Izvirni znanstveni članek (1.01) BV 65 (2005) 1, 5-42 UDK 22=03:801.54 Jože Krašovec Etimološka razlaga svetopisemskih imen kot lingvistično in literarno izrazno sredstvo v izvirniku in v prevodih Študija obravnava nekaj primerov svetopisemskih imen, ki jih izvirno svetopisemsko besedilo navaja v jezikovni in literarni obliki ljudske etimološke razlage z uporabo besedne igre. Etimološka razlaga svetopisemskih imen je posebna vrsta etiološke razlage preteklih dogodkov in dejstev. Izraz etiologija uporabljajo v sodobni razlagi Svetega pisma in ga izvajajo iz grške besede aitia' odgovornost, vzrok, razlog'. Izraz etiologija navezujejo na tiste pripovedi ali izročila, ki razlagajo vzrok ali izvor obstoječega naravnega pojava, okoliščine, običaja ali ustanove. Sorazmerno zgodnja svetopisemska izročila vsebujejo tako imenovane naravne ali geološke, etnološke in etimološke, kultne in svetiščne etiologije. Etimološke razlage osebnih imen v Svetem pismu samem so najbolj očitni primeri etiologij. V zgodovinskih knjigah Svetega pisma, največkrat v Genezi, svetopisemski pisatelji pogosto izrecno razlagajo, kako je ime nastalo.1 Pomen številnih imen je pogosto povezan z nekim dogodkom. Etimologije imen torej osvetljujejo vprašanje, čemu so dali prednost, ko so oblikovali izročilo. Nekatera imena so nenavadna nadomestila za stara imena, katerih etimologija ni več jasna, ali pa so nanjo popolnoma 1 Za razpravo o problemu svetopisemske etiologije gl. J. Fichtner, Die etymologische Ätiologie in den Namensgebungen der geschichtlichen Bücher des Alten Testaments, v: VT 6 (1956), 372-396; J. A. Soggin, Kultätiologische Sagen und Katechese im Hexateuch, v: VT 10 (1960), 341-347; I. L. Seeligman, Aetiological Elements in Biblical Historiography, v: Zion 26 (1961), 141-169; A. Ibanez Arana, La narración etiológica como gènere literario biblico: Las etiologias etimológicas del Pentateuco, v: ScripVict 10 (1963), 161176, 241-275; B. S. Childs, A Study on the Formula »Until This Day«, v: JBL 82 (1963), 279-292; F. Zimmermann, Folk Etymology of Biblical Names, v: Volume du Congrès: Genève, VT.S 15, E. J. Brill, Leiden 1966, 311-326; B. O. Long, The Problem of Etiological Narrative in the Old Testament, BZAW 108, W. de Gruyter, Berlin 1968; isti, Etymological Etiology and the Dt Historian, v: CBQ 31 (1969), 35-41; L. Sabourin, Biblical Etiologies, v: BibTB 2 (1972), 199-205; B. S. Childs, The Etiological Tale Re-considered, v: VT 24 (1974), 2-17; F. W. Golka, The Aetiologies in the Old Testament, VT 26 (1976), 410428; 27 (1977), 36-47; A. Strus, Nomen - Omen, AnBib 80, Biblical Institute Press, Rome 1978; isti, Etymologies des noms propres dans Gen 29,32-30,24: Valeurs littèraires et fonctionnelles, v: Salesianum 40 (1978), 57-72. pozabili. Ljudske etimologije se pogosto nanašajo na kakšno podrobno prvino zgodbe, ki pa z etimološko razlago pomena imena, ki je predmet razlage, dobi osrednje mesto. Verjetno je, da so ljudske etimologije pozneje dodali pristnemu zgodovinskemu izročilu. Številna imena so spremenili, da bi odražala zgodovinske ali zemljepisne okoliščine. Na splošno velja, da ni mogoče ugotoviti, ali je določena etiologija navdihnila izročilo o dogodku, ki je opisan, ali pa je bila dodana zgodbi, ki je v bistvu pristno zgodovinska. Kljub temu ljudske etimologije pomembno osvetljujejo, kako so nekatera znana imena v resnici razumeli, ne glede na to, kako daleč od zgodovinske resničnosti je bila njihova razlaga. Nenavadne etiološke formulacije so ustaljeni izrazi osebnega pričevanja, ki je bilo dodano sprejetemu izročilu, in tako potrjuje veljavo izročila.2 Ko obravnavamo svetopisemske etimologije, je treba razlikovati med znanstveno in ljudsko etimologijo. Svetopisemske etimologije lahko v najbolj pravem pomenu besede imenujemo ljudske etimologije, ker so zgrajene kot igre z asonancami, s podobnostjo besed in drugimi asociacijami. Imajo pesniško, humoristično ali poučno vlogo. Približno devetdeset primerov v Svetem pismu daje informacijo o okoliščinah, ki so vplivale na poimenovanje oseb, skupin, ljudstev ali krajev, in o razlagi pomena njihovih imen. Številni primeri vključujejo razlago pomena imen, iz česar lahko jasno razberemo, da so svetopisemski pisci v imenih videli izraze, ki sporočajo pomen. Različna izročila o krajevnih imenih so krožila svobodno in neodvisno drugo od drugega. Eti-ološke etimološke razlage imen v Svetem pismu so sumarične literarne stvaritve, ki se pogosto ne ujemajo z vsemi pomembnimi izročili. Njihov namen ni prava lingvistična presoja glasoslovnih odnosov med sorodnimi jeziki in točnega odnosa do stvarnosti. Njihov glavni cilj je literarna izraba lingvističnih asociacij. Študija se osredotoča na etimologije svetopisemskih imen, ki se v hebrejskem Svetem pismu pojavljajo v kombinaciji poimenovanja osebe ali kraja in razlage, kako je poimenovanje nastalo. Najpomembnejše je vprašanje, kako so etimološke razlage v jezikovnem in literarnem pogledu izražene v izvirnih besedilih in kako so jih razumeli in posredovali v prevodih Svetega pisma. Pregled prevodov Svetega pisma od antike do danes kaže, da so se prevajalci v zvezi z imeni vedno srečevali z alternativo: transliteracija ali prevod. V tej študiji je posebna pozornost posvečena tistim etimološkim izpeljankam imen, ki so v starih prevodih večinoma prevedena, čeprav so v večini novejših prevodov transliterirana. Gl. B. S. Childs, CBQ 82 (1963), 279-292. 1. Razlaga imen v svetopisemskih besedilih in literarna kakovost prevodov Knjiga Geneze je najbogatejši vir primerov, v katerih poimenovanju osebe ali kraja sledi razlaga poimenovanja ali vsaj namig na etimološki pomen poimenovanja: Eva (3,20), Kajn (4,1), Set (4,25), Noe (5,29), Babel (11,9), Izmael (16,11.15), Ata El Roi (16,13), Beer Lahaj Roi (16.14), Adonaj Jireh (22,14), Abram / Abraham (17,5), Saraja / Sara (17.15), Coar (19,20-22), Moab (19,37), Ben Ami (19,38), Izak (21,36), Beeršeba (21,31), Adonaj (Jehova/Jahve) Jire (22,14), Ezav (25,25), Jakob (25,26), Edom (25,30), Esek (26,20), Sitna (26,21), Re-hobot (26,22), Šiba / Beeršeba (26,33), Jakob (27,36), Betel / Luz (28,19), Ruben (29,32), Simeon (29,33), Levi (29,34), Juda (29,35), Dan (30,6), Neftali (30,8), Gad (30,11), Ašer (30,13), Isahar (30,18), Zab-ulon (30,20), Jožef (30,23-24), Jegar Sahaduta (31,47), Galed (31,48), Micpa (31,49), Mahanajim (32,2), Peniel (32,31), Sukot (33,17), El Betel (35,7), Alon Bacut (35,8), Ben Oni / Benjamin (35,18), Perec (38,29), Zerah (38,30), Manase (41,51), Efrajim (41,52), Abel Micra-jim (50,11). Večina poimenovanj v Genezi spada v jahvistični vir, nekatera se uvrščajo v elohistični vir, samo preimenovanji Abrama v Abrahama in Saraje v Saro v 1 Mz 17,5 in 1 Mz 17,15 spadata v duhovniški vir. Med drugimi knjigami Peteroknjižja je samo v Eksodusu in v knjigi Numeri nekaj primerov poimenovanj skupaj z bolj ali manj izrecno etimološko razlago; Eksodus: Mojzes (2,10), Geršom (2,22; 18,3), Mara (15,23), Masa in Meriba (17,7), Eliezer (18,4); Numeri: Tabera (11,3), Kibrot Taava (11,34), Meriba (20,13.24; 27,14), Horma (21,3). Besedila, ki poročajo o teh imenih, večinoma pripadajo jahvističnemu viru. V drugih delih hebrejskega Svetega pisma je poročil o poimenovanju oseb ali krajev skupaj z etimološko razlago pomena poimenovanj še manj; Jozue: Gilgal (5,9), Ahor (7,26); Sodniki: Horma (1,17), Bohim (2,4-5), Gideon / Jerubaal (6,32), Ramat Lehi (15,17), En Kore (15,1819); 1 Samuel: Samuel (1,20, 27), Ikabod (4,21), Eben Ezer (7,12), Sela Mahlekot (23,28, brez razlage), Nabal (25,25); 2 Samuel: Baal Pera cim (5,20), Perec Uza (6,8), Salomon / Jedidjah (12,25); Prva knjiga kraljev: Kabul (9,13), Samarija (16,24, po navedbi imena Šemer, lastnika zemlje); Druga knjiga kraljev: Sela / Jokteel (14,7); Ruta: Naomi / Mara (1,20); Prva kroniška knjiga: Peleg (1,19); Jabec (4,9-10), Ber-ija (7,23), Perec Uza (13,11; cf. 2 Sam 6,8); Baal Peracim (14,11; prim. 2 Sam 5,20); Druga kroniška knjiga: Beraha (20,26). Poleg poimenovanja oseb in krajev velja omeniti še druga poimenovanja, ki temeljijo na etimološkem pomenu besed: praznika pesah/ pasha (2 Mz 12,27) in purim (Est 9,26) in čudežna nebeška hrana - mana (2 Mz 16,15.31). V judovskem slovstvu grško-rimskega in rabin-skega obdobja se je nadaljevalo svetopisemsko izročilo ljudske etimologije. Imena so pogosto imela pomembno vlogo v eksegezi. Filon Aleksandrijski je na primer navedel etimologijo 166 različnih imen iz hebrejskega Svetega pisma. Veselje do ljudske etimologije v antičnem judovstvu je morda eden izmed razlogov, zakaj so antični prevajalci imena raje prevajali, namesto da bi jih prepisovali. Primerjalni pregled prevodov Svetega pisma pa kaže, da so tudi druge okoliščine vplivale pri odločanju, ali ime prevesti ali transliterirati. Na to lahko sklepamo že na temelju dejstva, da so v številnih prevodih prevedena tudi nekatera imena, ki v Svetem pismu niso etimološko razložena (gl. prejšnje poglavje). V Genezi so imena Kajn, Set, Noe, Izmael, Abram / Abraham, Sara-ja / Sara, Coar, Moab, Izak, Ezav, Jakob, Edom, Ruben, Simeon, Levi, Juda, Dan, Neftali, Gad, Ašer, Perec, Zerah, Manase, Efrajim v vseh prevodih transliterirana skladno z naravo jezikov; imena Eva, Babel, Ata El Roi, Beer Lahaj Roi, Ben Ami, Beeršeba, Betel / Luz, Jegar Sahaduta, Galed, Micpa, Mahanajim, Peniel, Sukot, El Betel, Alon Bakut, Ben Oni / Benjamin, Abel Micrajim so v nekaterih prevodih prevedena ali vsaj kombinirana s prevodom. V knjigah Eksodus, Numeri, Jozue, Sodniki so v vseh prevodih vsa osebna in krajevna imena transliterirana: Mojzes, Geršom, Eliezer, Gilgal, Ahor, Gideon / Jerubaal, Tabera, Kibrot Taava, Meriba, Horma, Bohim, Ramat Lehi, En Kore. V Samuelovih knjigah, knjigah kraljev, v Ruti in v kroniških knjigah so v vseh starih in novejših prevodih vsa osebna imena, pa tudi nekatera krajevna imena transliterirana: Samuel, Ikabod, Nabal, Sa-marija, Sela / Jokteel, Peleg, Jabec, Berija. Toda večina krajevnih imen je v nekaterih starih prevodih prevedena, sestavljena imena vsaj delno: Eben Ezer, Sela Mahlekot, Baal Peracim, Perec Uza, Jedidja / Salomon, Kabul, Naomi / Mara, Beraha. Presenetljivo je, da so skoraj vsa osebna imena dosledno transliterirana, medtem ko so vsaj v nekaterih starih prevodih skoraj vsa krajevna imena prevedena. Težko je ugotoviti, kaj je razlog za takšno stanje. V nadaljevanju bomo po ustreznem redu knjig v hebrejskem kanonu posamično ali po skupinah analizirali imena, ki so v starih prevodih Svetega pisma večinoma prevedena. Značilnost ljudske etimologije v Svetem pismu je vzročna zveza med določenim dogodkom in poimenovanjem osebe ali kraja. Način razlage razlogov za poimenovanje ljudi ali krajev poraja neke vrste trdne literarne vzorce: dogodek / poimenovanje in nasprotno. Takšni vzorci niso brezciljne, poljubne ali naključne konstrukcije, temveč premišljena literarna sredstva. Etiološka izpeljava imen v večini primerov vpleta v pripoved besedno igro, ki v svetopisemskih besedilih izraža bistvo dogodka in iz- peljave imena. V Svetem pismu so etimološke razlage imen umetnostne stvaritve piscev, ki so bili obdarjeni z veliko nadarjenostjo za literarno oblikovanje; so jasna znamenja literarnega namena, da se v izvirnih besedilih ustvarijo literarne besedne igre. V središču je verovanje, da je ime, ki je bilo dano skladno s specifično zgodovinsko okoliščino, enkratno v izvoru in pomenu. Ta namen je brez dvoma vplival na zgodovino izdajanja besedil, kajti svetopisemskim piscem je šlo bolj za literarne kakor za lingvistične premisleke, ko so posredovali lingvistično etimologijo in razlage imen. Iz vseh teh razlogov so te literarne strukture preizkus literarne ozaveščenosti in sposobnosti prevajalcev. Vsaka ocena prevajalske tehnike bi torej morala posebej paziti na literarno kakovost prevodov. Ugotavljanje, do kakšne mere je literarna zgradba ljudske etimologije iz izvirnika ohranjena v prevodih, je torej poglavitni namen te študije. 2. Etimološki prevod dveh poimenovanj Eve Po jahvistični pripovedi o stvarjenju (1 Mz 2,4b-25) je Adam dal svoji ženi rodovno ime (v. 23): »Ta se bo imenovala Možinja ('iššđh), kajti ta je vzeta iz Moža (me'iš luqqähäh-zö't).« Targumi niso ohranili besedne igre, ki temelji na jasnem jezikovnem razmerju med opisnima imenoma Moža in Žene. TgO je izbral besedi 'itdtđ 'žena, soproga' ... mibba'äläh 'iz njenega soproga', čeprav je beseda 'iš v rabi v aramej-ščini. Prevod TgO morda vključuje idejo, »da Žena ni vzeta iz katerega koli moža, temveč izključno iz njenega soproga.«3 Toda izraz mibba'äläh 'iz njenega soproga' hkrati ruši besedno igro in spreminja pomen z rabo zaimenske pripone. TgN in TgPsJ imata besede 'ittä' 'žena, soproga' ... miggeber 'iz moža'. Tudi LXX je porušila besedno igro, s tem ko je besedilo prevedla: haüte klethesetai gyne hóti ek toü andròs autes elemphthe haüte 'imenovala se bo žena, kajti vzeta je bila iz moža'. Simah je besedno igro obdržal s tem, ko je hebrejske besede prevedel z besedama andris/andrós, ta dvojica pa je bila prevzeta tudi v MGK. Teodotion je ustvaril izvirno besedno igro s tem, ko je nadomestil etimologijo izvirnih besed: lepsis 'vzetje' (ker je bila vzeta -elemphthe iz moža). Vg je ohranila besedno igro z uporabo para virago ... de viro: haec vocabitur virago quoniam de viro sump ta est.4 Hi-eronim je s presenetljivo stvaritvijo besedne igre očitno vplival na 3 Gl. M. Aberbach in B. Grossfeld, Targum Onkelos to Genesis, Ktav / Center for Judaic Studies, Denver 1982, 32, op. 23. Gl. razlago Hieronima in nekaterih starih avtorjev, ki jih navaja F. Field, Origenis Hexapla quae supersunt sive Veterum interpretum Graecorum in totum Vetus Testamen-tum fragmenta I, G. Olms, Hildesheim 1964, 15, op. 31. LUB in številne prevode, ki temeljijo na LUB. Omeniti velja, da je približno tretjina poznejših prevodov ohranila besedno igro. Vsi angleški prevodi imajo standardni par Woman/Man; v drugih jezikih so ustvarili ustrezne besedne pare: Mennin ... vom Manne (LUB); Männin ...vom Manne (LUO, LUT, ELO, ELB, SCH); d'un nom qui marque l'homme ... de l'homme (BLS); compagne de l'homme ... de son compagnon (BFC); Var ona ... del varón (SRV, R60); varoa ... do varäo (ARC, ARA); mužatka ... z muže (BKR); Moshiza ... is Mosha (DAL); Moshovka ... od mosha (JAP); možtna ... iz moža (WOL); (M)možinja ... iz moža (SPP, SEB, SSP); muženou ... z muže (CEP); čolovikovojo ... z čolovika (UKR); mannin ... uit haar man (LEI); haar manninne ... van den man (LUV); 'mannin'... de man (NBG); haar Manninne ... uit den man (SVV); manin-na ... av man (S17); manninne ... av mannen (N30, NBK, NBN). Zgodba o padcu (1 Mz 3,1-24) je postala priložnost za poimenovanje žene z osebnim imenom, ki je ostalo za vse rodove. Po izreku kazni (1 Mz 3,14-19) žena prejme osebno ime (1 Mz 3,20), ki izraža njeno pozitivno naravo in usodo v razmerju do njene prvinske vloge — materinstva: »Človek je imenoval svojo ženo Eva (hawwäh), ker je postala mati vseh živih (kol-häy).« Prvo poimenovanje ima nedvoumno etimološko razlago in pomen, toda drugo poimenovanje vsebuje nekaj skladenjske dvoumnosti s tem, ko dopušča možnost, da bi lahko vključevalo bitja, ki niso ljudje. Aramejska beseda hiwyäh pomeni 'kača', in ta pomen se je ohranil v delu rabinskih razlag odlomka (prim. Geneza Raba 20,11; 22,2). Uvedba imena Eva v 1 Mz 3,20 najbrž temelji na dejstvu, da Eva stoji na začetku rodovnika, ki mu sledi vrsta potomcev. Razlaga, da je bila žena 'mati vseh živih', izraža sijajno teološko perspektivo pripovedovalca: Kljub grehu in trdoti kazni žena ostaja simbol velikega čudeža in skrivnosti življenja. Hebrejsko besedilo kaže na jezikovno povezavo med imenom hawwäh in besedo hayyäh 'živa' (ž. prid. ed.), ali pa na arhaično samostalniško obliko, ki pomeni 'živa stvar'. V zvezi s prvim rojstvom moževo poimenovanje žene izraža možev prvinski odgovor veselja nad materinstvom in življenjem. Toda v odnosu do izjave kazni po padcu poimenovanje izraža teološki premislek o premoči Božje milosti nad kaznijo, s tem ko Bog življenje podaljšuje v prihodnost. Na prevajalca LXX je naredila vtis ljudska etimologija, zato poimenovanja ni transliteriral, temveč ga je prevedel z besedno igro: Zoe hoti haute meter pantön tön zontön 'Življenje, ker je bila mati vseh živih'. V drugem besedilu, v katerem se pojavi ime Eva (1 Mz 4,1), ga LXX transliterira kot HeUan (v 4. sklonu); nekateri rokopisi imajo prepis s spiritus lenis: EUan (s sklanjatvijo v 4. sklonu).5 Akvila je ime transliteriral kot Haua, Simah ima pre- 5 Gl. F. Field, Vetus Testamentum Graece juxta LXXInterpretes, J. Wright, Oxonii 1859. vod Zoogónos. Vg ima na obeh mestih transliteracijo Hava. Grška in latinska oblika transliteracije očitno temeljita na hebrejski fonetiki. Toliko bolj torej preseneča, da imajo skoraj vsi poznejši prevodi transliteracijo imena Eve, Eva, Eüa (MGK) itn.; izjem je le nekaj: Heuah (GNV); Chawwa, Leben! (BUR); Hava-Vivante (CHO). Večinska oblika Eve, Eva, itn. očitno temelji na grški prepisni obliki Eüa (s spiritus lenis). Med poznejšimi prevodi ni primera, ki bi imel namesto transliteracije prevod. Kolikor bolj je prevladala praksa transliteracije, toliko manj se je uveljavila besedna igra izvirnika. Besedna igra je omejena na primere, ko prevajalec ime transliterira in dodaja prevod (BUR, CHO), ali ko v opombi navaja razlago pomena imena (NRS). 3. Etimološki prevod toponima Babel Etimološko poimenovanje mesta Babel je ozko povezano s strukturo pripovedi o babilonskem stolpu in z zmešanjem jezika v zadnji jahvis-tični pripovedi prazgodovine v 1 Mz 11,1-9. Ta oddelek prazgodovine kaže jasna znamenja postopne rasti na temelju kočljivega starodavnega problema: ločitev območja Boga od območja ljudi. Pripovedovalec je v starem gradivu našel osnovo za svojo kritiko človeške prevzetnosti in za razlago, od kod toliko jezikov v svetu. Pripoved vsebuje osrednje ideje o edinosti in jezikovni enotnosti človeštva, toda besedilo je moralo iti skozi zelo dolg postopek literarnega razvoja, da je doseglo sedanjo obliko. Zanimiva je vzajemnost med začetkom in koncem pripovedi: »Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico« (1 Mz 11,1); »Gospod je zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji« (1 Mz 11,9). Med začetkom in koncem sta dva vzporedna dela, ki govorita za enotnost pripovedi: V prvem delu ljudstvo deluje in govori: »... Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba (rö'sö bassämayim), in naredimo si ime (šem), da se ne bomo razkropili po vsej zemlji« (v. 2-4); v drugem delu Bog odgovarja s svojim dejanjem in govori: »... Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega ...« (v. 5-8). V sklepu je Božje preventivno ali kazensko posredovanje zoper drzno voljo ljudi do veličine postavljeno v povezavo s poimenovanjem mesta Babel (v. 9): »Zato se je imenovalo Babel (bäbel), ker je tam Gospod zmešal (bälal) jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji.« Poimenovanje mesta Babel spada med najočitnejše primere etimološke etiologije v zvezi s vprašanjem, kako je v Svetem pismu neki kraj dobil ime. Ta ljudska etimologija je napačna v samem bistvu, kajti ime Babel je sumerskega in babilonskega izvora: Sum. Kà-dingir, Akk. Bäb-ilu 'vrata boga'. Hebrejski glagol, ki označuje 'zmešati, pomešati', je bälal. Neznatna podobnost z Babelom je bila torej za svetopisemskega pisca dovolj, da je prejšnjim stopnjam razvoja imena dodal vidik, ki se nanaša na opisano stanje mnoštva jezikov kot nasprotje domnevni jezikovni enotnosti na začetku. Ljudska etimologija je situacijska etiologija, ki razlaga, zakaj po vsem svetu ni mogoče medsebojno sporazumevanje in sodelovanje med ljudmi. Poglavitni namen pripovedi je razložiti, zakaj se je prvotno stanje jezikovne edinosti spremenilo v mnoštvo jezikov. Skladno s splošno temo prazgodovine, to je s tem stopnjevanje greha, pripovedovalec postavlja v ospredje največji možni greh: težnjo ljudi, da bi prestopili omejeni status njihovega bitja in bi izsilili prodor v območje bogov ali Boga. Razkropitev človeštva (v. 8) in zmešanje jezikov (v. 7) sta bila torej neizbežna. Božje preventivno ali kazensko posredovanje je v prvi vrsti naperjeno proti jezikovni edinosti v zvezi s specifičnim človeškim poskusom naskoka na nebesno področje. Mesto Babilon je tako staro in tako slavno, da imajo prevajalci malo možnosti za alternativo transliteracija ali prevod. Kljub temu je prevajalec LXX v svetopisemski etimologiji našel zadosten razlog za to, da je ime prevedel s Synkhysis 'zmešanje' in je tako ustvaril lepo besedno igro: Synkhysis hóti ekei synékheen Kyrios ... 'Zmešanje, ker je tam Gospod zmešal ...' Večina drugih starih in poznejših prevodov je obdržala ime Babel. 4. Etimološki prevod krajevnih imen Ata El Roi in Beer Lahaj Roi Jahvistična zgodba o Hagari v 1 Mz 16 govori o treh etimoloških poimenovanjih: Izmael, Ata El Roi in Beer Lahaj Roi. Ko se je Haga-ra znašla v skrajni stiski in je z otrokom bežala od gospodarice Saraje v puščavo, se je prikazal Božji angel in ji je zagotovil: »Glej, spočela si in rodila boš sina; daj mu ime Izmael (yismä'el), kajti Gospod te je slišal (ki sämä' yhwh) v tvoji stiski« (1 Mz 16,11). Pripovedovalec in Hagara dasta etimološke različice izgubljenega starega krajevnega imena in vodnjaka: »Imenovala je Gospoda, ki je z njo govoril: >Ata El Roi ('attäh 'el ro'i)?; rekla je namreč: >Ali sem res tukaj videla tistega, ki me je videlNa gori Gospodovi bo preskrbljeno (bahar yhwh yerä'eh)<« (1 Mz 22,14). Piscu gre za to, da določi teološki, ne pa zemljepisni vidik kraja, in uporabi besedno igro, ki pomaga razložiti aktualni pregovor ali kraj, ki je izginil iz pripovedi. MT z vokalizacijo ustvari besedno igro v razmerju med tvornim in trpnim načinom osnovne besede r'h 'videti'. Kaj Bog 'vidi', je odprto vprašanje za razlago. Poimenovanje kraja namiguje na vrstico 8, v kateri Abraham razlaga Izaku: 'elöhim yir'eh-lö hasseh la'öläh 'Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev'. Neposredno sobesedilo in Abrahamova izjava v vrstici 8 dajeta slutiti, da se Božje videnje nanaša na preskrbo nadomestnega ovna. Pripomniti velja, da je glagol r'h v imperfektu tako v vrstici 8 kot tudi v vrstici 14. Izročilo aramejskih prevodov v 1 Mz 22,14 kaže večji premik v perspektivi interpretacije. Besedna igra s krajevnim imenom ni več povezana s korenom r'h 'videti', temveč s korenom yr' 'bati se, častiti'. TgO preformulira vrstico, da bi se izognil vsaki povezavi z Bogom v zvezi z oltarjem: »In Abraham je častil Boga (upalah) in molil tam na tistem kraju in je rekel: >Tukaj pred Gospodom bodo (prihodnji) rodovi častili Boga (yahön-palhan därayyä').< Zato je tisti dan rečeno: >Na tej gori je Abraham častil Boga (paläh) pred Gospodom.«« V etiološki razlagi poimenovanja krajevnega imena glagol ni več v imperfektu, temveč v perfektu, nedoločen odnos pa je postal določen v razmerju do Abrahama. TrN in TgPsJ sta besedilo še bolj spremenila s tem, da sta ga razširila v podobne primere Abrahamove molitve, ki izraža njegovo pripravljenost, da daruje svojega sina na gori, ki se istoveti z goro v Jeruzalemu. Zapis Abrahamove molitve v TgPsJ je krajši, kakor je tisti, ki se navaja v drugih targumih; glasi se: Abraham se je zahvaljeval in molil tam v tistem kraju, in je rekel: »Lepo prosim pri tvoji milosti, O Gospod! Očitno je pred teboj, da v mojem srcu ni bilo neodkri-tosti in da sem si prizadeval, da bi izpolnil tvojo zapoved z veseljem. Ko bodo torej otroci Izaka, mojega sina, prišli v čas stiske, se jih spomni in jih reši. Vsi ti prihodnji rodovi bodo rekli: >Na tej gori je Abraham zvezal svojega sina Izaka in tam se mu je razodela Gospodova navzočnost. <« Različice te molitve v razmerju do akede (zvezanje Izaka) se navajajo v različnih besedilih midrašev.6 Gl. Genesis Rabbah 56:10; Leviticus Rabbah 29:9; Tanhuma, Wa-Yera 23 (78-79); Tanhuma B., Wa-Yera 46 (1,115). O ozadju in izročilu te Abrahamove molitve gl. R. Haward, Divine Name and Presence: The Memra, Allanheld, Osmun, Totowa, N.J. 1981, 142-144; R. Le Déaut, La nuit pascale: Essai sur la signification de la Paque juive à partir du Targum d'Exode XII, 42, Pontifical Biblical Institute, Rome 1963, 163-170; E. E. Urbach, The Sages: Their Concepts and Beliefs I, Magnes, Jeruzalem 1975^ 502-506; G. Vermes, Scripture and Tradition in Judaism, StPB 4, E. J. Brill, Leiden 1973 , 206-208; A. Chester, Divine Revelation and Divine Titles in the Pentateuchal Targumim, TStAJ 14, Mohr (Siebeck), Tübingen 1986, 67-73. LXX in Vg kažeta svoje značilnosti. LXX prevaja besedno igro skladno z igrivo menjavo glagola 'videti' v MT iz tvornika v trpnik: ... Kyrios eiden hina eiposi sémeron, en tö órei Kyrios óphthe 'Gospod je videl; da bi danes lahko rekli: Na gori se je Gospod dal videti.' Hebrejski imperfektovi obliki yir'eh in yerä'eh v vrstici 14 sta tukaj spremenjeni v preteklik (aorist), da se nakaže, kako se je obljuba, ki je navedena v vrstici 8, izpolnila, in kako se je Bog razodel Abrahamu na gori. Člen v besedni zvezi en tö órei 'na tej gori' zrcali ljudsko razlago, ki goro istoveti z goro Sion v Jeruzalemu. Vg osnovni glagol r'h postavlja v tvorni način tako v poimenovanju kraja kot tudi v razlagi poimenovanja, s tem pa hkrati ustvarja igro v rabi časovnih period med seda-njikom in prihodnjikom: Appellavitque nomen loci illius Dominus videt unde usque hodie dicitur in monte Dominus videbit. Po tem prevodu poimenovanje kraja meri na sam dogodek, etiološka razlaga pa izraža splošno sprejeto mišljenje, da se Božja previdnost nadaljuje v prihodnosti. Številni poznejši prevodi so se odločali za prevod imena navedenega kraja in razlage poimenovanja. Vsi prevodi imajo prevod razlage, zakaj je bil kraj tako imenovan, in več kakor polovica prevaja tudi ime samo. V prevodih, ki imajo prevod imena in razlage poimenovanja, je čutiti večje prizadevanje po iskanju ustrezne besedne igre v razmerju do izvirnika. Razlaga je navadno prevedena v prihodnjiku, včasih pa je v rabi sedanjik. LUB na primer doseže očitno besedno igro s tem, ko glagol obakrat prevaja v sedanjiku: Und Abraham hies die stet / Der HERR sihet / Da her man noch heutiges tages sagt / Auff dem Berge / da der HERR sihet (prim. DAL, LUO, LUT). BUR pa se natančno drži časovnih period izvirnika: Abraham rief den Namen jenes Orts: ER ersieht. Wie man noch heute spricht: Auf SEINEM Berg wird ersehn. Prevodi, ki imajo prevod ali tranliteracijo poimenovanja, kažejo velik razpon glede odnosa do osebnega imena Izraelovega Boga. Prevodi za tetragram izbirajo besedo LORD, HERR, SEIGNEUR itn. Večina prevodov v celoti ali delno ohranja izvirno obliko Božjega imena, namesto da bi ga nadomeščali z Adonaj, in pri tem razodeva različna izročila glede izgovarjave: lehouah-jireh (GNV); Jehovah-jireh (KJV, DBY, ASV, WEB, RWB, RVA); Adonai-jireh (JPS, TNK); Yahweh-yireh (BBE, NAB); 'Yahweh provides' (NJB); Jehova wird ersehen (ELO); Jahwe-Jire (Der Herr sieht) (EIN); Jéhovah-Jiré (DRB); Jehova-Jiré (LSG); Yahvé-Jiré (NEG); Yahvé pourvoit (FBJ); Jehovah Jireh (LND, ALB); Iavè-Irè (NRV); Jehova proveera (R60); 'Jehova proveera' (R95); Ieobàiré (MGK); Jehova-jire-nek (HUN). 7. Etimološki prevod krajevnih imen Esek, Sitna, Rehobot in Betel Ista pripoved o Izaku (1 Mz 26,19-22) prinaša podatke o treh vodnjakih: »Izakovi hlapci so kopali v dolini in tam našli vodnjak žive vode. Gerarski pastirji pa so se začeli prepirati z Izakovimi pastirji in rekli: >Voda je naša.< Zato je Izak vodnjak imenoval Esek ('eseq), ker so se z njim prepirali (ki hit'assdqü 'immö). Izkopali so še drug vodnjak. Pa tudi zaradi tega so se sprli. Zato mu je dal ime Sitna (sitnäh). Premaknil se je od tam in izkopal drug vodnjak, zanj pa se niso prepirali; zato mu je dal ime Rehobot (rdhöböt). Rekel je: >Resnično, zdaj nam je Gospod razširil prostor, da lahko rastemo v deželi.<« Imena Esek (s sin) in hitp. istega korena v razlagi, kako je vodnjak dobil ime, drugod ne najdemo, toda iz poznejše hebrejščine poznamo izgovarjavo 'sq, ki pomeni 'spor, prepir'. To izgovarjavo je prevzel TgO: 'isqä' / hit'assiqü, medtem ko je TgN obdržal izvirno hebrejsko izgovorjavo. Imena sitnäh, ki pomeni 'obtoževanje, sovražnost' (beseda istega korena kot Satan), prav tako drugod ne najdemo. Na tem mestu pa tudi ni razlage, zakaj je vodnjak dobil takšno ime. TgN je ohranil izgovarjavo hebrejskega izvirnika, medtem ko ga TgO nadomešča z izgovarjavo sitnäh (s sin). Ime Rehobot je izvedeno iz znanega root rhb, ki pomeni 'ustvarjati prostor', zato so vsi aramejski prevodi ohranili isto izvirno izgovarjavo. V LXX se vsa tri imena pojavljajo v prevodu: Adikia edikesan gàr autón 'Krivica, ker so mu povzročili krivico'; Echthria 'sovražnost'; Eurychöria 'odprt, svoboden prostor'.Akvila je ime Esek prevedel s Sykophantia esykophàntesan gàr autón 'Zatiranje, ker so ga zatirali'; prevajalec je to razlago oblikoval tako, da je hebrejsko besedo bral s šin: 'ešeq ki hit'assdqü. Ime Sitna je Akvila prevedel skladno s hebrejskim pomenom: antikeiméne 'nasprotnica'; Simah je obdržal isti pomen: enantiösis 'nasprotovanje, nesoglasje, neskladnost'. Vg ima prav tako vsa tri imena v prevodu: Calumniam, Inimicitias, Latitudo; besedna igra je ohranjena samo v prevodu imena Rehobot: Itaque vocabit nomen illius Latitudo dicens nunc dilatavit nos Dominus ... Skoraj vsi poznejši evropski prevodi vsa tri imena navajajo v prepisu. Toliko bolj so vredne omembe redke izjeme: Esek je preveden s Calumny (DRA), 'Argument (NLT), 'Zank' (LUT), Injustice (BLS), 'Essèq - Chamaille (CHO), Essec - ce qui veut dire 'Querelle' (BFC); Sitna je prevedena z Enmity (DRA), 'Opposition' (NLT), 'Streit' (LUT), Sitna (Streit) (EIN), Inimitié (BLS), Sitna >'Contestation' (BFC), Sitna -Détestation (CHO), Sitnà (to je Sočeni) (CEP); Rehovot je preveden z Latitude (DRA), 'Room Enough' (NLT), 'Weiter Raum'(LUT), Rehobot (Weite) (EIN), Largeur (BLS), Rehobot - Largesses (CHO), Reho-both - 'Elargissement' (BFC). Pripoved o Jakobovih sanjah v Betelu (1 Mz 28,10-22) doseže vrh v omembi odkritja in poimenovanja svetišča. Ko je bežal pred bratom Ezavom, je Jakob doživel izkušnjo Božjega razodetja v nočnih sanjah. Jakob je v kraju svojih sanj spoznal 'Božjo hišo (bet 'elöhim)' (v. 17); pripoved končuje podatek, kako je kraj dobil svoje ime: »Ta kraj je imenoval Betel (bet-'el), prej pa (wd'üläm) se je mesto imenovalo Luz (lüz).« (v. 19). Aramejski prevodi so obdržali hebrejsko izgovarjavo obeh imen, medtem ko LXX Betel pravilno prevaja z Oikos Theoü 'Hiša Božja'. Toda Luz so po pomoti povezali s predhodnim prislovom in so tako dobili obliko Oulamloüz. Vg in vsi poznejši prevodi obe imeni navajajo v prepisu. 8. Etimološki prevod krajevnih imen Jegar Sahaduta, Galed, Micpa in Mahanajim Neko staro etiološko izročilo poimenovanja krajev je vsebovano v okviru pripovedi o Labanovem dogovoru z Jakobom o mejah, ta dogovor pa zavezuje tudi Jakoba, da mora biti zvest Labanovim hčeram (1 Mz 31,43-54). Tu imamo etiološko razlago treh krajevnih imen v povezavi z mejnikom in kupom kamenja, ki veljata za pričo med zaveznima partnerjema: »Vzeli so kamne in napravili kup. Potem so tam na kupu jedli. Laban ga je imenoval Jegar Sahaduta (ydgar sähädütä'), Jakob pa ga je imenoval Galed (gal'ed). Laban je rekel: >Ta kup naj bo danes priča med menoj in teboj.< Zato ga je imenoval Galed (gal'ed) in Micpa (hammispäh), ker je rekel: >Naj Gospod straži med menoj in teboj ...<« (v. 46-49). Prvo poimenovanje je vsebovano v dveh jezikih, ker je Labanov jezik aramejščina. Tako aramejska različica imena ydgar sähädütä' 'kup za pričo' in hebrejsko ime gal'ed 'kup za pričo' sta enkratni pojav v hebrejskem Svetem pismu, toda mispäh 'izvidnica' se večkrat pojavlja tudi drugod. Ime Galed je prvina ljudske etimologije za regionalno ime Gilead. TgO samo spreminja hebrejsko ime mispäh v aramejsko ime säkütä', ki ima isti pomen. V TgN in TgPsJ so spremembe v zvezi s prvim in tretjim imenom nekoliko bolj bistvene. LXX je znova dosledna v tem, da prevaja vsa imena. Emfatični status sestavljenke ydgar sähädütä' so pravilno prevedli z uporabo določnega člena: Bounòs tes martyrias; hebrejski samostalniški stavek gal'ed je prav tako preveden dobesedno: Bounòs màrtys; ime mispäh je dobesedno prevedeno kot He órasis. Vg prvo ime prevaja z besedno zvezo tumulus Testis; drugo je prevedeno z acervum Testimonii in Galaad id est tumulus Testis; tretje ime je tu izpuščeno. Kako malo so se poznejši prevodi naslanjali na LXX in Vg, je spet razvidno iz dejstva, da imajo skoraj vsi poznejši prevodi transliteracijo namesto prevo- da hebrejskih imen. Edini omembe vredni izjemi sta BLS in LUB; BLS sledi Vg; LUB tretje ime prevaja z eine Warte (prim. LUO); ta tip prevoda najdemo tudi v DAL: Strasha. Ko se je Jakob v tuji deželi ločil od Labana in se je približal Sveti deželi, je neki kraj poimenoval po srečanju z angeli; ta dogodek je zelo na kratko omenjen v 1 Mz 32,2-3: »Jakob se je odpravil po svoji poti in naproti so mu prišli Božji poslanci. Ko jih je zagledal, je Jakob rekel: >To je Božji tabor (mahaneh 'elöhim zeh)! Zato je dal tistemu kraju ime Mahanajim (mahanäyim).« Zelo vidno je nasprotje med rabo ednine mahaneh v Jakobovem vzkliku in dvojine v poimenovanju kraja: mahanäyim. Kljub temu neposredno povezovanje dveh oblik istega korena očitno kaže, da je piscu v etiološki razlagi krajevnega imena šlo za literarno obliko besedne igre. Raba dvojinske oblike v poimenovanju kraja najbrž temelji na neodvisnem starem izročilu, ki je prevladalo zaradi velikega pomena kraja Mahanajim v zgodovini Izraela. Teološki pomen izročila o Jakobovem srečanju z Božjim območjem ali z Božjim taborom (mahaneh 'elöhim) razloži, zakaj je zadnji redaktor besedila to poznejše izročilo etiološko povezal s starejšim izročilom oblike krajevnega imena z dvojinsko končnico, ki pomeni 'Dva tabora'. Neko razlago za vključitev dvojinske oblike imena Mahanajim na tem mestu lahko najdemo v poročilu o tem, kako je Jakob razdelil posest med dva tabora (lišne mahanöt), da bo rešil vsaj polovico svoje posesti, če bi ga napadel brat Ezav (prim. 1 Mz 32,8-11). Toda Jakobov izraz začudenja mahaneh 'elöhim zeh! (v. 3) nakazuje, da se za ime domneva ednina. Aramejski prevodi povezujejo različne vrste parafraze z etimološkim pomenom imena Mahanajim in s tem potrjujejo, kako globoko je morala biti zakoreninjena dvojinska oblika tega imena. V nasprotju s targumi LXX Jakobov vzklik, ki izraža presenečenje, pravilno prevaja v edninski obliki: Parembole Theoü haute 'To je Božji tabor', toda ime kraja ima v množinski obliki: Parembolai 'Tabori, Taborišča'. Vg ima množino v obeh delih stavka: castra Dei sunt haec / Manaim id est Castra. Vsi poznejši prevodi prevajajo Jakobov izraz začudenja in transliterirajo ime Mahanajim. Omeniti velja, da je večina prevajalcev Jakobov izraz začudenja pravilno prevedla v ednini; le redki so ga prevedli množinsko: These are the camps of God (DRA); Es sind Gottes Heere (LUB, LUO); Letu fu Boshje vojfke (DAL). Očitno je, da je LUB tukaj odvisen od Vg, DAL pa od LUB; JAP pravilno uporablja ednino: tó je Boshja vojfka, čeprav na splošno velja, da se ta prevod naslanja na Vg. Nekateri prevodi posnemajo prakso Vg v dodajanju prevoda po transliteraciji imena Mahanajim: Mahanaim, that is, Camps (DRA); Machanajim, Doppellager (BUR); Mahanajim (Doppellager) (EIN); Mahanaim, c'est-à-dire le Camp (BLS); Mahanaim - le Deux Camps (CHO); Mahanaim; tó je: Kraj te vojfke (JAP); Mahanaim, to je, staniše (WOL). 9. Etimološki prevod krajevnih imen Peniel / Penuel in Sukot Staro pripoved o Jakobovem boju v Penielu / Penuelu (1 Mz 32,22-32), ki verjetno temelji na lokalni zgodovini, končujeta dve etiologiji (v. 31.33). Prva etiologija nas tu posebej zanima, ker vsebuje etimološko razlago mesta Peniel / Penuel vzhodno od Jordana. Jakob skrivnostnega napadalca sprašuje, kako mu je ime. Numinozno bitje svojega imena ne razodene, toda namesto tega Jakoba blagoslovi (v. 30) in s tem razodene, da predstavlja samega Boga. Ko pripovedovalec govori o tem čudežnem srečanju, ki Jakobu reši življenje, pravi (v. 31): »Jakob je tisti kraj imenoval Peniel (psnt'el): >Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje (päntm 'el päntm) in kljub temu ostal živ.<« V vrstici 32 se ime kraja pojavi v arhaični obliki panü'el, ki se uporablja na več drugih mestih (Sod 8,8-9.17; 1 Kr 12,25; 1 Krn 4,4; 8,25).7 Očitno je torej, da pripovedovalec uporablja neobičajno obliko pant'el, ker ta oblika zares omogoča besedno igro z besedo za obraz (päntm). Prevodi imajo več različnih oblik prevoda in transliteracije imena Peniel/Penuel. TgO in TgPsJ sta obdržala dvojno izgovarjavo imena, medtem ko jih je TgN harmoniziral z eno obliko Peniel. LXX ima za obliko Peniel (v. 31) prevod Etdos Theoü 'Božje obličje, fr. Forme-vis-ible-de-Dieu',8 za obliko Penuel (v. 32) Etdos toü Theoü. Ak je ime prevedel v obeh vrsticah z besedno zvezo prósopon ischyroü 'Obličje Močnega'. Simah ima v obeh vrsticah prepis imena Phanoue'l, Vg ima v obeh vrsticah obliko prepisa Phanuhel. Vsi poznejši prevodi so ime navedli v prepisu. Približno polovica ima v obeh vrsticah obliko Peniel, druga polovica v obeh vrsticah uporablja obliko Penuel. Le nekaj jih prevzelo grško in latinsko obliko Phanuel, Fanuel (DRA, BLS, BKR, BUL, JAP, WOL, SEB). Zelo opazno je, da je le nekaj prevajalcev v navajanju imena v obeh vrsticah upoštevalo razliko v hebrejski izgo-varjavi: Peniel / Penuel, Peniel / Penuel (KJV. TNK, ASV, NKJ, RSV, WEB, NAS, NAB, NAU, RWB, TNK, ESV, NRS, LBA, CEP); Pniel / Pnuel (LUB, NBK, NBN); Peniel - c'est-à-dir Face-de-Dieu / Penouèl (TOB); Péniél > Face d'Él / Penouél (SHO); Pnièl / Penuel (NBG); Peniel / Penielin (ALB); Penuel / Penuelin (FIN); Peniélnek / Peniél (HUN). Odločitev, da se različni izgovarjavi standardizirata, kliče po kritični presoji. Načelo poenotenja so na primer sprejeli avtorji Loccumer Richtlinien.9 7 Gl. E. Kautzsch in E. E. Cowley, Gesenius' Hebrew Grammar, Clarendon Press, Oxford 1980, § 90 k. Gl. M. Harl, La Bible d'Alexandrie: La Genèse, Cerf, Paris 1994, 244. Gl. K. D. Fricke in B. Schwank, Ökumenisches Verzeichnis der biblischen Eigennamen nach den Loccumer Richtlinien, Katholische Bibelanstalt / Württembergische Bibelanstalt, Stuttgart 1971, 1981. Na koncu pretežno jahvistične pripovedi o Jakobovem srečanju z Ezavom (1 Mz 33) imamo etiološko razlago za krajevno ime Sukot. Ko se je mirno razšel s svojim bratom, se je Ezav odpravil v Seir. V 1 Mz 33,17 besedilo pravi: »Jakob pa se je odpravil v Sukot (succötäh) in si postavil hišo, za svojo živino pa je naredil kolibe; zato se kraj imenuje Sukot (succöt).« Ta etiološki obrazec poimenovanja imena kraja na koncu Jakobovega potovanja (1 Mz 25-33) ima poseben pomen, ker zrcali izvirno obliko trdnega naselja in tudi nakazuje, da so se Jakob in njegovi nasledniki v Sveti deželi umirili v stalnem načinu življenja. V prvi omembi imena kraja (succötäh) imamo v hebrejščini He locale s končnim -h, ki se uporablja tudi kot akuzativ smeri. TgN je to obliko obdržal, hkrati pa je pred besedo postavil predlog lamed 'k' (l-skth). Nekateri drugi primeri, v katerih TgN ohranja akuzativ smeri (l-msrymh 'v Egipt' v 1 Mz 26,2; lwzh 'v Luz' v 1 Mz 35,6, brez predloga lamed na začetku; mn-gl'dh 'iz Gileada' v 1 Mz 37,25; b-gšnh 'v Gošen' v 1 Mz 46,28) nakazuje, da avtor TgN ni razumel, v čem je bil prvotni namen He locale. Drugi aramejski prevodi uporabljajo samo predlog lamed, ne pa končnega He locale. Vsi drugi prevajalci ime Sukot navajajo v prepisu. Simah ima obliko Sokchöth, Vg Soccoth; toda velika večina drugih prevodov se drži hebrejske oblike in jo prilagaja posebnostim posameznih jezikov. Toliko bolj je vredno omembe, da LXX ime trikrat prevaja z besedo Skenai 'šotori, stojnice'. 10. Etimološki prevod krajevnih imen El Betel in Alon Bacut Ko se je Jakob naselil v Kanaanu, se je vrnil v Betel (prim. 1 Mz 35,18.14-15). Pripovedovalec se navezuje na jahvistično in elohistično zgodbo o Betelu v 1 Mz 28,10-22 in s tem poudarja pomen kraja Betel. Jakobovo poimenovanje Betela v 1 Mz 35,15 pripada drugemu izročilu (verjetno iz elohističnega vira). V 1 Mz 35,6-8 sta dve poimenovanji v kombinaciji: »Jakob je prišel v Luz, ki je v kanaanski deželi, to je Betel, on in vse ljudstvo, ki je hodilo z njim. Tam je postavil oltar in kraj imenoval El Betel ('el bèt-'el), ker se mu je tam Bog razodel (ki šäm niglü 'eläyw hä'elöhim), ko je bežal pred bratom. Takrat je umrla Rebekina dojilja Debora. Pokopali so jo za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval Alon Bakut ('allön bäcüt).« Poimenovanje kraja Betel 'Božja hiša' z El Betel 'Bog Betela' pomeni, da so kraj enačili z Bogom, ki sta ga častila Jakob in njegova družina. Ime Alon Bacut pa po mnenju razlagalcev predstavlja spomin na žalovalne obrede, ki so jih priredili ob smrti stare dojilje, ki je postala del Jakobove družine. LXX in Vg ne upoštevata preimenovanja kraja z dodano besedo 'el pred besedo Betel; LXX ima ime v prepisu Baithél, čeprav v 1 Mz 28,19 isto ime prevaja z Oikos Theoü. LXXHex je vrzel zapolnila z besedo ischyrós 'močni, mogočni' z zvezdico.10 Toda Vg ima v 1 Mz 28,19 ime v prepisu Bethel, v 1 Mz 35,7 v prevodu Domus Dei. Arame-jski prevodi niso enotni: medtem ko TgO ohranja celotno hebrejsko besedo imena, TgN opušča predhodno besedo 'el, TgPsJ pa ima parafrazo »El, ki je pustil Božji navzočnosti (šekina) prebivati v Bete-lu«. Večina poznejših prevodov ima celotno ime v prepisu, nekateri brez dodatne besede 'el. Odvisnost DAL od LUB je očitna, ker je zadnji od prvega prevzel obliko ElBethEl. Posebno zanimivi so nekateri prevodi, ki imajo prevod ali kombinacijo prevoda in transliteracije imena: The God of Beth-el (GNV); The house of God (DRA); Gottheit von Bet-El (BUR); 'Gott von Bet-El' (EIN); la Maison de Dieu (BLS); 'Dieu de Béthel' (BFC); Boha Bét-elu (CEP); hi/ha Boshja (JAP); hišo Božjo (WOL); Betels Gud (D31). Etiološka razlaga, kako je kraj dobil svoje ime, ima v izvirniku množinsko obliko: ki šäm niglu 'eläyw hä'elöhim 'ker so se mu tam ra-zodeli bogovi (angeli)'. Raba množine za glagol gäläh nakazuje, da hä'elöhim v tem sobesedilu označuje božanska bitja ali angele in se verjetno nanaša na Jakobove sanje o angelih, ki so hodili gor in dol (1 Mz 28,12). Toda vsi stari prevodi imajo glagol v edninski obliki, ki se nanaša na Boga: gàr epephàne auto ho theós 'kajti tam se mu je prikazal Bog' (LXX); ibi enim apparuit ei Deus (Vg); itn. V novejših prevodih le redko najdemo glagol v množinski obliki: Denn dort hatten sich die Gottmächte ihm offenbart (BUR); oui, là les Elohim s'étaient décou-verts à lui (CHO). Ime Alon Bacut je tako v starejših kot tudi v novejših prevodih bolj pogosto prevedeno. Vsi aramejski prevodi imajo ime v prevodu; nekateri se izognejo besedi 'hrast', da bi odstranili vsak možen sum o Jakobovi povezanosti z drevesom, ki je bilo morda povezano z malikov-alskim bogoslužjem: mešar bäkitä' 'Dolina jokanja' (TgO); dibbalö? bäkitäh '(od) Hrasta jokanja' (TgN). Na temelju besedne igre so 'allön 'hrast' razumeli kot grški allos 'drugi', zato ima TgPsJ 'Drugo jokanje'. LXX ima ime v prevodu Bàlanos pénthos 'Želod jokanja'. Vg besede 'hrast' ne prevaja v širšem, temveč v pravem pomenu besede: quercus Fletus. Večina poznejših prevodov ima ime v prepisu v različnih pravopisnih oblikah, toda pogosto se ime pojavlja tudi v prevodu: The oak of weeping (DRA); the Oak of Tears (NJB); the 'Oak of Weeping' (NLT); Klag(e)eiche (LUB, LUO, SCH); Steineiche des Weinens (BUR); Träneneiche (EIN); le Chene des pleurs (BLS); de chene des pleurs (LSG, NEG); le Chene-des-Pleurs (FBJ); Alön Abkout - le Chene du Pleur (SHO); 'le Chene des Pleurs' (TOB); 'le Chene des 10 To se je najbrž zgodilo pod vplivom Akvila, ki to besedo redno uporablja za besedo 'el, a za besedo 'elöhim uporablja besedo Theós. pleurs' (BFC); 'Quercia del pianto' (IEP); l'Alzina del Plany (BCI); Hraft tiga klagovanja (DAL); hra?t tiga jokanja (JAP); Dob žalovanja (WOL); hrast žalovanja (SEB); hrast jokanja (SSP); Posvàtny dub plače (CEP); Terebint Placzu (BTP); Dubom placha (RST); Duba na Placha (BUL); eik des geweens noemde (LEI); Klaageik (LUV); Eik van geween (NBG); Graedeegen (D31); Gratoeken (S17); gräts - eken (N30); Gratareika (N38); grate-eiken (NBK); grate-eika (NBN); 'It-kutammi' (FIN). 11. Etimološki prevod toponima Abel Micrajim Sklepni del poglavij 46-50 Geneze končuje pretežno jahvistična pripoved o Jakobovi smrti v Egiptu, o prenosu Jakobovega trupla v deželo Kanaan, o slovesnem obhajanju žalovanja med Egipčani in o Jakobovem pokopu v družinskem grobu, ki ga je Jakob sam izkopal (prim. 1 Mz 49,28b-50,26). Pripovedovalec v 1 Mz 50,11 poroča o žalovanju Egipčanov: »Ko so Kanaanci, prebivalci dežele, videli žalovanje v Goren Atadu, so rekli: >To je slovesno žalovanje Egipčanov.< Zato so ta kraj imenovali Abel Micrajim ('al-ken qärä' š^mäh 'äbel misrayim); to je onkraj Jordana.« Poimenovanje kraja predstavlja ustno izročilo o kraju, ki temelji na besedni igri izgovora besed 'äbel 'struga' in 'ebel 'žalovanje'. Jasno je, da pisec ni želel jezikovne spremembe besede 'äbel v 'ebel; dovolj mu je bilo, da je lahko našel mnemoteh-nično sredstvo za mnenje, da so Egipčani priredili veliko slovesnost žalovanja za mrtvim Jakobom na kraju; kraj je torej kljub etimološki reinterpretaciji v MT ohranil izvirno izgovarjavo 'äbel. LXX znova vzbuja pozornost s prevodom imena: Pènthos Aigyptou 'Žalovanje Egipta'. Vg kraj podobno prevaja: Planctus Aegypti. Kljub temu skoraj vsi poznejši prevodi ime navajajo v prepisu. Toliko bolj preseneča, da imata LUB in TOB ime v prevodu: 'Der Ägypter Klage'; 'Deuil-de-l'Egypte.' Prevod imena najdemo tudi v številnih zgodnjih slovanskih prevodih Svetega pisma. Prevod 'tèh Egypterjeu klagovan-je' v DAL jasno dokazuje odvisnost DAL od LUB, kajti v obeh primerih imamo neobičajen besedni red. Hrvaški prevod Bartola Kašića z leta 1625 ima prevod 'Plač od Egipta'. 12. Etimološki prevod krajevnih imen Mara, Masa in Meriba V opisu potovanja Izraelcev od Trstičnega morja (Mrtvo morje) v puščavo Šur imamo opis jahvističnega in elohističnega vira, kako se je grenka voda spremenila v sladko (prim. 2 Mz 15,22-27); pripoved vključuje etiološko razlago, zakaj je kraj Mara dobil takšno ime. Pripovedovalec ima razlago v 2 Mz 15,23: »Prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka (ki märim hem); zato so ji dali ime Mara ('al-ken qärä'-š^mäh märäh).« Po Božjem posredovanju je voda postala sladka, ta dogodek pa je dal priložnost za razodetje imena ali naziva samega Boga (2 Mz 15,26): »Jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik ('ani yhwh röp'ekä).« Domnevamo lahko, da je bila voda v Mari vedno grenka; da je nenadoma postala sladka, je nova okoliščina, ki je posledica čudeža. V nasprotju z večino drugih etioloških poimenovanj ime Mara zrcali staro, ne novo okoliščino, in se najbrž nanaša na že obstoječe staro ime, tako staro in tako znano, da izkušnja čudeža ni dala povoda za spremembo imena. Oblika märäh je najbrž pridevnik ženskega spola 'grenka'. LXX je ime helenizirala z izborom oblike Mérra, toda v etiološki razlagi imena ga je prevedla v abstraktni samostalnik: Pikria 'Grenkoba'. Vsi drugi stari in novejši prevodi imajo prepisne različice hebrejske oblike Mara; RST and MGK follow the LXX form Merra. V 2 Mz 17,1-7 imamo pripoved o Masi in Meribi, ki je kombinacija jahvističnega in elohističnega vira in jo končuje etiološka razlaga dvojnega imena. Prvo ime je razloženo ob pomoči glagola näsäh 'preizkušati' (v pielu), drugo z uporabo glagola rib 'prepirati se': »In dal je (Mojzes) temu kraju ime Masa in Meriba (massäh ümdribäh), ker so se Izraelovi sinovi prepirali in preizkušali Gospoda ('al-rib bdné yisrä'el wd'al nassötäm 'et-yhwh).« Imeni Masa in Meriba, na nekaterih mestih samo eno od obeh, se nekajkrat omenjata v zvezi z izročilom o preizkušanju in pritoževanju (prim. 4 Mz 20,13.24; 27,14; 5 Mz 6,16; 33,8; Ps 81,8; 95,8; 106,32-33). Zato se zdi verjetno, da je etiologija imena Masa v 2 Mz 17,7 poznejši vrinek v sedanjo zgodbo o Meribi. To besedilo imeni in glagola ureja v hiastični obliki (a-b-b-a); to se pravi, da se etimologija prvega imena nanaša na drugi glagol, drugo ime in prvi glagol pa sta vmes. Dvojna etimološka besedna igra Masa-näsäh in Meriba-rib zrcali smisel etimologij, ki sta navedeni v dvojnem ogorčenem vzkliku, ki ga je Mojzes izrekel v 2 Mz 17,2: »Zakaj se prepirate z menoj (mah-tdribün 'immädi)? Zakaj preizkušate Gospoda (mah-tdnassün 'et yhwh)<« TgN je v obeh vrsticah ohranil etimološko skladnost, toda koren rib je nadomestil s korenom din; v 2 Mz 17,7 je ohranil hiastično razporeditev: nsyywnh - dyynwwtyh - dyynwn -nswn. LXX je prav tako ohranila hiastično rezporeditev, toda imeni Masa in Meriba nista navedeni v prepisu, temveč sta etimološko prevedeni na temelju ustreznih glagolov v 2 Mz 17: »Zakaj me sramotite (Ti loidoreisthé moi) in zakaj preizkušate Gospoda (kal ti peiràzete Kyrion)<« (v. 2); »In dal je temu kraju ime Preizkušanje in Sramotenje (Peirasmòs kal Loidóresis), ker so Izraelovi sinovi sramotili(dià tén loidorian) in ker so preizkušali Gospoda (kal dià tò peiràdzein Kyri-on)« (v. 7). Med srednjeveškimi komentatorji je Ibn Ezra prvi opazil hiastično razporeditev jezikovnih prvin besedila. Vg prinaša presenečenje, s tem ko dve imeni v prevodu združuje v eno: Temptatio, čeprav v razlagi, kako je kraj dobil svoje ime, upošteva oba glagola.V novejšem času temu prevodu sledi DRA. Vsi drugi renesančni in poznejši prevodi obe imeni navajajo v prepisu; nekateri k imenoma v prepisu dodajajo še prevod. V zvezi z vprašanjem prevajalske metode velja omeniti, da sta LXX in Vg imeni Masa in Meriba prevedli na vseh mestih, na katerih se pojavljata, a nista dosledno uporabili iste besede. V 4 Mz 20,13.24; 27,14 se izvirno besedilo navaja v besedni zvezi me mdribäh 'vode Meribe'. LXX ime različno prevaja: hydör antilogias (4 Mz 20,13; 27,14); toü hydatos tes loidorias (4 Mz 20,24). Vg ima na vseh mestih aqua(s, e) Contradictionis. V 5 Mz 6,16 govorec ljudstvo opominja z rabo besedne igre na ime Masa: »Ne preizkušajte (lö' tdnassü) Gospoda, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi (ndsitem bam-massäh).« LXX se tesno drži izvirnika s tem, da dosledno uporablja isti koren: »Ne boš preizkušal (ouk ekpeiràses) Gospoda, svojega Boga, kakor si ga preizkušal v Preizkušnji (exepeiràsasthe en tö Peirasmö).« V Vg je stanje enako: Non temptabis Dominum Deum tuum sicut temptasti in loco Temptationis. LXX in Vg uporabljata iste besede za ime Masa tudi v 5 Mz 1,22: en tö Peirasmö; in loco temptationis. Hebrejsko besedilo v 5 Mz 33,8c kaže popolno etimološko skladnost med glagoloma in imenoma, toda LXX ima prevod: hòn epeirasan autòn en petra eloidóresan epì hydatos antilogias 'ki so ga preizkušali v preizkušnji; sramotili so ga ob vodah prepira'. Vg ima prevod: quem probasti in Temptatione et iudicasti ad aquas Contradictionis. V Ps 95,8 ima LXX za besedno zvezo »kakor v Meribi, kakor na dan Mase« prevod: en tö parapikrasmö (MGK: parorgismö) katà tèn heméran peirasmoü 'kakor v izzivanju, po dnevu preizkušnje.' Vg ima prevod: sicut in contradic-tione, sicut in die temptationis. Večina poznejših prevodov imeni na vseh mestih navaja v prepisu; le redki imajo prevod: the Water (the waters) of contradiction (DRA v 4 Mz 20,13.24; 27,14); in the temptation // at the waters of contradiction (DRA v 5 Mz 33,8); in the place of temptation (DRA v 5 Mz 6,16); as in the provocation // as in the day of temptation (KJV, DRA, WEB, RWB v Ps 95,8); as in the rebellion // as in the day of trial (NKJ v Ps 95,8); das (bei dem, am) Had(d)erwasser (LUB, LUO, LUT v 4 Mz 20,13.24; 27,14; SCH v 4 Mz 20,24; ELO, ELB, SCH v 4 Mz 27,14); zu Massa // am Had(d)erwasser (LUB, LUO, LUT, SCH v 5 Mz 33,8); die (bei den) Wasser(n) der Gezänke (BUR v 4 Mz 20,13.24; 27,14); wie ihr ihn prüftet bei Prüfe (BUR v 4 Mz 6,16); den du prüftest bei Prüfe / / auszanktest ihn ob der Wasser von Gezänke (BUR v 5 Mz 33,8); wie bei 'Gezänke' // wie am Tag von 'Prüfe' (BUR v Ps 95,8); 'Streitwasser' (EIN v 4 Mz 27,14); wie zu Meriba // am Tage der Versuchung (SCH v Ps 95,8); l'Eau (les Eaux) de (la) contradiction (BLS v 4 Mz 20,13.24; 27,14); les eaux de contestation (LSG, NEG v 4 Mz 27,14); au lieu de la tentation (BLS v 5 Mz 6,16); dans la tentation // aux eaux de contradiction (BLS v 5 Mz 33,8); à Massa // aux eaux de Meriba (DRB v 5 Mz 33,8); au temps du murmure // au your de la tentation (BLS v Ps 95,8); acque della contestazione (NRV v 4 Mz 27,14); las aguas de la rencilla (SRV, R60, R95 v 4 Mz 20,13.24; 27,14); en Massa // en las agues de la rencilla (SRV v 5 Mz 33,14); com na provcagao // com no dia da tentaga(ä)o (ACF, BRP v Ps 95,8); como em Meriba // como no dia da tentagäo (ARC v Ps 95,8); ty vody svàru (BKR v 4 Mz 20,13; 27,14); Vody svàru (CEP v 4 Mz 27,14); pri V/vodàch svàru (BKR, CEP v 4 Mz 20,24); v pokušeni // pri vodàch Meribah (BKR v 5 Mz 33,14); jako pri popuzeni // a v den pokušeni (BKR v Ps 95,8); kak v Merive // kak v den' iskushenia (RST v Ps 95,8); mov pri Merivi // nemov na pustyni v den' sproby (UKR v Ps 95,8); kakto v Meriva // kakto v denia, kogato Me izptakhte v pustiniata (BUL v Ps 95,8); ta kregarfka voda (DAL v 4 Mz 20,13; 27,13); pèr Kregarfskih vodah (DAL v 4 Mz 20,24; 5 Mz 33,8); voda(i) tiga (v') supèrgovorjenja(i) (JAP v 4 Mz 20,13.24; 27,14); na tim kraji fkufhnjave (JAP v 5 Mz 33,8); v' ràsdrashénju // na dan fkufhnjave (JAP v Ps 95,8); het water der twisting (LUV v 4 Mz 20,13.24; 27,14); te Massa // aan het water der twisting (LUV v 5 Mz 33,14); versengésnek vizei/vizénél (HUN v 4 Mz 20,13.24; 27,14). 13. Etimološki prevod krajevnih imen Tabera, Kibrot Taava in Horma Pripoved v 4 Mz 11,1-35 (jahvistični in elohistični vir) začenja odlomek, ki opisuje, kako so Izraelci žalovali nad svojimi nesrečami (v. 1-3). V tej kratki zgodbi je omenjeno, kako je 'gorela' Božja jeza, in ta dogodek je bil povod za poimenovanje kraja Tabera 'Goren(t)je' (4 Mz 11:1-3): »Gospodov ogenj je gorel proti njim (wattib'ar-bäm 'eš yhwh) in použil obrobje tabora. Tedaj je ljudstvo zavpilo k Mojzesu; Mojzes je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil. Zato je tisti kraj imenoval Tabera (täb'eräh), ker je proti njim gorel Gospodov ogenj (ki bä'aräh bäm 'ešyhwh).« Pripovedovalec ime Tabera povezuje z dogodki v pripovedi 4 Mz 11,1-2, a ne navaja kakšnega posebnega razloga za pritoževanje Izraela in tudi ne opisuje, kako je Božja jeza 'gorela'. Razen tega je Tabera sicer omenjena samo enkrat, in sicer v zvezi z Maso in Kibrot Taava (5 Mz 9,22). Te kratke navedbe ne zadoščajo, da bi lahko identificirali lokacijo kraja. Stari prevodi kažejo bolj voljo po prevajanju kakor po transliteraciji imena Tabera. TgO je ohranil smisel etimologije imena kraja in besedno igro hebrejskega besedila s kombinacijo glagola dälaq 'goreti, svetiti se' in izpeljanke v obliki samostalnika ddleqtä' 'goren(t)je, ogenj', ki se za isto ime uporablja tudi v 5 Mz 9,22. Prevajalec je izbral alternativo, čeprav je koren b'r del aramejskega besedišča; s tem je hotel pokazati, da je v hebrejskem imenu Tabera videl le opisni pojem. V nasprotju s TgO pa je v TgO besedna igra izginila, ker je prevajalec obdržal glagolsko obliko korena b'r tako v opisu Božje kazni v 4 Mz 11,1 kot tudi v razlagi imena v 4 Mz 11,3, a je enostavno ime Tabera nadomestil s sestavljenim imenom bet ydqeddtäh 'Hiša ognja/požara'; ta izraz je v rabi tudi v 5 Mz 9,22. LXX je prav tako odpravila besedno igro s tem, ko je ime Tabera prevedla z sopomenskim opisnim terminom Empyrismós 'Goren(t)je' in uporabila glagol iz drugega korena za opis odziva Boga v 4 Mz 11,1 in za opis pomena imena Tabera v 4 Mz 11,3: kal (hóti) exekaüthe en autois pyr 'in (ker) se je ogenj vnel med njimi'. Nasprotno pa je Vg znova vzpostavila besedno igro s tem, ko je ime Tabera prevedla v razmerju do istopomenskega glagola: Incensio -accensus (v. 1) succensus (v. 3) ... ignis. Vsi poznejši prevodi so ime Tabera transliterirali v raznih oblikah. Razširjeno pripoved v 4 Mz 11,1-35 o pojavu prepelic končuje razlaga, kako je kraj dobil svoje ime (v. 34). Ljudstvo se je vdalo poželjivosti do mesa, zato se je vnela Božja jeza, ki je uničila veliko ljudi. Ljudska etimologija vključuje razlago imena kraja na temelju besedne igre med besedami za 'grob' in 'pohlep' po mesu (v. 33-34): »Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo. Zato so tisti kraj imenovali Kibrot Taava (qibröt hatta'awäh), ker so tam pokopali ljudi, ki so se vdali poželenju (ki-säm qäbrü 'et-hä'äm hammit'awwim).« Ime qibröt hatta'awäh 'grobovi poželenja' je popolna besedna igra na temelju glagola qäbar 'pokopati' v perfektu in glagola 'wh v deležniku hitp.'hlepeti po'; oba glagola sta sestavni del etimološke razlage poimenovanja kraja. Nekateri stari prevodi so vsaj delno ohranili besedno igro. TgO je ohranil celotno besedno igro, čeprav je prevajalec izbral glagol š'l namesto 'wh: »Zato je tisti kraj imenoval Grobovi povpraševanja (qibre dimša'ale), ker so tam pokopali (qdbärü) ljudstvo, ki je povpraševalo (ddsä'ilü).« Ista oblika imena se pojavlja drugod v TgO (4 Mz 11,35; 33,16.17; 5 Mz 9,22). TgN je še bolj nedosleden: v 4 Mz 11,34 ime prevaja z qbry š'lth 'Grobovi povpraševanja' (tudi v 5 Mz 9,22), toda v 4 Mz 11,35 ima qbry thmwdth 'Grobovi poželenja' (tudi v 4 Mz 33,17; prim. TgPsJ) v navezavi na glagol mthmdyn 'tisti, ki so imeli poželenje' v prejšnji vrstici (4 Mz 11,34b). V 4 Mz 33,16 najdemo obliko qbry š'ly š'lth 'Grobovi tistih, ki so povpraševali'. TgPsJ ima povsod razen v 4 Mz 33,17 prevod qybry dmsyyly byšr' 'Grobovi tistih, ki so poželeli meso'. LXX je besedno igro ohranila le delno, ko vrstico takole prevaja: »Zato so kraj imenovali Grobovi poželenja (mnémata tes epithymias); kajti tam so pokopali ljudstvo, ki je imelo poželenje (éthapsan tòn laòn tòn epithymeten).« Vg je ohranila del besedne igre v drugačni kombinaciji: Vocatusque est ille locus sepulchra Concupiscentiae ibi enim sepelierunt populum qui desideraverat. Tako v LXX kot v Vg je ime dosledno prevedeno z istimi besedami. Večina poznejših prevajalcev ime navaja v prepisu; izjem je malo: The graves of lust (DRA); Lustgreber (LUB); Lustgräber (LUO, SCH); 'Lustgräber' (LUT); Gräber des Gelüsts (BUR); les Sépulcres de concupiscence (BLS); Grobi tiga shelenja (DAL); Pokopalifha tiga poshelenja (JAP); pokop poželjivosti (WOL); Lustgraven (LUV). V jahvističnem in elohističnem viru 4 Mz 21,1-3 imamo etimološko razlago imena Horma na temelju besede herem 'zakletev'. Kanaanci iz Negeba so se pod vodstvom kralja iz Arada bojevali proti Izraelcem. V tem kontekstu najdemo dober primer ljudske etimologije (v. 23): »Tedaj je Izrael naredil zaobljubo Gospodu in rekel: >Če mi daš to ljudstvo popolnoma v roke, bom z zakletvijo pokončal (wdhahäramti) njegova mesta.< Gospod je uslišal Izraelov glas in mu dal Kanaance; in z zakletvijo je Izrael pokončal (wayyahärem) nje in njihova mesta. Zato so ta kraj imenovali Horma (hormäh).« V knjigi Sodnikov (1,1617) je ohranjena različica tega besedila. Ime Hormah je etimološka izpeljanka iz korena hrm '(z zakletvijo) pokončati' in pomeni torej Pokončanje. Vsi aramejski prevodi so obdržali izvirno hebrejsko obliko imena; LXX in Vg ga imata v prevodu. LXX je ohranila besedno igro izvirnika s tem, da je hebrejski koren hrm prevedla na vseh treh mestih z istim grškim korenom: anathematiö 'zaobljubil bom' ... themàtisen '(Izrael) je zaobljubil' ... Anàthema 'Zaobljubljen predmet (Prekletstvo)'. Na drugih mestih LXX ime navaja v prepisu Hermà (4 Mz 14,45; 5 Mz 1,44; Joz 12,14; 15,30; 19,4; 1 Sam 30,30; 1 Krn 4,30); edina izjema je različica besedala v Sod 1,17, kjer je ime tudi prevedeno, vendar drugače kakor v LXXA in v LXXB: ex0léthreusan 'popolnoma so uničili' ... Exoléthreusis 'Uničenje' (A); ex0léthreusan ... Anàthema (B). Vg ima v Joz 12,14 obliko prepisa Herma, v Joz 15,30 Harma at, v Joz 19,4 Arma, v 1 Sam 30,30 Arama, v 1 Krn 4,30 Orma. Kako razložiti metodo prepisovanja oziroma prevajanja imena Horma v LXX? Dejstvo, da je ime prevedeno samo v 4 Mz 21,3 in v različici besedila v Sod 1,17, dopušča domnevo, da »Horma ni ime mesta, temveč pokrajine! Gre za ime, ki je bilo dano vsem kanaanskim naseljem v pokrajini, ki so bila pokončana z zakletvijo. LXX bi utegnila torej imeti pravo, ko besedo prevaja z 'Anathema,' ki zrcali dejstvo, da strogo vzeto Horma ni neki določeni kraj.«11 Pričakovati je bilo, da bodo imeli vsi poznejši prevodi ime Horma v različnih oblikah prepisa; le nekaj prevodov izjemoma kombinira prepisne in prevodne oblike, 11 Gl. J. Milgrom, Numbers, JPS, Philadelphia / New York1990, 458. ali ime navajajo samo v prevodu: Horma id est anathema (Vg v 4 Mz 21,3; Sod 1,17); Horma, that is (to say), Anathema (DRA); Chorma, Bannung (BUR); Horma (Untergansweihe) (EIN); Horma, c'est-à-dire anathčme (BLSI); Horma, l'Interdite (CHO); Horma, ce qui signifie 'la Ruine' (BFC); Hormà (que vol dir 'extermini') (BCI); Horma (Nimicire deplinä) (CNS); Chorma (to je Klatbe propadlé) (CEP); Hórma, to je, prekletje (JAP); Horma, to je, prekletstvo (WOL). V večini teh primerov je očiten vpliv Vg. 14. Etimološki prevod krajevnih imen Bohim, Ramat Lehi in En Kore Na koncu etiološke pripovedi Sod 2,1-5, ki velja kot neodvisna enota (prim. etimološki pomen kraja Alon Bacut v 1 Mz 35,8), imamo ljudsko etimološko razlago imena Bohim, ki ni omenjeno nikjer drugje. Urednik je uporabil ljudsko etimologijo v razmerju do Božje jeze nad Izraelovo nezvestobo do zaveze (v. 4-5): »Ko je Gospodov angel govoril te besede vsem Izraelovim sinovom, je ljudstvo povzdignilo svoj glas in so jokali (wayyibkü). Zato so ta kraj imenovali Bohim (boktm) in so tam darovali Gospodu.« Ime kraja boktm 'Jokajoči' nima določnega člena, zato je toliko bolj očitna besedna igra v razmerju do glagola wayyibkü 'in so jokali' v vrstici 4. TgSod je ohranil izvirno obliko besedne igre: übdkö ... böktm. LXXA je ohranila besedno igro s tem, da je ime prevedla množinsko v razmerju do predhodnega glagola: kal éklausan ... Klauthmon; LXXB ima podoben prevod: kal éklausan ... Klauthmönes. Vg je dosegla besedno igro s tem, da je k prevodu imena dodala še eno besedo: et fleverunt ... Flentium sive Lacrimarum. Večina poznejših prevodov ime navaja v prepisu; izjem ni veliko: The place of weepers (DRA), 'Weeping' (NLT); Bochim, Weinende (BUR); Bochim (Ort des Weinens) (EIN); lieu des Pleurants, ou le lieu des Larmes (BLS); Bokhtm, Pleurs (CHO); Bokim, ce qui signifie 'les Pleu-reurs' (BFC); Boquim (ge vol dir 'els qui ploren' (BCI); Bochim (Ceice pltng) (CNS); Bokim (to je Plačici) (CEP); kraj tih jókajózhih, ali tgh ±óls (JAP); Kraj plakajočih ali solza (WOL). Zgodba o Samsonovem življenju v Sod 15,9-20 vključuje topografski etiološki zgodbi o imenih krajev Ramat Lehi in En Kore. Osrednjo etiološko pripoved v Sod 15,9-17 končuje besedna igra na temelju imena mesta Ramat Lehi (v. 17) v razmerju do Samsonovega uspeha (hebr. rüm), ko je pobil tisoč Filistejcev z oslovsko čeljustjo: »Ko je nehal govoriti, je odvrgel čeljust iz svoje roke in tisti kraj imenoval Ramat Lehi (rämat-leht).« Odlomek Sod 15,18-19 razlaga izvor studenca v Lehiju ob spominu na Samsonov klic Bogu po vodi in na čudežni Božji odgovor (v. 19): »Zato se je imenoval En Kore ('en haqqore'), ki je v Lehiju do tega dne.« Etimološki pomen prvega imena je 'Grič čeljusti', drugega 'Studenec nekoga, ki je klical'. Prevodi kažejo veliko raznovrstnost različnih oblik. V TgSod je prvo ime trans-literirano, drugo prevedeno s parafrazo: 'ènä' dd'itydhibat bislotä' ddšimšon 'studenec, ki je bil dan na Samsonovo molitev'. V obeh kodeksih LXX je prvo ime prevedeno na enak način: Anairesis sia-gónos 'Dviganje čeljusti'; drugo ime je v LXXA prevedeno kot Pege' epikletos siagónos 'Studenec, imenovan po čeljusti', v LXXB kot Pege' toü epikaloumènou 'Studenec prosilca'. Vg za prvo ime kombinira tran-sliteracijo in prevod, drugo ime pa samo prevaja: Ramathlehi quod inter-pretatur elevatio Maxillae (v. 17); Fons invocantis de maxilla (v. 19). Ime Lehi v LXX in Vg ni dosledno prevedeno, kadar se pojavi samo; LXX ima: en Lechi (A v Sod 15,9); en Leui (B v Sod 15,9); hè0s Siagónos (v Sod 15,14); tès siagónos ... siagónos (A v Sod 15,19); en Si-gagóni (B v Sod 15,19); eis Theria (v 2 Sam 23,11); Vg: et in loco qui postea vocatus est Lehi id est Maxilla eorum (kot dodatek v Sod 15,9); ad locum Maxillae (v Sod 15,14); in maxilla asini... de maxilla (v Sod 15,19); in statione (v 2 Sam 23,11). NV na vseh mestih uporablja hebrejsko obliko Lehi, očitno po zgledu poznejših prevodov. Ime Ramat Lehi se v renesančnih in v novejših prevodih pojavlja v različnih kombinacijah transliteracije in prevoda: Ramathlechi, which is interpreted the lifting up of the jawbone (DRA); Jawbone Hill (NLT); Ramath-Lehi (das ist Kinnbackenhöhe) (LUO); Ramat Lechi, Hoher Kinnbacken (BUR); Ramat Lehi (Kinnbackenhöhe) (EIN); Ramathlèchi, c'est-à-dire l'Elèvation de la Mächoire (BLS); 'Ramat-LèhI,' le Tertre de la Mächoire (CHO); Ramat-Lehi (que vol dir 'turó de la maixella') (BCI); Ràmat-lechi (to je Vyšina čelisti) (BKR); Ramathlechi, kar fe pravi gorivsdignenje zhelufti (JAP); Ramat-Lehi, kar se potolmači vzdign-jenje čeljusti (WOL); de hoogte van Lehi (LEI). Ime En Kore se v večini poznejših prevodov pojavlja v prepisni obliki, a obstaja nekaj pomembnih izjem: The Spring of him that invoked from the jawbone (DRA); 'The Spring of the One Who Cried Out' (NLT); 'En-hakkore of Lehi' (TNK); des Anrüffers brun (LUB); 'des Anrufers Brunnen' (LUO); 'Quelle des Rufenden' (LUT); Quelle des Rufenden (ELO, ELB); 'Quelle des Anrufers' (SCH); Ruferquell (BUR); 'Quelle des Rufers' (EIN); la Fontaine sortie de la mächoire par l'invocation de Dieu (BLS); 'source de Corè', c'est-à-dire 'source de celui qui appelle' (BFC); A fonte do que clama (AFC, BRP); A Fonte Do que Clama (ARC); studnice vzyvajiciho (BKR); tiga Moliuza ftudenez (DAL); Studenèz tiga klizheózhiga is zhelufti (JAP); kličejoči-ga studenec iz čeljusti (WOL); Pramen volajiciho (CEP); 'Istochnik vz'ibmshchego' (RST); de bron des roepers (LEI); de put des aan-roependen (LUV); Bron van de reopened (NBG); De fontein des aan- roepers (SVV); Den ropandes (S17); hives forràsànak (HUN). 15. Etimološki prevod imen krajev Eben Ezer in Sela Mahlekot Obe imeni sta izpričani samo enkrat v Prvi Samuelovi knjigi: Eben Ezer v 7,12, Sela Mahlekot v 23,28. Odlomek 1 Sam 7,12 je etiološka razlaga imena in zmage Izraela proti Filistejcem blizu Micpe (prim. 1 Sam 7,2-17), kjer je Samuel opravljal sodniško službo nad Izraelom. Po čudežni zmagi je Samuel postavil spominski kamen med Micpo in Ješano. Po ljudski razlagi imena v 1 Sam 7,12 je Samuel kraju »dal ime Eben Ezer ('eben hä'äzer) in je rekel: >Do sem nam je Gospod pomagal ('ad-hennäh 'äzäränü yhwh). <« Etimološka razlaga pomena imena 'eben hä'äzer 'Kamen pomoči' temelji na besedni igri v zvezi z glagolom 'äzar 'pomagati'. TgJ je hebrejski besedi prevedel v aramej-ski, ki imata isti pomen: 'eben sa'ädä'... 'ad häkä' sa'ädänä' yhwh. LXX ima kombinacijo transliteracije in prevoda, ki temelji na besedni igri z glagolom, ki razlaga etimološki izvor imena: Abenézer lithos toü boethoü ... eboéthesen hemin Kyrios. Vg je odpravila besedno igro, ker za poimenovanje kraja in za razlago, kako je kraj dobil svoje ime, uporablja besede različnih korenov: lapis Adiutorii... auxiliatus est nobis Dominus. Poznejši prevodi so ime navajali v prepisu; le redki so kombinirali transliteracijo in prevod: The stone of help (DRA); Eben Eser, Hilfe-Stein (BUR); la Pierre du Secours (BLS); Pierre de l'Aide, Ebèn-ha-'Ezér (CHO); >Pierre-du-secours? (BFC); Kamen pomózhi (JAP); kamen pomoči (WOL). Zgodba o Savlovem zalezovanju Davida v puščavi v 1 Sam 23,24b-24,1 vključuje etilološko pripoved, ki spominja na ljudsko etimološko razlago izvora imena v zvezi z neko skalo v pokrajini. Ko je Savel že uspešno zasledoval Davida, pride k Savlu sel s sporočilom (1 Sam 23,27-28): »>Pridi hitro, kajti Filistejci so vdrli v deželo!< Savel se je vrnil, nehal zasledovati Davida in šel Filistejcem nasproti. Zato se ta kraj imenuje Sela Mahlekot (sela' hammahlaqöt).« Množina drugega sestavnega dela imena je izpeljana bodisi iz korena hälaq I 'biti gladek, spolzek' bodisi iz korena hälaq II '(raz)deliti' in se nanaša na trenutek, ko sta bila Savel in David v boju drug proti drugemu. V TgJ je ime kraja prevedeno z besedno zvezo kep palgütä' 'Skala delitev', sledi pa razlaga, zakaj je ime takšno: »kraj, na katerem je bilo kraljevo srce razdeljeno, da gre sem ali tja.« LXX ime prevaja kot Pétra he meris-theisa 'Razdeljena skala'; Vg ima prevod: ... vocaverunt locum illum petram Dividentem. Ta 'Skala delitev' je razdelila tudi renesančne prevode: nekateri so se odločili za prepis imena (GNV, KJV, LUB), drugi so ga prevedli (DIO, BKR). Renesančni prevajalci so močno vplivali na poznejše razlage, a nekoliko več se jih je odločilo za prevod. RSV in NRS sta na primer iz prepisne oblike Sela-hammahlekoth v GNV in KJV prešla v prevod na temelju vprašljivega popravka izvirnika: Rock of Escape. 16. Etimološki prevod lastnih imen Baal Peracim in Perec Uza Ime Baal Peracim blizu Emek Refaima je etimološko razloženo v pripovedi o Davidovi zmagi nad Filistejci v 2 Sam 5,17-25. V vrstici 20 se besedilo glasi: »Tako je prišel David v Baal Peracim (ba'al pdräsim). Tam jih je David porazil (wayyakkem šäm däwid). Rekel je: >Gospod je prebil (päras yhwh) moje sovražnike pred menoj, kakor se prebijejo vode (kdperes mäyim).< Zato se tisti kraj imenuje Baal Peracim (ba'al pdräsim).« Besedna igra je poudarjena z dvakratno rabo korena prs: glagol päras 'prebiti' in samostalnik peres 'prebitje' sta v igri, da razložita čudno ime kraja ba'al pdräsim 'gospod prebitja', ki sicer ni znano. V ozadju besedne igre v etiološki razlagi imena v okviru prispodobe poplave je, da je Gospod v filistejskem obrambnem zidu odprl odprtino. Na tem mestu so nekoč zagotovo častili boga Baala, toda Davidova zmaga nad Filistejci je razlog novega pogleda na kraj v luči tega dogodka: zdaj se prva vloga pripisuje Izraelovemu Bogu. Očitno je, da avtor TgJ ni imel veliko literarnega čuta, saj je odpravil besedno igro s tremi oblikami istega korena s tem, ko v prevodu uporablja različne besede: »David je prišel na ravnino prebitja (bdmešar pdräsim) in David jih je tam potolkel; in dejal je: >Gospod je razbil (tdbar yhwh) moje sovražnike pred menoj, kakor se razbije (kdtibbür) lončena posoda, ki je napolnjena z vodo.< Zato je tisti kraj imenoval ravnina prebitja (mešar pdräsim).« Nasprotno pa je LXX poudarila besedno igro s tem, ko je isti koren uporabila štirikrat: Epanö diako-pön 'Zgornja prebitja' ... diékopse 'prebil je' ... diakóptetai 'prebije se' ... Epano diakopön 'Zgornja prebitja'. Vg in domala vsi drugi poznejši prevodi ime navajajo v prepisu. Ime Perec Uza je razloženo v pripovedi, ki opisuje, kako so skrinjo zaveze prenesli v Jeruzalem (2 Sam 6,1-23). V zvezi z Uzajevo smrtjo je devteronomistični urednik vstavil informacijo o etimološkem poimenovanju neznanega kraja Perec Uza, ki leži nekje na cesti med Kirjat Jearimom in Jeruzalemom (v. 8): »David se je razjezil, ker je Gospod z izbruhom bruhnil v Uzaja (päras yhwh peres bd'uzzäh). Zato se tisti kraj imenuje Perec Uza (peres 'uzzäh) do tega dne.« V tej spretni besedni igri ime peres 'uzzäh 'Izbruh Uzaja' pomeni Izbruh proti Uzaju. Ime je bilo izbrano kot spomin na Božje svarilo proti pomanjkljivi človeški skrbi za ustrezno razdaljo v razmerju do Boga. Besedna igra je idealna tako v hebrejskem besedilu kot tudi v prevodu, ki je prirejen po izvirniku. TgJ upošteva besedno igro, ki jo vse- buje opis dogodka: »In za Davida je bilo težko, ker je Gospod z izbruhom bruhnil na Uzaja ('al ditra' yhwh tir'ätä' bd'uzzäh). In kraj je imenoval 'Kraj, na katerem je umrl Uza' ('aträ' ddmit beh 'uzzäh) do tega dne.« Prevajalec je pravzaprav zamudil priložnost, da ustvari učinkovito literarno stvaritev. Nasprotno pa ima LXX prevod celotne besedne igre: »In David je bil potrt (ethymesen), ker je Gospod z izbruhom bruhnil v Ozaja (hypèr hoü diékopsen Kyrios diakopèn en tö Oza); in tisti kraj se je imenoval izbruh Oze (diakopè Oza) do tega dne.« Izbor besed v LXX je moral biti tako premišljen kakor v izvirnem besedilu. Vg je zmanjšala izrazno moč izvirnika s tem, da je v prvem delu besedila dve besedi iz istega korena spojila v eno: Con-tristatus autem est David eo quod percussisset Dominus Ozam et voca-tum est nomen loci illius Percussio Oza usque in diem hanc. Presenetljivo je, da je besedna igra dveh besed iz istega korena päras yhwh peres bd'uzzäh med vsemi poznejšimi prevodi ustrezno prevedena le v NRS. Večina prevodov ima za dve besedi istega korena prevod z enim samim glagolom; ime je v vseh prevodih vsebovano v prepisu. 17. Etimološki prevod toponima Beraha V Kroniških knjigah imamo le dve mesti z očitnim etiološkim poimenovanjem (1 Krn 4,9; 2 Krn 20,26) in dve mesti, ki vsebujeta izrecno izjavo o izpeljavi imen (1 Krn 11,7; 14,11 = 2 Sam 5,20). Avtor Kroni-ških knjig ima na splošno raje homiletično razlago imen. Razlaga v 2 Krn 20,26, kako je je dobil ime kraj Beraha, je del daljše zgodbe o Jozafatovi zmagi nad vzhodno koalicijo Moaba in Amona (2 Krn 20,130). Po zmagi se je Juda lotil plena. V zvezi s tem se besedilo glasi (2 Krn 20,25-26): »Tri dni so pobirali plen, toliko ga je bilo. Četrti dan so se zbrali v Dolini Beraha (ld'emeq bdräkäh), ker so tam slavili Gospoda (ki-šäm beräkü 'et-yhwh); zato tisti kraj imenujejo Dolina Beraha ('emeq bdräkäh) vse do danes.« Dolino Beraha povezujejo s sodobnimi imeni Kirbet Berekut in Vadi Berekut blizu Tekoe. Zdi se verjetno, da etiološka razlaga etimologije imena v 2 Krn 20,26 kaže na starejši vir, ki je bil podlaga pripovedi v 2 Krn. Etiološka razlaga poimenovanja doline Beraha se ujema z obstoječim izročilom, da je dolina dobila ime, ko je ljudstvo po Jozafatovi zmagi nad sovražnikom slavilo Gospoda. Antični prevodi Svetega pisma ime doline večinoma prevajajo, v poznejših prevodih prevladuje transliteracija. Besedna igra je pogosto ohranjena v celoti v vseh setavinah besedila. V TgKrn aramejske besede dobro ustrezajo hebrejskemu izvirniku. LXX dosledno uprablja le besedo, iz katere je izvedeno ime: »Četrti dan so se napotili v Dolino slavospeva (eis tòn aulöna tes eulogias, različica: eis ten koilàda); kajti tam so slavili (eulógesan) Gospoda: zato so kraj imenovali Dolina sla-vospeva (Koilàs eulogias), do tega dne.« Vg ima besedno igro ohranjeno v celoti: in valle Benedictionis ... ibi benedixerant Domino ... vallis Benedictionis. V poznejših prevodih prevladuje prepis imena v različnih pravopisnih oblikah: The/the Valley of Berachah (GNV, KJV, NKJ, DBY, WEB, RWB); The/the Valley/v alley of Beracah (AS V, JPS, RS V, NAS, NIB, NAB, NAU, NJB, ES V, NRS); Tal Beraka (ELO); Tal Beracha (ELB, EIN); la vallée de Beraca (LSG, NEG); la vallée de la Beraka (BFC, FBJ); la vallée de Berakha (SCO) itn. Prevodna oblika je manj pogosta, toda oblike so prav tako vredne pozornosti: the Valley of Blessing (BBE, NLT, TNK); the valley of Blessing (DRA); Lobetal (LUB, LUO, LUT, SCH); Segenstal (BUR); la vallée de la bénédiction, la vallée de la Bénédiction (BLS); la vallée de Béné-diction, 'vallée de Bénédiction' (TOB); Valle die Benedizione (DIO, LND); la vall de la Benedicció (BCI); vale de Bèngao (ARA); Hvalni dul (DAL); dolina Hvale /hvale (JAP, WOL); dolina Beraha / 'Slavilna dolina' (SSP); Dolina dobrorečeni (CEP); dolina blagoslovenija (RST); Dolina (ta) na blago slov enie (to) (BUL); Lofvallei (LEI); Lof-dal (LUV); Dal der Lofprijzing (NBG); Lovprisnings-dalen (N30); Lovprisingsdalen (N38, NBN); Lugina e Bekimit (ALB); halaadasnak volgyébe (HUN). Očitno literarno obliko besedne igre v izvirniku je težko spregledati, zato je ohranjena v številnih poznejših prevodih (BBE, DRA, TNK, LUB, LUO, BUR, LUT, SCH, BLS, TOB, DIO, LND, DAL, JAP, WOL, CEP, RST, BUL, LEI, LUV, NBG, N30, N38, NBK, NBN). Posebno opazna je besedna igra v LUB, ker je ta prevod vplival na številne prevode Svetega pisma: im Lobetal... denn daselbs lobeten sie den HERRN, da her heisst die stete Lobetal. BUR has the correspondence: im Segenstal ... dort segneten sie IHN, deshalb rief man den Namen des Ortes ... Segenstal. 18. Sklep Svetopisemske pripovedi o poimenovanju oseb in krajev kažejo, da je literarni pojav etiološkega izvajanja imen povezan z nekim zgodovinskim dogodkom, s poimenovanjem osebe, ljudstva in kraja ter z razlago razloga za izbor nekega imena. Literarna zgradba spominja na značilno hebrejsko izročilo etiologije in ljudske etimologije. Vsi primeri etiološke razlage etimologije imen v hebrejskem Svetem pismu kažejo osnovni literarni obrazec, ki se pojavlja v različicah. Najbolj opazna literarna posebnost v tej vrsti obrazca je bogata raba besedne igre. Toliko bolj je umestno, da smo pozorni na literarne vzorce besedne igre v izvirniku in v prevodih. V tem oddelku se omejujemo na tiste primere etiološke razlage etimologije svetopisemskih imen, ki so v starih prevodih večinoma prevedeni, v novejših evropskih prevodih pa se pojavljajo v prepisni obliki. Analiza posameznih primerov etiološke razlage etimologije svetopisemskih imen odpira vprašanja, kot so izvor in rast besedila, zgodovinsko okolje in avtorstvo. Neposredni in širši kontekst pripovedi očitno kažeta, da ima sedanje besedilo za seboj kompleksno zgodovino ljudskih izročil in literarnih stvaritev. Etiološke razlage etimologije svetopisemskih imen so literarni in stilistični pojav. Najverjetneje ne izražajo vsebine prvotnega imena, temveč imena, ki so ga uvedli v zvezi z novimi okoliščinami, ki so postale podlaga za reinterpretacijo izročila. Reinterpretacija ima za posledico, da pomen, ki ga sedanji pisec ali izročilo pripisuje imenu, pogosto deluje prisiljeno in umetno. Poimenovanje oseb ali krajev in razlaga imen temeljita bolj na literarnih kot na lingvističnih premislekih. Etimološke razlage imen so torej popolnoma skladno z osnovnimi potezami ljudske literature in poezije. Pojem »ljudska etimologija« lahko torej zavaja, če ne upoštevamo predvsem njenih literarnih značilnosti. Moshe Garsiel ugotavlja: »Svobodo, ki si jo jemljejo svetopisemski pisci v teh razlagah, so nekateri strokovnjaki imenovali >ljudska etimologija?. Takšna opredelitev ne zadene bistva; razlage delujejo kot literarne stvaritve, ki bogatijo literarno enoto. Kar vidimo tukaj, nikakor ni ljudska in plitva razlaga, ki bi izvirala iz pomanjkljivega znanja, temveč premišljen odklon od lingvističnih pravil in norm časa, ki so si ga dovolili domiselni pripovedovalci, da bi dosegli svoj cilj.«12 Številne etiološke razlage etimologije svetopisemskih imen kažejo, da so nekateri kraji dobili novo ime na temelju nove okoliščine. Pripetljaj ali dogodek, opisan v zvezi s krajem, ki je bil splošno znan v pisateljevem času, daje povod za razlago pomena imena v luči novega dogodka, ki se lahko razlikuje od obstoječega izročila. Oblikovanje nove zgodbe za razlago imena ni samo razlaga poti do imena, temveč pomeni tudi poskus, da se v obliki zgodbe spoznajo pomembne zgodovinske izkušnje, verovanja in vrednote osebnosti, ki so jim pripisovali poimenovanje kraja. Ko presojamo znano etiologijo kot zgodnjo ljudsko pripoved o nastanku imena, je pomembno upoštevati, da razlaga imena predpostavlja, da se je opisani dogodek resnično zgodil in je postal resnični dejavnik v določanju pomena imena. V večini primerov etiološka razlaga poimenovanja kraja ni prvotno 12 Gl. Biblical Names: A Literary Study of Midrashic Derivations and Puns, Bar-Ilan University Press, Ramat Gan 1991, 18-19. Gl. tudi J. Barr, Etymology and the Old Testament, v: J. Barr et al. (ur.), Language and Meaning: Studies in Hebrew Language and Biblical Exegesis, OTS 19, E. J. Brill, Leiden 1974, 1-28. izročilo zgodbe, temveč drugotna razširitev, ki spominja na gloso. Eti-ološke izpeljave imen na temelju besednih iger so nastale v zgodnjem obdobju z namenom, da dopolnijo in razširijo prvotno izročilo. Najbolj opazna značilnost etiološke izpeljave imen v zvezi s specifičnimi zgodovinskimi dogodki je besedna igra. Literarni pojav besedne igre v izvirniku je za prevajalce v nesemitske jezike velik izziv. Prevajalci v semtiske jezike, ki so bili pozorni na literarno kakovost izvirnika, so lahko besedno igro ohranili brez težave. Toda besedno igro so z ustreznim prevodom imen in njihove etimološke razlage pogosto ohranili tudi v prevodih v druge jezike. Posebno značilen primer besedne igre v prevodu v številne jezike je poimenovanje Žene v zvezi z Možem v 1 Mz 2,23; številni antični in sodobni prevajalci so v prevodu izbrali besedno igro, ki ustreza izvirniku. Etiološka izpeljava imen je številne antične prevajalce spodbudila, da so ime prevedli in tako opozorili na besedno igro v izvirniku. V tem pogledu vzbujajo pozornost nekatera znana osebna in zemljepisna imena: Eva v 1 Mz 3,20: Zöe hoti haüte meter pànt0n tön zöntön 'Življenje, ker je bila mati vseh živih' (LXX); ime Babilon v 1 Mz 11,9: Shnkhysis hóti ekei synékheen Kyrios ... 'Zmešanje, ker je tam Gospod zmešal ...'; ime Adonaj Jire v 1 Mz 22,14: Appellavitque nomen loci il-lius Dominus videt unde usque hodie dicitur in monte Dominus videbit (Vg) - LUB harmonizira časovno razmerje sedanjik / prihodnjik tako, da uporabi samo sedanjik: Und Abraham hies dies stet / Der HERR sihet / Da her man noch heutiges tages sagt / Auff dem Berge / da der HERR sihet (LUB; prim. DAL, LUO, LUT); Ime Esek v 1 Mz 26:20: kaì ekàlesen tò ónoma toü phréatos Adikia edikesan gàr autón 'In ime studenca so imenovali Krivičnost, ker so mu povzročili krivico' (LXX) - Sykophantia esykophàntesan gàr autón 'Zatiranje, ker so ga zatirali' (Akvila); ime Rehovot v 1 Mz 26,22: Itaque vocavit nomen illius Lati-tudo dicens nun dilatavit nos Dominus ... (Vg). Naj opozorimo na prelepo hiastično zgradbo, ki je nastala z ustreznim prevodom imen Masa in Meriba ter ustreznih glagolov v 2 Mz 17,7: Kaì epörnmase tò ónoma toü tópou ekeinou, Peirasmòs, kaì Loidóresis, dià tön loidorian tön hyiön Israel, kaì dià tò peiràzein Kyrion ... 'In dal je temu kraju ime Preizkušanje in Sramotenje, ker so Izraelovi sinovi sramotili in ker so preizkušali Gospoda ...' (LXX); ime Tabera v 4 Mz 11:3: Vocavitque nomen loci illius Incensio eo quod succensus fuisset contra eos ignis Domini (Vg). Naj omenimo igro s tremi besedami istega korena v zvezi z imenom Horma: Anathematiö autòn ... kaì anethemàtisen autòn ... kaì epe-kàlesan tò ónoma toü tópou ekeinou, Anàthema 'Zaobljubil bom ... zaobljubil ga je ... in ime tistega kraja so imenovali Zaobljubljen predmet (Prekletstvo)' (LXX); ime Bohim v Sod 2,4-5: ... kaì éklausan, Kaì epö^masan tò ónoma toü tópou ekeinou, Klauthmönes '... in so jokali. In tistemu kraju so dali ime Jokanja' (LXXB; LXXA ima ime v ednini); ... elevaverunt vocem suam et fleverunt et vocatum est nomen loci illius Flentium sive Lacrimarum (Vg); ime Baal Peracim v 2 Sam 5,20-21: ... ek tön EpanO diakopön ... diékopse Kyrios ... hos diakóptetati hydata ... EpanO diakopön ... (LXX); ime Beraha v 2 Krn 20,26: ... eis tòn aulöna tes eulogias, eket gàr eulógesan tòn Kyrion dià toüto ekalesan tò ónoma toü tópou ekeiou Koilàs eulogias (LXX); ... in valle Benedictionis ... ibi benedixerant Domino ... vallis Benedictionis (Vg). V obdobju od srednjega veka naprej je besedna igra izginila, ker so prevajalci celo imena, ki imajo etimološko razlago, transliterirali. Toda v novejšem obdobju so nastali prevodi, ki pričajo o oživitvi zanimanja za natančno prevajanje besedne igre iz izvirnika. BUR je najbrž najboljši primer načrtnega poskusa, da se v prevodu ohrani besedna igra, ki v ljudskih etimologijah izraža poimenovanje imena in razlago, kako je kraj dobil ime. Toda imena, ki imajo etimološko razlago, so v večini primerov navedena v prepisu in v prevodu: Der Mensch rief den Namen seines Weibes: Chawwa, Leben! Denn sie wurde Mutter alles Lebendigen (1 Mz 3,20; prim. CHO); Darum ruft man ihren Namen Babel, Gemenge, denn vermengt hat ER dort die Mundart aller Erde (1 Mz 11,9); Du Gott der Sicht! Denn sie sprach: Sah auch wirklich ich hier dem Michsehenden nach? Darum rief man den Brunnen Brunn des Lebenden Michsehenden (1 Mz 16,13-14); Darum ruft man jenen Ort Ber-Scheba, Brunnen des Sieben-Schwurs, denn dort haben die beiden geschworen (1 Mz 21,31; prim. 1 Mz 26,33); Abraham rief den Namen jenes Orts: ER ersieht. Wie man noch heute spricht: Auf SEINEM Berg wird ersehn (1 Mz 22,14); So rief er den namen des Brunnens Efsek, Hader, weil sie mit ihm gehadert hatten (1 Mz 26,20); So rief er seinen Namen Rechobot, Weite, denn ers sprach: Geweitet hat ER es uns nun, daß wir im Lande fruchttragen (1 Mz 26,22); Jaakob rief den Namen des Ortes: Pniel, Gottesantlitz, denn: Ich habe Gott gesehen, Antlitz zu Antlitz ... (1 Mz 32,31); ... es war bitter. Darum rief man seinen Namen Mara: Bittre (2 Mz 15,23); Er rief den Namen des Orts Mafsa, Prüfe, und Mriba, Gezänke, wegen des Zankens der Söhne Jifsraels und deswegen, daß sie IHN prüften (2 Mz 17,7); Er rief den namen des Ortes Tabera, Zündstatt, denn auf sie eingezündet hatte ein Feuer von IHM (4 Mz 11,3); Man rief den Namen jenes Orts: Gräber des Gelüsts, denn dort hatte man das Volk der Lüsternen begraben (4 Mz 11,4); bannen ... es bannte sie und ihre Städte und rief den Namen dieses Orts: Chorma, Bannung (4 Mz 21,2-3: BUR; prim. CHO); Sie erhoben, das Volk, ihre Stimme und weinten. Sie riefen den Namen jenes Ortes: Bochim, Weinende (Sod 2,4-5); ER hat vor mir meine Feinde durchbrochen, wie ein Durchbruch der Wasser. Daher rief man den Namen jenes Orts: Baal Prazim, Meister der Durchbrüche (2 Sam 5,20-21); Am vier- ten Tag sammelten sie sich im Segenstal - denn dort segneten sie IHN, deshalb rief man den Namen des Ortes Segenstal (2 Krn 20:26). V nekaterih prevodih je prevod imena naveden v opombah (RSV, NRS). Ker so nekateri prevajalci kombinacijo transliteracije in prevoda imena uvedli le v etiološke izpeljave imen, so s tem pokazali, da so bili pozorni na literarni pojav ljudske etimologije. Pozorna analiza načina prevajanja skozi zgodovino kaže, da prevajalci niso upoštevali samo literarnih posebnosti besedil, temveč tudi etimologijo imen, izročilo oblik svetopisemskih imen itn. Ko so Izraelci prevzeli pogansko ime ali navado, ki je bila povezana s čaščenjem narave, so ime obarvali s historičnim pomenom kot spominom na katero od Božjih del. Tako je na primer baal postal naziv za Gospoda (prim. 2 Sam 5,20). Zaradi tega je prevod ali prepis kakega imena včasih nedosleden celo znotraj iste prevajalske enote. Na splošno velja, da ni ustrezne razlage za dejstvo, da so imena v antičnih prevodih večinoma prevedena, v novejših pa navedena v prepisu. Skladno s tem razvojem je NV v primerih, ko VL in prvotna Vg imena prevajata, uvedla transliteracijo. Nedoslednosti so značilne tudi za način prepisovanja imen. Toliko bolj velja, da je treba oblike svetopisemskih imen preverjati v razmerju do izvirnega besedila. Ko opazimo različice v oblikah imen, je treba vprašanje osnovnega besedila (Vorlage) preverjati ob upoštevanju največjega možnega števila rokopisov. Številne različice je mogoče pojasniti le v luči osnovnih oblik izvirnika. Večina svetopisemskih imen v tekstnokritičnem pogledu ni problematična; veliko imen ima tudi jasen etimološki pomen. Kolikor jasnejši je etimološki pomen kakega imena in kolikor bolj ga pisec poudarja, toliko več razlogov ima prevajalec, da ga ne navaja v prepisu, temveč ga prevede. Pri tem velja upoštevati, da ustaljeno izročilo včasih lahko daje boljše razloge za trans-literacijo imena. Dodatni razlog za transliteracijo je mogoče najti v nejasnem izvoru in pomenu določenega imena. Kolikor jasnejši je pomen imena, toliko bolj verjetno je, da ga bo prevajalec navedel v prevodu. 19. Okrajšave prevodov Svetega pisma in drugih virov ACF Almeida Corrigida Fiel (portugalski prevod 1753/1995) Akvila Akvila, judovski prevajalec v grščino (med 140 in 150 po Kr.) ARA Almeida Revista e Atualizada (portugalski prevod 1993) ARC Almeida Revista e Corrigida (portugalski prevod 1969) ASV American Standard Version (1901) BBE The Bible in Basic English (1949/1964) BFC Bible en frangais courant (1997) BKR Bible kralicka (češki prevod 1613) BLS La Bible de Lemaìtre de Sacy: Port-Royal (1657-1696) BRP Biblia Revista - portugalska (Biblia Almeida 1994) BTP Biblia Tysiaclecia - poljska (1965/1984) BUR Buber/Rosenzweig: prevod Stare zaveze v nemščino (19251936) CEP Cesky ekumenicky preklad (1985) CHU La Bible de André Chouraqui (1985) CNS Cornilescu (romunski prevod 1921) D31 Danski prevod (1931) DAL Dalmatinova Biblija (1584) DBY The Darby Bible (1884/1890) DIO La Bibbia di Diodati (1641) DRA The Douay-Rheims American Edition (1899) DRB Darby (francoski prevod 1885) EIN Einheitsübersetzung (nemški prevod 1980) ELB Revidierte Elberfelder Bibel (1993) ELO Unrevidierte Elberfelder Bibel (1905) ESV English Standard Version (2001) FBJ Francoska Bible de Jérusalem (1973) FIN Finski prevod: Raamattu (1933/1938) GNV Geneva Bible (1599) HUN Karoli (madžarski prevod 1993) IEP Italijanska Editione San Paolo NVB (1995) JAP Japljev prevod (178471802) JPS Jewish Publication Society (Stara zaveza 1917) KJV King James Version (1611/1769) LBA La Biblia de Las Americas (1986) LEI Leidse Vertaling (nizozemski prevod 1912/1994) LND Na Nuova Diodati (1991) LSG Louis Segond (francoski prevod 1910) LUB Luther Bibel (1545) LUO Luther Bibel (1912) LUT Revidierte Lutherbibel (1984) LUV Lutherse Vertaling: nizozemska revidirana Lutrova Biblija (1648/1750/1933/1994) LXX Septuaginta, grški prevod Stare zaveze LXXO Heksapla, Origenova recenzija Septuaginte MGK Modern Greek Bible (1850) NAB New American Bible (1970, 1986, 1991) NAS New American Standard Bible (1977) NBG Netherlands Bijbelgenootschap Vertaling (nizozemski prevod 1951) NEG Nouvelle Edition Geneve (1979) NIB New International Version (britanska različica 1984) NIV New International Version (ameriška različica 1984) NJB New Jerusalem Bible (1985) NKJ New King James Version (1982) NLT New Living Translation (1996) NRS New Revised Standard Version (1989) NRV La Sacra Bibbia Nuova Riveduta (1994) NV Nova Vulgata R60 Reina Valera (revidiran španski prevod 1960) R95 Reina Valera (posodobljen španski prevod 1995) RSV Revised Standard Version (1952) RVA Reina Valera Actualizada (španski prevod 1989) RWB Revised Webster (1995) S17 Svenska Bibelselskapet (švedski prevod 1917) SCH Schlachter (nemški prevod 1951) Simah judovski prevajalec v grščino (med 190 in 200 po Kr.) SirHeks Sirska Heksapla SRV Reina Valera (španski prevod 1909) SSP Slovenski standardni prevod (1996) Teodotion judovski prevajalec v grščino (med 180 in 192 po Kr.) Tg Targum; po knjigah Svetega pisma: TgIz, TgPs itn. TgJ Targum Jonatan, aramejski prevod Prerokov TgN Targum Neofiti, aramejski prevod Peteroknjižja TgO Targum Onkelos, aramejski prevod Peteroknjižja TgPsJ Targum Psevdo-Jonatan, aramejski prevod Peteroknjižja TNK Tanakh (judovski prevod v angleščino 1985) TOB Traduction oecuménique de la Bible (1988) VL Vetus Latina Vg Vulgata WEB The Webster Bible (1833) WOL Wolfova Biblija (tretji slovenski prevod 1856-1959) ZBI Zürcher Bibel (1907-1931) Povzetek: Jože Krašovec, Etimološka razlaga svetopisemskih imen kot lingvistično in literarno izrazno sredstvo v izvirniku in v prevodih Namen te študije določa narava etimološke zavesti, ki je izpričana v hebrejskem Svetem pismu. Etimološka razlaga imen vzbuja pozornost v zgodnjih izročilih svetopisemskih pripovedi, predvsem v Genezi. Hebrejsko Sveto pismo za razlago številnih imen uporablja ljudsko etimologijo. Precej imen je bilo tujih, ali jih je izročilo prevzelo iz starejših kultur, toda njihove oznake so tesno povezane z zgodovinskimi dogodki. Številna imena so pojasnjena etiološko: najprej je obstajalo ime, potem je nastala umišljena zgodba, ki razlaga, kako je ime nastalo. Včasih so ime spremenili, da je ustrezalo okoliščinam. Namen etimologije ni bil toliko v tem, da se razloži ime samo po sebi, tem- več bolj v tem, da se poveže s kakšno legendarno prvino, ki je že bila del izročila pripovedi. V tem poteku etimološke razlage imen se etimološki pomen staplja z razmerjem glasov, asonancami, podobnostjo besed, pesniško izrabo homonimov in drugih lingvističnih in literarnih asociacij. Svetopisemske etimologije ni mogoče primerjati s sodobnim razumevanjem etimologije. Tam gre bolj za poseben primer literarne izrabe lingvističnih asociacij in je torej bolj zgled neke vrste poezije in domislic. Vrednotenje etimološke razlage svetopisemskih imen se torej bolj uvršča v literarno kritiko kakor v filologijo ali lingvistiko. Skladno s tem dejstvom se ta študija osredotoča na nekatere etiološke razlage svetopisemskih imen, ki povezujejo poimenovanje na temelju besedne igre in razlage poimenovanja s stalnim obrazcem: »Zato so tisti kraj (osebo) imenovali tako in tako.« Kolikor bolj je očitno, da je besedna igra osrednja literarna značilnost izvirnega besedila, toliko bolj samoumevno je, da nas zanima, koliko je besedna igra ohranjena v raznih prevodih Svetega pisma. Ključne besede: svetopisemska imena, ljudska etimologija, etimološka razlaga, etiološka interpretacija, besedna igra, literarne asociacije, razlaga poimenovanja, ohranitev besedne igre v prevodih, aramejski prevodi, grški prevodi, latinski prevodi, srednjeveški prevodi, renesančni prevodi, novejši prevodi Summary: Jože Krašovec, Etymological Explanation of Biblical Names as Linguistic and Literary Devices in the Original and in Translations The scope of this study is conditioned by the kind of etymological consciousness as testified in the Hebrew Bible. Etymological explanation of names is very noticeable in the early traditions of biblical narratives, especially in Genesis. For the explanation of many names, the Hebrew Bible provides a popular (folk) etymology. Quite a number of names were foreign or were received by tradition from earlier cultures, but they have meanings intimately tied up with historical events. Many of these names are elucidated aetiologically: first came the name, then a story was built up imaginatively to explain how the name had come about. Sometimes the name was altered to fit the circumstances. The purpose of the etymology was not so much to explain the name in itself as to link it with some legendary feature already present in the narrative tradition. In this operation of the etymological explanation of names etymological interest merges with plays on sound correspondences, assonances, word-similarities, poetic exploitation of homonymy and other linguistic and literary associations. Biblical etymology is not comparable with what we today call etymology. It is more a special case of the literary use of linguistic associations, more a kind of poetry and fancy. The appreciation of the etymological explanation of biblical names thus belongs rather to literary criticism than to philology or linguistics. In line with this fact, this study focuses on some aetiological explanations of biblical names combining the naming on the basis of the play on words and the explanation of the naming by the recurring formula: "Therefore his name was called so and so." The more evident it is that the play on words is the central literary feature of the original text, the more appropriate it is that we should take an interest in the question to what extent the play on words is preserved in various Bible translations. Key words: Biblical names, popular etymology, etymological explanation, aetiolog-ical interpretation, play on words, literary associations, explanation of the naming, preservation of the play on words in translations, Aramaic translations, Greek translations, Latin translations, medieval translations, Renaissance translations, recent translations