XLVII. LETNIK                1927                  XII. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
Anton Novačan: Sveti se, sveti Jeruzalem
(Iz «Evangelija sv. Lukeža.»)
I.
Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, k tebi poromam srčno rad z ljubeznijo svojo zvesto.
Ti nosiš sladko, skrito ime, ko pravimo, da si Ljubljana. Še si v megle zamotana in srčkano zaspana.
Nad tabo so vedno si v laseh ti desni in levi pismarji. Njih pravda je menda vknjižena že v najstarejšem urbarji.
Njih pravda, ej, pa kaj bi o tem če pravda jo se pigmeji, saj nisem prvi, ako povem, da vsi so farizeji.
Svoj narod silijo z lažmi v namišljene ideale, zato brez idealov živi in šteje se med male.
Siromak orje, se znoji na skopi grudi očetov, stoletja že v nebo strmi ta narod podložnih kmetov.
«                                                                                                  705

In to je vse. In to je hudo, da ne more dalje in više, ker tuj moralno pravni red čez voljo mu zakone piše.
In ni več mlad in ni več smel, da rušil bi stare oltarje? Kaj res Gospod je mimo šel čez desne in leve pismarje?
II.
Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, ti piješ, poješ in grešiš zoper zapoved šesto.
Ošabno še ne ogledaš se,
če prerok k tebi priroma,
oj, človek ljubezni visokih zaznav
ne najde tu svojega doma.
V mladosti smo tu pohajali in marsikaj že doumeli, tako smo na priliko vedeli, da tu ne bomo cveteli.
Da tu je natančno odmerjeno, kako ti je krila razpeti, ker cepljeno in uškopljeno le hvalijo naši esteti.
Da, tu še ni rojen bil pravi heroj, a kar se v nas šteje junaka, če mu razgalite živo srce, vas strah bo sebičnega spaka.
Da, nas še glava močno boli, to je srednjeveška migrena. Še krona Habsburga na nas teži in škornji Tomaža Hrena.
Morebiti ni vse tako hudo kot slika nam misel burna, morebiti se vara evangelist ubogi — in brez koturna.
Nad mestom so saje in zrak je tih, oblaki so črna omela, kot da bi vrag in ljubljanski menih na eni vrvi visela.
III.
Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, mi vsi ti gradimo veliki hram in s hramom do sreče cesto.
Mi vsi smo taki stavbeniki, da le z eno roko gradimo, a z drugo se proti sovražniku naše nove stavbe borimo.
Motečih sovragov bo legijon in njih vojskovodja je beda. Kolikor ni poleg neumnosti vzgojene, ne dedne, seveda.
Mi bijemo, tešemo, zidamo, da ne bo nihče oproda, temveč dostojen za nami rod sprejeti v hramu Gospoda.
Mi hočemo: Roji naših deklet da ne bodo čemerne tlačanke, mi hočemo vitke matere in v srcu svobodne špartanke.
Mi hočemo: Mož rodovitnih granit
in ruskega obzorja,
ki bodo znali, da so doma
od gora — do tretjega morja.
A tu se dotikamo takih strun na radost naših krmarjev, da bilo bi... O, saj nismo lizun ne desnih, ne levih pismarjev.
Le to še: Ko mine stoletja mrak in zarja sine deželi, verujte, da bodete z mano vsi prvo himno — bedi zapeli.