Melinda Katski





RAZBIJANJE TABUJEV:


LOLA RAZKRIVA





Založba BoMa

Murska Sobota, 2021





Si želiš razbijati tabuje? Lola razkriva

(Zgodba o alkoholu, seksu, spolno prenosljivih boleznih, zasvojenostjo z

zdravili, odtegnitvenem sindromu, anksioznih motnjah, nizki

samopodobi in psihološki pomoči)

#brezfiltra





Knjiga je namenjena razbijanju tabujev, predvsem pa mladim, ki se spuščajo v spolne odnose in se na napačen način spopadajo s stresom, slabo samopodobo in duševnim zdravjem. Prav tako pa lahko odpre oči staršem oziroma vsaki odrasli osebi.

Da je knjiga nastala, se moram zahvaliti predvsem spletu okoliščin v svojem življenju in ljudem, ki sem jih spoznala. Nekaj kritičnih bralcev mi je reklo, da so se spraševali, če je zgodba resnična, ker se jim zdi, da se je preveč stvari dogajalo zgolj eni osebi oziroma glavni junakinji. Svetovali so mi, naj zgodbo razdelim na več oseb. Nisem jih upoštevala, ker je zgodba napisana po resničnih dogodkih. Vse se je res dogajalo glavni junakinji, ki jo boste spoznali na naslednjih straneh.

Mislim, da je že čas, da nekdo spregovori o …

#brezfiltra





O avtorici


Lola je njen psevdonim. Avtorica ni želela razkriti svojega pravega imena, ker je tematika preobčutljiva. Po navadi je vedno tako, ko želiš povedati resnico. Lola je malo posebno ime, drugačno od drugih, običajnejših imen v knjigi. Prav tako pa je tudi pravo ime avtorice. Leta, ko je bil narejen popis Statističnega urada Republike Slovenije, je bilo oseb s tem imenom v Sloveniji le nekaj čez 600. V svoji občini pa je do danes edina s tem imenom. Že zaradi tega je nekaj posebnega. Pa tudi drugače je vedno izstopala med svojimi vrstniki. Roman Razbijanje tabujev: Lola razkriva je nastajal približno eno leto. Avtorica želi z njim mladim, pa tudi ne tako mladim, razkriti nevarnosti nezaščitenih spolnih odnosov in napačnega spoprijemanja s stresom in slabo samopodobo. Verjame, da so psihične težave sodobna epidemija, in da se o njih premalo govori, ker so pri nas še vedno bolj ali manj tabu za razliko od npr. Američanov, ki odprto govorijo o duševnih stiskah. Meni, da je treba razkrivati tabuje in spodbujati ljudi k pogovoru o težavah, s katerimi se srečujejo. Njeno pestro življenje in pestro življenje ljudi, ki jih je poznala, ji je dalo določeno življenjsko razgledanost, ki jo je zlila na papir.





I


Sprehajam se po temačnem gozdu. Sama. Kar naenkrat drevesa začnejo dobivati obraze in spuščati srhljive zvoke. Veje rastejo s svetlobno hitrostjo in se mi bližajo, saj me želijo ujeti. Upiram se in tečem, kolikor mi dajo noge. Ne vem, če me je bilo že kdaj bolj strah. Ko sem že mislila, da je zame vsega konec, zagledam hiško nekaj metrov pred sabo. Zberem še zadnje atome moči in se poženem proti vratom, vendar prepozno – veja me je zgrabila. Zakričim.

»Lola, a si v redu?« me je prestrašeno vprašal Andrej, ki je ležal poleg mene in igral igrice na telefonu. Izgleda, da še ni mogel zaspati. »Za nekaj sekund si nehala dihati, potem pa si tako zakričala, da me je skoraj kap.«

Lovila sem sapo in nisem dojemala, kaj se dogaja.

»A si spet vzela pomirjevala?« me je vprašal.

»Ja, tri.«

»Pa si ti normalna? Kaj se dogaja s tabo? Že zdavnaj bi ti moral vzeti te tablete. A ne vidiš, kaj ti delajo?« me je napizdil.

Končno mi je srčni utrip s 170 padel na 80. Dojela sem, da sem spet imela nočne more. Že četrtič ta teden. Vendar tokrat so bile res grozljive, zdelo se mi je, kot da se vse dogaja v živo. Potem sem se spomnila, da sem pred štirimi urami v baru s prijateljico spila štiri kozarčke vodke.

»Fak, a veš, da sem z Meto pila vodko.« »Kaj??? In ti greš čez alkohol vzet še tri tablete? A se ti sploh zavedaš, da bi lahko zdej umrla? Al pa padla v nezavest? Lahko bi ti začela pena tečt iz ust.«

Začela sem jokati. Nisem mogla verjeti, kako neumna sem.

»Ljubica, ne smeš se toliko sekirati, saj veš, da bova vse zrihtala. Zdej pa se stisni k meni, držal te bom v objemu do jutra.« Vedno me je znal pomiriti, čeprav sem vedela, da je bil tudi sam živčen, vendar mi tega ni želel pokazati. Pomirila sem se, godil mi je njegov objem. Trdno sva zaspala. Ko sem se zbudila, Andreja ni bilo v postelji. Slišala sem, da se tušira. Planirala sva izkoristiti sončno nedeljo za izlet na Bled. Že včeraj sem komaj čakala, da zmažem kremšnito ali pa kar dve. Pred nama je bil res super dan, ki sva ga želela preživeti kar se da na off. Z nasmehom na obrazu sem vstala in šla na stranišče. Po navadi na stranišče vedno vzamem telefon in čekiram Instagram ter Facebook, tisti dan pa sem z navdušenjem razmišljala, kako se bova povzpela na Ojstrico, uživala v razgledu in se posladkala s kremšnito. Kar naenkrat pa me je oblila neprijetna vročina in popadla tesnoba. Postajala sem živčna in nisem razumela zakaj, saj sem vendar razmišljala o prijetnih stvareh, na skrbi še pomislila nisem. Občutek je postajal vedno bolj neprijeten, srce mi začelo vedno bolj razbijati. Vedela sem, kaj me bo pomirilo – tabletka. Hitro sem se oblekla, umila roke in že sem segala proti omarici s tabletami. V njej sem imela pomirjevala 0,25 mg in 0,5 mg. Pograbila sem močnejše, saj se mi je zdelo, da mi nižja doza ni več pomagala. Vzela sem tabletko in jo dala v usta. Nekaj trenutkov sem počakala, potem pa sem jo izpljunila. V ušesih so mi začele odmevati Andrejeve besede in misel, da sem od teh tablet odvisna. Hudoben glas v moji glavi me je prepričeval, da naj takoj vzamem tabletko, saj brez nje ne bom funkcionirala čez dan, dober glas pa mi je govoril, da nimam razloga, da bi jo vzela, saj me čaka lep dan. Ravno ko sem se s težavo odločila, da tabletke ne bom vzela, je iz kopalnice prišel Andrej. Ker nisem želela, da bi videl, kaj imam v roki, sem začela hitro skrivati škatlico s tabletami, a bila sem prepozna. »Kaj počneš? Da ne bi slučajno spet vzela tega sranja. Ne rabiš ti tega. Boš videla, danes se bova imela ful fajn.« Vedela sem, da ima prav in nisem ga želela razočarati. Razmišljala sem, kaj naj rečem, nakar sem bleknila: »Ja, sej vem, zato sem ti pa ravno hotela dati ti dve škatlici, da mi vržeš vse tablete v koš.« Sploh se nisem zavedala, kaj sem rekla, a preplavil me je nek občutek zadovoljstva, optimizma. »Kaj, a si ziher? Prav si se odločila, miška. Sem vedel, da boš premislila o vsem skupaj.« Izgleda, da je Andrej vedel, da sem s temi tabletami zasvojena, saj jih ni vrgel v smeti, ampak v straniščno školjko in potegnil vodo. Verjetno me je že tako dobro poznal, da se je zavedal, da bi bila zmožna brskati po smeteh samo zato, da bi prišla do tablet. Vendar me sploh ni skrbelo. Še vedno sem bila preplavljena z občutki zadovoljstva in ponosa.

Dan na Bledu sva res lepo preživela. Tudi utrudila sva se, saj sva prehodila celo pot okoli Blejskega jezera, se povzpela na Blejski grad in z Ojstrice opazovala Blejski otok. Ko sva prišla do avta, sem zopet začutila nemir in neprijetne tesnobne občutke. Pogledala sem Andreja in se v trenutku pomirila, ko sem ga po dolgem času videla tako nasmejanega. Ne vem, ali je bil vesel, ker sva danes uživala ali ker nisem vzela nobene tablete. Niti me ni zanimalo, saj sem bila preveč utrujena in sem komaj čakala, da bova doma v objemu zaspala kot ubita.





II


Andrej je začel zehati že v avtu in ko sva prišla v stanovanje, si je samo na hitro umil zobe ter legel v posteljo. Preden sem sama uspela priti do kopalnice, je že smrčal. V trenutku mi je začelo razbijati srce in začela sem hitreje dihati. Zopet sem po celem telesu občutila nemir in stiskanje v prsih. Pred očmi so se mi pokazale vse težave, ki jih imava z Andrejem. Bila sem zelo jezna nanj, saj mi ni bilo jasno, kako je lahko tako miren in brezbrižen, da v trenutku zaspi. Nanj pa sem bila jezna tudi zato, ker mi je vzel edino, kar bi me lahko v trenutku pomirilo – tablete. Skušala sem se pomiriti in globoko dihati. Na YouTubu sem našla kar nekaj sprostitvenih meditacij, vendar mi ni nobena pomagala. Bolj ko sem se skušala umiriti, bolj napeta in živčna sem bila. Vseeno sem šla v posteljo, si nadela slušalke in si na telefonu predvajala relax sleep music. Trudila sem se zaspati, a spanca ni bilo od nikoder, čeprav sem bila zelo utrujena. Premetavala sem se po postelji in vsakič, ko sem zaprla oči, se mi je prikazala škatlica s tabletami. Če bi bile v smeteh, četudi pet kilometrov stran, bi jih šla iskat. Andrej me je prebral. V tistem trenutku sem se dokončno zavedala, da sem postala od tablet odvisna, prav tako pa tudi, da brez njih zagotovo ne bi mogla funkcionirati. Takrat na Andreja nisem bila več jezna. Sovražila sem ga. Kako si je sploh dovolil, da mi vzame vse tablete, od prve do zadnje?

Ker nisem mogla zaspati in ker nisem imela več ničesar, kar bi me lahko uspavalo, mi ni preostalo drugega, kot da ležim in razmišljam. In sicer o tem, kaj se zadnje časa sploh dogaja z mano. Zakaj kar naenkrat potrebujem toliko pomirjeval in zakaj sem jih sploh začela jemati?

Začelo se je pred petimi leti, ko sem zaključevala srednjo šolo in odpisala maturo. Moj oče je bil vedno zelo strog glede šole, zato si lahko predstavljate stopnjo mojega strahu, ko sem pomislila, da mi mogoče ne bo uspelo maturirati. Angleščina mi res ni šla, samo upala sem lahko, da bom spacala za pozitivno. Oče se je tega zavedal, zato mi je grozil z vsem mogočim. »Če ne boš naredila mature, ti bom vzel telefon in računalnik, pozabi pa tudi na vsa druženja s prijateljicami in fantom. Šla boš delat in potem takoj domov.« Če bi mi to naredil pri mojih osemnajstih letih, bi se mi podrl svet. Z Meto in Anjo smo bile že dogovorjene, da bomo šle konec julija na Severinin koncert v Portorož, potem pa še tri dni žurale na Obali. Pa tudi s fantom, s katerim sem hodila takrat, sva že imela rezerviran termin za morje. Če sem samo pomislila, da bi lahko zaradi ene mature vse splavalo po vodi, mi je začelo srce hitreje razbijati. Ampak sreča je bila na moji strani. Angleščino sem sicer pisala negativno, a ker sem imela vse druge ocene pozitivne in višje od tri, sem maturo vseeno naredila pogojno. Oče je bil vesel, jaz pa še bolj. Takoj smo se dobile z Meto in Anjo, da smo splanirale vse do zadnje podrobnosti, med drugim tudi kaj bomo oblekle za koncert in ali bomo v petkah ali ne.

Od mature je minilo pet dni, vse je bilo super, doma smo se razumeli, s fantom sva bila OK, meni pa je še vedno razbijalo srce in ponoči nisem mogla mirno spati, ker me je stiskalo v prsih. Takrat sem se resnično prestrašila, da je z mano nekaj narobe. Spomnim se, da mi je oče rekel, naj ne paničarim, saj je verjetno le ves stres zaradi mature prišel za mano. Nisem ga poslušala, ker sem bila stoodstotno prepričana, da je nekaj narobe z mojim srcem. Še isti dan sem se naročila na pregled pri osebnem zdravniku. Poslušal mi je bitje srca, naredil EKG, me poslal na ultrazvok srca, vendar ni odkril nič nenavadnega. Nisem mogla verjeti, saj je bilo moje počutje res slabo, nisem pa ga znala dobro opisati. Še enkrat sem ga želela prepričati, da je zagotovo nekaj narobe z mano. Rekel je, da sem najverjetneje le malo živčna in da mi bo predpisal neke tabletke. »Poskusi vzeti eno in če ti bo boljše, nimaš nobenih zdravstvenih težav. Če se stanje v nekaj dneh ne bo izboljšalo, pa pridi nazaj.« Pomirjena sem odšla iz ambulante, kot da bi vedela, da mi bodo tabletke pomagale. Vstopila sem v lekarno in pokazala recept. Opazila sem, da me je farmacevtka zaskrbljeno pogledala. Nič ni rekla, le njen pogled je govoril nekaj v smislu: »Dekle, to se ne bo dobro končalo.« Na hitro mi je dala škatlico tablet in s cmokom v grlu, vsaj tako se mi je zdelo, ponovila zdravnikova navodila. Na to se nisem preveč ozirala, saj mi je zdravila predpisal osebni zdravnik, ki se je zagotovo pravilno odločil. Vzela sem škatlico iz vrečke in prebrala ime. Za te tablete nisem še nikoli slišala, zato sem se odločila, da jih bom malo pogooglala. Našla sem kar nekaj slovenskih forumov, kjer so ostali uporabniki opisovali svoje izkušnje. Nekateri so napisali, da gre za tako imenovano legalno drogo, ki te zasvoji in jo potrebuješ vedno več. Z velikimi črkami so napisali, da naj se tem tabletam izognemo v velikem loku. Ti komentarji so me zelo prestrašili, vendar sem brala naprej. Sledila je množica komentarjev uporabnikov, ki so nasprotovali tem mnenjem in pisali, da te tablete jemljejo že vrsto let, ampak le po potrebi. Včasih potrebujejo tri na dan, včasih pa tudi dva meseca nič, zato ne more nihče trditi, da so zasvojljive. In zakaj bi se mučil z nespečnostjo in izgorelostjo še naslednjih nekaj dni, če lahko preprosto vzameš tableto in spiš kot dojenček. Komentarjev, ki so zagovarjali uporabo teh tablet, je bilo kar nekaj, zato sem se pomirila in odločila, da bom vzela eno pred spanjem. Res sem se želela naspati, saj sem ravno začela s počitniškim delom v kavarni, zato sem morala biti naspana. Kavarna je bila v centru mesta, zato je vanjo zahajalo veliko gostov in posledično si moral biti hiter, spreten, si zapomniti veliko naročil in veliko delati z denarjem. Vse to pa ni bilo mogoče, če nisi bil naspan. Ura se je približevala enajsti zvečer, jaz pa še kar nisem bila zaspana, zato sem vzela tableto in se odpravila v posteljo. Medtem ko sem brskala po Instagramu, se je po mojem telesu sprožila neka čudna energija, vendar mi je bila všeč. V trenutku me je zmanjkalo. Zjutraj sem se zbudila v solzah. Cela posteljnina je bila premočena, bila sem preznojena in objokana. Imela sem grozne nočne more, še nikoli nisem sanjala tako živo kot tisti dan. Sanjala sem, da sem brata našla mrtvega v prtljažniku nekega avtomobila. Tresla sem se in sploh nisem mogla priti k sebi. Solze so mi kar lile iz oči. V službi bi morala biti čez uro in pol, vendar nisem bila prepričana, če se bom do takrat spravila k sebi. Vstala sem, si umila zobe, pripravila zajtrk, solze pa se še kar niso in niso ustavile. V enem trenutku sem globoko vdihnila in si rekla: »Zdaj se pa res pomiri, bile so le sanje in moraš v službo!« Spomnila sem se, da je to mogoče posledica tiste tabletke. Prav tako me je prešinilo, da sploh nisem prebrala listka z morebitnimi stranskimi učinki, ki ga dobiš v škatlici poleg zdravila. Pograbila sem škatlico s tabletami, vzela navodila za uporabo in pogledala pod naslov Neželeni učinki. Teh je bilo kar nekaj, skoraj dvajset, in med njimi so bile tudi nočne more. Takoj sem se pomirila, saj sem doživela le enega izmed stanskih učinkov, ki pa ni bil spet tako zelo resen in odšla v službo. Ker sem imela od joka še vedno rdeče oči, me je eden od gostov vprašal, če sem dobro, in povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Zasmejal se je in rekel, da to ni nič takega in da tudi sam občasno vzame to tableto. »Ah, folk dela dramo iz tega. Ti bombončki sploh niso nevarni, če jih boš potrebovala, jih kar vzemi. Pač mal te bo sprostilo in to je to.« Z njegovim odgovorom sem bila zelo zadovoljna, saj sem najbrž ravno to želela tudi slišati. Pomirila sem se in si mislila, da mi bodo te tabletke mogoče res pomagale, konec koncev sem spala celih osem ur, ne da bi se enkrat samkrat zbudila. Kako sem bila naivna.





III


Močno razbijanje srca me je prebudilo. Pogledala sem na uro – šele dve zjutraj. Torej sem zaspala zgolj za eno uro. Obrnila sem se proti Andreju in videla, da še vedno sladko spi. »Pa kaj se res ne zaveda, da sva mogoče okužena s spolno prenosljivo boleznijo in da najverjetneje nikoli ne bova mogla imeti otrok? Da bova morala to celo življenje prikrivati, saj je v Sloveniji to prevelik tabu, da bi lahko spregovorila o tem. Spolne bolezni se pri nas pripisujejo samo narkomanom in prodajalkam ljubezni. Pa tudi poznavanje tovrstnih bolezni dlje od HIV-a ne seže,« me je prešinilo. Od vseh misli, ki so mi švigale po glavi, nisem mogla zaspati. Začela sem razmišljati o svojem življenju, preden sem spoznala Andreja. On je bil moj tretji resni fant, skupaj pa sva bila šele tri mesece. Pred njim sem hodila še z Blažem in Luko. Zveza z Blažem je bila tipično najstniška, ki je trajala dve leti, ni pa imela prihodnosti, saj so mene zabave zanimale bolj kot vse ostalo. Blaž je bil tri leta starejši, umirjen, neopazen, tih in zelo resen. Jaz sem bila njegovo pravo nasprotje, vedno glasna, željna pozornosti in prava žurerka. Večino časa sva se prepirala, saj so ga motile moje izzivalne slike na socialnih omrežjih in moja nenehna potreba po zabavah. Z Meto in Anjo smo žurale dobesedno vsak vikend. Meni se je pogosto zgodilo, da sem spila preveč in izgubila razum, zato sem Blaža tudi večkrat prevarala, nazadnje z Luko. Zgodilo se je junija 2016 v Ljubljani v Cirkusu. Bil je nek hud žur in, seveda, smo z Meto in Anjo komaj čakale vikend.

Meta je bila moja dolgoletna prijateljica, s katero sva se spoznali že v vrtcu. Skozi celo osnovno šolo je bila tudi moja soseda in sošolka, zato sva kmalu postali najboljši prijateljici. Cele dneve sva tičali skupaj, dokler ni nastopil čas vpisa v srednjo šolo. Ker sva si izbrali drugačni šoli, sva se videvali vedno manj. Meta se je v času srednje šole zelo spoprijateljila s svojo sošolko Anjo. Kadar sva se videli, je vedno govorila o njej. Rekla je, da bi bila zagotovo všeč tudi meni. Po zaključeni srednji šoli je naključje naneslo, da smo šle vse tri študirat v isti kraj in od takrat smo ponovno nerazdružljive. Ne le z Meto, ampak tudi z Anjo. Karakterno sta moji duši dvojčici, vizualno pa smo si povsem različne. Meta je visoka okoli 175 centimetrov in ima manekensko postavo z dobro zadnjico. Njeni gosti temno rjavi lasje ji segajo do sredine hrbta. Anja je manjša od nje vsaj za eno glavo in ima športno postavo. Dolgo časa je trenirala nogomet. Je zelo svetle polti, njeni svetlo rjavi lasje pa so srednje dolžine. Sama pa sem malo večja od Anje in malo manjša od Mete. Od vseh treh sem najmanj športna in imam največ oblin. Dolgo časa sem si lase barvala na črno, potem pa sem si pustila svojo naravno bakreno barvo. Zelo rada sem dolgolaska, zato moji lasje le redko zaidejo pod frizerske škarje. Že kar nekaj let nosim tudi modna črna očala. Veliko ljudi mi je reklo, da imam, ko se našminkam in uredim, balkanski videz.

»Po dolgem času bomo šle spet žurat v Ljubljano,« smo si mislile. Že v torek smo se dobile na kavi in predebatirale vse podrobnosti. Odločile smo se, da bomo oblekle črno obtisnjeno krilo, ki bo poudarilo naše obline, zraven pa obule visoke rdeče petke. »Čist bomo hude,« je rekla Anja, jaz pa sem že razmišljala, kako bom na Instagramu objavila novo seksi fotografijo z bujnim dekoltejem. »Stavim, da bom dobila vsaj 200 lajkov,« sem ponesreči izjavila na glas. Meta je zavila z očmi in rekla: »Dej nehi bit dosadna s temi lajki, raj se zmeni z Blažem za soboto, da ti ne bo spet kej težil.« Ja, Blaž je bil res ekstremno ljubosumen, vendar če razmišljam za nazaj, ga popolnoma razumem. Če bi bila na njegovem mestu, tudi ne bi želela, da se moja punca razkazuje in spogleduje z vsakim moškim. Mene pa je njegovo ljubosumje še bolj podžgalo k spogledovanju – kar je prepovedano, je vedno najslajše. Takrat sem tako mislila, nisem pa vedela, da razlog za moje spogledovanje in izzivalne slike na socialnih omrežjih tiči nekje druge – v zelo nizki samopodobi. Ko sem mu v soboto dopoldne omenila, da grem zvečer s prijateljicama v Cirkus, je dobesedno ponorel. »Pa kaj si ti čisto zmešana? A se to dela v resni zvezi? Če misliš, da te bom spet gledal mačkasto in poslušal, da se itak nič ne spomniš, sva končala. Zdaj se pa že enkrat odloči – žurke ali jaz,« mi je zabrusil. Čutila sem, kako mi narašča pritisk. Pa kaj misli, da je? Da bo on mene postavljal pred neke odločitve? Pa kaj še. Stara sem osemnajst, kdaj pa bom žurala, če ne zdaj? V tistem trenutku sem dobila še močnejšo željo po zabavi in alkoholu. Blažu sem se samo hinavsko nasmehnila in odšla. V roke sem pograbila telefon in poklicala Meto: »Ej, stara, a si ziher, da mamo dovolj alkohola? Jaz se ga bom danes ubila. Z Blažem sva se spet spičila. Sam boli me, itak bom spet enga upecala, pa bom takoj boljše. Kdaj lahko pridem do vaju?« »Pa ti si čist fuknjena. Ne delaš prav, veš? Drugače pa lahko prideš kar zdaj. Z Anjo ravno pečeva pico, pol se pa lahko že začnemo rihtat pa pit,« mi je odgovorila. Čeprav Meta in Anja nista podpirali mojih dejanj, sta me vedno poslušali in reševali iz težav. Res ne vem, kaj bi brez njiju. Bile smo pravi party trio. Ko smo se najedle, uredile in spile že dve steklenici vina, smo končno poklicale taksi. Med čakanjem si je vsaka v prazno pollitrsko stekleničko zmešala še mešanico jagra in kokakole, da smo lahko s pitjem nadaljevale tudi v taksiju. Anja se je po navadi usedla spredaj, saj je obvladala spogledovanje s taksisti, zato smo nemalokrat na željeno lokacijo prispele zastonj. Tudi tokrat nam je uspelo, saj je taksistu dovolila, da jo med vožnjo drži za stegno. Ko smo stopile iz avta, smo bile vse tri že dobro opite. Pred klubom smo opazile nekaj skupinic fantov in deklet, ki so ravno tako pili svojo pijačo. Muzika je bila zelo glasna, poleg tega pa je DJ vrtel moje najljubše hite. Ona voli moje dredove, voli moje najke, voli moje hedove, mirišu ko iz bajke … je odmeval komad srbskega pevca, Raste. »Joj, komaj čakam, da gremo noter. Prav čutim, da bo danes noro,« sem rekla Meti in Anji, ki sta se strinjali z mano. Spile smo še zadnje požirke pijače in stekleničke odvrgle v bližnje grmovje. Meta in Anja sta bili videti še kar OK, jaz pa sem bila že konkretno pijana. »Vedela sem, da ne bi smela mešat alkohola,« sem rekla. »Dej ne tež, gremo notr, tam boš mela čist drugo energijo,« me je pomirila Anja in imela je prav. Ko smo vstopile, smo takoj začele migati z boki v ritmu glasbe, pogledalo nas je vsaj deset moških in samozavest nam je iz sekunde v sekundo naraščala. »Dej, gremo kar do šanka neki spit,« sem predlagala. Tam se je zgodilo. Spogledala sva se iz oči v oči in takoj sem vedela, da je to to. Bil je preprosto popoln. Visok, zagorel, temnih las in oči. Oblečen je bil v oprijeto belo srajčko in temne kavbojke. Izgleda, da je tudi sam čutil enako, saj je pristopil do mene, me nagajivo pogledal in v trenutku sva se začela strastno poljubljati. Meta in Anja sta se nekje izgubili, saj sta bili že vajeni takšnih scenarijev. Ampak tokrat je bilo drugače, mislim, da sem se zaljubila. Prvič sem doživela ljubezen na prvi pogled. Preden smo odšle domov, sva si izmenjala telefonski številki in naslednji dan je bil že pri meni. Počutila sem se, kot da bi bila v sedmih nebesih in do Blaža nisem občutila ničesar več. Poklicala sem ga in mu hladno rekla, da sva končala. Takoj sem prekinila in ugasnila telefon, saj sem vedela, da se Blaža drugače ne bom mogla znebiti. Za njega nisem želela zapraviti niti sekunde več, saj je bil pri meni Luka, od katerega nisem mogla umakniti svojega pogleda. Zdelo se je, kot da se v vsem ujemava. Imela sva enak smisel za humor, isti okus za hrano, glasbo in filme. Najzanimivejša pa je bila najina seksualna energija, ki je naraščala iz sekunde v sekundo. Bila je tako močna, da je bil seks neizogiben. Med poljubljanjem me je elegantno slekel in me z jezikom začel lizati po celem telesu, še posebej pa se je posvetil mojima bradavičkama. Še nikoli v življenju nisem bila tako vzburjena in tako mokra. Na njegovem obrazu sem videla, da komaj čaka, da se zarije vame. Odpel je pas na hlačah in se začel približevati mojim ustom. Zavohala sem neprijeten vonj, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala, saj sem se spomnila, da je bil kakšno uro nazaj na mali potrebi. Nisem hotela pokvariti trenutka in mu težiti, če se lahko prej umije, zato sem vonj odmislila in mu ga strastno pofafala. Od užitka je začel vzdihovati in se počasi pomikati k mojim nogam. »A maš kondom?« sem ga vprašala. »Ne, nikoli ga ne uporabljam. Ne skrbi in sprosti se, saj veš, da bom pazil,« mi je odvrnil. Bila sem malce skeptična, vendar ker je bil nekoliko starejši, sem mu zaupala. Če ne bi znal paziti, bi bil do zdaj zagotovo že očka, sem pomislila in se pomirila. Zaprla sem oči in se prepustila užitku. Vstopal je globoko vame in me zraven grizel po vratu. Od užitka sva oba spuščala glasne zvoke. Ko je bil pri koncu, je pospešil in končal na moje prsi. »Fak, to je blo tok dobr, čist si me napalila,« je komaj rekel, saj je bil čisto zadihan. Meni so se zasvetile oči in v trenutku sem se še bolj zaljubila. Tisti dan sva to ponovila še vsaj trikrat in vsakič je bilo boljše. Rekla sem mu, da lahko prespi pri meni in skoraj celo noč sva klepetala, ni in ni nama zmanjkalo tem za pogovor. Verjela sem, da sva sorodni duši. Zjutraj sem vstala pred njim, se naličila in pripravila zajtrk. Umešana jajčka, popečene klobasice, dve mehki beli žemljici in kavo sem mu nesla v posteljo. »Res si najboljša,« je rekel. »Pa kako si lepa. Veš, še z nobeno se nisem tako počutil. Če se mi ne bi mudilo v službo, se cel dan ne bi odlepil od tebe. Nikoli se te ne bi mogel naveličati. A bi bila moja punca?« Preplavila me je nepopisna sreča, skočila sem nanj in ga začela poljubljati po celem telesu. Na uho sem mu šepnila: »Samo tvoja, za vedno.« Ko je pojedel zajtrk, je odšel v službo, jaz pa sem se spomnila, da imam še vedno izklopljen telefon. »Blaž mi je zagotovo poslal vsaj sto sporočil,« sem pomislila. Res se nisem želela soočiti z njim. Čutila sem, kako me obliva vročina in srce začenja hitreje biti. Vzela sem tabletko. »Ko bo prijela, bom vklopila telefon,« sem si rekla. Ko je minilo približno pol ure, sem začutila, kako se začenja moje telo sproščati. Strah, občutki slabe vesti in skrbi so odplavali stran. Postajalo mi je vseeno za vse. No, ne za vse. Za Blaža. Telefon sem vklopila prav z veseljem in bilo mi je smešno, zakaj si ga nisem upala že prej. »Kakšna trapa,« sem si mislila. »Malo se boš nasmejala njegovim sporočilom, pa je.« In res, takoj, ko sem prižgala telefon, se je prikazalo dvajset neodgovorjenih klicev in vsulo vsaj petdeset sporočil. Najbolj smešeno pa mi je bilo zadnje sporočilo: »Veš, če boš tko delala, še dolgo ne boš bila v resni zvezi. Mal premisli. Še vedno te imam rad, za vedno tvoj, Blaž.« Bruhnila sem v smeh in si mislila, da nisem bila samska niti en dan. Vse skupaj se mi je zdelo ekstremno smešno in prav upala sem, da naju bo Blaž kje videl z Luko, ko se bova sprehajala in držala za roke. »Kaj, a res ta debil misli, da ne morem brez njega? Že zdavnaj si pozabljen, Blaž,« sem rekla naglas in blokirala njegovo številko. Res se mi ni dalo ukvarjati z njim, raje sem razmišljala o včerajšnjem popolnem dnevu z Luko. Komaj sem čakala, da se zvečer spet vidiva. Ob osmih zvečer se je s šopkom rdečih vrtnic prikazal pred vrati mojega stanovanja. Ponovila sva včerajšnjo noč. Pa ne samo danes, ampak tudi vsak naslednji dan.





IV


Od vsega razmišljanja me je že začenjala boleti glava, vendar se nisem mogla ustaviti. Misli so kar švigale in se same od sebe vračale v preteklost. Po treh tednih videvanja z Luko sem dobila vročino in rumenkast izcedek iz nožnice. Izgledalo je, kot da bi se mi na hlačkah razlil jajčni rumenjak. Takega izcedka nisem imela še nikoli in stanje me je zelo preplašilo. Nisem se imela časa obremenjevati s tem, saj se mi je mudilo v službo. Vzela sem pomirjevalo, da bi preprečila svoje napade panike, saj sem vedela, da bi drugače cel dan premlevala, zakaj in od česa imam vročino ter izcedek. »Saj nisem vzela nobene tabletke že tri tedne,« sem si mislila. »Škoditi mi ne more.« Pograbila sem še dve tableti za zniževanje telesne temperature in se odpravila. Vročina je vztrajala cel dan, kljub tabletam za zniževanje le-te. Zvečer sem Luki povedala za svoje težave in takoj je pomislil, da bi lahko bila noseča. Zaskrbljeno me je pogledal in rekel, da naj naredim test nosečnosti. »Ja, a nisi reku, da boš pazil? Kaj misliš, da bi lahko kaj blo? Sej veš, da sva skupi šele tri tedne, a ne?« sem mu zabrusila. »Ja, sej bo vse OK, ampak čist tko, da bova ziher,« me je pomiril. Ko sem se zjutraj zbudila, sem šla takoj v bližnjo lekarno po test. Pokazal je negativno. Torej nosečnost ni bila vzrok za moje težave. Zopet sem postajala panična, v bistvu sem si mogoče želela, da bi bila noseča, saj bi vsaj vedela, zakaj imam težave. Ni mi preostalo drugega, kot da sem spet vzela »bombonček«, ki me je pomiril toliko, da sem se lahko odpravila v službo. Okoli pete ure popoldan me je zgrabila tako močna bolečina v spodnjem delu trebuha, da sem skoraj omedlela. Ugotovila sem, da je skrajni čas, da obiščem zdravnika. Na srečo je šef našel zamenjavo zame, jaz pa sem poklicala v ambulanto. Zdravniku sem opisala svoje težave in sprva ni vedel, kaj bi lahko bilo narobe z mano. Poslal me je v laboratorij, da mi vzamejo kri in ugotovil, da so izvidi zelo slabi. Vprašal me je, ali imam kakšnega novega fanta. Pokimala sem, a mi ni bilo jasno, zakaj me to sprašuje. V bistvu se mi je zdelo celo nevljudno. Umiram od bolečin v trebuhu, on pa me sprašuje, ali imam novega fanta. »Lola, mislim, da imaš klamidijo,« je rekel. »Klamidijo?« sem ponovila. Nisem vedela, kaj je to. Začela sem brskati po spominu in nisem se mogla spomniti, da bi kdaj slišala za to bolezen. Nisem vedela, ali naj bom živčna ali pomirjena. Potem pa mi je kapnilo. »A to je kakšna spolna bolezen?« Prikimal je. Postalo mi je jasno, zakaj me je spraševal o novem fantu. V trenutku so se mi v kotičkih očes začele nabirati solze in bruhnila sem v neustavljiv jok. »Kako bom to pojasnila staršem? Kako bodo to sprejele prijateljice? Ali se me bo sploh še kdorkoli upal dotakniti? Se bom morala preseliti daleč stran, kjer me nihče ne pozna? Bom umrla?« To so bile moje misli, ki so se kar vrstile ena za drugo. Zdravnik mi je nekaj govoril, a ga zaradi svojega histeričnega joka nisem slišala. Mislim, da me je skušal pomiriti. Ko sem končno prišla do zraka, sem ga vprašala: »Ali ste prepričani, da se ta bolezen prenaša le z nezaščitenimi spolnimi odnosi?« Imela sem kanček upanja, da bi jo lahko dobila tudi na nekem javnem stranišču, saj si nisem mogla niti predstavljati, da bi bil moj Luka lahko okužen. Zdravnik je prikimal in takrat se mi je podrl svet. Zopet sem planila v neustavljiv jok. »Pomiri se no vendar. Bakterijo si na srečo hitro odkrila, zato ti bom dal ustrezne antibiotike in po nekaj dneh boš kot nova. Ne jokaj in bodi srečna, da sploh imaš simptome te bolezni, večina ljudi, ki so okuženi, sploh nima nobenih simptomov in tako nezavedno širijo bolezen dalje,« me je skušal pomiriti zdravnik. Nehala sem jokati, vendar so se mi od živčnosti tresle roke. Komaj sem pograbila recept, na katerega je zdravnik predpisal antibiotike zame in za Luko. Zdravnik mi je pojasnil, da se morava zdraviti oba, če hočeva bakterijo zaustaviti in preprečiti, da bi se z njo ponovno okužila. Še nikoli me ni bilo tako sram iti v lekarno. Neprijetno mi je bilo iti že po test nosečnosti ali jutranjo tabletko, ampak to zdaj pa je bilo čisto nekaj drugega. Bila sem okužena s spolno prenosljivo boleznijo. »Kaj si bo mislila farmacevtka? Bo jutri vedelo že celo mesto? Kako naj se soočim z Luko? Me je res on okužil?« sem se spraševala. Na moje presenečenje me ni farmacevtka čisto nič čudno pogledala. Zdelo se je, kot da vsak dan pride v lekarno nekdo s takim receptom. Dala mi je antibiotike in svetovala uporabo kondoma naslednjih nekaj dni. Zame je kondom do tedaj predstavljal le zaščito pred neželeno nosečnostjo. Z bivšim, Blažem, sva ga uporabljala ravno iz tega razloga, na spolno prenosljive bolezni še pomislila nisva. Saj so nas v šoli učili nekaj o AIDS-u in HIV-u, ampak ni nikoli nihče verjel, da bi ga lahko dobil. Za nas je bil ta prisoten le med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, prodajalkami ljubezni in pri ljudeh iz manj razvitih držav. Drugih spolno prenosljivih bolezni pa ni nikoli nihče omenil, zato tudi nikoli ni nihče pomislil, da bi se lahko s čimerkoli okužil.

Iz lekarne sem se odpravila naravnost domov. Še vedno sem se tresla, zato sem komaj čakala, da pridem do svojih tabletk. Zdelo se mi je, da dokler jih ne bom vzela, ne bom mogla trezno razmišljati. Vzela sem kar dve, ker sem imela občutek, da me ena ne bo mogla pomiriti. Počakala sem nekaj minut in roke so že postajale mirnejše. Vzela sem telefon in v Google vtipkala »klamidija«. Prebrala sem, da gre za najbolj razširjeno spolno prenosljivo okužbo, predvsem med mladimi, ki imajo veliko spolnih partnerjev. Sama sem imela do takrat spolne odnose le z dvema fantoma, kar se mi ni zdelo dosti. Pisalo je tudi, da če je ne zdravimo, lahko vodi do neplodnosti ali celo življenjsko ogrožajočih zapletov, kot je zunajmaternična nosečnost. Ker večina okuženih nima nobenih simptomov okužbe, je priporočeno redno testiranje na spolno prenosljive bolezni in okužbe, uporaba kondomov in monogamija, torej spolni odnosi z enim samim zvestim partnerjem, ki ni okužen. (Danes me vse to spomni na dogodek, ko sta dva ameriška učenca učiteljici gospodinjstva v hrano podtaknila spermo. Stara sta bila petnajst let, vendar očitno nepoučena o spolno prenosljivih boleznih. Učiteljica je morala oditi na testiranje, vendar ne takoj, na primer prisotnost virusa HIV se na testu pokaže šele po približno mesecu dni od okužbe).

Zaradi vsega prebranega je v meni začel naraščati strah pred Luko. Prešinilo me je, da ga sploh zares ne poznam. Še vedno sem težko verjela, da me je on okužil, a vendar je vse kazalo na to. Mojim mislim ni bilo videti konca: »Kdo sploh je ta tip? Mi kaj prikriva? S koliko ženskami je bil? Je mogoče narkoman? Zločinec? Je že bil s prostitutkami? Od kje neki bi lahko imel to bolezen?« Zmenjena sva bila, da se danes vidiva ob šestih zvečer. Nisem se bila pripravljena soočiti z njim. Zaradi vsega strahu sem vzela še eno tabletko.





V


Premetavala sem se po postelji, glavobol pa je postajal vse močnejši. Spomnila sem se babičinega nasveta, da za spanec pomaga kozarec toplega mleka z medom, zato sem vstala iz postelje in si pripravila napitek. Bila sem odločena, da bom zdaj trdno zaspala. Vendar so se takoj, ko sem zaprla oči, misli vrnile. Z Luko sva se res dobila ob šestih. Ko je pritisnil na zvonec, mi je začelo močno razbijati srce. Vedno sem stekla do vrat in mu skočila v objem, takrat pa sem vrata odprla z najbolj poklapanim obrazom. »Hej, srček, a je kaj narobe?« me je vprašal. »Nisem noseča,« sem mu hladno odgovorila. »Ja, a ni to super? Ne razumem, zakaj si žalostna. Ali si mogoče želiš otroka?« »Najbrž ga nikoli ne bom imela,« sem rekla in mu pomolila zdravniški izvid pred oči. Še preden ga je uspel prebrati, sem ga začela napadati z vprašanji: »S koliko ženskami si bil? Ali zahajaš v bordel? Kaj mi prikrivaš?« Planila sem v jok. Iz njegovega izraza na obrazu sem lahko razbrala, da mu ni nič jasno – niti kaj piše na zdravniškem izvidu niti zakaj ga sprašujem o teh stvareh. »Alo, zbudi se, a se ne zavedaš, da imava spolno bolezen?« sem se zadrla. »Spolno bolezen?« je ponovil in se začel tresti. »Od mene si jo dobila?« je vprašal s solznimi očmi. »Ja, tako meni zdravnik. Me je takoj vprašal, če imam novega fanta. Pa tudi tisto noč, ko sva prvič, sem opazila, da imaš … imaš … da imaš neprijeten vonj … iz … iz penisa,« sem komaj izrekla. Bala sem se, kako bo odreagiral, vendar je priznal, da neprijeten vonj opaža zadnje čase tudi sam, a da mu ni pripisoval velikega pomena, ker tako ali tako spije premalo vode in veliko kave. Malo se mi je zamislil, saj sem videla, da mu res ni nič jasno, bilo mu je žal in o spolnih boleznih ni imel blage veze. A vseeno sem želela izvedeti podrobnosti o njegovem spolnem življenju v preteklosti. »Lola, jaz sem imel pred tabo le tri punce. Kako ti lahko sploh pade na pamet, da bi zahajal v bordel? Me imaš za takega ali kaj?« me je začel spraševati. »Kako pa je pol možno, da si okužen, če si bil res samo s tremi?« Rekel je, da ne ve, ampak da je imel zelo veliko nesrečo v ljubezni, saj so ga vsa tri bivša dekleta varala. »Pa si z vsemi brez kondoma?« sem ga vprašala. Pritrdil je. Takrat se mi je sestavila slika – če so ga dekleta varala in je imel z vsako nezaščitene spolne odnose, je možnost okužbe kar visoka. Nisem mogla verjeti, kako brezglav je. Še bolj pa sem bila jezna nase. On je bil prvi moški, s katerim sem privolila v spolni odnos brez zaščite, a v bistvu je bil takrat zame še skoraj popoln neznanec. Po temeljitem pogovoru sem se odločila, da bom razmerje z njim nadaljevala, saj konec koncev ni bil samo on kriv za okužbo in bilo mu je zelo žal. Začela sva jemati antibiotike, ki nama jih je predpisal zdravnik. Po treh dneh jemanja so res vsi simptomi izzveneli. Nič več me ni bolelo, izginila je tudi vročina in prav tako izcedek. Je pa bolezen zaznamovala najino spolno življenje. Nikoli ni bilo več tako kot prej.





VI


Ura je bila pol petih zjutraj in še vedno nisem mogla zaspati. Tudi razmišljati nisem mogla več. Zopet me je zgrabila čudna tesnoba, začela sem se tresti. Da bi svoje možgane odvrnila od pretiranega razmišljanja, sem vzela telefon in odprla Instagam. Prikazale so se slike napol golih deklet z izklesanimi telesi, dolgimi gostimi lasmi in popolno urejenimi nohti. Pomislila sem, da so zelo lepe. V trenutku so se možgani začeli poigravati z mano in mi sporočati, da sem lezbijka. Pogledala sem Andreja in res me sploh ni privlačil.

Andrej je bil eno leto starejši od mene. Bil je svetle polti, svetlih las in bolj čokate postave. Karakterno je bil zelo podoben mojemu prvemu resnemu fantu Blažu, saj je bil tako kot on bolj tih, neopazen, sramežljiv in resen. Priznati moram, da me ni pritegnil s svojim videzom, ampak z razgledanostjo in ambicioznostjo. Ko sva se spoznala, sem ravno zaključevala študij in se mi je zdelo primerno, da se tudi sama zresnim in da bo fant s temi lastnostmi pravi zame.

Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Zaprla sem Instagram in odprla Facebook. Spet isto. Ob vsaki sliki, na kateri je bila ženska, so se pojavile lezbične misli. Srce mi je začelo tako močno razbijati, da sem bila prepričana, da bom doživela infarkt. Vse kar sem si želela, je bila škatlica pomirjeval. Mislim, da bi pojedla kar vse. Po licih so mi spolzele solze. Upala sem, da je to moja najgrozovitejša nočna mora, iz katere se bom kmalu zbudila in bo vse OK. Pa ni bila. Okoli pol šeste ure mi je uspelo zaspati in spala sem do devetih zjutraj. Ko sem odprla oči, se skorajda nisem mogla premakniti. Moje telo je bilo tako izčrpano, kakor bi ga nekdo ožel kot mokro krpo. V bistvu sem se počutila, kot da imam najhujšega alkoholnega mačka, kar jih obstaja. Ali pa kot da bi me nekdo močno pretepel. Bolele so me kosti in čisto vsaka mišica. Andrej je na srečo še spal, saj nisem imela niti toliko energije, da bi mu rekla dobro jutro. Takoj sem se spomnila svojih lezbičnih misli izpred parih ur. Še vedno sem upala, da so bile to le sanje, zato sem zopet odprla Instagram in čakala, kaj se bo zgodilo. Ponovno se je usulo slik razgaljenih deklet, šlo pa je večinoma za zvezde YouTuba ali raznih resničnostnih šovov. Bile so popolno naličene in vsaka se mi je zdela lepša, možgani pa so mi vse intenzivneje sporočali, da sem lezbijka. Sploh se nisem mogla otresti teh misli. Od vse groze in jeze sem zabrisala telefon v steno in prebudila Andreja. »Hej, miška, kaj pa je? A si v redu?« me je vprašal. Nisem mu upala povedati, kaj se dogaja. Rekla sem mu, da sem zelo živčna, ker skoraj celo noč nisem spala. »Ne sekiraj se, boš pa danes boljše,« mi je rekel in me začel božati po laseh. Nisem prenesla njegovega dotika, zato sem se odmaknila. Prosila sem ga, če lahko odide iz spalnice in me pusti pri miru, saj ga nisem mogla gledati. Šel mi je na živce in nisem vedela zakaj – ali zaradi moje izčrpanosti ali lezbičnih misli. Tako ali tako sem imela občutek, kot da umiram in nisem želela, da bi me gledal. Mislim, da mu ni bilo nič jasno, ampak me je upošteval. Vstal je iz postelje in me vprašal, če mi kaj prinese ali pripravi zajtrk. »Ne, samo poberi se že ven,« sem mu zabrusila. Vem, da sem ga užalila, saj sem videla, da so se mu začele rositi oči. Naslednjih pet ur sem preležala v postelji. Srce mi je razbijalo, kot da bi pretekla maraton, a se v bistvu sploh nisem mogla premakniti. Zdelo se je, kot da sem na pol hroma. Poleg tega mi je po glavi švigalo milijon misli, ki jih nikakor nisem mogla ustaviti. Moji možgani so delali sto na uro. Prepričana sem bila, da mi bo razneslo glavo in počasi sem izgubljala razum. Poskusila sem se zamotiti na različne načine, od igranja igric na telefonu do branja knjig, a nič od tega ni zaustavilo mojih misli. Telo je bilo iz sekunde v sekundo bolj izčrpano, počutila sem se kot starostnica, ki leži na smrtni postelji in bo vsak čas umrla. Nisem vedela, kaj naj, zato sem se prepustila »umiranju«. Zaspala sem. Ob devetih zvečer me je prebudil moj poln mehur. Zbrala sem vse svoje moči, da sem se dvignila iz postelje. Komaj sem prišla do stranišča, čeprav me je do njega ločilo le nekaj metrov. Ko sem odprla vrata spalnice, je do mene takoj pritekel Andrej. Še nikoli ga nisem videla tako zaskrbljenega. Samo stal je in me gledal, saj mislim, da sploh ni vedel, kaj naj reče ali naj me objame, poljubi. Še dobro, da ni storil nič, ker bi najverjetneje bruhala. Zmuznila sem se mimo njega in se zaklenila v stranišče, saj ga nisem želela gledati. Ponovno so se oglasili moji možgani in mi začeli sporočati, da sem lezbijka in da z Andrejem ne bom nikoli srečna. Res nisem razumela zakaj, ko pa sem bila še včeraj noro zaljubljena vanj. Tako je bilo še naslednjih nekaj dni. Cel teden sem dobesedno preležala v postelji. Nisem mogla niti jesti niti piti niti spati. Še pred kratkim sem se zbujala pred Andrejem, da me slučajno ne bi videl nenaličene, sedaj pa mi je bilo čisto vseeno, kakšna sem. Izgubila sem pet kilogramov, moji lasje so bili mastni in zafecljani, smrdela sem po znoju, oči pa sem imela čisto zabuhle od joka. Želela pa sem si le eno – da bi ozdravela. Bila sem prepričana, da imam najhujšo bolezen tega sveta, ki je prišla iznenada in me bo pokopala v naslednji sekundi. K zdravniku nisem mogla, ker je bil na dopustu, pa tudi ne vem, če bi bila fizično zmožna priti do ambulante. Po enem tednu skoraj dobesedne ohromelosti, me je začelo metati kot kakšnega narkomana. Tresle so se mi roke, dobila sem sindrom nemirnih nog in vročino, bruhala sem, driskala, mišice so me vedno bolj bolele, poleg tega pa se nisem mogla niti pogledati v ogledalo. Bilo je kot v grozljivki, ko se nekdo gleda v ogledalu in za seboj opazi svoj odsev ali pa se mu prikazujejo razni zli duhovi. Šele takrat me je prešinilo, da bi bile lahko moje težave povezane z nenadno prekinitvijo jemanja pomirjeval. V svojem življenju nisem v kratkem spremenila ničesar drugega, razen da sem prenehala uživati te tabletke. V hipu sem pograbila telefon in kaj kmalu na Googlu našla zadetek: pomirjevala – odtegnitveni sindrom in abstinenčna kriza. Takrat se je moja psiha dokončno sesula. Ni me več čudilo, da me meče kot kakšnega džankija, saj sem tudi bila džanki. Na spletu so se kar vrstili članki z naslovi Zasvojenost z zdravili, Zdravila kot mamila, Ko zdravilo postane droga, Droge na recept povzročajo večjo odvisnost kot ulične droge, Pomirjevala niso rešitev … Bila sem dobesedno v šoku. Kot prvo nisem mogla verjeti, da v petih letih jemanja teh tablet nisem nikoli prišla do teh informacij, kot drugo pa me je razžalostilo, da mi je osebni zdravnik sploh predpisal kaj takega. Poleg tega pa me niti ni opozoril na nevarnosti in posledice teh tablet. Sovražila sem sebe in njega ter posledično še vse ostale zdravnike in farmacijo nasploh. Če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da bom nekoč džanki, mu ne bi verjela, saj sem se drog resnično bala. Kar nekaj mojih prijateljic je na zabavah skupaj z alkoholom vzelo še ekstazi ali pa so kaj posnifale. Jaz tega nisem nikoli in tudi kadar so to počele, nisem želela biti v njihovi bližini, saj me je dobesedno »zabediralo«. In ravno zato sem sovražila svojega zdravnika, saj je odvisnost od drog lastna izbira, odvisnost od zdravil pa ne. Jaz za ta zdravila sploh ne bi vedela, če mi jih ne bi predpisal. Prav tako zdravniku tudi nekako zaupaš, kaj dela, kajne?

Prvič sem se seznanila s tem, da so moja pomirjevala spadala v skupino kratkodelujočih benzodiazepinov, ki so zelo zasvajujoči, lahko že po nekaj dneh uporabe – jaz pa sem jih jemala pet let. Celih pet let! Prepričana sem bila, da doživljam delirij. Srce mi je zastalo, ko sem prebrala, da bi zaradi njih lahko celo pristala v zaporu. Nekaj škatlic tablet sem si priskrbela na črnem trgu, da bi jih vedno imela dovolj na zalogi, kar pomeni, da jih nisem dobila na recept. Vedno sem jih nosila s seboj v torbici in če bi mi jih na Hrvaškem našli policisti, bi me lahko obsodili za nedovoljeno posedovanje droge in me poslali v zapor. Zanimivo je, da pomirjevala na ulici preprodajajo večinoma upokojenci z nizkimi penzijami, da vsaj nekoliko lažje pridejo skozi mesec. Zdravnikom se zlažejo o svojih težavah, ti pa jim izdajo recept za velike količine pomirjeval. To je od zdravnikov skrajno neodgovorno, saj se pomirjevala uporabljajo le za kratkoročno zdravljenje, poleg tega pa ljudem po petinšestdesetem letu sploh ne bi smeli predpisovati pomirjeval, saj obstaja večje tveganje za pojav demence, zlome in padce. Nezaslišano je tudi dejstvo, da v domovih za ostarele neupravičeno in prekomerno predpisujejo benzodiazepine, družinski člani pa največkrat za to sploh ne vedo. Tudi če uslužbence prosimo, da naj našemu svojcu ne dajejo več pomirjeval, to dostikrat počnejo še naprej in na skrivaj. Vsaj tako je bilo pri mojem pokojnem dedku. V ta krog so vključeni tudi veterinarji, ki našim hišnim ljubljenčkom prav tako predpisujejo pomirjevala, predvsem v prazničnem času, ko se bojijo ognjemeta. Izvedela sem tudi, da za odvajanje od »benzotov« obstajajo posebne klinike, tako kot za odvisnike od drog in alkohola. Odvisnikom od heroina za lajšanje odtegnitvenih sindromov predpišejo prav benzodiazepine in tako so pahnjeni v novo odvisnost. Tisti, ki so se izvlekli in premagali obe odvisnosti, pravijo, da je bilo odvajanje od benzotov veliko bolj peklensko kot odvajanje od heroina. Skratka, odvisnost od pomirjeval je hujša kot odvisnost od katerekoli ulične droge. To pa zato, ker so zelo hitro zasvajujoči in telo zelo hitro razvije toleranco, kar pomeni, da za enak učinek potrebuješ vedno večjo in večjo dozo. Odvajanje od pomirjeval je brez nadzora zdravnika zelo nevarno, dozo pa moraš zmanjševati postopoma, če ne pride do hudih odtegnitvenih simptomov, ki jih je več kot sto (vsi so navedeni in opisani na spletni strani www.beatingbenzos.com v razdelku Possible Symptoms). In kaj sem naredila jaz? Na hitro prekinila (cold turkey) s še kar veliko dozo tablet in brez kakršnekoli vednosti in nadzora zdravnika. Kaj bi morala storiti? Smiselno bi bilo, da bi iz kratkodelujočih benzodiazepinov presedlala na dolgodelujoče in dozo res počasi in postopoma zmanjševala, in sicer le za nekaj odstotkov na približno dva do tri tedne. Spomnim se, da sem nekje na internetu prebrala, da če z jemanjem pomirjeval nenadoma prekineš, potem pa jih začneš ponovno jemati in postopoma zmanjševati, s tem povzročiš še hujši odtegnitveni sindrom, ki lahko traja več let. Ta proces se v angleščini imenuje kindling.

Kljub vsej dostopni literaturi večina zdravnikov navaja in laže, da odtegnitveni simptomi izzvenijo v približno štirinajstih dneh, vendar to nikakor ne drži. Pa tudi ko izzvenijo, se muke ne končajo. Prebrala sem, da psihična kriza lahko traja še leta. Edini drogi, ki povzročita tako hud odtegnitevni sindrom, sta benzodiazepini in alkohol. Pa še pri alkoholu se fizična odvisnost ne razvije tako hitro kot pri benzotih. Težava je v tem, da se benzodiazepini vežejo na GABA receptorje v naših možganih in tako pomirijo naše razpoloženje. S pomirjevali izgine vse – anksioznost je le še preteklost, prav tako nespečnost, jeza, žalost, odplavajo pa tudi vsi strahovi, tudi tisti najmanjši. Čudežno, kajne? Kakšna trapa sem bila, da sem verjela, da obstaja čudežna tabletka, ki rešuje vse strahove in težave, poleg tega pa je še brez negativnih učinkov. Ko torej vzamemo benzo, našim GABA receptorjem damo potuho, jih zapremo. Redno uživanje tablet zato lahko privede do možganske okvare, ko se receptorji naravno, brez pomoči zdravil, sploh več ne zaprejo. Ponovna vzpostavitev ravnovesja receptorjev in ozdravitev pa trajata od šest do štiriindvajset mesecev (ali še dlje), kar je odvisno od posameznika, količine in časa jemanja tablet. Da pa se telo čisto očisti benzotov, traja minimalno tri mesece. Čeprav tablet ne jemljete že tri mesece, test za prisotnost drog v telesu lahko po devetdesetih dneh še vedno pokaže prisotnost benzodiazepinov v laseh. Od vsega, kar sem prebrala, me je še dodatno sililo na bruhanje. Že v tem trenutku sem dobesedno umirala in nisem želela niti pomisliti, da bom te muke morala preživljati še najmanj šest mesecev.





VII


Andreja sem se še naprej izogibala, saj ga še vedno nisem mogla videti, kar je bilo precej težko, ker sva bila skupaj v stanovanju, on pa mi je ves čas želel nekaj pomagati in me tolažiti. Moja relacija je bila le od postelje do stranišča, saj sem imela hudo drisko. Na stranišče sem morala vsaj petkrat na dan. Glede na to, da nisem nič jedla, ne vem, kaj je šlo iz mene. Čisto me je izčrpalo in dehidriralo. Naslednjih nekaj dni sem ostajala izključno v svoji sobi in se odjavila z vseh socialnih omrežij, saj je bila to edina rešitev, da ne pridem v nikakršen stik z ženskami in posledično lezbičnimi mislimi. Ker o mojem spancu ni bilo ne duha ne sluha, sem imela celih mučnih štiriindvajset ur časa za razmišljanje. Še kar nisem mogla verjeti, kakšna budala sem bila in kaj sem si nakopala. Vendar odtegnitveni simptomi sploh niso bili moj edini problem in razlog za skrbi. Čez nekaj dni naju je z Andrejem čakalo testiranje za spolno prenosljive okužbe. Pred štirimi meseci sem končala razmerje z Luko, ravno iz razloga, ker je bil ponovno okužen. Že tako sva imela kar nekaj kriznih trenutkov v zvezi, to pa je bila pika na i. Zadnjih nekaj mesecev najine zveze sem začela ponovno opažati, da mu smrdi spolni ud. Napotila sem ga k osebni zdravnici, ki pa je rekla, da ni zaznala nič nenavadnega in da je vse v redu. Kmalu zatem je mene začela ob vsakem naglem premiku močno boleti glava. Ker težave niso izzvenele, sem se tudi sama odpravila k svojemu osebnemu zdravniku. Po pregledu urina je ugotovil, da imam vnet mehur in mi predpisal antibiotike. Moj šesti čut mi je govoril, da je vzrok mojih težav zagotovo spet ena od spolno prenosljivih bolezni. Seveda pa sem se bala najhujšega – da imam HIV. Res sem bila pravi hipohonder. Ne vem, kdaj se je to začelo, ampak vedno, vedno sem pomislila na najhujše. Zdravnika sem prosila, da mi izda napotnico za testiranje, ki pa mi jo je napisal s težkim srcem, saj je menil, da gre le za nedolžno vnetje mehurja. Ker je bil prepričan, da ni nič hujšega, mi ni izdal hitre napotnice, zato sem morala na pregled čakati skoraj štiri mesece. Nočem se niti spomniti, koliko pomirjeval sem pojedla v tistem času, saj me je ubijala misel, da sem okužena z virusom HIV. V glavi so mi cele dneve odmevale Maksimiljanove besede, s katerim sem se poleti zapletla na neki zabavi v Izoli. »Veš, tega nisem še nikomur povedal, ampak nedolžnost sem izgubil v Bangkoku s prostitutko.« S prostitutko. S prostitutko …

Z Luko sva šla v času najine zveze kar trikrat narazen in vsakič sva žalost potešila z novimi spolnimi partnerji. Zato me misel na to, da bi bila lahko zopet okužena, ni presenečala, spraševala sem se le, kako se lahko to zgodi ravno meni in to z isto osebo, a kdo je krivec tokrat – jaz ali ponovno Luka? Luku sem rekla, naj gre tudi sam prosit zdravnico, da ga napoti na testiranje. Problem našega zdravstva je, da zdravniki neradi kar vsepovprek pišejo napotnice za testiranje na spolno prenosljive bolezni, samoplačniško testiranje pa je zelo drago. Spolno prenosljivih okužb je kar nekaj in če se želiš testirati na vse ali opraviti kontrolni pregled, lahko plačaš tudi do 500 evrov. Popolnoma brezplačno in anonimno testiranje nudijo le za HIV in hepatitisa B in C. Z Luko sva se dogovorila, da bo zdravnici natvezil, da s svojo partnerko razmišljata, da bi si ustvarila družino in bi se zato rad testiral. Izmišljena zgodbica je obrodila sadove, zdravnici se je zdelo, da z Luko zelo odgovorno razmišljava, zato mu je izdala kar hitro napotnico. Datum testiranja je dobil že v roku enega meseca. V tem času so se moje težave z glavoboli nekoliko umirile, kar me je spravilo v boljšo voljo. A ne za dolgo. Kaj kmalu me je začelo močno boleti uho, bilo je popolnoma zamašeno, slišala nisem nič. Poleg tega pa sem imela še nekoliko povišano telesno temperaturo. Ni mi preostalo drugega, kot da se ponovno oglasim pri osebnem zdravniku. Tokrat je ugotovil le blago vnetje ušesa in mi predpisal antibiotike. Zdaj pa res nisem imela več razloga, da bi razmišljala o morebitni okužbi s spolno prenosljivo boleznijo, saj po zdravi kmečki logiki ni bilo razloga za skrb – Lukova zdravnica ni opazila nobenih težav, moji glavoboli so izzveneli, vnetje ušesa pa tudi nihče ne bi nikoli povezal s spolno okužbo – a kljub temu mi je notranji glas nekje v podzavesti govoril, da so moje težave povezane prav s tem. En teden sem jemala antibiotike za zdravljenje vnetja ušes, a se stanje ni zares izboljšalo. Končno je nastopil dan Lukovega testiranja. Ko je končal (vzeli so mu bris sečnice), me je klical, da je treba na rezultate počakati približno dva tedna. Skoraj me je kap, saj sem bila že tako neprestano živčna in nisem vedela, ali bom zdržala še naslednjih štirinajst dni. Hvala bogu sem imela vsaj svoje tabletke, ki so mi omogočale, da se vsaj malo sprostim in pozabim na skrbi. Vendar mi ni več zadostoval začetni odmerek 0,25 mg, zato sem presedlala že na 0,50 mg ali celo 0,75 mg! Najverjetneje je vsem jasno, da okužba s spolno boleznijo posameznika zelo prizadene, saj je prvič to tabu tema, drugič pa te spopade strah, da ne boš nikoli mogel imeti otrok. Prav tako se bojiš stigmatizacije, zasramovanosti in diskriminacije. Vseh teh občutkov sem še posebej zavedala, ko sem sedela v čakalnici pred ambulanto za testiranje na spolno prenosljive bolezni. Celo pot do dermatovenerološke klinike sem razmišljala: »Ko vsaj ne bi bilo nobenega poznanega v čakalnici.« Čeprav bi vedeli, da smo tam vsi z istim razlogom, je še vedno nekako neprijetno, ne želiš si, da bi srečal koga, ki te pozna. Grozno pa mi je bilo tudi v službi. V kavarno, v kateri sem delala, so več ali manj zahajali le sluzasti starčki, ki so me nonstop buljili, kot da sem edina ženska na planetu in edina tema, o kateri so se želeli pogovarjati, je bil seks. Tiste dni sem v službo prihajala nenaspana, živčna, slabe volje in razdražljiva. Seveda so vse to takoj opazili. »Kaj pa zehaš, a je bila dolga noč?« so me spraševali. »Izgleda, da ga ni fasala, ker je tako tečna danes,« so se pogovarjali med sabo in čakali na moj odgovor. Običajno bi se le nasmejala njihovim neprimernim izjavam, takrat pa je v meni vrlo, želela sem le zakričati, naj me pustijo pri miru, ker čakam na testiranje za spolno prenosljive bolezni in se res ne želim pogovarjati o seksu. Ampak, seveda, tega nisem mogla kar povedati, ker je to tabu. To ni enako, kot če imaš gripo, angino, boreliozo ali pa korono. Zato sem se morala vseeno nasmehniti in delati naprej …

Ko je končno minilo mučnih štirinajst dni, je prišla kuverta. Čeprav sem ekstremno pesimistična oseba, je bilo v meni vendarle kanček optimizma, da mogoče pa res ni nič. Luka je s tresočimi rokami odprl kuverto in pogledal izvid – ureaplasma parvum. Kaaaaj? Vedela sem vse o klamidiji, gonoreji, sifilisu, genitalnih bradavicah, herpesu, HIV-u, HPV-ju, hepatitisu, za ureaplasmo pa sem slišala prvič. Mislila sem, da se nekdo zajebava z nama. Stric Google mi je povedal, da se bakterija lahko prenaša preko nezaščitenega spolnega odnosa, nezaščitenega oralnega odnosa ali pa tudi s poljubljanjem! Seveda lahko vpliva na neplodnost ali prezgodnji porod in povzroča poškodbe oči in možganov dojenčka. Začelo me je dušiti in stiskati v prsih. Kakopak se nisem znala pomiriti drugače, kakor pogoltniti par tabletk. Saj ne, da so rešile problem, ampak kar naenkrat v mojih očeh ni bilo več vse tako črno in za vsako težavo je začela obstajati rešitev, ki je v nezadetem stanju niti približno nisem videla. Reševanje težav s pomirjevali mi je bilo že od samega začetka všeč tudi zato, ker sem bila v zadetem stanju še vedno funkcionalna oziroma bila sem še bolj funkcionalna, saj je tesnoba izginila, podivjane negativne misli so se umirile, nič več me ni bolelo v prsih in lahko sem normalno dihala. Nihče ni nikoli opazil, da sem karkoli vzela. Še vedno sem lahko hodila v službo, na faks, opravljala gospodinjska opravila, vozila avto (čeprav ga ne bi smela, saj ta zdravila zmanjšujejo sposobnost za vožnjo in so tudi označena z opozorilnim trikotnikom) … kar pod vplivom alkohola ali kakšne druge substance ni mogoče. Ljudje zelo hitro opazijo, da nekaj ni v redu.

Ker sva imela z Luko kar nekaj težav in nesporazumov, sem začela pomišljati, da nama pa mogoče vesolje na tak način sporoča, da pa res nisva za skupaj. Čeprav nama je želelo najverjetneje le sporočiti, da bi morala biti v spolnosti bolj pazljiva in monogamna. Ker je ta okužba dokončno ubila najino spolnost, sva se sporazumno razšla. Sama sem morala na testiranje počakati še približno dva meseca. Ker sva bila z Luko spolno aktivna, je bilo po vsej logiki skoraj nemogoče, da ne bi bila okužena tudi jaz, a ker je moj osebni zdravnik trdil, da z mano ni nič narobe, sem v to začela sčasoma tudi verjeti. Živela sem naprej in se poskušala čim manj ukvarjati z negativnimi mislimi. Kaj kmalu mi je pri tem začel pomagati tudi Andrej. Vzel se je od neznano kje in mi začel pisati na Instagramu. Karakterno sva se zelo hitro ujela, zato sva začela »dejtati«. V tem času sem že opravila testiranje, vendar sem na izvid morala čakati mesec dni. Ker je med nama z Andrejem preskočila iskrica, sva postala par. Nisem vedela, ali naj mu povem, kakšen izvid čakam, ali ne. To me je toliko razjedalo, da sem mu na koncu vseeno povedala, po čudnem naključju pa so me že nekaj minut zatem klicali iz klinike. Diagnoza: uraplasma parvum in ureaplasma urealyticum. Nisem imela le okužbe sečil, temveč tudi žrela, kar je takoj pojasnilo moje vnetje ušesa. Od tistega trenutka naprej je v meni izginil še tisti kanček optimizma, ki se je kdaj pa kdaj pokazal. Edina sreča v vsej tej situaciji je bila, da je Andrej zelo lepo in mirno odreagiral, brez obsojanja. Čeprav on težav ni imel, sva oba dobila antibiotike. Ker sem bila v nenehnem stresu zaradi občutka sramu in krivde, da sem najverjetneje okužila tudi Andreja, se mi je zdelo, da zdravljenje z antibiotiki ni nič pomagalo, čeprav so zdravniki zagotovili, da je zdravljenje z antibiotiki uspešno in da kontrolnega pregleda ne izvajajo. Svojemu osebnemu zdravniku sem povedala, kaj se je zgodilo, in ker mu je bilo najverjetneje žal, da mi ni postavil prave diagnoze, mi je bil pripravljen ponovno izdati napotnico za testiranje. Prav tako jo je pridobil tudi Andrej. Z Andrejem sva se imela sicer lepo, vendar je mojo psiho začelo že pošteno najedati. Vsak dan sem se začela zatekati k svojim »bombončkom«, kdaj pa kdaj pa tudi k alkoholu. Sploh se nisem zavedala, da bi bila lahko ta kombinacija tudi smrtonosna. Čeprav je bil živčen tudi Andrej, mu vseeno ni bilo všeč, da jemljem tablete, zato jih je tistega dne odvrgel v straniščno školjko. Poleg tega sem mu tudi obljubila, da ne bom več pila alkohola. In tako sem ostala brez vsega, kar bi me lahko pomirilo, in z odtegnitvenimi simptomi. Kakšno sranje.





VIII


Najhujši odtegnitveni simptomi so počasi pojenjali, vsaj toliko, da sem lahko vstala iz postelje in bila nekaj časa pokonci. Straniščna školjka je bila sicer še vedno moja najboljša prijateljica, prav tako pa nisem mogla stati dolgo, saj nisem čutila svojih nog – kot da bodo odpovedale ali kot da niso del mojega telesa. Ni pa pojenjal nepojasnjen odpor do Andreja. Odločila sem se, da bom z njim ostala vsaj še do ponovnega testiranja, saj sem ga konec koncev sama pahnila v to, poleg tega pa se je moje zdravstveno stanje za malenkost izboljšalo, zato sem upala, da se mi bodo počasi vrnila tudi čustva. Sam me je miril, da se bom zagotovo tudi bolje počutila, če bodo rezultati testiranja negativni. In res so bili. Pri nobenem od naju niso našli nobene okužbe, kar je pomenilo, da sva se ureaplasme znebila. Čeprav bi se mi moral odvaliti kamen od srca, se mi ni, saj sem bila popolnoma čustveno otopela. Do Andreja nisem čutila ničesar več, v meni je bila le praznina. Zdelo se mi je, kot da so mi te tablete vzele dušo, jo iztrgale iz mojega telesa. Stara Lola, ki je bila večino časa dobro razpoložena, vedno dejavna, smešna, prijazna, čustvena, je izginila. Prav tako še vedno nisem mogla jesti in početi ničesar, kar me je včasih veselilo. Tonila sem v depresijo. Četudi sem se zavedala, da je vse skupaj posledica odtegnitve, nisem zdržala več. Možgani so se preveč poigravali z mano. Želela sem zbežati in se nekam umakniti. Od Andreja, bolečin, težav, odtegnitve, sebe … Misli o samomoru so postajale vse močnejše in pogostejše.

Odločila sem se, da grem za nekaj časa k staršem. Domači so me sprejeli z odprtimi rokami, čeprav me niso najbolj razumeli. Ves čas sem ponavljala le, da se nekaj groznega dogaja z mano, da imam občutek, kot da počasi umiram. Duša je že zapustila moje telo, jaz pa sem bila še vedno tam. Ampak samo fizično. Takrat sta tudi starša začela prebirati članke o pomirjevalih in odtegnitvi in zdelo se je, da sočustvujeta z mano. Vendar je njuno sočustvovanje trajalo le nekaj dni, saj sem bila videti povsem običajno. Vse, kar se je spremenilo v mojem zunanjem izgledu, je bila izguba sedmih kilogramov. Temu pa nista pripisovala velikega pomena, saj je moja teža nihala že od mojega šestnajstega leta, ko sem imela težave z anoreksijo. O tem se nikoli nismo zares pogovorili, saj je tudi anoreksija dolga leta veljala za tabu temo. Oče se je vedno tolažil s tem, da me bo že enkrat minilo. Hujšati sem začela med poletnimi počitnicami po zaključeni osnovni šoli. Že odkar vem zase, sem imela težave s samopodobo, zato sem vedno iskala in počela nekaj, kar bi jo lahko izboljšalo. Že zelo zgodaj sem se začela ličiti in si barvati lase. Verjetno sem bila edina na šoli, ki je imela pri trinajstih letih svoje bakreno rjave lase pobarvane v živo rdečo barvo. Moje veke pa so vsak dan »krasili« vijolični ali rozasti odtenki senčil z bleščicami. To mi ni bilo dovolj, zato sem se odločila za naslednjo potezo – hujšanje, kar se mi je zdelo logično, saj sem imela nekaj kilogramov preveč. Najprej sem res hujšala, vendar sem zaradi svoje neučakanosti in nepotrpežljivosti, ker se rezultati niso zgodili čez noč, začela stradati. Izpuščala sem obroke, dokler nisem pojedla le še enega jabolka na dan. Počasi sem tako močno zabredla, da si tudi zob nisem želela več umivati z zobno pasto, da je ne bi ponesreči pogoltnila in zaužila še kakšne dodatne kalorije. Tehtala sem se vsak dan, večkrat na dan. Vstajala sem že ob štirih zjutraj, da sem se lahko pred odhodom v šolo povzpela še na bližnji hrib. Ker sem bila čisto v svojem svetu, sploh nisem opazila, da sem izgubila tudi menstruacijo. Ko sem po nekaj dneh prehranjevanja z enim jabolkom na dan za hip omedlela, sem se končno začela zavedati, da je z mano nekaj narobe. Še zadnjikrat sem se stehtala. Tehtnica je pokazala šestinpetdeset kilogramov, kar je pomenilo, da sem v petih mesecih izgubila dvajset kilogramov. Da bi lahko o vsem skupaj v miru razmislila, sem se odpravila na sprehod. Tavala sem po praznih ulicah, nakar sem srečala sošolca iz osnovne šole, s katerim se nikoli nisva pogovarjala. Pogledal me je in zdrvel mimo mene. Mislila sem si, da me pač noče pozdraviti. Kar naenkrat pa se je ustavil, se obrnil in se zadrl, da izgledam kot duh. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Sošolec, s katerim osem let v osnovni šoli nisva spregovorila besede, je opazil, da ne izgledam normalno. Nehala sem se tehtati, začela sem normalno jesti in kmalu sem vseh dvajset izgubljenih kilogramov pridobila nazaj. In tudi menstruacijo. A štetje kalorij me je kljub temu spremljalo še dolga leta. Verjetno še danes skoraj za vsako živilo vem, koliko kalorij ima na 100 gramov.

Čeprav sem navzven izgledala normalno, se nisem počutila prav nič normalno. Moje psihične bolečine ni mogel videti nihče. Ker se nisem bila zmožna posvečati učenju in gospodinjskim opravilom, sta me starša kmalu začela zmerjati, da sem samo lena in da z mano ni nič narobe. Niso razumeli, da so bili moji možgani zaradi »poškodovanih« GABA receptorjev preveč aktivni – dobesedno so divjali. To pa privede do marsikaterih težav. Že dolgo je znano, da preveč razmišljanja škodi, saj tako naše možgane silimo v neprestano delovanje, kar nas lahko pripelje do anksioznosti, depresije, jeze in nestrpnosti. Kadar smo v takem stanju, tudi ne moremo spati, zato se telo in možgani ne morejo spočiti. Prav tako smo kar naprej nesrečni, ne moremo se prepustiti in biti spontani. In kadar smo v takem stanju, ni nič nenavadnega, če samo obležimo v postelji in čakamo, da se bo čudežno vse izboljšalo. Pa se ne bo. Ker sem bila že od nekdaj navajena svoje težave reševati na najbolj enostaven način (zatekla sem se k alkoholu ali tabletam), sem to storila tudi tokrat. Kaj sem naredila? Sedaj, ko nisem imela več pomirjeval in alkohola, sem si v lekarni kupila vsa mogoča naravna zdravila proti tesnobi, depresiji, stresu in nespečnosti, ki so vsebovala baldrijan, šentjanževko, melatonin, poskusila pa sem tudi s konopljo. Spet sem verjela, da me bodo razni čajčki in tablete čudežno ozdravili. Nisem pa pomislila, da je izvor težav v meni, mojem načinu razmišljanja in načinu življenja. Ne bom trdila, da so ta zdravila slaba ali da mi niso čisto nič pomagala. Navsezadnje sem začela spati vsaj pet ur na noč in vrnil se mi je apetit. Moje stanje se je do neke mere stabiliziralo, vendar je na tej točki tudi ostalo, ni šlo nikamor več naprej. Mislim, da starši niso več vedeli, kaj bi z mano, zato smo se nekega večera hudo skregali. »Zdaj je pa tega dovolj, nič ni iz tebe in tudi nikoli ne bo! A misliš, da se boš samo valjala po postelji, mi pa te bomo finančno vzdrževali? Samo navadna lenuhinja si in nič drugega ni narobe s tabo!« se je začel dreti moj oče. Tudi mama je potegnila z njim in ga v dretju še preglasila. Jaz pa sem se začela samo nekontrolirano tresti, prav čutila sem val tesnobe, ki se je začel naseljevati vame in za katerega sem vedela, da še dolgo ne bo popustil. Ni bolj groznega občutka od tega, da ti nihče ne verjame, še posebej najbližji. Še huje pa je to, da sploh nisem znala opisati, kako se počutim, samo vedela sem, da absolutno nisem v redu. Odkar sem nenadno prekinila z jemanjem pomirjeval, sploh nisem mogla več nositi nedrčka, ker me je vsak dan tako močno stiskalo v prsih. Zaprla sem se v sobo in jokala cel dan. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi se spet počutila normalno. Vedela sem, da bi me nazaj v normalnost lahko postavil samo benzo. »Zakaj, zakaj, zakaj in še enkrat zakaj mi je bilo tega sploh treba,« sem se spraševala. »Mar bi jemala tablete še naprej in bila džanki. Vsaj normalno bi lahko funkcionirala, hodila v službo, na faks, imela fanta, družino, psa, mačko, se razumela s starši – vse, kar počnejo in imajo normalni ljudje,« sem si mislila. Tako pa sem si uničila življenje. Že tako mlada. A vendar ni tako enostavno. Redno jemanje pomirjeval vodi v apatijo, čustveno labilnost, motnje gibanja, nerodnost, težave, podobne demenci, in še kaj. Prav tako se jih ne sme jemati v nosečnosti, saj jemanje pomeni visoko tveganje za spontani splav in razne okvare ploda.

Ker je bil naslednja dva dni zrak v hiši čisto preveč napet, skoraj ubijalski, in sem se začela počutiti nezaželeno, mi ni preostalo drugega, kot da se vrnem k Andreju.





IX


Andrej je bil seveda zelo vesel, da sem se tako odločila. Ves čas mi je pisal, kako me pogreša. Z vsemi SMS-ji in klici je bil čisto preveč vsiljiv, vendar sem se ga kljub vsemu razveselila. A le za en dan. Še sreča, da je bil polovico dneva v službi, da mi ga ni bilo treba gledati. V sebi še vedno nisem vedela, zakaj imam tak odpor do njega. Je res za vse skupaj kriv odtegnitveni sindrom in vsiljene misli, mogoče stres, me res ne privlači dovolj ali je samo preveč vsiljiv? Medtem ko je bil v službi, sem samo ležala in prebrala tisoč in en članek o benzodiazepinih. V slovenščini, hrvaščini in angleščini verjetno ne obstaja več nobenega članka na Googlu, ki ga ne bi vsaj dvakrat prebrala. Branje o vsem tem mi je nekako pomagalo, čeprav še vedno nisem mogla verjeti, da bi neke tablete lahko povzročile kaj takega. In da bi mi jih osebni zdravnik kar tako predpisal. Čisto za brez zveze in brez kakršnegakoli opozorila. Med brskanjem po spletu sem po naključju naletela na Facebookovo skupino Beating Benzos[1]. Šele takrat sem se začela zavedati resnosti problema. V skupini nas je bilo okoli šest tisoč, od tega le štirje Slovenci. Ljudje so vsakodnevno pisali objave, kako slabo se počutijo, naštevali so vse mogoče simptome, ki jih imajo, skoraj vsi smo bili zaradi fizičnih in psihičnih bolečin doma, prikovani na posteljo, brez prihodkov, saj smo morali pustiti službo. Skoraj vsak dan je kdo napisal, da ima zaradi zdravnikov uničeno življenje, ki kar tako, brezglavo, predpisujejo te in še mnoge druge tablete. Nekateri so že mesec dni držali abstinenco, potem pa doživeli panični napad in pristali na urgenci. Kaj se je zgodilo tam? Zdravniki so jim zopet dali pomirjevalo. In tako so se vrteli v začaranem krogu. Ko sem dojela, koliko ljudi po svetu se zaradi nevednosti, malomarnosti in napačnih odločitev zdravnikov spopada z enakimi težavami, me je prešinilo, da bom o tem napisala knjigo. Takoj sem poklicala Meto in ji povedala svojo idejo. »Ja, sej sm ti že zdavni rekla, da napiš knjigo. Ker ti maš res tok enih prigod. Pa tud ziher bi še komu pomagala s tem, ker se v Sloveniji nič ne govori o tem,« mi je odvrnila. Ta misel mi je dala tako močan zagon, da sem se naslednjih nekaj dni počutila neprimerno boljše. V glavi sem imela samo nas, štiri Slovence, iz skupine. Kje pa so ostali? Vedela sem, da je še veliko ljudi v Sloveniji zasvojenih s temi tabletami in o tem ne vedo prav ničesar, tako kot nisem vedela sama. Ali pa vedo in si zatiskajo oči. Želela sem jim pomagati, da ne bi storili enake napake kot jaz – tablete odvrgli in doživeli pekel. Še bolj pa sem si želela pomagati tistim, ki sploh še niso v tem. Pomirjevala, mamila in alkohol še nikoli niso rešili nobene težave. Le potlačijo jo in jo odložijo. S tem pa tudi poglobijo. In četudi nam pomirjevala predpišejo zdravniki, niso zaradi tega nič manj nevarna. Celo nasprotno – dokazano je, da povzročajo najhujšo zasvojenost in najhujši odtegnitveni simptom, saj lahko traja več let za razliko od mamil in alkohola. Sotrpini iz skupine so mi predstavili tudi dokument z naslovom The Ashton Manual, ki je tako imenovan The Bible of Benzo victims.[2] V slovenščino še ni preveden, upam pa, da se bo našel nekdo, ki se mu bo to zdelo pomembno. V dokumentu je opisano, kaj sploh so benzodiazepini in kaj se zgodi v možganih, ko jih jemljemo, kako poteka odtegnitveni sindrom, koliko časa traja in kako se nanj pripraviti, katerim zdravilom, hrani in prehranskim dodatkom se izogibati v času odtegnitve in podobno. Kako mi je žal, da za ta dokument nisem vedela že prej. Kasneje sem na Facebooku našla še skupino Benzo Recovery & Existence, kjer je bilo še dodatnih štiri tisoč članov.

Ker sem se že nekaj dni počutila res dobro v primerjavi s prejšnjimi dnevi, sem bila že skoraj prepričana, da sem po treh mesecih po odtegnitvi končno ozdravela. Saj jih konec koncev nisem jemala tako dolgo kot nekateri v skupini (tudi 30 let in več). A izkazalo se je, da sem imela le window. Tako Američani imenujejo obdobje, ko se kljub temu, da si še vedno v odtegnitvi, počutiš bolje oziroma skoraj normalno. Zdravljenje ne poteka linearno, zato obstajajo tako imenovani waves and windows. Če si v wavu, se počutiš izjemno slabo, window pa je dobro obdobje, ko se začenjaš počutiti bolje. Ker tega prej nisem vedela in nisem več pričakovala nobenega wava, sem si bila zaradi dobrega počutja pripravljena poiskati službo. A v službi sem bila le slab mesec. Po zgolj enem mesecu sem doživela najhujši wave. Prvič zares nisem čutila svojega telesa, nisem vedela, kdo z njim upravlja. Bila sem prisotna z umom, s telesom pa ne. Poleg vsiljenih, intruzivnih lezbičnih misli, ki so bile še vedno tu, so se začele pojavljati še vedno močnejše misli o samomoru in misli, da bom nekomu storila nekaj zelo hudega. Te misli so bile tako zelo močne in pogoste, da so me spremljale cele dneve, samo med spanjem sem imela mir pred njimi. So se pa ponovno pojavile takoj, ko sem zjutraj odprla oči. Šele sedaj razumem, kako je nekdo sposoben narediti samomor, saj je takrat malo manjkalo, da bi ga tudi sama. Zaklenila sem se v sobo in takoj, ko je Andrej prišel iz službe, sem ga prosila, da poskrije vse nože, ki jih imava v stanovanju. Mislim, da se je on šele takrat začel zavedati resnosti situacije in da mu je bilo prvič žal, da mi je tako brezglavo vzel tablete. Sploh ni vedel, kaj naj naredi – ali naj bo ob meni in pazi, da si ne bom kaj naredila, ali naj zbeži, da ne bom njemu kaj naredila. Šele ko sem mu povedala za skupino Beating Benzos, se je pomiril, saj je iz objav drugih ljudi videl, da so to normalni simptomi za odtegnitveni sindrom.

Tu so tudi objave nekaterih članov iz skupine, ki se mi zdijo vredne omembe in ki so imeli zelo podobne težave, kot sem jih imela sama:

Član 1

Who feels lost and feels they don't have the same personality you had before ever taking any of these awful brain altering drugs? Do you look at yourself in the mirror and not see the old you looking back, feel like you may never be that person again?

Kdo se počuti izgubljenega in meni, da nima iste osebnosti, kot jo je imel, preden je vzel te strašne, za možgane uničujoče tablete? Se kdaj pogledate v ogledalo in ne vidite starega sebe, to kar ste bili in ob tem čutite, da morda nikoli več ne boste ta oseba?

Član 2

I feel like I have lost my soul. Please, those who have gotten better, did you get ''you'' back? This is devastating.

Počutim se, kot da sem izgubil dušo. Prosim, tisti, ki ste se rešili tega, ste dobili kdaj svojega »sebe« nazaj? To je uničujoče.

Član 3

I don't have emotions, I don't care about anyone or anything, my mind is going a million miles an hour all day, I have poor concentration, brain fog, memory loss and suicidal thoughts – I have very brief thoughts of it and then it passes, no plans.

Nimam čustev, ne briga me za nič in nikogar, misli mi ves dan drvijo sto na uro, imam slabo koncentracijo, misli so meglene, izgubljam spomin in imam samomorilne misli – na hitro o tem pomislim, nato me mine, nimam načrtov.

Član 4

I can't express the anger I feel because I was not told what these drugs can do to someone's brain. I have not even the slightest bit of forgiveness to these doctors for this. All they do is throw their snake poison at you and try to get you in a chemical straight jacket, then tell you withdrawal lasts weeks, alls it is legal medical malpractice … But why for fuck sakes is there medical malpractice lawyers in this world of they do nothing about this severe injury and patent harm? This whole fucking world are idiots and filled with nothing but corruption.

Ne znam izraziti jeze, ki jo čutim, ker mi niso povedali, kaj te droge lahko naredijo možganom. Niti približno ne morem odpustiti tem zdravnikom. Vse, kar delajo, je, da vate mečejo ta strup in te poskušajo spraviti v kemični pekel, nato pa rečejo, da odtegnitveni simptomi trajajo tedne. Vse to je zgolj zakonita medicinska zloraba. A zakaj za vraga obstajajo odvetniki, ki se ukvarjajo s temi medicinskimi zlorabami, če ne naredijo popolnoma ničesar glede te hude poškodbe in škode? Ves ta svet so prekleti idioti, napolnjeni samo in zgolj s korupcijo.

Član 5

I can't imagine myself having kids going through this, like not being able to handle any type of stress. How many people in here have kids and are going through horrific withdrawals? Crazy how all this is legal and no doctors pay due to messing people's lives up …

Ne predstavljam si, da bi imel otroke, medtem ko to doživljam. Sploh nisem zmožen obvladovati kakršnegakoli stresa. Kdo od vas ima otroke in se prebija skozi te grozljive odtegnitvene simptome? Noro je, kako je lahko vse to legalno in noben zdravnik ne odgovarja za uničevanje človeških življenj …

Član 6

It's so heartbreaking to see so many of us unsupported by family and friends. I don't mean ''oh, they just don't understand'', I mean literally abandoned to the point we become homeless. Do people really not see that once very functional people would not allow themselves to get to a point of doing nothing, where we lose our health, jobs, housing, family, friends. If it were not for groups and God, I don't think I would have made it this far. I definitely will never turn my back on anyone in need of help. I'm so looking forward to healing getting stable and having a home to open to others who deserve and need human compassion and support. What happen to unconditional love?

Srce se mi lomi, ko vidim, koliko ljudi med nami nima podpore družine in prijateljev. Ne govorim o: »Oh, ne razumejo me,« dobesedno govorim o tistih, ki smo zapuščeni do te točke, da postanemo brezdomci. Ali ljudje res ne vidijo, da si nekoč zelo funkcionalni ljudje ne bi dovolili pridi do točke, kjer ne delajo nič, izgubijo zdravje, službo, hišo, družino, prijatelje. Če ne bi bilo Facebookovih skupin in Boga, ne verjamem, da bi prišel tako daleč. Definitivno sam ne bi nikoli obrnil hrbta nekomu, ki potrebuje pomoč. Komaj čakam, da bo moje zdravje stabilno in bom imel dom, ki ga bom lahko ponudil vsem tistim, pomoči potrebnim, ki si zaslužijo in potrebujejo človeško sočutje in podporo. Kaj se je zgodilo z brezpogojno ljubeznijo?

Član 7

This morning technically I should feel OK. I have no physical symptoms. I'm not feeling anxious or panicky. My heart idn't racing. So, what is this … a window? But it doesn't feel right. I still don't feel like my old self. I feel depressed and feel a little bit crazy. I have things to do but no motivation. I'm worried about myself. I wasn't like this before but what if this has changed me? Is this still withdrawals depression or is the new me depression? People can develop depression at any point in their life, so what if it just happens to be now for me?

To jutro sem se dejansko počutil v redu. Nimam nobenih fizičnih simptomov. Ne počutim se anksiozno ali panično. Moje srce ne divja. Kaj je potem to … window? Vendar se mi ne zdi prav. Še vedno se ne počutim kot stari jaz. Počutim se depresivno in malo zmešano. Moral bi narediti veliko stvari, vendar nimam motivacije. Skrbi me zase. Prej nisem bil tak, kaj če me je to spremenilo? Je to še vedno odtegnitvena depresija ali sem novi jaz depresiven? Ljudje lahko razvijejo depresijo kadarkoli v svojem življenju, kaj če je sedaj prišel ta čas tudi zame?

Član 8

Anybody else have toxic sleep? I mean I'll fall asleep at midnight and then wake up at 3 am, and then fall back asleep from 8 to 10 am. I'm scared to sleep because 50 percent of the time I wake up feeling like I'm having a heart attack. I'm miserable, I can't take it. I am constantly tired and having panic attacks throughout the day.

Ima še kdo toksičen spanec? Kar želim reči je, da bom zaspal ob polnoči in se zbudil ob treh ponoči, nato pa ponovno zaspal od osmih do desetih zjutraj. Strah me je zaspati, ker se polovico časa prebujam kot bi doživljal srčni napad. Nesrečen sem, tega ne morem več prenašati. Nenehno sem utrujen in imam panične napade čez cel dan.

Miril me je, tolažil, objemal in govoril, da bo vse skupaj minilo. »Že tri mesece si zdržala, prvi pa ozdravijo šele po šestih mesecih po odtegnitvi. Si že na polovici, zdrži še malo,« mi je rekel. Kar naprej me je poskušal poljubiti, jaz pa sem ga odrivala od sebe in mu govorila, da naj me pusti pri miru, da ne morem in da so vsakič, ko se me dotakne, moje lezbične misli še močnejše. Predlagal mi je, da naj v skupini povprašam, če je mogoče imel še kdo podobne težave. In res, v angleščini sem opisala svoj problem in objavila svoj post. Že nekaj trenutkov zatem se je pojavilo najmanj deset komentarjev oseb, ki so imeli tudi sami podobne težave. Za odtegnitev od pomirjeval je zelo značilen pojav vsiljenih, intruzivnih misli, ki jih prej nikoli nisi imel ali pa se njihova intenzivnost še poveča, če si jih imel že prej. Poleg tega pa se skoraj vsakemu, ki preneha jemati pomirjevala, zgodi, da izgubi čustva – do sebe, bližnjih, partnerja. Dolgo časa sem tudi mislila, da mi je nenadna odtegnitev povzročila obsesivno-kompulzivno motnjo, ampak če sedaj pomislim nazaj, sem jo imela že prej. V odtegnitvi se je intenzivnost te motnje le še povečala. Gre za eno od anksioznih motenj, ki jo spremljajo obsesije ali kompulzije ali kar oboje skupaj. Pri meni je šlo za obsesije – vsiljevale so se mi nerazumne misli, podobe in ideje. V času odtegnitve je šlo za podobe nasilja, misli, da bi bila nasilna do drugih in strahove, da sem homoseksualka oziroma so se mi pojavljale vznemirjajoče spolne misli. Že v otroštvu in mladostništvu pa so se mi vsiljevale raznorazne misli, predvsem o tem, kaj si drugi mislijo o meni, vsakič, ko sem se s kom pogovarjala, sem še dolgo razglabljala, kakšen vtis sem pustila, hkrati pa se mi že odkar pomnim, vsiljujejo misli, da je z mano nekaj hudo narobe in da bom kmalu umrla. Če se mi zgodi karkoli nenavadnega, si že postavljam najsmrtonosnejše diagnoze. Eden izmed razlogov za pojav OKM je ta, da so nekateri deli možganov čezmerno aktivni in res – to so bili v tistem trenutku moji podivjani GABA receptorji. Ko je Andrej prebral te komentarje od ljudi iz skupine, je bil še bolj pomirjen, saj je bil prepričan, da bo minilo, ko bodo moji GABA receptorji »ozdraveli«. Jaz pa nisem bila. Globoko v sebi sem vedela, da se bo najina pot slej ko prej končala.



* * *



[1]Eden izmed skrbnikov te skupine je tudi David Jones, ki ljudem, ki so se odločili, da bi prenehali z jemanjem pomirjeval, pomaga sestaviti plan za postopno zmanjševanje doze. Vsak mu lahko piše na njegov e-mail beatingbenzos@outlook.com.

[2] Dostopen je na spletni strani www.benzo.org.uk.





X


Dnevi so minevali, jaz sem pa z vsakim dnem manj čutila svoje telo. Vsako sekundo sem imela občutek, da bom padla v nezavest ali da se mi bo popolnoma zmešalo. Dobesedno sem se že videla na zaprtem oddelku. Tisti dan je nekdo v skupini napisal, da ima občutek depersonalizacije in derealizacije. Prvič sem slišala za ta izraza, zato sem ga prosila, če mi lahko razloži, za kaj gre. In res, točno to se je dogajalo tudi meni. Gre za zelo nenavadne in težko opisljive simptome, občutek je tak, kot bi se duševnost ločila od telesa, poleg tega pa si prepričan, da se bo zgodilo nekaj hudega oziroma da se ti meša in boš znorel. Ker se ne doživljaš, imaš občutek, kot da si robot. In res sem Andreju več čas ponavljala, da se počutim kot robot. Ta simptoma sta ena izmed najpogostejših pri odtegnitvi od pomirjeval. Po mojem mnenju tudi najhujša.

Andrej me je silil, naj grem k zdravniku. Povedala sem mu, da je brez zveze, saj mi tako ali tako ne bo verjel, da je vse skupaj posledica odtegnitve od pomirjeval. Zdravniki so se mi tako zamerili, zato sem ves čas ponavljala, da zdravniška banda drži skupaj s farmacijo in da so celo podkupljeni od trgovskih potnikov z zdravili. V to sem še bolj verjela, ko sem prebrala knjigi Petra C. Gøtzscheja z naslovoma Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje ter Smrtonosna zdravila in organiziran kriminal. Avtor knjig je bil tudi sam nekaj časa trgovski potnik. V svojih knjigah opisuje nestrokovne in ponarejene klinične raziskave učinkovitosti in varnosti zdravil, podkupovanje zdravnikov, spodbujanje nedovoljene rabe zdravil, prikrivanje škodljivih in usodnih stranskih učinkov zdravil in podobno. Še posebej oster pa je ravno do psihiatrije in psihoaktivnih zdravil. Zaključi, da teh zdravil sploh ne potrebujemo. To knjigo bi morala prebrati že pet let nazaj, preden sem vzela prvo pomirjevalo. Sploh se nisem zavedala, da sta odtegnitev od pomirjeval in odtegnitev od alkohola edini odtegnitvi, ki sta lahko tudi usodni – smrtno usodni.

Andrej mi je obljubil, da mi bo priskrbel najboljšo zdravnico v mestu. Še isti dan sem dobila termin in kaj je bilo? Rekla je, da odtegnitev od benzodiazepinov traja maksimalno štirinajst dni, tako da moje težave zagotovo niso povezane s tem, in da je vse, kar lahko naredi, da mi predpiše antidepresive. Rekla sem ji, da ne želim več nobenih tablet oziroma, da če jih bom že morala jemati, mi jih bo predpisal za to usposobljen zdravnik, torej psihiater. Kar nekoliko jezno mi je odvrnila, da če mislim, da se bom brez tablet rešila iz tega, naj kar pozabim. Vstala sem in zaloputnila vrata ordinacije, čeprav moram priznati, da me je nekoliko prestrašila. Začela sem razmišljati, ali se je res iz tega pekla možno rešiti brez tablet in če je čas res tisti, ki pozdravi vse, kot so navajali mnogi v Facebookovi skupini, ki so že nekaj let čisti.

Zvečer je Andrej predlagal, da greva na sprehod. Z muko sem privolila, ampak le za to, ker nisem bila že deset dni na svežem zraku, razen kar sem šla na cigareto. Tudi ko sem kadila, cigarete sploh nisem čutila. Takrat bi bila idealna priložnost, da neham kaditi, ampak sem se dobesedno bala, ker se nisem bila pripravljena spopasti še z eno zasvojenostjo oziroma odtegnitvijo, čeprav je prenehati s kajenjem mala malica v primerjavi s peklom, ko prenehaš jemati pomirjevala. Komaj sem vstala iz postelje, se oblekla in prišla do vrat, zato mi ni bilo jasno, kako bom sploh šla na sprehod. Z Andrejem sva hodila le nekaj minut, ko sva prišla do visokega mostu, pod katerim je drla reka. Točno v tistem trenutku se je v moji glavi oglasil glas, da naj se takoj vržem čez most v reko in naredim samomor. V tistem trenutku me je začelo dušiti, nisem mogla več dihati, začela sem se nekontrolirano tresti, izgubila sem ravnotežje in padla na tla. Za nekaj sekund sem izgubila zavest in ko sem prišla k sebi, nisem znala več govoriti, kar pozabila sem vse besede. Takrat sem prvič v življenju doživela panični napad. Andrej se je seveda zelo prestrašil in me takoj peljal na urgenco. Tam so mi naredili osnovne preiskave, nato pa je sledil še pogovor z urgentnim zdravnikom. Povedal mi je, da preiskave niso pokazale nič nenavadnega in naj povem, kje tiči problem. Iz mene so se ulile solze, saj sploh nisem vedela, kako naj vse skupaj opišem. Nekako mi je v nepovezanih stavkih uspelo razložiti, kaj se dogaja z mano, nakar je tudi sam potrdil, da sem doživela panični napad. Prvič v življenju sem dobila tudi diagnozo – anksiozne motnje. To je bil prvi zdravnik, ki je odkrito povedal in priznal, da so pomirjevala droga, vendar je rekel, da če se bo dogajalo in bom ves čas na urgenci zaradi paničnih napadov, mi ne bodo mogli pomagati drugače, kot da mi dajo pomirjevalo. Na srečo od takrat nisem doživela nobenega paničnega napada več. Dal mi je hitro napotnico za psihiatra in rekel, naj se čimprej naročim. Na vrsto sem prišla že drugi dan in psihiatrinji opisala, kaj se dogaja zadnje tri mesece v mojem življenju. Pričakovala sem, da bo tudi ona ena izmed tistih, ki bo zanikala povezanost mojih težav z odtegnitvijo od pomirjeval, ker jih psihiatri še največ predpisujejo. Vendar ni. Potrdila je, da gre za zelo hudo odvisnost in v moj zdravstveni karton zapisala odvisnost od benzodiazepinov, zato mi jih noben zdravnik na svetu ne sme več predpisati. A ne glede na to, mi je takoj predpisala antidepresive in antipsihotike, ki naj bi jih jemala, dokler antidepresivi ne primejo. Ta zdravila naj ne bi bila zasvajujoča ali vsaj ne toliko kot pomirjevala, čeprav imajo kljub temu dolgo listo stranskih učinkov. Predlagala mi je, da jemljem zdravila in hkrati začnem z obiskovanjem kognitivno-vedenjske psihoterapije. Dala mi je seznam psihoterapevtov v mestu. Želela sem se naročiti k ženski psihoterapevtki, saj sem menila, da bi me ženska bolje razumela od moškega. Na seznamu je bila le ena psihoterapevtka, ki se je ukvarjala s kognitivno-vedenjsko psihoterapijo. Poklicala sem jo, a je bila na daljši bolniški odsotnosti, zato se k njej nisem mogla naročiti. Kljub temu sva eno uro klepetali po telefonu in dala mi je nekaj koristnih nasvetov. Iz vsega, kar mi je povedala, sem dokončno ugotovila, da se bom iz tega morala izkopati sama, nihče drug mi ne more pomagati. Kljub temu menim, da je psihoterapija koristna, vendar si je na žalost ne more vsak privoščiti, saj je pri nas izključno samoplačniška, vsako srečanje stane nekje od petdeset evrov naprej, zdravljenje je lahko dolgotrajno, traja tudi do več let. Ker nisem začela obiskovati psihoterapevtke, sem se odločila, da bom vseeno poskusila z zdravili, ki mi jih je predpisala psihiatrinja in hkrati upoštevala nasvete, ki mi jih je dala psihoterapevtka. Psihiatrinja me je opozorila, da antidepresivi potrebujejo najmanj tri tedne, da začnejo delovati, do takrat pa se stanje lahko še poslabša. Morala sem ji obljubiti, da če se bodo moje misli o samomoru začele stopnjevati, se bom takoj zglasila pri njej.





XI


Že pet dni sem jemala zdravila. Posebnih stranskih učinkov nisem opazila, le po antipsihotikih sem bila zelo zaspana in zmedena. Če sem se zbudila sredi noči, ker me je tiščalo lulat, nekaj trenutkov sploh nisem dojela, kje sem, kdo sem, ali še vedno spim ali sanjam. Zdravila so sicer nekoliko pomirila mojo nervozo, vendar sem se ob Andreju počutila čedalje bolj utesnjeno. Ker so se naši odnosi doma nekoliko umirili, sem se odločila, da se zopet vrnem k staršem. Že takoj, ko sem se umaknila od Andreja, so izginili tudi moji občutki depersonalizacije in derealizacije in naslednjih nekaj dni sem se doma ponovno počutila dobro. Dostikrat takim bolnikom, kot sem bila sama, pomaga že to, da spremenijo okolje, kar pa, seveda, ni vedno možno. Pri meni je na srečo bilo. Naslednjih pet dni sem še vedno jemala zdravila in vsak dan sem se počutila boljše. A ker sem zdravila jemala vsega skupaj le deset dni, sem vedela, da za izboljšanje počutja niso zaslužna zdravila, ker še niso začela učinkovati. Odločila sem se, da jih preneham jemati. Končno sem tudi malo poklicala Meto in Anjo, s katerima se nisem mogla pogovarjati skoraj mesec dni, ker sem zaradi vsega dogajanja in počutja zapadla v depresijo. Prosila sem ju, da naj me pustita pri miru in ju bom že poklicala, ko bom pri volji. Zelo sta bili veseli, da sem se javila in dogovorile smo se, da se v kratkem dobimo na kavici. Ko sem jima povedala, kaj vse se je dogajalo v zadnjem času, kar nista mogli verjeti, Meta je celo pripomnila, da je srečna, da se je njena babica rešila pomirjeval, še preden je nastopila zasvojenost. Njej jih je zdravnik predpisal, ko ji je umrl mož. Taka dejanja zdravnikov so povsem nespametna, saj je smrt naraven proces in vsi bomo nekoč, hočeš ali nočeš, doživeli smrt bližnjega in z njo žalost, ki je popolnoma normalen odziv, za katerega pomirjevala niso namenjena. Pomirjevala so namenjena ljudem s paničnimi napadi in zelo hudimi oblikami psihičnih motenj. Lepo bi bilo, če bi to vedeli tudi zdravniki oziroma če bi to upoštevali. V nekem angleškem članku sem prebrala: »Doctors love prescribing Benzos because it's the most efficient way to get a complaining patient out of the office in the shortest possible time.«[3] Sicer sama tudi ne vem, kako bi se spopadala s smrtjo zelo bližnje osebe, saj se mi zaenkrat še ni bilo treba, ampak sem skozi proces odtegnitve spoznala mnogo načinov, s katerimi si lahko pomagamo v težkih situacijah. Za začetek sem se vpisala na začetni tečaj meditacije in od takrat vsakič, ko me popade panika, meditiram. Na začetku se mi je bilo zelo težko osredotočiti zgolj na svoje dihanje in odmisliti vse, kar mi je rojilo po glavi, a zdaj mi gre vedno boljše. Bistvo meditacije je doseči notranji mir, a to pride šele z leti in s prakso. Zaenkrat sem zadovoljna že, če lahko za nekaj minut pozabim na vse in s kisikom napojim vse celice v telesu. Počasi sem v svojo dnevno rutino začela uvajati tudi več gibanja, predvsem hoje v naravi. Ker sem zelo nešporten tip človeka, vedno potrebujem neko motivacijo. Izgleda, da želja po čimprejšnji ozdravitvi od odtegnitve ni bila dovolj, zato sem si kupila športno uro, ki mi ves čas meri srčni utrip, šteje korake in meri čas ter kakovost spanca. Zadala sem si, da moram vsak dan prehoditi deset tisoč korakov in kadar mi je uspelo, sem se prav z nasmehom odpravila v posteljo. Ko sem bila že pet mesecev čista, sem opazila, da se je moj spanec zelo izboljšal. Ko sem še jemala pomirjevala, je bila moja nespečnost pogosto na vidiku. Skoraj nikoli nisem zaspala pred tretjo uro zjutraj. Dostikrat se je zgodilo, da sem spala samo eno ali dve uri na noč, saj sem potem že morala vstati in se odpraviti v službo. Po sami odtegnitvi od pomirjeval pa je bila moja nespečnost na vrhuncu. Prvih nekaj dni skoraj nisem zatisnila očesa, naslednje tri mesece pa sem se zbujala skoraj vsako uro in dolgo nisem mogla zaspati. Takrat sem se poskušala čim manj vznemirjati, vzela sem knjigo in jo brala, dokler me ni spet premagal spanec. To je bilo obdobje, ko sem prebrala največ knjig v svojem življenju. Popolnoma sem opustila tudi uživanje kave in alkohola, ki prav tako kot benzodiazepini vplivata na GABA receptorje, ki se morajo »pozdraviti«. Čeprav se morda sliši sebično, mi je dostikrat pomagalo tudi, ko sem slišala ali prebrala, s kakšnimi težavami se spopadajo drugi. Takrat sem se spomnila, da nisem edina in da imajo nekateri še veliko hujše težave. Dostikrat ocenimo svoje probleme kot najhujše, ne da bi pomislili, kaj vse preživljajo drugi – lakota, nasilje, spolne zlorabe, smrt otrok … Za vse, kar sem doživljala, obstaja veliko načinov in tehnik sproščanja, le najti sem morala tisto, ki mi je najbolj ustrezala.

Peti mesec po odtegnitvi je potekal zelo dobro, počutila sem se mnogo bolje, počasi se je začela vračati tudi volja do stvari, ki sem jih včasih rada počela. Spet sem pomislila, da se lahko vrnem v službo, saj so moji prihranki začeli kopneti. Vzela sem računalnik in začela pisati e-sporočila vsem podjetjem, ki so iskala nove delavce. Potem pa so se kot strela iz jasnega, brez znanega razloga, zopet začeli napadi panike, močna bolečina v prsih, rahlo povišana telesna temperatura in močne bolečine v mišicah. V takih trenutkih so bile moje vsiljene misli ponovno prisotne čez cel dan. Tistikrat se mi niso vsiljevale le lezbične misli, bilo je mnogo mnogo hujše. Spomnim se, da smo šli z družino na sprehod in sem na travniku opazila konja, ki se je pasel. »O, kako je lep,« sem potiho rekla. V trenutku, ko sem to izjavila, so mi možgani začeli sporočati, da me konji seksualno privlačijo. Ne ljudje, ne fanti, ne dekleta, ampak konji. Takrat sem bila pa čisto zares prepričana, da se mi bo zmešalo. Če bi mi nekdo še kakšno leto dni nazaj rekel, da je kaj takega doživel, mu ne bi verjela ali pa bi mislila, da je psihopat prve klase. Neverjetno, česa je zmožna naša psiha. Prej nikoli v življenju nisem imela kakšnih tako čudnih in vsiljivih misli. Te so sicer zelo značilne za odtegnitev od pomirjeval, vendar so lahko pri vsakem drugačne. Nekaterim se vsiljujejo čudne seksualne misli, spet drugim misli o samomoru, tretjim misli, da bodo sami nekoga umorili, četrtim, da so pedofili in podobno. Čeprav nič od naštetega ne bi nihče udejanjil, so misli tako močne, da te prepričajo v svojo resničnost.

Z Andrejem sva se po telefonu sicer slišala vsak dan, a meni se je poleg vsega začel v mislih nenehno prikazovati Luka. Tudi ponoči. Vsak dan sem ga sanjala. Prikazovali so se mi samo lepi trenutki z njim, kot da se med nama nikoli ni zgodilo nič slabega. Čeprav je tudi to eden od simptomov odtegnitve, ki se v angleščini imenuje intrusive memories, sem sumila, da je mogoče v ozadju še nekaj drugega. Ali ga še nisem zares prebolela? Ali pa mi gre po glavi zato, ker mi je nekaj škatlic tablet na črnem trgu priskrbel on in moji možgani točno vedo, pri komu jih lahko spet dobijo? Misli o njem so bile iz dneva v dan močnejše. Ker sem imela zaradi tega slabo vest, sem vse povedala Andreju. »Lola, logično, da se ti on prikazuje, ker ti je dajal tablete, do mene pa imaš odpor, ker sem ti jih vzel,« mi je ves čas ponavljal. »Samo ne prepusti se tem mislim, zdaj si že šest mesecev brez pomirjeval in vsak dan bo boljše,« mi je zatrdil. Sicer se mi je njegova razlaga zdela logična, a boljše ni bilo. Pravzaprav sem se vsak dan počutila slabše. Takrat so bili edina svetla točka v mojem življenju moji sotrpini, a popolni neznanci, iz Facebookovih skupin Beating Benzos in Benzo Recovery & Existence. Takrat sem lahko zaupala samo njim, postali so moji najboljši prijatelji, samo oni so me lahko razumeli, saj so preživljali podobne stvari. Povedali so mi, da najbrž doživljam še zadnji tako imenovani six months wave, potem pa bo mogoče vsega skupaj konec. In res je bilo konec. Konec z Andrejem. Nisem mogla več. Prosila sem ga, če se lahko dobiva. Že ko je stopal proti meni, sem čutila neznanski odpor do njega. Ko me je objel, nisem čutila nič. Hladna sem bila kot led. Njegove oči pa so bile napolnjene s solzami sreče, ker me je spet videl, in solzami žalosti, ker se je dogajalo vse to, kar se je. Povedala sem mu, da ni nič kriv, ampak da ima moje telo in moj um enostavno nepojasnjen odpor do njega in da sem še v večjem stresu, če sva skupaj in moram nekaj igrati in čakati, da bo menda čudežno spet vse OK. Težko je sprejel mojo odločitev, saj je bil prepričan, da je vse skupaj samo posledica odtegnitve in da se bo spet vse postavilo na svoje mesto, ko bo tega konec. Čeprav sem bila zelo zmedena in brez čustev, sem nekako čutila, da sem se odločila prav. Andrej mi je v slovo rekel le: »Če boš slučajno spet z njim in ti bo spet dal tablete, ga bom prijavil.«



* * *



[3] Zdravniki radi predpisujejo benzodiazepine, ker je to najučinkovitejši način, da se pacienta, ki se pritožuje, znebijo v najkrajšem možnem času.





XII


Nisem se mogla upreti, da ne bi pisala Luki. Nisva se videla devet mesecev. Vedela sem, da tudi on ni pozabil name, saj me je pred kratkim zopet dodal na Facebooku. Sploh nisem želela nič od njega niti nič z njim, le težilo me je, da mu povem vse, kar se je zgodilo. V glavi so mi odmevale njegove besede, ko mi je enkrat rekel: »Ful si čudna po teh tabletah. En mi je reku, da jih ne bi sploh smela jemat, če piješ alkohol. Ne vem, kako se bo to končal.« Sploh ne vem, kakšne občutke sem imela do njega. Po eni strani sem ga pogrešala, po drugi strani pa sem bila jezna nanj, ker mi je sploh kadarkoli prinesel te tablete, pa vse to s spolnimi boleznimi in drugimi stvarmi … Ko sem mu pisala in ko mi je odgovoril, so vsi pomisleki in negativni občutki do njega izginili. Bil je tako razumevajoč, neobsojajoč, nevsiljiv. Priznal mi je, da sam še vedno goji čustva do mene. Jaz pa sem mu priznala, da čustev ne občutim, saj sem po odtegnitvi postala čustveno otopela, ampak da se mi neglede na vse konstantno pojavljalo misli o njem. Tudi to je lepo sprejel in rekel, da dava času čas. Spet sva se začela videvati.

Izgleda je bil tisto res zadnji, six months wave. No, če ne pa vsaj zadnji, večji wave. Ko sem bila že osem mesecev čista, sem doživela krajši setback. Ta se lahko zgodi, če uživaš kakšno živilo ali zdravilo, ki vpliva na iste receptorje v možganih kot benzodiazepini. Če se to zgodi, se ponovno počutiš slabo, čeprav si mislil, da ti gre že na boljše. Ta živila so alkohol, kava, nekateri prehranski dodatki in čaji, pa tudi nekateri antibiotiki, sladkor … Sama sem uživala baldrijanovo tinkturo in spet sem za nekaj dni obtičala v postelji z bolečinami v mišicah, prav tako pa se je povečala moja tesnoba. Včasih sem se tesnobno počutila le pred pomembnimi dogodki, izpiti, novo službo, ko sem imela občutke slabe vesti … V procesu odtegnitve od pomirjeval pa sem se spopadala s tako imenovano chemical anxiety, ki me je spremljala cel dan in brez posebnega razloga. Čeprav sem vedela vse to, kar nisem mogla verjeti, da se je vse dejansko dogajalo zaradi enih majhnih, belih tabletk. Moram priznati, da sem pomišljala na vse možno, med drugim tudi na težave s ščitnico in multiplo sklerozo. Vsa prestrašena sem pisala svojim novim prijateljem, sotrpinom, iz Facebookove skupine in zagotovili so mi, da naj se ničesar ne bojim in da je vse še vedno le odtegnitveni sindrom. Niso me uspeli popolnoma pomiriti, zato sem se vseeno naročila pri osebnem zdravnik in ga prosila, naj mi opravi krvne in urinske preiskave. Izvidi niso pokazali nič. Res je bilo vse v najlepšem redu.

Z vsemi fizičnimi bolečinami sem se nekako sprijaznila, nisem pa se mogla sprijazniti z izgubo svoje osebnosti. Enostavno se nisem počutila kot oseba, ki sem bila včasih. Te tablete so mi nedvomno vzele dušo. Počutila sem se, kot da imam na sebi masko in igram osebo, kakršno sem se poznala sama in kakršno so me poznali drugi. Kaj takega je zelo težko opisati. Svoje prijateljice sem vedno, ko smo se dobile, spraševala, kako izgledam in če se jim zdim normalna. One seveda niso na meni in mojem obnašanju opazile nič nenavadnega, to smo razumeli samo tisti, ki smo šli čez ta pekel. Vsak dan sem upala, da se bo to uredilo in da bom spet stara jaz. Ta simptom me je spremljal še dolgo, dolgo časa. Mogoče me še vedno, ampak sem se pač privadila nanj. Na novo jaz. Po devetih mesecih po odtegnitvi sem se lahko končno vrnila v svoje stanovanje, saj sem bila končno sposobna zopet živeti sama. V službo pa nisem šla še nekaj časa, dokler nisem bila stoodstotno prepričana, da sem pripravljena. Vsiljene misli so bile v moji glavi še vedno prisotne, vendar sem jih začela lažje obvladovati in mi niso več pokvarile celega dne. Poskušala sem jih sprejeti, saj če bi jih zanikala ali bežala od njih, se bi vračale še močnejše. Ostali simptomi so se vrnili tudi, če sem bila v stresu, ampak vsakič v milejši obliki. Na tisti točki ni bil več za vse kriv odtegnitveni sindrom, ampak tudi moje težave, za katere je prej poskrbel benzo. Svojih težav nisem nikoli rešila, ampak sem jih s pomirjevali le utišala, poglabljala in prestavljala. Ugotovila sem, da sama svojih težav ne bom znala rešiti, zato sem se odločila, da si tokrat res poiščem ustrezno strokovno pomoč – psihoterapijo. To, da sem hodila na psihoterapije, sem zaupala le svojim najbližjim, saj je obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra pri nas še vedno tabu tema. V naši kulturi večina ljudi misli, da psihološko pomoč potrebujejo le tisti, ki so nori, psihopati … Pravzaprav pa gre za to, da lahko s pomočjo strokovnjakov zdravimo depresijo, anksiozne motnje, obsesivno-kompulzivno motnjo, psihosomatske motnje, motnje hranjenja … S psihoterapijo pripomoremo k osebnosti rasti. Gre za zdravljenje s pogovorom.

S psihoterapevtko sva se poglabljali v mojo zgodovino, otroštvo, moja dejanja in počasi sestavljali sestavljanko, s pomočjo katere sem ugotovila, kdo sploh sem in zakaj se tako obnašam, kakor se. Spomnim se, da sem ji najprej zaupala, da sem imela v preteklosti velike težave z alkoholom. Sicer ne z odvisnostjo, ampak vsakič, ko sem pila, sem se preveč napila in izgubila razum in kontrolo nad sabo. Zaradi tega sem se tudi večkrat izpostavljala nevarnostim. Ko smo nekega večera, v študentskih letih, s sošolkami pile v študentskem domu, sem se tako napila, da sem negibna obležala na postelji. Sicer sem se zavedala okolice, vendar se nisem mogla premikati. Do mene je pristopil neznan moški in me začel poljubljati. Poskusila sem ga odriniti, vendar nisem imela dovolj moči. S prsti je drsel po mojem telesu, kar naenkrat pa mi je začel prste močno zarivati v nožnico. Bolelo me je, ampak nisem mogla zakričati. Ker sem bila po dveh minutah njegovega početja še vedno skoraj neodzivna, se je najverjetneje ustrašil. Odšel je. Zjutraj sem se prebudila v mlaki krvi, saj mi je prste vtikal tako močno, da mi je poškodoval nožnično steno. Psihoterapevtka je z odprtimi usti poslušala moje pripovedovanje in me vprašala, ali sem ga prijavila? Ne, nisem ga. Nikoli. Ker sem za vse, kar se je zgodilo, krivila sebe. Če se ne bi tako napila, se to ne bi zgodilo. Nisem si oprostila, ker sem si že milijonkrat obljubila, da bom nehala piti, pa nisem. Ta dogodek sem razumela kot opozorilni znak, da se mi lahko zgodi kaj res hudega v takem stanju. Ampak ga nisem upoštevala. Takrat še ne. Ko je v moje življenje prišel Luka in me okužil s klamidijo, bi morala spregledati, kaj vse se lahko zgodi, če se strastem predajamo brez zaščite. Ni pomembno ali z znanci ali neznanci, okužen je lahko vsak, saj večina ljudi sploh nima nobenih simptomov in bolezen nezavedno širi dalje. Tudi ta signal me ni streznil. Nočno življenje sem brezglavo uživala še naprej. Kmalu je sledil še drugi udarec – ureoplazma. Čeprav bi bilo za pričakovati, da bom takrat res spregledala, da nekaj počnem narobe, se to ni zgodilo. Igrala sem žrtev. Pravzaprav me je na realna tla postavila šele odtegnitev od pomirjeval, ki je bila brutalna. Takrat sem dosegla svoje dno, življenje se mi je v enem dnevu postavilo na glavo. Od takrat naprej pa se samo še vzpenjam proti vrhu. S pomočjo psihoterapije, s pomočjo svojih spoznanj. Poskušam si oprostiti za vse napake v preteklosti in obljubila sem si, da jih ne bom več počela v prihodnosti. Večkrat sem slišala, da se vse zgodi z razlogom. In mislim, da se res. Luka je z razlogom vstopil v moje življenje. Prav tako Andrej. Če mi ne bi on vzel tablet, mi jih ne bi nihče. Starši še vedeli niso, da jih jemljem, kolegice pa tega niso jemale tako resno oziroma tudi niso vedele, da sem že tako močno zabredla. Sama pa se jih tudi ne bi znebila. Želela sem si le, da bi imela vse te informacije o odtegnitvi prej. Če bi dozo tablet postopoma zmanjševala, najverjetneje ne bi doživela tako hudih odtegnitvenih simptomov. Mogoče pa tudi. Vsak posameznik je drugačen, na vsakega vpliva drugače. Odvisno je tudi, katera pomirjevala jemlješ, kakšno dozo, koliko časa in kakšne so tvoje težave.





XIII


Psihoterapevtka je ugotovila, da se veliko stvari v mojem življenju vrti okoli spolnosti – če sem spila preveč alkohola, je bilo moje obnašanje zelo neprimerno, tudi vsiljivke, ki so se pojavile po odtegnitvi od benzodiazepinov, so bile povezane s spolnostjo, hkrati pa so me zaznamovale tudi spolno prenosljive bolezni. Ugotovili sva, da so alkohol, pomirjevala in moje iskanje pozornosti in strasti v opitem stanju pravzaprav zelo tesno povezani. Ko sem bila pod vplivom teh substanc in občutkov, sem bila v svojem svetu, pomirjena in oddaljena od vseh skrbi in problemov. K temu sem se zatekala vse pogosteje, kot da bi pred nečim bežala. Hkrati pa so mi vse te substance vsaj za nekaj časa dvignile samozavest.

Počasi spoznavam, da se življenje ne vrti le okoli zabav, alkohola, spolnosti, pozornosti, tablet, mogoče tudi ležernega življenja in tega, da moram biti vedno lepa, zabavna in všečna. Priznam, da mi je še vedno zelo težko. Še vedno povsem ne razumem sebe, svojih težav, raziskujem anksioznost in obsesivno-kompulzivno motnjo. Poleg vsega pa se še vedno spopadam s simptomi odtegnitve od pomirjeval. Menim, da če bi moj osebni zdravnik prepoznal, da imam simptome tesnobe oziroma anksiozne motnje in mi izdal napotnico za psihologa in ne predpisal pomirjeval, bi se moja zgodba in moje življenje čisto drugače odvilo. Ampak če bi se zgodilo tako, te knjige ne bi bilo. Mogoče pa sem bila ravno jaz izbrana, da ljudi v Sloveniji posvarim pred to nevarno legalno drogo. Hkrati pa sem predala še nekaj drugih koristnih informacij.

Veselim se še nadaljnjih srečanj s psihoterapevtko, saj sem se končno vključila v proces spoznavanja same sebe, iskanje vzrokov za moje težave, možnih rešitev in v proces OSEBNE SVOBODE. Zavedati pa se moramo, da je ta proces zelo dolg, nemalokrat traja dolga leta. Moja psihoterapevtka sicer meni, da se brez zdravil oziroma antidepresivov ne bom izvlekla iz vseh teh težav, sama pa še vedno upam, da ja, saj so možgani nevroplastični. Naj za konec dodam le še nekaj besed Petra C. Gøtzscheja, specialista interne medicine: »Antidepresivi ubijajo. Večina bolnikov se na zdravila, ki so jim bila predpisana, ne odziva, razočaranje psihiatrov, ko ne vidijo napredka, pa žal pogosto vodi zgolj v predpisovanje vedno novih zdravil ali pa povečevanje odmerkov, kar pomeni še večjo škodo za bolnika. V starostni skupini nad 65 let v razvitih državah so antidepresivi tretji največji vzrok smrtnosti, takoj za obolenji srca in rakom.« Prav tako je ena od velikih laži, ki jo prodajajo osebni zdravniki in marsikateri psihiater, da jemanje antidepresivov ne vodi v zasvojenost. Gøtzsche meni, da dokler zdravniki ne bodo bolje obvladovali uporabe psihiatričnih zdravil – torej v zelo redkih primerih, zelo majhnih odmerkih in vedno z vnaprej premišljenim načrtom opuščanja – je bolje, da jih popolnoma umaknemo iz prodaje. Ne pozabimo – za vsako bolezen rož'ca raste. Zavedam pa se, da marsikdaj brez zdravil enostavno ne gre. Res pa je, da samo zdravila niso dovolj. Le z zdravili »bolezni« ne ozdravimo.

V zdravstvu je resnica malokdaj dobrodošla. Tabuji so razbiti. #brezfiltra

Mogoče se bo kdo spraševal: »Ali je to to? Kako zdaj živiš? Kaj bi svetovala osebam, ki so se znašle v podobni situaciji?« Torej najverjetneje boste v knjigi pogrešali nek zaključek. Žal pa ga ne morem dati. Proces, v katerem sem se znašla, je zelo dolg. Mogoče bom lahko nek zaključek podala šele čez deset, mogoče dvajset let. Do takrat pa lahko samo še enkrat poudarim, da nobeno zdravilo, alkohol, droga oziroma katerakoli zasvojenost težav ne bo rešila. Človek ne bi smel biti z ničemer zasvojen – niti s hrano, televizijo, telefonom, delom, kaj šele s psihoaktivnimi substancami. Šele takrat se tvorijo prave stvari v možganih, ki so pot do sreče – kot sta na primer serotonin in dopamin. V svoje življenje sem vnesla kar nekaj sprememb – intenzivneje se ukvarjam z meditacijo, športom, veliko se izobražujem o obsesivno-kompulzivni motnji, opustila sem pitje kave, alkoholu se poskušam čim bolj izogibati, predvsem pa tudi ljudem, ki so zame toksični. Prvi osebi, s katerima sem morala postaviti neko distanco, da ne bi negativno vplivala na moj napredek, sta moja starša. V knjigi ju nisem preveč izpostavljala, ker sem se posvetila drugim stvarem. Lahko pa omenim, da sta nehote, mogoče tudi nezavedno, izvajala psihično nasilje nad mano. Vem, da sta mi želela le dobro, ampak mi tega nista znala pokazati na pravi način. Še nikoli, tudi dandanes, nisem začutila, da sem jima ljubljena in da me cenita. Pa tako sem si želela, da bi mi vsaj enkrat to pokazala. Najbolj sta pripomogla k temu, da je moja samozavest na ničli oziroma je ni. Nič hudega, bom pač na tem morala delati sama. Jaz sem jima oprostila. Verjemite, ko enkrat oprostite, se stvari začnejo obračati na boljše. Kaj vse pa bodo moje spremembe prinesle v nadaljevanju življenja, pa se pustim presenetiti. Upam, da bom ostala dovolj močna in da me ne bo nikoli več zaneslo na napačno pot.

Vem, da bi bila moja knjiga na primer v Ameriki čisto drugače sprejeta kot v Sloveniji. Že vidim odzive zadrgnjenih Slovencev, ki se bodo spotikali, kakšno temo sem si izbrala za pisanje. Ampak ravno zaradi tega, ker se o tem premalo govori, je stanje takšno, kakršno je. Ker so to tabu teme. Če bom samo eni osebi odprla oči glede spolno prenosljivih okužb, če se bo samo ena oseba odločila, da se zaradi prebranega ne bo nikoli dotaknila skozi knjigo omenjenih tablet ali če bo nekdo, ki je mogoče ravnokar v odtegnitvi od pomirjeval, vse skupaj lažje premagal, in če se bo nekdo, ki je v stiski, odločil obiskati strokovno pomoč, kar si prej ni upal, je moja naloga izpolnjena.

In še enkrat, zakaj sem napisala to knjigo? Ker je še nihče ni in ker je bil čas, da nekdo spregovori tudi o tem.

Če bi se kdorkoli želel pogovoriti o vsebini knjige ali potrebuje koga za pogovor, ker doživlja podobne stvari, lahko piše na e-naslov: razbijanjetabujev@gmail.com.





Melinda Katski: Razbijanje tabujev: Lola razkriva





Avtorica: Melinda Katski

Uredil: Založba BoMa



Lektorski pregled: Tjaša Kelc, univ. dipl. slov.



Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa



Zasnova e-knjige: JB



Oblikovanje in priprava e-knjige: JB

Kraj: Murska Sobota





Tiskana verzija je izšla v letu 2021

Elektronska izdaja, leto izida: 2021

Dosegljivost:Biblos.si





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=63470339

ISBN 978-961-94472-4-6 (epub)





… Luka je s tresočimi rokami odprl kuverto in pogledal izvid – ureaplasma parvum. Kaaaaj? Vedela sem vse o klamidiji, gonoreji, sifilisu, genitalnih bradavicah, herpesu, HIV-u, HPV-ju, hepatitisu, za ureaplasmo pa sem slišala prvič. Mislila sem, da se nekdo zajebava z nama …

… Začelo me je dušiti in stiskati v prsih. Kakopak se nisem znala pomiriti drugače, kakor pogoltniti par tabletk. Saj ne, da so rešile problem, ampak kar naenkrat v mojih očeh ni bilo več vse tako črno in za vsako težavo je začela obstajati rešitev, ki je v »nezadetem« stanju niti približno nisem videla …

… Izgleda, da je Andrej vedel, da sem s temi tabletami zasvojena, saj jih ni vrgel v smeti, ampak v straniščno školjko in potegnil …