Naše šolske razmere. V Mariboru, 3. oktobra 1898. Ker se vsled Vaše zadnje polemike s celjskim slovenskira listom v narodnih krogih veliko govori o mariborskih šolskih razmerah in ker jih mnogi res ne poznajo, blagovolite mi, gospod urednik, ponuditi v svojem cenjenem listu majhen prostorček, da tudi javno nekoliko spregovorimo o njih. V Mariboru prebiva po zadnjem ljudskem štetju 2653 Slovencev, torej 13 odstotkov vsega mariborskega prebivalstva. A to število ni natančno, kajti kdorkoli je v nemški službi ali pa sploh na kak način odvisen od Nemcev, dal se je vpisati kot Nemca. Mirnim srcem lahko rečemo, da je v našem mestu, bodisi zavednih, bodisi nezavednih Slovencev, gotovo nad polovico vseh prebivalcev. Toda vkljub temu velikemu številu ni v Mariboru nobene slovenske mestne ljudske šole. In učitelji na nemških mestnih šolah so sami Nemci ali vsaj nemško misleči Slovenci, ki s slovenskimi otroci ne znajo ali pa si ne upajo govoriti v njih materinem jeziku. Otroci slovenskih starišev, ki pridejo na te šole, morajo potemtakem vsled nepovoljnega zaania učnega jezika ostati v prvih nižjih razredih ves čas svoje šolske dolžnosti. Na ta način se pogubljajo njihove duševne sile, ker se jim zabranjuje prosti naravni razvitek, a pogublja se tudi njihovo čednostno življenje, ker se vsled večletnega iednakomernega pouka v jednem razredu začnejo nagibati k lenobi in malomarnosti. Seveda si naši učitelji vsled teh pojavov ne vznemiriajo vesti, kajti njih prvo načelo je, da se povzdigne Nemštvo in potopi Slovenstvo in le, ako temu načelu ne preti nevarnost, se ozirajo tudi na učna in vzgojevalna načela. Azijatskim šolskim razmeram v Mariboru je treba nujno zdravila, nujno pomoči. A kdo naj pomore? Izvestno v prvi vrsti mariborski Slovenci. Toda kam se naj obrnejo? Do mesta? Bilo bi brezvspešno. Do deželnega šolskega sveta? Bilo bi istotako brezvspešno. Kam pa torej? Do države in do zavoda šolskih sester. V Mariboru imamo že dve utrakvistični šoli z nemškim in slovenskim poukom in sicer na vadnici c. kr. učiteljišča mariborskega in na vadnici zasebnega učiteljišča šolskih sester. Toda obedve šoli ne ustrezata sedanjim razmeram in časom. Na vadnici c. kr. učiteljišča je samo trirazrednica s petimi šolskimi leti, pri šolskih sestrah samo dvorazrednica s prvima dvema šolskiraa letoma. Slovenski otroci torej na teh šolah ne morejo zadostiti šolski dolžnosti, ampak po petem šolskem letu, oziroma po drugem si morajo poiskati nemške šole. A lahko bi zadostili šolski dolžnosti, ako bi se te dve šoli razširili. Vadnica c. kr. učiteljišča je državna šola. Da se ona razširi, zahtevati se mora od države in v tej zadevi opominjamo slovenske poslance, naj storijo svojo dolžnost. Vadnica šolskih sester je zaseben zavod. Zato pa se obračamo danes s prošnjo do šolskih sester, da v korist slovenskemu narodu in na zahtevo pametnih vzgojeslovnih načel razširijo svojo utrakvistično dvorazredno vadnico v večrazrednico. Tudi namenom obeh naših učiteljišč bila bi razširitev samo v lastni blagor. Kakor znano, so vadnice priklopljene vsakemu učiteljišču, da se bodoči učitelji vadijo v teh šolah, da imajo v njih svoje učne poskuse. Ti poskusi v vadnicah pa so posebno za slovenske učiteljske kandidate in kandidatinje izredne važnosti. Ker sta naši učiteljišči nemški, si slovenski kandidatje le jedino pri nastopih v vadnici pridobivajo slovenske znanstvene izraze. A po sedanjem ljudsko-šolskem učnem črtežu še marsikateri predmeti v prvem in drugem letu ne pridejo do svoje veljave. Ako ima torei vadnica samo edina prva šolska leta, si kandidatje in kandldatinje v nekaterih predmetih ne prilastijo slovenskih imea. Domovinoslovje, prirodopisje, zgodovina, geometrično oblikoslovje se začenjajo pravzaprav le v tretjem šolskem letu. Razvidno je potera takem, da bi bila razširitev vadnic obema učiteljiščema tudi v veliki lastni hasek. Seveda bi bilo pri vadnici šolskih sester tako razSirjenje zvezano tudi z velikimi zasebnimi gmotnimi stroški, ker ie zavod zaseben, a prepričani smo, da bo tudi slovensko razumništvo uvaževalo korak šolskih sester ter jim priskočilo na pomoč z izdatno gmotno podporo, kakoršna se jim dosedaj ni povsod naklanjala. Pri tej priliki še naj omenimo, kako lahki so dandanes na učiteljiščih zrelostni izpiti iz sloven. Dokler se nemščina na dolgo, široko in globoko izprašuje, treba je v slovenščini odgovoriti le na par vprašanj in usposobljenost za slovensko poučevanje je pridobljena. Odtod ona žalostna prikazen, da se v slovenske kraje vrivajo učiteljske moči, ki niso sposobne za poučevanje slovenskih otrok. Toda da so izpiti tako lahki, tega niso krive učne moči na naših zavodih, ampak nekdo drugi —. Mi bi lahko naše šolske razmere naslikali še z bujnejšimi barvami in ne govorili bi neresnice, toda mi smo se namenoma vzdržali vsake živahnosti v opisovanju, da bi se nam od nobene strani ne moglo očitati. da pretiravamo. Toda kar smo napisali, to je gola, suha resnica, in kar smo nasvetovali, je vredno, da se prevdari in vresniči.