123 Modrina dotika Brane Mozetič vrtim se v svetu barv, ritma, plesa in poljubljanj, name sveti zdaj rumena zdaj vijoličasta luč, zelena daje draž mojim stiskom ob telesa ko me brezštevilne roke nežno oprijemljejo za prste, pas, lase glavo mi na svoja usta polože in vso sivino, prah, z nasmehom bežno 124 Brane Mozetič prepodč; mehko, mehko me mlade sile dvignejo od tal, preko katedrale trgov, polj, kjer diši prostost, le tu in tam so ptice, nas pa nese, brez prediha v vztrajnem, večnem kroženju jezika proti rekam, morju, proti — ah, c'est tout. vse zgineva, umori, vojne, vse se mesa ko prek tvojih ram drsim, in razredni boj ljubezen, vse postaja daljni parni stroj ah, v ničevost brzi svetloba mesta in jeziki se drobijo, in državne pesmi, krone, knjige, delavčeve zmage se stopijo v vlagi potne srage v slini, ko ti ljubim ustnice omamne prek vesoljnih plesov, znanj, odkritij greva, koži hočeta se rahlo zliti in na prsih, prsih se ob te prižmem sama zdaj, otrpneva v tej gesti dolgo, doglo čutiva telesi komaj slišno dihava, stisnjena v objem. prižgi mi radio nocoj, program ki vzburja in pomirja, naj svetloba modra naju liže, kot miloba tvojega jezika, vse, kar morem, dam v telo, v življenje, v blaznih krčih skušava strniti svet v trenutek; to je sreča to je sreča, tvoja dlan kot leča zbira moje čute, tu našla sva mir v poljubih, brez zatrtih vzdihov — bolečina v želodcu, njihov molk in večno, grizenje, ne pride Modrina dotika najina tema je modra, brez težav — sproščeno vglabljava se v perje, čeprav frli spod naju v zrak, kakor čas preide. zbogom, ti rečem in mislim na tvoje telo prečesano z mojim jezikom, z roko, z mojim telesom vso noč ko sva nemir pozabila v svetlobi preganjanih dnevov v sencah zbledelih oči, v znoju prestrašenih ptic danes poslednjič te čutim, poslednjič ta zrak ovohavam kot da še vpijam si moč; tamkaj le penasti dan nikdar končan, in spanec bo v dnevu turobnem, bodočnost bo navlažena z meglo, zadaj pozaba, obup daj še poslednji poljub, morda naju čas zabeleži vztrajno prhniva na tleh, čustva hlapijo iz rok. sto in sto podob se vtiska vame vedno tvojega telesa, tvojih las ko se v ritmu giblješ, vlažen kožni plaz sesipaš name sred svetlobe zbrane iz zrcalnih bleskov najinih oči roki nihata po zraku kakor tuji v stik, odboj, le s težavo še slediva njuni poti, kot da najina resnoba ne ukroti te blazne energije, le en trepetav nasmeh spusti; zakaj ni v nama prav ničesar, s čimer bi stopila skupaj zadržala stisk, zdrobila lesk podob — le nejasni sunki, znoj in mraz, in rob steklene sreče, ki ostaja, brez obupa. * vsak na svoji skali se predajava vetrovom, slanim kapljam, peni, ki leti prek naju, kamnov, da splahni — ne spaja časa, kvečjemu razkraja ga 125 126 Brane Mozetič ali midva le hlepiva, zreva si globoko v oči in si z rokama ljubiva telesi, srečna, da med nama je dovolj prostora, da so vsa ta žrela že napolnjena s solzami, s peno, strti so poljubi lastne kože, še sopenja se ne sliši; daj, vstaniva od življenja vsak po svoje že stopiva proti smrti. * ob zatonu sonca sem se splazil v klub ves vesel, da se nadivjam, in kmalu sem opazil te med plesom, kot na valu me zanašalo je k tebi, morda poljub če ne že sreča, da sledim očem pomislim, in sem ob namigih celo noč užival, ta napetost, vžigi brez plamena, dokler nisem rekel grem še vedno voden od zapeljevanja toda, bil je dan, najina zunanja igra naj bi odbrzela v hip predan jaz pa nisem vedel, kaj naj s tabo par poskusov, potlej mlačnost, kar prerado pride, kot da cilj je te ljubiti sam. * ne potrebujem te, razumi, zdaj se sam vrtim skoz dneve, komaj vem za njih, in zate, za ta svet, ljudem se več ne bližam, le dotaknem se jih kdaj vendar sem v masi mesta najbolj srečen vedno plešem, pojem — in po cestah, zgolj v ritmu prek življenja, da dobim dovolj moči. da še boli noro se razmečem 127 Modrina dotika brez misli, niti enega dejanja zgolj opazovanje me preganja in lepota, ki ji blazen služim ne besed, temveč kretenj, gibov in teles ki jih, razen če se prazen vmes zavem, le s pogledi, blažen, ljubim.