Še vedno le — liberalci in klerikalci. Še vedno se delimo v liberalce in kleri* kalce, še vedno se ločimo v boljše napredno učiteljstvo in v »manj« vredne Slornikarje in manj vredne naprednjake. Groza nas stresa ob misli, da smo sku« paj, groza trese one, ki so z^unaj naših vrst, ko mislijo na možnost, da bi morali biti v eni organizaciji. Da smo eno v bratski družbi pri kupici vina, da smo v eni državi. da smo na eni šoli in da sedimo pri uradnih konferencah pri eni mizi,' da imamo enake plače, to je vse v redu, ker se drugače ne da urediti. Toda, če bi se tudi to dalo izpremeniti, ve* rujte, da bi bil učitelj tisti ki bi zgradil v državi posebne rezervacije za razne stran* karje. V eni organizaciji biti, to je pa neod* pusten greh, za katerega ni v leksikcmu na» še dnevne politikc formule za Tijegovo iz» bri'sanje. Na eni strani človek, na dfugi bitje nižje vrste, na eni kulturonosec, na drugi Parija. Dobro, da ljudstvo ne posveti v kote, kjer prodajamo ob takih mislih kulturo, ker bi izgubilo še tisto malo spoštovanja pred nami, kolikor nam ga ni izbrisalo že politično Abderitstvo. V pravicah in dolžnostih, v odnošaju proti državi, narodu, proti človeški družbi ¦sploh enakopravni in v lepi 'harmoniji. V stanovski organizaciji pa na dvoje itd. Lo« gika. V osprcdju vsega našega dela stoji osebnost. Mržnja do nekaterih oseb, jn iz tega generalizacija na celokupen stan, to je druga bolezen, ki nas razjeda. Da bi od= krito priznali in prenesli tako vsakdanjost — ne — Bog ne daj. Sladkoginjeni, po zaipečkih in zatišjih, kamor ne seže luč resnice in prevdarnosti glodamo to kost in se razburjamo ob misli, da je med nami, v naših vrstah, morda celo na vodilnejšem mes*tu oseba, ki je ne mo* remo trpeti, a sami ne vemo zakaj. Toda možje zaplotniki tega ne priznamo v not* malnem stanju. Tega ne govorimo tam. kjer je edini forum za to. Bog ne daj, kako bi pa drugače mogli binavsko ponižni stati ravno ipred tako osebo, ko nas žuli čevelj kake osebne neugodno-sti. V nebesa ga kujemo, ko nam izkaže kako uslugo. V brezdno ž njim za štirimi stenami. Najnevarnejše čeri, ab ka'tere buta na* ša stanovska ladja pa so osebne zadeve — boj za shižbe, za letpa mesta, za lastni žep. V tem doseže naše ogorčenje višek. Po* verjeništvo UJU mora biti posredovalnica za oddajo boljših službenih mest, UJU mora biti advokat, ki brezplačno zastopa vse in vsakogar in to celo tam, kjer ga nu hče ne pooblašča in mu nihče ne pove de« janskega stanja. Sem spadajo zadeve raznih razipisov in oddaj službenih mest. Priznam. da se gode osebno marsikomu krivice. Toda za vse de= ilari odgovorno isedanje (poverjenišfvol, in misliti, da nam mora brezpogojno ugoditi, če iščemo ipri njcm zavetja, jc zmotno. Or* ganizacija dela tudi tu ipogreške, to je go« tovo, toda kritiki pozabljajo da Beograd ni Ljubljana. Gotovo bi bila mogoča boljša korrtrola v tem, ali krivci smo tudi mi, ki največkrat zvonimo šelte po toči. Vprašajmo se, če je bilo prej bolje ali slabše, pa bomo lahko sodili. Toda ne. Na to ne pridemo v svioji ozkogrudnosti. Pred nami stoji vedno samo lastni »jaz« in po tem kriteriju pavšalno obsojamo vse in vsakogar. Sem srpadajo denarne zadeve — bono« rarji za prekomerne ure pcVuka (nadure), odtegljaji, ki nam jih diktira glavna kon= trola, sem spadajo neizplačane Tazlike, tu^ kaj dobe svoje mesto neplačani izdatki za selitev, zavlačevanje izplačila polkojnin itd. In te na naš žep usmerjene neprilike obravnavamo tudi čisto osebno. Od ugodne rešitve te za žep vsekakor vaŽBe zadeve je odvisna simpatija za UJU. Ako ne dobi kmalu ugodne rešitve, postane disident. Potem bo zadeva rešena. Na te limanice love še vedno ptiče. Ako smatra* mo organizacijo za posredovalni urad, po= tem pojdimo narazen. V Beogradu je mnogo takih uradov, ki skrbno goje te vrste ko rupcijo, ni jih potreba šc pri nas. Ravno ti slučaji kažejo, kako nujno nam je potrebna enotna, močna fronta. Kdor pa izs'topa radi naštetih slučajev, ni 'bil itaik nikdar naš. S takimi argumenti podpirati stremlje* nje po stanovski cepitvi, je zločin nad 'na^ šimi skupnimi stanovskimi intere&i. »Kritične« naše oči sodijo delo organizas cije po kričanju dnevnega časopisja, ki pri= naša neprestano nove senzacije za naš ka^ kor tudi za žep davkoplačevalcev. Ni uspe^ hov za cirkuško reklamo, toda tudi zlorab ni toliko, da bi morali obupati. Vsak objektivni opazovalec mora pri= z-nati, da ni rpolitičnih preganjanj, vsak po» štenjak mora reči, da se naš ugled dviga in da nimajo vladajače in niti opozicionalne stranke preveč upanja, da bi se mogle po« litično maščevati nad nami v shičaju vstopa v vlado. In mnogi, ki se ne arierrtirajo v življe* nju brez političnega kompasa, se s strahom viprašujejo, če bi ne kazalo izstopiti v sili in potrebi iz nepolitične organizacdje, ker ne vedo ne ure ne dneva v slučaju političs nih jzprememb. Malodušni — strahopetni — ipolni ne« premaganih predsodkov — se«li ne zave; date, kako smešno je >tako stališče. Svoje osebnosti podredite skuipnosti, oklenite se stanovske organizacije in bodite njeni zvesti člani v dneh veselja in trplje^ nja. Ne bodimo naivni in ne mislimo, da nas v domovini ne mare zadeti nobeno raz; očaranje več. Bili smo, smo še in bomo še dolgo iz« koriščanci človeške družbe. Ne iščite so= vražnikov, kjer jih ni in ne postavljajtc se v vlogo posilismučenikov. Ni klerikalizem naš največji sovražnik, ki naj ga kot naprednjaki pobijamo, je še mnogo — izmov v naši državi, ki nas ogro* žajo, a najhujši je naš indiferentizem in pasivizem ali bolje rečeno komodnost Doba, ko je politična stranka izrabljala stan in preganjala posameznika radi poli^ tične pripadnosti, se ne vrne več, če je ne izzovemo sami z nadaljnjim tlačanstvom. Če pa ne prerodimo svojih duš, če ne razširimo svojega obzorja, potem se bomo še nadalje borili za tuje vzore in načela, ki nimajo za nas in za šolk> nikakega pomena več. Zgodovina pa nas bo sodila in obsodila, ker nismo videli duhovnega preroda, ki se bliža, ker nismo slutili fundamentalnlh iz* prememb, ki dozorevajo in nismo stopili na čelu naroda, solncu, resnici in lepoti naproti. Utonili bomo v blatu vsakdanjosti, iz« črpali se bomo v zastareli ipolitični borbi, ki ne sega preko mej Slovenije in padli v grob pozabljenja in zaničevanja, narod pa pojde preko nas k cilju, ki ga zasledujejo najboljši v njem. Mervič A.