230------
Natoroznanske stvari.
Luna.
Čudna prikazen je bila ponoči od torka do srede (od 12. do 13. julija) na nebu. Neb6 bilo je jasno, ne-številna krdela zvezd in zvezdic so migljala na velikem oboku, „pratika" je kazala polno luno, — in vendar se je od poli enajstih do 15 minut čez polnoči zatemnžla noč. Kdor v pratiko včasi pogleda, je vedel, da luna to noč mrk ne in sicer popolnoma. Vsa Evropa in Afrika,   kjer je  niso oblaki zakrivali
(kakor na priliko, na Dunaji), ste videle krasno to prikazen. Krasno — prav posebno lepo — pravimo zato, ker je luna v sredi, ko je popolnoma zatemnela, rdečkasta bila, to je, blizo taka, kakor je jutranja ali večerna zarja. Ta zarja izvirala je od solnčnih žarkov, ki so se v zemeljni atmosferi lomili a še do lune segli.
Kdor je bil po 9. uri v torek ponoči še pokonci in pod prostim nebom, nehote je svoje oči pasel na svetli veliki krogli lune, ki pa je kmalu potem malo po malo temneti začela. In na tisoče oči je zdaj bilo obrnjenih v nebo, kjer je Vsegamogočnost božja dopustila, da brez vse zmešnjave na zvezdišču stopila je zemlja naša tako med solnce in luno, da solnce ni moglo obsevati lune, in je tedaj zatemnela. Tako otemnela lunina krogla ni tedaj druzega nič, kakor kopičasta (keg-ljasta) senca zemeljne krogle. Ce je vsa ali le en del lune v senci, potem se jej pravi, da luna popolnoma (vsa) mrk ne, ali da le deloma, če otemni le en del njen. Le ob polni luni, ko se zemlja med luno in solncem znajde, se tedaj more primeriti, da luna mrkne. Učeni zvezdogledi znajo do minute prav na tanko pre-računiti, kdaj da luna mrkne, koliko itd. Že imajo preračunjena vsa solnčna in lunina mrknjenja do prihodnjega stoletja in še dalje.
Po naključni sem zadel v torek med ljudi, ki se med „inteligencijo" štejejo in ki so vsi zamaknjeni gledali v torek ponoči krasno prikazen — a zakaj in kako se to godi na nebu,  božji voleki niso vedeli.
Ako je v mestu na tisoče ljudi, ki od lune nič druzega ne vejo, kakor to, da se o polnoči svetilnice po ulicah prižg6, kedar luna ne sije, ne bode od več, ako se „Novice" te prilike primejo in kaj malega o luni povedo — takim, ki je ne poznajo, čeravno jo vidijo vsaki mesec.
Luna je 50krat manjša od zemlje, to je, če bi se zemlja dala na 50 enacih kosov razkrojiti, dobilo bi se iz nje blagd ravno za 50 lun. Luna je 51.000 milj — včasi malo več ali malo manj — od zemlje oddaljena. Kar se tega in vseh drugih nebnih daljav tiče, moramo svojim dragim bralcem povedati, da so to učenim popolnoma prepričane resnice. Ako bi tako ne bilo, bi ne mogli nikakor dneva, ure in minute oznaniti, kdaj da bo luna pred solnce prišla in ga nam zakrila, da mrkne, ali kedaj da bo zemeljna senca na luno padla, da luna mrkne in kako dolgo da bo to trpelo.
Luna je sama na sebi temna; ona dobiva svojo svitlobo kot zemlja le od solnca, je je tedaj tudi, ker je krogla, vselej le polovica svitle. V daljavi 51.000 milj teče luna v kolobarji od dveh strani nekoliko stisnjenem — v elipsi — okoli zemlje, in dokončd svoj tik vv 27 dneh in 8 urah.
Ce imamo tedaj solnce za hrbtom in luno nasproti pred očmi, bomo jo videli vso svitlo, intii jej pravimo: polna luna ali šip; če je solnce pred očmi, luna pa tudi, jo bomo videli od zadej, tedaj temno, in jej rečemo mlaj; naj bo solnce pred očmi, luna pa na levi, jej pravimo prvi krajec; če bi pa bila na desni, jej rečemo zadnji krajec. Kakor gre luna vokrogu okoli zemlje, da jo več ali manj svitle vidimo, po tem jej tudi mnoga imena dajemo. Vseh teh prikazkov bi ne bilo, če bi solnce polovice lune ne razsvitljevalo, in če bi se luna v kolobarji okoli zemlje ne vrtela. Kakor nam sveti luna ponoči, razsvetljuje tudi zemlja nekoliko luno na nje temni strani, da akoravno od solnca ne razsvetljene, je vendar nekoliko videti moremo.
Ker je luna v svojem teku zmiraj z enako stranjo proti zemlji obrnjena, ni bilo še človeku dano videti, kakošna da je od druge strani.
Ko tako svoj tek okoli zemlje dokončd, se vendar enkrat v 27 dneh in 8 urah osuče ali okoli sebe obrne;
231    ------
zakaj tudi ti, ko bi ziniraj proti enemu človeku obrnjen okoli in okoli njega postransko prišel, bi se med tem enkrat ovrtii. Ker se luna v 27 dneh in 8 urah le enkrat okoli in okoli obrne, je dan na njej malo da ne za 15 naših dni dolg; ravno tako tudi noč.
Luna ima tedaj trojni tek, najpred se vrti okoli svoje podvozi počasi, da se v 27 dneh in 8 urah po enkrat osuče; drugič teče v kolobarji okoli zemlje, in dokončd vselej ta svoj tek v 27 dneh in 8 urah; in tretjič teče z zemljo vred okoli solnca in doprinese ž njo vred ta tek v enem našem letu, ali v 365 dneh in
5 minutah.
Luna je domd, je naša, in ima z zemljo vred le eno težo v primeri s solncem in z vsemi druzimi zvezdami na nebu; — je z zemljo v velicih, menda ne še čisto razumljenih zavezah. Kakor zemlja luno, vleče tudi luna, pa z veliko manjo močjo zemljo nase; toraj se morje naravnost pod luno nekoliko v k6po vzdi-guje. Ker se pa zemlja brž vrti, luna tudi v svojem teku naprej hiti, je očitno, da se taka k6pa morjd hip na hip na drugem kraji sveta nareja, in da morje od enih krajev vkup leze se pod luno vzdigniti, in da v kopo vzdignjeno zopet sakbebi leze, da ni tedaj nikoli pri miru, da zmiraj raste in vpada, kar se na vseh morskih bregovih dobro poznd, in da, ker se zmiraj giblje, se ne more nikdar usmraditi.
Kakor morje, tako se tudi podnebni zrak — in ker je 800krat loži od vode — še v višo k6po kot morje naravnost pod luno vzdiguje, in potem tudi razlezuje; toraj pričakujejo zlasti ob mlajih in krajcih vremenskih prememb; dostikrat se ob tacih časih vreme spremeni, velikrat pa tudi ne; zakaj večkrat je po 6 ali še več tednov mokro, ali pa tudi suho, brez vse premembe. Tako je tudi dobro znano, da luna ob mlajih mnogim ljudem kri bolj v možgane vzdiguje v njih veliko zabavo. Da bi se pa setev, košnja ali druga kmetijska dela ob enih lunah bolj ko ob druzih spo-našale, tega ni v več tisoč letih še nihče na tanko prepričati mogel; umni kmetovalci gledajo pri svojih delih le na letni čas, na vreme, silo in potrebo dela, in se drugim, ki za take reči na luno pazijo, posmehujejo.
Že s prostimi očmi se vidi luna grbasta, z okrep-čanimi pa razločijo učeni na njej prav na tanko gore, hribe, doline, planjave itd. V luni so više gore kot na zemlji; na tisoče imajo že učeni razločenih in imenovanih gor, hribov, dolin itd. na luni. Da bi na luni umne stvari in druge živali — pa vse primerjene luninim okolnostim — lahko živele, in se svojega stvarnika in svojega življenja veselile, nad tem, kar so že nekteri Greki pred Kristusom mislili, ni ne najmanjše dvombe.