Varcujmo s časom! (Dopis mladega učitelja »Češkemu Učitelju".) Mlad učitelj, ki je stopil iz učiteljišča, prenapolnjen z mislimi o vznesenosti učiteljskega stanu, navdušen za delo prosvete, je odločen delati za napredek svojega naroda. — Crez nekaj let govori o izgubljenih idealih. Res, za današnjih gmotnih naših razmer se je težko vzdržati na višini mladeniških misli. Toda dolžnost vseh, ki žele, da bi bil naš stan spoštovan, kakor to zaslužuje, je, delati vse, kar priporaore učiteljskerau stanu do ugleda. Poleg bede prispeva k preziranju stanu naša nizka naobrazba. Učiteljski kandidat je po maturi ponosen na svoje znanje, ki je pripoznano po tiskani poli. Ko pa stopi v življenje, spozna, kako malo ve. Marsikaterega vzpodbuja to spoznanje teh razmer k večjerau naporu za vzgojo in naobrazbo samega sebe, drugi ohlajen pobegne, tretji dela domišljavo gospoda, modrijana, a pri tem se izogiblje vsem razgovorom, ki le malo dišijo po vedi. Da bi se vsaj v nečem izkazal, se poprime raznih drobnosti. Eden je izvrsten kvartopirec, drugi rauzikant, tretji občinski pisar, četrti družabnik, peti je v drugem velikan. Tako žrtvujejo najmlajši ueitelji večino časa raalenkostnim stvarem v svojo veliko škodo. Prva skrb je apridobiti šoli prijatelje", a to s čestim stikom z občinstvom. Po mnenju teh pa drugače to ni možno, nego — z obiskovanjem krčem. Tako se prebije mnogo dragega časa; takšno Bkrčrnarenje" postane črez čas navada iri potreba. Drugi — idealisti — žrtvujejo ves čas nestanovskim društvom. Sebi, svojemu počitku in naobrazbi ne dovolijo niti trenutka. Na učiteljiščih se ne priljubi gojencera niti literatura, niti veda. Ta hiba podpira novega učitelja v društvenem delovanju, kjer ni za današnjih razraer širšega razgleda. Tu zadostuje, ako urae učitelj hitro in mnogo pisati. Vsa društva ponujajo takoj tajništvo, zapisnikarstvo in enake pisalne šarže. Mladeniška želja po časteh zavaja k prejemanju vseh možnih društvenih oskrbovanj; v njih potopi učitelj vse svoje boljše misli. Vso energijo izčrpava v prospeh društva in rnisli, da je delal za narod ali vsaj za občino. Zase nima od prostega časa niti najraanjše koristi. Po npoloženihu izpitih stopa dalje po stari cesti. Tako rainejo leta, z njimi pride omrzelost, preide veselje do javnega dela (društvenega); potem šele vidi raladi mož nenaravnosti, nepotrebnosti, površnost, neha z druŠtvovanjera in počiva na svojih lovorih. Po njem se poprime društev ralajši kolega. Omrzelost prehaja iz društvenegaživljenjatudivneprijaznost napram uciteljskim društvom, v neprijaznost napram lastni organizaciji. Med nami mladimi so nekateri tudi ponosni na svojo lepoto; ti igrajo ženine. Z ljubkovanjem, sestanki in dopisovanjem porabijo ves čas. Nekje se učitelj meša v mestne spore; tu izgubijo z raznimi shodi, s pisanjem v krajinske liste vso delavnost in vso radost na življenju. Izmed kolegov na deželi se jih vda večina gospodarstvu in rauziki. Iz prvih postanejo k m e t j e, iz drugih pa orglavci (časih pravi raežnarji). Pri orglarstvujejako mnogo suženjstva inberaštva š e več, plače pa zelo malo. Štel sem v gotovih slucajih, da dobi učitelj za uro, ki jo žrtvuje cerkveni godbi, 10 h. Prepisovanje not je poleg tega pridavek. Spoznal sern nekoliko naduciteljev v okolišu svojega poprišča in o vseh sraern trditi, da niti d e s e tino časa po š o 1 i ne žrtvujejo šoli ali stanu, a nasprotno pa ves čas posvečujejo org1 a r s t v u.*) V ranogih slučajih celo zaneraarjajo rodbino radi teh skrbi. Ako zbererao vse, kar srao navedli (neglede na druga dela vsled bede, kakor popravljanje ur, pisarenje itd.), vidimo, da žrtvuje učiteljtvo mnogo casa nepotrebnira stvarem. Pri nedostatni naobrazbi iz učiteljišč jetreba svoj čas drugače porabiti. *) To je žalostna istina; orglarstvo zelo zavira uspešen napredek ljudskega šolstva; poleg tega je pa ta krvavo zaslužen postranski zaslužek v današnjih razmerah nečasten za naš stan; orglavca vsakdo kritikuje; temu ni všeč to, temu ne drugo in naposled ga pa še kaplan osramoti s prižnice, kar se je te dni zgodilo v Dobrepoljah na Dolenjskein. Vrli mož je na te besede takoj vstal ter šel s kora. In prav je storil! Kdor le more, naj se ogiblje orglarstva. Boljša je sladka zavest stanovske samostojnosti kakor pa plačana sužnost. Uredn.