatere ne tako reflektirane, cetudi so vpete v diskurze bednih dnevnih politik ali sicer dosti­krat lucidnih, a bolj ali manj družbeno povsem benignih stro­kovnih razprav. Da je vecstrankarstvo, na primer, sicer prineslo dolocene politicne emancipacije od tako imenovanega enoumja in s tem nevideno idiotizacijo prerekanj o mnogih brezveznih in brezveze politiziranih malenkostih, katerih nacionalisticna radikalizacija v ljudeh zbuja najslabše ter jih spreminja v voljne klavce svojih še vcerajšnjih sosedov, da pa so vse te dozdevno razlicne stranke v politicno-ekonomskem smislu morda še eno­umnejše od Komunisticne partije Jugoslavije. 
Ena od takšnih posledic razpada, ki – razen na polju medijskega senzacionalizma, politicnih apologij, javnega moraliziranja ali socioloških študij – ni v prvem planu, je splošna deindustrializa­cija Jugoslavije oziroma, pardon, bivših republik in pokrajin nek­danje Socialisticne federativne republike Jugoslavije. Ali, še pre­vidneje in pravilneje v anemicnem diskurzu današnjih amnezij, Zahodnega Balkana. Mimogrede, tudi ta evropska perspektiva, katere govorico smo uporabili in ki je bila dolgo goljufivi garant za novo združitev naših malih državic pod evropsko perutjo, se razkraja pred našimi ocmi; ni le povsem dvolicna in s svojim im­potentnim, hlapcevskim geopoliticnim cepetanjem našim nek­danjim sodržavljanom nezmožna nuditi resno perspektivo miru in prosperitete, njena najmocnejša sila – Nemcija – celo aktivno podpira genocid. Kakorkoli že, ostanimo pri deindustrializaciji. 
Danes se na veliko govori o samooskrbi, denimo prehranski in energetski. Slednja je seveda pojem, ki naj pomiri lokalno samopomembnost, primernejši pa je nemara samozadostnost, kar hkrati pomeni velike proizvodne, tako domace kot izvozne 
TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 
kapacitete neke kljucne dobrine. V tem smislu je povsem pozab­ljena: industrijska samooskrba oziroma samozadostnost. Ju­goslavija je imela kot resna država na znani ideološki podlagi avantgardnosti delovnega razreda za eno glavnih prioritet prav takšno industrijsko samozadostnost. To se v casu globalnega liberalnega trga sliši skorajda obskurno, a koliko je neka dr­žavna entiteta res samostojna, ce ne zmore sama producirati najosnovnejših dobrin, nujnih za sodoben nacin življenja? V tem smislu osamosvojenost skorajda ne obstaja, posebej za manjše države. Zaradi takšnega stremljenja po neodvisnosti je nekdanja država tudi izvršila intenzivno industrializacijo. Kon­cept slednje danes gotovo terja posebne razmisleke v navezavi na okoljsko problematiko, nove tehnološke in eticne izzive in tako naprej, a dejstvo je, da je Jugoslavija zmogla proizvajati tako rekoc vse poglavitne industrijske produkte od avtomobi­lov, vlakov, ladij, podmornic in industrijskih mašin do orožja, najrazlicnejših strojev, surovin itn. Vse panoge so bile gospo­darsko prepletene in v družbeni lasti. 
Po osamosvojitvah in legaliziranih ropih, imenovanih privati­zacija, s specificno ekonomsko nastrojenostjo liberalizacije trga in družbenega sentimenta ter pomanjkanjem politicne volje in moci za ohranitev je velika jugoslovanska industrija propadla. Kar je je ostalo, je povsem v službi drugih sil. Kot da je bil po­liticni razkroj le sredstvo za razgradnjo jugoslovanske industri­je, da bi lahko toliko bolj uspevala velika industrija drugje po Evropi in svetu. Smo pac postali podizvajalci rezervnih delov za Nemcijo in druge sodobne industrijske centre. Milijoni de­lavcev pa so bili bolj ali manj pozabljeni in prepušceni hiranju, staranju in smrti. Parole o casti in oblasti dela so postale prazne fraze, zamenjale so jih propagande o visoki tehnologiji, fleksi­bilnosti, prekvalifikacijah in produktivnosti. 
Po tridesetih letih lahko jasneje vidimo, kaj tocno je prinesel razpad Jugoslavije in socialisticnega sistema – onstran ne­posrednih vojnih in ekonomskih grozot ter politicnih slepih ulic. Pri tem ima lahko pomembno vlogo kreativna industrija. 

Mimogrede, najvecji znak popolne demontaže jugoslovanske industrije: do ogleda filma pred tednom dni nisem vedel, da obstaja hrvaška firma, ki dela vlake. Ker po naših železnicah seveda zamujajo Siemensi in Stadlerji. Kakšen Gredelj. 
FILMI 
Ta uvodni kontekst nam bo pomagal brati tri novejše filme o nekdanjih junakih jugoslovanske industrije, danes pa klavrno hirajocih podjetjih postjugoslovanske Hrvaške. In obratno, ti filmi nam bodo reciprocno pomagali brati vzpostavljeni konte­kst. Gre za Kaj storiti? (Što da se radi?, 2023, Goran Devic) o tovarni vlakov Gredelj, Tovarne delavcem (Tvornice radnici-ma, 2021, Srdjan Kovacevic) o tovarni delovnih strojev ITAS in Ladja (Brod, 2023, Elvis Lenic) o puljski ladjedelnici Uljanik. 
Vsak film predstavi okolišcine dolge tranzicijske kalvarije posa­meznega podjetja; kljub specificnosti posebnih nacinov, ki jih bomo podrobneje premislili v nadaljevanju, jih druži nezgreš­ljiva skupna nit. Ce povemo nekoliko emotivno, ker ravno pri­hajamo iz primerljivih okolij – neizmerna tuga. Pa sploh niso ne vem kako žalostno nastrojeni, ravno nasprotno, tako kot vsak avtenticen dokument nekih skupnosti živih ljudi kažejo pisano paleto cloveškosti in emocij ter proletarskega humorja. Vulgarna duhovitost delavcev je pac nekaj posebnega, za sodob-no liberalno obcutljivost je skorajda neprebavljiva. Ne; nepo­sredna žalost in depresija v teh filmih sta sekundarni – tuga, o kateri govorimo, je onstran gole posamezne vsebine in izhaja iz v uvodu predstavljenega konteksta: družbenega prevrata, me-njave sistema, ki mu je sledil propad industrijskih produkcij­skih zmogljivosti. Kar v svoji govorici tako rekoc do potankosti izrazijo tudi sami delavci v filmih. 
Zares malone zaboli – to po trideset letih lahko recemo z varno gotovostjo –, da to sploh ni bila nikakršna nujnost, o kateri go-vori v ideologijo našemljena govorica tržne liberalizacije: »ne moreš živeti na tuj racun«, »država se je zadolževala«, »inflacija je bila prevelika«, »težka industrija je stvar preteklosti, treba se je usmeriti v zeleno visokotehnološko prihodnost«, »stroški dela so preveliki« in tako naprej. Ah, politicna ekonomija, ta najnaravnejša znanost. Številni primeri jasno pricajo: politicna volja zmore vse. Ekonomisticni predsodki znajo dolociti, kaj je preveliko, da bi lahko propadlo. Ce resna država postavi priori-tete, se jih drži, kakršnekoli že so; jasno se nujno prilagaja prak­ticnim razmeram, a mocna politika ne dopušca popolne raz­gradnje. Je pa res, da je propad naše industrije tesno vezan na politicni propad jugoslovanskega projekta. Notranji trgi novih držav so pac bistveno drugacni in manjši, mešati štrene novim evropskim in globalnim trgom pa je seveda nemogoce. Vse to, spet, s presenetljivo lucidnostjo skorajda dobesedno navedejo v filmih predstavljeni delavci. In kot da se danes evropski in-dustriji, ki je požrla jugoslovansko, dogaja enako, ne cisto brez vsaj tematske povezave z nedavnimi balkanskimi vojnami: bedo 

TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 
evropskih proizvodnih zmogljivosti je namrec razkrila orožar-ska industrija. Nadaljnjemu razmisleku bo v veliko pomoc kraj­ši povzetek vsakega filma posebej in njegovih specifik. 
KAJ STORITI? 
Film Gorana Devica o zagrebškem Gredlju, tovarni vlakov, je morda zastavljen najširše, saj sindikaliste in delavce sprem­lja vec kot deset let – akterji se v casu poteka vidno postarajo, nekateri pred koncem filma tudi umrejo. Mimogrede, najvecji znak popolne demontaže jugoslovanske industrije: do ogleda filma pred tednom dni nisem vedel, da obstaja hrvaška firma, ki dela vlake. Ker po naših železnicah seveda zamujajo Siemensi in Stadlerji. Kakšen Gredelj. 
Kakorkoli že, filmski nacini so preprosti, preverjeni in ucinkovi-ti: kamere spremljajo Željka Starcevica, šefa sindikata podjetja, v njegovem žal jalovem boju z upravo ter tudi drugimi delavci med bankrotom podjetja in po njem. Splošna situacija je seveda še kako poznana: zaradi novih casov je podjetje v težavah, dolgovih, uprava je neucinkovita, lopovska, place zamujajo ali jih sploh ni, usoda zaposlenih je negotova. Prikaz vsega tega je ucinkovit, ker v bistvu nicesar ne pripoveduje, temvec zgolj prisostvuje, edini narativ je sproti potekajoca drama propadanja. Kamera do-kumentira; sestanke sindikata, pot na Dunaj z novim vlakom, soocenje s stecajnim upraviteljem, z delavci, ki nocejo stavke, politicni mitingi HDZ, ki bodo Gredlju dejansko pomagali, in tako dalje. Tudi ta nastrojenost je znak, kako je s propadom soci­alizma liberalizirana politicna levica, prej paradigma politicnega polja, izgubila stik z delavskim razredom. K temu se še vrnemo. 
Propadla ladjedelnica je bila ustanovljena pred skoraj 170 leti v Avstro-Ogrski; na jugoslovanskem vrhuncu je bilo v njej 10.000 zaposlenih – proizvajala je vse vrste plovil, komercialna, potniška, tovorna, vojaška, podmornice in tako imenovane mamutske ladje; danes je razpadajoca industrijska cona duhov. Zarjaveli stoli, sodi in smetje vseh vrst, prazne hale, hirajoci zabetonirani otocki s tovarniško infrastrukturo, visokimi praznimi žerjavi; vanje mirno pljuska morje in nad njimi kricijo razposajeni galebi. 
Najefektivnejši del filma je insceniran film v filmu – ko delav­ci gledajo projekcijo filma, katerega vecino smo pravkar videli, vidiš vso cloveško, življenjsko in bivanjsko bedo teh zapušcenih posameznikov. Kako slednji pac niso nic manj ljudje kot zdrav­niki, odvetniki, korporativni mešalci zraka ali inštruktorji joge, z vso širino cloveškosti, kar je z njihovo vsaj deklarativno totalno emancipacijo zakril tudi socializem. Starcevic ne zmore gledati. Skoraj vsak, ki komentira projekcijo, je zlomljen, unicen. Vznikne nenavadna solidarnost, ko se šef sindikata opravicuje nekdanjim stavkokazom; njegova ekipa je pred leti stala ob rampi in psova-la prihajajoce na delo. Z distance ve, da so morda trpeli še bolj od njega. Ta emotivna globina pa je zgolj simptom, posamicna cloveška beda kot subjekt, morda še najmanj pomemben štrcelj propada industrije in demontaže jugoslovanskega proletariata. A njen prikaz je prav zaradi tega še posebej ustrojen za današnje individualizirano liberalno obcinstvo, ki tako rado joka. 
Kaj storiti? prikazuje tudi eno najbolj standardnih zgodb pri­vatizacijskega unicenja jugoslovanskih tovarn: stecaj, odproda­ja premoženja, pocasno hiranje, odpušcanje, bistvena krnitev proizvodnih zmogljivosti, od katerih ostane le še bleda senca nekdanje masovnosti. Druga primera privatizacijskih praks bi bila še odprodaja domacih produkcijskih zmogljivosti tujim konglomeratom in tajkunizacija. 
TOVARNE DELAVCEM 
Kovacevicev prikaz delovanja in tegob tovarne delovnih strojev ITAS je najbrž najbolj zanimiv, posebej v luci nekaterih današ­njih sicer marginalnih delavskih politik. Zopet ista viža; slav­na jugoslovanska fabrika po razpadu države klavrno propada v postopni demontažni agoniji. A zgodi se nekaj nenadejanega: delavci tovarno zasedejo in po uspešnem boju vzpostavijo de­lavsko lastništvo. Kar je videti na moc spodbudno in k cemur stremijo tudi današnja nemocna delavska gibanja, organizacije in stranke, ce seveda obstajajo. 
Filmski jezik je podoben kot v Kaj storiti?: v teku nekaj let z dokumentarno prisotno, a nevpleteno kamero spremljamo predsednika delovnega sveta na delovnem mestu, po sestankih, delavce na delu in med prickanjem, neusmiljenega direktorja, ki ga kasneje svet delavcev odstavi, le da to neizbežno vodi do še vecjih težav. Prica smo postopnemu notranjemu razkroju, neprestanemu jalovemu trudu, tudi poslovnim in proizvodnim napakam ter še enemu bridkemu postopnemu razgrajevanju. Ko vse zataji, ostane le še gladovna stavka. Zanimiv kontrast: je kdaj kakšen Elon Musk oziroma njegova slovenska razlicica 
TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 

TOVARNE DELAVCEM | 2021 
Joc Pececnik ali kak drug poslovni genij gladovno štrajkal, ko je spet propadla ena od njegovih firm? In spet od blizu zremo globoko in pobito pripadnost proletariata lastnemu delovnemu mestu, ki seže globlje od tegob liberaliziranega trga. Ki je seveda zares liberaliziran zgolj toliko, kolikor državnih in meddržavnih subvencij prejema ta ali ona inovativna firma. A ta pripadnost je vec od ekonomisticne propagande o poslovni vzdržnosti, ne­odgovornosti odlocevalcev in upravljalcev ali potrebah trga ter prav tako od nekakšne socialisticne emotivnosti, temvec je splet cisto konkretnih družbenih faktorjev. Politicne klime, prioritet neke družbe, zmožnosti in želja skupnosti ter marginalizacije. Delavci kot lastniki in prek delovnega sveta, ki doloca in usmer­ja upravo, torej tudi glavni odlocevalci. Ta skorajda cisti primer današnjih delavskopoliticnih stremljenj pokaže le, kako popol­noma je po propadu socializmov zatajila politicna levica, ki je le še del razkrajajocega se liberalisticnega konsenza. Namrec, naj bo ideja o delavskih solastništvih in participatornih upravlja­njih še tako privlacna, v družbeni klimi, kjer je paradigma de­lavskega boja izgubila svoj primat in je zvedena le še na pre­perele skelete socialisticnih ostankov, se kakršnokoli napredno delavsko gibanje zdi nemogoce, neizvedljivo, obskurno. Kaj ta­kega lahko deluje, kako ultimativno liberalno, v kakih bogatih okoljih, sredi propada proletariata kot gibanja ter oplenjene skupne lastnine pa skorajda nujno propade. 
Tudi Tovarne delavcem lepo prikaže delavce kot nemonolitne, heterogene, žive ljudi; eni so za tovarno skorajda pripravljeni umreti, drugi gredo v nove službe, velikemu številu pa se za so-lastništvo fucka in bi raje videli redno izplacevanje plac. 
LADJA 
Filmsko najimpresivnejši od naših treh filmov je Leniceva Lad-ja. Slika kaže bližnji in panoramski, mikro in makro portret im­pozantnega Uljanika, ki se razteza skorajda po vsem Puljskem zalivu. Propadla ladjedelnica je bila ustanovljena pred skoraj 170 leti v Avstro-Ogrski; na jugoslovanskem vrhuncu je bilo v njej 10.000 zaposlenih – proizvajala je vse vrste plovil, komer­cialna, potniška, tovorna, vojaška, podmornice in tako imeno-vane mamutske ladje; danes je razpadajoca industrijska cona duhov. Zarjaveli stoli, sodi in smetje vseh vrst, prazne hale, hi­rajoci zabetonirani otocki s tovarniško infrastrukturo, visokimi praznimi žerjavi; vanje mirno pljuska morje in nad njimi krici­jo razposajeni galebi. 

Spremljamo izjemno natempirano izmenjavanje detajlov, pejsažev in dronskih posnetkov, ki v kombinaciji z glavnim narativom – izpovedmi delavcev v zunanjosti polja, tu pa tam slišimo še protestne shode – izriše res ucinkovit filmski diptih vizualnega odmiranja in živih preostankov razpadanja v glaso­vih nekdanjih delavcev. Ce Tovarne delavcem in Kaj storiti? funkcionirata kot udeleženost v akciji, prisotnost našega pogle­da med dejanskim delavskim bojem in njegovo jalovostjo ter neposrednimi cloveškimi posledicami, je Ladja manj vpletena, a hkrati prav s svojo distanco, izostreno podobo okostja tovar­ne in njenega nekdanjega življenja v vizualno neprisotnem pri­povedovanju daje filmsko ucinkovitejši vpogled v še en primer razkroja delavstva. Hkrati pa so tudi tu delavci vecplastni in živi ljudje; delali so trdo, a z veseljem in ponosno, osemdeset od­stotkov jih je na delovnem mestu pilo žganje, na alkotestu bi padli vsi, imeli so samoorganizirane piknike, jasno jim je, kaj takšen magnat pomeni za mesto in regijo in še vec, razumejo ekonomske racunice, da ni vse vzdržno, hkrati pa jedko obcutijo popolno odsotnost politicne volje za resno sanacijo ladjedelni­ce. Jeba, a ce se malo lokalno in tovariško pohecamo, vedno je lahko slabše. Puljsko obmocje je z masovnimi propadlimi indu­strijskimi objekti videti kot nekakšno mediteransko Trbovlje. A vseeno je lažje propasti na obali Istre kot v Zasavju. 


LADJA | 2023 

TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 
RAZPAD SISTEMA 
Vsi trije filmi torej, vsak iz svoje fabrike, prikazujejo sodobne, bolj ali manj poražene delavske boje, hkrati pa odpirajo redko videno perspektivo delavskega razreda, zaradi cesar je delavstvo tako filmski objekt kot subjekt. Posebej v jugoslovanskem pro-storu sta takšno soocenje in refleksija precej redka; vsi smo po­notranjili nacionalisticno zlo, vrednote strpnosti in medseboj­nega razumevanja, sožitja, odprtosti do drugacnosti, soocenje s preteklimi travmami, evropsko perspektivo, svincenost komu­nisticnega režima in zatiranje svobodomiselnosti in liberalne morale, osamosvojenosti kot intimne opcije in tako dalje – kar vse seveda podpihuje dnevno politikantstvo –, nismo pa se zares soocili s strmoglavljenjem delavskega razreda in njegovih vred-not ter hkratno demontažo lastnih industrijskih zmožnosti. Naši filmi od nas terjajo, da se zazremo v ta globoki padec. 
To je posebej ocitno v odnosu do naše nekdanje skupne drža­ve ter prevrata kompleksnih družbenih in ideoloških narativov po njenem bolecem razkolu. Danes lahko z relativne distance vidimo, da travm niso pustili le neposredni spopadi, vojna in zlocini, brazgotine za silo zaceljene rane, temvec so šoki daljno­sežnejši. Padec delavskega razreda in njegovih politik je toliko brutalnejši, ker so se družbeni diskurzi radikalno, diametralno spremenili. Liberalizirali. Pokapitalizirali. O socialisticni Jugo­slaviji lahko mislimo, kar hocemo, a dejstvo je, da je bila nje­na glavna legitimizacija sebe kot države – s povsem stvarnimi posledicami na tako rekoc vseh ravneh življenja – emancipa­cija delavstva. Delavstvo je bilo tako rekoc fetišizirano, najviš­ja vrednota, ideološki primat, o katerem se ne dvomi. Zaradi tega, kot povsem jasno pricajo delavci v naših filmih, so imeli zaposleni v nekdanjih tovarnah ponotranjen obcutek, da delajo nekaj velikega, da pripadajo necemu vrednemu, da ima njiho­vo življenje smisel; ne le zaradi neposredne propagande o Titu, bratstvu in enotnosti, neuvršcenih in tako naprej, temvec pri­marnejše in pretanjenejše – da je šlosarjevo brušenje praktic­no eden od nepreštevnih mozaikov v etiki neke družbe. In zato je bil posttranzicijski padec tako velik. Kdor visoko leta, nizko pade. Podrt svet, krasna nova liberalizacija vsega, kar je pome­nilo le tiho prevrednotenje vseh vrednot. Za kar se v resnici ni nihce boril. Liberalizem je prišel tiho kot tat v noci. Zaradi tega je ogromno prebivalstva postalo tako rekoc odvec. 
Vse to nedvoumno beremo v naših filmih, na obrazih ljudi v bedi, niti ne toliko zaradi brezposelnosti, neizplacanosti, revšci­ne, splošne odtujenosti; težja bol je prav izguba socialisticnega sveta in njegove eticne, zakaj ne, privilegiranosti. S prav takšno jasnino vidimo velik propad politicne levice, ki je izgubila svoj primat in kot kakšen Marsovec skuša nekako zagovarjati de­lavce, medtem ko je povsem vpeta v liberalisticni red. Gledaš te delavce in delavke v propadajocih tovarnah in tuhtaš, kaj jim lahko da današnja tako imenovana levica – korporatizira­na, permisivna identitetna spaka, ki se ji naši delavci seveda gnusijo, ceprav jih pokroviteljsko razume: saj so neomikani, neizobraženi, pijanci, preklinjajo in kadijo na delovnem mestu. To gnilo liberalisticno pokroviteljstvo, ki pod mavrico inklu­zivnosti ljudi ne pojmuje kot ljudi, samostojnih, avtonomnih, z vsemi nujnimi cloveškostmi, odvratnostmi, vulgarnostjo in nekorektnostjo, temvec za neke igracke, barbike – treba jim je pokazati pot, sami ne znajo –, kar veje iz tudi iz odnosa z vsemi drugimi: migranti, Palestinci, pac vsemi nezahodnimi. Popolna marginaliziranost kakšnega resnejšega, pragmaticnega levicar­stva to bedo le še slabša. 
Kaj storiti? Tovarne delavcem? V trenutni politicni klimi pri nas vidimo, da nobena sedanja emancipacija delavstva – ce-tudi je težka industrija in industrija na splošno mrtva, že lep cas nastaja nov, nic manj beden prekariat – ne funkcionira; ne sindikalni boj, ne zasedbe tovarn, ne obujanje preteklosti. Za novo emancipacijo bo potreben nov, mocan, vecinski politic­ni konsenz, kakršenkoli že bo. Nekaj takega pa od nas najprej terja, da si priznamo, kaj smo izgubili, potem pa brez nostal­gije ocenimo, kje smo. Kam je zaplula naša ladja. Množicnega politicnega gibanja nimamo. Teorija je jalova. Morda pa lahko refleksijo zacne – film. 
O socialisticni Jugoslaviji si lahko mislimo, kar hocemo, a dejstvo je, da je bila njena glavna legitimizacija sebe kot države – s povsem stvarnimi posledicami na tako rekoc vseh ravneh življenja – emancipacija delavstva. Delavstvo je bilo tako rekoc fetišizirano, najvišja vrednota, ideološki primat, o katerem se ne dvomi. Zaradi tega, kot povsem jasno pricajo delavci v naših filmih, so imeli zaposleni v nekdanjih tovarnah ponotranjen obcutek, da delajo nekaj velikega, da pripadajo necemu vrednemu, da ima njihovo življenje smisel; ne le zaradi neposredne propagande o Titu, bratstvu in enotnosti, neuvršcenih in tako naprej, temvec primarnejše in pretanjenejše – da je šlosarjevo brušenje prakticno eden od nepreštevnih mozaikov v etiki neke družbe. 

TEMA: DELO NA FILMU – FILM NA DELU 
PLAKAT ZA FILM KAJ STORITI? | 2023 | OBLIKOVANJE ŠESNIC & TURKOVIC