DR. EMILIJAN CEVC
PO SLEDEH STAVBARJA ANDREJA IZ LOKE
O poznogoitskem stavbarju Andreju iz Loke in njegovem delu na Goiiškem
in v Beneški Sloveniji sem v VII. letniku Loških razgledov napisal že
daljši članek.* Da se zdaj spet vračam k njegovemu probleanu, so me naignila
spoemsinja ob novih srečanjih z mojstrovimi deli, ki narekujejo nekatera
dopolnila pa tudi popravke dosedanjih izsledkov. Prav ^posebno pa mi je te vrste
naareikovala peta stoletnica, odkar je mojster Andrej prvič izpričan v naši sitavbni
zgodovini. Z letnico 1475 na zunanjščini prezbiterija in s svojim mojstrskim
znamenjem na oboku je namreč Andrej signiral prvo svoje delo, ki ga
danes poznamo — dozidavo novega kora (preabiterija) podružne cerkve sv.
Brikcija v Volarjih pri Tolminu. Da ta spomenik še bolj povežem z Loko, naj
dodam, da je stene preabiterija kakega^ pol stoletja po dozidavi poslikal drugi
loški rojak — Jernej iz Loke; vsepovsod silijo izpod novejših beležev na dan
slikarije, ki bi jih bilo res vredno odkriti, fcea- obljubljajo, da bodo lepo dopolnile
opus tega marljivega pozmogotskega slikarja.
Ne morem sicer z gotovostjo zatrditi, da je volarski prezbiterij Andrejevo
najstarejše delo, pač pa, kolikor danes vemo, prvo, ki je datirano. Ce bi računali,
da se je v gorenjskem poznogotskem stavbarskem krogu izšolani mojster
šele na Primorskem prilagodil nekaterim krajevnim posebnostim, potem bi se
utegnil potegovati za prvenstvo prezbiterij pokopališke cerkve sv. Križa na
Sedlu pri Borjani; ta je zaznamovan z Andrejevim mojstrskim znamenjem,
manjka pa mu letnice nastanka. Značilno je, da nima v slavoloku za Primorsko
tako zmaičibiih kapitelov, ki jih je Andrej pri drugih stavbah dosledno
uporabljal in s tam prilagodil svoj stavbni tip primorsiki tradiciji. Sklepniki
so poživljeni le z rozetami in s ščitki, samo na osrednjem je izklesana
Kristusova glava s križnim nimbom; na stranskih dveh sfclepnikih (pred
zaključnima stranicama) sta v ščitkih križ s trnovo krono in žeblji sredi
akantovega listovja ter Andrejevo mojstrsko znamenje. Pač pa so izklesane v
obliki debelušnih, brezbradih mask konzole ob vzdolžnih stenah. To bi dovoljevalo
sklep, da je cerkev na Sedlu starejša od volarake, od katere se loči
že po oblikovanju kamnoseških detajlov, kar pričuje, da je delal tu Andrej
najbrž še brez pomočnika. Razen tega je ceilkev na Sedlu arhitekturno tako
enovita, da smemo pripisati Andreju tudi zidavo ladje; ta ima po primorskem
načinu odprto ostrešje in na fasadi lep šUastoločen portal, profiliran z dvema
žlebovoma in s palico med njima.
Vse kaže, da je v Volarjih sodeloval z Andrejem tudi že »pomočnik Jakob«,
ki ga dve leti pozneje omenjata napisa pri Sv. Ivanu v Celš (Landarski jami)
in v Porčinju in za kateirega sem danes bolj ko včeraj prepriičan, da je bU
47
hkrati tudi kamnosek, ki je natmesto Andreja klesal figuralne konzole in
sklepnike. Vsi sklepniM, ki poživljajo zvezdnati obok prezbiterija, še posebno
pa figurailni (Marija z Detetom, sv. Brikcij, sv. Andrej in sv. Marjeta) so po
izdelavi enaki kot tisti v Porčinju in pri Sv. Ivanu v Cele. Za zgodovinsko
ozadje in naromiika pa je vabljiv sklepoiik z grbom z navpično predel j enim
ščitkom, čigar desno polovico izpolnjujejo tri. druga nad drugo postavljene
svinje; levo polje je prazno, vrh ščita je dodan viteški šlem. Gre za grb plemiške
družine Formentini, M se je v 14. stoletju iz Furlanije razširila tudi
na Tolminsko.'^
Ne bom vnovič opisoval spomeniikov, ki sem jih obdelal že v prvem članku.
Tuie bi rad izpolml le nekatere vrzeli in ohlapne sklepe v dosedanjem pisanju
o Andreju.
Ob letošnjem obisku Beneške Slovenije sem dobršen del pozornosti posvetil
njenim poznogotskim arhitekturam, še posebej pa Andrejevemu delu.
Program je zajel tudi obisk župne cerkve v Porčinju (Porzus), kjer me je čakal
Andrejev napisni kamen, katerega smo dosedaj poznali le v zasilnem prepisu
na risbi zaslužnega Virgilija Ščeika. Drugih posebnosti v Porčinju nisem
pričakoval, saj sem vedel, da je stavba barokizirana in mi zato o Andrejevem
delu najbrž ne bo kaj prida novega povedala. Vsekakor pa sem želel na lastne
oči kontarolirati Andrejev napis.
Kar pošteno se ovinkasto dviguje ozlka, a lepa cesta iz doline rečice Maline
v višino. Na levi nas pozdravlja vas Malina (Forame d'Attimis), odkoder
danes upravlja furlanski župnik tudi faro Porčinj; na desni leži ob stiku doline
s Fuflansko ravnino kot mestece veliki Ahten (Attimis). Ko se izvijemo iz
klancev na višino 700 m, nas ix>zdravi precej velika va^ Porčinj s cerkvijo sv.
Janeza Krstnika. Takoj opazimo veliko cerkveno ladjo novejšega nastanka.
^•*\^ji
Porčinj. Pogled na del vasi s povečano župno cerkvijo; njen od ladje nižji prezbiterij je delo
Andreja iz Loke
48
Porčinj, župna cerkev. Sklepnlk sv. Katarine
v prezbiterij u
Tedaj pa nas preseneti prezbiterij. Zaiključen je s tremi stranicami pravilnega
osmeroikatinika; spodaj ima pristrešen taJmi zadec, v vzhodni straniici šilasto
gotsko okno in. na vrhoi žlebičasto izpodrezan podstrešni venec. Pa ne, da bi
bil pred nami še Andrejev prezbiterij? Pač — na njegovem jugovzhodnem
oglu je v živi ogeini kamen vklesan stavbarjev napijs!
To je bilo lepo srečanje, (ker je bilo popolnoma nepričakovano). Kot p>odrta
objokovana Andirejeva arhitektura v resnici še stoji in pričuje o svojem
mojsftru. Mislim, da sem bil prvi slovensfld umetnositni zgodovinar, ki jo je
obdisikal, a tudi furlansiki in italijanski strokovni kolegi ji niso posvečali pozornosti.
Kakor lepo darilo sem božal z očmi stene prezbiterij a in, ko me je v
notranjščini pozdravil domači zvezdnatoreibrasti obok s figuralnimi sklepniki,
se mi je zdelo, da se spomin na ljubo Skofjo Loko vzpenja prav do te
skrajne slovenske meje nad furlanisOdm Ahtnom. Na žalost je prezbiterij predeljen
z do stropa segajočkn zastorom, ozadjem glavnega oltarja, tako da prostor
ni docela pregleden lin še precej mračen je povrhu; tudi slaba poslikava
s sivkastdm pobrizgom ga kazi, tako da ni bilo mogoče napraviti niti dobrih
fotografskih posnetkov.
Iz ladje stopimo v prezbiterij sikozi širok šilastoločen Slavolok z žlebičasto
profRiranima kapiteloma, malo preprostejšima kot v Volarjih. Rebra
izhajajo iz konizol, ki imajo (v smeri od severa proti jugu) podobo>: brkate
moške glave, manjše glave na dolgem vratu, mladostne glave, ženske (?) glave
z zavijačo, manjše glave, bradate glave na dolgem vratu, arednjevelike debe-
4 Loški razgledi 49
lušne glave. Figuralni siklepniki so le v glavni osi zvezde in predstavljajo
neko nedoločljivo svetniško figuro, svetnika s krono in knjigo ter sv. Katarino
s kolesom in z mečem; sitranski gklepniki so poživljeni z rossetami in s
ščitJki.
Sorodnost porčinjskih arhitekturnih skuliptur s tiistimi v Volarjih in pri
Sv. Ivanu v Cele je očitna; nastali so| pod istim kamnoseškim dletom. Vse karakterizirajo
poenostavljene, sploščene forme; sumama je stilizacija maskam
podobnih obrazov in štrenasto zaipotegnjenih las; gube oblačil se končujejo
v podlkvasite motive, ki naj bi bili menda stilizirani oblaki; enako kot v Volarjih
in pri Sv. Ivanu so oblikovani tudi roglji kron. Likovna kvaliteta je
kamnoseško obrtniška in motivika ne prinaša nič novega. Nenavadno pa je,
da med figurami na sklepnikih ne opazimo Marije.
In kaj pove napis na zunanjščiini? Svoj čas smo ga brali: »Maister . Andre
. von . Laok . vnd . Jacob . sein . Gesell . Suman . Mrak . derzeit .
Kirchnr . 1477.« Napis je bil do mojega obiska delno zamazan z malto in ob
spodnjem robu niti zdaj še ni popolnoma očiščen. Nekatere nadrobnosti moremo
opaziti šele, če jih otipljemo, na primer jezičke pod črkami, ki so se
izkazale ob revidiranem branju kot »y«. Kljub vsemu pa napisa še nisem mogel
popolnoma razvozlati, kajti težavo povzroča nejasna beseda v zadnji vrsti in
znamenji »zz«(?) med njo in letnico. Za zdaj torej lahko preberemo:
Maister . Andire . von . Lack .
vnd . Jacob . sein . gesell .
Syman . Mrak . dy . zeyt .
klichnr . zz . 1477
PorčinJ, župna cerkev. Andrejev mojstrski napis na jugovzhodnem zunanjem oglu prezbiterlja
50
Poprej smo napačno prebrano besedo »Suman« tolmačili kot priimek (npr.
Suman) in iz tega »Sumaina« in »Mraka« napravili dve imeni (ključarjev).
Orka »o« v imenu »Sym:on« je namreč podobna čr*ki »a« ali črki »d«, vendar
enaiko oblikovani »o« s podaljšanim zgornjim krakom najdemo tudi v besedici
»von«, medtem ko je v imenu »Jacob« navadne oblike. O črki »y« sem
že spregovoril. Torej gre za nekega Simona Mraka — a kaj je ta, bU? Po vsej
verjetnosti je bil res cerkveni ključar, dasi nas beseda »klichnr« še vedno
pušča na cedilu. Podoba je, da klesar ni bil preveč siguren v pisavi, za kar
bi govorila že nedoslednost v pisavi črke »o«. Morda bo temeljito očiščenje
napisa pripomoglo k razrešitvi te besede.
Sodelovanje pomočnika Jakoba je v napisu bolj poudarjeno kot pri Sv. Ivanu
v Cele, kjer je vklesano le obrobno. Mislim, da porčinjski napis še bolj potrjuje
sklep, da je bil Jakob res klesar sklepnikov in konaol, osvetljuje pa tudi
spremenjeno razsmerje med stavbnim mojstrom in »pomočnilkom«. V srednjem
veku je bilo namreč pravilo, da je kvalitetnejši kamnoseški okras izklesal
stavbni mojster sam, Andrej pa je to delo prepustil sodelavcu Jakobu. Stara
stavbarsika in cehovska pravila se v tem času že rahljajo.
Istega leta 1477, najbrž še pred Porčinjem, je Andrej sezidal tudi p r e ^ i -
terij (morda bi rekli bolje stransko kapelo) pri Sv. Ivanu v Cele (S. Gdovanni
d'Antro) in cerikev v sosednjih Briščah (Brischis); od zadnje je ostal samo še
napis na fasadi nove cerkvene stavbe.
Največ pohvale in popularnosti si je Andrej prislužil s priezbiterijem pri
Sv. Ivanu. Ka)kor ptičje gnezdo ga je prilepil na prepadno steno in pred votlino
starodavnega svetišča sv. Janeza Krstnika. In res spada ta arhitektura med
najlepša Andrejeva dela ter je plemenita tudi v svojih prostorslkih ratsmarjih.
Ivan Komelj je zapisal, da »način, kctko je Andrej obok oprl na steno, kaže,
da je obvladal tudi bolj komplicirane tehnične naloge (obokavanja z osemrogeljno
zvezdo).«^ Da, ta obok naj bi bU sploh eden dovolj redkih pravih
»ztve2)dnatih obokov« na silovensikih tleh." In spominski napis v sami cerkveni
notranjščini, na Hsrtni strani slavoloka, kjer je bil obiskovalcem vedno na očeh,
je tudi prvi opozoril na Andreja, tako da je postalo mojstrovo ime kar zbirni
pojem za poznogotske cerkve v Beneški Sloveniji ter izhodišče za njihov stavbni
tip. Razumljivo je, da je pireebiterij v Landarsttd jami bolj kot druge Andrejeve
stavbe zamikal tudi italijanske in furlanske umetnostnozgodovinske
pisce. Rajni ravnatelj čedadskega muzeja Carlo Mutinalli je poskusLl vsebinski
kompleks siklepnikov in Ikonzol celo ikonološko razložiti: v profanih figurah
na konzolah je videl betlehemske pastirje, zibrane okoli centralnega sklepnika,
na katerem je relief Marije z Detetom — šlo naj bi torej za upodobitev
počastitve novorojenega Kristusa, h kateremu spada tudi podoba njegovega
predhodnika, Janeza Krstnika, na sklepniku.* Ta spekulativna vsebinska razlaga
je sicer domiselna, a, žal, neprepričljiva ter temelji na nepoznanju spomeniškega
gradiva sosednje Slovenije ter ikonološkega načela, po katerem so
sklepnike figuralno krasili.
Do nedavnega smo bili prepričani, da je ideal gorenjske poznogotske arhitekture
zanesel v Beneško Slovenijo šele Andrej iz Doke in da ga je tod prilagodil
nekaterim lokalnim poseibnostim, kakršne so na primer šilasta okna
z gladko, suličasto izrezano kamnitno ploščo namesto torogavičja^ ali kapLteli
v slavoloku.' A na Tolminskem se je gorenjski stavbni tip uveljavil vsaj že
okoli leta 1472 s prezbiterijem Sv. Urha v Tolminu; ta je celo izdelek kranj-
*• 51
Sv. Ivan v Celž. Zvezdnati obok Andrejevega
prezbiterija
sko-škofjeloš!ke stavbne delavnice, ki je dozidala med drugim tudi dvoranski
ladji župnih cerkva v Kranju in Škof ji Loki.'
Vise pa kaže, da so severni (osirednjesilovenaki?) stavbarji zahajali v Beneško
Slovenijo tudi že pred Andrejem iz Loke in tod uveljavili srednjeevropski
poBnogotsiki arhitekturni tip. To bi ddkaizoval na primer silavolok cerikve
sv. Jerneja v Cubcih (Ciubiz) v dolini Idrije tik nad današnjo jugoslovanslkoitalijansko
mejo (nasproti Britofa ob Idriji). Kapitela tega slavoloka, M sita
ostaila še od stare cerkve, krasita po dva zelo slfcrbno iziklesana leva z valovito
grivo, ki se podrejata še popolnoma občutju »mehkega sloga« zgodnjega 15.
stoletja. Stilmo podobna kapitela — prvi spet z dvema levoma, drugi z reliefom
viteza v boju z zmajem — sta vključena zdaj v podstavek stenskega tabemakija
v stransiki ladji župne ceir*kve v Spjetru Slovanov (St. Peter ob Nadiži)
in ju smemo pripisati istemu mojstru kot leve v Culbcih. Se je mar
kiparski figuralni okras teh cer^kva omejeval samo na slavoločna fcaipitela?
Ne verjamem, da bi bili figuralni tudi sklepniki, praiv mogoče pa je, da so
bile bogateje oblikovane vsaj kcflizole pod reibri. Niti župna cerkev v Spjetru
niti podružna v Cubcih pa nista ohranili obokov iz časa omenjenih kapitelov.
Prvo so podrli v začetku našega stoletja in sezidali novo, drugo je morda poškodoval
veliki potres leta 1511, ta'ko da so ji dozidali deset let pozneje nov
piezbiterij, h kateremu se bomo še povrnili. Pri tem so v slavoloku ohranili
stara kapitela, nad prostorom pa razpeli lep zvezdnat obok s številnimi figuralnimi
siklepniki. Vidimo, da se je tip zvezdnatega obdkai s figuralnimi oklepniki
ob koncu 15. stoletja v Beneški Sloveniji ^docela udomačil in deželico s
tem arhitekturnim konceptom najtesneje povezal s slovensikim zaledjem. —
s Posočjem in z Gorenjskim. Dovolj je, če med vidnejšimi stavbami tega tipa
— razen Andrejevih — oimenim še prezbiterije v Lipi, v Dolenjem Bamasu,
pri Sv. Urhu v Roneu, pri Sv. Kvirinu v Spjetru (1495), v Klenjah, v Centi,
52
v Kodermacih^ itd. Seveda poznamo tudi stavbe, ki porabljajo sicer zvezdnatorebrasti
obok, a ga ne dopolnjujejo z reliefnimi sklepniki, kakor npr. cerkev
sv. Antona Padovanskega na Oborču. Kakšen pa je razloček med temi stavbami
in drugimi, od. severne (nemšike) strani oplojenimi, pokaže zelo nazcTno
primerjava z nekaterimi karnijskimi cerkvami — npr. s Sv. Petrom v Zuglio
Camico ali s San Candidoan v Somplagu.'
Podoba je, da je bila sakralna arhitektura Beneške Slovenije vsaj že v
prvi polovici 15. stoletja oprta predvsem na slovensko zaledje, dasi skulpturam
na kapitelih iz Cubcev in Spjetra dosedaj drugod na Slovensikem še nismo
našli sorodnikov. Andrej iz Loke je torej zašel v beneškcslovensike doline
že po stopinjah starejših stavbairskih tovarišev in ni nujno, da bi ga bil tjakaj
povabil šele rojak Klement Bernard Naistoth iz Lcke, ki je bil leta 1480 v
Spjetru Slovenov kaplan in nato vikar; gotovo pa je pozneje Naistoth pospeševal
v Beneški Sloveniji slikarja Jerneja iz Loke. Morda je Andrej zašel
najprej na Tolminsko (Volarji!), nakar so zvedeli zanj tudi v bližnji Nadiški
dolini ter ga poklicali na delo. Posredoval je lahko kakšen doihovnik ali pa
so se odločili zanj celo kmetje sami, saj vemo, da so vaščani na demokratičnih
»bankah« v Mjersi in Landarju siklepali tudi o zidavi cerkva — in pač tudi
o njihovih stavbarjih. In če se je v tem času celo ravninska Purlanija dokaj
izolirala pred premočnimi itaiijansikimi umetnostnimi vplivi, tudi pred beneškimi,
je še bolj razumljivo, da so prebivalci slovenskih doMn ob Nadiži in
celo ob Teru segli po mojstrih, ki so obvladali njihovo govorico pa tudi umetnost,
ki jim je bila po občutju sorodnejša kot italijanska. Resnica, da so bUi
že od leta 1420 dalje pod oblastjo beneške republike, ni lokalne umetnostne
situacije prav nič spremenila.
Pomudimo se še za trenutek ob leta 1521 sezkianem preabiteriju v Cubcih.
Na njegovem jugozahodnem oglu zunaj beremo letnico in napis:
1 5 2 1
M(A)G(ISTE)R CAS(PAR)
D(A) TVL(MINO)
Napis nam razkriva ime doslej neznanega domačega stavbarja,*" hkrati
pa utegne biti posredno pomemben tudi za osvetlitev Andrejevega problema.
Stavbar Caispar je bil doma iz Tolmina. Da je besedica »TVL« res okrajšana,
kaže abreviatuma črta na črki »V«, njeno dopotoitev v »TVLMINO« pa opravičuje
neki arhivski podatek. Priči v oporaki leta 1531 umrlega vikarja Klementa
Bernarda Naistotha sta bila namreč Slikar Jernej iz Loke in »Gasparo
da Tulmino, habitante in Clenia«.'' Ni dvoma, da gre pri tem za stavbarja
Casparja. Kulturni Kiemient, ki je bil nekaj let tuidi župnik v Hočah pri Mariboru,
se je bržčas rad družil z umetniki in miorda ga je z Jernejem in Casparjeon
pcvezovalo tudi domače rojaštvo.
Oblikovno je bil tudi Caspar odvisen od gorenjske stavbarsike skupine,
katere dela je lahko spoznal že na Tolminskem. Prav obilica figuralnih sklepnikov,
ki po številu in kvaliteti Andrejeve prekaša, bi to misel še potrjevala,
saj sta prezbiterija tolminskega Sv. Urha in zlasti cerkve sv. Daniela v Volčah
(iz leta 1505) kar zasuta s sklepniki. — Dragocena pa je pripomba, da je
Caspar bival v Klenjah, vasi blizu Spjetra Slovenov. Morda bi smeli njemu
pripisati zidavo tamkajšnje cerkve sv. Antona Puščavnika, z gotovostjo pa
53
kažejo na njegovo avtorstvo figuralni skLepniki v cerkvi sv. Urha v ExDncu,
ki sem jih svoj čas (ipo totografiji) prenagljeno poskusil približaiti Andrejevim
delom.
Tolminec se je naselil v beneškoslovenski vasi.
Kaj pa Andrej iz Loke?
Po rodu je bil Ločan. Njegovo arhitekturno pojmovanje se tako tesno
navezuje na mojstre, ki so zidali ladje župnih cserkva v Kranju in Škof j i Loki
tei- prezbiterije v Radovljici, v Podnanosu, Sv. Urha v Tolminu in drugod,
da je raizložljivo samo s šolanjem pri teh gorenjskih mojtetaih. Ali pa je bil
tudi lošM meščan? Vsekaikor so imeli stavbarji in kamnoseki še siredi 15. stoletja
poseben družbeni položaj, ki jih ni krajevno vezal in tudi ne utesnjeval
v okvire meščanskih cehov. Izjema so bili le mestni stavbarji, torej tisti, ki
«o bUi resnično v mestni službi ter so bili zaito vključeni med mestne obrtnike.*^
Tak mestni stavbar pa Andrej gotovo ni bil! Ne smemo tudi prezreti, da
je bilo Gorenjsko v zadnji čeitrtind 15. stoletja s stavbarji Skoraj prenasičeno
in da je s svojimi mojstri obvladovalo vso osrednjo Slovenijo. Stavbarsike delavnice
so bile v Skofji Loki, v Kamniku, najbrž tudi v Kranju in še kod.
Tako Andreju kot svobodnemu mojstru ni kazalo drugega, kot da si je poiskal
novo torišče dela na slovenskem zahodnem obrobju, kjer komjkurenca ni bila
tako velika in kjer si je za nekaj let našel menda drugi dom.
V članku v Loških razgledih sem na raidične načine poskusU razložiti
nejasno zadnjo besedo na Andrejevem napisu v Bniščah: »marmbri«. Pozneje
jo je Gius. Marchetti poskusil raztolmačiti s pojmom »mairmbre(cher)« —
kamnosek.** Marchettijeva razlaga je vabljiva, ima pa nekatere pomanjkljivosti.
Prvič zadnje črke nikakor ne moremo brati za »e« pač pa za »i«. Drugič
bi bila verjetnejša oblika »marmprecher«, a še ta izraz bi bil dokaj nenavaden.
Prej bi na tem mestu pričakovali splošno porabljeni nemški izraz »Stednmetz«
ali »Stednmecz«. Se je morda Andrej v italijansko-furlanski soseščini zatekel
k romanski obliki »marmorairius« ali »marmorario«? Ali pa je preprosto skrajšal
v »mair« kair besedo »m.awrer«? Drugi zlog besede pa liitegne skrivati krajevno
ime »Brischis«, kar bi bilo za nas še pomembnejše. Potemtakeon bi smeli
nejasno besedo razložiti ali z »marm(orario in) bri(schis)« ali, kar se mi zdi
verjetneje: »ma(wTe)r in bri(schis)«, pri čemer bi dozdevno drugo črko »m«
brali kot »in«, kar ni nemogoče. Ob ugotovitvi, da se je Caspar iz Tolmina
naseMl v Klenjah, se torej ponuja s precejšnjo verjetnostjo misel, da se je tudi
Andrej iz Loke vsaj med delom v Beneški Sloveniji udomačil v Briščah in se
kot »kamnosek (= stavbar)« ali verjetneje kot »zidar v Briščah« pK>dpisal tudi
na tamkajšnji napisni plošči.
Kaikšna je bila Andrejeva poznejša usoda, ne vemo. Zadnjikrat srečamo
njegovo ime v osemdesetih letih na napisni plošči na Ponikvah nad Bačo,
torej spet na Goriškem. Na žalost zadnja številka letnice 148. ni vklesana,
tako da je daitum, okrnjen. Prav taiko pogrešamo že v Briščah kakor na Ponikvah
tudi ime pomočnika Jakoba. — Je mar Andrej v osemdesetih letih
Beneško Slovenijo zapustil in se preselil na Goriško? Je med delom na FV>-
nilkvah umrl? Ugibanja bre? odgovora! Lahko samo zapišemo, da v osemdesetih
letih sled za njiim izgine. Stavbne naloge v Beneški Sloveniji in na Goriškem
so prevzeli drugi stavbni mojstri.
54
Vsekakor pa je nenavadno, da Andreju, ki se je vendarle izkazal za solidnega
stavbarja tako v Beneški Sloveniji kot v Kobariškem kotu, niso zaiipali
zidave cerkve sv. Andreja na Svinih pri Kobaridu, za katero so vaščani Svina,
Sužida, Idrsikega, Mlinskega in Kobarida dobili 30. avgusiuta 1477 dovoljenje
od čedadskega kaipitlja." Ali so začetek zidave nekaj let zavlačevali in tako
zamtidili priložnost za Andrejevo sodelovanje ali pa je prišlo med moj'stroni
in cerkvenimi soseskami do kaikšnega nesporazuma? 2Mi p a se, da je tudi stavbar
cerkve na Svinih prišel od gorenjske strani, a po kvaliteti za Andrejem
malce zaostaja.
Andrejeva besedila na napisih so nemška, kar pa ni dokaz njegove etnične
pripadnosti, marveč le splošne prakse in umetnostnega ozračja, v katerem
je dozorel. Naslavlja se po nemško »maister«. Stavbarji iz primorskega
ozračja pa porabljajo naslov »magister« — tako tudi tolminski Caspar, stavbar
»LiucaB« (?) v Dolenji Mjersi in Martin, stavbar Sv. Kvirina v Spjetru, o čigar
imenu se plete že dolga p>olemifca. Napisna plošča z datumom 1495 ga imenuje
Martin, njegov priimek pa so brali zdaj kot »Piri(ch)«,'' drugič kot »Petri(
ch)«;'^ nazadnje je celo dr. F. Štele ipopuistil in se odločil za »I*iri.cha«."
Pred originalom sem se vnovič prepričal, d a je bilo edino pravilno prvo Steletovo
branje: »Petrich« ali »Petri« — Petrov sin. »Piricha« moramo torej
enkrat za vselej črtati iz naše umetnoetnozgodovinske literaiture.'*
Dodatek: Šele pred kratkim mi je prišla v roke razprava Carla Mutinallija
»II gotico in Friuli« (Bolletino del Centro Internazionale di Studi d'Architettura
»A. PaUadio«, vol. Vil, parte II, Vicenza 1965), v katetri se je dotaknil
avtor tudi slovenske skupine stavbarjev na Goriškem in v Beneški Sloveniji
(str. 248 sq.). Dasi uvršča ta dela upravičeno na skromnejšo obrtniško raven,
pri Andreju ob landarskem prezbiteriju le :poudari eleganco proporcij, krepko
izpeljavo reber, bogastvo sikiepnikov in plastično formo konzol, kar vse kaže
oseben pečat, ki razkriva iziurjenega umetnika in, v krajevnih pogojih, tudi
mojstra. — Cerkev v Porčinju je tudi tu omenjena med podrtimi.
O p o m b e
1. E. Cevc, Stavbar Andrej in slikar Jernej iz Loke v Beneški Sloveniji, Loški
razgledi VII, 1960, 94 sq. — 1 a. S. Rutar, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882, 145;
za grb prim.: J. Kraj3ler, Steirischer Wappenschlussel, Graz 1968, 263. — 2. I. Komelj,
Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1973, 103 sq. — 3. Dobre reprodukcije
oboka, sklepnikov in konzol najdemo v knjigi »Val Natisone« (49° Congresso,
S. Pietro al Natisone 24 Settembre 1972. Societa fOologica friulana. Udine
1972), 100—103. — 4. C. Mutinelli, Presenze d'arte (v brošuri: La Grotta di S. Giovanni
d'Antro. Udine 1966, 17 sq). — 5. F. Štele, Epigrafične drobtine, ZUZ VI, 1926,
154. — 6. E. Cevc, Stavbar Andrej..., o. c. 101, — 7. E. Cevc, Srednjeveška plastika
na Slovenskem, Ljubljana 1963, 289 sq. — 8. G. Marchetti (Le Chiesette votive del
Frkili, Udine 1972, 145) datira cerkev v Kodermacih z letom 1480; od te je ostal
samo prezbiterij, ladja je novejša. Ni razvidno, ali je letnica le približna ali se
naslanja na arhivski vir. Po stilu bi jaz prezbiterij datiral raje v devetdeseta leta
15. stoletja. — 9. Reprodukcije teh cerkva glej v: E. Belluno, II Restaviro come opera
di gusto, Udine 1973, si. 51, 219, 220. — 10. Mojstrovo ime je objavil že G. Marchetti
(Le Chiesette votive, o. c. 140), zadnje vrste napisai in Casparjeve provenience pa se
ni dotaknil. —i 11. S. Rutar, Beneška Slovenija, Ljubljana 1899, 33 (po: A. Gujon,
Gli Sloveni in Friuli, Pagine friulane VI, 133); pritm tudi: F. Štele, Slikar Jernej
iz Loke. GMDS IV—VI, 1924-1925, 26. — 12. A. Luschin von Ebengreuth, Das Adroonter
Huttenbuch und die Regensburger Steinmetzordnung vom Jahre 1459, Mitth.
55
d. k. k. Zentral-Commission, N. F. 20, 1894, 228. — 13. G. Marchetti, Le Chlesette
vc-tive, o. C. 26, op. 2. — 14. G. Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia,
Slina e Camiola negli aimi 1485—1487, Citta del Vaticano 1943, 176, op. 1. — 15.
A. Gujon, Gli Slovetni... o. c. 133; S. Rutar, Beneška Slovenija, o. c. 31 sq. —
16. F. Štele, Epigrafične drobtine, o. c. 147 sq; G. Marchetti, Le Chiesette votive,
o. C. 12, 24; Marchetti dopušča z vprašajem tudi branje »Pirich«. — 17. F. Štele,
Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960, 48. — 18. Se vedno ostaja problematičen napis
na cerkvi sv. Silvestra v Dolenji Mjersi. Kolikor toliko prepričljivo bi bilo Corgnalijevo
branje mojstrovega ime«a kot »Lucas« (Curiosita epigrafiche I, L'Iscrizione
di S. Silvestro — Merso di Sotto, »Ce lastu?« XIII, 1937, 118). Ponesrečeno pa je
moje branje kot »magister operis« (Loški razgledi VII, 97).
R i a s s u n t o
SULLE ORME DELL'ARCHITETTO ANDREA DI LOKA
Malgrado che sui Loški razgledi (VII, 1960. 94 ss.) io abbia gia scritto sul maestro
>^Andre von Lakh«, conviene tuttavia che, alloccasione del quinto centennario del
presbiterio della chiesa di Volarje presso Tolmin, costruito nel 1475 come lopera
piu antica segnata da Andrea, io aggiunga qualche nuova costatazione.
Tutto fa supporre che la piu antica opera nota di Andrea fosse la chiesa di
cirnitero di S. Croce a Sedlo presso Borjana — non datata — e che non vi abbia collaborato
ancora il »garzone« Jacopo menzionato, insieme ad Andrea, suUe iscrizioni
di S. Giovanni d'Antro e di Porzus. Collaborando con Andrea gia a Volarje, Jacopo
aveva certamente scolpito le chiavi di volta e le mensole figurative. Quanto alla
chiesa parrocchiale di Porzus (slov. Porčinj), tanto nella letteratura friulana quanto
in quella slovena si riteneva che essa avesse dovuto far pošto a un edificio piu
recente. £ vero che esiste ancora il vecchio presbiterio con volta stellata a costoloni
e con chiavi di volta e mensole figurative portando, allesterno, Tiscrizione scolpita
con nomi di Andrea e di Jacopo come autori e con la data 1477. Per cio che concerne
il deciframento delPiscrizione, devo osservare che ho corretto parzialmente gli
crrori finora vigenti, cosi che vi resta oscura soltanto la parola »klichnr«.
£ molto probabile che il tipo architettonico del presbiterio centrosloveno (altocarniolico),
forse ancora senza chiavi di volta figurative, si sia affermato nella
Slovenia Friulana gia prima deirarrivo di Andrea. Sono molto attraenti in questo
senso i due capitelli, ornati di rilievi di due leoni, delParco trionfale della chiesa
di S. Bartolomeo di Ciubiz (slov. Cubci) nella Valle di Judrio; essi sono della stessa
fattura che i due capitelli con rilievi di leoni e di un cavaliere in lotta con dragone
i quali sono ora secondariamente utilizzati come zoccolo del tabernacolo murale
nella chiesa parrocchiale di S. Pietro al Natisone (Spietar Slovenov). Questi capitelli
appartengono ancora alla prima meta del 15o secolo. La stessa volta stellata a costoloni
della chiesa di Ciubiz, ornata di molte chiavi di volta e mensole figurative,
e piu recente ed e segnata, airesterno, dalliscrizione »1521 M(A)G(ISTE)R CAS(PAR)
D(A) TVL(MINO)«. Essa ci rivela dunque il nome deirarchitetto conosciuto, intorno
al 1531, come testimone nel testamento del vicario Bernardo Clemente Naistoth
di S. Pietro al Natisone (insieme al pittore Bartholome von Lakh). Vi e aggiunta
un'annotazione sul Caspar »habitante in Clenia«. Lavorando nella Slovenia Friulana,
il tolminese Caspar aveva vissuto dunque nel villaggio di Clenie presso S. Pietro.
Si potrebbe supporre, per analogia, che anche Andrea di Loka abbia abitato un
vilaggio vicino, concretamente Brischis (Brišče). Cosi la parola »marmbri« delPiscrizione
di Andrea a Brischis, finora oscura, potrebbe con tutta propabilita risolversi
in »ma(wre)r in Bri(schis)«.
Non conosciamo la causa per la quale Andrea abbia abbandonato la Slovenia
Friulana; per Tultima volta il suo nome si legge nel 148. (Fultima cifra mancante)
su una lastra a Ponikve nel Goriziano. In ogni modo ci sembra strano che egli non
abbia collaborato alla costruzione della chiesa di S. Andrea a Svino presso Kobarid
per la quale i paesani ottennero la permissione 1130 agosto 1477.
56