OČKA SE NARIŠE, PRAVZAPRAV GA NARIŠE AJDA


Ajdi je pravzaprav ime Ajda Petja, ampak vsi jo kličejo samo Ajda. Ajdin očka je fizik. Če vam to kaj pove. Ajdi pove to toliko, da ga vidi, kako sedi za računalnikom, in da ga velikokrat ni doma. Kadar uči študente, ga ni doma. Kadar mora na službeno pot, ga tudi ni doma. In na službeno pot mora dostikrat.

Ajda očka najbolj pogreša takrat, kadar gre na službeno pot, enkrat bolj, drugič manj. To pot ga bo pogrešala bolj. Pravzaprav zelo. Zato mu je tudi rekla:

»Očka, zdi se mi, da te bom tokrat zelo pogrešala.«

»Kaj naj storiva?« jo je vprašal očka.

»Nariši se, na papir se nariši, da te bom lahko prepognila in dala v šolsko torbo,« je predlagala Ajda. »Ti bom pomagala.«

»Aha,« je rekel očka. Vzel je list papirja in svinčnik, da bo to naredil.

»Ne tako majhnega,« je rekla Ajda. »Tako velikega, kot si, se moraš narisati, prosim.«

Po kuhinjskih tleh sta razmestila bele liste, toliko jih je bilo, da bi lahko prekrili odejo, s katero je bil ponoči pokrit očka. Nato sta liste zlepila z lepilnim trakom. Očka se je ulegel nanje in Ajda ga je z debelim flomastrom občrtala.

Nato mu je narisala obraz, plešo, očala, brke in brado, črtast pulover, zelene hlače in copate. Na koncu ga je s škarjami še izrezala.

»Tako,« je rekla Ajda, »zdaj boš šel lahko povsod z mano.«





ŠOLSKI IZLET


»Danes greš z mano na šolski izlet,« je rekla Ajda očku v sredo zjutraj, ko se je odpravljal na vlak. »Ti greš pa zdaj lahko na Dunaj.« Tudi to je rekla očku.

Razred je imel kulturni dan. Odpravljali so se na izlet po gradovih. Gledali bodo stare stražne stolpe, dvižne mostove, grajske sobane, viteške oklepe in sablje ter grofičino toaletno mizico. Vsi so se izleta močno veselili.

Ajda je očka prepognila in ga spravila v mapo, v katero je spravljala šolska obvestila. Mapo je potisnila v nahrbtnik čisto zadaj. V mapo ga je dala zato, da se ne bi zmečkal in da je v hrbet ne bi bodle kocine njegove brade.

Pred šolo je bilo zelo živahno. Marjan je Kristjanu, Žanu in Nejcu razkazoval svoj leseni meč, Tereza in Iza sta si menjavali sponke za lase, Franci pa je učiteljici Evi kazal debelo knjigo o gradovih, ki jo je vzel s seboj.

Brž ko je avtobus odpeljal izpred šole, so otroci odprli nahrbtničke in izvlekli vsak svojo malico. Na šolske izlete prinese vsakdo malico od doma, zato je še posebej zanimivo. Sošolcem na sosednjih sedežih je treba najprej pokazati, kaj imaš, potem se začne menjavanje. Nejc je, recimo, en krof s čokolado zamenjal z Izo za sendvič s tuno, drugi krof pa s Terezo za sendvič s posebno salamo. Kristjan je z Marjanom zamenjal tri bombone in deset sličic nogometašev za pol sendviča z ogrsko salamo, sirom in kumaricami. Marjan je grizljal že drugo jabolko in je na sedežu sedel z lesenim mečem za pasom. Zelo ga je tiščal, ampak tega ni hotel pokazati. Ajda je imela s seboj tri palačinke, lepo namazane in zložene v plastično posodico. Eno je odstopila Franciju na sosednjem sedežu, ki si je z marmelado takoj pokapljal sveže oprane hlače. Skušal jih je očistiti s prstom, ampak je naredil še večjo packo.

»Lej, levjo glavo imam na hlačnici,« je rekel Ajdi.

Ajda, ki je imela polna usta palačinke, mu je s prstom samo pokazala, kje bi moral še popraviti grivo, kar je Franci tudi naredil. Levja glava je bila zdaj res strašna.

Pot je bila lepa, peljala je ob rečici in ob ribnikih in skozi majhne vasice in skozi drevorede, ki so tam stali zato, ker je tako hotela cesarica Marija Terezija. Potem je avtobus nenadoma kihnil in kihnil in še zahropel – ter se ustavil.

»No, na zdravje,« je rekel šofer, gospod Konopec.

»Je kaj šlo?« je vprašala učiteljica Eva.

»A smo že prišli?« se je od zadaj zadrl Kristjan. »A lahko odprete vrata?«

»Otroci,« je rekla učiteljica Eva po mikrofonu. »Prosim, da ostanete lepo na svojih sedežih in ne hodite okrog. Šofer bo samo pogledal, kaj je z avtobusom.«

»Jaz imam baterijo,« se je oglasil Žan. »Lahko mu grem svetit v motor.«

Učiteljica se je čez čas sklonila skozi odprta sprednja vrata in vprašala šoferja, ki ga je samo polovica gledala izpod podvozja: »Potrebujete pomoč?«

»Če bi imel kdo tako majhno roko, da bi lahko z njo dosegel vijak tamle zadaj, potem bi šlo. Naprej bi lahko sam.«

»Otroci,« je po mikrofonu spregovorila učiteljica Eva. »Gospod Konopec potrebuje pomoč najdrobnejše roke. Kdo ima najdrobnejšo roko?«

»Jaz!« se je prvi oglasil Žan. »Z drugo roko si lahko svetim z baterijo, da bom kaj videl.«

»Učiteljica, jaz bi šel! Jaz znam odvijati!« je vpil Kristjan.

»Jaz grem lahko z mečem, učiteljica! Razsekal bom motor in bo vijak sam padel ven!« je zavpil Marjan.

»Otroci,« jih je ustavila učiteljica Eva. »Takole se ne bomo mogli domeniti. Stopite vsi pred avtobus, mirno, prosim, brez prerivanja, in se postavite v vrsto z iztegnjenimi rokami.«

V finale sta prišli roki Tereze in Francija. Zmagal je Franci, ker je imela Tereza lepe dolge lase in rožnato obleko s cveticami, ki je ni hotela umazati.

»Tamle, a vidiš tistile vijak,« se je slišalo izpod avtobusa. Zdaj je izpod podvozja gledalo dvoje nog, šoferjeve in Francijeve. »Na, tale ključ primi in poskusi. A ga dosežeš? A ga? A ga lahko odviješ?« je spraševal šofer.

»Samo s konci prstov lahko držim ključ,« je odgovoril Franci. »Ne morem ga odviti.«

Oba sta prilezla izpod avtobusa in se usedla.

»Na, izvoli, obriši si roke,« je rekel šofer in ponudil Franciju zamazano krpo.

»A lahko jaz poskusim? Jaz sem močnejši!« je rekel Kristjan. »Samo takole bi boksnil v vijak in bi se odvil.«

»Ne, jaz sem močnejši!« je zavpil Žan, si zavihal rokav in kazal, kako se mu napne mišica.

»Kako sta otročja,« je rekla Iza.

»Mir, prosim, tako ne bomo rešili problema,« je rekla učiteljica Eva. »Ima kdo še kakšen predlog?« Oglasila se je Ajda: »Učiteljica, mislim, da imam rešitev.« Ajda je s seboj vendar vzela tudi očka iz papirja! Stekla je v avtobus in ga vzela iz mape. Zunaj ga je razložila.

»O, gospod Hribar, kako lepo, da ste šli z nami. Kakšna sreča!« se je razveselila učiteljica. »Otroci, umaknite se.«

Očka je imel roko dovolj tenko in dovolj močno, da je odvil vijak. Naredilo je klonk! in šplenk! in v motorju se je nekaj sprostilo.

»Hvala, prima!« je bil vesel šofer. »Naprej bom lahko sam uredil.«

»Koliko časa bo pa približno trajalo?« je vprašala učiteljica Eva.

»Hja, traja pa lahko kar nekaj časa,« je rekel šofer.

»Aha, torej ... dobro. Otroci,« je zaklicala učiteljica, »malo posluha, prosim. Zaradi okvare avtobusa bomo morali prilagoditi cilj današnjega izleta. Prosim, da vzamete iz avtobusa vsak svoj nahrbtnik in se postavite v vrsto po dva in dva.«

Učiteljica je razprla zemljevid in se zatopila vanj.

»Če dovolite,« je spregovoril Ajdin očka. »Tukaj v bližini je Šmartno, tamle za tistim gričkom. Tam imam starega znanca, ki ima velik ribnik in se že dolga leta ukvarja z vzrejo krapov. Če mislite, da bi bilo kaj takega otrokom zanimivo ...«

»Odlično, gospod Hribar, odlično!« se je razveselila učiteljica Eva. »Namesto zgodovinskega bomo imeli naravoslovni izlet.«

Kljub temu da niso videli grajskih soban, viteških oprav in grofičine toaletne mizice, so se imeli otroci imenitno. Marjan je z lesenim mečem sekal glave sovražnikom. Vsepovsod jih je bilo polno, na vejah, v visoki travi, sek!, sek!, je švistel meč. Bojeval se je tako zavzeto, da je po nesreči usekal po nogi Nejca. Ta mu je vrnil tako, da ga je porinil v mokro travo. Tereza je bila princesa in je zacvilila vsakič, ko je med ločjem zagledala žabo.



Otroci so z zanimanjem gledali tolste krape, ki so se sprehajali pod gladino. Gospod Počivavšek, očkov stari znanec, je otrokom razkazal še majhen muzej. Krape sta namreč gojila že njegov ded in oče. V skednju je imel nekaj starih ribiških palic, vab, mrež in star ribiški stolček. Za nagrado so se otroci po štirje in štirje peljali s čolnom po ribniku. Prepevali so Oj krapi smo, oj krapi smo, nazaj še pridemo! in mahali drugim, ki so jih čakali na bregu. Iza se je iz čolna prevrnila v vodo, ker je hotela videti krapa s cilindrom, o katerem je brala v neki knjigi pravljic. Ni ga videla, je pa dobila na posodo staro obleko gospe Počivavšek in v njej je bila videti prav čedna. Tako čedna, da jo je Nejc gledal in se spotaknil ob desko na pomolu, tako da bi tudi on skoraj padel v ribnik.

»No, vidva sta res za skupaj,« je rekla učiteljica Eva. Čisto na koncu je gospa Počivavšek otrokom pripravila za kosilo krape in slan krompir.

Ko so se vrnili k avtobusu, je bilo popoldne. In avtobus je bil popravljen. Pa ne bi bil, če ne bi šoferju priskočil na pomoč neki cirkuški tehnik, ki se je s kamionom peljal tam mimo. Še sreča.

»Kakšna sreča, da ste šli z nami.« To pa je rekla učiteljica Eva Ajdinemu očku, ko so izstopili pred šolo.

»Očka, izkazal si se,« mu je pošepnila Ajda.

Ko je z nahrbtnikom na rami, v katerem je bil v mapi lepo prepognjen očka, hodila proti domu, je premišljevala, ali je kje v kakšnem ribniku zares krap, pokrit s cilindrom.





CIRKUS


»Otroci, danes po pouku bomo šli v cirkus,« je oznanila učiteljica Eva. »Kdo ve, kaj je cirkus?«

»Jaz vem, in to najboljše,« je rekel Marjan. Stopil je na stol, uprl roke v pas in začel vpiti: »Dame in gospodje, najodličnejši cirkus je prišel v vaše mesto! Če hočete videti leva s kratko grivo, pridite v naš cirkus! Če hočete videti zvezdogleda z debelimi očali, pridite v naš cirkus! Če hočete videti opico z dvema glavama, pridite v naš cirkus!«

»Če hočete videti najbolj butastega napovedovalca, pridite v naš razred!« je vzkliknil Žan.

»Pa kaj rjoveš, opica! Bobnič mi bo počil!« je zatulil Kristjan na Žana, ker se mu je zadrl tik ob ušesu.

»Mir, otroci, mir!« jih je ustavila učiteljica Eva.

Iza je medtem kot vrvohodka hodila z mize na mizo. Zaropotalo je in Iza je padla z mize, ker je po nesreči stopila na Terezin zvezek in ji je zdrsnilo.

»Zvezek si mi pohodila!« je zavpila Tereza. »Učiteljica, njen podplat se pozna na mojem zvezku!«

»Ej, kakšen prima vzorec!« je vzkliknil Nejc. »Iza, a lahko še meni pohodiš zvezek, prosim?«

»Mir, otroci, mir! Prosim,« je ponovila učiteljica Eva. »Najprej bi vas prosila, če bi se drug z drugim lahko ljubezniveje pogovarjali. Nismo v zverinjaku. In drugič: cirkus je tole, kar ste pravkar uprizorili.«

»Samo da je v cirkusu malo več reda,« se je oglasil Franci.

»Hvala,« je rekla učiteljica. »V cirkusu je res več reda. Zdaj ga pa, prosim, napravite tudi vi, ker se bomo pogovarjali.«

Učiteljica je iz velike kartonaste škatle vzela šop plakatov. Na enem je bil narisan lev z odprtim gobcem, pred njim pa krotilec, ki vtika glavo v njegov gobec. Na plakatu je pisalo Cirkus Menard. Na drugem sta bila narisana dva bela konja. Dirjala sta, da sta perjanici na njunih glavah plapolali kot zastavi. Na konjih je, na vsakem z eno nogo, stalo nasmejano dekle z dolgimi lasmi in mahalo z roko. Na plakatu je pisalo Cirkus Berlin, vabljeni. Na tretjem plakatu je bil narisan klovn v pisanem karirastem ogrinjalu, z bleščečo plešo in velikanskim okroglim nosom. V zrak je metal mandarine in jih lovil. Njegov pogled je sledil mandarinam, tako da ni videl, da bo zdaj zdaj pohodil bananin olupek in padel na rit. Na plakatu je pisalo Cirkus Kludsky.



»Moj ded je bil direktor cirkusa. In tudi moj oče je bil cirkusant,« je povedala učiteljica Eva in nadaljevala, »tudi jaz sem odrasla v cirkusu.«

»Uf, učiteljica, vi ste najboljši!« je ušlo Kristjanu.

»Kaj pa znate?« je vprašala Iza. »No, mislim, iz cirkusa.«

»Nastopala sem na trapezu,« je pojasnila učiteljica Eva. »Ve kdo, kaj je to trapez?«

»A ni to prevrnjeni kvadrat pri matematiki?« je negotovo odgovoril Marjan.

»Odlično,« ga je pohvalila učiteljica. »V cirkusu pa je to gugalnica, napeta visoko nad tlemi. Na njej se med guganjem izvaja akrobacije. To sem počela.«

»Vi ste res najboljši,« je še enkrat ušlo Kristjanu.

»Kaj se prilizuješ,« mu je pošepnil Žan. Žal mu je bilo namreč, da ni opazka že prej ušla njemu.

»Zakaj pa ne nastopate več?« je vprašal Franci.

»Učiteljica, kaj je to menaža?« je vprašala Tereza. »Jaz sem enkrat v cirkusu to slišala.«

Učiteljica Eva je počakala, da so se otroci umirili, potem je odgovorila na Francijevo vprašanje: »Nekoč mi je med nastopom popustila zbranost in sem padla.«

»S koliko metrov pa?« se je razvnel Kristjan.

»Zakaj vam je pa popustila zbranost?« je vprašala Iza.

Učiteljica Eva se je nasmehnila in rekla: »Sošolca sem zagledala med publiko.«

»A vam je bil zelo všeč?« je vztrajala Iza.

Učiteljica Eva je preslišala Izino vprašanje.

»Kaj je bilo pa potem s sošolcem, učiteljica?« je še kar vztrajala Iza.

»Prišel je k nam za cirkusanta, jaz sem šla pa na fakulteto in postala učiteljica,« je odgovorila.

»Kaj je to menaža?« je še enkrat vprašala Tereza, ko se je povodenj vprašanj polegla.

»Ah, seveda. V cirkusu je maneža, to je odrček sredi arene. Menaža je pa tudi en obrok hrane, delavci so tako pravili svoji malici, vojaki pa svojemu kosilu,« je še pojasnila.

»Vau, vojaki!« je vzkliknil Marjan. »A bi tudi vojaki lahko nastopali v cirkusu?«

Ampak odgovora ni več dočakal, ker je zazvonilo konec šolske ure.

Iza je med odmorom poiskala Terezo in ji rekla: »Jaz sem pa že mislila, da bo učiteljica povedala kakšno romantično zgodbo.« Iza je imela namreč zelo rada romantične zgodbe s srečnim koncem.

»Držite se skupine, da se ne bo kdo zgubil,« je prosila učiteljica Eva, ko so se po pouku odpravili na mestni avtobus. Zgubljali se niso, ker so se vsi, kot jim je rekla učiteljica, držali skupine. Nagrmadili so se okrog izstopnih vrat, da se po avtobusu ni bilo mogoče pomakniti ne naprej ne nazaj. Le ob izstopu bi Nejc skoraj ostal na avtobusu, ker je preizkušal, koliko časa lahko kot šimpanz visi na drogu pod stropom, katerega so se oprijemali potniki.

»Učiteljica, si lahko kupim balon?« je vprašal Kristjan.

Pred cirkuškim šotorom, kjer se je že trlo obiskovalcev, so prodajali balone, napolnjene s helijem, lebdeče v zraku.

»Si ga lahko kupim tudi jaz?« je vprašal Žan.

Učiteljica je dovolila. Balona sta lepo štrlela iz gruče.

Potem so obiskovalce spustili v šotor. Učiteljica in otroci so se posedli v tretjo vrsto, tako da so bili čisto blizu cirkusantom. Ajda je iz torbice potegnila očka in se mu usedla v naročje.

V areni so se vrstile točke. Nastopil je klovn z desetimi dežniki. Neprestano jih je odpiral, a je bil kljub temu ves moker. Ko je bil že popolnoma premočen, je šele ugotovil, da dežuje samo pod dežniki, sicer pa ne. Oddahnil si je in se utrujen usedel. Ampak po nesreči natančno v vedro, polno vode, ki ga je ob sebi potiskal čistilec maneže. Marjan se je tako smejal, da je padel pod klop in se udaril v koleno. Nastopila je tudi dreserka konj, ki konjev ni jahala, ampak je kot na plakatu na njih stala. Pa skupina akrobatov, ki je postavila živo piramido.

Potem je prišel na vrsto vrvohodec. Po drogu je spretno, samo z rokami, priplezal do poličke skoraj deset metrov nad tlemi. Palica ga je že čakala. Prijel jo je in takrat so začeli bobni igrati tuš. Tuš je tako udarjanje z metlicami po opni, da misliš, da dežuje. Pa zelo napeto postaja. Vrvohodec je stopil na vrv in se začel počasi pomikati proti polički na drugi strani. Gledalci so utihnili iz zadržali dih. Bobni so močneje igrali tuš. Vrvohodec se je bližal sredini vrvi. Takrat se je mogoče za hip ozrl k publiki, česar ne bi smel, in za trenutek zgubil ravnotežje. Dovolj, da mu je palica padla iz rok. Opotekel se je in skoraj padel. Ljudje so zakričali in se spogledali. Je to del predstave?

»Mi posodita balona?« je v tistem hipu Ajda vprašala Kristjana in Žana in vstala s stola. »Pohiti, očka!« Ajda je balona potisnila očku v roke.

Očka je poletel proti vrvohodcu, ki se je z iztegnjenimi rokami in bledim obrazom opotekal po vrvi. Obzirno mu je sedel na rame in izprožil roki, tako da sta balona lebdela vsak na eni strani. Vrvohodec je prijel očka za nogi in ujel ravnotežje. Z očkom in balonoma vred je prispel do poličke na drugi strani.



Takrat se je v areni usulo kakor plaz: »Bravo! Hura! Imenitno! Kakšna predstava!« Ljudje so ploskali, žvižgali, cepetali z nogami. Navdušenje je bilo nepopisno. Najbrž so mnogi mislili, da je bilo vse le del predstave.

»Joj, učiteljica, kako ste bledi!« je vzkliknila Iza. »A ste se tako ustrašili?«

Učiteljica ni rekla nič.

Ko se je očka z balonoma vrnil med učence, so ga otroci občudujoče gledali.

»Dobro ste naštudirali tole točko, mejdun,« se je oglasil možak iz sosednje vrste. »Čestitam!« On, recimo, že ni vedel, da očkov nastop ni bil del predstave.

»Kaj je z vami? Bi kozarec vode?« je vprašal očka učiteljico, ko jo je zagledal vso bledo.

»Ne, hvala, je že v redu,« je odgovorila učiteljica. »Hvala, da ste pomagali.«

»Z veseljem, z veseljem,« je rekel očka ter vrnil Kristjanu in Žanu njuna balona.

»Očka, izkazal si se,« je rekla Ajda in ga potrepljala po rami. Sedla mu je v naročje in ga do konca predstave držala za roko.

Izi pa so misli bliskovito švigale.

»Vrvohodec je zagotovo tisti sošolec naše učiteljice,« je na poti proti šoli razpredala svoje misli Terezi, »in zagotovo je zagledal našo učiteljico med publiko in se je spet zaljubil vanjo. In potem mu je padla palica iz rok in bi skoraj tudi on padel. Ampak ni, ker ga je rešil Ajdin očka z balonoma. Boš videla, da je tako.«

»Kako bom pa videla?« je nejeverno vprašala Tereza.

»Jutri naše učiteljice ne bo v šolo. Imela bo dopust,« je pomembno rekla Iza.

»Ja pa ja,« se je izza njenega hrbta oglasil Kristjan. »Pa še poročit se bosta šla.«

»Kristjan, ali vzameš za ženo Izo in obljubiš, da ji boš ostal zvest ...« je s slovesnim glasom začel Žan, ki je stopal ob Kristjanu tik za dekletoma. Ampak ni mogel dokončati stavka, ker ga je Kristjan že boksnil. Potem sta se malce poruvala.





NADOMESTNI UČITELJ


»Dragi otroci,« je rekel ravnatelj. Stal je pred razredom, kot da je vprašan. »Danes vaše učiteljice izjemoma ne bo. Po včerajšnjem cirkusu me je prosila za dan dopusta, ki sem ji ga izjemoma odobril.«

»Sem ti rekla?« je Iza pošepnila Terezi in jo pomenljivo pogledala.

»Za danes bomo morali najti drugo rešitev,« je dokončal svoj kratki govor ravnatelj.

»Jaz bom učitelj!« je zaklical Kristjan. »Gospod ravnatelj, sem lahko jaz učitelj? Učil bi borilne veščine. Včeraj mi je bratranec pokazal par trikov. Če te kdo napade, mu samo takole zviješ roko.«

»Au!« je zatulil Žan, ko ga je Kristjan prijel za zapestje, da bi pokazal prijem. »Nisem tvoja vadbena lutka!«

»Joj, kako si občutljiv. Saj sem se te komaj dotaknil,« je ugovarjal Kristjan.

Žan je Kristjana v zameno boksnil v ramo. Kristjan se je ravno gugal na stolu in je z njim vred zgrmel po tleh.

»Ej, kaj delaš! Nasilnež!« je s tal zavpil Kristjan.

»Saj sem se te komaj dotaknil,« je odvrnil Žan. Kar je bilo skoraj res.

»Mislim, Kristjan, da tvoja ideja ne bo najbolj pametna,« je presodil gospod ravnatelj.

»Kaj če bi šli kar domov?« je vprašal Žan.

»Ali pa če gremo na šolsko dvorišče,« je predlagala Tereza.

»In igramo med dvema ognjema,« jo je dopolnil Nejc.

»Nisem najbolj navdušen,« je rekel ravnatelj.

»Imam rešitev,« se je oglasila Ajda.

Iz torbice je vzela mapo in iz nje razložila očka iz papirja. »Očka, bi nas lahko danes ti učil?«

»O, gospod Hribar, pozdravljeni! To bi pa bila rešitev!« je vesel vzkliknil gospod ravnatelj. »Bi danes res lahko nadomeščali učiteljico Evo?«

»Ja z veseljem, prosim, prosim,« je odvrnil očka. »Kaj pa imate na urniku?«

Slovenščino, likovno vzgojo in telovadbo.

Najprej slovenščina.

»Povejte nam kakšno zgodbo, prosim,« se je oglasila Iza, ko so postavili predse zvezke in berila.

»Zgodbo?« je ponovil Ajdin očka in se namrščil. »Bi si danes pripovedovali zgodbe?«

»Jaaaaaaa!« so v en glas zavpili otroci.

»Dobro,« je rekel očka.

Pred tablo si je izza katedra prinesel stol.

»Najprej jo bom povedal jaz, potem jo boste povedali vi,« je rekel. Glavo je nagnil rahlo nazaj, priprl oči in hip premišljeval. »Dobro,« je rekel, »dobro. Zgodba torej. Na luči na železniški postaji počivata golob in golobica ptica. Golob stoji na eni nogi, ker se pred golobico baha. Golobica ptica na luči leže jajca. Nad lučjo je namreč toplo.«

»A bo zvalila spečena jajca?« je vzkliknil Marjan. »A te mahnem na oko?« ga je vprašal Žan.

»Ej, tiho, vidva, a ne slišita, da je zgodba romantična!« je rekla Iza.

»No, torej,« je nadaljeval očka. »Ko lupinice popokajo, se iz jajc izležejo razsvetljeni golobi. Ni čudno, da so razsvetljeni, če pa so se izlegli na luči. Ko odrastejo, ti golobi potujejo z avioni in študirajo fiziko. Mama golobica ptica je nanje silno ponosna. Tudi oče golob je nanje silno ponosen. Ponosen je tako zelo, da hoče na luči stati brez nog. Čomf! Pade na tla in si zvije gleženj. Ker se ni izvalil na luči, ni bil razsvetljen in ni vedel, da lahko zamahne s krili, da ne bi padel na tla in bi se obdržal nad tlemi, ne da bi si zvil gleženj.«



»Lahko zdaj jaz?« je vprašal Kristjan takoj, ko je očka končal. »Povedal vam bom eno grozljivko. Strašno grozljivko o, o ... o pošasti v šoli.«

»Najbrž si ti hodil po šoli,« je zafrkljivo pripomnil Žan, ampak Kristjan je njegovo opazko preslišal, ker je bil že ves v ognju.

»A lahko, gospod učitelj, no, gospod Hribar, a lahko?« je vztrajal.



»Izvoli, začni,« je rekel Ajdin očka. »Če bo koga strah, naj si zatisne ušesa.« Iza je roke za vsak primer kar takoj približala ušesom.

»No,« je začel Kristjan. »Bila je ena pošast, ki je živela v kleti prazne hiše. Tako strašna je bila, da je od strahu umrl vsak, ki jo je videl. Nekoč se je odpravila v šolo, da bo strašila otroke in učitelje. Bil je temačen dan, deževalo je in megla je bila. Otroci so bili v razredu čisto tiho, ker so pisali test iz matematike. Pošast se je bližala šoli. Že je bila tam. Začela se je plaziti po steni proti oknu. Bližala se je okenski polici. Nenadoma je v razredu ugasnila luč. Otroci so se spogledali, takrat pa se je nenadoma odprlo okno ...«

Tresk! se je s truščem zares odprlo okno. Očka je odneslo izpred table proti vratom. Pof! je zadel ob nekoga.

»Iiiiiiiiiiiiii!« so od strahu zacvilile punce.

»Aaaaaaaa!« so od strahu zavpili fantje. Vključno s Kristjanom.

»Kako vam gre?«

Med vrati je stal ravnatelj.

»Odlično, izvrstno,« mu je odgovoril očka in se postavljal na noge. »Pripovedujemo si zgodbe. Kristjan nam je ravno pripovedoval grozljivko. Vaš prihod je okrepil vzdušje.«

»Me veseli, me veseli,« je rekel ravnatelj. »Kmalu bo odmor za malico.«

»A sem dobro pripovedoval, no, a sem?« se je hvalil Kristjan, ko so se pomirili.

»Odlično,« ga je pohvalil Ajdin očka.

»Ja pa ja! Če ne bi snažilka slabo zaprla okna in če ne bi vstopil ravnatelj in naredil prepiha, bi se tvoji pošasti smejali! Ha ha!« ga je zbadal Žan. »Jaz sem bil zmenjen z ravnateljem ...« se je hotel naprej bahati Kristjan, ampak je zazvonilo.

Odmor za malico je imenitna reč, če malico poješ v šoli. Če je ne poješ, je malo manj imenitna. Kristjan je nekoč namreč spravil v šolsko torbo z ribjo pašteto namazan kos kruha, ker mu v šoli ni teknil. Da ga bo pojedel doma, tako si je mislil. Potem je moral zamenjati zvezke, učbenike in šolsko torbo. In doma se tega niso silno veselili. In enkrat je malo manjkalo, da ni Žan kakava, ki ga ni popil do konca, zlil v predalček za copate. Za pozneje. No, tokrat jih je pripovedovanje zgodb zlakotnilo in ni nihče ničesar nikamor odlagal.

Ko so se po odmoru nagnetli pred učilnico za likovni pouk in se nato zgnetli še noter, je očka učitelj rekel: »Danes bomo delali vzorčke iz linoleja.«

»To je za punce,« se je pridušal Marjan.

»Lahko izrežeš Kristjanovo pošast, se ji bomo smejali,« je predlagal Žan.

»A te žre, a?« ga je podražil Kristjan.

»Očka, bi ti lahko z vzorčki potiskali hlače in pulover?« je vprašala Ajda.

»Dobra ideja,« je rekel očka.

Vzeli so vsak svoj košček linoleja in nožiček z rezilcem. Linolej so okrog narisanega vzorčka postrgali, tako da je vzorček zrasel iz podlage. Nato so vzorčke zložili drugega ob drugega na tla in vsakega posebej premazali z barvo. Očka se je ulegel na vzorčke, da so se mu odtisnili na hlače in pulover. Potiskana je bila pa tudi brada, ker je Francijev vzorček štrlel malo više kot očkov pulover.

»Vzorček na bradi se ti zelo poda,« je rekla Ajda.

»O, hvala,« je odvrnil očka. Na široko je stal pred tablo z odročenimi rokami, da se ne bi potiskane hlačnice in rokavi česa dotaknili in da se ne bi vzorčki razmazali.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Nejc, ko so pospravili in se je bližal čas za telovadbo.

»Dobro vprašanje,« je odvrnil očka. »Problem je v tem, da je treba počakati, da se vzorčki posušijo.« »Gospod Hribar,« se je oglasil Franci. »Če nimate vrtoglavice, bi vas pri telovadbi lahko spuščali kot zmaja. Obleka se vam bo v vetru lepo posušila.« Rečeno – storjeno.

Na en konec vrvi so navezali očka, drugi konec so privezali na šolsko ograjo, da ne bi očka odneslo na Krim, če bi vrv komu slučajno ušla iz rok. Ker je močno pihalo, je očka brž dvignilo v zrak.

»Dobro se drži, očka, da te ne odpihne,« je zaklicala Ajda.

Očka je že plul nad dvoriščem, vse više in više so ga spuščali.

»Pozdravljeni, gospod ravnatelj,« je zaklical, ko je prijadral mimo ravnateljeve pisarne.

»O, gospod Hribar,« se je razveselil ravnatelj in odprl okno. »Kako vam gre?«

»Hvala lepa, otroci lepo sodelujejo,« je odvrnil očka.

»Ste za požirek kave?« ga je vprašal ravnatelj.

»Hvala, ampak leže malo teže požiram,« mu je pojasnil očka.

»Se razume, se razume,« je odvrnil gospod ravnatelj. Vtem je na njegovi mizi zazvonil telefon.

»Kaj ste opazili? Človeka v zraku?« je v slušalko govoril gospod ravnatelj. »Če je to res? Seveda je res, pravkar se z njim pogovarjam ... Ja ... Ja ... Vam ga dam.« Ravnatelj je slušalko skozi okno pomolil očku: »Za vas je.«

»Kako?« se je oglasil očka. »Gasilska brigada? Če je treba priti pome? Z lestvijo? Ne, ne, hvala, res ni treba, privezan sem na vrv ... Ja, to je del pouka ... Ne, ne, nikakor vam ni treba biti v skrbeh. Hvala za klic, zelo ste ljubeznivi.« Očka je slušalko podal nazaj gospodu ravnatelju.

»Ne bom vas več zadrževal,« je rekel gospod ravnatelj, »slišim, da so otroci že neučakani.«



»Ja, više bo treba,« je rekel očka. Otroci so vrvico odvili do konca.

Kakšen imeniten razgled je bil takole z višine! In veter je pihal okrog ušes in hlačnice so mahedrale v vetru in sploh. Bilo je imenitno.

Če bi očka lahko spustili še malo više, bi v parku med bloki na klopi videl učiteljico Evo in gospoda vrvohodca. Sedela sta in veliko sta si imela povedati.

Ampak ni bilo več vrvice.

»Zdaj ste čisto suhi,« je rekel Franci ob koncu ure, ko so očka potegnili nazaj na šolsko dvorišče. »No, mislim, obleka je čisto suha.«

»To je bila odlična ideja,« je rekel očka. Potem je kihnil. »Mogoče sem se le malo prehladil,« je rekel.

Po kosilu se je ravnatelj očku še enkrat zahvalil, otroci so mu zaploskali, Ajda pa mu je šepnila: »Očka, dobro si opravil.«

Potem ga je prepognila, ga dala v mapo in v šolsko torbico, da je z brado ne bo pikal v hrbet, ko bosta šla domov.





OČKA SE VRNE


»No, in potem sem te počakala pred blokom na stopnicah, ko si se vrnil. Naprej pa itak že veš,« je dodala Ajda. Končala je s pripovedovanjem o dogodivščinah preteklih dni.

Očku je sedela v naročju in se previdno ogibala njegove brade, da je ne bi pikala v ramo ali vrat.

»To z očkom iz papirja si si res dobro zamislila,« jo je pohvalil očka. »Odlično si to naredila, res!«

Ajda ga je svetlo pogledala in se mu nasmehnila. V levem licu se ji je takrat vedno napravila jamica.

»Tebe iz papirja bom shranila v mapi, da boš spet tukaj, kadar te kdaj ne bo,« je rekla.





V parku ob telovadnici in vodnjaku, ki ima na sredini veliko razprto kroglo, znotraj nje pa še eno manjšo, stoji dom za starejše. V njem je živel dedek Milivoj in imel je vnukinjo Ajdo. (Ta Ajda je samo Ajda in je od Ajde Petje nekaj let starejša.)

Ajda je prihajala k njemu vsak dan. Z vozičkom ga je vozila v park in tam sta sedela in dedek ji je pripovedoval, kako je študiral slikarstvo v Pragi, kako se je vozil s tramvajem, kako je imel kolegico Boženo, sila simpatično kolegico Boženo, ampak je pozabil telefonsko številko v telefonski govorilnici in je ni mogel poklicati. Potem pa je v Ljubljani zagledal babico in jo je narisal in ji odnesel sliko in babica je rekla, da ga ima rada tudi brez slike in potem sta šla na sprehod in na potovanje in sta se vozila s kolesi, ker sta bila še mlada, in se je babici odvilo pedalo in potem sta prespala v eni gostilni in doma so bili starši v skrbeh, ampak onadva sta se itak kmalu poročila in potem sta se imela lepo in babica je bila včasih sitna, ker dedku ni pustila kaditi cigaret v stanovanju, tako da je kar nehal, ker zunaj je bilo pa mraz, in on je bil včasih siten, ker si ni hotela obleči nove jope, ampak je ves čas hodila okrog v stari, ki je bila še od njene mame. In potem se je rodila Ajda in je bila vse dopoldneve pri njima in so iz odej naredili šotor in se igrali in babica je spekla krompir. Potem je babica umrla.

Vsak dan je hodila Ajda k dedku in ga poslušala. In vsak dan mu je razporedila očala in telefon in škatlico za tablete in knjigo na nočni omarici. In potem mu je še rekla, da jutri pride spet. In dedek Milivoj jo je vsak dan čakal. Njo od vseh najbolj. In potem jo je počakal še enkrat, Ajdo je počakal, da je prišla iz šole, in potem je rekel čisto potiho, da danes pa ne more več vstati iz postelje in se je Ajda usedla na rob in ga prijela za roko in potem je dedek zaspal in se ni več zbudil.

JA, PA KAJ ŠE!

PA KAJ ŠE!

Takole je bilo.

»Greva, dedi.« Ajda je stala med podboji vrat s potovalno torbo čez ramo. Bilo je še zgodaj zjutraj. In bile so počitnice.

»Kam pa greva?« je vprašal dedek Milivoj.

»Ja, v Prago,« je odgovorila Ajda. »Poiskat greva telefonsko govorilnico.«

»Kaj bi pa babica rekla?« je rekel dedek.

»Rekla bi … kaj vem … rekla bi: Pa kakšno jopo vzemita sabo. In točno to bova zdajle naredila.«

Ajda s potovalno torbo čez ramo je pred seboj potiskala voziček, na katerem je sedel dedek Milivoj. V naročju je držal potovalko, v desni roki pa kvišku postavljeno sprehajalno palico, na kateri je vrtel klobuk.

»Misliš, da ne bi bilo boljše, da bi dal klobuk na glavo?« je vprašala Ajda.

»Ah, saj ne piha,« je odgovoril dedek Milivoj. In nadaljeval: »Misliš, da res ne bi zmogel brez vozička?«



»Nikakor,« je rekla Ajda. »Preveč bi se utrudil. Pa še tramvaj v Pragi te na vozičku lahko vleče za seboj kot prikolico.«

»Aha,« je rekel dedek. »Še dobro, da sem vzel s seboj palico z ročajem.«



»Hvala,« je rekla Ajda. »Bom že sama. Prosim, če lahko daš roke stran.«

»Ti si pa huda. Saj sem ti hotel samo pomagati.« Bil je poba, ki je tudi vstopal na vlak. Stopil je korak vstran, dal roke za hrbet in odstopil prostor Ajdi in dedku.

Ajda se je že borila z dedkovo potovalko. Poprijela jo je z obema rokama. Dvignila jo je, ampak potovalka, ki je bila precej težka, jo je zagugala, da bi z njo vred skoraj padla pod vagon.

Poba se je nasmehnil.

»Kaj me tako gledaš?« se je razhudila Ajda. »Kaj se pa režiš? Bi mi lahko, prosim, pomagal?«

»Nemogoče,« je rekel poba. »Z zobmi pa ne znam.«

»Zakaj pa z zobmi?«

»Ker moram dati roke stran, saj si rekla.«

»Zakaj si pa tako zoprn?«

No, potem je poba poprijel potovalko in jo postavil v vagon.

»Hvala,« je rekla Ajda. Fant je bil kljub vsemu kar v redu.

Potem je pomagal v vagon še dedku in z Ajdo sta skupaj spravila gor še dedkov voziček. In potem so se celo skupaj usedli v kupe, ker je bil samo še en prazen, in so se skupaj peljali do Jesenic, kjer je fant izstopil.

»Ko se vrnem s potovanja, ti bom pomahala,« je rekla Ajda.

»Noč in dan bom čakal na peronu,« je odvrnil poba. »Pa lepo potujta.«

»Hvala za pomoč, mladi mož, zelo ste ljubeznivi,« je rekel dedek Milivoj. »Kako vam je pravzaprav ime?«



»Kar v redu, tale Cene,« je rekla Ajda, ko je vlak odpeljal. »Pravzaprav.«

Vožnja iz Ljubljane v Prago je sicer še kar dolga in človek bi si mislil, da se lahko začne potnik na taki poti dolgočasiti. Ampak kaj še! Ste že kdaj opazovali, koliko različnih živali se sreča takole, ko se človek vozi z vlakom? No, pravzaprav je enako, če se vozite z avtobusom mestnega potniškega prometa ali če čakate pred semaforjem.

»Tale je pa kot en pav,« je rekla Ajda, ko je mimo kupeja prišel obrit gospod z visoko dvignjeno brado in sunkovito pogledoval levo, desno, kateri kupe bo blagovolil počastiti s svojo prisotnostjo.

»In tale je kot nosoroginja, ki se hoče zavleči v senco,« je rekel dedek.

»In ta kot slon, ki bo zdaj zdaj po nesreči potacal ves svet,« je rekla Ajda. Slon se je postavil natanko pred vrata kupeja in si prižgal cigareto. »Fuj! Ko bi vsaj kadil pipo.«

Do Salzburga sta v svoj živalski vrt vpisala še hrčico, gada, žirafo, volka, pelikana, gos in še eno gos, njeno prijateljico, družino tjulnjev, miš, veverico, buldoga, še nekaj perutnine in še leva, medveda, sokola, losa in kamelo. In še enega sitnega pamža.

V Čeških Budjejovicah je postala Ajda že drugič lačna. Burek, ki sta ga kupila v Ljubljani, sta pojedla že med potjo do Salzburga. Zdaj so prišle na vrsto reči iz Ajdine torbe: palačinke z grahovim namazom. Ja, Ajda je mislila, da je vzela s seboj marmelado iz avokada in limone, a se je zmotila. Dedek je bil nad kombinacijo navdušen.





»Povej mi še enkrat,« je rekla Ajda.

In dedek ji je še enkrat povedal, kako je v Pragi študiral slikarstvo. Kako je imel kolegico Boženo, simpatično kolegico, kako jo je velikokrat risal, kako jo je hotel pred odhodom domov še povabiti na kavo, kako je ni doklical po telefonu, kako je bila Božena zagledana pa v enega njunega kolega, kako je potem kar pozabil listek s telefonsko številko v telefonski govorilnici in je tudi nikoli pozneje ni več mogel poklicati, simpatične Božene. Je pa poklical babico. Njo je pa doklical po telefonu. In potem sta šla na sprehod. In sta šla na sprehod še večkrat. In na kavo tudi. In potem je prišla v njegov atelje in se je po nesreči usedla na njegova očala. In potem sta se poročila in se imela lepo. Naprej ve pa sama.

»Sva že skoraj,« je rekla Ajda. Vlak je vozil skozi praško predmestje.



»Gremo!« je vzkliknil dedek Milivoj in pomahal z desnico. Tramvaj je potegnil.

»Drži se, dedi!« mu je iz tramvaja zaklicala Ajda, ampak dedek zunaj je ni slišal, ker so kolesa cvilila.

»Juhej!«

To je bila pojava, ki je Praga, vsaj odkar se je s tramvajem tako vozil gospod Jaroslav, to je bilo pa leta in leta nazaj, ni doživela. Ljudje so se ustavljali, avtomobili so se ustavljali in dedek jim je mahal. Ljudje ob tramvajski progi so tudi mahali. In na postaji Hradčanska je dedku neka gospa v roko stisnila tulipan.





»Pa sva,« je rekel dedek, ko so se pripeljali na Vetrnik. »Tukaj sva. Tamle je študentski dom.«

»In kje je govorilnica?« je zanimalo Ajdo.

»Takoj tamle čez cesto, mimo bloka pa levo.“

Srce je bílo močneje dedku.

Srce je bílo močneje Ajdi.

Zavila sta za blok.

Zdaj zdaj bosta zagledala govorilnico.

Ampak …

… ampak …

… govorilnice ni bilo več tam!



»Oprostite, gospod,« je Ajda ogovorila prvega, ki je prišel mimo. »Mogoče veste, kam so odpeljali telefonsko govorilnico, ki je stala tukajle?«

»Kaj me briga! Kaj me briga! Šc! Šc!« je zamahnil z roko gospod in odšel naprej. Ta bi se uvrstil nekam med sitne in prepirljive vrabce.

»Sitnež, surovina, bizgec, tečnež, prepirljivec, zagovednež, teslo, zguba!« je vzkliknila Ajda, ampak gospod je ni več slišal. »Kako se eni ne znajo obnašat!«

»Khm, » je rekel dedek Milivoj. »Od kod pa tebi tak bogat besedni zaklad?«

»Sem natančno in večkrat brala Čapkove pravljice,« je rekla Ajda.

Kolikor ljudi sta povprašala, nihče ni vedel, kam so odpeljali telefonsko govorilnico.



Ajda je počasi potiskala voziček z dedkom po sadovnjaku za študentskim domom, v katerem je nekoč bival dedek.

»Ja, takole je,« je rekel dedek. »Je ni več.«

»Pa tudi telefonske številke ni več, da bi poklical Boženo,« je rekla Ajda.

Potem sta prišla do ribnika in sta sedla na klopco. In dedek je malo zadremal.

Ajda je iz žemljine sredice začela delati majhne krušne kroglice. Z njimi je ciljala vrabce, ki so se podili pod drevjem. Mislila si je, da je eden od njih oni sitni gospod od prej. Kroglice so frčale malo po travi, malo v ribnik.

»Pardon, pardon,« se je oglasilo ob klopi. »Bi lahko nehali s temle?« Bil je racak. »Obsipavanje s krušnimi kroglicami ni zaželeno. Vrabci nimajo mere, naphajo se, potem jih pa vôzi k zdravniku, da jim umiri črevca.«



»In kdo si ti?« je vprašala Ajda.

»Bi se lahko vikala?« je rekel racak. »Kljub vsemu?«

»In kdo ste vi, mislim,« je ponovila Ajda.

»Racak,« je odvrnil racak.

»Ja, to tudi sama vidim,« je rekla Ajda.

»Čemu potem tako vprašanje?« je odvrnil racak.

»Ja, a se vam ne zdi nič nenavadno, da govorite?«

»Niti ne. A je kaj nenavadnega, če začarani princ govori?«

»Ne, to pa res niti ne,« se je strinjala Ajda.

»In s kom blagovolim imeti opravka?« je vprašal racak.

»Aja, Ajda, pa moj dedek Milivoj,« je rekla Ajda. »Ej, dedi!«

»Hej, kdo je nehal metati kroglice v ribnik?« Iz ribnika je pogledala luskinasta glava.

»Kolega iz ribnika, povodni mož,« je pojasnil racak Ajdi. »Samo malo, Valdštajn, takoj bo!« se je oglasil onemu.

»No, prosim,« je zagodel oni in se potopil.



»Z ribami je drugače kot z vrabci,« je pojasnil. »Ko pri ribah enkrat začneš s kroglicami, ne smeš nehati. Sicer pa, kaj počneta tu? Nisem vaju še videl.«

»Telefonsko govorilnico iščeva, tisto, ki je stala tamle. V njej je dedek pred leti pozabil listek s telefonsko številko in ni več mogel poklicati Božene.«

»Torej,« je rekel dedek, ki se je že zbudil in je prisluhnil pogovoru. »Če dovolite, glejte, tule sem študiral. Imel sem kolegico Boženo. Zelo simpatično.«

»Razumem,« ga je prekinil racak. »Poklicali ste jo, vendar je ni bilo, listek s telefonsko številko ste pozabili v govorilnici, potem ste odpotovali, jasno, domov, saj niste od tu, ane, in gospodične Božene niste več mogli poklicati, poročili ste se ...«

»No, a bo kaj?« Iz ribnika se je spet dvignila luskinasta glava.

»Kako si nestrpen, Valdštajn! Ne vidiš, da imamo goste?«

»Gosti, gosti! Ribe zganjajo cel kraval, ker ni več kroglic. Zakaj ste jih pa začeli metat! Če jih že mečete, mora bit vsaj za vsako ena, mejdun!« je zagodrnjal povodnjak.

»Takoj, takoj! Kaj jim zapoj, da jih zamotiš.«

»Zapoj, zapoj,« je godrnjal Valdštajn in se potopil. Proti gladini so se res začeli dvigovati mehurčki. Povodnjak je najbrž pel ribam.

»... torej, prav dobro ste se imeli,« je nadaljeval racak, »ker vas je imela žena rada in vi njo, potem vam je pa žena umrla in so vas dali v dom za starejše, na stara leta ste pa hoteli končno poklicati gospodično Boženo, če bi šla z vami na kavo. Ugibam. Ampak … je tako?«

Bilo je natančno tako.

»Svetujem vama, da se še malo sprehodita tule okrog. Mogoče bosta pa kje naletela na Jardo. On bi mogoče vedel, kam so jo odpeljali. Če on ne ve, pa Bog ve. Pa pozdravljena. Oprostita, lahko vzamem tale kruh? Valdštajn je sicer zlat, res lepo skrbi za ribe, ampak siten je pa kdaj tudi. No, hvala.«



Spet sta bila na nogah. Dedek pravzaprav na kolesih. Ampak o Jardi ne duha ne sluha. Kako naj človek ve, kdo je Jarda, konec koncev? Ajda je bila že pošteno sitna.

»Ej ti, motovilo, zmene, niče, rogovilež, a si ti mogoče Jarda, a mogoče veš, kje je telefonska govorilnica, ki je stala tamle?« je Ajda zavpila fantu čez cesto.

»Ej ti, sitnoba, griža, prekla, avša, a si ti ena Špela Alenka, ki se ne zna prav lepo obnašat pa vpije na druge,« je odgovoril fant z druge strani ceste. »Odpeljali so jo v tehnični muzej.«

»In kje je to?« je zavpila Ajda.

»A ne bi prišla semle, da ne bova tako vpila?« je rekel fant.

»Pa če bi ti,« je rekla Ajda.

»Pa če bi,« je rekel fant in stopil čez cesto. Bil je kar v redu.

»S tramvajem morata do semle, potem pa tule in tule čez pa skoz park do sem. To je tehnični muzej. Povejta, da vaju je poslal Jarda.«

»Bahač,« je pripomnila Ajda.

»Hvala bi se reklo,« je pripomnil Jarda.



In spet je bila na sporedu slikovita vožnja s tramvajem in dedkom kot dvokolesno prikolico. Zdaj so ljudje že vedeli, da se po Pragi prevaža čudo. In so stali ob tračnicah in mahali in vzklikali in s Hradčanov so ustrelili častno salvo in predsednik republike ju je pričakal in jima stisnil roko, prav rad bi ju povabil na tortice, ampak se mu je ravno mudilo k angleški kraljici na čaj.



»A misliš, da je?« je vprašal dedek Milivoj.

Stala sta pred tehničnim muzejem.

»Ja muzej je, če je tudi govorilnica, bova pa še videla,« je odvrnila Ajda in porinila voziček z dedkom skozi velika vhodna vrata.

Ko je človek ves v pričakovanju, si ne more zbrano ogledovati muzejskih eksponatov, pravzaprav je ogledovanje muzeja v takem stanju dokaj odveč. Ajda je z dedkom na vozičku letala skozi sobane, da so ju pazniki že postrani gledali.

In končno.

Prišla sta v sobo s telefonskimi napravami.

In dedku je srce bílo tako močno, da ga je čutil v grlu. In Ajdi je srce tudi bílo tako močno, ampak njej od porivanja dedkovega vozička.

No, kaj bi nategovali bralčevo pričakovanje z opisovanjem vseh razstavnih eksponatov v sobi. A mislite, da bi bilo v tem primeru, ko vsi čakamo, ali v sobi telefonska govorilnica je ali je ni, prijazno do bralke in bralca, če bi popisovali, da je bil tam stari grajski telefon, s katerimi so grofje zvonili služinčadi v kuhinjo, tak telefon, ki pravzaprav ni bil namenjen govorjenju, ampak je samo zazvonilo in se je na plošči, v katero so bile zataknjene deščice z imeni sob, dvignila tista, iz katere je grofica poklicala služabnico ali kuharja? Mislite, da bi bilo pošteno, če bi bralcu, ki je ves v pričakovanju, razlagali, da so bili v sobi vojaški telefon iz prve svetovne vojne pa telefonska centrala z devetsto petinsedemdesetimi kabli pa na desetine različnih telefonskih aparatov?

Ne bi bilo. Zato kar takoj in brez obotavljanja povejmo bralki in bralcu, ki že nestrpno pričakujeta razplet: v sobi je bila telefonska govorilnica. Ampak postavlja se vprašanje: je bila to TISTA telefonska govorilnica?

»Bi bili tako ljubeznivi in bi nehali nakladat?« se je oglasila Ajda. »Povejte že, da je dedek od vznemirjenja kar vstal z vozička in ...«

Joj, kakšna neučakanost!

Ja, govorilnica je bila prav tista.

In v njej je bil telefonski imenik. Prav tisti.

In za prvo stranjo telefonskega imenika je bil še dedkov listek s telefonsko številko gospe Božene. Prav tisti pozabljeni listek s prav tisto telefonsko številko prav tiste Božene.

In na telefonski govorilnici je pisalo:

TELEFONSKA GOVORILNICA

IZDELAVA: leto 1964

IZDELOVALEC: Komet, Češke Budjejovice

EKSPONAT NA UPORABO OBISKOVALCEM



»Halo, tukaj Milivoj ... Ne, Milivoj. Si ti, Božena? ... Ne, Mi-li-voj, Milivoj ... A kateri? Tvoj kolega z akademije ... Hja, kako naj ti povem, oni s kratkimi lasmi pa očali, v zeleni jakni in z usnjeno torbo ... Ja, ja, tisti ... Glej, v Pragi sem ... Ja, v Pragi ... Zdajle, prav tule v Pragi ... A bi imela čas za eno kavo? ... Aha, razumem ... Zdajle imaš telovadbo, ja, ja, seveda ... Pa jutri dopoldne? ... Aha, razumem, razumem, ja ... Seveda, če imate stalno omizje s kolegicami, moraš tja ... Mogoče jutri popoldne, če boš imela čas ... A ne, popoldne nimaš časa ... Na manikuro si naročena ... Ja menda, seveda ... Proti večeru mogoče ... Ja, ja ... Naj te še kaj pokličem ... Prav ... In kako si sicer? ... Ah, je že odložila.«

Dedek Milivoj je prav počasi odložil slušalko na vilice. Potem se je prav počasi usedel na voziček. In potem ni prav nič več rekel.



In potem ga je Ajda prav počasi peljala skozi sobe in nista nič govorila. In ko sta prišla ven na ulico, je Ajda rekla:

»No, jo boš pa jutri popoldne še enkrat poklical, ne?«

»Kaj bi pa babica rekla?« je vprašal dedek Milivoj.

»Zakaj kaj bi rekla?«

»Ja, tako, mislim,« je rekel dedek.

»Ja po mojem bi rekla, da pozdravi Boženo pa da si kave preveč ne sladkaj,« je rekla Ajda.



»Dve medeni tortici, prosim.«

Tako je bilo dedkovo naročilo, ko sta z Ajdo sedela v kavarni Louvre. Težko je bilo priti po stopnicah v prvo nadstropje in se je bilo treba malo podpret. Dedek je naročil še kavo, ki si je ni preveč sladkal, in kozarec vode.

»A veš, da imajo tamle aligatorčka?« je rekla Ajda, ko se je vrnila s stranišča.

»In?« je rekel dedek. »Ti je kaj povedal?«

»Ah, niti ne, leži kot ena krava tam na eni skalci pa še mežiknit se mu ne ljubi,« je odgovorila Ajda. »Sem mu zrecitirala Oj, Triglav moj dom, ampak še trznil ni.«

Počasi sta jedla vsak svoj kos torte, prav počasi sta pila. In žlički sta žvenketali in dedek Milivoj in Ajda sta tekmovala, kdo bo naštel več steklenih kristalov na lestencu. Zunaj so cvilili tramvaji in vsakokrat, ko je tramvaj pod oknom zavil proti Karlovemu trgu, so se tla v kavarni rahlo stresla.

»Adijo, aligatorček,« je rekla Ajda, ko sta odhajala. »Ta je res čukec, ta ne spravi besede iz sebe.«

»Nismo vsi tako zgovorni.« To je rekel aligatorček. Prav počasi in prav potiho, ampak Ajda ga ni več slišala, ker je že skakala s stopnice na stopnico in dedku Milivoju kazala pot.



Zjutraj je v študentskem domu, kjer sta to noč prespala, v sosednji sobi nekdo začel vaditi klavir. Lestvica gor, lestvica dol, lestvica gor, lestvica dol. Prav jasno in prav brez napak. Potem je začel igrati Turški marš.

»Greva,« je rekel dedek. »Pokonci v nov dan!«



V Pragi, dragi moji, je veliko zanimivega: majhen Eifflov stolp in labirint ogledal, grablje na Vltavi in otok, ki je s tremi mostički privezan na obalo. Velika ura, ki tiktaka na vrhu hriba, muzej, v katerem so lutke iz Fimfaruma, rožnato prebarvan tank pred muzejem, najdaljše stopnice v podzemno železnico, ovinek v hrib, kjer zdrsavajo kolesa tramvaju. In gostilnica, v kateri cvrejo najboljše krokete in strežejo otrokom oranžado v pollitrskih vrčkih.

»Malo sem utrujen,« je rekel po kosilu dedek Milivoj. »Ne bi šla nazaj na Vetrnik?«

»Božene ne boš poklical? Ne boš šel z njo na kavo?« je vprašala Ajda.

»Pravzaprav ne,« je odgovoril dedek.

»Si spet pozabil listek s telefonsko številko v telefonski govorilnici?«

»Niti ne,« je rekel dedek.

»Kako niti ne? Si ga pozabil ali ga imaš s seboj?«

»Pravzaprav sem ga pustil tam.«

»Zakaj že?« je rekla Ajda. »Saj sva prišla v Prago zato, da bosta šla z Boženo na kavo?«

»Hm, kako naj ti razložim,« je rekel dedek Milivoj. »Ko sem bil v gimnaziji, mi je bila zelo všeč ena punca iz Kranja. In sem se večkrat peljal z avtobusom v Kranj. Pa sva se pogovarjala, pa sva se malo sprehajala. Ampak enkrat, ko sem se vračal v Ljubljano in sem že sedel na avtobusu, ona je bila pa zunaj na postaji, sem vedel, da se v Kranj ne bom več vozil. Kar en tak občutek je bil. Nekaj se je končalo, veš, kako bi rekel, nekaj se je doreklo. In včeraj se mi je zgodilo to isto.«

»Aha,« je rekla Ajda. »Razumem.«



»Se lahko malo usedeš na klopco, prosim,« je rekla Ajda, »jaz bi malo tekmovala z vozičkom.«

Bila sta v sadovnjaku za študentskim domom.

»Štopaj!« je rekla in se zapodila po potki med drevje. Divje je tekla in pred seboj porivala voziček. »Štopaj!« je rekla, ko si je po prvem krogu malo oddahnila in se je z dedkom vred spet z vozičkom zapodila po sadovnjaku. »Štopaj!« je rekla, ko si je po drugem krogu malo odpočila in se je, tokrat pa sama sede na vozičku, spet pognala po potki. »Zdaj sem pa utrujena,« je rekla, ko se je vrnila h klopci z najslabšim časom.

»Štopaj!« je rekel dedek Milivoj. Sedel je na voziček in divje poganjal kolesa. Ko se je vrnil h klopci, je bil za dvanajst sekund boljši od Ajde.

»To je zato, ker sem se že prej utrudila,« je rekla Ajda.

»Jasno,« je rekel dedek Milivoj.

»In zato, ker imaš od slikanja natrenirane roke.«

»Zlasti zato,« je rekel dedek.

»A smem še jaz?« je vprašalo. Bil je Jarda.

»Ej, ti!« je rekla Ajda.

Jardo je kar od nekod prineslo. Je pa res, da fante rado kar od nekod prinese, če je v bližini kakšna punca. S seboj je imel eno precejšnjo vrečko starih rogljičkov. Za rogljičke je značilno, da postanejo gumijasti, ko se postarajo.

Ko se je Jarda z vozičkom podil po sadovnjaku, je prav hitro štela, da bi naneslo več sekund, ampak dedek Milivoj je gledal na uro.

»Najhitrejši!« je zaklical Jarda, ko je pridrvel mimo klopce.

»Važič,« je rekla Ajda.

»Čestitam bi se reklo,« je rekel Jarda. »Gremo k ribniku.«

»Ej, sem mislila, če bi šli k ribniku,« je rekla Ajda.

»Super ideja, a veš, da sem hotel tudi jaz isto predlagat?« je rekel Jarda.





Ajda in Jarda sta sedela na bregu ribnika, delala kroglice iz rogljičkov in jih metala v vodo. Iz nje se je dvignila luskinasta glava.

»Valdštajn, povodni mož,« je rekel Jarda.

»Vem,« je rekla Ajda.

»Kako veš?«

»Princ racak mi je povedal,«

»Kakšen princ! A to ti je rekel, da je princ!? Navaden racak je, ki se je naučil govoriti,« je rekel Jarda.

Ajda ga je postrani pogledala.

»Če ne verjameš, ti napišem telefonsko številko,« je rekel Jarda.

»Čigavo?«

»Njegovo.«

»No, pa daj,« je rekla Ajda.

Jarda ji je v roko potisnil listek s telefonsko številko: »Pokliči ga, pa ga vprašaj.«

»No, pa ga bom res,« je rekla Ajda.



Dedek je medtem sedel pod slivo in risal. Če bi se mu nagnili čez ramo, bi videli, da riše babico. No, risal je ženski obraz skozi šipo telefonske govorilnice. Ampak obraz je bil babičin.

Ko sta Ajda in Jarda zmetala v vodo vse, kar je imel Jarda s seboj, je Jarda potegnil iz žepa še jabolko in ga zalučal na sredo jezera.

»To je pa za Valdštajna,« je rekel.

Potem so vstali, Jarda ju je pospremil do študentskega doma in nato še na postajo tramvaja.

»No, pa lepo se imej pa srečno pot pa se še kaj srečamo,« je rekel Jarda in podal Ajdi roko. »Vi se tudi imejte prav dobro,« je zaželel še dedku.



»Kar v redu, tale Jarda,« je rekla Ajda, ko sta sedela v vlaku in se vozila proti domu.

Pot domov mine hitreje kot pot tja. Tokrat je hitreje minila tudi zato, ker so se v kupeju menjavali ljudje, vstopali so in izstopali. Ajda je vsakega vprašala, ali lahko pove kakšno dogodivščino od takrat, ko je bil še majhen. In potem so si pripovedovali dogodivščine in ene so bile prav trapaste.

Če bi Ajda imela zvezek, pa ga ni imela, in če bi si vanj zapisovala vse zgodbe, ki jih je slišala, pa si jih najbrž ne bi, ker toliko napora v pisanje ni bila pripravljena vlagat, bi se jih do Ljubljane nabralo za tri četrt zvezka.

Ko je vlak skozi predor pripeljal do Jesenic, sta bila že skoraj doma.

Ajda je na postaji odprla okno kupeja, da bi pozdravila Ceneta, ki je rekel, da jo bo čakal na peronu.

No, Ceneta na peronu ni bilo.

»Solidna firma, tale Cene,« je rekla Ajda. »Ste pa pozabljivi, moški,« je dodala, »dobro, da je z ženskami drugače.«

Segla je v žep. In umolknila.

»Kaj pa je?« je vprašal dedek Milivoj.

»Ah, nič,« je rekla Ajda.

»Nič ni nič,« je rekel dedek.

»Nič je nič,« je rekla Ajda. »Listek z racakovo telefonsko številko sem pozabila pri ribniku.«

In potem sta prišla v Ljubljano.

Tako je bilo.

Ja, tako.



Še hipec, prosim. Samo še hipec.

Za trenutek se moramo vrniti k ribniku v Prago.

Tam namreč stoji racak.

Stoji pred listkom s telefonsko številko.

»Presneto! Zakaj ljudje ne znajo pospravljati za seboj! ... Čakaj! Stop, stop! ... Tole pa ni odvrženo, tole je pozabljeno ... Hm ... Listek z Jardovo telefonsko številko ... Čemu le? ... Meni je ni pustil, Valdštajnu tudi ne ... Komu bi jo lahko napisal ... Aha, že vem, tisti punčari od včeraj ... Ja, zagotovo je telefonsko številko napisal oni punci, Ajdi ... Ja, Ajda ... In kaj zdaj? ... Kaj zdaj? ... Zdaj naj jaz, prosim lepo, obletim pol sveta in najdem Ajdo! Krasno! ... Krasno, moram priznat! ... No, kaj naj, kaj me gledate? ... Kaj me tako gledate? Bi listek odnesel Ajdi kdo od vas? Ve kdo, kje stanuje? ... No, lepa reč ... Bom pa jaz. Valdštajn, popazi, prosim, malo na vrabce! Takoj se vrnem!«

In je odletel s telefonsko številko v kljunu.





ZAČETNA ZGODBA, KI ŠE NI ZGODBA


No, kaj, a še nisi videl racaka v zraku ali kaj? Nismo racaki samo čofa, čofa po vodi pa gunca, gunca na valovih. Eni smo reaktivci. Jasno. Če pilot še ni videl racaka v zraku, je to njegov problem, aneda? Poglej v leksikon! Mu je kar švic stopil na čelo. A da bi se zaleteli ali kaj? Mogoče ga je bilo tega strah, kaj vem. Ampak ne! Navigacijo ima tatarski žvižgavec izjemno! Iz-jem-no! Nettaaaaaaaa rufinaaaaaaa! Fiiiiiiju! Mimo aviončka. Hej, kaj pa se ti tako bašeš s sendvičem! Ja, ti tamle, v prvi vrsti za krilom. Daj, jej bolj počasi, ni zdravo za želodec! Se ne prebavi, potem je pa osebek debel. Pa še z aeroplanom se vozi, namesto da bi letal! Kdo bo pa pokuril kalorije, a? Pa vidva, golobčka! Vidva sta pa zgovorna. A malo čebljata? A malo čas med vožnjo preganjata, aneda? Ja kaj pa češ, če te takole skupaj posedejo? Ampak malo zaljubljeno se pa že gledata, se ja. Racaku letaku nič ne uide! Še malo se glejta, pa se bo cuker cedil! Takele sentimentalnosti. No, ja, nič ne rečem, na nebu JE lepo, je sentiment. Oblaki pa jasnina pa to.

No, se nisem preveč zadrževal ob aviončku, pilot je bil preveč nervozen. Fiiiiiju, sem zavil levo dol pa pa-pa, avionček!

Ampak to je bilo že sredi poti. Mogoče bi začel raje od začetka, aneda?





PRVA ZGODBA


Je nerodno. JE nerodno. Moram že rečt. Je nerodno, če moraš nosit v kljunu listek z Jardovo telefonsko številko, medtem ko letiš. Je težko dihat. Listek v enem kotičku kljuna, z drugim pa dihaj. Majhna špranjica ostane, ravno toliko, da piskne malo zraka vate. Pa letaj, prosim, pa letaj!



Se oziram, se oziram, oči racakove so seveda ostrejše kot sokolje, to je znano, ne? No, a je znano? Dobro. Se oziram in zagledam pod sabo na kolesu eno babico in na prtljažniku enega vnučka. Se vozita in prepevata. Ja, seveda, racakov sluh – temu se reče supersluh. Če še kdo ni slišal, naj pogleda v leksikon. Torej, s svojim supersluhom sem slišal, kako se vozita babica pa vnuček dol med polji pa prepevata:

»TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa se vozim JAZ

pa se voziš TI.

TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa bicikeL,

joj, kako drVI!«

Nič ne rečem, lepa pesem, ampak zadnji zlog tako močno poudarjat, to je proti glasbenemu občutku. Grem dol. Fiiiiiju!

»Lej, bica, ena ptica leta, prileta ka nama,« se oglasi mali. Ka nama, ka nama! Kakšen ka nama, K nama se reče.

»Raca je, lej, bica, raca!« še kar vpije mali.

Halo, poba, a ne vidiš, bizgec, da sem racak? Moj kljun je rdeč, kot se blešči sonce na zahodu, moj kljun je rdeč, kot da bi racal po jantarjevem produ!

»Dober dan, blagorodje.« Tako pozdravim, olika je le na prvem mestu. »Dober dan, klanjam se.« To rečem pa držim listek v perutnici. Je le težko govorit z listkom v kljunu. »Slišim, da ste, milostljiva gospa, izjemno dobra šivilja.« No, to rečem, čeprav nimam pojma, a sploh šiva. Ampak tako je treba nagovorit nekoga, da ga omehčaš, a razumeš? Pa me samo postrani gleda, babica. Poba pa samo zija z odprtimi usti. Najbrž tudi tile še niso srečali racaka, ki bi govoril. Pa to ne moreš verjet! Kaj pa delajo po šolah? A koga sploh še kaj učijo? Ja, govoreči racak, pač znana vrsta racakov, ne? Preberi si v leksikonu!

»Ej, bica, Ajda mi žiher ne bo verjela, da sem videl govorečo raco!« To spet reče poba. Žiher, žiher! Ne reče se žiher, ampak ziher, zagotovo! Poglej v leksikon!

Ampak ne rečem nič, ker meni odpre kljun. Najprej zato, ker slišim, da pozna neko Ajdo. Potem zato, ker se babici vse skupaj ne zdi nič čudno in me samo vpraša: »A bi rabil en nahrbtniček za tistle listek?« Tako mi reče. Ja kako pa ve? Kako je pa pogrunatala, da racak letak rabi nahrbtniček za listek s telefonsko? Ta mora bit iz pravljic, si mislim. Ena dobra čarovnica, ki bere misli.

In kdo je Ajda? Kje je Ajda? Kakšna je Ajda? A ima enega dedka, ki se vozi okrog z vozičkom? Nima. Ima eno babico, in ta je tule. In ima enega bratranca, tegale pokovca, ki še zdaj ne zna zapret ust. In ima enega očka, ki se potika po svetu, ker ima tako službo. In bratranec je pri babici, ker še ne hodi v šolo, in Ajda je sama doma, ker hodi v šolo pa mora hodit v šolo. A je vse to jasno? Je jasno, je jasno! Samo kaj imam jaz od tega, ker to ni tista Ajda, ki jo iščem?

In sedemo na bicikl in se odpeljemo in vsi trije prepevamo:

»TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa se vozim JAZ,

pa se vozim še en JAZ,

pa se voziš TI.

TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa bicikeL,

joj, kako drVI!«



Mi je sešila TAK nahrbtniček! TAK! Sem se že skoraj odločil, da postanem racak pismonoša! Naramnici za čez krila, trakec za pod trebuh pa še en trakec pod vratom, tak na elastiko in z mašno. Se je mašna vrtela kot propeler. Sem lahko od takrat naprej v zraku tudi počival. Brrrrrrrr, frrrrrrrrr! je brnela mašna, dokler se ni elastika odvila do konca, jaz sem pa letel. Potem spet sam zamahujem in se mašna navija. Racak avion enopropelerc! Pa še kosilo sem dobil.





DRUGA ZGODBA


Nista bila napačna, nista bila napačna, bica sploh ne, poba pa tudi ne. Mi je pokazal, kako se z zgornjih vrat skače v seno. Up-sa, bum! Padeš in se zariješ noter, z glavo al z nogami, vseeno, je mehko. Samo malo pika. Sem ga vprašal, ali pozna Jardo. Je poznal samo približno enega Jardo, ker ni bil Jarda, ampak Jaro, pa še ta je s fračo streljal vrabce! Ko ga staknem, mu bom ušesa navil, da si jih bo dva tedna hladil! Samo zdajle nimam časa, ker moram iskat ta pravo Ajdo. Pa še enega Jaroslava pozna, ki je počesan na prečko. To pa moj Jarda NIKAKOR ni. Ni važno. No, sta bica in poba v redu, ampak jaz moram naprej. Sem le na poti. In številka čaka, telefon zvoni, men' se pa naprej mudi, aneda?

Letam in letam pa premišljujem, kje bi bilo največ Ajd na kupu. Ajda. Ajdenka. Ajdica. Ajdka. In ni povodni mož brez tac, da takrat zagledam spodaj pod sabo, no, čez eno mesto sem letel, tega še nisem povedal, zagledam pod sabo tablo z napisom Majdanova ulica. A to sem že omenil, da imamo racaki nadsokolje oči? No, če nisem, poglej v leksikon. Vidim torej: Majdanova ulica. Grem dol. Blok pa blok pa hiša pa hiša pa hiša pa vrsta majhnih blokov. Pa trafika pa postaja za avtobus pa semafor pa hiše pa blok pa spet vrsta majhnih blokov pa tako naprej. Nekje je treba začet, si rečem. Pa začnem na začetku. Od zvonca do zvonca grem, od popisa stanovalcev do popisa stanovalcev pa iščem: Ajda.

Ampak!

Ni bilo na ulici niti ene! NITI ENE SAME SAMCATE AJDE! Alenka, Dagmar, Leni, Julija, Viktorija, Azbesta, Frančiška, Barbara, Jerneja, Tanja, Tanjuša, Regina, Cili, Pija, Pia, Kira, Kona, Anastazija, Branka, Stanislava, Eleonora, Gazistana, Petunija, Petra, Zeusa, Žuža, Janja, Jarunka, Jelica, Jelka, Jelisava, Manca, Nina, Nikolina, Akacija, Aksinija, Maja, Darka, Milena, Dragoslava, Dragica, Bogomila, Josipina, Mila, Zofija, Zofka, Marica, Marinka, Matija, Saša, Alekseja, Anevrizma, Anekdota, Svjetlana, Meta ... VSE so bile, dobesedno VSE, samo Ajde pa ni bilo.



Tri dni sem pregledoval sezname, tri dni sem spal na podstrešju pri Krizostomu. Sem ga spoznal, prima maček, vegetarijanec. Jé samo miši, ki se hranijo z bioprodukti rastlinskega izvora. Saj ne, šalim se. Jé pa ovsene kosmiče in sojine kalčke in take reči. Super solatka iz kosmičev in kalčkov, vam povem. Tega še nisem jedel. Prima! Stanovanje ima zelo šik. Soba za goste in to. Knjižna polica s potopisi in atlasi. Potujem ne, pravi, me pa zanima, kako je po svetu. Razgledan maček, načitan. Ob večerih sva slonela nad kartami in jaz sem pripovedoval, kako se vidi svet iz zraka. Veš, rad bi napisal potopis brez fizičnega potovanja, mi zaupa. In kaj je to fizično potovanje, prosim? To je tako potovanje, kot ga počneš ti, mi pravi. Letaš, hodiš pa te reči. Jaz bi napisal pa duhovni potopis, tak, v katerem bi potoval samo v domišljiji. Aha. Aha. Tako mu rečem, čeprav ne vem, če prav razumem. Bom pogledal v leksikon. Ali pa bom malo razmislil o tem, ko bom fizično potoval naprej. Aha, aha. Ponovim še enkrat za vsak primer.

Se nama je pa s Krizostomom še tole zgodilo.

Sediva pri kosilu. Solatka iz ovsenih kosmičev pa sojinih kalčkov. Prima. Saj sem vam že rekel, aneda? Pa kozarček Behemotovega vinčka, najbolj priljubljenega vinarja pri mačkih. Krasno, uživancija. Na verandici pred strešnim oknom. Sonce pa to. Kar se zasliši dol z ulice eno neznansko dretje. En človeški piščanec teka sem pa tja pa se dere: Ajda! Ajda! A si ti njen brat, al kaj? No, kje je zdaj kdo, kje so koklje in petelini, da bodo čuvali svoje mladiče? Ni jih! Jasno. Nezanesljiva človeška perjad. Vstaneva, saj veste, mladičem je treba pomagat, še odraslim, kaj ne mladičem! In greva dol. Kaj se je zgodilo pa zakaj jokaš pa zakaj tekaš okrog pa to. Pa nič. Ne govori tega jezika. Aha! Parlevufranse, šprehenzi dojč, parlaj taljano? Ja nekaj od tega pa ja. Krizostom je poliglot. A kaj je poliglot? Poglej v leksikon. Pa ne prekinjaj, prosim. No, se izkaže, da so družina na fizičnem potovanju. Pa se je ustavil avto in ni šel več naprej. So prišli s kamionom ponj. To mora bit prima. To je najbrž podobno, kot ko sem se jaz usedel na bicikel pri bici pa sem se peljal. No, očka je šel s tovornjakom, mamica je pa samo skočila na bankomat, da bosta šla z mladičem lahko v hotel, kjer se bodo potem dobili. Kaj pa Ajda? Ajda je pa moja mamica. Ja potem jo pa kar sam išči, jaz iščem eno drugo Ajdo. Čau, čau. Ne, saj nisem tega rekel. Tudi naredil nisem. Mladič je mladič, aneda? Treba je pomagat. Samo dvakrat se je obrnil, pa mamice ni bilo več nikjer in potem je začel tekat po ulicah pa kričat. Lepa reč. Počaka se, dete, počaka se! Aja, mimogrede, je bila tam za vogalom izložba igrač, aneda? Ko si prišel nazaj, pa mamice ni bilo več. Ja, prosim, kje imaš glavo? No, odveč govorjenje. Treba je poiskat starše.



Jaz letam po zraku in s svojimi nadsokoljimi očmi gledam dol, kje bom videl begajočo osebo. Eno ali dve. Ker to sta lahko samo mama pa očka. Aja, o nadsokoljih očeh racakov letakov sem vam že pravil, ne? No, jaz letam, Krizostom pa šeta dol z malim. Jaz sem pravzaprav vrh enega trikotnika. Stična točka med zemljo in zemljo. Vidim ene in druge, medtem ko se oni ne vidijo, pomembna funkcija, pomembna.

Seveda. Brez skrbi. Našla se je mama, našel se je očka, našla sta Krizostoma s človeškim piščancem. Pomembne vloge, ki sem jo pri tem odigral, ne bom omenjal. Nerad se hvalim. To sem že povedal, ne? Ne še? No, sem pa zdaj.

Krizostom je v takih trenutkih miren. Nadvse burno snidenje, on pa samo stoji in molči. Stojik sem, veš, pravi. To si mislim, če stojiš, si stojik.

Mersi pa danke pa gracije tanti auguri molto rikonošento filjo perdito pa trovato molto rikonošento gracije gracije. Pa se objemajo, da bi se normalno moral že zadušit.

Sì, sì, samo to reče Krizostom. Pa stoji. Stojik, res.



Če bi bil jaz poliglot, bi jim pa povedal tole: Draga človeška perjad! A bi lahko malo gledali na svoje piščance! Pa tega svet še ni videl! Dajte otroka štuporamo pa potem delajte drugo! Prosimlepo! Ne najdeta se v vsaki vasici, kjer se vam pokvari avto, en poliglot in en racak letak, ki bosta reševala situacijo. Prosimlepo! Pa ne vpijte Ajda! Ajda!, če ne mislite ta prave Ajde. Tiste, ki jo jaz iščem. Človeku srce plane, no, mislim racaku žvižgaču letaku reaktivcu, vznemiri se, to tudi nekaj košta, aneda? Prav, prav. Tega tudi nisem rekel. Saj poležavat pa spat pa tudi ne moreš ves čas, aneda? Je že v redu, če se kaj dogaja.

No, takle cirkus je od fizičnih potovanj, reče Krizostom, ko spet sediva na verandici in srkava Behemotov vinček.

Samo če ne znaš, če si neuk topogledno, dragi moj. Tako mu rečem pa jaz.





TRETJA ZGODBA


Mesta so za preletavanje naporna. Nevarna tudi. Ampak na to se racak požvižga, no pogaga. 752 mest sem obletel, ampak ta prave Ajde še nisem našel. Na srečo so v mestih kavarnice pa bistrojčki pa bifejčki pa to. Če človeški ljudje lahko tam posedajo, zakaj ne bi tudi utrujeni racaki, aneda?

Sedim takole na nadstrešku. Ulica pod mano je živahna, ampak ne preveč. Táko sem si izbral, ker sem bil utrujen. Pa če opaziš, tudi bolj mirno pripovedujem, ker sem utrujen. Pralnica perila je bila spodaj: Labod. LABOD! Seveda, ljudje nasedejo, mislijo, da je labod bel. Pa da bo perilo oprano tako belo, kot so labodi. Japakajše! Prvič: labod ni bel, ampak siv. Poglej si ga, ko je dete. Bela barva je samo za postavljat se pred drugimi. Drugič: vsega ni treba oprat na belo. Če pogledaš mene, jaz nikakor nisem bel. Pa je kaj narobe z mano? Nič. Prosim. Zato me tudi na belo ni treba prat, hvala lepa. Sem kar zadovoljen takle pisan. No, sem si že spočil, zgleda, že bolj energično pripovedujem, aneda? No, garaže so tam, vidim. Me prav zanima, če tam skladiščijo perilo. Pa trgovina. Pa zgleda šola nekje blizu, ker človeški piščanci hodijo pod mano s torbicami na ramenih.

Čakaj! Čakaj! STOP! A ni nekdo omenil Ajde?

Utrujen gor dol, spočit gor dol, Ajda je Ajda! Ampak ko sem se ozrl, že nisem več vedel, od kod je prišel glas. A iz lokalčka pod mano a s ceste od otrok.

Pardon, rečem natakarici, a ste mogoče vi omenili Ajdo? Ste slišali, kdo jo je? Tisto punco, ki je z dedkom prišla v Prago in je ob Valdštajnovem ribniku pozabila listek z Jardovo telefonsko številko? Prav lepo sem vprašal. Res lepo. Še malo sem se priklonil z glavo. Takole. Ampak natakarica je dobila samo tak čuden izraz: oči so se ji izbuljile, usta je odprla na stežaj, glasu pa ni bilo. Potem ji je padel iz rok pladenj. Čvenk! Žvenk! Plenk! Vse se je razbilo. Kofetek je tekel po pločniku. In potem je padla na stol. Še dobro da na stol, ker bi se drugače najbrž udarila. So se ljudje ozrli, jaz pa stopim k mizi, kjer so tudi eni sedeli, pa rečem: Se močno in odlično pardoniram. Obziren sem bil z gospo natakarico, ampak zgleda premalo. Vaša blagorodja, bi mi lahko z migljajem ust naznačila, sem li prav slišal izrečeno ime Ajda od nekoga, ki se po ulici šeta ali sedi za mizico in kavo srka? So me gledali trije. Mene najprej, potem pa drug drugega. AAAAAAAAAAAAA! so začeli vpit in vstajat s stolov in teč nekam proč. In ko sem hotel vprašati še koga, sem videl, da jih par leži omedlelih na mizicah in po tleh, večina pa v diru nekam teče. Racak, ki govori! Spet, evo! Racak, ki govori! To se je slišalo od daleč. Naj bi molčal ali kaj? Če hočeš nekoga nekaj vprašat, moraš govorit, aneda? Poglej v leksikon.

Če sem enkrat prej poskrbel za človeškega piščanca, sem zdaj moral poskrbet za človeške koklje in peteline. Nekaj jih je bilo tam, no. Najprej sem jih škropil z vodo, rosil sem jih. Nič. Potem sem zletel malo naokrog, po pomoč. Po koga, ki se govorečega racaka ne bo bal. In sem ga našel. No, sem jo našel. Eno zdravnico, ki je imela odprto okno. Malo naprej po ulici je bil zdravstveni dom. To je bila sreča. In priletim na okno. In pokašljam. In me vpraša: Ja, prosim, želite? Ta se ne čudi. Še sreča, da vsaj kdo na tem svetu bere pravljice, da ve, kaj je res. In ji rečem: Kup človeških ljudi je padlo skupaj. A bi šli malo pogledat? In je vstala od mize. Vsa v belem je bila. Kot ena marjetica. Se je podvizala, moram že reč. In jih je spravila k sebi. Enega za drugim. Malo so bili pobuškani, malo potolčeni, malo odrgnjeni. So šli za njo kot račke za mamo, v zdravstveni dom, da jih povije.



Bistrojčekbifejčekkavarnica ne more ostat sama. To sem si rekel pa jaz. Pa še odprta je in ne piše, da je zaprta. Alo, prtiček okoli vratu. Pa metlo v perutnico in cunjo pod noge. Najprej vse pospravit. Si ne moreš mislit, kakšno lahko naredijo človeški ljudje, kadar se česa ustrašijo. To kar brez glave ostanejo. Tri glave sem našel tam pod mizami. Ja kaj gledaš? Tri glave, ja. So prišli kmalu nazaj ponje. In so se usedli, so videli, da ni nevarno.

Prosim, s čim lahko postrežem?

Kavico, prosim. Pa konjak.

In tako naprej.

Čez par ur se je že vedelo, kakšno imenitno bistrojčekbifejčekkavarnico imamo. So drli k nam. Komaj sem jih vse postregel. Letal sem, dobesedno letal od mize do mize. Od takrat se reče tistemu lokalčku PRI ZGOVORNEM RACAKU. To sem slišal pozneje.

Pa Ajda?

Racak letak ne obupa nikoli. NIKOLI. Slej ko prej jo bom že našel. Tako sem si rekel. Na glas.





ČETRTA ZGODBA


A veš, tista Ajda ni bila prava. Je bila sicer ena deklica, ki je tudi imela dedka. Ampak v Pragi pa ni bila. Kako so lahko starši tako nepoučeni, da otrok ne peljejo v Prago? Si lahko predstavljaš? Kje pa je Praga? me je vprašala. Poglej v leksikon.

Ne bom rekel, da sem že malo obupaval, ker sem. Preletat toliko mest, obiskat toliko Ajd, Ajdenk, Ajdic, ej, izvoli, poskusi sam.

Ampak potem pa tole.

Saj ne moreš verjet! Ne moreš verjet!

Ležim na trafiki. Grejem se. No, če boš prebral od začetka, boš videl, zakaj sem bil še posebej utrujen. Z avionom sem letel, no, ob avionu, racak letak reaktivec. Se utrudiš, se utrudiš, to že moram reč. Pa zato, ker še ne pa še kar ne najdem Ajde, malo obupavam pa nočem reč na glas, ker bi potem zgledalo, da obupavam. In z glavo bingljam takole sem pa tja pa sem pa tja. Si jo hladim. Zbiram misli. Sem pa tja pa sem pa tja.

In potem zagledam naslov: POVODNI MOŽ V REKI HUDSON!



A kje je reka Hudson? Poglej v leksikon. Jaz vem, da je v Ameriki, v New Yorku. Vse v redu. Ampak na sliki je bil Valdštajn! VALDŠTAJN!

Pa kaj mu je bizgecu padlo v glavo, da je šel kopat kanal iz ribnika okrog po svetu!?

Oprostite, samo tole bom malo pogledal, rečem trafikantu, no, prebral. Se ne čudi. Še sreča. Zgleda, da tudi on bere pravljice.

Piše: Povodni mož Valdštajn iz Břevnovskega ribnika išče racaka letaka. Vrabci so postali neposlušni.

Jazabožjovoljo! Valdštajn me je šel iskat! Pa nima nobene orientacije! Ta en breg ribnika zamenja z drugim! Že če se je šel v Vltavo okopat, ni vedel, a mora potem domov s tokom ali proti toku. Ne rečem, saj se je zmeraj vrnil. Slej ko prej. Si mu rekel: Na tole roko zavij. Ali pa: Na ono roko zavij. Desno pa levo, to pri njem ni špilalo. In kaj naj zdaj jaz? KAJ NAJ STORIM ZDAJ JAZ?

A naj še naprej iščem Ajdo al naj grem tega bizgeca iz Amerike domov vleč?

Če je kdo v takem hipu brez glave, prosim lepo, to je še sprejemljivo. Je še sprejemljivo. Sem letal sem pa tja pa sem pa tja. Pa sem premišljeval tako močno, da sem spregledal neznani leteči predmet.

BUMF! ŠPAK!

Zaletel sem se v neki papir. Pa kdo zdaj še po zraku smeti!? A nimate košev na zemlji? A morate zdaj papir še v zrak odmetavat, da se racaki vanj zaletavamo!?

Oprostite.

Tako mi reče papir. Pa pogledam. In vidim, da ni papir, ampak en očka iz papirja. Potiskan z vsemi mogočimi barvami.

A? rečem jaz.

Oprostite, ponovi. Ajda me je po nesreči izpustila.

Ajda? Sem prav slišal? Ajda? Da ni to slučajno tista Ajda, ki se je z dedkom odpravila v Prago in je pozabila telefonsko številko ob ribniku?

Ni tista Ajda, lepo prosim, reče, je Ajda Petja. Dedka nima, ima pa babico.

Uglajen je bil tale očka iz papirja. Uglajen.

Bi me lahko, lepo prosim, odtransportirali na tla, nazaj k njej?

Milo reče, saj mu ne moreš odreč. Ga potegnem k sebi in se odpraviva. No, odletiva. Jaz držim očka iz papirja s kljunom za vrvico in letiva.

FLOK!

Kaj je pa zdaj to? KAJ JE PA ZDAJ TO?



Oprostite, reče.

Kaj oprostite!? A danes pa sami starši letate po zraku? A na zemlji ni več prostora? A ne bi, prosim lepo, malo skrbeli za svoje človeške piščance, da se ne bi zgubljali okrog? A si ne bi gležnjev obtežili s kakšno utežjo, da vas ne bi nosilo po zraku?

Pa še to!

PA ŠE TO!

A VAJU NISEM VIDEL V AVIONU? A NISTA BILA VIDVA TISTA? A SE NISTA VIDVA TAKO LEPO GLEDALA?

Ta drugi starš iz papirja je bila mama iz papirja. In je rahlo zardela.

In očka iz papirja, Ajdin, se pravi od Ajde Petje. No, ta je tudi zardel.

A veš, kaj to pomeni? Ne? Poglej v leksikon.

In preden mi uspeta razložit, kje se zdaj dobi te človeške piščance, ki spuščajo starše v zrak, zaslišim pod sabo dva taka primerka. Eden se dere: MAMI! Drugi se dere: OČKA!

In zagledam eno Ajdo, ki je Ajda Petja, tako sklepam in tako pravi njen frčeči oče, pa potem zagledam še ta pravo Ajdo, TA PRAVO AJDO! A veš, kako dolgo jaz letam tule okrog in še malo naprej, da bi te našel, da bi ti lahko dal tale listek z Jardovo telefonsko številko?! Ja, sakrabolt, pardon, ampak racaka letaka tudi kdaj kaj razjezi, no, ga pa kaj spravi tudi v veselje in ginjenost. Ne, solzic si pa ne bomo brisali, solzic pa ne! A vi ste pa njena mama iz papirja? Pa kakšna je to punčara, da vse zgublja pa pozablja pa iz rok spušča?

Pardon, ne zgublja vsega, reče mama iz papirja. Dedka recimo v Pragi ni zgubila.

To imate pa prav, temu ne morem oporekat. Tako ji pritrdim in letim z obema, z vsakim v eni perutji taci dol k onima dvema.

A se takole dela s starši? A se jih kar pušča, da letajo po zraku? A ne vesta, da se človek lahko prehladi, če leta po zračnem prepihu? A bi rada, da se vama tale dva prehladita? Pa še obuta nista pošteno! Pa še to! Najprej se prehladiš v palec na nogi, potem gre okužba naprej! In potem prehlad. AaaaČIHA!

O, racak! vzklikne Ajda.

Na zdravje se reče! Me ti sploh poslušaš!?

A si utrujen? A bi kaj pojedel? A greš z nama? Mami bo kmalu doma, je že pristala z avionom. Me je poklicala. Ali greva pa k dedku? Te bo ZELO vesel!

Pa ta punčara me sploh ne posluša! Nemogoča je! Ne-mo-go-ča!





ZADNJA ZGODBA, KI NI VEČ ZGODBA


»No, poglej me zdaj, dedek,« reče racak. »No, poglej me.«

Že precej dni je bil naseljen pri dedku na balkonu, tri tedne mu je že pripovedoval o svojih dogodivščinah, kako je iskal Ajdo, pa mu je še zmeraj vsak dan rekel: No, poglej me zdaj, dedek.

Dedek sedi na balkonu pred svojo sobo in se smehlja.

»Sem ti lepo razložil tole mojo pot, aneda? Razburljivo, aneda?«

Racak je nadvse zadovoljen. Ima pravo stanovanje: iz lepenke izrezljano in zlepljeno hišo s sobo za goste. In solatko iz ovsenih kosmičev in sojinih kalčkov, táko, kot jo pripravi Krizostom.

Pod domom starejših občanov, kjer stanuje dedek, je nov ribnik. V njem stanuje Valdštajn. Iz Amerike se je pripeljal z ladjo. Ni bilo treba iti ponj. Pol ribnika je pripeljal s sabo. Vse krape. Jih ni mogel pustiti samih. Racak mu je pisal in poslal zemljevid.

Kaj pa Jarda? Ajda ga je takoj poklicala po telefonu in mu prenesla racakovo naročilo: naj čuva vrabce. Hja, bolj težko, je rekel, samo še par jih je tule, so šli, Valdštajn pa za njimi. (A tako, vrabci so tole zakuhali!)

Ampak zdaj je z vrabci mir. So prišli sem iz Amerike z Valdštajnom in krapi vred. So tule spodaj po krošnjah pod dedkovo sobo. Racak bo še malo ostal na počitnicah. Se je le naletal. Na poti domov se mora pa nujno ustaviti še pri Krizostomu. Mora preveriti, ali je že napisal uvodno poglavje svojega duhovnega potopisa.

Medtem ko racak z dedkom uživa na balkonu, ob ribniku sedita Ajda in Ajda Petja. Otroci, ki imajo starše iz papirja, se po navadi srečajo, če ne prej takrat, ko jih lovijo po zraku. Starše namreč.

Aja, tole moram pa še povedati, jasno: očka Ajde Petje in Ajdina mama sta oba spet malo v zraku. Pravzaprav je vse skupaj še malo v zraku. A veste, kaj to pomeni? Poglejte v leksikon.

Ampak vrnimo se k Ajdi in Ajdi Petji. Ta hip obe sedita ob novem ribniku pod dedkovim balkonom in pod krošnjami lip z racakovimi vrabci. Sedita pa kramljata pa v vodo mečeta kruhove kroglice za Valdštajnove krape. Valdštajn je od poti še tako utrujen, da spi.

Izza vogala se zasliši:

»TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa se vozim JAZ

pa se voziš TI.

TritikalaLA!

TritikalaLI!

Pa bicikeL,

joj, kako drVI!«



»O, babica in poba prihajata!« vzklikne Ajda Petja, ko zagleda babico in bratranca. Racak še ne ve, da sta prišla, ker se na balkonu pogovarja z dedkom in danes še ni prav dobro pretegnil perutnic. Ampak bo kmalu zvedel.

Kolo zavre tik pred ribnikom. Toliko da se babica in poba ne zaletita v Ajdo Petjo in Ajdo, malo manjka, da ju ne pahneta v vodo.

»Ej, vidva!« vzklikne Ajda Petja.

»Mi trije!« se oglasi. Izza žive meje pridrvi še eno kolo. In par vrabcev. Da je na kolesu Jarda, ni treba posebej povedati.





Peter Svetina

NEKAJ JE V ZRAKU

Ilustrirala Petra Preželj

Zbirka Čudaške prigode

Uredila Jana Bauer

Oblikovala Petra Preželj

Lektorirala Katja Klopčič Lavrenčič

Besedilo © Peter Svetina

Ilustracije © Petra Preželj

Vse pravice pridržane.

Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na katerikoli način, bodisi elektronsko ali mehansko s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače brez predhodnega dovoljenja KUD Sodobnost International.

Izdajatelj

KUD Sodobnost International, Ljubljana

Elektronska izdaja, 2025

www.sodobnost.com

zalozba@sodobnost.com

Financirano s strani Evropske unije.

Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.



Elektronska izdaja je izšla pri © KUD Sodobnost International leta 2025 v dogovoru z lastnikom avtorskih pravic. Računalniški datotečni format: EPUB. Elektronska izdaja je dostopna na platformah Beletrina Digital (https://beletrinadigital.si) in COBISS Ela.

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 242582019

ISBN 978-961-7218-76-3 (ePUB)