267
Za poduk in kratek čas.
Od kod vošilo „Bog pomagaj!" kadar kdo kihne.
Omikani narodi vsakemu, kteri kihne, po svoje srečo vošijo. Mi Slovenci rečemo: „Bog pomagaj!" Nemci 55Helfe Gott, zur Genesung!", in tako drugi narodi.
Ta šega je silno stara. Nevednost razodevajo tedaj ne-kteri pisavci, kteri terdijo, da ta šega ne sega čez perve stoletja po Kristusovem rojstvu, ko je neka kuga razsajala, za ktero so ljudje k i ha je zlo merli. Mnogi pisavci starodavnih časov že govore o nji. Tudi vHomeru, slavnem pesniku gerškem, ki je živei kakih 1000 itt pred Kr., se nahajajo besede, iz kterih se jasno da posneti, da so že v tisti dobi na kihanje porajtali, in si mislili, da nekaj pomeni. Najstareji, nam znani mož, kteri o šegi, kihajočim srečo vošiti, govori, je Aristotel. Latinski naravoslovec Plini pripoveduje v svoji zgodbiui narave (28, 5.), da je cesar Tiberi, še celo v svoji kočii sedeč, vsem memo gredočim ojstro ukazal, mu srečo vošiti.
Apulej govori v svojih metamorfosah: „Neka omo-žena perica se je pečala z drugim možkim, Primeri se, da pride enega dne njeni mož nenadoma domu. Žena skrije svojega priležnika pod velikim jerbasom, kterega je za prežve-plovanje perila rabila, in se vsede s svojim možem poleg njega za mizo. Zveplov duh pa je skritemu priležniku nosnice tako šegetal, da je kihniti mogel. Bebasti mož misli, da je ajegova žena kihnila; vosi ji tedaj „srečou. — Rimci so imeli še celo to hego, da so v tem vošilu ime tistega imenovali, ki je kihnil.
Rabini (judovski duhovni) najstarejih časov govore kot o kaj znanem, da so vsakemu, ki je kihnil, „a su t ha" blagor) ali „raphnah" (pomoč) rekli. Judje imajo še zdaj šego „Jehovaha pristavljati.
Prebivavci Etiopije so to vošilo kaj na debelo gnali. Kadar je monomotapajski kralj kihnil, so vsi pričujoči na lla popadali in njegovemu veličanstvu srečo vošili, tako glasno, da so to vsi slišati mogli, ki so blizo kraljevega dvora bivali. Ti so enako storili, in tako je prepodložno vošilo na kihanje kraljevega nosa se tako po mestu širilo — kakor so nekdaj v naši domoviui germade za germada-mi zažigali, ko so Turki v deželo prlrojili — toliko časa, da je celo mesto s tem vošilom kralju se poklonilo.
Še bolj očividna je pa ta šega pri narodih, med kte-rimi ni uikake uzajemnosti, namreč pri tacih, kteri niso v nikaki dotiki s temi bili, ktere smo imenovali. Ko so Špa-nijoli pervi pot v Florido (v Ameriki) prišli, so se čudili nad tem, da so vsi Indijani vselaj, ko je njih poglavar kihnil, se priklonili, roke stegovali in solnce prosili, naj bi ga varovalo, razsvitovalo in povsod spremljevalo.
Vse to očitno dokazuje, da se motijo, kteri terdijo, da izvira šega, pri kihanji srečo vošiti, iz tistega časa, ko je v 6. stoletji v Italii kuga tako silno ljudi morila. Pravijo namreč, da jih je mnogo, ki so kihali in zdehali, umerlo, in da so tisti čas ljudje začeli, kihajočim zdravje vošiti. Al če bi bila taka, bi se bilo to že lahko davno pred zgodilo. Tukidided namreč v svojem izverstnem popisu kuge v Atinjah imenuje kihanje kot nevarno znamenje te strašne bolezni.
Misliti je, da se je pri starih narodih s tem vošilom kaka višja misel vezala, ktera se je pozneje v vražo prevergla. Ko je Ksenofon svoje vojake prašah ali se raji sovražniku podajo ali pa se serčno sremote očistijo, se je primerilo, da je eden vojakov kihnil. Ko bi bil trenil, so ee vsi priklonili, po njih mislih pred Bogom, ki se jim je s tem razodel.
Tudi Sokrat, največji modrijan gerški, ni imel kihanja za prazno reč; in Aristofan z mnogimi gerškimi in latinskimi pisavci piše, da je kihanje pri starih Gerkih in Rimcih v čislih bilo. Pa tudi, kar se zdravja tiče, so stari narodi kihanje čislali. Aristotel praša (7. in 9. problem):   „zakaj čislamo naturno   kihanje  kot  kaj božjega
268
zdravja ugodnega? zakaj pa De tudi k a sij a ali kihanja, ki izvira iz nahoda, in je tedaj znamenje bolehote? Ali mar zato, ker izhaja iz glave, najimenitnejega, najbolj božjega dela človeškega telesa, v kterem ima sedež naš um? Ali morebiti samo zato, ker zdravo kihanje ni znamenje bolezni itd."
Znamenita je tudi še povest Rabinov. Pravijo namreč, da so imeli ljudje v začetku sveta bolezen, Askera *) imenovano. Ta je najpervo otroke napadala, pozneje pa tudi odrašene. Tako huda je bila, da so vsi bolniki — silno ki-haje — umerli. Zavoljo tega so takim bolnikom, in od tistih mal sploh vsakemu, ki je kihnil „Rephua Jehova" (reši, Jehova) rekli. Za to boleznijo je, kakor se misli, tudi Ab-solonov sin Ahitofel umeri (2. Sam. 17, 23).
*) Ali se ne vjema ta beseda z gorsko d(TxctQig, ki pomeni glj ista? In ali ni tu omenjena bolezen As kera kaka bolezen, ktera je o svojem času, kakor se da misliti, ljudi enako morila, kakor v starih časih gobovost, pozneje kuga, se pozneje koze, potem ma-čuh ali tifus, in s tem vred današnje dni kolera? Sej ve in pozna že vsaka mati, kdaj je otrok gljistov: nos si mane, ker ga serbi, in če koga nos serbi, tudi kiha.