190
Slovstvo.
(247—255). — 7. Fr. G.: Poročilo o »Prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškega društva v Krškem (257—270). — 8. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v četrtem letu svojega obstanka (271—274). — 9. Vabilo (275). Bogata in izbrana vsebina »Pedagogiškega letnika« nam je priča velikega truda in obilnega vspeba na polju pedagogičnem slovenskem, katero že več let pridno obdeluje »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. Med sestavki tega letnika je najbolj obširen in zanimiv oni, o jezikovnem pouku v ljudski šoli. Ako se vsi gg. učitelji ravnajo po tem jezikovnem pouku, smemo upati lepega sadu naše ljudske šole. »Navod k početnemu risanju« in »V šolski delarni« sta isto tako dejanske važnosti za naše ljudstvo. Naslednji sestavki zadevajo bolj notranji razvoj »Ped. društva« in razmere učiteljskega stanu do drugih narodnih krogov. O tem »Dom in Svet« ne more pisati, ker ne spada v njegovo stroko; le toliko splošno rečemo, da se bodemo vedno lahko razumeli med seboj, če se pošteno vsi trudimo vsak za svoj dobri namen.        Dr. j.
Knjige ,,družbe so. Mohorja" za leto 1890.
(Konec.)
»Domači živinozdravnik« je naslov knjigi, katero je že dolgo pričakoval slovenski oratar. Taka knjiga je bila tem bolj potrebna, ker je znano, kako mnogokrat res dvoumna sredstva rabi naš preprosti kmet pri oboleli živini, in le prepogosto išče pomoči pri brezvestnih mazačih. Našel se je slednjič mož, strokovnjak, ki je slovenskemu narodu spisal knjigo, kjer si bo odslej marsikateri živinorejec sam iskal tešila v nezgodah. Zlasti moramo poudarjati, da se je pisatelj oziral res na vsestranske potrebe preprostega živinorejca slovenskega. Ta razvrstitev vsebine ustreza popolnoma zahtevam neizvedenega in neizobraženega kmeta; da je pa pridejal pisatelj svoji knjigi kot dodatek tudi še navodilo o domači lekarni, moramo v obče odobravati. Kar se tiče vsebine same, ne bodemo krilikovali, to naj presodi strokovnjak. Kar se jezika in pisave tiče, moramo priznati, da ima pisatelj res kaj spretno pero; on ume pisati za preprostega kmeta. Prav iz srca torej čestitamo pisatelju Fr. Dularju, in upamo, da nas ob kratkem oveseli s kako drugo knjigo enake stroke. Bog daj!
»Slovenske Večernice« za pouk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 44. zvezek. 1890. — Ne motimo se, ako trdimo, da ljudstvu »Slov. Večernice« poleg koledarja najbolj ugajajo radi mnogovrstne vsebine, ki jo prinašajo leto za letom svojim čitateljem v pouk in kratek čas. Lanskih »Večernic« vsebina je: »Štirinajst dnij sirom sveta«. Spisal dr. I. Križanič, str. 1—26. — »Žganjar«, povest, spisal T. B. Velimir, str. 27—40. — »Mutci«. Spisal J. Vrhovec, str. 40—52. — »Stariši!« Dobra odgoja je vašim otrokom največji zaklad. Spisal Rajmund Cucek, str. 54 - 67. — Temu sledi pesem »Drvar«, zložil Janko Le ban. — »Cigani«, narodopisna  črtica.   Spisal  J. Ste-
klasa, str. 68-89. — »Narodne pesni«, zapisal v Podzemlju pri Metliki Janko Barle. — »Oče Cene«. Uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka. Životopis. Spisal J. Podboj, str. 93—111. — »SkorČeva povest«. Spisal A. Koder, str. 111—119. — Temu sledi 10 zgodovinskih povestic, spisal J. St. str. 120—125. — Koncu so pridejane »Kratkočasnice in smeš-nice«. Iz vsakdanjega življenja nabral A. Be-nedik. Ta oddelek naj bi se razširil, kajti taka tvarina ljudstvu silno ugaja.
Te »Večernice« imajo za naše ljudstvo prav primerno berilo, ki je, izvzemši »Cigane«, tudi dosti poljudno razpeljano. — Knjiga naj narod budi, da se zaveda svoje moči, kaže naj mu, koliko so sosedje pred nami, in kako jih dohi-timo in prekosimo. Slovenec mora dobiti samozavest, da poreče: kar more Nemec in Lah, to premorem tudi jaz. Knjiga pa mu bodi na tej poti vodnica in učiteljica. Pričujoči zvezek deluje na to, vendar želimo še mnogo več, ker imamo še daleč do cilja.                                        b. k.
R VAŠKO    SLOVSTVO.
Nikola Tordinac. »Odabrane črtice i pri-poviesti.« S uvodom o Nikoli Tordincu. (Sa slikom pišdevom.) Zab. knjižnica Mat. brv. 129—131. 8°. Str. XXXlI+205. Cena 75 kr. — Tordinac se je porodil 5. decembra 1. 1858. v prijaznem Djakovu. Oče mu je bil mizar, a stric, pesnik burnih ilirskih davorij, sedanji kanonik in stolni prost djakovski Jurij Tordinac. Zgodaj zapustil je mladi Nikica svoje djakovske tovariše in se podal z očetom v Bosno, kjer je preživel do svojega desetega leta. Jako je vplivalo na malega, živega dečka bivanje v ponosni Bosni.
V gimnazijo hodil je Tordinac v Vinkovcih, in stopil 1. 1877. v djakovsko semenišče. Novo mašo je pel 1. 1883., a še istega leta najdemo ga kot kapelana v Ivankovem, od koder je odšel 1. 1884. o Veliki noči za kapelana v Mitrovico. Vendar je zaradi politike hitro izgubil to službo in se podal v Rim v zavod sv. Jeronima, da se uči tamkaj na vseučilišču sv. Apolinarija cerkveno pravo. Tiho življenje v zavodu ni ugajalo niti duhu niti telesu mladega, živega Hrvata. Teško bolan vrnil se je spomladi 1. 1886. v domovino, kjer je postal, ko je malo okreval, profesor na djakovskem liceju. Kal bolezni, katero je donesel iz Rima, razvijala se je vedno bolj in bolj, dokler ni položila Tordinca 22. januva-rija 1888. v tihi grob, a ž njim zagrnila mnogo lepih nadej, katere je gojil v njem njegov narod.
Lep spomenik postavila je »Matica hrvatska« Nikoli Tordincu, spomenik niti kamenit niti bronast, nego spomenik, katerega si je sezidal pokojnik sam — spomenik, trajnejši od prvih dveh — podala je narodu izbrane njegove spise. Tordinac napisal je primeroma mnogo, začel je pisati že kot gimnazijalec leta 1875., a smrt ga je zatekla s peresom v roki. Na pokojnika je mnogo vplival znani hrvaški pisatelj Josip Ko-zarac, kateri je bil nekoliko let pred njim v šoli. A ako kdo, to je deloval nanj preprosti narod v Slavoniji in Bosni, med katerega je tako rad
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 4.
191
hitel, dasi je bil sam meščanski sin, katerega preprosto, jezgrovito govorico je najraje poslušal, zapisoval njegove pripovedke in pesmi (gl. knjiga »Nar. pjesme i pripoviedke iz Bosne« 1. 1883. in rokopis: »Hrv. nar. običaji, pjesme i pripo-vjedke iz Pečuha i okolice«) in pri katerem se je naučil oni prekrasni, narodni jezik, kateri krasi, kakor malokaterega hrv. pisatelja, njegove spise. In res, vsi njegovi spisi zajeti so iz narodnega življenja in pisani so narodu.
Matica nam ni podala vseh pokojnikovih spisov — izbrala je samo najlepše in prav tako; priobčenih enajst črtic in povestij povsem zadošča, da spoznamo pisatelja glavo in srce. Preobširno bi bilo, da si pregledamo vsako črtico, rečemo le nekaj obče o njih. Pisatelj ni pozabil nobenega dogodka in imenitnejše osebe iz narodnega življenja.
Tordinac pripoveduje nam mirno, povsem objektivno, naravno, tako, da se omili še tako pri-prostemu čitatelju. Osebe načrtane so nam vero-jetno; razgovori so živi, jezgroviti; opisi verni in zanimivi. V mnogih svojih črticah hoče čita-telja podučiti, da ne veruje v prazne vere in vraže, a to ume, kakor malokdo. Nikdar ni nadležen, vedno vplete v spis kakovo osebo, ali dogodek, katerega zasoli z nežno šalo ali pa tudi s fino ironijo. Najbolj hvalijo kritiki njegovo črtico »Brat Adam«, katero zove Dr. Milivoj Šrepelj,ki je napisal uvod »črticam«, »draguljem« (biser) hrvaške književnosti. Prav pravi isti kritik, da se je »T. umjetnički talent istom počeo kri-stalizovati«. In res, če pregledujemo napredek, s katerim se odlikujejo njegova zadnja dela od prvih, lehko obžalujemo, da je hrvaška književnost zgubila pisatelja, kateri je še mnogo, mnogo lepega obetal. Ali tudi s črticami podaril je lep dar svojemu narodu, a sebi pa postavil dostojen, nerazpadljiv spomenik.      — č.
Lesko  slovstvo.
(Piše Stjepan Z-c.)
Lev N.Tolstoj, »Doslovke Kreutzerove
sonate«, preveo Ant. Hajn, nakladem vvdatel-stva »Časop. česk. studentstva«. Str. 26. Cena 20 kr. — V tej knjižici tolmači Tolstoj, kaj je hotel reči in kaj je rekel v svoji  povesti »Kr.
son.«, o kateri se toliko govori. Češki prevod je priredil Ant. Hajn; imamo tudi hrvaški prevod od Herzoga (v zal. Scholza i Kralja •— 80(!) kr.) Ozreti se čemo kratko tudi mi na to delo, da vidimo, kaj je T. ž njim namerjal. Najprej kaže T. v »doslovu«, kako so nazori in ideje, katere je iztaknil »nervozni« Pozdnišev, prav njegovi nazori. Ti nazori pa jasno kažejo, da T. tudi boleha na fiksni ideji, da je reformator društva — reformator na temelju krščanstva (samo katerega!). On prezira cerkveno razla-ganje sv. pisma in misli, da je le on prav razume
—   on je nad sv. cerkvijo. Da, toda zato pa tudi pride do takih posledic.
Ideja, katera se zrcali v »Kr. s.« ni samo neizvedljiva in nemogoča, temveč tudi pogubna. Zdi se nam, kakor da je oživel kateri izmed starih gnostikov, da nam pridiguje novi evangelij. Potrebno je, da skrbe vsi za popolno in dovršeno čistost, zakon je padec za človeka, torej greh in tedaj nenraven, zakon je napaka, ki je protivna človeški naravi. Zakonska ljubezen je podla laž, katero provzroči razdraže-nost in romani, toda ko se zadovolji s pohot-nostjo, poneha tudi ljubezen: »tako ljubi celi svet«. Od sto zakonov jih živi 99 v tem peklu,
—   samo da se mi čudno zdi, kako da jih tako mal odstotek tako stori, kakor Pozdnišev (uboj žene), ker bi se moralo nazadnje do tega priti. Ljubezen je po njegovih nazorih manj naravna od rhržnje — a vendar je vsem in vsakemu prirojena, in karkoli delamo, delamo iz ljubezni in zavoljo ljubezni, ki ni vedno egoizem. To so njegovi nazori o ljubezni in zakonu, torej tudi o družini.
Tolstoj se nemilo vara, ko misli, da ni ni-kakih mej v krščanskem zakonu, a označene so od Boga samega in posvečene po Kristusu in Cerkvi. On predpostavlja (»doslov« 16. str.) zakon mohamedancev, lamaistov in dr. zakonu krščanskemu! — Vprašamo, niso-li v katoliški Cerkvi mnogi dosegli ideal v popolnosti? — Brezženstvo je sredstvo popolnega življenja in popolne službe božje — toda ne za vse — kakor jasno uči Kristus. Da je T. umel Kristov nauk o evangeljskih svetih, pisal ne bi bil vsega tega. Škoda, da je tako zaslužen mož zašel na taka razpotja. Najnovejše delo Tolstojevo torej ni niti koristno niti čudoredno.
Raznoterosti.
Naše slike.
K sliki »materino veselje«  se pač prilegajo besede pesnikove:
»En solnčni soj, en topel dan
Iz tal izvabi cvet krasan«.
Da, solnce rodi pisano cvetje pomladi. Zato pa
tudi s toliko ljubkoto izliva svoje žarke v spo-
mladnem jutru na te ditne   cvetke,   na   nežne
hčerke svoje. Kako jih vzbuja! kako jih poživlja! bogati jih z vonjavo in jih krasi s prelepimi bojami. Njegovo obličje pa se zrcali mavrično-lepo v rosnih kapljicah, ki vise po mladem cvetju. In cvetke? one mu hvaležno odpirajo svoje čašice in se obračajo za svojim kraljem . . . Ali ni, mati, to zlato, poživljajoče solnce podoba tvoja, kadar ti svojemu ljubljenčku polna upa in ljubezni   sadiš  v mlado srčece  življenje   —