210
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
111.
Moskiti.
Moskiti vznemirjajo človeka vsak čas, po dnevu in po noči, ali vsak pot so druge vrste, katere na plen lete. Kedar se eni moskiti zgube, ima človek malo časa mir, ali ob svojem času se prikažejo drugi roji, da stražo izmene, kakor misijonarji vele. Od polusedme ure zjutraj pa do pete ure popoludne gospodarijo pravi moskiti. Jedno uro po solnčnem zahodu dojdejo na vrsto tem-pranerosi. Le-ti koljejo poldrugo uro, potem zginejo. Čez nekoliko minut se pokažejo zankudosi, kateri vse do svitanja vrše okrog. MosKiti odlete v časih v daljne kraje.
V nekater kraj nenadoma privrše novi moskiti, ka-iseršnih do tedaj niso poznavali. Na nekem kraju ob Magdalenskej reki ni bilo drugih komarjev kakor njejeni". Ker ti komarji samo po dnevu letajo, imeli so ljudje mir vsaj po noči. Leta 1861 so se nenadoma pojavili veliki ponočni komarji, tako da ubogi ljudje niso vedeli kam bi se po noči vlegli.
Mnogi se čudijo, da hočejo ljudje v takih krajih ostati in živeti in da se celo drugi k njim doseljujejo. Kjer je kosec kruha, tam se koj dobe ljudje, če tudi jih moskiti koljejo, da je joj. Ljudje so se tako privadili te nadloge, da se vznepokoje, kedar za malo časa moskiti zginejo. V Esmeraldi so pripovedali Humboldtu, da je nekega dne 1795. 1. eno uro pred solnčnim zahodom nakrat moskitov zmanjkalo. Ob tem času je bii zrak navadno oblačen od moskitov, a sedaj celih dvajset minut ni bilo ugledati prav nobenega, da-si ni bilo vetra. Ljudje so vsi veseli drug drugemu čestitali in se popra-ševali,   ali bode ta sreča dolgo potrajala.   Ali kmalu so
211
se jeli tudi bati, češ, da se je red v naravi premenil. Stari Indijanci so trdili, da to ne pomeni drugo, kakor hud potres. Vse se je živo prepiralo in pazilo na vsak trepet perja. Kedar so se moskiti zopet pokazali, odleglo je ljudem, kakor da se jim je težak kamen odvalil. Vsi so bili zopet zadovoljni.
112. Tsetse.
Tsetse je muha, med vsemi muhami najhujša. Komaj bi verjeli, da je največ znanstvenih ekspedicij v centralne pokrajine južne Afrike spodletelo edino le radi jedne male muhe, ki ni nič večja, od naše pohišne muhe,. Vsi potniki s teh krajev pripovedajo o tej muhi kakor o največej nadlegi. Muho to nazivajo tsetse. Rujava je in po zadku se jej vleče poprek nekoliko rumenih prog. Krila so jej daljša od života. Kakor je zloglasna in opasna ta muha, vendar je mnogo stvari ki se je ne boje. Ne boji se je človek, ne divja zver, od domačih živalij tudi ne svinja, mezeg, osel in koza. Ali je tem nevarnejša govedu, konju, ovci in psu, Ker od vboda te muhe lehko te živali poginejo. V mnogih krajih centralne Afrike ne morejo radi te muhe omenjenih koristnih živali rediti. Muha sicer vbada tudi človeka in ostale živali, ali nobenemu ne škoduje, vendar se vse te muhe boji. Muha dobro vidi, ker se kot strela spusti z visokega drevesa uprav na ono mesto, kjer jej je moči najbolje vbosti, pripoveda nam potnik M. Castelneau. Potnik M. Chapmann pa pripoveda, kako je moral v južnej Afriki se dobro zaviti, da se je ubranil tem krvi-željnim muham. Ali če se je le zapel ob trn in se je na obleki naredila luknja, koj je priletela muha, kakor da je vedela in se je zabodla v kožo.
Tsetse roji najhujše ob reki Zambezi. Drži se grmovja in trstia, ki se širi ob reki, kajti ona ljubi najbolje močvirne kraje. Afriške živali poznajo uže z daleč glas svoje krvne neprijateljice, in čim ga zaslišijo, popade jih grozen strah. Nekaterej živali so vbodi mušji zelo opasni, tri. štiri take muhe morejo pod zlo spraviti vola. Potnik Green je moral opustiti daljno potovanje, ker so mu od teh muh poginile vse živali, ki jih je potreboval za potovanje. Glasoviti potnik Livingstone je zgubil pri Zambezi štiriintrideset prekrasnih volov, da-si so bili malo okljani.
„Najznačajnejše za vbod te muhe je to," veli Livingstone, „da ne škoduje niti človeku niti divjej živali, tudi teletom ne, dokler so pri sescu. Nam osebno ni vbod nikdar nobene veče nadlege napravil, da-si smo živeli cela dva meseca med muhami."
„Ako dojde muha človeku na roko, pa jo pusti v miru, ondaj vidi, kako se rilce muhi razdeli na troje. Srednji del se globoko zabode v kožo, potem ga potegne nazaj, a na to brzo dela s svojimi čeljusti. Koža od vboda jasno porudi. Zadek, ki je do sedaj bil stisnjen in sploščen, polni se bolje in bolje in se širi, in kedar se muha napije krvi, mirno se vzdigne in odleti. Po vbodu začuti človek, da ga koža malo srbi,   ali ta bolečina ni
hujša od one, ki jo napravljajo moskiti. Na volu prvi učinek tudi ni dosta hujši videti kakor na človeku in žival tudi ni vznemirjena. Ali čez nekoliko dni potem začne živali iz oči in nosnic se cediti, tudi se začne tresti od mrzlice. Dolenji del čeljusti pa začne otekati. Govedo od dne do dne postaja mršavejše, četudi se še po navadi pase. Na to mu oslabe vse mišice, liti začne iz njega, ne je več, popolnoma opeša in pogine. Ako so goveda tolsta, kedar jih muhe okoljejo, postanejo nezavestna, oslepe in kmalu poginejo. Nagel premen topline, vzlasti ob deževju, pospešuje razvoj bolezni. Žival slabi od dne do dne in naj delajo ž njo kar hočejo, naposled vendarle pogine."
Osel, mezeg in koza so pa prav tako srečni kakor človek in divje živali. To je razlog, da je koza edina domača žival mnogoštevilnim plemenom, ki stanujejo okoli reke Zambezi, kjer je muha tsetse prava nadloga. Bili smo med antilopami, bivoli, cebrami in svinjami in vse te živali so mogle brez škode bivati med muhami, da-si je tako mala razlika med volom in bivolom, med ovco in antilopo, med konjem in zebro. Res nam ne gre v glavo, da muha enej živali škoduje, a drugej ne. Teletu ne škoduje muha, dokler je ono pri sescu, dočim pes, ako se napije mleka od bolne krave, gotovo pogine. Ti pojavi so tako čudni in nenavadni, da smo mislili, ta nadloga prihaja od kake biline a ne od muhe, no major Vardon z Madrasa je rešil to vprašanje. Odšel je s konjem na brežiček, kjer je bilo zloglasnih muh, pa ni dal konju niti vgrizniti trave. Pomudil se je na .bre-žičku samo toliko, da je pregledal okolico in vlovil nekoliko muh, katere so mu konja zbadale. Deset dni pozneje mu je poginil konj.
Kedar morajo potniki ali trgovci gnati govedo po opasnih krajih, gonijo le ob hladnem času in to samo v jasuej noči. Takrat so muhe radi hladu kakor otrpnjene. Brez te previdnosti bi govede vselej prišla v nesrečo.
(Dalje nasl.)