1103
ANDREJ INKRET, IZBRANCI
Če naj bi razumeli, zakaj je naslov te knjige kritik oziroma esejev prav Izbranci, moramo upoštevati vlogo kulture v življenju majhnega naroda. Kakorkoli opazujem izbor imen, ki se jim posveča Andrej Inkret, dolgoletni gledališki ocenjevalec in danes profesor dramaturgije, vidim, da so prav to imena, ki so vsa pretekla desetletja rabila Slovencem za zbiranje teženj po velikem, nadčasov-nem, še več, bistvenem. Imena, ki jih Andrej Inkret našteva, so vogalni kamni slovenske piramide, vedno znova zamišljene, utemeljene, vzpenjajoče se, vendar nikoli docela zgrajene. Edvard Kocbek, Josip Vidmar, Bojan Stih, Dominik Smole, Niko Grafenauer, Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, Dušan Jovanovič, Drago Jančar, Ivo Svetina se prikazujejo Andreju Inkretu kot karizmatična imena narodnih voditeljev in buditeljev. Kar je seveda za mnoge od njih močno pretirano. Zadnja desetletja Sloveniji pač niso potrebni drugačni ljudje kot preprosto dobri književniki. Med naštetimi jih je nekaj, vendar manj, kot bi pričakovali in Andrej Inkret se tega dobro zaveda. Tistim, ki so zgolj voditelji (kot da to ni dovolj) in velikani po kriterijih prejšnjega stoletja, ko je narod nastajal (kot da
danes še kar naprej in naprej ne nastaja), mrzlično dodaja to in ono potezo, ki jim naj poveča literarno zanimivost. Ko pa se mora poglobiti v čisto navadne književnike za vsakdan, ga neprestano daje otož-nost, zakaj nima pred sabo nobenega Josipa Vidmarja ali Miroslava Krleže več. Tako kot ni več Josipa Broza, ni več niti književnih velikanov, ob katerih bi v osuplosti zastal dih zbranim množicam. Andrej Inkret je zrasel v osrednjem slovenskem časopisu, kjer je dolga desetletja pred njim kraljeval Josip Vidmar. Eden in drugi sta tehtala predstave v ljubljanski Drami, hiši, kjer utripata srce in duša slovenske ideologije. Eden in drugi sta bila stroga in veličastna. Meje kroga slovenskega življenja sta zarisa-vala in utrjevala. Seveda, vsak v svojem času, nikakor ne hkrati.
Zato so naslovi esejev v tej knjigi hkrati seznam izbrancev. Prav je, da Andrej Inkret to takoj prizna.
Ti izbranci niso samo ustvarjali. Kaj bi tisto. Igrali so vloge v zgodovini. To je pa seveda čisto nekaj drugega. To s'eveda pomeni, da so kdaj pa kdaj tudi kaj prav temeljito razrušili. Ko pa Andrej Inkret postavi književnike, da, čisto navadne književnike, pred neverjetni in mogočni zaslon zgodovine, stojimo pred kičastim odrom, po katerem se mota nekaj vase
1104
zaprtih, nežnih, zelo osebnih piscev. Vsi se izkažejo kot pesniki. Če so že sloveli kot polemiki in publicisti in če so že burkah množice s svojimi izjavami - vedno so citirali verze. Svoje ali tuje. Če niso sami pesnikovah, so se vsaj opirali na prijatelje pesnike.
Andrej Inkret je občutljiv poznavalec. Tudi je velikane slovenskega slovstva spremljal skozi desetletja in ves čas je samega sebe cenil tako visoko, da je vedno z občutkom igral preroka tisti zvezdi, ki se je dvigala. Drugače ni mogoče razložiti ljubezni in nežnosti, ki jo čuti do Edvarda Kocbeka, Draga Jančarja, vihravega Bojana Stiha, mističnega Rudija Šeliga, strastnega in iz leta v leto mračnejšega Lojzeta Kovačiča. Jasno je, da Andrej Inkret sam o svojem predhodniku, o Josipu Vidmarjnu, ne more pes-nikovati z istim zanosom. Prej je previdno zadržan in prej ga skuša spraviti v meje realnega. Zaman seveda. Desetletja dolgo književniki na Slovenskem niso bili predmet trezne presoje v okviru realnega. Ko torej nastopajo pod secirnim nožem Inkretovega neprizanesljivega razu-
ma, so samo obredne žrtve zgodovine, ki jih bo že potolažila: ker so zgodovinsko pomembni, morajo biti redki, in ker so redki, morajo biti dragoceni. Tudi če ni uspelo vsakemu posamezniku med njimi izklesati tako veličastnih del, kot se na prvi pogled zdi, so ta njihova dela vzidana v prej omenjeno vseslovensko piramido.
Ni me toliko strah tega kriterija, kot me je strah zgodovinsko pomembnih književnikov. Vedno sem imel rad kič-like in vedno sem se jih malo bal. K ir moram pa še posebej priznati, vedno ne je za klasike tudi malo skrbelo.
Andrej Inkret je v knjigi Izbranci potrdil, kar vemo že dolgo: da je on tisti, ki določi, kako sta se ujela filozofija in poezija; pa da je on tisti, ki na grobo stehta, pretehta, razsodi. Knjiga ni težko branje, je pa tehtna, ker je umirjena. Tako se ji primeri, da je polna sodb, ki bodo vzdržale dalj kot sami avtorji. Sami velikani, stari znanci, tisti, ki so s toliko strasti nosili naša razpoloženja proti sijajni prihodnosti.
Franček Rudolf