Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 109
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) V slučaju zapeljave, katera stvarja učin prestopka po §-u 506. k. z., presojati je zasebnopravni zahtevek zapeljanke po §-u 1324. o. d. z., in zapeljanka nima samo pravice do odškodbe, ampak do popolnega zadostila.
Tožnica zahtevala je od toženca B., kateri je bil radi prestopka po § u 506. k. z. pravoinočno obsojen, s tožbo, da jej mora toženec škodo, katero jej je s tem prizadjal, da jo je pod nedopol-njeno obljubo zalcona zapeljal in onečastil, povrniti z zneskom določenim s .številkami.
Leta zahtevek zavrnili sta enoliko obe nižji instanci j i. Vodilo jih je pri tem naslednje pravno razmotrivanje:
Zapeljava sama na sebi ne vtemeljuje še nobene pravice do povračila. Leta pravica nastane temveč .šele v slučajih, ako zapeljanka pozneje porodi otroka. Radi tega se samo pridržuje po
110 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
§u 506. k. z. onečaščenki pravica do od.škodovanja. Obseg te pravice je v §-u 1328. o. d. z. natanlco določen in neodvisen od nagiba, kateri je zapeljavo povzročil. Okolnost, da se je zapeljava zgodila na način, kateri je po kazenskem zakonu prepovedan, ne more vtemeljevati višje pravice, posebno ne one, do popolnega zadostila v smislu §a 1324. o. d. z., kajti § 506. k. z. govori samo o pravici onečaščenke do »odškodovanja«. Ne more pa biti dvoma, kaj je s tem razumevati, ker § 42. k. z. natanko razločuje pravico do odškodovanja od one do zadostila.
Najvišje sodišče smatralo pa je s razsodbo z dne 19. januvarija 1897, št. 101, da je tožbeni zahtevek vtemeljen iz sledečih razlogov :
Po §-u 46. o. d, z. daje že sam odstop od zaroke ali od pred-hodnje obljube, poročiti se, ženski osebi, na katere strani ni nastal nobeden vtemeljen razlog do odstopa, zahtevno pravico, katera sega čez meje §-a 1328. o. d. z., ker se jej pridržuje pravica do povračila resnične, po odstopu povzročene škode.
V predležečem slučaji zakrivil je toženec dejanje, katero je po občem kazenskem zakonu pod kaznijo prepovedano, in ima že zaradi tega dolžnost, da da poškodovanki (toženki) popolno zadostilo, in po okolnostih, povrne poškodovanki celo vrednost posebne priljubljenosti, kar jej je odšlo ali bilo poškodovano, kakor se to razvidi iz določil §-ov 1294., 1330., 1331 , 1338. in 1340. o. d. z. To načelo uporabljati je tudi na zapeljavo in onečaščenje ženske osebe, storjeno pod nedopolnjeno obljubo zakona, ker se uporaba prvega odstavka §-a 1328. obč. drž. zak. po svojem smislu in z ozirom na drug! odstavek istega paragrafa, nanaša samo na one slučaje, v katerih se je zgodila zapeljava in zaplodba, ne pa na slučaj, v katerem se je izvršila zapeljava pod okolnostjo, katera stvarja učin zločina ali prestopka. V §-u 251. druzega dela kazenskega zakonika z leta 1803. in v §-u 506. k. z. z leta 1852. določuje se izrecno, da se pridržuje v slučaji zapeljave in onečaščenja pod nedopolnjeno obljubo zakona poškodovanki pravica do odškodovanja.
Ker se tam ne jemlje v misel slučaj, da je iz zapeljave in onečaščenja nastala zaplodba, je pač jasno, da je v onem paragrafu določena dolžnost do odškodovanja popolnoma neodvisna od določila §-a 1328. o. d. z. in da nastane tudi tedaj, ako se ženska oseba ni zaplodila. V slučaju toraj, da je izvršila se zapeljava na način,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 111
kateri stvarja učin prestopka po § u 506. k. z., kakor je to v predležečem slučaju, ne more biti dvoma, da je zasebnopravni zahtevek zapeljanke presojati po §-u 1324. o. d. z., da toraj toženki ne pri-stoja samo pravica do od.škodbe, ampak tudi do popolnega zadostila.
Nazor spodnjih instancij, da §-a 1323. in 1328. o. d. z. zapeljani ženski osebi prisojata samo povračilo stro.škov poroda in otroške postelje, žali pa tudi pravila razlaganja, določena v §-u 6. o. d. z., iz katerih izhaja, da § 1328. zahtevne pravice, pristoječe zapeljanki ne opisuje samo taksativno, in da je imel zakonodavec pri določilu §a 506. k. z. pred očmi splošne, na pravico do odškodbe in zadostila nanašajoče se določbe in da je hotel nanje opozoriti.
Razsodbi nižjih instancij vidita se toraj v tem oziru protizakoniti in očividno nepravični, ker odrekata toženki po §u 1324. o. d. z. pristoječo jej pravico do popolnega zadostila, katero se po §-u 1323. o. d. z. ne razteza samo na odškodbo, ampak tudi na izgubljeni dobiček in na poravnavo storjene razžalitve. Vsled tega ugodilo se je, pripustivši določila dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593. zb. j. z. in prenaredivši razsodbo obeh nižjih instancij, tožbenemu zahtevku.
Ob jed nem ukrenilo se je, da se vpiše na čelu navedeni pravni stavek v repertorij izrekov pod štev. 164.
b) Eksekucijski sodnik ima samo pravico, vgotoviti okolnosti, na katere se opira eksekucijska prošnja.
S pravomočno razsodbo okrajnega sodišča v L. z dne 26. junija 1886, št. 5378 spoznalo se je, da mora toženec Jurij M. pripoznati, da je poljska pot pare. št. 2129/2 k. o. Š., kije lastnina občine S., prosta služnosti kolovoza glede toženčevega zemljišča vi. št. 9 k. o. T., in da mu je samo izjemoma v zimskem času dovoljeno voziti provizorično po tej poljski poti, ako je hribska cesta zametena in tir po njej še ni napravljen, po navedeni poljski cesti pa je pešpot že odprta, in sicer dotlej, da se tir po hribski cesti odpre, in da mu kot posestniku zemljiške parcele št. 1028 k. o. Š., kupljene od urb. št. IO ad Š., pristoja samo pravica gospodarskih voženj po navedeni  poljski poti, in se mora  toraj toženec proti
112 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
izvršilu vzdržati vsalce lastitve služnosti i<olovoza po poljski poti pare. št. 2129/2 k. o. S. Ker je toženec Jurij M. vkljub tej razsodbi po vprašavni poljski poti vozil, vložila je imovinska uprava občine S. proti Juriju M. eksekucijsko prošnjo, zahtevajoča, naj se naloži izvršencu za prestopek globa.
Okrajno sodišče v C. je z odlokom z dne 22. septembra 1896, štev. 3610 začasno odklonilo, izdati razsodilo o eksekucijski prošnji imovinske uprave občine Š. in najprvo uradoma naprosilo upravno oblastvo, naj izda razsodilo o javnosti vprašavne poljske poti pare. št. 2129/2 k. o. Š., in konečno naložilo, izvršencu, naj osebno pri občinskem uradu zahteva, da se izda tako razsodilo.
Vsled rekurza imovinske uprave občine S. prenaredilo je višj e sodišče v G. z odločbo z dne 21. oktobra 1896, št. 10037 odlok prvega sodišča in naložilo okrajnemu sodišču, naj razsodi o stvari, ne oziraje se na izdani nalog, uvažuje, da je razsodba z dne 26. junija 1886, št. 5378, na katero se opira eksekucijska prošnja, pravomočna, in da eksekucijskemu sodniku ne pristoja, razun da vgotovi okolnost, je li izvršenec proti dolžnosti, katero mu je naložila navedena razsodba, storil kako dejanje, katero krati pravice občine S., tudi še uradortia povzročiti poznejše razsodilo občinskega odbora, katero nikakor ne more vplivati na rešitev eksekucijske prošnje.
Na revizijski rekurz izvršenca Jurija M. potrdilo je najvišje sodišče z odločbo z dne 15. decembra 1896, št. 14580 odločbo višjega sodišča iz njenih stvarnih in zakonu primernih razlogov.
c) Pridobitne in gospodarstvene zadruge, katere imajo namen, pospeševati pridobitek ali gospodarstvo svojih članov z dovoljevanjem kredita, opravičene so, iskati kredita tudi pri nečlanih in sprejemati hranilne vloge tudi od nečlanov.
Trgovinsko in pomorsko sodišče v Trstu vpisalo je z odlokom od 27. januvarija 1894, št. 1878 v zadružni register tvrdko »Podgrajska posojilnica in hranilnica, registrovana zadruga z neomejenim poroštvom«. Po §-ih 2., lit. b) in 51. zadružnih pravil sprejemati sme omenjena zadruga hranilne vloge od vsakogar. Tržaško namestništvo sporočilo je to z dopisom od 2. maja 1896,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 113
št. 5828 trgovinskemu in pomorskemu sodišču v Trstu, češ, da to poslovanje, izvršeno po zadrugi, ni v skladnosti z javnim interesom.
Z dekretom od 8. maja 1896, št. 8173 naložilo je trgovinsko in pomorsko sodišče tržaško zadrugi, naj se skliče izvan-redni občni zbor, ki bi sklepal o izločitvi omenjenega določila zadružnih pravil, in naj premembo - pravil predloži sodišču, uvažuje, da določilo §-ov 2., lit. b) in 51. pravil, po katerem je zadruga opravičena sprejemati hranilne vloge ne samo od strani članov, ampak tudi od nečlanov, ni v zakonu vtemeljeno, ker se na ta način zadružno poslovanje raztegne na vrsto posel, katerih izvrševanje spada v področje posebnih zavodov, organizovanih po posebnih zakonih, kateri stoje pod posebnim državnim nadzorstvom, kakor hranilnic, bank in dr., uvažuje, da se mora zaradi tega nezakonito določilo izločiti iz pravil.
Višje sodišče tržaško je zavrnilo z odločbo od 24. julija 1896, št. 3182 rekurz zadruge in potrdilo nalog prve instancije, uvažuje, da je v sinislu §a 51. zadružnih pravil zadruga opravičena sprejemati hranilne vloge od vsakogar, tudi če ni član zadruge, in da jih izplačuje onemu, ki je prinesel knjižico, v kateri so zabeležene, uvažuje, da je za tako vrsto opravil treba vladnega dovoljenja po §-u 93. zadružnega zakona, da se pa tako dovoljenje ni dokazalo, vsled česar je nalog trgovinskega in pomorskega sodišča vtemeljen.
Najvišje sodišče ugodilo je z odločbo od 16. decembra 1896, št. 14583 izvanrednemu rekurzu Podgrajske posojilnice in hranilnice, razveljavilo izpodbijana odloka obeh nižjih instancij in odredilo, da se razveljavi z odlokom trgovinskega in pomorskega sodišča v Trstu od 8. maja 1896, štev. 8170 zadrugi »Podgrajska posojilnica in hranilnica« dani nalog, po katerem naj se skliče iz-vanredni občni zbor, ki bi sklepal o izločitvi v §-ih 2., b') in 51. pravil nahajajočega se določila, katero pooblašča zadrugo, sprejemati hranilne vloge od vsakogar, tudi če ni član zadruge.
Razlogi:
Ker je z odlokom od 27. novembra 1894, št. 18878 dovolilo trgovinsko in pomorsko sodišče v Trstu zadrugi z neomejenim poroštvom »Podgrajska posojilnica in hranilnica«, da se vpiše zadružna pogodba v zadružni register, in se je ta vpis tudi  že izvršil, ome-
8
114 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
njeno sodišče ni bilo opravičeno nalagati zadrugi, naj premeni že potrjena in vpisana zadružna pravila na ta način, da se izloči v §-ih 2., b) in 51. nahajajoče se določilo, po katerem je zadruga vpravičena, sprejemati hranilne vloge od vsakogar, če tudi ni član zadruge, niti ni bilo opravičeno, nalagati jej, naj se skliče izvan-redni občni zbor, kateri bi o tem sklepal. Nalog za tako premembo |ne da se opravičiti tudi že iz razloga ne, ker se preje navedeno določilo §-ov 2., b) in 51. društvenih pravil ne more smatrati kot določilo, ki bi nasprotovalo zadružnemu zakonu, ker se imajo po §-u I. zakona od 9. aprila 1873, št. 70. drž. zak. uporabljati določila tega zakona na društva z neomejenim številom članov, ki imajo namen, pospeševati pridobitek ali gospodarstvo svojih članov po vzajemnem delovanji ali po dovoljevanji kredita. Ako se toraj v §-u 2. pravil kot predmet in namen zadruge »Podgrajska posojilnica in hranilnica« izrecno označa vzajemno pridobivanje denarnih sredstev, ki je člani potrebujejo za svojo trgovino in za svoje gospodarstvo, in pri tem določuje, da se ta opravila vrše le med člani zadruge, da se toraj krediti dovoljujejo le zadružnim članom, odgovarja ne samo označeni namen, ampak tudi poslovanje zadruge popolnoma določilu §-a i. navedenega zakona. Okolnost, da družba sprejema hranilne vloge tudi od nečlanov, koje sprejemanje smatra kot sredstvo v dosego napominanega namena, in da sprejemanje teh vlog po §-ih 2., b) in 51. pravil uvršča v svoje poslovanje, ne nasprotuje preje omenjenemu zakonitemu določilu, ker to opravilo pospešuje namen družbe, namreč pridobivati denarna sredstva svojim članom, in zadrugi ni prepovedano, sklepati pravna opravila s tretjimi osebami, kar izhaja ne samo iz vsebine §-ov 12., 14., 16., 18., 19., 40., 43., 48. zadružnega zakona, ampak tudi iz določil §ov 2. in 5. zakona od 21. maja 1873, št. 87. drž. zak. in iz §a i. zakona od 27. decembra 1880, št. 151. drž. zak., ker leta slednja določila izrecno govore o opravilih zadruge z nečlani, kakor tudi o posojilih in o denarnih vlogah nečlanov; in ker se konečno vprašanje, je li treba za sprejemanje hranilnih vlog od članov vladne koncesije, iz besedila § ov 92. in 93. zadružnega zakona ne more razreševati, ampak je v smislu teh paragrafov v prvi vrsti upravno oblastvo zato poklicano; in mora z ozirom na ta zakonita določila zadruga sama, ako hoče izvrševati podjetja, za katera je po zakonu treba vladnega dovoljenja, priskrbeti si to dovoljenje,
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 115
Kazensko pravo.
a) Urednik časopisa se mora z vsebino tiskovine, ki jo urejuje, vsaj v toliko seznaniti, da more za časa preprečiti ob-narodenje kaznivega obsega iste. — Po §-u 24. tisk. zak. je kaznivo ne samo ponavljanje prepovedanega članka od besede do besede, nego vsaka obnova, ki kaznivo vsebino grajanega članka bistveno in formalno posnema. — Tiskar časopisa ni dolžan zasledovati, se-li oblastvu naznanjeni urednik istinito z urejevanjem lista peča, kajti samo vedoma krive navedbe so po §-u 9. tisk. zak. kaznive. — Prememba zapora v globo (po §-u 261. k. z.) je dopustna tudi, kadar zakon kumulativno zapor in globo določa (§ 250. k. z.).
Državno pravdništvo je obtožilo izdajatelja časopisa »Zorac Rajmunda D. radi pregreškov po §ih g. — tretji in četrti odstavek — II. in 24. tisk. zak,, odgovornega urednika Pavla P. radi pregreškov po §-ili 9. — tretji in četrti odstavek — 11. tisk. zak., in tiskarja Antona K. radi pregreška po §u 9. — tretji in četrti odstavek.
Okrožno sodišče rovinjsko je proglasilo Rajmunda D. in Pavla P. Icriva pregreška po §-u 9., tretji in četrti odstavek tisk. zak. in je obsodilo v smislu navedenega §-a in z uporabo §-ov 260., lit. d), 261. in 266. k. z prvoimenovanega na globo 40 gld., drugo-imenovanega na globo 15 gld., a je oprostilo obtožbe Rajmunda D. in Pavla P. radi pregreška po §-u 11. tisk. zak., Rajmunda D. tudi radi pregreška po §u 24. tisk. zak. iii Antona K. radi pregreška po §-u 9. tisk. zak.
Zoper razsodbo so vložili ničnostno pritožbo Rajmund D. in Pavel P. radi obsodbe po §-u 9. tisk. z., in državno pravdništvo radi oprostitve Rajmunda D. in Pavla P. pregreška po §-u 11. tisk. z., radi oprostitve Rajmundu D. po §-u 24 tisk. z., radi oprostitve Antona K. po §u 9. tisk. zak. in radi premembe kazni zapora v globo glede Rajmunda D. in Pavla P.
ne more se pa zahtevati, da mora zadruga predložiti to dovoljenje še predno se je izvršil vpis, s katerim zadruga še le nastane.
8»
116 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kasacijsko s o d i š č e je z razsodbo od 28. septembra 1895, št. 7410 ugodilo pritožbi državnega pravdništva glede oprostitve Rajmunda D. pregreška po §-u 24. tisk. zak., ter je letega obsodilo na skupno globo 55 gld., a je odbilo ničnostne pritožbe v vseh drugih preje omenjenih točkah.
_ Razlogi:
1. Rajmund D. in Pavel P. se pritožujeta, ker sta bila kriva proglašena pregreška po §-u 9 tisk. zak., storjenega s tem, da je bil Pavel P. lažnjivo naznanjen in potem v vsaki številki" posebej naveden kakor urednik časopisa »Zora«. Pritožba trdi, da ima Pavel P. vse lastnosti urednika, ki je zahteva § 12. tisk. zak.; da je v prejšnjih časih urejeval časopisa »Posluh« in »Obujenje*^, ne da bi se bilo oblastvo temu protivilo; da so tudi prvi sodniki vgotovili, da je Pavel P., dasi le deloma, na urejevanje lista »Zora« vplival; da zakon ne določa, kakošna bodi delavnost in kakošen vpliv urednika na vsebino časopisa. Toda ničnostna pritožba, ki se naslanja na § 281., št. 9., lit. a) k. pr. r. ni vtemeljena. Ni vprašavno pomanjkanje zakonitih sposobnostij Pavla P. za urednika tiskovine, niti izključuje sodni dvor njega intelektuvelne zmožnosti; nego vgo-tovljeno je samo, da ni obtoženec Pavel P. nobenih uredniških opravil opravljal, ter samo radi tega je bil obsojen. Pravo je sicer, da ne nahajamo v zakonu izrecnih določil o kakovosti opravil urednikovih za vsak poseben slučaj. Toda neposredno sledi iz določila člena III., odstav. i. zakona od 15. oktobra 1868, št. 142. drž. zak., da je najmanje dolžnost urednika, da se pravočasno seznani z vsebino tiskovine, ki jo urejuje, vsaj v toliko, da more zaprečiti ob-narodenje kacega kaznivega odstavka tiskovine. Za to se pa obtoženec ni trudil. Sodni dvor je temveč vgotovil, da je obtoženec samo časopis naročnikom na dom donašal, in njemu, kakor navideznemu uredniku dostavljena pisma, ne da bi jih prebral, Rajmundu D., kakor pravemu uredniku, izročal. A to pač niso uredniška opravila. Da je bil obtoženec Pavel P. pravcati „slamnjak" in nič drugega, kaže tudi okolnost, ki jo je sodni dvor vgotovil, da je namreč naprosil, vsled premnogih konfiskacij lista pravega urednika Rajmunda D., naj svojo preostro pisavo nekoliko brzda, česar bi mu ne bilo treba, ako bi bil sam na urejevanje lista v tem oziru kaj vplival. — II. Pritožba ničnosti državnega pravdništva: a) Le-ta pobija ono
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 117
točko razsodbe, s katero sta bila oproščena Rajmund D. in Pavel P. pregreška po §-u ii. tisk. zale. Razsodbeni razlogi ne nasprotujejo sami sebi v smislu §-a 281., št. 5. k. pr. r., ko z ene strani trde, da ni Pavel P. nikoli urejeval lista „Zora", a z druge strani vgotavljajo, da se sodni dvor ni prepričal, da je le-to razmerje obstajalo in bilo dogovorjeno mej Pavlom P. in Rajmundom D. že takrat, ko se je bilo naznanilo (v smislu §-a 9. tisk. zak.) pri obla-stvu vložilo; v le-tem slučaji bi bilo naznanilo vsekako že od prvega začetka lažnjivo. Misliti se pa more, — dasi je neverojetno — da sta obtoženca nameravala in celo določila, da se bo Pavel P. pečal z urejevanjem lista, a da se je samo kasneje razmerje tako premenilo, da ni leta nikako vplival na urejevanje. Zmožnosti Pavla P., ob katere se ničnostna pritožba spodtika, so bile po mnenji sodnega dvora zadostne za urejevanje časopisa; radi tega je bilo misliti, da je Pavel P. početkom vendar-le nameraval list urejevati. Nevtemeljena je pritožba ničnosti državnega pravdništva tudi z ozirom na § 281., št. 9., lit. a) k. pr. r., glede prestopka po §-u 11. tisk. zak., kajti letu grajana opustitev naznanila o premembi uredništva je predmet obtožbe radi (splošno) napačnega (lažnjivega) naznanila in je v le-tej obtožbi zapopadena. b) Pretresovaje učin po §-u 24. tisk. zak. bila je podlaga razmotrivanjem sodnega dvora pravno napačen nazor, vtemeljivši oprostitev s tem, da ne kaže drugi, v številki 6. časopisa objavljeni, po §-u 24. tisk. zak. grajani članek s prvim, v številki 5. objavljenim ter zaplenjenim člankom, glede oblike take identitete, da bi se ga moglo smatrati kot obnovo prvega članka, t. j. prepis celega članka ali dela istega. To menenje pa je preozko. V obseg §a 24. tisk. zak. zapade ne samo doslovna ponova zaplenjenega članka, nego vsaka obnova istega, ki posnema bistveno in formalno njegovo kaznivo vsebino. Iste misli kakor prvi izraža tudi drugi članek, in v njem nahajamo celo vrsto besed in sramotilnic, ki je rabi tudi prvi članek. Radi tega se more po pravici trditi, vsaj v kolikor se tiče zaplenjenega dela vsebine grajanega sestavka, da se bistvo in oblika druzega članka ujemata z bistvom in obliko prvega članka. Po krivici smatra izpodbijana razsodba odločilno okolnost, da manjka v drugem članku zadnji odstavek prvega članka, v katerem odstavku se očita deželnemu odboru, da ugoduje in daje prednost Hrvatom, kajti spisom nasprotna je trditev, da učinja ravno napominani odstavek kaznivi učin prvega članka, dočim
118 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
je razvidna nasprotnost iz razlogov razsodila, ki obsega prepoved cele vsebine prvega članka. V tej točki je bila toraj vtemeljena ničnostna pritožba državnega pravdništva. c) Državno pravdništvo se pritožuje po §-u 281., št. 5. in 9., Nt. a) k. pr. r. radi oprostitve obtoženca Antona K. od pregreška po §-u 9. tisk. zak. Pritožba ni vtrjena. Sodni dvor ni smatral vgotovljene okolnosti, da je bilo Antonu K. znano razmerje, ki je obstajalo med Rajmundom D. in Pavlom P. glede urejevanja časopisa. Le-to nepoznanje rečenega razmerja opravičuje sodni dvor s tem, da je bil Anton K. samo redko kedaj prisoten v tiskarni; da je tiskarna prostorno oddaljena od uredništva; da je Anton K. poredkoma govoril z Rajmundom D. in Pavlom P. Radi tega se ne more očitati razsodbenim razlogom, da ne soglašajo s pravdnimi spisi, niti da so nepopolni. Saj vendar niso izjave Antona K. navskriž z napominanimi vgotovljenji. Kajti Anton K. se je bistveno zagovarjal s tem, da ni vedel, kakov vpliv je imel Pavel P. na urejevanje časopisa. Dokler pa ni vgotovljena okolnost, da je obtoženec Anton K. vedel, da je v listu kakor urednik imenovani Pavel P. samo „slamnjaka" predstavljal, se ga ne more krivim proglasiti po zadnjem odstavku §-a 9. tisk. zak. radi „vedoma" krive navedbe. Krivda, ki jo očita državno pravdništvo Antonu K. zato, ker ni storil, dasi so okolnosti tako nanašale, potrebnih korakov v zasledovanje pravega razmerja, ter s tem svojo nevednost sam zakrivil, ne more nadomestiti po zakonu zahtevane vednosti (napačne navedbe). Ni dopustno, kakor hoče ničnostna pritožba, jednačiti vednosti zakrivljeno nevednost; kajti zakon izrecno poudarja v §u 9. vednost (napačnosti navedbene) in leta znak učina nahajamo tudi drugod v tiskovnem zakonu, n. pr. v §ih i. in 24.; zadnjenavedeni § razloča izrecno dva slučaja: Pri razširjevanji prepovedane tiskovine ne zahteva zakon vednosti o pravilnem raz-glašenji prepovedi; zahteva pa jo izrecno, ko gre za razširjevanje samo zaplenjene tiskovine, d) Slednjič se opira ničnostna pritožba državnega pravdništva na § 281., št. 11. k. pr. r. (radi prestopa pravice premembe kazni), ker je bila prisojena obtožencema Rajmundu D. in Pavlu P., v smislu 4. odstavka §a 9, tisk. zak., ki določa globo od 20 do 200 gld. in vrhu te zapor od enega tedna do enega meseca, vsled premembe zapora v globo, samo denarna kazen. Tudi v tej smeri ni vtemeljena pritožba. Opira se očividno, na nazor, da je dopustna po §-u 261. k. z. prememba kazni samo
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 119
tam, kjer zaprečuje zakon izključno samo kazen zapora, da pa je prisoditi zaporno kazen vsporedno z globo, kadar zaprečuje zakon kumulativno (§ 250. k. z.) zapor in globo. Toda v §-u 261. k. z. ni najti podlage temu menenju; dočim dovoljuje rečeni § sploh in brez nikake vtesnitve premembo vsake kazni zapora v gmotnim razmeram kaznivca primerno globo; a kazanje zakona na „poseb-nega ozira vredne okolnosti" ne opravičuje po državnem pravdni.štvu zagovarjane vtesnitve, kajti takove okolnosti morejo obstajati ravno tako v slučajih, v kateri je zaporna kazen kumulativno zažugana, kakor v onih, v katerih je določen izključno samo zapor. Obstajale bi neopravičene strogosti, ako bi bila izključena v takovih slučajih prememba kazni (bila bi n. pr. dopustna pri prestopku tatvine po §-u 460. k. z., a ne pri pregreških po § ih 9. in 11. tisk. zak.). Določilo §-a 261. k. z. ne namerava olaj.šanja kazni, nego omogoča samo kazen potem dopustne premembe kazni v vsacem posameznem slučaji individuvelni krivdi prikrojiti (primerno odmeriti). Dosledno bi morala biti nedopustna po menenji ničnostne pritožbe tudi prememba kumulativno zažugane denarne kazni v smislu §-a 260., lit. d) k. z., kar bi povzročalo očite nepriličnosti, kadar obstajajo uveti rečenega §-a; istotako bi bila nedopustna prememba zaporne kazni v globo, kadar jo zakon preti vsporedno s kako drugo kaznijo (izgubo obrti, zapadom predmetov, odpravo, iztiranjem). Kumulativno zapretilo zaporne in denarne kazni vsekako ne izgublja svojega vpliva, kajti v slučajih, v katerih prisoja sodnik o kumulativnem kazenskem zapretilu samo globo, mu je uvaževati, da mora prisoditi vrhu globe, določene po zakonu, mesto zapora tudi še drugo, obtoženčevim gmotnim razmeram primerno denarno kazen, ki jo more, za slučaj neiztirljivosti, nadomestiti ona zaporna kazen, ki bi jo bil sodnik po zakonu prisodil, brez ozira na premembo-kazni, dočim je za slučaj neiztirljivosti po zakonu določene globe, določena premembena odmera zapora v §-u 260. k. z., odnosno v §u I. naredbe just. min. od 11. februvarija 1855, št. 30. drž. zak. Iz preje navedenih razlogov bilo je ugoditi ničnostni pritožbi državnega pravdništva samo v točki, ki izpodbija oprostitev obtoženca Rajmunda D. pregreška po § u 24. tisk. zak., odbiti jo pa kakor nevtemeljeno v drugih točkah. Z ozirom na razveljavljenje razsodbe v napominani točki in glede kazni obtoženca Rajmunda D., bilo je
120 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
stvarno razsoditi, kakor v besedilu razsodbe povedano, slovom §-a 288., odstavek 3. k. pr. r. in na podlagi vgotovljenj prvih sodnikov.
_ Gerkič.
b) Grobove odkopavati se sme samo z dovoljenjem političnega oblastva in v prisotnosti za to odrejenega zdravstvenega organa (§ 306. k. z.). — Občinskemu tajniku morajo biti znane tudi ministerske naredbe.
V Motovunu so leta 1894. pokopaii.šče raz.širjali. Radi tega so morali na dveh straneh ozidje podreti. Vsled tega dela so bili ostali nekateri grobovi odkriti. Odkopano je bilo tudi grobišče kanonika Petra K., umršega 1893. 1. tako, da je bila njegova krsta črez polovico odkrita. To se ni zdelo dostojno pokojnikovemu bratu Drago-tinu K., občinskemu tajniku motovunskemu, ki si je zato dolgo časa glavo belil, kako bi bratov grob zakril ali prenesel. Pritožil se je bil sicer inženerju, ki je delo vodil in nadzoroval, in okrajnemu zdravniku, ki je kakor odposlanec političnega oblastva delu pri-sostoval, da mu je bilo jako neljubo, da je ostal grob njegovega brata dlje časa odprt, toda rečena vladna organa nista mogla njegovim pritožbam ustreči, ker nista mogla groba pokriti, niti ga (iz zdravstvenih ozirov) prenesti. Zato si je Dragotin K. sam pomagal, opirajoč se na vplivnost svoje mogočne in bogate rodbine in na svojo lastno avtoriteto občinskega tajnika. Necega dne je bil odpotoval motovunski župan v bližnjo vas k svojim sorodnikom. Upo-rabivši to začasno odsotnost županovo, ukazal je Dragotin K. občinskim slugam, da so drugje novo grobišče izkopali in v isto prenesli krsto njegovega brata. Inžener, okrajni zdravnik in žandarme-rijski stražmešter so protestovali zoper samovlastno postopanje DragotinaK.; toda le-ta je trdil: da politično oblastvo more, kadar mu drago grobove odkopati ali prenesti; d a politično oblastvo prve instancije je županstvo; da on nadomestuje župana v njegovej odsotnosti ; in da se ne sme toraj nobeden njegovemu postopanju protiviti.
Državno pravdništvo pa ni odobravalo nazorov Dragotina K., ter ga je obtožilo pregreška po §-u 306. k. z., in okrožno sodišče rovinjsko ga je proglasilo krivini v smislu obtožbe.
Obtoženčevo pritožbo ničnosti je kasači j sk o sodišče z razsodbo od 19. aprila 1895, št. 1931 odbilo iz tehle razlogov:
Iz pravosodne prakse, Kazensko pravo. 121
c) O kupovanji volilnih glasov po členu VI. zakona od 17. decembra 1862, št. 8. drž. zak. za 1863. I. mora biti povratno odplačilo vsaj približno določeno.
Ničnostno pritožbo državnega pravdništva zoper razsodbo r o-vinjskega okrožnega sodišča od 24 septembra 1895, št. 4418, s katero je bil Anton B. pregreška po členu VI. zakona od  17. decembra 1862, št. 8. drž. zak. za 1863. 1. oproščen, je
Upravnopravni propisi, izrecno i. in 3. odstavek naredbe od 3. maja 1874, št. 56. drž. zak., določajo, da ne sme nikdo odpirati ali prenašati grobov brez dovoljenja cesarskih političnih oblastev, in da so sploh določena takova odkritja ali prenašanja grobov samo osebnim prisostovanjem zdravstvenih organov. Z ozirom na rečena zakonita določila, na besedilo §-a 306. k. z., in na propise, obstoječe glede izkopavanja trupel, ni dvoma, da ni smel obtoženec, ne kakor zasebnik, ne kakor občinski tajnik (tudi če bi bil pooblaščen zastopati župana za njegove odsotnosti), odrediti izkopanje svojega, leta 1893. umršega brata in prenos istega v novo grobišče motovunskega pokopališča; ter da je obtoženec zakrivil po §u 306. k. z, neopravičeno odkritje groba in samovlastni prenos človeškega trupla iz istega. Na § 281., št. 9., lit. d) k. pr. r. opirajoča se ničnostna pritožba je zato nevtemeljena. Toda tudi pomota, na katero se opira obtoženec v smislu §-a 281., št. 9, lit. b) k. pr. r., ne opravičuje obtoženega čina. Ako niso bile obtožencu znane ministerske naredbe glede izkopavanja človeških trupel ali ako se je glede le-teh naredeb pomotil, ga v smislu §-a 233 k. z taka zmota ne opravičuje z ozirom na njegov stan kot občinski tajnik, kajti v tem svojem svojstvu je moral poznati napominane naredbe. Na drugi strani pa je smatrati neopravičenim prekoračenjem uradne oblasti, da je obtoženec zlorabil začasno in kratko odsotnost župana v to, da je ukrenil v svoji lastni stvari grajani ukaz. Toda sodni dvor izključuje pomoto ali nevednost obtoženca, kazoč na vstanovljene dejanske okolnosti, da je obtoženec opustil, dasi je bil žandarmerij-skim stražmeštrom opozorjen na dotične politične naredbe, le-temu opominu slušati in odredbo političnega oblastva počakati. Radi tega je bilo pritožbo ničnosti odbiti. . Gerkič.
122 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
odbilo kasači j sko sodišče z razsodbo od 23. januvarija 1896, št. 13802 ex 1895.
Razlogi:
Razsodno sodišče je smatralo vgotovljenim čin, da se je  izrazil obtoženec Anton B., ko je nagovarjal Ivana M.,   naj  odda svoj glas kandidatom laške stranke, da »bo plačan, kedor bo tako glasovale. Pritožba državnega pravdništva trdi,  da je  bilo  obtoženca, na podlagi omenjenega stvarnega ustanovljenja krivim proglasiti pregreška poskušanega volilnega podkupa v smislu §-ov 8., 239. k. z. in čl. VI. zakona od 17, decembra 1862, št. 8. drž. zak. za 1863. 1., ali vsaj pregreška poskušenega zapeljevanja k rečenemu kaznivemu dejanju po § ih 9, 239. k. z., ter da je radi tega nična razsodba v smislu §-a 281., št. 9. lit. d) k. pr. r. glede oprostitve obtoženca radi vprašavnega čina. Toda ničnostna pritožba ni vtemeljena.   O poskušanem zapeljavanji volilcev Ivana M. k prodaji svojega glasu se zato ne more govoriti, ker bi  se  pokazal,  pri-znavši celo, da je obtoženčevo dejanje učinjalo nagovarjanje Ivana M. k prodaji njegovega glasu, takov poskus volilca k prodaji nagovoriti, edino le kakor poskus kupa in bi bila zavernitev, odnosno nebrižnost, za takovo nagovarjanje od strani volilca od volje storilca  neodvisna, in toraj za prištevanje kaznivega poskusa po §-ih 8. in 239 k. z. merodajna zapreka.  A obtoženčevega čina, kakor ga je vgo-tovilo razsodno sodišče, se ne more smatrati niti  poskusom  pregreška zapeljevanja k volitvenemu podkupu. Res je vsekako, da ni pojem kupovanja v smislu člena VI. napominanega zakona identičen s pojmom kupovanja po državljanskem zakonu,   posebno  ker   ni mogoča predaja (§ 1061. drž. zak.) volilnega glasu,  in   ker  more obstajati kupnina istega ne samo v gotovini (§   1055. drž. zak.), nego tudi v drugačnih dobičkih; a na drugi strani je tudi gotovo, da zahteva člen VI. navedenega zakona ustanovitev (popolno   izvršitev) pogodbe, ki pa je le tedaj mogoča,  ako  se je povratno odplačilo, obečani dobiček vsaj približno določil.  V predstoječem slučaji pa ni nikako določen dobiček, kajti besede, ki jih je obtoženec Ivanu M. izrekel, ne obsezajo nikacega naznanila glede   povračila, in se ne morejo zato smatrati za sposobno ponudbo k za-vršenju pogodbe v smislu člena VI. rečenega zakona, in radi tega tudi ne za učin poskusa pregreška zapeljevanja k  volilnemu   podkupu. Pritožbo ničnosti je bilo radi tega odbiti. Gerkii.