IpnfllilT la abbouamento postale — Poštnina plačana v gotovim
Leto XXV.	LJubljana, 2$. marca 1943*XXI
Posamezna številka cent. 60
Štev. 12
wvrm
DOMOVINA
in KMETSKI UST
lipi atruisi vo ot jreauiSlvo »DOMU V li\b,« ujuuij<uitt, •	«	■ _ _	»tuuuuiuu ui lusemsivu; ceirueuio o.- t* poiiemo
Puccmijeva ulica it 6. a nad.. telefoni SI -22 do a I-26 1X11313 VS3K 160611 VL~ celoletno 24. - L. - Posamezna številka Račun Pn»n(> nranllntce porinit • Lnihnnni W 1(1711	60 cent.
Naročnina za tuzemstvo. Četrtletno 8.- 1» polletno
PREGLED VOJNIH DOGODKOV
Pretekla nedelja je bila v Nemčiji kakor vsako leto čaščena kot dan junakov. Tudi letos je ob tej svečani priliki lzpregovoril FUhrer. Prireditev je bila čisto vojaškega značaja in
Hitler Je lzpregovoril predstavnikom oboroženih sli v Berlinu.
V uvodu je zatrdil, da je zimska kriza za Nemčijo dokončno obvladana. Odstranjena je nevarnost, da bi boljševizem uničil evropsko omiko. Na zapadu pa zavezniki boljševizma satansko uničujejo nemška mesta z letalskimi napadi. Cilji Angležev m Američanov so prav isti kakor boljše-viškl. Uničiti hočejo nemški narod. Sovraštvo proti tisočletni nemški rasi Je neodpravljivo. Hitler Je nato opisal junaško zadržanje čet na fronti. Prav tako junaško je pa tudi zadržanje nemškega naroda, ki se je po večini tudt znašel v vojnem območju. Celo ženske in otroci so v domovini spričo uničevalne blaznosti sovražnika dokazali požrtvovalnega duha in junaštva, ki je e-nako Junaštvu vojakov na fronti. To je dokaz, da nemškemu narodu ni treba pridigovati resnosti boljSeviške nevarnosti. Hitler je vnovič zagotovil, da ob koncu vojne ne bodo Nemčija in njeni zavezniki žrtev boljševizma, marveč se bo to zgodilo s sovražnimi državami. Ne bo prišlo do zaželjenega propada narodnega socializma m fašizma, temveč bo propadel stari angleški Imperij. Narodnosoclallstlčna država pa hoče po vojni uresničiti program, da odstrani razlike med socialnimi razredi in da ustvari skupnost na načelih pravega socializma. Zatorej 432.000 mož, ki jih je sedanja vojna zahtevala od Nemčije kot žrtev, ni padlo zaman Tem tisočem padlih se je Hitler poklonil ob zaključku svojega govora.
Podobno je o bodočnosti Evrope pisal tudi minister dr. GSbbels v zadnji številki svojega tednika »Das Relch«: Evropa bo varna šele tedaj, ko bo boljševizem dokončno uničen. Angleži ta Američani pa se motiio, če mislijo, da bo v sedanji rusko-nemškl vojni obveljala tista stara zgodbica: kjer se dva prepirata, ima tretji dobiček.
Nemška vojna poročila zadnjih dni so javila, da so Rusi doživeli ob Doncu velik poraz.
Po uničenju sovjetskih sil pri Harkovu so nemške Čete prodirale naprej proti srednjemu odseku reke Donca. Nemški napadalni oddelki so v naskoku navzeli mesto Bjelgorod. V desetih dneh je bilo uničenih 961 ruskih oklopnih voz. Vsega skupaj so bile dosedanje sovjetske izgube ob Doncu naslednje: 19.594 ujetnikov in 50.000 padlih, zaplenjenih pa je bilo 3372 topov, 1400 oklopnih voz in 3045 kosov težkega pehotnega orožja. Nemško vojno poročilo od 22. marca je javilo: Na južnem delu vzhodne fronte do Bjelgoroda včeraj nI bilo pomembnih bojev. Nemški napadi južnozapadno od Kurska nadalje dobro napredujejo. Južnozapadno od Vjazme In južno od Ladoškega jezera so se včeraj zonet ponesrečili z najtežjimi Izgubami sovražni poskusi prodorov. Samo iužnozanadno od Vjazme so uničile nemške divizije, odlično podpirane od letalstva, od 18. marca dalje nad 270 oklopnih vozil. Pred tremi dnevi pričeti težki nanadl "boiševikov južnovzhodno od Leningrada so bili ob odlični obrambi nemških čet z zelo visokimi Izgubami za sovražnika odbiti.
Glavni stan Italijanskih Ohoboroženih sil je objavil 22. marca naslednje vojno poročilo: Po izdatni topniški pripravi je včeraj
sovražnik začel silovito ofenzivo proti osrednjemu ln južnemu odseku fronte. V teku so hudi boji. Osno letalstvo so udeležuje borbe in napada sovražnikovo zaledje ter kolone na pohodu.
Nemški lovci so sestrelili pet »Spltfireov«. Naša letala so obstreljevala pristaniške naprave v Boni in Bougiu ter povzročila znatno škodo. Snoči je oddelek torpednih letal 105. skupine pod poveljstvom kapetana Mancinija Urbana iz Cesene na-
Mogočna proslava v Ljubljani
K!a proslavi 24* obletnice ustanovitve Zveze borbenih fašijev je »pregovoril posebni odposlanec iz Rima državni podtajnik Eksc«
Ermanno Amicucci
Pretekli torek je vsa Italija in z njo Ljubljanska pokrajina proslavila 24. obletnico ustanovitve Zveze borbenih fašijev. Dne 23. marca 1919 so se na trgu San Sepolcro v Milanu zbrali fašistični bojevniki, katerim je Benito Mussolini Izdal bo.no geslo proti boljševizmu, liberalizmu in demokraciji.
Eksc. Ermanno Amicucol
Proslava te znamenite obletnice je bila v LJubljani posebno svečana, saj je prispel v naše mesto Eksc. Ermanno Amicucci, državni podtajnik v Ministrstvu za korporacije, ki ga je k nam poslal Minister Tajnik fašistične Stranke. Eksc. Amicucci je z visokim spremstvom najvidnejših predstavnikov v Ljubljani najprej obiskal pokopališče pri Sv. Križu, kjer je z vencem počastil padle ta umrle italijanske bojevnike. Nato se je podal v poslopje ljubljanskega fašlja. V vladni palači je Eksc. Visoki komisar pozdravil visokega gosta. Nadaljnji obisk je bil v poveljništvu GILLa. Potem je šel Eksc. Amicucci s spremstvom v poslopje Pokrajinskega korporacijskega svčta. Višek tega dne pa je bil na proslavi v opernem gledališču, kjer je Eksc. Amicucci lzpregovoril naslednje pomembne besede:
Pazdrav prebivalstvu Ljubljanske pokrajine
Posebna čast mi je spominjati se ustanovitve Italijanskih borbenih fašijev in proslaviti začetni dan naše Revolucije v tem odličnem mestu Ljubljani, ki je stonila v sklop italijanske fašistične države po sili dogodkov, ki so med najbolj omembe vrednimi teh let, po vojnih ln političnih dogodkih, ki imajo ravno v zborovanju 23. marca 1919 eno izmed osnovnih točk svoje zgodovinske povezanosti.
Ta absolutna gotovost konstruktivne vrednosti veličastnih stvari, pri katerih smo danes obenem igralci ta gledalci, to globoko prepričanje da bo Iz tako ogromnega sunka omike ta narodov ostala ona slika Evrope oprta na načela moralnega reda in socialne pravičnosti, ki jih je Duce kot prvi na svetu potrdil na zgodovinskem zborovanju na trgu Sv. groba, ml daje možnost, da ob tej 24. obletnici prožim pozdrav ljubljanskemu ljudstvu, ki danes s svojo vrlino vere ta delavno ži-lavostjo tvori del Italijanske državne skupnosti.
Mi smo dokazali, kako draga nam je ta pokrajina, ki sta jo vojna sreča in usodni razpad iz onega pestrega kupa, ki ga je predstavljala bivša jugoslovanska država poverila Rimu, s katerim jo vežejo od vedno poreklo ta najvišje vezi katoliške vere, gospodarski razlogi potrebnega stika • triestsko luko ta z našim morjem.
Te duhovne zveze z Rimom ta z njegovim morjem so osnova starodavne omike in kulture to slovenske zemlje kulture ta omike, ki jih italijanski narod y sili svojega velikega večtlsočletnega duhovnega poslanstva z radostjo ceni ln priznava.
V vedri zavesti lastnega sijajnega imperialnega izročila je hotela Italijanska država po spontani pobudi ta po volji Duceja dati tej pokrajini posebno ureditev, ki zagotavlja njenim državljanom spoštovanje ter Izživljanje njihove juridieuo gospodarske ta kulturne osebnosti, one osebnosti, ki Je bila toliko let zatajevana ta zatirana pod brutalnim režimom Srbov s katerimi ljubljanskega prebivalstva v nobenem oziru ni vezala niti zgodovina, niti vera, niti kri, niti jezik, niti interesi.
Nujne dolžnosti domačega prebivalstva
Italijanski narod, dedič velikih rimskih političnih izročil, zna zagotoviti zaščito narodnostno različnim individualnostim, ki jih obsega njegova lastna državna skupnost. Toda pravico do te za^ ščite veže z dolžnostjo absolutnega spoštovanja višje ta nedotakljive suverenosti države s stianl vseh. Država se ne more odpovedati, da nalaga z neomajno odločnostjo vsem to spoštovanje in, kadar je treba, tudi z najtršimi sredstvi, pokoietJ se najvišjemu zakonu Javne blaginje.
Prebivalstvo Ljubljane ve, da je njegova usoda zvezana z usodo Italije in z zmago Osi. Ono dobro ve, da mimo tega nI izhoda dobro ve, da ako se da zavesti od propagande ta uporniških pretenj proti vsakemu redu, od prevratni-kov, ki delujejo za račun sovražnih plutokratskih, židovskih aJI boljševlških sil, bi to r"-1 zopetnl padec pod peto srbskega zatiralca, ke* ne more pozabiti zatiranja, muk ta trpljenja, ali pod grozoto sovjetskega jarma, kjer bi niti vera, niti domovina niti družina, niti imetje, niti živijo nje ne mogli biti varni.
Ljubljansko prebivalstvo ve, da ako vojne po« trebe danes državi nalagajo na mejah ž lezna ukrepe varnosti, bo po Zmagi v državi našlo red in rimsko pravico, kakor tudi rešitev vseh svojih duhovnih in gmotnih, kulturnih in gospodarskih vprašanj in da bodo ti problemi obravnavani na enak način ravno na temelju onih načel, ki tvorijo osnovo politične akcije Fašizma, ki je vstal ravno
padel ladje, zasidrane v alžirskem pristanišču. Ena ladja 10.000 ton je bila potopljena, ena srednje tonaže zažgana, dve drugi pa sta zadeti.
Sovražna letela so zadnji čas spet napadala osna mesta in so bile žrtve med civilnim prebivalstvom. Vsekakor pa je sovražno letalstvo imelo zopet zelo visoke izgube. Na Atlantskem ocea-
nu se razvijajo hude borbe. Nemške podmornice so v neki taki bitki
potopile 82 ladij z 204.00« tonami.
Letala za dolge polete prav tako stalno napadajo na Atlantskem oceanu trgovske ladje, ki dovaža-jo iz Amerike v Evropo čete ln material.
is božanske pobude Duceja na milanskem zborovanju 23. marca 1919.
Ta načela, ki se niso sama proglasila za »nesmrtna« kakor glasovita načela francoske revolucije lz leta 1789, marveč imajo in bodo imela za življenje naroda nedvomno viSjo in splošnejšo vrednost, so načela omike dvajsetega veka, so načela, ki bodo dala evropskim narodom varnost njihovega življenja in njihove usode.
Zahvala fašistom in vojakom
Italijanski tovariši, fašisti, vojaki naših slavnih Oboroženih sil! Vam je podeljena čast, da širite ta načela med ljubljansko prebivalstvo, da z dejstvi izpričate v tej novi pokrajini Kraljevine, da prinaša fašistična Italija red in pravičnost, da je stvariteljica dela, učiteljica omike ter trda ču-varica osnovnih ln večnih vrednot človeškega obstoja
V	tem skrajnem kotu Domovine ste vi apostoli Ideje in pristaši vere, ki kuje novi red. Bodite ponosni!
Vesel sem, da vam lahko izrečem najbolj živo pohvalo za vaše goreče neutrudno delo, o katerem sijajno priča ves ponosni obseg zavodov in del, ki sem jih imel srečo ravnokar posetlti in otvoriti.
Služili ste in služite z vdanostjo in požrtvovalnostjo Duceju, Vladi ln Domovini. Vi zaslužite hvaležnost Slovencev in občudovanje Italijanov. S svojim vsakdanjim delom ste znali, znate in boste znali tudi za ceno življenja, kakor so to izpričali s krvjo vaši za stvar padli junaki, ki jim gre naš spomin ln ponosno žalovanje, držati vero v kategorične imperative, ki Izvirajo iz zgodovinskega zborovanja na trgu Božjega groba.
Kakšen je bil v bistvu značaj onega sestanka predhodnikov, ki se jih danes spominjamo ln jih slavimo?
Predvsem je bila zavest velike današnje krize, njene usodnosti sil, ki so se tam sprostile problemov, ki čakajo od nje neizbežne rešitve ter nujnosti priprave za to. Zborovanje Je bilo proroko-vanje onega novega reda, ki ga uresničujejo nepremagljive sile Osi s smelimi podjetji, ki obsevajo zemljo, morje in nebo vsega sveta z bleščečo lučjo požrtvovanja in slave.
V	daljnjem marcu 1919. je Italija kot prva na vsem svetu začutila globoko krivičnost ter predvsem nestalnost one oblike Evrope, ki so Jo ustvarile vodilne sile, dasi niso neposredno zmagale v vojni, pa jim Je uspelo, da so v svojo korist monopolitizirale vse ugodnosti zmage.
Grozote bcljševiškega terorja
Dovolj je. ako opozorimo, da ne zapademo v Trnoto, na strateška in taktična Leninova navodila sovjetom, navodila, ki naj jih ima zlasti pred očmi ljubljansko prebivalstvo, pri katerem se zalezovanje morda nadeja lažjega uspeha. »Ako hočemo pospešiti razpad meščanskih narodov«, je izjavil Lenin, »se moramo posluževati zvijače, se pretvarjati, sklepati sporazume in zveze z njimi, podpirati v raznih državah upore tudi v nacionalnem smislu, toda vedno z naprej določenim ciljem, da dosežemo uničenje vseh režimov in vseh obstoječih narodnosti, ter tako dospemo do enega samega režima, ene same vlade in ene same narodnosti, da dospemo povsod do sovjetov.«
To uničenje je boljševizem dosegel v Rusiji s pokola, v spominu na katere se zgrozimo. Evo nekaj številk o zločinih Ceke: od leta 1917. do leta 1923. je Ceka usmrtila: 1240 duhovnikov, med njimi 25 škofov (in iz teh številk jasno iz-izhaja, kolikšno sovraštvo do vere preveva komunizem). 13.260 intelektualcev (med njimi 6875 profesorjev ali učiteljev in 8800 zdravnikov)' 54.850 častnikov, 260.000 vojakov, 10.500 policijskih agentov, 48.000 orožnikov, 19.850 uradnikov, 192.000 delavcev, 815.000 kmetov. To so številke, ki bi jih n'hče ne smel pozabiti
Kot primer in svarilo za to našo starodavno, veliko in slavno Evropo, ki jo hočejo Angleži cclo zaupati sovjetski nadvladi, samo da bi zmagal 1 z rusko krvjo, naj služijo pričevanja tistih, ki so v novejšem času spoznali strahote boljše-viškega jarma. Ukrajina, Finska, baltiške države in Rumunija so, žal, v-dele v tej vojni pre-gažene svoje dežele po sovjetskih tolpah. Samo v Litvi je bilo od 14. do 27 junija 1941, kakor ram izkazuje tragičen obračun neizpodbitnih dokumentov Nansenove komisije, usmrčenih 1100 duhovnikov, 15.000 pa jih je umrlo zaradi mučenja, 50.000 jih je bilo poklanih, 80.000 od-peljanih, 7000 katoliških duhovnikov v baltiških državah je bilo odpeljanih na sovjetske kazenske otoke v Belem morju.
Ko so Nemci pregnali Sovjete iz Ukrajine in baltiških držav, so Ukrajinci, Letonci, Estonci in Litovci skozi mesece in mesece objavljali v svojih listih dolge strani objav staršev, ki so goreče iskali svoje sinove, ali sinov, ki so prosili za poročila o svojih starših, ali zakoncev, ki so izgubili zakonskega druga.
Vsa ta obvestila so ostala mrtva črka; na sto_ tisoče družin je bilo že uničenih, razbitih ali r.fzprfenih po kratkotrajni sovjetski nadvladi.
Vsi se še spominjamo, kakšne so bile grozote
španske državljanske vojne zaradi delovanja komunističnih celic in moskovskih agentov. Cerkve in samostani so bili opustošeni in požga-ni, nune in duhovniki razmesarjeni, na tisoče in tisoče oseb mučenih in umorjenih v kleteh ječ od krvnikov rdeče strahovlade.
Čudovita Ducejeva intuicija
V tej gigantski borbi mednarodna plutokraci-ja ščiti boljševizem, kar je temeljna resnica. Ta trditev se zdi, da je od danes in zares nas preseneča, ko pomislimo, da jo je Duce zapisal v kolonah lista »Popolo d'Italia« dne 4. aprila 1919, komaj tri mesece po ustanovitvi italijanskih borbenih fašijev.
2e tedaj je Duce s svojo čudovito politično intuicijo po najneznatnejših znamenjih, ki so ušla slehernemu smrtnemu očesu, povsem jasno spoznal stvarnost položaja, ki danes v celoti obvladuje politično in vojno prizorišče vsega sveta. Kakor tedaj, tako so te daljnovidne Duce-jeve besede tudi danes zanesljivo vodilo, geslo naše vere.
Toda mednarodna anglcržidovsko-ameriška plutokraoija se moti in si sama koplje grob, ako misli, da se bo rešila s Stalinovimi vojskami. Tudi zanjo veljajo, kakor so obveljala kot neizbrisen dokument Leninova navodila: Stalinovi sporazumi in zavezništva z buržjuskimi narodi imajo vselej Isti namen, da namreč dosežejo uničenje vseh obstoječih režimov in sovjetiza-cijo sveta.
Tudi sovražnika lahko reši samo w«iaga Osi
Samo zmaga Osi bo lahko tucti sovražnikom zagotovila socialni red in mednarodno pravičnost Ohranitev civilizacije, ki sta jo Rim in Evropa dala v stoletjih svetu in brez katere ne morejo preživeti v življenju narodov velike božje in človeške vrodnote vere, domovine in družine, Je zaupana samo nam, o tovariši:
In zares ni paradoks, ako trdimo, da bosta tudi ameriški in angleški narod dosegla samo po naši zmagi svoj pravični mir in se bosta morala samo zmagi Osi zahvaliti za možnost mirnega obstoja v urejenem in pomirjenem svetu ter v mejah, ld jih postavljajo svete pravice vseh narodov.
B:lo je že bistroumno opaženo, da se nam ta vojna, ki nam morda šele danes v celoti odpira svoje dramatično bistvo, kaže kot veliko trenje med Američani, Angleži in Rusi za razdelitev kože totalitarnega italijansko-nemško-japonskega medveda.
Toda ne glede na to, da je tako zvani »totalitarni medved« še zelo živ in trdno odločen, da zelo drago proda svojo kožo, ki je sicer kot bogastvo kaj skromna, saj je last treh proletar-sikih držav in ne glede na to. da hoče krepko zgrabiti za vrat tri ustvarjajoče si plutoboljše-viške botre, je jasno, da so Osi doslej naletele na oviro ne pri anglosaških, temveč pri ruskih oboroženih silah. Ako torej le iz čiste, dasi nesmiselne domneve dopustimo za trenutek, da ne bi bilo mogoče ustanoviti v Evropi novi red Osi, bi nujno prevladal Stalinov program in to s posledicami, ki si jih je kaj lahko predstavljati
Nastopila je pomlad, general Zima se ni izkazal za onega jpogočnega zaveznika kakor so si ga Rusi, Angleži in Američani ustvarjali. Besedna bahavost preteklih mesecev je že ugasnila na ustnicah naših sovražnikov. Tud! ta zima je minila, ne da bi prinesla Stalinu, Churchillu ln Rooseveltu toliko zaželene in pričakovane odločitve. Pač pa je okrepila nas in naše zaveznike v železnem odporu. Na pragu te nove vojne pomladi lahko s ponosom gledamo na pretekle mesece, ki so pomenili za nas najostrejše razdobje bitke, v katerem srno se naučili ljubiti odpovedi. žrtve in najhujše preizkušnje.
Granitna strnjenost Italije
Junaška dejanja naš;h bojevnikov, goreča in delovna discipliniranost našega naroda, resno in možato zadržanje naših mest, ki jih je tako preizkusil barbarski teror sovražn!h bomb, ter vedro zaupanje in strnjenost naroda nasproti vsem trdim udarcem, oholim grožnjam in reklami m pozivom sovražnika na predajo, so nudili svetu nov čudovit in vzvišen dokaz granitne strnjenosti fašistične Italije. Domovini, ki ima tak narod, se ni treba n cesar bati.
Tovariši, ako bi nam čas in okoliščine dopuščali, bi se izplačalo pregledati, kakor v očarljivi panorami, vse kar je Fašizem storil od 23. marca 1919 do danes: dotaknil bi se krvavih in zmagov!tih let, predvečera, ponosne dvajsetletnice Režima, čudovite, politične, pravne, gospodarske in moralne zgradbe, ki ji je Duce iz dneva v dan dajal svojega duha po svoj j vztrajni volji. To delo je ogromno in je po vsem spremenilo našo državo ter bo še stoletja izpričevalo moč in slavo Fažizma.
Ono zajema »ljudsko državo«, ustvarjeno v okviru stroge hierarhične ustave, ki ureja, a ne mrtvači, temveč nasprotno bodri k delu, vzpod-
buja vse žive sile naroda in se razširja na kor-poracijsko ureditev, ki povečuje proizvodnjo in se bliža narodu s socialno politiko, ki je najnaprednejša na svetu in nasproti kateri je znameniti Beveridgejev načrt, o katerem so v zadnjem času toliko trobili onkraj Rokavskega preliva, samo bleda in grda kopija, ki je komaj načrt in ki ne bo nikdar postal zakon, skrbstvo in ustanova v državi, kjer so po priznanju samih voditeljev delavske razmere najbolj žalostne in bedne na svetu.
Delo fašizma
Naše delo pa gre od moralnega in socialnega reda, ki je dosegel svoj višek v sporazumu med državo in cerkvijo, do temeljne borbe za avtarkijo, ki je najprej jamstvo naše gospo dar-
Iske, potem pa še politične neodvisnosti, borbe za avtarkijo, brez katere bj Italija v vojnem času nikdar ne bila mogla dati vsakdanjega kruha svojim sinovom ter opreme, orožja in streliva svojim vojakom.
To naše delo zajema ogromno melioracijska dela, ki so spremenila Pantinsko močvirje, si-cilsko veleposestvo m zemljo v pokrajini Pu-glie, pa nešteta javna dela , ki so vznikla v vseh kotičkih polotoka in na otokih, da bi svetu izpričeval« nov, dudovit obraz fašistične Italije.
To naše delo se razširja od okrepitve naše vojske, naše mornarice in našega letalstva, ki so od Indijskega do Atlantskega oceana, od vročega afriškega peska in zamrznjenih step Rusija, od Španije in Grčije zapisali večne strani junaštva in slave, do razširjenja fašistične Ideje v svetu, ki je vtisnila svoj pečat življenju in ureditvam bližnjih ln daljnih držav ter sili danes celo naše sovražnike, da prevzamejo sisteme. skrbstvo in metode faš'zma, kar najbolj zgovorno dokazuje svetovni pomen Mussolinije-ve Revolucije.
Svete žrtve vseh slojev
Tovariši!
Vi veste, da je vojna od vseh zahtevala najtrše žrtve, od Kraljevskega doma do Ducejeve' hiše, od palače do koče, povsod je smrt našla vrata. Od vzvišene dinastije slavnega Savojske-ga doma, ki mu je v ujetništvu umrla velika oseba abesinskega podkralja Amadea Savojske-ga, vojvode D'Aosta, čigar povelja o našem nujnem povratku na afriška tla, namočena z našo krvjo in poplemenitena z našim delom, ne bomo nikdar pozabili, pa do Duceja, k; je dal domovini svojega ljubljenega sina Bruna, zglednega vojaka in nadvse drznega letalca, ki je padel v izvrševanju svoje težke naloge; od plemstva, ki je žrtvovalo celo četo borcev z bleščečimi imeni najstarejših in najslavnejših italijanskih rodov, do najponižnejšega naroda, ki je ponovno oplemenitil svoja ponosna izročila, ko je brez varčevanja dal domovini kr: svojih številnih sinov; vsa Italija je prispevala in prispeva v čudovitem zaletu in neizčrpni veri h krčeviti obrambi naše pravice do življenja.
Vojna za obrambo civilizacije
Ni potrebno, da bi razpisali glasovanje ali da bi vzbudili polemike, da bi dali ime tej vojni. Tudj bi bilo odveč, da bi se vpraševali, kakor se včasih sprašujejo naši sovražniki: »Zakaj se borimo?« Ime tej vojni in odgovor na to vprašanje smo že davno dali v svojem italijanskem in fašističnem srcu. Ta vojna je vojna za obrambo naše civilizacije.
Dne 24. oktobra 1919 je Gabriele d'Anunzio opozoril prebivalstvo Fiume na zgodbo iz svojega vojnega življenja, ki jo lahko dobesedno prenesemo na današnje dogajanje. »Zakaj se borimo?« Je neki večer vprašal Gabriele d' Anunzio na zboru novincev letnika 1899 ob robu Piave: »Morda zato, da bi osvojili kak alpski greben, kos zaliva, kos zemlje v morju aH biserno skalovje latinske obale? Da, gotovo tudi za to se borimo. Toda velika stvar n; stvar zemlje. Je stvar duha. je stvar nesmrtnosti «
Kakor tedaj, tako se tudi danes borimo za tole: Naša velika stvar je stvar duha. stvar nesmrtnosti. stvar rimske in krščanske civilizacije.
Zmagali bomo!
Tovariši! V dosego tega cilja je padlo na tisoče in tisoče naš:h bratov. Davi smo se poklonili na vašem vojaškem pokopališču grobovom onih. ki so na tem skrajnem kotu Kraljevine žrtvovali svojo cvetočo mladost za zmago Sedaj se jih hočemo spomniti 'n Jih počastiti še tu na način, ki je edini vreden njih samih in krvi, ki so jo prelili za našo stvar. Počastimo jih torej z voljo do zmage in s tem. da v svojih srcih obnovimo prisego, da za vsako ceno, za ceno kakršne koli žrtve premagamo vse težave in vztrajamo »do zmaee in še preko nie«.
TOVARISI!
V imenu Kralja in Cesarja, vedno na razpolago Ducejevim ukazom, z našo vero. z našo gotovostjo, z našo nepremenljivo in neomahlji-: vo odločitvijo, še enkrat navzlic vsemu in proti 1 vsem: Zmagali bomo!
30
C
N O B A H L O F T 8
v suženjstvu
Filipa je odprla usta, da bi zavpila na ves glas, toda bil je to le slaboten odziv, ki ga je sama komaj slišala. Podvizala se je naprej, proti luči, ki ji je bila najbližja. A luč se je začela odmikati. Obupana je znova in znova klicala. Luč se je ustavila in se ji nato približevala. V naslednjem trenutku je Filipa omahnila ob konju Joa Bevarda. »Zgoraj... pri izviru ...» je Se zajecljala, pa se je onesvestila.
Možje so v skoku odjezdili proti izviru. Ko so morali zavoljo prevelike strmine razjahati, se je Lyddon kljub bolečini v roki podvizal naprej, da bi bil prvi pri Hesteri Dvignil je luč in njena svetloba je padla na gospo Mark-hamovo in otroka. Razen teh dveh ni bilo nikogar,
»Hestera! Kje je Hestera?« je zavpil.
»Ne tako glasno! Prebudili boste otroka,« se je oglasila Konstanca.
»Odgovorite mi, kje je Hestera?« je ponovil vprašanje. »Kje je Hester Roonova?«
Konstanca je sedela na robu kamna, izpod katerega je izvirala voda. Bruce se je sklonil k njej Snodrsmlo mu je na sklizkem kamnu, izgubil ie r»vnotežie in padel. S čelom je udaril n<> r^b skale.
Levelin ki je ta trenutek stopil v skrivališče, je moral spraviti zdaj dva onesveščenca na	Gard
SEDEMNAJSTO POGLAVJE
Hestera je z lahkoto našla edino hišo, ki jo je poznfla v St. Agnese. Hodila je več kakor dvanajst m'lj in zdaj se je komaj držala na nogah. Strah, lakota in dremavica so jo bili do kraja izčrpali Kakor hitro je potrkala na vrata Kvnove h:še, se je brž skrila v senco, pripravljena, da pobegne, če bi tako kazalo. Potrkala je znova. Nihče ji ni prišel odpret. Zdelo se je, da je hiša prav tako prazna kakor Lvddonova Morda ie Alfred Kyn odšel iz mesta, ko se je lrl raznese! glas o uporih '"oda k-1 j je b:!o potem z Ambrožem, ki je gostoval pri nicm" Vsekakor mora to izvedeti Tedaj pa se je domislila, da stoji pred hišo, ki je gotovo polna živeža. Spomnila se je bogate shrambe, ki ji jo je bila Marija svo.ičas s takim ponosom razkazala Ko bi le mogla na kak naom Ho nje' Spomnila se ie. kje se na-haia okno shrambe Ko pa je šla naprej, je zaerler)*!* na tleh nred sabo nekaj temnega, podobnega Inmu slame ali gnoja Radovedna je ?topi'a bliže, tedai pa je zakričala od groze. Dvoje tnroel ie ležalo na tleh, dvoje mrtvecev. Bel in črn obraz sta strmela vanjo: Alfred Kvn in nie?ov hinavski služabnik.
Dolgo je traialo. oreden se je Hestera zavedla Te bilo mar vse v hiši mrtvo? Obšla jo je tolažil na misel, da je morda srečanje z mrtvimi nocoj bolj varno kakor z živimi...
Trudoma je stopila mimo obeh mrtvecev, našla ie okno shrambe, ki ga je z lahkoto odprla in se skozenj splazila v hišo. Pogled ji je padel na cele grmade jestvin, toda sklenila je, da bo naiprej pogledala za Ambrožem. Šla je po stonnicah k soalnicam in odprla prva vrata. Sredi sobe je stala dragocena postelja. Na tej oostelji je oblečen ležal Ambrož. Sprva je mislila, da je mrtev. Kakor okamenela je obstala pred njim, presunjena do dna duše, da ni mogla spraviti najmanjšega glasu iz sebe. Nenadoma pa ie opazila, da je živ, zaslišala je njegovo težko, grgraioče dihanje, moral je biti Ie ranjen. Z nadčloveško močjo ga je obrnila, da mu obraz ni bil več napol zakrit. Sklonila se je k njemu, a na njegovi glavi ni našla nobene rane. Odpela mu je obleko in s tresočimi se rokami iskalai, kje je ranjen, a našla ni ničesar. Tedaj pa je začutila močan vonj po vinu, ki mu je puhtel iz ust. Ozrla se je. Ob vzglavju postelje je stala napol izpraznjena steklenica, druga, prazna, je bila na tleh.
Hestero je obšla misel, kako so ona, Filipa in Konstanca zatrdno upale, da bo Ambrož prišel, kako so se nenehoma tolažile: »Prišel
nam bo na pomoč! Danes nas bo rešil!« In to tu je bil Ambrož, ki naj bi jih bU rešil. Ni se hotel podajati v nevarnost, raje se je zaklenil tu v hišo, se opil do nezavesti in se zakopal v posteljo.
Popadel jo je srd. Zgrabila ga je za ramena, ga dvignila in neusmiljeno stresala sem in tje. Za sekundo je napol odprl eno oko. Hestera je zagledala krvave žilice v njem. Zaslišala je nekaj zmedenih besed, a ni ga spravila k zavesti. Čim ga je izpustila, je omahnil kakor vreča nazaj na posteljo.
Samo čas izgubljam, je pomislila, strgala z njega odejo, ki jo je bila Filipa tako potrebna in šla iz sobe. V St Agnese ni poznala nobenega človeka. Ni vedela, kam bi se morala obrniti, da bi dobila vojaško pomoč. Ni ji sploh prišlo na misel, da so v mestu še druge hiše in drugi ljudje, ki bi ji utegnili pomagati, tako zelo jo je prevzelo spoznanje, da se je edini človek, od katerega je bila pričakovala pomoči, skril in se opil do nezavesti. Razočarana in izčrpana je zbrala nekaj živeža, ga povezala v odejo, si naložila breme na ramena in šla iz hiše. Ni ji bilo mar, da je pustila vrata odprta, tudi ji ni bilo mar, ka j bo z Ambrožem Mark-hamom. Mislila je le na to, da mora do sončnega vzhoda prehoditi dvanajst milj.
Tako se je začelo Hesterino potovanje. Noge so ji bile težke in otrple, kakor bi bile iz lesa, toda ubogale so jo, stopale so korak za korakom naprej. Ko se ji je vrvica, s katero je imela povezano breme, zarezala v meso, je preložila culo na drugo ramo. Njeni preluknjani čevlji so bili polni kamenčkov, ki so ji ranili noge, da so jo z vsakim korakom bolj bolele, a neutrudno je šla naprej, brezčutna, do smrti uutrujena ...
Sedla je na rob kamna in po licih so ji pritekle gorke solze. Ves trud je bil zaman. Sta se ženski naveličali čakanja in sta na lastno pest kaj ukrenili? Je bila Filipa preslaba, da bi se uprla blaznemu načrtu gospe Markha-move? Zdaj je spoznala, da ji je bila Filipa bolj pri srcu, kakor je bila mislila, da je iz vsega srca ljubila Antončka in da Konstance ni sovražila tako zelo. kakor se ji je bilo dozdevalo. Mislila ie na vse to, kar je bila sto-r'!a, da bi rešila obe ženski in otroka in priznati si je morala da ni storila tega le njima na ljubo, temveč predvsem zavoljo Ambroža, saj jo je neutrudno gnala naprej želja, da bi mu jih privedla žive in zdrave.. Zdaj ga je naposled našla, da bi spoznala njegovo slabost, njegovo nevrednost.
Pričelo je deževati. Hestera se je ogrnila z odejo. Kmalu se bo začelo daniti, potem bo šla iskat ubegle ženske in otroke. A že čez nekaj minut je spala trdno spanje pravičnega.
OSEMNAJSTO POGLAVJJE.
Na Joyous Gardu je bilo živahno vrvenje. Levelinova hčerka in dve zamorki so kurile in sušile obleko, Levelin in Jo pa sta odnesla Lyddona v posteljo. Begunke so spravili v dnevno sobo.
Ko se je Filipa zavedela, se ni prav nič vznemirjala nad tem, da so ji črne roke ponujale juho. Kakor hitro se je začela Filipa spominjati tega, kar je bila pravkar doživela, se je spomnila Hestere. Kaj bo mislila, ko se vrne v skrivališče in jih ne bo našla tam? Zamorke niso razumele skrbečih Filipinih vprašanj. Ker niso nikoli ničesar slišale o kaki Hesteri, so se prav tako malo zmenile za njo kakor za gospo Markhamovo, ki je zmedeno nekaj priDOvedovala o Francozih.
Ko so Lyddonu obvezali ranjeno roko in je prišel k zavesti, je tudi on začel izpraševati po Hesteri. Na vsak način je hotel vstati in Levelin ga je moral po vsej sili držati v postelji. Ko je kmalu po solnčnem vzhodu prišel meto-dist k bolniku, je lahko Levelin skočil za trenutek doli, da je pogledal k ženskama.
»Obe sta znoreli,« mu je dejala njegova hčerka. »Stara neprestano klepeta o Francozih. mlada pa kliče Hestero
Levelin je stekel v dnevno sobo. »Gospa Markham!« je zaklical, »kdo je Hestera? Kaj je z njo? Tudi gospod Lyddon sprašuje po nji.«
»Moja družabnica je.« je odvrnila Filipa. »Prejšnjo noč je odšla v St. Agnes, da bi poiskala mojega moža. Zelo me skrbi, kaj je z njo... ali ne b: mogli česa storiti za njo ?«
»Bomo videli Prepustite to nam in ostanite do ta čas mirni.«
Zgoraj v Lyddonovi sobi je stari metodist znova pregledal ranjenčevo roko. »Zdaj pa mirno ležite, ko vas ie božja previdnost obvarovala hujšega, sicer se ji ne boste izkazali hvaležnega,« mu je svetoval pridigar.
»Hvaležnega ali ne izpolnil sem le eno dolžnost!« je ugovarjal Lyddon. Rešili smo samo dve ženski iz VVatersheada. Tretja, najboljša, pa manika Tn če ne najdem te, se mi naj rana kar vname' Ne zaslužim nič boljšega. Ce ne bi bil tako prekleto ponosen, bi bilo ubogo dekle zdaj tu na varnem! Če vam je kaj do tega, da še kdaj prestopite prag moie hiše. mi boste zdaj pomagali v obleko!
Nejevoljno mrmraje mu je stari metodist pomagal, da se ie oblekel.
DEVETNAJSTO POGLAVJE
Hestera je planila po koncu. Jezilo jo je, da je tako dolgo spala. In sram jo je bilo, da ji je pogled na jestvine vzbujal tek. Naj je bila še tako obupana - telo je zahtevalo svoje. Ko se je najedla, je stopila na piano. Priprla je oči in pogledala proti Watersheadu. Sta šli morda Filipa in Konstanca domov? So ju morda že ubili' Ali ju bo mogla kje najti, jima pomagati ? Počasi je šla po rebri navzdol. Preden je prispela v dolino, je zagledala, da se po glavni cesti nekaj premika. Imelo je čudno obliko in le počasi je šlo naprej. Slednjič je razločila človeka, ki je nesel nekaj velikega na glavi in pred sabo. Kmalu je spoznala, da je bil človek ženska. Zamorka. De-lija.
Istočasno sta se spoznali obe in stekli druga proti drugi kakor dve iskreni prijateljici, ki se že dolgo nista videli. Delija je odložila svoje cule in je iztegnila obe roki proti Hesteri.
»O gospodična...« je zaklicala, jaz biti tako srečna, da vas videti... Včeraj vsi spraševati, kje vi biti...«
»Kdo? Kdo je spraševal po meni? Kaj je bilo včeraj? Govorite, Delija!«
»Gospod Lydon priti... z dvemi, tremi možmi... napraviti red v VVatershead. In potem najti moje drage gospe pri izviru, kjer biti skrite. Tudi jaz biti ujeta in zdaj iti v Joyous Gard.« Znova si je naložila manjšo culo na glavo. »Vi iti z menoj?« je vprašala. Hestera je odkimala: »Ne, ne bom šla z vamL Povejte gospe Markhamovi, da se dobro počutim in da grem v St. Agnese. Zdaj me ne potrebujejo več... saj imajo vas.«
Hestera se je obrnila proti mestu. Čutila se je svobodno. Konstanca in Filipa sta na varnem. Nobene vezi med njima in njo niso več obstojale. Tudi na Ambroža je ni nič več vezalo. Vse je bilo končano. Kako naj bi zdaj stopila pred Bruca Lyddona, ki ji je bil vnaprej povedal, da Ambrož Markham ni vreden njene ljubezni ? če ga bom še kdaj videla, mora biti on tisti, ki bo napravil prve korake — je pomislila, — a moški, kakršen je on, jih seveda ne bo napravil. Prav — pa bo šlo tudi brez njega. Nikogar ne potrebujem.
Nenadoma se je oglasilo za njo peketanje kopit. Za trenutek je obstala in prisluhnila. Zdelo se ji je, da mora biti to Lyddonov konj. Naglo je stopila naprej, ne da bi se le enkrat ozrla, toda srce ji je začelo hitreje utripati in kri ji je zalila obraz.
Nekdo je zaklical: »Hester!« Da — bil je Bruce: Nad tem glasom se ni mogla zmotiti. Ustnice so se ji zaokrožile v slabem nasmehu. Peketanje se je približevalo. Jezdec je mora? hitreje pognati konja. In čeprav je stopala Hestera dalje, so se ji usta vse bolj širila v smehu, v tem smehu pa je ležalo spoznanje, ki ni imelo nič skupnega z zmagoslavjem.
(Dalje)
Ženski vestnik
Za (:uhmio
Spinacne palačinke. Napravi v lonca iz 1 jajca, soli, % 1 nezavretega mleka, 2 žlici k.mane, ožete. in dobro sesekljane špinače iu 2 polni žlice moke testo za palačinke. Zajemalko te zmesi vlij v i mastno vročo ponev za palačinke, razravnaj testo ! in pusti, da se po eni strani ^arumeni, nakar ga obrni še na drugo stran Vsa' > palačinko potresi z nastrganim parmezanom ali jajčnim podinetom. Jo zvij kakor Štruklje ln postavi s kislo solato na mizo.
Krompirjev pečenjak. Zmešaj v loncu % I vode, ' ii kg enotne moke, 1 jajce ii nekolik« «.<>». «az-grej v pekači 5 dkg masti, stresi vanjo 2 1 olup- \ ljenega, osuSenega in na kocke zrezanega krom- j plrja, ga polij s pripravljeno polivko in Se z 2 žlicama raztopljene masti in postavi v precej vročo pečico, da se nekoliko zarutiirm Na>.o pe- , čenjak z lopatico dobro premešaj in postavi šc za eno uro v pečico, da v k —mii zmehča Postavi ga na mizo s kislim zeljem.
Kolač lz posušenega sadja. Sestavine 15 dkg zmletega suhega -sadja, 15 dkg moke 10 dkg sladkorja, 3 dkg masti, 1 jajce. 2 del mleka, 1 savitek pecilnega praška. Uporabliimi suhe hruške, fige. češplje, črnice in grozdiče. Ako je j sadje (hruške) zelo izsušeno, ga prej dobro na- i makajmo in potem osušimo. Hruške, fige, češplje brez koSčlc zmeljemo na mesoreznicl, pridamo zrezanih orehov ali lešnikov in nekaj celih črnic ln grozdičev, tako da dobimo težo 15 dkg. Potem primešamo sladkor, jajce, mleko, moko ln pecilni prašek in dobro zgnetemo v gladko testo, ki ga damo na namaščenem kalupu peči v srednje vroči pečici. Sele tretji dan narežemo kolač. Te vrste kolače lahko napravimo v večji količini, vendar ne v velikih kalupih. Drže se dolgo časa In ostanejo prav sočni in okusni.
Za zdravje in lepota
Pot pod pazduho. Te nadloge se najlaže lzne-blmo, če se namažemo, ko smo se umiil, pod pazduho s toaletnim milom in počakamo, da se posuši. Sele nato se oblečemo. Namesto z milom •e lahko zdrgnemo tudi z narezano limono.
Prhljaj odpravimo, če umivamo glavo po enkrat na teden z rumenjakom in kanemo v zadnjo vodo limonovega soka. Nikdar pa ne smemo u -vati glave z milom. Ce je prhljaj trdovraten, Je j posledica kakšne kožne bolezni. Tedaj moramo j vprašati za svčt zdravnika.	I
So še ljubeznive
Dosti več kakor nekoč se govori dandanes o resnih, spretnih in pametnih ženskah, pojem »ljubezniva ženska« pa je že skoraj izginil kakor bi spadal med staro navlako. In vendar je bil nekoč tako priljubljen!
Svetovna vojna in doba po njej sta prinesli ženski obilo skrbi. Pognali sta jo v trdi življenjski boj, v dela, ki jih prej skoraj ni poznala, tako da je Se zdaj kakor brez korenin. Res je delo izven družine mnogim ženskam neprijetno, zlasti ker ga je rodila potreba, ne pa lastna želja in volja. In v trdnem boju, pa naj bo že delo ali karkoli, vsakdo nekoliko otrpne in postane zagrenjen. Zakaj naj bi bila ženska izjema? Tudi prirojena ljubeznivost počasi Izgine.
Nešteto žena se mora neprestano boriti s seboj, da zatro v sebi razdraženost in nezadovoljnost, saj bi drugače postale vase zaprte ln neljubeznive v pravem smislu besede Da žena premaga vse skrbi, potrebuje dosti samozavesti in samovzgoje. Vsaka žena bi se morala zavedati nečesa: če življenjske razmere v družbi niso take, kakršne bi morale biti se ne da nič pomagati. Ce bo pa kazala pri tem še čemeren obraz, utegne postati življenje za vso družino naravnost neznosno. Cev-
Srbečico na koži odpravimo, če zdrgnemo kožo večkrat zapovrstjo s toplo in mrzlo vodo.
Roke razkužimo, če jih umivamo 3 minute v vroči milnici. Zlasti Je treba pri tem očistiti nohte. Nato umivamo roke še 5 minut z 2 do 3-odstot-nlm lizolom ali pa s špiritom.
Prehuda rdečica v obrazu ni vselej najboljše znamenje zdravja. Seveda pa tudi ni s tem rečeno, da je znamenje bolezni. Zoper prehudo rdečico v obrazu so najboljše vroče kopeli nog. V vodo dčnemo nekoliko gorčične moke.
Drobni nasveti
Prste, ki se poznajo na svetlo pleskanih vratih in oknih zbrišemo z vlažno krpo ah gobo ln z zmleto kredo (z belim zobnim praškom) ter umijemo nato s čisto vodo. Z belih sten spravimo odtiske prstov s koSčkom kruha ali pa s trdo radirko.
Prekajeno moso moramo shranjevati vedno na suhem in hladnem kraju. Za manjše kose so zlasti čez poletje prav prikladne lončene peči.
Neprijeten duh iz steklenice spravimo, če jo operemo z mlačno vodo in s črno gorčično moko ter jo potem dobro izplnknemo s čisto vodo.
Sajasti madeži na obleki. Dobimo jih lahko, odpravimo pa s težavo. Ce je madež še svež. ga odrgnemo s koščkom svežega kruha, če Je pa star, je kaj trdovraten. Potrebna je zmes alkohola, bencina in milnega lugn Potem blago iz-plahnemo v milnici.
ženske na svetu?
lji, obleka m živež zaradi njenega večnega Jadl-kovanja ne bodo nič cenejši. Dolžnost žene j« prav nasprotna: da se takim besedam ogne in da zavrne pogovor takoj drugam, če hoče preiti na to področje. Možje bodo veseli, če Jim takih reči ne bo treba poslušati m otroci Se dosti bolj, ker so k sreči obvarovani skrbi, ki teže samo starše, žena, ki bo znala to doseči in prav obrniti, bo po pravici zaslužila ime ljubeznive žene.
Se bolj kakor ljubeznivo ženo moramo ceniti ljubeznivo mater. Večina mater namreč misli, da morajo otroka neprestano vzgajati, ga poučevati in mu groziti s kaznimi. Po taki vzgoji otrok otopi, dokler sploh ne neha biti dovzeten za materine nauke. Veseli ljubeznivi materi ki zna ustvariti okoli sebe zadovoljnost ln ugodje, se pa z vzgojo m treba skoraj nič naučiti. Sama, brez učenja postane otrokom vzor, doraSčujočim mladeničem in dekletom pa prijateljica in tovariSica. Zdaj le preidimo še k ženskam v poklicu! Pn teh ljubeznivost ni samo prednost, ampak velika odlika. O tem bi se dale napisati debele knjige, ki bi črpale svojo snov lz resničnega življenja. Kdo bo na primer vzel strežnico, ki bo s svojo neprijaznostjo ln brezobzirnostjo Se bolj razdralila bolnika, ki je že tako dovoli razdražen ? Kako bo ženska, ki ne zna biti prijazna, mogla pogledati sočloveku v dušo? Ženska v trgovini, ki zna biti ljubezniva, doseže dosti več uspehov kakor druge njene tovarišice. Taka ženska odjemalcev ne bo preplavila s hvalisanjem biaga, ampak jih bo s skromnim, vljudnim nasvetom pregovorila, da bodo blago kupili V poslovnem svetu so taki iskreni nasveti največ vredni
Podobno je tudi po uradih Nič m strafinej6ega kakor ženska pri okencu na pošti ali na postaji, ki uživa »dober glas«, da je neprijazna in, kakor naposled navadno Se ljudje dodajo, kvečjemu s kakšnimi moškimi vljudna Seveda se ljudem niti ne sanja, kako Izmučena od dolgočasnega dela je včasih taka uradnica ali prodajalka, koliko se mora truditi z odjemalci iz vseh mogočih slojev, ki imajo razen tega Se vsak svoj okus. Res je, z vsemi ljudmi ni mogoče enako delati, toda ženska v siužbl naj pomisli, da je prijazen odgovor zmeraj krajši kakor nevljuden, ki se pogosto razvije nazadnje v prepir.
In naposled je vse samo navada, vzgoja ali samovzgoja.
Zelo pomemben je pogosto podzavesten n- -po posnemanju. V marsikaterem uradu, trgov 'm in obratu srečamo prijaznost, ki Izvira od voditelja ali voditeljice in se je potem »naleze« vse osebje. Marsikatera učiteljica zna izpremenltl Solo v majhen, prijeten dom, kjer je ona mati samč s svojo ljubeznivostjo. Prav lz takih šol bodo priSle ženske, ki bodo voditeljice prihodnjih ljubeznivih rodov.
Pomlad se je zbudila
i.
Enakomerna sivina se je raztrgala v svetlejše, cunjaste oblake, ki so se hitro razkadili in raztopili. Sonce se je močno uprlo v strehe hiš, ki eo se šibile pod težo snega. Z robov je pričela curljati snežnica, sprva lahno, kot bi s solzami veselja pozdravljala tople sončne žarke, kmalu aatem pa v močnih curkih, trdno prepričana, da pride pomlad vsak čas in ji zato v pozdrav pošilja najlepše in najbučnejše pesmi.
Svetloba ln šum snežnice sta udarjala v okna hiš ln skušala ljudem vliti vero v skorajšnji prihod pomladi, Saj so se žarki tako toplo upirali v stekla oken in razlivali toliko svetlobe v mračne sobe, oblivali so hiše in polja z zlatom, Obsipali vodne curke, da so vedno lepše peli. Vse se je topilo v nenadno prebujeni svetlobi in toploti.
France se je dvignil izza mize, obložene s knjigami. V sobi je bilo zatohlo, jug je pričel izpodrivati mrzlo zimo.
Odprl je na stežaj zamazana okna in se zazrl v vso to lepoto, ki se je tako nenadno razkrila.
Da, tako naenkrat, tako nepričakovano se mu je včasih v življenju ponudila sreča in vedno je tudi tako nepričakovano, tako hitro odšla. Predno jo je mogel prižeti k sebi, se je razblinila v senco.
Oko se je zaiskrilo Francetu, obletelo je zlata polja in strehe ln božalo prepevajoče curke.
Iz daljave se je zaslišal šum vetra, ki je postajal vedno močnejši in ko je zavil okcll oglov bližnjih hiš. je bil že tako bučen, da je Skušal preglasiti pesem topečega se snega.
Usta so se Francetu čudno skrivenčila, zadrge-t"'e so mu mišice v licih, oči pa so se mu otožno zagledale v gineči sneg.
Osemnaist let je bil star. ko se Je tam pod križem na vasi sklonil k leni Marjetki in ji pokril usta s toplim poljubom. Dolgo je že tega, polnih deset let. pa se mu vseeno zdi, kot bi mu še vedno Kristus s križi govoril- »Človek, ki uživaš srečo pred menoj, spomni se, da sta sreča in trpljenje neločljiva! Bodi srečen, toda ne boj se trp-
ljenja! Tudi jaz sem trpel in sem bil srečen,
ker sem vas odrešil s svojim trpljenjem!«
Osemnajst let, da, ln potem je šlo hitro leto za letom mimo njega, in menjavale so se pomladi in poletja in prihajale so vedno znova jeseni in zime, dnevi in noči, svetloba in tema!
Marjetka je bila lepa in dobrn deklica. Rada ga je imela, zelo rada V svoji beli kamrici, polni dehtečih rož, mu je vse nudila. Francetu se je zdelo, da sla presrečna. Pa se je v njem pričel polagoma oglašati tuj glas. ki je postajal vedno močnejši in je vedno bolj kljuval.
»Saj m mogoča taka sreča, spomni se Kristusa na križu in boš spoznal, da se motiS! Res je Marjetka lepa in dobra In te ima zelo rada, res ima vsega v izobilju, toda ti, poglej se malo bolje! Mar ne vidiš, da si revež, velik revež, ki nima najnujnejšega, da ti lakota sije iz oči in ti izpodjeda zdravje, da kmalu ne hoš več mikaven! In kdaj bo konec tvojega študiranja in kje Je še služba! Mar res ne uvidiš da ne boš mogel Mar-jetki nikdar nuditi tega, kar ona ln njeni od tebe pričakujejo!«
Ko je opažal na Marjetklnem domu prve priprave za možitev, je postal tisti tuji glas v njem tako silen, da ga ni mogel več udušiti.
»Človek, predno storiš krivico dobrim in poštenim ljudem, premisli dobro, ko bo krivica storjena, bodo hudo trpeli oni in ti!«
In France se je odločil. Ko je suh veter odnašal rumene liste z dreves, se je umaknil iz vasi. Zapustil je za vedno belo kamrico in lepo Mar-jetko in odšel v gore.
štirinajst dni je blodil po skalnih vrhovih ln poslušal tuljenje in ječanje vetra, ki mu je vedno znova nosilo tožne in pošastne glasove lz doline, štirinajst dni je topo zrl v meglo, potem pa se je vrnil v mesto.
Nikogar ni vprašal po Marjetkl, zvedel pa je, da še ni prenehala jokati. France pa je ostal trden, kljub temu, da so ga še dolgo mečile Mar-jetkine solze.
Oprijel se je z vsemi silami dela ln bil tik pred zaključitvijo študij, ko ga Je presunila novica, da se Marjetka moži .
V mraku se je prikradel v vas m ko je znočllo, je stal pod oknom bele kambrice tn zrl v razcvele temne nageljne, ki so se nasmihali iz oken. Toda zdaj se niso njemu tako prijetno smehljali vauj je vel le rahel porog.
Naslonil se je na kamenito ograjo; ob nji je še vedno rasla vrba žalujka in njene nežne veje, nihajoče v lahnem vetru, so ga nežno božale po licih in mu tiho govorile besede o sreči ln trpljenju. Nekoč nI maral sreče, ker se mu je zdelo, da je prevelika zanj in premajhna za Marjetko, pa je prišla sama od sebe žalost, velika zanj, prevelika za Marjetko!
Od hiše ga je prepodil domač pes, bernardinec, ki se je divje zagnal v ograjo, proti njemu, da se je France ves stresel. Tiho ga je poklical po Imenu in ga skušal pomiriti, toda ta se je Se bolj divje zaganjal; ni ga maral več poznati
Cez dolgo časa, nekoč na cvetno nedeljo, so zvonovi tako lepo pritrkavali. da so zvabili Franceta na vas. Sel je mimo cerkve In ko so vnSčani pobožno odhajali z oljkami v rokah od maše, je bila med ajimi tudi Marjetka, vsa bleda ln — blagoslovljena
Takrat se je Francetu zazdelo, da beži njegova velika ljubezen za drvečimi oblaki na nebu, od koder bo zagrmela v smrtno brezno, da se bo slišal le še dolg, zamolkel odmev v spomin!
Minila so zopet leta. France se Je vrgel z obupano dušo v sredo življenja.
Ko je opazil žareče oči vitkega, črnega dekleta, ki so ga tako omamno vabile, je divje zahrepenel, da bi zgorel ves. s telesom In dušo v njihovem ognju. Saj so bile noči za njim tako mrzle, da bi mu noben ogenj ne bil prevroč!
Zapadel je res temu očarujočemo ognju, ki ga je vedno bolj omamljal ln oživljal njegovo mrzlo srce. Tam ob hitro tekoči reki je ves zagorel v njegovih plamenih ob lesketanju svetlih zob ln strastnem nasmehu.
Odslej ju je spet pot vodila v toplih ln vročih dneh med cvetočimi češnjami, dozorevajočiml marelicami in sočnimi breskvami. Nad njima so čebele neutrudno, vedno glasneje pele. vse Je dl-! Salo po medu.
Ster. 11
STRAN S.
Res je, od zraka živimo!
dele v novejši dobi so se posrečila važna razkritja o zraku
Ozračje, ki nas obdaja, tehte pet milijard ln pregovor. Toda prav ta pregovor je eden Izmed tistih, ki jih najlažje pobijamo. V resnici živimo od zraka. Da sploh moremo živeti, se moramo zahvaliti zraku. Iz zraka dobivamo kisik. S pomočjo kisika se godi v našem telesu izgorevanje, ki nam daje telesno toploto.
čeprav je zrak za nas tako neizmerno važen, do nedavnega Se niso natanko poznali njegove sestavine. Večina kemikov je mislila, da je zrak prvina (element), ne pa spojina. Sele pozneje so odkrili njegovo sestavo in s tem tudi njegov pomen.
Ozračje, ki nas obdaja, tehta 5 milijarde ln 630 milijonov ton. Ta ogromna teža bi morala zdrobiti v prah vsa živa bitja, če bi imela v notranjosti brezzračne prostore, saj znaša zračni
Zgradba ozračja:
tro trosfera, str = stratosfera, jon jonosfera; T = toplotno krivulja, O = ki sik. N = dušik, He — helij, E = električni plasti
pritisk 18 ton na površino povprečno velikega človeškega telesa. Ker pa je v notranjosti telesa prav isti pritisk kakor zunaj, se oba pritiska uničita in človek prenaša to ogromno težo neopazno in neobčutno. Ko se bo v razvojni dobi zemlje zračni pritisk na zemlji zmanjšal, se bo sorazmerno zmanjšal tudi pritisk v človeški notranjosti, ki mu navadno pravimo krvni pritisk.
Človek porabi med 12 urnim delom 12—16.000 litrov zraka ali na leto okoli 5,000.000 litrov. Ker živi na zemlji skoraj dve milijardi ljudi m še več živali, ki tudi žive od zraka, si lahko mislimo, koliko zraka porabijo bitja na zemlji.
Ce ohladimo zrak na dovolj nizko temperaturo in ga damo pod pravi pritisk, dobimo utekočinjeni zrak, ki je redka kadeča se tekočina. Utekočinjeni zrak uporabljajo v hladilnih napravah m v razstreljevalnl tehniki.
Zelo važna sestavina zraka je dušik, ki ga je v zraku malone tri četrtine. Čudno pa je nekaj: čeprav pridejo v človeška pljuča na leto milijoni litrov zraka, ne ostane v njih niti malo dušika, dasi ga organizem nadvse potrebuje. Ce bi lahko človek vsrkaval dušik prav tako kakor kisik in ga predelal v telesu v beljakovine, bi res lahko od zraka živel.
Dušika, ki je v zraku, dolgo niso mogli neposredno pridobivati. Pred leti pa se jim je to vendar posrečilo. Iz njega izdelujejo poleg drugega tudi umetna gnojila. Vendai pa se ni treba bati, da bi zaradi tega zmanjkalo dušika, čeprav bi proizvodnjo potisočerili.
Zrak. ki obdaja zemljo, je pa koristen še v ne-Kem drugem pogledu Vsakomui je znano, da prejema zemlja toploto od sonca čeprav ji tudi lastne ne manjka. Toda če meri nami in soncem
ne bi bilo posrednika — zraka, bi sončni žarld podnevi vse požgali, ponoči pa zemljo ohladili do 272 stopinj mraza. Zrak torej poskrbi, da ostane temperatura na zemlji kolikor toliko enakomerna ln da se toplota ponoči ne izgubi v vsemlrju.
To nalogo opravlja ogljikova kislina, ki je je v zraku komaj pol odstotka. Kakor vemo, je bilo v prastarih dobah, ko so Se rasla drevesa, ki so danes že premog, dosti več ogljikove kisline v ozračju kakor zdaj. Zato je bilo takrat tudi ozračje dosti toplejše kakor danes. Takrat je moralo biti na zemlji tako toplo, kakor v današnjih cvet-ljlčnjaklh Tako je menda še dandanes na Danici (Večernici).
Toda to še davno niso vse sestavine zraka. Tudi malenkost vodika Imamo v njem precej mikroskopsko drobnega prahu in pet »plemenitih plinov«: ti so dobili svojo skupno ime zaradi precejšnje redkosti in težav pri pridobivanju.
Največ je argona, ki ga uporabljajo za polnjenje žarnic, zlasti radijskih. Helij je dragocen za polnjenje zrakoplovov, ker ne gori ln je jako lahek. Z neonom so polnjene žarnice, ki jih vidimo pri svetlobnih reklamah. Tudi ksenon In kupton uporabljajo za polnjenje žarnic, toda le poredko, ker je njuno pridobivanje združeno z velikimi tež-kočaml .
Vsi ti redki plini so samostojni deli zraka, ne pa sestavni del, in prav zato so jih šele tako pozno odkrili.
Redki plini v našem ozračju povzročajo severno luč aH, kakor ji tudi pravijo, tečajni soj in 6e razne druge svetlobne pojave, ki jih opažamo v velikih višinah.
Omenimo naj še ozon, ki ga dobimo zlasti po gozdovih. Ozon je prav za prav kisik, le da vsebuje tri atome, medtem ko ima navadni kisik samo dva.
Raziskovanje ozračja je prav za prav šele v začetku svojega razvoja. Brez dvoma bodo fiziki In kemiki po vojni odkrili v njem še marsikaj novega, pomembnega za razvoj človeške kulture.
Muzej m etoku v Ssverstem merju

Leto za letom, ko divjajo orkan tajiuni in najhujši severozapadni viharji nad sedmerimi morji sveta, ko butajo ogromni valovi ob morske obale, zahteva morje žrtve. Marsikateri ladji odbije v takih trenutkih zadnja ura. Dolga je že vrsta ladij, ki jih je pogoltnilo med viharji morje Zapadle so pozabi. Zadnje priče Uik h nesreč so žalostni ostanki potopljenih ladij in pa mornarji, ki so katastrofe preživeli. Pogosto se žblje potem zaboj, namenjen v Tasmanijo ali pa škatlica. ki s° bile v nj: vžigalice, več let po valovih neskončnih oceanov Morski toki, ki njihova za-gonetka še vedno ni povsem pojasnjena, mečejo sem :n tja kose razbitih ladij in jih prenašajo iz
enega v ciiugo molje. 1'ako potujejo te zadnj« priče strašnih katastrof na morju večkrat z morskimi toki okrog vse zemlje
30.000 morskih milj ali pa še več, to je malenkost. pri takih romanjih, dokler ne vrže morje ostankov potopljen h ladij na obalo. V muzeju na otoku Juis v Severnem morju, imajo zanimivo zbil ko takih ostankov Tu je zbrano vse, kar so našli ribiči in vojaki po strašnih viharjih na morskih obalah. Med drugim je v muzeju steklena posoda s kaj čudno vsebino. Ribič, ko jo je našel, ve povedati, da je v nj:h okrog 50 podganjih repov. Ker se je dalo s podganjimi repj zaslužiti nekaj denarja po strani so mor.
Predajala se mu je vsa, brez pomisleka, oči ji niso preje sramežljivo begale po grmovju, niti se niso v strahu ozirale v daljne gore za njima in pred njima. Živela je in ljubila!
Ko pa je veter za trenutek skušal plamene strniti z zemljo, se je France za hip zbal, da svetloba ugasne. Tedaj je prisluhnil valovom, ki so se tiho, otožno valili sem od vasi ln nosili s seboj sliko križanega. Takrat se je zavedel krivice, ki jo je storil in opazil je tudi usmiljeno roko usode, ki mu jo je nudila v spravo!
»Toda Roža, divja cvetka, v svojih temnih barvah en sam svetel nasmeh, zmožen omamiti vsft-kogar, ki ga dosežeš, bom U toliko močan, da te bom mogel ohraniti taleč kot si, srečno, zase?«
Ko je stal sredi poti med mestom in vasjo, so mu oči nemirno begale po divje rastočem cvetju. Kako lepo se mu je smehljalo, ko je sam stal, omamljen med lepoto. Zazdelo se mu je, da je njemu vse to namenjeno. Tedaj pa je začul korake za seboj ln se je zdrznil.
Za njim so prihajali ljudje, prav taki kot on, ki so pravtako občudovali vso to lepoto cvetja kot on. France je tudi vedel, da si bo marsikdo želel natrgati prav Istega omamnega cvetja, po katerem je hrepenel on sam. Saj raste tako divje zunaj, vsakomur se nasmiha ln nudi.
Da bi branil tem ljudem občudovanje in trganje? Smejali bi se mu in ga Imeli za bedaka! Saj t! dviji cveti niso skromna marjetka, ki jo Je imel nekoč v cvetličnem loncu, sam zase, na domu!
V mračnih dneh je France obupaval, da bi mogel kdaj obrzdati strastne dekletove želje po nezadržanem uživanju življenja. Ko pa so se dnevi zvedrili, se mu je vera vračala.
Mirno je curljala voda z žleba, mimo Franceta in mu skrivnostno govorila. Lice se mu je jasnilo, dokler ga ni preletel lahen smehljaj.
»Naj raste njegova roža kjerkoli, na travniku, na polju, v gozdu, na planinah, njega bo počakala! Cisto blizu je že čas, ko si bo zgradil dom ln ji v njem pripravil tako velik vrt, poln sonca, da se bo v svoji divjostl lahko vsa razživela in
ostal? za vedno pri njem! Ljudje bodo tedaj spoznali, da je samo njegova In če bi jo kdo hotel ugrabiti, Jo bo znal braniti in varovati!
S sosednje strehe je zagrmelo. Težak plaz mokrega snega se jc sesul v globino.
France se je ozrl na ulico. Težka gmota je za-grmela na sredo ceste. K sreči ni nikogar zadela! Pogled se mu je vzpel zopet nazaj na strehe, od koder so grozile nove mase.
Čudno, da se ni še nihče resno bavil z mislijo, kako bi te težke bele gmote na hiter in varen načlD spravil s !.treh na ulico! Toliko izumov vsak dan, na to se pa nihče ni spomnil! Vse, kar so storili za varnost ljudi in njihovih domov, je bilo tako bore malo!
Zaničljlvo so se Francetu skrivile ustnice, se zravnale, upognile v odkrit nasmeh, pa se zopet zasenčile s skrivnostnim smehljajem.
Obrnil se je nazaj, v mračno sobo, v mizo, v kupe knjig in risb na mizi
Da. do podrobnosti je izdelal načrte za najvarnejše in najpreprostejše spravljanje snežnih mas s streh! Uporabil je najmodernejša tehnična sredstva. In s tem bo tudi on doprinesel majhen delež k sreči ljudi! Mnogi bodo našli zaslužek, obenem pa se ne bo treba nikomur bati za glavo ln strehe same bodo zadihale pioste težkega bremena. Saj je v teh belih, zdaj sivih, pa zopet zlatih strehah toMko lepote, toda France je predobro čutil, da v svojem jedru vsa ta lepota nosi smrt in razkrajanje!
Misli so mu uhajale vse delj in delj, postajale so vedno smelejše In svetlejše. 2e je videl drobno lučko sreče pred seboj. Postal bo svobodnejši, neodvisnejši in nekega dne bo stopil pred Rožo ln jo peljal v svoj vrt. Takrat bo vse slabo z dobrim Izravnano!
Vsedel se je za mizo in se zagledal v njeno sliko: Lep obraz, nasmehijan, se je včasih nenadoma zresnil ln postal tožen. France se je utapljal bolj ln bolj vanj, črte so se spreminjale, pot je vodila vedno globlje v mrak ln temo. Z vaške strani je potegnil veter. France se je stresel ln predramil. Vstal je, sončni žarki so posijali prav
do mize in ga obsijali, ter mu razjasnili lice. Ves v svetlobi je bil tako mlad videti!
Jutri bo nedelja, prva prava pomladna, sončna! Sama bosta z Rožo! šla bosta ven, v svetlobo pomladi in ji bo z vsem mladim ognjem razodel svoje velike načrte o skupni sreči in ji prinesel toliko novega poguma in moči. da ga bo vsa dobra do kraja čakala'
II.
Tisti čass je sedela Roža sključena pisalnim strojem v temačni pisarni. Slabe volje Jc bila, v temni obleki je zgledala še slabše! Zunaj lako lepo sije pomladno sonce, njeno mlado življenje pa vene v mraku in se ne more nuditi toplim sončnim žarkom!
Komaj se še spominja, tako dolgo jc Se, odkar je tu zaprta kot ptica v kletki! Zgodaj ji je umrl oče in morala si je sama poiskati kruha. Čimbolj pa jo je življenje teplo, tembolj ji je raslo divje hrepenenje po uživanju slasti življenja.
Prikupno dekletce, komaj razvitih prsi, se je pojavilo takrat, pred dolgimi let), prvič v tej pisarni. Spominja se še sedaj, kako so se tedaj šefu oči svetile, jo dolgo gledale in obletavale od nog do glave. Zadovoljen, nasmehljan. malce nervozen je takoj pristal na nastop službe.
Kmalu po tistem je pričel s svojimi nežnostmi. Pobožal jo je očetovsko po valovitih laseh ln jo klical kar po imenu. Malo neprijetno ji je bilo, pa si je mislila: pač prijazen skuša biti z menoj, ker se mu zdim Se tak otrok. S tem se je tolažila, tistih oči od prvič pa vendar ni mogla pozabiti! Ko se je brezskrbno smehljala, so jo včasih nenadoma prestrašile s svojim mačjim bleskom. In ko Je pričel z namigavanjem od vseh strani, se ji Je zagabll Star dedec, ostudno rdečekoclr.a-stih, pegastih, zavaljenih rok. zagovedenega telesa, plešaste glave, zoprnega, hreščečega. piska-jočega glasu, fejl Tak, da bi se je polotil! Gospod je res velik, denarja Ima preveč, toda sem ne segajo njene vroče želje po življenju in uživanju! Njen čut za lepoto ln mikavnost je vse preveč razvit, da bi se toliko spozabila!
narji neke manjše ladje nalovili mnogo podgan, jim porezali repe in iib spravili v stekleno posodo
Cemu? Da bi lahko doprinesli viden dokaz da so pokončal toliko in toliko podgan za kar eo določene nagrade. Najboljši dokaz pa so pod-
ganj repi Med vhaijem pozami leta Ittoa se je ladja Bouckle potopila pri Madagaskarju z vsemi še živim podganami steklena posoda s podganjimi rep je pa nastopila z morskim tokom svojo doli?o Dot Tr leta ie bila na poti koKfno jo je pa vrglo morje na obalo otoka Juis. O po-toplje'"	- -'išalo nič več.
O glavnih delih rastline
Rastline delimo v dve skupini, v cvetne in brez-cvetne rastline. Cvetne rastline so na primer smreka, l.pa. šmarnica, brezcvetne pa razne praproti, llšaji, glive in druge. Pri prvih razločujemo poleg korenine, stebla ln listov še cvete, ki so navadno živobarvni, slednje pa nimajo očitnih cvetov, nekatere tudi ne listov ne korenin.
Cvetne rastline se množe na ta način, da rode semena, zato jim tudi pravimo semcnovke, brezcvetne pa Izgajajo prahaste trose, ln jih zato nazivi jemo trosovke. Iz semen in trosov zrastejo nove rastline.
Cveti sestoje navadno iz pestičev, prašni kov in cvetnega odevala. Pestlč je pogostoma en sam, prašnikov pa je navadno več Na krajših ali daljših nitih nosijo prašnice. dvodelne vrečice, polne drobnega peloda. Pestlči so pri dnu odebeljeni v plodnico, ki zapira osnove za semena Ce peiod te osnove oplodi, zraste plodnlca v plod in izpadi sertte.
Cvetno odevalo je enojno ali dvojno Enojnemu pravimo perigon (podlesek), pri dvojnem pa razločujemo vnanjo čašo in notranji venoe (pljučnica)
Steblo dviga rastlino v zrak Včasin je e. j.io, često pa razraslo v veje Navadno je p i >, včas b se dviga lokasto od tal ali pa je p .e^.j in poganja navpične veje Ako je steblo jako š:bko, se vzpenja kvišku po oporah. Pri nekaterih rastlinah je del stehla v zemlji; takemu podzemnemu delu stebla pravimo korenika (kolmež). kadar je val jasi če pa Je jaičast, ga imenujemo gomolj (kukavica).
Iz stebla rastejo razen cvetov tudi še zeleni
Kakšno nasprotje je recimo njegov mali prijatelj Podobnik, tisti prikupni mladenič, ki v nji hipoma oživi vso dobro voljo ln jI pušča tako prijetne vtiske, ko odhaja; Denarja ima kot šef, toda ne tišči ga v pesti kot oni, poleg tega pa je mlad ln lep
Odločila se je, da oo šefu privoščila le tisto malce prijaznosti, kolikor je je potrebno, da je ne vrže iz službe. Kruh je kruh in koncem koncev, saj pisarna tudi ni vedno tako mračna in žalostna!
Pustila je tipkanje ln z zasanjanimi koraki odšla proti domu.
Takole pomladi, ko zacveto marelice ob oknih in prihajajo mladi ljudje v pisarno, zaživi tudi ta izbal Vesel smeh valovi po sobi in se spaja z vetrom, ki odnaša cvetje marelic ob oknih. Lepo je, želela bi, da bi tako za vedno ostalo!
Tedaj se ji je misei dotaknila Franceta.
Njen fant, res ves njen, rada ga ima! Kadar se njegove oči prebude iz mraka, ko ožive, pozablja ob njem vse tegobe, takrat je tako srečna! Toda njegove oči se tako redkokdaj razsvetle, navadno so tako temne, mračne! Velikokrat mu govori, naj upre oči svetlo v svet in bo videl vse svetlo, tako kot ona sama dela, ki jo svetloba tako omami, da pozablja temne misli. Toda redko ugodi njenim željam. Kakor je ne bi slišal, da mu govori, kakor da ne bi razumel, kaj mu govori, se mu oči temno ozirajo naprej v svet!
Iz misli jo je prebudilo ropotanje ključa v vratih. Sef se vrača. In ni sam Skozi zaprta vrata je zaslišala prijeten glas gospoda Podobnika.
Roka ji je hitro segla po zrcal«, s par kretnjami si je uravnala lase, s. pogledala ustne, zazrla si v oči pa hitro zopet spravila zrcalo. V hipu je še preletela z očmi črno haljo ln že je sedela ob pisalni mizi.
Veselo se smehljajoča sta vstopila gospoda. Prve njune besede so malo zmedle Rožo, a se je hitro zbrala. Zavedla se je, da mora, taka kot je, v vsakomur vzbuditi občudovanje! Gibka postava, v pasu tanka, lepo razvitih, čudovitih oblik, vrh-tega pa lepa, temna, kodrana glavica, vedno ljubek nasmeh, spremljan od ognja žaiečlh oči in
Človek bi ne verjel, kaj vse lahko prestane škatlica če jo izročimo morskim valovom. Posoda v kateri so bili podganini repi, je prero-mala po moriu 30 morskih milj. Skrivnostno je morje in neusmiljeno Le redko izroči svetu katero svojih skrivnosti Le malo je ostankov tn prič katastrof, ki se odigravajo leto za letom na njem O vsakem takem predmetu bi lahko napisali roman, če bi mogle stvari govoriti Tako pa molče kakor morje samo A če stopi človek v muzej na otoku Juisu, dobi vsaj približno sliko o neskončnih prostranstvih svetovnih morij, ki jfh človek z napredkom tehnike vedno bolj obvladuje.
pravi listi ali kratko Usti. Ce izvirajo listi iz kore-nlke ali rastejo prav pri tleh, jim pravimo prl-talnl Usti, če se razvrščajo više. s te bolni, če pa rastejo tik pod cveti, podporni listi. Na posameznem listu navadno vidimo široko pl:;skev In podolgovat pecelj, ki se »reji v listne žile. Ce peolja ni. Ust sedi na steblu tn ga včasih objema s svo-
Zdravnlk dr. Peter BreKiius, piuledui tia univei zi v Minesoti, je pr.šsi do presenetljivega zai.ljuč-ka, da glede trdnosti zob ni prav nobene i ,i,. iKe med mladim nogometašem in priletnim možom i kake sirotišnice V a .to trditev je postavil po dolgih in zelo natančnih opazovanjih ilčenjak se je pri svojih raziskovanj li posluževal nalašč za to zgia jenega aparata i:l že samo po Imenu kaže da je kaj učeno sestavij;-. gnatodinamotei (po našo merilec moči v č?ij .1 h l Aparat je sestavljen po hidravličnih nacclih in moč ugriza mer na ' :ie enote, na kilograme, dekagrame Itd. Kdor si hoče z njim meriti moč svojih zob mora dol^f odno usta zelo na široko odpret
Najprej je pro. >r preizkušal novo napiavu pri svojih slušate'jih r.a univerzi Moril je moč zobovja pri 103 slušatelj li in je pršel do zaključka la trna jo povprečno '73 cm visoki In 158 funtov težki moški zobovjs ki stisne z močjo 125 funtov Nato je prof? ii v ?i v opazovanje 108 močnejših in večjih moš .h, večinoma športnikov ki so bili visoki povprečno ISO cm in težki povprečno 176 funtov In izkazalo se je da Imajo ti nršlčastl ljudje le za rra'eritost močnejšo zobovje za 12fi
lesketajočih zob! Roža se je dooro zavedala v ' tega in vedela je tud., da možje le^a dekleta ra.ii gledajo od blizu, zato si ni nikdar pozabila nati obraza in vratu s kremami tn dišečimi voli Saj mora biti moškemu tako vabljivo, ko se ves zavzet nad lepoto izgublja v omamnem vonju
Pričela je tolči po pisalnem stroju, vmes pa je napeto stregla po besedah. O jutršnji nedelji sta se pogovarjala. Gospod Podobnik je vabil šefa da bi šla skupaj popoldne v opero, šef pa se le ! Izgovarjal, da gre čakat ženo na kolodvor
Roža se je nasmehnila Vedela je, da njegove I žene še nekaj dni ne bo, le neko mlado dekle ga j obišče, kolikor je skrivaj zvedela! j Naj le pri drugih poskuša, pri nji ne bo, starina. Ce bi se jI ravno zahotelo, saj je toliko mladih in lepih, sicer pa. ona ima itak Franceta!
Tedaj se je gospod Podobnik obrnil proti nji: »Kaj pa vi, gospodična Roža, kaj zahajate v gledališče?«
Roža je prestala s tipkanjem.
»O da, prav rada grem v dramo ali v opero, le škoda, da ne morem večkrat!«
Pa je zopet povzel gospod Podobnik: »Jutri, gospodična Roža, vam ne bo žal, če si ogledate gostovanje mojega bratranca v .Rlgolettu' V svetu se je uveljavil, zdaj pa hoče rodnemu mestu pokazati, kaj je dosegel! Zelo me bo veselilo, če vas bom videl pri predstavi!«
»Mogoče, pridem, če bom le mogla!« je razburjeno odgovarjala Roža in nervozno prestavljala noge v modrih sandalih.
Sef ln gospod Podobnik sta se obrnila proti vratom, veselo govoreč.
»Torej na svidenje, gospodična!« se je še oglasil gospod Podobnik in odšla sta v šefovo sobo. • »Na svidenje« je zaklicala Roža za njima. Medlo smehljaje, vsa srečna se je obrnila proti vratom in že sklenila, da bo jutri prisostvovala predstavi »Rigoletta«.
Povabila bo tudi Franceta! Saj je dane3 prvega in je prejela plačo, tako, da bo dovolj za oba. France je dober fant, čeprav je ubog!
jim dnom. Ob dnu Usta (peclja) rastejo mnogokrat dvojice prUistkov.
Rob listne ploske je aU cel (krhilka) ali ima
raznolike zareze. Ako so zareze plitke, govorimo o napiljenem, narezanem ali nazobčanem robu. Kadar so zareze globlje, pa vendar ne segajo do polovice polploskve, je Ust krpat (jetrnik), če segajo do srede: naccpljen (slezenovec), če pa segajo do dna Usta, odnosno do glavne žile. razrezan (zdravilna špajka) - Zareze merijo aH proti glavnr žili aH proti Ustovemu dnu, po tej smeri razločujemo pernato oziroma prstato krpate, nacepljene in razrezane liste. Vsi taki listi so enojnatl, ker imajo enojnato. četudi plitveje ali globlje v roglje razdeljeno ploskev.
Ako se Ustni pecelj cepi tako v peceljčke, da nosi vsak od njih zase gibljiv del ploskve. Ust ni enojnat, ampak sestavljen. Samostojnim delom ploskve pravimo listki. Ce izvirajo vsi listki iz ene točke, je list prstato sestavljen, ln sicer je ali trojnat ali peternat itd., kolikor je pač listkov. Ce pa si stoje listki paroma nasproti je Ust pernato sestavljen ln llhopernat ali sodopernat. kadar ima končni neparni listek ali ga nima.
Koroni na raste v zemljo, prltrja rastlino in jI privaja hrano Po obliki je repasta vretenasta, šopasta vejnata itd
Visoke, trajne rastline s trdnim lesastim ste-oloni (deblom) Imenujemo drevesa, če se razraščajo v veje S"!" precej visoko od tal, ali pa grme, če se razraščaj« že pri tlen. Rastline, ki niso lesaste in imajo enoletno aH dvoletno rastno dobo. so zelišča, vo^lotna na 4'b'a.
iuntov 1'orej samo za en funt več kot njihovi rojaki na univerzi ki so na zunaj bili toliko šibkejši!
Sledjič je prolesor enega izruea svojih sodelavcev s svojim aparatom poslal na potovanje, da mimogrede opazuje in preizkuša zobovje pri ljudeh Prišel je daljnjo, mrzlo Alajsko, med Eskime, ki žive od vse drugačne hrane kot prebivalci Mi-nesote Na veliko presenečenje se je izkazal'! da majo ti utrjeni otroci ledenega severa neprimerno močnejši ugriz In ta razlika je zelo znatna. Eskimska deklica stara šest let. je ugriznila z močjo 150 funtov njeni staiši pa z močjo 340 funtov! Pokazalo se je tudi, da imajo ti ljudje s svojimi zdravimi in močnimi zobmi naravnost neko veselje S strastjo žvečijo žilava vlakna divjih kož in zmrznjene ribe drobe kakor slaščice. Popolnoma neznani so jim kaki nadomestki za zobe. Športniki ln študenti v Ameriki pa so Imeli povprečno po 12 umetnih ali s plombami popravljenih zob Sevoda jo profesor dr Brekhus objavil Izsledke teh opazovanj In svojim rojakom nasvetoval, kako si bodo popravili zobovje, da ne bodo več ta-'rn zaostaiaH -ra »draviml Eskimi
morji Hmimnjuiu,«—! ■ i
1'akoj po služi i gre še laso umit ln nakodrat, ia hr jutri ros-lopa'
Veselo je udarila zopet po tipkah, skozi zobe zabrundala popevko iz »Rigoletta« ln se poglobila v pisanje
Z oknom pa se je poigraval rahel veter ln nanašal na prozorna stekla težke kaplje topečega se snoea na strolii
Nedelja je bila še bolj sončna kot sobotni dan. ■Francetu se je zdelo, da se topi vse, kamor pogleda. v zlatu da je zrak poln vesele godbe, da sliši močno utripanje tisočev srečnih src
Kmalu popoldne ga je obiskala Roža, vsa nasmejana. Lepa in okusno napravljena se mu je zdela prikupna kot še nikdar.
Mogoče Roža sluti, da bo danes doživela srečen, morda najsrečnejši njun dan, morda, in se je zato tako skrbno pripravila! Vendar se je našlo bitje na svetu, ki se zanj toliko potrudi, da bi mu res ugajalo, da bi bil zadovoljen, srečen!
»Vedno si lepa. Roža. danes pa si še veliko bolj, lepša se mi zdiš, kot vse zlato tam zunaj!«
Nežno se je sklonila nad njim in mu dala dolg, topel poljub. Omamljen jo je gledal s srečnimi očmi, ona pa se mu je skrivnostno smehljala
»Danes, Roža,« je hotel govoriti, pa mu je zakrila usta in nadaljevala: »bova šla v gledališče!« Veselo se je nasmehnila in ga. z rokami oprta vanj, poredno gledala
Francetu se je obraz zresnil.
»Ne danes Roža, rad bi videl, da ne greva danes, danes bi bil tako rad sam s teboj, tako bi ti bil hvaležen!
S prosečlmi očmi jo je gledal, toda nI se dala pregovoriti. Trdovraten nasmeh ji je gibal ustne:
»Greva, France!«
»Prosim te, ne. Roža!«
Ko se nI zgenila, ko ga nI hotela razumeti s« mu je stemnilo obličje.
»Ne grem, si razumela? In nočem več slišati o tem!«
»Toda jaz grem, ti pa ostani doma, če tako hočeš!«
Spoznavajmo zdravilne rastline!
Spoznavati rastlinstvo se pravi spoznavati čudežne drobne lepote pri-,>de. Razen tega pa vemo, da so domače zdravilne rastline koristne družini in vsemu ljudstvu. Poslužili se bomo izvajanj uglednega pr.rodo-slovca dr. Stanka Bevka, ki je že leta 1929. napisal knjižico o zdravilnih rastlinah in jo posvetil pomladku Rdečega križa.
sisas ii«! imaf-3 najmsčnejis zobe
DomaČe novice
^ Ducejeva nagrada za dvojčke. Visoki komisar Je iz Ducejevega sklada podelil vdovi Joslpinl Gregorčičevi iz Dobove, občina St. Peter, ob priliki rojstva dvojčkov nagrado 600 lir.
*	Uvedba poletnega časa. Z razglasom Visokega komisariata je objavljeno, da bo od 2. zjutraj 29. t. m. normalni čas spet pomaknjen naprej za 60 minut. Vsa oblastva in zasebna podjetja morajo poskrbeti, da bodo ta dan ure pomaknjene za 60 minut naprej. — Od 21. t. m. se morajo določila o zatemnitvi Izvajati v vsej Ljubljanski pokrajini od 19.30 do 6.30.
*	Glavna komisija delovnih tekem javlja, da Je vpis podaljšan do 31. marca in da se prijave sprejemajo pri Delavski zvezi v LJubljani na Miklošičevi cesti 22. Različne nagrade, o katerih »mo te pisali, znašajo nad 50.000 lir in se bodo razdelile pri delovnih tekmah v aprilu.
*	Za otroke železničarjev v Zalogu je dne 8. t. m. zjutraj razdelil železničarski Dopolavoro Ljubljanske pokrajine okolt 1000 zavojev darov Ducejeve Befane. Mladinska prireditev Je blls T dvorani tamkajšnje posadke.
*	Pomlad je prišla. Preteklo nedeljo smo tudi po koledarju prešli v pomlad, ki smo jo pa v resnici imeli letos že dosti prej. Izredno lepo vreme je zgodaj zbudilo prlrodo ln so se tudi povsod pričela živahna pomladna dela. Marec, ki drugače rad nagaja, nam Je letos naklonjen. Na prvi pomladni dan goduje sv. Benedikt, o katerem pravi kmečka modrost: Ako se Jajca na sv. Benedikta dan spravijo in pod kokoši dčnejo, so mladice dobre za to, da jajca neso. Kar se pa vremena tiče, bi moralo biti po sodbi našega kmeta takole: če na sv. Benedikta dan sneg leži, potem trava raste, če jo tudi z blatom nazaj biješ.
*	Srečno rojstvo. 41-letna Antonija Picco Iz Pordana se je peljala z vlakom proti Udinu. Na vožnji so Jo obhajale slabosti. Ko je na postaji izstopila, Je kriknila, rodila je zdravega dečka. Mater in novorojenčka so prepeljali v bolnišnico, katero bosta v kratkem zdrava zapustila.
*	Smrt dveh uglednih Vrhničanov. Na ljubljanski kliniki je umrl posestnik ln gostilničar Franc Dolenc z Vrhnike. Bil je lastnik stare, znane vrhniške gostilne »Mantova« in je užival splošen ugled. Pokojnika so prepeljali iz Ljubljane na Vrhniko. — Nadalje je umrl na Vrhniki trgovec g. Ciril M a 1 a v a š i č, ki je bil prav tako zelo znan.
*	Smrt dveh dobrih gospodinj. V Novem mestu
Je umrla gospa Marija Kovačičeva, vdova po pokojnem mlinarju, Žagarju in posestniku. Stara je bila šele 53 let. Zapustila je dva sina in tri hčerke. Kot zgledna žena, mati ln gospodinja je bila daleč na okoli spoštovana. — V
21eblču pa je umrla priljubljena gospa Marija P u c 1J e v a, gostilničarka in posestnlca, v 67 letu starosti.
*	V Spodnjem Kažlju Je umrl za kapjo 80-letni upokojeni železniški strojnik g. Ivan Lukec. Lani 8. novembra je s svojo ženo Cecilijo obhajal zlato poroko. Pokopali so ga v nedeljo popoldne pri Dev. Mariji v Polju. Pokojnik Je bil vedno na glasu poštenjaka.
*	Župnik Franc Avsec v Lescah je umrl 7. t. m. ln Je bil čez dva dni pokopan na ondotnem pokopališču. Pogreba se je udeležilo pet duhovnikov ln veliko število prebivalstva. Pokojnik se je rodil 1863. v Smihelu pri Novem mestu in bi torej letošnje poletje praznoval 80-letnico. Tega pa ni učakal, čeprav je bil vedno čvrstega zdravja. Bil je mož izrednih sposobnosti, srčno dober, splošno priljubljen dušni pastir, ki pač ni mogel imeti sovražnika. Bil je med Slovenci splošno znan. Ohranjen mu bo najčastnejši spomin.
*	Metliko so hoteli zavzeti partizani v noči od sobote na pustno nedeljo. Napad so osredotočili na kolodvor. Razvila se je strahovita borba in so imeli pratlzani menda okrog 150 mrtvih In okoli 200 ranjenih.
*	Partizanski vodja Vencelj OmeJec, doma in Črnega vrha nad Polhovim gradcem, je končal svoje pohode, po katerih se ga je balo prebivalstvo vse polhovgrajske okolice. Ko je v vasi Setjeku nabiral mine, ga je ena raznesla in mu odtrgala glavo.
*	Zaplenjena Je bila vsa Imovina upornika Ivana Gorenca po rodu iz Rake pri Krškem, blva-jočega pa v Ljubljani. Nadalje je zaplenjena imovina upornika Ivana Semerla, ki je po rodu s Planine, bival pa je takisto v Ljubljani.
*	Pasi jonske predstavo v Ljubljani. V letošnjem postnem času bodo uprizarjali v dramskem gledališču v Ljubljani pasijonsko dramo »V času obiskanja«. Predstave bodo ob delavnikih, nedeljah in velikonočnih praznikih.
*	Truplo Lojzeta Grozdeta, nadarjenega mladeniča, ki so ga partizani na Novega leta dan ujeli, ko je šel v Tržišče pri Mokronogu k svojcem za nekaj dni na počitnice, so našli 16. februarja deset minut stran od gradu Rakovnika. Desno uho je bilo odrezano, od očesa do ušesa pa je bila globoka rana. Truplo je ležalo na goli zemlji za ozko skalo. Nesrečnega pokojnika so pokopali v št. Rupertu.
Videl je, da resno misli. Se enkrat je poizkusil z obupno prošnjo, zdelo se mu je, da vsa njegova ln njena sreča zavisi od njenega pristanka ali odklonitve, zato je tako prosil.
Roža je zaničljivo še enkrat zavrnila vse njegove prošnje.
Tedaj je Francetu šinila kri v glavo.
»Prav, pojdi ln osreči z meni namenjeno vstopnico koga drugega, ki Ima več sreče pri tebi! Le pojdi z njim in lepo se zabavaj!«
Postala je bleda, srepo ga je pogledala in zamahnila z vso silo z roko po njegovem licu.
France se je zdrznil in trenutek nato popolnoma zdivjal.
Nič več ni videl sonca zunaj po polju, po strehah, ni več slišal žuborenja snežnice, pozabil Je svoje načrte, zdelo se mu je le, da se svet podira ln ruši nanj. Skočil je pokonci, kakor bi se hotel z obupnim skokom rešiti ln Je zagrabil beli dekletov vrat pred seboj kakor rešilno bilko in ga stiskal, stiskal.
Nenadno ga je mrzlo spreletelo. Popustil Je, dekletu se Je vrnila barva v obraz, katerega so trenutek nato zalile solze, grenke solze razočaranja, jeze, sovraštva, hude nesreče.
Nemo je pobrala svoje stvari ln brez besede Odšla skozi vrata.
France se je sesedel na rob postelje.
Torej le ni bila zanj tako lepa! Norec neumni! In zdaj je odšla! Vedel je, da je ne bo več ln on bo ostal poslej sam s svojimi sanjami in nedokončanimi načrti!
Ko se je pomiril, ga je postalo sram lastnega dejanja in bilo mu je tako težko pri duši, da bi jokal.
Gledal je zopet skozi okno. Bilo je vse tako pusto. Močan jug se je divje upiral v strehe in tla ter hotel vse utopiti pod seboj. S streh so vedno gosteje grmeli plazovi, iz bližnje vasi pa je donelo zvonenje in razbijalo Francetu po ušesih.
Dolgo Je strmel iz sobe v daljavo, da se je zunaj te pričelo mračiti. Ko se Je stemnilo. Je ogrnil ■uknjo in odšel ven, skozi mesto v vas.
Tam ga ljudje niso več poznali. Pritegnila ga je harmonika v krčmo, kjer se je vsedel v temačen, zakajen kot.
Ljudje kroginkrog njega so bili tako veseli in brezskrbni na pogled! Dekleta so se med plesom tesno prižemala k fantom, s srečnih obrazov in vročih teles se Je vsepovsod zlivala sama ljubezen!
Občudoval je življenje, v sebi pa je čutil smrt! Skušal jo je razbliniti, pa je naročal in praznil steklenico za steklenico.
Ko so pri sosednji mizi zapeli, se mu je oko zalesketalo in prav počasi se mu je utrnila solza.
Tako je šlo mimo njega vse lepo, vsa sreča, Marjetka In Roža. Utihnili so glasovi nežnih in bučnih pesmi, teh ln onih!
Počasi, z rokami se opiraje, se je dvignil izza mize, se kolebaje prerinil skozi bučne glasove in dim ter stopil na prosto.
Zunaj je še vedno lilo s streh. Vlažen, topel veter se mu je zaganjal v plašč, da mu je frfotal ob telesu. Težko dihajoč, gugaje se, je koračil v sence, ki so se dvigale ob cesti.
Od daleč je zagledal zopet tistega Kristusa na križu, ki se mu je nekoč tako utisnil v spomin. Tudi zdaj je njegov resni obraz strmel vanj, z glave, z rok in nog pa so mu padale temne, rdeče kaplje. Govoril mu je tiho, počasi in njegove besede so imele isti zvok, kot takrat pred dolgimi leti!
Se enkrat se je France ozrl proti vasi, potem pa se mu je pogled uprl naprej, v pot pred njim.
Bližal se je mestu. Spoznaval je zgradbe pred seboj. Tam zadaj, da, tam je opera in Rigolettu pravkar slavni Verdi blaži smrtne rane! In Roža je morebiti za trenutek pozabila na svojo lepoto in mikavnost, pozabila ostali svet okrog sebe in toči grenke solze, ko jI udarjajo na uho obupni kriki poraženega Rigoletta.
Z žalostnimi koraki je prišel med mestne hiše. Postal Je mirnejši.
Tudi z njega, prav takole kakor s streh, odteka bela voda snežnice in jutri, pojutršnjem že ne bo več sonce upiralo toplih žarkov v nasmejano
belino, žarki bodo obletavali le še puste, gole robove streh.
Visoko gori nekje nad hišami je močno zagr-melo. France je začul od daleč meglen šum, počasi je obrnil glavo, tedaj pa je začutil silen udarec.
Trenutek še, se mu je zazdelo, da ga je nekdo poklical iz temne noči v svetel dan, potem pa se je zgrudil. Težka snežena gmota, ki je zgrmela z visoke hiše na ulico, ga je podrla in pokopala pod seboj.
Ljudje so prestrašeni prileteli. Odkopali so Franceta. Bil je brez zavesti, na sencih pa mu je zevala temna rana in rdečila blatno brozgo. Ljudje so majali z glavami ln ga pomllovali.
»Ne bilo bi tako hudo, če bi ne bil padel med snegom tudi tako velik kos ledu! Tako se pa ne ve, kako bo z njim!«
Ljudi je bilo vedno več. Prihajali so ravnokar iz gledališča.
Ko je prlvozll rešilni avto, sta se bližala kraju nesreče dva človeka, tiho hodeč drug poleg drugega. Gospod Podobnik Je uprl pogled v gručo razburjenih ljudi: »Zgoditi se je morala nesreča!«
Roža je zadrhtela, temna slutnja jo je obšla, vznemirjena je gledala na drugo stran ceste.
V temi je razločila sence, ki so dvigale zve-liženo moško postavo v avto. Mimoidočega je slišala govoriti, da je podsulo nekega pijanca.
Gospod Podobnik je silil čez cesto. Roža pa je nemo strmela.
Bleda v obraz mu je odgovarjala, da ne gre na drugo stran, da je danes že itak preveč razburjena.
Ločila sta se.
Avto na drugi strani je divje zahrumel, žareče oči uprl v pot pred seboj m se utopil v temo.
Ljudje so se glasno govoreč razhajali.
Na tleh, sredi kupov umazanega snega, ledu in blata pa je ostala temnordeča roža, kt je zdrknila od Franceta, vsa žalostna. Ljudje so hodili mimo, nihče je ni opazil. Le težke, mrzle kaplje s streh so padale nanjo, prav take, kakor mimo zapuščenega okna Francetovega doma.
—	Kaj pomeni ta črni las na tvoji suknji? vpraša ljubosumna žena moža.
—	To pomeni, draga moja, da mi nisi osnažila suknje, odkar si osivela.
TOLAŽBA
Žid Abraham je sklenil, da se bo dal krstiti. Podal se je k rabinu in menil: »Gospod rabin, jaz bi se rad krstil.«
»Za božjo voljo, Abraham, če bi to vedel tvoj pokojni oče, bi se gotovo obrnil v grobu.«
»Nič ne de,« se je nasmehnil Abraham, »čez teden dni se bo dal krstiti tudi moj brat Mojzes. . Tako se bo oče znova obrnil v grobu in zopet j ležal pravilno.«
ČUDEN ČLOVEK
»Slišal sem, da ste odpovedali svojemu blagajniku.«
»Sem. Pa sem imel tudi dovolj vzroka; zakaj, prvič, se ta človek ni dal za nič uporabiti, in drugič, je bil vsega zmožen.«
ZNA SI POMAGATI
—	Zakaj pa sediš tako daleč od mize? — vpraša mati med obedom sinka.
—	Juha je prevroča, a čim dalje sedim od mize, tem večja je razdalja med krožnikom ln usti, tako da se vsaka žlica sproti ohladi.
ZAMOTANO SORODSTVO
—	Gospa, pogosto vas vidim z visokim črno-laslm gospodom. Ali je to vaš sorodnik ?
—	Da, to je drugi mož tretje žene mojega pravega moža.
PRED SODIŠČEM
—	Gospod sodnik, jaz sem povsem nedolžen In prosim, da se smatra to za olajševalno okolnost.
SLABI IZGLEDI
Oče: — Tako torej, vi bi radi vzeli za ženo mojo hčer? Ali boste pa mogli vzdrževati družino?
—	Seveda jo bom ...
—	Premislite dobro — nas je namreč sedem.
VARČNA ŽENA
Mož: »Kar tisoč lir naj dam za ta prstan? Kaj pa misliš!«
žena: »Možek, ti prav nič ne vpoštevaš, koliko bom prihranila zaradi prstana na rokavicah ...«
UNIČILA GA JE
Branko: »Vidiš, tamle gre ženska, ki me je uničila.«
Vlado: »Kako to?«
Branko: »Ce bi ne bila zavrnila moje roke, bi bil danes tovarnar.«
TAKO JE!
Profesor: »Glejte, gospa, v časopisu berem, da se je znanstvenikom posrečilo zaploditi kobilo umetnim potom. Kmalu bomo prišli do tega, da se bo tudi človeški rod razmnoževal na umeten način.«
Gospa: »Jaz pa le mislim, da bi bilo bolje ostati pri sedanjem sistemu ...«
NAVDUŠENJE
Gost (gostilničarki): »O, gospa, kar Je ^reieren
v pesništvu, kar Cankar v pisateljevanju, kar Jakopič v slikanju ln kar Beethoven v glasbi, to ste vi v kuhanju krompirjevih cmokov.«
MALI JURIST
Stanko: »Mamica, kaj pomeni beseda ,dedno'?«
Mati: »Dedno je to, dragi Stanko, kar dobi« od mene ali od očeta.«
Stanko: »Mamica, ali so potem zaušnice tudi dedne?«
ZNA SI POMAGATI
Učitelj hodi v razredu ob klopeh: »Hej, ti par-glavec, kaj pa dela tvoj čevelj tamle na klopi?«
Učenec: »Gospod učitelj, pozabil aem radirko
doma, pa moram radirati z gumasto peto...«
ŽENSKI ČEVLJI
—	Ali me razumete? Potrebujem udobne, vendar pa elegantne čevlje za promenado.
—	Razumem, gospa, kaj hočete: znotraj velike, zunaj pa majhne.
VERJAME V SANJE
»Včeraj se ml je sanjalo, da ste ml vrnili denar, ki sem vam ga bil posodil.«
»Ali verjamete v sanje?«
»Verjamem.«
»Potem ml pa dajte potrdilo, da sem vam dolg vrnil!«
S SEJMA
Cigan je ukradel na sejmu trgovcu listnico z denarjem in zbežal. Za njim je stekel orožnik, ln ko je videl, da ga ne ujame, je zaklical:
»V imenu zakona, stoj!«
Cigan se je obrnil ln rekel: »Pa se ustavi ti, tebe nihče ne goni!«
O PISATELJU SAPHIRU
Neki domišljav nemški pesnik je rekel v Saphirjevi navzočnosti: »Moja dela se bodo brala, ko bosta Schiller in Goethe že davno pozabi jena! «
Saphlr: »Gotovo, toda poprej ne!«
Baron Rotschlld je naprosil Saphirja, naj mu nekaj zapiše v spominsko knjigo.
Saphir je napisal: »Posodite mi 1000 cekinov in pozabite za vedno na svojega prijatelja Saphirja. <<
Križanka št. 4
Besede psmenijp:
Vodoravno: 1. slovenski tednik, 7. ljudsko sodišče, 12. beseda lz očenaša, 15. egipčanski solnč-nl bog, 16. dva enaka soglasnika, 17. vojska, velika vojaška edinica, 19. vrsta jedi, juhe, 21. prebivalec velike celine, 23. žensko ime, 24. kosilo, 25. način izdelave železnih ln drugih kovinskih Izdelkov, 27 oseba lz opere »Prodana nevesta«, 28. siromaštvo, 29. ločilo, 30. začetek besede, 31. skupina brazd '(dvojina), 33. uspeh zagrabitve, izročitve, 34. rastlina, 35. kazalni zaimek, 36. domače živali, 37. oblika pomožnega glagola, 38. velika lesena posoda, 39. kmečko delo, ki ga večinoma opravljajo otroci, 40. glej 37. vodoravno, 41. nag, neoblečen, 42. polovico Aten. 43. predlog, 44. evropsko glavno mesto, 46. jeza, bes, 47. čuvana, pod nadzorstvom, 50. samo, le, 52. na tem mestu, 54. poziv, 55. vodna žival, bolezen, 57. sledi spovedi. 58. krstno ime slovitega italijanskega slikarja ln kiparja da Vlncija, 60. pristaš Vrazovega gibanja za zbližanje med Slovenci ln Hrvati, 61. domača žival, 62. veznik, 63. glas domače živali, 64. tvarlna, gmota, 65. zanimiv, privlačen, živčen, 67. večja kuhinjska posoda, 69. svojilnl zaimek, 70. medmet, 71. veznik, 73. malhe, cule, beraške torbe, 74 pred leti umrli slovenski skladatelj, 77. nadležna žuželka, 78. del kolesa, 80. pevski glas, 81. red, vrednotenje, 83. hči, ki je edini otrok svojih staršev (množina), 85. igralne karte, So. medmet, 87. kratica, za neznančevo ime, 88. velika javna vojaška prireditev, slavnostni mimohod, 89. ljudska vinska mera.
Navpično: 1. teče skozi Maribor, 2. zelenica, 3. zabela, 4. železniški uslužbenec, 5. predlog, 6. gorovje na francosko-belgijsko-luksumburškl meji. 7. izhlapevajoča voda, 8. vrsta pesmi, 9. glej 15. vodoravno, 10. svetopisemska oseba, 11. zbir vseh črk, 12. površinska mera, 13. poljska cvetlica, 14. književno delo, 18. prevladujoči okus, zlasti za ženska oblačila, 20. praoče vsega človeštva, 22. potok pod Krimom, 24. uglajenega vedenja, 26. samomorilec, 28. bolečina, 29. kratica za kraljevi, 32. uspeh pri nogometu, 33. predlog, 34. tajiti, odkloniti kot resnično, negirati, 35. kazalni zaimek, 37. odtisek noge, stopala, enota merila na termometrih, 39. nara»na mera, 40. pritok Save nt. slovensko-hrvatski meji, 41. strelivo, 42. predplačilo, 43. posebna oblika morske obale, del morja segajoč v celino, 45. lahkoatletska panoga, 46.
grda poteza v značaju, 47. žensko ime (narodna pesem jo Imenuje lepo), 48. pronadalo"? us,v' če, staro, 49. igrišče, borilnlca, 51. bodeča rastlina na travnikih, 53 dva samoglasnika, 56. okrajšano srbsko moško ime (Aleksander), 59. del svinjske glave, 61. kvartaški izraz, 64. obrtnik, 66. drobno kamenje, 67. utežna enota, 68. nemško moško ime, 69. hrana Izraelcev v puščavi, 70. bližnja sorodnica, 72. del glave, 73. predstavnik banovine, 75. sladka jed, 76. žensko ime, 77. organ enega človeških čutov, 79. bližnji sorodnik, 82. pesem, 84. kratica v pismih, 85. okrajšan veznik.
REŠITEV KRIŽANKE »DOMOVINE« ŠT. 3 Vodoravno: 1. maša, 5. župan, 10. Cakovec, 17. elita, 19. Doroteja, 21. opera, 23. tipati, 24. Vukovar, 26. dom, 27. Ema, 28. Pitija, 30. agonija, 32. repa, 34. koceni, 36. anilin, 37. naklada, 39.
epi, 41. eno, 42. pir, 44. kje, 45. drenaža, 47. SK, 49. onikati, 52. naraven, 54. evo, 55. rebula, 57. ze, 58. in, 59. puran, 61 ocena, 62. carina,
65.	Irak, 67. ki, 68. ze, 69. tedaj, 70. rž, 72. tlak, 74. no, 76. cl, 78. lisav, 80. rt, 82. Anica, 84. ime, 86. epika, 88. Američani, 91. korenina, 93. abeceda, 94. ime, 96. Italija, 97. platina, 98. knap.
Navpično: 1 meter, 2. Ali, 3. šipek, 4. ataman, 6. ud, 7. policaj, 8. ar, 9. novina, 10. Čeka, 11. a :), 12. kava, 13. Voronež, 14. ep, 15. cedilo, 16. zaman, 18. ata, 20. tuji, 22. roji, 25. aga. 28. polki, 29. teden, 31. Nina, 33. edinec, 34. kk, 35. spev . 38. Avala, 39. epi, 40. Ineni, 42. porotniki, 4 . ribez, 45. dren, 46. An, 47. svak, 48. konica, 50. kunec, 51. ta, 53. Azija, 54. er 56. sadika, 59. palača, 60. ukana, 62. celina. 63. rasa. 64. a",
66.	rt, 71. žreci, 73. kinin, 75. omot, 77. leni, 79, tren, 83. clma, 85. era, 87. Pij, 89. met, 90. Ida, 92. el, 93. al, 95. ep.
i^cutja za konzorcij s-Domovine«; Josip Reisner
Urejuje: Davorin Ravljen
Za Naro^jao tiskarno odgovoren: Fran J era«