Zaklad na otoku. (Konec.) »John Silter«, mu je rekel, »hudoben človek ste in goijufl Pa rekli so mi, naj vas ne preganjam in ne bodem vasf Ampak vaši umorjeni tovariši vam visijo na vratu kakor mlinski kameni!« »Prisrčna hvala, gospod!« je dejal Dolgi John in izftova pozdravil. »Hvaležni mi smete bitil« je vzkliknil graščalc »Proti Bvoii vesti in dolžnosti delam, če vas ne kaznujem! Ne pridite mi blizu!« — Stopili smo v votlino. Široka je bila in zračna. Studenec ie izviral v njej, «bdan od praproti in drugega zelenja. Tla so bila peščena. Poleg velikega ognja je ležal na kosmati koži divje koze kapitan Smollett in iz kota votline je sijal moten blesk — Flintov zaklad, veliki kupi zlatnikov in cele kepe Buhega zlata —. To je bil zaklad, ki smo ga prišli iskat, nesrečno zlato, ki je zahtevalo že toliko človeških žrtev. Sedemnajst mož samo od posadke »Hispaniole«! Pa koliko krvi je teklo, predno je bilo nadrano in naropano to zlato, koliko ladij napadenih in potopljenih na dno morja, koliko laži in gro^ote in krvoločnosti je povzročilo — noben živ človek bi fte mogel vsega tega povedati! Le trije so že živeli od tisChF ki so naropali zaklad, — Silver, Morgan in Gunn, — vsak izmed njih je imel svoj delež na teh pregrehah in sločinih in vsak je zastonj upal, da bo imel tudi delež na *rtu —. »Pojdite sem, JimlK mi je dejal kapitan. Priden fant ste, pa mislim, midva ne pojdeva več na morje. Preveč v«s imam radl — To ste pa vi, Silver? Po kaj ste prišli?« »Pokorno javim, gospod kapitan, da sem se vrnil k svoji dolžnosti!« je odgovoril mož. »Ah —I« je dejal kapitan Smollett,druga pa nič. — XXXIV. Obilo dela nas je čakalo drugi dan. Težke kupe zlata je bilo treba znositi celo miljo daleč doli k čolnu in jih nato zvoziti tri mile daleč k »Hispanioli.« To je bil utrudljiv posel za tako majhno število delavcev. Ubegli uporniki nas niso motili. Postavili smo stražo na grič, odkoder se ie videlo na vse strani, in smo šli mirno na svoje delo. Menda so pa tudi že imeli dovolj boja. Gray in Ben Gunn sta vozila zlato na »Hispaniolo«, drugi pa so ga nosili iz votline na obrežje. Dva žaklja, \ eden na hrbtu, drugi na prsih, zvezana z vrvjo, to je bilo dovolj za odraslega človeka zaenkrat, pa še počasi je mo- ral stopati. Jaz sem bil preslaboten za tako težo, ostal sem v votlini in ves dan marljivo basal žaklje iz kozje kože, jih povezaval in pripravljal za nosače ter kuhal in stregel ranjenemu kapitanu. To vam je bila čudna in zanimiva zbirka! Angleški, I španski, francoski, portugalski, nemški in drugi zlatniki, s podobami vseh evropskih kraljev in cesarjev zadnjega stoletja, turški zlati z nerazumljivimi kljukami, podobnimi pajkovim nogam, eni okrogli, drugi štirioglati, nekateri preluknjani, da si iih lahko nabral na vrvico okoli vratu, — in toliko jih je bilo kakor listja jeseni, da me je bolel hrbet, ko sem se pftpogibal za njimi, in so me prsti skeleli — ko sem jih pobiral. Cele tri dni smo bili marijivo na delu. Vsak dan so romali milijoni na »Hispaniololo« in še več jih je čakalo v votlini. Pa ves ta čas ni bilo čuti niti glasu o ubeglih u-pornikih. Na večer tretjega dne sva stopila z zdravnikom po robu griča, odkoder se je videlo na nizko vzhodno obrežje. Tema je že legala na doline. Kar nama prinese veter na uho čudne glasove — n» vem, ali je bilo petje ali kričanje. »Bog jim bodi milostljiv!« je dejal zdravnik. — »Uporniki so!« »Vsi pijani, gospod doktorl« se je oglasil Silver int nama. Silver je užival popolno svobodo. Dnevno je sicer moral slišati bridke očitke in pekoče opazke, pa delal se je, kakor da bi jih ne čul, nič ni zameril in kjer je le mogel, se je pokazal postrežljivega in hvaležnega. Kakor a psom, tako so delali z njim, le Ben Gunn se je še vedno silno bal svojega nekdanjega stewarda in tudi jaz sem bil nekoliko prijaznejši z njim, ker sem itui zares moral bitl hvaležen. »Pijani so ali pa so znoreli!« mu je godrnjaje odgovoril zdravnik. »Tako je! In malo nas briga, kaj počenjajo!« »Morebiti se mi bodete čudili, vi, ki ne poznate no^ benega usmiljenja«, mu je prezirljivo dejal zdravnik, »ako vam povem, da bi najrajši šel med nje in jim pomagal. — Ako ne več, vsaj eden izmed njih ima mrzlicol« »Oprostite, gospod, to bi bilo popolnoma neumestnof Izgubili bi življenje! — Vaš sem sedai z dušo in telesom, in ne želel bi si, da bi se še zmanjšalo naše število, p<K sebno ker vem, koliko sem prav vam hvale dolženl ArrH pak ti-le ljudje ne znajo držati besede!« »Ti-le nel« je suho odgovoril zdravnik. »Vi pa st« mož, ki drži svojo besedo —f« In to je bilo zadnje, kar smo čuli o upornikih. Samc strel smo še enkrat čuli v daljavi, menda so bOi na kmtv t Posvetovali smo se in sklenili, da jih moramo pustiti na otoku — na neizmerno veselje Gunnovo in v krepko zadovoljstvo Grayevo. Dali smo jim zalogo smodnika in krogel, kos Gunnovega prekajenega kozjega mesa, nekaj zdravil, orodja, obleke, vrvi in majhno jadro — in na posebno željo zdravnikovo trdi lep kup tobaka—. In končno smo se poslovili od otoka. Zaklad je bil spravljen, z vodo smo bili preskrbljeni tudi ostanek Gunnovega kozjega mesa smo vzeli s seboj — in nekega lepega jutra smo dvignili sidro in odjadrali iz sevemega zaliva. Upomiki so nas najbrž kje od blizu opazovali. Kajti ko smo prijadrali na odprto morje in se ozrli nazaj na otok, so klečali vsi trije na pesku ob morju in proseče dvigali roke k nam. V srce nas je bolelo — pa nismo jih smeli vzeti seboj, ako nismo hoteli doživeti novega upora. In povrh — peljati jih domov na vešala, to bi bil prežalosten posel —. Zdravnik jim je zakričal, da smo jim pustili zaloge in kje jih bodo našli. Pa po imenih so nas klicali in jokaje prosili, naj se jih za božjo voljo usmilimo in naj jih ne pustimo poginiti na tem žalostnem otoku —. Ko pa so videli, da je ladja plula naprej in se bolj in bolj oddaljevala od brega, je eden izmed njih planil na noge, dvignil puško — in krogla je priivižgala Silverju mimo ušes ter u>iarila v glavni jadrnik. Šli imo pod krov na vamo in ko sem proti poldnevu pogledai ven na morje, je na moje nepopisno veselje izginjal nnjvišji vrh otoka v sinji daljavi nepreglednega ob- Jadranje da veliko posla, nas pa je bilo malo, zato smo morali vsi marljivo delati. Le kapitan je ležal na zadnjem krovu na žimnici in poveljeval. Rane so se mu naglo celile, pa slab je še bil in miru je potreboval. Obrnili smo se proti Srednji Ameriki, ker dolge poti na Angleško bi ne bili vzdržali z našimi slabimi močmi. Ii\ še preden smo dosegli pi"vo obljudeno pristanišče, smo bili vsi zdelani in utrujeni. — Moja povest je pri kraju. Prijetno vožnjo smo iroeli in nekega poznega večera smo zapluli v živahno pristanišče v mehikanskem zalivu. Kako dobro so nam dele neštete lučice razsvetljenega mesta, kako pomirjevalno so vplivali na nas nrijazni, dobrovoljni obrazi prodajalcev, ki so nam v neštetih brrčicah prišli ponujat osvežujoče sadje in druga živila kako prijetno je bilo vse to za nas po tistih divjih, krvavii. prizorih, ki smo jih doživeli na samotnem otoku zaklada. Graščak in zdravnik sta šla v mesto in vzela mene s seboj. Našli smo poveljnika angleške bojne križarke in šli z njim na krov. Zdravnik je ,pripovedoval naše doživljaje in preživeli smo prav zabaven večer. Šele proti jutru smo se vrnili na »Hispaniolo.« In tu rvam je prišel naproti Ben Gunn in se zvijal v neizmemi zadregi —. Silver je pobegml —. On, Ben Gunn, pa mu je pomagal pri begu, kajti »— če bi ta človek ostai na ladji, vse naše življenje bi bilo v neprestani nevarnosti —I« Pa ni šel praziuh rok —, ; _„-, Neopažen je prevrtal ladijsko steno in ukradel žakelj zlata, približno tri- do štiristo ginej —. Vsi smo bili, mislim, končno veseli, da smo se g* tako po ceni znebili. V Bristol smo prijadrali prav v trenutku, ko je misD« graščakov prijatelj pripraviti rešilni pohod. Vsi, kar nas je ostalo živih, smo dobili seveda obile* delež od zaklada. Vsak ga je porabil, kakor je vedel i" znaL Kapitan Smollett je dal slovo pomorskemu življenj* Gray si je kupil ladjo in začel prekomorsko trgovino. Btlt Gunn je dobil tisoč funtov. Pa v treh tednih, celo boljj* v 19 dneh jih je pognal in dvajseti dan je že beračiL D*' bil je na to samotno kočico in je živel prav, kakor svoj" čas na otoku. Pa čudak je ostal celo življenje. Vaški paf lavci so ga dražili, pa so ga tudi radi poslušali. O Silverju nisem čul ničesar več. Najbrž je kje STB« čal svojo »staro« in živi z njo in s svojim »kapitano* Flintom« udobno življenje. Upam da, kajti v večnosti 8* ne čaka mnogo udobnosti, če se prej ne spokori —. Srebro in drugi zakladi pa še ležijo na otoku in fcj* se mene tiče, naj ležijo, kakor dolgo hočejol Nobena »» me ne spravi več na tisti zakleti otok in svoje najhujW sanje preživljam vedno takrat, kadar čujem v spoi^ grmenje morskih valov ob skalnatih bregovih otoko*i» in kadar mi zveni v ušesih hreščeči glas »kapitana FH0*, jt; : ¦•.•¦¦: ^ »Zlati, zlati, zlati, zlati —U —¦' l