935 Razlita v ravnini Franc Čem igo j razlita v ravnini ». . . iz zemlje v mraku pršijo meglice. s kiticami ljudskih pesmi se spletajo v davni poganski spev . . .« mehke so štrene nad vodo ki teče. mehke so steze vzdolž struge široke, mehkejše stopinje mladenke . . . neslišna je pesem njene krvi. ljudski spevi se dramijo . .. neslišne kitice spletajo nad reko razlito v ravnini, in kri ki kipi v telesu. na prsih odpne si tri duše! na boku odveze tri vozle!! gola obstane kraj vode!!! mrak se ji skrije med stegna, mesec ji pade v naročje . . prebele dojke kipijo . . . reka v z k i p i ko zaplava bel kot sneg in senca bel bel kot sneg in senca bel klic .ki škriplje v žilah. po srežu .pridem k tebi. bela kot tvoje čakanje bela želja .švisti mi v krvi. kot luč .do tvojega ležišča. .odpri veke svoje bele sobe. .olevi svojo dolgo spalno kožo. .povabi me med rjuhe svojih las. razodel sem se zate pred tabo stojim mlinar od moke gol kolo me goni .hudourniki. .rušijo. .rušo. v dolino senca črnega drevja počasneje stopi da te imenujem da ti rečem brin bor ali breza 936 Franc Černigoj 937 Razlita v ravnini črne jagode zorijo na tvojih vejah tam med krvavimi iglicami so dobro rasteš upogljiva mladika tvoje noge so iz dobre prsti tvoji boki so dobro gnojeni trebuh iz toplega kravjaka lepa si kot črn ptič na zimskem nebu prsi podobne rdečemu tisinemu lesu glava iz cvetnega prahu mnogih rož oči iz solz tvoje žalostne matere bežeči lasje so reke in ceste na zemljevidu gorate dežele previdneje stopaj proti senci krstnika soncu sem vzel razlito svetlobo da te krstim s svojo črno lučjo zdaj si brin zdaj si bor zdaj si breza gor čez izaro čez brv gor čez izaro si šla s krilom si reko pometala čez brv čez to trhleno bele gobe ob tebi rasto na na jih v krilo jih deni naj bodo za spomin spomni spominjaj se me saj goba hitro mine Franc Černigoj a jaz pa vem njen strup gre v kri v žili žge po njem srce boli ko prideš čez je dim ki ga pogrešam po tebi dim diši droben curek lazi v zlatem spokoju v tebi spi luč. z vejevja sonce na naju kaplja, pobegi src v brezno brez dna. drobno curlja curek laži. brinovka obleži obleži. vonj bezgovih cvetov z bezgovim jagodnim vencem si mi ovila roki. ne boj se. ne bom ti pobegnil. ne opominjaj me s plodovi za grehe nad cvetovi. le tebi vdan zbrano prebiram tvoje žametne sadeže, na prstih ostaja vijoličasto črna sled. ». . . tako si črna. tako neznano dišiš, tesno mi je. kaj to vre iz tebe. ta čudna prhneča gorkota. . .« »ne boj se moje črne barve, to je le druga obleka istega srca. vonjaš vonj tega večera. od njega lahko večno živiš, nasrkaj se ga. 938 I. II. 939 Razlita v ravnini ta toplina je žar moje prsti, naužije se je. pripogni se k meni v senci cvetov. lezi name pod bezgovim grmom.« »ta tvoj gorko prhli dih. tesno mi je . . .« »rotim te pripogni se vame. že venejo večni listi. ne daj da se cvetje osuje. da se neoplojeno vrne vame.« III. gosto belo seme brizgne v bezgovo široko krošnjo, širijo se cvetovi, trepetajo, divje dišijo. zemlja se zvije v črnem krču. drhti z bezgovimi rokami, le padaj zdaj vonljivi sneg na naju . .. IV. zbrano molim bezgov jagodni venec, molitev zori. na prstih ostaja vijoličasto črna sled. tako zaznamuješ svoje svečenike, zemlja. ne boj se. ne opominjaj me s plodovi, z njihovo barvo žlahtne smrti. bezgovo cvetje je bilo belo. moje seme je bilo belo. sadeži so dozoreli v črno. vendar ne pozabim vonja cvetov, zemlja.