KRONIKA_48^ lOOO dopolnjen tekst* UDK 728.8(497.12 Snežnik) prejeto: 14. 3. 2000 Ivan Stopar' dr., hab. izr. univ. prof. v pokoju, konservatorski svetnik SI-3000 Celje, Bezenškova 59 Snežnik Skica stavbnega razvoja IZVLEČEK Današnji dvorec je renesančnega izvora, saj se srednjeveške omembe Snežnika, vezane z oznako "vest", očitno nanašajo na izginuli grad na neki drugi, bolje zavarovani lokaciji Jedro dvorca predstavlja nekdanji dvonadstropni, na pravokotni talni ploskvi pozidani stanovanjski stolp v zahodnem delu zasnove. Tega so z leti izzidali do današnje podobe. Zadnje pomembne prezidave je dvorec doživel po letu 1707, ko je prišel v posest rodovine Lichtenberg, in po letu 1853, ko ga je kupil na dražbi knez Schönburg Waldenburg. SUMMARY SNEŽNIK - A BRIEF ACCOUNT OF BUILDING DEVELOPMENT The present manor is of rennaissance origin. Mentionings of the medieval Snežnik, linked with the decsription "vest", obviously refer to another dissapeared castle on some other, better protected location. A former two-floor, on a rectangular ground surface built residential tower in the west part of the castle presents its core. They have bulit it to the present image thorugh many years. After 1707, when the manor became the property of the Lichtenberg family, and after 1853, when count Schönburg- Waldenburg bought the castle at an auction, it experienced its last significant rebuildings. Ključne besede: dvorec, srednjeveški Snežnik, novoveški dvorec Med redkimi grajskimi stavbami, ki so hkrati z vso svojo razkošno notranjo opremo neokrnjene preživele vihro druge svetovne vojne ter povojna pustošenja in praznjenja, je globoko v osrčju No- tranjske, na robu prostranih gozdov ob izviru Obrha gradič - dvorec Snežnik. O njegovem sred- njeveškem izviru več ali manj le ugibamo, raz- ločneje pa se vsaj v obrisih izrisujeta njegova vloga in pomen v novejših zgodovinskih obdobjih. Tu se spet ne moremo izogniti najstarejšemu znanemu opisu Snežnika izpod peresa Janeza Vajkarda Valvasorja v njegovi Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, ki ga v prevodu povzemam: Snežnik leži na precej visoki skalni kopi, ki jo je že sama narava obdala z globokim jarkom. Prek jarka nas dolg lesen most pripelje v medzidje, od tam pa spet drug most više gor v dvorec. Naj tu pripomnim, da je vhod vanj precej visoko dvig- njen in narejen po kranjski šegi - tako naj bi za- nesljiveje zadržal sovražnika. * Ivan Stopar: Stavbni razvoj, v: Kulturni in naravni spo- meniki Slovenije 200, Grad Snežnik. Ljubljana 2000, str. 20-24. 14 > > 12 KRONIKA 1000 IVAN STOPAR: SNEŽNIK • SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 1 / V. Valvasor, Snežnik. Bakrorez iz Topograßje Vojvodine Kranjske, 1679. Blizu dvorca priteče iz skale potoček, Id kdaj pa kdaj prinaša s seboj tudi žive race. Sicer pa se tik Snežnika razprostira velika in širna divjina, ki sega daleč v Turčijo. Trgovci ali drugi popotniki, ki se skozi ta gozd odpravljajo dalje proti Kotarju (?) in Reki, se zato pri dvorcu naznanijo, tu pa jim potlej dodelijo konvoj ali spremstvo dveh, treh ali več dobro oboroženih in srčnih mož, pravijo jim stra- že, ki dobivajo svojo letno mezdo. Ti morajo potelj popotnike zastonj spremljati skozi gozd, kjer naha- jamo vso mogoče zlo žloto roparjev in banditov in tu pa tam Turkov. Kakor hitro pa se sliši glas, da so malopridni ptiči tu, že jih nadvse skrbno za- sledujejo, tako da so jih iz divjine že kolikor mo- goče pregnali. Okrog zidovja starega snežniškega dvorca so se kajpak že zgodaj pričele spletati tudi nenavadne zgodbe, kakršnih Valvasor v svojih pripovedih ni- koli ni pozabil omeniti. Prisluhnimo mu še enkrat: Pred tridesetimi in več leti je pri Snežniku prišel iz gozda povsem osivel možak, oborožen s helebardo v roki. Prestrašeni ljudje so videli v njem nič manj kot prikazen. Imel je hudo dolge lase in grozno brado, vse zmršeno med seboj, na- mesto oblačila pa je imel krog života ovit koc ali odejo. Naposled so izvlekli iz njega, da je bil v turškem suženjstvu, da se ga je naposled otresel in dolgo blodil po lesov ju, dokler mu sreča pri Snežniku ni pokazala izhoda. Če že Valvasorjeva zgodba ni kar iz trte izvita, pa toliko bolj preseneča, da so se krog Snežnika še v novejšem času širile marnje o čudnih prikaznih. kakršnih bi se vsaj v prosvetljenem 19. stoletju več ne nadejali. Tako je nekdanji grajski višji gozdar in potlej upravnik posestva Henrik Schollmayer v drugem delu svoje rokopisne zgodovine gospostva Snežnik na Kranjskem iz leta 1923, ki jo hrani Arhiv Slovenije, zabeležil zanimivo zgodbo o Jako- bu, graščinskem poslu. Fant je bil sveto prepričan, da je ponoči videl nekdanjega grajskega kaplana, ki da je, zaradi nekega nekoč povzročenega hu- dodelstva, strašil v gradiču in varoval njegov za- klad, njegovemu praznoverju pa je pritegnil celo loški notar Albert Höfern, vnet spiritist in pre- pričan zaklinjalec duhov. V svojem pismu, naslov- ljenem na okrožnega sodnika v Ložu Josipa pl. Werdowatza, je potlej natanko poročal o svojih ugotovitvah v zvezi z zakladom: znašal naj bi 10.000 goldinarjev, spravljen pa tri čevlje globoko v pet stotov težki skrinji ... Kako se je srhljiva zgodba končala, vir ne poroča. Bolj kot večidel že pozabljene legende so za nas zanimivi podatki o Snežniku, ki jih izluščimo iz starih listin. Njihove prepise, ki jih hrani Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, nam je ljubeznivo odstopil prof. dr. Božo Otorepec, tudi sam dober poznavalec snežniške zgodovine. Te li- stine o prvotnem gradu oziroma njegovi lokaciji kajpak ne govore neposredno, najdemo pa v njih namige, ki so nam pri razmišljanju v veliko pomoč. Toda naj kar precej poudarim, da so vse, kar lahko o Snežniku pred obobjem renesanse rečemo, več ali manj utemeljena ugibanja. Potrdile ali ovrgle jih bodo lahko le sistematične arheološke raziskave. 15 12 KRONIKA IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 '1 2000 Območje Snežnika v mapi franciscejskega katastra. Arhiv Slovenije (foto Adriana Vlašič). Ugibanja o srednjeveškem Snežniku Najstarejša zgodovina prvotnega, že pred sto- letji izginulega oglejskega gradu Snežnik, je zavita v temo. Šele leta 1269 nastopi prvi, po njem ime- novani ministerial, vitez Majnard Snežniški, med- tem ko se utrjena postojanka, vest dacz dem Sne- berg, omenja šele slabih sto let pozneje, leta 1361. Takrat sta gradnik Erhart von Aych in njegova soproga Zofija prodala polovico svojega četrtin- skega deleža utrdbe Zofijini sestri, soprogi pokoj- nega Ota z Gorij, za 46 mark šilingov. S kastelološkega vidika je posebej zanimiva li- stina iz leta 1367, s katero je solastnik Snežnika, Pavel Snežniški, odprodal poleg nekaterih drugih, posebej navedenih posesti, tudi svoj delež an der vest /e Sneberch mit sampt den tor das bcsunder darr/u gehört vnd mit dem tor vnd hoff da wir mit einander gemain an gehabt haben, torej svoj dežel utrdbe skupaj z vrati in dvoriščem, ki ga je posedoval skupaj z drugimi. Listina, kolikor be- seda hoff ne označuje bližnjega dvora, poudarja členjen, očitno ganerbni značaj gradu z nekaterimi skupnimi stavbnimi prvinami, predvsem posebej utrjenimi vhodnimi vrati. Tako kot ta tudi naslednje ohranjene listine govore o postopni razprodaji gradu in gospoščine, zdi pa se, da je lastniška "španovija" pripomogla k temu, da je v letih 1402 oziroma 1403 kot fest cze Sneperg poslednjič omenjeni grad zlagoma opu- stel, vlogo središč razdeljene posesti pa so prevzeli dolinski dvori. O lokaciji prvotnega snežniškega gradu ne ve- mo ničesar zanesljivega, le na temelju listine iz leta 1403, ki omenja ein viertel zp Sneperg an der veste vnd einen hoff daninder gelegen, torej četrtino gradu in dvor, ki leži pod njim, lahko ugibamo, da je utrdba stala nekje v pobočju istoimenskega hriba, morda v bližini pozneje porušene podružnice sv. Katarine, in da je današnji dvorec samo njen pravni naslednik, pozidan na povsem drugi lokaciji. Sicer pa se dvor, morebitni prednik današnjega dvorca, prvič omenja že v listini iz leta 1399 kot hoff bey Sneperg, kar pomeni, da so ga po vsej priliki po- zidali že v 14. stoletju, v bližini stare utrdbe. i V navideznem nasprotju z oceno, da je prvotni i grad stal na drugem mestu kot današnji v jedru ; renesančni dvorec, je okoliščina, da so v letih 1885/ ; 86 ob prenavljanju obzidja tega dvorca našli v pes- j ku, v bližini njegovih temeljev, medeninasti pečat- i nik Volkerja Snežniškega iz leta 1346, vendar lahko i to razumemo tudi kot potrditev ocene, da se v ■ njegovem jedru skriva prvotni snežniški dvor. Seveda pa velja tudi pri takšni interpretaciji virov ostati previden vse dotelj, dokler ne bodo natanko preiskane obodne stene današnje grajske stavbe in opredeljena njihova sovisnost, saj ni mogoče po- ! vsem izkjučiti možnosti, da se je renesančni dvorec | razvil iz kastelno zasnovane srednjeveške utrdbe. Novoveški dvorec O današnjem dvorcu je zaenkrat mogoče reči samo to, da se kot najstarejši del zasnove kaže njegov zahodni del, na romboidni talni ploskvi pozidani stanovanjski trakt, ki je od kraja meril le dve nadstropji v višino. Najbrž šele v 16. stoletju so prvotno skromno zasnovo razširili, tako da so vzhodno od tega trakta izoblikovali notranje dvo- rišče, nato pa na nasprotni strani skalne kope po- zidali tudi nov, tokrat podkleten stanovanjski trakt. Oba trakta sta pač povezovala s hurdo utrje- na zidova, ki sta oklenila notranje dvorišče, v prednjem obrambnem zidu pa je bil urejen tudi \ grajski vhod s kovanimi železnimi vratnicami. Tu- j di že v 16. stoletju so v dvorec izzidani dvor za- varovali s poglobljenim, pravokotno zasnovanim zunanjim dvoriščem, prek katerega je držal za- strešen lesen mostovž. Od zunanjega, z vodo iz bližnjega stranskega izvira Malega Obrha napol- njenega jarka, prek katerega je bil spet razpet tokrat na zidani notranji opornik oprt lesen, za- j strešen most, ga je ločilo z dvema bočnima stol- i pičema in zastrešenimi lesenimi obrambnimi hod- niki okrepljeno obzidje. Kot razberemo iz Valva- sorjevega bakroreza iz leta 1679, sta bila tistodobna vogalna stolpiča v svoji vrhnji etaži še lesena, vodni jarek je bil vsaj na svoji zahodni strani za- ; varovan z nizkim, z zidno krono opremljenim za- \ pornim zidom, na vzhodni, v 19. stoletju izzidani \ strani zasnove, se je h grajskemu jedru prislanjal z \ lesenim plotom ograjen vrt. V tej renesančni podobi se je Snežnik več ali manj nespremenjen znašel na pragu baroka na začetku 18. stoletja. Natančnejša datacija renesančnih gradbenih posegov na Snežniku se nam zaenkrat izmika, saj navsezadnje tudi z letnico 1619, vklesano na 16 48 aooo 1-2 KRONIKA IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 Tloris dvorca z vrisanimi stavbnimi fazami sekundarno v grajski hlev vzidam in ob obnovi te stavbe leta 1923 odkriti arhivolti ne vemo kaj prida početi. Vendar se zdi, da smo vsaj od 18. stoletja dalje tudi po tej plati na trdnejših tleh. Leta 1707 je namreč dvorec prešel v posest rodovine Jurija Gotfrida grofa Lichtenberga, ki ga je nato pose- dovala vse do leta 1847. Očitno so se prav Lich- tenberg! spoprijeli z modernizacijo Snežnika, ki je je bil dvorec spričo poprejšnje pogoste menjave lastništva zatrdno hudo potreben. Njegovi novi lastniki so izzidali oziroma za nadstropje povišali vezni trakt med obema stanovanjskima stolpoma - traktoma in ga z njima višinsko izenačili, tako da je stavba dobila skupno s skodlami krito šotorasto streho in poenoten videz. Obenem so izzidali po- prej leseno gornje nadstropje obeh vogalnih obrambnih stolpičev ob notranjem obzidju ter za- menjali lesena mostovža z zidanima. Očitno so šele Lichtenbergi na ravnici pred vorcem pozidali tudi kapelo, ki je na Valvasorjevem barorezu še ni videti in o kateri praktično ničesar ne vemo. V letih 1860-1864 jo je princ Jurij Schönburg Wal- denburg porušil, o nje pa vsaj doslej nismo našli nobene dokumentacije. Poznamo jo le po upo- dobitvi na loterijski srečki iz leta 1832-33, ko so tedanji lastniki gospoščine, še zavezani skrbništvu, s pomočjo igre na srečo skušali iztržiti kolikor bi bilo pač mogoče, da bi zadolžena posest ne prišla na boben. S te srečke, kjer je Snežnik upodobljen v ovalnem okviru na sredi, razbiramo temeljne spremembe, ki jih je dvorec doživel v obdobju baroka pod svojimi novodobnimi gospodarji. Dvorec Snežnik na loterijski srečki iz let 1832/33. Schönburgi, ki so leta 1853 prišli v posest Snež- nika, so dvorcu vtisnili današnji pečat. O njihovih prizadevanjih, da bi ob vsem spoštovanju do dane historične substance poskrbeli za njegovo moder- nizacijo, večjo udobnost in reprezentačnost, nas nekdanji oskrbnik posestva Henrik pl. Schollmayer v svoji že citirani, delno leta 1998 v prevodu ob- javljeni Zgodovini gospostva Snežnik, nadrobno obvešča. Grad Snežnik (loto Mirko Kambič). Da bi povečali število bivalnih prostorov, so dvorec med leti 1860-1864 najprej za nadstropje povišali tako, da ima odtlej poleg pritličja še troje stanovanjskih nadstropij. Na začelju so verjetno nadzidali že prej obstoječi okrogli obrambni stolpič (po Schollmayerju so ga povsem na novo pozidali) in ga v notranjosti opremili z železnimi polžastimi stopnicami za služničad, na vzhodni strani pa so k dvorcu prizidali teraso z romantičnim okroglim stolpičem na vogalu in z nekakšno polkrožno šalo, ki je v grajskem tlorisu lepo vidna. Teraso so opre- mili z zidano ograjo, poudarjeno z lažnimi cinami. 17 KRONIKA IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 2000 takšno zidno krono pa so namestili tudi na starem obzidju, ki zamejuje notranje dvorišče. Nekdanje skodle na grajski strehi so zamenjali z bobrovcem, na širšem območju dvorca so uredili prostran an- gleški park. V naslednjih letih so s prenovo dvorca nada- ljevali, temeljitih posegov pa je bila pri tem de- želna tudi njegova notranjščina. Nekatere prostore so obokali, drugod so obnovili stare, dotlej z malto zakrite lesene strope. Položili so nove lesene, delno tudi parketne pode, v veliki sobi tretjega nad- stropja so uredili gledališče (leta 1906 so v njem odstranili oder), kjer so ob domačih praznikih ali pomembnejših obiskih, kot izvemo iz SchoU- mayerjevih dnevniških zapisov, uprizarjali razne igre. V veliki avli so pozidali kamin iz nabrežin- skega marmora, okrašenega z grbom Schonburških na prekladi. Posebno temeljiti so bili v času Schönburgov gradbeni posegi na območju razširjenega grajskega parka. Nad izvirom Malega Obrha so že kmalu pozidali nekakšen romantičen gradič, ki je skrival vodno črpalko; polnila je vodni rezervoar, ki je postopno oskrbel s pitno vodo vse grajske stavbe. V letih 1883/84 so v smeri proti Smarati posadili hrastov drevored in log, na novo so uredili grajski ribnik ter pri tem našli precej puščičnih osti in lučalnih kamnov, blizu izvira pa so izkopali lede- nico. Leta 1905 so stari, dotrajani zunanji kamniti most, ki je kazal nevarne razpoke, v prvotni obliki na novo pozidali. Med pomembnejšimi posegi, ki so v schön- burškem obdobju obogatili grajski park, velja ome- niti še nekaj novotarij. Leta 1905 so v bližini dvor- ca postavili svetilke, leta 1910 pa še vedno ohra- njeni ničelni kamen, ki je označeval izhodiščno točko snežniških gozdnih poti; iz domačega kam- na ga je izklesal starotrški kamnosek Lekšan. Kma- lu se mu je pridružil tudi kip rimske boginje lova Diane s košuto, ki so ga kupili na umetniški raz- stavi v Salzburgu - leta 1913 so ga postavili sredi bližnjega smrekovega gozdička. V tem obdobju so na snežniškem posestvu prenavljali ali na novo gradili tudi številne gospodarske in gozdarske stavbe, ki pa niso več predmet našega razmišljanja. Panoramski pogled na Snežnik. Razglednica iz leta 1904. Iz: J. Šumrada, Kraji v občini Cerknica na starih razglednicah, 1990. 18 48 2.000 KRONIKA IVAN STOPAR: SNEŽNIK - SKICA STAVBNEGA RAZVOJA, 14-19 i LITERATURA Arhiv Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slo- venije (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana 1975. Kladnik Bogdan (fotografija), dr. janež Marolt (besedilo), Brdo, Strmol, Snežnik. Protokolarni gradovi Slovenije. Ljubljana 1993. Otorepec Božo, Grad Snežnik in Snežniški v sred- njem veku. Notranjski listi 111. Cerknica 1986. Schollmayer, Heinrich von, Schneeberg und die Dynasten von Schönberg. Geschichte der Herr- schaft Schneeberg in Hallerstein 1923. Krain. II. Band. Tipkopis, Arhiv Slovenije. Schollmayer, Heinrich von, Snežnik in schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranj- skem. Prevod Jože Sterle. Ljubljana 1998. Slana Lidija, Kratek pregled lastnikov in gos- poščine Snežnik na Notranjskem. Tipkopis. Stopar Ivan, Gradovi na Slovenskem. Ljubljana 1986. Šumrada Janez, Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice. Notranjski listi I. 1997. Valvasor, Johann Weichard, Die Ehre des Her- zogtums Krain. XI.B. Nürnberg, 1689. ZUSAMMENFASSUNG Schloß Schneeberg - Abriß der Bauentwicklung Das heutige Schloß Schneeberg (Snežnik) geht auf eine Renaissanceanlage zurück. Die mittel- alterliche Erwähnung "vest" bezieht sich offen- sichtlich auf eine untergegangene Burg an einer anderen, besser gesicherten Stelle. Den Baukern des Schlosses stellt der ursprüngliche zweige- schossige auf einem rechteckigen Grundriß aus- gebaute Wohnturm im westlichen Teil der Anlage dar. An diesem sind zwar keine Spuren mittel- alterlicher Herkunft zu finden, dennoch läßt er sich allem Anschein nach mindestens mit der Ur- kunde aus dem Jahre 1399 in Verbindung bringen, in der hoff bey Sneperg erwähnt wird. Schloß Schneeberg ist zu Beginn des 15. Jahrhunderts verfallen, der alte turmartige Hof wurde jedoch zur Zeit der Renaissance ausgebaut und befestigt. Parallel zum alten Wohnturm wurde noch ein seiner Anlage nach gleicher Turm errichtet, die beiden waren durch eine Mauer verbunden, die ursprünglich nur einen kleineren Innenhof einschloß. Davor wurde ein durch zwei kleine Türme gesicherter Zwinger eingerichtet. Nach 1707, als das Schloß in den Besitz des Grafen Lichtenberg überging, wurde der Raum zwischen den beiden Wohntürmen, wo sich ursprünglich der Innenhof befand, durch einen verbindenden Eingangsteil ausgebaut, die Höhendifferenz zu den beiden Türmen beseitigt und alles einheitlich überdacht. Zugleich wurden auch die oberen, bis dahin hölzernen Geschosse der beiden Ecktürme am Zwinger ausgebaut. Die letzten bedeutenderen Umbauten erlebte Schloß Schneeberg nach 1854, als es in den Besitz der Edlen von Schönburg- Waldenburg gelangte. Diese stockten es um ein Geschoß auf und errichteten an der östlichen Seite eine ausgedehnte Terrasse aus, um anschließend auch das Innere des Schlosses allmählich neu ein- zurichten und zu modernisieren. Im Areal des ausgedehnten Familienbesitzes restaurierten die Schönburg auch die alten Wirtschaftsgebäude, vor allem aber errichteten sie eine Reihe neuer Jagd- hütten. 19