293
Tuji gost
Igo Gruden
Kdo si, ki ne daš mi pokojno zaspati, da bije ob sencih mi kri kakor pest? kdo si, ki nocoj izprašnješ mi vest in ji prisluškuješ potuhnjen pred vrati?
Ni strah me pred smrtjo, se v njo izživeti, življenja me strah je in groza ljudi, vpijočih v nebo iz prepadov noči: zakaj brez moči moram ž njimi trpeti?
Človeku ukaz je: ljubiti! ne: klati! ves svet pa gori kakor v zarji krvi: kdo kriv je, da človek človeka mori? Sam sebi ne vem si odgovora dati.
O bratstvu sem pel, o ljubezni govoril, nocoj sem na prsi prekrižal roke: kdo si, ki iz njih bi iztrgal srce, ljubezen mi v njem do človeka umoril?
Sovraštvo sejal si, zdaj žanji in kosi, uteši po krvi si blazni pohlep! — Kdaj riba faronika* zvila bo rep? Ni vreden več svet, da na hrbtu ga nosi.
* Po narodni pesmi nosi riba faronika svet; v pesmi pravi riba: „Če bom jest z mojim repom zvila, ves svet potopljen bo: če se bom jest na moj hrbet zvrnila, ves svet pogubljen bo." (Štrekelj, I. del, str. 500, št. 493).