192
Kmetijstvo.
Križi in težave soseda Antona z živinskimi
boleznimi.
III. Nesrečni porod sive kobile.
Anton ima v hlevu dve breji kobili. S strahom čaka na dan, ko imata kobili storiti. Prvikrat j a je bil peljal k žrebcu;   a on nima   mnogo  izkušenj o porodu.
193
Siva kobila je že čez 11 mesecev breja.   Vsak dan torej lahko stori.
Sosed je Antonu svetoval, naj pripravi prostor za žrebe. Tudi je menil, naj se kobili vzamejo podkve.
Oboje se je zgodilo. Vime in leglo sta že precej otekla. Zabotlina se bliža že trebuhu Nadalje je svetoval, naj se kobilo upreže, kajti vsled tega postanejo kline manjše. A pokazalo se je, da je kobili v njenem stanu pretežko voziti, vsled česar se je sklenilo, kobilo prepe-Ijavati, da se izhodi. Ker je bilo vreme zelo prijetno, in se je marčno solnce prijazno z neba smejalo, prepeljavali so kobilo v zadnjih 8 dneh po 1 do 2 uri po prostem pokrito z lahno odejo. Po prepeljavanju bile so otekline vedno manje.
Kobila je dobila slast za živež. Sedaj, ko ima storiti, zavžila je celo v oddelku za žrebe na tleh ležečo steljo.
Ker se je  povsem   pravilno  mislilo,   da  ni dobro,
ako si kobila pred  porodom  prenapolni drob,   devali so
kobili  po  dnevu  in  tudi  po  noči nagobčnik,   kadar je zavžila svoje seno.
V napoj so devali po sosedovem nasvetu 1j% funta Glavberjeve soli, da se dobi mehak gnoj.
Tako daleč je bilo vse v redu.
Končno je prišla s toliko skrbjo pričakovana ura. Zjutraj so se že pojavljali majhni spopadki. Pri tem pa je kobila vender mirno zavžila svojo hrano. Po preteku ene ure, postale so bolesti huje. Kobilo je močno tiščalo. Stopicala je nemirno po hlevu, zdaj legla in zdaj zopet vstala. Z močnim ječanjem in tiščanjem je dala od sebe tudi scalnico in blato.
Vsak hip, mislil je Anton, da kobila porodi. A četrt ure je prešlo za četrtom, pa še ni bilo nič. V svojem strahu pošlje Anton po soseda; isti se je peljal v mesto, oddaljeno dve uri od vasi. Kaj zdaj storiti? Dober svet se je zdel Antonu drag. Naj-Ii on morda z roko poskusi in naj preišče, ni-li kakega ovirka ? Nekaj je moralo porod zadrževati, saj je slišal, da porod pri kobilah je hiter, in v pol ure je navadno vse končano. Sedaj je trajalo tiščanje že blizu 8/4ure? vodenega pu-horja, glave in nog mladega žrebeta pa še ni bilo videti.
Anton se hitro odloči, sleče suknjo, zaviha si sraj-čni rokav in namaže roko s svinjsko mastjo. Hlapec vzdigne kobili levo sprednjo nogo. Drugi hlapec se postavi na desno stran živali, se upre na njeno bedro in potegne rep na desno stran. Anton se približa od leve strani sem in vtakne svojo roko skozi leglo v porodne prostore, s roko pride do maternice, a ista je še popolnoma zaprta.
Anton meni vsled tega, da le še ni čas, in potegne svojo roko zopet venkaj. Tiščanje je zdaj nekoliko popustilo. Po preteku četrt ure pa so se bolesti Se po-vekšale.
Kobila se vede tako, da prešinjata Antona strah in groza.   Hodil   je vsak čas gledat na cesto, se li pri-
kaže odkod izvedeni sosed. Toda o sosedu in njegovem vozu ni bilo še nič čuti.
Prešlo je zopet 3/4 ure. Anton je sedaj sklenil, da še enkrat poskusi z roko pomagati.
Takrat ne pride daleč s svojo roko.
Čutil je mehak puhor, kateri je prišel že nekoliko iz maternice Istotako je čutil v mehu, napolnjenem z vodo, dve nogi.
Velika je njegova radost. No si je mislil, meh se je vender odprl, in noge so tudi že tu. Zdaj pa treba hrabro začeti. „Vrvi sema veli svojima hlapcema.
Kobilo tišči zelo. Mehur postaja vedno večji in se približava leglu.
Anton čuti s svojo roko dobro vse to. Ali vse mu gre prepočasno. Hladnokrvno raztrga mehur, kajti po njegovih mislih je isti porod zadržujoči ovirek, in žrebce se mora zadušiti, ako porod še dlje traja.
Množina vode steče ven. Med tem čuti v raztrganem mehurji dve nogi.                          (Konec sledi.)
200
Kmetijstvo.
Križi in težave soseda Antona z živinskimi
boleznimi.
III. Nesrečni porod sive kobile.
(Konec.) Isti ju prime,  vleče ven,   in ju tudi srečno izvleče do legla. Dalje ne gre.
Išče glavo. Veliko truda pa stane, staviti roko v obrodni držatelj preko obeh prednjih nog. Maternica je še premalo odprta. Anton ne čuti od glave ničesar, kot tilnik. Trudi se, da bi glavo izvlekel ven; a vse je zastonj, kobila tišči vedno močneje.
Kmetu rojijo vsakovrstne misli po glavi, in ne ve si pomagati. Žrebe se ne pomakne v porodnih prostorih niti za palec dalje. Pri tem tišči kobila strahovito, tako da se je bati za poškodbo droba.
Anton ne ve si več pomoči. Misli, da, na soseda in na živinozdravnika, a v svoji razburjenosti se ne ve za kaj odločiti.
Končno se pripelje sosed iz mesta.
Temu pripoveduje Anton na hitro, kar se je zgodilo. Reče mu tudi, da je raztrgal puhor (mehur) meneč, da se pospeši porod, in da ostane žrebe živo. Sosed posluša kimaje z glavo, in se pripravlja k preiskovanju. Zaviha si rokav, poklekne na tla in vpelje svojo dobro namazano roko v porodne prostore.
Ko potegne roko za nekoliko časa ven in vstane, reče dvomljivo: Stan je sedaj zelo slab. Lahko pride kobila ob življenje! Raztrganje mehurja bila je neumnost in velika  prenagljenost.   Bi  ne   bil   mehur pred časom
raztrgan, potem bi bilo vse v redu. Z predčasnim raztrganjem mehurja se ni mogla maternica   zadosti razširiti.
Vodni mehur je, kateri mora maternico počasno razširiti in raztegniti. Ker pa je bila pri raztrganju mehurja maternica premalo odprta, ni mogla žrebetova glava prodreti v medenico pri skrčenju obrodnega za-držljaja, ampak morala se je pripogniti na levo stran in se premakniti
Sosed je menil, da je žrebe zgubljeno na vsak način, istotako je kobila v smrtni nevarnosti; sedaj ni nobenega sredstva več, kot da se takoj pokliče živino-zdravnik, ki naj bi poskusil žrebe ven izvleči.
S strahom sliši Anton to poročilo. Proklel je svojo neumno prenaglost! A vse nič ne pomaga več.
Hitro napiše sosed par vrstic ns košček papirja in da isto svojemu hlapcu, ki je šel v mesto po živinozdravnika.
V treh urah mu je mogoče priti.
Kobila pistaja v tem času vedno slabeja. Uboga žival ječi in stoka, da se je mora vsak usmiliti. Pred-moleče hrane se kobila niti ni dotaknila, pač pa je pila uboga para vodo z veliko slastjo.
Počasno otekava tudi leglo. „To ni nobeno dobro znamenje", meni sosed, „žrebe je gotovo mrtvo."
Zabadanja v ven moleči nogi z iglo ni isto (žrebe) več občutilo.
Strašne ure preidejo. Končno se vrne hlapec z živi-nozdravnikom. Živinozdravnik je prinesel seboj tudi orodno skrinjico.
Sosed razloži živinozdravniku s kratkimi besedami učin, med tem ko se isti pripravlja za preiskovanje. To je trajalo dolgo. Zdravnik je našel pri preiskovanju premalo razširjeno maternico, kakor tudi suha in trpka porodna pota, ker je obrodna voda že davno stekla.
Glava je bila pred vhodom v medenico udarila nazaj. Takoj si je živinozdravnik prizadeval, da bi (ver-lagert?) glavo zopet pri ve del noter.
Nič druzega ne ostane, kot da se od noge kožo odere, da pridobe prostora.
Prvo so privezali eno nogo z močno vrvjo. Zitem so jo izvlekli ven, kolikor je bilo mogoče, in jo držali. Z nekim orodjem je naredil živinozdravnik podolgasti sek na golenici in potem je razparal kožo raz noge do pleč z dolgo veslico. Ko se je to zgodilo, odreže živinozdravnik kožo, visečo dol na verigi, in veli možem prijeti nogo in
jo vleči ven.
Po več ničemnih poskusih je bila končno cela noga izvlečena  s  plečetom   vred.   Z   drugo   nogo so istotako
ravnali.
Po polurnem težkem delu bili sta obe nogi, izvle-čeni iz kože, le koža udov visela je na čoku.
Sedaj se je pridobilo veliko prostora. Na novo poskusi živinozdravnik glavo na pravo mesto djati. Končno se je posrečilo, da so privlekli glavo s pomočjo rovnice. Hitro privežejo   glavo  z  močno  vrvjo.   Bil  je pa tudi
201
skrajni čas,   da  je   prišlo  žrebe ven, kajti porodni poti so vedno bolj in bolj otekavali.
Ker pa so bili porodni poti zelo trpki in suhi, pusti živinozdravnik vliti ya litra olja s pomočjo gumo-vite cevi in lijčka, potem pa veli vleči 4 možem. Po 10 minutah je bilo žrebe izvlečeno do medenice, po nadaljnih 5 minutah je bilo celo ven. Ležalo je na tleh, nekaka krvava masa, in blizo njega veniztrgani sprednji nogi.
V zadnjem četrtu ure je postala kobila zelo slaba in upehana.
Živinozdravnik je pregledal bolno žival. Poškodbe ni bilo nobene. Srčni udarec je nekoliko obnemogel, a bil je še vedno ednakomeren.
Pridni sivec se je nekoliko odpočil v četrtu ure. Tudi je prišel zopet do moči, ko se mu je vlilo s steklenico 25 gm žveplenega hlipa (eter) in 1/2 litra gorke pive.
Po dveh urah je hotela žival vstati, a ji ni bilo mogoče, le s pomočjo hlapcev je vstala. Po nadaljnih par urah snedla je kobila ponudeno hrano. Sivec je bil rešen, žrebe pa zgubljeno. Vzrokom tega je smatral tudi živinozdravnik to, kar sosed, namreč, da je Anton prezgodaj in prenaglo raztrgal vodeni puhor.
Anton je izgubil z lastno krivdo lepo žrebe in je mogel  govoriti  le o sreči,   da je bila saj kobila rešena.