Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
[
Wk
Leto XXX. - Štev. 37 (1520)
Gorica - četrtek, 21. septembra 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Znanetie oičestn in iitiinii v Cerkvi Osimski sporazumi in nova deželna vlada
CGovoril prelat dr. Lojze Šuštar 1Q. septembra letos na Opčinah!
Ze tridesetič se vrši na drugo nedeljo v septembru na Opčinah marijanski shod. 30 let ni še dolga doba. Toda leta po drugi svetovni vojni so v človeški družbi, v vesoljni Cerkvi, v tržaški škofiji in med slovenskim ljudstvom prinesla toliko globokih sprememb, da odtehtajo cela stoletja zgodovinskega razvoja prejšnjih časov.
Marijanski shod na Opčinah vedno zbere in razgiblje vernike. Zato je znamenje občestva In življenja v Cerkvi. Kot verni Slovenci smo zbrani okrog Marije, z njo se s pesmijo in molitvijo podamo v procesiji na pot, kot znamenje našega zemeljskega življenjskega romanja in kot znamenje Cerkve, ki je, kot je to znova poudaril drugi vatikanski cerkveni zbor, na poti skozi stoletja večni domovini naproti. Na tej poti smo pod varstvom naše matere Marije, o kateri pravi pesem: Marija skoz življenje voditi srečno znaš.
Ko smo se letos zbrali ob Mariji in jo spremljali v procesiji sem k cerkvi, ko je letos naš shod pomemben dogodek in znamenje občestva in življenja, se hočemo zavestno vključiti v zgodovinski okvir, ki ga doživljamo: v razgibanost vesoljne Cerkve ob smrti papeža Pavla VI. in ob izvolitvi in slovesnosti ob nastopu službe novega papeža Janeza Pavla I., in v razgibanost krajevne tržaške Cerkve ob vseškofij-skem zborovanju v treh mesecih in ob pripravi nanj in ob delu po njem.
Zato je naš shod nekaka podoba mlade Cerkve, ki je bila pred binkoštnim praznikom in ob prihodu Sv. Duha zbrana okrog Marije, da začne svojo pot skozi zgodovino. Znamenje občestva in znamenje življenja v posebnih zgodovinskih razmerah: to Je in naj bo 30. marijanski shod na Opčinah. Kaj to pomeni?
POTREBNE SO TRI STVARI
Tu smo zbrani okrog Marije in pri službi božji, znova doživljamo, da smo kakor ena družina, bratje in sestre med seboj, Povezani v isti veri naše katoliške Cerkve •n v isti slovenski narodni zavesti. Če pa hočemo biti res ena družina, eno versko *n narodno občestvo v krajevni Cerkvi tržaške škofije skupaj z verniki italijanske narodnosti, so potrebne predvsem tri stvari:
Prvo je živa in globoka osebna zavest, da smo vsi Cerkev, vsi udje Kristusovega skrivnostnega telesa, vsi odgovorni za Cerkev in vsi poklicani k delu za božje kraljestvo med nami. Besede, ki smo jih ob izvolitvi novega papeža tolikokrat slišali, ki Jih je nekoč Kristus govoril Petru: Ti si Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev, ne veljajo samo za papeža, ne samo za škofe in duhovnike, ampak za vsakega izmed nas.
Vsak kristjan je skala, na katero hoče Kristus graditi svojo Cerkev. To je in naj bo v svojem osebnem življenju, v družini, v poklicnem delu in v javnem življenju. Vsak kristjan je kakor gradbeni kamen, ki Se mora dati vzidati v zgradbo Cerkve In doprinesti svoj del k trdnosti Cerkve. Če se kak kamen odkruši in izpade, nastane na stavbi škoda. Cerkve in njene zgradbe •n prenove ne smemo prepustiti le papežu, škofom in duhovnikom, vsi se morajo zavedati svoje odgovornosti in svoje Vloge v Cerkvi. To pomeni, in to je druga Važna misel, da se moramo za Cerkev in njeno stanje ter njeno življenje zanimati. Ob papeževi smrti in ob izvolitvi novega Papeža je po vsem svetu silno narastlo zanimanje za katoliško Cerkev.
A naše zanimanje mora biti več kot sen-zacija In radovednost ob posebnih dogodkih. Biti mora zavzeto zanimanje za krajevno Cerkev v tržaški škofiji in v naših župnijah, zanimanje za vprašanja, potrebe *n skrbi naših vernih ljudi, pa tudi tistih, ki so se Cerkvi in Bogu odtujili. Biti mo-ra zanimanje za vprašanja, ki jih hoče ob-fftvnavatl vseškofijsko zborovanje, kakor
jih pripravljajo v desetih komisijah, posebno še v 4. komisiji, ki zadeva neposredno slovenske vernike. Za našo lastno stvar gre. Kakor je Marija ob nastajanju mlade Cerkve z materinsko skrbjo in ljubeznijo spremljala življenje prvih vernikov, tako moramo tudi mi, ki smo danes zbrani okrog Marije, s skrbnim zanimanjem spremljati življenje in delo tržaške Cerkve.
Tretje pa, kar zahteva občestvena zavest cerkvene skupnosti, je trezno in stvarno soočanje z dejanskim položajem Cerkve na Tržaškem in njenimi potrebami v odkritem in zavzetem pogovoru. Po procesiji sv. Rešnjega Telesa je tržaški škof govoril o kritiki, ki je v Cerkvi potrebna, o novih strukturah in oblikah, ki jih je treba iskati, o dostojanstvu človeške osebe, ki ga je treba braniti, in o služenju človeku in družbi.
Vse to je mogoče spoznati, dognati, razjasniti in utemeljiti le v skupnem iskanju, razmišljanju in pogovoru. Jasno je, da se v takem pogovoru pokažejo različna mnenja in da je treba medsebojnega razumevanja in pomoči. A kakor nas danes na tem shodu druži ista ljubezen do Marije in skupaj z njo ista zvestoba Kristusu in Cerkvi, tako nas mora pri iskanju skupnih rešitev združevati isti skupni cilj, prizadevanje za prenovo našega verskega življenja in naše krajevne Cerkve.
Naj bo torej naš 30. marijanski shod na Opčinah letos res izraz zavesti, da smo vsi ena družina, da smo vsi Cerkev in zanjo vsi odgovorni, naj pride to do veljave v našem zanimanju za življenje in potrebe Cerkve in v prizadevnem skupnem pogovoru in sodelovanju. Potem smemo upati, da je naš shod ne samo znamenje občestva, ampak tudi znamenje življenja.
POTREBNA JE STALNA PRENOVA
Kjer je življenje, je stalno prenavljanje in rast, stalno nastajanje novega in seveda tudi odmiranje starega in preživelega. Če hoče Cerkev živeti, se mora stalno prenavljati. To je drugi vatikanski cerkveni zbor znova jasno poudaril.
Marija je kot Kristusova in naša mati simbol življenja. Ona je dala življenje božjemu Sinu, ki je postal človek. Marija želi, da se v nas vedno bolj razvije novo božje življenje in prosi za nas pri Kristusu, ki je pot, resnica in življenje.
Pri vsakem izmed nas se mora torej versko življenje prenavljati in poglabljati. Prenove Cerkve ni brez prenove nas samih. Kjer postavljamo zahtevo po prenovi Cerkve, njenih struktur in oblik, dušnega pastirstva in cerkvenega življenja, je prva zahteva: Začni pri sebi! Kdor hoče sam postati boljši človek, bolj pošten v življenju, bolj nesebičen v razmerju do bližnjega, bolj trden v veri, upanju in ljubezni, bolj zvest v spolnjevanju božjih zapovedi, bolj goreč v molitvi in prejemanju zakramentov, s tem že prispeva svoj bistveni del k prenovi Cerkve.
Kjer pa je življenje, Je treba tudi neprestane skupne skrbi in negovanja, skupnega prizadevanja in dela, da se življenje ohranja in razvija. Vsak to ve iz lastne izkušnje, vsak oče in vsaka mati iz skrbi za življenje svojih otrok.
Tudi v Cerkvi je treba neprestanega skrbnega skupnega prizadevanja in dela, novih pobud in novih oblik. Kot v družbi moramo tudi v Cerkvi skrbeti za zdravo in dobro življenjsko okolje, da vsi rastemo v veri, upanju in ljubezni ter v povezanosti s Kristusom in med seboj. Pri tem pa moramo pomagati drug drugemu, spremljati in utrjevati drug drugega z besedo in pričevanjem, z delitvijo skrbi in veselja, kakor se to dogaja v dobri družini.
NAŠ NAJLEPSI DAR
Kaj Marija bolj želi, kakor da bi vsi skrbeli za razvoj življenja v Cerkvi in si
V ospredju političnega delovanja naše dežele imamo v sedanjem trenutku dve stvarnosti: Osimski sporazum in sestavo nove deželne vlade. Prav v tem času je namreč prišlo do pomembnih srečanj in razgovorov o obeh temah, o katerih bomo na kratko spregovorili v naslednjih vrsticah.
PARLAMENTARNA KOMISIJA V TRSTU
Prejšnji teden se je mudila v Trstu parlamentarna komisija za izvajanje Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo, ki jo je vodil njen predsednik senator Sarti. V njej so vse politične sile ustavnega loka in posebej parlamentarci naše dežele. V Trstu je v teku dvodnevnih pogovorov s krajevnimi dejavniki zaslišala vse glavne komponente političnega, upravnega in gospodarskega življenja naše dežele. Med pogovori je hotela komisija posebej zasli-
šati prizadete predstavnike za mnenja o zadnjih vladnih dekretih, med katerimi je tudi dekret za zaščito slovenske manjšine na Tržaškem, o katerem smo že pisali in ugotovili njegovo popolno nezadostnost in pomanjkljivost.
Za nas pride posebej v poštev dejstvo, da je bilo na teh srečanjih s parlametnarno komisijo mnogo govora o Slovencih v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. Težnje in zahteve slovenske manjšine so iznesli predvsem slovenski izvoljeni predstavniki v deželnem svetu, v obeh pokrajinskih svetih, v goriškem in tržaškem občinskem svetu, predstavniki kulturnih in drugih organizacij, med katerimi zlasti SSO in SKGZ ter predstavniki Beneške Slovenije in njenih društev.
Slovenski predstavniki so v bistvu zavrnili zakonski dekret o slovenski manjšini na Tržaškem in se izrekli za potrebo takojšnje
Iml in liiot sta se soommela
Trinajst dni so potekala v Camp Davidu v ZDA mrzlična pogajanja med predsedniki Carterjem, Beginom in Sadatom, da bi prišlo vsaj do okvirnega sporazuma za Bližnji vzhod, še v nedeljo 17. septembra se »je zdelo, da so izgledi za podpis sporazuma zelo slabotni, a zvečer je bila objavljena radostna vest, da je prišlo v zadnjem hipu do nekega soglasja, ki je omogočil vsem trem pogajalcem pristanek na okvirni osnutek sporazuma.
Sporazum ima dva dela: prvi se nanaša na mirovno pogodbo med Egiptom in Izraelom, drugi pa na splošni sporazum o miru na Bližnjem vzhodu.
V prvem delu se Egipt in Izrael obvezujeta, da v roku treh mesecev podpišeta mirovno pogodbo. Pri tem postavlja Egipt kot pogoj za podpis pogodbe odstranitev izraelskih naselij na Sinaju. Begin je na to pristal, če bo Sadatovo zahtevo potrdil izraelski parlament. Zdi se, da ne bo težav za to, saj se s tem strinja tudi opozicija v parlamentu. Po podpisu mirovne pogodbe v roku dveh do devet mesecev bo Izrael začel z umikom svojih čet s Sinaja, kar naj bi se končalo v roku do treh let. V tem obdobju bosta obe državi navezali diplomatske stike. Izrael bo mogel uporabljati Sueški prekop in imeti svobodno plovbo skozi Tiransko ožino v Rdečem morju.
V drugem delu sporazuma je govora o Bližnjem vzhodu, kjer naj bi se pričela pogajanja med Izraelom in sosednjimi državami, zlasti Jordanijo. Arabsko prebivalstvo Gaze ob Sredozemskem morju in Cis-
med seboj pomagali? Ali smemo reči, da je naš marijanski shod na Opčinah izraz in dokaz take pripravljenosti in odločenosti za skupno sodelovanje in medsebojno pomoč za prenovo tržaške Cerkve? Ali bi ne bil to najlepši dar, ki bi ga mogli položiti pred Marijo in ga po njenih rokah ponuditi Bogu?
30. marijanski shod na Opčinah: znamenje občestva in življenja slovenskih vernikov v tržaški Cerkvi, v njeni pripravi na vseškofijsko zborovanje in delu za prenovo. če je to res, potem smo res podoba prve Cerkve na binkoštnl praznik, ki je bila v molitvi zbrana okrog Marije in je prejela Sv. Duha, Duha ljubezni, ki vse povezuje, Duha resnice in moči, ki vse Oživlja.
V	tej evharistični daritvi, ko smo zbrani okrog svojega škofa in svojih duhovnikov, bo spet Kristus med nami pod podobo kruha in vina. Marija, ki je stala pod križem, nam je blizu s svojo priprošnjo in svojim varstvom. Naj nam ona izprosi, da nam Kristus pošlje svojega Duha, ki prenavlja nas In obličje zemlje in Cerkve!
jordanije naj bi v prehodnem petletnem obdobju dobilo upravno avtonomijo, Jordanija (če se bo pridružila) in palestinski predstavniki pa naj bi določili dokončno stanje tega ozemlja. V tem času Izrael ne bo ustanavljal na tem področju novih judovskih naselij niti širil dosedanjih. Vsa pogajanja se bodo vršila pod okriljem OZN na kraju, ki ga bo 'treba še določiti.
Kakor je omenjeni sporazum pomemben, tako pa pušča odprto celo vrsto vprašanj, ki bodo lahko leglo novih napetosti in sporov. V sporazumu se sploh ne omenja ustanovitev samostojne arabske palestinske države, ne vprašanje zasedenega Golanskega višavja, ki pripada Siriji, ne zadeva arabskega dela Jeruzalema, >ki so ga Izraelci zasedli leta 1967 in že vključili v judovski del.
Razumljivo torej, da sporazum v arabskih državah ni bil prijazno sprejet. Celo Sadatov zunanji minister Kamel se ne strinja z njim in je zaradi tega odstopil. Zastopnik Palestinske osvobodilne organizacije je Sadata označil za izdajalca arabskih koristi, ki je svoje rojake prodal za pest sinajskega peska, radio Damask je dejal, da ije Sadat zatajil pravice Palestincev in pokleknil pred Amerikanci, jordanski kralj Husein pa je pripomnil, da je sporazum v Camp Davidu zmaga za ZDA in Izrael. »Nastal je položaj — je dejal —, ki bo okrepil stališča arabskih nacionalistov z leve in desne, kateri bodo nove okoliščine temeljito izrabili.« Naravno je zavzela ostro stališče proti sporazumu tudi Sovjetska zveza, že zato, ker ni bila na pogajanjih zraven, da bi ribarila v kalnem, nasprotno pa meni Jugoslavija, da zaključki posvetovanj v Camp Davidu predstavljajo solidno podlago za bodoči mir na Bližnjem vzhodu.
Seveda pomeni delni mir tudi neko nevarnost, saj se nerešeni problemi lahko spremenijo namesto v dokončen mir v zaostritev nasprotij in v nove spopade. Nujno bo v bodočih pogajanjih upoštevati tudi Palestince, Sirce in Libanonce, brez katerih ni mogoče ustvariti česa trajnega ria tem področju.
• Egiptovski minister za kulturo in informacije je izročil v imenu predsednika Sadata papeižu Janezu Pavlu I., vabilo, naj pride blagoslovit krščansko-muslimansko-judovsko svetišče, ki ga nameravajo postaviti na gori Sinaj. Seveda velja vabilo za čas, ko bo v tem delu sveta zavladal mir.
• Škofje srednjeameriške države Nicara-gue so spričo pretresov, ki jih zadnje tedne doživljajo prebivalci te dežele, organizirali teden splošne molitve po vseh župnijah od 10. do 16. septembra.
globalne zaščite Slovencev v deželi. Treba je dodati, da je v tem smislu nastopil tudi deželni odbor, ki je vladi priporočil, naj preuči potrebne korake za celotno zaščito Slovencev v deželi. Posebej so vsi poudarili še važnost posebne vladne komisije v Rimu, ki mora vso zadevo preštudirati, saj npr. o sedanjem vladnem osnutku le-ta sploh ni bila obveščena. Upati je zato, da bo parlamentarna komisija vladi lahko sedaj verneje tolmačila potrebe in koristi naše dežele s posebnim ozirom na prisotnost slovenske manjšine in nujnost njene globalne zakonske zaščite.
POGAJANJA ZA NOVO DEŽELNO VLADO
Vzporedno s tem pa potekajo razgovori med strankami ustavnega loka (DC, PCI, PSI, PSDI, PRI, SSk in PLI) za sestavo nove večine in novega deželnega odbora. Med tem časom je sicer deželni svet že izvolil novega deželnega predsednika, ki je ponovno odv. Antonio Comelli (DC). Pogajanja sama pa se sicer vlečejo od začetka poletja sem. Kaže, da se sedaj bližajo koncu, čeprav ni še dokončno znana slika o sestavi večine in odbora. Pri tem moramo pa vseeno zabeležiti nekaj pripomb.
Od vsega začetka je šla igra predvsem med demokristjani in komunisti, ki pravzaprav predstavljajo dve največji stranki v deželi. Že takoj je bilo jasno dejstvo, da hočeta obe vodilni politični sili tudi v Trstu nekako v deželnem okviru ponoviti rimsko vladno formulo: programsko večino vseh strank ustavnega loka ter enobarvno demokrščansko vlado. Pri pogajanjih je seveda prišlo do cele vrste predlogov, zlasti od strani drugih vmesnih strank in sicer za razne možne rešitve z dvo- ali trobarvno vlado, v kateri naj bi npr. poleg demokristjanov sedeli še republikanci ali socialni demokrati. Drugi predlogi so omenjali še možnost vstopa SSk, tretji zopet so predlagali pristop socialistov itd.
Vse te možne formule pa so naletele na odpor zdaj ene zdaj druge stranke, in tako kaže, da bo prišlo do sestave enobarvnega odbora s programsko večino strank ustavnega loka. Dve stranki, SSk in PLI pa sta pri zaključnih pogajanjih postavili rezerve za vstop v tako večino, kar odvisi predvsem od bodoče sestave političnega programa.
Kot Slovence nas posebej zanima reševanje manjšinske problematike. Resnici na ljubo moramo tu podčrtati dejstvo, da je samo Slovenska skupnost edina in vztrajno postavljala zahteve za reševanje slovenske problematike, tako v smislu 6. člena republiške ustave kot 8. člena Osimskih sporazumov. Vse druge stranke so se na slovensko manjšino požvižgale, to tudi tiste, ki vključujejo Slovence in se bahajo z zagovarjanjem slovenskih pravic! Sam programski osnutek novega deželnega predsednika ima le na koncu neko bledo omembo potrebe po zakonski zaščiti Slovencev, ki še zdaleč ne zadovoljuje naših potreb.
Jasno je, da bo zato tudi pristop Slovenske skupnosti k taki programski večini odvisen predvsem od trdnih in odločnih zagotovil Slovencem.
SPECTATOR
m/i m rm
Množično ljudsko slavje v Komnu
Mihajla Mihajlova uvrščajo poleg Djila-sa in skupine okrog revije »Praxis« med najvidnejše predstavnike jugoslovanskega oporečniškega gibanja. Začelo se je leta 1965, ko je po povratku s študijskega potovanja v Sovjetsko zvezo opisal svoje vtise v knjigi »Moskovsko poletje 1964«, v kateri je zapisal, da so sovjetska končen tracijska taborišča nastala še pred nemškimi. Na zahtevo sovjetskega poslanika v Beogradu je bil postavljen pred sodišče in obsojen na pet mesecev zapora pogojno. Ko je nato hotel ustanoviti neodvisno revijo, ga je to stalo leto dni zapora. Leta 1974 je bil znova aretiran, češ da je v zahodnem svetu objavil »za državo nevarne« članke. To pot je dobil sedem let ječe. Zaradi nevzdržnih razmer v zaporu — ledeno mrzla samica, brez postelje in nezadostna hrana — se je ponovno zatekel h gladovni stavki. Leta 1977 je smrtno nevarno zbolel. Prepeljali so ga v bolnišnico. Istega leta v novembru je bil pomiloščen. Prejel je celo dovoljenje za potovanje v inozemstvo. To je izkoristil časnikar švicarskega tednika »Die Zeit« F. J. Raddatz jn mu zastavil več vprašanj.
RADDATZ: Jugoslavija velja v zahodnem svetu za milejšo in bolj demokratično državo kot so druge vzhodnega bloka. Kakšne izkušnje imate glede ječ v Jugoslaviji?
MIHAJLOV: V nekem smislu se res Jugoslavija razlikuje od vzhodnega bloka, ne pa glede ječ, saj ne pozna staleža političnega jetnika. Z vsemi ravna kot s kriminalci.
Koliko je političnih kaznjencev?
Točnega števila nihče ne ve, bo pa med 600 in 1000.
Kakšne so jetniške razmere? Vaše so morale biti posebno težke.
Z menoj so na splošno korektno postopali, nihče me ni tepel. Zapori v Stari Gradiški na Hrvaškem pa so strašni. Pravo koncentracijsko taborišče. Zaporniki morajo opravljati najtežja telesna dela.
Ste bili tudi vi tam?
Ne. Toda tudi v naši ječi nam niso ustregli, da bi bili politični kaznjenci združeni na istem kraju. Spočetka je bil vsakdo od nas v samotni celici, kar za dalj časa tudi jugoslovanski zakon ne dovoljuje.
Vi ste oporečnik, čemu oporekate?
Pravijo, da sem anarhični liberalec, kar je nesmisel. Nisem politična osebnost. Zaprli so me vedno na podlagi tega, kar sem pisal.
Toda, kar ste pisali, je bilo političnega značaja.
Je po vašem že politika, če napišete nek komentar?
Nočem vas napraviti za politika, vendarle vi niste ne pisatelj ne pesnik.
Sem politično zavzet pisec.
Prav. Toda kakšno stališče zavzemate do marksizma? Bil sem presenečen, ko sem v nekaterih vaših delih zasledil zahtevo po socializmu.
Če me že hočete na vsak način opredeliti, naj povem, da sem krščanski socialist. V vzhodni Evropi se v danih razmerah ne more biti drugega kot socialist. Toda če je že treba to označiti v širšem pomenu, sem najprej demokratični socialist.
Pa ni, kot trdi Kolakovski, na katerega se v svojih spisih večkrat sklicujete, »demokratični socializem« protislovje samo po sebi?
Morda, ker tako pojmovanje socializma še ni nikjer preizkušena resničnost. Za mene bi bilo razpoznavno znamenje demokratičnosti socializma nadomestitev enostrankarskega sistema s pluralizmom. Za mene je najbolj točna opredelitev socializma naslednja: Gospodarsko pravna ureditev, v kateri je osebna lastnina proizvajalnih sredstev ali odpravljena ali bistveno omejena. V kapitalistični družibi ne pomeni politična demokracija istočasno tudi gospodarske demokracije. Vendar je demokracija velikega pomena, ker odpira mirno pot do demokratičnega socializma.
Torej praški vzorec? A ta je bil še vedno marksistično obarvan.
Seveda, Dubček ni mogel kaj drugega reči, toda razvoj bi šel sam od sebe proti demokratičnemu pluralizmu. To dokazuje primer evrokomunizma, ki ima kar »grozen« vpliv na Vzhod in Zahod, tudi na Beograd.
No, kako bi vi opredelili vpliv evrokomunizma na Zahod?
Levičarske sile na Zahodu, ki zahtevajo široke socialistične reforme, ne odstopijo od svojih zahtev tudi takrat ne, kadar postane očito, da bi reforme, za katere se ženejo, povzročile zastoj v gospodarskem razmahu. Pri tem je opažati zanimivo nasprotje: glasne aktivistične skupine mladih ljudi na Zahodu se nagibajo k totalitarnemu mišljenju, medtem ko zahtevajo njihovi sovrstniki na Vzhodu kljub nevar-
nosti za zdravje in življenje svobodo mišljenja, tiska, neodvisnega sodstva, tisto svobodo, ki jo sicer na Zahodu odklanjajo kot nekaj meščansko zastarelega, a jo istočasno uporabljajo, da, celo zlorabljajo. A teh starih meščanskih svoboščin ni mogoče ostvariti v zdaj obstoječih ali njim podobnih socialističnih državah — enostrankarski sistem je vedno krivičen sistem.
S tem svojim gledanjem se bistveno razlikujete od skupine »Praxis« (v Beogradu, op. ur.), kajti filozofi te skupine menijo, da bo v razvitejšem marksizmu tudi več liberalizma.
Od skupine »Praxis« se povsem razlikujem. Vendar je v njej opazen velik razvoj y smeri pluralizma.
Toda pri nikomur od njih ne boste mogli brati stavka kot je npr. vaš: »Stalin ni naključje zgodovine, zasnovan je bil že v Leninu, ta pa v Marxu.«
Tudi oni v Beogradu že tako mislijo, le da je to komajda znano, saj je njihova revija že tri leta prepovedana. Naj vas pri tem opozorim še na drug pojav: vera, tudi nevezana na Cerkev, postaja velik dejavnik tudi pri jugoslovanski mladini (kot je v ostalem v vseh državah vzhodnega bloka, vključno Sovjetsko zvezo). Vera da človeku zavest samostojnosti. Čuti se neuničljivega tudi kot posameznik, močan proti neumnim šikanam raznih funkcionarjev ali smešnim zakonom. V teh ljudeh se poraja spoznanje, da družba ne oblikuje posameznika, temveč obratno. Zaprite sedaj koga, ki ima to prepričanje in po njem živi, težko mu boste prišli do živega...
Ali se Jugoslavija v tem kaj razlikuje od drugih držav vzhodnega bloka?
Da in ne. Kar zadeva človekove pravice, so tri važne razlike: vsakdo lahko zapusti Jugoslavijo razen tistih, ki jim tega policija ne dovoli. Razmeroma malo je takih, ki ne dobe potnega lista, pet do šest tisoč, medtem ko je v Sovjetski zvezi domnevno prav toliko takih, ki ga dobe. V Jugoslaviji se lahko kupi vse inozemske časopise z izjemo tiska, ki piše proti Jugoslaviji. V Jugoslaviji tiskajo ogromne količine verskega tiska, toda dobi se ga lahko le v cerkvah. To so tri velike razlike. Pri procesih in sodstvu pa je povsod enako.
Jn svoboda prepričanja?
V	Jugoslaviji je seveda ni. Kdor prebira jugoslovanski tisk, bo lahko ugotovil, da je ves usmerjen v to, da prepreči drugače mislečim, da bi svoje lastno prepričanje kakorkoli izrazili. Djilas celo meni, da imajo danes na Poljskem ali Madžarskem več svobode prepričanja. Svobode tiska v Jugoslaviji ni.
Vse, kar ste povedali o Jugoslaviji, pomeni končno, da imamo zelo zmotne predstave o Titovem režimu, ki se dejansko svojsko ne razlikuje od ostalih držav vzhodnega bloka.
Vsak posamezen sistem je v jedru stalinističen. Obstajajo le različne stopnje. Če bi te ocenjevali z ozirom na pluralizem in enostrankarski sistem, je seveda Jugoslavija bliže pluralizmu kot npr. Bolgarija.
Vendar ste sami — oziroma Djilas — malo prej rekli, da vlada ta čas na Poljskem in Madžarskem večja svoboda mišljenja, torej večja odprtost.
Ali poznate novo knjigo Edvarda Kardelja »Samoupravni pluralizem«? Temeljna misel te knjige je, da v Jugoslaviji sploh ni enostrankarskega sistema, temveč pluralistični samoupravljalni sistem. To seveda ni res. V isti zvezi trdi, da povzroča pluralizem odtujenje, kar imam za velik nesmisel.
In zakaj se vračate potem v deželo, v kateri v doglednem času še ne bo svobode, kjer kot pisatelj ne morete obstajati?
Trdno sem prepričan, da se bo Jugoslavija spremenila. Deset let že Jugoslovani odhajajo v svet, vse mogoče so tam brali, mnogo tega dojeli, sprejeli. Jugoslavija bo ohranila svojo neodvisnost od Sovjetske zveze le, če bo to svobodo priznavala.
Po povratku iz ZDA se vračate s tega vašega prvega potovanja na Zahod kot v kako veliko ječo, morda pa tudi v kako majhno...
Vsi moji prijatelji so tam, v Zagrebu, Beogradu, povsod. Od tam bom še naprej pisal in verjetno mi bodo še naprej moje spise tiskali samo na Zahodu. Ne bojim se, da bi me sedaj zaprli. Pravzaprav se jim ne splača, obsoditi me. Nazadnje sem dobil sedem let, a čez tri leta so me izpustili. Moj temeljni problem je duhovna revolucija. To pa ni nikak politični problem. Pač pa pritiskajo name po materialni plati. Tako so mi npr. odvzeli pravico do stanovanja. V Jugoslaviji se z odvzemom te pravice lahko poseka človeka kot drevo s sekiro, da postane razvalina. Morda je na Zahodu to težko doumeti, a je tako!
Pred 35 leti je AVNOJ (Antifašistično veče narodov osvoboditve Jugoslavije) sprejel sklep, ki ga pa je bilo 'treba kasneje šele uresničiti, žal ne v celoti, da se slovensko Primorje, Istra in otoki priključijo Jugoslaviji.
To obletnico so v nedeljo 17. septembra množično proslavili v Komnu na Krasu. Pokroviteljstvo je nad prireditvijo sprejel sicer Tito, a ga je zastopal predsednik skupščine SRS Sergej Kraigher. Tudi Edvard Kardelj je poslal le pozdrave. Bili pa so navzoči vodilni slovenski partijci kot Popit, Ribičič, Marinko, Bebler, Vida Tomšič. Glavni govornik je bil predsednik slovenske vlade dr. Anton Vratuša.
Slovesnost se je pričela s petjem Internacionale. Človek bi ob .taki obletnici pričakoval kako drugo pesem, ki bolj izrazi slovensko samobitnost. Združeni pevski zbori, med njimi so bili tudi z Opčin, iz Doline in Podgore so zapeli več borbenih in partizanskih pesmi, z recitacijami so nastopili člani goriškega in tržaškega gledališča Iztok Jereb, Dragica Kokot, Anton Petje in Bogdana Bratuževa, dva komenska mladinca pa sta prebrala pozdravni pismi Titu in Kardelju.
Slavnostni govornik dr. Vratuša je novo Titovo Jugoslavijo, ki je nadomestila »nekdanjo skorumpirano in neljudsko iz Ver-saja« prikazal kot socialistično skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, ki deluje kot samostojni mednarodni socialistični in neuvrščeni dejavnik v svetu. Seveda je bilo treba še »dolgo po osvoboditvi premagovati težke preizkušnje, v katere so nas pehali revanšistični in drugi reakcionarni krogi na naših mejah, v Evropi in tudi izven nje« Odnosi dobrega sosedstva pomenijo za Jugoslavijo prvenstveno silnico njene zunanje politike. S sosednjo Italijo se sodelovanje vedno bolj krepi. Ureditev mejne črte in drugih problemov je vnesla v medsebojne odnose večje zaupanje in stabilnost. Delovno ljudstvo Trsta, Milj, Tržiča in Gorice bo lahko kmalu odkrilo vso dvoličnost nove stranke Liste za Trst. Jadikujejo, kako bo baje svobodna industrijska cona zadušila Trst. »V resnici pa bi ga zadušili oni, ki ga hočejo zavoljo svojih protidemokratičnih interesov odrezati od naravnega slovenskega zaledja'in od demokratičnih sil
v	sami Italiji. Naše meje so široko odprte vsem, ki prihajajo z dobrimi nameni in so iskrenih misli. Motijo se pa vsi, ki računajo, da bodo omajali enotnost naših vrst ali pa, da se bodo lahko ob naših 'težavah okoristili za svoje sebične namene.«
UTRIP CERKVE
Iz Slovenije
škanski red in dobil ime Konstantin. Po noviciatu je nadaljeval študije v Kamniku. 29. junija 1929 ga je ljubljanski škof Jeglič posvetil v duhovnika.
Najprej je služboval 'kot kaplan pri Materi usmiljenja v Mariboru, nato je bil postavljen za redovnega predstojnika v Brežice, od koder je opravljal še kaplansko službo v Dobovi. Med vojno so ga Nemci izgnali na Hrvaško: od tam je kmalu prišel v Ljubljano, kjer je bil pri Sv. Cirilu in Metodu duhovni pomočnik. Po vojni je služboval pri Sv. Trojici v Slov. goricah. Tu je obnovil samostan in notranjščino cerkve ter nabavil nove orgle na tri ma-nuale. Od 1959 do 1962 je služboval na Sveti gori pri Gorici, nato pa je šel v Nazarje, kjer je v 'šestih letih obnovil zunanjščino župnijske cerkve, krstno kapelo in uredil samostansko pokopališče. Od 1968 do 1976 je skrbel za našo naj večjo romarsko božjo pot na Brezjah, hkrati pa je nekaj let upravljal tudi župnijo Brezni-ca. V kratki dobi svojega pastirovanja je vernikom pripravil misijon. Pred dvema letoma se je vrnil v Maribor, k Materi usmiljenja, kjer je bil pred 75 leti krščen in imel novo mašo.
Pogreb je vodil ob asistenci prek sto duhovnikov škof dr. Grmič. V imenu sobratov je p. Benjamin Tomšič, bivši pro-vincial, orisal življenje pokojnega p. Konstantina in posebej poudaril njegov veseli značaj in pokorščino. Ko so ga položili v frančiškansko grobnico na Pobrežju poleg njegovega novomašnega pridigarja, p. Gabrijela, je vsem privrela iz srca prošnja: »Gospod, daj nam tudi danes mnogo tako veselih in dobrih duhovnikov!«
• Konec avgusta se je mudil v Sloveniji na krajšem obisku Elden F. Curtis, škof
v	Heleni v ameriški zvezni državi Montana. V Sloveniji je bil gost ljubljanskega nadškofa, obiskal pa je tudi svoje sorodnike. Njegova mati je namreč Slovenka, nečakinja pok. mekinjskega župnika in de kana Viktorja Čadeža. Škof Curtis, ki ima 45 let, je opravil sv. mašo v Mekinjah, kjer je pokopan njegov stari stric duhovnik. Maševal je slovensko, pridigal pa angleško. Njegove besede je prevajal Jože Mavsar, ki službuje v njegovi škofiji.
• Papež Janez Pavel I. si je za osebnega tajnika obdržal duhovnika Diega Lorenzi-ja, ki je pri njem od leta 1976. Star je 39 let ter pripada redovni družbi don Oriona. Svoje študije je končal v Angliji v Liverpoolu in bil tam posvečen v duhovnika. Za doktorsko razpravo je izbral osebnost angleškega kardinala-konvertita Nevvmana.
• Novi papež je imenoval za apostolskega nuncija v srednjeafriški državi Burundi prelata SquicciarinLja ter ga imenoval istočasno za naslovnega škofa nekdanje rimske škofije v Tiburniji na Koroškem, ki je obstajala že v 6. stol. Po preseljevanju narodov je škofija propadla, na mestu Tiburnije pa je za časa Slovencev škof sv. Modest posvetil cerkev v čast sv. Petru. Ta kraj, 3 km zahodno od Spittala ob Dravi se sedaj imenuje S. Peter im Holz (Sv. Peter v Lesu).
Carter opozorjen na koroške Slovence
»O Estado de Sao Paulo«, vodilni in brazilski in sploh južnoameriški dnevnik, ki izhaja v Sao Paulu je 1. aprila letos poročal o obisku ameriškega predsednika Carterja v Braziliji. Carter se je o vprašanju človekovih pravic pogovarjal tudi z nadškofom Sao Paula, kardinalom Arn-som. Med pogovorom mu je kardinal omenil tudi vprašanje slovenskih Korošcev. Po pogovoru je kardinal spremljal Carterja še na letališče. O koroških razmerah je bil brazilski kardinal obveščen po slovenskem župniku v Sao Paulu g. Ludviku Ceglarju.
Slovenska gimnazija v Celovcu
V	letošnjem šolskem letu je vpisanih v to gimnazijo kar 530 dijakov, tako da imajo 21 razredov. Od teh je 75 prvošolcev. V lanskem šolskem letu je bilo vpisanih 508 dijakov v 20 razredih. Med vsemi vpisanimi je 240 deklet.
Od leta 1975 ima slovenska gimnazija v Celovcu svoje lastne prostore na cesti v Žrelec (Bbenthalerstrasse). O tej stavbi pravijo, da je najbolj moderno urejeno šolsko poslopje v deželi. Ima posebne učne kabinete in menda celo protiatomsko zaklonišče.
f p. Konstantin Urankar OFM
V Mariboru, kjer se je tudi rodil 13. decembra 1903, je 6. avgusta 1978 umrl pater Konstatin Urankar. Pri krstu je dobil ime Jože. Imel je več bratov in sester. Eden izmed njegovih bratov, p. Aleksander, je deloval kot izseljenski duhovnik v Sev. Ameriki. Zgled brata je potegnil za seboj tudi Jožefa. Leta 1922 je stopil v franči-
DROBNE NOVICE
■ Ko so v Jugoslaviji zaprli štiri nemške teroriste, so tamkajšnje oblasti poskusile z izsiljevanjem do Zahodne Nemčije. V zameno za štiri teroriste naj bi iNemčija izročila Jugoslaviji osem hrvaških nacionalistov, med njimi 39-letnega Stjepana Bi-landžiča. Kolnsko sodišče je sicer objavilo sklep, da se Bilandžiča lahko izroči, toda zahodnonemška vlada je izjavila, da iz pravnih razlogov ni mogoče ugoditi zahte-
vi	po izročitvi protijugoslovanskih teroristov. Kaznovani bodo samo zaradi prestopkov, ki so jih storili na ozemlju Zahodne Nemčije. Sklep nemške vlade so seveda v Jugoslaviji sprejeli z velikim nezadovoljstvom.
■ Po zadnjih poročilih so vladne čete v Nicaragui po desetdnevnih bojih prevzelo nadzor v vseh mestih države. Nacionalna garda je nastopila z vso brezobzirnostjo zoper središča upora kot so bila mesta Matagalpa, Masaya, Esteli, Leon. S pomočjo letalstva in oklopnih vozil je sistematično rušila mestne četrti, kjer so bili uporniki zabarikadirani. Pri tem je prišlo tudi do hudih zločinov z nasprotne strani.
V	Mategalpi so dvema ženskama odrezali prsi, ker sta sodelovali z vladnimi četami, pri Leonu pa so našli 20 iznakaženih trupel članov nacionalne garde. Predsednik Ana-stasio Somoza je izjavil, da hoče ostati na oblasti do leta 1981, ko mu bo potekla predsedniška doba, ker da bo drugače v Nicaragui zavladal komunizem.
■ V nagovoru 13. septembra je sv. oče Janez Pavel I. pred 15.000 verniki v obliki pripovedovanja anekdot razložil značaj vere in pojav napak v Cerkvi. Vera pomen’ zaupanje v Boga. Vera ne pomeni samo tistih resnic, ki so nam všeč, ampak tudi tiste, ki so za nas neprijetne. »Bil sem zraven, ko je Janez XXIII. odprl zadnji koncil in dejal: "Upajmo, da bo potom koncila Cerkev napravila skok naprej.” Toda kakšen skok? Sam je dodal: ”Po poti gotovih in nespremenljivih resnic”.« Glede napak v Cerkvi je Janez Pavel dejal, da se jih ni treba bati. Kdor ima umazan ovratnik, se bo za odstranitev madežev poslu-žil mila; v Cerkvi so to milo molitev in prejemanje zakramentov.
■ V soboto 16. septembra je predsednik republike Pertini opravil svoj prvi uradni obisk izven Rima in to v Firencah, mestu, kjer je leta 1924 diplomiral iz političnih ved. Občinska uprava ga je počastila s podelitvijo priložnostne spominske medalje. Pertini je doživel s strani prebivalstva res navdušen sprejem. Ob odhodu je izjavil: »Republiko, ki je nastala iz osvobodilne borbe in antifašizma bomo, čeprav ima pomanjkljivosti, dosledno branili in to za vsako ceno, kajti če izgubimo svobodo, izgubimo vse!«
■ Sv. oče Janez Pavel I. je v svojem nedeljskem nagovoru omenil začetek šolskega leta v Italiji. Omenil je Carduccija, ki je bil univerzitetni profesor v Bologni in ga postavil za vzgled današnjim šolnikom. Med drugim je dejal: »Profesor Carducci je imel razvit čut tako za šolo kot za gojence. Pripadal je tisti vrsti šolnikov, ki pravijo: za učiti Johna latinščino ni dovolj znati latinščino, ampak tudi poznati in ljubiti Johna. In še: pouk toliko velja, kakršna je priprava nanj. Prosimo zato Gospoda, da bodo profesorji, študenti in tudi družine gledali na šolo z enako privrženostjo in skrbjo«
■ Glavni tajnik PSI Crax>i nadaljuje polemiko s komunisti glede nesmiselnosti sklicevati se na Lenina, obenem pa se skuša politično čim bolj okoristiti z Morovo Ugrabitvijo in smrtjo. Tako se strinja z objavo Morovih pisem, češ da bodo pisma poživila zanimanje za Morovo zadevo, obenem pa tudi priznava, da je prišlo pred Morovo usmrtitvijo do stikov z ugrabitelji, ki da so bili pripravljeni zamenjati Mora z enim izmed zaprtih brigadistov. V pogajanja naj bi bili vpleteni pok. papež Pavel VI., bivši predsednik republike Leone, iFanfani in Saragat. Vse kaže, da ti ljudje vedo nekaj več kot ostali.
■ V Milanu so aretirali Corrada Alunnija, ki je bil trenutno najbolj iskan rdeči bri-gadist v Italiji. Imajo ga za naslednika Renata Curcia, ustanovitelja rdečih brigad. Alunni je zagovarjal trd nastop in oborožen boj proti državi in družbi. Na Alunnijevem stanovanju so našli kar 14 pištol, 7 pušk, 2 brzostrelki in na tisoče nabojev.
■ V Londonu so aretirali 31-Ietno Astrid Proll, ki je bila med ustanovitelji RAF-a (frakcije rdečih brigad) in ena od 14 najbolj iskanih teroristov v Zah. 'Nemčiji. Leta 1970 je sodelovala pri osvoboditvi terorista Andreasa Meinhoffa. Kasneje so jo prijeli in jo obtožili sodelovanja pri poizkusu uboja in pripadnosti teroristični organizaciji, vendar jo je sodišče v Frankfurtu pogojno izpustilo na svobodo zaradi slabega zdravja, kar je Prdllova izrabila in se umaknila v ilegalo. Kdaj je prišla v Anglijo, se ne ve. Zaposlila se je v Londonu v neki mehanični delavnici pod lažnim imenom Anna Puttick.
■ Iran se še ni dodobra opomogel od nemirov preteklih tednov, ko ga je zadel strahoten potres, ki je prizadejal zlasti območje Korasan v vzhodnem delu države-Najbolj je prizadeto mesto Tabas, kjer ni ostala cela ena sama hiša. Od sobote 16-septembra zvečer do poznih večernih ur v nedeljo so v tem mestu zabeležili kar 70 sunkov. Glavni potresni sunek je imel iz* redno rušilno moč, saj je dosegel 10,5 stopnje po Mercallijevi lestvici (V Furlaniji 9 in 9,5). V nekaj sekundah je samo v Ta-basu umrlo pod ruševinami 11.000 oseb. po okoliških vaseh pa še kakih 4.000.
■ V Čilu so proslavili petletnico vojaškega udara zoper ustavnega predsednika dr-Allendeja, ki je pripeljal na oblast generala Avgusta Pinocheta. Pred zbranim občinstvom je Pinochet napovedal skorajšn'j° razglasitev nove ustave, ki pa jo bosta morala potrditi državni svet in vlada, nat° pa bo še ljudsko glasovanje. Po sprejeti11 ustave bo nastopilo prehodno obdobje 5 parlamentom, katerega člane pa bo imenovala vojaška junta. iNavzoči so Pinochetov govor, ki je trajal dve uri, tridesetkrat prekinili z aplavzi. Sicer pa so pogost1 aplavzi značilni za vse diktature.
Podgorski farani bivšemu župniku v spomin
Ko se je v ponedeljek 11. septembra raznesla po Podgori vest o nenadni smrti našega bivšega župnika Bernarda Špacapana, je vse nas globoko pretreslo.
Gospod Bernard Špacapan je nastopil kot župnik v Podgori pred 29 leti in je tu ostal 22 let. V svojem delovanju se je odlikoval po požrtvovalnosti in vztrajnosti. S sestro Nežico je več let vodil podgorski cerkveni zbor. Z njo je pripravljal tudi razne odrske nastope. Velik vpliv je imel na mladino, kateri se je znal hitro prikupiti. V župnišču je zato vladal pravi živžav, saj ni nikoli manjkalo šolske otro-čadi in drugih mladih. Tja smo zahajali k vajam, gledat televizijo, se igrat, na prireditve. v kino...
Posebno živahne so bile priprave na praznike. Vsakdo je dobil svoje delo: nekateri so čistili cerkev, drugi svečnike, tretji pa pomagali krasiti oltarje. Strežniki pa so se med seboj prepirali, ker bi vsi radi pri peti maši oblekli rdeče »krilo«.
V	»Giavi«, gozdu nad cerkvijo, je dal zgraditi kapelico rožnovenski Materi božji v čast. Dal je preurediti farno dvorano in cerkev. Preskrbel je centralno kurjavo in nove orgle, na katere smo Podgorci posebno ponosni. Vsako leto je organiziral zanimiv izlet. V šoli je poučeval verouk, mladino učil prvih akordov na harmonij in še in še bi lahko naštevali. Vsem je rad pomagal, posebno starejšim, bolnikom in brezposelnim. Kljub bolezni je bil neutrudljiv, vedno je imel za vsakogar topel nasmeh in tolažilno besedo.
Ob njegovi izgubi izrekamo sorodnikom, posebno sestri in bratu, naše sožalje, njemu pa želimo, da bi v večnosti užival božji mir.
* * *
Pogreb g. Bernarda Špacapana je bil v sredo 13. septembra v goriški stolnici. Pogrebno mašo je v koncelebraciji 22 duhovnikov s tostran in onstran meje ob navzočnosti še mnogo drugih sobratov in rojakov opravil nadškof msgr. Cocolin. V spominskem govoru je v slovenščini in tialijanščini v toplih besedah orisal plemeniti lik pokojnika in se mu zahvalil za opravljeno delo v službi goriške Cerkve.
,Na pokopališču je opravil pogrebne obrede slovenski župnik msgr. F. Močnik.
V	imenu Jameljcev se je poslovil od pokojnika Mario Soban, v imenu slovenske duhovščine pa dr. Kazimir Humar. Truplo blagega pokojnika so položili v skupno grobnico goriških duhovnikov. Naj se v njej odpočije od svojega truda in trpljenja, ki ga je tako vzorno prenašal.
Srečanje zastopnikov katoliškega tiska
V Pordenonu se je 8. septembra vršilo srečanje zastopnikov katoliškega tiska tkh. Treh Benečij, to je iz Benečije (Ve-neto), Furlanije ter Južnega Tirola-Triden-tinskega. Udeležence je uvodoma pozdravil upravnik goriškega škofijskega lista »Voce Isontina« Maffeo iZambonardi, ki je predsednik Združenja katoliških tednikov omenjenih dežel. Papežu Janezu Pavlu 1. so Poslali posebno brzojavko s čestitkami k njegovi izvolitvi v imenu ravnateljev vseh listov navedenega združenja.
V razpravi je bilo iznesenih veliko problemov, ki tarejo katoliške tednike. Predvsem je zakon 172, ki predvideva olajšave Pri nabavi tiskovnega ‘papirja popolnoma neustrezen, saj ne predvideva nikakih popustov pri telefonskih stroških, poštnih Pristojbinah in davku IVA, kar še posebno bremeni katoliški 'tisk.
Poglobljeno predavanjema temo »Evan-gelizacija in kulturna pobuda katoličanov« (študij 4. koncilske komisije) in koncilski dokumenti, ki zadevajo »Naše tednike in povezavo med kulturo in krščanskim poukom« je podal prof. De Vittor. Pri razpra-
vi	s tem v zvezi je bilo poudarjeno, da naj katoliški tedniki posvečajo še posebno pozornost domačemu dogajanju, ker tu je njihovo mesto.
K besedi so se oglasili tudi zastopniki »Katoliškega glasa« in poudarili drugačno vlogo, ki jo ima ta list v domačem in širšem merilu kot svobodno katoliško glasilo za slovenske ljudi doma in po svetu. Ta vloga je zelo različna od one pri italijanskih katoliških tednikih. Povabili so tudi italijanske kolege, naj več poročajo o slovenskih stvareh, da se obe skupnosti, ki tukaj mejita ena z drugo, bolje spoznata.
Predlagano je bilo nadalje, naj bi važna poročila v deželnem merilu eden ali drugi list dal tudi razmnožiti in razposlal na vse druge liste. Ustanovitev deželne agencije za katoliški tisk pa zaenkrat ni možna.
MLADINSKI KROŽEK V ZGONIKU
vabi na
PRAZNIK GROZDJA
Začetek v soboto 23. sept. ob 15. uri s tekmovanjem v briškoli. Praznik se nadaljuje v nedeljo 24. sept. ob 15. uri. Nastopi godba iz Nabrežine, čarodej Renor s »srebrno čarobno palico« in ansambel TAIMS z Opčin. Po kulturnem sporedu bo kakor v soboto zvečer prosta zabava s plesom.
V	primeru slabega vremena, bo »Praznik grozdja« še v ponedeljek 25. septembra.
Najbolj obiskano zdravilišče v Sloveniji
Rogaška Slatina velja za najbolj obiskano zdravilišče v Sloveniji. Do konca avgusta letos je dosegla 315.000 nočitev gostov. Zdravilišče ima skupno kar 1500 postelj na razpolago gostom, od teh 300 pri zasebnikih. Do konca 1980 bodo dogradili še nov hotel z 200 posteljami. Vodo iz vrelcev Stiria, Donat in Tempel polnijo v steklenice in jih razvažajo tudi v inozemstvo. Slatina, ki tukaj privre iz zemlje, uspešno zdravi prebavne motnje, nekatere organe notranje presnove in menda pomaga pri shujševalnih kurah.
Pogovor z misijonarji v Novem mestu
V	kapiteljski cerkvi v Novem mestu je bilo v nedeljo 3. septembra srečanje in pogovor s slovenskimi misijonarji, ki ga je vodil vodja škofijske misijonske akcije dr. Vilko Fajdiga iz Ljubljane. Vso slovesnost so popestrili pevci pod vodstvom Venceslava Zadravca.
'Predstavili so se: uršulinka Frančiška Novak, ki deluje že 31 let kot vzgojiiteijica in katehistinja na Tajskem; Jožef Gider, mariborski duhovnik, ki je po petih letih misijonskega dela na Madagaskarju prišel domov, pa se spet misli vrniti na otok; Dolores Lesjak (iz Vipavske doline) je kombonijanka. Deset let je delovala v Egiptu kot bolničarka, trenutno pa je v Gradcu v Avstriji; jezuitski brat Jože Rovtar, ki je enajst let deloval v Zambiji; Mojca Karničnik, iz španske kongregacije Jezusa Kristusa, se bo kmalu vrnila v Zair (ob reki Kongo). Poučuje v neke vrste srednji šoli za socialne delavke; salezijanski brat Ludvik Zabret je 30 let spreminjal gozd v plodno zemljo v Madrasu (Indija), zdaj pa že 13 let gradi sredi gozda vas in kmetijsko poklicno šolo v okolici
-
M*
.. ,f „
mesta Goe; jezuit Janee Mlakar je že deloval v Zambiji tri leta, sedaj se pa spet vrača; iz Zambije, kjer je bil na dveletni praksi, prek domovine odhaja študirat teologijo v Kanado jezuitski bogoslovec Podkrajšek; lazarist Rok Gajšek se vrne na Madagaskar konec novembra. Skupaj z no-vomašnikom Alojzijem Letonjo bo opravil na kvatrnico v nedeljo 24. septembra ob 11. uri slovesno sv. mašo na Mirenskem Gradu.
Ob zaključku srečanja z misijonarji je novomeški prošt Jožef Lap povedal, da je pred 120 leti v isti cerkvi govoril Novome-ščanom misijonski škof Friderik Baraga. Naj bi misijonski poklici še naprej bogatili slovensko Cerkev!
•	Ko je bil papež Janez Pavel I. še patriarh v Benetkah, je izdal knjigo z naslovom »Illustrissimi«. To je zbirka pisem, ki so naslovljena na različne osebnosti iz preteklosti. Ko so ljudje zvedeli po papeževi izvolitvi za to knjigo, so jo naravnost razgrabili. 8.000 izvodov je bilo v hipu prodanih. Sedaj je v pripravi tretja izdaja.
Udeleženci letošnjega ekumenskega potovanja pred rojstno hišo Otona Župančiča
na Vinici v Beli krajini
30. marijanski shod na Opčinah
Doživeli smo ga kakor že toliko let na drugo nedeljo v septembru. Kdo bi si mislil, da bo 30. marijanski shod tako lepo uspel? če gledamo zadnja leta, ko je bil shod bolj slabo obiskan, pomeni letošnje veliko število udeležencev pravo presenečenje. Prav gotovo je k temu pripomogla sama 30-letnica, nič manj pa dejstvo, da imamo novega papeža, v naši krajevni Cerkvi pa novega škofa, ki je letos prvič prisostvoval našemu shodu. Se ni minulo leto dni, kar je prišel na Tržaško, pa je s svojim trudom in dobro voljo uspel, da tako lepo mašuje v našem jeziku. Prav gotovo bi bil lahko vzgled mnogim. Zadovoljstvo in navdušenje nad svojim škofom je množica izkazala ob koncu službe božje z iskrenim ploskanjem.
Ob štirih popoldne se je na igrišču Ma-rijanišča pričela kratka, zelo primerna akademija, katero je pripravila mladina. Vodil jo je g. Bedenčič, s petjem pa so ustvarjali vzdušje za procesijo ansambel »Galebi«, dekleta z Repentabra, skavti in skavtinje ter vsa množica ob petju ljudskih Marijinih pesmi. Uvodni del je imel namen pripraviti vzdušje za procesijo. To mu je tudi uspelo.
Ob petju ljudske pesmi »Marija skoz življenje« so se verniki razporedili v procesijo, ki je po Narodni ulici krenila proti openski župnijski cerkvi. Med potjo so bile pete litanije Matere božje. Za križem -je šla mladina, predvsem skavti in skavtinje. Pred kipom in za kipom pa prava ntnoži-
SLOVENSKI KULTURNI KLUB V TRSTU
sporoča, da bo
PRIČETEK LETOŠNJE SEZONE
v soboto 23. septembra ob 18.30 na sedežu društva v ul. Donizetti 3 z družabnim večerom.
ca vernikov. Tik za kipom je stopal škof s svojimi duhovniki. Marijin kip je nosilo šest fantov-skavtov. Ob kipu pa so bile še narodne noše ter šest deklet-skavtinj. Zaželeno bi bilo še več narodnih noš. To bi še bolj poudarilo naš domači element.
Mislim, da ne bi smelo biti nobenega sram stopati v sprevodu za tisto ženo, ki je svetu prinesla pravo življenje in luč. Še posebno dandanes, ko toliko ljudi stopa v raznih sprevodih, v katerih se časti smrtonosno orožje ali razni idoli. Koliko parade za vse tisto, kar človeštvu prinaša le grozo, praznoto in smrt.
Sveto mašo je daroval v slovenskem jeziku tržaški škof Bellomi. Pridigal je dr. Lojze Šuštar iz Ljubljane. Njegov govor objavljamo na prvi strani. Po končanem shodu se je v trenutku napolnila velika openska cerkev, kamor so skavti prenesli Marijin kip. Tu se je potem nadaljevalo Marijino češčenje s petjem in molitvijo.
Teološki tečaj v Trstu
Z oktobrom se začnejo predavanja tretjega letnika teološkega tečaja, ki ima namen, da nudi globljo versko izobrazbo vsem, ki se za to zanimajo. Pripravlja pa tudi laične katehiste in katehistinje, ki so voljni duhovnikom pomagati pri pouku krščanskega nauka.
Program letošnjega leta, ki bo trajal od
oktobra letos do junija prihodnjega leta, vsebuje naslednje teme: razlago evangelija po Maleju, Marku in Luku, nekatera važnejša vprašanja iz moralke, kateheze, liturgije, cerkvene glasbe in petja, cerkvene umetnosti.
Prva predavanja bo imel dr. Valter Dermota, priznani strokovnjak v pedagoških vprašanjih, profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani. Predaval bo ob petkih:
6.,	13., 20. in 27. oktobra ter 3. novembra.
Vprašanja niso važna in aktualna samo za duhovnike in katehiste, ampak tudi za učitelje in profesorje. Zato pričakujemo, da bodo prišli predavanja poslušat ne samo tisti, ki se pripravljajo za katehiste in katehistinje, marveč tudi mnogi drugi. Predavanja so ob petkih ob 20. uri v dvorani v ul. Risorta 3.
Bazoviški spomenik ponovno oskrunjen
V	noči od nedelje na ponedeljek 18. septembra so običajni zlikovci iz fašističnih vrst ponovno oskrunili spomenik štirim ustreljenim junakom na bazoviški gmajni. Najprej so se z ostrim predmetom lotili imen štirih žrtev, ki so vdolbena v kamnite plošče in odbili kamniti podstavek pri spomeniku, nato pa zažgali vence, ki so jih med svečanostjo v nedeljo 10. septembra položili k spomeniku predstavniki demokratičnih in protifašističnih združenj. Zanimivo je, da je bil spomenik zadnjič oskrunjen prav pred letom dni (v noči med 16. in 17. septembrom). Takrat varnostni organi napadalcev niso izsledili. Bo to pot prav tako?
Po protiosimski manifestaciji Liste za Trst so izbruhi protislovenske mržnje ze-
lo	porasli. Množijo se atentati na parkirane avtomobile jugoslovanskih avtomobilov, ki jim znani neznanci režejo gume, vrgli so kamne na sedež slovenskih organizacij v ul. sv. Frančiška, v občinskem svetu so predstavniki 'Liste za Trst spet osporavali pravico do rabe slovenskega jezika. Očitno imajo neki ljudje ves interes, obuditi protislovensko vzdušje kot v časih fašizma.
Deželno tajništvo SSk je v zvezi z oskrumbo bazoviškega spomenika objavilo izjavo, v kateri izraža svoje ogorčenje zaradi tega vandalskega dejanja nad spomenikom, »ki je simbol odpora proti fašizmu v naših krajih. Slovenska skupnost z zaskrbljenostjo gleda na stalno naraščanje protislovenske mržnje na Tržaškem v zadnjih dneh in opozarja, da dejanja, kot je bil protislovenski izpad na prvem sestanku rajonskih svetovalcev in kot je bil dvakratni izzivalni napad na sedež slovenskih organizacij v ul. sv. Frančiška, pomenijo napad na demokracijo in na republiške institucije. Zato deželno tajništvo SSk poziva vse Slovence k odločnemu boju proti vsem pojavom šovinizma in fašizma ter odločno zahteva, naj oblasti izsledijo in Zgledno kaznujejo tiste, ki s takimi pro-vokatorskimi dejanji otežkočajo razvoj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in kalijo mirno sožitje ob odprti meji.«
•	Medtem ko se benediktinci v Sloveniji niso obdržali (edini samostan je bil v Gornjem gradu), pa ima Avstrija kar 12 benediktinskih opatij, v katerih živi 344 duhovnikov, 38 bratov in 10 novincev. Benediktinci oskrbujejo tudi znamenito av-
strijsko Marijino božjo pot Mariazell.
 .............................................    [litim......mi........................................................................................................................        iiiiiiiiimiii...................................................................    umi...............................	llllillllllillllillllllllllllllllllllllllllllllliiimillllllitimilllllllllllllllliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimim
Zora Piščano:	Qf}§0[||
ekumensko ootovanie
(D
Tudi z ekumenskimi potovanji smo priromali do desete obletnice. Prvič smo šli na pot 9. septembra 1969. Obiskali smo Srbijo in Makedonijo do Ohridskega jezera. Sledila so potovanja v Bosno in Dalmacijo, marijansko ekumensko romanje k Mariji Bistrici na Hrvaškem in v Prekmurje, na Češkoslovaško, v Bolgarijo in v Romunijo, v Nemčijo, v Črno goro in Bosno, v Kalabrijo do albanskih naseljencev vse do letošnjega potovanja, ki je bilo Usmerjeno v Vojvodino.
Danes, po desetih letih lahko rečemo, da so bila ta potovanja zelo koristna in Plodovita. Prva, še boječa zbližanja s pravoslavnimi, protestanti in muslimani so danes že močna in prisrčna vez, ki nas združuje, ne sicer kot katoličane pod isto streho, temveč kot sinove istega Očeta, ki ie v nebesih. Kaj nam brani, da bi ne bili bratje in sestre med seboj?
Na letošnjem desetem potovanju smo z žalostjo ugotovili, kako se tudi naše vrste redčijo. Le malo nas je, ki smo se udeležili vseh desetih potovanj. Mnogi so že odšli na večno potovanje. Še posebno smo se spomnili msgr. Rudija Klinca, ki nas je zapustil v lanskem decembru. Bil je duša vseh naših potovanj, nanje se je temeljito pripravljal in nam potem v avtobusu odkrival zgodovino krajev ter vse povezal v spev vsemogočnemu Stvarniku. Spomni-
li	smo se tudi sopotnikov, ki so že odšli v večnost: p. Gabrijela Česnika, Natalije Simonitijeve, Ivanke Žvanutove, duhovnika Costanta Siefa, Podobnikove z Opčin, Pie-rine Blažinove, Viktorja Kogoja, Petra Flandra, Severine Delpinove in pred kratkim umrlega Ivana Tomšiča.
PRVI DAN VOŽNJE
Letošnja pot nas je vodila prek Slovenije in Hrvaške v Vojvodino. Odšli smo na pot v petek 25. avgusta. V Trstu so se nam pridružili Tržačani. Na Trsatu smo imeli v stranski kapeli prvo skupno mašo, ki sta jo darovala duhovni vodja dr. Angel Kosmač in Franc Zlobec. Opoldne smo
prekoračili Kolpo in že smo bili v Karlovcu, ki je nam Goričanom že dobro znan, saj smo imeli tu že vrsto koncertov, pa tudi Karlovčani so nas že dvakrat počastili s svojim obiskom v Katoliškem domu. Spotoma smo v Vinici obiskali dom Otona Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva. Zamislili smo se v njegove verze na spominski plošči: O rodni dom, o hiše očetove streha ti... Za spomin smo se tu še fotografirali.
Pred Zagrebom smo tudi mi obstali v dolgi avtokoloni. Morali smo dati prednost kitajskemu predsedniku Hua Kuofengu, ki je bil prav tiste dni na obisku v Jugoslaviji. Po enournem čakanju se je kolona premaknila in srečno smo na večer prišli v Slavonski Brod. Prenočili smo v istem hotelu kakor na našem prvem potovanju. Zjutraj smo se odpeljali proti Novemu Sadu.
NOVI SAD
Komur je všeč ravnina, se je bo v Vojvodini naužil na pretek. To je dežela, ki leži na severovzhodu Jugoslavije, v Panonski nižini, katero je pred davnimi tisoč-
letji pokrivalo morje. Od tod peščena zemlja, bogata zlasti na sončnicah, ki so nas
v	morju cvetov spremljale ob poti od obzorja do obzorja. Edinstven pogled, ki ga človek zlepa ne bo pozabil. V Vojvodini živi nad dva milijona ljudi različnih narodnosti. Pozna se vpliv sosednjih držav, Madžarske, Romunije, veliko pa je tudi Slovakov in Rusinov. Glavno mesto je No-
vi	Sad s 150.000 prebivalci, srbski kulturni center.
Popoldne smo se srečali z msgr. Alojzijem Turkom iz Beograda, ki je bil kot nadangel Gabrijel Tobiju naš zvesti vodnik in spremljevalec do zadnje postaje v Džakovem, kjer nam je v mrzlem deževnem jutru pokazal še zadnjo smer proti
naši Primorski.
(Drugič naprej)
I 1
S >
Trdnjava Petrovaradin ob Donavi. Na nasprotni strani veletoka je mesto Novi Sad
Srečanje travniškega žunika s slovenskimi verniki
V	nedeljo 17. septembra je župnik slovenske župnije v Gorici msgr. Franc Močnik predstavil pri maši ob 9. uri na Travniku novega župnika 'Bruna Vittorja. Imenovan je bil za župnika pri Sv. Ignaciju po odhodu g. Persiga na drugo službeno mesto. Msgr. Močniku je novi župnik dobro znan že iz malega semenišča. Že takrat se je začel učiti slovenščine, a je pozneje na furlanskih farah učenje opustil, ker ga je delo preveč zaposlovalo. Bil je več let v Moši, zadnja leta pa v Cervignanu, kjer je ustvaril zelo cvetoče versko življenje med tamkajšnjimi farani.
Don Vittor je pozdravil slovenske vernike najprej v slovenščini, nato se je oprostil, da jezika ne obvlada še toliko, da bi lahko kaj več povedal. Nadaljeval je v italijanščini in obljubil, da se bo spet oprijel učenja slovenščine in bo slovenskim vernikom vedno na voljo. Prosil je, naj ga tudi mi podpiramo v novi službi.
Po maši so ga v zakristiji pozdravili travniški slovenski pevci z organistko prof, Lojzko Bratuževo na čelu. Novi župnik je bil pozdrava vidno vesel.
Skupaj s pevci ga tudi vsa slovenska skupnost župnije sv. Ignacija prisrčno pozdravlja, obljublja vsestransko pomoč, prepričana, da bo v njem našla razumevanje v vseh vprašanjih verskega življenja v fari.
Romanje na Barbano
Pretekli petek 15. septembra je bil poln sonca, res idealen za romanje k Materi božji na Barbano. Spet se je otok napolnil s slovenskimi romarji z Goriške in s Tržaške. Več bi pa lahko bilo mladine, saj še ni bila vezana na šolski pouk. To je splošna hiba naših srečanj. Mladina manjka. Kam zahaja, komu sledi? Ni v tem nekaj narobe tudi v naših družinah?
Somaševano sv. daritev v sodelovanju 16 sobratov je vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl, pridigal pa je klaretinec p. Anton Surina iz Nove Štifte pri Gornjem gradu. Pri orglah je bil Herman Srebrnič iz Šte-verjana, ljudsko petje pa je vodil dr. F. Močnik. Skoro vsi navzoči so prejeli sv. obhajilo.
Zelo hitro je minil čas od sv. maše do popoldanske pobožnosti. Je to lepa priložnost ne samo za kosilo na trati temveč tudi za razna srečanja in pogovore. Premnogi se najdejo skupaj po enem letu prav na Barbani.
Popoldanska pobožnost s petimi litanijami Matere božje vedno prevzame. In slovo je ob pesmi »Vse prepeva, se raduje...« vedno nekam melanholično. Toda ostaja upanje, da bomo prihodnje leto spet poromali k nebeški Materi. In da nas bo še več kot letos, saj bo sobota, ko mnogi ne delajo.
Doberdob
Romanje k Materi božji na Jesenu pri Gardskem jezeru. Vsakoletno farno romanje, povezano z izletom, smo tudi letos odložili na pozno poletje, soboto 9. septembra. Pri izbiri smo imeli srečo, saj smo imeli tako lep dan, kakršnih je bilo v juliju in avgustu le malo.
Romarjev se je nabralo za poln avtobus, nazadnje pa je prostorov še zmanjkalo. Iz Doberdoba smo odpotovali zjutraj ob 6. uri, ker je bil pač cilj našega romanja precej daleč: Madonna del frassino (Mati božja na jesenu) pri Peschieri ob Gardskem jezeru. Vožnja po avtocesti je trajala dobre tri ure in je bila kar prijetna. Med potjo nam je župnik, ki je romanje vodil, povedal nekaj misli o romanjih, o slovenskih romarskih navadah ter opisal zgodovino božje poti, ki smo bili k njej namenjeni. Mod vožnjo smo tudi, kot se romarjem spodobi, pridno molili in prepevali Marijine pesmi.
Nekaj pred deseto uro smo že bili na cilju, se nekoliko oddahnili, nato se pa zbrali v lepi cerkvici za občestveno sv. mašo. Mašnik je spregovoril o pomenu našega romanja, kaj nam danes Marija naroča, kako naj se pred milostno podobo spomnimo tudi javnih zadev Cerkve in vsega sveta, posebej novega sv. očeta Janeza Pavla I., ki je pred nekaj dnevi ob izvolitvi in slovesnem nastopu izjavil, kako se zanaša, da ga bodo verniki vsega sveta podprli 7. molitvijo pri njegovem odgovornem delu. Med mašo je lepo prepeval zbor, ki se je zbral kar iz vrst romarjev, pod vodstvom mladega organista Hilarija Lavrenčiča ob podpori ostalih romarjev.
Po izdatnem kosilu v bližnji restavraciji
KNJIŽNI DAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1978
1. KOLEDAR 1979
2. Zora Piščanc: PASTIRICA URŠKA. Zgodovinska povest ob 440-letnici Marijinega prikazanja na Skalnici
3. Dr. Rudolf Klinec: PRIMORSKA SLOVENSKA DUHOVŠČINA POD FAŠIZMOM (iz pokojnikove zapuščine)
4. PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON, 5. snopič
smo nadaljevali vožnjo. Kar med vožnjo smo se odločili, da si ogledamo avtosafari tj. živalski vrt sredi narave, ki ga je mogoče videti kar iz avta oz. avtobusa. Občudovali smo vse mogoče živali, ko so se prosto sprehajale okrog nas: žirafe, zebre, več raznih vrst antilop in tropskih govedi, noje in druge eksotične ptiče, opice, želve nato pa še mnogo levov, tigrov in gepardov; slone, nosoroge in povodnega konja smo našli ravno pri kosilu ob kupu sena.
Najprej nas je pot peljala ob vzhodni obali Gardskega jezera, skozi letoviščarske kraje, kjer je še zmeraj mrgolelo gostov, ki so se kopali, sončili ali pa vozili na urnih jadrnicah. V kraju Torbole smo se ob jezeru kratko odpočili in krenili nato čez prelaz »delle Fugazze« ob gori Pasubio proti mestu Schio. Pot je bila zlasti v prvem delu precej strma in ozka, zato smo večkrat zadrževali sapo, ko smo zrli v dolino in prepade pod seboj ter občudovali voznikovo spretnost. Spet smo se odpočili v prijaznem mestecu Bassano del Grappa.
Bil je že mrak, ko smo nadaljevali pot odtod. Kratkočasili smo se s prepevanjem narodnih, skavtskih in še raznih drugih pesmi. iNekaj mladih romarjev se je ojunačilo in nam ob kitari zapelo po zvočniku nekatere pesmi, nazadnje pa sta nas živahno zabavala z domislicami in petjem Robert in Hilarij.
Naenkrat so minile še zadnje tri ure in že smo bili »Pri grenadirjih« na Napoleonovi cesti pred Palmanovo. Še zadnji postanek. Ko se je ura bližala polnoči, smo bili spet doma.
Šest uničenih življenj
Po lanski tragediji pri Grljanu (16 mrtvih in 30 ranjenih) ni bilo na Goriškem in Tržaškem nesreče, ki bi se mogla primerjati z ono iz Tržiča, ko je malo po polnoči od pretekle sobote na nedeljo izgubilo življenje šest oseb. Od teh jih je bilo pet v starosti od 18 do 20 let, vsi bivajoči
v	Trstu, ki so našli smrt v vozilu Fiat 127. Voznik drugega vozila je imel 43 let in je bil doma iz Ronk.
Da je 'bila nesreča tako grozotna, je bila kriva prevelika hitrost na obeh straneh. Mladi voznik, star komaj 18 let, je na ovinku, kjer je predpisana hitrost 50 km, prehiteval drugo vozilo, ki ga je vodilo 19-letno dekle iz Gorice. Morda bi bil v prehitevanju uspel — drvel je najmanj 100 km na uro — če ne bi z nasprotne strani pridrvel avtomobil z verjetno isto brzino. Trčenje je bilo neizogibno. Po fizičnih zakonih je treba pri čelnih trčenjih hitrost obeh vozil sešteti, da dobimo jakost sunka. Od trčenja s hitrostjo 200 km na uro se ni moglo pričakovati drugega kot popolno uničenje vozil in smrt v trenutku. Tako je tudi bilo.
Pa bi bila lahko tragedija še hujša. Skrotovičeno ogrodje Fiata je zletelo na avto dekleta, ki je vozila pred njim. Streha se je upognila za 20 cm, a je vzdržala. Razen strahu se trem potnicam ni zgodilo kaj hujšega.
Nauk te cestne nesreče: na cesti nisi nikdar sam. Prometne omejitve imajo svoj pomen. Niso zato, da ti varnostni organ naloži globo, če jih prekršiš, ampak zato, da si zagotoviš varnost vožnje. Kdor prometnega znaka ne upošteva, pač tvega življenje. Čeprav se potem reče, da je bil žrtev usode. Si je ni mar priklical sam?
Širite „Katoliški glas"
Seja didaktičnega okoliškega svčta
Tudi letošnje šolsko leto prinaša nekaj novosti, ki jih skušajo šolski organi kar se da dobro rešiti. Šolski didaktični okoliški svet se je zato zbral na seji 13. septembra, da bi razpravljal o novi uredbi za državne otroške vrtce, o šoli v štmav-ru in še o čem.
Novi zakon o vrtcih navaja precejšnje novosti glede urnika in osebja. Svet je ugotovil, da bo precej težav pri namestit-
vi	pomožnega osebja in ureditvi urnika, ki naj bi obsegal osemurni pouk.
Razpravljal je tudi o ištmavrski šoli, katero obiskuje samo en učenec. Iz pedagoških in vzgojnih vidikov je prav, da se otrok vključi v večjo skupnost, kjer bodo njegovi uspehi boljši. Zato se bo verjetno v tem šolskem letu štmavrska šola začasno preselila v Pevmo.
Bilo je govora tudi o funkcionalnosti šolskih stavb. Po dalijši razpravi se je svet razšel v upanju, da se bodo vsi ti problemi čimprej rešili.
Krst
V	cerkvi sv. Ivana v Gorici je bila preteklo nedeljo 17. septembra krščena mala Martina. Očetu Alojziju Humar, materi Ivanki Maraž ter sestrici Katici in bratcu Marku iskreno čestitamo k novemu članu v družini in v božjem ljudstvu.
Pozdrav s šolskega izleta
Absolventi nižje srednje šole »I. Trinko« iz Gorice so po opravljeni maturi napravili dvodnevno ekskurzijo po Sloveniji. Ustavili so se med drugim v Kostanjevici, od koder so (10. septembra) poslali tudi uredništvu našega lista razglednico tega kraja z bivšim cistercijanskim samostanom. Če smo prav šteli, smo našli 42 podpisov. Vsem, ki so se nas spomnili na svojem izletu, se za izkazano pozornost zahvaljujemo.
Zahvala papeža Janeza Pavla I. Slovenski skupnosti
Vatikanski državni tajnik kardinal Vil-lot je poslal predsedniku deželnega sveta Slovenske skupnosti dr. Bratužu naslednji telegram:
Prijazna poslanica je ponesla svetemu očetu ob njegovi izvolitvi na Petrov sedež topla voščila in čustva vdanosti, ki jih posebno ceni in obenem iz srca vrača s klicem po bogatih nebeških milostih in z upanjem na vedro krščansko blaginjo.
Šport
X. športni teden v Števerjanu
Začel se je v nedeljo 10. sept. s tradicionalno nogometno tekmo med moštvi Britofa in Dolenjega konca. Rezultat je bi.' nepričakovan: 9:3 v korist slednjih. Strelci za Dolenji konec: Rinaldo Dornik, David Klanjšček, Sandro Šuligoj. Za Britof pa: Aldo Mačus, Klavdij Fattore in Dušan Škorjanc. Zanimivi tekmi je prisostvovalo veliko gledalcev.
V ponedeljek zvečer so se pomerili mladi Števerjanci v šahu. Prvi je bil David Klanjšček, drugi Martin Srebrnič, tretji Jurij Marega.
V tekmovanju »dama« je pri odraslih zmagal Emil Valentinčič, pri mlajših Sara Komjanc.
Namizni tenis: v skupini odraslih je bi! prvi Klavdij Fattore, 2. Rinaldo Dornik, 3. David Klanjšček; v skupini deklet: 1. Vlasta Terpin, 2. Sara Komjanc, 3. Vivi-jana Mačus; v skupini mlajših: Simon Terpin, 2. Alojzij Terpin, 3. Andrej Vogrič.
Streljanje z zračno puško: pri odraslih: 1. Klavdij Fattore 37 točk, 2. Marino Lan-go 33, 3. Rinaldo Dornik 30; pri mlajših:
1.	Andrej Terpin 25, 2. Simon Terpin 23, 3. Matej Terpin 21; ženske: 1. Milena Vogrič 12, 2. Sara Komjanc 9, 3, Vlasta Terpin 8. V ekipnem streljanju je bila prva Dario m Alojz Maraž ter Klavdij Fattore 79 točk, druga Rino in Silva Dornik ter Edi Hlede 73, tretja Marino Lango, Štefan Humar in Jurij Marega 72.
V »tučenju« je zmagal Boris Hladnik, 26 točk, ekipno pa Boris Hladnik, Edi Hlede in Rino Dornik, 42 točk.
Proslava 750-letnice mariborske škofije
Zaradi smrti škofa dr. Maksimilijana Držečnika ne bo posebnih slovesnosti v mariborski škofiji, pač pa se bodo 750-letnice njene ustanovitve spomnili 7. in 8. oktobra s slovesnim bogoslužjem v obnovljeni mariborski stolnici.
V soboto 7. oktobra bo prevoz posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška iz bazilike Matere milosti v stolnico Ob 18.30 bo tam slovesna maša z govorom.
V nedeljo 8. oktobra bo ob 16. uri somaševanje članov stolnega kapitlja in ostalih duhovnikov s škofom kapitularnim vikarjem dr. Grmičem. Po besedah dr. Grmiča naj bi bilo praznovanje tega jubileja priložnost za poglobitev vernosti, prenovo škofije v duhu evangelija, resničnega bratstva in ljubezni med vsemi ljudmi dobre volje.
OBVESTILA
Nabirka za Marijanišče na Opčinah bo
to nedeljo 24. septembra pri vseh slovenskih božjih službah na Tržaškem, na Goriškem pa se bo isti dan zbiralo za Aloj-zijevišče.
Novoimenovani župnik za Zgonik g. Vojko Makuc bo uradno prevzel faro v soboto 23. septembra ob 19. uri, v nedeljo 1. oktobra pa bo slovesno praznovanje sv. Mihaela.
Kvatmica na Mirenskem Gradu. Zunanja slovesnost praznika Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu bo po ustaljeni navadi na kvatrno nedeljo 24. septembra. Svete maše bodo v soboto 23. septembra ob 18. uri, v nedeljo 24. septembra pa ob 7., 8., 9., 10. uri (slovesna) in ob 16. uri. Pri tej maši bo škof Janez Jenko somaše-val z letošnjim novomašnikom Alojzijem Letonjo in misijonarjem z Madagaskarja Rokom Gajškom. Urnik vseh obredov je po jugoslovanskem času.
Povratek na sončno uro bo v Italiji opolnoči od sobote 30. septembra na nedeljo
1.	oktobra. Kazalce bo treba pomakniti za 60 minut nazaj.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: družina Brecelj iz Devina v spomin duhovnika Bernarda Špacapana 10.000 lir.
Za Katoliški dom: v spomin g. Bernarda Špacapana Virgilij Bratina 20.000; Orel Marija 10.000; N. N. 5.000; Marijina družba 30.000; M. M. 10.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 4.000; N. N. 4.000; N. N. 2.000; N. N. 4.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: N. in E. 5.000; M. M. 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. in E. 5.000 lir.
V počastitev spomina g. Bernarda Špacapana: družina Čotar za sklad Katoliškega glasa in za slovensko duhovnijo po 5.000; C. K., Gorica, za moški zbor »Mirko Fi-lej« 10.000; N. 'N., Gorica, 15.000; Lojzka Klinec 10.000 lir.
Verniki iz Dola so zbrali ob smrti svojega bivšega župnika Bernarda Špacapana namesto cvetja na grob za stroške pogreba 81.000 lir.
V počastitev spomina pok. Bernarda Špacapana daruje družina Lasič iz Sovodenj za Alojzijevišče, Zavod sv. Družine in Slovensko skupnost po 10.000 lir.
N. N., Rupa: za Katoliški glas, Katoliški dom, Zavod sv. Družine, Sv. goro in za Alojzijevišče po 10.000 lir.
Za cerkev na Banah: Ivana Ban 4.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Valerija Kokorovec 5.000, družini Saražin
10.0000 lir, vsi v spomin pok. Avguština Matjak.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: italijanski romarji v Turin 12. sept. 30.000 lir.
Za poškodovani zvonik na Sv. Višarjah:
tržaški romarji v Turin 12. sept. 86.000 lir; tržaški romarji v Turin 16. sept. 68.000; oseba, ki se zaradi bolezni ni mogla udeležiti romanja 20.000 lir.
Za lačne po svetu: N. iN., Oslavje, 7.500; v spomin duhovnika Bernarda Špacapana sestrična Lojzka 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. 15.000; N. N.
12.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Peč, 5.000; namesto cvetja na grob Ivanke Šinigoj N. iN. iz Rupe 10.000 lir.
f Mo Trsi h
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11.,	14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 24. do 30. septembra 1978 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.30 Danes obiščemo Bukovje. 11.05 Mladinski oder: »Škarje, nože, lonce in marele...*.
11.35 Nabožna glasba. 13.00 Oprostite... 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.30 T. Penko: Živalstvo Jadranskega morja. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 INaš gorski svet.
12.00	Poslušali boste. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Spoznavajmo gobe. 14.20 Koncerti »Live«. 15.35 Uspešnice naše dežele. 16.30 Jazz. 17.05 Orkester gledališča Verdi v Trstu.
Torek: 9.05 Veliki orkestri. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Zenski liki v romanu. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Jugoslov. glasba. 15.00 Napotki za dobro diskoteko.
16.30 Otroci, ali veste, da... 17.05 Schubert.
18.05 Zgodovina slov. gledališča.
Sreda: 9.05 Folklora slovanskih narodov.
9.30 Antologija ljubezenske lirike. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Najboljše zdravilo vseh časov - smeh. 13.15 Naši zbori. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Prijeten popoldan z vami. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Simfonični orkester iz Rima. 18.05 »Manjvrednost«. Izvaja Radijski oder.
Četrtek: 9.05 Včeraj in danes. 9.30 Govorimo o manjšinah. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani rišejo. 11.00 Ženski liki v romanu.
13.15 S pevskih revij. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Mladi in glasba. 15.35 Plošče za najstnike. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Orkester RTV Ljubljana.
18.05 Prazgodovina naše dežele.
Petek: 9.05 Jazz. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Tržaške črtice Zofke Kvedrove. 12.00 Z naših festivalov. 13.15 Letošnji »Seghizzi«. 14.10 Mladi pisci. 14.20 Resno, a ne preresno. 15.35 Izbor novih plošč. 16.30 Na počitnicah. 17.05 Vivaldi.
18.05 Pogled v zgodovino filmske umetnosti. 18.20 Operna glasba.
Sobota: 9.05 Z vseh koncev sveta. 9.30 Naš horoskop. 10.05 Koncert. 10.30 Opera.
13.15 Letošnji »Seghizzi«. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Kje so tiste stezice. 15.35 Glasba. 17.05 Orkester Moskovske filharmonije. 18.05 »Matija Vertovc, Prosveti-telj«, radijska igra. 18.45 Vera in naš čas.
Nova pesniška zbirka
Naš plodoviti zamejski pesnik Štefan Tonkli je pod psevdonimom Slavko Srebrnič izdal v samozaložbi novo pesniško zbirko »Argentinsko slovenski odmevi«. V zbirki je 34 pesmi. Kot pove sam naslov, gre za pesmi, ki povezujejo stari in novi svet {Argentino), v katerem je pesnik preživel 15 let življenja. Oprema je zelo okusna, tisk ličen. Zbirko, ki ima 64 strani formata knjig Goriške Mohorjeve družbe, je moč dobiti na upravi našega lista in v slovenskih knjigarnah. Knjigo priporočamo, njen avtor pa zaradi svojega ideali' zma in svoje velike predanosti slovenstvu gotovo zasluži, da bi zbirka prišla v naše domove. Cena izvodu 3.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 H davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob težki in nenadni izgubi našega brata, svaka in strica duhovnika
BERNARDA ŠPACAPANA
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v tej preizkušnji. Zlasti naj zahvala g. škofu Cocolinu, stolnemu kapitlju, sobratom duhovnikom s tostran in °n' stran meje, pevcem, njegovim bivšim faranom, darovalcem cvetja in vsem, ki so se ga spomnili z molitvijo in dobrimi deli. Vsem naj Bog povrne.
Sestra, brat, svakinja, nečaka In ostali sorodnik1
Gorica, 20. septembra 1978