~J[l dt 'O Pirc-Komatar m S Zgodovina srednjega in novega veka do vestfalskega mira za višje razrede srednjih šol 'Ja Cena vezani knjigi K 3.40 Ljubljana 1911 ' Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih šol. Spisala c. kr. profesorja Mat. Pirc (srednji vek) in Fr. Komatar (novi vek). Kot učna knjiga pripuščena z odlokom vis. c kr. ministrstva za bogočastje in nauk z dne 20. aprila 1911, št. 16.286. Cena vezani knjigi K 3'40. Ljubljana 1911. Založilo „Društvo slovenskih profesorjev". 0^/trO 4^5x 5^ Natisnila »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. KAZALO Stran Prehod iz starega v srednji vek. l Razvoj krščansko-romanske kulture in propadanje rimske države ter poganstva. 1 A. Krščanstvo in rimska država . . . . . . . 1 B. Germani in rimska država . . . . 2 1. Kultura Germanov.2 2. Boji Germanov z Rimljani.5 3. Takozvano preseljevanje narodov. 7 Srednji vek .13 I. Germanske države na rimskem ozemlju; vzhodnorimsko cesarstvo; izlam; Slovani in Obri (476—751). 13 A. Germani ob Sredozemskem morju in vzhodno¬ rimsko cesarstvo .13 1 Odoakerjeva država (476—493). 13 2. Država Vzhodnih Gotov (493—555) in vzhodnorimsko cesarstvo 14 3. Država Langobardov (568 — 774) in katoliška cerkev .... 18 B. Država Frankov za Merovingov (481—751). ... 20 1. Politična zgodovina.20 2. Kultura v državi Merovingov .... 22 3. Karolingi kot majordomi.27 4. Krščanstvo na Nemškem. ... 29 C. I z 1 a m.31 Č. S 1 o v a n i.38 1. Domovina in kultura Slovanov. .38 2. Selitve Slovanov in njih boji. Obri ... . . ... 41 3. Samova država. . . .46 4. Samostojnost Slovencev.48 D. Književnost in umetnost (do 751. 1.).49 1. Književnost.49 2. Umetnost.51 II. Prevlada cesarstva in njegovi boji s papeštvom (751—1197) . . 51 A. Frankovska država za Karolingov. Jugoslovani in Velikomoravska država . . . . . . . 51 1. Svetovna vlada Karla Velikega. 51 2. Propad in delitve frankovske države . . 59 3. Vzhodnofrankovska država (843—918). 60 4. Zapadnofrankovska država (843—987) . . 63 5. Italija.64 6. Slovenci za vlade Karolingov in Velikomoravska država . . 66 7 Slovanske države na Balkanskem poluotoku.72 IV B. Nemška država (919—1197) . . . 74 1. Saški vladarji (919—1024). 74 2. Frankovski ali salijski vladarji (1024—1125). Emancipacija pa- peštva.81 3. Lotar in prvi stavfovski vladarji (1125 — 1197). 90 4. Polabski Slovani, Čehi in Poljaki; njih razmerje proti Nemčiji 98 C. Balkanske države, iz la m in prve tri križarske vojne .102 1. Bizantinska država.102 2. Bolgarska država.102 3. Hrvaška.-..106 4. Srbija.108 5. Bosna.109 6. Prve tri križarske vojne.109 III. Izid boja med univerzalnima oblastima (1198—1273). 117 A. Svetovna vlada papeštva in boj za nemški pre¬ stol (1198—1216).117 1. Državljanska vojna na Nemškem., . . 117 2. Inocent III. kot svetovni vladar.119 B. Boji cesarjev zoper prevlado papeštva (1216—1173) 122 1. Friderik II. in papeži (1215—1250). 122 2. Konrad IV. in medvladje na Nemškem (1250—1273) . . . 130 3. Zadnji Staufovci in zmaga papeštva.131 4. Konec križarskih vojen.132 5. Jugovzhodne dežele nemške države; Češka in Poljska . . 133 6. Medvladje v Avstriji in na Štajerskem.135 IV. Kulturni razvoj zapadne in srednje Evrope, zlasti Nemčije . . 136 A. Državne in socialne razmere .136 1. Država. 136 2. Socialne razmere.140 •B. Duševna kultura . . . 146 1. Znanosti. ... 146 2. Poezija in proza.149 3. Umetnosti. . 150 V. Propadanje univerzalnih oblasti in ustanovitev nacionalnih držav (1273—1493). 153 A. Rastoča oblast Francije in Anglije ter poni¬ žanje papeštva .153 1. Francija in papeštvo. 153 2. Anglija.157 B. Propadanje nemškega kraljestva; okrepitev teritorij alnih oblasti (1278—1437). 162 1. Tekmovanje med Habsburžani, Luksemburžani in Wittelsba- chovci za prevlado (1273—1378) . . 162 2. Probujanje ljudskih mas.177 3. Nemčija za Luxemburžanov (1378—1437) in cerkveni razkol 182 v C. Balkanske države in turška sila.194 1. Balkanske države pred prihodom Turkov.194 2 Turki.196 D. Postanek modernih držav (1438—1493). 201 1. Nemčija za habsburških vladarjev (1438—1493). 201 2. Anglija in Francija koncem srednjega veka.209 3. Italija.213 4. Pirenejski poluotok.218 5. Pruska, Poljska in država Nemškega viteškega reda . . . 220 E. Kulturne razmere poznejšega srednjega veka, zlasti v nemški državi .224 Procvitanje meščanske kulture.224 Novi vek. Prvi oddelek: Temelji novega veka. A. I z n a j d b e.229 Smodnik. — Posledice porabe strelnega orožja. — Papir. — Crkotisk. — Ostale iznajdbe. B. Preporod antične kulture .231 Vpliv raznih elementov na italijansko kulturo. — Vpliv pri¬ rode na Italijane. — Petrarka in Boccaccio, ustanovitelja hu¬ manizma. — Vpliv grške kulture na Italijane. — Vpliv rene- sansne kulture na zapadne narode. 1. Humanizem . . ..235 Humanizem v Italiji. — Pokrovitelji italijanskih humanistov. — Humanizen na Francoskem. — Humanizem v Nemčiji. 2. Renesansa umetnosti.241 Renesansa v Italiji. — Renesansa zunaj Italije. C. Odkritja .243 1. Portugalci odkrijejo pot po morju v Indijo.243 2. Portugalci ustanove kolonialno državo.244 Portugalsko gospostvo v Prednji Indiji. — Način portugalske kolonizacije. — Kolonialna politika jc škodovala domačemu narodnemu gospodarstvu. — Portugalska posest v Afriki. — Portugalska posest v Ameriki. 3. Odkritja Špancev.246 Krištof Kolumb odkrije Ameriko 1492. — Novi svet imenu¬ jejo Ameriko. — Cortez osvoji Mehiko 1519. — Pizarro in Almagro osvojita državi Peru 1532 in Chile 1535. Španci prvi objadrajo zemljo (1519—1522). 4. Špansko kolonizacijsko delovanje v Ameriki.249 Način in uspeh španske kolonizacije. 5. Kolonizacija Nizozemcev v Vzhodni Indiji in na Sundskih otokih. Njih naselbine v Afriki, Avstraliji in Ameriki . . 251 Nizozemci postanejo pomorski narod. — Ustanovitev nizozem¬ ske Vzhodnoindijske trgovske družbe — Nizozemci osvoje Sundske otoke. — Procvitanje Nizozemske vsled kolonialne trgovine. — Nasilstva Vzhodnoindijske trgovske družbe. — VI Nizozemska posest v Afriki. — Nizozemci odkrijejo Avstra¬ lijo. Nizozemska posest v Ameriki. 6. Francoske naselbine v Afriki, Prednji Indiji in Ameriki . . 253 Delovanje francoske Vzhodnoindijske trgovske družbe v Afriki. — Delovanje Vzhodnoindijske družbe v Prednji Indiji. -- Delovanje Zahodnoindijske družbe v Zahodni Indiji. — Fran¬ cosko kolonizacijsko delovanje v Kanadi. 7. Angleška kolonizacija v Ameriki, Vzhodni Indiji, Avstraliji in Afriki.256 Razvoj angleških kolonij v Severni Ameriki. — Postopanje An¬ gležev z Indijanci. — Odnošaji Angležev do kolonistov. — Angleški obrambni zakoni škodujejo trgovini Severnoameri¬ ških kolonij, ki se ločijo od materinske zemlje. — Angleška Vzhodnoindijska trgovska družba osvoji Prednjo Indijo. — Angleži osvoje Avstralijo. — Angleška posest v Afriki. — Angleška posest v Zahodni Indiji. 8. Kolonizacijsko delovanje ostalih narodov ....... 260 Rusi osvoje Sibirijo. — Delovanje Fuggerjev in Welserjev v Ameriki. 9. Odkritja na severu.260 10. Posledice kolonizacije.261 D. Cesar Maksimilijan I. 1493—1519 ., 263 Vladarjeva osebnost. — Maksimilijanova zunanja politika. — Re¬ forme Maksimilijanove v Nemčiji in Avstriji. - Maksimilijan razširi habsburško teritorialno moč. — Maksimilijan pospe¬ šuje znanost in umetnost. Drugi oddelek: Doba reformacije in Karla V. 1519—1556 (1558) . 268 A. Reformacija v Nemčiji .268 1. Vzroki reformacije.268 Moč katoliške cerkve. — Napake v katoliški cerkvi. 2. Postanek reformacije.269 Luthrovi nauki. — Luther se javno loči od katoliške cerkve. — Luthrova osebnost. — Karlova volitev in osebnost. 3. Postanek teritorialnih cerkva.272 Državni zbor v Wormsu 1521. — Razcepljenje Nemčije 4. Socialne revolucije.273 Prekrščevalci. — Proroki. — Vstaja vitezov. -- Vzroki kmečke vstaje. — Slovenski kmečki punti (1514—1516 in 1573). — Nemška kmečka vstaja 1525. 5. Luteranstvo okrepijo zunanji politični dogodki.279 Prva vojna med Karlom in Francem (1521—1526). — Državni zbor v Speyru 1526. — Druga vojna med Karlom in Fran¬ cem (1527 — 1529). — Državni zbor v Speyru 1529. — Švi¬ carski reformator Huldreich Zwingli (1484—1531). — Raz¬ govor v Marburgu 1529. — Državni zbor v Augsburgu 1530. Nemški protestantje sklenejo v Schmalkaldenu zvezo 1531. — Cesar sklene s protestanti mir v Ntirnbergu 1532. — VII Ekspedicija v Tunis 1535. — Tretja vojna med Karlom in Francem (1536—1538). — Ekspedicija v Alžir 1541. Četrta vojna med Karlom in Francem (1542—1544). 6. Schmalkaldska vojna.285 7. Karol V. na višini svoje moči. Njegov padec. Dogovor nemških strank med seboj. Karlova smrt.287 8. Reformacija v avstrijskih deželah. Doba Ferdinanda I. in Maksi¬ milijana II.289 a) Ferdinand I. 1521 — 1564 . 289 Delitev habsburških dežel 1521. — Ustanovitev avstrijske velevlasti. Boji z Zapoljo in Turki. — Luteranstvo na Avstrijskem. — Uprava avstrijskih dežel. — Delitev Av- strije. b) Maksimilijan II. 1564—1576 .. . 294 Protestantizem se razširja v Avstriji. — Ferdinand Tirolski. — Karel Štajerski (1564—1590). Vrhunec protestantizma in začetek protireformacije v Notranji Avstriji. — Vojne s Turki. B. Reformacija na Francoskem. Kalvinizem . . . 297 C. Reformacij a na Angleškem.299 D. Reformacij a v severnih drž.avah .301 Tretji oddelek: Doba protireformacije in bojev katoliških držav s protestantskimi. (1556—1648). 302 A. Restavracija katoliške cerkve .302 Delovanje papežev. — Tridentinski koncil. — Novi cerkveni re¬ dovi. Jezuiti. Misijoni. B. Filip II. (1556—1598) v boj u s p r o t e s t a n t i z m o m in za hegemonijo v Zahodni Evropi .305 1. Filipovi uspehi.305 Filipova osebnost. — Španska v začetku Filipovega vladanja. — Boji z Moriski in Turki. — Portugalska pod Špansko vlado. — Oče in sin. 2. Neuspešni Filipov boj s protestantskimi Nizozemci .... 308 Nezadovoljstvo Nizozemcev s Špansko vlado. — Vstaja na Nizozemskem. Katoliški jug se loči od protestantskega severa. — Kulturno stanje Nizozemcev. 3. Zmaga katolicizma na Francoskem. , . 312 Verski boji pod zadnjimi Valois. — Nantski edikt. — Gospo¬ darska povzdiga Francoske. — Henrik IV. se pripravlja na odločilno vojno s Habsburžani. 4. Zmaga protestantizma na Angleškem.317 Protireformacija za Marije Katoliške. — Ureditev anglikanske cerkve za Elizabete. — Gospodarska povzdiga Angleške. — Angleška nasilstva na Irskem. 5. Zmaga protestantizma na Škotskem. Marija Stuart .... 321 6. Poraz španske „velike armade“ in Filipove zunanje politike 323 VIII Rezultati Filipove politike. — Gospodarsko nazadovanje Španske. — Španska duševna kultura. — Filipova smrt. — Propadanje Španije pod Filipovimi nasledniki. C. Protireformacija naNeinškem in v avstrijskih deželah. Tridesetletna vojna .326 1. Predpogoji tridesetletne vojne.326 Gospodarske razmere pred vojno. 2. Protireformacija v Notranji Avstriji 1598—1603 . 327 3. Uspehi protestantov vsled prepira v habsburški rodbini . . 32S Rastoča verska nasprotja v Nemčiji. — Nemiri na Ogrskem. Vojna s Turki. — Uspehi protestantov na Nižjeavstrijskem, Ogrskem in v Sudetskih deželah. 4. Revolucija na Češkem.331 Razmere v Nemčiji za cesarja Matije. — Vstaja fevdalno- protestantske stranke na Češkem. — Češka vojna. — Fer¬ dinand kaznuje češke upornike. — Palatinska vojna. 5. Walleinsteinov prvi generalat.335 Wallensteinova osebnost. — Vojna v severni Nemčiji in z Danci. — Restitucijski edikt. 6. Wallensteinov drugi generalat.338 Gustav Adolf vdere v Nemčijo. —Wallenstein sprejme drugič vrhovno poveljstvo. — Smrt Gustava Adolfa. — Wallenstein umorjen. 7. Švedsko-francoska vojna.342 8. Westfalski mir.344 9. Posledice tridesetletne vojne.346 Rodovniki. 1. Merovingi.349 2. Karolingi. 350 3. Saški cesarji. 351 4. Frankovski (salijski) cesarji. 351 5. Welfovei, Štaufovci in Babenberžani.352 6. Pfemislidi. ■ .353 7 Habsburžani.354 8. Luxemburžani.356 9. Zadnji Arpadovci in ogrski Anjouvinci .... ... 356 10. Kapetingi, Valois-jevci in Bourbonei. . . 357 11 Normanski kralji na Angleškem .... 358 12. Dinastije Anjou-Plantagenet, Lancaster in York.358 Prehod iz starega v srednji vek. Razvoj krščanskogermanske kul¬ ture in propadanje rimske države ter poganstva. A. Krščanstvo in rimska država. Na kulturni razvoj evropskih narodov v srednjem veku je najbolj vplivalo krščanstvo in germanstvo. Prvo se je že za dobe cesarjev po vsej prostrani rimski državi razširilo in mo¬ gočno razvilo. V tem razvoju ga ni oviralo niti preganjanje kristjanov po mnogih cesarjih, ki so kljub svoji tolerantnosti proti drugim veram skušali krščanstvo popolnoma iztrebiti. Smatrali so namreč kristjane za nevarne rimski državi, češ, da se ne udeležujejo javnega bogoslužja ter s tem prezirajo rimsko verstvo, s katerim je bila država najtesneje spojena. Zato so se bali, da ob enem s staro vero, kojo je krščanstvo vedno bolj izpodrivalo, propade tudi rimska država. Od tod ono kruto preganjanje posebno za Dioklecijana. Ali „kri mučenikov je postala seme cerkve “. Središča krščanstva. Nekatera mesta so postala prava sre¬ dišča krščanstva; le-ta so razširjala novo vero tudi po sosednjih deželah; tako središče je bila Aleksandrija za severno Afriko in Arabijo; iz Antiohije so dobili krščanstvo prebivalci Male Azije in Grecije, iz Rima pa se je širilo krščanstvo po Italiji, zapadni Evropi in deloma tudi po severozapadni Afriki. Kri¬ stjani v rimskih legijah so pridobili nove spoznavalce v Panoniji, Noriku, Reciji, v Germaniji in Britaniji. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 1 2 Združenje cerkve z rimsko državo. Polagoma je dobila cerkvena uprava tudi postavni temelj. Ko je slednjič vzhodnorimski cesar Teodozij, proglasil 380 Kristusovo vero za državno vero (380), tedaj je ugasnil sveti ogenj Vestin, umolknila so proročišča, prenehale so olimpijske igre na čast Zevsu (zadnje so se vršile 394. L), poganska sve¬ tišča pa so večinoma porušili; združenje krščanske vere in rimske države je bilo dovršeno. Papeški primat. Med škofi je bil najuglednejši rimski škof kot naslednik apostola Petra. Od šestega stoletja nadalje so se imenovali rimski škofi „papeže“ (p a p a). V važnih vpra¬ šanjih je odločil rimski škof, njegovi odposlanci so predsedovali cerkvenim zborom, katerih sklepe je papež potrdil, da so po¬ stali obvezni za vso krščansko cerkev. B. Germani in rimska država. 1. Kultura Germanov. Domovina Germanov je bila tedaj, ko so prvič nastopili v zgodovini, severna Nemčija, Jiitlandija in južna Švedska. Že tedaj so se ločili v Vzhodne in Zapadne Germane. Mejo med tema skupinama je približno tvorilo raz¬ vodje med Odro in Labo. Od četrtega stoletja pred Kristusom dalje so jeli Germani zaradi pomanjkanja prostora razširjevati svojo domovino. Razširjevanje domovine se je Germanom včasih posrečilo; zlasti sosednje Kelte so izpodrivali iz njih bivališč ter so jih zasedali sami. Izza Cezarjevih časov je tvorila reka Ren na zapadu mejo med „Germanijo“ in rimsko državo, Tiberij in Druz pa sta dosegla, da je tvorila Donava mejo na jugu. V teh mejah nahajamo torej stare Germane za cesarja Avgusta. Podatke o kulturi starih Germanov sta nam dala Cezar in Tacit v svojih spisih. Vera Germanov je obstojala — kakor pri vseh Indo- evropcih — v češčenju prirodnih sil, ki so si jih predstavljali kot poosebljene; zato so imeli bogovi Germanov človeške last¬ nosti; zlasti so bili bojeviti kakor Germani sami. Najimenitnejši bogovi , ki so jih poznala vsa germanska plemena, so bili: 3 W 6 d a n (ali O d i n), bog vetrov, svetlobe in zraka ter stvarnik vsega. On podeljuje zmago, bojne device Walkiire pa mu privedejo junake, ki so padli v boju, v Walhali o. D on ar (ali Thor), bog groma in zaščitnik poljedelstva. Po njem se imenuje četrtek „Donnerstag“. Ziu (ali Tyr), pravi bog vojne; po njem imenujejo torek „Dienstag“ (= Ziutag). Poleg teh bogov so poznala vsa germanska plemena boginjo Frijo(Frija, Freya ali Frigg); po njej imenujejo petek „Frei- tag“. Posamezna plemena pa so imela tudi posebna božanstva. Kult Germanov. Germani niso imeli svetišč, temveč so po Tacitovih poročilih častili bogove pod milim nebom, zlasti v gozdih in gajih. Darovali so jim živali, poljske pridelke in časih tudi ljudi. Kot čas darovanja in slovesnosti so si posebno radi izbirali zimski in poletni solsticij. Stari Germani so kaj radi čarali; s čarami so prisilili duhove, da so jim bili pokorni ter jim prorokovali bodočnost. Pri čaranju so se čarovniki poslu¬ ževali čestokrat takozvanih run (btc SRunen), najstarejših ger¬ manskih pismenk; čaranje in prorokovanje so oskrbovale veči¬ noma žene, darovali in skupščine otvarjali pa so duhovniki. Vendar pa natančnih podatkov o germanskih duhovnikih in sploh o germanskih verskih razmerah nimamo. Državne razmere. Germani niso imeli skupne države kakor tudi ne skupnega imena. Beseda „German“ je keltska in pomeni najbrže toliko kakor „sosed“; po Cezarju je dobila današnji pomen. Germani so se delili v več narodov; vsak narod (bte SBblferfdjaft) je tvoril zase državo; pri Vzhodnih Germanih, ki še niso bili stalno naseljeni, je načeloval taki državi kralj, pri Zapadnih Germanih pa v miru narod ni imel skupnega poglavarja; le v času vojne si je izvolil vojvodo. — Narod se je delil v več žup (bcr @au). Vsaka župa je imela za predstojnika kneza, ki je v času miru vodil sodna zboro¬ vanja svojih župljanov, v vojnem času pa je bil njih povelj¬ nik. — Ni še pojasnjeno, ali so bile stotnije (§unbcrtjdjaft) pododdelki žup ali je bila stotnija isto kakor župa. Narodna skupščina (ba§ ®ittg ali $f)ing*) je vladala vsaki državi; tudi pri narodih, ki so imeli kralje, je le ona odloče- c ) primerjaj besedo „Meeting“. i* 4 vala o važnih zadevah. Ker so se je udeležili vsi oboroženci naroda, je tvorila narodna skupščina obenem vojsko. Delokrog narodne skupščine je bil: sklepati o miru in vojni, določevati o vstopu mladeničev v vojsko, soditi o hudih zločinih (n. pr. o izdajstvu) ter voliti kralja, vojvodo ali kneze. Cas narodne skupščine je bil določen; po navadi so zboro¬ vali ob mlaju alr ščep u. Take narodne skupščine so imenovali redne (ecf)te§ ®ing); v posebnih slučajih so pa zborovale izredne skupščine (gebotcnež ®tttg). — Posamezne župe so imele svoje posebne župljanske skupščine. Vojska je nastopala v podobi klina; večino so tvorili pešci, konjikov je bilo le malo. Vojvodo so izvolili s tem, da so ga dvignili na ščit. — Orožje, ki so ga rabili Germani, je bilo namenjeno ali za boj v daljavo, ali za boj v bližini. V prvem slučaju so se posluževali dolgih kopij, frač, lokov in puščic, v drugem pa velikih ščitov, dolgih nožev ali sekir. Sleme in oklepe so nosili le imenitniki. — Boj so pričeli z divjim krikom in naskokom. Spremstva. Nekaj posebnega so bila pri Germanih spremstva (ba§ ©efolge), ki so jih zbirali kralji, vojvode ali knezi na svojo roko: spremlje.valci so prisegli svojemu voditelju zvestobo in pokorščino, on pa jih je zato ščitil, jim je dajal orožje in hrano. Pravosodje starih Germanov je razločevalo prestopke zoper državo od prestopkov zoper posameznike. Prve so sodili v narodnih skupščinah — kazen je bila večinoma smrt —, druge pa v skupščinah žup. V slučaju umora ali uboja je bila oško¬ dovancu dovoljena tudi krvna osveta; ako pa je zahteval zadoščenja pri skupščini, mu je moral obtoženec plačati globo (v začetku gotovo število živine, pozneje vsoto denarja). Sodno postopanje. Po tožbi se je zagovarjal obdol¬ ženec s prisego ali s pričami; včasih so se posluževali tudi božje sodbe (razbeljeno železo, vrela voda i. t. d.). Sodnik je predlagal nato sodbo, skupščina jo je potrdila ali ovrgla. Ako obsojenec ni plačal globe, so ga „izobčili“; izgubil je vse pravice in je bil izključen iz občine. Gospodarske razmere. Germani sprva niso poznali pri¬ vatnega imetja; vse je bilo le državna last; to last so vsako leto posebej razdelili med državljane v obdelovanje. 5 Pozneje so pa imele posamezne družine že tudi privatno imetje; največ ga je bilo seveda v rokah imenitnikov. Pa tudi tedaj, ko je bila dežela razdeljena med posameznike, je tvorila še vedno takozvana almenda posest, kije bila na raz¬ polago vsakemu državljanu; to so bili n. pr. skupni travniki in gozdi. — Germani so bivali po vaseh; mest niso poznali. Socialne razmere. V zgodovinskem času so se Germani že delili v svobodne in nesvobodne. Svobodni so se ločili v dve vrsti: plemiči (bte Slbeltgen); izmed njih so volili kralja, vojvodo in kneze. — Svobod n iki (bie ®emeinfreien), ki so pravzaprav tvorili narod in vojsko. Nesvobodni so bili ločeni tudi v dve vrsti: v sužnje in polsvobodne. Sužnji so postali večinoma ujetniki ali pod- jarmljenci; bili so brezpravni, a ravnali so z njimi dobro. Sužnji so se lahko tudi osvobodili suženjstva; v tem slučaju so se imenovali polsvobodni ali liti, ki sicer niso bili brez vseh pravic, a še niso dosegli stanu svobodnikov. Stali so večinoma pod varstvom in v službi prejšnjih gospodarjev. Ker pa še niso imeli političnih pravic, se tudi niso smeli oboroževati. Značaj Germanov. Tacit pripoveduje, da so bili Germani visoke rasti, modrooki in plavolasi. Mrzlo podnebje in večni boji so jim krepili telo. Hrabrost, zvestoba in odkritost so bile njih dobre lastnosti. Spoštovali so tudi žene, o katerih so mislili, da imajo nekaj svetega in proroškega v sebi. Vendar pa so njim in nesvobodnim prepuščali vse delo, zakaj svobodni niso delali drugega nego hodili v boj ali na lov. Kadar ni bilo tega, so popivali ali igrali na kocko, večkrat tako strastno, da so zaigrali tudi svojo svobodo. Sicer pa so veljali pri njih, kakor pravi Tacit, dobri običaji več nego pri drugih narodih dobri zakoni. 2. Boji Germanov z Rimljani. Stalna naselitev Germanov. Ob Renu in Donavi ter po¬ krajinah med tema rekama so zgradili Domician, Trajan in Hadrian velikanski zid limes, ki je zadrževal prodiranje Ger¬ manov proti jugu. Rimski trgovci so hodili kupčevat tudi med Germane; narobe pa je marsikateri germanski mladenič vstopil v rimsko vojsko v nadi, da mu je le tu mogoče doseči slavo in bogastvo. Vse to je seveda vplivalo na gospodarske in socialne razmere Germanov. 6 Prodiranje preko Rena in Donave se je ustavilo. Vsled stalne naselitve se je v vsaki deželi pomnožilo število ljudstva in primanjkavalo je prostora, zlasti rodovitnega polja. Gozde, ki so ločili poprej narod od naroda, župo od župe, so posekali, na njih mestu so nastala polja, Germani so stopili med seboj v ožjo dotiko. Svobodni Germani, ki so se prejšnje čase pečali zgolj z bojem in z lovom, so se morali poprijeti dela, če so se hoteli preživih; postali so kmetje. Plemena. Z medsebojnim občevanjem in združevanjem so izginile stare države posameznih narodov; nastala so plemena (©tfimme), kakor n. pr. Alamani (ali Svebi, Švabi), Franki, Sasi, Burgundi, Frizi, Turingi, Langobardi in Goti. Izmed teh prištevamo razen Gotov vse Zapadnim Germanom. Germani napadajo Rimljane. Sredi drugega stoletja po Kristusu so ostavili Gotje svoja bivališča ob dolenji Visli ter se pomikali proti jugovzhodu; slednjič so se naselili na severni obali Črnega morja. Odtod so napadali rimsko Dacijo; z njimi so bili kolikor toliko v zvezi tudi drugi germanski narodi, kakor Van¬ dali, Heruli in Gepidi. Markomani, ki so jih Gotje pri svojem preseljevanju po¬ tisnili iz današnje Češke, so udarili preko Donave in dospeli doli do Ogleja. Le z največjo težavo se je posrečilo tedanjemu cesarju Marku Avreliju pognati jih nazaj. Mnogo Germanov pa je ostalo tedaj na rimski zemlji; cesar jim je odkazal tu zemljišča v obdelovanje, oni pa so mu obljubili, da ga bodo po potrebi podpirali v vojni. Na ta način so tudi naslednji cesarji izpreminjali često Germane-napadalce v Germane-branilce rimskega cesarstva. Alamani so zasedli deželo v kotu med Renom in Donavo, Franki pa so prekoračili dolenji Ren. Germanizovanje rimskega cesarstva. Posledica navedenih dogodkov je bila ta, da se je rimsko cesarstvo polagoma ger- manizovalo; zlasti se je to godilo v obmejnih deželah. Obenem pa so se navzeli tudi Germani rimske kulture. Germanski vo¬ jaki v rimski službi so postali čestokrat najvišji poveljniki ali uradniki. Pokristjanjenje Germanov. Goti ob Črnem morju so se delili v Vzhodne in Zapadne Gote; Vzhodni Goti so stano¬ vali na severni obali Črnega morja do Dnestra; najimenit- 7 nejši knežji rod pri njih so bili Amali. — Zapadni Goti so bivali med Dnestrom in dolenjo Donavo; njih najimenitnejši knežji rod so bili Balti. Ko so plenili po Balkanskem poluotoku in po Mali Aziji, so ujeli Goti mnogo kristjanov; po njih, kakor tudi po Gotih, ki so služili v rimski vojski, so culi o Kristusu in njegovi veri. Njih pravi apostol pa je bil škof Wulfila, ki je kot aria- nec oznanjeval krščanstvo med Zapadnimi Goti. Prevedel je tudi sveto pismo v gotski jezik; ta prevod je najstarejši ger¬ manski spomenik; njegov fragment se hrani sedaj kot „codex argenteus* v Upsali. 381. 1. je Wulfila umrl v Carigradu. — Od Gotov so prejeli arianizem Gepidi, Heruli, Rugijci in Vandali. 3. Takozvano preseljevanje narodov. Že v drugem stoletju pred Kristusom so se posamezna germanska plemena začela seliti na jug in zahod. Koncem če¬ trtega stoletja se je pričelo pravo preselj evanje narodov; ker so se preseljevali tedaj večinoma vzhodnogermanski narodi, imenujemo to preseljevanje tudi vzhodnogermansko pre¬ seljevanj e. Vzrok preseljevanja je bilo sedaj — kakor tudi pri prejšnjih preseljevanjih — v prvi vrsti pomanjkanje pro¬ stora, v drugi vrsti šele naval tujih narodov. Ker so iskali celi narodi z vsem svojim imetjem novo domovino, Rimlja¬ nom tedaj ni bilo več mogoče po prejšnjem načinu Germane za mejo naseljevati. Povod preseljevanju so dali Huni. Huni so bili mongolski nomadski narod. Rimski zgodo- pisec Amian Marcelin pravi o njih, da so bili strašno podivjani. Kot pešci so se bojevali slabo, tem spretnejši pa so bili na konjih, na katerih so sedeli noč in dan. Vojno so pričeli z bojnim krikom. Iz daljave so streljali koščene puščice; v bližini so se bojevali z mečem in obenem so metali na so¬ vražnika zanke. Domovja, zakonov in vere baje niso poznali. Strah in gnus sta se polastila Rimljanov in Germanov, ko so zagledali Hune. 375. 1. so udarili Huni iz notranje Azije skozi 375 velika vrata med Uralom in Kaspijskim jezerom v Evropo; tu so zadeli ob Alane; kmalu so jih podjarmili in z njijni vred so pritisnili na Vzhodne Gote, ki jim je vladal tedaj kralj Ermanarih. 8 Vzhodni Goti so podlegli; nekateri so se umaknili na poluotok Krim, večina pa se je podvrgla hunski oblasti; ostali so ali v prejšnjih bivališčih, ali pa so spremljali Hune na na- daljnih ropih. Selitve Zapadnih Gotov. Zapadni Goti so se obrnili do vzhodnorimskega cesarja Val en s a s prošnjo, da naj jih sprejme v svoje cesarstvo. Cesar je ugodil njih želji ter jim je prepustil pokrajino Mezijo (Moesia) južno od Donave. Prejšnje dežele Zapadnih Gotov so posedli Huni, ki so odslej za nekaj časa mirovali. Cesar Valens je hotel z Zapad- nimi Goti pridobiti branilce svoji državi, a zgodilo se je ravno nasprotno. Da je prišlo do tega, so zakrivili njegovi uradniki. Zapadnim Gotom so odtegovali obljubljena živila ali pa so jih jim prodajali za visoko ceno. Tedaj pa se je dvignil zatirani 378 narod in je v bitki pri Drinopolju (378) popolnoma premagal vzhodnorimsko vojsko; cesar Valens sam je padel v boju. Nato so prehodili in oplenili zmagovalci Balkanski poluotok in Pa¬ nonijo. — Valensov naslednik Teodozij je naposled dovolil Zapadnim Gotom, da so se naselili v Meziji in Traciji kot za¬ vezniki (foederati); ostali so samostojni, v vojni pa so pomagali Rimljanom. Alarih. Ker je po Teodozijevi smrti vzhodnorimska država zopet nasprotovala Zapadnim Gotom, so se vzdignili pod po¬ veljstvom novega kralja Alariha iz rodu Baltov; bil je vztrajen, moder in bojevit mož, ki si je stavil nalogo, da pri¬ bori zadnjim ostankom svojih rojakov varno zavetje. Pričel je vojno z vzhodnorimskim cesarjem Arkadijem in ople¬ nil Grecijo; zato je prepustil Arkadij Gotom Ilirijo; a kaj kmalu je spoznal Alarih, da v Iliriji med vzhodno- in zapadno- rimskim cesarstvom ne najde varnega zavetja. Zapadni Goti v Italiji. V pričetku petega stoletja je odvedel Alarih svoj narod iz Ilirije v severno Italijo. V zapadno- rimskem cesarstvu je vladal tedaj cesar Honorij, a pravi vladar je bil Vandalec Stiliho, ki je bil poročen s Teodozijevo hčerjo. Stiliho je pozval rimske legije iz Galije in Britanije domov in je po srečnih bojih odvrnil Alariha nazaj v Ilirijo. A kmalu nato je padel rešitelj Italije kot žrtev dvornih spletk. Honorij sam je izdal ukaz, da naj umore Stiliha, obenem pa so planili po germanskih najemnikih, ki so se bili umaknili k Alarihu. Le-ta je odvedel Zapadne Gote v Panonijo, kjer je 9 taboril pri Emoni (Ljubljani), odtod v Norik, nato pa vdrugič proti Italiji. Oblegal je Rim, čigar prebivalci so si vsled lakote odkupili milost zmagovalca z visoko odkupnino. Ker so se raz¬ bila pogajanja glede prepustitve kake pokrajine Zapadnim Go¬ tom, je zaukazal Alarih pleniti po Rimu (410); nato je odvedel 410 svoj narod v Južno Italijo, kjer pa je po kratki bolezni dohitela mladega kralja smrt. Vandali, Alani in Svebi so prodrli skozi pokrajine stalno naseljenih Frankov in Alamanov, prekoračili Ren ter se vsuli po Galiji, odkoder je poklical Stiliho rimske legije. Strašno so plenili in pustošili po deželi. Nato so vdrli v sosednjo Špansko; Svebi so se naselili v Galiciji, Alani v Luzitaniji (da¬ našnji Portugalski), Vandali pa v Andaluziji (= Vanda- luzija), ki ima po njih ime. Toložansko kraljestvo. V opustošeno zapadno in južno Galijo je dovedel Atavlf, Alarihov svak in naslednik, Zapadne Gote. Tu so ustanovili po njegovi smrti toložansko kra¬ ljestvo (419), ki je imelo svoje ime po glavnem mestu Tolozi 419 (danes Toulouse). Zapadni Goti so jeli obdelovati polje in so sprejeli rimsko kulturo. Vandalsko kraljestvo v Afriki. Vandali niso ostali v Andaluziji. Njih podjetni kralj Gajzerih (©eijerid)) jih je odvedel v Afriko (429), kjer so ustanovili vandalsko kralje- 429 stvo z glavnim mestom Kartagino. Kraljestvo je bilo od rimske države popolnoma nezavisno; Italija je tako izgubila svojo najbogatejšo žitnico. Še več, Vandali so se polastili kmalu nato tudi morja; Balearski otoki, Sardinija in del Sici¬ lije so prišli v njih last. Videti je bilo, kakor bi vandalska šiba iz Kartagine povračala Rimljanom krivice, ki so jih nekdaj zadejali temu mestu. Aecij. Rimljani so izkušali izven Italije rešiti, kar se je še dalo. Po smrti cesarja Honorija je bil Aecij (Aetius) cesarski namestnik v onem delu Galije, ki je še Rimljanom ostal v rokah. S pomočjo Hunov je branil središče dežele proti napadom Fran¬ kov, Zapadnih Gotov in Burgundov. Burgundi so ustanovili pod kraljem Gundaharjem (Gunther) svoje kraljestvo ob srednjem Renu (411). Ker so 411 odtod napadali Galijo, so jih Aecij in Huni pobili; kralj Gun- dahar je padel v boju (Nibelungenlied), njegova država ob srednjem Renu je bila uničena. Nato so ustanovili z dovoljenjem 10 Rimljanov burgundsko kraljestvo ob Rodanu kot drugo germansko kraljestvo v Galiji. Aecij je rešil v Galiji, kar je mogel, ni pa mogel ustreči prošnjam Britancev, ki so ga klicali na pomoč. Britanija je bila po odhodu rimskih legij (str. 8) izpo¬ stavljena najhujšim napadom divjih Piktov in Škotov. Ker Aecij ni mogel pomagati Britancem, so baje naprosili v severni Germaniji bivajoče Angl e, Sase in Jute za pomoč. Angli, Sasi in Jiiti so se preselili okoli 449. 1. v Britanijo. A kaj kmalu so postali ti narodi gospodarji Britanije. Po ljutih bojih z Britanci (kralj Artus) se jim je morala ukloniti vsa dežela. Izginila je rimska kultura in z njo krščanska vera, zakaj novodošli germanski narodi so bili še pogani. Nekateri Britanci so se izselili v severozapadno Galijo, ki se še sedaj imenuje Bretagne. Angli, Sasi in Juti pa so ustanovili pola¬ goma več germanskih kraljestev. Atila. Tako so trgali Germani od rimske države kos za kosom. Naslednji dogodki pa so sploh uničili zapadnorimsko državo. Huni, ki so pomagali Aeciju v boju zoper Germane, so postali najhujši in najnevarnejši sovražniki obeh rimskih držav, ko jim je zavladal Atila. Taje združil razcepljene Hune ter ustanovil velikansko državo od Volge do sredi Germanij e. Pokorni so mu bili razni germanski narodi, kakor Vzhodni Goti, Gepidi, Herulci in Rugijci. Ravno Atilova osebnost je bila tista sila, ki je združevala tako obsežno ozemlje ter edinila tako različne narode. Vendar pa Atila nikakor ni bil divji barbar, dasi so ga pozneje imenovali „šibo božjo“; svojo svetovno državo je poizkušal ustanoviti in utrditi bolj z diplomatsko premetenostjo nego s silo; na njegov dvor so prihajali rimski in germanski pesniki. Atilove vojne so se pričele z ropanjem po Balkanskem poluotoku. Vzhodnorimska država se je morala zadovoljiti s sramotnimi pogodbami. Nato se je dvignil Atila s svojo vojsko, ki je baje štela več nego pol milijona bojevnikov; iz prestol¬ nice ob gorenji Tisi je prodiral po gorenji Donavi navzgor, prekoračil Ren in oplenil vse do reke Loire. Tedaj so izginila vsa nasprotstva med Rimljani in od Atile še nezavisnimi Ger¬ mani. Aecij se je združil z Zapadnimi Goti, Burgundi in Franki. 11 Prišlo je do grozne bitke na Katalonskem polju 451. leta. Na tisoče mrtvecev je pokrivalo bojno polje. Zmagal 451 pravzaprav ni nihče, a vendar se je vrnil Atila na Ogrsko. Že naslednjega leta je odrinil Atila z novo vojsko v Ita¬ lijo; razdejal je Oglej (Aquileia), čigar prebivalci so se rešili na morske lagune, kjer so ustanovili Benetke. Milan in Pa- vijo je dohitela ista usoda kakor Oglej. Tudi Rim je bil v ne¬ varnosti. A papež Leon I. je vodil poslaništvo, ki je prosilo Atilo milosti. Proti visoki odkupnini, zaradi bolezni, ki so iz¬ bruhnile v njegovi vojski, ter zaradi pomanjkanja krme, se je Atila vrnil. Kmalu nato je umrl (453). Razpad hunske države. Po Atilovi smrti so se Vzhodni Goti in drugi narodi osvobodili, Huni pa so se razpršili med pastirske Bolgare, Obre (ali Avare) ter druge narode ob Volgi. Vzhodni Goti, Langobardi in Gepidi so ustanovili nove države ob Donavi in ob Tisi. Konec zapadnorimske države. Zadnjo oporo zapadno- rimske države, Aecija, so umorili. Plenitev Rima po Vandalih. Zmede, ki so nastale v Rimu, je izkoristil Gajzerih, kralj Vandalov. Po Tiberi navzgor je privedel svoje Germane iz Afrike. 14 dni so plenili in z ogromnimi zakladi so se vrnili Vandali v Afriko, prepustivši zapadnorimsko državo svoji usodi.*) Ricimer. Sedaj je dobil v zapadnorimski državi Rici m er, poveljnik germanskih čet, vso oblast v svoje roke. Cesarje je nastavljal in odstavljal; nobenemu ni prepustil preveč oblasti. A sam se ni hotel odeti s cesarskim škrlatom, zadovoljil se je z naslovom „patricij“ kot najvišji uradnik. Po njegovi smrti je prevzel njegovo ulogo O rest, ki je podaril cesarsko krono svojemu 141etnemu sinu Romulu Avgustulu. V istem času so zahtevale ger¬ manske čete, da se jim prepusti v Italiji — kakor se je to zgodilo drugod — tretjina vse dežele. Orest jih je zavrnil. Takrat je zapustil Odoaker, germanski poveljnik, opustošeni Norik, kjer je tolažil rimske prebivalce sv. Severin. Prišel je z ger¬ manskimi četami v Italijo; Oresta je dal umoriti, Romula Av- ') Beseda »vandalizem" je nastala še-Ie za francoske revolucije. 12 gustula pa je odstavil. Njegove čete so proglasile Odoakerja za „kralja Italije": zapadnorimska država je pre- 476 nehala (476). Krščanski Germani so bili gospodarji nekdanje zapadnorimske države. Bizantinska država vsled preseljevanja narodov ni dosti trpela, ker je bila smer preseljujočih se narodov obrnjena proti zapadu. Pač pa so pretresale to državo mnogoštevilne revolu¬ cije na cesarskem dvoru, kakor tudi boji s Perzijani ter cer¬ kveni prepiri. V tem času je vladal v Carigradu cesar Zenon , ki se je smatral — kakor tudi njegovi nasledniki — za dediča razpadle vzhodnorimske države. Beda v kulturnih deželah Evrope je bila zaradi prese¬ ljevanja narodov strašna. Kri je udušila obupne klice milijonov, rodovitna polja so se izpremenila v pustinje, bogata mesta so ležala v razvalinah in pepelu, drevje in grmičevje je rastlo na krajih, kjer je bilo poprej živahno življenje. Goli mrtveci so ležali ob cestah in smrad je okuževal zrak. Tako sta uničili tisočletno zapadnorimsko državo dve novi sili: Krščanstvo in Germani. Premagali sta grškorimski svet, a sprejeli njegovo kulturo in jo obnovili. Krščanstvo in germanstvo je obvladalo tudi ves srednji' vek. Njih prava vlada se prične pravzaprav z razpadom za¬ padnorimske države, ki ga smatramo zaradi tako važnih izpre- memb zakonec starega in za začetek srednjega veka. Srednji vek. Uvod. Pozorišče zgodovine srednjega veka se razširi iz dežela okolo Sredozemskega morja po vsej Evropi; v ospredje stopi zlasti Nemčija kot središče Evrope. Srednji vek obsega zgodovino od razpada zahodnorimske države do odkritja Amerike, torej dobo od 476.—1492. leta po Kr. To dobo delimo v več oddelkov. I. Germanske države na rimskem ozemlju; vzhodnorimsko cesarstvo; izlam; Slovani in Obri. (476 — 751.) A. Germani ob Sredozemskem morju in vzhodnorimsko cesarstvo. 1. Odoakerjeva država (476—493). Odoaker ni dosti izpremenil razmer v Italiji; svojim na¬ jemnikom je prisodil tretjino zemlje, kakor je bilo že pri Rim¬ ljanih v navadi, kadar so se naselili tuji narodi. Ta razdelitev zemlje pa za Rimljane nikakor ni bila občutna, zakaj Italija je bila po tako ljutih bojih in plenitvah opustošena ter malo oblju¬ dena. Rimski zakoni so ostali tudi za Odoakerja v veljavi in uradniki-domačini v službi. Svojo oblast je razširil Odoaker tudi po Dalmaciji, Reciji in Noriku. Truplo sv. Severina so na njegovo povelje prepeljali v Italijo. 14 Komaj pa je utrdil „kralj Germanov v Italiji* ne¬ koliko svojo oblast, že mu je pretila velika nevarnost od strani Vzhodnih Gotov. Vzhodni Goti so se osvobodili po Atilovi smrti hunskega jarma. Naselili so se v Panoniji, razmerje med njimi in Ca¬ rigradom ni bilo kaj prijateljsko; kraljevič Teoderih iz rodu Amalov je živel 10 let kot tal na cesarskem dvoru v Cari¬ gradu, kjer se je navzel rimske kulture. Po smrti svojega očeta je zavladal Vzhodnim Gotom. Zenonu se je zdel ta sosed ne¬ varen; zato ga je ščuval, naj gre nad Odoakerja ter naj si osvoji Italijo, in res se je dvignil ves narod Vzhodnih Gotov; bilo je vseh približno četrt milijona; prekoračili so Julijske Alpe; v bitki ob Soči in v dveh nadaljnih bitkah je pobil Teoderih Odoakerja, nakar ga je oblegal tri leta v Raveni. Slednjič se je Odoaker vdal, Teoderih pa mu je obljubil, da mu ne stori nič hudega; vzlic temu pa ga je kmalu nato sam pri obedu umoril. Tako je prenehala Odoakerjeva država ; na njeno mesto je stopila država Vzhodnih Gotov v Italiji. 2. Država Vzhodnih Gotov (493—555) in vzhodno¬ rimsko cesarstvo. Država Vzhodnih Gotov. Prvi in najimenitnejši kralj vzhodnogotske države v Italiji je bil 493 Teoderih (493—526). Zgodovina ga imenuje „Velikega“, do nemška pripovedka pa ga slavi pod imenom „Dietrich von 526 Bern“ (= Verona). Notranja vlada. Teoderih Vel iki si je stavil za glavno nalogo, da doseže spravo med Germani in Rimljani; v ta namen je koval denar s podobo bizantinskega cesarja; njegovi Goti so dobili posestva Odoakerjevih najemnikov; tako so bili raztreseni po vsej Italiji. Rimski uradniki so ostali v svojih službah, za Rimljane so veljali rimski zakoni, za Gote pa gotski. Teoderih je zahteval najstrožjo pravico, kar so pri¬ znali tudi Rimljani; gradil je ceste, prekope, pristanišča in vodovode, osuševal barja, povzdigoval trgovino in poljedelstvo. Daši sam niti pisati ni znal, je visoko cenil rimsko znanost; zato so se zbirali na njegovem dvoru v Raveni najimenitnejši rimski znanstveniki, med njimi filozof Boecij (Boetius). Rim¬ ljan Kasiodor (Cassiodorus) je bil Teoderihov prvi minister. 15 Boecij zavzema s svojimi spisi odlično mesto med krščanskimi učitelji srednjega veka, Kasiodor je spisal „Zgodovino Gotov“. Da je znal Teoderih ceniti tudi umetnost, nam je dokazal s tem, da je zgradil v Raveni sam sebi nagrobni spomenik, ki je zgrajen po vzorcu rimskih mavzolejev; streha tega spome¬ nika je velikanska kupola iz enega kamena. Vzlic vsemu prizadevanju Teoderihovemu, da bi se spravili Germani in Rimljani, se pa ta poizkus vendar ni posrečil. Glavni vzrok nasprotstva je bil verski: Vzhodni Goti so bili arianci, Rimljani pa katoličani; le-ti so videli v Germanih vedno le barbare. Nastale so čestokrat zarote zoper Gote, ki jih je netil bizantinski dvor. Med zarotniki je bil tudi Boecij, ki so ga zaraditega obglavili. V ječi je spisal svoje najimenitnejše delo „Tolažba filozofije“ (De consolatione philosophiae). Zunanja politika. Teoderih je izkušal dobiti nekako hegemonijo nad ostalimi germanskimi državami. Obenem pa je hotel osnovati germansko zavezo. V ta namen se je sam oženil s sestro frankovskega kralja, svoje bližnje sorod¬ nice pa je dal za žene germanskim kraljem. — A tudi ta po¬ izkus se Teoderihu ni povsem posrečil; največ je nasprotovala frankovska država, ki je hotela podjarmiti druge germanske narode, pred vsem Zapadne Gote in Alamane. Teoderih je šči¬ til Zapadne Gote in si prisvojil pri tem Provengo, tako daje obsegala njegova država poleg te dežele tudi vso Italijo, Sicilijo, Istro in Dalmacijo, ter pokrajine med Dravo in Savo in do Donave, torej tudi dežele, kjer stanujejo sedaj Slovenci.*) Po Teoderihovi smrti so nastale v državi Vzhodnih Gotov velike zmede, ker ni bilo krepkega vladarja. To priliko je po¬ rabila bizantinska država. Justin I. Po smrti Zenonovega naslednika je zasedel bi¬ zantinski prestol Justin L, poveljnik cesarske straže, rodom Ilirec. S štedljivostjo in strogo nravnim življenjem kakor tudi z mogočno vojsko je napravil zopet red v državi, dasi sam niti pisati in brati ni znal. Ker je bil že prileten in brez otrok, je sprejel svojega nečaka Justiniana za svetovalca, pozneje pa za sovladarja. Ko je Justin umrl, ga je nasledoval le-ta tudi na prestolu. *) Dr. Fr. Kos, Iz domače zgodovine. (Oblast Vzhodnih Gotov.) Iz- vestja muzejskega društva za Kranjsko. V Ljubljani. Letnik V. 1895. 16 527 Justinian (527—565) se je oženil z nekdanjo igralko Teo- do d or o, ki je s svojo bistroumnostjo imela velik vpliv na državne, 565 pravne in cerkvene odločbe. Justinianova notranja vlada je bila izvrstna; za glavno nalogo sije stavil obnovitev starorimske države v vsem nekdanjem obsegu; ena država, ena vera, en zakon in en cesar naj bi vladal vsemu svetu. V to svrho je z zgra- jenjem dobrih cest pospeševal trgovino in obrt; za njegove vlade se je uvedlo v bizantinski državi tudi svilarstvo. Med mnogoštevilnimi cerkvami, ki jih je zgradil Justinian, je pre¬ segala po svoji krasoti vse cerkev Božje Modrosti (Sv. Sofije), sedaj najlepša turška džamija (mošeja). Največji spo¬ menik pa si je postavil ta cesar s tem, da je ukazal svojemu ministru Tribonianu ter drugim odličnim pravnikom zbrati vse rimsko pravo. Ta zbirka, ki jo imenujemo „Corpus iuris civilis“, je ohranjena še dandanes in tvori podlago zakonikov skoro vseh modernih držav. Opozicija zoper cesarja. Radi visokih davkov se je vzdignila močna stranka v Carigradu; ta vstaja se imenuje „Nika“ (= zmagaj!), ker so vstaši drug drugega s tem klicem navduševali. Vstaja je bila tako grozna, da je sam cesar že mislil na beg; le na prigovarjanje pogumne cesarice Teodore je ostal ter ukazal svojemu poveljniku Belizarju, naj uduši vstajo z germanskimi najemniki. Povelje se je izvršilo; 30000 vstašev je obležalo, cesar je pridobil neomejeno oblast. Vandali v Afriki. Ti so se po prihodu v Afriko vdali razkošnemu življenju; toplo podnebje, gorke kopeli, obilne poje¬ dine in igre v cirkusih, vse to jih je popolnoma pomehkužilo. Razen tega so še nezmožni vladarji zatirali katoličane. Zato je poslal Justinian v Afriko svojega vojskovodjo Belizarja, ki je ujel Gelimerja, zadnjega vandalskega kralja, ter ga odvedel v triumfu v Carigrad. Vandalska država je prenehala, Afrika je postala zopet „rimska provincija“ (534). Padec države Vzhodnih Gotov. Po teh dogodkih se je obrnil Justinian proti državi Vzhodnih Gotov. Poveljništvo bizantinske vojske je prevzel tudi sedaj slavni Belizar. Tedaj se je dvignil narodni ponos Vzhodnih Gotov in pričel se je boj, kakoršnih zaznamuje zgodovina le malo. Od juga prodirajočemu Belizarju sta se morali ukloniti po ljutih bojih mesti Rim in Ravena. A še ni bila zatrta gotska oblast. Zato je za Belizarjem 17 prevzel poveljništvo Bizantincev v vojni zoper Vzhodne Gote Nar z (Narses); s svojo vojsko, ki je bila sestavljena večinoma iz germanskih Gepidov, Langobardov in Herulov, je prodiral od severa proti Raveni, odtod pa dalje proti jugu. Daši so imeli Vzhodni Goti sedaj spretne in srčne kralje (Totila, Teja), odločila je slednjič vojna sreča za Narza. V junaškem boju blizu Vezuva so podlegli bizantinski premoči, mrtev je obležal njih poslednji kralj Teja in z njim večji del vojske. Narod Vzhodnih Gotov je izginil iz zgodovine, Italija pa je bila zopet združena z bizantinskim cesarstvom (555). Toda bizantinska vlada v Italiji (555—568) ni imela obstanka. Ko so za Justinia- novega naslednika odpoklicali prvega namestnika ali e k s a r h a, ki je bival v Raveni, so se polastili Italije Langobardi. Bizantinska država za Justinianovih naslednikov. Justinia- novi nasledniki so se morali mnogo bojevati s P erzij ani, ki so jim vladali S a s a n i d i. Ob istem času so pustošili in plenili po Balkanskem poluotoku Obri in Sloveni; komaj jih je usta¬ vilo carigrajsko zidovje. Najnevarnejši sovražniki bizantinske države pa so bili Arabci, ki so ji odtrgali po podjarmljenju Perzijanov Sirijo, Palestino in Egipet. K vsem tem nezgodam se je pridružilo še nenravno življenje v Carigradu, razkošnost dvora in verski prepiri. Leon III. Izavrijevec. Nekoliko so se izboljšale razmere v prvi polovici osmega stoletja, ko je vladal bizantinski državi krepki cesar Leon III. Izavrijevec; posrečilo se mu je zavrniti Arabce, ki so oblegali Carigrad; s tem je bila obvarovana krščansko-grška kultura pred nevarnostjo izlama; notranje re¬ forme so zopet utrdile cesarstvo. A ravno ta cesar je posegel tudi v cerkveno politiko ter povečal s tem razpor med rimsko in grško cerkvijo. Borba radi podob. Pod pretvezo, da grozi s češčenjem podob krščanstvu „novo poganstvo", je izdal cesar ukaz, da morajo odstraniti vse podobe iz cerkva, slike na stenah pa pobeliti. Da je pri tem umetnost trpela največjo škodo, je umljivo; ljudstvo pa se je ločilo v dve stranki, ki sta se strastno prepirali nad sto let. V ta prepir so posegli tudi rimski papeži; Rim in Ravena sta se tedaj ločila od bizan¬ tinskega cesarstva. Borba radi podob se je končala L 843. 83B na cerkveni sinodi v Carigradu, ki je potrdila češčenje svetih podob. Pirc-Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 2 18 3. Država Langobardov (568—774) in katoliška cerkev. Langobardi v Panoniji. Langobardi so se preselili iz de¬ žele ob dolenji Labi v staro Panonijo, kjer je pobil njih kralj Al boi n s pomočjo Obrov ali Avarov kralja sosednjih Ge- pidov, Kun imun da, ter se oženil z njegovo hčerjo Roza- mundo. Ker so mu pa postali sedaj sosednji Obri nevarnejši od Gepidov, je odrinil Alboin s svojim narodom v Italijo, ki so jo Langobardi poznali že iz bojev z Vzhodnimi Goti (568). Bi¬ zantinci, tedaj zapleteni v vojno s Perzijani, niso mogli usta¬ viti Alboinovega prodiranja; brez posebnih bojev so zasedli Langobardi severno Italijo, ki je dobila po njih ime Lom¬ bardija". Ukloniti se jim je moral večinoma tudi ostali del Italije, Bizantinci so obdržali le eksarhat (deželo okoli Ravene), Rim, Neapol, Kalabrijo in Apulijo ter vse otoke. Država Langobardov v Italiji. Langobardski kralj Alboin je izvolil mesto P a vi j o za svojo prestolnico, a dolgo ni užival kraljevske sreče v Italiji; umrl je, preden je bila njegova država utrjena. Vso oblast so imeli v svojih rokah vojvode. Vojvode so upravljali večja mesta in pokrajine; med njimi so bili oblastni zlasti furlanski, tridentski, spo- letski in beneventski vojvoda. Bili so sicer kraljevi urad¬ niki, a njih služba je bila dedna. Da bi se lažje ubranil sovražnikov, je iskal langobardski kralj Avtari zveze pri bavarskem vojvodi, s čigar hčerjo Teo- d el in d o (Theodelinde) se je poročil. Teodelinda je bila ka¬ toličanka; s pomočjo tedanjega papeža Gregorja I. (okoli 1. 600) je jela razširjevati med arianskimi Langobardi katoliško vero. V Monci je zgradila cerkev in dala skovati »železno krono". Avtarijev naslednik je izkušal živeti v miru s Franki, da bi si lažje osvojil zadnja bizantinska posestva v Italiji; pri tem poizkusu pa mu je nasprotoval papež. Krščanstvo je imelo v rimskem papežu svojega vidnega poglavarja; vsaj za zapadne dežele v Evropi je veljal kot tak, dočim so čez vzhodne dežele izkušali patriarhi v Carigradu doseči papežu enako oblast. Ta častihlepnost je pozneje po¬ vzročila razkol med rimsko in grško cerkvijo. 19 Rimski papež je posegel v dogma tiske cerkvene prepire na vzhodu, obenem pa je branil proti arianskim Germanom katoliško vero kot edino pravo. Tako je bila priznana papeževa duhovska nadoblast ali primat; polagoma pa so si postavili papeži tudi temelj poznejše posvetne oblasti; njen razvoj so pospeševale zlasti politične razmere Italije. Po legendi je le papež Leon I. rešil s svojo priprošnjo večni Rim pred napadom Atilovim; enako se je zgodilo pozneje, ko so prihrumeli v Italijo Langobardi; ravenski eksarh, ki je imel pravzaprav nalogo ščititi državo, ni izpolnil svojih dolž¬ nosti. Pogajanja papeževa so rešila Rim; umljivo je torej, da je ljudstvo videlo v papežu, če že ne pravnega, vendar dejanstvenega gospodarja Rima. Veliko oporo je dobilo krščanstvo v zapadnih deželah tudi z meništvom. Meništvo, ki je bilo v Orientu že zgodaj razvito, se je raz¬ širilo v zapadnih državah šele pozneje. Pravi ustanovitelj za- padnega meništva je bil Benedikt iz Nurzije (Nursia). Benedikt iz Nurzije je ustanovil v Kampaniji samo¬ stan Monte Cassino (529). Menihom tega samostana je dal pravila, ki so postala merodajna za meniško življenje vseh zapadnih dežela: poleg uboštva, devištva, pokorščine ter duhovskih vaj so posvečali menihi svoje življenje tudi prak¬ tičnemu življenju. Prepisavali so stare listine ter ohranili znanost starega veka potomcem, obdelavah so polje, osuševali barja in izpreminjali nerodovitne pokrajine v rodovitne in plodonosne. (Ora et labora!) Na taki podlagi zasnovano meništvo zapadnih dežela je doseglo kmalu povsod visok ugled. Menihi so postali celo pa¬ peži. Prvi menih, ki je dosegel to najvišjo čast katoliške cerkve, je bil papež Gregor I. okoli Gregor I. Veliki (okoli 1. 600). Že zgoraj smo omenili, da 600 je ta papež sodeloval pri izpreobrnitvi arianskih Langobardov h katoliški veri. Langobardi so videli le v njem pravega go¬ spodarja Rima; zato so zahtevali pri sklepanju pogodeb, da jih podpiše tudi Gregor L Uspešno je nastopil tudi zoper primat carigrajskega patriarha; dalje je uredil službo božjo ter izboljšal cerkveno petje. Gregorjeva zasluga je bila dalje, da so se po¬ kristjanili poganski Anglosasi na Britanskem, kamor je poslal 40 menihov pod vodstvom opata Avguština. Ta je 2 * 20 krstil Etelberta (Ethelbert), kralja v Kentu, papež pa je nato imenoval Avguština za nadškofa v Canterburyju. Odtod se je razširila katoliška vera po vsej Britanski, njej so se podvrgli tudi Irci, ki jih je izpreobrnil že v 5. stoletju sv. Patricij. — Za Gregorja Velikega so sprejeli katoliško vero tudi Zapadni Goti. Zaradi teh izrednih uspehov je bil Gregor Veliki najime¬ nitnejša oseba krščanske Evrope; njega moramo pravzaprav imenovati utemeljitelja cerkvene države. Konec langobardske države in papeži. Daši so po Teo- delindini smrti nekateri langobardski kralji poizkušali katoliško vero zatreti, se jim to vendar ni posrečilo. Notranji prepiri in upori vojvod so slabili državo Langobardov čim dalje bolj. Ko so v začetku 8. stoletja Langobardi, izrabivši nesoglasje med Bizancijem in papežem zaradi češčenja podob, se hoteli pola¬ stiti vseh bizantinskih posestev v Italiji, tedaj je bil zopet 750 papež tisti, ki je to zabranil. — Okoli 750. 1. je zavladal Lan¬ gobardom kralj Aistulf. Tudi on je napel vse sile, da bi iztrgal Bizan¬ tincem njih italska posestva, obenem pa uničil ali vsaj zmanjšal papeževo svetno oblast. A tudi njemu je izpodle- telo. Papež Štefan II. si je poiskal — od bizantinskega ce¬ sarja zapuščen — drugega zaveznika, Franke. Z njih po¬ močjo so Bizantinci izgubili svoja posestva v Italiji, nastala je cerkvena država; za Aistulfovega naslednika pa je padla tudi država Langobardov. Narod Langobardov se je spojil z Rimljani; navzel se je njih šeg in navad, njih jezika, skratka iz Langobardov in Rimljanov v Italiji je nastal en narod. B. Država Frankov za Merovingov. ( 481 — 751 .) 1. Politična zgodovina. Franki so bili germansko pleme, ki je nastalo iz združenja mnogoštevilnih narodov, bivajočih med dolenjim Renom in Wesero. Ločili so se v dve glavni skupini. Salijci, ki so imeli svoje ime najbrže po reki Isala (Yssel), so stanovali ob izlivih Rena in so prodrli odtod v današnjo Belgijo. 21 Ripuarci, t. j. „ obrežni “ Franki, so bivali ob bregovih (ripa) Renovih in so se širili proti Maasi. Franki so postali izmed vseh germanskih narodov najvažnejši, ker so baš oni združili v svoji državi skoro vse ostale Germane in ker je raz¬ voj njih države in njih gospodarskega življenja izdatno vplival na vso zgodovino srednjega veka. Klodvig (481—511). Pravi ustanovitelj frankovske države 481 je Klodvig (Clodwig, Chlodovech) iz rodovine Merovingov, do imenovane po bajeslovnem pradedu Merovehu. S padcem 511 zapadnorimske države so jeli Franki svoja posestva še bolj širiti, kakor jim je bilo do tedaj mogoče. Najprvo je uničil Klodvig zadnji ostanek zapadnorimskega cesarstva, Siagrijevo državo v Galiji. Siagrij je bil namreč rimski namestnik v Galiji med rekama Somme in Loire in je ohranil to oblast tudi potem, ko je bil odstavljen zadnji zahodno¬ rimski cesar. Nato je Klodvig premagal Alamane in pognal Zapadne Gote v Hispanijo, kjer so si izbrali za novo prestol¬ nico Toledo. V Galiji so obdržali Zapadni Goti samo S ep ti¬ ma nijo, t. j. deželo med Pireneji in Rodanom. Pokristjanjenje Frankov. V začetku teh bojev so bili Franki še pogani, a Klodvig je bil oženjen z burgundsko princezinjo, ki je bila katoličanka. Ta ga je seznanila s svojo vero. A naj¬ več so politični vzroki dovedli Klodviga do sklepa, da se je dal krstiti, nakar so se kmalu pokristjanili Franki sploh; sprejeli . so takoj katoliško vero, ne pa ariansko, kakor drugi Ger¬ mani. Zato je prenehalo odsihdob nasprotstvo med Franki in Rimljani. Klodvig je dobil naslov „najbolj krščanski kralj“ (christianissimus rex), a ostal je vse svoje življenje krvoločen, krut, strasten in brezvesten vladar. Z nasiljem se je iznebil zadnjih frankovskih knezov, tudi, če so bili njegovi sorodniki. Tako je utrdil Klodvig svojo državo, ki je imela za prestolnico Pariš. Klodvigovi sinovi so razdelili državo svojega očeta med seboj po salijskem dednem pravu tako, kakor bi bila privatna posest. Po večkratnih delitvah frankovske države so tvorile sledeče pokrajine glavne dele: Avstrazija, pokrajina na vzhodu; njeni prebivalci so bili večinoma Germani; Nevstrija (z Akvitanijo); glavno mesto Pariš; 22 Burgundija. Zadnji dve pokrajini sta imeli po večini ro¬ manske prebivalce. Te delitve niso bile v korist frankovski državi. Tudi notranji boji še niso prenehali, vladarska rodbina pa je tako posurovela kakor v nobeni drugi državi. Grozodejstva, nenravnost, izdaj¬ stva, umori sorodnikov in druge razuzdanosti so bile na dnev¬ nem redu. Take razmere so podkopavale ugled frankovskih vladarjev, jačile pa so moč plemstva, ki so ga rabili kralji za razne notranje boje. Slednjič so prenehali notranji boji v frankovski državi z zmago plemstva. Njih vnanja politika je bila zlasti po smrti Teoderiha Velikega zelo bojevita. Frankom so podlegli Turingi, Bur- gundi in Alamani v današnji južni Nemčiji in Švici. Frankovski oblasti so se morah ukloniti tudi Bavarci, ki so bili najbrže potomci starih Markomanov. Za Odoakerja so se priselili iz današnje Češke na planoto med Donavo in Alpami. Sicer so obdržali tudi po podjarmljenju svoje vojvode iz rodu Agilolfingov, a ti so morah priznati frankovsko nadoblast. Tako so združili Merovingi v svoji državi vse ger¬ manske narode današnje Nemčije, izvzemši Sase in Frize. 2. Kultura v državi Merovingov. Ustava frankovske države za Merovingov je bila v mar¬ sičem drugačna kakor v starih germanskih državah. Kralj je imel mnogo večjo oblast kakor pri drugih Ger¬ manih, ker je veljal po nekdaj rimskih pokrajinah kot nasled¬ nik imperatorjev. Razne osvojitve, zlasti osvojitev Galije, so bile delo kralja kot osebe; zato so vse te dežele pripadle njemu v osebno last, ne pa vsemu plemenu. Pa še nekaj je posebno povzdignilo kraljevsko čast: katoliška vera, ki so jo sprejeli Franki, zakaj po njenih nazorih je državna oblast dana od Boga, imejitelj te državne oblasti pa je kralj. Zato so tudi pre¬ nehale narodne skupščine, ki so imele v starih časih pri Germanih vso oblast v rokah. To je tudi umljivo, če pomislimo, da se v tako veliki državi, kakor je bila frankovska, niso mogli vsi prebivalci shajati v skupščinah. Kraljevske pravice so bile iz navedenih razlogov jako obsežne. V prvi vrsti je bilo kraljestvo dedno; nič več 23 ni volil narod kralja, temveč le-ta je zavladal po svoji lastni podedovani pravici. Ravno zato, ker so si Merovingi sami osvojili vse dežele, so jih smatrali za svojo lastno posest, s katero lahko samovoljno gospodarijo. Posledica tega nazora je bila, da so imeli po očetovi smrti vsi sinovi enake pravice do nasledstva; zato tolikokratne delitve kraljestva. Frankovski kralj je bil na j višji sodnik v državi; kot tak je imel pravico kaznovati (ber Satin) in nameščati sodnike ter izdajati odloke (ne zakone!), tikajoče se državnega prava; obenem je bil kralj naj višji vojni poveljnik; on je na¬ povedal vojno in sklenil mir; kraljevski mir (ber SonigS* friebe) je ščitil vse podanike, tudi tujce in Jude, ki so bili sicer brezpravni. Državni uradniki. Kralja so podpirali pri vladanju državni uradniki, ki jih pa ni več nameščal narod kakor v starih časih, temveč le kralj. Vsakemu uradniku je bil podrejen po¬ seben upravni okraj. Grof (®raf) je načeloval grofiji ali župi (bie ©raffcfjaft, ber ®au); tu je bil kraljev namestnik; v boju je poveljeval svojim župljanom, v miru pa je predsedoval župnemu sodišču; dalje je nadzoroval grof tudi kraljeve dohodke v svojem okraju ; tretjina teh dohodkov je pripadala njemu kot plača. Nekatere župe so se delile dalje v stotnije (§iutbertfdjaften), ki so jim načelovali centenarji. Vojvode. Samo grofje in centenarji šobili pravi državni uradniki in le grofije ter stotnije pravi upravni okraji države. Pač pa so za Klodvigovih sinov iz vojnih ozirov dobili veliko oblast vojvode (ber $ergog), ki so zapovedovali v vojni moštvu vojvodine ali provincije, sestavljene iz več žup ali grofij. Te vojvodine nas spominjajo nekdanjih plemenskih voj¬ vodin; najimenitnejše so bile Neustrija, Avstrazija, Bre- tagna, Septimanija, Provenga, Alamanija i. t. d. Dvorni uradniki so opravljali sprva samo dvorne službe, poz nejšem času pa so vplivali na vladarske posle vse države. Prvi izmed dvornih uradnikov je bil senešalk (©eitejcfjalf, Sllt- fnedjt), ki je vodil gospodarstvo na dvoru; v poznejših časih je bil predstojnik kraljeve kuhinje in se je imenoval s t o 1 n i k (Truchsefi); maršalk (2Jčarjd)alf) je nadzoroval kraljeve hleve, komornik (fiammcm) je čuval kraljev zaklad, točaj (©djenf) pa je nadzoroval kraljevske kleti in vinograde. 24 Državni in dvorni uradniki so bili od kralja popolnoma zavisni; zato so tvorili tedaj tudi zanj največjo oporo. Kraljevi dohodki so bili veliki, ker je vsa osvojena zemlja pripadala kralju v last, tako, da med državnim in kraljevim posestvom sploh niso razločevali. Glavne dohodke frankov¬ skega kralja so tvorili dohodki posestva, poleg teh pa še carine, plen v vojni, davki podjarmljenih narodov in sodnijske globe. Pravega davka vsaj germanski podaniki niso plačevali. Kraljevi izdatki so bili pravzaprav malenkostni. To pa zaradi tega, ker so takozvane kulturne zahteve morali oskrbovati podaniki sami. V vojski se je moral vsak sam pre¬ skrbovati, sodišča so plačevali tudi podaniki sami, šolski pouk, kar ga je bilo takrat sploh, pa je bil v rokah cerkve. Med prave kraljeve izdatke moremo torej prištevati edino le kraljevska darila, ki jih je kralj naklonil svojim sprem¬ ljevalcem in drugim; tem izdatkom so se pridružili še izdatki za življenje na dvoru. Plačevalo se je v naturalijah, zakaj preseljevanje na¬ rodov je v frankovski državi odpravilo prejšnji rimski denar. Tudi kralj je plačeval svoje uradnike le v naturalijah; zato jim je podeljeval posestva in zemljišča. Ravno to pa je postalo za kraljevsko oblast najbolj nevarno, zakaj v poznejšem času so uradniki in velikaši taka podeljena zemljišča imeli za dedna; s tem pa so nastale nekake državice v državi. Pravne razmere frankovske države so slonele še na stari germanski podlagi. Vsako pleme, ki je tvorilo del fran¬ kovske države, je imelo svoje staro plemensko pravo; vsakega posameznega so sodili po pravu njegovega plemena, tudi če ni bival ravno v svoji domači deželi. Zato je ostalo tudi za Rimljane rimsko pravo v veljavi. Plemenska prava so se ohranila po ustnem sporočilu. Pozneje so jih napisali v latinskem jeziku in imenovala so se „1 e g e s barbarorum", t. j. zakoni barbarov. Državno pravo. Poleg plemenskega prava pa je nastalo s časom tudi državno pravo, ki je bilo sestavljeno iz kraljevih odlokov. To pravo je veljalo za vso državo, vendar pa ni odpravilo plemenskega prava. Sodišča so bila dvojna. Redna sodišča so tvorila sodišča stotnij (§unbertjct)aft§gertd)t). Sodba stotnije je veljala za vso 25 župo. Predsedoval je sodišču grof; v vsaki stotniji sta bili na leto po dve sodni skupščini; ker je imela vsaka župa navadno po štiri stotnije, je prišlo na vsako župo na leto po osem „rednih“ sodnih skupščin. Poleg teh pa so ostale še „izredne“ sodne skupščine. Sodbo so predlagali takozvani rahimburgi (t. j. sveto¬ valci); bilo jih je sedem; sodba je postala pravokrepna še le, če so jo „okrog stoječi" (bcr Umjtanb) potrdili. Poleg stotnijskih sodišč se je razvilo sčasoma tudi kra¬ ljevsko sodišče, ki je nadomestilo staro narodno skupščino. Temu sodišču je predsedoval kralj sam, ali njegov namestnik. Tu so predlagali sodbo kraljevi spremljevalci, potrdili pa so jo slučajno navzoči. Kraljevsko sodišče je sodilo le hude zločine; kazen je bila smrt ali pa izobčenje (bie Sldjt). Sicer pa je kraljevsko sodišče lahko sodilo vsako pravdo; a tudi stranke same so lahko prosile kralja za varstvo. Tako je postalo kraljevsko sodišče nekako vzklicno sodišče. Vsakemu svobodnemu Franku je bila dolžnost ude¬ leževati se sodnih o b r avn a v (®ingpflicf)t). Kdor je izostal, je moral plačati visoko globo, če se ni mogel zadostno opravi¬ čiti. Ker so bile sodne obravnave pogostne, je umljivo, da so svobodniki s tem imeli občutno škodo; z udeležbo pri obrav¬ navi so zanemarjali kolikor toliko svoje gospodarske posle. Sicer pa so grofje tudi svojo oblast izrabljali; večkrat so se pritože¬ vali svobodni, da silijo grofje ubogega kmeta zadolžiti se, dokler jim ne izroči svojega posestva. Vojaštvo. Tudi vojne se je moral vsak svobodni udeležiti, še celo Romani. Kralj je sklical vojsko; kdor se ni pokoril njego¬ vemu pozivu, je moral plačati kraljevsko ali vojno kazen (®6nig§= ober £>eerfmnn). Poveljniki so bili kralj, vojvode, grofje in centenarji. Vojaštvo je bilo sestavljeno večinoma iz pešcev, le kraljevi spremljevalci so bili konjeniki. Za Klodviga se je vršilo še vsako leto meseca marca zborovanje vse vojske — kar nas spominja še na staro germansko narodno skup¬ ščino —; tako zborovanje vojaštva so zvali „zborovanje v marcu" (SDlarjfelb); pozneje so pa zborovanja te vrste prenehala. V vojni se je moral vsakdo sam preživljati; moral je skrbeti za živež, obleko in orožje. Ker pa je bila skoro vsako leto kaka vojna, sta tvorili sodnijska in vojaška dolžnost za svobodne Franke občutljivo državljansko obveznost. 26 Gospodarske in družabne razmere. V začetku je imel vobče vsak svobodni Frank enako posestvo; to mu je donašalo toliko zaslužka, da je lahko zadostil državnim zahtevam: ude¬ leževal se je sodnih skupščin in vojne. S časom pa so posest¬ niki dobili večje pravice nad svojimi posestvi; smeli so jih prodati, smeli so jih tudi kot dediščino med sinove, pozneje tudi med hčere razdeliti. Razdeljevanje posestev je imelo posledico, da so nekatere rodbine obubožale, druge pa obogatele. Novo plemstvo. Nekateri so postali veleposestniki; med njimi je bil najbogatejši kralj sam; njegova posestva so bila ogromna in čestokrat je podaril dele svojih posestev cerkvi ali pa svojim prijateljem. Staro germansko rodno plemstvo je izginilo, na njegovo mesto pa so stopili veleposestniki kot po¬ sestno plemstvo ('93efifeabct). Kakor je provzročilo razdeljevanje posestev posestno plem¬ stvo, tako pa je imela kraljevska služba za posledico službeno plemstvo ('®ienftabel). Kraljevi služabniki, ki so bili v ožjem stiku s kralji, so postali ravno vsled tega posebno ugledni. Njim so večkrat podeljevali kralji posestva, da so lahko obogateli. Novo plemstvo (posestno in službeno) je postalo kralju s časom nevarno. Ker je kralj rabil njegovo pomoč za mnogo¬ številne notranje boje, si je prisvajalo plemstvo vedno večje pravice in vedno večji vpliv. Plemiči so bili večinoma tudi kra¬ ljevi svetovalci. Voditelj plemstva se je zval majordom (maior domus, §au§meier) ali naddvornik. Sprva je bil najbrže toliko kakor senešalk, torej predstojnik dvornega gospodarstva. S časom pa je postal najmogočnejši uradnik vse države. Major- domi so bili celo varihi mladoletnih kraljev. Svobodni (bic greint). Svobodni so tvorili še vedno jedro naroda. A kakor so se povzdignili nekateri svobodniki v plem¬ stvo, tako so nasprotno drugi izgubili na svoji veljavi. Ude¬ ležba pri sodnih skupščinah in vojna dolžnost sta jim nalagali preveliko bremen; zato so stopili pod varstvo kakega vele¬ posestnika, ki se je imenoval njih senior (seigneur); le-ta jim je izročil navadno kako posestvo v obdelovanje. Sicer s tem na svojih političnih pravicah niso ničesar izgubili, a vendar so postali nekako odvisni. Nesvobodni (bte Unfreien) se tudi v tej dobi še niso ude¬ leževali državnega življenja, vendar pa se je njih položaj v 27 toliko izboljšal, da jih nihče ni smel umoriti, ne da bi bil kaznovan. Med nesvobodne so šteli tudi rokodelce, viničarje, lovce itd. Robotniki (bie §brigctt). Med svobodnimi in nesvobodnimi so bili robotniki ali liti. Svojemu gospodarju so morali delati tlako, morali so ostati na grudi, ki so jo dobili od svo¬ jega gospodarja, ter je niso smeli prodati. 3. Karolingi kot majordomi. Karolingi kot majordomi cele frankovske države. Karo¬ lingi so se povzpeli kot voditelji plemstva v bojih s kralji. Pozneje so postali majordomi v Avstraziji, nato pa majordomi cele frankovske države, ki se je po njih zaslugi zopet združila. Kot taki so ukrotili uporne plemiče ter dosegli skoro kraljev¬ sko oblast. Merovingi so ostali kralji le še po imenu; njih posle so opravljali majordomi iz rodovine Karolingov. Njih po¬ zicija je bila tako trdna, da je majordom lahko določil nasled¬ nika v svoji službi; smatral jo je torej za dedno. Seveda oblast Karolingov ni bila všeč frankovskim velikašem, zato so porabili vsako priliko, da bi jo strli. Ko je umrl Karoling Pipin Srednji (pozneje so ga imenovali „Heristal- skega“), ki je bil majordom cele frankovske države, je bilo videti, da bo rod Karolingov podlegel. Veljaki v Neustriji so izvolili svojega majordoma. Tedaj pa je nastopil Pipinov sin Karel. Karel Martel. Okoli njega so se zbirali Avstrazijci; po ljutih bojih je premagal Nevstrijce, potem pa je. obnovil izgubljeno nadoblast nad germanskimi plemeni na desnem bregu Rena. — Tako je v nekaterih letih zopet združil vso frankov¬ sko državo. Največjo zaslugo pa si je priboril Karel s tem, da je v bitkah pri Toursu in Poitiersu (732) pobil Arabce, 732 ki so pridrli z mogočno vojsko preko Pirenejev. Frankovski majordom je s tem postal najmogočnejši vladar v Evropi — zakaj Merovingi so bili pravzaprav le še po imenu vladarji — ter prvoboritelj krščanstva. Zaradi njegovih izrednih uspe¬ hov so dali v devetem stoletju Karlu priimek „Martel“, t. j. kladivo, češ, da je kakor s kladivom zdrobil vse sovražnike. — Državne službe je podeljeval Karel le zvesto vdanim možem, 28 povsod pa je pazil na to, da velikaši niso dosegli prevelike veljave. Fevdništvo. Za vlade Karla Martela se je razvilo fevdništvo. To izhaja iz vazalnosti in beneficialnosti. Vazal- n o s t je imela svoj izvor v starogermanskem spremstvu in se je naslanjala na sledeče točke: a) „vazal“ (beseda je keltska in pomeni toliko kakor „hlapec“) stopi pod varstvo ka¬ kega gospoda (senior, seigneur); b) vazal se pogod¬ beno zaveže, da bo svojemu gospodu osebno služil, in mu pri¬ seže večno zvestobo; c) gospod pa se zaveže, da bo odsihdob čuval vazala, ga preživljal in preskrboval z orožjem. — Bene- ficijalnost ima svoj izvor v cerkvi; ta je dobila v teku časa od kraljev in drugih mogočnikov toliko posestev, da ni mogla sama vseh obdelovati. Zato jih je „posojevala“ (leifjen) drugim proti zelo majhni letni odškodnini. Odškodnina je bila tako mala, da so tako podelitev imenovali „beneficij“, t. j. do¬ brota. Tako je bilo pred Karlom Martelom; za njega pa so pri¬ hrumeli v Galijo Arabci na konjih. Treba je bilo ustano¬ viti močno konjeništvo, če so jih hoteli Franki zavrniti. A kako naj bi vzdrževala večina Frankov v vojni konja, ko še sa¬ mega sebe večkrat niso mogli preživljati? Država je morala zato konjenikom dati nekako odškodnino za vojno službo na konjih. Ta odškodnina naj bi obstojala v zemljišču. A kje vzeti toliko zemljišč? Tedaj je segel Karel Martel po ogromnih cer¬ kvenih posestvih, jih razkosal in podeljeval. Podelitev pa se je izvršila tako, da sta bila v njej združena vazalnost in beneficijalnost: vazal je prisegel gospodu zvestobo in muje služil; imenoval seje fevdnik (Set)en§jnann, SSafaU), fevdni gospod (£e£)enšf)err) pa mu je podelil zemjišče (fevd, feudum. ba§ Setjen), a ne v last, temveč le na posodo. Fevdnik ni poso¬ jenega zemljišča smel prodati, pač pa ga je lahko drugemu podelil kot fevd. Potemtakem je fevdnik lahko postal fevdni gospod drugega. Tako razmerje imenujemo „f evdništvo“ (ba§ getibal- ali Setjenžmejen). Ako je fevdnik prelomil zvestobo (felonija), ga je fevdnik kaznoval s tem, da mu je vzel fevd, sicer pa je podelitev veljala do smrti fevdnega gospoda ali fevdnika. V obeh slučajih se je morala obnoviti. Na ta način so dobili kralji v fevdništvu sredstvo, s ka¬ terim so držali veleposestnike v zavisnosti, ti pa zopet svoje 29 fevdnike. Najvišji fevdni gospod je bil seveda kralj. Na f e v- dništvu je slonela vsa državna uprava srednjega veka. Osihdob ločimo zemljišča v fevde, ki niso bila last imetnika, temveč jih je le-ta imel po pogodbi na posodo do smrti, in a 1 o d e, t. j. posestva, ki so bila njegova prava last. Marsikdo je podaril veleposestniku svoj alod in ga takoj zopet od njega prejel kot fevd, obenem pa je s fevdom tudi stopil pod zaščito fevdnega gospoda. Pipin. Tudi Karel Martel je razdelil frankovsko državo med svoja sinova, ravno tako, kakor bi že bil kralj. Ker je pa starejši izmed obeh sinov po nekaj letih vstopil v samostan, je drugi sin Pipin — pripovedka mu je dala priimek „Mali" ali „Kratki“—, zopet zavladal celi frankovski državi. Tudi za njegove vlade so se uprli Akvitanci, Sasi, Alamani in Bavarci. Posrečilo pa se mu je, da jih je vse ukrotil. A mogoče je, da so ravno ti upori zbudili v njem misel, da bi bilo dobro, ko bi svoji oblasti dal tudi pravi naslov, namreč kraljevski. Bil pa je tu še kralj iz rodovine Merovingov, po imenu Hil¬ de r i h III. (Childerich); Pipin bi ga bil brez vsake težave lahko odstavil; a s tem bi bil postal on le uzurpator in težko bi mu bilo od podanikov zahtevati zvestobo, ki jo je baš on napram svojemu kralju prelomil. Tu je pomagal Pipinu papež Caha- rija; njega kot najvišjo avtoriteto je vprašal Pipin za mnenje in po njegovem odgovoru je poslal kralja Hilderiha v samostan, Pipina pa so po „frankovski šegi izvolili" za kralja (751). 751 Tako je prenehala vlada Merovingov; na njih mesto so stopili Karolingi, ki so si utemeljili kraljestvo zlasti s tremi zaslu¬ gami: 1.) so obvarovali Karolingi državno enoto; 2.) so zabra- nili razširjevanje izlama po zapadnih državah in 3.) so si stekli mnogo zaslug za katoliško cerkev. 4. Krščanstvo na Nemškem. Pokristjanjenje Nemčije. Klodvig in Franki so postali kristjani, a v srcu niso imeli žive vere, ki jo zahteva katoliška cerkev. Zato so ostali tudi kot kristjani takšni, kakršni so bili še kot pogani. Pregreh so se izkušali s tem očistiti, da so podeljevali cerkvi bogata darila. 30 Irskoškotski misionarji. Za Merovingov so jeli prihajati na Nemško irskoškotski misionarji. Kolumban je prepovedoval okoli 1. 600 pri Alamanih ob Vogezih in okoli Bodenskega jezera. Gol (Gallus), Kolumbanov učenec, tudi na Irskem doma, je ustanovil šentgolski samostan (@t. (SaHeit). Rupert, frankovski misionar, Kolumbanov učenec, se je okoli 1. 700 odzval vabilu bavarskega vojvode in je prišel na Bavarsko. Sicer je bil dvor bavarskih vojvod že dolgo krščanski (Teodelinda!), a preprosto ljudstvo je bilo še po¬ gansko. Na razvalinah starega Juvava je ustanovil samo¬ stan Sv. Petra. Tuje nastalo pozneje mesto Salzburg. Emeran — tudi Frank — je razširjeval ob istem času (okoli 1. 700) krščanstvo pri Bavarcih. Vendar pa vse delovanje irskoškotskih menihov ni imelo posebnih uspehov. Toliko več uspeha pa je imel sv. Boni¬ facij. Rimska misija Anglosasa Bonifacija. Njegovo pravo ime je biloWynfreth ali Winfrid. Bil je iz plemenite anglosaške rodovine. Napotil se je v začetku osmega stoletja kot misionar med razne severonemške, še poganske narode; vse to na povelje papeževo, pri katerem se je poprej oglasil v Rimu. Propovedoval je najpoprej pri Frizih, a brezuspešno; nato je deloval pri Hesih in Turingih z velikim uspehom. Leta 722 je postal Bonifacij škof. Vidni znaki Bonifacijevega delovanja so bili mnogošte¬ vilni samostani benediktinskega reda, ki so jih usta¬ novili Bonifacij ali njegovi pomočniki. Ti samostani so postali prava kulturna središča, ob enem pa so mnogo koristili s svojim gospodarskim delom. Najimenitnejši izmed samostanov je bil v Fuldi. V priznanje Bonifacijevih zaslug mu je papež podelil naslov nadškofa in mu ob enem dovolil, da sme na Nem¬ škem ustanavljati škofije. Kot tak je živel v M a i n z u ter usta¬ novil več škofij, ki so bile vse z Mainzem v metropolitanski zvezi. A Bonifacij ni imel obstanka v Mainzu; vleklo ga je v one kraje, kjer je pričel svoje propovedništvo. Zato je odšel »apo¬ stol Nemcev 4 , še ertkrat k F r i z o m oznanjevat sveto vero; 31 imel je že dosti uspehov, ko so ga poganski Frizi ubili (754). Njegovo truplo so pokopali v Fuldi. Bonifacijeva zasluga je bila, da je pridobil mnogo nemških pokrajin za krščansko vero in da je nastopil kot posredovalec med papežem in Karolingi. C. Izlam. Arabija je ločena od vsega kulturnega sveta, zakaj na treh straneh jo obdaja morje, na četrti pa puščava. Težišče Arabije je na njeni zapadni, zlasti jugozapadni strani, kjer se vzdigujejo za vobče ozko obrežno ravnino gorovja in planote. Tu je dosti tekoče vode in zemlja donaša obilo žita, palm, vina, kadila in mire. Posebno rodovitna je pokrajina Jemen, ki so jo zaraditega imenovali „Arabia felix“, t. j. srečna Arabija. — Za gorovji jugozapadne obale in za njih se¬ vernimi podaljški je Arabija večinoma puščava. Prebivalci Arabije. Kakor se razlikujejo razne pokrajine Arabije med seboj, tako se je razvijala tudi kultura njenih pre¬ bivalcev različno. Le na zapadu so mesta, kojih prebivalci so se že zgodaj pečali s trgovino in obrtnostjo, deloma pa tudi s poljedelstvom. Prebivalci puščave so bili od nekdaj nomadski Beduini, ločeni po plemenih, ki so živeli nesložno med seboj. — Vsi prebivalci Arabije, meščani in nomadi, so bili Semiti. Vera Arabcev. Po veri so bili Arabci malikovalci. Središče arabskega poganstva in ob enem trgovine je bilo mesto Meka v pokrajini Hedžas. Tu se je nahajalo narodno svetišče K a a b a (= kocka), štirioglato poslopje, v katerem je bil vzidan črni kamen, ki je baje padel iz nebes. Arabci so vsako leto romali h Kaabi, ki je bila zaradi tega nekako versko središče vseh sicer zelo raztresenih arabskih plemen. Pleme Koffaj- š i t o v je imelo častno nalogo, da je čuvalo črni kamen. Iz tega plemena je bil Mohamed. Mohamed se je porodil v Meki. Že zgodaj osirotel se je posvetil trgovskemu stanu. Na potovanjih je spoznal poleg vere Arabcev tudi judovsko in krščansko. Ko se je oženil z bogato vdovo, je jel opuščati trgovino; odsihdob je premišljal, kako bi mogel dvigniti svoj narod na višjo stopnjo. V postnem me- 32 seču Arabcev se mu je zazdelo v samoti, da ga je pozval angel Gabriel kot preroka, ki naj dovede Arabce do enega, pravega boga. Nato je stopil v javnost z novo vero, ki se imenuje izlam. Mam (= „vdanost“). Po njem je edini bog Alah, Mo¬ hamed pa je njegov prerok. Izlam zapoveduje svojim vernikom, ki se imenujejo m o z 1 e m i, večkratno umivanje, vsak dan petkratno molitev, post, delitev miloščin in ro¬ manje v Meko vsaj enkrat v življenju. Največje zasluge si pridobi oni, ki razširja izlam in prisili drugovernike k novi veri bodisi tudi z ognjem in mečem. V to svrho je navdajal izlam mozleme z neustrašenostjo, ker je trdil, da je vsakomur po božjem sklepu neizpremenljivo začrtano življenje že od za¬ četka (fatalizem*). Proti usodi je vsak boj brezuspešen. Bojev¬ nikom, ki so padli za vero v boju, je obljubil na onem svetu najlepše plačilo. Tako nam je umljiv fanatizem, s katerim so se mohamedanci pozneje bojevali. Hedžra. Izvzemši Mohamedove bližje sorodnike ni sprva nihče verjel, da je prerok poslan od boga. Korajšiti so ga preganjali, ker so se bali, da jim bo nova vera kot varihom Kaabe škodovala. Vsled tega je bežal Mohamed iz Meke v Me- 622 d i n o. Njegov beg se zove hedžra (622). Od tega dogodka dalje štejejo mohamedanci čas po luninih letih. Kmalu je pridobil Mohamed v Medini (mesto je dobilo šele po njem to ime, ki pomeni toliko kakor »prerokovo mesto“) toliko pristašev, da se je začel bojevati s pogani in Judi. Ko je pobil celo Korajšite, je naskočil Meko, ki se mu je morala vdati. Kaaba je ostalo staro narodno svetišče in kmalu je mo¬ lila vsa Arabija Alaha, Mohamed pa je dosegel oblast, kakršne še ni imel doslej nihče v Arabiji. Mohamedovo truplo so poko¬ pali v Medini. Koran. Mohamedovi nauki so zbrani v koranu, v svetem pismu mohamedancev. Razdeljen je v 114 sur (oddelkov) in vsebuje Mohamedove nauke o veri in nravnosti kakor tudi pred¬ pise ceremonij in državljansko pravo. Mohamedove naslednike so sprva volili; imenovali so se kalifi, t. j. namestniki preroka. 682 Izvoljeni kalifi (632—661) so združili v svojih rokah du- do hovno in posvetno oblast. Držeč se Mohamedovih načel 661 *) fatum lat. = usoda, arabski kismet. 33 so razširjevali izlam po sosednjih deželah, ki so si jih tudi osvo¬ jili. Podjarmili so v Prednji Aziji Sirijo, Palestino, Perzijo in Medijo. Odsihdob je vladal izlam do Oksa in Jaksarta; na mestu nekdanjega Salomonovega svetišča se je dvignila moha¬ medanska džamija (imenovana po zgraditelju kalifu »Omar¬ jeva džamija"). Poveljnik Amru je nato zavzel Egipet, do tedaj žitnico Bizantincev. Na kraju, kjer je stal Amrujev tabor, je nastalo mesto Stara Kahira (Kairo). Četrti kalif je bil Ali, Mohamedov zet. A ni dolgo užival svojega dostojanstva. Izbruhnili so nasledstveni boji, v katerih je celo Amru nastopil zoper Alija. Z Amrujevo pomočjo so zavladali O m a j a d i (Kairo). Omajadi (661—750) so izpremenili volilno kalifstvo v 661 dedno in preložili prestolnico v Damask. do Verski razkol izlama. Boji za nasledstvo so povzročili tudi 750 verski razkol izlama; mozlemi so se ločili v dve stranki; eni so se imenovali šiiti (= »pristaši", namreč Alijevi) in so priznali le Mohamedove sorodnike za prave njegove nasled¬ nike. Za nje je veljalo tudi edino to v verskem oziru, kar je bilo zapisano v koranu. Šiitizem se je razširil zlasti po vzhodnih deželah, Perzijani imajo še dandanes to vero. — Druga verska stranka so bili suniti, ki imajo svoje ime po „suni“, t. j. ustnem poročilu o izrekih prerokovih, ki so jih poleg ko¬ rana tudi priznali kot verske resnice. Suniti so bili v nasled¬ stvenih bojih pristaši Omajadov. Današnji Turki so suniti. Verski razkol je ostal do danes. Osvojitve Omajadov. Omajadi so zagospodovali vzhod¬ nemu delu Sredozemskega morja, obleganj e Cari¬ grada se jim je ponesrečilo le zaradi tajinstvenega Kalinikovega »grškega ognja", s katerim so zažigali Bizantinci mohame¬ danske ladje. — Severna Afrika se je do morske ožine morala ukloniti Omajadom. Vera v Alaha je izpodrinila poprej vladajočo krščansko. Po teh uspehih je padla tudi država Zapadnih Gotov v Španiji. Tarik, poveljnik severoafričanskega namestnika, je zase¬ del v Španiji trdno skalo, ki je obvladovala morsko ožino. Po njem se je imenovala Gebel al Tarik, t. j. Tarikova skala (odtod ime Gibraltar). Pirc-Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 3 34 711 Bitka pri Jerezu (izg. Heresu) de la Frontera (711) je uničila državo Zapadnih Gotov. Kralj Roder ih je umrl na begu. V Španiji bivajoči Judje so z veseljem pozdravili semitske Arabce, mnogo kristjanov je prestopilo k izlamu. Oni pa, ki se niso hoteli ukloniti arabski oblasti, so se umaknili v Astursko gorovje. V tem času so nadaljevali Omajadi osvojitve tudi na vzhodu. Njih oblast je segala od Lizbone do Sir-Darje in do Inda. Hoteli so tudi osvojiti Galijo, kjer so vladali Franki. A tu jih je porazil Karel Martel (gl. str. 27) in tako zastavil iz- lamski kulturi in veri pot v Galijo. Notranja vlada Omajadov. Znanost in umetnost sta pro- cvitali; Omajadi so gradili trdne ceste, ustanavljali bolnice in druge dobrodelne zavode. Mohamedova vera je pridobivala vedno več pripadnikov. A v državi so se pričeli notranji prepiri, ne samo med Omajadi samimi, ampak med Arabci sploh; v prvi vrsti nam je tu misliti na verske prepire. Šiiti še vedno niso pri- poznali dinastije Omajadov. Voditelji so jim bili Abasidi, po¬ tomci Mohamedovega sorodnika Abasa. V bojih med Omajadi in Abasidi so bili prvi premagani. Novi kalif Abul Abasje ukazal v Damasku vse Omajade pomo¬ riti. Le eden se je rešil, namreč Abderaman. Bežal je v se¬ verno Afriko; Berberci, potomci starih Numidijcev in Mav¬ re tancev, so mu pomagali, da je ustanovil v Kordovi na Španskem nov kalifat. Verskemu razkolu se je tako pridružila tudi delitev države. 750 Kalifstvo Abasidov v Bagdadu (750—1096). Po dolgo- do trajnih bojih so se polastili Abasidi kalifstva in države. V 1096 teh bojih so jim največ pomagali Perzijani, zato je postajal perzijski vpliv v državi vedno večji. Po perzijskih nazorih je bil vladar države nepristopen kakor božje bitje; zato je bilo treba posredovalca med njim in narodom; tak posredovalec se je imenoval vezir, ki je pravzaprav izvrševal voljo kalifovo, a se ob enem tudi kaj lahko polastil vlade same. Med Arabci in Perzijani je nastalo živahno duševno in gospodarsko občevanje; tako je postalo mesto Bagdad, ki je ležalo med obema narodoma, glavno mesto države. Vla¬ darska rodovina je večinoma izvrstno upravljala državo ter skrbno gojila znanost in umetnost. 35 Izmed Abasidov ni nihče toliko slovel kakor Harun al Rašid. Harun al Rašid , t. j. „Pravični“ (786—809), je bil so- 786 vrstnik Karla Velikega. Neizmerno bogastvo mu je omogočilo do vzdržavanje sijajnega dvora; v Bagdadu je zgradil prekrasne 809 stavbe ter je zbiral okrog sebe najimenitnejše učenjake in pesnike svoje dobe. Vendar pa ni bil v resnici tako pravičen, kakor ga opisujejo bajke in pripovedke. Že za Haruna al Rašida se je odtrgal Tunis in postal ne¬ odvisna država. Propadanje države je še bolj napredovalo po njegovi smrti. Zlasti nasprotstvo med Arabci in Perzijani se je povečalo. Eden izmed naslednikov Haruna al Rašida si je osnoval telesno stražo, sestavljeno iz najetih Turkov, ki bi bili le njemu vdani. Toda turška telesna straža, ki je štela več tisoč mož, je nastopala oholo in osorno proti ljudstvu, naposled pa je zrastla tudi kalifom samim — kakor nekdaj pretorijanci v Rimu — čez glavo. V prvi polovici desetega stoletja nahajamo poleg vezirja novega dostojanstvenika, po imenu emir alomra (= emir emirov). Le-ta je bil najvišji poveljnik, vezir pa je imel civilno upravo v rokah. Toda zmede so prisilile nezmožne kalife, da so izročili obe dostojanstvi v roke enega moža; s tem je ponehala svetovna oblast kalifov, obdržali so samo še duhovno dostojanstvo kot poglavarji vernikov, kot nasledniki proroka; emir al omra je bil pravi vladar. Sredi desetega stoletja si je eden izmed njih navzdel naslov sultan, t. j. vladar, in se je imel za neomejenega gospodarja sveta. Fatimidi. V začetku desetega stoletja je nastala v severni Afriki nova država, ki je bila za Abaside zelo nevarna. Vladali so ji Fatimidi, ki so se imenovali po Mohamedovi hčeri Fatimi. Fatimidi so se polastili prestola v Tunisu; kalif - stva Abasidov tudi v duhovnem oziru niso pripoznali. Osvojili so si vso severno Afriko in so ustanovili v Egiptu novo pre¬ stolnico Kairo (okoli 972). Svojo oblast so raztegnili Fatimidi tudi na arabske obali z Meko in Medino ter na Palestino in Sirijo severno od Damaska. Seldžuki. Medtem je nastopil na vzhodu nov narod, namreč Turki. Od Altaia so prodirali proti zapadu, sprejeli Mohame¬ dovo vero ter ustanavljali države v provincijah bagdadskega 3 * 36 kalifa ta. Ta ofenzivna politika je izhajala od plemena tur¬ ških Seldžukov. Sredi enajstega stoletja so se Seldžuki polastili dostojan¬ stva emira al omra; vendar so pustili kalifu duhovno vrhovno oblast. V Mali Aziji so pričeli hude boje z bizantinsko državo; tudi zoper Fatimide so nastopili, in kmalu je bila vsa prednja Iranska, Armenija, Mezopotamija, Mala Azija ter Sirija s Pale¬ stino v oblasti Seldžukov. Osvojeno ozemlje Seldžukov pa je razpadlo v več držav, ki so jim vladali „sultani“. Seldžuške države. V središču Male Azije je nastala iko- nijska država, ki se je raztezala do Niceje, torej skoro do Evrope. Ta država je imela svoje ime od glavnega mesta Iko¬ ni j a (Ikonium). — V Siriji je bilo proti koncu enajstega stoletja več malih samostojnih držav (emiratov). Arabci na Španskem. Omajad Abderaman je ubežal pred Abul Abasom na Špansko, kjer je postal 1. 756 emir; kot tak je ustanovil samostojno državo. 756 Vlada Omajadov (756—1031). Kalifstvo v Kordovi se je do moralo več stoletij bojevati za svoj obstanek s kristjani. Marsikateri boji so pa nastali tudi vsled notranjih razmer, zakaj tako v Asturiji kakor tudi v kalifatu so bili prepiri za¬ radi nasledstva. Omajadi so premagali vse težave, da, povzdig¬ nili so celo arabsko Španijo do duševne in gospodarske kul¬ ture, ki je pred njimi in skoro tudi za njimi ni bilo v tej deželi. Arabska kultura na Španskem je visoko nadkrilje- vala istodobno krščansko. Toda ljuti notranji boji so začeli razjedati državo. L. 1031 se je odpovedal zadnji Omajad vladi in s tem je prenehalo kalifstvo. Izlamitska kultura. Arabce in Perzijane moramo prištevati najbolj omikanim narodom sveta. Gospodarstvo. Arabci so izkoristili pridobitve prejšnjih (grških, perzijskih in rimskih) časov. Z umetnim dovajanjem vode so povzdignili poljedelstvo; tuje rastline so zanesli v daljne kraje, kjer jih doslej ni bilo; tako n. pr. bombaževec, dateljevo palmo, murvo v Egipet in na Špansko; južno sadje (pomaranče, marelice, breskve, limone) so Arabci zanesli v Evropo, istotako pa tudi celo vrsto vrtnih cvetlic, tako vrtnico, lilijo, vijolico, jazmin in dr. 37 Obrtnija in trgovina sta posebno cveteli pri Arabcih; dragocene preproge, svila, biseri, zlatnina in srebrnina ter arabske dišave so kaj slovele. Središče trgovine je bil Bagdad. Književnost. Z nastopom Abasidov se je pričela prava doba procvita v arabski književnosti. Svoj dvor v Bagdadu so otvorili tujim učenjakom in književnostim; pri tem se niso ozi¬ rali ne na vero in ne na narodnost. Zlasti bajke in pripovedke so Arabci gojili; najbolj znane izmed teh so „Tisoč in ena noč“. — Med perzijskimi pesniki se je najbolj odlikoval okoli Perzijan Firdusi, ki je ustvaril (okoli 1. 1000) s svojo knjigo 1000 Sah-name (== Kraljevska knjiga) perzijski narodni epos. Zato slave Firdusija kot perzijskega Homerja. Kakor je bil Firdusi najslavnejši perzijski epik, tako pa je bil v štirinajstem stoletju najimenitnejši perzijski lirik Hafis. Znanost. Malokateri narod je gojil toliko znanost kakor Arabci. Baš v tem oziru so si pridobili tako Abasidi kakor Omajadi na zapadu nevenljivo slavo; Aristotelova inPtole- mejeva (kakor tudi druga grška) dela so prestavili v arabski jezik; ustanavljali so vseučilišča, tako v Bagdadu, v Gra¬ nadi, Sevilli, Kordovi in drugod. Krščanska zapadna Evropa se je učila od njih medicine, matematike, astronomije in optike. V matematiki smo dobili po Arabcih takozvane arabske številke in algebro; kemija je pri Arabcih posebno napre¬ dovala, ravnotako tudi medicina; Arabci so imeli izvrstne geografe, ki so opisali osvojene dežele in tudi one, ki so jih spoznali na trgovskih potovanjih. V filozofiji, ki je slo¬ nela na Aristotelovih delih, so dosegli Arabci visoko stopnjo. Njih zasluga je tudi, da so prvi uvedli v znanosti eksperi¬ ment, tako v fiziki in kemiji. Izlamitska umetnost. Po koranu je bilo prepovedano sli¬ kati Alaha. Zato sta bila slikarstvo in kiparstvo pri Mohamedancih zanemarjena; tembolj pa se je razvijalo stav¬ barstvo. Stavbarstvo. Tudi Mohamedanci so postavljali svojemu bogu svetišča. Imenovali so jih džamije ali mošeje; glavni deli vsake džamije so: dvorišče z vodnjakom, molil¬ nica, ki je obrnjena proti Meki, in prostor, kjer se hrani koran. Ob strani mošeje se vzdiguje vitek stolp (minaret), na katerega se pride po stopnicah do galerije; z galerije oznanjajo vernikom ure molitve. 38 Sprva so Mohamedanci krščanske cerkve izpreminjali v mohamedanske mošeje ali pa so poverjali zgradbo novih mošej bizantinskim mojstrom. Zato so prevladovale zlasti v vzhodnih deželah centralne stavbe s kupolo. Taka stavba je bila Omarjeva džamija, zgrajena v Jeruzalemu na kraju, kjer je stalo nekdaj Salomonovo svetišče. Ta džamija je Mohamedancem poleg Meke najsvetejše svetišče. Velikanske stavbe, ki so nastale v Bagdadu večinoma za Haruna al Rašida, so izginile brez vsakega sledu. Pač pa so se ohranile arabske stavbe na Španskem, tako prekrasna mošeja v Kordovi, ki jo je jel graditi Abderaman; le-ta ob¬ stoji iz devetnajst ladij in ima okrog tisoč stebrov. V trinaj¬ stem stoletju so jo prezidali in izpremenili v katoliško cerkev. — Izmed palač je bila najlepša Alhambra, kraljevski grad pri Granadi. Daši je ta stavba — ki je bila zgrajena veči¬ noma v štirinajstem stoletju — že zelo razpadla, nas vendar še vedno spominja s svojimi dražestno okrašenimi sobami, dvoranami, dvorišči, vodnjaki in vrtovi na čarobo 1001 noči. Pri Arabcih se je na posebno sijajen način razvil čut za dekoracijo; geometriške črte so izpopolnjevali z rastlinskimi motivi in na ta način so nastale po Arabcih imenovane „ara¬ be ske“; oživljali so jih s pisanimi barvami. Pri stavbah so se posluževali Arabci raznovrstnih oblokov, ki so imeli podobo čebule, podkve, ali so bili koničasti. Nekaj po¬ sebnega so bili pri arabskih stavbah stalaktitski svodi, ki so bili podobni satovju. Č. Slovani. 1. Domovina in kultura starih Slovanov. Slovani tvorijo veliko skupino med Indoevropci. Govorili so v najstarejših časih isti jezik ter imeli sploh enako kulturo. Prvotna domovina Slovanov je bila onstran Karpatov v današnji ruski Poljski, v Galiciji, v Bukovini ter v sosednjih deželah. Kdaj pa so se tod naselili, ne moremo določiti. Mejaši Slovanov so bili na zapadu ob Visli Vzhodni Germani, na severu Č u h o n c i (F i n i), na vzhodu in jugu S a r m a t i, ob Dnestru pa Pevcini in Bastarni, o katerih ne vemo, kakšnega pokolenja so bili. 39 Germani so imenovali stare Slovane Venede, Venete ali V i n i d e; od njih sta najbrže dobila to ime tudi P1 i n i j in Tacit, ki rabita ime „Venedae“. Najvažnejši razrodi Slovanov so bili Antje in Sloveni; ime Antov se je pozneje izgubilo; izpodrinilo ga je ono sorodnih Slovenov. Razni razrodi so živeli med seboj nesložno. Državne in gospodarske razmere starih Slovanov so še malo pojasnjene. Gotovo pa je bila njih naj starejša ustava — kakor pri vseh Arijcih — patriarhalna. Zadruga krvnih sorodnikov, potomcev istega pradeda, je tvorila najbrže podlago državnega življenja; v zadrugi so bili tudi oženjeni sinovi, torej več družin. Vsi so bivali na enem selu, imeli skupno posestvo, ga skupno obdelovali in skupno porabljali pridelke. Privatnega imetja niso poznali stari Slo¬ vani ; edino orožje, obleka, lišp in podobne stvari so bile lahko tudi zasebna last. Predstojnik zadruge je bil navadno najstarejši mož zadruge, starejši n a ali starosta; on je odkazoval delo zadružanom, zanje kupoval in prodajal; vendar pa tudi njegova oblast ni bila neomejena, v važnih zadevah se je moral držati nasvetov zadružanov. Pleme. Ako se je število zadružanov preveč pomnožilo, so nekateri izstopili in ustanovili novo zadrugo. Več zadrug skupaj je tvorilo pleme, ki ga moramo smatrati za prvotno državo starih Slovanov; taka država je bila demokratična: vsi držav¬ ljani so imeli enake pravice; ozemlje, po katerem je bivalo pleme, so imenovali nekateri Slovani ž u p o. Načeloval ji je ponavadi najstarejši izmed očetov, Slovani so ga imenovali po¬ nekod župana, drugod vojvodo; imel je iste pravice v ple¬ menu, kakor starejšina v zadrugi; v vojni je bil voditelj in poveljnik plemena. Iz takih rodbin se je sčasoma razvilo slo¬ vansko plemstvo. Poljedelstvo in živinoreja sta živila stare Slovane; pride¬ lovali so kaj raznovrstne poljske pridelke; poznali so tudi razne domače živali, zlasti govedo, ovco, kozo in prašiča; medli so surovo maslo, izdelovali sir, kot pijača pa jim je služil tako- zvani „met“, ki so ga napravljali iz medu. Za obdelovanje polja so rabili stari Slovani enostavne, iz lesa napravljene pluge, ki so vanje vpregali vole. — Ženske 40 so se oblačile v volnene obleke, ki so jih same stkale, moški pa v živalske kože. Bivališča starih Slovanov so bile borne koče, raztresene daleč druga od druge; večinoma so jih postavljali na težko dostopnih krajih, n. pr. ob rekah ali močvirjih; pogosto so me¬ njavali bivališča. Pravno življenje je bilo pri Slovanih že precej zgodaj razvito. Umor ali uboj so maščevali s krvjo; vendar pa je kmalu nadomestila krvno osveto globa, ki jo je morala plačati morilčeva družina. Verstvo starih Slovanov. Slovani so ločili dobrotljiva in sovražna božanstva; prva, ki vladajo od pomladi do jeseni, so imenovali bogove, sovražna pa, ki vladajo po zimi, bese (od gla¬ gola „bati se“). Najvišji bog, stvarnik neba in zemlje, jim je bil S v a r o g ; kot boga grmenja so ga tudi imenovali P e r u n a. Njegova sinova sta Solnce ali Dažbog (= bog, ki daje, namreč bogastvo), tudi Svarožič(= Svarogov sin) imenovan, in Ogenj; južni Slovani imenujejo kot Svarogovo hčer še Danico. Triglav je veljal pri nekaterih slovanskih ple¬ menih kot solnčni bog. Bog čistega zraka je bil S v e t o v i t (Svantevit). Njemu na čast je bilo postavljeno svetišče v Arkoni na otoku Rujani, kjer so bili nekaki slovanski Delfi. Pred Sve- tovitovim kipom, ki je kazal boga s štirimi glavami, so prero¬ kovali prihodnjost. Bog čred je bil V e 1 e s , boginja lepega letnega časa pa Vesna. Med bese štejemo Striboga in Morano, boginjo smrti. Boginje nižje vrste so Vile ali Ru¬ sa 1 k e , ki prebivajo ob rekah, po gozdovih in gorah (prim. grške Nimfe), in usodne boginje, Rojenice ter Sojenice (prim. grške Parce). Stari Slovani so verovali v neumrlji¬ vost duš. Po mnenju nekaterih slovanskih plemen letajo duše pokojnikov po zraku; zato so jim postavljali hrano med okna. Tudi na grobove so nosili jedi in pijače. Bivališče blagih duš je n a v ali raj; duše zlobnih ljudi pa trpe muke v peklu. Češčenje bogov so opravljali večinoma v gajih ali na go¬ rah; svetišč sprva niso imeli, ravno tako tudi ne duhovnikov; namesto njih je daroval starejšina bogovom vole in druge živali. Med darovanjem so se vršila razna prerokovanja. Značaj starih Slovanov. Stari Slovani so bili odkritega značaja; zlasti so se odlikovali po izredni gostoljubnosti; godbo, petje in ples so posebno ljubili. Čistost in zvestoba sta dičili 41 njih žene, ki so šle cesto za možem v smrt. Slovani so bili visoke, vitke in trdne postave; v vojni so se bojevali hrabro; posluževali so se ščitov in sulic, oklepov niso imeli. Vendar pa so se ogibali bitke na prostem polju, ker niso bili vojaški organizirani; tem hrabrejše pa so se bojevali v takozvani mali vojni ter se znali jako uspešno braniti. V to svrho so imeli tudi lesene trdnjave obdane z nasipi in jarki. 2. Selitve Slovanov in njih boji. Obri. Razširjevanje bivališč se je pričelo pri Slovanih že zgodaj; tega jim tudi niso zabranjevale nikake naravne težkoče, zakaj od Karpatov do Kavkaza ter od Finske do Urala se razprostira ravnina, ki ne presega nikjer 400 m nadmorske višine. Ko so se širili, so prišli Slovani zlasti na jugu v dotiko z Vzhodnimi Goti, ki so ustanovili pod kraljem Ermanarihom (gl. str. 7) veliko državo na severu Črnega morja. Nekateri izmed Slovanov so bili Ermanarihu tudi podložni. — Po Ermanarihovi smrti so gospodovali raznim slovanskim razrodom Huni; vendar pa niso zaradi tega izgubili popolnoma svoje samostalnosti, le priznavati so morali nadoblast svojih novih gospodarjev, dajati jim v vojni pomožne čete ter morebiti včasih tudi nekaj poljskih pri¬ delkov. S Huni so dospeli Slovani tudi prvič v današnjo Nemčijo. Prave selitve Slovanov pa so se pričele šele po Atilovi smrti in po razpadu hunske države. Sicer so že od drugega stoletja dalje nekateri Slovani včasih prekoračili Donavo in tudi mnogo slovanskih najemnikov je služilo v vzhodnorimski vojski, vendar pa je šele zgoraj omenjeno preseljevanje vpli¬ valo na usodo zapadne Evrope, dasi so Slovani tudi po prese¬ ljevanju ostali še vedno gospodarji le vzhodne Evrope. Vsi Slovani se niso selili; ostalo jih je še toliko na svoji stari zemlji, da jih drugorodni sosedje niso mogli izpodriniti, tako predniki sedanjih Rusov in deloma Poljakov. Prodiranje Slovanov proti zahodu in jugu se ni vršilo mirno; z orožjem v roki so si napravljali pot. Prokopij, Belizarjev tajnik, ki je popisal vojno s Perzi- jani, Vandali in Goti, omenja v svojih spisih tudi pogosto Slovane. Iz njegovih besed je razvidno, da so se nekateri Slo¬ vani že pred letom 512 naselili na zemlji med Odro in Labo. Razni germanski razrodi, ki so bivali po teh krajih, so se mo- 42 rali Slovanom ali umakniti ali pa se jim pokoriti. Slovani, ki so se nase l i li v teh krajih, se imenujejo Polabski Slovani. Polabski Slovani so se delili v več plemen: Bodrici (Obotriti ali Abodriti) so zavzeli današnjo Mecklenburško in Holsteinsko; Ljutici in Havelčani so zasedli Braniborsko, Srbi ali Sorbi pa današnjo Lužiško. Polabski Slovani so živeli med seboj nesložno ter nudili na ta način Germanom na zapadu priliko, posegati v njih raz¬ mere, dokler niso izgubili samostojnosti. Poljaki so bivali ob Visli, polabskim Slovanom na vzhodu. . Ločili so se v mnogo plemen, ki niso bila med seboj v nobeni državni zvezi in niso imela niti skupnega imena. Po številu je bilo največje pleme „Poljakov“ ali „Poljanov“, po katerih je potem ves narod dobil svoje ime. Zaradi svoje politične raz¬ cepljenosti tudi Poljaki niso imeli posebne moči in so mnogo trpeli vsled napadov drugih narodov, zlasti Nemcev. Čehi. Okoli leta 600 so se naselili nekateri Slovani na današnjem Češkem in Moravskem. Ta naselitev se je izvršila mir nim potom, pleme je prihajalo za plemenom. Skupnega imena ta plemena niso imela; najimenitnejše je bilo ono „Čehov“, po katerih so potem dobila vsa druga svoje skupno ime. Politične moči tudi ti Slovani zaradi razcepljenosti ravno- tako niso imeli, kakor ne polabski Slovani niti Poljaki. Sloveni. Vsi dosedaj omenjeni Slovani so se selili proti zapadu. V istem času pa so se selili drugi Slovani proti jugu. Ti Slovani so imeli skupno ime, ki so ga prinesli s seboj iz pradomovine; imenovali so se Sloveni; govorili so isti jezik; že v stari domovini onstran Karpatov so se po posredovanju Gotov, ki so bili nekaj časa njih gospodarji, močno navzeli rimske kulture; ravno tako so se že vojaški bolje organizirali. Sloveni so prodirali proti jugu v kraje, v katerih so poprej pre¬ bivali Vzhodni • Gotje. V začetku šestega stoletja so prebivali n a vzhodnem Erdeljskem in današnjem Rumun- skem. Dolenja Donava je tedaj ločila Slovene od bizantinske države. Bizantinci se niso dosti brigali za nje, ker so Sloveni nekaj časa mirno živeli. Boji z Bizantinci. A kmalu je postalo drugače. Slo¬ veni so namreč jeli leto za letom pustošiti Balkanski poluotok. 43 Tedaj so jih spoznali tudi takratni grški in latinski pisatelji, kakor zlasti Prokopij in Jordani s. Prvi naval Slovenov v vzhodnorimsko cesarstvo je zaznamovan z onim letom, ko je prevzel vlado cesar Justinian (527). Vsakoletni napadi Slovenov so prizadejali Bizantincem mnogo zla. Na tisoče in tisoče ljudi so ubili, ali pa odveli v sužnost. Ujeti Bizantinci so bili seveda kristjani, Sloveni pa pogani; zato so imenovali ujetnike „krščenike“ in „krščenice“; ta izraz je zaznamoval med Sloveni isto kakor beseda „sužnik“ in „sužnica“; še dandanes pomenja pri Slovencih beseda „krščenica“ deklo. Sloveni so prihajali do Jadranske obali, do Egej¬ skega in Marmorskega morja; požigali, plenili in morili so po bizantinski državi popolnoma svojevoljno. Le tako izku¬ šenemu poveljniku, kakršen je bil Belizar, se je posrečilo ubra n iti glavno mesto Carigrad pred Sloveni. Obri ali Avari. Nesreče v bizantinskem cesarstvu še ni bilo dosti. Sredi šestega stoletja se je pojavil nov sovražnik na severovzhodni strani bizantinske države, namreč Obri ali Avari, divji jahači turškega pokolenja, ki so prihrumeli od Kaspijskega jezera sem proti zapadu. Premagavši nekatere so¬ rodne rodove ob Črnem morju, so postali sosedje slovanskim Antom; na njih zemljo so večkrat pridrli Obri ter jo opustošili. K cesarju Justinianu so poslali v Carigrad poslance ter mu ponudili prijateljstvo. Cesar je sprejel prijateljstvo v nadi, da bo s pomočjo Obrov užugal druge sovražnike; obljubil jim je zato celo letni davek. Daši je s tem vznevoljil svoje podložnike, je vendar ostalo pri tem do njegove smrti. Ko je pa zavladal njegov naslednik Justin II., je odrekel Obrom letni davek. Že so mu zapretili Obri po svojih poslancih z vojno, tedaj pa jih je poklical A 1 b o i n, kralj Langobardov, na pomoč zoper sosedne Gepide; obljubil jim je za pomoč polovico Gepidom vzetega plena in vso gepidsko zemljo. Obri so sprejeli ponudbo in Gepidje so bili skoraj popolnoma uničeni (gl. str. 18). Kmalu potem odidejo Langobardi v Italijo (568), Obri pa zasedejo da¬ našnjo Ogrsko in Erdeljsko; s to naselitvijo so ločili kakor klin južne Slovane od njih severnih bratov. Od- sihdob govorimo o severnih in južnih Slovanih in zaznamujemo z zadnjo besedo zlasti Slovene, s prvo pa vse druge zgoraj opisane Slovane. 44 Ker se Obri sami niso pečali s poljedelstvom in trgovino, so povabili Slovene, naj se nasele po obrski državi. To se je tudi zgodilo; Obri so celo podpirali razširjanje slovanskih pre¬ bivalcev po svojih pokrajinah. Vendar pa niso bili vsi Sloveni, ki so se naselili na obrski zemlji, podložniki Obrov. Oni, ki so bivali ob dolenji Donavi, so obdržali svojo samostojnost. Slovenci.*) Med tistimi Sloveni, ki so prišli na obrsko zemljo, so bili tudi predniki sedanjih Slovencev. Nekateri so se naselili v Panoniji; imenujemo jih panonske Slovence. 568 Drugi pa so prodirali po letu 568 na noriška tla, kjer je prebivalo keltskoromansko pleme katoliške vere, in v sosednje dele Italije. Le-ti so hrabro branili svoje imetje in življenje. V teh bojih so bila razrušena cvetoča mesta, krščanska vera je bila popolnoma zatrta, metropolitanska oblast oglejskih pa¬ triarhov je prenehala. T a k o so si polagoma zboji osvo¬ jili Slovenci zemljo ob Savi, Dravi in Muri. Nase¬ ljevanje se je vršilo ob rekah navzgor; zasedli so sedanjo Kranjsko, Koroško, Štajersko ter velik del Pri¬ morske. Dalje so se polastili vzhodne Pustriške doline ob gorenji Dravi in salzburškega Lungaua. Ta slovenska plemena imenujemo karantanske Slovence, njih deželo pa Kar a n ta ni j o. (odtod beseda „Koroško“). Njih naselbine so se nahajale tudi po sedanji Dolenji in nekoliko tudi Gorenji Av- 595 striji ter po zapadnem delu Panonije. Leta 595 je bila nase¬ litev Slovencev v novih bivališčih dovršena. Sosednji Bavarci so imenovali svoje nove sosede V i n d e (Windische), katero ime se je še do dandanes ohranilo kot ostanek starega od Ger¬ manov rabljenega imena za Slovane sploh. Boji Slovencev s sosedi. Po naselitvi so se Slo¬ venci mnogo bojevali s sosedi, zlasti z Bavarci, ki jim je vladal tedaj vojvoda Ta silo I. V teh bojih so pomagali Slovencem njih gospodarji, Obri. Bavarci so bili večinoma pobiti. Z Obri vred so udarili Slovenci tudi v langobardsko vojvodino Fur¬ lanijo. Boji Slovenov in Obrov z Bizantinci. Medtem pa tudi boji Slovenov in Obrov z Bizantinci na jugu od Donave in Save še niso prenehali. Vendar pa do 1. 600 ni pri Slovenih opa¬ žati namena, da bi se naselili na bizantinskem ozemlju, marveč ') Prim. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, I. in II. zvezek. 45 le, da bi si priborili mnogo plena. Pač pa so si jeli po letu 600 Sloveni polagoma lastiti Balkanski poluotok. To jim je bilo tem lažje, ker so Bizantinci morali takrat pošiljati svoje čete proti Perzijanom in Arabcem. Tako so tedaj Sloveni posedli obširne dele Balkanskega poluotoka. Udarili so tudi na Peloponez, oblegali Solun (Saloniki) ter razrušili v začetku sedmega sto¬ letja S a 1 o n a e; prebivalci tega mesta so bežali v Dioklecianovo palačo ter so na ta način ustanovili Splet. Sredi sedmega stoletja je bila kolonizacija Slovenov po Meziji, Tra- ciji, Macedoniji in Iliriji dovršena. Kultura Slovenov v tej dobi.*) Kakor je bilo zgoraj ome¬ njeno, so imeli vsi Jugoslovani skupno ime „Sloveni“; njih skupni jezik se je šele v teku stoletij izpremenil v razna na¬ rečja, ki jih govore dandanes Jugoslovani od Alp pa do Črnega, Egejskega in Jadranskega morja. Imena kakor Srbi in Hrvatje so v tej dobi zaznamovala le razna ple¬ mena. Nova bivališča Slovenov so bila stare kulturne dežele. Daši so se vršili tod neprestani boji, so se vendar ohranili obilni ostanki prejšnje cvetoče rimske in grške kulture, ki so vplivali blago¬ dejno na nove slovanske prebivalce. Seveda razmere niso bile povsod enake; najslabše je bilo v onih deželah, ki so jih za¬ sedli Slovenci, zakaj po njih so se bile valile trume vseh onih narodov, ki so se preselili v Italijo. Drugače pa je bilo na Balkanskem poluotoku. Tu se je ohranilo krščanstvo, ki so se ga polagoma poprijeli tudi novi prebivalci. Daši so torej živeli ti Slovani med narodi višje omike, jih vendar ni doletela ona usoda kakor germanske narode v Italiji ali v Franciji in Španiji. Nasprotno, še marsikateri romanski ali romanizirani narod se je poslovenil. Drugi Romani, zlasti Rumuni, pa so se ohranili zato, ker so jih Sloveni potisnili v gorovja. Le nekatera slovanska plemena so izgubila svojo narod¬ nost; to so bila ona, ki so se upala predaleč ali pa ločena od ostalih v alpske dežele in na Grško. Prva so se izgubila med Nemci, druga pa med Grki in deloma tudi med Albanci. Kot edini spomin njih nekdanje domovine so ostala zlasti v Alpah mnogoštevilna slovenska krajevna imena. *) Kos, Iz zgodovine Jugoslovanov v šestem stoletju po Kristusu. — Izv. muz. dr. Letnik VIII. 1898. 46 Sloveni na Balkanskem poluotoku niso ustanovili držav. Živeli so kakor v prastarih časih brez skupnega vladarja de¬ mokratično. Prvo slovansko državo na Balkanskem poluotoku so ustanovili šele Bolgari. Bolgari. To južnoturško pleme je prebivalo sprva ob srednji Volgi; po tej reki je dobilo baje tudi svoje ime. Iz teh pokrajin so se priselili k Črnemu morju in k Donavi, kjer so živeli dalje časa s Sloveni na obrski zemlji. V drugi polovici sedmega stoletja so prekoračili Bolgari Donavo ter udarili v Dobručo. Po ljutih bojih so vzeli Bizan¬ tincem deželo med Donavo in Balkanom, kjer so ustanovili državo. Imenovala se je Bolgarija. Od tod so posedli tudi današnjo Srbijo, Staro Srbijo, Tra- cijo in Makedonijo. Tako so prišli bizantinski Sloveni večinoma pod bolgarsko oblast. Teh pa je bilo toliko, da so se njih pre- magalci in- vladarji sami v teku dveh sto let popolnoma poslo¬ venili. Od Bolgarov pravzaprav ni ostalo druzega, nego njih ime. Zato moramo imenovati državo Bolgarov prvo slovansko državo na Balkanskem poluotoku. 3. Samova država. Slovenci pod obrskim gospodstvom so se še precej svo¬ bodno gibali. Večkrat so na svojo roko in brez obrskega nad¬ zorstva udarili na sovražnike. Skupno so zasedli Panonijo, Norik pa so si osvojili Slovenci najbrže sami. Zgodo¬ vinski viri tedanjega časa ne govore o obrski zemlji ob Savi, Dravi, Muri in Soči, temveč o slovenski zemlji. Izpremembe v Noriku in Panoniji. Z naselitvijo Slovencev se je v Noriku in Panoniji marsikaj izpremenilo. Škofovski sto¬ lici vCeleji in Poetoviju sta izginili. Krščanska vera v teh pokrajinah je bila za dvesto let zatrta. Prejšnji prebivalci so bili pobiti ali pa so morali bežati, ako se niso vdali. Izgi¬ nila pa ni samo krščanska vera, izginila so tudi mesta. C e lej o je uničil ogenj, Poetovija v sedmem in osmem stoletju ne omenjajo več. Enaka usoda je doletela rimsko mesto Fla- vium Solvense tik Lipnice na Štajerskem. Slovenci so po¬ žgali najbrže tudi noriško mesto Virunum v bližini današ¬ njega Celovca. Mesto Aguntum (tam, kjer je sedaj Lienz v 47 vzhodni Tirolski) je 1. 611 še stalo; tu so takrat Slovenci pre¬ magali Bavarce ter najbrže ob tej priliki to mesto razdrli. Ker so Slovenci po osvojenih zemljah večinoma iztrebili stare prebivalce v Noriku in Panoniji, so si sami ohranili na¬ rodnost. Vendar pa je ostalo še nekaj prejšnjih prebivalcev med Slovenci. Od teh so vzeli novi gospodarji imena večjih rek, gorovij in krajev, ki so se ohranila do današnjega dne, dasi nimajo slovenskih korenik. Imena kakor Sava, Drava, Krka, Soča, Celje, Ptuj, Trst, Karavanke, Kras, Alpe, Ture i. t. d. niso slovenska, temveč so jih Slovenci le malo prenaredili, sicer pa so ostanki keltskorimskih prebivalcev. Le-ti sami pa so, živeči med poganskimi Slovenci, izgubili prejšnjo kulturo, obubožali ter postali večinoma kmetje in pastirji. Polagoma so se na¬ učili slovenskega jezika ter se poslovenili. Le po goratih krajih današnje severne Štajerske in severne Koroške je ostalo pre¬ bivalstvo v narodnem oziru še pozneje kolikor toliko mešano. Ravno ta mešanica je pozneje Nemcem mnogo olajšala ger- manizovanje ondotnih prebivalcev. Slovenci so bili v tem času seveda še pogani. Sv. Ko- lumban (gl. str. 30), ki se je v tem času mudil v Bregenzu ob Bodenskem jezeru, je nameraval priti med Slovence oznanjevat krščanstvo, a kmalu se je prepričal, da še niso bili zreli za to. Razmere med Obri in Slovani. Slovani so bili od Obrov odvisni. V raznih obrskih vojnah so morali Slovani iti nad so¬ vražnike, Obri pa so ostali doma v svojih taborih. Ako pa so Slovani zmagali, polastili so se Obri plena. Tudi so prišli vsako zimo k Slovanom, jemali jim žene in hčere, nalagali jim dav¬ ščine in jih še drugače stiskali. Obrski pritisk je bil tak, da so Slovenci in tudi češki Slovani — oba naroda sta se dotikala ob Donavi ? — jeli misliti na to,’ kako bi se otresli obrskega jarma ter si priborili samostalnost. Zato so se dvignili zoper svoje tlačitelje; vneli so se hudi boji; v vseh bojih se je zlasti odlikoval s svojo hrabrostjo Samo. Zato so ga postavili Slo¬ vani za kralja v prvi slovanski državi, ki se po njem imenuje Samova država. Samova država (623—658). S a m o je bil najbrže slovan- g23 skega rodu, ne pa frankovski trgovec, kakor nam pripoveduje do burgundski menih Fredegar. 658 Pod Samovim vodstvom so Slovani premagali Obre ter se otresli njih jarma. 48 Središče Samove države je bilo današnje Češko s sosed¬ njimi deželami. V njej so bili združeni češki Slovani, po¬ labski Srbi in Slovenci. Med tem časom pa so imeli ko- rotanski Slovenci tudi svoje vojvode, vrhovno oblast pa je imel kralj Samo. Mogoče je, da je Samov vpliv segal tudi do Slovenov na Balkanskem poluotoku, zlasti do prednikov sedanjih Srbov in Hrvatov. Samovi boji s Franki. Povod tem bojem so bili mnogo¬ letni boji Slovencev s sosednjimi Bavarci, ki so bili pod fran¬ kovsko nadoblastjo. Le-ti so naprosili Franke, da bi jih zava¬ rovali pred Slovenci; ravno v onem času je bilo med Slovani več frankovskih trgovcev ubitih; ker Franki niso dobili zahte¬ vanega zadoščenja, se je vnela vojna, v kateri so pritegnili s Franki tudi Langobardi in Alemani. Zadnja dva zaveznika Frankov sta bila v vojni srečna in sta premagala Slovane; drugače pa se je godilo frankovski vojski. 6^0 Bitka pri Wogastisburgu (1. 630) — gradu, ki je bil najbrže pri Hebu (®ger) na Češkem — je odločila po tri¬ dnevnem boju za Slovane ter uničila tudi vse uspehe Lango¬ bardov in Alemanov. Odsihdob so Slovani večkrat pridrli tudi v frankovske dežele. Po Samovi smrti je njegova država razpadla; zakaj, ne vemo. Mogoče, da jo je njen utemeljitelj razdelil med svoje mnogoštevilne sinove, kakor so imeli to navado tudi sosednji Franki. Spomin prvega slovanskega kralja se ni ohranil niti v narodni pripovedki. Zgodovina Čehov po Samovi smrti pa do druge polo¬ vice osmega stoletja je popolnoma nepojasnjena. Le neza¬ nesljive pripovedke pripovedujejo o Libuši in njenem možu Premyslu kot utemeljiteljih nove vladarske rodbine Čehov. 4. Samostojnost Slovencev. Domači vojvode so vladali karantanskim Slovencem že za vlade kralja Sama. Prvi izmed teh, ki nam je po imenu znan, je bil Valuk, ki je bil odvisen od kralja Sama. Za njega je prišel med Slovence iz današnje Belgije sv. Amand oznanjevat krščansko vero; uspehov je imel le malo, zato se je vrnil v domovino. 49 Boji z Langobardi*) v Furlaniji tudi po Samovi smrti niso prenehali. V teh bojih so se polastili Slovenci nekaterih okrajev, ki so bili poprej deli Italije. Meja med Slovenci in Furlani, ki je nastala v tistih časih, se je več ali manj ohra¬ nila še do dandanes. Boji z Bavarci. Tudi boji z Bavarci so se še nadaljevali. Pozneje pa so se razmere med obema narodoma nekoliko ublažile. L. 743. so Slovenci celo pomagali Bavarcem v boju zoper Franke. Toda Bavarci so bili premagani in njih vojvoda Odilo je moral priznati frankovsko nadoblast. Kmalu nato pa so karantanski Slovenci izgubili svojo samostojnost. Najbrže med letom 743. in 748. so jih Obri zopet zaceli nadlegovati. Slovenci so bili preslabotni, da bi bili odbili njih divje navale. Borut, vojvoda karantanskih Slovencev, se je obrnil do Bavarcev za pomoč. Dobil jo je, in Obri so bili premagani ter odbiti. A za to uslugo so morali odsihdob priznati karantanski Slovenci bavarsko-frankovsko nad¬ oblast. V poroštvo zvestobe je moral Borut poslati na Bavarsko svojega sina Gorazda in nečaka Ho ti mir a. Spremljali so jih še nekateri drugi Slovenci. D. Književnost in umetnost (do leta 751.). 1. Književnost. Početek književnosti pri Germanih. Pri starih Germanih je cvetelo že v najstarejših časih narodno pesništvo. Imeli so tudi pismena znamenja, takozvane „rune“; vendar pa z njimi niso pisali, temveč so jih rabili le za čaranje in prero¬ kovanje. Sele škof Wulfila (gl. str. 7) je izpolnil te rune s pomočjo grških in latinskih pismenk tako, da so bile rabljive za pisavo. Junaško pesništvo Germanov se je razvilo zlasti v dobi njih selitev. V njem so se ohranili zgodovinski do¬ godki preseljevanja narodov v podobi pripovedek. V teh so *) K o s. O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju. Izv. muz. dr. Letnik X. 1900. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 4 50 slavili Germani razne junake in njih junaške čine. Taki junaki so bili: Ermanarih, Teoderih Veliki („Dietrich von Bern"), Siegfried, Gunther, Hagen, Atila (Etzel) i. dr. Cerkvena književnost zapadne Evrope. Navali preselje¬ vanja narodov bi bili malodane uničili staro omiko. Tedaj pa je postala cerkev njena zaščitnica, ki je uvedla latinščino kot cerkveni in s tem obenem kot svetovni jezik. Latinščina je obvladala znanost, pravosodje, diplomacijo, pozneje celo trgo¬ vino. Zlasti samostani so postali središča znanosti, omike in umetnosti. Zgodopisci te dobe so bili: Kasiodor, minister Teoderiha Velikega; svoja zadnja leta je prebil v samostanu; tu je spisal med drugim tudi „Zgo- d o vin o Gotov", ki se je pa izgubila. Njegovo zgodovino je uporabil Jordani s, ki je tudi spisal zgodovino Gotov; on sam je bil Got iz odlične rodbine, ki je bila z Amali v sorodu. V svoji zgodovini omenja večkrat tudi Sl o v en e ter je tako eden glavnih virov za zgodovino tega naroda o prihodu v sedanjo domovino. Živel je okoli 550. leta. Gregor Tourski je spisal okoli 580. leta „Zgodovino Frankov" v desetih knjigah. Njegovo delo je nadaljeval Fredegar, burgundski menih. V svojem delu omenja tudi prvega slovanskega kralja Sama in njegovo državo. Živel je okoli 640. leta. Izidor, škof v Sevilli, je spisal „Zgodovino Gotov, Vandalov in Suevov." (f 636). Beda, anglosaški menih, je spisal ^Cerkveno zgodo¬ vino Anglov." (Okoli 1. 700). Gregor Tourski, Izidor in poleg njiju še Gregor Veliki so se odlikovali tudi po svojih spisih teološke (bogoslovne) znanosti, Beda pa po matematiških in astronomiških spisih, ki so jih rabili skozi ves srednji vek. Književnost Bizantincev te dobe se ne odlikuje toliko po novih doneskih kakor po tem, da je ohranila in razširje- vala zlasti grške zaklade starega veka. P rok opij, Belizarjev tajnik, je opisal perzijsko, van¬ dalsko in gotsko vojno in v tej omenil večkrat tudi Slovane. 51 2. Umetnost. Starokrščanska umetnost. Krščanstvo je vplivalo na umet¬ nost. Središča starokrščanske umetnosti so bila v Rimu in v orientalskih mestih. — Poleg slikarstva in kiparstva v katakombah se je pričelo razvijati tudi stavbarstvo, ko je postalo krščanstvo državna vera. Prve cerkve kristjanov so se imenovale bazilike (glej Stari vek, str. 199). Najimenitnejše starokrščanske bazilike so bile: stara cerkev sv. Petra v Rimu, San Paolo fuori le Mura (v Rimu) in cerkev S. Apollinare nuovo v Raveni, ki jo je zgradil Teoderih Veliki. Centralna stavba s kupolo. Poleg bazilike se je razvila v starokrščanskem stavbarstvu — zlasti v bizantinskem cesarstvu — še druga tipa: centralna stavba s kupolo, ki je imela razno¬ vrstne oblike; včasih je bila okrogla, včasih večoglata. Med te stavbe spada cerkev sv. Sofije v Carigradu, cerkev S. Vi tal e v Raveni (zgrajena za bizantinskega medvladja v Italiji) ter Teoderihov nagrobni spomenik v Ra¬ veni. — Slikarstvo in kiparstvo sta za uničevanja slik in kipov mnogo trpela. Izlamitska umetnost (gl. str. 37). II. Prevlada cesarstva in njegovi boji s papeštvom. (751—1197). A. Frankovska država za Karolingov. Jugoslovani in Velikomoravska država. 1. Svetovna vlada Karla Velikega. Pipin Mali (751—768) je sprejel kraljevsko krono od 751 svojega naroda, od Frankov. Papež Caharija mu je do pri tem pomagal, ker je hotel z novim kraljem pridobiti moč- 768 nega zaveznika zoper Langobarde, ki so takrat vzeli vzhodno- 4 * 52 rimskemu cesarstvu Raveno z eksarhatom ter nadlegovali tudi že večno mesto. Papež Štefan II., Caharijev naslednik, se je napotil v spremstvu frankovskih poslancev preko Alp v frankovsko državo ter prosil pomoči zoper Langobarde. Ne dolgo potem je sklenil državni zbor Frankov, da prično vojno z Langobardi; ob tej priliki je zagotovil Pipin z listino, ki so jo podpisali tudi kraljevi princi in frankovski velikaši, da bo povrnil rimski cerkvi posestva, ki jih ji je vzel langobardski kralj. To listino 754 imenujemo „Pipinovo darilno listino (754). Hvaležno je pomazilil papež Pipina vdrugič za kralja ter mu podelil naslov »rimskega patricija". Ustanovitev cerkvene države. V dveh vojnah je prisilil Pipin langobardskega kralja, da se je odpovedal ravenskemu eksarhatu in Pentapoli; Pipinov pooblaščenec je nato položil ključe osvojenih mest in kraljevo darilno listino na grob svetega Petra. Tako je bila ustanovi jena cerkvena država 756 (756). Nove pokrajine in rimski d u k a t so imenovali „Patri- monium Petri“. 768 Karel Veliki (768—814) in K a riman, Pipinova sinova, do sta zavladala po očetovi smrti skupno. Toda že po treh letih 814 j e umr i Karlman in Karel se je polastil vsega kraljestva; cerkveni in posvetni velikaši so pritrdili temu, Karlmanova vdova in sinovi pa so živeli odsihdob na dvoru langobardskega kralja Deziderija. 772 Vojne s Sasi (772—804). Sasi so prebivali po obsežnih do pokrajinah med Labo in Renom. Njih sosedje na vzhodu so bili 864 p 0 i a bski Slovani. Sasi so se delili v več plemen; enotne države niso imeli, pri njih so bile še politične in družabne razmere starih časov v veljavi. Povod Karlovim vojnam s Sasi so bili razni mejni prepiri. Zato je sklenil Karel, da podjarmi germanske Sase ter jih pri¬ dobi za krščansko vero. Toda izvršitev te naloge ni bila lahka; šele po več nego tridesetih letih se je posrečilo ukloniti hrabre in bojevite Sase frankovskemu gospodstvu in krščanski veri. Karel Veliki je naselil mnogo Frankov v opustošenih saških pokrajinah ter ustanovil več škofij, ki so bile podrejene 778 metropolitoma v Kolnu in Mainzu. do Vojna z Langobardi (778—774). Hči langobardskega 774 kralja Deziderija je bila žena Karla Velikega. Le-ta pa jo je 53 kmalu odslovil in s tem užalil Deziderija, na čigar dvoru so živeli Karlmanova vdova in otroci. Tedaj je zahteval. Deziderij, da naj papež Hadrijan I. pomazili Karlmanove sinove za kralje. Ker se je papež branil ustreči Deziderijevi želji, ga je hotel kralj k temu prisiliti. Na papeževo prošnjo je prišel Karel Veliki z vojsko v Italijo; po večmesečnem obleganju je zavzel langobardsko prestolnico Pavijo, Deziderija pa je poslal v samo¬ stan. Tako je postal Karel Veliki kralj Langobardov. Polagoma je uvedel v osvojeni deželi frankovsko ustavo in upravo. Vojna z Arabci (778). Na prošnjo barcelonskega na- 778 mestnika, ki se ni hotel ukloniti Omajadu Abderamanu (gl. str. 36), je prekoračil Karel Veliki z mogočno vojsko Pireneje. Vojna ni uspela in Karel Veliki se je vrnil preko Pirenej. Tu so napadli Baski njegove zadnje čete iz zasede ter jih popol¬ noma uničili. Med mrtveci je bil tudi grof Hruodland, ki ga imenuje poznejša pripovedka Rolanda. — S pomočjo akvi- tanskih čet si je osvojila Karlova vojska v poznejših letih pokrajino na jugu Pirenejev skoro do reke Ebra; iz te pokra¬ jine je napravil Karel Veliki špansko marko, ki je bila — kakor vse marke — vojaški urejena in je imela nalogo ščititi državno mejo. Vojna z Bavarci (788). Že za Pipina se je otresel 788 Ta sil o, vojvoda bavarski, frankovske nadvlade. V svoji deželi je gospodoval kakor samostojen vladar. Oženjen je bil s hčerjo prognanega langobardskega kralja Deziderija ter je izkušal tudi za vlade Karla Velikega ohraniti svojo neodvisnost. V to svrho se je združil celo z Obri, da bi mu pomagali zoper Franke. Na državnem zboru so Tasila obsodili na smrt; kralj pa ga je pomilostil na samostanski zapor. Deželno upravo je izročil Karel raznim grofom (788). Tako je izginila zadnja plemen¬ ska vojvodina. Vojne z Obri (791—799). Po osvojitvi Bavarske je imela 791 frankovska država na vzhodu Obre za mejaše. Zaradi njih zveze do s Tasilom in zaradi večkratnih obrskih navalov v Furlanijo ter 799 v dežele ob Donavi, je sklenil Karel Veliki ukloniti tega nad¬ ležnega soseda. Dve vojski sta prodirali proti Obrom; Karel sam je dospel do izliva Rabe v Donavo. Toda Obri so se umi¬ kali, do prave bitke ni prišlo. Močvirja, gozdi in kužne bolezni so zabranjevale nadaljno prodiranje ter prisilile Karla k vrnitvi. 54 V naslednjih letih so postali Obri nesložni. Karel Veliki je porabil to priliko ter je poslal iz Italije zoper nje furlan¬ skega vojvodo Eriha, ki se mu je pridružil slovenski vojvoda Vojnomir (gl. str. 67). Te čete so prodrle preko Donave ter oplenile obrsko utrdbo, ki so jo Franki zaradi njene zunanje podobe imenovali „ring“. Ko je v prihodnjem letu prišel Karlov sin Pip in z novo vojsko na obrsko zemljo, so se mu le-ti prostovoljno uklonili, on pa je razrušil „ring“ (796). Ko so se pozneje še zadnji ostanki Obrov združili najbrže s Hrvati med Dravo, Savo in Liburnijskim zalivom, je vojvoda Erih tudi te prisilil k pokorščini ter razširil frankovsko oblast na eni strani do dalmatinske meje, na drugi pa čez Srem do Drave in Donave. V opustošene obrske dežele so se naselili Slovani, ki so pa bili vsi pod frankovsko oblastjo. Karel Veliki je razdelil osvojene dežele tako, da je tvorila reka Drava mejo med dvema markama v političnem in cerkve¬ nem oziru. Dežele južno od Drave so pripadle v političnem oziru mejnemu grofu (ali vojvodi) furlanske mu, v cerkve¬ nem oziru pa oglejskim patriarhom. Dežele severno od Drave so tvorile severno marko, ki pa še ni imela pravega imena. Pozneje so jo imenovali včasih „Vzhodno deželo", „provincijo Obrov",' včasih pa tudi ^Slovenijo" (Scla- vinia). Te dežele je v cerkvenem oziru podredil Karel Veliki Salzburgu, ki ga je obenem povzdignil v nadškofijo. Osebno je priporočal Karel novemu nadškofu, da naj gre med Slovence, ki so prišli po uklonitvi Bavarske pod frankovsko oblast, ter naj ustanavlja med njimi cerkve in posvečuje duhovnike. V naslednih letih se je bojeval Karel Veliki tudi s polab¬ skimi Slovani (gl. str. 98) in s Čehi (gl. str. 100). Vojne z Danci. V Karlovih vojnah s Sasi so le-te več¬ krat podpirali Danci. Zato je odšel Karel sam v vojno, da bi kaznoval danskega kralja Godofrida. Toda malo pred Kar¬ lovim prihodom so Godofrida umorili. V naslednjem letu je sklenil Karel z Godofridovim naslednikom mir. Obnovitev zapadnega cesarstva. Hadrijanov naslednik papež Leon III. pri Rimljanih ni bil priljubljen. Ko je dospel prega¬ njani papež osebno v frankovsko državo, ga je Karel slovesno sprejel; nato so kraljevski poslanci spremili papeža v Rim, toda miru niso dosegli. Tedaj je sklenil Karel Veliki, da gre 800 s a m v Rim. Na Božični dan leta 800. je bil v cerkvi sv. Petra 55 pri maši. Po molitvi na grobu sv. Petra je pristopil papež ter ga okronal za cesarja Rimljanov. Papež in prisotno rimsko ljudstvo so ga nato živahno pozdravljali kot „cesarja in Avgusta 14 . Karel Veliki je smatral pridobitev novega dostojanstva tudi za pomnožitev svojih vladarskih dolžnosti. Njegova na¬ loga je bila, da ščiti cerkev in krščanstvo; obnovljena rimska država se mu je zdela kakor nekaka „Božja država 44 v smislu sv. Avguština. Rimljani so bili odsihdob tudi njegovi podaniki, in so pri izvolitvi novega papeža navadno prisegli zvestobo cesarju. Cesar si je lastil pravico nameščati tudi škofe in opate v državi, da, celo odločitev v verskih prepirih je smatral za svojo dolžnost. Notranja vlada Karla Velikega. V večji meri, nego osvojitve poveličuje Karla Velikega njegovo obsežno delovanje v no¬ tranjem. Kraljevska obla st. Karel Veliki je uvedel naslov „kralj po Božji milosti 44 . Ljudstvo je pri važnih političnih odlo¬ čitvah že zdavno izgubilo svoj vpliv. Sicer so svobodni še vedno imeli pravico udeleževati se državnih zborov, toda ker jim ni bilo mogoče priti iz tako oddaljenih krajev v državni zbor, so postali njih namestniki cerkveni in posvetni veli¬ ka ši. Edini spomin nekdanje narodne skupščine je bilo tako- zvano »zborovanje v maju 44 ('Hiaifelb), ki pa je imelo le vo¬ jaške namene. Zakoni, ki jih je izdal državni zbor, kakor tudi odredbe, ki jih je izdal kralj sam, so se imenovale »kapitularij e 44 , ker so bili razdeljeni v kapitlje ali poglavja. — Poleg tega je pa Karel tudi ukazal, da so grofi in v pravu izvedeni pregledali in napisali prava raznih germanskih plemen. To se je zgodilo s pravom Turingov, Sasov in Frizov. Zlasti pa so po¬ pravili in izpopolnili frankovsko pravo. Uprava. Država se je delila še vedno v župe ali gro¬ fije (®au, ®rafjtf)ajt), ki so jim načelovali župani ali grofi. Le-ti so bili v svojih okrajih upravitelji, sodniki in vojsko¬ vodje. Grofovski poduradniki so bili cente n a rji; v nemških delih države so jih imenovali tudi »©djultljeif}" (t. j. ©d)ulben= cinforberer), v romanskih pa »vikarje 44 . — Ob mejah države, kjer je bila nevarnost pred sovražnikom večja, je ustanovil Karel Veliki marke ali mejne grofije pod načelstvom mejnih 56 grofov (9Jtarfen, SJČarfgraffcfjaften, SJiarfgrafett). Mejni grofi so imeli zlasti v vojaških zadevah obsežnejše pravice, nego grofi. Delovanje grofov so nadzorovali kraljevi poslanci (Sonigš&oten), ki jim je Karel vsako leto odkazal njih delokrog. Toda čeravno je Karel večkrat opominjal svoje uradnike, da se morajo strogo ravnati po njegovih odredbah, so se pod¬ ložniki vendar mnogokrat pritoževali, da jih grofi in njih pod- uradniki stiskajo ter, da so podkupljivi in skopušni. Sodne razmere. Karel Veliki je ukazal, da postavi grof namesto od slučaja do slučaja izvoljenih rahimburgov stalni kolegij takozvanih „sodnih prisednikov" (©djoffeit). Na¬ vadno jih je bilo pri obravnavi sedem. Da bi svobodnih ne obteževala preveč dolžnost udeležbe pri rednih sodnih obravnavah, je skrčil Karel število teh na tri v letu; vseh drugih obravnav so se udeleževali le sodni prisedniki. Sodišče kraljevih poslancev ni bilo sodišče višje instance, temveč je le nadzorovalo sodbe grofov in centenarjev; višjo instanco je tvorilo edino kraljevsko sodišče. Kralj je bil najvišji sodnik, varih prava, vsi drugi sodniki so bili le njegovi namestniki. Kadar je kralj sam sodil, tedaj so mu pomagali njegovi velikaši, njegovi zaupniki, ki so predlagali sodbo kakor prisedniki pri grofovskih obravnavah. Nekaj posebnega so bile takozvane imunitete. Kralji so namreč podeljevali cerkvi, pozneje pa tudi posvetnim velikašem velika zemljišča, ki so bila sprva prosta le vseh davščin; sča¬ soma so izgubili državni uradniki vso oblast v imunitetnem okrožju. Imunitetni gospod je dobil nad prebivalci svojega okrožja vso sodno oblast. Izvrševanje sodne oblasti je izročil posebnemu, v pravu izvedenemu uradniku, ki se je imenoval branitelj OBogt, advocatus). Karel in cerkev. Kakor je Karel Veliki smatral za svojo najsvetejšo dolžnost, da ščiti mir in pravico, in zahteval od svojih podložnikov, da vsakdo izpolnuje svoje krščanske dolžnosti, tako je tudi zahteval, da duhovščina vestno izvršuje svoje posle. Karel in šola. Tudi narod naj bi bil deležen pouka. V ta namen je ustanavljal Karel stolne in samostanske šole, v katerih so morali duhovniki poučevati mladino. Zato imenujemo Karla Velikega ustanovitelja srednjeveškega 57 šolstva. Le kdor je bil izšolan, je mogel dobiti višjo cerkveno ali državno službo. Cesar sam se ni sramoval učenja. Staro dvorno šolo, ki je imela namen vzgajati osobje za cesarske pisarne in državne službe, je izpremenil v nekako visoko šolo; Karel sam, nje¬ govi otroci in duhovniki so se učili v njej. Na tej šoli so po¬ učevali imenitni učenjaki; vse je nadkriljeval Alkuin iz ple¬ menite anglosaške rodovine. Karel ga je spoznal v Italiji in ga povabil na svoj dvor. Ko se je Alkuin pozneje preselil v Tours, je ustanovil na Karlovo željo tudi tu šolo, kjer se je kaj kmalu zbralo okoli slavnega mojstra mnogo ukaželjnih učencev. V takih šolah so se učili takozvanih „sedem svobodnih ved“, ki so obsegale jezikovne in matematiške predmete. — Karel Veliki, ki je združil v frankovski državi vse nemške narode, je tudi sam čutil nemški. Na njegovo povelje so zbirali stare germanske junaške pesmi, da bi jih ohranili potomcem, on sam je začel sestavljati nemško slovnico, latinska imena mesecev in vetrov je nadomestil z nemškimi; toda celo cesarjeva najbližja družba je videla v nemščini le barbarski jezik. Gmotne razmere. Karel Veliki je skrbel tudi za iz¬ boljšanje gmotnih razmer svojih podložnikov. Oskrbovanje in obdelovanje njegovih zemljišč naj bi bilo za vzor vsem drugim posestnikom. Poljedelstvo, živinoreja, kletarstvo, sadjereja, vrtnarstvo in gozdarstvo, vse te stroke gospodarskega življenja so za Karla Velikega takorekoč nanovo vzcvetale. Karel se je tudi trudil, da bi povzdignil trgovino v svoji državi. Trgovci so bili kakor popotniki pod posebno zaščito kralja; na tedenskih semnjih so prodajali poljske pridelke, na letnih semnjih pa obrtne izdelke, kolikor jih niso mogli doma porabiti. Zlasti ob velikih rekah so se razvila živahna tržišča, tako v Strabburgu, Wormsu, Mainzu i. t. d. Karel Veliki je poizkušal celo reki Main in Donavo združiti s prekopom. Vendar pa ta poizkus ni imel namena služiti trgovini, temveč le vojaštvu. Šele v preteklem stoletju je bil ta Karlov načrt uresničen. — Med trgovci je bilo mnogo Judov. A dasi niso kot tujci imeli enakih pravic z drugimi in, čeravno je bila njih trgovina v marsičem omejena, so vendar obogateli in so postali celo vplivni. — Zelo utesnjevale so takrat trgovino visoke c a - rine. Zaradi njih se je blago zelo podražilo. — Denarne kupčije in obresti so bile po ukazu cerkve kot oderuštvo 58 prepovedane. — Denarstvo se je za Karla Velikega izpre- menilo. Karel je uvedel po vsem frankovskem kraljevstvu enotno denarstvo srebrne vrednote. Obenem naj bi bile tudi v vsej državi enotne mere in uteži. Karlova osebnost in njegov dvor. Karel je bil visoke in močne postave, velikih in živahnih oči ter odkritosrčnega, vese¬ lega obraza. Lepi beli lasje so pokrivali njegovo glavo. Že nje¬ gova vnanjost je kazala mogočnost in dostojanstvo. Vedno se je uril v jahanju ter je kaj rad hodil na lov. Kopanje v gorkih vrelcih mu je posebno ugajalo. Zdrav je bil skoro do zadnjih let svojega življenja. — Karel je bil kaj zgovoren; mnogo se je trudil, da bi se priučil tujih jezikov. Od teh je govoril latin¬ skega gladko kakor nemškega. V starosti se je učil pisati, toda roka mu je bila že preokorna. — Vzgoji svojih otrok je po¬ svečal Karel največjo pozornost. — Nihče izmed vladarjev sred¬ njega veka ni pokazal tolikega razuma za duševno omiko in izobrazbo, kakor Karel. Na njegovem dvoru so se zbirali naj¬ imenitnejši učenjaki one dobe. Med njimi je vse prekašal po učenosti že omenjeni A1 k u i n. Le-sem je prišel tudi zgodo- pisec Paulus D i a c o n u s, rojen Langobard. Spisal je med drugimi deli ^Zgodovino Langobardov". Iz Špa¬ nije je pribežal na Karlov dvor Got Teodulf (Theodulf), ki se je odlikoval po svojih pesmih. Tudi marsikateri Škot ali Irec je bil na Karlovem dvoru prijazno sprejet, Frank E i n- h a r d pa je popisal Karlovo življenje. Med „akademiki“ — kakor je imenoval Alkuin te učenjake — se je čutil Karel njim enakega, vsak je imel svoje posebno ime; tu so razmotrivali znanstvena vprašanja ter čitali in kritikovali pesmi*). Sprva Karel ni imel stalne prestolnice. Šele v zadnjih letih svojega vladanja se je stalno naselil v Aachenu, kjer so mu posebno ugajale toplice. Okoli njegove palače (p f a 1 c a, $falj) so zgradili velikaši svoja poslopja, iz vseh krajev so se naseljevali ljudje v bližini velikega kralja in cesarja. Posebno mnogo je bilo rokodelcev. V Aachenu je zgradil Karel pre¬ krasno Marijino cerkev, centralno stavbo po vzorcu cerkve Sv. Vitala v Raveni. Okrasil jo je z marmorjem in s po¬ dobami, ki so jih prinesli v Aachen iz Ravene in iz Rima. *) V najnovejšem času so našli v Rimu pesem, ki jo je zložil sam Karel Veliki. 59 Karel je povzdignil frankovsko državo na najvišjo stopnjo moči in jo je utrdil na znotraj. To, kar je ustvaril on, je ostalo merodajno v državnem razvoju Evrope, zlasti pa Nemčije. Zato je zaslužil priimek „ Velikega" v toliki meri kakor malokateri vladar. Ze njegovi vrstniki so ga imenovali »velikega cesarja". Ko je postarni cesar čutil, da se bliža konec njegovega življenja, je sklical državni zbor v Aachen. Z njegovim odobre- njem se je tu cesarjev sin Ludovik okronal za cesarja. Kmalu nato je umrl Karel Veliki. Pokopali so ga v Aachenu v cerkvi, ki jo je sam zgradil. Pripovedke in bajke so se pletle okrog njegovega groba in še danes govore, da sedi Karel Veliki v polnem cesarskem ornatu na prestolu, okrašen s krono. V 12. stoletju so ga proglasili za svetnika. 2. Propad in delitve frankovske države. Ludovik Pobožni (814—840), sin Karla Velikega, je edini 814 izmed sinov preživel svojega očeta. do Ludovik Pobožni in njegovi sinovi. Kmalu potem, ko je 840 bil nastopil vlado, je bil cesar v smrtni nevarnosti. V tem je videl opomin, da je treba urediti nasledstvo. Vsled vpliva cerkve, ki je videla le v nerazdeljenem cesarstvu moč in obenem pravo zaščito sebi, je odredil Ludovik, da naj ga nasleduje v vsej državi najstarejši sin L o tar kot cesar, ostala dva sinova pa naj vladata v Akvitaniji in na Bavarskem kot podkralja pod vrhovno oblastjo starejšega brata. Ko pa je žena drugega zakona povila cesarju četrtega sina, tedaj je hotel Ludovik nasledstvene odredbe temu sinu v prid predrugačiti. Tedaj so se začeli med cesarjem in njegovimi sinovi, kakor tudi med sinovi samimi, dolgotrajni prepiri in celo vojne. Sredi bojev je umrl cesar; ostavil je tri sinove; eden je umrl že poprej. Boji med brati in delitev države. Ostali trije sinovi se tudi še sedaj niso mogli zediniti glede nasledstva. Po dolgo¬ trajnih bojih in pogajanjih so se sešli v Verdunu in so skle¬ nili sledečo pogodbo. Verdunska pogodba (843): Po tej so razdelili sinovi Ludo- 843 vika Pobožnega frankovsko državo v tri enake dele. Lotar (I.), najstarejši izmed bratov, je dobil cesarski naslov, Italijo in dolgi pas frankovske zemlje med Sredo- 60 zemskim in Severnim morjem. Na vzhodu so omejevale to ozemlje približno Alpe, Aara, srednji Ren in izliv Wesere, na zapadu pa Rodan, Saona, Maasa in Skalda (<5cf)elbe). Ker so prištevali Raliji tudi Istro in Furlanijo, je pripadalo torej tudi nekaj Slovencev Rotarjevi državi. Ludovik je dobil vse frankovske dežele na vzhodu Lotarjeve države; to državo imenujemo odsihdob vzhodno- frankovsko državo. Zgodovinarji imenujejo Ludovika „Nemškeg a“, čeravno niso bili prebivalci njegove države sami Nemci; saj mu je pripadel velik del slovenske zemlje. Res pa je, da se je razvila iz vzhodnofrankovske države pozneje nemška država. Karel „Plešasti“, najmlajši sin Ludovika Pobožnega, je dobil zapadni del frankovske države (zapadno-frankov- s k o državo), iz katere se je pozneje razvila današnja Francija. Daši je imel Lotar naslov cesarja, vendar ni bila s tem dostojanstvom združena nikaka nadvlada. Vsaka država je bila sama zase; le dve vezi sta bili, ki sta še vedno združevali vse te narode, namreč katoliška cerkev in latinski je¬ zik, ki so ga rabili v cerkvi in v uradu. Vsi drugi jeziki so bili še vedno „barbarski". Nadaljne izpremembe v frankovskih državah. Po Lotarjevi smrti so si razdelili očetovo državo njegovi sinovi. Severni del je dobil sin Lotar (II.), po katerem se je odsihdob njegova de¬ žela imenovala „Lotaringija“ (Sotfjringen). Po smrti tega vladarja sta si razdelili Lotaringijo zapadnofrankovska in vzhodno- frankovska država med seboj, na jugu pa so polagoma nastale iz nekdanje države Rotarja (I.) tri samostojne države, namreč Italija, Gorenja Burgundija in Dolenja Bur¬ gundija. 3. Vzhodnofrankovska država. (843—918). 843 Ludovik Nemški (843—876) je bil hraber in blag vladar. do Največ težav so mu delali za njegove vlade Slovani. Bojeval se je s S o r b i (gl. str. 98) in s Čehi ter mnogo¬ krat tudi posegal v razmere Slovencev in Moravcev (gl. str. 68 do 72). Pod njegovim žezlom je bil vprvič združen postaja- joči nemški narod. 61 Sinovi Ludovika Nemškega (876—887) so razdelili državo 876 svojega očeta med seboj. Toda dva izmed teh sta kmalu umrla, do tako da je zopet vso vzhodnofrankovsko državo $87 združil tretji sin Karel D e b e 1 i. Še več; temu slabotnemu vladarju je bilo celo prisojeno, da je zaradi nedoletnosti vladarja zapadnofrankovske države prevzel vlado čez vso nekdanjo državo Karla Velikega (izvzemši Dolenjo Burgundijo). Tudi cesarski naslov je imel. Država je bila tedaj v hudih stiskah; Normani sojo napadali skoro leto za letom (gl. str. 63). Slednjič je bila nezmožnost Karla Debelega tudi najpotrpežlji- vejšim prevelika; odstavili so ga in prestol vzhodno- frankovske države je zasedel vnuk Ludovika Nemškega Arnulf Koroški. Arnulf (887—899) je bil nekaj časa vojvoda v Karantaniji 887 in Panoniji. Ko je postal kralj, je prepustil korotansko in panon- do sko vojvodino drugim osebam. ^99 Leta 891. je pobil Arnulf v krvavi bitki Normane s 891 tolikim uspehom, da so odsihdob prenehali napadati vzhodno¬ frankovsko državo. A kakor se je s to zmago iznebil nevarnih Normanov, tako se je bas Arnulf zvezal z M a d ž a r i, da bi z njih pomočjo uničil sosednjo Velikomoravsko državo (gl. str. 72). Madžari ali Ogri so bili finsko-ugrskega poko¬ le n j a. Iz prvotnih bivališč v Aziji so se priselili v dežele med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom; odtod so se pomikali vedno bolj proti zapadu, prekoračili so severne Karpate in se vsuli v donavsko nižino, ki je dobila po njih ime Ogrska. Tako so ločili severne Slovane od južnih. Redkosejano slo¬ vansko ljudstvo v teh deželah je izginilo, zadnji ostanki so še Slovaki in Prekmurci. Madžari so bili divje, Obrom sorodno pleme. Tedaj, ko so prišli na Ogrsko, so imeli skupnega poglavarja z imenom A r p a d. " Žalostni časi so se začeli sedaj za Moravce in Slovence, a tudi za Arnulfovo državo. Ludovik Otrok (899—911), Arnulfov sin, je bil šele 6 let 899 star, ko je nasledil svojega očeta kot vzhodnofrankovski kralj. do Namesto mladega kralja je vladal kot njegov varih m a inski 911 nadškof Hat o. Vlada ni imela moči, da bi bila vzdržala v notranjem mir in red. Še manj pa se je mogla braniti pred najhujšo nevarnostjo, pred Madžari. 62 Madžarski navali. Madžari so plenili tudi po Italiji. Po¬ izkusili so celo vzeti Benetke, a brezuspešno. Na svojih brzih konjih so se vrnili nato preko Panonije zopet na Ogrsko. Od- sihdob so napadali vzhodnofrankovsko državo in Velikomorav- sko (gl. str. 72). Da bi se jih ubranili, so zgradili Bavarci blizu Anižinega izliva trdnjavo Ennsburg. Leta 906. s o uničili Madžari Velikomoravsko državo, sedaj jim je bila pot proti severozapadu odprta. Njih čete so plenile ob srednji Labi; Saško so strašno opustošili. Udarili so tudi 907 v Vzhodno marko, ki se je še dotlej ohranila. Leta 907. so jo napadli in s tem letom izgine. Aniža je tvorila zopet mejo nemške države na vzhodu kakor pred Karlom Velikim, pred osvojitvijo obrske države. Postanek vojvodin v vzhodnofrankovski državi. Čimbolj je pešala centralna vlada, ki v svoji nezmožnosti ni mogla ščititi države na zunaj in tudi ne v notranjem vzdržati reda, tembolj so vstajale nove sile, ki so si izkušale same pomagati. Potreba samopoči je postavila na čelo posameznih nemških plemen može, ki so bili iz plemenitih rodbin in ki so imeli dosti moči, da so nudili zatiranim plemenom zaščito, Tako so nastale med Nemci zopet plemenske vojvodine ( trije so pospeševali kolonizacijo, pomagali pa so jim škofje v 1055 Passavi in Reznem ter nadškofje v Salzburgu. Mejni grof Adalbert se je bojeval tudi ob strani cesarja Henrika III. zoper Bretislava I. na Češkem (gl. str. 100) ter zoper O g r e. V teh bojih je utrdil svojo marko proti so¬ sedom ter je omogočil, da se je za njegovega naslednika Ernesta (1055—1075) raztegnila do Morave in do Litave 1055 na vzhodu, na severu pa do D i j e (Sljatja). d(> Boji Henrika III. z Ogri. Po Štefanovi smrti (gl. str. 80) 10^5» je zavladal na Ogrskem njegov stričnik Peter. Ker je naselil na Ogrskem mnogo inozemcev in tudi zaradi njegove krutosti se je dvignila zoper njega narodna stranka. Peter je bežal k svojemu svaku Adalbertu v Vzhodno marko, nato k ce¬ sarju Henriku III., na Ogrskem pa so postavili pogana A b o (Aba) za kralja. Henrik III. je udaril na Ogrsko ter ujel in ob¬ glavil A b o; Peter je postal zopet ogrski kralj in je priznal Henrika III. kot fevdnega gospoda. Toda dolgo Peter ni vladal. Madžari so ga ujeli in oslepili, prestol pa je nato zasedel Arpadovič Andrej I. Ogrska je postala po smrti Henrika III. zopet nezavisna. 6 * 84 Obnovitev vojvodin. Glede vojvodin je posnemal Henrik III. sprva politiko svojega očeta ;v južni Nemčiji so bile vse vojvodine v kraljevi oblasti. Na ta način bi bila vojvodska oblast sčasom sploh prenehala. — Toda kmalu je cesar izpremenil to politiko. Najprvo je obnovil Bavarsko; najbrže zaraditega, da bi bila meja proti Ogrski trdnejša. Nato je ustoličil tudi na Svabskem in v Karantaniji nove vojvode. A novi vojvode niso bili v svojih voj¬ vodinah domačini, temveč tujci; bili so le nekaki kraljevski namestniki. Njih oblast je bila komaj še senca nekdanje oblasti plemenskih vojvod. Vojvodino Karantanijo je dobil sedaj W e 1 f, pozneje pa Bertold Zahrinški (33ertt)oIb Don gafjrtttgen). Toda ta se je moral mnogo bojevati z domačimi plemenitniki, zlasti z Eppensteinci. Eppensteincem se je slednjič posrečilo, da so usta¬ novili v Karantaniji dinastijo. Vladali so deželo do leta 1122. V Karantanski marki, ki je bila doslej v rokah rodovine W els-Lambach (gl. str. 82), je zavladala sedaj rodovina Traungaucev, ki so se po gradu Steyer imeno¬ vali tudi s Fe y"e r slCfb h m e j n i grofje. Po tem imenu je dobila potem tudi karantanska marka ime štajerska marka (Steiermarf). Treuga Dei. V Franciji je plemstvo dobilo toliko oblast nad vladarji, da le-ti niso mogli preprečiti neštevilnih bojev in prepirov med velikaši. Ti boji so bili zlasti nižjim slojem mnogo v kvar. Zato se je zavzela zanje — ker so bili kralji presla- 1041 botni — cerkev; 1041. leta je proglasila takozvano „t r e u g o D e i“, t. j. „b ožji mi r“ (treuga = Srene). Po tej je bilo strogo prepovedano se bojevati z orožjem od srede zvečer do pone¬ deljka zjutraj in v času cerkvenih praznikov. Tudi Henrik III. je izdal po raznih pokrajinah svoje države z a p o v e d i miru, ki so že zaradi cesarjevega ugleda dosegle svoj namen. Henrik III. in cerkvena reforma. Henrik III. je bil pobožen vladar. Kakor njegov oče, tako je tudi on podeljeval škofije in opatije, toda ni zahteval za podelitev teh služb davščine. Sam je simonijo odločno obsojal. 910 Cerkvena reforma. Leta 910. je bil ustanovljen v Clunyju na Burgundskem samostan. Menihi klunijacenzi so zahtevali od svojih članov resno pobožnost in najstrožje zata- 85 jevanje samega sebe, predvsem pa brezpogojno pokorščino proti opatu. Kmalu so se ustanovili taki samostani tudi po drugih deželah in državah. Njih vpliv je bil tolik, da so se zahteve, ki so veljale sprva samo za menihe, kmalu razteg¬ nile tudi na posvetno duhovščino. Duhovniki naj žive nravno, prepovedano naj jim bo se ženiti in nihče naj ne doseže cerkvenega dostojanstva potom kupčije (simonije). Teh nazorov se je držal tudi Henrik III.; v smislu klunija- cenzov je hotel papeštvo povzdigniti do nekdanje veljave. Baš v tem oziru je bilo treba nujne pomoči; trije papeži so se pre¬ pirali takrat za Petrov prestol. Henrik III. je prišel v Italijo, od¬ stavil vse tri zaradi simonije in nastavil kot papeža nemškega škofa, ki se je imenoval Klement II. Le-ta je kronal Henrika III. za cesarja (1046). Rimljani so izročili cesarju patricij at, s čimur je odločeval pri izvolitvi papeža. Apulijo v južni Italiji so Normani vzeli Grkom. Henrik III. jo jim je izročil kot nemški fevd. Opozicija posvetnega plemstva na Nemškem. Cim tesnejša je postajala zveza med cesarjem in papežem, tembolj pa se je odtujevalo cesarju posvetno plemstvo na Nemškem. Za¬ merilo mu je, ker so cerkveni velikaši dobivali vedno večje pravice.Preden je Henrik III. mogel vsa nasprotja poravnati, je umrl. Pokopali so ga v S p e i e r u. S cesarjem Henrikom III. se konča doba, v kateri so cesarji imeli nekako nadvlado nad papeži; med cesarji in papeži ni bilo nasprotja, ker so baš cesarji za- branili ponižanje papeža pred rimskim plemstvom. Henrik III. je to dosegel s pomočjo reformne stranke; a baš ta je postala v bodoče nevarna nemški državi. Henrik IV. (1056—1106), šestletni sin Henrika III., je bil 1056 še, ko je oče živel, izvoljen in kronan za kralja. Namesto do njega je vladala njegova mati Neža. Hotela je zopet posvetno H06 plemstvo pridobiti zase; v izpraznjenih vojvodinah je nastavila zopet vojvode. Toda v posvetnem plemstvu ni dosegla zaželjene opore; obenem pa so tudi duhovni knezi gledali na to, kako bi 86 povečali svojo oblast in dobili vlado v roke. To se jim je tudi posrečilo. Kolinski nadškof Ano je s silo ugrabil mladega kralja in ga odvedel v Koln. Ano je vzgajal mladega kralja brezobzirno in strogo. Toda, ker je gledal le na razširjenje oblasti svoje nadškofije, so ga nemški škofje prisilili, da je moral deliti vlado ž njimi. V resnici pa sta ostala še vedno najvplivnejši osebi Ano in bremenski nadškof Adalbert. Henrik IV. in Adalbert. Adalbert se je prilizoval kralju in je bil proti njemu popustljiv, torej ravno nasprotno kakor Ano. Adalbert je bil boljši državnik, poleg tega pa mogočen in bogat. Mladi kralj je bil bolj naklonjen popustljivemu Adal- bertu, nego strogemu Anu. Toda Adalbertova popustljivost kakor sploh neharmonična vzgoja je slabo vplivala na značaj mladega kralja. S 15 leti je postal Henrik IV. polnoleten; tedaj je prevzel sam vlado, Adalbert pa je postal njegov prvi sveto¬ valec in je bil nekaj časa najvplivnejša oseba na dvoru. Henrik IV. in Sasi. Henrik IV. je imel svoj dvor v Gos¬ lar j u na Saškem. Vstajo, ki jo je provzročil sin saškega vojvode v zvezi z drugimi, je udušil; da bi svoje stališče na Saškem bolj utrdil, je gradil Henrik IV. okoli Harza gradove. Sasi so mu morali delati tlako; kmalu jim je postalo to neznosno; a tudi knezi niso bili s kraljem zadovoljni, ker je imel namesto njih ministeriale za svetovalce. Ogorčenost med Sasi je rastla od dne do dne. Napadli so Harzburg in druge gradove ter jih razrušili. Kralj je komaj ušel; v tej stiski so mu priskočila na pomoč renska mesta, zlasti W o r m s. Bilo je vprvič, da so meščani, prebivalci mest, posegli v nemško politiko. Henrik IV. jim je zato podelil 1075 marsikatere pravice. Sasi so bili popolnoma premagani (1075). Emancipacija papeštva. Kakor hitro je dosegla cerkev s pomočjo države zopet ugled, se je izkušala v smislu reformne stranke klunijacenzov osvoboditi tudi državne nadoblasti. Mladost kralja Henrika IV. je bila v dosego tega namena ugodna prilika. Hildebrand, sin kmetiških staršev, je bil tedaj menih in najvplivnejša oseba na papeškem dvoru. Že v mladosti se je navzel reformatoričnih idej klunijacenzov. Postal je subdiakon in je upravljal papeževe finance. Ker je občeval večkrat na tujih dvorih, si je pridobil tudi politične spretnosti. Sedaj je bil 87 bas on voditelj reformne stranke in je začel boj za svobodo in vlado papeštva. Zavezniki papeštva. V severni Italiji je vladalo takrat veliko nasprotstvo med nižjimi sloji in kleriki (zlasti škofi), ki so bili večinoma oženjeni in so sploh živeli kakor posvet- njaki. Reformna stranka (takozvana „P a t a r i a“) je dobila pomoč od papeštva. Papeževi poslanci so prepovedali simonijo in zahtevali od duhovnikov celibat, t. j. samski stan. P a t a r i a je tako postala zvesta zaveznica papeža. V istem času je pridobil Hildebrand tudi Normane v južni Italiji zase. Robert Guiscard je sprejel večji del Apulije in Kalabrije po Hildebrandovem posredovanju od papeža kot fevd pod pogojem, da bo ščitil papeža proti njegovim nasprotnikom. Nova ureditev papeževe izvolitve. Na lateranskem cerkvenem zboru (1059) so zbrani 1059 škofje izdali po Hildebrandovem prizadevanju volilni de¬ kret, po katerem imajo le škofje-kardinali, (to so škofje rimske nadškofije) in duhovniki glavnih cerkva v Rimu pravico voliti papeža. Štirinajst let pozneje (1073) je postal Hildebrand papež. Imenoval se je Gregor VII. Boj za investituro. Razmerje med Gregorjem VII. in Henrikom IV. je bilo sprva dobro, a kmalu se je to izpremenilo. Papež je obnovil prepoved simonije in zapovedal celibat. Ljudstvu je prepovedal udeleževati se maš, ki jih darujejo simonistiški in oženjeni duhovniki. Več nemških škofov in pet kraljevih svetovalcev je izobčil. Da bi podredil škofe popolnoma papežu in izkoreninil za vselej simonijo, je prepovedal Gregor VII. lajikom investituro, to se pravi: lajiki sploh ne smejo podeljevati duhovniških služb. Lajik pa je bil tudi nemški kralj, torej je veljala prepoved tudi zanj. Baš za njega je bila taka prepoved največjega po¬ mena, zakaj izza časa Otona I. so podeljevali nemški kralji škofije in opatije, a dajali škofom in opatom tudi obsežna po¬ sestva, sodno oblast, imunitete in marsikatere druge pravice. Teritoriji škofov in opatov so bili čestokrat enaki teritorijem grofov in vojvod; nemškemu kralju bi bilo torej gotovo v škodo, če bi bili tako mogočni cerkveni knezi od kralja po¬ polnoma neodvisni in le edino papežu podrejeni. 88 Henrik IV. se ni zmenil za papeževo prepoved. Obdržal je še nadalje izobčene svetovalce in je tudi še dalje podeljeval škofije (celo v Italiji). Tedaj pa mu je zagrozil Gregor VII. z izobčenjem. Kraljev odgovor na to grožnjo je bil ta, da so Gregorja VII. v Wormsu, kjer je bilo tudi več škofov zbranih, odstavili kot papeža. Nato je odstavil papež Henrika IV. kot kralja, vse njegove podložnike je odvezal od zvestobe proti kralju, ki ga je obenem izobčil iz cerkve. S tem je zavzel papež isto stališče, kakor nekdaj papež Nikolaj I. (gl. str. 65), da je namreč papeštvo najvišja oblast na svetu. Henrik IV. je podcenjeval moč svojega nasprotnika. Gre¬ gor VII. je našel poleg normanskega vojvode Roberta Guiscarda in Patarije krepko oporo tudi pri grofici Matildi Tuscijski (Toscana). Matilda je imela ogromna posestva v severni in srednji Italiji. Bila je duhovita in omikana žena ter „zvesta služabnica sv. Petra". Navdušeni menihi so oznanjali na Nemškem, kolika je oblast apostolskega prestola, ljudstvo so ščuvali zoper simonistične in oženjene duhovnike, Sasi so se zopet dvignili zoper kralja, vedno manjše je postajalo število privržencev Henrika IV. Knežji zbor v Triburu (1076) je sklenil, da ne prizna več Henrika IV. za kralja, ako se ne reši v teku enega leta prokletstva (izobčenja). Obenem je povabil papeža za pri¬ hodnje leto v Augsburg, kjer naj bi se rešila kraljeva zadeva. Tedaj pa je storil kralj Henrik IV. nekaj, česar pač nihče ni pričakoval. Sredi zime je prekoračil v spremstvu svoje žene Berte, triletnega sinčka in maloštevilnih zvestih dvorjanov s snegom pokrite Alpe. Papež Gregor VIL je bil že na poti v Nemčijo. V severni Italiji je iznenadoma izvedel, da je kralj Henrik IV. v njegovi bližini. Prestrašen je bežal v Matildin grad v K a n o s i (Canossa). A tudi Henrik je prišel sem. Podvrgel se je najstrožji cerkveni pokori in po tridnevnem 1077 pogajanju mu je papež odpustil (1077). Preklical je prekletstvo. Tako je Henrik IV. preprečil knežji zbor, ki naj bi se sešel v Augsburgu. Državljanska vojna v Nemčiji. Daši je bil kralj Henrik IV. zopet sprejet v katoliško cerkev, so vendar izvolili na Nemškem protikralja. Ta je bil Rudolf Š v a b s k i. Toda sedaj so se razmere izpremenile. S Henrikom IV. 89 so potegnile Češka ter mnogo grofov, škofov in mest. Vnela se je huda državljanska vojna, v kateri je sicer protikralj Rudolf Švabski zmagal, a v boju mu je. bila odsekana desna roka in kmalu nato je umrl. Medtem pa je tudi papež Gregor VIL posegel v boj. Iz¬ občil je kralja vdrugič, toda to izobčenje je ostalo brez učinka. Zdaj je izročil Henrik IV. vojno na Nemškem svojemu zetu Frideriku Staufovcu, ki mu je podelil švabsko vojvodino; sam pa je hitel v Italijo proti papežu. Henrikovi boji v Italiji. Po dolgotrajnem oble¬ ganju je zavzel kralj Rim. Papež je zbežal v trdni Angelski grad. Protipapež Klement III., ki so ga že poprej izvolili kralju zvesti škofje, je kronal sedaj Henrika IV. za ce¬ sarja. Za Gregorja VII. je postajal položaj od dne do dne opasnejši. Tedaj pa ga je rešil normanski vojvoda Robert Guiscard; a baš normanski rešilci so zbudili pri Rimljanih mnogo sovraštva proti Gregorju VII., ker so tako strašno ple¬ nili in požigali po Rimu, da se je jeza vseh obrnila na papeža. Zato je odšel Gregor VII. z Normani v južno Italijo. Kmalu nato je umrl v Salernu, do svoje smrti prepričan, da se je po pravici bojeval za univerzalno gospodstvo cerkve. Svoje ideje je zapustil kot dediščino svojim naslednikom, kakor jih je on sprejel po Nikolaju I. Zadnja leta Herika IV. Pristaši Gregorja VII. niso priznali Klementa III. za papeža, temveč so izvolili Viktorja III., za njim pa Urbana II. Le-ta je nadaljeval politiko svojega prednika. Cesar je prišel vdrugič v Italijo, toda odsihdob ga je sreča zapuščala. Še celo njegov lastni sin Konrad, kije bil že za kralja kronan, ga je izdal. Cesar se je vrnil v Nem¬ čijo, ga je odstavil in določil za svojega naslednika mlajšega sina Henrika. Še enkrat je stala skoro vsa Nemčija na cesarjevi strani; zlasti kmetiško ljudstvo, mesta in sploh nižji sloji so mu bili hvaležni, ker je Henrik IV. skrbel v tem času za mir; toda nižje plemstvo, ki je živelo večinoma od vojne, je ravno zaradi miru zelo obubožalo. Na čelo teh nezadovolj¬ nežev se je postavil drugi sin cesarja, Henrik.-Kot vzrok je navedel prokletstvo, ki ga je izrekel nad cesarjem Urban II. Zvijačno je ujel svojega očeta in ga prisilil, da se je odpovedal kroni. Henrik IV. je zbežal v Liittich, kjer je umrl 1106. leta. Toda niti po smrti niso privoščili ubogemu cesarju miru; ker 90 je umrl v prokletstvu, je ležalo njegovo truplo 5 let v nepo¬ svečeni kapeli. Toda preprosto ljudstvo je romalo trumoma h grobu, je molilo za očeta vdov in sirot ter častilo zaščitnika zatiranih kakor svetnika. 1106 Henrik V. (1106—1125), ki je dosegel s pomočjo cerkve d0 in posvetnih knezov prestol, je izpremenil kmalu, ko je zavladal, 1125 svo j e nazore. Komaj je obnovil papež prepoved, da noben lajik ne sme izvrševati investiture, že je šel Henrik V. z močno vojsko v Italijo. Vse se je uklonilo mogočnemu kralju. Celo na papeževem dvoru je bila stranka, ki je delovala zanj. Papež Paskal II. je sklenil s kraljem pogodbo, ki pa ni bila po volji kardinalom. Tedaj pa je izkoristil Henrik V. svojo moč: ujel je papeža in kardinale, Paskal II. mu je moral priznati investituro, ga okronati za cesarja in odvezati mrtvega Henrika IV. od prokletstva. Zdaj šele so pokopali truplo nesrečnega cesarja z vso častjo v Speieru ob strani njegovih prednikov (1111). A boj za investituro se je znova začel, dokler ni prišlo do sprave med cesarjem in papežem K a 1 i k s t o m II., ki sta sklenila 1122 Wormski konkordat (1122). Ta je določil sledeče: 1. ) Škofje in opati se volijo brez simonije v navzočnosti cesarja ali njegovega namestnika; 2. ) Cesar izroči izvoljencu z žezlom posvetna posestva in posvetne pravice v fevd. 3. ) Papež ali njegov namestnik posveti nato izvoljenca in mu podeli duhovsko službo z izročitvijo prstana in palice. V Italiji in Burgundiji je bila investitura p o posvečenju. L. 1125. je umrl Henrik V. Otrok ni zapustil. Pokopali so ga v Speieru; tu so ležali vsi frankovski ali salijski vladarji; Henrik V. je bil zadnji od njih. 3. Lotar in prvi staufovski vladarji (1125—1197). 1125 Lotar Saški. (1125—1137). Za nemški prestol se je pote- d ° goval sedaj nečak Henrika V., Friderik Staufovec. Bil llo i j e vojvoda švabski (gl. str. 89); po smrti cesarja Hen¬ rika V. pa sta podedovala on in njegov brat Konrad vsa posestva salijske rodovine. Toda cerkvena, stranka pod vod¬ stvom mainškega nadškofa je predlagala za kralja Lotarja 91 Supplinburškega, vojvodo saškega. Bil je tudi izvoljen in kronan. Sedaj so se vneli hudi boji med kraljem in bra¬ toma Staufovcema. V teh bojih je pridobil Lotar dobrega za¬ veznika v bavarskem vojvodi Henriku Oholem iz rodo¬ vine W e 1 f o v, ker mu je dal svojo hčer in dedinjo Jero za ženo. Konrad III. (1138—1152). Lotar Saški je izročil svojemu 1188 zetu Henriku Oholemu saško vojvodino. Ker je le-ta imel d “ že tudi Bavarsko in poleg tega še mnogo drugih posestev, je bil najmogočnejši nemški knez. Njegov tast ga je na smrtni postelji določil za naslednika na nemškem prestolu. Toda baš zaradi njegove moči in oholosti so se odločili pri volitvi kralja za Konrada III. Staufovca. Tako so torej zasedli nemški prestol Staufovci ali Hohenstaufi, ki so imeli svoje ime po gradu na vznožju Svabskega Jure. Boj z Welfi. Henrik Oholi je sicer priznal Konrada III. za kralja, toda ker so knezi odločili, da mora izročiti eno izmed svojih dveh vojvodin, češ da nihče ne sme imeti dveh, se je vnela huda vojna med Staufovci in Welfi. V Vzhodni krajini je stal mejni grof Leopold II., Ernestov sin, (1075—1095) (gl. str. 83) v boju za investituro 1075 na strani papeža Gregorja VII. Cesar Henrik IV. mu je zato do vzel mejno grofijo ter jo podelil češkemu vojvodu Vratislavu. 1095 Vendar pa se je vzdržal Leopold II. — Njegov sin Leopold III. (1095—1136) mu je sledil brez cesarjevega ugovora. Poročil se 1095 je z Nežo, sestro Henrika V. in materjo-vdovo Konrada III. d ” in Friderika Staufovca. Za Leopolda III. se je Vzhodna krajina posebno povzdignila. Ustanovil je samostan korarjev-avgu- štincev v Klosterneuburgu in samostan cistercijenzov v Heiligenkreuzu. O ugledu Leopolda III. priča najbolj dejstvo, da so ga (1. 1125.) hoteli nemški knezi izvoliti za kralja. Zaradi pobožnih ustanov in pobožnega življenja se je ohranil njegov spomin še dolgo po smrti. Koncem srednjega veka so ga proglasili za svetnika. — Nasledoval ga je sin Leo- 11”® pold IV. (1136—1141), polubrat cesarja Konrada III., ki mu je izročil po izobčenju Henrika Oholega vojvodino Bavarsko. — Po kratki vladi ga je nasledoval v Vzhodni krajini brat \\\\ Henrikll. Jasomirgott (1141—1177). Poročil se je z Jero, do vdovo Henrika Oholega. 1177 92 Boj med Welfi in Staufovci se je nadaljeval tudi po smrti Henrika Oholega. Kralj Konrad III. je premagal Welfe pri welfski trdnjavi Weinsberg (pripovedka o zvestih ženah in o bojnem klicu „Tu W e 1 f, tu W a i b 1 i n g e n !“)*) Daši ta zmaga ni bila odločilna, je vendar prišlo slednjič do sprave med Welfi in Staufovci. Henrik Lev, sin Henrika Oholega, je dobil Saško, Bavarsko pa je dobil Henrik Jasomirgott v fevd. Zadnja leta Konrada III. Razmere v Nemčiji v tem času nikakor niso bile povoljne. Med posameznimi velikaši so div¬ jali boji, a tudi v Italiji je gineval ugled Nemčije. Vzlic temu pa se je dal Konrad III. pregovoriti, da se je udeležil druge križarske vojne (gl. str. 114). Ko se je vrnil na Nemško, se je zopet uprl Henrik Lev. Tedaj pa je umrl Henrik III. 1152 Friderik I. Barbarossa (1152—1190), nečak in naslednik do Konrada III., je bil mož izrednih vrlin. Dičile so ga velika j.±uu hrabrost, radodarnost, razumnost, viteška omika ter ljubezen do umetnosti in znanosti. Zaradi rdeče brade so mu dali v Italiji priimek „B a r b a r o s s a“, t. j. Rdečebradec. Njegov oče je bil iz staufovske, mati pa iz welfske rodovine. Zato je bila opravičena nada, da bo kralj napravil konec novemu sporu med tema rodovinama. Sprava z Welfi. Friderik I. je želel najprvo spravo z Welfi. Zato je izkušal zlepa pridobiti Welfe zase; Henriku Levu je priznal pravice do bavarske vojvodine, ki pa je ostala še nekaj časa v rokah Henrika Jasomirgotta. Razmere v Italiji. Kakor v Nemčiji, tako je hotel Friderik I. tudi v Italiji pokrepiti cesarski ugled. Zato je šel večkrat v Italijo. а) Normaniv južni Italiji. Brat Roberta Guiscarda (gl. str. 89), Roger I., je pričel boj zoper Arabce v Siciliji in si je osvojil ta otok. Njegov nečak Roger II. je pridobil tudi Apulijo in ostale dele južne Italije. S papeževim do¬ voljenjem so ga okronali v Palermu za kralja (1130). б) Razvoj mest v Italiji. Prej, nego v Nemčiji se je razvilo v Italiji meščanstvo; po živahni trgovini je obo¬ gatelo in postajalo vedno bolj samostojno; tudi plemstvo seje pridružilo meščanstvu in oba sta se izkušala rešiti iz oblasti *) Waiblingen je bilo staufovsko posestvo vzhodno od Stuttgarta. 93 škofov, ki so doslej imeli — zlasti v Lombardiji — vse vla¬ darske pravice v svojih rokah. Razvoj meščanstva so posebno pospeševale zmede v Nemčiji, boj za investituro in nasprotstvo med papeži in lombardsko duhovščino. Tako so nastale razne mestne republike, kojih razmerje proti nemškemu kralju je bilo še nejasno. Med njimi je pridobilo posebno mesto Milan veliko oblast, kajti razširilo jo je po okolici čez druga mesta. Boj zoper posvetno oblast duhovščine je bil tem lažji, ker je tedaj nastopal v Lombardiji menih Arnold iz Brescije, ki je navdušeno propovedoval, da se cerkev mora odpovedati vsej posvetni oblasti in da se mora vrniti k uboštvu apostolov. Ideje te politično-verske struje so sprejeli tudi v Rimu, kjer so ustanovili republiko (1143). Papež Hadrijan IV. je prosil Friderika I. za pomoč in mu obljubil, da ga bo zato kronal za cesarja; nad mestom Rimom je proglasil i n t e r- dikt*); dosegel je, da je moral Arnold zbežati. Tedaj je prišel Friderik I. vprvič v Italijo. Friderikovo kronanje. Ker je imel kralj le 1800 vitezov s seboj, se ni mogel bojevati v severni Italiji z mesti, ki so se odtegnila cesarski oblasti. Izobčil je Milan, potem pa je hitel proti Rimu, kakor je obljubil papežu. Hadrijan IV. je prišel Frideriku naproti; takrat je držal kralj papežu stremena; storil je to, ker so mu dokazali, da je maršalska služba stara šega. Arnolda, ki ga je ujel, je izročil Friderik papežu, nato pa je sprejel v cerkvi sv. Petra cesarsko krono. — Arnolda so sežgali, njegov pepel pa raztresli v Tiber. — Friderik I. se je vrnil nato v Nemčijo. Friderik povzdiguje Vzhodno krajino v vojvodino. Prišedši domov je izročil cesar Friderik I. v o j v o d i n o Bavarsko Henriku Levu, ki mu je bil v Italiji zvest spremljevalec. B a- benberžana Henrika II. Jasomirgotta, ki je doslej imel Bavarsko, je odškodoval s tem, da je povzdignil Vzhodno krajino h 1156. na državnem zboru blizu Rez n a v vojvodino. Razentega je podelil cesar vojvodu in njegovi ženi takozvani privilegium minus, ki je vseboval pravice, kakršnih doslej še ni imel noben državni knez: vojvodina je dedna tudi za hčere; ako umreta vojvoda *) V mestu ali v deželi, ki je v interdiktu, ne smejo duhovniki ma¬ ševati niti zakramente deliti. 1156 94 in vojvodinja brez otrok, smeta predlagati sama naslednika; brez vojvodovega dovoljenja ne sme nihče izvrševati sodstva v vojvodini; vojvoda avstrijski je primoran udeleževati se le onih cesarskih dvornih zborovanj (§oftag), ki so na sosednjem Bavarskem in ravno tako tudi le onih vojen, ki se vrše v so¬ sednjih deželah Avstrije. Henrik II. Jasomirgott je preložil svojo prestolnico s sedanjega Leopoldsberga, ki se je tedaj imenoval Kahlenberg, na Dunaj; tu je ustanovil še danes obstoječi samostan Škotov. — Nasledoval ga 1177 je najstarejši sin Leopold V. (1177—1194). do Friderik podjarmi Milan. Medtem se je razmerje med 1194 cesarjem in papežem izpremenilo. Hadrijan IV. ni bil zadovoljen z malopomembnimi uspehi prvega prihoda Friderika L v Italijo. Združil se je z Normani in se tudi spravil z ljudstvom v Rimu. A najpoprej je šel Friderik I. nad uporne Milance. Cesar je oblegal mesto in ga z lakoto prisilil, da se je uklonilo. V državnem zboru na Ronkalski ravnini (Ron- caglia blizu Piacenze) je določila posebno zato sestavljena komisija (v kateri so bili tudi pravoslovci vseučilišča v Bologni) seznam r e galij, ki so jih morala mesta odstopiti cesarju. Bilo jih je mnogo: pravica do nameščanja uradnikov, pobiranje carine, pravica do dohodkov iz rudnikov, ribištva, kovanja novcev i. dr. Sedaj se je pridružil papež Hadrijan IV. javno nasprot¬ nikom cesarja, zakaj ravno tako, kakor se je zgodilo z regali- jami mest, bi se bilo lahko zgodilo tudi z regalijami škofov. Baš je hotel papež izreči prokletstvo nad cesarjem, ko je umrl. Milanci so se dvignili in cesar je zopet oblegal njih mesto. Slednjič se mu je moralo ukloniti na milost in nemilost. Strašna je bila kazen: prebivalci so se morali naseliti zunaj mesta v štirih odprtih seliščih, prekrasno mesto so oplenili in večinoma porušili. Prestrašena se je uklonila sedaj vsa severna Italija cesarju. Cesarjev boj s papežem in z Lombardi. Po smrti Hadri¬ jana IV. so volili novega papeža. Kardinalski kolegij je bil razcepljen v dve stranki. Večina kardinalov je izvolila Aleksandra III., manjšina pa Viktorja IV. Cesar Friderik I. je priznal Viktorja, toda Aleksander III. je proklel cesarja. Nekaj let potem so sklenili Benečani in nekatera lombard- ska mesta lombardsko zavezo zoper cesarja, ker so jih cesarski uradniki preveč zatirali. Milan so zopet sezidali, cesarjeve vlade v Lombardiji ni bilo več. Papežu Aleksandru III. na čast so zgradili Lombardi trdnjavo Alessandrijo. Friderik I. je medtem utrjeval svoje stališče na Nemškem. Svojemu sinu Frideriku je izročil izpraznjeno vojvodino Švabsko, starejšega sina Henrika pa je dal izvoliti in okronati za nem¬ škega kralja. Posebno naklonjenost je kazal cesar proti Welfu Henriku Levu. A tudi italijanskih zadev ni izpustil cesar iz oči. Sedaj se je napotil zopet preko Alp v Italijo. Toda brezuspešno je o ta¬ le g a 1 utrjeno Alessandrijo; tudi pogajanja radi miru so se razbila; cesar je poklical iz Nemčije novo vojsko, a tedaj je odrekel Henrik Lev, najmogočnejši nemški knez, cesarju vojaško dolžnost. Vzlic temu se je spustil Friderik I. z Lombardi v boj, toda v bitki pri Legnanu (1176) je bil premagan. 1176 Sedaj je uvidel cesar, da je vsako nadaljevanje boja brez¬ uspešno ; zato je nastopil pot sprave: na slovesnem sestanku v Benetkah je priznal Aleksandra III. kot papeža, le-ta pa je posredoval med cesarjem in lombardskimi mesti; sklenili so najpoprej premirje, pozneje pa v Konstanzu mir; mesta so sicer pripoznala cesarjevo vrhovno oblast, a dobila so zelo obsežne pravice, predvsem pravico do regalij. Cesar kaznuje Henrika Leva. Prišedši domov je poklical Fri¬ derik Henrika Leva na odgovor. A ker se ni odzval, ga jecesar izobčil, odrekel mu je bavarsko in saško vojvodino ter vse druge fevde in alode. Henrik Lev je računal na svojo moč, a zapustili so ga vsi mali knezi, ker je poprej trdo ravnal z njimi. Po kratkem boju se je uklonil cesarju in ga kleče prosil milosti. Cesar mu je izročil alodijalna posestva Braun- schweig in Ltineburg, a Henrik je moral oditi za tri leta na Angleško v prognanstvo. Pri novi podelitvi saške in bavarske vojvodine se je držal cesar Friderik I. načela, da jih je treba pomanjšati. Saško je razdelil v dve vojvodini; od bavarske vojvodine pa je odcepil Štajersko marko;*) ostalo ba- *) Štajerski mejni grofje so se morali poprej udeleževati bavarskih dvornih zborovanj; Štajerska je bila torej v rahli odvisnosti od Bavarske. 96 varsko vojvodino je podelil zvestemu palatinskemu grofu (ijSfaljgraf) Otonu Wittelsbachskemu, čigar potomci vladajo še dandanes na Bavarskem. Štajerska pride kot vojvodina pod oblast Babenberžanov. Od Bavarske odcepljeno Štajersko marko je povzdignil 1180 Friderik I. v samostojno vojvodino (1180). Ostala je še vedno v rokah Traungaucev, ki so že poprej po dediščinah svojo oblast zelo razširili. Ker je bil prvi štajerski vojvoda Otokar IV. (VI.) bolan in brez dedičev, je določil po daljšem pogajanju Babenberžana Leopolda V. (gl. str. 94) za svojega naslednika; cesarje potrdil to določbo, ki je stopila 1192 po smrti Otokarja IV. tudi v veljavo (1192). Leopold V., odsihdob vojvoda avstrijski in štajerski, je bil zvest pristaš cesarjev. Njegov dvor na Dunaju je postal središče viteškega življenja; skrbel je za blagostanje svojih dežel tudi v gospodarskem oziru, zlasti je razumno deloval za povzdigo trgovine. Udeležil se je tretje križarske vojne (gl. str. 115). Po smrti Leopolda V. je zavladal v Avstriji njegov sin Friderik (I.), na Štajerskem pa mlajši sin Leo¬ pold VI. Ko je štiri leta pozneje umrl Friderik (I.) (1198), je zavladal Leopold VI. obema vojvodinama. Cesarjevi zadnji uspehi. Cesarjeva oblast v Nemčiji se je po padcu Welfov mogočno povzdignila. Z močno roko je vzdr¬ ževal red in pravico. Ko se je napotil Friderik I. šestič v Italijo, je oženil svojega sina Henrika s Konstancijo, dedinjo normanske države v južni Italiji in v Siciliji. Tako je papeštvu tudi na jugu pretila cesarska oblast. Kmalu bi bilo že prišlo do novega razpora med cesarjem in papežem, tedaj pa je počil glas, da so mohamedani osvojili Jeruzalem. Poštami cesar Friderik Rdečebradec je sam prejel križ in z mladeniškim ognjem je šel v t r e t j o križarsko vojno (gl. str. 115). Toda v deročem Salefu v Ciliciji je cesarski junak utonil. Tako je končal Friderik, ki je postal zaradi svojih viteških lastnosti najpopularnejši nemški cesar srednjega veka. Pripo¬ vedka, da Friderik Rdečebradec ni umrl, ampak da spi v K y f t' - hauseru, da bo zopet vstal in obnovil slavo cesarstva, se nanaša na njegovega vnuka Friderika II.; pomotoma so jo pozneje prenesli nanj. 97 Henrik VI. (1190—1197), sin in naslednik Friderika Rdeče- 1190 bradca, je podedoval po svojem očetu delavnost in razumnost, <*° a bil je vladohlepen, skopušen, trdosrčen in krut vladar. 1197 Zarota knezov na Nemškem. Ko je bival Henrik VI. v Italiji, je uprizoril Henrik Lev na Nemškem zaroto knezov proti Staufovcem. Tedaj pa je rešil Henrika VI. iz zadrege slučaj. Babenberžan Leopold V., avstrijski vojvoda, je ujel pri Dunaju angleškega kralja Riharda Levosrčnega, sorodnika in glavno oporo Henrika Leva. Zaprl ga je v gradu Diirrenstein, nato pa ga je izročil Henriku VI. Rihard je moral plačati cesarju visoko odkupnino ter mu priseči zvestobo kot vazal. Šele sedaj je podelil Henrik VI. angleškemu kralju svobodo, zaroto knezov pa je s tem. udušil. Henrik VI. in Normani. Ko je umrl zadnji normanski kralj, se je Henrik hotel polastiti dediščine, ki mu je bila zagotovljena po poroki s Konstancijo. Toda normanski velikaši niso marali tujca in so posadili na prestol T a n k r e d a, nezakonskega po¬ tomca normanske vladarske rodbine. Po Tankredovi smrti je prišel cesar drugič v južno Italijo in brez posebnih težav je zasedel sedaj normanski prestol. Načrt svetovne vlade. Po teh uspehih je vladal Henrik VI. od Severnega in Vzhodnega morja pa do Sicilije. Povsod je nameščal kot kraljevske upravitelje nemške državne ministeriale. Angleški kralj je bil njegov vazal, kot dedič Normanov je posegel po državah v severni Afriki, kralj na Cipru je sprejel od njega kraljevsko krono v fevd, celo bizan¬ tinski cesar mu je moral obljubiti davek. Nihče izmed njegovih prednikov ni imel tolike oblasti. Sedaj se je pripravljal na veliko križarsko vojno, s čimur bi bil tudi papeževo nasproto¬ vanje odstranil in se postavil na čelo vsemu krščanstvu. Da bi utrdil oblast svojega rodu, je deloval na to, da bi odpravil na Nemškem volilno kraljestvo in je izpremenil v dedno kraljestvo Staufovcev. Kneze je hotel pri¬ dobiti s koncesijami. Toda cesarjev načrt so onemogočili severo- nemški knezi in Henrik VI. je dosegel le toliko, da so izvolili njegovega dveletnega sina Friderika za kralja. Baš, ko se je hotel cesar vkrcati, da bi se odpeljal v Palestino, je nepričakovano umrl, in z njim je padel ves njegov načrt svetovne vlade. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 7 98 4. Polabski Slovani, Čehi in Poljaki; njih razmerje proti Nemčiji. Polabski Slovani. Izmed vseh Slovanov je bila usoda po¬ labskih Slovanov najbolj žalostna, kajti vzlic izredni hrabrosti niso mogli ubraniti narodne svobode in samostojnosti proti navalu zapadnih sosedov, Nemcev. Glavni vzrok njih usode je bila nesloga, ki je ovirala, da bi se razna plemena združila v krepko državo. Boji s Karlom Velikim. Vojska Karla Velikega je prodrla tudi v deželo polabskih Slovanov med Saalo in Labo. Po strašnem opustošenju so se uklonili ondotni polabski Slo¬ vani in so izročili Frankom talce. Vendar pa Karel ni imel namena, da bi pridružil polabske Slovane svoji državi. Zadovoljil se je s tem, da so priznali frankovsko vrhovno oblast ter plačali tribut, drugače pa jim je pustil samostojnost in pogansko vero. Karlovo ime je bilo pri zapadnih Slovanih v tolikih čislih, da so svojim vladarjem po njem dali naslov „kralj“ (= Karel), kakor izhaja naslov „c e s a r“ od Cezar. Ludovik Nemški in Sorbi. Po smrti Karla Velikega so se slovanski rodovi ob Labi polagoma vsi otresli frankovskega jarma. Boji pa so se zopet obnovili za Ludovika Nemškega zaradi mejnih prepirov. Tedaj je Ludovik uklonil Sorbe, a le bolj z gladom nego z mečem. Saški vladarji in polabski Slovani. Po smrti Ludovika Nemškega so se polabski Slovani krepko razvijali. Ob Vzhodnem morju so imeli imenitna tržišča; seveda so bili vsi ti Slovani še pogani; novo gorje pa se je pričelo za polabske Slovane, ko so zasedli nemški prestol saški vojvode. Sasi so mislili, da morajo Slovane že zaradi vere ukloniti, dasi se krščanska vera marsikaterega Sasa ni dosti razločevala od poganstva Slovanov. Polagoma je nastalo med obema narodoma veliko sovraštvo, ki je rodilo na obeh straneh v bojih najhujše krutosti. Sasi so slovanske ujetnike večkrat odvedli v svojo deželo ter jih ne¬ usmiljeno pomorili, ali pa jih obdržali kot sužnje. Najbrže je pri Sasih nastala beseda „S k 1 a v e“. Henrik L je pričel nanovo vojno s polabskimi Slovani. Podjarmil je ob Haveli in Šprevi bivajoče Hevelce in si osvojil njih glavno mesto Brenabor (iBranbenburg). Nato se 99 je obrnil proti jugu in je uklonil med Labo ter Krušnimi gorami stanujoče Sorbe; tu je zgradil trdnjavo M i š e n j (SJieifjen). Herman Bilung in Gero. Oton I. je poslal proti polabskim Slovanom na severu mejnega grofa Hermana B i 1 u n g a , na vzhodu pa mejnega grofa G e r o n a. Gero je dal pri obedu zavratno pobiti 30 slovanskih poglavarjev; strašen upor je bila posledica te krutosti; a nesložnost in izdajstvo braniborskega kneza T u g o m i r a sta tudi sedaj slabila Vende; najprvo je postala vsa dežela do Labe nemška, nato pa so prišli vsi Slovani med Labo in Odro pod nemško oblast. Oton I. je ustanovil v podjarmljeni deželi škofiji v Brenaboru ter v Havelbergu. Podredil jih je pozneje ustanovljeni nadškofiji v Devinu (SJiagbeburg). Toda le počasi so sprejemali Slovani evangelij, ker so ga‘oznanjali Nemci, ki so jih sovražili. Že za Otona H. so polabski Slovani in Danci požgali Hamburg, razdejali škofiji Brenabor in Havelberg, pobili vse Nemce, ali pa jih pognali preko Labe; slovanske dežele na vzhodu Labe so se odcepile od nemške države za poldrugo stoletje, mlado krščanstvo je izginilo. Obnovitev vzhodnonemške kolonizacije. Sele nemški kralj Lotar Saški je zopet obnovil pokri¬ stjanjenje in germanizacijo polabskih Slovanov. Še preden je postal kralj, je prodrl Lotar do otoka R u j a n e (iRiigen), sedaj pa je nastavil tu nove obmejne grofe, ki naj bi po¬ izkušali podjarmiti slovanske dežele vzhodno od Labe. Albreht Medved iz rodovine Askanijcev (imenovane po mestu Aschersleben ali Ansgarsleben)*) je bil med temi obmejnimi grofi najimenitnejši. Njemu je izročil Lotar Severno marko (iltorbmarf) ob Haveli; Albreht jo je razširil v ljutih bojih. S Pribislavom, knezom Vendov v Braniboru, je sklenil pogodbo, po kateri je postal Albreht vrhovni gospodar dežele ob Haveli ter Pribislavov dedič. Od- sihdob se je imenoval Albreht „mejni grof braniborski." Albreht Medved in drugi obmejni grofje so naseljevali med polabskimi Slovani nemške koloniste. Polagoma so izginili polabski Slovani; ponemčili so se, samo nekaj lužiških Srbov se je še ohranilo. Slovanska imena krajev, rek in gora *) Pravzaprav so se imenovali Askarijci, a so pozneje izpremenili ime v A3kanijci, kakor bi bili potomci Enejevega sina Askanija. 7 * 100 v sedaj čisto nemških deželah pa pričajo še dandanes, da so nekdaj tu prebivali Slovani. Čehi. Po Samovi smrti se je delila češka dežela v več kneževin pod raznimi poglavarji, med katerimi se je zlasti od¬ likovala rodbina P?emislidov,kije vladala okoli Prage. Čeravno so bili Čehi tako razcepljeni, so vendar ohranili no¬ tranjo samostojnost proti vladi Karolingov kakor proti Veliko- 805 moravski državi. Karel Veliki se je sicer (805. leta) uspešno bojeval z njimi, a Ludovika Nemškega so spravili Čehi v tako zagato, da jim je moral izročiti talnike. Vlada Premislidov do 1197. leta. Prvi zgodovinski potrjeni osebi iz rodovine Premislidov sta Borivoj (gl. str. 71) in njegova žena Ljudmila. Borivojev vnuk je bil Vaclav I. Vaclav I. in Henrik I. Vaclav I. se je trudil, da bi razširil krščanstvo med Čehi in je stopil v ta namen v zvezo s škofijo v Reznem (9tegen§tmrg); a ta prizadevanja Vaclavova zlasti plemenitnikom niso ugajala. Tudi niso hoteli Čehi biti odvisni od nemške države. Zato je udaril nemški kralj Henrik I. na Češko in prisilil Vaclava I., da ga je priznal za fevdnega 929 gospoda ter mu plačeval davek (929). Nekaj let pozneje je umoril Vaclava I. (Svetnika) njegov brat B o 1 e s 1 a v I., ki je nato zavladal skoro vsem Čehom. B o 1 e s 1 a v I. in Oton I. Polagoma se je iznebil Bole- slav I. tudi nemške nadvlade, toda Oton I., nemški kralj, je udaril sam na Češko ter prisilil Boleslava, da je priznal kot 950 fevdnik njegovo nadoblast (950). Boleslav II. in Oton II. Boleslav II., sin in naslednik Boleslava I., je podpiral upornega bavarskega vojvodo Henrika Prepirljivca (gl. str. 78). Zato je prihitel cesar Oton II. na Češko ter je prisilil Boleslava II., da je priznal odvisnost od nemške države. V tem času je bila ustanovljena v Pragi škofija, ki je bila podrejena mainškemu nadškofu. Za naslednika Boleslava II. se je polastil Češke poljski vojvoda Boleslav Hrabri, toda cesar Henrik II. jo je osvobodil poljske nadvlade. Odsihdob je ostala Češka večinoma pod vplivom nemške države. 1034 Bretislav I. „novi Ahil" (1034—1055), ki je vladal 1 akk češki za cesarja Henrika III., je izkoristil zmede, ki so nastale na Poljskem po smrti Boleslava Hrabrega. Še preden je zasedel vojvodski prestol, je vzel Poljakom Moravsko, kot vojvoda 101 pa je nameraval ustanoviti velikočeško državo. Udaril je na Poljsko ter si osvojil Gnjezdno. Kot plen je odvedel v Prago truplo sv. Vojteha. Tudi nemške nadvlade se je hotel otresti v političnem kakor cerkvenem oziru. Zato se je obrnil do papeža, da naj bi povzdignil praško škofijo v nadškofijo. Tedaj pa je nastopil zoper Bretislavove namere nemški cesar Henrik III. Z vojno ga je prisilil, da mu je kot vazal prisegel zvestobo, ki jo je tudi odsihdob vedno držal. Pred svojo smrtjo je Bretislav I. slovesno potrdil že doslej pri Pre- mislidih obstoječo senijoratno dedno nasledstvo, po katerem naj sledi češkemu vojvodu vedno najstarejši član vladarske rodovine (ne najstarejši sin!). Tako je prišlo tudi na Češkem fevdništvo v veljavo, ki je provzročilo marsi¬ katere nasledstvene boje. V teh so se opirali češki vojvode na nemške vladarje, kojih vazali so bili sami. Vratislav II. (1061—1092) je v boju za investituro 1061 zvesto stal ob strani kralja Henrika IV. Zato mu je le-ta po- , delil za njegovo osebo kraljevski naslov. Vladislav II. (1140—1173) je pomagal cesarju Fride- 1140 riku I. Rdečebradcu v boju zoper uporne Milance. Tudi on je do dobil zato kraljevsko krono. Poljska. Med zapadnimi Slovani so stopili Poljaki naj¬ pozneje v zgodovino. Razcepljeni so bili v več plemen. Združili so jih baje Pij a s ti, ki imajo svoje ime po bajeslovnem pre¬ prostem kmetovalcu P i j a s t u. Vlada Pijastov do 1197. leta. Pijasti so vladali Poljakom od 9. stoletja dalje. M j e č i s 1 a v (ali M j e š k o) je prvi zgodovinski vladar iz rodovine Pijastov. Poročil se je s Čehinjo Dubravko ter se dal krstiti. V Poznanju ( s 4$ofett) je bila prva škofija, ki je bila podrejena devinski nadškofiji. Cesar Oton I. je prisilil Mječislava, da mu je plačeval davek. Boleslav Hrabri (992—1025) je bil Mječislavov sin 992 in naslednik. Za njegove vlade je prišel cesar Oton III. v do Gnjezdno na Vojtehov grob (gl. str. 79). Obenem je priznal 1025 cesar Boleslavu samostojnost poljske cerkve pod vodstvom metropolita v Gnjezdnu. Boleslav Hrabri je podjarmil vse Slovane med Vzhodnim morjem in Donavo ter med Labo in Dneprom. Tudi Češka in Moravska sta se mu morali ukloniti. Toda polabski Slovani so se upirali poljski vladi; z njimi seje 102 združil cesar Henrik II. Zlasti so ga podpirali L j u t i c i in tudi Cehi. Po večkratnih bojih sta sklenila Boleslav in Henrik II. mir, po katerem je Boleslav obdržal Lužice (fiaufi^) kot nemški fevd. Komaj je cesar Henrik II. umrl, se je dal Boleslav Hrabri kronati za poljskega kralja, kar naj bi vidno pričalo o njegovi neodvisnosti. Kmalu nato je umrl. Že viri iz Boleslavove dobe poročajo o. višjem plemstvu, ž 1 a h t i, in o nižjem plemstvu, vladikih, na Poljskem. Poleg teh pa so imeli nekake posebne pravice tudi nemški in inozemski vitezi, ki so stopili v poljske službe. Notranji prepiri za Boleslavovih nasled¬ nikov so zelo oslabili poprej mogočno poljsko državo. Kos za kosom se je odcepil od nje; Poljska bi bila izgubljena, če bi ne bil postal nemški cesar Henrik III. pozoren na rastočo oblast češkega vojvode Bretislava. Le-ta je požgal Vrati- slavo, Krakov in Gnjezdno ter odnesel s seboj Vojtehovo truplo; tudi Slezijo si je osvojil. Nekatere izmed izgubljenih dežel so si Poljaki pozneje zopet osvojili, tako tudi Slezijo. 1107 Procvit za Bole slava III. Krivoustega (1107 d0 do 1138). Izmed naslednikov Boleslava II. je bil posebno zna- 1138 menit Boleslav Krivousti. Uspešno se je bojeval s Pomorjanci. Pred svojo smrtjo je uredil Boleslav Krivousti tudi nasled¬ stvo; določil je, da naj ima vedno najstarejši član izmed Pijastov kot veliki vojvoda nadvlado nad drugimi, Krakov pa naj bi bil glavno mesto. Po smrti Boleslava Krivoustega je Poljska propadala. Kraljevska oblast je bila oslabljena, plemstvo in duhovščina sta postajala vedno močnejša, kmečki stan je obubožaval, pravega meščanstva, ki bi se bavilo z obrtnostjo in trgovino pa ni bilo. Proti koncu enajstega stoletja se je na¬ selilo na Poljskem mnogo Judov, ki so jih drugod v Evropi izgnali. _ C. Balkanske države, izlam in prve kri¬ žarske vojne. 1. Bizantinska država. Sirski ali izavrijski cesarji (717—867). Prepir zaradi češčenja podob (glej str. 17). §42 Misija med Slovani. Mihael III. (842—867) je poslal do solunska brata Konstantina in Metoda v Velikomo- 867 ravsko državo. 103 V dobo Mihaela III. spada začetek cerkvenega razkola med zahodno in vzhodno cerkvijo (glej str. 65). Za Mihaela III. se je dal tudi bolgarski kan Boris krstiti (864), a zaradi bolgarske cerkve je nastal spor med Carigradom in Rimom, ker je papež zahteval, da se mora bolgarska cerkev podvreči Rimu. Armenski ali makedonski vladarji*) (867—1056). Drugi 867 cesar iz te dinastije, Leon VI. (okoli 900), „F i 1 o z o f“, se je do odlikoval po učenosti. Bolgarov pod vodstvom carja Simeona 1056 se je ubranil s tem, da je nahujskal zoper nje divje Madžare in Pečenege. V naslednjih letih so se Bizantinci sicer uspešno branili pred Saraceni v Siriji in Mezopotamiji; cesar Bazilij II., „Krvnik, Pobijalec Bolgarov 8 je tudi podjarmil v za¬ četku enajstega stoletja Bolgarijo za približno 170 let. Toda sredi enajstega stoletja so vzeli Normani Bizan¬ tincem južno Italijo, deželam ob Donavi in Balkanskemu polu- otoku pa so bili Hrvatje, Srbi, Rusi in Pečenegi zelo nevarni. Zaradi preganjanja neortodoksnih Armencev so tem lažje prodirali v Aziji seldžuški Turki. Cerkveni razkol. K vsem tem nezgodam se je pridružil še cerkveni razkol. Poslanci papeža Leona IX. so prišli v Carigrad in so proglasili tam slo¬ vesno ekskomunikacijo carigrajskega patriarha (1054). Patriarh je z drugimi patriarhi v Orientu 1054 odgovoril na ekskomunikacijo s prokletstvom papeža in odsihdob sta pravoslavna in rimsko¬ katoliška cerkev ločeni. — Dve leti pozneje je izmrla vladajoča dinastija. Dinastija Komnenov (1057—1185). V tej dobi je bila bi- 1057 zantinska država v veliki nevarnosti, ker so jo napadali na za- hodu Normani, na vzhodu Seldžuki. Proti poslednjim so Kom- nenom pomagali križarji. Najslavnejši iz te rodovine je bil Manuel (1143—1180), neumorno delaven vladar, mož izrednih telesnih in duševnih vrlin. Dinastija Angelov (1185—1204). Njen ustanovitelj je bil 1185 Izak II. A n gel us. Za njegove vlade je bila tretja kri- *) Ustanovitelj te dinastije je bil iz armenske rodovine, ki je bila naseljena v Makedoniji. 104 žarska vojna. Nezmožnega cesarja je vrgel s prestola in ga oslepil njegov lastni brat, ki je postal potem cesar. Ta je bil Aleksi j III. (1195—1203). 2. Bolgarska država. Bolgari se pokristjanijo. Izmed naslednikov kana Kruma (gl. str. 74) je znamenit Boris (852—888), ki je uvedel med svojim narodom krščanstvo (864). Sprva se Boris ni mogel odločiti, ali bi se podvrgel grški ali rimski cerkvi, a slednjič je zmagal vpliv carigrajskega patriarha. V Borisu časte Bolgari svojega prvega narodnega svetnika. Zlata doba Bolgarske. Borisov mlajši sin Simeon 893 (893—927) je bil vzgojen v Carigradu. Z največjo pridnostjo 027 se J e pečal z znanostjo; njegovo vlado smemo po pravici ime¬ novati „z 1 a t o dobo bolgarske države". Ker so Bizan¬ tinci z visokimi carinami hoteli uničiti bolgarsko trgovino, so se vneli med obema državama ljuti boji, v katerih je Simeon vedno zmagoval. Bizantinci so si poiskali pomoči pri Madžarih. Ti so udarili v Bolgarijo in so jo strašno pustošili do tedanje prestolnice Velike Preslave Idanašnje Eski-Stambul). Simeon je hitro sklenil z Bizantinci mir in porazil Madžare. Boji z Bizantinci pa s tem še niso ponehali. Bolgari so si osvojili Drinopolje in štirikrat so oblegali Carigrad, Uspeh teh Simeonovih bojev je bil ta, da je vladal od morja do morja ter od Olimpa do Save. Bil je pravzaprav vladar Balkanskega poluotoka. Tedaj je sprejel naslov: „Car Bolgarov in samodržec Grkov“. Bolgarsko nadškofijo je povzdignil v patriarhat. Tudi Srbi so morali priznati Simeonovo nadoblast. Simeonova vlada ni bila samo v političnem oziru zlata doba Bolgarije, temveč tudi na p o 1 j u . k n j i ž e v n. o s t i. Kmalu po Metodovi smrti so prišli nekateri njegovi učenci v Bolgarijo, kjer so nadaljevali v smislu panonsko - moravske tradicije po makedonskih pokrajinah svoje delo. Slovanska liturgija in slovansko pismo sta se torej širila na jugu od Save in Donave. Car Simeon, ki je čital v mladosti Demostenova in Aristotelova dela, je hotel tudi na versko - duševnem polju tekmovati z Bizantinci. Zato je poslovanil bolgarsko cerkev, bodril druge h književnemu delovanju in tudi sam je mnogo pisal. Svoje palače in cerkve na dvoru v Preslavi je okrasil s 105 knjižnicami; blagodejni vpliv carjevega delovanja se je raztezal po vsej Bolgarski od Črnega pa do Jadranskega morja; tudi Srbi so bili tega vpliva deležni. Simeon je največji bolgarski car. Bolgarija postane bizantinska provincija. Vse, kar je ustvaril car Simeon, je bilo delo njegove osebe; ko je umrl, je ponehala moč Bolgarije. Njegov sin in naslednik Peter (927—969) je bil tih in pobožen mož. Njegovo slabost so porabili 927 sovražniki mogočne države. Bizantinski vpliv je rastel od leta do leta. Srbi, ki jih je Simeon večinoma podjarmil, so se osvobodili od Bolgarske pod županom Česlavom. Tudi Pečenegi in Madžari so udarili v Bolgarijo. Poleg tega je duhovnik Bogomil provzročil med Bolgari verski prepir; sekta Bogomilov je vplivala pet stoletij na zgodovino Balkanskega poluotoka, posebno Bosne, in je našla celo v za- padni Evropi mnogo pristašev. Peter je bil preslaboten, da bi bil mogel vse to ubraniti. Tedaj je odtrgal bojar Šišman s Trnovega ob Jantri zapadne dele Bolgarije, Makedonijo in Albanijo in je ustanovil novo Zapadnobolgarsko državo pod dinastijo Šišmanidov (963). 963 Z a Petrovega naslednika je postala Vzhodna Bol¬ garska (med Donavo, Črnim morjem in Bal¬ kanom) bizantinska provincija (971). 971 Zapadnobolgarska se je vzdržala pod Sišmanidi še pol stoletja. Krepki car Samuel (976—1014) se je sprva 976 srečno bojeval z Binzantinci, Srbi in Hrvati, toda slednjič ga do je bizantinski cesar B a žili j II., „Krvnik Bolgar o v“, 1914 popolnoma pobil pod Belasico planino (med spodnjim Vardarjem in spodnjo Strumo).*) Bazilij je dal vse ujete Bolgare oslepiti, le vsaki stotniji je pustil vodnika z enim očesom; taki so prišli domov. Strašni pogled na to vojsko je gnal carja Sa¬ muela v obup; kmalu nato je umrl. Pet let pozneje je bila vsa Bolgarija pod bizantinsko vlado (1019). 1019 Vendar pa je pustil Bazilij II. bolgarski cerkvi samoupravo, le patriarha je nadomestil zopet nadškof. Državo je razdelil v okraje, ki so jih upravljali vsako leto drugi strategi; le-ti so strašno izžemali deželo. Ustanovitev nove bolgarske države. Po smrti cesarja Bazilija II. so se Bolgari večkrat vzdignili, da bi se otresli bi- *) Prim. Pagliaruzzijevo pesem! 106 zantinskega jarma; toda vsi poizkusi so bili zaman. Cesar Izak II. se je hotel oženiti s hčerjo ogrskega kralja. Za ženitovanje je rabil mnogo denarja. Zato je neusmiljeno odiral zlasti Bolgare; tedaj je nastala splošna vstaja; brata Peter in Ivan A s e n sta bila voditelja naroda. Petra so oklicali za carja (1186). Obenem so proglasili tudi bolgarsko cerkev za nezavisno in so postavili novega nadškofa v Trnovem. Med Donavo in Balkanom je nastala kmalu nova bolgarska država. Trnovo je bilo odsihdob prestolnica. 1197 Leta 1197. je zavladal tej novi bolgarski državi J o a n i s a (K a 1 o j a n) iz rodovine Asenidov. Le-temu je poslal papež I n o c e n t III. po kardinalu Leonu v Trnovo zlato kraljevsko krono. 3. Hrvaška. 879 do 890 okoli 910 okoli 925 Bela Hrvaška, ki je nastala na ozemlju stare Dalmacije (gl. str. 73), je bila pod bizantinskim, frankovskim in rimskim vplivom do druge polovice devetega stoletja. V istem stoletju so se odločili Hrvatje za rimsko-katoliško vero. Se dandanes obstoja versko nasprotje med bratskima narodoma, med Hrvati in Srbi. Branimir (879—890) je osvobodil Belo Hrvaško po¬ polnoma bizantinskega vpliva, torej tudi v cerkvenem oziru. Bela Hrvaška je postala samostojna država. Uvedel je tudi s 1 o- vansko službo božjo in glagolico. Kralji narodne krvi. Okoli leta 910. je združil Tomislav z Belo Hrvaško tudi Posavsko Hrvaško (gl. str. 73). Pognal je Madžare preko Drave, še celo Bizantinci so ukazali svojim mestom Spletu, Zadru i. dr., da naj stopijo pod zaščito Tomislava, ki je bil njih zaveznik. Tomislav je premagal tudi bolgarskega carja Simeona in se je kronal okoli 1. 92 5. za hrvaškega kralja. Njegova zasluga je bila, da so se dalmatinski škofje zopet spravili s papežem. Na spletskem cerkvenem zboru, katerega so se udeležili tudi papeževi odposlanci, so sicer sklenili, da odpravijo slo¬ vansko službo božjo ter uvedejo latinsko; vendar pa se je slo¬ vanska služba božja še dalje ohranila. Tomislav in njegovi na¬ sledniki so bili v tem oziru zaraditega toliko popustljivi, ker so hoteli doseči gospodstvo po vsej Dalmaciji, kar se jim je tudi posrečilo. 107 Peteri. Krešimir (1058—1073), eden izmed Tomi- 1058 slavovih naslednikov, je priklopil svoji državi dalmatinska mesta do in otoke ter se je proglasil za „k r a 1 j a Hrvatov in Dal- 1073 m a t i n c e v.“ Bil je najmogočnejši hrvaški vladar, a za njegove vlade so zopet na cerkvenem zboru v Spletu slovesno sklenili, da se mora slovanska liturgija iztrebiti. Petrov drugi naslednik. Dimitrij Zvonimir (1076—1089) je dobil od 1076 papeža Gregorja VII. kraljevsko krono in se . je priznal za vazala rimskega stola. V boju zoper cesarja Henrika IV. je Zvonimir tudi podpiral papeža. Toda jugozapadne pokrajine (v današnji južni Dalmaciji, v Hercegovini in Črnigori) so se odcepile od Hrvaške države. Sploh je bila lega hrvaške države malo ugodna. Bizantinska država je zadržavala njen razvoj na morju in na suhem, isto so delali tudi Benečani, ki so se pripravljali kot zvesti služabniki Bizantincev na njih dediščino ob Jadranskem morju, poleg tega pa so tudi Saraceni napravili Hrvatom mnogo škode; na se¬ verovzhodu pa je postala Ogrska mogočna država, ki je posegla večkrat v hrvaške razmere, kakor pozneje v srbske in bolgarske. Notranji prepiri, ki so jih provzročali zlasti prepiri med latin¬ skimi škofi in med hrvaško narodno cerkvijo, tudi niso pospe¬ ševali utrditve enotne države. Vsi ti notranji in zunanji vzroki so torej provzročili, da so potem, ko je izmrla dinastija kraljev narodne krvi, prišli Hrvatje pod vlado ogrskega kralja Kolomana iz rodovine Arpadov. Hrvaška pod Arpadi (1102—1301). Zvonimir ni zapustil 1102 sina. Zato je nastal boj za prestol. Narodna stranka je izvolila za kralja Petra II., pristaši Zvonimirjeve vdove Jelene, sestre ogrskega kralja Ladislava I., so pa pozvali Ogre v deželo. Ladislav I. je prekoračil Dravo in postavil svojega nečaka Almoša za hrvaškega vladarja; obenem je ustanovil za¬ grebško škofijo. A po Ladislavovi smrti je Peter II. pregnal Almoša. Kol o man (1102—1116), Ladislava I. naslednik, je sicer 1102 premagal Petra II., poslednjega kralja hrvaške d ° krvi,- ki je padel v boju. Toda nekaj let pozneje so Hrvatje 111 pregnali Madžare iz dežele. Zato se je Koloman pogajal z njimi; rezultat teh pogajanj je bil, da je pridobil zase zastopnike 12 hrvaških plemen, katerim je obljubil, da Hrvaška ne bode pla¬ čevala nikakega tributa; vendar se ima udeleževati kraljevih vojen do Drave na svoje, severno od Drave pa na kraljeve stroške. 108 Nato so ga v Belgradu ob morju (Žara vecchia) kronali 1102 za kralja (1102). Hrvatj e so se držali vedno nazora, da so se 1102. leta priklopili Ogrski prostovoljno. Od tega leta je vnanja politika Hrvaške ozko združena z Ogrsko. Ime „H r v a š k a“ je bilo tudi v naslednjih letih le bolj za pokrajine ob morski obali v rabi, dočim se je dežela med Savo in Dravo imenovala „S 1 a v o n i j a“ (Slovenska zemlja). Za Kolomanovih naslednikov so se morali Hrvatje mnogo bojevati z Benečani, ki so se polastili vse prekmorske trgovine. Leta 1125. so Benečani razrušili staro hrvaško prestolnico Beli- 1172 grad. Šele Bela II. (III. 1172—1196)*) je zopet odvzel Bene- d ° čanom Dalmacijo, obenem pa je podelil starim hrvaškim ple- ±iyo menitim rodovinam, kakor Frankopanom, Šubicem i. dr., obširna zemljišča v fevd. 4. Srbija. Ustanovitev srbske države. Srbi so se delili v več žup, ki so živele med seboj nesložno; enotne države dolgo niso imeli. V 9. stoletju se je krščanska vera dodobra ukoreninila med srbskim narodom. Ko pa se je začel razpor med rimsko in grško cerkvijo, so se Srbi odločili za poslednjo in so tudi še dandanes pravoslavni. Srbski župani so bili ali samostojni, ali začasno bolj ali manj odvisni od bizantinskega cesarstva, od Bolgarije ali Hrvaške. Prvi poizkus ustanoviti enotno državo je izšel iz D u k 1 j e (Dioclea), t. j. današnje južne Dalmacije okrog Kotora, Crnegore in skaderske okolice. Štefan Vojslav se je iznebil bizan¬ tinske nadoblasti (1040). Svojemu gospodstvu je priklopil tudi Travunijo (pri Trebinju) in Z a h u m 1 j e (današnjo Herce¬ govino). M i h a j 1 o, Vojslavov sin, je pridružil omenjenemu ozemlju še župo R a š o (današnji Novi Pazar) in je dobil od papeža 1078 Gregorja VIL kraljevski naslov (1078). Vzlic temu pa so ostali Srbi le pravoslavni še nadalje. — Mihajlov sin B o d i n je povečal srbsko državo še z velikim delom Bosne. Toda kmalu so se začeli krvavi domači boji, ki so rušili srbsko državo. Zupani se niso več zmenili za velikega župana ali kneza, marveč je vsak po svoje gospodaril v svoji župi. *) Kot hrvaški kralj II., kot ogrski III. 109 Posebno vlogo je igral med temi župani raški župan Uroš. Svojo hčer je dal ogrskemu kralju Beli II. za ženo in z Urošovo pomočjo je dobil Bela Bosno. Odsihdob (1139) imajo 1139 ogrski kralji naslov „kra 1 j Rame" (Rama = dotok Neretve). Dinastija Nemanjičev. Stari partikularizem se je moral slednjič tudi pri Srbih umakniti državni enoti. Urošev sin Štefan I. Nemanja (1159—1196) je bil najprvo župan v 1159 Rasi, po dolgotrajnih bojih s sorodniki in upornimi župani pa do se mu je posrečilo, daje združil skoro vso zemljo, H96 po kateri so stanovali Srbi (izvzemši Bosno) v dedno državo, ki jo je osvobodil tudi bizantinske nadvlade. Tej državi je vladal Štefan I. Nemanja kot veliki župan. Po njem se imenuje dinastija, ki je vladala Srbom več nego 200 let, dinastija Nemanjičev. Nemanja je proglasil pravo¬ slavno vero za državno. Prepustivši vlado svojemu sinu Štefanu, je umrl Štefan I. Nemanja kot menih Simeon na Atosu (1200). Štefan II. Nemanja (1196—1224) je dobil od papeža 1196 Honorija III. kraljevsko krono in se je imenoval „Prvo- j^24 v e n č a n i“. 5. Bosna. Po razpadu Bodinove države (gl. str. 108) se je Bosna pridružila prostovoljno kot zaveznica Ogrski. Zato so ogrsko- hrvatski kralji nosili naslov „kralj Rame“. Po smrti Bele I. (II.) je vladal v Bosni za njegovega mladoletnega sina hrvaški ban B o r i č, toda že 1165. leta je prišla Bosna pod bizantinsko oblast. 1165 Iz nje jo je iztrgal Boričev potomec ban Kulin (1170—1204), ki je zopet priznal vrhovno oblast hrvatsko-ogrskega kralja '*« Bele II. (III.). 1204 6. Prve tri križarske vojne. Vzroki križarskih vojen. Katoliška cerkev se je povzdi¬ gnila v enajstem stoletju zopet do nekdanje moči. Askeza je veljala kot najvišji vzor; največje zasluge si je pridobil oni, ki se je odpovedal svetu in se je umaknil v samostansko celico ali je postal samotar. Romanja v sveto deželo so se vršila ves čas srednjega veka. Pobožno življenje enajstega stoletja je seveda pomnožilo število romanj, a bas v tem času je postalo romanje nevarnejše; to pa ne toliko zaradi nestrpljivosti napram kristjanom, kakor 110 zaradi mnogoštevilnih bojev med mohamedanci samimi. Razen- tega so imeli svete kraje Bizantinci v varstvu in ti so ščitili le bolj pravoslavne kristjane. Sirijske in jeruzalemske oblasti so zahtevale od romarjev visoko odkupnino in bakšiš (napit¬ nino), ob cestah pa so prežali roparji na romarje. Zato so že sredi enajstega stoletja evropski romarji hodili le v večjem številu in oboroženi na božjo pot v sveto deželo. Nameni papeža Gregorja VII. Zlasti odkar so si osvojili sveto deželo Seldžuki (gl. str. 36), so se vedno bolj množile pritožbe v zapadnih deželah, koliko muk morajo pretrpeti krščanski romarji. Ker so se tudi Bizantinci obrnili do: zapadne Evrope za pomoč proti Seldžukom, je že papež Gregor VII. sklenil, da bi more¬ biti lahko z mogočno vojsko ščitil Bizantince, obenem pa jih pridobil za svoje cerkveno-univerzalne namene in združil zopet s katoliško cerkvijo; tudi Jeruzalem bi na ta način lahko osvo¬ bodil. A svojih namenov papež Gregor VII. ni mogel izvršiti, ker je baš tedaj izbruhnil boj za investituro. Kakor hitro pa je proti koncu enajstega stoletja ta boj vsaj nekoliko ponehal, tedaj se je cerkev zopet poprijela z vso odločnostjo starih načrtov. 1096 B 0 j i kristjanov v orientu so torej cerkvenega do izvora, so podjetja papežev zoper izlam. 1099 Prva križarska vojna. (1096—1099). Cerkveni zbor v 3 095 Clermontu. Papež Urban II. je sklical 1095. leta cerkveni zbor v Clermont na Francoskem. Tu je pod milim nebom govoril mnogo tisočeri množici o Kristusovem grobu. Velikansko na¬ vdušenje se je polastilo ljudstva, duhovniki, vitezi in meščani so obljubljali papežu pomoč. „Deus lo volt" (= Bog hoče [tako]), ta klic se je raznesel med narod in je ostal odsihdob bojni klic prvih križarjev; le-ti so dobili svoje ime po rdečem križu, ki so si ga pripeli na desno ramo. Medtem je papež ukrenil že tudi druge predpriprave. Raz¬ glasil je splošen božji mir in križarjem je obljubil, da bode cerkev ščitila imetje odsotnih bojevnikov. Po vseh škofijah so oznanjali križarsko vojno. Peter, eremit Amienski, je hodil od kraja do kraja ter je vnemal z navduševalnimi govori množico. Kot zbirališče križarjev so določili že v Clermontu Carigrad. Vseh slojev se je polastilo neizmerno navdušenje. Kogar ni napolnjevalo versko navdušenje, tega so pritegnili drugi nagibi: veselje do boja in orožja, viteštva, pustolovstva, ali 111 nada, da si pridobi bogastva, zakladov; reveži so se izkušali z udeležbo iznebiti revščine, tlačani so hoteli dobiti svobodo, zadolženi so se hoteli iztrgati skopuhom, grešniki in zločinci kaznim; mnogo je vplivala pregosta obljudenost Evrope; leta 1095. je bila tudi slaba letina, zato je bilo dosti obubožanih, zadolženih in obupanih. Že spomladi 1096. leta se jih je napotilo mnogo proti 1096 Carigradu; bili so slabo organizirani; med voditelji teh prvih čet je bil Peter A m i e n s k i. Ker so bile slabo preskrbljene z živežem, so nekatere čete napadle ob Renu ondotne Jude in jih krvavo preganjale. Ker je Peter Amienski še hotel pridi- govati v Kolnu, je izročil svojo četo drugemu poveljniku; a ko so prišle med Bolgare, so si zaradi pomanjkanja morale po¬ magati z ropom. Mnogo jih je padlo v boju z Bolgari, ostale pa je vodil Valter Senzavehor, t. j. Sansavoir (Nemanič)*) dalje. V Carigradu so čakali na Petra. Sem so dospeli medtem že tudi drugi križarji. Niso čakali na glavno vojsko, marveč so odrinili preko Bospora, a so bili v Mali Aziji premagani od Seldžukov. Valter Senzavehor je padel v boju, Peter se je vrnil z malo četo v Carigrad. Glavna vojska in njeni voditelji. Polagoma so prihajale poleti 1096. leta dobro organizirane križarske čete, pred vsem Normani pod vodstvom vojvode Roberta Normandij¬ skega; dalje Bohemund, sin Roberta Guiscarda in go¬ spodar Tarenta; njemu se je pridružil nečak T a n k r e d (ljubljenec poznejših italijanskih pripovedk in pesmi); izmed francoskih velikašev grof Rajmund iz Toulouse, izmed nemških knezov je prišel Gottfried Lotaringijski, ki se ime¬ nuje po svoji prestolnici v Ardenih Gottfried Bouillonski; tudi njegov brat B a 1 d u i n se je udeležil vojne. Križarji in cesar Aleksij I. Križarji so dospeli po raznih potih v Carigrad, nekateri po suhem, drugi po morju. Vseh križarjev je bilo približno 300.000. Cesar Aleksij I. je zahteval od voditeljev, da so mu prisegli zvestobo kot fevdniki ozemlja, ki si ga bodo osvojili. Skoro vsi voditelji so prisegli zvestobo, a šele poleti 1097. leta je bilo vse toliko urejeno, da so združene križarske vojske mogle prodirati dalje. *) Zval se je pravzaprav Saint (= Sv.) Saveir, a narodni dovtip je iz tega naredil Sans (— brez) avoir (— imeti). 112 Križarji v Mali Aziji. Sedaj šele je prodirala prava vojska proti Niceji. Mesto se je uklonilo, a le Grkom, ne pa „Frankom“, kakor so imenovali v teh krajih vse zapadne Evropce. Kmalu nato so vzeli križarji po ljutem boju mesto D o r i 1 e j (Dorylaeum). Sedaj jim je bila pot preko Male Azije odprta; dospeli so do krščanskih Armencev, ki so jih veselo sprejeli in jim pomagali v boju. Balduin, ki je šel svojo pot, je odrinil v Edeso, kamor ga je povabil armenski knez tega mesta. Po smrti tega kneza je postal Balduin gospodar E d e s e. Glavna vojska pa je medtem dospela do Antiohije. Dogodki v Antiohiji. Antiohijo je obdajalo še izza Justi- nianovih časov ogromno zidovje. Križarji so oblegali to mesto in so ga po večmesečnem obleganju zavzeli, a sedaj je prišel mosulski emir z ogromno vojsko in je oblegal križarje v Anti¬ ohiji. Bili so strašni časi, zakaj lakota v mestu je dospela do vrhunca. Tedaj pa se je oglasil nek Provengal in je pripo¬ vedoval, da se mu je prikazal v sanjah sv. Andrej ter mu po¬ kazal v cerkvi sv. Petra v Antiohiji skrito sulico, s katero so prebodli Kristusa na križu. Res so našli tam sulico in tedaj se je polastilo križarjev tako navdušenje, da so pobili Seldžuke in se osvobodili. Največ zaslug pri tej zmagi si je pridobil B o h e m u n d, ki je tudi po dolgotrajnih prepirih med krščan¬ skimi voditelji postal gospodar tega mesta. Jeruzalem. Križarji so šli dalje proti Jeruzalemu, ki so si ga maloprej osvojili Fatimidi iz Egipta (gl. str. 35). Toda kri¬ žarjev je bilo le še približno 15000. Zaradi strašne vročine so korakali večinoma le ponoči, zaradi pobožnosti pa boso- 1099 nogi. Dne 7. junija 1099. leta so ugledale zjutraj prve čete sveto mesto Jeruzalem. Vsi so popadali na kolena in s solznimi očmi so zahvaljevali Boga, da jih je vodil do sem. Naskočili so močno utrjeno mesto, a kaj kmalu so izprevideli, da jim je treba šele bojnih priprav (lesenih stolpov i. t. d.). Sele ko so si te preskrbeli, so po ljutem boju zavzeli mesto. Neusmiljeno so poklali izlamitske in judovske prebivalce mesta. Gottfried Bouillonski „zaščitnik sv. groba“. Ker Rajmund iz Toulouse ni hotel sprejeti Jeruzalema kot kraljestvo, so ga ponudili križarji Gottfriedu. Le-ta ga je sprejel in se je ime¬ noval „Zaščitnik sv. groba*. Toda že v prihodnjem letu je umrl; sedaj je prevzel vlado v Jeruzalemu Gottfriedov brat Bal¬ duin, ki so ga kronali za „kralja jeruzalemskega“. 113 Jeruzalemsko kraljestvo in druge države križarjev. Jeruzalemski kralj B a 1 d u i n I. je osvojil več pomorskih mest. Povsod so nastajale nove krščanske cerkve, število „Frankov“ je rastlo od leta do leta, ker so prihajali vedno novi križarji iz Evrope, večinoma Italijani in Francozi. Poleg jeruzalemskega kraljestva, ki je kmalu postalo dedno, so bile še kneževina Antiohija in grofiji v Edesi in Tripolisu. Jeruzalemski kralj je bil fevdni gospod vseh drugih, a ta fevdniška zveza je bila zelo rahla. Poleg jeruzalemskega kralja pa je bil jeru¬ zalemski patriarh skoro neodvisen in tudi nekatera trgovinska mesta so postajala čedalje samostojnejša. Viteški redovi. Za kralja B a 1 d u i n a II., naslednika Bal- duina I., sta se ustanovila v Orientu prva viteška redova. Red templjarjev. Nekateri francoski vitezi, ki so prišli s prvo križarsko vojsko v sveto deželo, so se pozneje posvetili postrežbi bolnikov in varstvu romarjev. Leta 1119. so 1119 se ti vitezi organizirali, kralj Balduin pa jim je prepustil del Tempeljskega trga, na katerem je stala Omarjeva dža¬ mija. Kristjani so mislili, da je ta džamija pravi tempelj, o katerem govori sv. pismo in zato so tudi imenovali viteze „templjarje". Število templjarjev je naraščalo, v Evropi pa so ustanavljali podružnice tega viteškega reda. Sčasoma se je obljuba varstva romarjev izpremenila v nalogo, da se morajo templjarji bojevati zoper nevernike, nekateri redovniki pa so posvečali svoje življenje službi božji in postrežbi bolnikov. V trinajstem stoletju so se razdelili templjarji v v i t e z e, du¬ hovnike in služeče brate. Njih n o š a je bila bel plašč z rdečim križem. Templjarji so se osvobodili tudi škofovske podreditve, tako da je bil njih red v Orientu popolnoma samo¬ stojna oblast. Red si je pridobil tudi mnogo bogastva, dasi je vsak posamezen redovnik moral storiti obljubo uboštva. Red Ivanovcev. Že sredi enajstega stoletja so usta¬ novili Italijani iz mesta Amalfi v Jeruzalemu samostan; v njem je nastala pozneje bolnica s prenočiščem, posvečena sv. Ivanu. Za križarske vojne se je odcepila bolnica od samostana in po¬ zneje so bratovščino izpremenili v red po zgledu templjarjev. Tudi „1 v a n o v c i" so sprejeli med obljube varstvo romarjev in boj zoper nevernike. Njih noša je bil črni plašč z belim križem. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 8 114 1147 Druga križarska vojna (1147—1149). L. 1144. je mosulski do emir osvojil Edeso; zato je klical papež narode na novo kri- žarsko vojno. Francoski kralj Ludovik VII. mu je obljubil svojo udeležbo, da se spokori, ker je v nekem boju požgal katoliško cerkev, ki je bila polna beguncev. Oba sta pridobila zase Bernarda, opata cisterciencev v Clairvauxu. Le-ta je navduševal najprvo na Francoskem ljudstvo za kri¬ žarsko vojno, nato pa je prišel v Nemčijo, da bi pridobil tudi nemškega kralja Konrada III. (gl. str. 92) za vojno. Šele po navduševalnem govoru Bernardovem v speierski stolnici se je odločil Konrad III. za udeležbo. Ta križarska vojna se je popolnoma ponesrečila; sirski kri¬ stjani so se na izdajalski način zvezali z mohamedani proti križarjem. Saladin in padec Jeruzalema. Zmerom večja je postajala nevarnost za sirske kristjane, ko je visoko nadarjeni sultan Sa¬ ladin, pobožen, veledušen in viteški mož, zedinil Sirijo z Egiptom in tako združil vse sile izlama proti krščanstvu. Ves izlamitski svet ga je občudoval. Tudi v Evropo je segal glas o velikem vitezu in kralju Saracenov. Sedaj je naskočil Saladin jeruzalemsko kraljestvo. Uprizoril je proti njemu nekako „sveto vojno Saracenov"; tudi je bil osebno užaljen, ker je neki krščanski vitez napadel ka¬ ravano, v kateri se je nahajala Saladinova sestra. Po hudih bojih so padle vse trdnjave kristjanov, nazadnje pa tudi Jeru- 1187 zalem (1187). 1189 Tretja križarska vojna (1189—1192). Glas o padcu Jeru- do zalema je pretresel vso zapadno Evropo; takoj se je pojavila 1192 m i se i na novo križarsko vojno; tretja križarska vojna pa ni bila več podjetje cerkve — kakor prva in druga —, temveč v i t e š t v a. Udeležniki in predpriprave. Na čelo viteštva se je postavil sam cesar Friderik I. Rdečebradec. Vsi nesposobni udeležniki so bili izključeni. Angleški kralj Rihard Levo- srčni in francoski kralj Filip II. A v g u s t, ki sta živela doslej v hudem boju med seboj, sta se spravila in sta se tudi udeležila vojne. Spomladi 1189. leta so se zbrali vitezi s cesarjem na čelu v Reznem. Križarji niso bili sicer sami vitezi, a vendar se 115 je določilo, da nihče ne sme z njimi, kdor nima svojega konja in toliko denarja, da se lahko preživlja dve leti. Nekateri so se odpeljali po morju. Avstrijski vojvoda Leopold V. je sprejel kri¬ žarje na Dunaju slovesno; sam se še ni mogel takrat udele¬ žiti vojne zaradi štajerskih zadev. Pri Ostrogonu so se pridru¬ žili križarjem Čehi. Ogrski kralj Bela in srbski knez Ne¬ manja sta sprejela križarje kar najbolj gostoljubno, toda v bizantinskem cesarstvu so se že pokazala nasprotstva med kri¬ žarji in grškimi uradniki. Vendar pa je dospela vojska brez posebnih zaprek v Malo Azijo. Križarji v Mali Aziji in cesarjeva smrt. Kmalu so bili križarji na seldžuški zemlji; a tu so jih čakale razne nadloge. Manjkalo je vode in živeža; vsa utrujena je dospela vojska pred I k o n i j. Križarji so naskočili mesto in ga zavzeli, dasi je bilo izredno dobro utrjeno. Nato se je preskrbela vojska z živežem, konji in mulami ter se je napotila dalje. Veselje je prešinilo križarje, ko so po križih spoznali, da so na armenski zemlji. Toda pot ob gorski reki S a 1 e f je postajala čedalje te¬ žavnejša. Med strmimi pobočji je drvila reka, a umetne ceste še ni bilo. Spričo tega sta bili tedaj le dve možnosti: ali po stezah vrhu gora dalje, ali pa ob vodi in v vodi. Za zadnje se je odločil cesar in njegovo spremstvo. Že je bil večji del vojske v odprti dolini, tedaj pa je prešinil križarje strašen klic, da je cesar Friderik utonil v Salefu. Globoka žalost, a tudi zmedenost sta se polastili križarjev; vendar je z odločnostjo prevzel nadaljno vodstvo cesarjev sin Friderik Svabski. Obleganje Akona. Nemški križarji in oni, ki so prišli po morju, so se slednjič zbrali pred A k o n o m. Pričeli so mesto oblegati, obenem pa so se morali braniti pred Saladinovimi četami, ki so jih obkolile v polukrogu. A v taboru križarjev je divjala kužna bolezen, ki je pokopala mnogo križarjev. Tudi cesarjev sin Friderik Švabski je bil med mrtveci. Število križarjev se je znatno zmanjšalo, ker se jih je sedaj mnogo vrnilo; a kmalu nato so prišli drugi, med njimi avstrijski vojvoda Leopold V. in Francozje. Nekaj tednov pozneje je dospel pred Akon Rihard Levosrčni, ki se je med potjo že zopet sprl s francoskim kraljem Filipom II. Avgustom. Kmalu nato se je moral Akon ukloniti (1191). 1191 8 * 116 Toda v taboru križarjev je vladalo najhujše nasprotstvo. Rihard Levosrčni je grdo zasramoval zastavo Loopolda V., ki je vihrala na stolpu osvojenega mesta. (Pripovedka o postanku avstrijskega grba.) Avstrijski vojvoda se je užaljen vrnil v domovino; isto je storil tudi francoski kralj; tako je ostal Rihard Levosrčni edini poveljnik. Toda angleški kralj je bil navzlic vsej pogumnosti preveč pustolovec, da bi bil mogel premetenemu in opreznemu Saladinu do živega^ Slednjič sta sklenila mir pod sledečim pogojem: kristjani obdrže obalo od Jafe do Tira, a Jeruzalem ostane v Saladinovi oblasti. Miroljubni križarji smejo v majhnih četah v Jeruzalem kot romarji. Rihard Levosrčni ujet. Rihard se ni hotel vrniti preko Francije, ker si je mislil, da francoski kralj preži nanj. Izkrcal se je z malim spremstvom v bližini Ogleja. Preoblečen v tujega potnika je šel preko Koroške proti Dunaju. Tu pa so ga izdali orientalski cekini. Leopold V. ga je ujel in zaprl na grad Diirrnstein ob Donavi. Po dogovoru s cesarjem Henrikom VI. ga je izročil njemu, ki se je tudi srdil nad an¬ gleškim kraljem, ker je v južni Italiji med Normani deloval zoper Staufovce. Šele za odkupnino 100.000 mark srebra — polovica naj bi bila za Leopolda V., polovica za državo — ga je hotel izpustiti. To zahtevo cesarja so pozneje znatno znižali, a Rihard je moral cesarju priseči zvestobo kot vazal. Nato se je vrnil na Angleško. Ustanovitev Nemškega viteškega reda. V času, ko je divjala kužna bolezen v krščanskem taboru pred Akonom, so izpreme- nili križarji iz Bremena in Ljubeka (fiubed) na kopno potegnjeno ladjo v bolnico. Iz te ustanove, ki jo je papež potrdil, je nastal Nemški viteški red, ki je bil podoben redu templjarjev in Ivanovcev; noša Nemških vitezov je bil bel plašč s črnim križem. Novi meniški redovi. Čeravno je gnalo marsikaterega kri¬ žarja v orient pustolovstvo ali upanje, da obogati, ali sploh katerikoli posvetni nagib, je bil vendar glavni vzrok križarskih vojen versko prepričanje. Prva križarska vojna je bila nekaki triumf reformiranega papeštva. Toda najplemenitejši zastopniki reformirane cerkve se niso udeleževali omenjenih bojev, temveč so se vdali meniški pobožnosti. Tako so nastali novi meniški redovi. 117 Kartuzijanci. Razjarjen zaradi posvetnega življenja svojega nadškofa je odšel Bruno Kolinski z nekaterimi somišlje¬ niki v gorsko sotesko pri Grenoblu; tu so ustanovili Kartavzo (Chartreuse, 1084). Iz te se je razvil red kartuziancev, 1084 ki so živeli obenem kot redovniki in puščavniki. Govoriti niso smeli, meso jesti jim je bilo prepovedano, njih obleka je mo¬ rala biti uborna. — Kartuzianci so v poznejših časih ustanovili tudi po drugih deželah samostane, tako med Slovenci v Bistri in v Pleterjah ter Zajčki samostan. Po zgledu kartuziancev so ustanovili v Palestini v votlini gore Karmel red Karmelitov (1156). Cistercienci. Benediktinec Robert je ustanovil pri Dijonu samostan C i t e a u x (1098). Cistercienci so se odlikovali po 1098 ubožnem življenju in verski resnobi. Na Nemškem so si pri¬ dobili mnogo zaslug za kolonizacijo. Med Slovenci, ki so ime¬ novali cistercience „sive menihe 11 , so bili ustanovljeni cister- cienski samostani v Stični, Kostanjevici in v Vetrinju. Premonstratenci imajo svoje ime po svojem prvem samo¬ stanu v Premontreju pri Laonu. Ustanovil ga je odličen kolinski duhovnik Norbert (1120) za korarje. 1120 Vsi ti redovi so se odlikovali po meniško-asketski pobož¬ nosti in so si pridobili mnogo ugleda pri ljudstvu. III. Izid boja med univerzalnima oblastima (1198—1273). A. Svetovna vlada papeštva in boj za nemški prestol (1198—1216). 1. Državljanska vojna na Nemškem. Izvolitev dveh kraljev. Dedič nemškega kraljestva je bil po smrti Henrika VI. njegov triletni sin Friderik; bil je tudi že izvoljen za nemškega kralja, a zopet so se vzdignili H98 nasprotniki Staufovcev. Prišlo je do nove volitve. Večina knezov do je volila Filipa Švabskega (1198—1208), brata Henrika VI., 1208 118 1198 a nasprotniki Otona IV. (1198—1215), sina Henrika Leva. , _ Tako je iznova izbruhnilo nasprotstvo med Staufovci in W e I f i. Z zadnjimi je potegnil zlasti angleški kralj Rihard Le vosrčni; bas zaraditega pa je podpiral njegov sovražnik, francoski kralj Filip II. Avgust, Staufovce. Državljanska vojna , ki se je sedaj vnela na Nemškem, je divjala skoro 10 let in je podkopala visoko kulturo, do katere se je bila Nemčija dotlej povspela. Že se je nagibala zmaga na stran Staufovcev, ko je posegel v nemške zmede papež I n o c e n t III. 1198 Inocent III. (1198—1216) je bil še mlad, ko je zasedel d0 prestol svetega Petra. Visoko naobražen in premeten je znal 1216 ro j en državnik izkoriščati razmere v prid papeštva, ki ga je hotel povzdigniti Wd vse krščanske države. Konstancija, vdova cesarja Henrika VI., mu je izročila pred svojo smrtjo državno upra vi t e 1 j stv o normanske državev južni Italiji ter ga imenovala tudi za variha mladoletnega sina Friderika. Po njeni smrti je postal Inocent III. regent ' normanske države, smatral se je sploh za vladarja Italije. Sedaj pa je stopil Inocent III. na stran Otona IV. Oton IV. se je odpovedal vsem pravicam do Italije, a baš to dejstvo je pridobilo Filipu mnogo pristašev. Tudi je vlado- hlepnost Inocenta III., ki je trdil, da ima edini on pravico raz¬ soditi prepir zaradi nasledstva, užalila nemške volilne kneze. Število pristašev Otona IV. se je krčilo boljinbolj, še celo njegovi bratje so ga zapustili. Spoznavši razmere se je sedaj tudi papež približal Filipu. Preklical je poprej nad njim izrečeno prokletstvo, tedaj pa je pomagalo Otonu IV. grozodejstvo do cilja: iz zasebnega sovraštva je namreč bavarski palatinski grof Oton W i 11 e 1 s b a c h s k i umoril 1208 kralja Filipa (1208). Oton IV. in Inocent III. Sedaj so izvolili knezi Otona IV. soglasno za kralja. On sam si je močno prizadeval, da dobi tudi stranko Staufovcev sase. Izobčil je Filipovega morilca, ki so ga kmalu na to umorili, in se je zaročil s hčerko umorje¬ nega kralja. Država je dosegla s tem zopet zaželjeni mir. Oton je odšel v Rim, kjer ga je papež Inocent kronal za cesarja. Še celo pravice, ki jih je imelo nemško cesarstvo do srednje in severne Italije pred letom 1197., je dobil Oton IV. nazaj. Ker pa je zahteval cesar tudi sicilsko državo, do katere 119 ni imel nikake pravice, tedaj ga je Inocent proklel in pridobil večino nemških knezov zase. Oton IV. je hitel v Nemčijo, a ne dolgo potem je prišel tja tudi Staufovec Friderik II., ki je v Rimu papežu prisegel fevdniško prisego za Neapol in Sicilijo. Lepega in viteškega mladeniča so z veseljem pozdravljali pristaši Staufovcev. Vedno večje je postajalo število njegovih pristašev, v Frankfurtu so ga izvolili 1212. leta iznova za kralja in ga kronali v Mainzu. 1212 Mladi kralj je imel za zaveznike Francoze, Oton IV. pa Angleže, ki jim je vladal po smrti Riharda Levosrčnega njegov brat Ivan „Brez dežel e“. Vojna med Francozi in Angleži je odločila tudi nemški boj za prestol. Francozje so namreč premagali angleško-welfsko vojsko pri Bouvinesu na Flanderskem (1214); Oton IV. je pobegnil na Braun- 1214 schweigsko, v svoje dedne dežele, in je umrl pozabljen v Harz- burgu. Friderika II. so 1215. leta v Aachenu vdrugič kronali: 1215 nemški prestol je bil zopet v rokah Staufovcev. 2. Inocent III. kot svetovni vladar. Svetovna vlada papeža. Kakor je cesar Henrik VI. mislil, da je cesarska oblast najvišja oblast na svetu, tako je sedaj imel papež Inocent III. papeško dostojanstvo za najvišje. Po njegovih nazorih je stal papež nad vsemi ljudmi, zakaj Bog mu je podelil vso duhovno in tudi vso posvetno oblast. Kakor solnce na nebu je papež, kakor mesec je kralj; kakor mesec dobiva svojo svetlobo od solnca, tako dobiva tudi kra¬ ljevska oblast ves svoj sijaj od papeža. Bog je izročil papežu dva meča; enega, simbol posvetne oblasti, izroča papež kralju, drugega, simbol duhovne oblasti, obdrži sam. Ker ima tedaj kralj vso oblast le od papeža, zato se mora tudi njegovi avto¬ riteti ukloniti: papež je najvišji fevdni gospod in sodnik. Iz navedenega je razvidno, da se je papež Inocent III. postavil zopet na stališče, ki sta ga zavzemala nekdaj papeža Nikolaj I. in Gregor VII. Kar se pa prvima dvema ni posrečilo, to je dosegel Inocent: Francoski kralj Filip II. Avgust se je ločil od svoje žene in se poročil z drugo; Inocent III. ga je prisilil, da se je ločil od druge žene. 120 Aragonski kralj je sprejel od papeža kraljevsko krono proti obljubi zvestobe in letnega tributa. Portugalski kralj je moral tudi plačevati papežu letni davek, ki ga je priznal že njegov oče. Ogrski kralj je priznal Inocenta III. kot fevdnega gospoda. Na Bolgarskem je papeški legat kronal kralja. Angleški kralj Ivan „brez dežele" je moral priznati nadškofa v Canterburyju, ki ga je papež namestil; še več, moral je priznati, da je papežev vazal in mu je plačeval tribut. Na Švedskem in Norveškem je razsodil Inocent III. prepire zaradi nasledstva. Na Nemškem slednjič je zasedel po dolgotrajnih bojih njegov varovanec kraljevski prestol. Potemtakem je bila papeževa vlada po kulturni Evropi uresničena. A Inocent III. je hotel raztegniti svojo oblast tudi nad orient. Ker je bila vsa politika Evrope takorekoč v nje¬ govih rokah, mu ni bilo posebno težko, da je vzdignil novo križarsko vojsko, kateri pravi voditelj je bil zopet papež. 1202 Takozvana četrta križarska vojna (1202—1204). Zopet so do hodili propovedniki od dežele do dežele oznanjevat križarsko -4 QAl 11 J vojno, papeževi poslanci pa so se pogajali z višjim plemstvom. Dogovorili so se, da bodo Benečani prepeljali križarje naravnost v E g i p e t. Doz Enrico Dandolo. Namere križarjev niso bile benečanski republiki povšeč, zakaj razdrle bi živahno trgovino, ki je cvetela med Benečani in Egipčani. Pač pa so si želeli Benečani, da bi se trgovina s Carigradom izboljšala. Zlasti štiriindevetdesetletni, a mladeniško ognjeviti benečanski dož Enrico Dandolo je deloval na to, da se je vojska napotila proti Carigradu na¬ mesto proti Egiptu. Povod so bile bizantinske razmere, zakaj le-tam so vrgli cesarja Izaka s prestola (gl. str. 103); Aleksi j, njegov sin in svak nemškega kralja Filipa, pa je osebno prosil križarje, naj gredo njemu in njegovemu očetu pomagat; ob¬ ljubljal je tudi velike vsote za plačilo. Skoro 500 ladij je odplulo iz Benetk. Toda križarji niso imeli niti toliko denarja, da bi mogli plačati Benečanom prevoz¬ nino. To priliko je porabil Dandolo v korist Benečanov. Spotoma so morali križarji vzeti Z a d e r , ki se je otresel benečanske oblasti. Nato so jadrali proti Carigradu. 121 Križarji vzamejo Carigrad. Kmalu je moral bežati uzur- pator, ki je bil pahnil cesarja Izaka s prestola v ječo. Izak je postal zopet cesar, Aleksij pa je bil njegov sovladar. A sedaj je bilo treba križarjem plačati obljubljene vsote denarja. Nastali so prepiri in boji med križarji in Grki; križarji so si osvojili Carigrad. Strašno so pustošili po mestu in razbijali umetnine. Latinsko cesarstvo. (1204—1261). Križarji so izpremenili 1204 grško v„latinsko cesarstvo 4 . Balduin Flanderski g" je postal cesar. Toda to cesarstvo ni imelo prejšnjega obsega, zakaj zmagovalci so si razdelili državo. Benečani so dobili sicer raztresene kose, zlasti otoke, a baš za trgovino najvažnejše točke. Inocent III. se je sprva protivil podjetju zoper Carigrad, zdaj pa je bil z uspehom zadovoljen, zakaj križarji so prisilili grške ga patriarha, da je priznal papeža za poglavarja sv. cerkve, in so uvedli latinski cerkveni obredni jezik. A latinsko cesarstvo se ni moglo dolgo držati; tudi želja da bi se bili združili grška in rimska cerkev, se ni izpolnila. 1261. leta so odpravili latinsko cesarstvo in obnovili zopet 1261 grško; le Benečani so obdržali svoje osvojitve še stoletja. Hierarhična monarhija. Papež Inocent III. je razvijal svojo monarhično oblast tudi v cerkvi sami: čimbolj so izgubljali posvetni velikaši svoj vpliv pri nameščanju škofov, tembolj so postajali škofi odvisni od papeža. Papeževi 1 e g a t j e so hodili od kraja do kraja in so nadzorovali povsod duhovščino; sprejemali so pritožbe in so posegali v uradno delovanje škofov. Mnogo opatij in samostanov je odtegnil papež škofovski oblasti in jih je podredil neposredno kuriji v Rimu. Dalje je zahteval zase popolno zakonodajno oblast. Cerkvene kazni. Vsakega nasprotnika cerkvenih naredb in krivoverca so zadele hude cerkvene kazni. Te kazni so bile: prokletstvo ali izobčenje (ber 33ann), ki je izključlo prizadetega iz občestva cerkve; i n t e r d i k t, ki je ustavil vsako cerkveno opravilo; v deželi, nad katero se je proglasil interdikt, so zaprli cerkve, zvonovi so utihnili, le nekateri zakramenti so se smeli podeljevati, mrtveci so se pokopavali v neblagoslovljeni zemlji. Interdikt je bilo strašno orožje zoper kralje. Cerkvena kazen je bila dalje inkvizicija; uredili so jo na lateranskem cerkvenem zboru. Po njej so krivo¬ verstva osumljene zaprli in jih z mučenjem prisilili, da so pri¬ znali svojo pregreho. 122 1215 Lateranski cerkveni zbor (1215). Na lateranskem cerkvenem zboru je doživel mogočni Inocent III. triumf, kakršnega še ni videla katoliška cerkev: njegovemu pozivu so se odzvali cerkveni dostojanstveniki in zastopniki posvetnih velikašev; iz vseh dežel so prišli patriarhi, metropoliti, škofje, opatje, priorji; kralji Nemčije, Kastilije, Ogrske i. dr. so poslali svoje namestnike. V prihodnjem letu je umrl Inocent III. Beraški redovi. Za vlade Inocenta III. so nastali novi meniški redovi, vendar pa papež ni vplival na njih ustanovitev. Ti meniški redovi so bili takozvani beraški redovi. Red frančiškanov. Frančišek Asiški, sin bogatih staršev, se je odpovedal vsemu bogastvu in je pokoro ozna¬ njajoč beračil po svetu. Kmalu so ga posnemali tudi drugi. Tako je nastal beraški red frančiškanov ali mino¬ ritov (fratres minores = „bratje nižje vrste“, kakor so se tudi skromno imenovali). Papež je potrdil novi red in v nekaj letih je bilo že več tisoč menihov tega reda. Goriški samo¬ stan frančiškanov je baje ustanovil in vodil sam sv. Anton iz Padove. V Ljubljano je uvedel frančiškane ko¬ roški vojvoda Bernard v prvi polovici trinajstega stoletja. — Za ženske je ustanovila sv. Klara, Frančiškova rojakinja, po zgledu frančiškanov drugi ženski red k 1 a r i s i n j. Red dominikancev. Na Španskem je ustanovil omikani Dominigo de Guzman red dominikancev ali propovednikov. Beraški redovi so bili močna opora papeštva; pri ljudstvu, zlasti v mestih, so bili zelo priljubljeni zaradi poljudnih pro- povedi; poleg tega so se pa pečali redovniki tudi z znanostjo; zlasti dominikanci so zavzemali čestokrat važna učna mesta na vseučiliščih. B. Boji cesarjev zoper prevlado papeštva (1216 — 1273 ). 1. Friderik II. in papeži (1215 —1250). 1215 Friderik II. (1215—1250) je bil zelo nadarjen in je spoznal vso omiko, ki mu jo je mogla nuditi zapadnoevropsko-orientalska kultura v normansko-arabski Siciliji. V svojem notranjem se je čutil Friderik II. bolj Italijana nego Nemca. Daši se je delal na 123 zunaj vnetega katolika, mu je bila vera vendar postranska stvar, on sam je bil predvsem le državnik in v resnici ga prištevajo najimenitnejšim državnikom sred¬ njega veka. Friderikovi cilji. Absolutna oblast orientalskih vladarjev je ugajala Frideriku II. Zato je hotel tudi v Siciliji ustvariti monarhično-uradniško državo namesto fevdalne. Pred vsem pa je deloval na to, da bi osvobodil državo pre¬ vlade duhovništva. Že ta namen je provzročil veliko nasprotstva med njim in papežem, povečalo pa je nasprotstvo še strem¬ ljenje Friderika II. po tem, da bi združil Nemčijo in Sicilijo. Baš v tem je videl papež največjo nevarnost za svojo samo¬ stojnost. Obljube Friderika II. V zahvalo, da je pomagal papež Inocent III. Frideriku II. doseči nemški prestol, je priznal le-ta papežu fevdniško oblast nad Sicilijo ter obljubil, da ne bo nikdar izkušal združiti Sicilije z Nemčijo; razentega je obljubil tudi, da se bo udeležil križarske vojne. Naslednik Inocenta III., Honorij III., je bil mil in spravljiv mož. Prilika je bila torej za Friderika II. ugodna, da bi se rešil cerkvene nadvlade. Zato je odlagal obljubljeno kri¬ žarsko vojno od leta do leta in Honorij III. je dovolil, da so nemški knezi izvolili Friderikovega sina Henrika, ki bi bil moral dobiti samo Sicilijo, za nemškega kralja; še več, papež je kronal Friderika II. za cesarja. Podjetje proti Damiettu. Papež Honorij je bil zaradi- tega toliko popustljiv, ker je cesar Friderik II. še vedno ob¬ ljubljal, da se bo udeležil sam križarske vojne. Vendar pa še vedno ni izpolnil svoje obljube, dasi mu je bila večkrat dana prilika za to. 1217. leta se je odpeljalo mnogo križarjev proti 1217 orientu; med njimi sta bila tudi Babenberžan Leopold VI. Slavni in ogrski kralj Andrej. Križarji so se obrnili proti Egiptu, ki so ga smatrali za ključ do osvojitve svete dežele. Zavzeli so D a m i e 11 e , a ko so prodirali ob Nilu proti jugu, jih je zalotila Nilova povodenj, ki je vso krščansko vojsko obdajala. Egipčani so tudi ujeli ladje, ki so dovažale križarjem živeža; sedaj so morali prositi za mir. Egiptovski sultan jim je dovolil osemletno premirje, Damiette so morali križarji izročiti sultanu (1221). 1221 124 1228 Peta križarska vojna (1228/1229). Med tem je umrla žena Friderika II. Cesar se je oženil vdrugič z Jolanto, hčerjo in dedinjo titularnega kralja jeruzalemskega. Papež je odobraval to poroko, ker je mislil, da bo vsled nje vendar izpolnil Fri¬ derik II. storjeno obljubo in se udeležil nove križarske vojne. A cesar je še vedno odlašal, pač pa se je smatral kot mož dedinje Jeruzalema za njenega zastopnika in si je nadel naslov „kralj jeruzalemski". Novi papež Gregor IX. je dal oznanjevati križarsko vojno in res se je zbralo v B r i n d i s i j u 60.000 mož, ki pa niso imeli nikakih sredstev. Nastale so bolezni, mnogo jih je pomrlo, ostali pa so se odpeljali po ladjah. Tudi cesar je od¬ jadral proti sveti deželi. Toda med potjo je obolel in čez nekaj dni se je vrnil; sedaj pa ga je papež Gregor IX. proklel. Friderik II. se je šele sedaj začel pripravljati na pravo križarsko vojno, obenem pa je javno zavrnil papeževe ob- dolžitve. 1228. leta se je z velikim spremstvom odpeljal in še istega leta je stopil pri Akonu na palestinska tla. Tu se je pogajal z egiptovskim sultanom. Brez vsakega boja sta 1129 sklenila cesar in sultan 112 9. leta pogodbo, po kateri je dobil cesar Jeruzalem, Betlehem, Nazaret in primorje od Jaffe do Sidona. V cerkvi božjega groba se je kronal Friderik II. za kralja jeruzalemskega, dasi je bil še v prokletstvu. Baš zaraditega pa je proglasil patriarh nad Jeru¬ zalemom interdikt. Kmalu nato se je vrnil cesar v Italijo. S papežem Gre- 1230 gorjem IX. sta sklenila mir v San Germanu (1230). Papež ga je odvezal prekletstva in je priznal Friderikovo (peto) križarsko vojno. Friderikova uradniška država v Siciliji. V apulsko-sicilskem kraljestvu je ustvaril Friderik II. državo, ki jo smemo ime¬ novati moderno. Odstranil je fevdništvo in ga nadomestil z uradniško državo. Uradniki so imeli stalne plače; za svoje svetovalce je pritegnil kralj meščanske kroge ter ustvaril s tem nekak začetek parlamentarizma. Sodiščem po provincijah so načelovali justiciarji; le-ti niso smeli biti doma v provinciji, ki so ji načelovali in tudi niso smeli imeti sorodnikov v njej. Finančno stanje kraljestva je bilo ugodno; kra¬ ljevska krona je imela mnogo dohodkov iz domen, zemljiškega 125 davka, iz monopolov (na sol, železo, svilo itd.), iz carin in drugih virov. Trgovina in poljedelstvo sta cvetela; močno ladjevje in spretna vojska (zadnja je bila sestavljena večinoma iz Saracenov in Nemcev) pa sta branila kraljestvo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki. Vseučilišči v Napolju in v Palermu sta gojili znanost in sta dosegli za Friderika II. slavo, kakršno so uživale krščanske in arabske akademije v Parisu, Bologni, v Bagdadu, Damasku in v Kairi. Friderikov dvor v Palermu je prekašal po svojem sijaju in razkošju vse zapadnoevropske dvore in je tekmoval z onimi mohamedanskega sveta. Razmere v Nemčiji. Friderik II. je živel večinoma v svoji južnoitalski državi; za Nemčijo, kjer je vladal njegov sin Henrik (VII.) kot kralj, se ni dosti brigal. Zato so zavladale tu razmere, ki so bile baš nasprotne onim v južni Italiji. Wormski privilegij 1231. leta je priznal 1281 posvetnim knezom popolno vladarsko oblast v njih deželah. Duhovnim knezom je to oblast podelil Friderik II. že poprej. Tako so torej postali knezi „d e ž e 1 n i gospodje* (vladarji, „2anbe§I)erren"); sami so smeli nameščati sodnike, graditi ceste, vpeljevati semnje, kovati denar in utrjati deželo. Obenem s podelitvijo teh pravic knezom so dobili tudi velikaši vsake posamezne de¬ žele pravico potrjevati nove zakone. Ti deželni velikaši so se pozneje imenovali deželni stanovi (2anbež= jtanbe). Razmere v Avstriji in na Štajerskem. V teh dveh voj¬ vodinah je zavladal po smrti Friderika I. (1198) njegov brat Leopold VI. Slavni (1198—1230). V bojih med 1198 Staufovci in Welfi je stal zvesto na strani prvih. — Kakor njegov oče, je bil tudi on prijatelj viteštva, obenem pa je skrbel 1 za gospodarsko povzdigo svojih dežela. Avstrijskim mestom je podeljeval mestne pravice (©tabtrecfjte), tako Dunaju v letu 1221. Za njegove vlade so ustanavljali dunajski obrt- 1221 n i k i raznih strok zadruge. — Leopold VI. se je trudil, da bi bil ustanovil na Dunaju škofijo, vendar je ta trud ostal brez¬ uspešen, ker so mu nasprotovali pasavski škofje. Salzburški nadškof je v tem času ustanovil na Štajerskem sekovsko 126 1218 š ko fijo (1218). Lavantinska škofija je bila ustanov- 1228 Ijena 1228. leta. Leopold VI. je bil pobožen vladar. Zato je preganjal v svojih deželah krivoverce, da, pridružil se je celo ogrskemu kralju Andreju II. v križarski vojni zoper Damiette. — Svojo hčer Marjeto je poročil s cesarjevim sinom in nemškim kraljem Henrikom (VIL). Ko se je vrnil cesar Friderik II. iz pete križarske vojne, je šel Leopold VI. v Italijo, kjer si je mnogo prizadeval, da sta se spravila papež in cesar. — Od škofa v Freisingu je sprejel več krajev med Mokronogom, Skocijanom in Novim mestom proti denarni odškodnini v fevd. 1230 Friderik II. Bojeviti (1230—1246), sin in na- do slednik Leopolda VI., je bil zadnji Babenberžan. 1246 Moral se je mnogo bojevati z notranjimi in zunanjimi sovraž¬ niki. Uprli so se mu ministeriali; zlasti s pomočjo samo¬ stanov je udušil upor. — Vdrugič se je poročil Friderik II. z Nežo, hčerjo andechs-meranskega vojvode; po tej poroki je dobil več posestev na Kranjskem in na Primorskem in se je 1232 imenoval „gospod Kranjske" (od 1232. leta). Spor med cesarjem Friderikom II. in kraljem Henrikom. Kralj Henrik ni bil zadovoljen z vladnim sistemom svojega očeta. Wormski privilegij, ki je dal deželnim knezom toliko pravic, mu ni bil všeč. K temu so se pridružili še osebni vzroki. S kraljem je potegnilo nižje plemstvo, ki je bilo nezadovoljno s privilegiji knezov, dalje pa tudi lombardska mesta in njegov svak, avstrijski vojvoda Friderik II. Bojeviti. Nasprotje med očetom in sinom je postajalo čedalje večje, dokler ni izbruhnil upor. Tedaj pa je prišel cesar Friderik n. sam na Nemško. Daši je kralj Henrik — zapuščen od svojih pristašev — prosil takoj milosti, ga je vendar cesar dal ujeti; pozneje so ga od¬ peljali v južno Italijo, kjer je umrl v ječi. S Henrikovimi za¬ vezniki na Nemškem je ravnal cesar milo, samo avstrijskega vojvodo Friderika II. Bojevitega je strogo kaznoval. 1235 Zakon o deželnem miru 1235. Cesar je sklical sijajen državni zbor v Mainz. Tu je izdal znameniti zakon o deželnem miru (8anbfrieben§gefeg); bil je to prvi zakon, ki so ga spisali v nemškem in latinskem jeziku. Po tem zakonu so postavili državnega dvornega sodnika za cesarjevega namestnika v sodnih zadevah; dalje je omejil cesar privatne vojne in prepire 127 kolikor mogoče; tu so se spravili tudi Staufovci in Welfi: welfske dedne dežele B r a u n s c h w e i g-L ii n e b u r g je povzdignil cesar v vojvodino in jih izročil kot fevd vnuku Henrika Leva. Na državnem zboru v Mainzu pa so se bridko pritoževali podaniki Friderika II. Bojevitega nad svojim gospodom. Ker se je le-ta še vedno kazal cesarjevega nasprotnika, ga je cesar Friderik (1236. leta) izobčil. Dežele Babenberžanov je proglasil 1236 za neposrednje državne (rridjSunmittclbar), vendar pa ni mogel Friderika Bojevitega popolnoma pregnati. Nekaj let pozneje sta se spravila cesar in Friderik Bojeviti; zadnji je dobil svoje dežele nazaj. Ogrska. Proti koncu enajstega stoletja ji je vladal Ladi¬ slav I. Pridružil je Ogrski severno Hrvaško (gl. str. 107); kot mejno stražo je naselil na Erdeljskem Sikulce zoper Pe- čenege in Kumane; izdal je tudi več zakonov, ki so na¬ pravili mir v notranjem, in je uredil cerkvene razmere. Kol o man (1095—1114), Ladislavov naslednik, je raz- 1095 tegnil ogrsko oblast na hrvaško-dalmatinska mesta in otoke _ d ° (gl. str. 107). 1114 Andrej II. (1204—1235) je bil slaboten vladar. Kra- 1204 Ijevska oblast je čedalje bolj izgubljala na ugledu. Kraljeva do žena je bila iz rodovine Andechs-Meranien in je dala Nemcem 1235 marsikatere predpravice. Ogrsko plemstvo ni bilo zadovoljno z „nemško vlado“ in je uprizorilo vstajo; kraljico so umorili. — Andrej II. se je udeležil podjetja zoper Damiette, a vrnil se je kmalu brez uspeha. Za njegove odsotnosti pa so zavladale na Ogrskem največje zmede. Državno plemstvo je izsililo kralju 1222. leta s takozvano „zlato bulo" izredne pravice: plem- 1222 stvo je prosto vseh davkov in ima pravico, da sme braniti ustavo tudi z orožjem, ako bi jo kralj prekršil (insurek- cijska klavzula). S tem je bil torej upor proti kralju dovoljen! Boj cesarja Friderika II. z Lombardi in s papežem. Ko je uredil razmere v Nemčiji, je odšel cesar Friderik II. v severno Italijo, da bi kaznoval lombardska mesta, ki so potegnila z njegovim upornim sinom Henrikom in so hotela doseči popolno neodvisnost od cesarja. Friderik II. je premagal Lombarde popolnoma. 128 Toda bas ti cesarjevi uspehi so vznemirili papeža, in fimetna vez, ki je vezala oba od sangermanskega miru dalje, se je sedaj pretrgala. Ko je Friderik II. izročil Sardinijo, ki je bila doslej papežev fevd, svojemu nezakonskemu sinu E n z i j u (Enzio = Heinz = Henrik) kot kraljestvo, tedaj ga je papež Gregor IX. proklel; z Benečani in Genovčani je sklenil zavezo. Sedaj so se vneli v Italiji strašni strankarski boji med G h i b e 11 i n i,*) pristaši cesarske oblasti, in med G u e 1 f i,*) pristaši republikanske samostojnosti in nacijonalne nezavisnosti pod papeževo zaščito. Gregor IX. je sklical cerkveni zbor v Rim, ki naj bi odstavil cesarja; le-ta pa je onemogočil zboro¬ vanje s tem, da je ujel mnogo cerkvenih knezov na potu v Rim in jih pozaprl v južnoitalijanskih gradovih; že si je osvojil Friderik II. skoro vso cerkveno državo, tedaj pa je umrl papež Gregor IX. Boj med obema strankama je divjal s tako silo, da jih ni spravila niti strašna nevarnost, ki je pretila Evropi p o Mongolih. Mongoli, divji pastirski narod osrednje Azije, so pretili že v najstarejših časih kitajski kulturni državi; zoper Mongole so zgradili Kitajci že v tretjem stoletju pred Kr. veliki zid. V začetku trinajstega stoletja so proglasila mongolska plemena poglavarja Temudžina za džingiskhana (t. j. veliki khan). Le-ta je ustanovil velikansko državo; najprvo je udaril na Kitajsko in podjarmil njen severni del, nato pa se je obrnil proti zapadu. Pod džingiskhanovim vodstvom so opu- stošili Mongoli severni del Iranske planote. Mongoli v Evropi. Še ko je bil Temudžin živ, je udarila mongolska vojska okoli severne obale Kaspijskega jezera proti zapadu in je premagala Kumane in Ruse. Temudžinov vnuk Batu je nadaljeval osvojitve po Evropi. Ruska in Poljska sta se mu morali ukloniti, nato pa je udaril na Kumane, ki so se naselili v Valahiji in Moldaviji. Kumani so se obrnili 1285 do ogrskega kralja Bele IV. (1235—1270), sina Andreja II., 1270 S P ro ® n ^°’ na i ji^ 1 sprejme v ogrsko deželo; obljubili so mu, da se bodo dali krstiti in da se mu bodo pokorili. Kralj Bela IV. je ugodil njih želji in je naselil Kumane v sredi svojega kraljestva. Kmalu pa so se razkropili po vsej Ogrski. *) Ghibellini, italijanski izraz za „Waiblinger“, kakor so se imenovali tudi Staufovci po svojem posestvu Waiblingen. Guelfi = Welfi. 129 Baš naselitev Kumanov na Ogrskem je baje provzročila, da je Batu udaril sedaj v to deželo. Od vseh strani so prihajale mongolske čete na Ogrsko. Ena izmed njih je korakala po Poljski, si osvojila Krakov, nakar je pobila in uničila vojsko šleskega vojvode Henrika Pobožnega v bitki pri Legnici (2iegm|) 1241. leta; vojvoda sam je padel v boju. Češki kralj Vaclav je nato uspešno zavrnil Mon¬ gole na meji svojega kraljestva, a Moravske ni mogel ščititi ; strašno so jo opustošili, nato pa so udarili na Ogrsko. Kralj Bela IV. je šel Batujevim četam naproti, toda blizu tam, kjer se izliva reka Sajo v Tiso, so ga Mongoli popolnoma porazili (1241); skoro vsa vojska je bila uničena; kralj sam je komaj ušel v Avstrijo. Prosil je Friderika Bojevitega za pomoč, a ni je dobil. Obrnil se je do cesarja Friderika II., a tudi ta mu ni pomagal. Mongoli so strašno opustošili Ogrsko; cvetoča mesta so porušili, kralj Bela je bežal slednjič v Dalmacijo. V prihodnjem letu je odšel Batu preko Srbije in Bolgarije proti vzhodu. Zapadnoevropska kultura je bila rešena, vendar pa so ustanovili Mongoli na Ruskem veliko državo, ki se je vzdržala nad dvesto let. Bela IV. se je vrnil v svoje kraljestvo, kamor je poklical mnogo nemških in italijanskih naselnikov. L. 1246. se je zapletel v vojno s Friderikom II. Bojevitim. Blizu Dunajskega Novega mesta je padel Friderik, zadnji Babenberžan (1246). 1246 Mongoli v Prednji Aziji. V istih časih kakor v Evropi, so divjale mongolske čete tudi po Prednji Aziji. Mezopotamija in Armenija sta padli v njih oblast, tudi ikonijski sultan se jim je uklonil. Svoje osvojitve so končali Mongoli s tem, da so vzeli Bagdad; kalifa so umorili, 125 8. leta je prenehalo kalifstvo v Bagdadu. Inocent IV. in Friderik II. Poldrugo leto po smrti Gre¬ gorja IX. so posadili na prestol sv. Petra novega papeža Inocenta IV. Že ime, ki si ga je izbral novi papež, je kazalo, da hoče vladati v hierarhičnem duhu. Skrivnostno je odšel papež v L y o n in sklical tja cerkveni zbor (1245). Na tem zboru je proklel cesarja kot krivoverca, krivoprisežnika in nezvestega vazala ter ga proglasil za odstavljenega. Sedaj so izvolili na Nemškem nekateri knezi za vrstjo dva protikralja, toda cesarjev sin Konrad je brez posebnih težav vzdrževal vlado svojega očeta. Pirc-Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 9 130 V Italiji je divjal strašni boj med Ghibellini in Guelfi dalje. Cesarjeva stvar je nazadovala; njegovega hrabrega sina Enzija so ujeli in zaprli — umrl je v ječi. Vzlic temu pa cesar ni obupal; bas se je pripravljal na novo vojno zoper severno¬ italijanska mesta, tedaj pa je umrl (1250) — nepremagan in neuklonjen. Pokopali so ga v Palermu. Spomin na Friderika II. se je ohranil najbolj po nemških mestih, katerih interese je pospeševal. O njem so pripovedovali, da ni umrl, temveč da spi v K y f f h a u s e r u in da bo še enkrat prišel v vsem svojem cesarskem sijaju (glej str. 96). 2. Konrad IV. in medvladje na Nemškem (1250—1273). Konrad IV. (1250—1254) si je osvojil marsikatero mesto v Italiji, slednjič tudi Napolj. A umrl je kmalu. Ostavil je dve¬ letnega sinčka Konrada, ki so ga Italijani imenovali K o n - r a d i n a. Stvar Staufovcev v Italiji je sedaj branil Konrada IV. polubrat Manfred, na Nemškem pa se je pričela tedaj doba, ki jo imenujemo medvladje ali interregnum. Interregnum na Nemškem (1254—1273). Nihče na Nemškem ni mislil na to, da bi posadili mladoletnega Konradovega sina na prestol. A tudi krepkega kralja niso marali nemški knezi, ker so se bali za svoje predpravice. Knezi sami niso bili edini in tako so izvolili dva kralja: papeževa stranka angleškega princa Riharda C o r n - w a 1 s k e g a (Cornwallis) — brata angleškega kralja Hen¬ rika III. —, druga stranka pa Alfonza 'X., kralja k a - stilskega. Na Nemškem so torej imeli zopet dva kralja; in vendar imenujemo to dobo medvladje, zakaj vladal pravzaprav ni nobeden izmed obeh kraljev. V Nemčiji je zavladala anarhija, ki je ostala v ža¬ lostnem spominu pri narodu. Kdor je imel moč, ta je imel tudi pravico. Škofje in knezi so izkušali svoje pravice in svoja zemljišča povečati; po krivici so si lastili državne fevde, ca¬ rine in raznovrstne druge regalije. Graščaki so iz svojih gradov ob plovnih rekah ali ob trgovinskih cestah ropali, po¬ potnike so zapirali ter zahtevali od njih visoko odkupnino. Njih trdni gradovi so jih branili pred vsako pravico in sodnijo. 131 Nemško plemstvo je podivjalo, povsod je vladala le p e s t n a pravica, najvišje avtoritete ni bilo v državi. Pri teh anarhičnih razmerah propadajoče države so zlasti mnogo trpela mesta; trgovci so bili povsod v nevarnosti, da jih oropajo. Zato so posegla mesta po samopomoči, skle¬ nila so mestne zaveze. Zavezniki so morali vzdržavatl oborožene čete, po rekah pa vojne ladje. 3. Zadnji Staufovci in zmaga papeštva. Manfred se je v kratkem polastil vsega južnoitalskega kraljestva in se je dal v Palermu kronati za sicil¬ skega kralja (1258). Vladal je izvrstno: poljedelstvo in obrtnost sta zopet zacveteli, trgovina se je poživila, blagostanje se je vrnilo. Nov spor s papežem. Papež Aleksander IV. je zahteval, da naj prizna Manfred sicilsko kraljestvo za papeški fevd; ker se je kralj branil to storiti, ga je papež proklel; toda narod je bil Manfredu zvesto vdan. KarelAnjouvinski. Aleksandrov naslednik (papež Urban IV.) je izprevidel, da ne bo mogel sam Ghibellinov uničiti. Zato je stopil v dogovor s Karlom Anjouvinskim, bratom francoskega kralja Ludovika IX. Novi papež (Klement IV.) je podelil Karlu Anjouvinskemu sicilsko kraljestvo proti letnemu davku kot papeški fevd. „Križarska vojska" je dospela iz Francije v Italijo. Vnela se je nova vojna; v bitki pri Beneventu (1266) se je nagnila vzlic hrabrosti Saracenov in Nemcev vsled iz¬ daje Italijanov na stran papeževih pristašev. Manfred je planil v najhujši bojni metež in je našel smrt, ki jo je iskal. Strašno je gospodaril sedaj novi kralj; vso Manfredovo družino je zaprl v ječo. Romanstvo je triumfiralo nad ger- manstvom, cerkev nad »gadjo zalego" Staufovcev. A ta še ni bila uničena; živel je še en potomec — Konradi n. Konradin. Usmrtitve, ječa, izgnanstvo, to je bila sedaj usoda tisočerih privržencev Staufovcev; francoski plemiči so si porazdelili njih imetje; visoki davki, visoke carine in oderuštvo je gnalo prebivalce v obup. Povsod so si želeli zopet nekdanjo vlado Staufovcev. Odposlanci so odšli h Konradinu, ki so ga vzgajali na dvoru njegovega sorodnika, bavarskega voj- 9 * 132 vode. K o n r a d i n , tedaj šele 16 let star, je bil zadnji Staufovec; dicile so ga lepe lastnosti — zlasti junaštvo — njegovih prednikov. S svojim prijateljem Friderikom Ba¬ ri e n s k i m se je napotil v Italijo, da si osvoji dediščino Staufovcev. Ghibellini so ga navdušeno sprejeli, papež ga je proklel. Zavzel je Rim, nato pa prestopil mejo napoljskega kraljestva. Pri Scurcoli je zadel ob sovražne čete. Žeje mislil Konradin, da je zmagal, tedaj pa so planili sovražniki iz zasede na razkropljene Ghibelline in so jih premagali. Kon¬ radin je bežal, a njega in njegovega prijatelja so ujeli in ju izročili Karlu Anjouvinskemu. Daši so ju sodniki skoro so¬ glasno oprostili veleizdajstva, ju je Karel Anjouvinski vendar 1268 sam obsodil na smrt. V Napolju so ju obglavili (1268). Zadnji potomec slavnega rodu Staufovcev je končal svoje življenje na krvnem odru. Sicilijanske večernice. Ker je Karel Anjouvinski še vedno kruto nastopal zoper pristaše Staufovcev, je nezadovoljnost prebivalstva zlasti v Siciliji rastla od dne do dne. Na Veliki 1282 ponedeljek 1. 1282. ob večernicah so planili razljučeni Sicili¬ janci nad sovražene Francoze in vse pomorili (sicilijanske večernice). Sicilijanci so proglasili Manfredovega zeta Petra Aragonskega za kralja Sicilije, leNapoljješe ostal v rokah Francozov. 4. Konec križarskih vojen. Ludovik IX. kot križar. Leta 1244. je osvojil egip¬ tovski sultan Ejub Jeruzalem. Staufovci niso mogli ničesar storiti za sveto deželo, ker so se bojevali s papeži. Tedaj je vladal v Franciji Ludovik IX. Svetnik. Za ozdravljenje po hudi bolezni je obljubil križarsko vojno. Šesta križarska vojna. Leta 1249. je udaril Ludovik IX. na Damiette. Z lahkoto so zavzeli križarji mesto. Čez nekoliko mesecev so odrinili proti Kairi, da bi uničili glavno mesto sul¬ tanata. A sedaj je prikorakala močna egiptovska vojska, koje jedro so tvorili mameluki. Ti so bili sužnji, iz katerih si je sultan Ejub vzgojil nekake pretoriance. Do odločilne bitke sicer ni prišlo, a Francozje so se morali slednjič umakniti v Damiette. Vsa vojska se je morala ukloniti sovražniku. Med ujetniki je bil tudi kralj Ludovik. Le proti visoki odkupnini in 133 proti izročitvi vseh osvojenih krajev so ga izpustili mameluki, ki so se med tem polastili egiptovske vlade. Sedma križarska vojna. Leta 1270. je zbral Ludovik IX. novo križarsko vojno. Imel je namen iti v Jeruzalem, toda med potjo so sklenili križarji, da gredo najpoprej v Tunis. Mrzlica je pokosila mnogo križarjev in tudi kralja Ludovika. Vojna se je končala brez posebnih uspehov. Konec križarskih držav. Mameluki so nadaljevali boje zoper kristjane. Mesto za mestom, grad za gradom so jim vzeli. Križarske vojne so ponehale, zakaj nihče izmed evropskih ve- likašev se jih ni hotel več udeležiti. — Akon je bil še kot važna postojanka v rokah kristjanov. L. 1291. je padlo tudi to mesto. Že poprej so se preselili trgovci s svojimi družinami na Ciper. Vso „frankovsko" Sirijo so dobili Saraceni nazaj, kri¬ žarske države so prenehale. 5. Jugovzhodne dežele nemške države; Češka in Poljska. Vojvodina Koroška. Leta 1122. je prišla vojvodina Koroška v roke rodovine Sponheimovcev (tudi Spanheimovcev). Naj¬ imenitnejši izmed vojvod te rodovine je bil Bernard II.; voj¬ vodski prestol je zasedel 1202. leta. Na njegovem dvoru v Št. Vidu (na Koroškem) so se shajali pesniki in pevci; po¬ ročen je bil s hčerjo češkega kralja Otokarja I. — Bernardov sin in naslednik Ulrik III. (1256—1269) je bil zadnji Spon- heimovec.*) Poročen je bil z vdovo Babenberžana Friderika II. Bojevitega in je s to poroko pomnožil svoja posestva na Kranj¬ skem, vsled česar si je nadel tudi naslov „gospod Kranjske." Kranjska je bila tudi še tedaj razcepljena. V dobi boja za investituro je podelil nemški kralj Henrik IV. mejno grofijo Kranjsko oglejskim patriarhom, ki so imeli že poprej posestva v deželi. Ker so že tudi b r i z i n š k i in briksenski škofje imeli mnogo posestev na Kranj¬ skem (gl. str. 81), je bil večji del dežele last cerkvenih veli- kašev. Oglejski patriarhi so ustanovili na Kranjskem prve žu¬ pnije, tako v Stari Loki**) (1074), v Beli Cerkvi (1074) in v Št. Vidu nad Ljubljano (1085). *) Imel je sicer še brata Filipa, ki pa je postal oglejski patriarh. **) Tedaj L o n k a imenovana. 134 Poleg omenjenih cerkvenih velikašev so imeli na Gorenj¬ skem in Dolenjskem mnogo posestev grofje Orlamiindski. Ko so pa sredi dvanajstega stoletja izmrii, so jih podedovali Sponheiinovci, Andechs-Meranci in dr. Sponhei- movci so dobili Ljubljano, Kranj in Kostanjevico, Andechs- Meranci (ki so imeli mnogo posestev na Tirolskem) pa Kamnik. Ti so imeli tudi posestva na Dolenjskem. Dežela med Krko in Kolpo se imenuje od dvanajstega stoletja dalje „Slo ven¬ ska marka" (SBinbifdje 2Jiatf), katero ime se je polagoma pre¬ neslo na vso Dolenjsko. Andechs-Meranci so dosegli tudi čast mejnih grofov na Kranjskem. Toda enega iz te rodovine, Hen¬ rika Istrskega, so dolžili, da je sodeloval pri umoru Filipa Svab- skega 1. 1208.; zato mu je vzel Oton IV. vse državne fevde in vsa posestva. Za cesarja Friderika II. je dobil izobčeni Henrik pač svoja posestva nazaj, a dostojanstvo mejnih grofov je ostalo patriarhom. Po Henrikovi smrti je kupil njegove brizinške fevde Babenberžan Leopold VI.; tako so Babenberžani po¬ stali posestniki na Dolenjskem. Friderik II. Bojeviti je pomnožil ta posestva tako, da se je imenoval gospoda Kran ske (dominus Čarni olae). Ko so izmrii Babenberžani, se je polastil njih brizinških fevdov na Dolenjskem Sponheimovec vojvoda Ber¬ nard. Njegov sin Ulrik III. je kot mož vdove Friderika II. Bojevitega pomnožil svoja posestva na Kranjskem, poleg tega pa je po pogodbi sprejel še druga od oglejskega patriarha v fevd. Na ta način je postal Ulrik III. deželni vladar Kranjske, dasi so patriarhi še nadalje obdržali naslov „mejnih grofov Kranj ske". Češka. Premisel Otokar I. in Vaclav I. (1197—1253). Premisel Otokar I. (1197—1230) je pomagal v boju med Filipom Svabskim in Otonom IV. prvemu. Zato mu je kralj po¬ delil (1198) dedni kraljevski naslov. To podelitev je pozneje priznal tudi kralj Friderik II. in ji pridejal še druge predpravice v „zlati buli" (1212). S previdno politiko in od¬ ločnim nastopom v notranjem je povzdignil Otokar I. Češko v močno državo. Brez ugovora ga je nasledoval njegov sin Vaclav I. (1230—1253). Le-ta se je mnogo bojeval s Friderikom II. Bojevitim. Češko je Vaclav I*. dobro utrdil zoper napade Mongolov, a Moravske ni mogel braniti. Zato so 135 Mongoli to deželo strašno opustošili. Njegov sin P remi s el Otokar (II.) si je osvojil dediščino Babenberžanov. Poljska. V tej dobi sta bila za Poljsko velepomembna dva dogodka, namreč poziv Nemškega viteškega reda (gl. str. 179) in naval Mo n g o 1 o v. Naval Mongolov. Pri navalu Mongolov (gl. str. 128) je iz¬ polnjevala Poljska svetovnozgodovinsko nalogo, ker je branila kot mejnik ostalo Evropo pred njimi in ker je dosti pripomogla, da se je sila Mongolov kolikortoliko oslabila. Nemška kolonizacija. V začetku trinajstega stoletja se je pričela nemška kolonizacija na pravem Poljskem in je trajala skoro dve stoletji. Pospeševali so jo samostani in knezi. Nemški naseljenci so dobili posebne pravice. Posledica te kolonizacije je bil razvoj mest, v katerih so stanovali večinoma Nemci. 6. Medvladje v Avstriji in na Štajerskem. Boj za Avstrijo in Štajersko. Zadnji Babenberžan Fri¬ derik II. Bojeviti (t 1246) ni ostavil nobenega sina, pač pa sestro Marjeto in nečakinjo Jero. Po privilegiju iz leta 1156. ni imela niti prva niti druga pravice do nasledstva. Zato je proglasil cesar Friderik II., da sta Avstrija in Štajerska kot fevda zapadla. Vendar sta pa zahtevali obe babenberški princesinji dediščino zase in sta se obrnili do papeža, naj razsodi. Inocent IV. je prisodil deželi Jeri, ki je bila poročena s Hermanom Badenskim, njegovim pristašem. A ta in tudi Friderik II. sta kmalu nato u mr la. Babenberške dežele so bile sedaj brez pravega vladarja. Na povabilo avstrijskih deželnih gospodov jih je zasedel Pr e- misel Otokar (II.), sin češkega kralja Vaclava I. Premisel Otokar (II.) je pristopil po smrti cesarja Fride¬ rika II. k papeževi stranki in je tako pridobil zase cerkvene kneze. Bil je zelo nadarjen in krepak vladar. L. 1251. je prišel v Av¬ strijo in je zasedel Dunaj. Da bi pridobil tudi v očeh naroda pravice do zasedene dežele, se je oženil z Marjeto, dasi je bila mnogo starejša od njega. Nato je posegel Premisel Otokar tudi po Štajerski. Tedaj pa se mu je zoperstavil ogrski kralj Bela IV., ki mu je Jera odstopila svoje pravice. Vendar sta se nasprotnika po pape- 136 zevem posredovanju spravila tako, da je Premisel Otokar dobil 1253 Avstrijo, Bela IV. pa Štajersko. Medtem je postal Premisel do Otokar II. tudi češki kralj (1253—1278). 1278 Štajerci pa niso bili zadovoljni z ogrsko vlado. To priliko je porabil zopet Premisel Otokar II. Izgnal je ogrske čete iz Štajerske in jih pobil pri Kroissenbrunnu na Moravskem 1260 polju (1260). Sedaj je bilo stališče češkega kralja toliko utr¬ jeno, da se je ločil od žene Marjete in se poročil z vnukinjo Bele IV. Daši je imel vojvoda koroški, Sponheimovec Ulrik III., še brata Filipa, ga je vendar Premisel Otokar II. pregovoril, da 1269 je imenoval za dediča svojih dežel njega. Leta 1269. je umrl Ulrik III. Sedaj je dobil češki kralj še Koroško in skoro vso Kranjsko. Tako je združil Premisel Otokar II. v svojih rokah avstrijske in češke dežele, ki so segale od Krkonošev pa doli do Jadran¬ skega morja. Bil je najmogočnejši nemški državni knez. Pod njegovo strogo in previdno vlado se je povzdignilo blagostanje njegovih dežela. Na Češkem in na Moravskem je naselil mnogo nemških kolonistov. Sreča tega mogočnega vladarja pa se je obrnila, ko je prenehalo medvladje na Nemškem in so izvolili novega vladarja Rudolfa Habsburškega. IV. Kulturni razvoj zapadne in srednje Evrope, zlasti Nemčije. A. Državne in socialne razmere. 1. Država. Kraljestvo. Ko so izmrli Karolingi, je postala nemška država volilno kraljestvo; vendar pa je bila volitev omejena po-gotovih dedni h pravicah, zakaj ponavadi so izvolili za naslednika najstarejšega kraljevega sina, in sicer ko je še živel kralj. Le kadar je izmrla vladarska rodovina, tedaj se je vršila 137 popolnoma svobodna volitev. Šele na državnem zboru v F o r c h- heimu (1077), kjer so izvolili Rudolfa Švabskega za proti- kralja Henrika IV., so proglasili nemško kraljestvo za volilno; a tudi za vlade Staufoveev je ostalo prejšnje razmerje: Nem¬ čija je bila še vedno po dedni pravici ome¬ jena volilna monarhija. Volitev kralja. Sprva so volili kralja vsi svobodni; kmalu so imeli to pravico samo še duhovni in posvetni velikaši, narod pa je izvolitvi le še pritrdil; slednjič so ob¬ držali pravico voliti kralja le še takozvani volilni knezi (Surfiirften), in sicer: nadškofje v Mainzu, Trieru in Kolnu ter kralj češki, porenski palatinski grof (ipjal^graf), vojvoda saški in mejni grof braniborski. Vendar pa to število in tudi osebe niso bile stalne, zlasti češkega kralja so hoteli nadomestiti z bavarskim vojvodo, ker ni bil Nemec. Volitev se je vršila na povabilo mainškega nadškofa; kraj v o 1 i t v e je bil od 12. stoletja dalje večinoma Frank¬ furt ob M. Kronanje kralja. Po volitvi se je vršilo kronanje kralja, in sicer večinoma v Aachenu. Oton I. je obnovil rimsko cesarstvo. Nemška država se je imenovala odsihdob „sveta rimska država nemškega naroda". Cesarski naslov pa je imel le oni nemški kralj, ki so ga v Rimu kronali. Med dolžnosti cesarja je spadala zlasti zaščita kato¬ liške cerkve. Fevdništvo. Kralj je še vedno kakor v starih časih nositelj državne oblasti: še vedno je najvišji sodnik in najvišji poveljnik, a v vseh teh ozirih je zmagalo fevdništvo, kralj ni več kralj naroda, temveč na j višji fevdni gospod. Fevdi so bila ali zemljišča ali r e g a 1 i j e ali uradi. Pri podelitvi fevda je prisegel fevdnikali vazal fevd¬ nemu gospodu, da mu bo ostal zvest, fevdni gospod pa mu je izročil simbol podelitve: prapor, če je bil fevdnik knez, prstan in palico (po wormskem konkordatu žezlo), če je bil duhovnik, rokavico ali klobuk, če je bil plemič. Sčasom so postali veliki fevdi dedni; to je močno oslabilo kraljevsko oblast, ker kralj po vazalovi smrti ni mogel raz¬ polagati z državnimi uradi, ki so bili oddani kot fevdi. Zato so kralji pospeševali podedinjenje tudi malih fevdov, da s tem ustvarijo protitežje velikim vazalom. 138 Organi državne uprave. Kralj je bil še vedno sre¬ dišče državne uprave. Krajevnega središča ni bilo, ker kralj ni stalno bival na enem kraju, temveč je še vedno hodil od kraja do kraja. Spremljevalec in svetovalec kralja je bil državni kancelar; poleg njega pa so bili kraljevi svetovalci slučajno na dvoru navzoči posvetni in duhovni velikaši. Državni zbor. Sčasom je kraljevska vladarska oblast po¬ stala več ali manj odvisna od pritrditve velikašev, ki so bili zbrani na državnem zboru. Državni zbor je skliceval kralj, udeleževali pa so se ga duhovni in posvetni državni knezi, od trinajstega stoletja dalje pa tudi zastopniki mest. Državna uprava. Proti koncu vlade Karolingov so nastale plemenske vojvodine. Vojvode so dobili nadoblast nad grofi, ki so bili še za Karolingov državni uradniki. Kralji so se trudili, da bi napravili vojvode za prave uradnike, a to se jim ni posrečilo, imeli so zgolj fevdno nadoblast nad njimi; pozneje so oddajali oblast po vojvodinah duhovnikom, od dvanajstega stoletja dalje pa so razkosavali vojvodine. Tako je bila oblast vojvod omejena na manjše pokrajine: nastale so nove kneževine, mnogo grofov je bilo neposredno podrejenih kralju; kralj je lahko izročil več žup enemu grofu, a lahko se je tudi po dedovanju razdelila ena župa med več sinov. Vse to se je vršilo po fevdnih zakonih; pravice do vlade so izvirale iz fevda, ne pa iz urada samega: iz uradnega okrožja se je razvil teritorij in kraljev upravitelj okrožja je postal skoro samostojen vladar teritorija. Tako je bila vlada posameznih državnih pokrajin v rokah vojvod, palatinskih grofov (ki so upravljali kraljeva posestva in so tvorili nekako protitežje vojvodom), mejnih grofov, grofov, grajskih grofov (ki so povelje¬ vali posameznim kraljevskim gradovom), škofov in opatov. Vsi ti so bili državni knezi (9tcid)§fiirften). Sredi dvanaj¬ stega stoletja pa so grofe izločili iz vrst državnih knezov in so jih prištevali srednjemu plemstvu. Število državnih knezov se je torej znatno zmanjšalo. Le kralj — in tudi on le po pritrditvi knezov — je mogel koga povzdigniti v knežji stan. Najvažnejše panoge uprave. Finance. Finančna uprava nemške države je slonela na naturalijah, denarno gospodarstvo se je šele pozneje 139 udomačilo. Kralj je dobival svoje dohodke v naturalijah i z kronskih posestev, ki so se polagoma ločila od lastnih posestev kraljevske rodbine. S temi dohodki je kralj vzdr¬ ževal dvor, in bas zaraditega tudi ni imel kralj stalne prestol¬ nice, temveč je hodil od posestva do posestva. — Nadalje so spadale h kraljevskim dohodkom tudi razne rega lij e. Vendar so te pravice polagoma prešle na deželne vladarje. — Davkov v našem pomenu tedaj še ni bilo. Vojska se je naslanjala tudi na fevdništvo. Kralj ji je načeloval kot najvišji fevdni gospod; on je pozval kneze na vojno, ti pa svoje vazale; vsak se je moral sam oborožiti in se preživljati šest tednov; razentega pa so morale dati natu- ralije tudi pokrajine, po katerih je šla vojska. Pravosodstvo je ohranilo še kolikortoliko starogermansko podlago; sicer so nastala raznovrstna sodišča, a povsod so predlagali sodbo le lajiki, ne pa uradniki. Grofovo sodišče je ostalo do trinajstega sto¬ letja redno sodišče. Sodilo se je po starem načinu na krajih, ki so bili v to določeni. Kot izjemna s o d i š č a so nastala posebna sodišča na kronskih posestvih, v okrajih duhovniških imunitet, dalje fevdna sodišča i. dr. Kraljevsko dvorno sodišče. Kralj je lahko vsako pravno zadevo tudi sam razsodil; tako je polagoma postalo kraljevsko dvorno sodišče najvišja inštanca rednih sodišč, hkrati pa tudi sodišče neposrednih državnih podložnikov (SReidjSunmitteG bare), t. j. tistih podložnikov, ki niso vojvodom podložni, temveč neposredno kralju. Sčasom pa so izginila vsa ta sodišča, justica je postala teritorialna, stvar deželnih knezov. Kot nekaj posebnega so se ohranila na Westfalskem tako- zvana femska sodišča. Femska sodišča (gemgeridjte) imajo svoje ime po besedi f e m e (vehme) = kazen; smemo jih torej imenovati tudi „kazenska sodišča". Ker so sodila svobodne, so se imenovala tudi .svobodna sodišča" (gmgeridjte). Grofovska sodišča so v trinajstem stoletju izginila, ker so grofje postali deželni gospodje. Le na Westfalskem so se še obdržala stara grofovska sodišča in so dobila zgoraj navedena imena. Ta femska sodišča so bila še vedno pod oblastjo kralja. V trinajstem stoletju, ko je sodstvo propadlo, so bila femska 140 sodišča pravi blagor. Zato so raztegnila svoj delo¬ krog iz Westfalskega polagoma po vsej državi; naj¬ večjo veljavo so imela femska sodišča v drugi polovici štir- najstega in v prvi polovici petnajstega stoletja. Nenavaden ugled je dal teniškim sodiščem posebni način pravnega postopanja, ki je bilo nekako skrivnostno. Zato jim je domišljija naroda pripisovala marsikatere grozovitosti. — Sodne obravnave femskih sodišč so se vršile podnevi in pod milim nebom. Svobodnim prisednikom (greiid)6ffen) je predsedoval svobodni grof (gretji af). Femska sodišča so sodila le take zločine, za katere je bila določena smrtna kazen. Obsojenca so takoj po sodbi obesili, ako ga pa ni bilo pri obravnavi, so ga zapisali v takozvano »krvavo knjigo". Če so ga dobili trije prisedniki, je bila njih dolžnost, da so izvršili obsodbo. V poznejših časih pa so postali večkrat prisedniki femskih sodišč ne¬ vredni, ki niso delovali v blagor zatiranih; zato so feme izgubile na ugledu in okoli L 1500. so jele izginjati. Zakonodajstvo. Zakone, ki jih je dal Karel Veliki, so polagoma pozabili. Ker pa do dvanajstega stoletja skoraj ni bilo pravega državnega zakonodajstva, so sodili po obi¬ čajnem pravu (tSctoo£)n£)fit!rect)t), Za posamezne sta¬ nove so veljala posebna prava. Zakone so tudi zapi- savali; važno je postalo kanonsko (cerkveno) pravo, proti koncu srednjega veka pa rimsko pravo. Mesta so imela posebna „m estna prava 4 (©tabtredjte). — Rimskega prava niso v Italiji nikdar popolnoma po¬ zabili. V začetku dvanajstega stoletja pa so se začeli zopet bolj z njim pečati na vseučilišču v Bologni. V istem času so začeli ravnotam tudi kanonsko pravo znanstveno obdelovati. Od trinajstega stoletja dalje se je učilo tudi mnogo Nemcev v Bologni rimskega prava; tako so ga zanesli v Nem¬ čijo, polagoma je stopilo rimsko pravo popolnoma v Veljavo (recepcija rimskega prava), ker je bilo dosti bolj točno nego nemško pravo. 2. Socialne razmere. Razvoj stanov po poklicu. Najbolj vplivni so bili vele¬ posestniki. V dvanajstem stoletju pa se pričenja gospodarski, socialni in kulturni napredek; tedaj nastanejo veliki stanovi p o p o k 1 i c u. Na razvoj stanov po poklicu so vplivali razni činitelji, tako: urad, posestvo, vojaška služba itd. Kmečki stan. Število svobodnih kmetov se je vedno bolj krčilo. Prišli so boljinbolj v odvisnost od veleposest- 141 nikov; a zemljišča veleposestnikov so bila časih zelo ‘raztresena. Zato so postavili posamezne pristave pod nadzorstvo pristav- nikov (SJteier). Leti so nadzorovali delo, pobirali od odvisnih kmetov davščine itd. Pristavniki so postali sčasom najem¬ niki veleposestnikov. Medtem pa se je cena zemljišč in žita znatno zvišala, dočim so davščine ostale še vedno stare; zato je ostalo kmetom več zaslužka, njih položaj se je jel boljšati. Se bolj pa so izboljšale socialno stanje kmetov križarske vojne. Papeži so zapovedali, da vsak križar dobi osebno svobodo. Marsikteri kmet je dosegel svobodo tudi s tem, da se njegov gospodar ni več vrnil iz križarske vojne. — Tudi rastoča mesta so izboljšavala usodo kmetov; meščani so bili večinoma obrtniki in trgovci; zato so rabili delavce, ki bi obdelovali zemljo in so radi sprejemali v delo kmete, ki so se naselili v mestih; tu so dosegli tudi svobodo, če so bivali leto in dan v mestu. — Trinajsto stoletje je doba procvita kmečkega stanu, a dolgo ni trajala. V zadnjih stoletjih sred¬ njega veka so kmetje zopet obubožali; davščina, desetine, vse to se je povišalo; prevladalo je namreč denarno gospodarstvo (gl. str. 143 ) in vlada ter plemstvo so nalagali revnim kmetom davek v denarju; zato je kmet zopet izgubil svobodo in je postal tlačan. Le v nekaterih deželah, tako na Tirolskem, so si kmetje ohranili svobodo in neodvisnost. Mesta in meščanje. Mesta so bila središča obrtnosti, trgo¬ vine in denarnega gospodarstva; zato je rastla samozavest mestnih prebivalcev; poizkušali so si pridobiti samostojno ustavo in upravo. Najbrže se je razvilo že zgodaj v mestih nekako zastop¬ stvo meščanov. Upravni uradi so polagoma prešli v roke meščanov, meščanstvo se je osvobodilo mestnega gospodarja; taki mestni gospodarji so bili doslej ali kralj (kraljevska mesta) ali škofje (škofovska m e s t a) ali kdo drug. Se¬ veda so si meščani izvojevali pravice časih šele po trdih bojih, a slednjič so vendarle zmagali. V dvanajstem in trinajstem stoletju vidimo po raznih mestih, kako zmagujejo zastopstva meščanov. V njih rokah so mestno sodstvo, policija, finančne zadeve in tudi obramba. Mesta se bojujejo v prilog kralja zoper kneze in imajo tudi že svoj pečat ter zidajo mestne hiše (iRotl)Qujer). Taka samouprava mest pa še ni v rokah vseh 142 mestnih prebivalcev, temveč le v rokah bogatih meščanov, patricije v. Obrtnost je zlasti pospeševal razvoj mest, ki so postala njena središča; v teh so se pečali z obrtnostjo tudi svobodni, medtem ko so poprej opravljali taka dela le nesvo¬ bodni. V mestih so se obrtniški izdelki lahko prodajali. Marsi¬ kateri obrtnik je obogatel in postal meščan. Kaj kmalu so se obrtniki tudi organizirali, ustanovili so c e h e (z a d r u g e) ali bratovščine (giinfte, gtirtungen). Posebno veljavo pa so taki cehi dobili šele v poznejših časih. Trgovina. Kakor obrtnost, tako je tudi trgovina šele v mestih vzcvetela. Razvila se je živahna zamenjava pridelkov in izdelkov med mesti in deželo, a tudi mejnarodna velika trgovina; vendar pa so sprva glavne trgo¬ vinske ceste peljale mimo Nemčije, tako ona od Črnega morja preko Rusije do Vzhodnega morja, ali ona ob Rodanu v Italijo in proti severu na Angleško. Zelo je pospeševala trgo¬ vino na Nemškem tesna zveza cesarjev z Italijo, zlasti ko so križarske vojne otvorile italijanskim trgovcem direktno zvezo z orientom. Tedaj so tudi trgovinske ceste preložili. Iz Italije so pošiljali blago v južnonemška trgovinska mesta, kakor Augsburg, Rezno itd., odtod pa ob Renu dalje v Mainz, Koln in odtod zopet na Angleško in drugam. — Tudi v Avstriji so nastala najstarejša mesta ob trgovinskih cestah, tako po¬ sebno ob Donavi. Dunaj je zlasti povzdignil Babenberžan Leopold VI.; le-ta je podelil mestu takozvano ,s k I a d n o pra¬ vico" (©tapelredjt), to se pravi, vsak trgovec, ki je peljal blago skoz mesto, je moral isto nekaj dni na Dunaju razpostaviti naprodaj. Vzpričo te pravice kakor tudi s tem, da so križarske vojske hodile ob Donavi ter se zbirale na Dunaju, je to mesto postalo zelo ljudnato; le Koln ga je v tem prekosil v Nemčiji. — Babenberžani so si sploh prizadevali, da bi obrnili beneške trgovce preko svojih dežela. Zato je Leopold VI. zgradil pri izlivu Savinje v Savo kamenit most (Zidani most). Prva mesta na Slovenskem. Tudi na slovenskem ozemlju so nastala v tej dobi že razna mesta; vendar pa o ustanovitvi teh mest večinoma nimamo natančnejših podatkov. Tako nam tudi ni znano, kdaj je vzrastla na prostoru nekdanje Emone današnja „b e 1 a Ljubljana"*), gotovo pa je že stala *) Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Ljubljana 1886. 143 1144. leta. Baš ljubljanski grad je pripomogel, da se je razvilo na njegovem vznožju mesto. V mestu je bilo že tedaj mnogo rokodelcev in trgovcev, ki so stanovali večinoma na sedanjem Starem trgu, medtem ko je gospoda bivala na drugi strani Ljubljanice. 1269. leta je bila Ljubljana že obzidan kraj in je imela mestne pravice; načeloval ji je sodnik (Procelj po imenu), poleg njega pa je bil mestni zastop. 1503. leta je dobila Ljub¬ ljana skladno pravico. — Že zarana je bil tudi imeniten Kranj. — Na današnjem Koroškem je bilo mesto St. Vid, kjer je štolo val pozneje koroški vojvoda. — Brizinski škofje so usta¬ novili Škofjo Loko, bamberški Ptuj in Brežice. — Tudi Kamnik in Radovljica sta zgodaj dobila mestne pravice. Denarno gospodarstvo je počasi izpodrivalo doslej prevladujoče naturalno. Vzrok je iskati v pomnožitvi denarja in dragih kovin, zlasti srebra, ki so ga kopali po rudnikih; dalje pa tudi v davkih, ki so jih plačevali slovanski narodi na vzhodu itd. Največ pa so pripomogla k razvoju denarnega go¬ spodarstva mesta; tu so sprejemali za blago celo slab denar rajše nego naturalije. Zato so tudi že nastale menjalnice, ki so bile večinoma v rokah Judov in Italijanov („Lombardov“). Sicer pa je denarno gospodarstvo popolnoma prevladalo šele v petnajstem stoletju. Viteški stan in dvorno-viteška kultura. Viteški stan so tvorili sprva knezi, plemeniti ali svobodni go¬ spodje (greifjerren, barones), pozneje pa so se jim pri¬ družili tudi .ministeriali (glej str. 82). Baš zaraditega, ker so bili ministeriali vedno v bližini svojih visokih gospodov, so se kmalu povzdignili nad druge nesvobodne. Daši je bila med knezi, plemenitimi gospodi in mi¬ nisteriali po rojstvu razlika, so se vendar socialno spojili v takozvani viteški stan. Vsi vitezi (iRitter = Jteiter) so živeli po posebnih predpisih in so tvorili najodličnejšo družbo svoje dobe. Sprva je lahko postal vsak vitez, če je živel vi¬ teški ; pozneje (od dvanajstega stoletja dalje) pa je mogel postati vitez le oni, čigar oče in ded sta že bila viteza; poleg tega pa je lahko kralj vsakogar povzdignil v viteški stan; le-ta je torej postal stan po rojstvu: spomin na nekdanjo nesvobodnost ministerialov je izginil, vsak vitez je bil svoboden. Viteštvo je postalo mejnarodno, to se pravi, pri vseh vitezih so veljale iste šege. 144 Vpliv križarskih vojen. Križarske vojne nikakor niso ustavile trgovine; nasprotno, omogočile so celo, da so se krščanski trgovci naselili v orientu. Zlasti Italijani so imeli povsod svoje faktorije (trgovske naselbine); italijanski trgovci so tržili celo na Kitajskem in v Indiji; Benečan Marko Polo je prehodil velik del kitajske države. Križarske vojne so zanesle arabsko kulturo v za- padno Evropo; to izpričujejo še sedaj marsikatere arabske besede, kakor arzenal, admiral, limona, citrona, atlas i. dr. Vendar pa so te besede šele v poznejših časih po posredo¬ vanju drugih dežela — n. pr. Francije — prišle k nam. — Po križarskih vojnah so zanesli v Evropo različne orientalske de¬ želne pridelke; nekateri so bili tu še nepoznani, druge pa so uvažali v veliko večjih množinah nego doslej, kakor riž, žafran, sladkor, kadilo, dišave i. dr.; ravno tako pa tudi razne obrtniške izdelke, ki imajo po večini še arabska imena, kakor katun, damast (po mestu Damasku), muslin (po Mozulu), baršun, razne preproge, pletenine, barve i. dr. Tudi glede vo¬ jaštva so se zapadni Evropci mnogo naučili od svojih sovraž¬ nikov, zlasti glede vojne oprave, utrdb in obleganja; dalje je mnogo pridobilo brodarstvo (navtika), po Arabcih se je zaneslo iz vzhodne Azije v Evropo izdelovanje papirja. Zlasti umetna obrtnost je obogatela po arabskem in bizantinskem vplivu, tako zlatarstvo, izrezljavanje slonove kosti, okraski i. t. d. Kakor v umetnostih, tako se kaže dalje arabski vpliv tudi v pesništvu in v vedi. Oblike viteškega življenja so se razvile v Franciji; zlasti po križarskih vojnah so se širile tudi v druge dežele; sploh jepostala sredi dvanajstega stoletja Fran¬ cija voditeljica Evrope v kulturnem oziru; baš vitezi pa so bili nositelji nove kulture, ki jo imenujemo dvorno-viteško kulturo (t)ofifcfp rittfrlicfje ŠMtur). Vzgoja vitezov. Vojaški značaj viteštva se je izražal tudi v vzgoji vitezov. Kot plemčič ali paž (©bellnabe, ipagei se je vadil deček, ki naj bi postal vitez, na dvoru kakega kneza ali plemiča v letanju, ska¬ kanju, borenju, v metanju kamenov in kopij. Največjo pozornost so posve¬ čali jahanju, razentega pa so gojili tudi vaje z orožjem, zlasti borenje z mečem in ščitom. Med 14. in 18. letom je postal plemčič oproda (Shtappe); kot tak je spremljal svojega gospoda v viteških bojih in tudi v vojni. Za¬ ključek te vojaške vzgoje je tvorilo opasanje z mečem (©djtterb 145 urngiirtung, ©djtuertleite), kar so pozneje imenovali tudi viteški udarec (5titterfcE)lag). Navadno so povitezili več mladeničev obenem o priliki velikih slovesnosti. Orožje in vojska. Glavni viteški poklic je bil boj. Bojna oprema vitezov je bila zelo dragocena, a neokretna, ker je bila sestavljena iz železnih obročkov, pozneje tudi iz plošč. Najljubše orožje vitezov (zlasti nemških) je bil dvorezni meč. Kadar so pa zajahali konja, so imeli tudi leseno sulico (kopje), ki so jo pa v trinajstem stoletju rabili skoro le še za sunek. Usmrtil je vitez sovražnika najbrže z bodalcem. Lok in puščica sta služila le na lovu. Poleg konjenikov so tvorili vojsko tudi pešci, in poleg fevdniške vojske so bili že v dvanajstem stoletju precej razširjeni tudi vojaki najem¬ niki. V Italiji in na Francoskem so vstopili med najemnike celo vitezi. Na Nemškem pa se je najemništvo razvilo šele, ko je zmagalo denarno go¬ spodarstvo. Gradovi. Vitezi so svoja bivališča močno utrjevali; zlasti v dva¬ najstem in trinajstem stoletju je nastalo mnogo gradov. A ne samo vitezi, tudi knezi, duhovniki in mesta so imeli svoje gradove. Gradili so jih na težko pristopnih vrhovih ali pa na ravnem, kjer so bili gradovi zavarovani po vodi ali močvirju. Gradove, ki so stali na vzvišenih prostorih, so ob¬ dajali globoki grajski jarki. Preko jarka je bil dvigljiv most. Grad sam je bil sezidan iz več oddelkov; pred sovražniki je bilo zadnje pribežališče grajskim prebivalcem močan stolp, v katerem je navadno prebival grajski čuvaj. Tudi na Slovenskem imamo več tipičnih gradov, kakor n. pr. na vzvi¬ šenih krajih v Ljubljani, na Turjaku, v Celju, v Žužemberku i. t. d.; grad Otočec pri Novem mestu je sezidan na otoku Krke, med jamskimi gradovi pa slovi Predjama. Življenje vitezov. Glavno delo vitezov v mirnih časih so bile orožne vaje, ki so se vršile včasih na slovesen način. Višek viteških slo¬ vesnosti so bili turnirji, ki imajo svoj izvor na Francoskem. Pri tur¬ nirju se je bojevalo več vitezov (časih po 1000), bila je to mala bitka, v kateri je bil marsikateri vitez ranjen ali celo ubit. Večkrat so se bojevali vitezi v turnirjih na čast damam. Tak turnir se je vršil n. pr. 1224. 1. v B r e ž a h (griejad)) na Koroškem; opisuje ga Ulrik Lichtensteinski, ki je kot „g o s p a Venera" preoblečen hodil od kraja do kraja in se bojeval povsod na čast damam. Vitezi so hodili tudi kaj radi na lov; nekaj posebnega pa je bil lov s sokoli (gatfenbeije), ki so se ga udeleževale dame. Viteštvo in ženstvo. Po zaslugi žena se je izpremenila v o- jaška viteška kultura v družabno. Žene so postale polagoma središče viteškega življenja; tudi ta izprememba ima svoj izvor v Franciji. Dolžnost vsakega viteza je bila, da ščiti poleg cerkve in vere tudi žene, vdove in sirote; izbral si je izvoljenko, ki je bila njegova poveljnica, ki ji je služil povsod; zanjo se je bojeval v turnirjih ali šel v križarsko vojno. Tako so vladale ženske vse družabno življenje, vsi pesniki so jih opevali. Že oproda se je moral učiti vljudnosti in galantnosti proti damam. Viteška omika. Vljudno občevanje z damami je izpodrinilo prejšnje sirove šege ter je pospeševalo tudi razvoj pesništva pri Pirc -Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 10 146 vitezih; vsak vitez se je moral učiti tudi pesnikovanja, glasbe in petja. Ker se je dalje razvil sploh čut za lepo, so gojili vitezi tudi upo¬ dabljajočo umetnost. V mladosti se je moral učiti vsak viteški deček olike: kako naj se vede pri obedu, kako naj se oblači, kako naj rabi orožje, kdaj mora molčati, kako naj občuje z drugimi, zlasti z damami; vsakdo se je moral naučiti plesanja in gotovih družabnih iger, n. pr. š a h a. Dalje so se učili vitezi finega občevalnega jezika, namreč f r a n c o š č i n e. Najbrže so vitezi znali tudi pisati in brati, naučili so jih duhovniki; višjih zna¬ nosti si niso pridobili, te so bile še vedno le stvar klerikov. Izboljšanje vsakdanjih življenskih razmer. Viteška kultura je izkušala izboljšati tudi vsakdanje življenje. Križarji so spoznali v križarskih vojnah orientalsko razkošje, ki so ga posnemali potem tudi v zapadni Evropi; svila, škrlat, volnene tkanine i. dr. so prihajale iz orienta, kožuhovine od severa in vzhoda. Nedostatki viteške kulture. Viteštvo je bilo vkovano v spone konvencionalnosti; konvencionalna je bila moda, ravno tako vedenje, pesništvo, hrabrost; vse je bilo le zunanja olika, ki pa je zakrivala marsikatere notranje slabosti. Pijančevanje je bilo močno razširjeno, ravno tako nenravnost. Najbolj je cvetela viteška kultura za Staufovcev, njih dvor je bil središče viteške omike. Vitezi so bili zgled vsem drugim stanovom, celo kmetom in duhovnikom; da so potem¬ takem tudi bogatejši meščani ljubili viteški sijaj, ni nič čudnega. Propad dvorno-viteške kulture. Vitezi so ostali le malo časa nositelji kulture. Ker niso skrbeli za gospodarske potrebe, so obubožali. Nekateri so si pomagali na ta način, da so postali roparji. Število roparskih vitezov (9taufmtter) je postajalo čedalje večje. Gospodarski propad je pospeševalo denarno gospodarstvo; k propadanju viteštva pa so pripomogli še drugi činitelji, kakor n. pr. delitve posestva pri podedovanju in vojne. B. Duševna kultura. 1. Znanosti. Školastika. Kakor je bistveno vplivala Francija na razvoj viteškega življenja, tako je vladala tudi duševno življenje te dobe smer, ki je imela svoj izvor na Francoskem, namreč 147 školastika. Ime pomeni toliko kakor „š o 1 s k o m o d ro¬ si o v j e"; nositelji školastike so bili duhovniki. Med Francijo in Nemčijo je bilo od dvanajstega stoletja dalje ži¬ vahno duševno občevanje. Značaj školastike. Znanosti in misli grških filozofov so zanesli v Evropo Arabci. Evropci so nato poizkušali grške za¬ kone mišljenja uporabiti na korist krščanske vere: raziska¬ vah in utemeljevali so dogmo (versko resnico) filozofiški. To filozofijo srednjega veka ime¬ nujemo školastiko. Najbolj so jo gojili na pariškem vseuči¬ lišču, odtod pa se je razširila školastika po vsej zapadni Evropi. Školastika se je pečala v prvi vrsti s filozofijo in teologijo, zlasti Aristotel je stopil v ospredje, postal je klasiški avtor srednjeveških učenjakov. Njegova „logika" je bila naj¬ bolj čislana. Metoda školastike je bila dialektika: po raznih vajah so dobili učenci toliko spretnost v disputiranju, da so se znali o še tako malovažnih problemih uspešno prepirati. Največji mojster dialektike je bil A b a 1 a r d na pariškem vseučilišču. Višek je dosegla školastika v trinajstem stoletju; domini¬ kanec Albert von Boliš tadt („Albertus M a gnus") je preobrazil vso Aristotelovo filozofijo v smislu cerkvene dogme, dela njegovega učenca Italijana Tomaža Akvinskega — bil je tudi domikanec — pa slavi katoliška cerkev še dandanes kot višek krščanske znanosti. Mistika. Marsikatera pretiravanja školastike, zlasti zvi¬ tost v disputiranju kakor tudi suhoparnost njenih dokazov so zbudila pri gorečih kristjanih novo smer, ki jo imenujemo mistiko. Po tej ni bilo treba verskih resnic tudi z umom pojmiti, ampak človek naj se spokori ter očisti svoje srce ter stremi po tem, da ga božja milost razsvetli ter združi z Bogom. Mojster nemške mistike je bil domikanec Eckhard, ki je živel okoli 1. 1300. Pred njim pa je že hodil po Nemčiji fran¬ čiškan Bertold Regensburški, ki je propovedoval v smislu mistike s tako vnemo, da je očaral poslušalce s svojimi besedami. Uspehi propovednikov - mistikov so bili tem večji tudi zaraditega, ker so govorili k ljudstvu v njegovem, v nem¬ škem jeziku. 10 * 148 Splošna izobrazba te dobe kaže napredek, povsod pa velja teologija kot najvišja znanost in kot zadnji cilj vse vede. Tudi filozofija je podrejena teologiji, njena naloga je le, da dokaže in podkrepi bogoslovne dogme. V tem smislu se kažejo tudi nazori školastike o prirodi; priroda je le dokaz za cerkvene nazore in nauke. Vzlic temu pa se kaže na polju prirodoznanstva nekaj napredka, menihi so se pečali s prirodoslovjem, z astronomijo in z mehaniko. Po arabskem vplivu je napredovala medicina; v Italiji opazujemo v tem času že tudi nekoliko čuta za pri- rodno lepoto. Daši je bila školastika najbolj namenjena duhovnikom, vidimo v njej vendar že tudi posvetne elemente. Na Franco¬ skem je dajala bogata cerkev možem, ki so se pečali z zna¬ nostjo, podpore. To že zaraditega, da so bolj gojili filozofijo, ki ni donašala dobička kakor študij medicine ali prava. Uče¬ njaki so postali vzgojitelji odličnih mladeničev; druge so na¬ stavljali po knežjih pisarnah ali samostanih. Baš školastika je torej zgradila most dolajikov: vplivala jena izobrazbo lajikov proti koncu srednjega veka. Šole in vseučilišča. Samostanske in cerkvene šole, ki jih je ustanovil Karel Veliki, so se obdržale precej dolgo. Po ve¬ čini so bile deljene v internate in eksternate; v prvih (schola interna) so vzgajali bodoče klerike, v eksternatih pa lajike. Ko so v dvanajstem stoletju uvedli v Nemčiji splošno parohialni sistem, to se pravi, da so podredili po več krajev eni župniji, tedaj so ustanovili tudi skoro v vsaki župniji šolo, v kateri je učil župnik ali njegov pomočnik. Od srede trinajstega stoletja pa je bila tudi že v vsakem mestu mestna šola za elementarno izobrazbo. — Višji izobrazbi so služila vseučilišča ali univerze. Prve so nastale v za- padni Evropi okoli 1. 1200. Pariška je največ gojila filo¬ zofijo in teologijo, univerza v Bologni pravoslovje, v Ša¬ le r n u in M o n t p e 11 i e r u pa so bila slavna vseučilišča za medicino. Na Angleškem sta sloveli vseučilišči v Oxf ordu in Cambridgu. Učenci in učitelji na vseučiliščih so bili ve¬ činoma kleriki; vsako vseučilišče je bilo nekak ceh, kar izpri¬ čuje že ime „u n i v e r s i t a s“. Nemčija je v tem oziru dolgo zaostala za drugimi državami, šele v poznejšem srednjem veku so ustanovili tu prve univerze. 149 2. Poezija in proza. Latinsko pesništvo duhovnikov. V začetku nemškega kraljestva so gojili pesništvo zgolj duhovniki; jezik, v katerem pesnikujejo, je latinski. Najstarejši spomeniki Slovencev. Vzlic temu, da so go¬ jili duhovniki večinoma le latinski jezik, so pisali vendar tudi v drugih jezikih, a le pri prozaičnih delih v praktične namene, n. pr. pri propovedih in molitvah. O tem pričajo tudi najstarejši spomeniki Slovencev, takozvani brizinski spomeniki, ki so nastali v desetem ali enajstem stoletju. Ti spomeniki vsebujejo obrazec izpovedi, homilijo o izpovedi in izpovedno molitev ter so najstarejši spomeniki živega slovenskega jezika. Viteško pesništvo. V križarskih vojnah so spoznali Nemci nove dežele in novo kulturo; sedaj je prešlo pesništvo v roke vitezov; a kakor je stalo vse življenje nemških vitezov pod vplivom francoskih vitezov, tako so le-ti vplivali tudi na razvoj nemškega dvornega ali viteškega pesništva. V solnčni Provenci je cvetelo že nekdaj pesništvo; potujoči pevci so hodili od kraja do kraja. Le-te so posnemali vitezi, ki so si ustvarili svoj stan pevcev, takozvane trubadurje, ki so opevali visoko gospodo in žene. Med njimi je bil najodlič¬ nejši Bertrand de Bor n. Živahno medsebojno občevanje nemških in francoskih vi¬ tezov je zbudilo tudi pri Nemcih veselje do pesništva. Vitezi so postali nositelji literature. Kar so bili trubadurji na Francoskem, to so na Nemškem viteški pesniki, ki jih imenujemo „M i n n e s a n g e r“. Vsebina njih pesmi je liričnega značaja. V dvanajstem stoletju so opevali zlasti devico Marijo. Iz češčenja Marije pa se je razvilo češčenje posvetnih žena (^raucnbifiift). Z liričnim pesnikovanjem viteštva je bila tudi v tesni zvezi dvorna epika. Tudi ta ima svoj izvor v Franciji in sicer v severni. Pesniki te vrste so se imenovali tu trouveres. Vsebina njih epike se je nanašala na pripovedke sta¬ rega veka kakor tudi na karolinške, normanske in bretonske pripovedke. Gospodarsko propadanje viteštva ter pojemanje zanimanja za pesništvo pri knezih in plemičih je provzročilo seveda tudi propadanje viteške poezije (okoli 1300). 150 Zgodovinopisje je ostalo sprva še latinsko. Posebno radi so pisali v tej dobi zgodovinopisci kronike in anale. V teh so ponavljali starejšo zgodovino v kratkih pregledih, zgo¬ dovino dobe, v kateri so živeli, pa so nadaljevali leto za letom bolj obširno. — Razen omenjenih vrst zgodovinopisja so važne za to dobo tudi razne biografije cesarjev, papežev, knezov itd. 3. Umetnosti. Romanski slog. Umetnost od desetega pa do začetka trinajstega stoletja se imenuje romanska umetnost. Svoje ime ima odtod, ker se je naslanjala na rimske vzore, a gojila se ta umetnost ni največ pri Romanih, temveč pri Germanih, zlasti pri Nemcih. Romansko stavbarstvo. Tloris romanske cerkve se naslanja na starokrščansko baziliko. Tudi ta sestoji iz treh ladij, med katerimi je glavna ladja širša od stranskih. Pred ladjami je časih lopa, združena s stolpom, na nasprotni strani pa je a p s i s. Med to in med ladje je vrinjena prečna ladja. (Duerjdjiff), tako da dobi tloris podobo latinskega križa; zlasti tedaj ima tloris to podobo, kadar je glavna ali srednja ladja preko prečne ladje še nekoliko podaljšana. Ta prostor in apsis tvorita k o r , ki mora že zaraditega biti precej velik, ker še je sčasom pomnožilo število duhovnikov. Del, kjer se sekata srednja in prečna ladja, se imenuje četverokot (SSieritng); njegova velikost je merilo za vso cerkev, tako n. pr. so s t e b r i, ki ločijo srednjo ladjo od stranskih, vedno v takih razdaljah drug od drugega, kakor so ogli četverokota. Pod korom je navadno kripta, do katere se pride po stop¬ nicah. Da pa ni kripta pregloboko v zemlji, se poviša kor nekoliko nad ladje. V kripti je bila grobnica za graditelja cerkve in za škofe, ali pa so hranjevali v njej relikvije. Stebri (©ait(en) in s 1 o p o v i (^Sfeiter) se menjavajo. Njih glavica je sprva jonska, pozneje pa se je razvila takozvana kockasta glavica (SBiirjetfapital), ki je ali preprosta ali pa okrašena z listi, z živalmi itd. Pod¬ stava (93afi§) stebrov in slopov je okrašena z listi na oglih. Sčasom so slopi stebre popolnoma nadomestili. Strop romanske cerkve je bil sprva raven in lesen. Polagoma pa ga je izpodrinil — že zaradi nevarnosti požara — 151 obokani stropv obliki votlega polucilindra; tak oblok ime¬ nujemo banjasti oblok (jToitnettgeirol&e). Pozneje pa je na¬ domestil banjastega križni oblok (^reu^getoolbe). Konstrukcijo križnega obloka si predočujemo najlažje, če si predstavljamo, da se dva banjasta obloka sekata. Vnanjost romanskih cerkva. Vnanje stene oživ¬ ljajo navpični, nekoliko iz zidu moleči pasovi, ki se imenujejo 1 iz en e (Sifcnen), najvišji del sten pod podstrešjem pa krasi okrogloločni fris (9tunbbogenfrie§), ki sestoji iz več zdru¬ ženih polukrogov. Srednja ladja je višja od stranskih. — Okna in vrata imajo zgoraj okrogle loke, tako so tudi vsi stebri in vsi slopi zvezani po okroglih lokih, ki so torej značilnost romanskega sloga; zato imenujemo ta slog tudi okrogloločni (Dtunbbogenftit). — Stolpov imajo romanske^ cerkve zlasti v Nemčiji po več; pri velikih cerkvah se nahaja čestokrat nad četverokotom osmerokotni kupolasti stolp. Najvažnejše romanske stavbe. Na Nemškem so zgrajene v romanskem slogu znamenite stolne cerkve v Mainzu, Speierju, Wormsu in v Bambergu. V spei- erski stolnici se nahaja grobnica nemških cesarjev. — V Av¬ striji slovi stolnica v Krki na Koroškem zaradi svoje kripte* Avstrijske romanske stavbe so dalje tudi še cerkve v Seckaui na Štajerskem, v Št. Pavlu, v Tridentu, v Ogleju in v Trogiru. — Izmed romanskih križnih hodišč (Sreu^gattg) je posebno lep oni v Monrealu pri Palermu. Na Kranjskem je samo ena pristna romanska stavba: dvonadstropna kapela na Starem gradu v Kamniku. Gotski slog. V severni Franciji se je razvil sredi dvanajstega stoletja nov slog, ki ga imenujemo gotski slog. Ime gotski slog ni v nikaki zvezi z nekdanjimi Goti; nastalo je šele v poznejšem času pri Italijanih in pomeni toliko kakor barbarski. Razvoj gotskega sloga je pospeševalo tudi dejstvo, da se je število prebivalcev po mestih znatno pomnožilo; treba je bilo torej večjih cerkva, v katerih bi se lahko zbrala velika množica ljudstva. Sčasom si je osvojila gotika vso zapadno Evropo, največ pa so jo zopet gojili Nemci, vsled česar so jo ravno pripisovali italijanski umetniki „Gotom“, t. j. Nemcem. Sistem gotskega stavbarstva. Tloris gotske cerkve je večinoma enak onemu romanskih cerkva, samo da so srednje 152 ladje širše in kvadrate nadomestujejo pravokoti; na ta način se dobi več prostora za množico. Kor nima več oblike polukroga kakor pri romanskih cerkvah, temveč je poligonalen in tvori končni del srednje ladje. Zato tudi odpade kripta. Pri onih gotskih cerkvah, ki nimajo prečne ladje — in to je pri večini — odpade seveda potemtakem tudi četverokot. Š i 1 a s t i lok (@pt|Bogen), ki je značilen za gotske stavbe, ima lahko različne oblike. Po njem imenujemo gotski slog tudi šilastoločni slog (©pipogenftil). Križni oblok gotske stavbe sloni samo na oglih pravokota; slopi (^3feiler), ki so snopičasti (23iinbelpfetler) nosijo torej vso težo; da jo lahko vzdrže, jih podpirajo na vnanji steni cerkve podporniki (©trebepfetler), ki jih pa zopet združujejo s slopi podporni loki (©treBeBogen). Slopi, podporniki in podporni loki nosijo torej vso težo; zato so cer¬ kvene stene pravzaprav brezpomembne in okna se lahko po¬ ljubno povečajo. Pri romanski h stavbah se je na stenah lahko razvilo monumentalno slikarstvo, pri gotskih stavbah dostikrat ni prostora za to. Okna so okrašena z navpičnimi podboji OPfoften) in s krogi ter z deli krogov. Poslednji okrasek imenujemo kro- govičj e (Skafjtoerf). Nad tem zaključuje zgornji del okna sleme, ki se imenuje Veternik (SBtmperg). Le - tega obrobljajo mnogoštevilne grče (SraBBe), na vrhu pa je križna roža (.itreu^Blumc). Ker se pri gotskih stavbah ne more slikati na stene, se je pri njih razvilo tembolj slikarstvo na steklu v oknih. Vrata (ali portal) so okrašena približno tako kakor okna, samo bolj bogato. Stolpi (večinoma po dva, ki jih pa niso vedno dovršili,) so zelo visoki in podobni visokim piramidam. Ob robu so okrašeni z grčami, na vrhu pa s križnimi rožami. Tudi pod¬ porniki so podobni stolpom, to tembolj, ker nosijo še stolpiče, ki se imenujejo f i a 1 e (Stalen). Kakor je pri romanskih stavbah vodoravna črtaglavna, tako prevladuje pri gotskih na¬ vpična; vse napravi vtis, kakor bi hrepenelo v visočino, v neskončnost. Znamenite cerkvene gotske stavbe so na Francoskem: katedrala Notre Dame v Parisu, v Reimsu in v St. Denisu. Na Angleškem: katedrala v Canter- 153 buryju in v Yorku. V Italiji: Milanska stolnica. Na Nem¬ škem: stolnica v Kolnu, ki je sploh najimenitnejši spomenik gotike, v Strafiburgu in v Freiburgu v Breisgau. — V Av¬ str i j i: na Dunaju cerkev sv. Štefana, v Pragi cerkev sv. Vida in na Kranjskem v Svibnem (na Dolenjskem), v Crngrobu pri Škofji Loki, v Kranju, v Radovljici, kapiteljska cerkev v Novem mestu in dr. Posvetne gotske stavbe: papeški grad v Avi¬ gnonu, grad nemškega viteškega reda v Marienburgu. Stavbniki. Dokler so zidali cerkve v romanskem slogu, so bili stavbniki duhovniki. Ko pa so začela mesta graditi cerkve v gotskem slogu, je prešlo stavbništvo v roke meščanskih mojstrov lajikov. Leti so bili združeni v zadruge, ki so jih imenovali „stavbne koče“ (San- fjiitten) po lesenih utah, zgrajenih poleg stavbe, ki so jo zidali. Kiparstvo in slikarstvo sta bili večinoma podrejeni stav¬ barstvu, zlasti kiparstvo pri gotskih stavbah. Za poslikanje sten pri gotskih stavbah — kakor že omenjeno — navadno ni bilo prostora, pač pa se je razvilo slikanje na steklu. Po naših krajih je več gotskih cerkva z malimi okni in obširnimi stenami; te stene so okrašene s slikami na presno (fresko); take cerkve so n. pr. Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru, Bodešče pri Bledu in Krtina pri Dobu. _ V. Propadanje univerzalnih oblasti in ustanovitev nacionalnih držav A. Rastoča oblast Francije in Anglije ter ponižanje papeštva. Okrepitev državne oblasti za Kapetingov (987—1828). do Kraljestvo prvih Kapetingov je bilo zelo slabotno, zakaj kralj 1328 ie bil odvisen od plemstva, od vojvod in grofov, ki so imeli večjo oblast od kralja; bili so le kraljevi vazali, vsak fevdni 1. Francija in papeštvo. 987 154 gospod pa je bil navezan na zvestobo svojih vazalov. Poleg tega so vojne in boji med vazali opustošale deželo, ki se je bila komaj iznebila normanskih pomorskih roparjev. Vzlic temu pa se je polagoma državna oblast za Kapetingov okrepila. Vzroki okrepitve kraljeve oblasti. V prvi vrsti je iskati vzrokov za okrepitev kraljevske oblasti Kapetingov v tem, da je Francija že zgodaj postala dedna monarhija, in da so njeni kralji vladali več let, tako da je vsak izmed njih ostavil že polnoletnega naslednika. Potemtakem so izostale vlade regentov in varuhov, ki so baš Nemčijo toliko slabile. Dalje je ustavila treuga dei (gl. str. 84) kolikortoliko po- gubonosne medsebojne boje velikašev; križarske vojne so osvobodile francoskega kralja najnevarnejših vazalov, zakaj v nobeni drugi deželi se ni toliko velikašev udeležilo križarskih vojen kakor baš v Franciji. Boj za investituro, ki je prizadejal nemški državi najhujši udarec, se je v Franciji končal veliko bolj mirno; tudi ni francosko duhovništvo nikdar imelo tolike veljave v državi kakor na Nemškem. Veli- kaši so ravno tako nasprotovali kraljem kakor cerkvi, zato sta bila ta dva drug na drugega navezana in sta skupno nastopala zoper aristokracijo lajikov. — Poleg tega so pa kmalu nastopila v Franciji tudi mesta in so pomagala kraljem, ki so pospe¬ ševali njih razvoj. — Vse te opore so bile že tu, ko so bili vladarji — Kapetingi — še sami na sebi brez velike oblasti. V začetku dvanajstega stoletja pa je nastopil vlado prvi energični Kapeting; ta je bil Ludovik VI. Ludovik VI. (1108—1137) je krenil takoj na pravo pot politike: ščitil je cerkev, mesta in nižje sloje zoper roparske velikaše z namenom, da bi ojačil jedro svoje ob¬ lasti, Isle-de-Franče. Zato je videlo v slučaju vojne ne¬ varnosti ljudstvo v kralju svojega voditelja. Poleg tega je oženil kralj svojega sina Ludovika VII. z dedinjo akvi- tanske vojvodine. Tako bi si bil lahko njegov naslednik osvojil vso južno-zapadno Francijo. Ludovik VII. ni bil enak svojemu očetu glede previd¬ nosti in krepke volje. Udeležil se je druge križarske vojne ter se ločil od svoje žene. Le-ta se je omožila nato z Hen¬ rikom Plantagenet-Anjou, ki je postal angleški kralj. Ze kot tak je imel velika posestva v Franciji — Anglije so se polastili namreč 1. 1066. normanski vojvode —; sedaj je 155 pomnožila ta posestva še njegova žena. Imel je torej polovico Francije, Ludovik VII. pa komaj četrtino. Res da je bil angleški kralj vazal francoskega, a razmerje med obema je bilo nekaj nenaravnega. Zato so si poznejši Kapetingi v prvi vrsti pri¬ zadevali, da osvobode svojo državo Angležev. — Naslednik Ludovika VII. je bil njegov sin Filip II. Avgust (1180—1223). Ko je zavladal, je Francija že dajala smer vsej evropski kulturi. Po vplivu križarskih vojen so zacvetele v tej deželi znanosti in umetnosti, trgovina in obrtnost sta izboljšali gmotne razmere. Treba je bilo le pravih voditeljev in narod Francozov bi zavzel tudi v političnem oziru visoko oblast; in taki voditelji so bili baš vladarji trinajstega stoletja, med katerimi je bil prvi Filip II. August. Ko se je vrnil iz tretje križarske vojne, je nastopil zoper slabotnega angleškega vladarja Ivana („Brez dežele") in mu je vzel Normandijo in Bretagno. Z zmago pri Bou- vinesu (gl. str. 119) je povzdignil Filip II. Avgust narodno samozavest Francozov in odstranil angleško nevarnost za dalje časa. — Tudi za kulturne potrebe svoje države je ta vladar vneto deloval, zlasti mestom je podeljeval svoboščine, v Parisu je ščitil trgovce. — Filipa II. Avgusta je nasledoval Ludovik VIII., tega pa 1226 Ludovik IX. Svetnik (1226—1270). Ludoviku IX. d » je pomagala v prvih letih njegove vlade njegova modra mati 1270 Blanka; ponižala je barone, po pogodbi je pridobila Tou¬ louse za kraljevega brata, Provenco pa je združila s kraljevsko krono. Tako je postajala oblast Kapetingov čedalje večja. Ker je brat Ludovika IX., Karel Anjouvinski, dobil staufovsko kraljestvo Sicilijo, je zavzela Francija politično veljavo, ki jo je doslej imela Nemčija, to tembolj, ker je baš tedaj po medvladju ta država propadala. — Sicer sta se Ludoviku IX. ponesrečili križarski vojni (šesta in sedma), a navzlic temu se je takrat začela v Franciji sijajna doba: vladal je pravično ter ščitil narod pred velikaši; pariški parlament, to je najvišje sodišče, je bil sestavljen iz meščan¬ skih pravnikov; dohodki države so se podvojili, pariško vseučilišče (Sorbonne) pa je dospelo do najvišje ve¬ ljave. 156 Ponižanje papeštva in konec templjarjev. Filip IV. Lepi (1285—1314), drugi naslednik Ludo- vika IX., je nastopil brezobzirno zoper papeštvo; ker je obdacil duhovščino, se je sprl s tedanjim papežem Bonifacijem VIII., ki je z mladeniško energijo zagovarjal stare zahteve papeštva; proti tem zahtevam je sklical Filip IV. generalne stanove (etats generaux) svoje države; ves narod, tudi velik del francoske duhovščine, se je pridružil kralju. Celo papeževa bula „Unam Sanctam“, ki je izražala najvišje zahteve kurije — nadvlado nad vsako posvetno oblastjo in oba meča, duhovski in posvetni meč — ni nič pomagala. Filip IV. je proglasil papeža za krivoverskega zločinca, sebe pa za zaščitnika prave vere. Bonifacij VIII. je raditega kralja proklel in nad Francijo proglasil interdikt, a Filip IV. je dal papeža ujeti. Kmalu nato je papež zopet zadobil svobodo, a globoko potrt je v kratkem umrl. Njegov drugi naslednik Klement V. se je dal od Filipa IV. pregovoriti, da je preložil svojo prestolnico v Avignon na Fran¬ coskem, s čimur je kurija prišla v popolno odvisnost od 1309 francoskih kraljev (1309). Pričelo se je »babilonsko pro- gnanstvo' papeštva. Templjarji so se umaknili po končanih križarskih vojnah v Evropo; imeli so ogromna bogastva; zaraditega kakor tudi zaradi svoje oholosti niso bili nič kaj priljubljeni. Kralju Filipu IV., ki je bil v denarnih stiskah, se je skominalo po bogastvu templjarjev. Uprizoril je divjo gonjo zoper nje; ob¬ dolžil jih je krivoverstva ter raznih zločinov; mnogo redov¬ nikov so sežgali, končno je papež Klement V. razpustil ta red (1312), a ni proglasil, kakšna krivda da se mu je dokazala. Filip IV. je dosegel svoj cilj: polastil se je deloma templjarskega imetja, deloma pa so ga dobili Ivanovci. Uvedba salijskega dednega zakona. Trije sinovi Flipa IV., ki so vladali drug za drugim (1314—1328), so bili zadnji vladarji iz rodovine Kapetingov. Leta 1317. je uvedla skupščina veljakov (SJtotabeln) salijski dedni zakon, po katerem je mogel zasesti prestol le moški. S tem so hoteli zabraniti, da bi kdaj tuj vladar, poročen s francosko princesinjo, zasedel prestol. Leta 1328 1328. so izmrli Kapetingi v direktni vrsti; vladali so Franciji skoro tri in pol stoletij; baš to dejstvo je tudi mnogo pri- 157 pomoglo do okrepitve državne oblasti v tej državi. Nova dinastija Valois, ki je sedaj zavladala Franciji, je bila v sorodu s Kapetingi. 2. Anglija. Boj za angleško kraljestvo med Anglosasi in Danci §27 (827—1066). Kraljestva, ki so jih ustanovili v Britanijo pri- do seljeni Juti, Angli in Sasi, so se mnogo bojevala med 1066 seboj, a tudi s prvotnimi prebivalci, z Britanci. Le-te so polagoma potisnili v gorovja Cornwalla in Walesa. Nastala je nova kultura: anglosaško narečje in germanstvo sta zavladala v nekdanji Britaniji. A tudi po¬ ganska vera Germanov je v Angliji kmalu izginila po zaslugi papeža Gregorja I. (okoli 1. 600., gl. str. 19), ki je uvedel krščansko vero; v Canterburyju se je dvignila prva cerkev, obenem pa so irski menihi oznanjevali krščanstvo pri Škotih. A mlademu krščanstvu je kmalu pretila poguba: na angleški obali so pristali poganski Danci ali Normani iz Jiitlandije in iz Skandinavije; sprva so se zado¬ voljili s plenom in so zopet odšli, a pozneje so ostali napadalci v deželi in so si jo izkušali osvojiti. Tedaj so posadili zapadno- saški (Wessex) plemiči na prestol Alfreda Velikega, čigar ded E g b e r t si je že za Ludovika Nemškega nadel naslov „kralj Angležev". Alfred Veliki (871—901) je bil tedaj, ko je zasedel prestol, 871 šele 21 let star, a dičili sta ga pogumnost in modrost; kot do državnik in zakonodajalec ter kot vzgojitelj svojega naroda in 901 pravičen vladar si je pridobil priimek „Veliki“. Daši je Alfred Veliki večkrat pobil Dance, je končno vendar moral pred njimi bežati; toda po zvestih plemičih je ostal v zvezi s svojim narodom; nato je porabil ugodno priliko in je zopet premagal Dance. Po pogodbi jim je prepustil severne pokrajine svoje države, ostali del pa je bil pod njegovo vlado. V dobi miru, ki je sedaj zavladal, je posvetil Alfred vse svoje moči blaginji svojega naroda. Gradil je trdnjave, zlasti v mestih, ter je preosnoval vojaštvo in ustanovil mornarico; poživil je nanovo študije ter ustanovil po zgledu Karla Velikega šole in zbiral knjige; iz tujih dežel, zlasti iz Francije, je klical odlične može v deželo. Nasprotno pa je pošiljal domačine v tuje kraje. Tudi sam se je pečal z znanostjo, prevedel je Bedovo cerkveno zgo¬ dovino iz latinščine na jezik svojega naroda; s tem je postal ustanovitelj 158 anglosaške proze. Ni čuda torej, da je narod žaloval za dobrim kraljem, ko je umrl. Alfredovi nasledniki. Alfredovi nasledniki anglosaške di¬ nastije so poizkušali spraviti Dance in Angleže ter jih spojiti v en narod, kar se je tudi kolikortoliko posrečilo. Nekateri izmed vladarjev so pospešavali znanost, trgovino in omiko. — Vse pa se je izpremenilo, ko je zavladal E t e 1 r e d. Nove napade Dancev je izkušal s tem ubraniti, da se je odkupoval z visokimi vsotami; vsled tega je nalagal visoke davke; toda s to politiko je dosegel baš nasprotno od tega, kar je hotel: Danci so vedno znova prihajali. Prišel je celo njih kralj S v e n in je strašno pustošil deželo. Vrnivši se v domovino je pustil mnogo rojakov na Angleškem. Tedaj pa je ukazal 1002 Etelred vse Dance pomoriti. Ukaz so izvršili (1002 „danske večernice “), a s tem so razjarili danskega kralja tako, da je prihajal vedno z novimi vojskami, ki jim je naposled Anglija podlegla. Vlada Dancev (1017—1041). Prvi vladar danske dinastije je bil Svenov sin K n u t. Sprva je vladal kruto — dasi je bil že kristjan — a v poznejših letih je baš njegova pravičnost in modrost podala deželi zopet mir in red. Ker je združeval v svoji oblasti Anglijo, Norveško, Švedsko in Dansko, je bil mogočen vladar. Svoje stališče v Angliji je utrdil v toliko, da sta ga brez težav nasledovala njegova dva sinova, ki pa nista znala vladati po zgledu svojega očeta. Tako so po njiju smrti izvolili Danci in Angleži na otoku zopet vladarja anglosaške dinastije. Zadnji vladarji anglosaške dinastije (1041—1066). Ed¬ vard Spoznavalec, novi kralj, je bil pač pobožen mož, a vladarskih zmožnosti ni imel. Po njegovi smrti so izbruhnili prepiri zaradi nasledstva. V te zmede so posegli Normani iz Francije in so si osvojili Anglijo. Vlada Normanov (1066 —1154). Normanski voj¬ voda Viljem si je osvojil v krvavi bitki pri Has- 1066 ting s u (1066) Anglijo. S tem se je pričela nova doba an¬ gleške zgodovine. Viljem „Osvojitelj“ (1066—1087) je bil izredne državniške nadarjenosti.*) V osvojeni državi je uvedel popolnoma nov *) Normani so se sploh odlikovali v tem, da so znali ustanavljati nove države. 159 red: absolutno kraljevsko oblast na podlagi fevdniškega sistema. Polastil se je skoro vseh anglo¬ saških zemljišč. To ogromno ozemlje je razdelil med sorodnike in posvetne ter duhovne velikaše kot vazale krone; obenem jim je podelil k vsakemu fevdu pripadajoče časti, dohodke in pravice, oni pa so mu morali priseči zvestobo ter ga podpirati v vojni. Le-ti kronski vazali so dalje podelili dele svojih fevdov podvazalom, ki so se jim morali enako zavezati kakor so se sami kralju. Da bi pa podvazali ne bili samo svojemu fevdnemu gospodu obvezam, ne pa tudi kralju, je odredil Viljem, da so morali njemu kot vrhovnemu fevdnemu gospodu vsi priseči zvestobo, torej tudi podvazali. — Vsak fevdnik je moral plačevati kralju določeno davščino. Skoro v vseh župah je namestil Viljem sam upravitelje in sodnike; na važnih postojankah je zgradil gradove, tako T o w e r v Lon¬ donu i. dr. Vse niti uprave so bile združene v njegovih rokah. Na ta način je ustvaril Viljem Osvojitelj mogočno vojaško in administrativno centralno oblast, ki ji je načeloval kralj sam, neodvisen tudi v financielnem oziru. — Daši je ščitil in pospeševal cerkev, je vendar zabranil vpliv papeštva na angleško cerkev s tem, da ni smel noben škof ali opat sprejemati papeževih pisem ali izrekati ekskomunikacij brez kraljevega dovoljenja. Vendar pa je dovolil duhovščini posebna sodišča. Zmagovalci in premaganci so se polagoma — a zelo po¬ časi — stopili v en narod: iz normanske francoščine in anglosaščine je nastal angleški jezik. Viljemovi nasledniki. Za Viljemovih naslednikov so na¬ stali prepiri med člani kraljevske rodbine in celo državljanske vojne; vse to je seveda oslabilo kraljevsko oblast, vazali pa so postajali čedalje močnejši. Leta 1154. je izumrla dinastija Normanov, zavladala je rodovina Anjou ali Plantagenet. Dinastija Anjou ali Plantagenet (1154—1399). Henrik II. (1154—1189), prvi vladar iz te rodovine, je bil pravnuk Viljema Osvojitelja. Vladal je Angliji in skoro polovici Francije; kralj škotski pa mu je moral kot vazal priseči zvestobo. Za glavno nalogo si je stavil reformo zakonov, pravosodja in uprave, s čimur je hotel dati deželi zopet mir in red. Clarendonske konstitucije ('1164) so določile, da izgubijo kleriki razne predpravice, zlasti samostojno sodišče. 160 Toda zoper to je nastopil Tomaž Becket, nadškof v Canterburyju; pogumno in trdovratno je zagovarjal pred¬ pravice duhovščine. Nastali so hudi prepiri med kraljevsko in cerkveno oblastjo; štirje vitezi so pridrli v katedralo in umorili nadškofa. Kralja so dolžili, da je kriv tega umora; sicer se mu je posrečilo, da je dokazal svojo nekrivdo, a vendar je umaknil Clarendonske konstitucije; s tem pa nikakor ni izpremenil svojih nazorov glede predpravic klerikov. — Za vlade Henrika II. se je povzdignila angleška trgovina zlasti z Orientom in po vplivu križarskih vojen. London je postal kot imenitno pristanišče glavno mesto kraljestva. Rihard Levosrčni (1189—1199) je bil bolj vitez in pusto¬ lovec nego kralj in državnik. Udeležil se je tretje križarske vojne. Ker je bil več v tujini nego doma, je njegova država mnogo trpela. Ivan „Brez dežele“ („ Sansterre“ ali „Lackland“, 1199—1216). Vso njegovo dobo napolnjujejo boji s Francijo, s klerom, z rimsko kurijo ter s plemstvom. V boju s Francijo je izgubil skoro vsa posestva na Francoskem; kmalu pa se je sprl s papežem Inocentom III. zaradi imenovanja nad¬ škofa v Canterburyju; papež ga je proklel. Ker so se zarotili zoper skopušnega kralja tudi velikaši (baroni), se je uklonil Ivan papeževim zahtevam: kraljevsko krono in državo je položil v roke papeževega legata in ju je zopet od njega sprejel kot fevd; poleg tega je obljubil vsako leto 1000 funtov davščine. — Sedaj je bil ves narod zoper kralja; ko ga je v bitki pri Bouvinesu Filip II. Avgust premagal (glej str. 155), je izbruhnila na Angleškem vstaja. Zveza posvetnih in du¬ hovnih veljakov je prisilila Ivana, da je podpisal takozvano Magno Charto. 1215 Magna Charta (1215) tvori podlago za raz¬ voj svobode angleškega naroda; vsebuje 63 členov, v katerih so napisane dolžnosti in pravice fevdnikov, ter je zajamčena svoboda cerkve; obsega tudi ureditev justice in določbe glede trgovine. Vojni davek sme kralj iztirjavati le s privoljenjem „velikega zbora“ („Magnum consilium“), v katerem sede visoka duhovščina, grofje, baroni in vitezi. Brez sodni¬ kovega dovoljenja ne sme biti noben svoboden Anglež zaprt. Enaka mera in teža velja po vsi državi. Vsakdo, od najvišjega pa do najnižjega, je z Magno Charto kaj pridobil. 161 Henrik III. (1216—1272), Ivanov sin in naslednik, je bil nezmožen vladar. Sorodniki in ljubljenci so mnogo vplivali na kralja. Ker se ni hotel držati določil Magne Charte, se je začel boj med zagovorniki Magne Charte in kraljevimi pri¬ staši; v tem boju je podlegel kralj. Pričetek angleškega parlamenta. Simon de Monfort, leicesterski grof, je bil voditelj plemstva. Ujel je kralja in stopil na čelo državi; sklical je državni zbor („Parliament“) in določil, da voli vsaka grofija po dva viteza, vsako večje mesto po dva in pet pristanišč po štiri poslance. Ti zastopniki mest in grofij so zborovali v prvem splošnem parlamentu v Londonu (1265) in so tvorili podlago 1265 poslanske zbornice (House of Commons, Unterfjauš). Edvard I. (1272—1307) je združil W a 1 e s z Anglijo ; rabil je denar za vojne in je priznal parlamentu pravico, da mu sme leta dovoliti razpis davkov. Edvard II. (1307—1327). Za njegove slabotne vlade je pridobil parlament pravico sodelovanja pri zakonodajstvu. Edvard III. (1327—1377). Le-ta je priznal sprva novega francoskega kralja iz rodovine Valois kot svojega fevdnega gospoda za posestva na Francoskem, a ko so podpirali Fran- cozje Škote zoper Angleže, je zahteval Edvard III. sam francoski prestol. Tedaj se je vnela med Fran¬ cijo in Anglijo takozvana »stoletna vojna“ (glej str. 210). Nadaljni razvoj angleškega parlamenta. Neprestane vojne so pogoltnile velikanske vsote denarja. Cim več denarja je rabil kralj, tem večkrat se je moral obrniti do parlamenta, ki je s tem dobival vedno večjo oblast. Od časov Edvarda III. je zborovala poslanska zbornica ločeno od lordov (škofov in baronov), ki so tvorili gosposko zbornico (06crt)au§). Rihard II. (1377—1399) je bil zadnji angleški kralj iz ro¬ dovine Anjou ali Plantagenet. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 11 162 B. Propadanje nemškega kraljestva; okre¬ pitev teritorialnih oblasti (1273—1437). 1. Tekmovanje med Habsburžani, Luxemburžani in Wittelsbachovci za prevlado (1278—1878). Rudolf I. Habsburški (1273—1291). Rihard Corn- w a 11 s k i, eden izmed nemških kraljev za medvladja, je umrl. Tedaj so izprevideli na Nemškem, da je treba izvoliti kralja, ki bi ga povsod priznali in ki bi napravil zopet konec anarhičnim razmeram v državi. A volilni knezi si niso želeli vladarja, ki bi bil mogočen, zakaj lahko bi jim prikrajšal pra¬ vice; zato so izvolili na prigovarjanje norimberškega graj¬ skega grofa Friderika — bil je iz rodovine H o h e n - z o 11 e r n — in mainškega nadškofa Wernerja, R u - 1273 dolfa Habsburškega za kralja (1273). Izmed volilnih knezov je bil samo Premisel Otokar II. zoper izvolitev Rudolfa, toda njegovega odposlanca niso niti pustili k volitvi v Frankfurtu, na njegovo mesto je stopil bavarski vojvoda. Nekaj tednov po izvolitvi so Rudolfa Habsburškega kronali v Aachenu. Rod Habsburžanov se da zasledovati do srede desetega stoletja. Kje so bila njih prva posestva, ni znano, naj- brže v današnji Švici med Aaro in Reusso. Grad Habs¬ burg (Habichtsburg), po katerem so se imenovali, je bil zgrajen v enajstem stoletju. Sčasom so pomnožili Habsbur¬ žani znatno svoja posestva, tako da je bil Rudolf Habsburški najmogočnejši izmed jugoza¬ hodnih nemških velikašev; vendar pa ni bil državni knez in volilnim knezom se ni zdel nevaren. Osebnost novega kralja. Rudolf Habsburški je bil hraber, pobožen in moder mož. Dičila ga je preprostost, zato je bil pri narodu priljubljen. Bil je izredno visoke rasti ter je imel močno zakrivljen nos in debelo spodnjo ustnico. Ko je zavladal, je bil že 55 let star. Papež je priznal njegovo izvolitev ter mu obljubil, da ga bo kronal za cesarja, nasprotno pa je Rudolf obljubil, da se bo udeležil križarske vojne, a v prvi vrsti je bilo treba urediti notranje razmere Nemčije. Vojna z Otokarjem. Državni zbor v Norimberku je po¬ oblastil Rudolfa Habsburškega, da naj pridobi nazaj, če treba, 163 tudi s silo, vse dežele, ki jih je imel cesar Friderik II., preden so ga odstavili (1245), in ki so se bile po krivici odtujile dr¬ žavi. To je bilo v prvi vrsti naperjeno proti češkemu kralju Premislu Otokarju II., ki se je polastil dediščine Babenberžanov in Sponheimovcev. Poleg tega Otokar doslej še ni prosil za podelitev Češke in z njo združenih dežel; Rudolf ga je povabil na odgovor, a češki kralj se ni odzval vabilu, dasi je njegova moč baš v zadnjem času precej oslabela; papež je bil proti njemu, z ogrskim kraljem sta si bila navskriž in razentega je le težko krotil uporne plemiče v svojem kraljestvu. Sedaj ga je Rudolf izobčil in je pričel z vojno. Po kratkem boju se je moral Otokar odpovedati babenberškim in sponheimovskim de¬ želam, Češko pa mu je dal Rudolf kot fevd. Toda sklenjeni mir ni trajal dolgo; vojna se je vnela znova. Bitka pri Diirnkrutu na Moravskem polju (26. avg. 1278) je odločila za Rudolfa Habsburškega; češka 1278 vojska se je spustila v beg; kralj Otokar pa je bil umorjen od avstrijskih in štajerskih plemičev, ki so se mu hoteli osve- titi. Rudolf je dal nesrečnega kralja dostojno pokopati, nje¬ govega sina Vaclava pa je priznal za češkega kralja. Da bi bil mir trajnejši, se je omožila Rudolfova hči G u t a (Jutta) z Vaclavom, Rudolfov sin Rudolf pa s sestro mladega češkega kralja. Konec avstrijskega medvladja in ustanovitev habsburške vlade v Avstriji. Oblast nemškega kralja v teh časih ni bila velika; nekdanji državni uradniki so postali teritorijalni vladarji. Če je torej hotel nemški kralj okrepiti svojo oblast, je moral delati na to, da si je ustvaril mogočno d omačo oblast, (fmitšniadit), to se pravi, da je povečal oblast svoje rodovine. Ako se mu je to posrečilo, potem je lahko odločno nastopil zoper druge kneze tudi kot kralj, a le s svojo lastno močjo, ne pa z ono, ki mu jo je podelilo kraljevsko dostojanstvo. Zato opazujemo odsihdob, da streme vsi nemški kralji po razširje¬ nju domače oblasti. Tudi Rudolf Habsburški je imel take načrte. Prilika je bila sedaj ugodna, zakaj babenberške in sponhei- movske dežele so bile brez vladarja. Kraljeva naloga je bila dobiti zanje novega fevdnika. Po pogajanju so dali volilni knezi v takozvanih „pri volilnih pismih“ („1BtlIet)rtefe“) Rudolfu Habsburškemu dovoljenje, da podeli u* 164 1282 1. 1282. na državnem zboru v Augsburgu svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu Avstrijo, Šta¬ jersko, Kranjsko in Slovensko marko. S tem se je končalo avstrijsko medvladje. Že v prihodnjem letu je Ru¬ dolf Habsburški na željo stanov to podelitev omejil samo na Albrehta. Svojemu prijatelju Meinhardu Tirolskemu pa je zastavil Kranjsko in Slovensko marko, 1. 1286. pa mu je podelil Koroško v fevd, in sicer iz hvaležnosti za pomoč v boju zoper Otokarja. Rudolf kot nemški kralj. Po teh dogodkih je bil Rudolf Habsburški mogočen vladar. Sedaj je obrnil vso svojo pozor¬ nost na notranje razmere Nemčije; prva skrb mu je bila, da uvede v državi mir. Rudolfovo delovanje za mir. Kralj sam je hodil po državi od kraja do kraja ter je strogo sodil roparske viteze; več jih je obsodil na smrt in mnogo gradov je dal porušiti. Njegova najboljša opora so bila mesta ter nižje plemstvo. — Vendar pa dobro sporazumljenje med Rudolfom in mesti ni ostalo trajno; to pa zato, ker je kralj zahteval od njih previ¬ soke davke. Prišlo je celo do vstaj, in nastopali so tudi krivi Frideriki, kar izpričuje, kako se je še vzdržaval spomin na nekdaj sijajno dobo Staufovcev. Rudolfova družina. Rudolf Habsburški je imel 6 hčera, ki so bile vse poročene s knezi. Svojemu sinu Ru¬ dolfu bi bil rad podelil kako kneževino, a ta je umrl še pred kraljem. Zadnji načrt Rudolfov je bil, da bi izvolili volilni knezi njegovega sina Albrehta za naslednika na nemškem prestolu, a načrt se mu ni posrečil. Tudi v križarsko vojno, ki jo je bil obljubil, ni šel Rudolf Habsburški. Umrl je 1. 1291.; po¬ kopali so ga v Speierju v starodavni cesarski grobnici. 1292 Adolf Nassauski (1292—1298). Daši bi bil sin Rudolfa do Habsburškega, Albreht Avstrijski, najpripravnejši naslednik na 1298 nemškem prestolu — svojo vladarsko spretnost je dokazoval v Avstriji in na Štajerskem —, ga vendar volilni knezi niso izvolili. Bil jim je premogočen, knezi pa so sploh skrbno pa¬ zili na to, da bi kraljevska oblast ne postala dedna., Zato je večina volilnih knezov oddala svoje glasove Adolfu N a s- sauskemu, ki je bil viteški in hraber, a malo mogočen. Kakor Rudolf, tako je tudi Adolf izkušal povečati svojo domačo oblast. Pri tem ni postopal posebno častno; tako si 165 je odtujil naklonjenost volilnih knezov, ki so kaj neradi videli, kako je rastla kraljeva oblast. Stopili so v dogovor s prej od¬ klonjenim Albrehtom Avstrijskim, ob njegovi navzočnosti so odstavili Adolfa Nassauskega kot kralja, dasi niso imeli zato nikake pravice. V bitki pri G d 11 h e i m u je bil Adolf pre¬ magan in ubit (1298). Albreht I. Avstrijski (1298—1308), ki so ga sedaj soglasno 1298 izvolili v Frankfurtu za kralja ter ga okronali v Aachenu, je d0 bil odločen mož. Odlikovala ga je dalekovidna državna mo- 1308 drost, in bas izvršitev marsikaterih načrtov, ki so se mu zdeli potrebni, je provzročila o njem glas, da je bil tiran. Albreht kot nemški kralj. Z mogočno roko je posegel Al¬ breht I. v razmere razpadajoče države; uvedel je mir in red ter je krepko nastopil zoper sebične kneze; spoznal je važnost rastočih mest in pospeševal zato njih zaveze ter pomnoževal njih pravice. Albreht kot avstrijski vladar. Tudi v avstrijski in štajerski vojvodini je imel Albreht dosti truda, da je uvedel mir in red, ker mu je sprva avstrijsko in štajersko plemstvo zelo nasprotovalo. Albreht in Ogrska. Na Ogrskem je izmrla rodo¬ vina Arpadov 1301. 1. Za nasledstvo na Ogrskem pre- 1301 stolu so se vneli hudi prepiri. Papež Bonifacij VIII. je postavil za kandidata Karla Roberta Anjouvinskega, nekateri pa so ponudili ogrsko krono češkemu kralju Vaclavu II., oziroma njegovemu sinu in nasledniku Vaclavu III. Albrehti, se je bal, da bi ne postali Premislidi s pridobitvijo Ogrske pre- mogočni; zato je potegnil s papežem, čigar kandidat je zmagal: splošno so priznali Anjouvinca Karla Roberta za ogrskega kralja in so ga 1. 1310. slovesno kro¬ nali z ogrsko krono. Albreht in Češka. Vaclav III. je bil zadnji P r e- mislid; 1. 1306. je bil v Olomucu umorjen. Albreht I. je 1806 podelil izpraznjeno kraljestvo svojemu sinu Rudolfu, ki so ga tudi v Pragi kronali; toda že leto pozneje je ta umrl. Tedaj so izvolili češki stanovi Henrika Koroškega, sina Mein- harda Tirolskega, za kralja (1307). Pričetek švicarske zaveze. V Schwyzu, Uriju in Untervvaldenu ob Vierwaldstattskem jezeru so polagoma nekatere plemenite rodbine dosegle precejšno oblast. Sčasoma pa so vsa njih posestva in pravice prešla 166 v roke Habsburžanov, ki so kot grofje ter kot oskrbniki nekaterih samostanov kakor tudi kot lastniki velikih zemljišč imeli mnogo pravic. Zato sta Rudolf in Albreht izkušala ustva¬ riti v teh pokrajinah teritorialno oblast, čemur pa so se upi¬ rali kmetje omenjenih kantonov. Takoj po smrti Rudolfa Habs¬ burškega so sklenili takozvano „v e č n o z a v e z o“ ter so se zavarovali zoper to, da bi jim hotel kdo vzeti predpravice, ki so jim jih podelili že poprej razni nemški kralji. Ta zveza je bila sklenjena v prvi vrsti zoper Habsburžane; zato je tudi Adolf Nassauski potrdil privilegije zaveznikov. Vendar pa s to večno zavezo še ni bila zlomljena oblast Habsburžanov. Ko je postal Albreht I. nemški kralj, je tudi on varoval pravice svoje rodbine v kantonih. Zahteval je davke, a pravic, ki so jih imeli, se ni dotaknil; nikdar ni bilo nobene vstaje zoper Habsburžane in njih uradnike. Vendar pa je pozneje v petnajstem stoletju nastala pri¬ povedka o Viljemu Tellu ter o Albrehtovem oskrbniku G e 6 1 e r j u. Švicarski zgodovinopisec Egedij Tschudi (v šestnajstem stol.) je bil prvi, ki je opisoval Albrehta I. kot tirana; pa na tem ni nič resnice. Albrehtova smrt. Albrehtov brat Rudolf je ostavil sina Ivana. Le-ta je zahteval odškodnino, ki so jo obljubili njegovemu očetu, ko seje odrekel vladi v Avstriji in Štajerski. Albreht mu je pač dovolil soupravo pri habsburških posestvih na Švabskem, a Ivan s tem ni bil zadovoljen. Nahujskan od drugih je sklenil zaroto zoper svojega strica; 1. 1308. je umoril v bližini gradu Habsburga Albrehta I. Ivanu so dali priimek „P a r r i c i d a“. Bežal je v Italijo, kjer je umrl kot menih v Piši. Truplo Albrehta I. pa so pokopali obenem z onim Adolfa Nasauskega v cesarski grobnici speierski. 1308 Henrik VII. Luksemburški (1308—1313). Volilni knezi so d0 sedaj izvolili Henrika (VII.) Luxemburškega, ki je 1313 slovel po svojem viteštvu, po pravičnosti in drugih lepih last¬ nostih, a je imel le malo posestev med Moselo in Maaso (Luxemburg ali Liitzelburg). Povečanje domače oblasti Luxemburžanov s pridobitvijo Češke. Češki kralj Henrik je bil slaboten vladar, zato se ni mogel vzdržati na prestolu. Višje plemstvo in meščanstvo sta delovala zoper njega. L. 1310. so prosili odposlanci stanov Henrika VII., da naj podeli svojemu sinu Ivanu češko kra- 167 Ijestvo in Moravsko. Henrik VII. je sprejel ponudbo in tako so zavladali na Češkem Luxemburžani (1310). 1310 Toda novi kralj Ivan si je moral kraljestvo šele z bojem osvojiti; že poprej se je poročil z Elizabeto, sestro Vaclava III. Henrik VII. v Italiji. Po teh dogodkih je odpotoval Henrik VII. v Italijo. Njegov namen je bil, da bi obnovil zopet cesarsko oblast. V severni in srednji Italiji so dosegla mesta neodvisnost; v njih sta se razvili živahna trgovina in obrtnost, a tudi njih vojna moč je znatno narastla. Obenem pa so divjali v Italiji strastni boji med Guelfi in Ghibellini, med stran¬ kama, katerih ime je že zdavno izgubilo pomen nekdanjih bojev med papežem in cesarjem za svetovno oblast. V mestih severne Italije so bili Ghibellini večinoma člani stare vladajoče občine, Guelfi pa voditelji socialne revolucije; v Benetkah je vladala aristokracija, v Florenci demokracija, v Milanu in v Genovi pa so se bojevale razne rodovine za tiranstvo. Ko je prišel Henrik VII. v Italijo, so ga navdušeno spre¬ jeli. Največji pesnik srednjega veka, Dante Alighieri,*) ki je moral kot Ghibellin bežati iz guelfskega rodnega mesta Florence, ga je opeval v pesmih. Henrik VII. se je previdno ogibal vsakemu strankarstvu; nastopil je kot pomirjevalec, da bi na ta način pridobil tem več ugleda cesarskemu dostojanstvu. V Milanu so ga kronali z lombardsko, papeški *) Dante je bil potomec odlične florentinske rodbine; o njegovi mla¬ dosti ne vemo dosti, pač pa lahko sklepamo iz njegovih spisov, da so bile njegove študije mnogostranske in temeljite. Svoji izvoljenki B e a t r i c i (Beatrice) je posvetil prve pesmi, ki jih je zbral pod naslovom »Vita n u o v a“ (»Novo življenje”). Globoka otožnost se je polastila Danteja, ko je umrla Beatrice; največ tolažbe je našel v filozofiji; obenem pa so ga za¬ nimali tudi politični dogodki rodnega mesta; po zmagi nasprotnikov je moral Dante v prognanstvo in se ni več vrnil v Florenco. — V prognanstvu je dovršil svoje največje delo, ki je dobilo v šestnajstem stoletju ime »Divina C o mm edia“; zložena je v tercinah in se deli poleg uvoda v tri dele: v pekel (Inferno), vice (Purgatorio) in raj (Paradiso). Z nena¬ vadno pesniško fantazijo pripoveduje Dante, kako je prehodil te kraje. Z osebami, ki jih dobi pesnik na svoji' poti, obravnava o zgodovinskih dogod¬ kih ter o najvažnejših vprašanjih filozofije, teologije, prirodoznanstva in politike. Vodnik v peklu in v vicah je Danteju Virgil (pamet), v raju pa Beatrice. — Visoki polet Dantejevih misli povzdiguje pesnika daleč nad njegove vrstnike in ga uvršča med predhodnike nove dobe; s svojo »Divino Commedio" si je pridobil toliko slave, kolikor so je bili deležni le malo¬ kateri smrtniki — nesmrtniki. 168 legat pa ga je kronal v Lateranu s cesarsko krono. A miru ni mogel cesar dati Italiji; boji so kmalu znova izbruh¬ nili. Nenadoma je umrl Henrik VII.; v Piši, cesarju najzve¬ stejšem mestu, so ga pokopali na Čampu Santu. Ludovik Bavarski (1314—1347) in Friderik Lepi (1314— 1330). Kot kandidata za nemški prestol sta nastopila Friderik Lepi (Avstrijski), sin Albrehta I., in češki kralj Ivan. V teh dveh kandidatih se je kazalo nasprotje med tedanjima najimenitnejšima radovinama, med Habsburžani in Luxem- buržani. Ker so zadnji uvideli, da ne morejo prodreti, so pod¬ pirali izvolitev Ludovika Bavarskega iz rodovine Wittelsbachovcev, ki je bil nasprotnik Habsburžanov. Štirje volilni knezi so dali svoje glasove temu, trije pa Frideriku Lepemu. Vojna je morala odločiti med obema. Državljanska vojna je trajala več let; Friderika je pod¬ piralo večinoma plemstvo, Ludovika pa mesta in Švicarji. Friderik in Švicarji. Leopold, Friderika Lepega hrabri brat, je šel z viteško vojsko nad uporne švicarske kmete. Toda v soteski pri Morgartnu so ga zavezniki popolnoma 1315 premagali (1315). S tem porazom Habsburžanov je bil obstanek zaveze (@ibgenoffenfct)aft) zagotovljen. 1322 Odločitev med kraljema je padla šele 1322. 1. v bitki pri M ii h 1 d o r f u ob Innu. Le-sem je privedel Friderik Lepi svojo vojsko ter se je spustil v boj z Ludovikom Bavarcem, ki mu je pomagal tudi češki kralj Ivan. Daši so svarili pristaši Friderika, naj počaka svojega brata Leopolda, vendar ni hotel čakati. Bil je premagan in ujet; odvedli so ga na grad Trausnitz. Ludovika Ba¬ varca so sedaj skoro po vsej državi pripoznali. Toda kaj kmalu so se razmere izpremenile. Ludovik in Braniborska. V tem času so izmrli A s k a n i j c i (gl. str. 99), vladarji braniborske marke. Ludovik jo je podelil z izborniškim dostojanstvom vred svojemu sinu Ludovik u. S tem pa si je odtujil svojega zaveznika, češkega kralja Ivana, ki je sicer dobil za svojo pomoč Gorenje Lužice, a se je nadejal, da mu bo kralj Ludovik podelil tudi braniborsko marko. Za kralja Ludovika je bil ta spor tem večjega pomena, ker je nastopil sedaj zoper njega nov nasprotnik, namreč papež. 169 Ludovikov boj s papeštvom. Tedanji papež Ivan XXII. je nameraval odstraniti vsak vpliv Nemčije na Italijo ter sam zavladati v tej deželi. Njegova vojska je oblegala ghibellinsko mesto Milan; po bitki pri Miihldorfu pa je prišla Milancem Ludovikova vojska na pomoč in jih je osvobodila, baš ko bi se že skoro morali ukloniti. Sedaj je Ivan XXII. zahteval od kralja Ludovika, da se mora v teku treh mesecev odpovedati vladi, ker je postal brez papeževega odobrenja nemški kralj. Ako ne ugodi Ludovik papeževi zahtevi, ga bo proklel. To se je tudi zgodilo, ker se kralj Ludovik ni uklonil. Prepir zaradi uboštva cerkve. Med tem pa se je razvila v meniškem redu frančiškanov struja takozvanih špiritualov (minoritov), ki so zahtevali, da naj bo cerkev revna, ne pa bogata, in da naj ne stremi po posvetni oblasti. S tem naukom so stopili v hudo nasprotje s papežem Ivanom XXII. Pogajanja med Ludovikom in Friderikom Lepim. Papeževa stranka in Habsburžani so delovali z vso silo zoper Ludovika. V tej zadregi se je jel kralj pogajati z ujetim Friderikom Lepim. Dveinpolletni zapor je potrl Friderika. Zato se je odpovedal sedaj kraljevski kroni in je obljubil, da pridobi vse avstrijske vojvode za to, da pripoznajo Ludovika. Ako se mu to ne posreči, se vrne v zapor. — Friderik Lepi se je odkritosrčno trudil, da bi izpolnil dane obljube, a ko se mu to ni posrečilo, se je vrnil k Ludoviku; le-ta pa ga ni več sprejel kot ujetnika temveč kot prijatelja; kmalu nato je priznal Ludovik Friderika za sovladarja. A sedaj je umrl vojvoda Leopold, najboljša opora Friderika Lepega (1326). Ker so bili tudi volilni knezi dvojnemu kraljestvu nasprotni, je ostalo Friderikovo kraljevsko dostojanstvo brez vsakega vpliva. Nosil je sicer naslov »kralj rimski 14 , a kraljev¬ skih pravic se ni posluževal. Leta 1330. je umrl. Ludovik v Italiji. Sedaj se je napotil Ludovik tudi v Italijo; v Milanu je sprejel »železno 14 krono, v Rimu pa so ga kronali s cesarsko krono štirje zastopniki rimskega naroda; kot cesar je odstavil papeža Ivana XXII. ter dal od rimskega naroda izvoliti na njegovo mesto nekega minorita. Med tem pa so pričeli papeževi pristaši vojno zoper Ludovika; cesar je imel premalo čet, da bi se bil mogel uspešno bojevati; naposled je moral Ludovik ostaviti mesto, pristaši 170 papeža Ivana XXII. so se polastili Rima. Brez vsakega uspeha se je vrnil Ludovik v Nemčijo. Ludovik in Luxemburžani. S svojo brezobzirno politiko pri povečanju domače oblasti si je Ludovik nakopal sovraštvo Luxemburžanov. Tirolska. Pokrajine, ki tvorijo današnjo Tirolsko, so bile važne, ker so nemški kralji hodili po cesarsko krono v Rim čestokrat preko Brennerja. Zato so razni vladarji odliko¬ vali briksenske in tridentinske škofe s podelitvijo raznih pravic in celih grofij. Te grofije so pa imenovani škofje večinoma dajali plemenitim rodbinam v fevd, zlasti oni, ki se je imenovala po gradu T i r o 1 pri Meranu. Poleg te domače rodbine so si pridobili posestva v današnji Tirolski bavarski grofje iz rodovine A n d e c h s ; le-ti so raztegnili polagoma svojo oblast po raznih krajih Kranjske (glej str. 134) in Štajerske, eden izmed njih je dobil tudi mejno grofijo Istro (1173), od 1. 1180. dalje pa so si nadeli naslov vojvode Meranije, t. j. Dalmacije. Tako je vedno bolj naraščala oblast andeške rodovine. Bilo je videti, da bo „dežela v gorovju", kakor so imenovali današnjo Tirolsko, razpadla v dva teritorija, v teritorij rodbine Andechs-Meranija in teritorij grofov Tirolskih. To pa je zabranil grof Albert Tirolski, zadnji moški potomec te rodovine; eno izmed svojih hčera je omožil z goričkim grofom Meinhardom (I.), drugo pa z Otonom, zad¬ njim moškim potomcem andeških-meranskih grofov. Po smrti Alberta (1253) in Otona (1248) so bili potemtakem goriški grofje dediči tirolske in andeško-meranske rodovine. Meinhardova sinova sta si razdelila dežele: Meinhard (II.) je dobil tirolska posestva, Albert pa goriška; prvi je torej utemeljitelj tirolske, drugi pa goriške vrste. V boju Rudolfa Habsburškega s Premislom Otokarjem II. je prevzel Meinhard (II.)* poglavarstvo na Koroškem, Kranjskem in v Slovenski marki. Po boju mu je Rudolf poslednji dve 1286 deželi zastavil, Koroško pa mu je podelil kot fevd (1286, gl. str. 164). Meinhardov naslednik je bil njegov sin Henrik „K o r oški" ki je postal 1. 1307. kralj češki (gl. str. 165). A kmalu so ga *) Njegova hči Elizabeta je bila poročena z Rudolfovim sinom Albrehtom. 171 izgnali; njegova hči Marjeta Maultasch se je omožila z Ivanom Henrikom, sinom češkega kralja Ivana (Luxemburškega). Ta možitev pa ni ugajala niti cesarju Ludo- viku Bavarcu niti Habsburžanom. Od Habsburžanov sta še živela Albreht II. Modri ali Hromi in Oton, sinova Albrehta I. in brata Friderika Lepega. Cesar in Oton sta sklenila tajno pogodbo, po kateri se je prvi zavezal, da bo podelil po smrti Henrika Koroškega Koroško Otonu, le-ta pa je obljubil, da bo podpiral cesarja pri osvojitvi Tirolske. Habsburžani dobe Koroško in Kranjsko. L. 1335. je umrl Henrik Koroški, zadnji moški potomec goriških grofov tirolske vrste. Albreht Modri in Oton sta tedaj zahtevala od cesarja, da naj izpolni sklenjeno tajno pogodbo. In res je Ludovik Bavarski dne 5. majnika 133 5. leta 1835 podelil v Linzu Habsburžanom Koroško, ob¬ enem pa so se ti polastili tudi Kranjske, ki jo je bil Rudolf Habsburški zastavil Meinhardu. Tako je bil prvi del tajne pogodbe izvršen, a drugi se ni dal izvršiti, zakaj Marjeta Maultasch in njen mož sta se vzdržala na Tirolskem proti Wittelsbachovcem. — V S t. V i d u , ki je bil ta čas stolno mesto Koroške, so se poklonili Otonu koroški velikaši in mu prisegli zvestobo. Ustoličenje se je vršilo po starodavnem domačem slovenskem običaju na Gosposvetskem polju. Tako je zavladala rodbina Habsburška koroškim in velikemu delu kranjskih Slovencev. Zaveza izbornih knezov v Renseju. Po smrti papeža Ivana XXII. se je hotel kralj Ludovik Bavarski z nasled¬ nikom spraviti, a pogajanja so se razbila, ker je stal papež pod vplivom francoskega kralja. Tedaj se je vzbudila na Nemškem narodna zavest; vsi volilni knezi izvzemši češkega kralja so sklenili v Renseju zavezo in so proglasili, da od večine izbornih kne¬ zov izvoljenemu kralju ni treba papeževega potrdila (1338). Ne dolgo potem se je vršil državni zbor v Frankfurtu, na katerem so odrekli papežu tudi pravico do podelitve cesarske oblasti, češ ta je od Boga. Tirolska sporna zadeva. Ivan Henrik in Marjeta Maultasch sta živela v nesrečnem zakonu; tudi tirolski deželni stanovi niso bili zadovoljni z Ivanom Henrikom, 172 ker so imeli Čehi na Tirolskem preveč vpliva in ker so morali plačevati prevelike davke; zato so sklenili, da izženo Ivana Henrika ter poiščejo za Marjeto Maultasch drugega moža. To se je tudi vse zgodilo, drugi mož Marjetin pa je bil cesarjev sin Ludovik Brani borski. S tem je hotel Ludovik pridobiti svojemu rodu Tirole, a nakopal si je sovraštvo Luxemburžanov; obenem pa je papež ukazal oglejskemu patri¬ arhu, da naj zakonolomna poročenca prekolne. Izvolitev Karla IV. in Ludovikova smrt. Tudi mnogi nemški knezi so se odtujili cesarju zaradi njegove brezobzirne politike, le mesta so stala odločno na cesarjevi strani. Papež je znova proklel Ludovika ter je pozval volilne kneze, da naj izvolijo novega kralja. In res je izvolilo pet volilnih knezov novega kralja: ta je bil Karel IV., sin češkega kralja Ivana, ki je v istem letu padel v bitki pri Crecyju kot zaveznik Francozov (1346). Državljanska vojna med Karlom in Ludovikom je bila neizogibna, a baš preden se je pričela, je umrl Ludovik (1347). 1347 Karel IV. (1347—1378) je dobil pri krstu ime Vaclav; do vzgojili so ga na francoskem dvoru; pri birmi mu je dal njegov 1378 boter francoski kralj Karel IV. svoje ime. Bil je izredno učen; govoril je več jezikov; tudi kot vojak in diplomat se je odlikoval. Ko se je vrnil na Češko, je postal mejni grof moravski in na¬ mestnik češki; povzdignil je kraljestvo v gmotnem oziru. Da je postal nemški kralj, k temu je največ pripomogel papež, njegov nekdanji učitelj. Karel kot češki vladar in povečanje luxemburške oblasti. Kraljevsko dostojanstvo, ki ga je dosegel Karel IV., je izkoristil v prvi vrsti v to svrho, da utrdi in poveča domačo oblast Luxemburžanov. Z neumornim delovanjem je dosegel večinoma mirnim potom — z nakupovanjem, ženitvami ali s pogodbami —, da je postala njegova rodovina najmogočnejša v srednji Evropi. Pridobil je dele Gorenjega Palatinata (Dbcrpfalj); kneževine Gorenje, Srednje in Dolenje Šlezije so postale fevdi „češke krone", Gorenje in Dolenje Lužice pa češki provinciji. Najvažnejša pridobitev je bila Braniborska, ki so mu jo morali Wittelsbachovci odstopiti kupnim potom. H e b' s k o deželo (Sgerlanb) je pridobil že Karlov oče Ivan. 173 Kulturno delovanje na Češkem. Karel si je prizadeval, da uvede v čeških deželah enotno upravo, da uredi pravosodje ter da povzdigne gmotne in duševne sile v deželi. Po Karlovi zaslugi je postala praška škofija nadškofija; Karel je določil, da imajo češki stanovi le tedaj pravico voliti kralja, če ni nobenega moškega in ženskega potomca kraljeve rodo¬ vine. Neizprosno je zatiral roparstvo; šleskim vojvodom je pre¬ povedal bojevati se med seboj; pospeševal je meščanstvo; po¬ vzdignil je rokodelstvo, rudarstvo in poljedelstvo ter gradil varne trgovinske ceste. Najbolj je skrbel Karel IV. za glavno mesto Prago, kjer je ustanovili. 1348. prvo vseučilišče tedanje 1348 nemške države. Iz Nemčije, Italije in Francije so prihajali na Češko umet¬ niki, rokodelci in stavbniki. Poleg »Starega mesta* v Pragi je nastalo »Novo mesto"; v tem času so začeli graditi prekrasno gotsko cerkev sv. Vida ter so premostili s kamenitim mostom Vstavo. Znamenite toplice Karl o vi vari imajo svoje ime po ustanovitelju Karlu IV.; ravno tako prekrasni grad Karlov Tin (Sarlftein) ob BerovnlA. Tako je postala Češka vzorna država po zaslugi svojega kralja Karla IV., ki se je čutil Slovana, a je povzdignil deželo večinoma s pomočjo nemških naselnikov. Karel IV. kot nemški vladar. Tudi kot nemški kralj je deloval Karel IV. za mir; sklenil je z velikaši in z mesti mi¬ rovne zaveze, ki naj bi zabranjevale boje in prepire ter skrbele za varnost na cestah. Prvo potovanje v Rim. Z malim spremstvom se je Karel IV. odpravil v Italijo. Slavni italijanski pesnik Petrarca ga je navduševal za svetovno vlado v smislu starih imperatorjev, a Karel IV. ni hotel o tem nič vedeti. — V Milanu so ga kronali z lombardsko železno krono, nato pa je odšel v Rim; papežev legat ga je kronal s cesarsko krono; še istega dne je odšel iz Rima; v notranje razmere Italije ni posegel — v veliko raz¬ očaranje onih, ki so ga tako željno pričakovali. Zlata bula. Kakor v svojih dednih deželah je hotel Karel IV. tudi v nemški državi odstraniti oni vir prepirov, ki je motil mirni razvoj že izza časov Adolfa Nassauskega. Zato je izdal 1. 1356. takozvano zlato bulo. V tej je dolo- 1356 174 ceno, kako naj se vrši volitev kralja in kake pravice imajo volilni knezi, ki jih je sedem, namreč: nadškof je v Mainzu, Kolnu in Trieru, Jcralj češki, ^pala- tinski grof ob Renu, v o jvoda saški in mejni grof braniborski; pri volitvi odločuje večina glasov; kraj volitve je Frankfurt, kraj kronanja Aachen. Papeževe po¬ trditve bula ne omenja. Dalje pripoznava zlata bula volilnim knezom razne predpravice, tako regalije, varstvo Judov in po¬ polno sodstvo nad njih podložniki. Ker določa zlata bula tudi, da se morajo volilni knezi vsako leto zbrati ter o državnih zadevah posvetovati, je s tem redno sodelovanje volilnih knezov pri vladanju pripoznano. Drugo potovanje v Rim. Papež V r b a n V. je sklenil, da se vrne v Rim, zakaj krščanski narodi so se pri¬ toževali radi odvisnosti papeštva od francoskih kraljev. Poma¬ gati mu je hotel Karel IV.; zato se je pogajal z Vrbanom V. v Avignonu, kjer sta tudi sklenila, da hočeta z vojno uničiti najemniške tolpe, ki so pod vodstvom častihlepnih plemenit- nikov Italijo in Francijo pustošile. Papež je odšel v določenem času v Rim, ki je bil strašno opustošen. Za papežem je prišel Karel IV. s precejšno vojsko; a uničenje najemniških tolp se mu ni posrečilo. Pač mu je neslo to popotovanje dosti denarja, ker je izsiljeval velike vsote in prodajal cesarske pravice knezom in mestom. Takojeginil ugled nemških cesarjev v Italiji. Papež je kmalu zopet odšel v Avignon. Avstrija za Karla IV.; Rudolf IV. (1358—1365). 1330 Albrehta II. Modrega (1330—1358) je nasledoval v do habsburških deželah njegov sin Rudolf IV. (1358—1365). Ko 1358 je zavladal, še ni bil 19 let star; vzlic svoji mladosti si je stavil genialni in slavohlepni mož visoke cilje. Rudolf in zlata bula. Rudolf IV. je bridko občutil, da ga je cesar Karel IV. zapostavil v zlati buli volilnim knezom. Zato si je hotel na drug način pridobiti popolno nezavisnost od države. V svoji pisarni je dal napraviti privilegije (takozvani „Privilegium maius“),, in je trdil, da so že cesarji kakor Cezar, Neron i. dr. podelili avstrijskim vojvodom enake ali še večje pravice nego jih podeljuje zlata bula volilnim knezom. Te listine je predložil Rudolf IV. v potrdilo cesarju Karlu IV., s čigar hčerjo Katarino je bil oženjen. Toda cesar jih ni hotel potrditi, temveč je prosil Petrarco, naj izreče svoje 175 mnenje o njih. Leta je označil listine za potvorbe. Med cesarjem in Rudolfom IV. bi bila raditega kmalu nastala vojna, vendar pa sta se končno pogodila. Boj z oglejskim patriarhom. Tedanji oglejski patriarh Lodovico della Tor reje zahteval od Rudolfa IV., da naj mu izroči nekatere kraje v Furlaniji, na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Zaraditega se je vnela med obema vojna, v kateri je Rudolf zmagal. Patriarh mu je moral podeliti Slovenji Gradec, Postojno, Vipavo, Lož ter sploh vse fevde patriarhov na Štajerskem, Koroškem, Kranj¬ skem, v Slovenski marki in na Krasu. Rudolf IV. in Kranjska. Poleg omenjenih posestev na današnjem Kranjskem je hotel Rudolf IV. še druga dobiti. Goriški grofi so imeli Senožeče, Prem, Idrijo, Metliko, Črnomelj, Žužemberk, Višnjo Goro ter grofijo Pazin v Istri. Z njimi je sklenil Rudolf IV. dedno pogodbo: Če izumro goriški grofje, jih podedujejo avstrijski vojvode. L. 1364. si 1364 je nadel Rudolf IV. naslov „v oj voda Kranj ski“. V na¬ slednjem letu je ustanovil v Slovenski marki ob Krki Rudolfovo (Novo mesto) ter mu je podelil važne privilegije in svoboščine, tako da je to mesto kmalu postalo središče Dolenjske. V dobi Rudolfa IV. je nastala nemška naselbina na Kočevskem; ti naselniki so bili frankovski in turinški ujetniki cesarja Karla IV.; le-ta jih je podaril Frideriku Ortenburškemu; tega brat Oton jim je odkazal zemljišča na današnjem Kočevskem; ohranili so se do današnjega dne kot nemški otok med Slovenci. Rudolf IV. pridobi Tirolsko. Marjeta Maultasch in njen drugi mož sta bila zaradi zakonolomstva izobčena iz cerkve. Albrecht II. Modri je pregovoril papeža, da ju je odvezal; iz hvaležnosti je odredila Marjeta, da podedujejo Tirolsko vojvoda Rudolf IV. in njegovi bratje, če umre njen sin M e i n h a r d brez otrok. Ko je Rudolf IV. izvedel, da je zbolel Meinhard, se je napotil na Tirolsko. Medtem je Meinhard že umrl; tedaj je izročila Marjeta Tirolsko Ru¬ dolfu IV. (1363), ki sije nadel naslov „grof Tirolski". 1363 Dedne pogodbe. Kako daleč je segal državniški pogled Rudolfa IV., izpričujejo najbolj dedne pogodbe, ki jih je sklenil z ogrskim kraljem Ludovikom Velikim in s Karlom IV. kot češkim kraljem: v slučaju, da izu mr e ena rodbina, jo podeduje druga. S temi pogodbami 176 je pripravljal Rudolf IV. državno zvezo, ki se je pozneje uresničila. Notranja vlada Rudolfa IV. Izboljšal je denarstvo, pospeševal obrtnost in trgovino ter preosnoval sodstvo. Karla IV. je posnemal v tem, da je ustanovil na Dunaju vse¬ učilišče, ki se še sedaj imenuje po njem „Alma Mater 1865 Rudolphina“ (1365); staro cerkev sv. Štefana na Dunaju je prezidal v gotskem slogu; tudi ta naj bi tekmo¬ vala s cerkvijo sv. Vida v Pragi. — S temi uspehi si je pridobil Rudolf IV. častno mesto med avstrijskimi vladarji; zgodovina ga imenuje „U s t a n o v n i k a“. Umrl je še ne 26 let star. 1307 Ogrska za Anjouvincev (1307 — 1382). do Karel Robert (1307—1342) je bil prvi kralj ogrski iz 1382 rodovine Anjouvincev (gl. str. 165). Zmede zadnjih desetletij so podkopale oblast ogrskega kraljestva; mnogo posestev in pravic je prešlo v roke mogočnih magnatov, med katerimi so imeli hrvaški Šubici v Dalmaciji, na Hrvaškem in v Bosni skoro kraljevsko oblast; ravno tako so vladali grofje iz rodovine Frankopanov na Krku in drugod kakor neodvisni knezi. Ludovik I. Veliki (1342—1382), sin in naslednik Karla Roberta, je razširil ogrsko oblast daleč okrog na sosednje dežele. Ogrsko nadoblast je pripoznala V1 a š k a , nekaj let pozneje tudi Moldava. Benečane je Ludovik I. Veliki prisilil, da so mu odstopili Dalmacijo od Kvarnera do Drača. S tem je dobila Ogrska dohod do morja. Tudi zahodna Bolgarija je pripoznala ogrsko nadoblast, Srbija mu je odstopila pokrajine ob Savi, Bosna je bila zvezana z njim. — Ludovik je pomagal svojemu stricu, poljskemu kralju Kazimirju III., v boju z litavskimi knezi; zato mu je ta obljubil, da bosta pripadli po njegovi smrti — bil je zadnji Pijast — Rdeča Rusija (t. j. Galicija) in Poljska Ogrski. To seje zgodilo 1.1370. Tako je dal Ludovik Veliki Ogrski največji obseg, ki ga je sploh imela v zgodovini. V notranjem je vladal Ludovik tako neomejeno, kakor nobeden ogrski kralj pred njim; pospeševal je mesta ter mnogo pripomogel do povzdiga obrtnosti in trgovine. Skrbel je dalje za znanost in umetnost; tudi on je posnemal Karla IV. in je ustanovil v P e č u h u (gutiffircEjen) prvo vse¬ učilišče na Ogrskem (1367). V Budi je zgradil prekrasno kraljevsko palačo, v Košicah (^afdjau) pa gotsko cerkev. 177 Ludovik je ostavil dve hčeri; Marija se je poročila s Sigismundom, sinom Karla IV. Takoj po Ludovikovi smrti so kronali Marijo za »kralja" na Ogrskem. Druga hči Jadviga se je poročila s tedaj še poganskim litavskim knezom Jagjelom; pri krstu je dobil ime Vladislav (II.). Nato so ga kronali za poljskega kralja. Tako je prenehala po kratkem času personalna unija Ogrske in Poljske. Na Poljskem so zavladali Jagjeloni. Zadnja leta Karla IV. in konec avignonskega papeštva. Karel IV. se je trudil, da bi ostala cesarska oblast v rodovini Luxemburžanov; pridobil je volilne kneze, da so izvolili nje¬ govega sina Vaclava za naslednika na nemškem prestolu. Le-temu je izročil tudi Češko, Šlezijo in Gorenje Lužice; drugemu sinu Sigismundu, možu ogrske kraljice Marije, je dal braniborsko marko, tretjemu, Ivanu, pa Dolenje Lužice. Na Moravskem je zavladal Karlov nečak Jošt (Jodok). Papeški prestol v Avignonu je zasedel 1.1370. Gregor XI. Tedaj se je vzdignila vsa Italija zoper malo priljubljene fran¬ coske legate. Da bi ne izgubil cerkvene države, kjer je izbruh¬ nila vstaja, se je vrnil papež v Rim (1377); tako je prenehala 1377 »babilonska sužnost papeštva". Leto pozneje je umrl Karel IV. Večkrat se je očitalo temu cesarju, da je pospeševal le svoje dedne dežele, Nemčijo pa da je zanemarjal. Vendar pa so ta očitanja malo opravi¬ čena, zakaj to, kar je storil Karel IV. za svoje dedne dežele, je koristilo vsej državi. Le malo izmed njegovih vrstnikov je tako skrbelo za gospodarski in duševni procvit države. Karel je podpiral učenjake, pesnike in umetnike; med znanostimi, ki jih je posebno pospeševal, je bila zlasti zgodovina; v njej je videl pravo učiteljico za življenje. 2. Probujanje ljudskih mas. Početek probujanja. Po dobi prevlade nemškega cesarstva v Evropi se je pričelo politično propadanje te države. A te nezdrave razmere niso zlomile sile nemškega naroda; le-ta je uvidel, da so zaveze najboljše sredstvo samoobrambe. Poleg mest so sklepali zaveze teritorialni gospodje in kmetje; celo vitezi, glavni kalilci miru, so se zdru- Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 12 178 zevali. Polagoma so se okrepili nižji stanovi, narod stopa v ospredje; prišla je doba probujanja ljudskih mas. Postanek nemškega knjižnega jezika. Interesi celote so zahtevali, da se je uvedel nemški jezik v praktičnem življenju; zlasti v pravnem življenju je bilo treba se posluževati jezika, ki je bil umljiv tudi preprostemu ljudstvu. Sredi štirinajstega stoletja je zmagal nemški jezik nad latinskim po vsej Nemčiji. Kolonizacija vzhodnih dežela. Drugo kulturno delo nem¬ škega naroda kot celote v dobi političnega propadanja je bila kolonizacija vzhodnih dežela. Pričela se je kolonizacija v dva¬ najstem stoletju, največ pa se je storilo v tem oziru od srede trinajstega pa do srede štirinajstega stoletja. Vzroka ko¬ lonizacije je iskati v gospodarskih razmerah; kolonizacije so se udeleževali vsi sloji nemškega naroda. Po smrti Lotarja Saškega (glej str. 90) ni več država vodila kolonizacije, temveč voditelji so bili deželni vla¬ darji. Z osvojitvijo dežela sta se obenem vršila kolonizacija in pokristjanjenje po meniških redovih, zlasti po premonstratencih in cistercijencih. Le- ti so klicali v puste kraje kmete, ki so izpremenili zemljo v rodovitna polja. Ko je za križarskih vojen naraščalo veselje do preselje¬ vanja, so prihajale množice vitezov, meščanov, kmetov, ru¬ darjev in trgovcev iz Holandije, Frieslandije, Flanderskega in iz Westfalna v vzhodne dežele. Uspehi kolonistov so vspodbu- jali tudi kneze; zlasti mnogo je deloval v tem oziru Henrik Lev. Tako so se polagoma izpreminjale slo¬ vanske dežele ob Labi in Odri v nemške; nastale so popolnoma nemške pokrajine, a tudi mešane; slo¬ vanski ostanki so ostali zlasti v Dolenjih Lužicah. Koloni¬ zacija vzhodnih dežela je v prvi vrsti delo nemških kmetov. Po kolonizaciji so pa kmetje postali svobodnejši in samostojnejši. Razmere kmetov v trinajstem stoletju. Trinajsto stoletje smemo imenovati dobo procvita za kmeta, to pa ne samo v vzhodnih deželah, temveč po vsej zapadni Evropi. Te, ugodne razmere so se vzdržale celo še v štirinajstem stoletju. Baš kolonizacija je mnogo k temu pri¬ pomogla, zakaj preselitev naseljencev je izboljšala tudi stanje onih, ki so ostali doma. 179 Napredek mest. Po ustanovitvi vasi v vzhodnih deželah so nastala v teh krajih tudi nova mesta; v njih so bili sejmi in središča prometa; prav izredno se je pomnožilo število mest v trinajstem stoletju. Mesta so prevzemala mestno pravo drugo od drugega, zlasti pravo mesta Devina (Skagbeburg) je služilo drugim mestom za vzgled. Kolonizacija Pruske po Nemškem viteškem redu. Ko je Nemški viteški red spoznal, da se bliža njegovo delovanje v sveti deželi koncu, si je poiskal druge kraje. Veliki mojster Herman von Salza se je odzval povabilu ogrskega kralja, da bi mu pomagal zoper Kumane. Viteški red je dobil okoli Braševega (Sronftabt) na Er- d e 1 j s k e m od kralja neobljudeno pokrajino, ki se dandanes imenuje Burzenland (1211). Kaj kmalu so nastali tu mo¬ gočni gradovi; flandrijski kolonisti, takozvani Sasi, pa so povzdignili gospodarsko kulturo. Ker pa se je viteški red hotel odtegniti vrhovni kraljevski oblasti, se je moral preseliti v druge kraje; odšel je na obalo Vzhodnega morja.*) Tu so živeli Slovanom sorodni in še poganski Prusi, ki jih je že sv. Vojteh (glej str. 79.) izkušal pridobiti za krščansko vero. Pozneje so posnemali sv. Vojteha poljski cistercijenci. Ker pa vsi poizkusi niso nič izdali, je poklical Konrad, mazovski vojvoda, Nemški viteški red le-sem in mu je podaril Kulm, nekaj obmejnih gradov in vso zemljo, ki si jo bo red osvojil (okoli 1226). Cesar Friderik II. je potrdil to darilo in je podelil Nemškemu viteškemu redu pravice državnih knezov. Nekaj let pozneje je prejel red vsa ta posestva od papeža kot „fevd sv. Petra“. Nato je pričel Nemški viteški red osvojevati deželo Prusov; utrdil je več krajev in klical naseljence, ki so dobili hiše in polja ter so bili samo¬ svoji, a so morali viteškemu redu pomagati v boju. Ko je umrl Herman von Salza (1239), je bila oblast Nemškega vite¬ škega reda na Pruskem že precej trdna. Po padcu A k o n a (glej str. 133.) se je preselil veliki mojster viteškega reda naj- poprej v Benetke, odtod pa v Marienburg (1309). Odsihdob 1309 se je mogel red uspešneje bojevati z L i t a v c i. Hanza. Z naraščajočim številom mest se je vedno bolj razvijala njih samouprava. Polagoma so tudi teritorialni go- *) A nemški kolonisti („Sasi“) so ostali na Erdeljskem do danes. 12 * 180 spodje spoznali važnost mest; tako so nastale zveze v svrho ohranitve miru med mesti in knezi, dasi deželni vladarji po večini niso bili mestom posebno na¬ klonjeni. Trgovsko-politični interesi so prisilili mesta, da so sklenila tudi med seboj zveze; najimenitnejša in najvažnejša izmed vseh pa je bila takozvana Hanza (bte spanja) Pričetek Hanze. Nekatera mesta v severni Nemčiji so sklenila zveze proti pomorskim roparjem, da bi skupno ščitila svoje trgovinske interese v inozemstvu. Tudi Hanza, ki je nastala sredi trinajstega stoletja, je bila zadruga nemških trgovcev v inozemstvu. Že dalje časa so tržili severonemški trgovci na Angleškem, v Skandinaviji in na Ruskem. V Londonu so imeli že v dvanajstem stoletju takozvano „ G i 1 d h a 11 e “, pozneje pavNowgorodu „Peterhof“, kjer so živeli po svojem pravu. Važno tržišče za vzhodne dežele je bil W i s b y na G o 11 a n d i j i. Kakor v prejšnjih časih Koln, tako je napredovalo sedaj mesto Ljubek (Siibetf) bolj in bolj kot naravno posredovališče trgovinske ceste med Flandersko in Rusko. Vendska mesta Ljubek, Hamburg, Liineburg, Rostock i. dr. so bila baš ona, ki se je iz njih raz¬ vila polagoma Hanza. Pozneje so se ji pridružila tudi razna druga mesta v notranjih deželah, med njimi Koln. Trgovinsko delovanje Hanze. Najvažnejša naloga Hanze je bilo pospeševanje trgovine v inozemstvu ter zaščita ondotnih trgovinskih naselbin. Na vseh važnih krajih ob obali ali pa blizu izlivov rek so nastale faktorije, ki so vladale vso trgovino v okolici. Tako so nastale kolonije nemških trgovcev, ki so živeli v obzidanih dvorih. Potemtakem je bila Hanza mogočna organizacija monopolizirane trgovine, ki je preskrbo¬ vala skandinavske, angleške in ruske dežele s pridelki, na¬ sprotno pa tudi uvažala iz tujine v domače kraje. Brodarstvo. Moč Hanze v severnih krajih je slonela pred¬ vsem na brodarstvu, zakaj le tako je mogoče izvažati in uvažati v velikih množinah. Z brodovjem si j'e pridobila Hanza tudi pri severnih vladarjih ugled in jih je prisilila do podelitve marsikaterih privilegijev. Hanza je uredila pomorske zadeve ter s tem ustanovila pomorsko pravo, ki je ostalo dolgo v veljavi. Kulturne naloge Hanze. Hanza je imela marsikatere blago¬ dejne posledice: iz pomorskih roparjev je napravila miroljubne 181 ribiče in brodarje; dalje je poravnavala spore med členi zveze ter je uvedla enotnost v denarju, meri in utežih; po tej or¬ ganizaciji je zlasti naraščala gospodarska moč hanzinih članov, hanzini trgovci so postali zelo bogati, pravi trgovski aristokratje. Baš to pa je provzročilo, da so se v mestih jeli vzdigovati nižji sloji. Mestna aristokracija in boji s cehi. Mestna aristokracija, ki je imela mestno upravo v rokah, je postala vladohlepna kasta. Mestni očetje so vodili čestokrat mestno upravo pri¬ stranski ter so zatirali nižje sloje, zlasti obrtnike. Zato jih je ljudstvo črtilo, pomagala pa mu je cerkev, ki je po kanonskem pravu trdila, da je pobiranje obresti pregrešno. A tudi rokodelci so bili trdno organizirani po svojih cehih. Mestno svetovalstvo jim je nalagalo visoke davke kakor tudi vojna bremena. Vse to je provzročilo, da so se jeli mestni rokodelci vzdigovati zoper pa¬ tri c i j e. V nekaterih krajih so zmagali cehi ter so si priborili zastopstvo v mestnem svetovalstvu. Preganjanja Judov. Judje so imeli poleg Lombardov denarstvo in zastavljalnice v rokah; ker je bilo kristjanom prepovedano pobirati obresti, ni bilo glede obrestne mere ni- kakih pravih določb, vsled česar so Judje lahko pri tem poslu obogateli. Njih bogastvo je marsikaterikrat koristilo posvetnim oblastim, a le-te niso ščitile podložnikov pred izžemanjem. Knezi so si večkrat izposojevali denar od Judov, prepuščali so jim celo upravo svojih finančnih zadev. A tudi kmetje, vitezi in rokodelci, celo kleriki so se zatekali v denarnih stiskah k Judom. A kadar se je polastilo razburjenje ljudstva, so skoro vedno preganjali Jude. Popotujoči ljudje. V tej dobi demokratizma se je mno¬ žilo število popotujočih ljudi. Na cestah, ki so bile ve¬ činoma le tam dobre, kjer so jih gradili že Rimljani, je bilo živahno. Poleg odličnih potnikov in trgovcev je bilo tu videti čestokrat romarje, ki so jih poznali že po posebnih oblekah. — Pravi potujoči ljudje pa so bili igralci, ljudje brez vsake pravice; to so bili pevci, godci, čarovniki, skakalci i. dr. Pri narodu so bili priljubljeni, ker so ga razveseljevali in pri¬ našali novice od kraja do kraja. Proti koncu srednjega veka je narastlo na Nemškem tudi število ciganov ter sleparskih zaklinjalcev, ki so živeli od praznoverstva ljudstva. 182 Praznoverstvo je bilo v teh časih zelo razširjeno; gotove dneve so imeli za usodne; vedeževalstvo se je zlasti po vaseh zelo gojilo. Vera v čarovnike je bila splošna. 1349 Črna smrt. Leta 1349. se je razširila po Nemčiji kuga, „črna smrt“; zanesli so jo iz orienta najbrže italijanske ladje. Skoro vse mestne kronike poročajo o tej bolezni, ki je v ne¬ katerih krajih pograbila tretjino ali celo polovico prebivalcev. Bičarji. Strašno kugo so razširjali tudi takozvani b i - čarji ali flagelantje (bie ©eijjler, glagellanten), ki so hodili v procesijah od kraja do kraja ter so prepevali in se po golem hrbtu bičali do krvi. S pokoro so hoteli odvrniti nesreče; bi¬ čarji so nastopili na Nemškem v drugi polovici trinajstega stoletja, v drugih deželah pa že poprej. Ker so flagelantje prišli tudi v nasprotje s cerkvijo, jih je papež proglasil za krivoverce in je zapovedal, da mora bičanje prenehati. Posledice kuge. Za one, ki so prebili kugo, so se živ- ljenske razmere izboljšale; ker je manjkalo delavcev, so se povečale plače, polagoma je nastopilo večje blagostanje, a z njim tudi razkošje in nenravnost. 3. Nemčija za Luxemburžanov (1378—1437) in cerkveni razkol. Cerkvene razmere pred cerkvenimi zbori. Čeravno je papeštvo za avignonske dobe pri narodih zapadne Evrope mnogo izgubilo na zunanji oblasti in na ugledu, so se vendar še vedno papeži teoretično opirali na one pravice in zahteve, ki so jih izvajali iz načela, da so Kristusovi namestniki na zemlji. Propadanje teokratičnega sistema in cerkvenega življenja. Najprvo je nastala na Francoskem, potem pa tudi v Nemčiji opozicija, ki je poudarjala, da je kraljestvo v vseh posvetnih zadevah od papeštva čisto neodvisno. Te napade na posvetno oblast papeštva je podpiralo izredno propadanje cerkvenega življenja. Čimbolj so namreč avignonski papeži postajali od¬ visni od francoskih kraljev, tembolj so izkušali svoje izgube nadomestiti drugim potom. V Avignonu so vzdrževali dvor, ki je pogoltnil ogromne vsote; mnogo denarja je šlo tudi za vzdr¬ ževanje posvetnega papeštva v Italijo; zato so zahtevali od raznih cerkva velikanske vsote, kar je vzbudilo zlasti med nižjimi sloji veliko nevoljo. Sorodniki papežev in kardinalov 183 so dobivali visoke in stalne dohodke (n e p o t i z e m), v Avi¬ gnonu je cvetela simonija. Po vzgledu kurije se je ravnala vobče visoka duhovščina. Potemtakem ni čudno, da se je vzdig¬ nila huda opozicija; cerkvi najnevarnejša opozicija je bila na Angleškem. Ivan Wiclif in cerkvena opozicija na Angleškem. Sredi štirinajstega stoletja je prišel na sloveče vseučilišče v Oxfordu Ivan W i c 1 i f, potomec anglosaške plemenite rodbine; največ se je pečal s teologijo in s kanonskim pravom. Pozneje je postal župnik, a je ostal še vedno v zvezi z vseučiliščem. V svojih spisih je nastopil zoper posvetno vlado cerkve in pobi¬ ranje denarja za odpustke. Njegovi nauki so kmalu pridobili mnogo pripadnikov pri visokih dostojanstvenikih kakor pri pre¬ prostem ljudstvu. Ker je zahteval, da se naj konfiskuje cer¬ kveno premoženje, so ga pozvali pred papeški tribunal. Svoje nazore je napisal v 33 stavkih in jih je poslal v Rim. Preden pa je dobil odtod odgovor, je umrl papež Gregor XI. Veliki cerkveni razkol ali shizm a. Po smrti Gregorja XI. so izvolili v Rimu zbrani kardinali pod pritiskom rimskega ljudstva, ki je hotelo, da ostane novi papež v Rimu, V r b a n a VI. Njega so priznali tudi v Avignonu ostali kardi¬ nali. A ko je strogi papež nastopil proti necerkvenemu življenju kardinalov in prelatov in hotel odpraviti nekatere nedostatke, se je dvignila zoper njega huda opozicija in nekateri neitali- janski kardinali so izvolili protipapeža Klementa VII. Tako je nastal veliki cerkveni razkol ali shizma;*) Klement VII. je stoloval v Avignonu. Posledice razkola. Razkol je napravil med vsemi krščanskimi narodi največji vtis. Nekateri kristjani so se izrekli za tega, nekateri za drugega papeža, mnogo pa jih je bilo, ki so odkrito priznali, da ne vedo, kateri papež je pravi. Wiclifovi nauki. Medtem je Wiclif nadaljeval svoje delo; napadel je papeški primat, sodeloval je pri preva¬ janju svetega pisma v angleški jezik, trdil je, da je sveto pismo najvišja cerkvena avtoriteta, nastopil je zoper meniške redove, v katerih je videl zgolj nove sekte, zavrgel je nauk o trans- substanciaciji ter zahteval, da se odstrani cerkvena hierarhija. Izpoved je označil kot poznejšo naredbo, o celibatu je trdil, da ') A; u^uv = razklati, razcepiti. 184 je nenraven. Sicer je zbor škofov, ki ga je sklical canter- burijski nadškof, zavrgel Wiclifove nauke kot krivoverske, a vendar je ostal župnik do svoje smrti. Z njim je umrl naj¬ imenitnejši reformator srednjega veka (1384). 1878 Vaclav (1378—1400), sin in naslednik Karla IV., ni imel do državniške modrosti, a tudi ne pridnosti in resnobe svojega 1400 očeta, dasi so ga dobro vzgojili. Sprva je kazal še precej mar¬ ljivosti, tudi so ga hvalili kot pravičnega, a kaj kmalu je po¬ kazal svoje slabosti: strastno je hodil na lov, prirejal gostije ter se vdajal pijači; poleg tega je bil zelo nagle jeze. Vendar pa so tudi marsikateri dogodki, ki jih pripovedujejo o njem, pretirani ali sploh izmišljeni. — Sprva je nadaljeval politiko svojega očeta, čigar svetovalci so mu stali ob strani. Držal je s papežem Vrbanom VI., ki mu je obljubil, da ga bo kronal s cesarsko krono; Vaclav pa mu je obljubil, da bo deloval na to, da ga bodo pripoznale tudi druge oblasti. Sigismund Luxemburški, kralj ogrski. Vaclavov brat Si¬ gismund, mejni grof braniborski, je imel na Ogrskem mnogo nasprotnikov. Le-ti so celo umorili kraljico vdovo, Ludovika Velikega, Sigismundovo ženo pa so vjeli. Tudi sicer je razpadala mogočna ogrska država, ki jo je bil ustvaril Ludovik. Jadviga, kraljica poljska, je vzela Rdečo Rusijo, srbski car Lazar je osvojil del Banata, bosenski vladar T vrt ko je stiskal Dalmacijo, vojvoda vlaškipaseje združil s Poljsko zoper Ogrsko. V najhujši zadregi — od juga so pritiskali že tudi Turki — so priskočili Sigismundu Bene¬ čani na pomoč; le-tem se je imel zahvaliti, da so ga izvolili in okronali za ogrskega kralja (1387) in da je dobila njegova vjeta žena zopet svobodo. Vaclav in deželni mir v Nemčiji. Zaman je bil Vaclavov trud ohraniti mir na Nemškem. Mesta so se oboroževala in sklenila med seboj zveze, istotako vitezi. Kralj je bil brez moči, anarhija je nastala; nastala je vojna mest proti knezom; pod¬ legla so mesta. Leopold III. in Albreht III. v Avstriji. Švicarska zveza. Po smrti Rudolfa IV. sta prevzela skupno vlado avstrijskih dežela njegova brata Leopold III. in Albreht III.; prvi je bil zelo bojevit in je skušal povečati domačo oblast Habsburžanov, drugi pa je bil miroljuben. 185 Nove pridobitve Habsburžanov. 1374. 1. je 1374 umrl zadnji goriški grof Albert iz istrske vrste.*) Po pogodbi, ki jo je sklenil z njim Rudolf IV., sta podedovala Albreht III. in Leopold III. Istrsko grofijo, Pivko in Slo¬ vensko marko z Metliko. Te pokrajine sta priklopila Kranjski; že poprej sta pridobila v boju s Hugonom De¬ vinskim (S)uino) dolenji Kras. Tako je segala Kranjska do Jadranskega morja. Delitev habsburških dežela. Med Leopoldom III. in Albrehtom III. je nastal prepir, ki se je končal s tem, da sta raz¬ delila habsburške dežele 1. 1379. takole: Albreh t III. j e dobil 1879 Avstrijsko pod in nadAnižo, Leopold III. pa Štajer¬ sko, Koroško, Kranjsko, Slovensko marko, Metliko, Istro, Tirolsko in pozneje takozvane Prednje de¬ žele. Vsaka teh dveh skupin naj ima svojo vlado, in sicer za vedno. Le v slučaju, da ena izmed vrst izumre, naj jo druga podeduje; v slučaju pa, da so po smrti enega izmed vojvod njegovi otroci mladoletni, naj prevzame drugi varuštvo nad ne¬ čaki. Tako je razpadla rodbina Habsburžanov v albertinsko in leopoldinsko vrsto. Leopoldinska vrsta. Leopold III. si je neumorno prizadeval, da bi povečal svojo oblast. Mesto Trst se je mo¬ ralo vedno bojevati za svojo samostojnost z oglejskimi patri¬ arhi in z Benečani; zlasti poslednji so pritiskali na Tržačane, ker so hoteli vzdržati trgovinski monopol v Jadranskem morju. V teh stiskah so se zatekli Tržačani k Habsburžanom; njih od¬ poslanci %o se poklonili Leopoldu III., ki je imenoval za Trst glavarja (1382). Odsihdob je ostal Trst v zvezi s habsburškimi 1882 deželami; promet med Dunajem in Jadranskim morjem, ki je doslej šel v Benetke, se je polagoma obrnil preko Kranjske v novo avstrijsko pristanišče. — Še pred delitvijo svojih dežela so kupili Habsburžani grofijo Feldkirch z Brege n- škim lesom na današnjem Predarlskem; sedaj pa je dobil Leopold III. še nekaj posestev na Švabskem; s temi pridobit¬ vami je hotel zvezati avstrijske dedne dežele s habs¬ burškimi prvotnimi posestvi, ki so se pozneje ime¬ novala Prednje dežele (SBorlanbe). Obenem pa si je hotel *) Rodovina goriških grofov se je delila na istrsko vrsto (v severo¬ vzhodni Istri) in na goriško (na Goriškem in v Bistriški dolini na Ti¬ rolskem). 186 Leopold III. ustvariti tu trdno pozicijo za odločilni boj s švi¬ carskimi zavezniki. Kmalu se je vnel boj; bitka pri S e m- 1386 P a c h u (1386) je odločila proti Leopoldovi vojski; Leopold sam in mnogo odličnih vitezov je izgubilo življenje v tem boju (pri¬ povedka o Arnoldu Winkelriedske m). Odsihdob je bolj in bolj propadala oblast Habsburžanov v današnji Švici. Albertinska vrsta. Albreht III. je z veliko vnemo pospeševal umetnosti in znanosti; dunajsko vseučilišče je iz¬ popolnil. Kot varih sinov svojega brata Leopolda III. se je hotel osvetiti Švicarjem, ah Avstrijci so bili pri N a f e 1 s u zopet premagani (1388). — Albrehtov naslednik je bil njegov sin Albreht IV. Kralj Vaclav in zmede na Češkem. Vaclav je imel naj¬ rajši v svoji bližini nižje plemenitnike in meščane, ki so mu bili brezpogojno vdani. Pod vplivom teh mož pa je zabredel Vaclav v hud spor z duhovščino. Kralj je hotel duhov¬ ščino popolnoma podrediti posvetni oblasti. Tem poizkusom je najbolj nasprotoval praški nadškof; spor je postajal čedalje večji, ker je Vaclav nameraval ustanoviti v jugozapadni Češki novo škofijo. Ustanovitev nove škofije je preprečil nadškofov generalni vikar Ivan Pomuk (ah Nepomuk). Zato ga je dal kralj Vaclav v strašni razjarjenosti mučiti in v Voltavo vreči. To je vzelo kralju zadnji ugled. Sedaj je nastopilo zoper Vaclava tudi plemstvo, ki je hotelo pridobiti svoje stare pravice nazaj. Vaclava so vjeli; še le na zahtevo državnega zbora, ki ga je sklical palatinski grof Rupreht, so ga izpustih. Ta sramota je zelo škodila njegovemu ugledu na Nemškem; še bolj pa so mu zame¬ rili, ker je v Italiji prodal za denar Gianu Galeazzu Vis- contiju milansko vojvodstvo, ki je bilo doslej nemški fevd. V 1. 1400. so volilni knezi odstavili Vaclava kot nemškega kralja in izvolili novega kralja Ruprehta Palatinskega. 1400 Rupreht Palatinski (1400—1410) je bil mil in pravičen do knez; posebno je pospeševal znanosti. Ker pa je imel razme- 1410 roma le majhno domačo oblast, je bilo njegovo stališče tem težavnejše, ker se Vaclav ni hotel odreči kraljevski časti in ker tudi nekatera mesta niso hotela priznati novega kralja. Kmalu potem, ko je zasedel kraljevski prestol, se je napotil z vojsko v Italijo, da bi si osvojil Milansko in da bi ga kronah za cesarja. Toda milanski konjeniki so napadli nemško vojsko iz zasede in so jo premagali. Sramotno seje vrnil Rupreht v Nemčijo. 187 Cerkveni zbor v Piši (1409). Cerkveni razkol še vedno 1409 ni bil odstranjen, zakaj po smrti papežev Vrbana VI. in Kle¬ menta VII. so italijanski in francoski kardinali izvolili nove pa¬ peže. Da bi napravili tem razmeram konec, so se zedinili obojni kardinali, da skličejo cerkveni zbor v Piso, kjer bi dali cerkvi zopet zaželjeni mir. Tudi so izkušali oba papeža pregovoriti, da se odpovesta svojemu dostojanstvu, a brezuspešno. Kljub temu se je sešel cerkveni zbor v Piši. Tu so odstavili oba papeža ter izvolili novega, Aleksandra V. Ker pa prejšnja papeža nista hotela odstopiti, je imela katoliška cerkev sedaj tri papeže. — Tedaj je umrl Rupreht Palatinski. Sigismund (1410—1437). Nasprotja med strankami na 1410 Nemškem so bila za smrti Ruprehta Palatinskega še večja do nego za njegove izvolitve, zakaj političnim nasprotstvom so se 1437 pridružila še cerkvena. Nekatere dežele so še vedno smatrale Vaclava za pravega nemškega vladarja. Tudi volilni knezi niso bili edini; nekateri so oddali svoje glasove Sigismundu, Vaclavovemu bratu in ogrskemu kralju, drugi pa Joštu Mo¬ ravskemu, Vaclavovemu bratrancu. Tako je imela kratko časa Nemčija hkrati 3 cesarje iz rodu Luxemburžanov. Toda Jošt je kmalu nato umrl, Vaclav pa se je s Sigismundom pogodil. 1411. 1. so Sigismunda vdrugič izvolili za nemškega kralja, sedaj soglasno. Sigismundova osebnost. Sigismund je bil viteški in omikan vladar. Pri delu ga je odlikovala izredna vztrajnost; v boju s Turki (gl. str. 198) se je odlikoval tudi kot vojnik. Z navduše¬ nostjo se je poprijel misli, da bi uredil cerkvene razmere. Hohenzollernci na Braniborskem. Sigismund je združeval v svojih rokah velik del onih dežel, ki’ tvorijo današnjo Avstro-Ogrsko. Dobro je vedel, da je le v združitvi teh dežel moč, ki bi mogla odvrniti nevarnost pred Turki. Ta misel ga je vodila tedaj, ko se je odpovedal oddaljeni Braniborski; 1411. 1. ji je postavil za upravitelja grajskega kneza no- rimberškega, Friderika VI. iz rodovine H o h e n- zollerncev; štiri leta pozneje mu je podelil Sigis¬ mund to deželo obenem s častjo volilnega kneza. Tako se je pričela svetovnozgodovinska misija hohen- zollernske rodovine. 188 Leopoldinci v avstrijskih deželah. Delitev leopoldinske vrste. Leopold III., ki je padel v bitki pri Sempachu, je ostavil štiri sinove. Ko sta sta¬ rejša dva umrla, sta razdelila mlajša, Ernest „Ž e 1 e z n i“ in Friderik, upravo dežel leopoldinske vrste tako med seboj, da je prvi dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko (n o- tranjeavstrijska ali štajerska vrsta), drugi pa Tirolsko in Prednje dežele (tirolska ali prednjeav- 1411 strijska vrsta, 1411). a) Notranjeavstrijska vrsta. Ernest Železni, ki je stoloval v Gradcu, je bil odločen vladar; posebno skrb je kazal za razvoj Ljubljane; šel je v to mesto in je obiskal svojo mater Virido, ki je živela po smrti svojega moža na gradu pri Pristavi nad Stičino. Da bi obvaroval Ljubljano pred turškimi napadi, je ukazal vojvoda, da se mora mesto utrditi. 1418. 1. je dovolil ljubljanskim meščanom in šenklavškemu žup¬ niku, da smejo obnoviti stolno š o 1 o, ki je obstojala že za oglejskih patriarhov; iz te šole se je razvila pozneje prva ljub¬ ljanska gimnazija. Podpiral je tudi Kamnik, Kranj in druga mesta. —- Ko je umrl Ernest Železni v najlepši moški dobi (1424), sta ga nasledovala sinova Friderik (V.) in Albreht (VI.) Ker pa sta bila mladoletna, je prevzel njiju varuštvo Friderik, vladar tirolske vrste. b) Tirolska vrsta. Friderik (IV.), vladar tirolskih in prednjeavstrijskih dežel, je kazal veliko odločnost. Zoper škofe in plemstvo je krepko nastopal; ker je bil pravicoljuben in priljuden, so ga meščani in kmetje visoko spoštovali. Cerkveni razkol za Aleksandra V. in Ivana XXIII. Pisanski koncil ni donesel zaželjene edinosti. Ko je umrl pisanski papež Aleksander V. (1410), so izvolili kardinali novega papeža; ta je bil Ivan XXIII. Daši je bil na slabem glasu, so bili vendar kardinali zanj, ker je bil zelo odločen mož. Vsi so pričakovali rešitve iz teh zmed od Sigismunda, ki je hotel doseči cesarsko krono od onega papeža, ki ga prizna ves katoliški svet za pravega cerkvenega poglavarja. Wiclifstvo na Češkem in Hus. Tudi na Češkem je propa¬ dalo cerkveno življenje. Zato so dosegli vedno večji vpliv oni možje, ki so nameravali reformirati cerkev; vplivali so na ljudstvo v duhu mistike — kakor v Nemčiji — s poučevanjem in s propovedmi. A vsi ti možje so ostali še na tleh katoliške 189 cerkve. Šele, ko se je širilo na Češkem wiclifstvo, so napadali tudi dogme in hierarhijo katoliške cerkve. Wiclifstvo je na Češkem širil Jan Hus. Jan Hus se je porodil v južnočeškem trgu Husincu; zato se je imenoval v začetku „Johannes de Hussynecz“. Pozneje so ga imenovali po njegovem rojstnem kraju — kakor je bila tedaj navada — a z okrajšano obliko Hus. Vzrastel je v rev¬ ščini; izvolil si je duhovski stan kot poklic in se je šolal v Pragi. Postal je dekan filozofske fakultete, nato pa rektor vseučilišča. Poverili so mu službo češkega propovednika v Betlehemski cerkvi v Pragi. — Vaclavova sestra je bila poro¬ čena z Angleškim kraljem Rihardom II. Po njeni zaslugi je prišlo več Čehov na angleški dvor in odslej so se širili Wiclifovi nauki tudi na Češkem. Hus se je pečal z njimi že kot dijak na visoki šoli. Wiclifovi teološki spisi so razburili vso Češko. Praško vseučilišče je prepovedalo njih razširjevanje. Praško vseučilišče in cerkveni razkol. Vaclav, ki je bil še vedno češki kralj, se je hotel zopet polastiti nem¬ škega kraljestva. Na njegovo željo naj bi se praško vseučilišče napram papežem izreklo za nevtralno in priznalo pisanski koncil. Profesorji in slušatelji so bili po zgledu pariškega vse¬ učilišča razdeljeni v 4 skupine po narodih: Čehi, Poljaki, Bavarci in Sasi. Le Čehi so izpolnili Vaclavovo željo, ostale tri skupine pa so bile za rimskega papeža Gregorja XII. Zaradi- tega razjarjen je odredil Vaclav, da ima češka skupina pri vseh vseučiliških zadevah tri glasove, nemške*) skupine pa le e n glas. Stvar je dobila tako nacionalno barvo. Hus je proslavljal s prižnice kraljevo ljubezen do češkega naroda. Več tisoč nemških doktorjev, magistrov in dijakov je ostavilo Prago (1409); ustanovili so vseučilišče v Lipskem. Praška univerza je postala češka, Hus pa njen prvi rektor (1410). Prepiri zaradi odpustkov. Medtem so se Wicli- fovi nauki vedno bolj širili po Češkem. Praški nadškof je izposloval pri papežu Aleksandru V., da so jih prepovedali. Hus se je obrnil do papeža, češ, da je napačno poučen. Toda nadškof je dal Wiclifove knjige sežgati, Husa pa je proklel. Strašna razburjenost se je polastila ljudstva, Hus pa je v javnih disputacijah zagovarjal Wiclifove nauke. Še celo interdikt, ki *) V poljski skupini so imeli Nemci večino, ker so ji pripadali dijaki iz Šleske, Mišnja, Turingije in Pruske. 190 ga je proglasil nadškof nad Prago, ni nič izdal. Vsem tem zmedam pa se je pridružilo še vprašanje glede odpustkov. Novi papež Ivan XXIII. je nabiral denar za vojno zoper napolj- skega kralja. Zoper pobiranje denarja v vojne namene in po¬ delitev odpustkov je nastopil Hus; toda sedaj se je ločilo od njega mnogo dosedanjih pripadnikov. Ker je strankarstvo po¬ stajalo čedalje večje, je ostavil Hus na kraljevo željo Prago, a dobival je vedno več pripadnikov zaradi svoje govorniške nadarjenosti; skoro vsi njegovi nauki pa niso bili nič druzega kakor wiclifstvo. Češko wiclifstvo se je že širilo na Moravskem, Poljskem, na Ogrskem, Hrvaškem in tudi v Avstriji. Le občni cerkveni zbor bi bil mogel napraviti tem zmedam konec. Skli¬ cali so ga v Konstanz ob Bodenskem jezeru. 1414 Koncil v Konstanzu (1414—1418). Sigismund je pregovoril d0 papeža Ivana XXIII., da je sklical cerkveni zbor. Kot kraj zbora 1418 je določil Konstanz, ker je bilo to mesto najbolj oddaljeno vplivu vseh treh papežev, ki so jih povabili tja. Ivan XXIII. se je le težko odločil za pot v Konstanz, zakaj dobro je vedel, da bo koncil odločeval o razkolu. Zato mu ni zadostovala samo Sigismundova spremnica (©elcitsbrief), temveč je sklenil s Habs¬ buržanom Friderikom Tirolskim še posebno pogodbo, da ga bo ščitil. Zbranih je bilo v Konstanzu toliko odličnih zastopnikov krščanstva, kakor morebiti doslej še nikdar: nemški kralj in papež, poslanci vseh evropskih kraljev, 29 kardinalov, več nego 300 škofov in visokih prelatov, skoro 300 doktorjev; poleg teh njih uslužbenci in drugi zborovalci; časih je bilo zbranih pri¬ bližno po 100.000 ljudi. Turnirji, gostije in druge priredbe so zabavale zborovalce. Cerkveni zbor je sklenil, da je treba postopati glede vseh treh papežev enako: vsi trije naj bi se odpovedali. Nato so sklenili, da bodo glasovali po narodnostih (ne po osebah), ker je bilo največ Italijanov. Vsak narod (italijanski, francoski, angleški in nemški — zadnjemu so prištevali tudi Čehe, Ogre in Poljake) naj izvoli svoje zastopnike. Po njih predposveto- vanju so se posvetovali o zadevah pred celim zborom; tudi tukaj so glasovali po narodnostih. Tri glavne naloge koncila so določili: poravnavo cerkvenega razkola in zedinjenje cerkve (c a u s a u n i o n i s), varstvo katoliške vere napram krivo¬ verstvu (c a u s a f i d e i) in reformacijo cerkve glede poglavarja in glede njenih članov (causa reformationis). 191 a) Poravnava cerkvenega razkola. Papež Gregor XII. je izjavil po poslancih, da se odpove, če isto storita oba protipapeža; tudi ne sme dotične seje voditi proti- papež Ivan XXIII. Ta je izjavil, da se odpove. Kmalu pa se je skesal; pri nekem turnirju je ušel preoblečen s pomočjo Friderika Tirolskega in je pismeno preklical svojo odpoved. To je razburilo ves zbor. Sigismund je poklical Friderika Tirolskega na odgovor; ker ni prišel, ga je izobčil (Friderik „s praznim žepo m“). Koncil je odstavil Ivana XXIII. Papež Gregor XII. se je sam odpovedal po zastopnikih, priznal je pa pred odpovedjo za bodoče veljavnost cerkvenega zbora v Kostanzu. Avignonskega protipapeža so tudi odstavili. Umrl je na Španskem. 6j Husov proces in Hieronim Praški. V Kon- stanz je prišel tudi Hus; Sigismund mu je izročil spremnico, ki pa ni dosti več pomenila kakor potni list v olajšavo popoto¬ vanja. Kmalu po njegovem prihodu so ga zaprli. Skliceval se je Hus na sv. pismo. Koncil je pa zavrgel 30 stavkov iz njegovih spisov. Ker teh ni hotel preklicati, so ga spoznali na sloves¬ nem zborovanju za krivoverca. Po zakonih nemške države je bil obsojen umreti na grmadi. Obsodbo so izvršili dne 6. julija 1415. 1. Enaka usoda kakor Husa je zadela v prihodnjem letu Hieronima Praškega. Tudi on je razširjal wiclifstvo. Pred koncilom v Konstanzu je proslavljal v izbranih besedah Husa kot svetega moža; tudi njega so sežgali. c) Reformacija in izvolitev papeža. Glede tretje točke konstanškega koncila, cerkvene reformacije, se niso mogli zediniti. Pač pa so izvolili novega papeža; ta je bil Martin V. (1417—1431). — Tako je izvršil koncil v Konstanzu le eno svojih glavnih nalog, da je namreč zedinil cerkev. Husitske vojne (1419—1436). Ko se je raznesla po Češkem in Moravskem vest o Husovi smrti, se je polastilo strašno raz¬ burjenje naroda; v Pragi so napadli in oplenili hiše onih du¬ hovnikov, ki so bili znani kot Husovi nasprotniki; celo nadškof se je komaj rešil; tudi zunaj mest ni bilo nič boljše. Kralj Vaclav ni nastopil zoper početje naroda, ker je bil nasprotnik svojega brata Sigismunda. Tako so imeli vrhovno vlado na Češkem v rokah odločni h u s i t i, t. j. pristaši Husovih naukov. Vse husitsko plemstvo je sklenilo zavezo; a tudi nasprotniki 1415 192 so se združili; državljanska vojna je bila neizogibna. Po raz¬ pustu konstanškega cerkvenega zbora je nastopil papež Martin V. z vso odločnostjo zoper husitstvo. Sedaj se je pridružil njegovi stranki tudi Vaclav. Husiti so morali ostaviti praški dvor. Ko so nekateri protihusitski mestni svetovalci zasmehovali husitsko procesijo, je vdrla množica v mestno hišo in je vrgla sedem svetovalcev skozi okno. Ko je kralj Vaclav cul o tem dogodku, ga je zadela kap; umrl je 1419. leta. Njegov dedič je bil Sigismund. Stranke na Češkem. Husitstvo se je organiziralo; že od začetka pa je bilo dvoje strank: pristaši zmerne stranke so se imenovali kalikstinci ali utrakvisti; med raznimi zahtevami so stavili zlasti to, da naj kristjani sprejemajo sv. obhajilo v obeh podobah (sub u t r a q u e specie), torej v podobi vina (keliha, c a 1 i x) in kruha. Tej stranki je pripadalo praško vseučilišče, višje plemstvo in praško meščanstvo. — Druga, radikalna stranka, se je imeno¬ vala stranka taboritov po mestu Taboru, ki so ga ustano¬ vili na onem kraju, kjer je Hus, prognan iz Prage, največ propovedoval; le-ti so priznavali zgolj sv. pismo; vse, kar ni v sv. pismu utemeljeno, so zanikali: češčenje svetnikov, češčenje podob, post, razna posvečevanja, izpoved, odpustke, zakrament sv. birme in sv. poslednjega olja. Iz svetega pisma so izvajali časih tudi socialistične in komunistične nazore. Sklicevaje se na stari testament so uničevali z mečem v roki nasprotnike sv. pisma; poleg tega pa so strogo kaznovali vsak zločin, kakor umor, uboj, nečistost, krivo prisego, oderuštvo i. dr. Žižka. Po Vaclavovi smrti so husiti izgnali vse menihe, uničevali cerkve in samostane; taboriti so zanikali sploh vsako kraljevsko oblast. Vodstvo husitov je prevzel Ivan Žižka iz T r o c n o v a. Bil je potomec nižje plemenite rodbine; v boju je izgubil eno oko; bil je mož izrednih vojnih spretnosti. — Kalikstinci niso nameravali nastopiti zoper kralja Sigis¬ munda, če bi ugodil njih zahtevam. Le-ta pa se je izgovarjal in umikal, ker je hotel pridobiti čas v pomnožitev vojske. Potem pa je izposloval pri papežu, da je dal oznanjati križarsko vojno zoper husite. Tedaj so ti začeli znova pleniti cerkve in samostane, kralju pa so odrekali vsako pravico do vlade; strastno so nastopili zoper Nemce, ki so ostali katoliški, češ, da Sigismund hoče Čehe iztrebiti. Medtem je Žižka nabral 193 močno vojsko. Sestavljena je bila po večini iz rokodelcev in kmetov, oboroženih s sulicami, kiji, samostreli, zlasti pa s cepci, ki so bili z železom okovani. Svojo pehotno vojsko je ščitil Žižka pred napadi konjenikov z vozovi, ki jih je uporabljal tudi za utrdbe; postavil jih je v več vrst, a tako, da so jih lahko vsak trenotek razvezah in posamič med sovražnike peljali. Za vrstami vozov so bili varni pred vsakim nepričakovanim napadom. Sprva so bili husiti v defenzivi, a kadar jih je Sigismund napadel, so skoro vedno zmagali pod spretnim Žiž¬ kovim vodstvom. Leta 1424. pa je Žižka umrl za kugo; v znak žalosti so se imenovali njegovi pristaši „ sirote “. Prokop Plešivec ali Veliki, ki je prevzel sedaj vodstvo taboritov in „sirot", se je učil vojaštva pri Žižki. Sicer ni bil tako nadarjen, a Žižko je prekašal v diplomatski spret¬ nosti. Stroga disciplina, ki jo je vzdrževal Žižka, je kolikor- toliko izginila, vojska je gledala le na plen; zato je bila celo lastnim rojakom v nadlego. — Od L 1427. dalje so stopili husiti v ofenzivo; začeli so pleniti po sosednjih deželah; povsod so zmagali, vsi poizkusi proti njim so ostali brezuspešni; Nemčija je bila zaradi nesložnosti in sebič¬ nosti svojih stanov brez vsake moči. Tako so husiti brez posebnih zadržkov strašno oplenili Šlezijo, Braniborsko, Saško, Bavarsko in Avstrijo. Nemčiji potemtakem ni ostala druga rešitev kakor le še pogajanja s husiti. Cerkveni zbor v Baslu (1431—1449). Po smrti Martina V. je zasedel prestol sv. Petra papež Evgen IV. Za njega je začel zborovati cerkveni zbor v Baslu, a papež sam se ni hotel udeležiti koncila; zato je nevolja zoper njega na¬ raščala od dne do dne. Že so ga hoteli odstaviti, tedaj pa se je zavzel za papeža Sigismund, ki mu je obljubil, da ga bo ščitil; zato ga je papež kronal s cesarsko krono (1433). Takrat je uvedel cesar v svojih pečatih dvoglavega orla. Sedaj je baselski koncil posegel v češko vprašanje; tudi kalikstinci in taboriti so postali zmernejši. Po daljših poga¬ janjih so slenili takozvane praške ali baselske kompak- tate, ki so določili med drugim, da na Češkem in Moravskem lahko vsakdo sprejme sv. obhajilo v obeh podobah ter da sme cerkev imeti posestva. Toda miroljubne stranke na Češkem niso mogle pridobiti taboritov in sirot za to pogodbo; zato so se Pire-Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 13 194 združili utrakvisti in katoličani zoper nje. V bitki pri Lipanu — vzhodno od Prage — so bili taboriti popolnoma premagani; 13.000 jih je obležalo na bojnem 1434 polju, med njimi Prokop Veliki (1434). Kar jih je še ostalo, so živeli kot posebna sekta čeških in moravskih bratov. Šele po iglavskem deželnem zboru (1436) so priznali cesarja Sigismunda kot češkega kralja, a njegova kraljevska oblast je bila brez moči; tudi klerus je bil politično ubit. Plemenitaši so bili vladarji dežele, položaj kmetov pa se je poslabšal; bili so skoro vsi tlačani. Nemci so izgubili v čeških mestih vso veljavo. 1437 L 1437. je umrl Sigismud, zadnji moški potomec luxem- burške dinastije. Ostavil je edino hčer Elizabeto, ki je bila po¬ ročena z Albrehtom V., sinom Albrehta IV. in dedičem albertinske vrste Habsburžanov. Le-tega je priporočil Sigis¬ mund ogrskim in češkim veljakom pred svojo smrtjo za na¬ slednika. C. Balkanske države in turška sila. 1. Balkanske države pred prihodom Turkov. Bizantinska država za Palaiologov (1261—1453). Leta 1261. je prenehalo od križarjev ustanovljeno latinsko cesarstvo; zavladala je dinastija Palaiologov, ki je obdržala bizantinski prestol, dokler ga ji niso izvili silni Turki. Bolgarska država (1186—1393). Brata Peter in Ivan iz Asenove rodovine sta obnovila bolgarsko državo, ki je bila pol¬ drugo stoletje pod bizantinskim jarmom. Prestolnica te druge bolgarske države je bilo Trnovo; vendar pa nova država ni dosegla prve bolgarske ne v političnem niti v kulturnem oziru. Najbolj je cvetela za Ivana Asena II. (1218—1241); raz¬ tezala se je do treh morij, vsa Trakija in Makedonija, a tudi mesta Belgrad in Niš so bila pod bolgarsko cerkvijo, ki je imela v Trnovem svojega od Bizancija popolnoma neodvisnega patriarha. Nasledniki Asena II. niso mogli ohraniti Trakije in Ma¬ kedonije ; največ preglavic jim je delala rastoča srbska država. Ko so se naselili Turki na Balkanskem poluotoku, so vladali v Bolgariji trije nesložni krščanski vladarji: car 195 v Trnovem (Ivan Šišman III.), despot v Bdini (SBibbtn) in despot Dobrotič v deželi med Donavo in morjem; po njem se imenuje ta dežela še danes Dobrudža. Srbska država. Srbski vladarji iz rodovine Nemanjičev (glej str. 109.) so priborili orientalski cerkvi in bizantinski kul¬ turi v svoji državi zmago. Sezidali so mnogo cerkva in samo¬ stanov; njih prijateljsko razmerje z zapadno Evropo je pridobilo državi ugled; srbska država je zlasti naraščala, ko ji je zavladal Štefan Milutin Uroš II. (1282—1821). Ko je umrl, je bila njegova sprva mala država najmočnejša na Balkanu. Za njegovega naslednika so izbruhnili prepiri v vladarski rodbini; prenehali so še le, ko je zavladal 19letni Dušan Silni. Dušan Silni (1331—1355) je bil zadnji veliki krščanski 1381 vladar na Balkanskem poluotoku. Namenil si je, da združi vse do balkanske države v Veliko Srbijo; osvojil je vso Make- 1355 donijo (izvzemši Solun), Albanijo, Tesalijo, Epir in Akarnanijo. Leta 1346. se je dal v Skoplju kronati za „carja Srbov, Grkov in Bolgarov". Srbsko cerkev je ločil od bizan¬ tinskega patriarhata. Tudi kot zakonodajalec se je odlikoval Dušan Silni s svojim „Z a k o n i k o m". Sploh je dosegla Srbija za njegove vlade vrhunec moči. Glavna naloga, ki si jo je stavil mogočni vladar, je bila osvojitev Carigrada. Baš se je pripravljal na to, ko je umrl. Srbija, ki je bila že na tem, da vstopi med evropske kulturne države, je odsihdob propadala. Dušanov sin in naslednik je bil pobožen, a slaboten vladar. Dinastija Nemanjičev, ki je vladala Srbiji nad 200 let, je izmrla 1367. leta; obenem z dinastijo je prenehalo tudi kraljevsko in carsko dostojanstvo. Srbija je izgubila svojo moč baš tedaj, ko so jo začeli napadati Turki. Posameznih delov prejšnjega carstva so se polastili različni neodvisni vladarji. Bosna je bila od trinajstega stoletja pod vlado raznih banov. Najodličnejši bosenski vladar je bil Štefan Tvrtko I. (1353—1391). Leta 1377. se je dal kronati za kralja srbskega in bosenskega. Daši so bile politične razmere balkanskih držav tedaj skrajno neugodne, je vendar Štefan Tvrtko mislil na to, da bi ustanovil veliko jugoslovansko državo. Zato je pomagal Hrvatom v boju zoper Ogre; prestopil je tudi h katoliški cerkvi, da bi s tem olajšal združitev Hrvaške in Bosne. 13 » 196 2. Turki. Ustanovitev osmanske države. V prvi polovici trinajstega stoletja so se izselili turški nomadi zaradi nasilstva Mongolov iz svoje domovine na vzhodu Kaspijskega jezera. Del teh Turkov je prodiral proti zapadu in je stopil v službo seldžuškega sultana v Ikoniju. Le-ta jim je dal deželo v Mali Aziji ob grški meji v fevd. Po srečnih bojih z Bizantinci je rastla država Turkov bolj in bolj. Osman. Pravi ustanovitelj turške države je bil Osman. Ko je seldžuška država omagala v boju z Mongoli, je postal Osman neodvisen vladar. Po njem so Turki dobili ime Osmani. Brezbrižnost Palaiologov je mnogo pripomogla k temu, da je osmanska država toliko napredovala. Urhan, sin in naslednik Osmanov, si je osvojil B r u s o, ki jo je napravil za svojo prestolnico. Kmalu je podjarmil Ni- komedijo. Sedaj še le so spoznali v Carigradu strašno nevarnost, ki je pretila bizantinski državi, zakaj Urhan je nameraval udariti v Evropo. Organizacija osmanske države. Turčija je bila vojaška država; tudi njeni vladarji so bili povečini bojeviti, vsi pa zelo vneti za izlam. Vsako nanovo osvojeno deželo so razdelili Osmani v več fevdov; fevdniki so morali dajati po svojih dohodkih konjenike. Vzgajali so ugrabljene dečke za bojevnike in državnike osmanske države; najkrepkejše krščan¬ ske dečke so vzgajali od sedmega leta dalje v vojne namene. Tako so dobili nove čete, ki so jih imenovali janičare (jeni - čeri = nova četa); v izlamski veri vzgojeni so se morali janičarji popolnoma odpovedati svoji volji, tako da so bili naj- poslušnejši vojaki svojega poveljnika. — Na čelu državi je stal emir, pozneje sultan, z absolutno oblastjo; njegov na¬ mestnik v posvetnih zadevah je bil veliki vezir. Nasledstvo je bilo sprva urejeno po senioratu, kmalu pa je sledil vladarju najstarejši sin. Zato so v poznejšem času po sultanovi smrti pomorili vse njegove sorodnike, izvzemši njegove sinove. — Podjarmljeni kristjani, ki niso marali služiti v vojni, so tvorili rajo; dajali so dečke, plačevali davke, desetino itd. Poleg tega so jih še vedno stiskali razni mogotci; le v cerkvenem in jezikovnem oziru jim niso delali Turki navadno nobene sile. 197 Turške osvojitve na Balkanskem poluotoku. V bizantin¬ skem cesarstvu so zopet izbruhnili prepiri zaradi nasledstva; vsa država je bila ločena v dvoje strank, obe sta poklicali Osmane na pomoč. Tako je vedno bolj naraščala osmanska nevarnost za Evropo. Urhanov sin Sulejman je za časa miru zasedel in vzel mesto G a 11 i p o 1 i, »ključ Evrope“ (1354). 1354 Murat I. Za turškimi četami so kmalu prišli v Evropo tudi turški naselniki. Še nevarnejši je postal položaj na Balkanskem poluotoku, ko je umrl srbski car Dušan Silni; in baš sedaj so dobili Osmani z novim sultanom Muratom I. (1359—1389) izvrstnega vojskovodjo in organizatorja. Poraz Srbov in Bolgarov. V nekaj letih si je osvojil Murat I. dežele do Balkana; za svojo prestolnico si je izbral Adrianopol. Podjarmil je Srbe v gorenji Make¬ doniji, tudi Sredec je prišel v njegove roke. Še le sedaj so spo¬ znale slovanske krščanske države, kolika nevarnost jim preti. Najuglednejši srbski vladar je bil takrat knez Lazar Hre- beljanovič, ki je vladal v Pomoravlju. Murat je osvojil Niš in Lazar je moral priznati sultanovo nadoblast ter mu plačati tribut. Leto pozneje se je Lazar zvezal z bosenskim kraljem Tvrtkom I. in potolkel Turke pri Pločniku (1387). A Murat je premagal bolgarskega carja Ivana Šišmana III.; le proti visokemu tributu mu je pustil milostno še prestol, odstopiti mu je pa moral vsa mesta južno od Balkana. — Nato pa je Murat napadel Lazarja. Ta je dobil pomoč od Bošnjakov, Hrvatov, Bolgarov in Vlahov: na Vidov dan, dne 15. junija 1389. 1. 1389 se je vršila bitka na Kosovem polju; sprva so zmagovali Srbi, potem pa so bili popolnoma poraženi. Ta bitka je odločila usodo Balkanskega poluotoka; polumesec je zmagal, a Murat je bil v svojem šatoru umorjen. Avtentičnega poročila o dogodkih tega dneva nimamo; po pripovedki se je ukradel zgodaj zjutraj Miloš Obilic v turški tabor in je zabodel sultana, ker mu je Brankovič, zet srbskega carja Lazarja, neopravičeno očital izdajstvo. Sultanov sin Bajezit je skrival očetovo smrt ter je pre¬ vzel sam poveljništvo. Že se je nagibala zmaga k Srbom, tedaj pa je izdal Brankovič kristjane in je zbežal; Srbi so bili premagani, Lazarja so ujeli in poleg mnogih srbskih plemenitnikov ob sultanovem truplu obglavili. Bajezit (1389—1402), novi turški sultan, je bil vojak kakor njegov oče, a še drznejši od tega; zato so mu že sodobniki dali priimek »Blisk". Lazarjev sin in naslednik Štefan Lazarevič, ki je stoloval v Belem gradu, je moral dajati 198 Turkom „harač“ (tribut) ter jim pomagati v boju zoper kristjane. Turkom se je pokoril tudi Srb „kralj evič Marko 14 , največji junak srbskega epa. Srbija je ohranila sicer še svoje vladarje, a njena zgodovina po bitki na Kosovem polju je podobna agoniji. Bosno so Turki strašno opustošili, vlaški knez je postal njih vazal, 1393. leta pa je prišlo do odločilnega boja z Bolgari; Turki so vzeli Trnovo in s tem je padla bolgarska država. Najodličnejše in nabogatejše rodbine so se morale iz¬ seliti v Malo Azijo; tudi samostojnost bolgarske cerkve je pre¬ nehala. Bitka pri Nikopolju. Podjarmljenje bolgarske države je spravilo tudi Ogrsko v nevarnost. Sigismundovi poslanci so oporekali priklopitvi Bolgarske k turški državi; a vrgli so jih v ječo. Tedaj je pozval ogrski kralj zapadno Evropo na vojno zoper turško silo. Povsod je vzbudil veliko navdušenje; kri¬ žarska vojska, ki se je zbrala, je bila sestavljena iz Nemcev, Francozov, Angležev, Poljakov in Ogrov. Tudi Slovenci so se udeležili tega boja; vodil jih je celjski grof Herman, deželni glavar Kranjske. Prekoračila je Donavo, nakar se je vnela 1396 b itka pri Nikopolju (1396). Kristjani so se bojevali brez pravega vojnega načrta; Štefan Lazarevič je odločil bitko v prilog Turkov. S težavo se je rešil Sigismund po ladji v Carigrad, odtod pa domov. Vtis tega poraza pri kristjanih je bil strašen; Bajezit se je že pripravljal, da osvoji Carigrad. Tedaj pa so odvrnili padec tega mesta Mongoli. Bajezit in Timur. Medtem je ustanovil Timur Lenk (lenk = hromi) velikansko mongolsko državo v Aziji; prestolnica ji je bil Samarkand. Država je segala od Kitajske pa do Bajezitove države; najlepša azijska mesta, kakor Bagdad, Delhi in druga so izginila v strašnih bojih z Mongoli. Sedaj je izbruhnila vojna med Timurjem in Bajezitom, med vladarjema dveh velesil. V strašni bitki pri Angori (1402) so bili Turki popolnoma premagani in Bajezit ujet, a ravnali so z njim častno; še le, ko je hotel uiti, so pazili strožje nanj, a dolgo ni prenašal mogotec svoje nesreče: po osemmesečnem jetništvu je umrl. Dve leti pozneje je preminul tudi Timur. Mogočnost njegove države je prenehala z njegovo smrtjo. Obnovitev turške oblasti. Daši je bila turška oblast po bitki pri Angori skoro uničena, se je vendar vzdržala še dalje; zakrivile so to evropske države, ki so mislile, da se ni Turkov 199 več bati. Štefan Lazarevič je postal zopet neodvisen vladar Srbije, tudi Bolgarska se je zopet dvignila, toda Bajezitovi nasledniki so udušili vse vstaje, dasi je bilo tudi med Osmani samimi mnogo nesložnosti. Le Albanci so se držali; vodil jih je hrabri Jurij Kastriota; kot talnik v Carigradu je dobil ime Iskender; pozneje so ga imenovali Skanderbeg; ušel je in prevzel vodstvo svojega naroda. Njegovi junaški cini so še danes v živem spominu pri Albancih. Turški napadi na slovenske dežele. Za Bajezita in za vlade Ernesta Železnega v Notranji Avstriji so se pričeli tudi turški napadi na slovenske dežele. Doba turških vojen je za Slovence najslavnejša doba njih zgodovine, zakaj nikdar niso tako od¬ ločno pokazali svoje ljubezni do domovine; skoro leto za letom so se morali bojevati s strašnim sovražnikom. Kmalu po bitki pri Nikopolju so udarili Turki na Štajersko, zažgali Ptuj in odtirali več tisoč ljudi v sužnost. 1408. leta so prvič pridrli na Kranjsko; turška roparska drhal je napadla Metliko in Črnomelj;: pomorila je mnogo Slovencev ali jih tirala s seboj. Odslej so se začeli za Kranjsko hudi časi; tekom 90 let so pustošili Osmani štiriintridesetkrat po tej deželi, mnogokrat pa tudi po Koroškem in po Istri. Prihajali so časih v večjih četah, časih v manjših krdelih; poveljniki so jim bili ponavadi paše. Spričo mnogih roparskih pohodov so poznali najboljše ceste po naših najbolj obljudenih krajih. Pred Ljubljano so prišli prvič 1. 1415. 1415 Grmade. Ker so se turški navali vedno bolj množili, so Slovenci skrbeli za to, da bi jih Turki ne iznenadili; zato so napravljali na gorah in hribih grmade, ki so jih v slučaju prihoda Turkov zažgali ter na ta način oznanjali prebivalcem, da se je treba postaviti strašnemu sovražniku v bran. Še sedaj se imenujejo nekateri vrhovi „Grmada“ (n. pr. blizu Ljubljane). Tabori. Slovenci so tudi gradili tabore; bili so to stolpi in utrdbe na vzvišenih krajih; v njih so se branili pre¬ bivalci pred napadi Turkov; v nekaterih krajih so utrdili tudi cerkve ter jih tako izpremenili v tabore. Tudi ta beseda se je ohranila v marsikaterem kraju in priča še sedaj o hudih časih turške sile, (n. pr. Tabor pri Podbrezju na Gorenjskem, Šiler- tabor na Notranjskem, Repentabor blizu Trsta). Ni nam znano, koliko ljudi so odvedli Turki iz sloven¬ skih dežel, gotovo pa nad sto tisoč, najmanj toliko pa so jih pobili. 200 Padec Carigrada. Strašen udarec za kristjane je bila bitka 1444 pri Varni (1444); tu so podlegli Ogri Turkom, ki jih je vodil sultan Murat II. Njegov sin Mohamed II. je bil spreten vojskovodja in osvojitelj, poleg tega pa še krutejši nego marsi¬ kateri njegovih prednikov. Bizantinci so izzvali njegovo jezo; takoj se je obrnil proti Carigradu, kjer je vladal krepki cesar Konstantin XI. Turki so obkolili mesto s 300.000 možmi, kristjani so jih imeli komaj 10.000. Največjo škodo je napravljal Bizantincem velikanski top, ki ga je vlil Turkom Oger Orban; kjer je zadela njegova krogla, tam je nastala razvalina kakor po potresu. Turki so vdarili v mesto ter napadli hrabro borečega se cesarja za hrbtom in ga posekali. Na tisoče prebivalcev so Turki pobili, ostale so razdelili med vojake kot sužnje, njih imetje pa so ople¬ nili. Sele tretji dan je ustavil sultan morenje in plenitev, ker si je izvolil Carigrad za prestolnico (Istambul). Njegova prva pot je bila v prekrasno cerkev sv. Sofije; polu- mesec je nadomestil križ. Z bizantinskim cesarstvom je padel 1453 močen branilec evropske krščanske kulture (1453). Usoda Balkanskega poluotoka. Šeg, vere in jezika podložnih Grkov se niso Turki dotaknili, zato se je mnogo beguncev vrnilo v Carigrad. Nato je udaril Mohamed II. na Srbsko; 1456 vladar te dežele, Jurij Brankovič, je zbežal na Ogrsko. 1456.1. je začel sultan oblegati Belgrad, toda junaški Ivan H u n y a d y („ Janko Sibinjanin" narodnih pesmi) in ognjeviti križarski propovednik Capistrano sta rešila „ključ Ogrske". Toda kristjani niso znali izkoristiti zmage. Edini sovražnik Osmanov, ki se je vzdrževal, je bil Kastriota; Turke je toliko¬ krat pobil, da je sultan sklenil z njim desetletno premirje. Hujša pa je bila usoda kristjanov po drugih balkanskih deželah; Sultan se je polastil Srednje Grecije ter Pelo¬ poneza. 1459.1. je izpremenil Mohamed II. Srbijo v turško provincijo („pašaluk“) — odslej so služili Srbi Turkom več nego 1463 300 let. — 1463. 1. je padla zadnja slovanska država na Bal¬ kanu, Bosna; njenega kralja Tomaševiča so ujeli in ob¬ glavili; le nekatere utrdbe so se še vzdržale. — Po smrti Skanderbega se je morala tudi Albanija ukloniti turški sili. — 201 D. Postanek modemih držav ( 1438 — 1493 ). 1. Nemčija za habsburških vladarjev (1438—1493). Albreht II. (1438—1439). Po smrti cesarja Sigismunda so se odločili volilni knezi za Albrehta V., vladarja habsburške albertinske vrste; priporočila ga je velika oblast njegove rod¬ bine, ki se je sedaj pri naraščajočem razpadu nemške države ni bilo več bati knezom; poleg tega pa so poznali volilni knezi Albrehta V. kot izvrstnega in spretnega vojskovodjo v husitskih vojnah. Kot nemški kralj se imenuje Albreht II. Z njim je prešel rimsko-nemški prestol v habsburške roke; obdržali so ga izvzemši enega vladarja (Karel VII., 1742—1745) do konca rimsko-nemške države (1806). Unija Avstrije , Češke in Ogrske. Albreht V. (II.) je bil mož Sigismundove hčere Elizabete; le-ta je bila dedinja Češke in Ogrske. V obeh kraljestvih so priznali po daljših pogajanjih Albrehta za kralja. Ker je imel tudi dežele albertinske vrste Habsburžanov, je združeval torej prvič vse one deželne skupine, ki tvorijo današnjo Av- stro-Ogrsko. — Turki so napadli Ogrsko; Albreht je šel z vojsko nadnje, a med vojsko je izbruhnila kužna bolezen, ki se je lotila tudi kralja; na potu iz Ogrskega proti Dunaju je umrl. Šele po njegovi smrti je povila žena Elizabeta sina, ki so ga raditega imenovali Ladislava Posthuma, t. j. P o s m r t n i k a. Friderik III. (1440—1493). Tudi sedaj so izvolili volilni 1440 knezi Habsburžana za nemškega kralja. Ta je bil glavar habs- do burške rodovine, Friderik V., sin in naslednik notranje-av- 1493 strijskega vojvode Ernesta Železnega. Friderik je bil obenem tudi varih Sigismunda, sina in naslednika Friderika „s praznim žepom", in varih Ladislava Posthuma. Kot nemški cesar se imenuje Friderik III. Osebnost Friderika III. Friderik III. je bil mož flegmatične narave in preprostega nastopa, varčen in miroljuben, a brez odločnosti. Za politiko se ni dosti brigal, pač pa ga je veselilo domače gospodarstvo, vrtnarstvo in sadjereja; rad je nabiral dragocenosti. Vedno pa je bil Friderik III. prepričan o veliki pri¬ hodnosti habsburške rodovine („A. E. J. O. U“). 202 Celjski grofje. Med plemenitimi rodbinami Notranje Avstrije so se najbolj odlikovali celjski grofje. Sprva so se imenovali svobodni gospodje žovneškipo svojem gradu blizu Bra¬ slovč v Savinjski dolini; imeli so velika posestva na Štajer¬ skem ter več fevdov na Kranjskem in Koroškem; po možitvah so stopili z imenitnimi rodbinami v sorodstvo. Ko so pode¬ dovali mesto in grad Celje, jih je povzdignil cesar Ludovik Bavarec v grofovski stan; odslej so se imenovali celjski grofje. Ker je bila Celjska grofija v Notranji Avstriji in ker so Celjski grofje postajali čedalje mogočnejši, je prišlo med njimi in Habsburžani do večkratnih sporov. Rastoča oblast celjskih grofov. Celjski grofje so se poslavili po raznih vojnah, tako s Prusi, Litovci in s Turki. O njih ugledu priča najbolj dejstvo, da so si izbirali neveste celo v kraljevskih rodbinah, tako n. pr. v bosenski, srbski, ogrski in poljski. Najbolj se je povzdignila rodbina celjskih grofov, ko ji je bil poglavar grof Herman II.; bilje prijatelj ogrskega kralja Sigismunda in ga je spremljal na begu po bitki pri Nikopolju. Pozneje je dal Herman svojo hčer Bar¬ baro Sigismundu za ženo, Sigismund pa je izročil Hermanu slavonski Banat, Medmurje z mestom Čakovcem (Csakathurn) ter Žago rj e (pokrajino na levem savskem bregu blizu štajerske meje). Po dediščini je pridobil Herman več po¬ sestev na gorenjem Koroškem in Kranjskem, kakor n. pr. Ko¬ čevje. Tako so bili celjski grofje najmogočnejši gospodje na slovenski zemlji. Še bolj pa je rastla njih oblast, ko je cesar Sigismund povzdignil Hermanovega sina Friderika II. v s t a n državnih knezov, s čimur je ustvaril sredi habsburškega ozemlja neposredno državno kneževino. — Le-ta Friderik je bil poročen v drugič zoper voljo svojega očeta z Veroniko, potomko neznatne hrvaške rodbine iz Desenic. Mogočnemu Hermanu je sneha „Veronika Deseniška“ toliko mrzela, da jo je dal zapreti in umoriti. Friderik III. (V.) in celjski grofje. Avstrijski stanovi so hoteli izviti Frideriku varuštvo nad Ladislavom Posmrtnikom. Med kraljevimi nasprotniki je bil poleg njegovega brata Albrehta VI. tudi celjski grof Urh II. (Ulrik). Urh je najel spretnega češkega vojskovodjo Jana Vitovca, Kranjci pa so v teh bojih pokazali zvestobo do habsburške dinastije. Ko so požgali Celjani več gradov na Kranjskem, so 203 oblegali 1442. 1. Ljubljano; mesto je branil Jurij Apfal- trern tako uspešno, da je celjska vojska morala odriniti; sicer se ji je posrečilo vzeti Kranj, a le za malo časa. Po končani vojni se je kralj Friderik III. sprijaznil s celjskim grofom Urhom II., mu priznal neodvisnost ter sklenil z njim dedno pogodbo. Tudi s svojim bratom Albrehtom VI. se je spravil Friderik III., Ljubljančanom pa je bil zaradi njih zve¬ stobe posebno naklonjen; odpustil je najhrabrejšim braniteljem mesta ves hišni davek, samo po en krajcar so plačevali vsako leto. Ko je prišel (1453. 1.) Friderik III. s svojim tajnikom Enejem Silvijem Piccolominijem (poznejšim papežem Pijem II.) v Ljub¬ ljano, so ga deželni stanovi slovesno sprejeli. Ladislav Posthumus in razpad avstro-ogrsko-češke unije. Po smrti Albrehta II. so nekateri ogrski magnatje in prelatje ponudili ogrsko krono poljskemu kralju Vladislavu III. iz rodovine Jagelovce. Ko pa je le-ta padel v bitki pri Varni (1444), so priznali Ladislava Posthuma za kralja; ker ga jim njegov varih Friderik III. ni hotel izročiti, so postavili Ivana Hunyadyja kot državnega upravitelja. Podobne so bile razmere na Češkem; tudi tu so šele čez dalje časa priznali Ladislava Posthuma, a zahtevali so, da naj se Friderik III. z njim preseli v Prago. Med raznimi prepiri se je polastil Prage Jurij Podebradski, ki so ga slednjič izvolili za upravitelja (gubernatorja). Kakor češki in ogrski stanovi, so hoteli tudi avstrijski iz¬ trgati Frideriku III. njegovega varovanca Ladislava Posthuma. A dasi so bile razmere skrajno neugodne, se je vendar napotil Friderik III. v Rim, s seboj pa je vzel Ladislava, da bi ga za njegove odsotnosti ne ugrabili. V Italiji se je poročil zEleonoro, sestro portugalskega kralja, in tri dni pozneje ga je papež kronal za cesarja (1452); bilo je zadnje cesarsko kronanje v Rimu. — Kmalu nato je izvedel cesar, da so mu postali avstrijski, češki in ogrski nasprotniki nevarni, zato se je vrnil. Ko je dospel cesar Friderik III. na povratku v Dunajsko Novomesto, je začela vojska stanov oblegati mesto. Skoro bi bili sovražniki udrli v mesto, tedaj pa se je postavil pred mestna vrata silni Andrej Baumkircher, rodom Vi¬ pavec in lastnik gradov na Štajerskem; zadržal je sovražnika tako dolgo, da so zaprli branilci vrata. Le njemu je imel cesar 1452 204 zahvaliti svojo rešitev. Po pogajanjih je izročil Friderik III. nato Ladislava Posthuma Urhu II. Urh II., celjski grof, je bil sedaj najvplivnejša oseba na Dunaju; posrečilo se mu je, da je odstranil vse svoje nasprot¬ nike. Ko je kmalu nato umrl za kugo ogrski upravitelj Ivan Hunyady, je imenoval mladi Ladislav Posthumus Urha II. za „najvišjega glavarja" na Ogrskem, a s tem je užalil Hunya- dyjeva sinova. V Belemgradu — pripravljali so se baš na kri¬ žarsko vojno s Turki — je zato povabil starejši Hunyadyjev sin Urha II. na pogovor; med pogovorom sta se sprla in mladi Hunyadyje umoril Urha II., zadnjega celjskega 1456 grofa (1456). Kralj Ladislav Posthumus je odšel po teh dogodkih v Budo; z njim sta šla tudi Hunyadyjeva sinova. Tu je dal sta¬ rejšega usmrtiti, mlajšega, Matijo Korvina, pa je odvedel s seboj kot jetnika. — Ko je čez nekaj tednov dospel Ladislav Posthumus v Prago, kjer se je hotel poročiti s francosko prin- cesinjo, je nagloma umrl, komaj 18 let star; bil je zadnji 1457 Habsburžan iz albertinske vrste (1457). Takoj po njegovi smrti je prenehala personalna unija med Avstrijo, Ogrsko in Češko, zakaj Čehi so izvolili Jurija Pode- bradskega za kralja, Ogri pa Matijo Korvina, ki ga je izpustil iz jetništva Jurij Podebradski. Tako sta dobili ti dve kraljestvi nacionalna vladarja. Boj za dediščino celjskih grofov. Zadnji celjski grof Urh II. je ostavil vdovo Katarino Brankovičevo, bivšo srbsko princesinjo. Cesar Friderik III. je kot vladar Notranje Avstrije takoj posegel po ogromni dediščini izumrle grofovske rodovine, sklicujoč se na sklenjeno dedno pogodbo; a tudi drugi dediči so se oglasili. Friderik je pridobil za se nekdanjega najemni¬ škega poveljnika celjskih grofov, Čeha Jana Vitovca. A dolgo mu ni ostal zvest, kmalu je prestopil k nasprotnikom in je oblegal cesarja v celjskem gradu. V tej stiski so priskočili Frideriku na pomoč Štajerci in Kranjci pod vodstvom barona Lamberga in so ga oteli. Vojna seje zanesla potem na Kranjsko; Vitovec je razdejal Škofjo Loko ter zasedel Kranj in Radovljico, a kmalu so se morali napadalci zopet umakniti na Štajersko. Po smrti zadnjega Albertinca se je Vi¬ tovec vdrugič spravil s cesarjem ter je prisilil Urhovo vdovo, da se je odpovedala svojim zahtevam; zato je dobila grad v 205 Krškem in denarno odškodnino. Sedaj je zasegel Friderik III. večji del posestev nekdanjih celjskih grofov. Prepiri med Habsburžani. Habsburžanov je bilo takrat troje: cesar Friderik III., njegov brat Albreht VI. in Sigismund Tirolski. Dediščino Albertincev so si razdelili tako, da je prvi dobil Dolenje Avstrijsko, drugi Gorenje Avstrijsko, tretji pa tretjino dohodkov obeh dveh dežel. A podložniki Friderika III., zlasti Dunajčani, so bili kaj malo zadovoljni s svojim vladarjem. Nezadovoljnežem se je pridružil tudi Albreht VI.; sklenil je zavezo s kraljema na Češkem in Ogrskem; cesar je prišel na Dunaj z vojsko, ki je bila sestavljena iz Štajercev, Korošcev in Kranjcev. Dunajčani so oblegali cesarski grad, med njimi sam Albreht VI.; stiska v cesarskem gradu je dosegla svoj vrhunec, obleganim je pošel ves živež. Tedaj pa je prišla pomoč; Andrej Baumkircher je hitel na Češko ter je poročal Juriju Podebradskemu o nevarnosti cesarske rodbine. Češki kralj je posredoval nato med obema bratoma, da sta sklenila mir; 1. 1463 je umrl cesarjev brat Albreht VI. Cesar Friderik, kije ustanovil že leta 1461. ljub- 1461 ljansko škofijo, se je izkazal tudi sedaj Kranjcem hva¬ ležnega za njih zvestobo; uvedel je v belo-modro-rdečem de¬ želnem grbu namesto bele zlato barvo;*) Turjačanom**) je podelil dedno maršalsko čast; pozneje je podelil Kočevju, Krškemu, Višnji gori in Ložu mestne pravice. Matija Korvin (1458—1490), Jurij Podebradski (1458—1471) in Friderik III. Friderik je sklenil z Matijo Korvinom dedno pogodbo, po kateri naj bi nasledoval Matijo cesar ali eden njegovih sinov, ako umre Matija ali njegovi sinovi brez otrok. Češki kralj Jurij Podebradski je imel zaradi čeških verskih razmer težavno stališče; pred kronanjem je storil papežu tajno obljubo, da bo privedel češki narod zopet v katoliško cerkev, a sedaj ni mogel izpolniti svoje obljube, ker je tudi utrakvistom obljubil, da bo ščitil njih pravice. Papež je Jurija Podebrad- skega izobčil in ponudil češko kraljevsko krono Matiji Korvinu. Le-ta je pričel vojno proti Juriju; v Olomucu so ga že katoliški *) L. 1836. pa so nadomestili zlato barvo zopet z belo. **) Turjačani (Auersperger) so bili poleg Ostrovrharjev (SchSrfenberg, Svibenjski grad pri Radečah na Dolenjskem) najstarejši plemiči na Kranjskem. Rod Ostrovrharjev je izumrl 1. 1293, rod Turjačanov še živi. 206 plemiči kronali za češkega kralja. Nato je Jurij določil, da naj bo njegov naslednik na češkem prestolu Vladislav, sin poljskega kralja, in je s tem pridobil Poljsko zase. Tudi na bo¬ jišču se je Jurij Podebradski odlikoval, a baš med najboljšimi uspehi je umrl. Nato so izvolili Čehi Jagelovca Vladislava za svojega kralja. Po smrti Albrehta VI. še ni zavladal mir v Avstriji; tudi na Štajerskem je nastala vstaja plemičev; med vstaši je bil Andrej Baumkircher. Na splošnem deželnem zboru no¬ tranjeavstrijskih dežel je moral cesar priznati zahteve vstašev. Kmalu nato je prišel Baumkircher v Gradec; dasi mu je cesar obljubil, da se mu ne bo nič zgodilo, ga je vendar dal zapreti, ker se je raznesla vest, da Baumkircher hoče cesarja umoriti; še isti večer so velikana obglavili (1471).*) Neugodne razmere v Notranji Avstriji so še bolj poslabšali Turki; zlasti Kranjska je v tem času največ trpela. 1469. L je udaril bosenski paša z 10.000 Turki preko Kolpe pred Me¬ tliko; mesto so skoro razdejali; prebivalci so se rešili v trdni grad metliškega poglavarja Andreja Hohenwarta; okoli tega gradu so zgradili pozneje sedanjo Metliko. Odtod se je razpršila turška roparska drhal po vsem Kranjskem. Stanovi so se oboroževali proti krvoločnemu sovražniku, a preden je prišlo do boja, je paša odšel z bogatim plenom. — Dve leti pozneje (1471) so Turki zopet udarili na Kranjsko; navali tega leta spadajo med najhujše v slovenski zgodovini. Pri prvih dveh navalih so odvedli s seboj približno 40.000 Kranjcev. Na binkoštno ne¬ deljo so se prikazali v tretjič; na brzih konjih so prijezdili sovražniki pred Ljubljano; goreče vasi so oznanjale Ljub¬ ljančanom, da se je treba pripraviti na boj. Le trdno obzidje je rešilo mesto. Izak paša pa je tu razdelil svojo vojsko v tri oddelke; razpršili so se proti Kranju, proti Kamniku do Celja, tretja drhal pa proti Dolenjskemu. 30.000 ljudi so pomorili ali pa odvedli s seboj. Od tega leta pa do smrti cesarja Friderika III. so bili Turki še šestnajstkrat na Kranjskem. L. 1472. so ob¬ legali Ljubljano, a meščani so jih srečno odbili. Razmerje med cesarjem in Matijo Korvinom se je vedno bolj slabšalo; zadnji se tudi po izvolitvi Jagelovca za češkega kralja ni odpovedal češki kroni. Ko pa je cesar priznal Vladi- *) Baumkircherjeva rodbina je imela velika posestva okoli Vipave, v Ljubljani, v Kamniku in Smledniku. 207 slava kot češkega kralja, je prišlo do popolnega spora med njim in Matijo. Ogrski kralj je zasedel del Avstrije; le turška sila ga je zadrževala od uspehov. Bili so tedaj žalostni časi zlasti za kmeta; ko je došla iz Švice in Nemčije vest, da skle¬ pajo kmetje tam zaveze, tedaj je tudi v slovenskih kmetih za¬ vladala ista želja. Leta 1478. so se zbrali na Zilji in so napravili „punt“ (= Bund), ki je postajal čedalje večji; njih namen je bil, da se otresejo vseh bremen; duhovniki in sodniki so morali bežati pred njimi, tudi cesarjevemu povelju so se ustavili. Kmečka zveza se je razširila celo na Gorenje Štajersko. Tedaj pa so udarili baš Turki preko Predela na Koroško; pred njimi je zbežala večina kmetov, ostale pa so Turki pobili in polovili. Kmečki „punt“ je bil s tem uničen. Ko si je zagotovil Matija Korvin mir pred Turki, je pridrl zopet na Dolenje Avstrijsko; položaj za njega je bil tem lažji, ker je cesar odšel v Gradec, pozneje v Linz. Dunaj se je uklonil Korvinu (1485); zmagovalec si ga je izvolil za prestolnico, dočim je cesar iskal pomoči pri nemških knezih. Ogrska je bila na vrhuncu, Habsburžani pa so bili ponižani. Veliki uspehi Matije Korvina so mu pridobili marsikatere pristaše tudi po drugih deželah, tako na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Med kranjskimi plemiči je zlasti držal z ogrskim kraljem Erazem Predjamski, ki je imel severozahodno od Postojne tik visoke pečine znameniti Predjamski grad (Lueg). Njegova last je bil tudi grad Luknja (Lueg) nad izvirom Prečine blizu Novega mesta. Poprej je bil Erazem Predjamski pristaš cesarja, a na dunajskem dvoru je ubil maršala Pappenheima, ker je žalil spomin nesrečnega Andreja Baum- kircherja. Na smrt obsojen je ušel iz zapora ter je postal na Predjamskem gradu strah okoličanov. Cesar je poslal proti njemu tržaškega glavarja Ravberja, ki se mu je posrečilo ubiti Erazma. Spomin na Matijo Korvina pa se je ohranil med Slovenci še dandanes v narodnih pesmih o „Kralju Matjažu"; toda junak, ki ga opevajo te pesmi, ni ogrski kralj, temveč celjski grof Urh II. Pridobitev Burgundske. Baš v teh nesrečnih časih, ko so bili Habsburžani toliko ponižani, je položil cesar Friderik III. na zapadu temelj, na katerem je postala Avstrija evropska velesila. Izmed vazalnih dežel francoske krone je bila najbogatejša vojvodina Burgundska. Burgundski vojvode so vladali 208 ozemlju, ki je segalo od Severnega morja do Lyona; le voj¬ vodina Lotaringija ni pripadala njim, sicer pa so imeli skoro vso današnjo Holandijo, Belgijo, Luxemburško in severovzhodno Francijo. Vsled ugodne lege teh dežela in živahne obrtnosti ter trgovine so njih prebivalci zelo obogateli. Ker pa je bilo to ozemlje sestavljeno iz francoskih in nemških fevdov, so stre- mili burgundski vojvode po tem, kako bi se iznebili dolžnosti napram obema državama ter združili svoje dežele v samostojno državo. V tem času je vladal burgundskim deželam Karel Drzni („ber Siifjne' 1 ). Sigismund Tirolski je nasvetoval cesarju Frideriku III., da naj oženi svojega sina Maksimilijana z Marijo, hčerjo in dedinjo Karla Drznega. Le-ta je bil z na¬ črtom zadovoljen, a le pod pogojem, da se mu zagotovi dosto¬ janstvo rimskega kralja. Pogajanja so se sprva razbila. Kmalu nato si je osvojil Karel Lotaringijo, deželo, ki je doslej ločila njegovo ozemlje na severni in južni del. Sedaj je obljubil cesarju, da bo zaročil svojo hčer Marijo z nadvojvodo*) Maksi¬ milijanom. — Ko pa je udaril Karel Drzni na Švicarje, da bi razširil svojo oblast tudi v tej deželi, so ga v bitkah pri Gransonu in Murtenu popolnoma premagali (1476). Uspehi Švicarjev so dali pogum izgnanemu lotaringijskemu vojvodi in osvojil si je zopet svojo vojvodino. Ko je Karel prišel z vojsko nadenj, je bil v b i t k i pri N a n c y j u pre¬ magan in ubit (1477). Sedaj se je pričela borba med Francijo in Habsburžani; francoski kralj Ludovik XI. je izkušal kolikor le mogoče Karlove dediščine pridobiti. Najljubše bi mu bilo, če bi mogel dedinjo Marijo omožiti s svojim sinom; tako bi dobil vse. Toda Marija je ostala Maksimilijanu zvesta in se je še 1. 1477. poročila z njim. S to poroko so si nakopali Habsburžani so¬ vraštvo francoskih kraljev, ki je trajalo skoro 300 let. Takoj se je vnela vojna med Francijo in Maksimilijanom; slednjič so se pogodili tako, da je dobila Francija vojvodino Burgund (B o u r g o g n e), vse ostale dežele Karla Drznega pa rodovina Habsburžanov. Maksimilijanova žena Marija je umrla že leta 1482. in ostavila sina Filipa in hčer Marjeto. *) 1453. leta je potrdil Friderik III. privilegije Rudolfa IV., vsled katerih so imeli odsihdob člani notranjeavstrijskih Habsburžanov naslov „nad- vojvode" (Srjljerjog). 209 V nemški državi so vladale zelo žalostne razmere; cesar je bil brez vpliva in moči, posamezni stanovi so se vojskovali med seboj in tuji najemniki so pustošili dežele. Kakor begunec je hodil cesar Friderik, ki mu je vzel Korvin Avstrijo, od kraja do kraja. Nujno je bila potrebna reforma države. Ko je bil 1. 1486. cesarjev sin Maksimilijan izvoljen za rimskega kralja, je moral obljubiti, da bo kot cesar izvedel državno reformo. Oblast Habsburžanov koncem srednjega veka. Poizkusi, vzeti Matiji Korvinu osvojeno Avstrijo, so se izjalovili; 1490. leta pa je umrl ogrski kralj. Politični položaj se je s tem popolnoma izpremenil; ogrsko kraljestvo sta zahtevala sedaj češki in poljski kralj, dva brata iz rodovine Jagelovcev, a oglasil se je tudi Maksimilijan. Slednjič so izvolili češkega kralja Vladi¬ slava za ogrskega vladarja. — Medtem je Maksimilijan pro¬ diral iz Štajerske proti Dolenji Avstriji; 1490. 1. mu je odprl Dunaj vrata in kmalu je bila vsa dežela v njegovi oblasti. Nato si je hotel osvojiti tudi Ogrsko, a to se mu ni posrečilo; sklenil pa je z Vladislavom v P o ž u n u (1491) pogodbo, da 1491 pripadeta Ogrska in Češka njemu, oziroma njegovim potomcem, če izumrje Vladislavov rod v moški vrsti; tudi ogrski stanovi so bili s tem zadovoljni. Malo prej je pridobil tudi Tirolsko. Sigismund Tirolski je bil vnet za viteštvo in umetnosti; večkrat je zaradi tega prišel v denarne stiske. Leta 1490. je odstopil svoje dežele Maksimilijanu 1490 proti letni odškodnini. Tako so bile zopet vse habs¬ burške dežele koncem srednjega veka zdru¬ žene v Maksimilijanovi roki. 1493. 1. je umrl cesar Friderik III., tri leta pozneje pa Sigismund Tirolski. 2. Anglija in Francija koncem srednjega veka. Stoletna nasledstvena vojna med Francijo in Anglijo. Prvi vladarji iz dinastije Valois v Franciji (1328—1422). Prvi vladar iz dinastije Valois na francoskem prestolu je bil Filip VI. Od njega je tudi angleški kralj svoja posestva na Francoskem prejel v fevd. Ker pa je Francija podpirala vstaške Škote zoper Anglijo, je tedanji hrabri angleški kralj Edvard III. zahteval francoski prestol kot vnuk Filipa Lepega od materine Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 14 210 strani zase (gl. str. 161), češ da ne priznava salijskega dednega zakona (gl. str. 156), Tako se je začela „stoletna vojna" med Francijo in Anglijo. Vzroka vojne pa ni iskati le v navedenih političnih zadevah, temveč tudi v trgovinskih: bogata flandrijska mesta so rabila za obsežno suknarstvo angleško volno, zato so držala z Edvardom; grof teh mest pa je iskal pomoči pri Francozih. Vsled tega so se francoski kralji v naslednjih časih opirali na fevdalno plemstvo, dočim so doslej pospeševali meščanske interese. Porazi' Francozov. Angleži so uničili francosko 1846 ladjevje, 1346. 1. pa so pobili francosko vojsko v bitki pri C r e c y j u. V tej bitki je padel poleg najimenitnejših francoskih vitezov tudi slepi češki kralj Ivan, oče Karla IV. Zmagovalec je bil Edvardov sin, po svoji opremi imenovan „Crni princ". Strašna leta so se začela tedaj za Francijo, zakaj kuga in visoki davki so trli francoski narod. Le s tem si je kralj nekoliko opomogel, da mu je zapustil grof v Dauphineji svojo deželo; njemu na čast so imenovali odslej francoskega prestolonasled¬ nika „dauphin“. — Tudi za naslednika Filipa VI. v nasled¬ njih desetletjih je bila vojna z Angleško za Francijo nesrečna, poleg tega pa je nastala tudi strašna vstaja kmetov, imenovana „J a c q u e r i e“.*) Sicer je plemstvo udušilo to vstajo, a Fran¬ cija je morala odstopiti Angliji Calais in vse dežele južno- zahodno od Loire (1360). Višek je dosegla nesreča, ko je Franciji zavladal mladoletni Karel VI. Sorodniki, ki so zanj vladali, so gledali le na svojo korist. Ko je kralj sam zavladal, je bilo pričakovati, da se razmere nekoliko izboljšajo, a ne dolgo potem je kralj zblaznel. Angleži so zopet premagali Francoze, burgundski vojvoda je prestopil k Angležem; angleški kralj Henrik V. se je poročil s hčerjo Karla VI. in bi po smrti blaznega tasta naj bil zavladal v Parisu kot francoski kralj; vsa Francija severno od Loire ga je že pripoznavala. Ali še pred Karlom VI. je 1422. 1. Henrik V. naglo umrl in njegov nedoletni sin Henrik VI. ni znal ohraniti vseh pridobitvij očetovih. Rešitev Francije. Pravi francoski kralj je bil sedaj Karel VIL (1422—1461), sin Karla VI. A njegova oblast je segala le do Orleansa. Angleži so jeli oblegati to strategično važno mesto; *) Vitezi so imenovali kmetiški stan „Jaques Bonhomme 1 , t. j. „dobri Jakob“, odtod ime vstaje. 211 francoski kralj se ni nadejal nobenega uspeha več, tedaj pa mu je prišla rešitev iz najnižjih slojev. Jeanne d’ Are, hči pobožnih kmečkih staršev v Domremyju ob Maasi, je videla, kako so udarile burgundske čete tudi v njeno ožjo domovino, ki je bila vedno zvesta kra¬ ljevski rodovini Francije. Tedaj je zaslišala mlada deklica glas, ki jo je poživljal, da naj pomaga svojemu kralju; po večkratnem opominu se je napotila v C h i n o n, kjer je bil tedaj kralj Karel VII. Oblekla je konjeniško obleko, in kralj ji je izročil nekaj moštva, da bi osvobodila Orleans; na ladjah je pripeljala obleganim živeža ter je navdušila s svojo navzočnostjo vso okolico. Angleži so prestrašeni opustili obleganje Orleansa. Nato je odvedla Jeanne d’ Are kralja Kaila VII. mimo mest, ki so še bila v rokah sovražnikov, v R e i m s, kjer so ga kronali. Ljudstvo je bilo prepričano o božji misiji „D e v i c e orleanske". Ona pa je preustrojila vso francosko vojsko; uvedla je strogo disciplino; cilj, ki si ga je stavila, pa je bil, da si osvoji Pariš ter izžene Angleže popolnoma iz Francije. Toda njena ljubezen do domovine ni našla niti na francoskem dvoru pravega odmeva; zavistni dvorniki so malodušnega kralja zadržavali, kadar se je odločil za kako drzno podjetje. Angleži in Parižani pa so videli v Ivani čarovnico. Kraljeva nehvaležnost jo je bolela. Ostavila je kraljevski dvor in z malo četo zvestih odrinila proti severu, da bi osvobodila mesto Compiegne. Sredi skozi sovražnikov tabor je udarila v mesto in je navduševala meščane in branilce k boju; toda ko je nekega dne planila iz mesta na sovražnike, so jo le-ti ujeli. Odvedli so jo v R o u e n ter jo postavili pred duhovno sodišče. Zagovarjala se je modro in dostojno; upala je še vedno na svojo rešitev, a zaman; zakaj Angleži so videli v njej najboljši plen, pariško vseučilišče peklensko orodje, kralj Karel VII. pa ni storil ničesar, da bi bil rešil junaško dekle. 1431.1. so 1431 obsodili Ivano d’ Are kot krivoverko in so jo sežgali; umrla je z ono hrabrostjo, ki jo je kazala na bojnem polju. Jeanne d’ Are je sicer umrla, a bila je genij francoskega naroda, ki ga je povzdignila iz največje bede; ta narodna za¬ vednost se je vzdržala tudi po njeni smrti. Angleži so vedno bolj nazadovali; Pariš je odprl vrata kralju Karlu VII.; Francija se je osvobodila najemniških čet, ki so čestokrat divjale hujše nego sovražniki. 1453. 1. pa je vojna ponehala z 14 * 212 zmago Francozov, dasi nista državi sklenili miru. Angleži so izgubili vsa posestva v Fran¬ ciji, le Calais so obdržali. Preuredba Francije v absolutno državo. V zadnjih deset¬ letjih vojne je Karel VII. tudi v notranjem s pomočjo izvrstnih svetovalcev uredil svojo državo. Izdal je takozvano p r a - gmatsko sankcijo, po kateri je ščitil svojo avtoriteto nad francoskim klerom, s takozvanimi ordonancami pa je uvedel stalni zemljiški davek, ki ga je porabil za regularno vojsko. To vojsko so razdelili v kompanije ter jo namestili po raznih garnizijah; vsaka kompanija je imela po 100 „g e n s d’ a r m e s“ in je stala pod vodstvom stotnika. V tej vojski vidimo pričetek moderne stalne vojske. Ludovik XI. (1461—1483), naslednik Karla VII., je bil zavraten in krut vladar, a vendar je s svojo previdno in brez¬ obzirno politiko odstranil vse zadržke, ki so še zabranjevali preuredbo Francije v absolutno državo. Pri vsem tem pa je skrbel tudi za gmotno blagostanje svojega naroda. S Francijo je združil več fevdalnih dežela, med njimi tudi vojvodino Bur¬ gundsko po smrti Karla Drznega. Ko je umrl Ludovik XI., je bilo francosko kraljestvo že toliko močno, da se je lahko bra¬ nilo zoper nevarnosti, ki so nastale vsled mladoletnosti novega vladarja. Ta je bil 148B Karel VIII. (1483-—1498); poročil se je z dedinjo Bre- do tagne; tako je združil s francosko krono še zadnjo neod- 1498 visno deželo. Francija je bila sedaj dobro urejena absolutna država, evropska vele sila. S Karlom VIII. je izmrla direktna vrsta dinastije Valois. Anglija za vojne med belo in rdečo rožo (1455—1485). Riharda II., vnuka in naslednika Edvarda III., je pahnila s prestola rodovina L a n c a s t e r, ki je tudi izhajala od Edvar¬ dovega sina. Sredi petnajstega stoletja je izbruhnila strašna vojna za nasledstvo na angleškem prestolu. Na eni strani se je bojevala rodbina York, ki je istotako izhajala od Ed¬ varda III., na drugi strani pa rodbina Lancaster. Pristaši prve so imeli za znak belo, pristaši dinastije Lancaster pa rdečo rožo; zato se imenuje vojna med obema rodbinama vojna bele in rdeče rože. Ta vojna je bila strašna, a le za najvišje sloje in njih spremstvo; meščani so stopili prav redko pod orožje, tudi poljedelstvo ni posebno 213 trpelo, trgovina in obrtnost pa sta se celo povzdignili. Fevdalni sistem je bil v vojni popolnoma uničen, večina plemstva je izginila, kar pa ga je ostalo, je bilo obubožano. L. 1485. je na- 1485 pravil Henrik Tudor, ki je bil v sorodu tako z rodbino York kakor z rodbino Lancaster, konec grozni vojni z zmago pri B o s w o r t h u. Tako je zavladala v Angliji dinastija Tudor; njen prvi vladar Henrik VII. (1485—1509) je pre¬ uredil Anglijo po zgledu francoskega kralja Ludovika XI. v absolutno državo, kolikor se sploh sme govoriti o abso¬ lutizmu pri značaju angleškega naroda. Z vlado Henrika VII. je nastopil tudi za Anglijo nov vek. 3. Italija. Splošni politični razvoj Italije. Usoda Italije je bila v dobi velikih rimsko-nemških cesarjev tesno spojena z usodo Nemčije. Za obe ni bilo rimsko-nemško cesarstvo nacionalna institucija: za Nemčijo je bilo prerimsko, za Italijo prenemško. V obeh državah je sledilo padcu cesarstva politično razko¬ sanje v več malih držav, dolgotrajni boj med cesar¬ stvom in papeštvom pa je to pospeševal. Nasprotja med nastajajočimi državami. Nove nastaja¬ joče države so se tudi med seboj bojevale. Razne stranke so privzele stari strankarski imeni Guelfov in Ghibellinov; prvi so videli v papežu, drugi pa v cesarju zadnji vir državne oblasti, a svoje oblasti si ni pustila nobena od njih omejiti, ne po pa¬ pežu, ne po cesarju. — V strankarskih bojih so nastopile n a- j e m n i š k e čete, ki so jih vodili „condottieri“; te čete so pustošile strašno po raznih pokrajinah in so odločevale usodo držav; časih so condottieri sami zasedli ta ali oni prestol. Ustava raznih držav. Nikjer se niso razvile tako razno¬ vrstne oblike držav kakor v Italiji; po večjih mestih so na¬ stale različne monarhične oblasti; v nekaterih je ljudstvo samo izročilo vlado kakemu voditelju, da bi na ta način prišlo do miru, v drugih mestih pa so se voditelji sami polastili oblasti. Politični razvoj posameznih držav v Italiji. Cerkvena država je ločila severno Italijo od južne; baš ta država je bila naj večji zadržek, da se ni razvila na poluotoku enotna država. Usoda cerkvene države same pa je bila odvisna od osebnosti posameznih papežev. Po velikanskem triumfu, ki 214 ga je doseglo papeštvo nad staufovskim cesarstvom, je začela cerkvena država slabeti, zlasti tedaj, ko so se papeži preselili v Avignon in so prišli v odvisnost od francoskih kraljev. V Rimu so izbruhnili strankarski boji med aristokracijo in meščanstvom; med aristokratskimi rodbinami sta stopili v ospredje zlasti rod¬ bini Colonna in Orsini; nasilje in brezpravnost sta vladala; oborožene tolpe so razsajale po pokrajinah. Cola Rienzi. V teh žalostnih časih se je zatopil Cola Rienzi, sin perice in revnega gostilničarja, v študij starih pisateljev, ki so vzbudili v njem željo po obnovitvi nekdanje mogočnosti Rima. Kmalu se je povzdignil Cola Rienzi nad množico; čutil se je poklicanega, da obnovi stari Rim ter da nastopi kot maščevalec revežev zoper plemenitnike. Ljudstvo ga je izvolilo za „tribuna in osvoboditelja naroda" (1347). Z železno strogostjo je uvedel red v Rimu; njegova slava je postajala čedalje večja; že so kovali denar z njegovim imenom. Nato je posegel tudi v razmere ostale Italije; povabil je mesta in kneze, da naj pošljejo svoje odposlance v Italijo, kjer se bodo posvetovali o miru. Le-tem je izjavil, da ima le rimsko ljudstvo pravico voliti cesarja in vladati v rimski državi. Po¬ vabil je tudi cesarja (Ludovika Bavarca in Karla IV.), volilne kneze, kneze in prelate pred svoj sodni stol; dal se je tudi kronati s srebrno krono. Toda čimbolj se je izgubljal v fanta¬ stičnem sanjarstvu, tembolj so ginevala tla pod njegovimi no¬ gami. Vsi njegovi nasprotniki, med njimi tudi papež, so se združili in po sedmih mesecih so napravili konec njegovi vladi. Cola je bežal v Abruzze, po njegovem begu pa je zavladala v Rimu še hujša anarhija, nego je bila pred njim. — Tri leta pozneje je ostavil Cola samoto in se je napotil v Prago k ce¬ sarju Karlu IV.; hotel ga je pridobiti za svoje načrte, toda cesar ga je oddal praškemu nadškofu, ki ga je zaprl; slednjič so ga poslali papežu v Avignon. Novi papež Inocent VI., ki je hotel zopet osvojiti cerkveno državo, je poslal Colo v Rim, da bi pomagal tam izvršiti njegove načrte; zopet so slovesno spre¬ jeli Colo v Rimu, a kmalu so opazili, da je vladal kakor tiran. 1354 Buknila je vstaja, v kateri so Colo umorili (1354). Doba cerkvenega razkola in koncilov. V dobi cerkvenega razkola je vladala v cerkveni državi anar¬ hija; tudi predstojniki provincij cerkvene države so le gledali na to, da so obogateli. 215 Nepotizem v cerkveni državi. Proti koncu pet¬ najstega stoletja se je začel na papeškem dvoru nepotizem: posestva, službe in odlikovanja so oddajali papeži brez ozira na nadarjenost in zasluge svojim sorodnikom. Skrb za nepote je bila pri raznih papežih tolika, da so pri tem zanemarjali naj¬ važnejše zadeve. Vrhunec je dosegel nepotizem, ko je zasedel prestol sv. Petra papež Aleksander VI. (1492—1503) iz španske rodovine Borja (ital. Borgia). Preden je postal Aleksander VI. papež, je bil oženjen; sedaj je izkušal podeliti svojim otrokom kneževine ter se je posluževal v politiki tudi zločinskih sredstev. S pomočjo svo¬ jega sina Cesare Borgia je uklonil vse manjše dinastije in plemenite rodbine cerkvene države ter tako utrdil papeško oblast. Cesare Borgia je bil knez, kakor si ga je predstavljal florentinski pisatelj Machiavelli v svoji knjigi „11 Prin¬ cipe", v kateri je postavil načelo, da naj državnika vodi le njegova korist, da se naj ne straši pred nobenim sredstvom, samo da doseže svoj namen; le tak mož bo mogel zediniti Italijo. („Aut Caesar aut nihil".) Napolj in Sicilija. V kraljestvu obeh Sicilij so vladali po padcu Staufovcev francoski Anj ouvinci kot pa¬ peževi vazali. Toda že za Karla I. se je odcepila po sicilianskih večernicah (1282) Sicilija, tako da so vladali Anjouvinci od¬ slej samo še Napolju. Kraljestvo Napolj. Iz rodovine napoljskih Anjou- vincev je bil Karel Robert, ki je zasedel ogrski prestol (gl. str. 165). — Sicer pa v napoljskem kraljestvu niso bile razmere boljše nego v cerkveni državi; strašni notranji boji in zločini Anjouvincev so slabili državo, dokler je ni združil Ferdinand Katoliški z Aragonijo (1504), ko so izmrli Anjouvinci. S i c i 1 i j a j e prišla po sicilianskih večernicah podPetra III. Aragonskega (gl. str. 132); pozneje je bila nekaj časa lo¬ čena od Aragonije, od leta 1409. dalje pa zopet z njo združena. Piša je bilo imenitno pomorsko mesto v Toskani; zlasti za križarskih vojen se je povzdignila po trgovini do velikega bogastva. V boju Staufovcev s papeži je stalo to mesto zvesto ob strani Ghibellinov, a ko so le-ti jeli propadati, sta se vzdig¬ nili proti njej tekmovalki, Genova in Firenc a. Genovčani in notranji boji so že koncem trinajstega stoletja uklonili Piso. 216 Firenca (^lorenj) se je že v trinajstem stoletju posebno povzdignila na gospodarskem polju; v tem mestu je cvetelo suknarstvo, svilarstvo, še bolj pa denarna kupčija. Florentinski zlati goldinar, ki je obdržal še sedaj ime „f 1 o r i n“ (forint) po tem mestu, je bil povsod v čislih; kovali so ga že sredi trinajstega stoletja. A tudi v Firenci so divjali strašni boji med Guelfi in Ghibellini, dokler se niso ojačili razni cehi, ki so vrgli dosedanjo aristokratsko vlado in jo nadomestili z demo¬ kratsko. Nova vlada (s i g n o r i a) je bila vlada trgovcev in tvorničarjev; a tudi sedaj še niso ponehal) notranji boji. Kakor so se v stari Greciji približale nekatere rodbine nižjim, ubožnim slojem in so z njihovo pomočjo ustanovili tiranstvo, tako je pridobila najvišjo oblast v Firenci bankirska rodovina M e- dici, ki je zelo obogatela po trgovini. Cosimo de Medici je zagospodoval Firenci 1. 1435; s svojim bogastvom je kupil cele kraje in pokrajine v sose¬ ščini Firence in je tako zaokrožil republiko. Daši so ostale vse oblike republike še dalje, je bila vendar njegova oblast monar¬ hična. Cosimo je posebno gojil znanosti in umetnosti; dah so mu priimek „oče domovine 14 . (Umrl je 1464. L). Cosimov drugi naslednik je bil njegov vnuk L o r e n z o (1469—1492) „M a g n i f i c o“ (= Krasni); bil je miroljuben vladar. Zoper njega so nastale razne zarote, a bas to mu je pridobilo še več pristašev. Največ slave si je pri¬ dobil Lorenzo s pospeševanjem znanosti in umetnosti; Firenca je zaslovela po učenjakih, pesnikih in umetnikih („Medicej- s k a dob a“). Toda rastoče blagostanje za Cosima in Lorenza je provzročilo razkošje in nenravnost; zoper tako življenje je nastopil dominikanec G i r o 1 a m o Savonarola. Vsled nje¬ govih propovedi so izgnali po Lorenzovi smrti Medičejce, a po¬ zneje so Savonarolo ujeli in sežgali; Medičejci so zopet dobili vlado v Firenci, postali so celo veliki vojvode. Benetke. Vzlic velikemu ugledu florentinske republike od konca 14. stoletja dalje je bil vendar politični pomen Benetk večji. Iz naselbine ubožnih ribičev so postale Benetke ponosno mesto, ki ga ni mogel noben narod užugati; moč Benetk je obstojala v ladjevju. Sprva so ostale Benetke pod vrhovno oblastjo Bizantincev, a ta oblast je bila le navidezna, vendar pa je baš ona omogočila Benečanom veliko trgovino z Levanto. Že v enajstem stoletju je prišla pod benečansko oblast istrska 217 in dalmatinska obala, v križarskih vojnah, zlasti v četrti (dož Enrico Dandolo) pa so dobile Benetke vso oblast v Ja¬ dranskem morju. Najnevarnejši konkurentje benečanske trgovine so bili Pisanci in Genovčani; z Genovčani so se morali Benečani nad sto let bojevati; a bas po tej vojni so procvitale Benetke. Ustava. Vodstvo benečanske republike je imel dož (= dux), ki so ga že proti koncu sedmega stoletja volili. Po¬ zneje so doževo oblast vedno bolj omejevali, tako da je imel pravo vlado takozvani „veliki svet“. Proti koncu trinajstega stoletja so zapisali imena onih aristokratskih rodbin, ki so imele v zadnjih časih svoje zastopnike v velikem svetu, v zlato knjigo in odsihdob so le te rodbine prišle v omenjeno kor¬ poracijo. Tako je- postala vlada Benetk strogo oligarhična. Zoper to ustavo so se večkrat vzdignili prezirani sloji naroda; a vstaje so še bolj povečale moč oligarhije. Vladajoča stranka je uvedla deset državnih inkvizitorjev, ki so smeli vsakega osumljenca zapreti in mučiti; marsikdo je izginil za vedno v zaporih doževe palače (svinčene strehe). Inkvizitorji so nadzorovali vsak korak, prisluškovali vsaki besedi in opa¬ zovali vsako gibanje naroda. — Daši je aristokracija ljubosumno le svojo oblast čuvala, se vendar mora priznati, da je z izredno državniško previdnostjo in s požrtvovalnim domoljubjem ščitila in povzdignila mesto sv. Marka. Propadanje Benetk. Ko so Turki zavzeli Carigrad, so postali nevarni tudi posestvom Benečanov v Egejskem morju; vendar pa so Benečani še vzdržali svoje trgovinske priveligije, za razne izgube so bili odškodovani s pridobitvijo Cipra. Kmalu pa je nastopila velika nevarnost za Benečane. Turki so namreč ovirali trgovino z orientom, Portugalci pa so odkrili pomorsko pot v Vzhodno Indijo; tako so preložili trgovinske ceste na zapad, pristanišča atlantiške obale so prevzela vodstvo, Benetke pa so propadale. Genova (Genua). Ponosna trgovska tekmovalka Benetk je bila Genova. V ljutih bojih dvanajstega stoletja je premagala Pisance in pridobila oblast v zapadnem Sredozemskem morju. Poleg tega so pa jeli tekmovati Genovčani tudi z Benečani na vzhodu. Izpodrinili so jih iz Črnega morja, a slednjič je po več kot stoletnem boju le zmagala republika sv. Marka. Odsihdob je nazadovala oblast Genovčanov, zlasti ker so jo podkopavali tudi notranji strankarski boji; država je toliko oslabela, da se 218 je morala podvreči zaščiti tujih držav; tako se je veliki ad¬ miral Andrej Doria zvezal s cesarjem Karlom V. Vzlic vsem bojem pa se je vzdržalo v Genovi blagostanje, dokler niso preložili trgovinske ceste; tedaj je zadela Genovo enaka usoda kakor Benetke. Milan. Med mesti v Padovi nižini je bil Milan najodlič¬ nejše. V boju s staufovskimi cesarji si je ohranil svojo politično neodvisnost. V trinajstem stoletju je imel guelfiški rod d e 11 a Torre v Milanu največjo oblast; ta rod pašo pozneje izpod¬ rinili V i s c o n t i. Rod Visconti. Cesar Henrik VIL je imenoval enega iz rodovine Viscontijev za državnega vikarja; odslej je bolj in bolj naraščala oblast tega rodu. Imeli so močno vojsko na¬ jemnikov in so z njo podvrgli sosedna mesta; gojili so umetnost in vedo, pospeševali trgovino in obrtnost, a se posluževali v svoji politiki tudi mučilnic in umorov. Gian Galeazzo Visconti je kupil od cesarja Vaclava vojvodsko čast; za njega so začeli graditi prekrasno milansko stolno cerkev. 1447. 1. je izmrl rod Viscontijev. Francesco Sforza. Po republikanski medvladi se je polastil milanske vlade condottiere Francesco Sforza, ki je bil zet zadnjega Viscontija. Vladal je izvrstno. Proti koncu srednjega veka je zahteval Milan francoski kralj Ludovik XII. zase, in odslej sta se prepirala za to vojvodino dinastija Valois in Habsburžani. 4. Pirenejski poluotok. Začetek krščanskih držav na Španskem. Ko so se Arabci v osmem stoletju naselili na Pirenejskem poluotoku, je nastalo v Kantabrijskih gorah malo kraljestvo Asturija, poleg njega pa N a v a r a. Na osrednjih planotah Španske je nastala K a - stilija, imenovana po kastelih, ki so jih tukaj zgradili zoper Arabce. Ob Ebru je ležala Ar agonij a, vzhodno od nje pa Barcelona, kije nastala iz Španske marke Karla Velikega. V neprestanih bojih z Mavri se je razvil španski narodni in verski ponos. Alfonz VI., kralj kastilski, si je osvojil 1. 1086. Toledo. V teh bojih, ki so junaška doba španskega naroda, se je posebno odlikoval grof Rodrigo Diaz de Bivar, tudi C i d (= gospod) C a m - 219 peador(= prvoboritelj) imenovan. Bajke in povesti ga opevajo kot vzor španskega viteštva. 1248. 1. so vzeli kristjani Mavrom 1248 celo glavno mesto Sevillo, tako da je bilo odslej le še kra¬ ljestvo Granada v arabskih rokah. K a s t i 1 i j a je postala najmočnejša država na Pirenejskem poluotoku. — Vladarji Ara- gonije so pridobili tudi Baleare, kralj Peter III. pa je zasedel po sicilijanskih večernicah Sicilijo. Tudi Sardinija in Napoli¬ tansko sta pozneje pripadali Aragoniji. Viteški redovi. Za časa teh bojev so ustanovili na Španskem tri viteške redove: v Alcantari, v Calatravi in v Santiagu; njih naloga je bila, kakor pri templjarjih in Ivanovcih, bojevati se proti nevernikom. Portugalska. Med krščanskimi bojevniki zoper mohame- dance je bilo tudi mnogo francoskih vitezov; izmed njih se je posebno odlikoval Henrik Burgundski. Kastilski kralj Alfonz VI. (gl. str. 218) mu je poveril namestništvo v Portu- g a 1 i j i (Portus Cale, Portus Gallorum, sedaj Oporto) koncem jednajstega stoletja. Henrik si je pridobil neodvisnost od Ka- stilije in je s tem položil temelj portugalski državi. Že njegov sin in naslednik si je nadel naslov kralja. S pomočjo križarjev, ki so pristali na portugalski obali, si je osvojil novo prestolno mesto Lizbono. — Sredi trinajstega stoletja so si osvojili Portugalci v boju zoper Mavre tudi južne dežele, tako da je dobila Portugalska približno današnjo mejo. Ustanovitev španskega kraljestva. Sredi trinajstega sto¬ letja so „svete vojske 11 na Pirenejskem poluotoku nekako po¬ nehale; pač pa je obstojalo na jugu še kraljestvo Granada v rokah Mavrov, a ta država ni bila več kristjanom v strah. V verskih vojnah se je razvil značaj špansko-portugalskega naroda; v plemenskih in verskih bojih tiči vir narodne samozavesti in verskega fanatizma španskega na¬ roda. Zato je umljivo, da je klerus dobil veliko veljavo in da se je v bojih razvil viteški čut naroda. Ferdinand in Izabela. 1474. 1. se je poročil Ferdinand Katoliški, vladar Aragonije, z Izabelo Kastilsko; združitev Aragonije in Kastilije je bila sicer še bolj rahla; glavni namen Izabele in Ferdinanda je bil, da izženeta iz Pi¬ renejskega poluotoka zadnje mohamedance; a v dosego tega namena je bilo treba dosti denarja. Visoki davki so vzbudili v obeh državah veliko nezadovoljnost; proti predrznemu plemstvu 220 je podpirala Izabela zveze španskih mest, ki so se zvale Her¬ man d a d e s (ednina: Hermandad). Pozneje so jih uvedli tudi v Aragoniji; člani teh meščanskih zvez so vzdrževali mir. Bili so pa tu še viteški redovi, ki so imeli veliko samostojnost; tedaj pa je prevzel kralj Ferdinand dostojanstvo veli¬ kega mojstra vseh treh redov ter jih je na ta način pod¬ redil kraljevski kroni. S tem pa je dobil Ferdinand tudi ogromne dohodke, s čimur je postal od stanov (cortes) kolikortoliko neodvisen. Hermandades so se dalje izpopolnili z inkvizicijo, ki je bila sprva le cerkvenega značaja, sedaj pa je podpirala in širila kraljevsko oblast; nje člane je imenoval kralj. Inkvi¬ zicija je zasledovala vsak pojav krivoverstva, a preganjala je tudi vse politično nezanesljive in vplivne osebe. Baš inkvizicija je najbolj pospeševala razvoj državnega absolutizma na Špan¬ skem. Ferdinand in Izabela sta najpoprej izgnala iz poluotoka Jude, potem pa še Mavre. Še vedno je cvela v Granadi visoka arabska kultura; stolno mesto je bilo okrašeno s palačami in mošejami, ki so jih obdajali prekrasni vrtovi s hladečimi fon¬ tanami. A ta država je bila nekak anahronizem poleg mogočne krščanske države. Ko je granadski vladar odrekel Ferdinandu in Izabeli tribut, se je vnela strašna vojna. Po ljutih bojih 1492 j e p a d la 1. 1492. Granada, zadnja postojanka Mavrov na španskih tleh. V istem letu se je napotil s pomočjo kraljice Izabele Krištof Kolumb na morje in je odkril Ameriko. 5. Pruska, Poljska in država Nemškega viteškega reda. Poljska za vlade zadnjih Piastov. Po smrti Bole slava III. Krivoustega (gl. str. 102) so izbruhnili na Poljskem notranji boji, ki bi bili skoro uničili državo. Nemčija je posegala čedalje bolj v razmere vzhodnih Slovanov. K temu so se pridružile še razne delitve Poljske. Vladarji posameznih delov države so se bojevali med seboj, pri tem pa je rastla moč „szlachte“, ki je vedno bolj pritiskala na odvisne kmete. Plemstvo je bilo tudi napram vladarju neodvisno, ker je imelo svoja po¬ sestva, ne pa fevde; poleg tega je še cerkev pridobila zlasti za Inocenta III. razne predpravice; slednjič so otežkočile dr¬ žavno upravo tudi predpravice, ki so se priznale n e m - 221 škiln naselnikom. Na višji kulturni stopnji stoječi Nemci so oskrbovali gospodarske potrebščine, v njih rokah je bila vsa velika trgovina, dočim so malo trgovino in denarni promet oskrbovali Judje, ki so se zlasti od dvanajstega stoletja dalje v večjem številu naseljevali na Poljskem. Zaradi teh razmer se med Poljaki ni razvilo meščanstvo, ki naj bi postalo kakor v zapadni Evropi glavna opora vladarjev zoper plemstvo. Vladislav I. „Lokjetek“, ki je vladal v prvi polovici štiri¬ najstega stoletja, je združil zopet vso Poljsko, i z - vzemši Mazovijo. Nato se je dal v Krakovem okronati za kralja (1320); kraljevski naslov, ki so ga že poprej imeli nekateri poljski vladarji začasno, je odslej ostal stalen, Krakov pa je bila stolnica kraljestva. Vladislavovo kronanje je nekak znak pričetka nove dobe na Poljskem. Vladislav se je mnogo bojeval z Nemškim viteškim redom ter je spoznal v njem najnevarnejšega sovražnika Poljske. Kazimir III. Veliki (1333—1370), sin in naslednik Vladi- 1388 slavov, je bil šele triindvajset let star, ko je zavladal. Po do dolgem času so sedaj vprvič izostale zmede, ki jih je poprej 1370 imela vedno za posledico menjava vladarja. Kazimir se je od¬ povedal za vselej Šleziji na korist češkega kralja Ivana, Pomorjansko pa je prepustil Nemškemu viteškemu redu. Ker ni imel sina, je sklenil s privolitvijo plemstva s Karlom Robertom pogodbo, po kateri ga bo nasledoval na polj¬ skem prestolu Ludovik Ogrski, dasi so živeli še Piasti drugih vrst. — Dočim se je Kazimirova oblast na zapadu morala umikati, se mu je pa posrečilo, da je dobil od Rusov Vol¬ il i n i j o in večji del Galicije (H a 1 i č). Kazimirova notranja vlada. Plemstvo je imelo že velike pravice; plemiči, duhovščina in zastopniki mest so prirejali nekake skupščine, ki so tvorile temelj poznejših deželnih zborov; - prva taka skupščina za vso državo je bila 1365. L, poleg tega pa so se shajale skupščine tudi za po¬ samezne pokrajine. — Vsaki pokrajini je načeloval starosta kot kraljev namestnik za pravosodje, civilno in vojaško upravo; del dohodkov je moral starosta oddajati kralju. Na ta način se je izpremenila Kazimirova država, ki jo je v začetku družila le personalna unija, v enotno državo. Obenem s tem pa je dal Kazimir Veliki državi tudi enotno pravo. — Vo¬ jaško dolžnost, ki je bila doslej privilegij plemstva, je 222 raztegnil Kazimir sploh na posestnike in tudi na meščane. Poleg tega je izpremenil lesene utrdbe v kamnene in gradil je dobre ceste. Trgovina in obrtnost sta se za Kazimirove modre vlade izredno povzdignili; kralj je skrbel za olajšavo prometa, za izboljšanje denarstva in za javno varnost. — Ravno tako se je zavzel Kazimir za Jude in kmete; prvim je dovolil, da tudi nadalje niso bili podrejeni navadnim sodiščem; uredil je, pod kakimi pogoji smejo izposojevati denar. Strogo je gledal Kazimir na to, da se kmetom ni godila krivica; zato so mu rekali „kmetski kralj“. — Tako seje blagostanje množilo na Poljskem in Kazimir je bil eden najbogatejših vla¬ darjev Evrope; pri vsem tem pa tudi ni pozabil na du¬ ševne zahteve svoje države; v Krakovem je ustanovil vseučilišče po vzorcu visoke šole v Bologni; za Kazimirove vlade je sploh dosegla Poljska vrhunec; zato ga imenujemo po pravici „ Velikega “. Ludovik Veliki Anjouvinski (1370 —1382), kralj ogrski (gl. str. 176), je takoj po Kazimirovi smrti šel na Poljsko, kjer so ga v Krakovem po pogodbi kronali. Ker pa Ludovik ni bival na Poljskem, so nastale tu vstaje. Po kraljevi smrti je določila skupščina velikašev, da bodo ono izmed kraljevih hčera priznali za naslednico na poljskem prestolu, ki bo bivala na Poljskem. Ta naslednica je bila Ludovikova druga hči Jad¬ viga, ki so jo 1384. 1. kronali za „kralja“ Poljske. Tako je po¬ nehalo poljsko medvladje. Država Nemškega viteškega reda je procvitala zlasti v štirinajstem stoletju. Redovniki so bili večinoma tujci; njim je nasprotovalo deželno plemstvo, meščani pa so imeli v javnih zadevah le malo besede. Večja mesta, ki so bila člani Hanze, so z zavistjo gledala na trgovino Nemškega viteškega reda. Novi naseljenci niso imeli posebnega veselja za boj, zato so morali bojevnike že nadomestiti najemniki. Stara stroga disci¬ plina je ponehala, vitezi so živeli v razkošju in so vzbujali s svojo nenravnostjo mnogo nevolje. Največja nevarnost pa je nastala za državo Nemškega viteškega reda s tem, da so se Litovci pokristjanili, zakaj tedaj je ponehala misija redu. Jagelovci. Unija Poljske in Litovske. Nekaj mesecev po Jadviginem kronanju je snubilo litovsko odposlanstvo v Krakovem kraljico za litovskega velikega kneza po imenu 223 Jagelo. Jadviga je sprejela ponudbo in je stavila med dru¬ gimi tudi pogoj, da se njegova rodbina in ves njegov narod da krstiti. Jagelo je dobil pri krstu ime Vladislava (II.). Nato se je poročil z Jadvigo in kmalu potem so ga kronali, a za sedaj je ostal samo državni upravitelj. Že v naslednjem letu se je dalo krstiti 30.000 Litovcev. Vsa vzhodnoevropska zgodovina je z nastopom personalne unije med Poljsko in Li¬ tovsko dobila drugo smer. S pokristjanjenjem Litovcev je izgubil Nemški viteški red svojo pravico do obstanka in ni smel v bojih z Litovci in Poljaki nič več računati na simpatije papeža. Se- veroruski knezi so se poklonili Vladislavu, Rdeča Rusija je pri¬ segla Jadvigi zvestobo, poleg tega pa so hospodarji Mol¬ davije in Vlaške ter vojvode Besarabije in E r- deljske prestopili iz ogrskega v poljsko fevdalno razmerje. S tem je segal poljski vpliv do Črnega morja, trgovina gali- ških mest je mnogo pridobila. Tudi se je dosedanja personalna unija izpremenila v državnopravno. Vladislav II. in Nemški viteški red. Prepiri z Nemškim vite¬ škim redom zaradi meje so bili še vedno na dnevnem redu; 1409. 1. je prišlo do vojne. Po sklenjenem premirju so se Poljaki in Litovci skrbno oboroževali, zakaj država Nemškega viteškega reda je bila prva vojaška oblast tedanje Evrope; imela je izvrstno artilerijo in je lahko postala v štirinajstih dneh mobilna. Zato so Poljaki in Litovci morali gledati na to, da so postavili vsaj po številu večjo vojsko na noge. Nabirali so husitske najemnike, med katerimi je bil tudi Ivan Žižka, celo s Tatari so se združili. Brezuspešno pa so klicali Nemški vitezi zapadno Ev¬ ropo na pomoč; Nemčija jim je poslala le malo bojevnikov. Ko je poteklo premirje, je izbruhnila nova vojna. Bitka med Tannenbergom in Grunwaldom dne 15. j u 1 i j a 1410. 1. je odločila med Nemci in Slovani na vzhodu: Nemški viteški red je bil popol¬ noma premagan, njegov veliki mojster je padel v boju, z njim pa cvet redovnikov. Klerus, plemstvo in mesta so prosili kralja- zmagovalca za milost; na srečo reda ni Vladislav izkoristil zmage; tako je imela redova vojska dosti časa, da se je umak¬ nila v Marienburg, ki ga je še v zadnjem trenutku utr¬ dila. Nato je oblegal kralj osem tednov to trdnjavo, a bolezni v vojski so ga prisilile, da se je umaknil. L. 1411. so sklenili prvi mir v Torunju (£f)orn), ki je bil za Nemški viteški 1410 224 red po strašnem porazu pravzaprav ugoden: odstopil je Dob- rzinsko deželo Vladislavu za vedno, nekaj drugega ozemlja pa samo začasno. Nato so se umaknili Poljaki iz osvojenih gradov ter so izročili ujetnike proti visoki odkupnini. Vladislav III. (1434—1444), sin in naslednik Vladislava II., je bil na Ogrskem po smrti Albrehta II. izvoljen za kralja. L. 1444. je padel dvajsetletni kralj Vladislav III. v bitki pri Varni (gl. str. 200). Sedaj je nastopilo triletno medvladje. Slednjič je zavladal Vladislavov brat Kazimir IV. (1447—1492). Novi kralj se je moral mnogo prepirati s poljskimi stanovi; že so snovali zavezo, da bi od¬ stavili Kazimira; nato je potrdil državne zakone. Padec države Nemškega viteškega reda. Najva¬ žnejši dogodek Kazimirove vlade je trinajstletna vojna z Nem¬ škim viteškim redom. Povod je dala takozvana „Pruska za¬ veza 11 , ki so jo sklenili pruski deželni vitezi in mesta v namen, da povečajo svoje pravice in svoboščine proti redu. V dosego svojih namenov so se združili tudi s Poljaki. Na željo Nemškega viteškega reda je razpustil cesar Friderik III. Prusko zavezo; nato so odposlanci zaveze ponudili Prusko Kazimira, ki je napovedal 1466 redu vojno. Vojna se je končala 1466. 1. z mirom v To- runju. Poljska je dobila Zapadno Prusko z Marienburgom in Kulmsko deželo; Vzhodna Pruska, ločena od Nemčije, je ostala Nemškemu viteškemu redu, a morala je priseči poljskemu kralju fevdno zvestobo. Tako je bila država Nemškega viteškega reda uničena. Kazimirjeva domača politika. Ko je umrl Jurij Podebradski, je dovolil Kazimir IV., da je sprejel njegov sin Vladislav češko kraljevsko krono; po smrti Matije Korvina pa je zasedel isti Vladislav tudi ogrski prestol. Tako so vladali proti koncu srednjega veka Jagelovci dvema državama sedanje Avstro-ogrske monarhije. E. Kulturne razmere poznejšega srednjega veka, zlasti v nemški državi. Procvitanje meščanske kulture. Mesta in meščani. Za duhovniki in vitezi so nastopili v poznejšem srednjem veku kot nositelji kulture me¬ ščani. Oblast mest je naraščala do konca štirinajstega sto- 225 letja, v petnajstem stoletju pa se je oblast knezov toliko ojačila, da so lahko z uspehom nastopili zoper mesta; boj seje končal okoli 1. 1500. s porazom mest. Velikost mest. Na zunaj so se ločila mesta od drugih na¬ selbin po obzidju. Obseg mestnega ozemlja je bil precej velik, ker se je del mestnih prebivalcev pečal tudi s poljedelstvom, toda obseg pravega, obzidanega mesta je bil prav majhen. Tako je nastalo pogosto poleg Starega Novo mesto. Število mestnih prebivalcev ni bilo posebno veliko; če je imelo katero mesto 20.000 prebivalcev, je bilo to že veliko; več nego 40.000 prebivalcev pa tudi večja mesta niso štela. Notranjščina mest. Vsako mesto je imelo trg, na katerem se je osredotočilo vse javno in gospodarsko življenje. Tu so stala najvažnejša javna poslopja; ceste, ki so vodile na trg, so bile širše, sicer pa prav malo snažne in ponoči temne, ker jih še niso razsvetljevali. Mestne ulice so imele že svoja imena, povečini po obrtnikih, ki so v njih stanovali, n. pr. Usnjarska, Ključavničarska ulica, ali po tujih trgovcih, ki so imeli v njih svoje prodajalnice, n. pr. Angleška ulica, ali pa tudi po stanovih: Gosposka ulica (tu je prebivalo plemstvo) itd. — Hiše v mestih so bile povečini še lesene; tako je bilo tudi mogoče, da so gorenja nadstropja segala čez ulico, kar pa je seveda le-tem jemalo svitlobo in zrak; na drugi strani pa je ta način zidanja povzdignil slikovitost mest. Ker so bile hiše povečini še lesene, so izbruhnili v mestih večkrat veliki požari. Meščanske hiše, sprva kaj preproste in majhne, so posta¬ jale z naraščajočim bogastvom meščanstva večje in razkošnejše. Zunanje stene hiš so krasili s slikami iz svetega pisma ali iz zgodovine. Po teh in po drugih zunanjih znakih so dobile hiše razna imena, zakaj hišnih številk še ni bilo; poleg tega so pa imenovali hiše tudi po obrtu, ki ga je opravljal hišni gospodar. — Notranjščina meščanskih hiš je bila manj vabljiva nego vnanjost; majhni in nizki prostori, stropi iz močnih brun, ozka in nizka okna so zapirali z okviri, v katerih je bilo tanko platno, pergament ali papir; šele pozneje so postala okna večja; kdor je imel barvano steklo v oknih, je kazal že razkošje. Stanovanja so razsvetljevali s trskami ali s smolo, polagoma pa so nadomestile to razsvetljavo lojene sveče in lojene svetilke. Olje in voščene sveče so žgali v po¬ znejšem srednjem veku večinoma le po cerkvah. Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih sol. 15 226 Javna poslopja v mestih. Izmed javnih mestnih poslopij je zavzemala posebno odlično mesto mestna hiša (Sftatfjauž, „rotovž“); v njej je bila dvorana za posvetovanja in za sodnijske obravnave. V spodnjih prostorih mestnih poslopij so bile ječe in gostilniški prostori, kjer so točili pivo in vino. — Poleg mestne hiše so bila dalje mestna poslopja tudi jetnišnica (po večini močan stolp z vrati), mestna tehtnica, pred vsem pa mestna prodajalna (Sauffjauš). V njej so shranjevali večinoma tuji trgovci sukno ali žito, sol, čevlje ali drugo; taki prodajalci so morali plačevati mestu davke od svoje trgovine. — Največje in najlepše mestno poslopje pa je bila seveda cerkev, zlasti odkar se je razvila gotika. — Notranj¬ ščino mest so olepševali dalje tudi slikoviti javni vodnjaki. Obrtnost in trgovina. Na trgih so prodajali razno blago, po katerem so trgi dobili svoja imena, n. pr. „Živinski“, „Me¬ sarski trg“. Pri vsem tem pa mesto ni bilo brez poljedelstva; meščani in rokodelci so imeli v mestu ali pa zunaj svoja zem¬ ljišča, ki so jih v poznejših časih redno oddajali v najem; zato se je nahajalo v mestih mnogo hlevov in skednjev. Toda kon¬ centracija obrtnosti in trgovine po mestih je vendar polagoma ustvarila tu življenske razmere, ki so se popolnoma razločevale od kmečkih. Obrtniki so zavzemali v mestih odlično mesto; pridobili so si pravico sodelovanja pri mestni upravi, nekateri izmed njih so dospeli do bogastva, največ pa so zmogli s svojim ve¬ likim številom, zakaj glavni del mestnih prebivalcev so tvorili baš obrtniki. Od štirnajstega stoletja dalje se je množilo tudi bolj in bolj število cehov. Vsak meščan je pripadal cehu, celo berači so jih imeli. V cehih so imeli obrtniki organizacije, ki so povzdignile obrtništvo ter tudi ponos rokodelcev; obenem pa je bil ceh tudi politična in vojaška organizacija mesta. Kdor je hotel biti član ceha, je moral živeti nravno, pošteno, a moral je pokazati tudi spretnost v svoji stroki. Slovesno ga je sprejel ceh najpoprej kot vajenca med svoje člane; on je pazil dalje na to, da se je vajenec učil svoje stroke gotov čas, ki je bil pri raznih strokah različno določen (3, 4 ali 5 let). Po kon¬ čanem uku so ga slovesno proglasili za pomočnika (Srci ober Sožfprecfjung); le-ta je lahko odslej menjaval mojstre, zakaj bila je navada, da je vsak pomočnik šel tudi v druge kraje. Pomočniki so imeli celo svoje zveze. Šele po dolgih letih je 227 postal pomočnik — vsaj v poznejših časih — z mojstrskim delom mojster. Trgovci. Poleg obrtnikov so bili najvažnejši del mestnega prebivalstva trgovci; zlasti nekatera mesta so cvetela po trgo¬ vini, tako Norimberg, Augsburg, Ulm, Frankfurt ob M., Koln, Ljubek, „ kraljica Hanse" i. dr. Trgovina je obvladala politiko mnogih mest. Trgovinska zveza med Nemčijo in Italijo je po¬ stajala vedno tesnejša, zlasti od srede štirinajstega stoletja dalje. Ravno tako pa je tržila Nemčija tudi s Francijo, z Nizozemsko in preko Genove s Špansko. Sicer pa so se tudi mesta držala zelo ozkosrčne trgovinske politike. Vsako mesto je hotelo imeti monopol za gotovo blago ter je na ta način omejevalo prvotno trgovinsko svoboščino tujcev. Zaradi te ozkosrčne politike je seveda najbolj trpela velika trgovina; zato so vele¬ trgovci sklepali trgovinske družbe. Poleg tega so nastali v Nemčiji po vzorcu velikih francoskih sejmov v Champagni veliki sejmi (SJieffen); tako posebno v Frankfurtu ob M., v Hamburgu i. dr. Na ta način je drzna podjetnost trgovcev premagala vse težkoče, ki so jim jih napravljale oblasti, carine in raznovrstnost ter poslabšanje denarja. — Proti koncu sred¬ njega veka je prodrla denarna trgovina. Polagoma je denarni promet prišel v roke Nemcev. Prehod denarstva v nemške roke je bil v zvezi z rudarstvom, ki se je zlasti v drugi polovici petnajstega stoletja zelo povzdignilo: železo so kopali zlasti na Štajerskem, Tirolskem, Kranjskem in v za- padni Nemčiji. Vpliv trgovcev na mestno upravo. Ker so trgovci postali zelo bogati, so dobili polagoma velik vpliv na mestno upravo. Vlada mestnega svetovalstva je postala za zgled poznejši državni upravi. Mestni svetovalci, ki so jih volili, niso imeli nikake plače, pač pa marsikatere dohodke iz plačanih kazni, iz davčnih privilegijev itd. Zaradi obsežnosti mestne uprave se je razvilo v mestih plačano uradništvo; mestni pisar je bil duša vse uprave, on je zastopal mesto v pravdah, on je bil čestokrat tudi kronist mesta; med drugimi mestnimi uradniki je zavzemal važno mesto tudi s t a v b n i k. Postanek priimkov. Ker je stanovalo po mestih mnogo prebivalcev in ker so stopali posamezniki bolj in bolj v ospredje, niso zadostovala več samo krstna imena. Plemiči so pridejali svojim krstnim imenom še ime dednega gradu, n. pr. Rudolf 15 * 228 Habsburški (Rudolf von Habsburg); še bolj pa je bilo to potrebno v mestih, vsled česar so se polagoma razvili pri¬ imki raznovrstnega izvora; tujci so se imenovali po svojem rojstnem kraju (Jan Hus, ker je bil rojen v Husincu), drugi po hišah, v katerih so stanovali, ali po telesnih in duševnih last¬ nostih, po obrtu itd. Zdravstvene razmere. Med narodom je bilo še vedno zelo razširjeno praznoverstvo, da stoji zdravje človeka pod vplivom elementov, planetov in ozvezdij. Važno vlogo v zdravilstvu je igralo puščanje krvi, kar je bilo tudi v zvezi s kopelmi; vse to je opravljal „padar“ (ber 33aber), ki je sploh zavzemal mesto kirurga. — V poznejšem srednjem veku so imele hiše čestokrat svoje kopalnice, a v mestih in celo v vaseh se pojavljajo vedno v večjem številu javna kopališča. — Med boleznimi srednjega veka so bile gobe (Lepra) najstraš¬ nejša neozdravljiva bolezen. Gobavi so morali zaradi nalezlji- vosti živeti v posebnih hišah zunaj mesta. Razen tega je strašno bičala ljudstvo „črna smrt", kuga, ki je največ morila v štiri¬ najstem stoletju (gl. st. 182). — Poprej je bilo zdravljenje bol¬ nikov v rokah duhovnikov, zlasti samostanov, ter žensk; zdrav¬ nike so imeli večinoma le na dvorih in sicer so bili navadno Judje. Ko pa so nastala vseučilišča, se je število zdravnikov znatno pomnožilo. Prve lekarne so bile po samostanih, potem so jih napravila mesta. — Cerkev je izročila mestom tudi bolnice. Književnost. V zadnjih dveh stoletjih srednjega veka so izgubili vitezi vodstvo v socialnem in političnem življenju in obenem tudi vodstvo v pesništvu. Od plemstva je prešlo pes¬ ništvo v roke meščanstva. Razvilo se je takozvano mojstersko pesništvo (Skeiftergefang). Središča mojsterskega pesništva so bila južnonemška mesta, kakor v Norimbergu, Avgsburgu i. dr. Mojstri ene in iste obrti so se združevali v pevsko',) šolo in so se vadili v prostem času v pesništvu. Drama. Razvoj nemške drame je pospeševala v prvi vrsti krščanska liturgija. Ob velikih cerkvenih praznikih, kakor o Božiču ali o Veliki noči, so prirejali sprva duhovniki v cerkvi, pozneje pa narod pod milim nebom razne igre, sprva verske, pozneje posvetne vsebine. Drugi izvir nemške drame pa je v takozvanih pustnih igrah. Novi vek. Prvi oddelek. Temelji novega veka. Navadno smatramo leto 1492. za začetek novega veka. Res je, da ima to leto epohalen pomen, vendar se ta doba jako težko loči od druge s številkami. Sicer opazimo proti koncu petnajstega stoletja, da se osredotočuje ves razvoj človeštva na nekatera desetletja, toda duh skepse in opozicije nasproti avtoriteti izvira še iz prejšnjega stoletja. V stoletju, ko zadobi oni duh splošno veljavo, se izcimi nova doba: torišče zgodo¬ vinskega življenja se razširi, notranje življenje evropskih na¬ rodov in držav se izpremeni, nove iznajdbe in nove ideje vpli¬ vajo na vojaštvo, književni, umetniški, politični in socialni razvoj. A. Iznajdbe. Smodnik. Že dolgo časa so poznali Kitajci in Indijci smodnik, ki so ga rabili za vojne namene. V trinajstem stoletju nam sporoča učitelj na oksfordski visoki šoli, frančiškan Rog er Bacon, o sestavinah smodnika in njegovi uničujoči sili; obenem je menda isto dognal frančiškan Bertold Schwarz v Freiburgu. Kratke m o ž n a r j e in dolge topove so rabili v zahodni Evropi že v začetku štirinajstega stoletja (pri Gentu 1313, pri Metzu 1324 in 1325), v Avstriji šele proti koncu istega stoletja. Polagoma so zmanjšali velike topove in izumili za 230 ročno rabo puške; smodnik v cevi so zažigali najprej s tlečim stenjem, pozneje so s kresilnimi kamni izvabljali iskro, ki je vžgala smodnik. Posledice porabe strelnega orožja. Smodnik, topovi in puške so iz- premenile ves način bojevanja. V stoletni vojski med Francozi in Angleži, v bojih Švicarjev s Habsburžani in Karlom Drznim in v husitskih vojskah so podlegli težko oboroženi viteški konjeniki, čeprav so bili hrabri, neustra¬ šeni in so spretno sukali meč, pehoti s prideljenimi jej topovi. Ko se je ta v petnajstem veku oborožila še s puškami, so bili izurjeni strelci najboljši vojaki in so odločevali v vseh bitkah. Španski konkvistadorji (glej str. 247!) so osvojili s peščico vojakov, oboroženih s smrtonosnimi puškami, prostrane, gostoobljudene ameriške države. Nič več ni bilo viteštvo privilegiran vojaški stan, ampak vojaščina je postala obrt; deželni knezi so vzdrževali po fran¬ coskem vzgledu tudi v mirnih časih stalna vojaška krdela plačanih najem¬ nikov; to je pokopalo srednjeveško fevdalno državo. Papir. Iz vzhodne Azije so prinesli Arabci novo tvarino za pisanje, ki je kmalu izpodrinila papirus in pergament, ker so jo izdelovali iz cenejše snovi, namreč iz platnenih cunj; Grki in drugi južnoevropski narodi, ki so jim Arabci prinesli to novo tvarino, so jo nazvali po papirusu papir. V štirinajstem stoletju so zgradili v zahodni Evropi že mnogo papirnic in od tega časa vedno bolj rabili papir v zasebnem in javnem življenju pri spisovanju listin in rokopisov. Prej so bili izvirni rokopisi dragi, pa tudi prepisi, ki so ž njimi raz¬ širjali duševne proizvode, niso bili mnogo cenejši. Vse to je oviralo napredujočo ljudsko izobrazbo in veselje do branja. Iznajdba črkotiska je odstranila ta nedostatek. V starem veku so znali Babilonci, Egipčani, Grki in Rimljani s pečati iz lesa in slonove kosti odtiskovati posamezne besede. Važnejši je bil 1 e s o t i s k (^oljtafelbrad), ki so ga poznali že Kitajci; v Evropi nahajamo to umetnost najprvo v Ulmu (1398). Iz lesenih plošč so izrezavali vzbočene slike svetnikov, pratike in kvarte, jih barvali in natiskovali. Pozneje so izrezovali s podobo vred tudi kratke molitvice ali pa celo desko samih črk ter jih odtiskovali. Za tako celo knjigo, skladno knjigo (23Iod= Bud)), so potrebovali toliko desk, kolikor je imela knjiga strani; a ker so se črke hitro obrabile in deske često razpokale, so napravili s temi ploščami le malo izvodov. S plošče- tiskom (Slodbrud), ki se je razširil v petnajstem stoletju iz Nizozemske po južnonemških mestih, so tiskali: smrtni ples, nabožne knjige in sv. pismo; le-to, okrašeno z mnogimi sli- 231 kami, so imenovali biblia pauperum, sv. pismo za neuke ljudi. Preimenitna je bila torej izumitev mogunškega patricija Ivana Gensfleischa zum Gutenberg, ki je bil rojen najbrž v začetku petnajstega stoletja. Izumel je bržkone 1450 premične vlite kovinske črke. Z denarno pod¬ poro Ivana Fusta in s pomočnikom Petrom Schofferjem je uredil tiskarnico in leta 1453. je izdal sv. pismo. Ko je leta 1453 1462. mogunški nadškof oblegal Mainz, je zgorela Gutenbergova tiskarna, pomagači so se razšli na vse vetrove in razodeli Gutenbergovo (f 1468) skrivnost v sosednjih deželah, kjer so ustanovili tiskarnice, tako 1469 v Benetkah, 1470 v Parizu, 1472 v Budi, 1474 v Valenciji in Plznju, 1482 na Danskem, 1483 v Stockholmu, 1490 v Carigradu, 1492 na Dunaju, 1575 v Ljubljani. Do leta 1500 tiskane knjige imenujemo i n ku¬ na b 1 e. Odslej se je brzo množilo število knjig in vedno cenejše so postajale. Sedaj knjige niso bile več izključna last bogatinov in učenjakov, tudi me¬ ščanom in kmetom so prinašali dijaki in potujoči ljudje tiskane knjige in posamezne lističe s pesmimi (predhodniki časopisov) in jih prebirali rado¬ vednim slušalcem; pazno poslušajoč je zvedel narod o svetovnih dogodkih, o vojskah in novo odkritih deželah, čul je blage in modre, pa tudi krivo¬ verske nauke ter slišal pesmi, psujoče vladarje in kneze, duhovsko in po¬ svetno oblast. Ostale iznajdbe. Važne so tudi iznajdbe naočnikov (začetek štirinajstega stoletja), plavžev (začetek petnajstega stoletja), bakroreza (prva polovica petnastega stoletja) in žepnih ur (začetek šestnajstega stoletja). B. Preporod antične kulture. Vpliv raznih elementov na italijansko kulturo. Po raz¬ padu stare rimske države so različni elementi: antični, ger¬ manski, grški in mosleminski vplivali na italijansko kulturo, posebno na sicilijansko. Za ta otok so se bojevali Grki in Saraceni, izpodrinili so jih Normani, ki so ustanovili moderno vojaško monarhijo po angleškem vzorcu na podlagi grškega in saracenskega fiskalizma, odvisnega uradništva in kra¬ ljeve vsemoči. V tej orientalski naselbini je vzrastel H o h e n- 232 staufovec Friderik II., brez staršev in brez ljubezni; vladal je absolutistično, ljudi je smatral za stvari, ki imajo svoje lastnosti in postave. Po njegovi smrti je sicilska država nazadovala, procvitati pa so začela obmorska mesta v srednji in severni Italiji (Piša, Genova in Benetke). Kmalu se pojavi nov element, ki si je pridobil vpliv na itali¬ janske duhove: francoska školastika in mistika ter lepe trubadurske oblike. Francoska gotika je pridobila v štirinajstem stoletju lepe uspehe v celi Italiji, Na- polj za anjouvinskega gospodstva je bil prepojen francoske kulture, ki se ji niti papeži niso mogli odtegniti. V o 1 g a r e (italijanski občevalni jezik) je bil splošno razširjen. Navzlic iz- premenjenim razmeram so se Italijani, potomci starih R i m- 1 j a n o v, vedno spominjali klasične dobe, saj njih vol- gare izvira iz klasične latinščine. Antični spomeniki so jih spominjali slavnih pradedov, duhovniki so skrbno čuvali kla¬ sično vedo in ljudstvo je rado prebiralo Vergilija; katoliška cerkev se je posluževala latinščine v liturgiji, knezi v diploma¬ ciji, zasebniki v pravnih zadevah, na visokih šolah so učili rimsko pravo. Vpliv prirode na Italijane. Bolj kakor v kaki drugi de¬ želi so ljudje v Italiji opazovali prirodo, njena čuda, njeno lepoto. Čeprav je zajemal slavni Florentinec Dante A1 i g h i e r i (1265—1321) snov za svojo veličastno pesnitev iz istega vira kakor sv. Tomaž Akvinski, je vendar čestokrat opozarjal svoje rojake na stari imperij, v katerem je bil ideal svoboden človek, po katerem so tudi Italijani hre¬ peneli; tudi se že dobijo v njegovih delih sledovi empirič¬ nega raziskavanja prirode. Italijani so šli po nje¬ govem sledu, odkrili so svet, ki jihje obdajal, od¬ krili sočloveka, o d k r i 1 i s o „j a z“. To se je zgodilo v divjih političnih in komunalnih bojih, ko je vsak moral na¬ peti duševne in telesne moči, da je odbil sovražnikove napade. Petrarka in Boccaccio ustanovitelja humanizma. Popolni preobrat k antični romantiki je provzročil Francesco P e- 1304 t r a r c a (1304—1374), ki je bil najbolj marljivi učenec rimskih do duševnih korifej. Zatopil se je v antično literaturo in našel moč, 1374 da si je sestavil v lastni duši antični svet; neumorno je zbiral klasične zaklade. Petrarkovim sovrstnikom so veliko bolj uga¬ jali gladki latinski stihi in za javnost določena latinska 233 pisma nego globokočutni italijanski soneti. Njegovo življenje je bilo programatično za starejše humaniste: dal si je bil po¬ deliti nižje duhovske redove, pehal se je neprenehoma za pre- bendami, grmel crez cerkvene nedostatke, togotil se nad pa¬ peži, zaničeval školastiko, ločiti pa se ni maral od Kristusa in njegove cerkve. Njegov prijatelj Giovanni Boccaccio (1313—1375), ustanovitelj italijanske proze, je poglavar o nih hu¬ manistov, ki so antikizirali krščanstvo; zamenjali so tedanjo terminologijo s klasično — pogansko, častili stare bogove in jim darovali živali, računali po olimpijadah. Kmalu so postali ti humanisti mlačni v verskih rečeh, namenoma so na¬ sprotovali katoliškim naukom in napravam ter katoliški etiki, samo da so stregli nasladi, sebičnosti in častihlepnosti. Ljudstvo je pa še dalje preveval svež verski duh; vse je ljubilo in spoštovalo sv. Frančiška Asiškega, Antona P a d o- vanskega, Bernardina in Katarino Siensko, ki so živeli v isti dobi. V zgodnjem srednjem veku so splošno menili, da je vse po¬ svetno ničevo. Nasprotno pa je bil Petrarka, ki mu je mogočna priroda vdahnila nov čut za osebnost, trdno prepričan o člo¬ veški krasoti ter je razširjal to mnenje in našel dosti vernih privržencev, ker sta intenzivno politično delovanje v občinah in trgovski promet s starimi vzhodnimi kulturami rodila dosti izrazitih osebnosti. Te je nagovarjal k branju starih klasikov, ki so bili notranje njim sorodni; iz davne prošlosti se vzdigajo antični junaki, določajo smer novemu življenju in vabijo k stremljenju po časti. Ta nova struja — imenujemo jo huma¬ nizem, ker meri vse stvari po človeku (to je: ceni jih v toliko, v kolikor mu prinašajo dobiček) — hoče doseči neod¬ visnost od cerkve, vere in nadčutnega sveta ter izvršiti izomiko in preobrazbo človeštva s proučavanjem starih narodov in zanimanjem za n j i h o v o k u 11 u r o: zavedna opozicija proti srednjeveškemu mišljenju. Vendar seje zanimala ta struja bolj za formalno stran antike, ni se uglobila v jedro antičnega svetovnega naziranja; prisvojila si je le formalno- estetične vrednote, prijetno obliko, govorniško lepoto in silo, metriško vrednost. Torej je humanizem doba v zgo¬ dovini literatur in znanosti. 234 Vpliv grške kulture na Italijane. V petnajstem stoletju je vplival na Italijane grški duh. Se je obstojalo grško cesarstvo, malo izpremenjeni Homerjev jezik so rabili v listinah, knjigah, v uradih in javnem prometu, skrbno so čuvali klasične tra¬ dicije. Toda Turki so vedno silneje napadali onemoglo državo, ki je prosila na cerkvenih zborih poglavarja krščanstva pomoči; v zahvalo bi se združili Bizantinci s katoliško cerkvijo. Zopet so začeli občevati dediči obeh največjih na¬ rodov starega veka, v drugič so podarili Grki Rimu helenski jezik, pesništvo in modrost. Sele sedaj, ko so se udomačili Bizantinci kot diplomati in učitelji v Italiji in odkar so zbirali grški filozofi in gramatiki italijansko mladež okoli sebe, seje mogla nova struja uspešneje razvijati. Ljudje so smatrali obe antični kulturi kot enoto; ko se je ta spojila s krščanskimi in narodnimi elementi, je nastala nova kultura, renesansna; napočila je nova doba svetovne zgodovine. Vpliv renesansne kulture na zapadne narode. Do Petrarke so se bavili s humanizmom le maloštevilni sanjači, od tega časa pa je postal moda pri izobražencih — na ljudstvo ni nikdar in nikjer vplival — in poklic, kije nudil semintja dober zaslužek. Duhovni in posvetni knezi so pospeševali humanizem, podpirali so filologe, ki so hodili od samo¬ stana do samostana, kjer so ali prepisovali rokopise ali jih nakupovali za svoje mecene. Ti so ustanavljali bogate knjižnice v Rimu, Florenci, Milanu, Benetkah, Budi, na Dunaju in v Fontainebleauju. Doma so primerjali filologi, ki so našli mnogo neznanih del, različne tekste in izkušali dobiti pravo besedilo. Humanistični tajniki pri knezih, papežih, mestnih magistratih so izražali v elegantni latinščini najmodernejše misli in pojme, pri naj- neznatnejših prilikah so izkušali pokazati občinstvu v lepo zaokroženih latinskih govorih govorniški talent; narodi so vzprejemali latinske tujke, izobraženci so latinili in grčili svoja rodbinska, redkeje krstna imena. Humanisti so potovali kakor stari sofisti od mesta do mesta ter razlagali vedoželjnim ljudem za plačilo ali brezplačno preskrbo latinsko gramatiko ter interpretirali tega ali onega klasika; visokošolci so z nav¬ dušenjem poslušali nove učitelje, kmalu so se tudi vseučilišča pridružila novi struji. Humanisti so vzgajali sinove plemenitašev in vladarjev (Sigis¬ munda Tirolskega, Ladislava Postuma, Maksimilijana I. itd.), ideal mladih princev ni bila več hrabrost in udvorljivost, ampak izobrazba; princev v tej dobi ne vzgajajo več za viteze, ampak za svetovno olikane diplomate. V srednjem veku so veljali duhovniki za izobražence, ker so razumeli latinski jezik; vsi drugi ljudje so bili laiki ali neizobra- ženci. Sedaj pa sta razširjala izobrazbo humanizem in tiska¬ na knjiga, ki so si jo nabavljali tudi manj premožni ljudje. Največjo za¬ slugo ima renesansna doba v tem, da je odkrila človeka, indi- 235 viduum, ki v srednjem veku ni imel nobene veljave. Takrat so čislali le stan, kateremu je kdo pripadal; renesansa je pa dvignila osebo iz stanu, dala ji je pravico in naložila dolžnost, da deluje, kolikor ji pripuščajo moči; ze- dinjevala je izobražence vseh dežel po istih literarnih in znanstvenih strem¬ ljenjih, odstranjevala narodne predsodke in preskrbovala talentu tudi v tujini izvrstne službe. V Italiji se je individualizem posebno razvil. Mnogobrojne slabotne državice so vabile krepke osebnosti, da so se polastile oblasti, drugod so imele upanje, da si pridobe vladarjevo naklonjenost. Po grškem vzgledu stremijo humanisti, da izrabijo čas svojega življenja, da z zavednostjo raz¬ vijejo vse zmožnosti in ustrežejo vsem potrebščinam in uživajo z vso polt- nostjo. Tako je nastal ideal renesansnega človeka: uomo universale, virtuoz v vseh strokah, kakršni so bili; Michel¬ angelo, Raffael, Macchiavelli, Cellini, Leonardo da Vinci, Maksimilijani., Cusanus, Diireritd. Od daleč so pri¬ hajali ljudje občudovat te duševne velikane; postavljali so jim spomenike, pesnike so venčali, knezi in bogati meščani so dajali umetnikom naročila in pokojnine. Talenti so postali samozavestni in domišljavi, njih pokrovi¬ telji pa so tudi prenesli izredno dosti kadila; kako so se poniževali oni literatje, ki so beračili za službe, sinekure, darila! Med njimi je bujno cvetlo denuncijanstvo. Po potrebi so hitro menjavali prepričanje, napadali javne osebe, da so jih potem obsipale z darovi, zasebni macchiavellizem (glej str. 238!) je veljal za največjo življensko modrost. Ker so se ljudje zanimali za intere¬ santne osebnosti, so izdajali v veliki množini življenjepise slavnih mož ali pa so si postavili razni možje v avtobiografijah trajne spomenike. 1. Humanizem. V vseh vedah so se učenjaki emancipirali od avtoritet; izpočetka so se sicer še opirali na klasike, v nadaljnjem raz¬ voju pa so se jim odtujili; razsodnost in izkustvo, ki je na¬ stalo iz sistematičnega opazovanja, sta povsod kritično pre¬ iskovali antične in školastične nauke; nazadnje je zmagala na celi črti indukcija. Učenjaki so se bavili z različnimi vedami, najrajši pa s filologijo in naravoslovjem; stroke niso bile lo¬ čene, ker še niso bile razvite. Znanje matematike so širili kardinal Cusanus, Peur- b a c h, ki je prvi v humanističnem smislu predaval na dunajski univerzi (okoli 1454), in Regiomontanus, ki je sezidal prvo zvezdarnico v Nemčiji (v Niirnbergu) in izdal glasovito astronomsko pomožno knjigo Efemeride. Astronomi so splošno verovali, da je blagor in gorje ljudi odvisno od kon¬ stelacije nebesnih teles. — Ker sta trigonometrija in astrono¬ mija napredovali, je lahko dognal kanonik Nikolaj Ko- 236 p e r n i k, Poljak iz Torunja, najznamenitejše odkritje renesanse: heliocentrični sistem in ovrgel v svojem delu „De orbium coelestium revolutionibus“ (1543) Ptolemejev geocentrični sistem; mogočno je vplivalo to odkritje na človeškega duha, ki je, brž ko je zaznal, da je zemlja okrogla, že izvedel, da ni središče vesoljnega sveta. Novi človek je opazoval prirodo; vzbudila se mu je lju¬ bezen do nje kakor Grkom; razvijala se je turistika, geograf in botanik sta ostavila učno sobo in hitela na prosto. O d- kritja so razširila znanje o zemlji; spisovali so sistema¬ tične z e m 1 j e p i s e, ki jih imenujemo kozmografije. Zemljevidi so postali pravilnejši. Ko so dognali, daje zemlja obla, so jo predočevali v obliki globa. Sedaj je morala kartografija ustvariti zemeljsko sliko in rešiti problem: kako projicirati površje krogle na ravnino, ne da bi posamezne točke te površine dosti izpremenile medsebojno lego. Najlepše je raz¬ vozlal ta problem Nizozemec Gerhard Kremer (Mer¬ cator). Humanizem je pokazal tudi medicini klasična izročila v izvirni čistosti. Sicer je najznamenitejši zdravnik onega časa in oče kemije Paracelsus še preziral antiko; vendar pa so že proučavali človeško anatomijo. Zgodovinarji so opustili srednjeveško metodo in oziraje se na slavne klasične vzglede spisovali na podlagi izvirnih po¬ datkov povestnico svojega naroda bodisi v latinskem, bodisi v narodnem jeziku; historična kritika je neusmiljeno raz¬ drla mnenja, na katera so prisegali ljudje skozi stoletja, na¬ zore, ki so ustvarili važna državnopravna in cerkvenopravna dejstva; pri vseh narodih, ki so bili deležni renesanse, se pri¬ čenja moderna historijografija. Recepcija rimskega prava v Nemčiji. Tudi pravoslovje in pravo¬ sodje v osrednji Evropi sta se povrnila iz sledečih vzrokov k antičnim tradicijam. Rimsko-nemški cesarji so se smatrali za pravne nasled¬ nike starih rimskih imperatorjev; zato so menili, da zanje še vedno veljajo stare rimske postave, posebno corpus iuris civilis cesarja Justinijana. Nadalje je bilo splošno razširjeno naziranje, da imajo papeži kot vrhovni poglavarji krščanstva najvišjo zakonodavno pravico tudi za posvetna sodišča. Nemci so se seznanili z rimskim pravom na ita¬ lijanskih vseučiliščih, ki so jih pohajali od trinajstega stoletja, in na domačih vseučiliščih, kjer so proti koncu petnajstega stoletja začeli predavati poleg kanonskega tudi rimsko pravo. Akademično izobra¬ ženi juristi so službovali do konca petnajstega stoletja le pri državni 237 in o b č i n s k i upravi, ne pa pri sodnijah, ker tukaj so še vedno raz- sojevali po domačem pravu. Knezi, ki bi bili radi vsled naraščajoče uprave uvedli enotnejše uradovanje, so rajši juristom dajali službe nego neučenim plemičem, duhovnikom in meščanom, ker so bili porabnejši za vse upravne stroke. Niso pa knezi nameščali juristov iz političnih motivov, da bi jim z rimskim pravom pripomogli k uveljavljenju absolutizma. Rimsko- pravno naobraženi juristi so sestavljali enciklopedije kanonskega in rimskega prava in izrekali na podlagi teh prav strokovnjaška mnenja pri prepirih deželnih knezov in mest med seboj in s podložniki ter tako razširjali teoretično recepcijo rimskega prava. Tej je sledila koncem srednjega veka praktična recepcija, ko so 1495 reorganizirali dr¬ žavno komorno sodnijo. Ta je dotedaj uradovala z velikimi presledki, počasi, težavno, brez zanesljivih načel, šele cesar Maksimilijan I. je odpravil te hibe, dal ji je stalen sedež v Frankfurtu in zaukazal, da mora poznati polovica sodnikov rimsko pravo. Sedaj so se odprle juristom sodnijske službe in tudi v upravi so nastavljali od šestnajstega stoletja vedno več juristov, Nemškemu pravosodju je zelo koristila recepcija. Razcepljenost nemškega prava, mnogobrojne državne, deželne in mestne pravice ter običaji so otežkočili upravo v posameznih teritorijih in ovirali uradno ob¬ čevanje med teritoriji; zato je upeljal humanistovsko izobraženi cesar Ma¬ ksimilijan I. pri državni komorni sodniji enakomerno, pregledno in trdno rimsko pravo. Nadalje je provzročila recepcijo slabotna nemška cen¬ tralna vlada v srednjem veku, ki ni mogla razviti močne in obsežne postavodajne delavnosti in ustvariti vplivnega najvišjega sodišča, ki bi bilo vplivalo na prakso lokalnih sodišč. Nasprotno sta imeli Francoska in Angleška v srednjem veku močno osrednjo vlado, večjo politično enotnost in vpliv¬ nejša najvišja sodišča s trajno prakso; zato so na Francoskem jako malo rimskega prava recipirali, na Angleškem pa sploh ne. Nadalje tudi Švica ni vzprejela recepcije, ker se je bila že ločila od nemške države, ko so reorganizirali državno komorno sodišče. Čisto naravno je bilo, da so se morale po novem prenovljenem po¬ stopanju komornega sodišča ravnati ostale nemške sodnije, da ne bi ona reformirala razsodb, ki so jih izrekle ostale sodnije na podlagi domačega prava. V nemških teritorijih so sledile najprvo višje deželnoknežje sodnije, nazadnje nižje lokalne sodnije vzgledu državne komorne sodnije. V mnogih nemških deželah so sedaj kodificirali pravo v ro- manističnem zmislu in te kodifikacije so dale rimsKemu pravu tudi še sub¬ sidiarno veljavo. Tako je rimsko pravo preprečilo razpad nemških pravic. Recepcija se ni izvršila popolnoma mirno. Ljudstvo je sovražilo neznano tuje pravo s pismenim pravdnim postopanjem in z edinoosebnim sodnikom; zato je tudi izgubilo zaupanje v pravico. Deželni stanovi so se pritoževali zaradi juristov ne sicer domačih, ampak tujih, ker so iz¬ podrinili plemiče iz dosedanjih odličnih uradniških služb. Ljudje so bili ne¬ jevoljni vsled množečih se sodnijskih stroškov in glob. Tudi so bili marsi¬ kateri juristi preveč fanatični, ker jim je manjkalo zgodovinskega čuta, vse stvari so hoteli namreč opravičevati z rimskim pravom, drugače so bili pa popolnoma nebrižni nasproti domačemu pravu. Kmetom rimsko pravo ni škodovalo, mnogim nesvobodnim kmetom je celd priborilo samostojnost. 238 Izvrstni florentinski zgodovinopisec Niccolo Macchia- v e 11 i (f 1527) je sestavil nekako učno knjigo: II prin¬ cipe, v kateri razmotriva, s kakšnimi sredstvi se mora usta¬ noviti in vzdržati despotizem in kako se sploh doseže v politiki uspeh; ta spis se zelo opira na Aristotelovo „Politiko". — Nadalje so se bavili humanisti s socialističnimi problemi. Roman an¬ gleškega državnika Tomaža Mora „Utopia“ (1516) opisuje otočno državo, ležečo nekje pri Ameriki. Svobodni prebivalci nimajo lastnega premoženja, vsi so enako deležni skupnih kulturnih naprav, delajo samo šest ur na dan in uživajo slad¬ kosti življenja. Renesansi manjka posebne filozofije; človek te dobe je videval vedno jasneje v lastni osebnosti novo, sebi najljubšo avtoriteto, njen neomejeni subjektivizem je vodil antični duh; zato so postali višji stanovi notranje versko mlačni, na zunanje so pa ohranili korektno vernost. Humanisti so tudi v filozofiji iskali avtentičnih tekstov, jih čistili, prestavljali, razlagali in jih skušali spravljati v skladnost z nauki cerkve; najbolj so čislali in največ prebirali Platona. V dobi, v kateri individuum ni poznal nobene avtoritete, so vladali knezi, ki so mislili, da so oproščeni vsake moralne odgovornosti. Zato so teptali pravice bližnjega brez usmiljenja, da, celo z nekim krvoločnim užitkom, kakor Fernando Aragonski, Ferrante Napoljski, Cesare Borgia, Ludovik XI., Henrik VIII. Kršili so pogodbe, preganjali in morili nedolžne ter sorodnike. Te in druge može so zdramile pridige redovnikov (kakor Capistrana, Savonarole) iz omame čutov; protireformacija je pometla vse te nadljudi. Humanizem v Italiji. V Italiji je za nekaj časa humanizem pregnal volgare; pesniki so zlagali pesmi in drame v latin¬ ščini, njih proizvode so brali vsi evropski izobraženci. Sicer pa ta poezija ni imela stika z ljudstvom; manjkalo ji je tudi izvir¬ nosti, kajti Petrarka in Boccaccio sta sestavila veliko enciklo¬ pedično zbirko metafor, mitoloških pripomočkov, prispodob iz pripovedek in zgodovine, ki so jih potem humanisti suženjsko posnemali. Ponosno so se zvali poeti, ker so se navduševali za moderne pesmi v mrtvem jeziku. Nekaj časa je malokateri učenjak in pesnik po Dantejevem, Petrarkovem in Boccacciovem vzgledu rabil ljudsko govorico; šele v drugi polovici petnaj- 239 stega stoletja si je le-ta zopet pridobila priznanje. Pesniki so jemali snov za pesnitve iz pripovedek o Karlu Velikem in nje¬ govih paladinih. B o j a r d o je zložil epos Orlando inna- morato (Zaljubljeni Roland), nepopolno delo je dovršil Lo- dovico Ariosto z junaško pesnijo Orlando furioso (Zbesneli Roland) 1515; v protireformacijski dobi je izdal Tor- quato Tasso, živeč kakor prejšnji pesnik na estenskem dvoru v Ferrari, epos Gerusalemme liberata (Osvo¬ bojeni Jerusalem) 1570. Pokrovitelji italijanskih humanistov. Metropola huma¬ nizma v Italiji je bilo mesto ob Arnu, kjer je ustanovil Cosimo Medici knjižnico Laurenciano z bogatimi rokopisnimi zakladi in Platonsko akademijo; pod njegovim vnukom Lorencem je doseglo lepoznansko in umetniško stremljenje višek; nadalje so podpirale huma¬ niste rodbine: Gonzaga v Mantovi, Este v Ferrari, vojvoda v Urbinu. Cerkev je od začetka pazno zasledovala razvoj nove duševne smeri. Izbrala si je srednjo pot: antike ni neizmerno obožavala, pa tudi ne enostransko zametavala. Pozneje so pa¬ peži bogato podpirali humaniste, na njihovem dvoru so zidali, slikali, pesnikovali in študirali. Že pod Martinom V. in Evgenom IV. je prišlo dosti umetnikov in učenjakov v Rim, z Nikolajem V. (1447—1455) pa se začenja nova doba pa- peštva: papeži so odslej prvi meceni humanizma. Nikolaj V. je ustanovil svetovnoznano vatikansko knjižnico. Enea Silvio Piccolomini, pozneje Pij II. (1458—1464), najljubeznivejši mož petnajstega stoletja, priznan humanist, pesnik in historik, spreten diplomat, je vsestransko podpiral znanstveno preiskovanje. Ko je pa zasedel Medičejec, sin Lo¬ renca Divnega (il Magnifico), kot Leon X. (1513—1521) pa- 1513 pežev prestol, je podpiral z medicejsko radodarnostjo klasično do vedo; od vseh strani so drli denarja željni literatje v Rim; naj- 1521 boljše izmed njih je sprejel v svojo službo in pomnožil knjižnico. Iz Italije se je širil humanizem po vsej zahodni in srednji Evropi, celo na Ogrsko in Poljsko. Po- vsodi so vplivali na slovstvo antični, italijanski in narodni kul- * turni elementi; pisatelji so pisali kakor v Italiji v latinskem in narodnem jeziku. Ohranil se je humanizem do sredine šest¬ najstega stoletja, povsod je v istem času ugasnil. 240 Humanizem na Francoskem. Na Francoskem se je hu¬ manizem pozno udomačil, šele po 1. 1494. To stremljenje je po¬ speševal kraljevi dvor Franca I.; kralj je vabil v Pariš pri¬ znane italijanske in domače humaniste, ki so bili vsi prijatelji novoverskega gibanja, v nasprotju z italijanskimi, španskimi in angleškimi humanisti. Najboljši francoski humanistovski pi¬ satelj je Fran?ois Rabelais (f 1553). Humanizem v Nemčiji. V Nemčiji se začenja huma¬ nizem z Luksemburžanom Karlom IV., ki je imel mo¬ derno življensko naziranje in občeval s Petrarko in Boccaccijem. Mnogi cerkveni zbori za Sigismunda, posebno kostniški, so seznanili Nemce z italijanskimi humanisti. Visoke šole, naj- prvo dunajska, so se sprijaznile z novo strujo, ki je kumovala novim vseučiliščem, ki so jih ustanovili darežljivi, slavohlepni in politični knezi (do 1400 pet, do 1506 sedemnajst v nemški državi). Na vseh dvorih so delovali filološko izobraženi tajniki, pravoznanci, diplomati, vzgojitelji princev; bogati meščanje so podpirali humanistična stremljenja. Na vseučilišča so hiteli vsi ljudski sloji, ker je nudila klasična izobrazba krasno prihod¬ nost. Dijaki in učitelji so potovali po državi in razširjali novo vedo, medicinci in juristi so speli na italijanske visoke šole. Največ zaslug za udomačenje klasičnih študij v Avstriji ima Konrad Celtis, prvi nemški ovenčani pesnik. Najslavnejši nemški humanist je Erazem Rotterdamski (1467—1536), nedosežen v pisavi in kritiki, najboljši poznavalec obeh klasičnih jezikov. Evropski izobraženci so pridno pre¬ birali njegovo v elegantni latinščini pisano Moriae Encomium id est Laus stultitiae (1509), v kateri zasmehuje razne stanove, posebno duhovščino. Važna je tudi njegova izdaja novega testamenta (1516, prva v Nemčiji tiskana grška knjiga) s kritičnimi racionalističnimi opazkami; ta knjiga je omajala vero v nezmotljivost svetega pisma. R e u c h 1 i n, avtoriteta v hebrejščini, se je bojeval z ostro in strupeno satiro proti dominikancem za humanizem. Zoper nje so naperjene Epistolae obscurorum virorum (1. del 1515, 2. del 1517), v katerih zasramujejo radikalni erfurtski humanisti duhovščino in papeža; ta pisma so brali le izobraženci. V klasični latin¬ ščini in okorni nemščini je bičal Ulrik Hutten (1488—1523) dnevno politiko. 241 2. Renesansa umetnosti. Italijanski umetniki petnajstega stoletja (quattrocento) so opazovali prirodo in odkrivali njene skrivnosti. Občudovali so osobito človeka in ga opazovali, kako se vede, kako pri¬ dobiva veljavo, kako vzbuja bojazen, sočutje, navdušenje ali plamtečo ljubezen. Na renesanso umetnosti je pa vplivala tudi antika. Umetniki so proučavali rimske in grške razvaline, na¬ birali napise, okraske, kipe, meceni so bodrili v svojih muzejih umetniški naraščaj. V šestnajstem stoletju (cinquecento) je dosegla renesansa višek razvoja, ki mu je pa kmalu sledilo propadanje. Samo v stavbarstvu se je izvršila prava renesansa antike; plastiko in slikarstvo je pa italijanski narodni duh, prošinjen s čutom individualnosti, dovedel do popolnosti. Ta preobrat v umetnosti se je izvršil v Florenci, kjer so dajali Medičejci in bogati meščanje umetnikom dovolj zaslužka, v Rimu so pa zidali papeži in kardinali cerkve in nabavljali umetnine za vatikanske zbirke; zahod se je umet¬ niško izobraževal v večnem mestu. Renesansa v Italiji. Stavbarstvo. V Florenci je se¬ zidal Brunellesco veliko kupolo pri stolni cerkvi in Palazzo Pitti. Po tem vzgledu so zidali drugod palače, kakor Palazzo Strozzi v Florenci in Palazzo di Venezia v Rimu ter fasado Cer- tose blizu Pavije. Za najlepšo renesansno stavbo, cerkev sv. Petra v Rimu, je naredil Bramante po naročilu Julija II. načrte. Namesto razpadljive stare bazilike se dviga zdaj nova z ogromno kupolo, ki jo je dovršil Michelangelo Buonarotti (1475—1564); prostor pred cerkvijo je okrasil Bernini s kolonadami v obliki polukroga. Plastika. Donatello je ustvaril reliefe na bronastih vratih zakristije pri stolni cerkvi v Florenci, ravnotako Ghi- berti na vratih baptisterija; najslavnejša dela je pa ustvaril Michelangelo, kakor: Pieta, Davida, Mojzesa in alegorične figure na nagrobnih spomenikih dveh' Medičejcev. Slikarstvo. Univerzalni Leonardo da Vinci, ki je preživel zadnja leta na francoskem dvoru, je naslikal za obednico dominikanskega samostana v Milanu veličastno zadnjo večerjo. Na stropu sikstinske kapele je naslikal Michelangelo v orjaških dimenzijah zgodbo stvarjenja in na steni poslednjo Pire - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 16 242 1483 sodbo; nasprotno so slike Raffaela Santija (1483—1520) ustanovili konfederacijo dežel češke krone, ki je jamčila popolno versko svobodo in prosto kraljevo volitev; zvezala se je z avstrijskimi protestanti in izvolila vodjo unije, Friderika Palatinskega, za češkega kralja.**) Nastala je nova država z glavnim mestom Praga. Ferdi¬ nand je smatral Friderikovo počenjanje, ker se je vmešaval v notranje politične zadeve njegovih dežel in ker je hotel pre¬ prečiti, da ne bi cesar kaznoval upornih podložnikov, kot naj¬ večjo krivico in veleizdajo. Friderik je pa sprejel češko krono, da bi ustavil uspešno napredovanje protireformacije v habs¬ burških deželah in s tem ubranil, da ne bi dosegel Ferdinand tolikšne moči, s katero bi mogel vedno vznemirjati protestante. Nezmožni Friderik seveda ni izpolnil nad nemških prote¬ stantov. Na Ogrskem je gojil Gabriel Bethlen enako idejo, idejo samostojne ogrske države. Pridrl je v Nižjo Avstrijo, tam se združil s Thurnom ter čakal na pomoč notranjeavstrijskih protestantov, da bi skupno naskočili Dunaj. Toda Notranjeavstrijci so ostali doma in s tem rešili habs¬ burško monarhijo; zato so se vrnili Čehi in Ogri. *) Sedaj 8. dragonski polk; Ferdinand mu je podelil razne pravice, ki jih uživa še dandanes. **) Neka podoba, ki je predstavljala Friderika Palatinskega kot kro¬ nanega češkega kralja, je imela napis: Fridericus I. rex hyemis et aestatis fit, sit et erit. Zato ga je ljudstvo že kmalu po kronanju dovtipno zvalo »zimskega kralja". 334 Kronanje palatinskega izbornika za češkega kralja je po¬ vzročilo oboroževanje v Srednji Evropi. Liga in unija sta bili pripravljeni za vojno; toda v uniji je vladal razdor, prepir med kalvinci in protestanti, tako da je saški volilnik iz neprijaznosti do kalvinskega češkega kralja prestopil k cesarju, ki mu je zastavil obe Lužici. Španci so podpirali cesarja z denarjem in vojaštvom: španska armada naj bi prodirala iz Nizozemske v Nemčijo. Papež je poslal cesarju le neznatno denarno podporo. Na Češkem ni bilo nobenega navdušenja za novi sistem; vstajo so uprizorili le fevdalno-protestantski plemiči, kajti ljudstvo v mestih in na deželi, kjer je še ječalo v teškem tla čanstvu, katerega veleposestniki navzlic pametnim nasvetom niso odpravili, se ni udeležilo upornega gibanja. Blagajnice so bile prazne, novih davkov pa se vlada ni upala razpisati, ker so plemenitaši še stare neradi plačevali ter bi bili radi imeli le dobiček od nove vlade. Luteranci in katoličanje so bili ogorčeni, ker so kalvinci opustošili praško stolno cerkev. Ko je unija obljubila Maksimilijanu Bavarskemu, da bo mirovala, je prodrl ta črez Gorenjo Avstrijo, kjer so mu pro¬ testantje prisegli zvestobo, na Češko, združil se s cesarsko ar¬ mado in napadel na prigovarjanje generala Tillvja z boja- željno armado češko vojsko, ki je bila vsled stradanja zlovoljna in na upor pripravljena, ter jo popolnoma porazil na Beli 1620 Gori dne 8. novembra 1620. Mladostni in nesposobni, kalvi- nistično nestrpni zimski kralj je zbežal s svojo častihlepno, prevzetno, vedno veselo ženo črez Šlezijo na Nizozemsko, od svojih nasprotnikov v mnogih pesmih zasmehovan. Tudi Mo¬ ravska in Šlezija sta se zopet pokorili cesarju. Ferdinand kaznuje češke upornike. Ferdinad je ostro 1621 kaznoval češke upornike: posebno sodišče je obsodilo 27 vstašev na smrt ter izgnalo kalvinske in protestantske duhovnike; poleg tega je zaprlo luteranske cerkve, odstranilo privržence češke konfesije ter konfisciralo upornikom posestva. Ves narod je moral priznati katoliško vero; ako se plemenitaši niso hoteli pokatoličaniti, so morali katoličanom prodati imetje ter zapu¬ stiti domovino. Tako je moralo češko narodno plemstvo in me¬ ščanstvo odstopiti cesarju skoro vsa posestva, ta pa jih je potem prodajal svojim višjim uradnikom in generalom za ma¬ lenkostne vsote. Pri tej kupčiji so še prevarili cesarja več ko za pol cene, ker so takrat najbolj znižavali novcem vrednost 335 in jih celo ponarejali. Veliko posestev je cesar podelil cerkvam in samostanom, svojim ljubljencem in srečelovcem. Na ta način se je izselilo do 1730 iz čeških mest ok. 30.000 družin in 185 plemenitaških rodbin. Češka, nekdaj srce Nemčije imenovana, najlepši demant v habsburški kroni, je izgubila najboljše pre¬ bivalce; ti so sedaj koristili s svojim znanjem tujim deželam. Jezuiti in drugi redovi so razširjali katoliško vero, reforma¬ cijske komisije pa so preganjale po kmetih in mestih luterance, odstranjevale vse spomine na luteranstvo, sežigale protikato- liške spise in dušile vsak odpor z veliko krutostjo. L. 1627. je izdal Ferdinand prenovljeni deželni red 1627 (Sernemerte Sanbe§orbtiuttg), novo ustavno listino za Češko, ki je bila veljavna do 1847. Glavna vsebina je bila: 1. prelatje po¬ stanejo kot prvi stan zopet člani deželnega zbora; 2. pravico zakonodajstva ima kralj; 3. le kralj podeljuje plemenitaški stan in inkolat; kralj sme odstavljati najvišje deželne dostojanstve¬ nike ter napovedati vojno in sklepati mir; 4. Češka je dedna dežela habsburške dinastije; deželni zbor, ki odločuje le v davčnih stvareh, bi smel izvoliti novega kralja le tedaj, ako bi popolno izumrl kraljevi rod; 5. nemščina je enakopravna s češčino; dosedaj so namreč le-to rabili v upravi in pri sodišču. Majestat je izgubil veljavo. Palatinska vojna. Navzlic porazu na Beli Gori sta unija 1622 in Anglija še podpirali zimskega kralja. Toda bavarsko-ligistična do armada je pregnala skupno s špansko sovražnika iz Renskega 1626 palatinata, bavarska vojska pa iz Gorenjega palatinata, ki ga je podelil cesar z volilniško častjo vred Maksimilijanu Bavar¬ skemu v zahvalo za njegovo podporo. Gorenjo Avstrijo pa mu je cesar zastavil za vojne izdatke; Maksimilijan jo je vrnil 1628. Istočasno je sklenil Ferdinand v Mikulovem (1621) mir z Bethlenom, ki se je odpovedal kraljevskemu naslovu in predal ogrsko krono. Zato mu je cesar do smrti izročil sedem severnoogrskih komitatov in kot dedni kneževini Opolje in Ratibor ter naslov državnega kneza; ogrskim stanovom pa je obljubil versko strpljivost. 5. Wallensteinov prvi generalat. Wallensteinova osebnost. Avstrijske državnike je kmalu prekosil Albreht Wallenstein (tudi Waldstein, kakor se rodbina Se dandanes zove) po trgovski izvedenosti, podjetnosti in častihlepnosti. Rojen je bil 336 1583 od protestantskih staršev, a po zgodnji materini smrti ga je vzgojeval svak njegove matere. Latinske šole je pohajal v Goldbergu (Šlezija), visoke pa na niirnberški akademiji v Altorfu; nato je prepotoval Nemčijo, Fran¬ cosko in Italijo. Pozneje je prestopil v katoliško cerkev in ko se je poročil z bogato vdovo Lukrecijo Vikovo iz rodbine Landeške, je pregnal z ženinih posestev vse protestantske predikante in učitelje. Najrajši se je bavil z astrologijo ter pazno zasledoval svoj horoskop, a z razkošjem je osupil dunajske dvorne kroge. V vojni med Ferdinandom in Benečani okrog Gradišča ob Soči je na lastne stroške nabral in vzdrževal malo četo vojakov ter vzbudil s tem splošno pozornost; sicer pa so poročila o njegovi hrabrosti in premetenosti pretirana. Za časa češke vstaje se je pridružil Matiji, potem Ferdinandu. Po bitki na Beli Gori je bil imenovan za polkovnika v Pragi in guberna¬ torja češkega kraljestva; cesarsko finančno upravo je zalagal z denarjem ter nakupoval s slabim denarjem konfiscirana posestva. 1625 Vojna v severni Nemčiji in z Danci. Mir ni dolgo d0 trajal; nobena stranka ni hotela odjenjati od svojih zahtev, 1629 tudi inozemstvo se je vmešavalo v nemške zadeve. Španija, ki je hotela uničiti nizozemsko trgovino in bogastvo, in Nizo¬ zemska, zaveznica unije, sta zasedli nemška mesta in cele po¬ krajine onostran državnih mej ob dolenjem Renu, liga pa je izpodrinila protestantske posadke do Wesere; tako sta si stali dve oboroženi stranki nasproti v severnozahodni Nemčiji. Dolenje- saški stanovi pa so se v bojazni pred ligistiškimi regimenti in v obrambo protestantizma zvezali z danskim kraljem Kristi¬ janom TV. ter mu poverili vodstvo svoje armade. Anglija in Francoska sta dovolili denarno podporo, s katero je nabiral Ernest Mansfeld vojake. Hoteli so uničiti habsburško moč ter zagotoviti Franciji nadvlado v Evropi. Pozneje se je pridružil tej zvezi še Gabriel Bethlen. Ti dogodki so vznemirili ligo; zato je prosila, ker ji je denarja primanjkovalo, cesarja pomoči. Ta pa ni imel ne vojakov ne denarja, zatorej je rad sprejel Wallensteinovo ponudbo, da mu nabere s svojim denarjem armado. Wallen- stein je dobil, ko seje drugič oženil z Izabelo Harrachovo, hčerjo zelo vplivnega avstrijskega politika, pristop na dunajski dvor in je bil povišan v državni knežji stan, ker je združil 1625 svoja posestva v friedlandsko vojvodino. Nabral je v najkrajšem času zahtevano armado, kajti vojna je bila dotlej že uničila dosti kmečkih in meščanskih eksistenc; zato so ljudje radi prijeli za orožje, ker ni bilo varno njih imetje pred vojaki; zraven pa jim je vojaški stan nudil prijetnejše življenje, čeprav 337 njih gospod semintja ni mogel izplačati mezde; saj so se od¬ škodovali na drug način. Wallenstein se je napotil v dolenjesaško okrožje, ker se mu je naročilo, da naj pomaga Tillyju, vojskovodji lige, in pridobi severnonemške škofije za katoliško cerkev. Spomladi 1626 je premagal Mansfelda pri mestecu D e s s a u. Ta je prodiral nato skozi Šlezijo Bethlenu naproti, Wallenstein pa je hitel za njim, a ni ga dohitel; kajti Mansfeld se je združil z Bethlenom na Gorenjem Ogrskem. Bethlen je takoj nato sklenil mir v Požunu s cesarjem (1626) in prepustil nemške vojake njih usodi. Mansfeld je hotel v Benetkah dobiti novo podporo, krenil je torej tja v malem spremstvu skozi Ogrsko in Bosno, a pri Sarajevu je nenadoma umrl; pokopali so ga v Splitu. Medtem je premagal Tilly nesposobnega danskega kralja pri Lutterju ob Barenbergu (sz. od Goslarja) 1626. Drugo leto sta ga prepodila oba vojskovodja na Jiitlandski poluotok. Vsled teh uspehov sta sklenila Wallenstein in Španija, da podjarmita v zvezi z drugimi državami Nizozemsko. V ta namen je cesar imenoval Wallensteina za „generala Oceanskega in Baltskega morja“. Wallenstein je zahteval, da bi mogel ustvariti brodovje, kako obmorsko pokrajino. Cesar je tedaj vzel meklenburškima vojvodoma, ker sta se proti njemu bojevala, vojvodino in jo je zastavil, v resnici natihoma prodal, Wallensteinu v pokritje vojnih stroškov. Ko je le-ta imel vojvodino, je hotel doseči državno knežjo čast, a drugi knezi so se po pravici upirali tej nameri, ker ni bil Wallen- stein knežjega pokolenja. Posebno Maksimilijan Bavarski je ne iz osebne mržnje, ampak vsled svojega značajnega konserva- tizma roval pri cesarju proti Wallensteinu, kajti bal se je, da ne bi ta s svojo ogromno armado spodil tudi južnonemških knezov s posestev. Cesarju in ligi je pretila največja nevarnost od švedskega kralja Gustava Adolfa. Že dvakrat se je ponudil nem¬ škim protestantom, da jim nabere vojakov, ako mu povrnejo stroške, pa vsakokrat so se razbila pogajanja. Wallenstein je menil, da odvrne pretečo švedsko nevarnost, ako zasede Po- morjansko in osvoji Stralsund. Z dansko in izdatno švedsko podporo je mesto odbijalo Wallensteinove napade; oditi je moral, ker mu je bila neznana taktika pomorske vojske. Gu- Pirc - Komatar: Zgodovinska učna knjiga za VI. razred srednjih šol. 22 1626 338 stav Adolf je pa dobil važno oporišče za svojo armado; od tukaj je lahko pri vsaki priliki udrl v Nemčijo. Danski kralj je iz bojazni, da postane švedski kralj premogočen na Baltskem 1629 morju, sklenil ugoden mir s cesarjem v Ljub eku (1629): od¬ povedal se je vsem cerkvenim posestvom, ki jih je bil za¬ sedel, in obljubil, da se ne bode vtikal v nemške zadeve. 1629 Restitucijski edikt. Po tolikih uspehih je nameraval cesar, ki je imel sedaj večjo moč kakor Karel V. po miihlberški zmagi, tudi v Nemčiji vpeljati protireformacijo, zato je izdal 1629 resti¬ tucijski edikt, avtentično razlago augsburškega verskega miru. Ta je določil: 1. da morajo protestanti vrniti katoličanom do 1631 tista cerkvena posestva in cerkvene ustanove, katere so jim vzeli po pasavski pogodbi; 2. da so le privrženci augs- burške konfesije deležni verskega miru; 3. je zagotovil kato¬ liškim stanovom ius reformandi. Edini Wallenstein bi bil izvedel to ogromno delo, ki bi popolnoma zadušilo protestantizem, s svojo veliko armado in bi bil naredil red v zamotanih severno- nemških razmerah. Toda cesar ga je odpustil, čeprav nerad; bal se je namreč, da ne bi prišel v pesti lige. 1630 V Regensburgu so se zbrali (1630) volilniki, da bi izvolili cesarjevega sina za nemškega kralja. Člani lige, ki so bili v večini, se niso hoteli o tej točki razgovarjati, ker jih je šuntal Richelieujev odposlanec kapucin Jožef. Ponavljali so stare pritožbe o nasilstvih cesarske vojske, ki jih je provzročil Wallenstein s svojimi dalekosežnimi pravicami. Cesar mora ar¬ mado zmanjšati in poveriti poveljništvo po nasvetu volilnikov „znamenitemu članu države"; menili so voditelja lige, Maksi¬ milijana Bavarskega. Wallenstein je mirno odšel. V tistem trenotku ni mogel ničesar izsiliti, vedel je pa tudi, da ga bodo kmalu potrebovali, ker so se sovražniki Habsburžanov pripravljali na naskok. Navzlic njegovemu odstopu niso izvolili volilniki cesarjevega sina; liga je zadobila premoč v državi. 6. Wallensteinov drugi generalat. Gustav Adolf vdere v Nemčijo. Gustav Adolf (1611—1632), jako skrbno vzgojen, je bil najboljši vojskovodja svojega časa in zelo spreten državnik. Vladal je absolutistično, pospeševal trgovino, obrt in rudarstvo. Uspehe v zunanji politiki mu je 339 priborila izborna stalna armada, sestavljena izključno iz doma¬ činov. Z njo je osvojil Livonijo, Karelijo in Ingermanlandijo in tako zadobil gospostvo ob Baltskem morju. Vojno v Nemčiji je začel iz sovraštva do Habsburžanov. Naraščajoča cesarjeva moč ob Baltskem morju je bila nevarna za Švedsko; osvojiti je hotel torej nemška posestva ob tem morju in priboriti ne¬ omejeno gospostvo nad onim morjem, nato pa ustanoviti v Nemčiji luteransko cesarstvo. Poleti 1630 zasede Usedom, 1630 Wollin, Stettin in celo Pomorjansko ter naznani protestantom, da jim hoče pomagati, razveljaviti restitucijski edikt in uvelja¬ viti augsburški mir. To so bile pa le prazne besede, zato se mu nista pridružila protestantska volilnika, braniborski in saški; z orožjem si je moral torej narediti pot v Srednjo Nemčijo. Kmalu po njegovem prihodu je sklenilo mesto Devin zvezo z njim. Spričo te zveze pošlje švedski kralj poveljnika Falkenberga z malo četo vojakov v nepreskrbljeno in slabo utrjeno mesto, ki sta ga T i 11 y in P a p p e n h e i m ob¬ legala, ker so se protestantski meščanje upirali restitucijskemu ediktu. Ker Falkenberg ni mogel rešiti mesta — švedski kralj na¬ vzlic njegovim prošnjam ni poslal pomoči — se je dogovoril z ribiči, brodarji in fanatičnimi protestantskimi meščani, ki so mu obljubili, da zažgo pri naskoku cesarske vojne mesto na vseh koncih. To so tudi izvršili. Falkenberg je padel s prijatelji pri naskoku, cesarski pa so osvojili veliko pogorišče, ki so ga oplenili. Le stolna cerkev je ostala nepoškodovana (1631). 1631 Tilly se pa ni upal napasti švedskega kralja; imel je pre¬ malo vojakov. Gustav Adolf je z grožnjami prisilil brani- borskega in pregovoril saškega volilnika, da sta mu poverila poveljništvo nad svojimi četami in trdnjavami. Tilly se je moral pred toliko premočjo umikati proti jugu, a pri B r e i t e n f e 1 d u je bil premagan (1631). Protestanti so se veselili te zmage švedskega kralja. Ta je korakal nato skozi Turingijo do Rena, kjer je prezimil; povsod so ga sprejemali z navdušenjem. Medtem so vdrli Sasi na Češko in zasedli Prago. Wallenstein sprejme drugič vrhovno poveljstvo. Wallen- stein je bival v tem času v Jičinu, prestolici friedlandske voj¬ vodine, ki je, izločena iz uprave češke kraljevine, imela po¬ sebno upravo in sodnijsko organizacijo. Mesto je okrasil z lepimi stavbami in dobrodelnimi napravami, nastanil mnogo 22 * 340 obrtnikov, celo nizozemskih in francoskih, ter je sam strogo nadzoroval gospodarstvo obširnih posestev. V Pragi na Mali Strani je sezidal prekrasno palačo, ki jo še dandanes vsakdo občuduje; tukaj so ga obdajali dobro plačani dvorjaniki, člani naj starejših čeških rodbin. Kmalu nato, ko je stopil Gustav Adolf na nemška tla, mu je podal Wallenstein po posredovateljih na prigovar¬ janje čeških emigrantov ponudbo, da napade cesarske čete v Šleziji, ako mu da vojakov v ta namen. Gustav Adolf pa ni sprejel te ponudbe, ker mu ni zaupal. Negativni odgovor šved¬ skega kralja je užalil Wallensteina, zato se je približal cesarju. Eggenberg, Wallensteinov zagovornik na dunajskem dvoru, 1632 ga je po večkratnem prigovorjanju pregovoril, da je nabral vojake, toda s pogoji, ki so bili trdi za cesarja, ki jih pa ne poznamo iz izvirne listine, ampak iz istočasnih in poznejših pre¬ pisov in izvlečkov, ki imajo deloma različno vsebino. Wallen- stein je prevzel vrhovno poveljstvo nove armade, ki jo je na¬ bral in oborožil s svojim in cesarjevim denarjem. Brezpogojno je razpolagal z dosedanjimi cesarskimi četami, cesar pa ni ob¬ čeval ne z armado niti z njenimi poveljniki, ampak le z Wallensteinom. V povračilo za Meklenburg mu je hotel cesar podariti ali Glogovo ali Lužico ali obe pokrajini (1632). Smrt Gustava Adolfa. Cesar je bil res v veliki stiski. 1632 Švedi so prodirali proti jugu ter pred Augsburgom ob Lehu premagali Tillyja (1632), hrabrega vojaka, izurjenega vojskovoda, ki je nesebično služil ligi in ki je, smrtno ranjen, kmalu nato umrl v Ingolstadtu. Tudi Maksimilijanu Bavar¬ skemu je mogel sedaj le Wallenstein pomagati. Ta je od¬ korakal iz Moravske na Češko, ki so jo zapustile saške po¬ sadke brez odpora, združil se z Maksimilijanom in se utaboril pri Niirnbergu nasproti švedskemu kralju. Ta je zaman poizkušal izvabiti Wallensteina iz izvrstne pozicije. Ko je dobil pomožne čete, je napadel Wallensteina, toda pri naskoku je iz¬ gubil mnogo mož. Tedaj so vojaki proslavljali Wallensteinovo zmago, kajti dosegel je vrhunec bojne slave. Gustav Adolf je bil premagan, ker ni zmagal. Krenil je nato proti Dunaju, kjer se je hotel združiti z Ogri pod Jurijem Rakoczyjem, naslednikom Gabriela Bethlena. Druga švedskosaška vojska pa je prodirala skozi Šlezijo proti jugu. Navzlic tej veliki nevar¬ nosti, ki je pretila cesarju in Dunaju, se je ločil Wallenstein 341 od Maksimilijana in se obrnil proti Saški, da bi kaznoval ne¬ zvestega volilnika. Gustav Adolf mu je takoj tja sledil. Pri Liitzenu se je vnela bitka, ki je bila neodločena. P app en- 1632 h e i m, najboljši cesarjev konjeniški general, je bil smrtno ranjen. Ali tudi Gustava Adolfa je krogla težko ranila v ramo in sovražnikov meč je prebodel rešitelju nemških protestantov junaška prša. Poveljništvo švedske armade je prevzel Bernard Weimarski ter je ostal na bojišču, Wallenstein ga je pa zapustil. Gustav Adolf je ostavil le mladoletno hčer Kristino; zato je poli¬ tične posle v Nemčiji vodil kancelar Axel Oxenstierna. Smrt Gustava Adolfa je izpremenila evropski položaj. Wallenstein umorjen. Po liitzenski bitki so upali, da kmalu nastopi mir, kajti Wallenstein in Oxenstierna sta ga zahtevala, ako bi le po sklenje¬ nem miru odškodovali častnike in vojake. Wallenstein, ki je postal s svojo močjo nevaren, da, neznosen — v tem tiči njegova tragična krivda — je že dolgo časa vedel, da spletkari proti njemu dvorna stranka pod vodstvom cesarjevega sina. Vkljub cesarjevemu ugovoru je pripeljal po liitzenski bitki svojo armado na Češko, kjer je prezimila. Ako je hotel udejstvovati svoje zahteve, je moral imeti v svojem obližju za boj pripravljeno armado, katero je moral prepričati, da je njena usoda z njegovo neločljivo spojena in da ji le on more dati pričakovano nagrado. Wallenstein je pridržal do junija 1633 svojo armado v zimoviščih, čeprav so Švedi razsajali po južni Nemčiji in Sasi pod Arnimom skupno s posebno armado pod Thurnom vznemirjali Šlezijo. Saj se je pogajal Wallenstein s češkimi emigranti, posebno z grofom Thurnom. Ti so bili pripravljeni s cesarjem skleniti mir s tem pogojem, da vrne češkemu kra¬ ljestvu prejšnje državnopravno stališče, prosto kraljevo volitev in majestatno pismo; ako cesar ne bi sprejel teh pogojev, proglasijo samostojno kraljestvo. Ponudili so že vaclavsko krono saškemu volilniku, ki jo je pa odklonil, ker Švedi niso hoteli prevzeti garancije. Treba je bilo torej med Oxenstierno in Wallensteinom ustvariti soglasje. Posredovalci, češki emigrantje, izporoče Wallensteinu: švedski kancelar zahteva, da naj se javno izneveri cesarju, drugače se z njim ne bode razgovarjal; ponudili so mu tudi češko krono, pa se je zahvalil za ponudbo, ker se ni zanesel na armado. Ko pride Wallenstein junija meseca v Šlezijo, ne prične niti proti 1633 Arnimu, niti proti Thurnu z bojnimi operacijami; dogovarja se, a brezuspešno z njima in sklene štiritedensko premirje. Po premirju obvesti Arnima o nameravanem napadu, da se ta pravočasno umakne na Saško, Thurnovo četo pa prisili, da se mu vda. Toda takoj nato je Thurna in vse častnike izpustil proti temu, da so mu izročili vse trdnjave, ki so jih bile zasedle Thurnove čete v Šleziji. Wallensteinovi prijatelji na dunajskem dvoru so bili veseli njegove zmage, le sovražniki so ga nadalje napadali in sumničili radi Thurnove osvoboditve. Iz Šlezije se napoti Wallenstein na zahodno Češko, da bi natančneje opazoval dogodke na Bavarskem. Ko je Bernard Weimarski osvojil Regens- 342 burg, sedež državnega zbora, in druga važna mesta, je peljal Wallenstein svojo armado do F ii r t h a na Bavarskem. S tem je mislil oplašiti Bernarda in zadržati njegovo zmagoslavno prodiranje, toda zmotil se je. Zato se je vrnil na Češko, razdelil armado po zimoviščih, sam pa se nastanil v P lz n j u. Wallensteinova vojaška politika se je izjalovila, a neprijatelji so proglasili njegovo postopanje za veleizdajo. Razen tega se je zameril Wallenstein še Španiji, ker ni dovolil, da bi njegove čete spremljale kardinala-infanta na potovanju iz Italije črez Nemčijo na Nizozemsko. Bavarski diplomatični agent in španski poslanik sta sklenila Wallensteina s silo odstraniti. Za svoje naklepe sta pridobila italijanske ge¬ nerale, med njimi OktavijaPiccolominija, kije bil natanko po¬ učen o vseh dogodkih na dunajskem dvoru in o protizaroti Wallensteinovih prijateljev. Wallenstein si je hotel namreč zagotoviti zvestobo višjih častnikov; povabil jih je torej k sebi v Plzenj (1634 jan. 7) in jih bodril k zvestobi. Isto je storil njegov zvesti general Ilow, ki je na častniškem banketu (1634 jan. 12) nagovarjal navzoče, naj se s podpisom zavežejo, da bodo vztrajali pri Wallensteinu; izpustil pa je v tekstu listine besede: „dokler ostane Wallenstein v cesarjevi službi", ki jih je bil prej sicer prebral. Vsled tega je nastal hud prepir med obema častniškima strankama, armada je bila razdeljena v dva politična tabora. Wallenstein je pa še nadalje zaupal ita¬ lijanskim generalom. Ko je cesar zvedel o tem dogodku, je vzel Wallensteinu poveljništvo (1634 januarja 24.); Gallas, Aldringen in Piccolomini so zaprisegli cesarju Wallensteinove čete. Spričo tega je Wallenstein sklenil zapustiti vojaško službo in se odtegniti javnemu življenju; ponovno je poslal poslance s tozadevno prošnjo k cesarju, h kateremu pa jih niso pustili. Wallenstein je nadalje sanjal svoje politične fantazije, ki jih je hotel uresničiti s saško, švedsko in francosko pomočjo, vendar pa je izjavil (1634 februarja 20.) z 22 častniki vred, da ne snuje nobenih sovražnih naklepov proti cesarju. Napotil se je (1634 februarja 22.) iz Plznja, kjer se ni več varnega čutil, v H e b, v bližino Bernarda Weimarskega. Ali tukaj je dal polkov¬ nik B u 111 e r, ki se mu je moral pridružiti, v zvezi z drugimi častniki iz Irske in Škotske umoriti Wallensteina in njegove 1634 odlične prijatelje Trčko, Ilowa, Kinskega in Neumanna (1634 februarja 25.), ker jih je imel za veleizdajalce. 7. Švedsko-francoska vojna. 1685 Po Wallensteinovi smrti ni vzbujala tridesetletna vojna do nobenega zanimanja več, vodilne osebe so bile navadne plitke 1648 narave brez izvirnosti. Ker Nemci niso mogli sami urediti 343 verskih stvari, so se tujci vmešavali v nemške zadeve; nobena verska stranka ni imela tako močnega moža, da bi obema vsilil rešilno formulo. Svetovalci cesarja in Saškega volilnika so nadaljevali nagodbeno delo, ki ga je bil Wallenstein začel. Po dolgotrajnih pogajanjih so sklenili praški mir (1635): pri cerkvenih po- 1635 sestvih se na podlagi dejanskih razmer iz 1627 ne smejo vršiti v nadaljnjih 40 letih nobene izpremembe, torej se ne sme uveljaviti v 40 letih restitucijski edikt; namesto denarne od¬ škodnine dobi volilnik obojni Lužici; saški volilnik in drugi državni stanovi, ki se priklopijo temu miru, naj pomagajo ce¬ sarju v boju proti Švedom in Francozom. Oxenstierna bi bil takoj rad sklenil mir s cesarjem, toda nasprotovali so mu švedski generali, ker bi bili izgubili posestva v severni Nemčiji, in Richelieu, ker je moral skrbeti, da niso Španci v boju s Francozi dobivali pomoči ne od cesarja, ne od nemških katoličanov. Zato sklene francoski kralj z Bernardom Weimarskim pogodbo 1635, da kot francoski maršal nabere s francoskim denarjem armado, ki bo podložna francoski nadoblasti; čeprav je bil Bernard v nemški službi, vendar ne sme od Nemcev sprejemati nobenega ukaza. Odslej so se vedno na dveh, včasih celo na treh bojiščih bojevali. Na severu so se bojevali proti Švedom, ki jih je ce¬ sarska armada porazila takoj po Wallensteinovem umoru pri Nordlingenu (1634). Dve leti pozneje je švedski general Baner, 1634 ki je edini pokazal nekoliko strategične nadarjenosti, Sase in cesarske čete premagal pri W i 11 s t o c k u. Njegovi nasledniki Torstenson, ki je občutno potolkel cesarsko armado pri Breitenfeldu (1642) in večkrat opustošil Češko in Moravsko, W r a n g e 1 in divji Konigsmark so strašno plenili av¬ strijske dežele do Donave in severno Nemčijo. V južnozahodni Nemčiji so branili cesarski voji in Bavarci Bernardu Weimarskemu nadaljnje prodiranje; posebno boji okoli Breisacha, kjer je umrl Bernard, so se vršili s stra¬ šansko divjostjo. Po njegovi smrti sta T u r e n n e in slavni C o n d e prepodila s švedsko pomočjo cesarsko armado iz Ba¬ varske, s prebivalci pa sta živinsko ravnala. Švedski general Konigsmark je zasedel 1648 vsled izdaje nekega avstrijskega častnika HradčaneinMalo Stran ter 344 že napadel praško Staro in Novo Mesto; tedaj je prinesel sel veselo vest, da so sklenile stranke premirje in da kmalu podpišejo mirovno pogodbo. Smrt Ferdinanda II. Med vojno je umrl rešitelj Avstrije, Ferdinand II. 1637. Njegova vlada je bila v zunanjih zadevah močna, v notranjih pa zelo slabotna. Največja skrb uradnikov je bila vsled neprestanih vojnih izdatkov, kje bodo dobili denar. Cesar je bil tudi preveč radodaren; plemenitaši, ki so dobivali vse boljše in vplivnejše dvorne službe in so kopičili na stroške obubožane države svoje premoženje, so izkoriščali 1687 cesarja. Njegov sin Fer dinand III. (1637—1657), ki je bil izvoljen do za cesarja, je bolj varčeval pri dvornih izdatkih. 1657 8. Westfalski mir. Že 1641 so se domenile stranke, da pošljejo svoje odpo¬ slance v westfalski mesti Miinster in Osnabriick glede mirovnih pogajanj. V začetku so potratili dosti časa s formal¬ nostmi; prepirali so se v dolgoveznih, lepodonečih razpravah o etiketi, predsedstvu in prednosti. Nazadnje so se razdelili: Švedi in protestantski nemški državni stanovi so zborovali v Osnabriicku, Francozi in druge katoliške države v Munstru; torej so morali cesarjevi poslanci vedno semintja potovati. Največje spoštovanje je užival beneški poslanec, visoko na- obraženi Contarini, ki ima največ zaslug, da so 24. oktobra 1648 dovršili pogajanja in slovesno podpisali dve mirovni listini. 1648 Instrumentum pacis Osnabruggense et Monasteriense spada med najvažnejše državnopravne listine stare nemške države. Francoska dobi gospostvo nad Metzem, Toulom in Verdunom; nadalje habsburška posestva na levem renskem bregu: deželno grofijo v Alzaciji, Sundgau in deželno oblastvo nad devetimi alzaškimi državnimi mesti, ki ostanejo pri Nemčiji; slednjič trdnjavo Breisach na desnem bregu Rena. Od tukaj so Francozi lahko vsaki čas napadli južno Nemčijo. Francoski denar, francoski trgovinski duh je žel velike uspehe. Švedski je odstopil cesar kot državni fevd Prednjo Po- morjansko, Rujano in oba bregova ob dolenji Odri; dalje v Zadnji Pomorjanski štiri mesta, med njimi Stettin, otok Wollin, Wismar ter škofiji Bremen (ne mesta) in Verden. Švedski kralj, ki je postal član državnih stanov in prejel za tedanji čas ne- 345 dosežno vsoto pet milijonov tolarjev kot nagrado za svoje ro¬ parske vojake, je z novimi posestvi obvladal ustja Odre, Labe in Wesere in zaprl Nemcem izvoz in uvoz v Severno in Baltsko morje. Iz državne zveze so izločili Nizozemsko in Švico, ki sta doslej samo formalno spadali k Nemčiji; postali sta samo¬ stojni državi. Braniborski so prisodili Zadnje Pomorjansko s škofijo Kamin in škofije Halberstadt, Minden in Devin. Meklenburg so odškodovali za Wismar s škofijama Ratzeburg in Sdrvverin. Hessen-Kassel so nagradili z opatijo Hersfeld in 600.000 to¬ larji. Palatinat so delili: Gorenji Palatinat z volilniško častjo je obdržal Maksimilijan Bavarski; zato se je odrekel trinajstim milijonom goldinarjev, ki mu jih je bil cesar dolžan; Dolenji ali Renski Palatinat so izročili sinu zimskega kralja, za katerega so ustanovili še osmo volilniško čast. Francoska in Španija nista sklenili miru. V verskih stvareh so vsaj teoretično priznali načelo vzajemne strpljivosti (quod uni parti justum est, alteri quoque sit justum). Odobrili so določbe pasavske pogodbe in augsbur- škega verskega miru, ki veljajo odslej tudi za kalvince. Samo dve verski stranki sta zastopani na državnem zboru, katoliška in protestantska A. C., corpus catholicorum in evangelicorum; načelnik prve je mogunški volilnik, druge pa saški. Sklepi o verskih stvareh ne potrebujejo več državnozborske večine; zadostuje medsebojni mirni dogovor. Za posest še nesekulari- ziranega cerkvenega posestva in za izvrševanje ius reformandi so določili 1. januar 1624 kot annus et dies decretorius (nor¬ malno leto). Za cesarjeve dedne dežele ta določba ni imela veljave; tukaj je smel cesar brez ovire nadalje razširjati proti¬ reformacijo. Po posredovanju Švedske je dovolil cesar šlezijskim in nižjeavstrijskim protestantom prosto bogoslužje. Podložniki pa, ki se nečejo pokoriti ius reformandi, se smejo brez ovire izseliti. Odslej velja reservatum ecclesiasticum tudi za prote¬ stante. Cerkveni dostojanstveniki, ki izpremene vero, izgube službo, toda honore famaque illibatis. Državnopravne določbe so razdrle staro fevdalno državno zvezo, vsem državnim stanovom so priznali popolno deželno gospostvo (ius territoriale) in pravico, da smejo skle¬ pati pro sua conservatione et securitate zveze med seboj in z 346 inozemstvom. Centrifugalne težnje nemških knezov so zmagale, odstranili so zadnji ostanek cesarjeve centralne moči ter pustili cesarju samo nekatere časti in reprezentacijske pravice. Končal se je enotni državni organizem. 9. Posledice tridesetletne vojne. Nemčija je pretrpela v dolgotrajnem boju mnogo nadlog, ki so dolgo časa ovirale narodnogospodarski in duševni na¬ predek ljudstva. Vojaštvo je pustošilo pokrajine, deželni knezi so nalagali velike davke, da so vzdrževali vojake, generali so zahtevali neznosne vojne kontribucije, slabi novci so pa ovirali trgovino in promet. Lakota in revščina je vladala, razne nalez¬ ljive bolezni so pobrale, kar sta zapustila meč in beda. V tej vojni je izgubila Nemčija skoro tretjino prebivalcev. Meščanstvo je izgubilo moč, pogum in podjetnost, polastila sta se ga obup in praznoverstvo. Nič več ni trgoval meščan z inozemstvom, stare trgovske hiše so propadle. Hanza je prenehala. Samo mesta Hamburg, Bremen in Ljubek so prekupovala in še od te posredovalne trgovine je imelo ino¬ zemstvo največ dobička. Ker so v Nemčiji posnemali francosko modo in ker je domača obrt popolnoma propadla, zato je bila nemška trgovina z inozemstvom pasivna. Tuje države so uva¬ žale obrtniške izdelke, Nemci so k večjemu izvažali sirovine in poluizdelke, ki so jih potem tujci uvažali k Nemcem kot izgo¬ tovljene izdelke. Žalostneje kakor mestom seje godilo kmetom na deželi, kjer je vojna furija najhuje divjala. Poslopja kmetov so bila raz¬ rušena, živina pokončana; sadna drevesa so bila posekana, poljsko orodje pokvarjeno, a denar ukraden; po nekdaj rodovit¬ nih njivah je rastel plevel ali goščava, ker je manjkalo delavnih moči, ki bi obdelovale polja. Graščaki so s podložniki vedno ostreje postopali; ni čuda torej, da je postajalo socialno stanje kmetov po vojni vedno težavnejše. Knezi, ki so vzeli plemstvu vso politično moč, so mu dovolili, da je zatiralo podložnike. Najbolje se je godilo plemičem. V vojnem času so si nabrali kot častniki veliko plena, sedaj so pa izkoristili z brezozirno sebičnostjo stisko drugih stanov, da so si ustanovili gospodarsko in socialno premoč. Plemiči so se polastili pola¬ goma vseh služb v armadi in upravi. 347 Za Nemčijo ni bila toliko usodepolna gmotna škoda, ko¬ likor moralno in intelektualno propadanje ljud¬ stva. Prva bi se bila kmalu popravila, ako bi bila ostala ljudska duša neoskrunjena. Bilo pa je ravno nasprotno; zato so se komaj v sedanjosti zacelile rane, ki jih je bila usekala tridesetletna vojna nemški ljudski duši. Povsod so posnemali vzgled vojakov, vsi sloji ljudstva so se navzeli divjega, sirovega duha, ki ni poznal nobenih zakonov, ki se ni hotel poprijeti nobenega mirnega in poštenega dela in ki ni hotel več razli¬ kovati med mojim in tvojim. Ker človek ni bil več varen pri¬ hodnjega dne, je hotel vse danes zaužiti. V navadi je bila neomejena samogoltnost; obubožano ljudstvo je živelo potratno in zapravljivo ter je napravljalo brez premisleka dolgove. Sirova nevera in materialistično življenje sta bili zvesti tovarišici naj- neumnejšim vražam. Nikjer in nikdar ni bila vera v čarovnice tako splošno razširjena kakor v tedanji Nemčiji. Čisto razumljivo je, da je vojna zamorila vsak narodni čut v nemškem ljudstvu. Nemci, ki so se klali trideset let s tujo pomočjo, niso imeli več skupne domovine. Podložniki so izgubili idealizem in nravno moč; ko so videli pri svojih gospodih samo golo samopašnost, prevzela je tudi njih nebrižnost in samoohranski nagon. Tujci, ki so prihajali sedaj v večjem številu v Nemčijo, so nastopali zmagovito in samozavestno, bili so krasneje oblečeni ter so bili bolj bogati in srečni, zato je pa tudi ljudstvo menilo, da je vse boljše, kar imajo tujci; umevno je torej, da so odslej vsi posnemali z največjo slastjo njih navade, jezik in mode. V istem hlapčevskem duhu, ki ga je kazalo nemško ljudstvo nasproti tujcem, so občevali stanovi med seboj. Pred višjimi so ponižno klečeplazili, da so mogli nižje tem ošabneje zaničevati. Deželni knezi so smatrali po¬ danike za brezpravno tolpo, s katero lahko poljubno ravnajo. Podložniki so menili, da je volja knezov, njih absolutistična moč, njih dinastični interesi in krasna poslopja državna po¬ trebščina, ki je ne sme nihče grajati, čeprav se noben knez ni brigal za blaginjo meščanov, noben za pametno državno gospo¬ darstvo in za javno ali zasebno moralo. Plemstvo je sililo na dvor in se prilizovalo knezu. Meščanstvo je posnemalo plemiče. Marsikateri se je sramoval priznati, da je preprost in pošten meščan; vsakdo je hotel imeti lepo zveneč naslov. Meščanje so 348 hitro izgubili zanimanje za občinsko upravo, vsemogočna pa je postala birokracija, ki je bila neobhodno potrebna, ker je bilo ljudstvo nezmožno za samovlado. Navzlic tem žalostnim razmeran pa niso popolnoma ponehala duševna stremljenja. Oton Guericke, župan v Devinu, je izumel zračno sesaljko. Ustanovili so mnogo knjižnic in učenih družb. Jan Amos Komenskyje hotel preosnovati pouk na nižji in srednji stopnji na podlagi naravne in bogaboječe vzgoje. Znanost in umetnost nista mogla uspevati pri tedanjem brezdomovinskem čutu Nem¬ cev. Brezštevilne francoske, laške in španske besede so se udoma¬ čile v nemščini, nemška proza je z največjo okornostjo po¬ snemala tuj slog, izvzemši Moscheroscha in Grimmels- hausena. Zadnji je spisal roman Simplicissimus, najvernejšo sliko istočasnih razmer. Martin Opitz sije posebno prizadeval, da so pesniki v čistejšem jeziku skladali svoje proizvode; vendar so jemali snov od drugih narodov, največ od Francozov. Naj- znameniteji pesnik je bil Pavel Fleming poleg Andreja Gryphija in Friderika Logaua. 349 Teoderih I. t 584 Rodovniki. Merovingi. Meroveh I? Hilderih L t 481 Klodvig Avdefleda (481—511) (sopr. Teoderih Veliki) Hlodomer Hildebert I. Klotar I. f 524 f 558 (kralj cele države [558—561]) Guntram f 594 Sigebert f 575 Hilperih f 584 (vladar Burgundije) (sopr. Brunhilda) (sopr. Fredegunda) (vladar Avstrazije) (vladar Nevstrije) Klotar H. (kralj cele države [613—628]) Dagobert I. (628-638) Klodvig II. t 656 Klotar IIL + 670 Hilderih H. 657-673 I Hilperih II. f 720 Hilderih HL (vladar do 751) 350 Karolingi. Pipin Starejši f 639 L ; Begga I • ' Pipin Srednji (Heristalski) (majordom cele države; f 714) Karel Martell; f 741) Karlmann Pipin Kratki (majordom [741—751]) (kralj cele države [751—768]) Karel Veliki (768—814) Karlmann f 771 Karel f 811 Pipin f 810 Ludovik Pobožni (814-840) Italija (Srednja država) Vzhodnofrankovska država Zapadnofrankovska država Lotar I. f 855 Pipin f 838 Ludovik II. Nemški f 876 Karel H. Plešasti f 877 Ludovik II. Lotar H. t 875 f 869 Karlmann Bavarski Ludovik IH. Karel Debeli | f 888 Arnulf Koroški t 899 I Ludovik IV. Otrok t 911 Ludovik V. f 987 351 'E? 03 50 OJ o M m o3 t/2 lO 3 s a « X 05 a 1 g S s e ’a s g? - U 05 * +- O ■<* m g a I o 1 05 \ ^ \ 3 s* (Sl c « o > ( Konrad Henrik V. Neža f 1101 (1106—1125) (1. sopr. Friderik Štaufovec, vojvoda švabski) (2. sopr. Leopold HI., mejni grof avstrijski) Friderik Badenski (Avstrijski) f 1268. 352 o o P - < X CD a K f ' O ■ < 'S ® r* ® c 2 2 W P -TJ 9 s - 2! O 03 f a a x 23 CD CD ES 3 3: o< ES £ g g J. g. > -Jo p 2 . 3 ra ct> “S § i § ' £ P & r- - p ?r - X E S 2" S P Ms eL 3 -H p rt, <1 _ M- < -p a f I I pr —< Ma O ◄ O O* p" Ss o < o Cd a- cc P a* ct> M N< P P W §■ tD S 0- (S 1- s N< P P 353 Premislidi. Borivoj (okoli 880) f 894 sopi*. Ljudmila Sveta. Spitignjev I. Vratislav I. f okoli 912 f 926 Vaclav I. Boleslav I. f 935 f 967 Boleslav II. Pobožni Dubravka, f 999 sopr. Mješko I. Polski Boleslav III. Jaromir Udalrik f 1037 | Bfetislav I. Vratislav f 1055 Spitignjev II. Vratislav II. Konrad f 1061 f 1092 | 1092 Vladislav I. f 1125 I Vladislav II. f 1174 I Premisi Otokar I. f 1230 I Vaclav I. f 1253 ■ I Premisi Otokar II. 1278 (1. sopr. Marjeta Avstrijska) (2. sopr. Kunigunda Hališka) I Vaclav II. | 1305 (sopr. Juta Habsburška) Vaclav III. t 1306 Ana, Elizabeta, sopr. Henrik Koroški. sopr. Ivan Luxemburški. 354 - v © C 5 * co v ^ ~ >N S ° a 3 § _ gg — . T- © N J BJ H £ s* m S co o g cc |3) -f- cc ^ co s s s g j> +- — > —' Ladislav Posthumus Maksimilijan I. f 1519, J ,- 1457 sopr. Marija Burgundska Filip I. Lepi | 1506, sopr. Ivana Blazna Španska vrsta. Avstrijska vrsta. 355 •£§ • 9 ® " a w 'S H- ~ S ^ m ^ '55 +■ UT _ CC CS 356 Luxemburžani. Henrik VII. f 1313. Ivan f 1346 sopr. Elizabeta Češka. Ivan Henrik 7 1375 (1. sopr. Marjeta Maultasch.) i Jošt t 1411 Vaclav IV. (I.) Sigismund f 1437 t 1419 (1. sopr. Marija Ogrska), (2. sopr. Barbara Celjska). I Elizabeta, sopr. Albreht V. (II.) Ladislav Posthumus Elizabeta, t 1457 sopr. Kazimir Poljski. I Vladislav II., kralj češki in ogrski -J- 1516. I Ludovik II. f 1526. Karel IV. t 1378 Zadnji Arpadovci in ogrski Anjouvinci. Andrej II. t 1235 Bela IV. Štefan, f 1270 sopr. Katarina Tomasina Morosini. I I Stefan V. j 1272, Andrej III. sopr. Elizabeta Kumanka. f 1301. Ladislav IV. Kuman Marija, sopr. Karel II. Napoljski I Karel Martell. I Karel Robert f 1342. Ludovik I. Veliki f 1382. 357 Kapetingi, Valois-jevci in Bourbonci. Hugo Capet f 996. I Robert II. f 1031. I Henrik I. f 1060. Filip I. f 1108. I Ludovik VI. f 1137. I , Ludovik VIL f 1180. I Filip II. Avgust f 1223. I Ludovik VIII. f 1226. Ludovik IX. Sveti Karel Anjouvinski, t 1270. kralj napoljski f 1285. Filip III. f 1285. Filip IV. Lepi f 1314. Karel Valois t 1325. Ludovik X. Filip V. Karel IV. Izabela, f 1316. 1322. Filip VI. Blanka, f 1328. sopr. Edvard JI. Angleški. f 1350. sopr. Karel IV. Edvard III. I Ivan j 1364. Karel V. f 1380. Karel VI. f 1422. I . Karel VII. f 1461. I Ludovik XI. f 1483. Ludovik Orleanski. Karel Orleanski Ivan Angoulemski l I Ludovik XII. Karel Angoulemski f 1515. Filip Burgundski f 1404. I Ivan f 1419. ! Filip f 1467. I Karel Drzni f 1477. Karel VIII. f 1498. Franc j f 1547. Henrik II. f 1559. sopr. Katarina Medici. Marjeta, Marija f 1482, sopr. Henrik Navarski. sopr MaUsimilijall p Ivana, sopr. Anton Bourbonski. Franc II. f 1560, Karel IX. Marjeta, sopr. Marija Stuart. f 1574. sopr. Henrik IV. Navarski. Henrik IV. f 1610. Ludovik XIII. t 1643. Ludovik XIV. f 1715. 358 Normanski kralji na Angleškem. Viljem Osvojitelj f 1087. Robert Viljem Henrik I. Adelhajda. f 1134. f 1100. f 1135. Matilda, sopr. Gottfried Anjou-vinski. Henrik II. Plantagenet. Dinastije Anjou-Plantagenet, Lancaster in York. Henrik II. f 1189. Rihard Levosrčni f 1199. Matilda, sopr. Henrik Lev. Oton IV. f 1214. Gottfried f 1186. Ivan „Brez dežele" f 1216. Henrik III. f 1272. I Edvard I. f 1307. Rihard Cornwalski, nemški kralj t 1272. Edvard II. f 1327. sopr. Izabela Francoska. Edvard III. f 1377. Edvard, Črni princ, Lionel, t 1376. Rihard II. f 1400, sopr. Ana, hči Karla IV. Ivan, vojv. lancaster-ski. Rudeča roža. pravnukinja Ana Mortimer, sopr. Rihard Cam- bridge-ski. Henrik IV. t 1413. I Henrik V. f 1422. I Henrik VI. f 1471. I Edvard Wales-ški f 1471. Ivan Sommerset-ski. Ivan f 1444. i Marjeta f 1509, sopr. Edmund Richmondski. Edmund, vojv. York-ski. Bela roža. Rihard Cambridge-ski. Rihard, vojv. York-ski. Edvard IV. Rihard III. f 1483. f 1485. Henrik VII. Elizabeta. Edvard V. Rihard Tudor t 1483. f 1483. f 1509. Marjeta, sopr. Jakob IV., kralj škotski. Jakob V. f 1542. Marija Stuart f 1587, 1. sopr. Franc II., kr. franc., 2. sopr. Henrik Darnley. Henrik VIII. f 1547. Marija Kat., Elizabeta, Edvard VI. f 1558. f 1603. f 1553. Jakob VI. (I.) f 1625 i Karel I. f 1849. Popravki — H NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000515475