raziskovalna dejavnost 189 The role of physical education teachers in providing first aid at the primary school Abstract Despite preventive measures, primary schools are an environment where the risk of children accidents exists. The injuries are mainly related to sports activities. The purpose of the research is to determine the role of physical education teachers in the pro- viding first aid (FA) in a primary school. Data collection was conducted using an anonymous questionnaire during the 2018/2019 school year. 257 sports teachers of Slovenian primary schools completed the survey. Physical education teachers consider that of all employees they should be the most qualified to give FA. In the past school year, almost all physical education teachers have faced a case of abrasion and almost one half with allergies as well. Respondents rate their knowledge of FA in case of ankle sprain (minor injury) as the highest level and in the case of spinal injury (severe injury) as the lowest level of knowledge. Most (93 %) of the surveyed teachers would attend FA courses in future what indicates their high motivation for renewing FA knowledge. Based on the findings, we conclude that physical education teachers play a very important role in providing FA in primary schools. In the event of a child accident in school, sports teachers are key FA givers, but not the only ones. Key words: injury, physical education teacher, pupils, first aid. Izvleček Osnovne šole so okolje, kjer kljub zagotavljanju preventiv- nih ukrepov obstaja tveganje za nezgode otrok. Poškod- be so povezane predvsem s športno dejavnostjo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči (PP) v osnovni šoli. Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom v šolskem letu 2018/19. Anketo je izpolnilo 257 učiteljev športne vzgo- je na osnovnih šolah po Sloveniji. Ti menijo, da morajo biti od vseh zaposlenih v šoli prav oni najbolj usposobljeni za dajanje PP. Skoraj vsi anektirani so se v preteklem šolskem letu srečali s primerom odrgnine, skoraj polovica tudi z aler- gijo. Anketirani svoje teoretično in praktično znanje PP naj- višje ocenjujejo v povezavi z ukrepi pri zvinu gležnja (lažja poškodba), najslabše pa v povezavi s poškodbo hrbtenice (težja poškodba). Večina (93 %) anketiranih učiteljev športne vzgoje bi se v prihodnosti udeležila usposabljanja iz PP, kar kaže na njihovo visoko motiviranost za obnavljanje znanja PP . Na osnovi odgovorov sklepamo, da imajo učitelji športne vzgoje zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju PP v osnov- ni šoli. Ob nezgodi učenca v šoli so ključni, vendar ne edini dajalci PP. Ključne besede: poškodba, učitelji športne vzgoje, učenci, prva pomoč. Damjan Slabe*, Eva Dolenc*, Nina Hiti**, Uroš Kovačič*** Vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči v osnovi šoli *Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za javno zdravje, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana ** Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za fizioterapijo, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana ***Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo, Zaloška cesta 4, 1000 Ljubljana Foto: Maja Slabe 190 „ Uvod Šola je drugo najpomembnejše okolje v otrokovem življenju, takoj za domom (Al- -Samghan, Al-Shahrani in Al-Shahrani, 2015; Qureshi, Khalid, Nigah-E-Mumtaz, Assad in Noreen, 2018). Osnovne šole (OŠ) so prostor, kjer kljub preventivnim ukrepom obstaja tveganje za nezgode otrok. Star- ši upravičeno pričakujejo, da bodo šole v največji možni meri poskrbele za varnost učencev (IFRC, 2015). V primerjavi s poškod- bami v domačem okolju se v šolskem oko- lju pogosto zgodijo predvsem poškodbe, povezane s športno dejavnostjo, ki pogo- steje zahtevajo bolnišnično oskrbo (Yang, Zhou, Huang in Wang, 2004). Po drugi stra- ni so Videmšek idr. (2016) opozorili, da se je v Sloveniji več učencev in dijakov poškodo- valo v prostem času kot pri športni vzgoji. Dekleta so se pogosteje poškodovala pri športni vzgoji pri skupinskih in individual- nih športih ter v prostem času pri individu- alnih športih, fantje pa v prostem času pri skupinskih športih. Ko pride do nenadnih zdravstvenih težav otroka v šoli, so učitelji tisti, ki so prvi ob njem. Dolžni so mu po- magati, tj. dati prvo pomoč (PP) (Uradni list RS, 1992). PP je opredeljena kot nepo- sredna zdravstvena oskrba, ki jo moramo dati poškodovancu ali obolelemu takoj na kraju dogodka ter je opravljena z enostav- nimi pripomočki in na nezapleten način (Derganc, 1976). Prav zato je pomembno, da so osebe, ki skrbijo za otroke, ustrezno usposobljene, saj to pripomore k varovanju zdravja in varnosti otrok v šoli. Na Fakulteti za šport (Fakulteta za šport, 2019), kjer se bodoči učitelji športne vzgoje izobražuje- jo, je v okviru predmetnika za prvi letnik na smeri športna vzgoja tudi predmet me- dicina športa, pri katerem študenti usvo- jijo znanje PP. Za študijsko leto 2019/20 je predmetnik posodobljen, dodane so nove teme, tudi s področja PP. Poleg usvojitve teoretičnih vsebin je pri predmetu obvezna udeležba študentov na vajah PP (Fakulteta za šport, 2019). Vsebine PP so bile vključene tudi že v predbolonjski študijski program športne vzgoje. Iz predmetnika 1. letnika visokošolskega študijskega programa, ki je veljal v študijskem letu 1979/80, je razvidno, da je bila PP samostojen predmet, ki je ob- segal 15 ur predavanj in 10 ur vaj (Visoka šola za telesno kulturo, 1979). Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je vloga učiteljev športne vzgoje pri zagota- vljanju PP v OŠ. Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: • Kako učitelji športne vzgoje ocenjujejo svoje znanje PP pri izbranih vsebinah PP? • S katerimi poškodbami se učitelji špor- tne vzgoje pogosto srečujejo pri svo- jem delu? • Kako učitelji športne vzgoje prepoznajo svojo vlogo pri zagotavljanju PP v OŠ v primerjavi z drugimi zaposlenimi v OŠ? • Ali učitelji športne vzgoje poznajo vse- bino Priporočil za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno na- stalih bolezenskih znakih? • Kakšna je pripravljenost učiteljev špor- tne vzgoje za udeležbo na usposablja- nju iz PP? „ Metode Opis preizkušancev Preizkušanci (anketiranci, n = 257) so bili učitelji športne vzgoje, ki so bili v času izvedbe raziskave zaposleni v eni od slo- venskih OŠ in so poučevali na predmetni stopnji (od 6. do 9. razreda, n = 51) ali pa na predmetni in razredni stopnji (od 1. do 9. razreda, n = 196). V skladu s Pravilnikom o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih de- lavcev v izobraževalnem programu osnov- ne šole (Uradni list RS, 2011) je lahko učitelj športa na razredni in predmetni stopnji, kdor je končal univerzitetni študijski pro- gram športne vzgoje ali magistrski študijski program druge stopnje športna vzgoja. V anketi so sodelovali tudi učitelji športa, ki poučujejo šport samo na razredni stopnji (n = 10), za katere ne moremo z gotovostjo trditi, ali so končali študij športne vzgoje ali študij razrednega pouka. V skladu z ome- njenim pravilnikom (Uradni list RS, 2011) je lahko učitelj športa na razredni stopnji tudi, kdor je končal univerzitetni študijski program razrednega pouka ali magistrski študijski program druge stopnje poučeva- nje (smer poučevanje na razredni stopnji) ali razredni pouk. Postopek zbiranja podatkov Podatke smo zbrali z anketnim vprašalni- kom, sestavljenim na podlagi pregledane strokovne literature (Ahčan, 2006; IFRC, 2016; Perkins idr., 2015) in poprejšnjih razi- skav avtorjev (Kovačič, Lozić, Slabe in Starc, 2019; Slabe in Fink, 2011; Slabe, Lozić in Kovačič, 2019; Slabe, Fink, Dolenc in Kvas, 2016). Vprašalnik smo marca 2019 preizku- sili na desetih anketirancih ter za pripom- be prosili tudi dva strokovnjaka s področja obravnavane tematike. Končni vprašalnik je vključeval 26 vprašanj odprtega in zaprte- ga tipa, od tega je bilo 6 vprašanj name- njenih pridobitvi demografskih podatkov o anketiranih. Spletni anketni vprašalnik je bil izdelan v odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje 1-ka (http://beta.1ka.si/). Spremni dopis s prošnjo za posredovanje dostopa do anketnega vprašalnika učite- ljem športne vzgoje smo poslali na elek- tronske naslove 454 osnovnih šol, ki smo jih pridobili na spletni strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (2019). An- keta je bila aktivna od 23. 4. 2019 do 23. 7. 2019. Na nagovor je kliknilo 469 oseb, 328 jih je anketo izpolnilo delno, 257 pa v celoti. Postopek obdelave podatkov Pridobljene podatke smo obdelali s pro- gramskima orodjema Microsoft Office Excel (2015) in SPSS IBM Statistics 25. Stati- stično značilne razlike v povprečnih ocenah med različnimi skupinami (določene glede na število let od zadnjega usposabljanja iz PP) so bile določene s testom Kruskal-Wal- lis, ki so mu sledile ustrezne primerjave za določanje po posameznih parih (z Mann- -Whitney testom). Za primerjavo povprečij ocen lastnega znanja med manj zapleteni- mi zdravstvenimi problemi (zvin gležnja, pristop k poškodovanemu otroku, zaprti zlom roke in poškodbe zob) in bolj zaple- tenimi zdravstvenimi problemi (temeljni postopki oživljanja, rana s hudo krvavitvijo, PP utopljencu, uporaba AED-ja, poškodbe hrbtenice) smo uporabili Wilcoxonov test predznačenih rangov. Za primerjavo pov- prečij pomembnosti usposobljenosti iz PP (po mnenju učiteljev športne vzgoje) med vsemi zaposlenimi na OŠ smo uporabili Fri- edmanov test ter Wilcoxonov test predzna- čenih rangov za primerjavo povprečij med učitelji športne vzgoje z drugimi zaposleni- mi na OŠ (učitelji tehnike, učitelji biologije, učitelji kemije, delavci svetovalne službe). „ Rezultati Dve tretjini (67 %) anketiranih učiteljev športne vzgoje je starih od 29 do 50 let. Več kot polovica jih ima več kot 15 let de- lovnih izkušenj. Tri četrtine jih poučuje na razredni (od 1. do 5. razreda) in predmetni (od 6. do 9. razreda) stopnji (Graf 1). Največ (23 %) anketiranih je zaposlenih v osrednje- slovenski regiji, 16 % v gorenjski in 10 % v savinjski, najmanj (3 %) jih poučuje v obal- no-kraški regiji. Pri 35 % anketiranih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo manj kot tri leta, pri 36 % od 3 do 5 let in pri 29 % več kot 5 let. raziskovalna dejavnost 191 Skoraj vsi anketirani so med desetimi v vprašalniku navedenimi primeri poškodb ali obolenj v zadnjih dveh šolskih letih obravnavali poškodovanca z odrgnino, ve- čina pa tudi z zvinom gležnja in/ali prsta na roki (Tabela 1). Skoraj polovica se je srečala tudi z alergijo. Zaporo dihalne poti zaradi tujka sta obravnavala dva izmed 257 anke- tiranih. Anketirani so svoje teoretično in praktično znanje PP na petstopenjski lestvici (1 – nič znanja do 5 – odlično zanje) najvišje oce- nili za primer zvina gležnja, najnižje pa za primer poškodbe hrbtenice (Tabela 2). Obstajajo statistično značilne razlike v sa- mooceni znanja med skupinami glede na čas, ki je minil od zadnjega usposabljanja iz PP. Skupina anketiranih, ki se je nazadnje usposabljala pred manj kot petimi leti, je statistično značilno višje ocenila svoje splo- šno znanje PP ter tudi znanje o temeljnih postopkih oživljanja, uporabi AED-ja in o ukrepih pri poškodbi zob. Razlike v samoo- ceni znanja med skupinama so na splošno majhne: najvišja v primeru uporabe AED-ja (0,8) in najnižja v primeru zvina gležnja, pri- stopa k poškodovanemu otroku in zaprte- ga zloma roke (0,1) (Tabela 2). Pri primerjavi povprečij združenih samoocen znanja med manj zapletenimi zdravstvenimi problemi (zvin gležnja, pristop k poškodovanemu otroku, zaprti zlom roke in poškodbe zob) in bolj zapletenimi zdravstvenimi problemi (temeljni postopki oživljanja, rana s hudo krvavitvijo, PP utopljencu, uporaba AED-ja, poškodbe hrbtenice) smo ugotovili, da je povprečna samoocena znanja pri manj za- pletenih zdravstvenih problemih 3,9 (SD = 0,6), kar je statistično značilno (p < 0,05) več kot povprečje samoocen pri bolj zaplete- nih zdravstvenih problemih (x ¯ 3,6; SD =0,7). 63 % anketiranih učiteljev športne vzgoje ne ve, da so leta 2019 izšla Priporočila za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih, ki jih je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (2018). 26 % anketiranih ve zgolj to, da so bila priporočila objavljena, 11 % jih pozna njihovo vsebino. Pri trditvah, s katerimi smo preverjali poznavanje vsebine priporočil, so se anketirani v največjem deležu (98 %) 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% pou čevanje (stopnja) delovne izkušnje (leta) starost (leta) spol ODSTOTEK ODGOVOROV ANKETIRANCEV I K T A D O P I K S F A R G O M E D ženske od 29 do 50 od 51 do 63 do 5 od 6 do 15 od 16 do 39 razredna predmetna razredna in predmetna moški Graf 1. Demografski podatki anketiranih. Tabela 2 Primerjava povprečij samoocene znanja z različnih področij PP med različnimi skupinami anketiranih glede na čas od zadnjega usposabljanja iz PP zdravstveni problem povprečje in standardni odklon samoocen znanja vsi anketirani (n = 275) število let od zadnjega usposabljanja iz PP < 3 (n = 90 ) med 3 in 5 (n = 92) > 5 (n = 75) zvin gležnja§ 4,3 (0,7) 4,4 (0,7) 4,4 (0,7) 4,3 (0,7) pristop k poškodovanemu otroku§ 4 (0,6) 4 (0,6) 4 (0,6) 3,9 (0,7) zaprti zlom roke§ 3,9 (0,9) 4 (0,7) 3,9 (0,8) 3,9 (0,8) temeljni postopki oživljanja‡* 3,9 (0,8) 4 (0,7) 3,9 (0,7) 3,6 (0,8) SPLOŠNO ZNANJE IZ PP* 3,8 (0,7) 3,9 (0,6) 3,9 (0,7) 3,6 (0,6) rana s hudo krvavitvijo‡ 3,7 (0,8) 3,7 (0,8) 3,7 (0,8) 3,5 (0,8) PP utopljencu‡ 3,7 (0,8) 3,7 (0,9) 3,7 (0,8) 3,5 (0,8) uporaba zunanjega avtomatskega defibrilatorja (AED) ‡* 3,4 (1) 3,7 (1) 3,5 (0,9) 2,9 (1) poškodbe zob§* 3,4 (0,9) 3,5 (0,9) 3,5 (0,8) 3 (0,9) poškodbe hrbtenice‡ 3,3 (0,9) 3,3 (0,9) 3,3 (1) 3 (0,8) Legenda: *statistično značilne (p < 0,05) razlike med skupino anketiranih, pri katerih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo več kot 5 let, in skupinama, pri katerih je od zadnjega usposabljanja minilo do vključno 5 let. § manj zapleteni zdravstveni problemi. ‡ bolj zapleteni zdravstveni problemi. Tabela 1 Pogostost poškodb in obolenj, s katerimi so se anketirani učitelji športne vzgoje srečali v zadnjih dveh šolskih letih POŠKODBE/OBOLENJA odstotek učiteljev, ki so se srečali s poškodbo/ obolenjem (n = 257) Odrgnina 96 % zvin gležnja 84 % zvin prsta na roki 72 % Alergija 47 % Zlom 38 % poškodba zob 20 % izpah 13 % epileptični napad 12 % globoka rana 8 % zapora dihalne poti zaradi tujka 1 % 192 pravilno opredelili, da »poročilo o poškod- bi izpolnimo takoj, ko je to mogoče« in v najnižjem (49 %), da »otroka pospremi k zdravniku oseba, ki mu nudi PP« (Tabela 3). Anketirani učitelji športne vzgoje menijo, da morajo biti za dajanje PP na šoli najbolj usposobljeni delavci, ki so posebej zadol- ženi za PP , in učitelji športne vzgoje. Učite- ljem športne vzgoje, torej samim sebi, so anketirani v primerjavi z vsemi preostali- mi zaposlenimi na šoli pripisali statistično značilno večjo (p < 0,05) povprečno oceno pomembnosti (x ¯ = 4,7; SD = 0,5) za usposo- bljenost iz PP, razen v primerjavi z delavci, posebej usposobljenimi za PP , kjer razlik ni. Anketirani menijo, da je precej ali zelo po- membno, da so tudi drugi zaposleni na OŠ usposobljeni za dajanje PP (Graf 2). Velika večina (93 %) anketiranih bi se v prihodnosti udeležila usposabljanja iz PP, preostali se do obnavljanja znanja niso opredelili. „ Razprava Ena izmed ključnih ugotovitev naše raziska- ve je mnenje anketiranih učiteljev športne vzgoje, da morajo biti od vseh zaposlenih v šoli ravno oni najbolj usposobljeni za daja- nje PP. Visoko na lestvici pomembnosti za dajanje PP sicer uvrščajo tudi zaposlene, ki so za dajanje PP posebej usposobljeni. V podobni raziskavi med učitelji iz različnih OŠ v Sloveniji so Slabe idr. (2019) ugotovili, da se učiteljem športne vzgoje in učiteljem, ki so posebej usposobljeni za PP , v primer- javi z ostalimi zaposlenimi na šoli pripisuje značilno večjo stopnjo odgovornosti za dajanje PP . Tudi rezultati fokusnih skupin, ki so jih avtorji izvedli z učitelji, potrjujejo te ugotovitve. Kljub mnenju večine učiteljev, da so v šoli vsi dolžni dati PP , kadar je treba, je kar nekaj udeležencev menilo, da bi mo- rali učitelji športne vzgoje bolje obvladati PP od drugih. Ker osnovne šole v Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi državami nimajo zaposlenih usposobljenih izvajalcev zdravstvenih storitev (npr. šolskih medicin- skih sester), poškodbe pa se dogajajo, bi bilo smiselno, da so vsi zaposleni na šolah Tabela 3 Poznavanje vsebine Priporočil za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih trditve iz priporočil delež pravilnih od- govorov (n = 257) Poročilo o poškodbi izpolnimo takoj, ko je to mogoče. 98 % V primeru nujnega stanja pri otroku najprej pokličemo starše, nato nujno medicinsko pomoč.* 92 % Potrebna je predhodna pisna privolitev staršev/skrbnikov, da lahko učitelj da v šoli otroku zdravilo ob poslabšanju njegove že znane bolezni. 76 % Učitelj, ki je dodatno usposobljen, lahko otroku aplicira zdravilo z EpiPenom®. 64 % Otroka pospremi k zdravniku oseba, ki tedaj nima pedagoškega procesa.* 57 % Otroka pospremi k zdravniku oseba, ki mu nudi prvo pomoč. 49 % Legenda: * Trditev je napačna. Tabela 4 Rangirano povprečje ocen anketiranih učiteljev športne vzgoje (n = 257) o tem, v kakšni meri bi morali biti zaposleni na OŠ usposobljeni za PP (pri tem pomeni 1 – sploh ne, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – precej in 5 – zelo) zaposleni v šoli povprečje standardni odklon delavci, posebej usposobljeni za PP 4,7 0,7 UČITELJI ŠPORTNE VZGOJE 4,7 0,5 učitelji tehnike* 4,4 0,7 učitelji biologije* 4,3 0,7 učitelji kemije* 4,3 0,7 vsak zaposleni v šoli* 4 0,7 delavci svetovalne službe* 3,9 0,8 Legenda: *statistično značilne (p < 0,05) razlike v povprečni oceni pomembnosti usposobljenosti v primerjavi z učitelji športa. Graf 2. Deleži ocen potrebne usposobljenosti iz PP med različnimi zaposlenimi na OŠ po mnenju anketiranih učiteljev športne vzgoje. usposobljeni za dajanje PP. Poleg tega je treba tovrstno znanje redno posodabljati v skladu s spreminjajočimi se smernicami v PP. Učitelji morajo biti pripravljeni prevzeti odgovornost za kompetentno dajanje PP učencem, kadar koli je to potrebno (Joseph idr., 2015). Najpogosteje so to lažje poškod- be (odrgnine, zvini). V raziskavi smo ugo- tovili, da so se skoraj vsi učitelji v zadnjih dveh šolskih letih srečali z odrgninami, velik delež (84 %) tudi z zvinom. Po drugi strani se je skoraj polovica anketiranih učiteljev srečala tudi z alergijo, ki ima lahko za po- sledico hude (življenje ogrožajoče) zaplete (Ploj, 2006). Qureshi idr. (2018) navajajo, da raziskovalna dejavnost 193 so bile bolečine v trebuhu najpogostejši zdravstveni zaplet (82 %), ki je zahteval PP v šolah. V naši raziskavi anketirancev po po- gostosti srečevanja s tovrstnimi zdravstve- nimi težavami v šoli nismo vprašali. Predpogoj za ustrezno dajanje PP je utrje- no znanje. Anketirani učitelji športne vzgo- je svoje teoretično in praktično znanje PP najvišje ocenjujejo za primer zvitega gle- žnja, najnižje pa pri poškodbi hrbtenice. Enako kot v sorodnih raziskavah (Dolenc, 2014; Slabe, 2016) je samoocena znanja PP višja pri lažjih poškodbah ali obolenjih oz. zdravstvenih zapletih, pri težjih pa se an- ketirani samoocenjujejo nižje. Samoocena znanja PP med anketiranimi učitelji športne vzgoje je v naši raziskavi odvisna od časa, ki je minil od zadnjega usposabljanja iz PP. Tisti učitelji, pri katerih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo manj kot 5 let, višje ocenjujejo svoje znanje PP kot tisti, pri katerih je od zadnjega usposabljanja minilo več kot 5 let. Te razlike so se pokazale pri samooceni splošnega znanja PP, znanja o temeljnih postopkih oživljanja, uporabi AED-ja in znanja o ukrepih PP pri poškod- bah zob. V raziskavi med 312 osnovnošolskimi učite- lji iz mesta Kayseri v Turčiji so ugotovili, da večina učiteljev nima ustreznega znanja o PP: 65 % učiteljev je dalo napačne odgo- vore v zvezi s PP pri krvavitvi iz nosu, 64 % pri piku čebele in 89 % pri odrgnini (Başer, Coban, Taşci, Sungur in Bayat, 2007). Chan, Wong in Cheung (2000) so ugotavljali, kakšno je znanje učiteljev športa o PP pri poškodbah zob. Na vzorcu 166 učiteljev iz 65 OŠ iz Hongkonga so ugotovili, da se je večina (99 %) vprašanih udeležila usposa- bljanja iz PP, a na usposabljanju večinoma niso obravnavali poškodb zob. Več kot 60 % anketirancev je poudarilo, da je treba „zelo nujno“ poiskati strokovno pomoč, če gre za poškodbo stalnega zoba, vendar so imeli malo znanja o reimplantaciji izbitega zoba ali hranjenju zoba v ustreznem medi- ju med transportom. Samo 9 % anketiran- cev je vedelo, da je mleko najprimernejši medij za hranjenje izbitega zoba. V mestu Mangalore na severu Indije so Joseph idr. (2015) ugotavljali znanje in odnos do PP med 146 šolskimi učitelji. Njihovo znanje so označili kot slabo do zmerno. Temeljni po- stopek oživljanja je poznalo le 5 % učiteljev. Stopnja samozaupanja učiteljev v morebi- tno izvajanje postopkov PP je bila poveza- na s predhodnim usposabljanjem iz PP . V naši raziskavi smo ugotovili, da so se v preteklosti usposabljanja iz PP udeležili vsi anketirani, kar je pričakovano, saj so te vsebine del predmetnika študijskega pro- grama športna vzgoja vsaj že 40 let (Visoka šola za telesno kulturo, 1979). Nasprotno Qureshi idr. (2018) navajajo, da se 68 % učiteljev iz Pakistana zaradi pomanjkanja priložnosti ni usposobilo za dajanje PP. Med vsemi anketiranimi v naši raziskavi se jih je 93 % opredelilo, da bi se v prihodnje udeležili usposabljanja iz PP, kar kaže na visoko motivacijo učiteljev športne vzgoje za posodabljanje in obnavljanje znanja iz PP. Podobne izsledke navajajo tudi v razi- skavi na 279 anketiranih učiteljih razredne in predmetne stopnje v Sloveniji (Kovačič idr., 2019). Približno polovica vseh učiteljev bi se v prostem času udeležila usposablja- nja vsakih 3 do 5 let, vendar le, če bi bilo brezplačno. Četrtina vseh učiteljev športne vzgoje bi se udeležila usposabljanja le, če bi bilo organizirano med delovnim časom, 17 % bi se ga udeležilo kadar koli, tudi če bi bilo treba tečaj plačati (Kovačič idr., 2019). V drugi nedavni raziskavi (Qureshija idr., 2018) v Pakistanu se je dobra polovica (56 %) opredelila, da bi se udeležili usposablja- nja iz PP , čeprav je večina (91 %) menila, da je tovrstno znanje nujno za njihovo poklic- no udejstvovanje. Tudi Joseph idr. (2015) ugotavljajo, da se je le 74 % anketiranih učiteljev že usposabljalo iz PP. Dve tretjini (66 %) se jih je opredelilo, da bi bili pripra- vljeni dati PP, če bi jim zagotovili ustrezno usposabljanje. Rezultati omenjenih raziskav kažejo, da je redno obnavljanje znanja po- membno, kar se ujema tudi z našo ugotovi- tvijo, da je bila samoocena znanja pri štirih od desetih navedenih primerov poškodb statistično značilno višja pri tistih učiteljih športne vzgoje, ki so se tečaja PP udeležili v zadnjih petih letih, v primerjavi s tistimi, ki so se tečaja udeležili pred več kot petimi leti. Znani so številni primeri dobre prakse usposabljanja učiteljev iz PP v tujini. V Fran- ciji se morajo vsi učitelji pripravniki naučiti osnov PP, da jo lahko uporabijo ob more- bitni nezgodi. Pomemben razlog, da se učitelje po Evropi usposablja iz PP, je tudi ta, da znanje v vzgojno-izobraževalnem procesu posredujejo učencem (Ammirati, Gagnayre, Amsallem, Némitz1 in Gignon, 2014; Bakke, Bakke in Schwebs, 2017; Jo- seph idr., 2015). Tudi pridobitev splošnih kompetenc s študijskim programom špor- tna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani obvezuje slovenske učitelje, da znanje iz PP posredujejo učencem, saj med splošnimi kompetencami usvojijo uporabo splošnih pedagoških strategij ravnanja ter didaktičnih in organizacijskih pristopov pri pouku (Fakulteta za šport, 2019). Dokaza- no je namreč, da so se že šestletni otroci sposobni učiti PP (Ammirati idr., 2014; Bol- lig in Wahl, 2009). Otroci v Franciji se lahko od vrtca do konca srednje šole vključijo v usposabljanje iz PP. Program se imenuje Naučite se pomagati (Apprendre à porter secours) in učenci lahko pridobijo diplomo iz osnov reševanja življenja (basic-lifesaving) (Ammirati idr., 2014). PP se na Norveškem v šolah poučuje od leta 1961, vsebine PP so tudi danes del kurikuluma za osnovne in nižje srednje šole (Bakke idr., 2017). Tam so anketirali 579 učiteljev športne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. PP so anketirani učili povprečno dve učni uri na leto, temelj- ne postopke oživljanja je poučevalo 64 % učiteljev, sprostitev dihalne poti in položaj za nezavestnega 69 %, zaustavitev hude krvavitve dobra polovica, prepoznavanje srčnega infarkta in možganske kapi pa je na usposabljanjih iz PP poučevala četrtina učiteljev. Drugače kot v Evropi pa v več študijah, opravljenih v Aziji, poročajo, da so ozaveščenost, dojemanje in obvladovanje PP pri učiteljih slabi (Al-Robaiaay, 2013; De- vashish, Gaurav in Bharat, 2013; Kumar idr., 2013). V Sloveniji mora biti po Pravilniku o organi- zaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (2006) »v delovnem procesu, vsaki krajevno ločeni enoti in vsa- ki delovni izmeni prisoten vsaj en delavec, ki je usposobljen za izvajanje PP«. Pričako- vano v naši raziskavi noben anketirani ni navedel, da se še nikoli ni usposabljal iz PP, saj so vsi anketirani (tudi starejši) uči- telji športne vzgoje pri študiju absolvirali predmet prva pomoč (Visoka šola za te- lesno kulturo, 1979) ali kasneje te vsebine pri predmetu medicina športa. Poleg tega smo leta 2019 dobili uradna Priporočila za ukrepanje v OŠ ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih, ki jih je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (2019). Velik delež (63 %) anketiranih učiteljev ne ve za ta priporočila. Le 11 % pozna njihovo vsebino. Vsaka šola bi morala poskrbeti, da zaposleni izvedo in poznajo ta priporočila (prosto dostopna so na spletu). Intervjuvani ravnatelji v Sloveniji svojo vlogo pri zago- tavljanju PP v OŠ prepoznajo v organizaciji usposabljanj, upoštevanju zakonodaje in zagotavljanju primerne opremljenosti šol s pripomočki za PP (Slabe idr. 2019). Obstoje- ča Priporočila (2019) bi jim lahko bila pri tem v veliko pomoč. 194 „ Sklep Obvladovanje PP učitelji športne vzgoje ocenjujejo kot dragoceno znanje, poleg tega pa zelo visoko vrednotijo svojo vlo- go pri zagotavljanju PP v OŠ. Ob nezgodi učenca je ključno, da je tedaj v bližini nek- do, ki mu lahko zagotovi ustrezno PP. Re- dno usposabljanje učiteljev športne vzgoje iz PP in širjenje znanja o omenjenih Priporo- čilih (2019) bi pripomogla k temu, da bi bila njihova vloga pri zagotavljanju PP v OŠ še učinkovitejša. Hkrati je treba poudariti, da morajo šole poskrbeti za ustrezno raven usposobljenosti iz PP pri vseh zaposlenih, saj učitelj športne vzgoje ob nezgodi ni nujno v bližini. „ Literatura 1. Ahčan, U. (2006). Prva pomoč – priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slo- venije. 2. Al-Robaiaay, Y. K. H. (2013). Knowledge of pri- mary school teachers regarding first aid in Baghdad Al-Rusafa. Al-Kindy College Medical Journal, 9(1), 54–59. 3. Al-Samghan, A. S., Al-Shahrani, F. M. in Al- -Shahrani, F.H. (2015). Primary School Tea- chers’ Knowledge about First-Aid. Medical Journal of Cairo University 83(1), 541–547. Pridobljeno s http://medicaljournalofcai- rouniversity.net/home2/images/pdf/2015/ June/68.pdf 4. Ammirati, C., Gagnayre, R., Amsallem, C., Némitz1, B. in Gignon, M. (2014). Are school- teachers able to teach first aid to children younger than 6 years? A comparative stu- dy. BMJ Open, 1–8. Pridobljeno s https:// bmjopen.bmj.com/content/bmjopen/4/9/ e005848.full.pdf 5. Bakke, H. K., Bakke, H. K. in Schwebs, R. (2017). First-aid training in school: amount, content and hindrances. Acta anaesthesiologica Scan- dinavica, 61(10), 1361–1370. 6. Başer, M., Coban S., Taşci, S., Sungur, G. in Bayat, M. (2007). Evaluating first-aid kno- wledge and attitudes of a sample of Turkish primary school teachers. Journal of Emergen- cy Nursing, 33(5), 428–432. 7. Bollig, H. G. in Wahl, A. (2009). Primary school children are able to perform basic life-sa- ving first aid measures. Resusciation, 80 (6), 689–692. 8. Chan, A. W., Wong, T.K. in Cheung, G.S. (2001). Lay knowledge of physical education tea- chers about the emergency management of dental trauma in Hong Kong. Dental Tra- umatology, 17(2),77–85. 9. Derganc, M. (1976). Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 15. 10. Devashish, A. R., Gaurav, J.D. in Bharat, B. (2013). Assessment of Knowledge and Prac- tices of First Aid among the School Teachers of Vadodara city. Indian Journal of Research and Reports in Medical Sciences, 3, 21–23. 11. Dolenc, E. (2014). Odnos voznikov motornih vozil do prve pomoči (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Ljubljana. 12. Fakulteta za šport (2019). Predstavitveni zbor- nik za študijsko leto 2019/2002. Pridobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/studij/uni-1-sto- pnja/sportna-vzgoja/ 13. International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. (2015). Law and first aid: Promoting and protecting life – saving ac- tion. Pridobljeno s https://www.ifrc.org/en/ what-we-do/disaster-law/news/internatio- nal/law-and-first-aid-promoting-and-pro- tecting-life-saving-action-70723/ 14. International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. (2016). Internatio- nal first aid and resuscitation guidelines 2016. Pridobljeno s https://www.ifrc.org/Global/ Publications/Health/First-Aid-2016-Guideli- nes_EN.pdf 15. Joseph, N., Narayanan T., Bin Zakaria S., Nair A.V., Belayutham L., Subramanian A.M. in Gopakumar K.G. (2015). Awareness, attitudes and practices of first aid among school te- achers in Mangalore, south India. Journal of Primary Health Care, 7(4), 274–281. 16. Kovačič, U., Lozič, A., Slabe, D. in Starc, A. (2019). The knowledge of teachers as a key factor in providing first aid in primary schools. Journal of Applied Health Sciences, 5(1), 17–29. 17. Kumar, S.D., Kulkarni, P., Srinivas, N., Prakash, B., Hugara, S. in Ashok, N.C. (2013). Percepti- on and practices regarding first-aid among school teachers in Mysore. National Journal of Community Medicine, 4, 349–352. 18. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2019). Seznam osnovnih šol. Pridoblje- no s https://paka3.mss.edus.si/registriweb/ Seznam1.aspx?Seznam=2010 19. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2019). Navodila za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih. Pridobljeno s https://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/ nujna_stanja_januar_2019.pdf 20. Perkins, D. G., Handley, A. J., Koster, R. W., Ca- strén, M., M. A., Smyth, M. A., Olasveengen, T., Soar, J. (2015). European Resuscitation Co- uncil. Guidelines for Resuscitation 2015: Sec- tion 2. Adult basic life support and automa- ted external defibrillation. Resuscitation, 95, 81–99. Pridobljeno s https://reader.elsevier. com/reader/sd/pii/S0300957215003275?tok en=D194984AD612CC205BFC794F91 13AC81 4F3652DE4CD1A6C5B611AA4806F0771A9D6 6C46482F29E2C9C55FEF8B80FB3F6 21. Ploj, T. (2006). Nujna stanja v interni medici- ni II. V U. Ahčan (ur.), Prva pomoč – priročnik s praktičnimi primeri (str. 137–152). Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. 22. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih stro- kovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (2011). Uradni list RS, št. 109 (27.12. 2011). Pridobljeno s http://www.pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV10943 23. Pravilnik o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (2006). Uradni list RS, št. 136 (29. 11. 2006). Pri- dobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV7474 24. Qureshi, F. M., Khalid, N., Nigah-E-Mumtaz, S., Assad, T. in Noreen, K. (2018). First aid facili- ties in the school settings: Are schools able to manage adequately?. Pakistan journal of medical sciences, 34(2), 272–276. 25. Slabe, D. (2016). Prva pomoč kot oblika soli- darnosti v sodobni slovenski družbi (doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. 26. Slabe, D. in Fink, R. (2011). Kindergarten tea- chers‘ and their assistants‘ knowledge of first aid in Slovenian kindergartens. Health Educa- tion Journal, 72(4), 398 – 4 07. 27. Slabe, D., Lozić, A. in Kovačič, U. (2019). Za- gotavljanje prve pomoči v osnovnih šolah v Sloveniji. Revija za zdravstvene vede, 6(1), 81–98. 28. Slabe, D., Fink, R., Dolenc, E. in Kvas, A. (2016). Knowledge of health principles among pro- fessionals in Slovenian kindergartens. Zdra- vstveno varstvo 55 (3), 185–194. 29. Videmšek, M., Štihec, J., Videmšek, N., Kar- pljuk, D., Hadžić, V. in Meško, M. (2016). Po- škodbe otrok in mladostnikov pri športnih dejavnostih v vrtcu, šoli in v prostem času. Šport 64 (1–2), 172–179. 30. Visoka šola za telesno kulturo (1979). Predme- tnik 1. letnika visokošolskega študijskega pro- grama Športna vzgoja. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 31. Yang, G. H., Zhou, M. G., Huang, Z. J. in Wang, L. J. (2004). Study on trend and disease bur- den of injury deathes in Chinese population, 1991–2000. Chinese Journal of Epidemiology, 25 (2), 193–198. doc. dr. Damjan Slabe Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Zdravstvena pot 5 damjan.slabe@zf.uni-lj.si