18 Naravna pravna načela l.Jj 7 avstr. drž. zat.);
Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž, zak.)
(Prispevek k problemu popolnosti pravnega reda.)
Boris Furlan.
§ 1. Tvorjenje pravnih norm. § 2. Tvorjenje pojmov pravoslovja. § 3. Raz^ merje med pravnimi normami in naravnimi zakoni. § 4. Ustvarjajoča sila interporetacije, § 5. Nujna -nepopolnost praATiiih norm. § 6. Izpopolnitev praznin v pra\ai po naravnih ali občnih pravnih načelih. Pomanjkljivosti natika in judikature o teh načelih. § 7. Zeilerjevo pojmovanje naravnih pra\-nih načel. § 8. Istovetnost teh načel s principi pozitivnega prava in z normativnimi pravili Genv^Duguitjevcga nauka. § 9. Relativna veljav^ nost teh načel prikazana na principih zasebne lastnine in odgovornosti za krivdo. § 10. Problem izvora naravnih pravnih načel. § 11. Ideja pra« vidnosti kot smisel teh načel. § 12. § 7 o. d. z. in § 1 švicarskega civilnega zakonika. Kritična metoda v iskanju objektivne pravilnosti.
§ 1.
Kot uredba medčloveških odnošajev ni pravo umetna tvorba, marveč raste iz dejanskih potreb življenja. Že davno pred pisanimi zakoni, da že celo pred vsako besedno formulacijo živi pravna norma v zavesti družabnikov kot dejansko pravilo ravnanja. Pisani zakoni so le majhen odlo* mek resničnega pravnega življenja narodov, ki žive v mno« gih primerih mimo državnih zakonikov in neodvisno od njih. Ce bi po naključju čez noč izginili vsi pisani zakoni, bi zaradi tega vendarle ne zastalo socialno življenje. Dejanska raz« merja družabnikov bi bila prav tako pravna, to se pravi, da bi bila urejena po imanentni pravni normi .sožitja, ki tvori podlago za vsako pisano formulacijo pravnih stavkov.
Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.) 19
Ta norma se bistveno v ničemer ne razlikuje od pisanega pravnega stavka. Prav to velja za norme običajnega prava, v katerih se kopiči zgodovinsko izkustvo narodov. Tudi če bi v hipotezi izbrisah vse norme, ki smo jih prejeli od naših prednikov, bi zaradi tega naša dejavnost ne prenehala biti pravna. S pisanim ali običajnim pravom bi torej ne izginilo pravo sploh, temveč bi si morali sproti ustvarjati norme, po katerih bi usmerjali našo dejavnost in brez katerih si sožitja ne moremo misliti. Nedvomno bi nam pa manjkal zelo dragoceni pripomoček, ki ga nudijo pisane in običajne norme predvsem za pravno sigurnost in mobilnost prometa, torej za tehnično organizacijo socialnega življenja. To razmerje pisanega in običajnega prava do prvotne, imanentne norme sožitja moramo vedno imeti pred očmi, ako se hočemo varovati prenagljenih sklepov, ki izvirajo iz enostranskega razmotrivanja enega ali drugega pravnega reda, kakor da bi pisano ali običajno pravo moglo izčrpati vso pravno real* nost. Samo celotno gledanje na pravo nam šele odkrije nje= govo pravo bistvo in odpira pot spoznanju, da zakoni niso tvorba samovolje, marveč le tehnična izpopolnitev prvotne norme sožitja z vsemi njenimi izvirnimi vrlinami in napa« kami.
Od naše dejavnosti pričakujemo, da bo imela vsaj pri= bližno one posledice, ki ustrezajo našim namenom. V koliki meri se to pričakovanje uresniči in se dajo res predvidevati posledice naših dejanj, nam ni treba raziskovati, ker nas v tej zvezi zanima predvsem dejstvo, da temelji sploh vsa naša aktivnost na tem zaupanju v bodočnost. Sredstvo, ka« tcrega se naše pričakovanje pri tem poslužuje, so norme, ki imajo predvsem namen, da skušajo zagotoviti uresničenje bodočega stanja, ustreznega volji posameznika ali družbe. V zaupanju na norme se odločimo za eno ali drugo dejanje in usmerimo našo aktivnost s pričakovanjem, da bodo našim dejanjem sledili nameravani učinki. Ako bi zmanjkal ta značaj predvidevnosti, ki se naslanja na zaupanje v norme, bi tudi pravna ureditev ne imela nobenega smisla.
Pravo urejuje torej sedanjost samo glede učinkov naših dejanj v bližnji ali daljni bodočnosti in je prav za prav samo odgovor na vprašanje, kako naj se bodočnost naveže na praktično dejavnost sedanjosti. Ako bi posamezniki in družba ne stremeli za nekimi smotri, ki se dajo uresničiti samo v bodočnosti, bi tudi za pravo (ne pa za etični red) odpadel vsak razlog, da normira sedanjost.
Čeprav ni točnejših podatkov o tem, kako se je v pri« mitivni družbi izoblikovala pravna norma, je gotovo, da so se morale določene oblike redno ponavljati, preden se je
2*
20 Naravna pravna načela (§7 avstr. dr/, zak.)
na njih ustavila pozornost in so se iz teh oblik izkristalizi* rale abstraktne norme. Da so se te norme potem natančneje izdelale in izpopolnile, je moral biti pač podan interes na ponavljanju oblik, ki so se v teh normah izražale. Kakšen je bil ta interes, nas v tej zvezi ne zanima. Važno je za nas predvsem dejstvo, ki se očituje v abstraktnih normah prava že od vsega početka in ki je tako bistveno, da nam šele ono razkriva njih pravi značaj, namreč da more biti predmet abstraktne pravne ureditve samo to, kar se ponavlja ali kar se lahko ponovi v socialnem življenju. Ponavljanje istega stanja pa je mogoče sam ov abstrakcij i, ne v realnem življenju, ki je enkratno in ki se nikoli ne povrača. Samo če abstrahiramo iz enkrat= nega individualnega doživljaja posamezne znake, utegnemo v realnem življenju ugotoviti ponavljanje. V svesti si pa moramo biti, da se ne ponavlja enkratni zgodovinski dogodek, ampak abstraktna shema, ki smo jo z nekim smotrom izrezali iz realnost i.^ Vsak konkretni družabni odnošaj je sestavljen iz neskončnega števila elementov, ki jih v celoti ne moremo nikoli pregledati z enim samim aktom našega razuma. Konkretno socialno razmerje dobi šele na ta način svojo pravo obliko in mesto v sistemu prava, da se za določeni smoter nevažne sestavine izločijo in se pridržijo samo oni znaki, ki so skupni bodisi sorodnim razmerjem bodisi pravni ureditvi sploh. Ti znaki imajo nalogo, da točno dolo? čijo in opredelijo tipični okvir, v katerega bomo uvrstili kon= kretne socialne odnošaje. Obvladanje neskončno različnih individualnih oblik življenja in razumevanje pravnih usta= nov je mogoče samo po tem analitičnem procesu abstrahi* ranja od posebnosti in po prehodu od raznoličnosti življenja h kolikor mogoče enoličnim in sintetičnim normam, ki imajo kar največjo praktično uporabljivost. Ako ne bi socialnih
' Bergson, L" čvolution crčatrice, 1930, 49 — 50: »La durče rčelte cst celle qui mord sur les choses et qui v lais.se 1' empreinte de sa dent. Si tout est dans le temps, tout change interieurement, et ia meme realitč concrčte ne se repete jamais. La repetition n' est done possible que dans r abstrait: ce qui se rčpete, e' est tel ou tel aspect que nos sens et surtout notre intelligence ont detache de lai realite, precisement parce que notre action, sur laquelle tout 1'effort de notre intelligence est tendu, ne se ipeut mouvoir que parmi des repčtitions. Ainsi, concentree sur ce qui se repete, uniquement prčoccupee de souder le inčnie au meme, rintelligence ,se detourne de la vision du temps. Elle repugne au fluent et solidifie tout ce qu' elJe tcruche.«
Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.) 21
odnošajev urejevali in katalogizirali po določnih vidikih, ki nam služijo za razpredelbo zunanjega sveta in za usmerje« vanje naše dejalnosti. bi bilo vsako smotreno dejanje sploh izključeno in vsebina naše zavesti bi bila nepregleden kaos.
§2.
Kot teorija ali sistem prava nadaljuje pravoznanstvo oni proces urejevanja, ki ga je v pravnih normah započelo živ* Ijenje samo. Pravna veda bi ne mogla uporabljati te metode abstrahiranja in uvrščanja pravnih pojmov v še splošnejše pojme, če bi ji ne pripravljale poti že norme, iz katerih -črpa pravoslovje svojo snov. Da se orientiramo v nepre* gledni množini pravnih norm, ki urejujejo sožitje kakšne družbe v sedanjosti ali preteklosti, jih moramo urediti po enotnih vidikih. Raznovrstnost pravnih norm postane na ta način vedno bolj enostavna in prozorna, ker napredujemo od kompHcirane posameznosti k abstraktni splošnosti, ki je tem bolj splošna, čim manj vsebuje konkretnih znakov posameznosti.^ S to enotno metodo izdelovanja pravnih pojmov iz pravnih norm postane šele pravoslovje kot veda mogoče. Abstraktni pojmi pravoslovja združujejo na ta način pod enotnim vidikom določeno pravno snov; tako raz« umemo n. pr. pod pojmom ali bolje pod institucijo zastav« nega prava sistem vseh norm o zastavnem pravu bosidi v posameznem pravnem redu, bodisi s primerjanjem v raznih aU vseh pravnih ureditvah. Tako pridemo v konkretnem redu ali v primerjalnem pravoslovju z razvrstitvijo do hie« arhije pojmov, na čelu katerih stoji pojem prava in ki služijo vsi praktični orientaciji v skoro nepreglednem labirintu prav« nih fenomenov. Obligacija je n. pr. tisto pravno razmerje, po katerem je ena oseba drugi obvezana k dajatvi ali opu« stitvi. To definicijo uporabljamo potem pri vseh vrstah obligacij, n. pr. pri daritvah, posojilih, menjalnih, kupnih pogodbah itd. Čeprav gre tu vedno za same abstrakcije, ker eksistirajo v realnosti samo določene, certo tempore et-loco sklenjene kupne ali menjalne pogodbe, nikoli pa pojem obligacije kot take, kakor eksistirajo samo realni bolniki, ne pa bolezen kot taka. bi vendar brez teh abstraktnih poj« mov sploh ne mogli shajati, ker združujemo z njimi vse skupne znake posameznih obligacij v enoten sistem, in vemo
- S t a m m 1 e r. Theorie der Reclitswissenschaft. 1911, 285: »ie we» niger Besonderheiten ein Begriff selbst enthalt, je kleiner also seim Inhalt ist, um so mebr V^orsteilungen fasst er unter sich. desto grosser wt .somit sein Imfang.«
22 Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.)
Že naprej, da se bodo pri vseh konkretnih obHgacijah ti skupni znaki ponavljaH."
Kakor vsaka teorija, mora tudi pravoznanstvo stremeti po popolnosti in formalni zaključenosti svojih pojmov, kar pa je mogoče edinole z opisano abstrahirujočo metodo. Sa= mo tako se dajo pravni pojmi in njim ustrezne norme rav« nanja uvrščati v enoten sistem nadrejenosti in podrejenosti, kateri naj obsega vso pravno realnost in s tem služi za osnovo in sredstvo našemu praktičnemu udejstvovanju. Nor« me določenega pravnega reda in njim ustrezni pojmi pravo* slovja se ta:ko nanašajo na celo vrsto individualnih primerov, ki se ne dajo predvidevati v svoji specifični individualnosti, ampak samo v tem, kar imajo splošnega in skupnega in kar se redno ponavlja v socialnem življenju. Naj pravilo posega še tako daleč v ureditev posameznega specialnega odnosa, vendar mora kot pravilo vedno ostati v mejah sploš* nosti in ne more nikoli doseči specifičnega svojstva indi* \'idualnosti.
§3.
Tvorjenje pravnih norm in pojmov se vrši torej popol* noma po metodi, katero uporablja že od nekdaj naravo* slovna veda pri poenostavljanju naravnih fenomenov. Da, celo pred vsako vedo utegnemo ta proces poenostavljanja realnosti opaziti v tvorbah jezika, kakor izhaja iz občnega pomena besednega zaklada. Pojmi naravoslovja so le sred* stva, s katerimi skušamo premagati neskončno raznovrst* nost realnosti. To je mogoče samo na ta način, da realnost pretvarjamo s pomočjo splošnih in preprostih  pojmov.'
^Bergson, 1. c. 47 — 48: »La speculation est un luxe, tandis que r action est une necessiite. Or, pour agir, nous comrnen^otis par nous proposer un but; nous faisons un plan, puis nous passons au detail du mecandsme qui le realisera. Cette derniere operation n'est possible qiie si nous savons sur quoi nous pouvons compter. 11 faut que nous ayons extraiit, de la nature, des similitudes qui' nous permettent d' anticiper sur r avenir. 11 faut done q'ue nous ayons fait application, consc-iemmeint ou inconsciemment, de la loi de causalite.«
' Rickert, Kulturvissenschaft und Naturwissenschaft, 19121, 3t\ in nasl.; Dite Grenzen ider naturvvissenischaftlichen Begriffsbildung, 1921, 30: »Die extensive Mannigfaltigkeilt der uins umgebenden NVirklichkeit lasst sich dadurch verringem, dass wir mit einem bedeutunjgsvollen Worte enne Vielheit von anschaulichen wirkliohen Dingen zugleich auffassen. EMe intensiive Mannigfaltigkeit jedcs einzelnen virklichen Dinges WT.rd dadurch iibervvninden, da&s wiir, ohne uns das EMutg seinem ganzem anschaulichen Inhalt nach ausidriicklich vergegen-vartigt zu habon, was unmogKch ware, es doch mit .Siicherheit einer NVortbedeutung unter«
Naravna pravna načela (§7 avstr. drž., zak) 23
Pomen, ki ga imajo v tem oziru pravne norme, sliči zako« nom naravo-slovja. Kakor naravni izražajo tudi pravni zakoni zvezo med dvema sledečima si stanjema, ki je v prvem primeru nujna, v drugem pa izraz zahteve, da naj zveza, ki je določena v normi, nastopi tudi v realnem svetu. VzHc svojevrstnosti najstva bi se mogla tudi za pravne norme označiti kot nedosegljiv ideal nujnost zveze med pravnimi premisami in pravnimi posledicami: zaupa« nje v točno funkcioniranje pravnega reda bi moralo biti tako silno in trdno, da bi se uresničenje pravne norme utegnilo pričakovati z isto gotovostjo kakor pričakujemo v naravi, da bo vzroku sledila posledica. Različnost med pravnimi in naravnimi zakoni se je v modernih pravnih teorijah tako zelo poudarjala, da je popolnoma stopila v ozadje njihova analogija in se je skoro prezrlo, da imajo v človeškem življenju podobno funkcijo: kakor nam na« ravni zakoni služijo pri obvladovanju materije, tako imajo pravni zakoni namen, zagotoviti v socialnem življenju stanje, ki naj se realizira v bodočnosti z našimi dejanji. Da to doseže, ima norma samo eno sredstvo na razpolago. Ako naj bodo praktični učinki naših dejanj vsaj kolikor toliko natančno in zanesljivo pred« vidni, moramo našo delavnost podvreči za« ko no m, ki se po svoji obliki in logični izde« lavi približujejo naravnim zakonom.
Vendar je med uporabo pravnih norm in uporabo poj« mov pravoznanstva: temeljna razlika. Pri generaHziranju v področju naravoslovja individualnost kot posameznost sploh he pride v poštev. Pojmi naravoslovja ne izražajo edinstve* nosti hoc tempore et loco določenega pojava, ampak samo občnoveljavne in nujne relacije.' Pra\Tie norme na so na« perjene na konkretnost in individualnost. Smisel pravnih norm je popolnoma nasproten bistvu naravoslovnih zako« nov. Sicer se tudi ti uporabljajo pri individualnih pojavih, ki so dani samo enkrat v historičnem razvoju, a kar vidi nara« voslovje v teh pojavih ni enkratnost, marveč vedno le oBčnost, dočim je cilj prava vprav ta, da za to »enkratnost« najde pravično rešitev. Saj njegov predmet ni morda anor« ganska narava, marveč človeška osebnost in možnost sožitja.
ordnen. NVir nehmen also duch die \Vortbedeiitung mit einem .Schlagc den Inhalt einer Mehrheit von anschaulichen Gestaltungen geMissermas« sen in uns auf, und wir biilden doch nur einen kleinen Teil, vielleicht sogar nichts, von diescm uniibersehbaren mannigfaltigcn anschaulioh-en Inhalte dabei ab«:.
" R i c k e r t, Kulhirwisscnschaft und Naturrti.Vienschu.ft, 42 in nasl.
24 Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. mk.)
Abstrakcije dogmatike, analiza pravnih pomjov, njih raz« krajanje v slične elemente in združevanje v vedno .širše enote morajo služiti samo točnejšemu spoznavanju čim pra« vičnejše možnosti sožitja. Kakor bi bilo obvladanje realnosti — tudi pravne — brez abstrakcij nemogoče, tako ne smemo pozabiti, da so vse to samo priprave za oni stvarniški akt praktičnega uporabljanja aH realiziranja norme, v katerem najde pravo svoj najvišji izraz. Ta posebnost, ki loči pra= voslovje od naravoslovja, izvira končno vprav iz njegovega objekta, ki je človeška osebnost v njegovi dinamičnosti, torej vprav oni princip, ki je diametralno nasproten svetu materije. Neštetokrat ponavljana teza, da operira tudi pravo samo z abstraktnimi pojmi in da ima tudi pravo tendenco vedno večjega generaliziranja, ne izraža vse pravne real« nosti, ampak samo eno — dasi bistveno — stran pravne problematike. Gotovo je res, da velja tudi v pravoslovju zakon najmanjšega napora in da je ideal vsakega zakono« dajca, obseči s čim manjšim številom točno izdelanih pravnih stavkov čim več konkretnih primerov. Ne smemo pa poza« biti, da je cilj teh norm pravilna rešitev enkratnega, ne več ponavljajočega se primera, in da gre tam, kjer se ta enkrat« nost pravnega pojava ne upošteva, predvsem za tehnične težkoče organizacije pravne sigurnosti in mobilnosti pro« meta. Ta pojav, ki bi ga utegnili imenovati tudi invazijo materije v duhovni svet prava, pa ni za pravo bistven, marveč je odvisen samo od kontingentnega hotenja in od okolnosti, v katerih se mora pravna ideja manifestirati.
Čeprav ne razpolagamo torej pri tvorjenju pravnih norm z drugimi sredstvi nego z onimi, ki prihajajo v poštev pri tvorjenju naravoslovnih zakonov, si moramo biti na jasnem, da se uporabljajo slednji na mrtvo materijo, prvi pa na življenske, individualne odnošaje. Pravni fenomeni niso del mrtve narave, temveč izraz aktivne človeške oseb« nosti, ki jih ustvarja v svrho obvladanja in stopnjevanja socialnega življenja.
§ 4.
Že sam obstoj družbe kot sožitja posameznikov doka= zuje, da se pravni imperativi udejstvujejo večinoma spon« tano brez vsakega pritiska, ali pa vsaj brez tistega pritiska, ki ga izvaja pravo s sankcijo. Ako bi se velikanska večina normativnih predpisov dejansko ne izpolnjevala, bi moralo sožitje in s tem družba ta'koj prenehati. Sporni primeri so le minimalni odlomek pravnega življenja in še od teh pride prav neznaten del pred sodišča. Tega se navadno ne zave« damo, ker vežejo pravni spori kot bolestna  faza  družbe
Naravna pravna načela (§7 avstr. drž. za«.) 25-
mnogo bolj našo pozornost kakor normalni potek sožitja, o katerem vprav zaradi njegove normalnosti bolj malo raz* mišljamo. Velikanska večina pravnih norm se uresničuje v življenju skoro čisto mehanično. Dnevno sklepamo nebroj poslov, katerih pravnosti se niti ne zavedamo in katere kratkomalo izpolnjujemo. Pravna uredba seveda ni vzrok tega normalnega poteka družabnega življenja, ampak živ* Ijenje se sklada s pravom samo zaradi tega, ker je pravo izraz etičnih principov, ki se v življenju udejstvujejo in na katerih sloni sploh vsaka pozivitno pravna uredba.
Izsoglašanjasocialnegaživljenjasprav* nimi normami ne moremo zaradi tega še skle* pati, da se dajo abstraktna pravila kot taka brez nadaljnjega uporabljati na socialne o d n oš a j e. To je bil v glavnem smisle klasične ali eksege* tične šole interpretacije, proti kateri se je uspešno uveljavila moderna veda." Znano je, da je izhajala klasična šola inter* pretacije iz dogme o deHtvi oblasti, po kateri morata ostati sodna in zakonodajna funkcija strogo deljeni. Po tem nazi* ranju bi sodnik uzurpiral zakonodajno oblast, ako bi sam pravo ustvarjal.' Vse pravo je že ustvarjeno in vsebovano v zakonih.^ Gre samo za to, da sodnik to prav n a j d e.'' Vsako osebno sodnikovo mnenje, vsaka samostojnost nje* govega etičnega prepričanja mora izginiti za splošnostjo za* kona, katerega neoseben glasnik bi moral biti. Sodnik je
" Prim. temeljno delo C! e n v, .Methode d'interpretation et sourcfs ¦en droit prive posiitif, \9]9.
~ »Le mot jurisprudonec doit čtre effacč de notre langue; il ne sig« nifie plus rien dans le nouveau rčgime. Dans un Etat qui a unc con« stitution, une legislation, la jurisprudencc des tribunauv n' est antrc cliose que la loi. 11 v a toujours identite de jurisprudence.« Robespierre v seji IS.nov. 1790, cit. po De Page, De 1' iinterprčtation des lois, 1925, 1,18.
"* Laurent, Cours elementaire de droit civil, I. preface, 9: »Les (^odes ne laissent rien a Tarbitraire de rinterprete; celui«ci n'a' plus pour mission de faire le Droit, le Droit est fait. Plus dMincertitude; le Dr-oit ¦K-st ecrit dans des te.-«tes authentiques<(. jMourlon, Repotitions ecriies sur le Gode civtl. I; 3: »Pour le jurisccnsulte, pour Tavocac, pour le juge un seule droit existe, le droit poisitif.« Cit. po Borineca.se, Precis de Pratique judiciaiire et extra judiciaire, 1927, 106. 121
" Demolombe,   C^durš de Gode Napoleon. I,   135:   »Interpieter (.'est  dčcouvrir,  c'est  člucider le sens e.vact et veritaole de la loi.       • n'e»t pas changer, mod/fier, innover; c'est declarer, c'est reconnaitre.« Git. po Bonnecase, 1. c. 114. »Der Richter hat Recht zu finden, nicht zu erfinden.« Inger v »Neue Freie Ptesse« 22. januarja 1-911
1
26 Naravna pravna načela l§ 7 avstr. drž. zak.)
»la bouche qui prononce les paroles de la loi«" in v tekstu zakona je že vsebovana vsa pravičnost, dosežena najpra« vilnejša rešitev za vse mogoče primere."
Proti temu mehanističnemu pojmovanju, ki še danes vlada v judikaturi in v oficialni vedi, moramo poudarjati, da sodnik ni samo računski stroj, ki kratkomalo izvaja pravni sklep iz občne norme pravnega stavka in iz konkret« nega primera. Trditev, da je sodnik le glasnik zakona, je samo visokodoneča fraza, ki nas zavaja k temu, da si pri« krivamo pravilno metodo spoznavanja in uporabljanja za« kona in da s tem na stežaj odpiramo vrata vprav oni samo« volji, ki se navaja kot glavni argument proti individualni interperetaciji. Na jasnem si moramo biti, da je vsaka interpretacija individualna, ker je delo človeka. Subsumiranje določene situ a« cije pod abstraktno normo zahteva vedno svojevrsten, ustvarjajoč akt našega duha, ki je tem bolj izrazit, čim bolj skušamo up o« števati vse momente realnosti. Kdor le količ« kaj pozna resnično pravno življenje, ve, da zija med ab« straktno normo in konkretnim odnošajem prepad, ki ga ne bi bilo moči premostiti brez ustvarjajočega akta našega duha. Pojmi jurisprudence imajo le nekakšno himerično resnic« nost, dokler se ne uresničijo v posameznosti danega primera in ne zadobijo one oblike, ki je v zgodovinskem razvoju specifično individualna, to se pravi enkratna. Ako naj ustreza abstraktna norma svrham življenja, mora postati tako indi« vidualna, da se popolnoma prilagodi posameznemu primeru, nikakor pa ne smemo življenskega primera toliko časa pre« parirati, da se končno krije z abstraktnim shematizmom norme. Bolj globoko pojmovanje bistva in nalog interpre» tacije nas dovede do spoznanja, da tolmačenje zakonov in uporabljanje prava na življenje ni samo v brezhibnem funkcijoniranju logičnega mehanizma, s katerim podredimo dejstvo pravni normi, da je marveč resnično ustvarjajoča umetnost, morda najtežja, na vsak način pa najbolj odgo« vorna umetnost, ker so njene postavke življenski odnošaji
'° Mo n t e s (1 u i e u. De Tesprit des lois, L. XI, c. VI.
'1 Mlourlon, 1. c. 5<>: »Dtira lex, sed Iex; un bon magistrat humiiie sa raison devant celle de la loi, car il est institue pour juger selon elle et non pour la juger. Rien n'est au dessus de la loi, et c'est prevariqucr qu*en eluder les diBposiition.s sous pretexte que requite naturelle y re» siste. En jurisprudence, il n'y a pas, il ne peut pas y avoir de raison plus raisonnable, d'equiite plus equitable que la raison ou que requitč de la loi.« Cit. po Bonnecase, 1. c. 121.
Naravna pravna načela (§ 7 avstr. dr/, /'ik.) 27'
Človeške osebnosti, to je največje dobrine, ki jo more in mora človek ustvarjati. Pravni sklep predstavlja v nasprotju z abstraktnostjo norme vedno nekaj novega, živega, ki je neposredni izraz življenskega razmerja. Abstraktna norma se pri praktični uporabi pokaže v vse drugačni luči; podoba je, kakor da prejema vso vrednost šele od ustvarjajoče sile interpretacije. V tem smislu bi interpretacijo abstraktnih norm utegnili prispodobiti intuiciji kot spoznanju individu« alnosti na podlagi najtočnejšega poznanja vseh bistvenih elementov.
Interpretacija predpostavlja torej vedno sintezo našega duha. Ta sinteza utegne biti ali reproduktivna ali resnično ustvarjajoča. Pod reproduktivno sintezo raz= umemo ono, s pomočjo katere skušamo prodreti v celotni smise'1 zakona ali pravnega instituta. Ako hočemo razimieti pravno uredbo, moramo izslediti principe, ki vodijo za« konodajca in ki so vedno samo fragmentarično izraženi v posameznih členih zakona. Tudi ta reproduktivna sinteza ni zgolj mehanično ponavljanje tega, kar je zakonodajec že ustvaril, marveč subjektivno ustvarjajoči akt tol« mača, za katerega v zakonu ni najti več nego oporno točko in surovo gradivo. To sintezo si moramo vedno znova in sproti ustvarjati in čeprav bo bolj ali manj slična sintezi zakonodajca, ne more biti govora o enakosti. Kakor se raz« vija in spreminja socialno življenje, tako se spreminja tudi smisel abstraJctnih norm, ki se na ta način prilagodevajo vsa« kokratnim socialnim razmeram. V modernem nauku se je že večkrat pra^^lno poudarjalo, da se to spreminjanje vrši veči« noma nezavestno in da v največji meri vpliva na razrešitev primerov, ki spadajo pod abstraktno normo. Cesto opa-« žamo, kako se zakonski stavki, ki so se neposredno po ko« difikaciji uporabljali v določenem smislu, zaradi take neza« vestne spremembe ne uporabljajo več tako ali pa se upo« rahljajo za take primere, ki bi jih zvesta historična inter« pretacija morala brez dvoma izključiti. Ako je klasična .šola videla glavno nalogo interpretacije v izsleditvi zakono« dajčeve volje in v njeni kolikor moč natančni rekonstruk« ciji, je morala tudi ona kmalu preiti od njegove faktične, empirične volje k njegovi presumptivni volji, kakršna iz« haja iz objektivnega besedila zakona. Besedilo zakona se takorekoč oddcli od kontingentnih razmer, v katerih je na« stalo, se objektivira in govori samo zase. Ta prehod od zgodovinske volje zakonodaica k objektivni volji zakona je ne samo upravičen, marveč naravnost neizbežen. V nor« mi določa zakonodajec vedno samo tipične znake, ki jih moramo v realnosti spoznati, da jo lahko podredimo za«
'28 Naravna pravna načela {§7 avstr. drž, zak.)
konu. Radi tega je do neke meje vseeno, ali ugotovimo pri* mere, ki jih je zakonodajec res predvideval ali ne. Njegova volja gre pač za tem, da velja izdana norma pod pogoji, ki jih sama določa in domnevati moramo, da je zakono* dajec povedal točno to, kar je nameraval. Avstrijska judi* katura nam nudi zanimiv primer za tezo, da se ne sme precenjevati historična volja zakonodajca. Sodna praksa je dolgo časa smatrala, da je samo mož obvezan k vzdrže* vanju žene, da pa v potrebi nima enake pravice napram ženi. To naziranje je ustrezalo brez dvoma volji zakono* dajca. Zapisniki zakonodajnega sveta za redakcijo avstr. civil. kod. (seja 15. nov. 1802.)'' razodevajo, da je češko apelacijsko sodišče predlagalo, naj se tudi ženi naloži dolžnost, skrbeti za moža, ki je brez svoje krivde prišel v revščino. Zeiler je pa odgovoril, da »die Pflicht des Weibes, den in Armuth geratenen Mann zu ernahren, hat in der Natur der Vereinigung keinen Grund«, ker se povsod smatra, da je samo mož dolžan, vzdrževati ženo, ne pa obratno. Istega mnenja je bil še Krainz, ki je smatral, da se taka obveznost žene ne da utemeljiti niti iz nedoločnega § 44 avstr. civil. zak. niti iz kakšne druge pozitivne določbe.'' Tudi sodstvo je stalo na tem stališču, dokler se ni najprej veda in potem tudi judikatura postavila baš na nasprotno stališče. V raz* sodbi od 19. febr. 1924." pravi vrhovno sodišče na Dunaju, da ustreza ta dolžnost žene »der Sitte und der Natur des eheUchen Verhaltnisses als der innigsten Lebensgemein* schaft«. To naziranje je brez dvoma pravilno, a prav tako ni dvoma, da ne ustreza zakonodajčevi volji iz leta 1811. Biti si moramo torej na jasnem, da pomeni prehod od za* konodajčeve zgodovinske volje k takozvani objektivni volji zakona še večji subjektivizem, kajti ako oddeHmo ab* straktne tekste od zgodovinsekga razvoja in od kontigent* nih razmer, v katerih so nastah, jih s tem še bolj izpostav* Ijamo eventualni tolmačevi samovolji s to otežkujočo okol* nostjo, da se subjektivno tolmačevo mnenje podtakne pretvezni objektivnosti zakona. Vedno gre za subjektivno sintezo tolmača, ki skuša doumeti zgodovinski ali pretvezni objektivni smisel norme. Radi tega ne morejo teksti sami zase biti začetek in konec pravoznanstva.'' Judikatura in
O f n e r, Beratungsprotokolle, 74. ;        Krainz, .SKstem des osterreichischcn allgemeinen Privatrechts, 1907, H, 477.
1' Ob I 117/24, SZ. VI/63, Spruch Rep. Nr. 16.
Ballot^Beaupre ob stoletnici C^de Na:polčon; »Le juge ne doiit pas s'att.icher a rechcrchcr obstiTičrnent tioelle a ete, il^v a ceait
Naravna pravna načela (§7 aivstr. drž. zak.) '29>
izvensodna praksa izpreminjata dnevno abstraktno shemo norme. Pravo ni samo to, kar stoji v brezkrvnih okvirih zaKona; da normo' spoznamo, moramo marveč vedeti, kako se udejstvuje.
Reproduktivna sinteza, s katero skušamo doumeti smisel zakona, preide takovres= nično ustvarjajoč o sintezo, ki uveljavlja nove vrednote v socialnem življenju. Ako je reproduktivna sinteza predvsem subjektivno ustvarjanje, ki mora v rezultatu biti koHkor ririoč slična temu, kar je bilo že enkrat ustvarjeno, si moramo biti na jasnem, da je s tem podana samo prva faza interpretacije, ki pripravlja pot oni drugi, resnično tvorni nalogi našega duha in ki pomeni ne= kaj novega, originalnega v udejstvovanju vrednot. Seveda je tudi v tem ustvarjanju naš duh omejen. Organizacija social« nega življenja nam nalaga raznovrstne omejitve, ki so tako* rekoč zgolj tehnične narave in pri katerih ne moremo vselej upoštevati individualnosti, ako nočemo žrtvovati pravne si= gumosti, ki je tudi bistveni smoter pravne uredbe. AU je kdo vozil po pravi strani, ali je pretekel rok, ali je formalna li* stina pravilno izpolnjena, so vprašanja, ki izražajo le zu= nanjo, formalno stran pravnega mehanizma. Ta zgolj redo« tvorna funkcija pa ustvarja šele pogoje za pravilno^ uporabo abstraktnih norm in za presojo konkretnih odnošajev v vsej njihovi kompliciranosti in svojevrstnosti.
Razen v najbolj enostavnih primerih pravne tehnike nam torej abstraktna nor* m a sama ne bo mogla dati konkretne rešitve brez ustvajajoče sile interpretacije. 'Iluzija je, da je pravo, ustvarjeno z interpretacijo, bilo vedno že vsebovano v abstraktnem pravilu in da gre samo za to, da to latentno pravo izvlečemo z raznimi logičnimi operacijami in zvijačami. S tem izgubi pravo vprav tisti značaj predvidevnosti, ki je bistven za "ab* straktno normo. Kar je treba šele ustvariti, se ne da nikoli povsem natančno že naprej predvideti. Najmanjše razHčnosti dovedejo v pravu   do  diametralno nasprotnih
ans, la pensee des auteurs du code en redigeant tel ou tel artiole. 11 doit se demander ce qu'elile serait si le meme artJcle etait aujourd'hui rčdige par eux. il doit se diire qn'en presence de tous les chanigemenjts qui, depuis un siecle, se sont operes dans les idees, dans les moeurs. dans les iinstitutions, dans letat L-eonomi)que et social de ta France, la justice et la raison commandent d' adapter liberalement, humainement, le texte aiux realites et aux .exigences de la vie moderne«, (^it. po De Page I. c. M, 17.
30 Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.)
zaključkov. Ta nepreračunljivost v izidu pravilih sporov je nov dokaz za našo trditev, da je normalni potek socialnega življenja le v majhni meri odvisen od pravne uredbe. V dejanjih se zanašamo na to, da bodo imele norme one učin* ke, ki jih pričakujemo. To naše pričakovanje se tudi v velikanski večini primerov uresniči. A v onih izjemnih pri« merih, ko pride do spora in kjer ne gre za čisto navadno dolozno neizpolnjevanje obveznosti, odpovedo ab« straktne norme popolnoma. Tu bi lahko pred« videvnost pravnih pravil obdržali samo, ako bi abstraktnosti norme na ljubo žrtvovaU realne interese socialnega življenja. Življenja pa ne smemo žrtvovati pojmom: pravne norme morajo služiti sožitju, ne pa vezati življenja na mrtve sence. In v resnici se tudi življenje ne da nikoli vkleniti v abstrakt« na shemata, ker je nemogoče zatreti ustvarjajočega duha. Kjer pride v pravnem življenju do spora, naj ne gre pred« vsem za to, da bi se uresničila abstraktna norma, temveč da bi se našla objektivno pravilna rešitev. Vsako ustvarjanje je subjektivno, ker ne moremo nikoli iz našega jaza. Glav« no vprašanje jurisprudence je pa v tem, kako more imeti ta subjektivnost objektiv« no veljavo, kako more individualni pravec ¦aspirirati na objektivno pravilnost. V iska« nju po objektivni pravilnosti nam more zakon nuditi samo oporno točko, navodilo in izhodišče, ne pa že pravilne rešitve kot take. Ako si odkrito priznamo, da je vsaka interpretacija subjektivno ustvarjanje prava in da nam čez to subjektivnost ne pomaga niti besedilo zakona niti res« nična ali pretvezna volja zakonodajca, bomo morda tudi našU pot, da pridemo od subjektivnega tolmačevega akta k njegovi objektivni veljavnosti.
§5.
Kot abstrakcije iz realnosti (§§ 1 in 2), ki postanejo uporabljive za socialne odnošaje šele s pomočjo ustvarja« joče sile našega duha (§ 4), so pravne norme nujno nepo* polne. Vseeno je, ali gre za norme pisanega ali običajnega prava, ker ne leži vzrok nepopolnosti v fenomenu kodifika« cije, ampak v omejenosti sredstev, s katerimi razpolaga naš duh za obvladanje socialne realnosti. Kakor smo videli, so ta sredstva abstraktne norme, ki morajo prenehati biti abstraktne in postati individualna pravila za ravnanje, ako naj ise udejstvujejo. Pomanjkljivost abstraktnih norm se kaže v dvojnem smislu: a) tudi če so okviri ali shemata prava še tako natančno določeni in opredeljeni, se ne morejo nikoli prilagoditi individualnemu, v svojih specifičnih svoj«
Naravna pravna načela (§7 avstr. drž. zak.)
31
stvih enkratnemu in nepredvidljivemu primeru; b) v vseh normah danega pravnega reda ni nikoli vsebovana vsa pravna realnost.
Ker je pa pravo namenjeno življenju in mora odgovar« jati na vprašanja, ki mu jih stavi življenje, mora vzHc svoji nepopolnosti f i n g i r a t i, da se da z njegovo pomočjo rešiti vsak spor. Problem popolnosti pravnega reda je povzročal toliko težav in ostroumnih diskusij samo radi tega, ker se ni zadostno upošteval smoter, kateremu mora pravo služiti. Kot kompleks norm je vsak pravni red popoln, kakor je vsaka stvar, gledana po sebi, popolna. Pomanjkljivosti se vidijo šele pri primerjanju tega, kar je, s tem, kar bi moralo biti. Kdor le malo pozna socialno življenje, ve, da so raz« merja, ki absolutno zahtevajo rešitev po sodniku ali oblasti. Proti logični poziciji, da pravni red doslej ni normiral kakšnega odnošaja in da zaradi tega ne spada v pravno sfero, se z logičnega stališča ne da ničesar prigovarjati. Naravnost neverjetno pa je, da so tako mnenje zastopali pravniki, ki bi morali biti najbolj v zvezi z realnimi potrebami življenja in ki bi se morali vendar zavedati, da je pravni red sredstvo in življenje smoter, ne pa obratno. In vendar se je že od nekdaj ponavljala teza o formalni zaključenosti pravnega reda, kakor da bi bilo pravo nad« naravno bitje, kateremu je treba žrtvovati tudi najnujnejše potrebe življenja. »Če ima sodnik opravka z dvoumnimi ali protislovnimi zakoni, ali če mu smisel zakona ni jasen, ima enake razloge za to, da se vzdrži, kakor za to, da sodi. Utegnil bo smatrati, da teh zakonov ni, in bo tožbo odbil (rejeter la demande)«, je oznanjeval že Blondeau."* Berg« bohm je mnenja, da ne ureja noben pravni red vseh člo« veških razmerij. S tem, da ostane mnogo odnošajev izven pravne ureditve, je tudi odločena neuporabnost pravnih norm na te odnošaje.'' »Indem wir uns dies vergegenwar« tigen, ziehen wir in Gedanken innerhalb der an sich juri« stisch regelbaren Thatsachenwelt nach Massgabe des be« treffenden positiven Rechts eine geschlossene Demar« kationslinie: diejenigen ausseren Verhaltnisse und Handlun« gen, welche sie einschliesst, sind Stoffe eben dieses Rechts, alle anderen, wie stark sie auch nach rechtlicher Normie« Tung verlangen soUten, fallen in den rechtsleeren R a u m. Hier herrscht die Willkur, das reine BeUeben im juristischen Sinne.«" Brinz trdi, da v pravu sploh ni praznin,
" Bonnecase, 1. c. 130.
" Jurisprudenz und Reclitsphilosophie, 1892, .372 in nasl. 1« L. C. 37^376.
1
32 Naravna pravna načela (§7 avstr. drž. zak.)
ki bi jih morala analogija izpolniti. Pravo ima nekakšen horor vacui in praznine so samo na strani onega, ki išče pravice, ne pa v pravnem redu."*
S temi sterilnimi in življenju povsem tujimi teorijami ne smemo zamenjati Zittelmannovega nauka o zaključni normi pravnega reda. Zittelmann-" izhaja iz teze, da stoji na koncu vsakega našega pravnega razmotrivanja sodba, po kateri nastopijo pravne posledice samo, če so po pravu ukazane. Ako vzamemo celoto kakšnega pravnega reda, stoji na njeni periferiji taka logična zaključena norma, negativni splošni princip, ki izključuje vse druge nenormirane pri« mere iz pravnega reda. S tem še ni rečeno, da mora sodnik zahtevek zavrniti, ako ne najde v pozitivnem pravu pri« merne norme. S tem pa, da ga odloči, ne izpolni praznine v pravu, marveč samo spremeni negativno zaključno normo v pozitivno, to se pravi, da ustvari za novi primer novo pozitivno pravno normo.
Proti (takemu mejnemu pojmu, ki samo formalno za« ključi teoretično zgradbo pozitivnega prava, se z logičnega stališča ne da oporekati. Kakor je ta teorija zanimiva in kakor ne dela na:silja realnosti prava, se nam vendar zdi s praktičnega stališča brezpomembna. Problem popolnosti prava ni v tem, da teoretično zaključimo našo pravno kons strukcijo, marveč v tem, da najdemo pravilno rešitev za primere, ki niso z zakonom urejeni. To' vprašanje po pravcu, v katerem skušamo izpopolniti pravo, je predvsem praktič« nega pomena. Radi tega je bolj umestno, posvetiti pozor« nost načinu, kako skuša zakomodajec izpopolniti pravne praznine,.kot pa goli teoretski zaključenosti pravnega reda. Čeprav se bo naše raziskovanje držalo avstrijskega civilnega kodeksa, ima vendar pomen za vsako zakonodajo vobče, ker so temelji pravne realnosti povsod enaki. Seveda si lahko mislimo zakonik, ki bi predpisal zavrnitev zahtevka v primeru, ki ga zakon ne normira. Tak zakon bi pa kratko« malo ne ustrezal svojemu namenu, ker bi se interesi življen« skih odnošajev žrtvovali golemu formalizmu. V teku naše
"' Lehrbueh der 1'aindekten, § 32. Cit. po Bergbohin 1. c. 374 za pro= bleim praznin v pravu med drugimi K an to r O'w ic z, Aus der Vor« gescihichte der Freiirecbtsilehre, 1925; v drugi izdaji Genvjevega cit. dela Mčthode »td. iz leta 1919 je celo četrto poglavje dodanega epiloga p<)= svečeno svobodinopravnemu gibanju v avstrijskih in nemških deželah.
Liicken im Recht (Rede gehalten bei Antritt des Rektorats: Bonn 18. Oktober 1902). Leiipzig 19(». Priim. Bet ti, Metodica e didattica del diritto secondo Ernst Zittelmann v Rivista Internazionale dii Filosofia' del Diritto. 1925, 49 in nasl.
Naravna pravna načela (§ 7 avstr. diž. zak.) 33
analize se bo tudi izkazalo, da so kodifikatorji ob začetku preteklega stoletja zelo živo čutili potrebe pravnega življe? nja in da niso oni zakrivili kesnejše zmotne interpretacije in teorije o vsevednosti in vsemogočnosti zakonodajca. Hkratu bomo spoznali, da je glavni redaktor avstrijskega civilnega zakonika, Zeiler, združeval temeljito poznanje prakse s tako visokim pojmovanjem filozofskih temeljev prava, da velja v polnem obsegu še danes in da ga mora sprejeti vsak zakonodajec, ki hoče pravično urediti socialne odnošaje.
§6.
Avstrijski civilni zakonik"' vsebuje točno določen vrstni red glede uporabe pravnih norm: konkretni primer je treba rešiti najprej po pozitivnih normah zakonika; ako to ne gre, je treba uporabiti analogijo; če ostane primer vzlic temu še vedno dvomljiv, to se pravi, da ga ni moči niti direktno niti s pomočjo analogne interpretacije podrediti pozitivni normi, ga je treba odločiti po naravnih pravnih načelih.
Člen 3. uvodnih določb k i tal. civil. kod. govoirii o .splošnih načelih prava: »Qualora una controversia non si possa decidere con una precisa djsposizione di legge, si avra riguardo alle disposizaoni che re< golano časi simili o materie anailoghe: ove il caso rimanga tuttavia dubbiio, si decidera secondo i principii generali di diritto.« V debati k besedilu tega člena je minister pečata izjavil, da so princapd naravnega prava one maksime zdrave nravnosti, ki so splošno priznane; za3cono» dajna komisija je izjavila, da tvorijo etični principi bistvo naravnega prava. Prim. Del Vecchio, Sui principi generali del diritto, 1901. Prim. tudi čl. 4 Code oivil. Prvotni načrt nemškega civilnega zakonika je v čl. I vseboval slično določbo, po kateri je treba ob pomanjkanju pozitivne norme uporabljati določbe glede sličnih primerov in ob po-« manjkanju teh temeljne principe, ki izvirajo iz duha celega pravnega reda. Pri končni redakciji se je ta člen črtal, ker je komisija! bila mne» nja, da ima izključno znanost opredeliti in določiti metode interpreta' cije. V resnici se tudi faktična omejenost zaikonodajca in nevzdržnost tradicionalne dcgme o njegovi vsemogočnosti ne pokaže nikjer talko jasno kakor v predpisovanju metod, ki naj se uporabijo pri interpretaciji pravnih norm. Dokler ostane zaikonodajec v mejah, ki so predpisane razumu po vedi in po faktičnih razmerah, ne morejo taka interpretativna povelja ne škoditi ne koristiti. Mii jih ne uporabljamo radi sankcije za= kona, ne radi tega, ker zakonodajec to hoče, ampak radi tega, ker ustrc zajo postulatom, pod katerimi je mogoča pravilna uporaba norm na so« cialne odnošaje. Radi tega ne more biti nobene razlike v metodi inter* pretacije vzlic različnosti sistemov kodifikacije, bodisi da imajo predpise glede interpretacije bodisi da jih nimajo.
3
34 Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.)
V vsej dosedanji literaturi zaman iščemo pojasnila tega, kaj so naravna načela. Od Ungerja nadalje se v avstrijski literaturi ponavlja trditev, da so ta načela istovetna z narav« nim pravom, z naturalis ratio in da torej za praktično^ upo« rabo sploh ne pridejo v poštev."' Temeljiti komentar Pfaffa in Hotfmanna se glede naravnih nravnih načel izraža zelo previdno in pravi'': »Was aber eine Generation iiberhaupt oder innerhalb eines Berufskreises sozusagen mit der Luft einatmet, das erscheint ihr »natiirlich«, so unnatiirUch es spateren Generationen erscheinen mag.« V istem proti« slovju pozitivizma, ki predpostavlja, da je pravo vedno že ustvarjeno in da ga je treba samo poiskati, ostane tudi Dniestrzanski,"^* po katerem nam je iskati naravna načela prava v raznih socialnih skupinah. Wellspacher končno trdi'": »Es ist ein durchaus zutreffender Gedanke, dass iiber allem positiven Reehte ein hoheres Recht steht, ein Recht, aus dem der Gesetzgeber seine Weisheit nimmt und das den Massstab bildet fiir die Kritik bestehender Gesetze. Ob man dieses Recht Naturrecht oder natiirliche Rechtsgrund« siitze oder richtiges Recht nennt, ist gleichgiiltig und ebenso gleichgiiltig, dass sich die Redaktoren ihr richtiges Recht als ein fiir alle Zeiten feststehendes gedacht haben.« Doka« zov za to svojo trditev pa Wellspachcr ni doprinesel. Tudi Systeni des 6. a. Plrivatrechts, 1876, 67: »D'er Bestimmung des osterreiehisehen Gesetzes zufolge soli, wenn wedier die Gesetzes nooh die Rechtsanalogie ausreicht, zum Naturrecht die Zuflucht genommen werden.«: Svoje naziranje o prazninah v pravu je Unger pozneje izpre« menil. Njegov spis »Zur Revision des ABGB v Griinhuts Ztschr., XXXI, 397 kaže o tako globokem pojmovanju prava in resničnih potreb socialnega življenja, kakor ga more dati samo temeljito znanje, združeno z ostrim darom opazovanja dejstev. Prim. 1. c. .399: »Solite nun mrkllch nur dasjenigc Recht sein, \vas in den 1.502 Para.grafen des ABGB enthalten ist? Solite vvirklich das Grundgesetz gelten: quod non est in codice, non est in mundo? Man kame damit in einer gro&sein Anzahl von Fallen dem praktischen Resiultat nach zu einer denegatio iiistitiae. Rommentar zum osterreiehisehen ABGB. 1877, I, 198. D ni C .s. tr z a n s k y, Die natiirlichen Rechtsgrundsatze, v Fest« schrift zur .lahrhundertfeier des ABGB., 1911, M, 16: »Die natiirlichen Rechtsgrundsatze sind Grundsatze, die der Natur des Rechts entspre« chen. Sie sind erstens in den verschiedenen soziaJen Verbiinden zu suchen. .Sie sind aber auch,'unabhangig von ihnen, in den verschiedenen soziialen Interressengruppen und Interressengemeinschaften, die im Ver« kehrsleben vorkommen, vorhanden.«
" 'VV el Is p ac h e r, Das Naturrecht und das ABGB. v cit. zbor« niku, I, 186.
Nairavna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.) 35
Pisko ostane v najnovejšem komentarju k avstrijskemu ci« vilnemu kodeksuzvest tradiciji avstrijskega nauka in pravi: »Die Verfasser des ABGB haben unter den natiirs iichen Rechtsgrundsatzen das Naturrecht, den Vernunfts kodeks verstanden.« Še bolj konfuzno je v tem pogledu maloštevilno avstrijsko sodstvo, ki se je mimogrede bavilo z naravnimi načeli prava."'
Spričo tega nerazveseljivega stanja nauka in sodstva je treba po našem mnenju posvetiti največjo pozornost pri* pravljalnim delom za kodifikacijo avstr. civ. zakona, da se ugotovi, kaj so prav za prav njegovi avtorji, zlasti Zeiler, mislili z naravnimi načeli prava. Rezultat te historične ana^ lize bomo potem primerjali z naukom moderne vede in tako končno prišli do rezultata, ki po našem mnenju razjasnjuje bistvo naravnih pravnih načel.
§ 7.
•Prvo, kar nas pri študiju Zeilerjevih del zbode v oči, je to, da rabi povsod besede »naravna pravna načela« in »občna pravna načela« mešano. Vendar pa se izraz »občna načela prava« mnogo češče ponavlja kakor izraz »naravna pravna načela«."" V seji od 4. januarja 1802 se je komisija odločila za »naravna pravna načela« takorekoč samo iz stili« stičnih razlogov."" Vsaj ta okolnost bi bila morala napotiti zastopnike historične šole k temeljitemu raziskavanju bistva teh načel, namestu k pavšalnemu obsojanju, češ, da se isto= vetijo z naravnim pravom, kakor da bi beseda naravno pravo že sama po sebi pomenila obsodbo.
V svojem referatu na seji zakonodajne komisije 21. de« cembra 1801 pravi Zeiler, da morajo zakoniki biti popolni, ker mora pravičnost obsegati vso človeško dejalnost. Ne sme biti primera, ki bi se ne dal rešiti na podlagi zakonika. Ta naloga se mora vsakemu zakonodajen izjaloviti, ako hoče vključiti vse mogoče primere v zakonsko besedilo, ako veže sodnika na  doslovno interpretacijo  in mu  prepoveduje
K lan g, Kommentar zum ABGB., § 7, str. 146. " N. pr. Slg 573; Gl. U. n. F. 50; 1483; 4145; sodba od 2. marca 1915 (Gl. U. n. F. štev. 7335) pa razume pod naravnima načeli prava »nicht ein nicht bestehendes Naturrecht, sondern das zu einer bestimmten Zeit herrschende, von den logischen Denkgesetzen getragene R e c h t s» bewusstseiri des Voilkes.« Za ostalo sodstvo prim. Dniestrzanskv, 1. c.
Zeiler, Das naturliche Privatrecht, 1819, §§1—25; Commenthatr •iiber das allgemeine biirgerliche Gesetzbuch, 1821, I, Vorkenntnisse. ™ Of ner, I. C. 34.
3*
36 Naravna pravna načela (§ 7 avstr. drž. zak.)
^ Of n er, 1. C. 6.
« Viorkenntnisse, § XIX.
^'^ Prim. Stammler, Dte Lehre von dem Richtiigen Rechte, 1902, 102: »Ganz anders steht es, wenin man Vernunft ausschliesslich beJ der Bearbeituing empirisch bediingten Stoffes als das Vermogen regulativer Prinzipien fiir diese Bearbeitung nimimt In dieser Richtung macht eine eigene Betiitigung der Vemunftbegriffe mit dem Anspruche objektiver Richtigkeit der Ergebnisse nicht die gerkigste Schwierigkeit.«
'-a Se nanaša predvsem na Allgemeiaies Landrecht, iz katerega slovi § 158: »VVas von Planken verordnett i8.t, giilt in der Regeil auch von Stacketen.«
Prim. Kant, Kritik der reinen Vernunft, ed Cassirer, 248; »Ich wurde daher Erkenntnis aus Prinzipien diejenige nennen, da ich das Besondre im Allgemeinen durch Begriffe erkenne.«
soditi po duhu zakona in po občnih načeHh prava, skratka ako ga hoče spremeniti v pravosodno mašino. Ce pa izhaja zakonodajec iz občnih pravnih načel, če ustanovi jasne in občne pojme posameznih pravnih poslov in izvaja iz njih občna pravila za presojo posameznih pravic in dolžnosti, če postavi sodnike, ki znajo misliti, in jim dovoli, povračati se k istemu praviru, iz katerega je pri sestavi zakona sam izšel, se sme nadejati, da ne bo več pritožb o nepopolnosti zako= nov.™ Pravtako razlaga v svojem komentarju,"" da je spričo neskončne raznovrstnosti pravnih primerov popolnost za,-konodaje mogoča samo radi tega, ker temelji pravo na nespremenljivih pravilih, ki se dajo> deducirati iz višjih, občnih in za vse mogoče primere veljavnih načel: »Die morahsche Natur wird, so wie die physische, sehr sparsam durch -vvenige Gesetze regiert, auf die sich alle einzelnen Erscheinungen und Falle zuriick fiihren lassen. Wie die ersteren von der theoretischen, so werden uns die letzteren von der praktischen Vernunft (als dem Vermogen der Ein« heit)'' gegeben. Die Vollstandigkeit eines Gesetzbuches kann also zwar nie duch eine, auch noch so ausgedehnte, angst= liche Kasuistik'"'!, worin man j eden eizelnen Fall buchstiib« lich entschieden finden soli, wohl aber durch Forschung nach dem Allgemeinen in dertl Einzelnen*'' und durch Ver« einfachung der Rechtsvorschriften, deren Anwendung der verstandigen Beurteilung der Richter zu iiberlassen ist, erreicht werden. Nur darf die Vereinfachung nicht so weit gehen, dass ein trockenes, abstraktes Rechtssystem, wel« ches dem Biirger unverstandlich und unbrauchbar, fiir die Richter aber ein weites Feld der eigenmachtigsten Beurtei«
Naravna praivna načela (§ 7 avstr. drž. zak.) 37
lung sein wijrde, die Stelle eines biirgerlichen Gesetzbuches vertreten solite."
Zlasti iz citiranega odstavka sledi povsem jasno, da razume Zeiler pod naravnimi ali občnimi načeli prava ona, ki jih dobimo z poenostavljanjem normativnega materiala. Za to moramo poiskati v določeni skupini norm one znake, ki jih združujejo in tako pridemo do zakonov, ki jih ime« nujemo principe aH načela danega normativnega kompleksa. Gre torej za običajno metodo abstrahiranja, ki jo je pravo že od nekdaj uporabljalo, kakor smo poskusili dokazati v §§ 1 in 2 te razprave, ko smo govorili o tvorbi abstraktnih norm in pojmov pravoslovja in ki koncem koncev vodi do čisto praznih, generičnih pojmov." Zeiler poudarja povsem pravilno, da bi bili taki pojmi ne samo nerazumljivi, ampak da bi tudi nudili najboljšo priliko samovoljni interpretaciji.
Spričo Zeilerjevega nauka, ki je dovolj jasen in ki se sklada s tradicionalno metodologijo prava, je povsem ne« razumljivo, zakaj hoče Unger nadomestiti naravna pravna načela z analogijo. Razen nesrečnega imena »analogija«, katere uporabnost je zelo omejena in ki zelo slabo karak« terizira ustvarjanje novih norm, ni Unger povedal ničesar novega, kar ni že mnogo prej izrekel Zeiler z vse večjo jasnostjo in idejno silo. Stavki kakor: »Rechts s atz ist die einzelne geltende Rechtsregel, Rechtsprinzip der leitende Gedanke, der Fundamentalsatz, \velcher der Bil« dung des einzelnen Rechtssatzes oder einem ganzen Rechts« institut zu Grunde liegt,«^" ali pa »unter Grund des Gesetzes versteht man endlich die schon vorhandene h o h e r e R e C h t s r e g e 1, das Rechtsprinzip,   dessen conse«
Prim. ibid. § 7, str. 63, točka 2.: »ilndesson stehen doch alle Civil« iiesetze, weil sie im Grunde natiirliche, von der Vemunft (dem Ver« mogen der Einheit) gegebene Gesetze sind, in einem niiheren oder cntfemterem Zusammenhange, sie sind mehr oder minder unter einander verwandt: viele lassen sich auf diesen, andere auf jenen allgemeinen Grundsatz, und alle zuletzt auf das oberste Rechtsgesetz zuriickfuhren. Darum miissen wir, wenn vir einen Rechtsfall an dem Orte, \vo wir die Entscheidung vermuthen, nicht entschieden finden, uns bei anderen damit vervvandten Gesetzen Rats holen; wir miissen den Griinden diescr vervvandten Gesetze nachspiiren, und auf solche Art das gemein« schaiftliche Band, die gemeinschaftiichen Merkmahlc und den gemein« schaftlichen Grundsatz als Quelle der Entscheidung aufzusuchen besorgt sein ... So klart z. B. die Lehre v.Tm Pfaindrecht die Lehre vom Pfand« vcrtrage, die Lehre von Testamentcn jene von Codizillen.«
•'^ Prim. opombo 2.
¦¦^ L. C. opomba 2.
38 III. kongres češkoslovaških pravnikov v Bratislavi.
quente Durchfuhrung den analogischen anzuwendendea Rechtssatz erzeut hat,«" ali »die Rechtsanalogie besteht in der Bildung einer Entscheidungsnorm aus den Prinzipen des gesamten positiven Rechts«,'" se najdejo v drugi obliki že vsi pri Zeilerju. Razlika je samo v tem, da išče Zeiler za: svoja načela nekakšno najvišjo oporno točko v umnosti človeške narave, in skuša na ta način najti za vso pravno dejavnost enoten, filozofski temelj, ki Ungerju kot poziti« vistu popolnoma manjka.
(IKonec prihodlnjič.)
IIL kongres češkoslovaških pravnikov v Bratislavi od 12. do 14. oktobra 1930.
Pravniška jednota v Bratislavi je naravnost vzorno pripravila III. kongres ter privabila nanj okrog 3000 pravnikov iz vse republike ter nad 100 gostov iz tujine, posebno iz držav Male Antante, dalje iz Poljske, Francije, Švice in celo iz daljne Japonske. Kongres so pozdravili povabljenci iz vse Evrope in celo iz Egipta.
Prav poseben sijaj in privlačnost kongresa sta bila podana po osebni udeležbi protektorja kongresa in prezidenta republike T. G. Masaryka, pravosodnega ministra kot zastopnika vlade, trgovinskega ministra, ministra za notranje zadeve, državnega kanclerja in: drugih visokih dostojanstvenikov.
V nagovoru je kongresni predsednik dr. Vladimir F a j n o r (predsednik vrhovnega sodišča v Bratislavi) pravilno konstatiral, da polaga vodstvo države največjo važnost na pravni red tn točno poslovanje pravnikov ter na razvoj pravnega reda. Ta naj bo demokratičen, modern in v skladu z mednarodnim pravnim razvojem. Unifikacija prava v državi je nujni temelj enotne države, pa ni še dovršena. Vsak državljan naj ima kolikor mogoče enoten pravni občutek, h kateremu naj bo že vzgojen v dobi učenja in razvoja. Prezident Masaryk je v svojem odgovoru poudarjal, da bo z vso pazljivostjo sledil razpravam kongresa, ker si je popolnoma svest velikega pomena pravnikov, ki se zavedajo svoje težke odgovornosti v izvrševanju lastnega poklica. Veseli ga, da so si vzeli kot cilj razvoja pravnega reda demokracijo. Vsak praktični pravnik je do gotove mere poleg drugih zakonodajnih faktorjev tudi sam zakonodajec. Zato je njegova odgovornost tem večja. Izreka željo, da bi se pravniki v teoriji in praksi še intenzivneje ukvarjali s pojmom države in nje organizacijo, z nje učinkovanjem in razvojem, da se pojem o državi in demokraciji poglobi in državljani kot taki tudi vzgoje.
Pravosodni minister dr. M e i s s n e r je v svojem nagovoru poudarjal, da so imeli po ustanovitvi Ceškoslovsiške republike rešiti pravniki najvedjo in najodgovornejšo nalogo ter da so pri tem dosegli popoln;
L. C. 62. L. C. 65.
m. kongres češkoslovaškili pravnikov v Bratislavi. 39
uspeh. Pravniki morajo samostojno misliti in v danih razmerah uporabljati zakonite predpise, stremeti pa morajo tudi za takimi predpisi, ki pomorejo h konsolidaciji države, ne pa k ogražanju in razkroju ter k anarhiji. Mlada država ne more hazardirati, temveč potrebuje miren lazvoj ter zaščito proti pretresljajem v notranjosti. Naloga češkoslo-veiških pravnikov je, da skrbe za pravni red v državi in da vzgajajo naraščaj, ki bo spoštoval zakone, jih pravilno zasnoval in tudi pravilno izvajal.
V pozdravnih govorih raznih zastopnikov, oblastev in pravniških udruženj, — za Jugoslovene je govori! profesor beograjskega vseučilišča in predsednik za IV. pravniški kongres dr. Dragoljub Arandjelovič — so se poleg običajnih dobrih želj poudarjale tudi uvaževanja vredne misli n. pr. da je pravo treba poenostaviti, da ne nastane vsled nepreglednosti množice predpisov kaos in zmeda, v kateri se ne znajdejo strokovnjaki, kaj šele navadni državljani, ki so jim predpisi namenjeni, da mora sloneti pravni red na pravičnosti in da je treba velike potrpežljivosti in obzirnosti, da se bo pravno mišljenje posameznih delov državljanov, ki so se razvijali cela stoletja v različnih prilikah, spravilo v sklad s celoto.
Po slavnostni otvoritveni seji v Narodnem gledališču se je glavno delo vršilo v šestih odsekih, toda na žalost istočasno, tako da je bilo nemogoče sodelovati v več ko eni sekciji. Vrhtega je bilo v vsakem odseku obravnavanih po več vprašanj v tako kratko odmerjenem času, da bi gotovo trpela temeljitost razprav, če bi ne bili referati že pred kongresom pravočasno doposlani vsem udeležencem kongresa na proučevanje in v izjavo. Z ozirom na to se poročila niso več čitala in so poročevalci imeli zbrane pismene pripombe udeležencev, ki jih je bilo pred kongresom odposiati, tako da so mogli že nanje reagirati in se je debata s tem zelo okrajšala. Na ta način je bilo omogočeno, da so se tudi zunanji gosti udeleževali dela v odsekih, za kar jim je bila izrečena na zaključnem zborovanju posebna zahvala.
Poročati je samo še o posameznih vprašanjih, o katerih se je v odborih razpravljalo in o sprejetih resolucijah posameznih pododborov, ki so bile potem skoro soglasno sprejete na zaključnem slavnostnem zborovanju.
V prvem odboru za državljansko pravo se je razpravljalo o m e d-pokrajinskem pravu v notranjosti republike, dokler se popolnoma ne izenači državljansko pravo. Sprejela se je resolucija, da se ne priporoča ureditev te zadeve s posebnim zakonom, temveč prepušča judikaturi, da jih še dalje rešuje kakor doslej. Isti odsek je v razpravi, kako je preprečiti škodljivo drobljenje kmečkih posestev, sklenil prositi, da naj se najprej čim hitreje izvede poprava katastrskih in zemljiško-knjižnih razmer na Slovaškem in v Podkar-patski Rusiji, da naj se zlasti pospešita komasacija in mehoracija, kjer še nista bili izvedeni, in da naj se nadaljuje s konsolidacijo razmer z izgraditvijo kmetijskega kredita in zavarovanja.
Glede zavarovanja stavbinskih kreditov je bil odsek mnenja, da se ne priporoča poseben zakon glede na zboljšanje stanovanjskih razmer.
Drugi odbor za zasebno pravo je razpravljal o reformi veljavnega akcijskega prava in sklenil, da naj se obdrži koncesijski
40 III. kongres češkoslovaških pravnikov v Bratislavi.
sistem. Glede prospekta se priporoča prevzem predpisov na Slovaškem veljavnega ogrskega trgovinskega zakona tako pri simultanem, kakor tudi sukcesivnem ustanavljanju in glede odgovornosti ustanoviteljev. Prepovedi emisije pod pari in novih emisij, preden so popolnoma plačane starejše, naj se obdržijo. Zagotoviti je vplačilo osnovne glavnice s tem. da se poostrijo sankcije zoper ustanovitelje. Lastnikom akcij starejših emisij naj bo izrecno priznana pravica do akcij nove emisije, ta pravica se sme omejiti le s kvalificirano večino občnega zbora. Glede organizacije naj se predpiše, da morajo biti člani uprave samo fizične svoje-pravne osebe, da naj bo izključitveni razlog bračna zveza, sorodstvo in svaštvo za nadzorni odbor, da mora imeti večina članov uprave svoje bivališče v tuzemstvu, dočim naj vlada odloči, ali naj se zahteva tudi državljanstvo, ali ne. člani uprave morejo biti samo lastniki akcij v tako visokem številu, da bi se ta predpis ne mogel obiti. Člani uprave se morajo posvetiti poslovanju družbe s skrbnostjo dobrega trgovca. Za odškodninski zahtevek naj bo ustanovljena solidarnost, oprostilni razlogi naj bodo samo nezakrivljena nevednost o škodljivosti in pa izrecno zavarovanje člana proti škodljivemu sklepu. Aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka naj pripade družbi, zastopani po nadzorstvenem svetu. Za člane uprave naj bo prepovedano konkurenčno udejstvovanja in za njihove posle z družbo predpisano odobrcnje nadzornega odbora. Nadzorni odbor naj bo obligatoren, pri čemer smejo 1;. mest zasesti neakcijonarji. Nadzorni odbor se more oprostiti odgovornosti za pravilnost računov le, če pregled računov prepusti strokovnjakom. Če nima v svoji sredi računskih strokovnjakov, naj bo njegova dolžnost, naprositi za pregled računov strokovnjake. Prepove naj se, izdajati akcije z večjo pravico do glasov. Dosedanji predpisi glede zaščite n:anjšine so nezadostni in jih je spopolniti po vzoru nemškega trgovinskega zakona in zakona o osnovanju akcijskih družb iz leta 1930. Treba je večje publicitete za delo v akcijskih družbah, zlasti za bilansiranje. Treba je povečati pravico akcionarja na informacijo, ki naj pa ne bo individualna in ki naj se vrši samo na občnem zboru. Dosedanji predpisi glede finančnega prava so nedostatni. Potrebni so specialni predpisi, kako sestavljati bilance, pri čemer se pa ne priporoča, da bi se zakonito pripuščale tihe rezerve.
Drugo vprašanje se je tikalo zaščite avtorjev na področju radiodifuzije z ozirom na člen 11. bis rimske konference iz leta 1928., kije dopolnila člen 11. bernske konvencije. Sklenjeno je, da je prilagoditi češkoslovaški zakon rimskemu zaključku in razširiti zaščito avtorjev tudi za radiodifuzijo, pri čemer je omogočiti društvom za difuzijo, ki stoje pod državnim nadzorstvom,, njihov obstoj, na drugi strani pa zaščititi materialne in idealne interese avtorjev.
Kar se tiče dopustnosti prenosa zahtevka r^a odškodnino še pred nastopom škode, se piiporoča, da naj se tak odstop pri reformi civilnega prava ne dopusti, izvzemši v korist oseb, ki imajo stvarno pravico na zavarovani stvari, odnosno direkten Interes na ohranitvi stvari. Pri tem pa je treba omogočiti, da bo zavarovalec zavarovano stvar znova lahko zgradil ali uredil. Zavarovanje tujih stvari naj se smatra kot zavarovanje na tuj račun, v kolikor ni razvidno, da gre za zavarovanje lastnega interesa.
m. kongres češkoslovaških pravnikov v Bratislavi. 41
Tretji odsek se je bavil z vprašanji civilnega postopnika. Prvo vprašanje glede dopustnosti novot v prizivnem postopku je bilo predmet silno živahnih debat. Pravniki iz Slovaškega in Podkarpatske Rusije so bili enotno za pripustitev novot v prizivnem postopanju. Prav tako vsi člani kongresa, ki so pripadali advokatskemu sLanu. Dasiravno je predsednik že vnaprej izključil iz debate vse ne-pravniške in občne argumente, n. pr. konservativnost, demokratičnost, tuji vzori itd., je vendarle razprava postala tako ogorčena, da ni prišlo do nobenega sklepa in zato tudi na glavnem zborovanju ni bil ta predmet obravnavan, češ, da se znanstveno razpravljanje tam. neha, kjer se začnejo strasti. Zato je bil ta predmet pridržan razpravljanju na prihodnjem pravniškem kongresu. Glede ostalih vprašanj je prišlo do sporazuma, pri čemer se je ugotovilo, da je pogoj za izvedbo sklepov ta, da bo češkoslovaško sodstvo v popolnoma normalnem stanju, za katero naj skrbijo vsi odlični faktorji. Pridrži naj se ustanova sodnikov poedincev tudi v zbornosodnih stvareh na I. stopnji. Razširjenje njihove kompetence se odklanja, pač pa naj bo strankam prepuščeno, da se zedinijo na sodnika poedinca v imovinskih sporih, ki spadajo pred senate. V pravdah za ločitev zakona naj bi se dopuščala obnovitvena tožba brez posebne omejitve. V zadevah razporoke in pa neveljavnosti zakona pa le takrat, kadar se zahtevku ni ugodilo. V vprašanjih obstoja zakonske zveze naj sploh ne bo pripu-ščena obnovitvena tožba, če je bilo razsojeno, da je zakon neveljaven ali pa dovoljena razporoka. Le v vprašanju krivde naj bo dopustna obnovitvena tožba.
IV. odsek je razpravljal o kazenskem pravu. Predvsem se je izrekel za reformo obstoječega zakona o tisku iz leta 1924. glede obrambo časti in pa za pospešitev celega postopka. Tudi za ta kazniva dejanja naj veljajo splošna načela kazensko-pravne odgovornosti. Glede dokaza resnice naj se ne zahteva striktni dokaz, temveč dokaz, da je očitek v bistvu istinit. Glede porotnih sodišč se izreka za njih reformo, kakor je predložena leta 1929. v kazenskem pcstopniku. Glede m 1 a-dinskega sodstva se priznava nujna potreba kodifikacije in uni-fikacije kazenskega sodstva nad mladino in pozdravlja vladni zakonski osnutek. Materialno in formalno kazensko pravo naj bo spremenjeno tako, da se bo mladina lahko uspešno zboljšala ter nravno in socialno ohranila. Izraža pa želje, da naj sodnik ne bo prisiljen v slučaju krlv-doreka naložiti kazen, temveč umestne vzgojne mere, dočim naj pri daljših kaznih na svobodi bo sodniku dana pravica, da odredi najvišjo in najnižjo mero kazni, ki naj bo v tem okviru izvrševana samo tako dolgo, dokler se ni dosegel vzgojni cilj kazni.
Peti odbor za javno pravo je razpravljal o ničnosti upravnih aktov in priporočal, da naj se imenuje tak akt le tedaj neveljavnim, kadar se hoče izraziti popolna neučinkovitost. Glede odgovornosti države za škodo, povzročeno po uradnikih, se je odsek izjavil za tako odgovornost s pravico regresa proti organom. O škodi naj razpravlja tako glede obstoja, kakor tudi glede višine upravno sodišče. Isto velja glede škode zaradi neuradovanja. Ta odsek je razpravljal tudi o državnih podjetjih, pri čemer se je pri-I>oročalo, da naj se imenujejo tako samo tipična podjetja. Takim državnim podjetjem, ki imajo pridobitni namen, naj se priznava pravna
42 Književna poročila.
subjektiviteta in neodvisnost od državne administracije. Poenostavljenje uprave je nujno potrebno, pri čemer bo tudi upoštevati pravno varnost državljanov napram interesom zavoda.
šesti odsek za finančno pravo je razpravljal o fondih za iz-ravnanje ter ugotovil, da so bili potrebni samo v prehodni dobi. Pri definitivni ureditvi financ samoupravnih teles je ugotoviti njihove naloge in jih spraviti v sklad z dohodki. Odbor se je izrekel za r e f o i-mo kazenskega postopka v d oh o d ars tven i h stvareh po načelih modernega kazenskega prava in postopka, torej za obtožbo, javnost razprave, svobodno ocenjevanje dokazov in podobno. V senatih takih kazenskih sodišč bi morali sodelovati finamčni pravniki. Odsek se je tudi izjavil za reformo pristojbinskega prava in za nov zakon, ki naj bo sestavljen sistematično in ne po abecedi in kolikor mogoče enostavno. Takse naj bodo izražene v procentih.
Kongres je bil spopolnjen tudi z raznimi družabnimi prireditvami.
Dr. J. žirovnik.