Ivan Železnikar: Osapska dolina. 137 »Mogoče; ali vselej se zaljubljene zaveze le ne razvezujejo tako gladko, kakor ste Vi povedali.« »Gladko, gladko!« ponavlja stara gospa malo nejevoljna, »kaj pa se na svetu gladko razvija ? Od zibelke do groba nam je vsem poL s trnjem posut; ali zato nismo Bogu nič menj hvaležni za življenje, katero nam je dal.« »Gospa Dobravka, Vi bi nazadnje človeka še znali potolažiti. Veste kaj, pojdiva malo na sprehod, prav potrebna sem čistega zraka.« »To je pametna beseda«, zavrne stara in kar obraz se ji je zasvetil od radosti, da je še kdo na svetu, ki si želi njene druščine. (Dalje prihodnjič.) Osapska dolina. Spisal Ivan Železnikar. laven in krasen je razgled z Opčin na amfiteatralično razprostirajoči se Trst, na rujavkasto-sinje obale istrske in na modro-zeleno valovje Jadranskega morja; menj poznat, a jednako krasen, v marsičem morda celo krasnejši pa je razgled iznad starega grada v Sacerbu (San Servolo), ki se kakor sokolovo gnezdo dviga med kršnim Krasom in tožno Istro, med Zaveljsko in Osapsko dolino. Sacerb je mala a slikovita vasica na visocem hribu nad Dolino, ležeča okoli skalne škrbine, na kateri stoje razvaline nekdanje trdnjave, znamenite izza bojev z Benečani. V Valvasorji nahajamo nje jako pristno podobo in v skalo vsekane stopnice, ki jih je narisal slavni kronist kranjski, ohranjene so še danes tako dobro, da po njih, dasi so nekoliko previsoke, z malim naporom dospeš v podzemeljske, iz naravnih skalnih otlin prirejene prostore, ki so bili nekdaj posadki v skrajnem slučaji zadnje pribežališče, ali kakor Valvasor pravi »re-ceptaculum«. O jahališčih, narisanih v »Ehre des Herzogthums Krain«, dandanes ni več najmanjšega sledu, kakor tudi ne o slavi nekdaj ondu gospodujočih plemenitih gospodov, med katerimi so bili Petači (Petazzi) po ljudski pripovedki tako kruti,vila so matere Brščice s svojim mlekom morale dojiti grajska pseta, kar je nekda tudi bilo vzrok, da je oholi ta rod popolnem izumrl. Popotniku dospevšemu iz prijazne Doline po dobre polure hoda v Sacerb in splezavšemu na starega gradu najvišje razvaline, odpira se v istini čaroben razgled. Tam v ozadji se vidi mesto Gradež in '38 Ivan Železnikar: Osapska dolina. njegova zlasti ob solnčnem zahodu kakor razbeljeno železo žareča se laguna, starodavni Oglej in vitki njegov »campanile« na desno ustje mnogo opevane Soče, dalje na strmi skali divni Devinski grad, bližje v polukrogu pa bogati Trst z belimi svojimi vilami, pristavami in krasnimi letovišči, naslanjajoč se na Skedenj in na opuščene Zaveljske soline, od katerih naprej se na gore naslanja mesto Mile (Muggia) ter vkupe z omenjenimi glavnimi predmeti kot krasen okvir obroblja sinje morje Jadransko, po katerem plovijo brze ladje z belimi jadri in mogočni parobrodi, puščajoč na morski gladini viden sled in bruhajoč iz sebe gost, črn dim v južni vzduh. Med zapuščenimi soli- v nami Zaveljskimi in gledalcem se razprostira lepa in plodna ravan, v katere ozadji leži že prej omenjena lepa vas Dolina, bolj na desno od nje pa slavni »Breg«, kjer se prideluje slovita »brežanka« in kjer je znamenita božja pot v Ricmanjih, prijazni Boršt, koder sedaj vozi Hrpeljska železnica, v dnu gorovja pa Boljunec, ob potoku Glinčici, ki goni veliko mlinov, redečih poleg mlinarjev še par stotin marljivih krušaric. Divna panorama pa s tem še ni završena, kajti na levo je odprta proti tožni Istri, za seboj pa imaš Kras v besede pravem pomenu, da si pristnejšega niti misliti ne moreš. Kakor okarnnelo morje, brez vsacega grmiča, brez vsake vidne vegetacije pne se gorko hrbtišče pred teboj in oko bi se utrudilo na tej tihotni jednoličnosti, ko bi si ne moglo odpočiti pri pogledu na širokoplečega Nanosa s cerkvico sv. Jeronima in dalje na krasne naše Planine, med katerimi gospoduje v vsi svoji veličini divni naš Triglav. Nad vsem tem čarobnim razgledom pa je razpeto jasno nebo italijansko, vzduh okoli tebe čist in vonjav, poln južne miline in toplote, boje pisanih pokrajin krepke in žive, vse vkupe pa divna slika, katero bi popolnem pogodil le slikar — genijalen kolorist, kateremu ne prija izključno le pokrajina, vseskozi zelena kakor špinača, marveč vsak kraj, odličen po svoji naravni in izvirni lepoti. Ko si, nauživši se izrednega razgleda, začel mirneje motriti vso pred seboj razprostrto lepoto, opaziš hkratu neko posebnost. Od bajeslovnega Devinskega gradu, ki v motni daljini straži severno obalo sinjega morja, mimo Nabrežine, Kontovelja, Opčin, Bazovice, Ključa, do Sacerbskega stališča tvojega, mimo Ospa, Crnikala in dalje naprej vidiš na prvi pogled strogo določeno mejo razvpitemu Krasu. Strmo bregovje, deloma sivo-rudečkaste stene, podobne orjaškim navpičnim zidovom ločijo kraško planoto od južnega sveta in kjer je ta ločitev najmarkantnejša, ondu z vso gotovostjo lahko sklepaš, da je vode silna moč tako preobrazila skalovitega Krasa trdo lice. Tako je pri Ivan Železnikar: Osapska dolina. »39 Devinu, tako pri Boljunci, pri Sacerbu, Ospu, Črnikalu, tako pri Zani-gradu in naprej. A to še ni vse. Oprezen pogled ti pove, da je morala ta Krasu strogo določena meja nastati vsled potresov, vsled pogrezanj, kakor jih je jako vrlo opisaval general Marenzi v svoji mnogo, a nezasluženo za-smehovani pogrezni teoriji (»Einsturztheorie«). Na Štajerskem, v vinorodnih Visovljah, videl sem nekoč po podzemeljskim studenci izpod-kopan vinograd. Po dolgem dežji se je pogreznil del vinograda in nastal je jarek, ki je imel isto formacijo, kakor gori omenjena od Devina do Zanigrada raztezajoča se stena. Da, kjer se je odkrhnil trdi lapor, bile so celo boje, četudi nekoliko medlejše, vendar približno jako podobne slikovitim stenam pri Boljunci, Sacerbu, Ospu, Črnikalu i. t. d. Zrušeno ozemlje pa je imelo isto lice, kakor ves Breg, vas Dolina, Osip, Gabrovica in druge vasi. Velike zanimivosti pa je tudi to, da se z mejo, Krasu določeno, menja tudi geognostična sestava. Trst ni več na ozemlji z značajem kraškim, v Bregu začenja tudi že druga formacija, ki se dalje razprostira mimo Ospa, Tinjana, Plavij, do Kopra in dalje, katera je torej velezanimiv osredek, sredi skalovitega in kakor morska goba luknji-častega Krasa. Po teh opazovanjih ne bode odveč, ako se malo ozreš v najbližjo okolico. Sacerbskega starega gradu razvaline nimajo posebnega interesa. Bil je to grad, utrjen po prirodi, a veliko premal, da bi se mogel braniti oblegovalcev velicemu številu. Zato so ga tudi cesarske čete 1511.I. z malim naporom odvzele lakomnim Benečanom. Mnogo zanimivejša, jedina te vrste, pa je menda podzemeljska cerkvica, dober streljaj od Sacerbskega gradu. Stopajoč z voditeljem po zvenečem kraškem kamenji, ne vidiš niti sledu kaki stavbi. Zdajci pa se nagne jedva vidna steza nizdolu in skozi dobri lesi podobna vrata prideš po kacih petdesetih stopnicah v cerkev, ki nima niti zidu, niti tramu, niti zvonu. Naravna podzemeljska duplina je dala prostora božjemu hramu, lepi kapniki so vsa draperija in olepšava in priroda sama je izklesala sarkofagu podobno skalo, na kateri je altar, na njem pa par prav siromašnih svečnikov, jedini nakit tej najpriprostejši cerkvici, kar sem jih kdaj videl. V tej duplini je živel nekda sv. Servolo, kateremu je tudi cerkev posvečena in kateremu na čast se vsako leto, če se ne motim meseca junija — daruje sv. .maša. Priprosta je ta cerkvica, — darežljiva priroda ji je naklonila samo jedno okno, skozi katero prodira dnevna luč baš pred oltar — a vendar ubogi istrski in kraški kmet ne zamuja prilike, da bi je ne obiskal ter 140 Ivan Zeleznikar: Osapska dolina. izpod kraškega površja z dna zdvojenega srca ne prosil Boga za milejšo usodo. In konča vsi svojo molitev z nekakim hrepenenjem stopa za oltar, kjer so iz kapnikov skozi stoletja padajoče kaplje izdolble latvici podobno globino, polno studene vode. Kaj je studena voda, to umeje le Kraševec. Zato pa jo tudi zauživajo slastno, kakor bi pili ohlajenega šampanjca; žal, da je vode le malo in da je naravna skalna latvica le prehitro prazna. Valvasor sicer pripoveduje, da je ta latvica toli čudotvorna, da je ni moči izprazniti; a njegova trditev dokazuje samo to, da on v Sacerbu sam nikdar bil ni in da torej tudi ni poskušal izprazniti čudotvorne latvice. Iz rečenega bode vsacemu jasno, da se izplača pohoditi Sacerb, zlasti pa podzemeljsko cerkvico, iz katere se na levo odpirajo velikanske podzemeljske jame, ki po trditvi prebivalcev sezajo par ur daleč, a žal, še niso preiskane. Iz Sacerba na levo proti jugovzhodu je razprostrta lepa Osapska dolina, kaki dve uri dolga, povprečno pa pol ure široka. Dolina ta je v marsičem zanimiva. Severna stran od Sacerba do Crnikala ima pravi kraški značaj, vse druge strani pa imajo, kakor deloma že zgoraj povedano, drugo formacijo. Ime ima dolina od glavne vasi, ki se na vseh zemljevidih, ne izvzemši Koslerjevega, napačno nazivlje »Ospo«. Pravilno ime je »Osip«, — domačini govore »Osep« — prebivalcem njenim pa pravijo »Osapci«. Zidana je ob vznožji velikanske pečine, katere del se je izvestno nekdaj odkrhnil in nasul breg, na katerem stoji vas, ki je po tem »osipu« dobila svoje sedanje ime. Tikoma nad vasjo, tikajoč se najviše stoječih hiš, dviguje se navpična rudečkasta stena, sredi nje pa zija, kakor kiklopsko oko, široka otlina, iz katere po dolgem deževji pritaka majhen curek vode, kot znamenje, kako visoko stoji v osrčji hribovja vsled pretesnega ustja zajezena voda — Osapska Reka. »Reka« je Osapske doline prva posebnost. Navadno ne zasluži niti imena potok, ob suši skoro do cela usahne, kadar pa na Pivki dežuje dalje časa, prihrumi v toliki obilici, da hitro stopi čez bregove in preplavi skoro vse travnike in njive do opuščenih solin pri Milah (Muggia) ter je vsa dolina podobna motnemu jezeru. Tej prikazni nasproti mora se človek nehotoma vprašati: Od kod toliko vode? Kras nad Ospom nima tacega reservoara, iz katerega bi moglo odtakati toliko vode, naravno torej, da treba to razlagati drugače. Ljudstvo govori in je trdno prepričano, da prihaja voda iz Skocijana, daje torej Osapska Reka odtok ali panoga svetovno znamenite Škocijanske Reke. Ime samo ob sebi že deloma na to napeljava, razne okolščine pa še določneje to potrjujejo. Ivan Železnikar: Osapska dolina. 14.1 Ne glede na to, da je po ljudski pravljici nekdaj palo dvoje volov na Krasu v brezdno in da so se kosci jarma ulovili pri Ospu, (pravljice take pač niso redke), mora se naglašati, da tej vodi ni nobenega druzega izvora, da tako močno narasta le tedaj, kadar je na Pivki dolgo deževalo, da prihaja navzlic svoji podzemeljski strugi, jako kalna, ter prinaša s seboj celo žaganje, katerega bi med Ospom in Skoeijanom zaman iskal. A še drug razlog govori za mojo, na ljudsko mnenje oprto trditev. Ko se je 1883. 1- na občnem zboru inženirjev in arhitektov Tržaških razpravljalo vprašanje, kako napeljati Reko in Bistrico v Trst, čital je inženir Friderik Angeli dotično poročilo, katero so sestavili veščaki. V tem izvestji pripoveduje se tudi, kako so merili kolikost Reke. Pri Gorenjih Vremah konstatovali so 260.070 m3 vode na dan, pri Skocijanu pa samo 180.000 m3. Med Vremami in Skoeijanom se izgublja torej 80.070 m3 vode na dan. Kam odhaja toliko vode? Brez velike bistroumnosti se lahko sklepa, da mora tolika množina kje drugje na dan. Jaz za svojo osebo sem trdno preverjen, da je precejšen del, če ne vse, dobiva Osapska Reka, zelo verjetno pa je tudi, da treba v poštev jemati Rižano, in to bi bilo za vprašanje o napeljavi Reke in Bistrice v Trst eminentne važnosti. Osapska Reka bi Tržačanom ne delala velike preglavice, ker goni samo jeden jako primitiven mlin, obRižani pa je nad trideset velikih in deloma jako lepih mlinov. Ko bi namreč Tržačani, kakor so načrti, zajeli vso vodo med Vremami in Skoeijanom, prenehali bi odtoki v Osip in morebiti tudi v Rižano, posestniki in mlinarji pa bi za suhe struge zahtevali primerno odškodnino. Zelo potrebno bi torej bilo glede dotičnih pravic, nič menj pa tudi v znanstvenem oziru, da bi se ta zastavica razrešila. Na Nemškem so bili pred par leti v jednakem položaji. Domnevalo se je o Dunavu, da po nekem podzemeljskem odtoku Reni v Bo denskem jezeru oddaje velik del svojih voda. Da se ta »bifurkacija« dožene, potopili so v dotično reko nad 100 stotov soli in po kratkem opazovanji bila je stvar stalno gotova. Kaj jednacega naj bi se storilo tudi glede Skocijanske, oziroma Osapske Reke in Rižane, o katerih bi se tem potem neovrgljivo dognalo, nista li bili že Rimljanom znani pod skupnim imenom »septem fontes Timavi«. V predstoječih vrstah sicer ni z matematično točnostjo dokazano, da je Osapska Reka res Skocijanske Reke odtok, torej prava sestra onih rek, ki prihajajo pri St. Ivanu deloma že kar plovne na datv vendar pa mislim, da je moja trditev in ljudsko mnenje več nego hipoteza in da se prej ali slej tudi v tej stvari izreče konečna beseda. (Dalje prihodnjič.) Ivan Železnikar: Osapska dolina. 207 Osapska dolina. Spisal Ivan Železnikar. (Dalje in konec.) sapska Reka navzlic kratki vidni strugi znamenita, zanimiva je tudi glede izvora svojega pri Ospu. Izpod orjaške pečine, naprej viseče za nekoliko sežnjev čez navpično črto, prihaja iz tesnega vodotoka, v teku časa izdolbenega iz žive skale. Vodotok je pretesen, le upognen moreš vniti vanj, zatorej voda ne more sproti bruhati na dan in zastaja v notranjih otlinah, in sicer v toliki množini, da časih prične curiti iz prej omenjenega »kiklopskega očesa«. Izvor Osapske Reke je zelo romantičen, naravno zavetje, ki nekoliko spominja na slavni grad »Pred Jamo«, zlasti njega prvotni del. Tudi tu ni trebalo strehe, kajti silovita naprej viseča pečina dela naravno krov in varuje pred vsemi darovi, ki bi utegnili priti zviškega. Osapci so si naravno to zavetje pred stoletji obrnili v prid. Potegnivši zid od stene do stene, bila jim je trdnjava gotova, ki je zadostovala terjatvam tedanje bojne tehnike, imela pa še to prednost, da se je po njeni sredi pretakala živa voda. To bil je »Osapski grad« (Jama), o katerem je v bojih z Benečani čestokrat govor (1511. L vzeli so ga pa cesarski vojaki), ki pa v istini ni imel več nego samo jeden zid, a je, ako se sme verjeti raznim pripovedkam, izvrstno služil proti Turkom. Dandanes je tudi ta zid že močno razrušen, oglodal ga je časa znani zob, ž njim pa uničil nekdanjega Grada pomen. Dandanes pa nihče ne išče več zavetja v velezanimivem in slikovitem tem zakotji, izvzemši jedino divje golobe, ki v mnogobrojnem številu gnezdijo po raznih skalnih razpoklinah in robovih ter s svojimi gostimi jatami nekoliko spominjajo na slavno »Golubino« na otoku Krku. Od izvora Reke in nekdanje trdnjave preidimo k novi zanimivosti, ki je izredne zgodovinske važnosti in to je rimsko mesto »P u-cinum«, ki je stalo bas v Osapski dolini. Vidnega sledu mu ni nikjer in le takozvani »najstarejši ljudje« še pripovedujejo, da je nekdaj v tej dolini stalo lepo in cvetoče mesto, toda če vzamemo v poštev vse okoliščine, prevenmo se lahko, da je temu res tako. Poleg ustnega sporočila imamo tudi kamenitih dokazov. Na oba kraja ceste, držeče od Oreha v Osip, pod vasjo Prebenek, nabirali so se . še pred par desetletji otroci kocke, iz kakoršnih so Rimljani sestavljali svoj krasni mozaik. Šestdeset tacih kocek plačevali so tržaški antikvarji po krajcarji starega denarja. Tudi debelih kame- 208 Ivan Železnikar: Osapska dolina. nenih stebrov so našli po njivah in vinogradih in tisti štirje nastavki, ki krasijo sedaj Osapski zvonik nad linami, bili so nekdaj deli starorimskega poslopja v mestu Pucinum. Isto tako je steber, podpirajoč izvrstni vodnjak pri Pilu ob cesti pred Ospom, nedvomno rimskega izvora, živa voda v tem vodnjaku je sicer majhna, a tako izborna in ob največji suši tako jednakomerna, da brez velike domišljije prav lahko zaključujemo, da je ta vodnjak ostalina rimskega vodovoda. Izkopalo se je tudi mnogo zlatega in srebrnega denarja, čul sem celo o srebrnem tiči, a vse take najdbe se prikrivajo iz lahko umljivih vzrokov in ni se mi posrečilo, kaj jednacega dobiti v roke. Že po teh premisah sme se sklepati, da je v Osapski dolini nekdaj stalo rimsko mesto, a ohranil se je še drug dokaz. Potok prihajajoč po deloma globoko razjedenem jarku iz Sacerba, nosi še dandanes ime »Zazid« in moj prijatelj prof. Mtillner je v svoji »Emoni« dosti točno dokazal, da so vsa krajevna imena z osnovo »zid« jasne priče za nekdanje navzočnost Rimljanov. O istinitosti Miillnerjeve te trditve sem se na več krajih prepričal in tudi tu na pucinskega mesta razsipu zdi se mi popolnoma umestna. Potok »Zazid« tekel je pod pucinskim obzidjem, kakor druge reke pri drugih rimskih mestih, o katerih poje Vergilij »Fluminaque antiquos subterlabentia muros«; od te svoje struge dobil je izvestno svoje ime. V navadnem zemljevidu bi imena temu potoku zaman iskali, saj pa tudi ni navaden potok, ampak pravi hudournik, čegar struga je večji del leta suha, kateri pa ob nalivu naraste v r< ko tako silno deročo, da so mu Italijani nadeli ime »Fiume di diavolo«, katero ime pa se ni posebno udomačilo. Poleg navedenih imamo pa še drugih razlogov, podpirajočih mojo trditev, da je mesto Pucinum stalo v Osapski dolini. Piinij n. pr. piše: »Julia Augusta octoginta duo annos Pucino retulit vino, non alio usa«, o pucinskem vinu samem pa pravi: »Gignitur in sinu Adria-tici maris, non procul a Timavi fonte, saxeo colle, maritimo afflatu paucas coquente amphoras«. — »Pucina vitis omnium nigerrima« in drugje zopet: »Amnis Tiraavus, castellum nobile vino Pucinum; colo-nia Tergeste, ultra quam VI M. P. Formio amnis, antiquus auctae Italiae terminus, nune vero Istriae«. Iz tega citata sme se izvajati, da je mesto Pucinum bilo blizu jednega izvira reke Timava, recimo denašnje Osapske Reke. Pu-cinsko vino bilo je jako črno. Dandanes prideluje se v Gabrovici, med Ospom in Crnikalom najčrnejši in najboljši refoško, a malo ga je tudi sedaj, ne veliko nad par amfor, kajti le dva ali trije posestniki Ivan Zeleznikar: Osapska dolina. 209 imajo tako izvrstnih trs.ov v vinogradih svojih. Če se drugi stavki Pli-nijevi popolnoma ne ujemajo z ležo mesta Pucinskega v Osapski dolini, tolmačiti si moramo to s tem. da Piinij sam ni bil nikdar na lici mesta, da torej njegovih besed ne smemo polagati na preveč občutno tehtnico. Sicer pa, ako si mislimo, da je Osapska Reka bila Rimcem znana pod imenom »Timavus«, tedaj so nam prej omenjene besede Plinijeve precej jasne ter postaje trditev moja jako verodostojna. Schonleben sam je domneval, da je mesto Pucinum bilo blizu Črni-kala, zmotil se je torej sam6 za jedno uro hoda. Toda recimo, da je trditev moja slabo podprta, da ni druzega nego hipoteza, vendar se po vsem, kar sem povedal, skoro ne more zanikavati, da je na osapskih tleh nekdaj res stalo rimsko mesto. In ker ondukaj nobenemu drugemu ne vemo imena, z dobro vestjo lehko sklepamo, da je to res bilo Pucinum, ker se bas o njem strinjajo razne najdbe, ljudske pripovedke in mnenja mnogih pisateljev. Absolutna gotovost bi se pa ob malih troških lehko dognala, žal, da je v nas celo za take stvari premalo zanimanja in skoro nikake požrtvovalnosti, akoravno se povsod, kjer se le malo koplje in rahlja, dobivajo na dan ostanki velike zgodovinske vrednosti, akoravno je pod površjem slovanskih pokrajin toliko starodavnega blaga in so naša domovja skoro brez izjeme vsa na klasičnih tleh. Pokojni moj strijc, ki je več let v Ospu duše pasel, bil je trdno preverjen, da se je prav blizu sedanjega Ospa razprostiralo rimsko mesto. Imena mu sicer ni znal, a svojo trditev podkrepljal je jako rad z jezikoslovnimi dokazi. V »komuni« (občinski hiši) osapskem bila je — morebiti je še danes — »torkla«, kjer so se oljke mas tile (mastiti = stiskati = pressen). »Kaj je to druzega«, nego starorimska »torquula« ? dejal je pogosto. In »fovč«, (ime zakrivljenemu nožu, ki se mu pravi tudi »kosir«), ali ne spominja na rimsko »falx«, kakor »konop« (vrv) na »canabis« i. t. d.? V Mačkovljah (Caresani) našel je rodbinsko ime »Tuli«, o katerem je trdil, da je to novodobna oblika za nekdanje ime »Tullij«, kakor »Grahonja« za starorimske »Gracche« i. t. d. Takim in jednakim izpeljavam ni smeti pripisavati absolutne vrednosti, kajti če kje, treba je pač v etimologiji izredne opreznosti, a tudi drobtine kažejo pogosto pravo sled. In taka drobtina je mimo napominjanih tudi vas K a štelec nad Ospom. O nji so bi!e v »No-vicah« pred leti čestokrat razprave, ne da bi se bilo dognalo kaj gotovega. Skoro naravno pa je, da je rečene vasi ime izvajati iz latinskega »casteilum«, cla je Kastelec bila nekdaj mala trdnjava, ki je 14 210 Ivan Zeleznikar: Osapska dolina. zastavljala zgoraj na Krasi pot proti morju, kakor v Osapski dolini, mesto Pucinum. Osapske doline zanimivosti pa s tem še niso pri kraji. Na levo od kamenite steze, držeče iz Ospa po precej strmem hrbtišči v Ka stelec, videti je navpična stena, sredi nje pa lini podobna zijalka, skozi katero je vhod v še nepoznane otline. V tej proti jugu obrneni otlini je naraven čebelnjak. Kar ljudje pamtijo, žive v nji čebele. Ni jih sicer toliko, da bi zatemnjevale solnče, kakor radi trdijo domačini, vsekako pa jih je pošteno število panjev, ali »krlov«, kakor pravijo Osapci, in trditi je smeti, da so vse čebele, kar jih je v Osapski dolini, kot roji prišle iz tega skalnatega ulnjaka. Kadar rojijo čebele, vidi se skoro dan na dan na kakem drevesi čebelni roj. Kdor ga ogrebe, ta ga ima. Kadar pa ni nikogar, da bi ga ogrebel, poiščejo si čebele najrajše kako otlo oljko, kjer si prirede novo stanišče. ali pa poginejo, mnogo pa jih odleti dalje proti Tinjanu in Plavijam, kjer so večinoma vsi panjevi istega izvora. Osapci cenijo, da je v naravnem tem ulnjaku par sto panjev; je li res tako, ne vem, kajti nihče doslej še ni poskusil, prepričati se natančneje, kar bi morda ne bilo niti brez gmotnega dobička, ako je le tretjina ali četrtina vsega res, kar se pripoveduje. Na Osapske doline osojni strani, kjer drži pot v Plavije, in kjer je pokopališče, vidijo se razvaline, znane pod imenom Pri far i in tudi Pri stari far i. Ondu je stala še začetkom tega stoletja lična cerkev s farovžem in mežnarijo. Ondu se je zvršil zločin, ki je daleč na okoli brez primere. Tjakaj je prišel za župnika Italijan z onkraj morja, mož, ki je v sebi združeval vsa slaba svojstva italijanskega rodu. Kuharico pa je imel Nemko, porojeno v Lipskem, nekda iz j ako imovite rodbine, kajti imela je dve nogovici polni tolarjev in cekinov. Prava italijanska lakomnost se je polotila župnika, ko je začutil toliko novcev pri svoji kuharici. Izkušal je baje s sladkimi besedami izvabiti ji denar, toda ko besede niso izdale, sklenil je šiloma polastiti se njenega imetka. Najel je dva Tinjanca, katerima je svetil, da sta kuharico zadavila. A zločinska trojica s tem umorom ni dosegla, kar je namera vala. Ne le, da nogovic s tolarji in cekini niso dobili, prijela jih je posvetna pravica — bili so takrat Francozi v deželi — in vse tri so obesili v Kopru, najprej oba Tinjanca, naposled pa župnika. Po tem nečuvenem zločinu se je opustila cerkev Pri far i, opustil farovž in vsa poslopja, katera so polagoma začela razpadati in so danes le še groblja, pod katero so nekje še vedno skriti trdi tolarji in cekini umorjene kuharice. Osapci pa so dobili župnika v vas, kakor tudi cerkev, pred katero so postavili Jako primitiven zvonik. Ivan Železnikar: Osapska dolina. ,2ii Na štirih močnih hrastovih stebrih naslonjen je bil oder, na njem pa so pod oskromno streho viseli zvonovi. To je bil ves zvonik, nadkri-ljeval ga je v obližji sarno zvonik v Plavijah, o katerem se je po pravici rekalo, da rase, ker je visel na treh živih hrastih. Osapcem leseni zvonik ni bil dolgo po godu, prenizek in preneznaten je bil. Sklenili so, sezidati si nov zvonik, ki bi se videl že od Oreha na koprski cesti. Novi zvonik je jako lep, ves od rezanega kamena, znotraj ima samonosne stopnice in razgled iz lin seza do Oreha in do Milj, a razgleda na nekdanji hrastov osapski gozd ni več, kajti gozd je moral pasti, da se je sezidal zvonik in kar je v gozdu dreves, so še sama pritlikovina. S tem so omenjene glavne znamenitosti osapske, nahajajoče se vse v tesnem okviru ne bas prevelike občine. Skoro v jedni uri obhodijo se vse, ako se pa žrtvuje malo več truda in časa, možno je seznaniti se še z drugimi. Tako n. pr. se vsakdo po kratkem pogledu lehko osvedoči o rečene doline izredni rodovitosti, o sočnem lepem ovočji in grozdji. V Osapski Reki love se poleg rakov izvrstne jegulje (»bižati«), na skalovji rasto delikatni divji špargeljni, po vinogradih cvrče preglasni škrgati (Cicade), po mejah in po grmovji pa vse go-mazi guščarjav, modrasov in črnih kač, katerim pravijo »mišnice«. Ob vročih dnevih in poletnih nočeh je vse živo in za prirodoznanca raznovrstnega plena v izobilji. Spisu svojemu sem sicer dal naslov »Osapska dolina«, vendar ker za sedaj ne bodem opisaval raznih šeg in navad, lepe in prilične noše in jezikovnih posebnostij, naj dodam še nekoliko vrstic iz bližine osapske. Med Ospom in Gabrovico na levi je takozvana Mišja peč, to je gozdnat polukrog, objet okoli in okoli z navpičnimi stenami. O Mišji peči se pripoveduje, da je bila nekdaj s samimi hrasti tako zarastena, da visokih strmih sten niti videti ni bilo. A prišli so Benečani in takrat je bilo »ben dobro«. Ni bilo treba plačevati štibre, šli so samo v gozd in »štampali so dreva«. To je spomin na Benečane in njih štibro, katero še pozni rodovi plačujejo s svojimi goličavami in pustinjami. V Crnikalu je bila tudi krepka trdnjavica, podobna nekolil vo oni v Sacerbu Zgrajena na posamič stoječi, po globokem prepadu od kraške celine ločeni skali, imela je glavne shrambe in stanišča v naravnih in z malim trudom prirejenih skalnatih jamah, kakor tudi trdnjava onkraj Loke, v Podpeči, kjer še dan danes stoji ogromen, okrogel stolp. Mimo Loke, ki ima samo to zanimivost, da je v svojem italijanskem imeni »Lonche« ohranila še starodavni nosnik, drži dalje j 4* 212 Ivan Železnikar: Osapska dolina. pot v Kubed, kjer je bil pred leti znani tabor. Kubed je bil nekdaj tudi trdnjava, zidovje je se dan danes večinoma ohranjeno, posebna znamenitost pa je na desno pred vhodom v nekdanjo trdnjavo »žesti-lovo drevo«, rastoče iz navpične skale in moleče nad cesto. Zatorej pravijo Kubedci, da tistega nikdar zobje ne bole, kdor pride okoli tega drevesa. Dasi je to nemožno, vendar napominjano drevo jako dobro služi drznim Kubedskim fantom. Kadar jim ženin »preže« ne plača, izmaknejo mu čez noč kako poljedelsko orodje in je obesijo drevesu na vrh, od koder se more le z nevarnostjo dobiti nazaj. Je denkrat so nekda cel voz razobesili po raznih vejah močnega drevesa. Bas v Kubedu sem videl tudi velezanimiv, nepozaben prizor. Namenjen k MahoretiČu, ki ima svoj priimek od nekdanje, a že davno zrušene sv. Mohorja cerkve, čujem hkratu nenavaden šum. Ozrši se na stran, od koder je prihajal šum, ugledam velikansk. slap. S Krasa izpod Slavnika, kjer je vihrala nevihta, pridrevila je silna blatna voda in v ogromni množini, pomešana z debelim kamenjem in raznimi poplavki, padala pri Zanigradu čez pečino, gotovo 150 metrov visoko. Sum in ropot je bil tolik, da bi ga v Kubedu, v premi črti jedno uro oddaljenem, razločeval lehko tudi človek, ki debelo čuje, ali, ki je na pol gluh. Omenjeni slap se vidi skoro vsako leto, časih tudi po večkrat; sila njegova pa je zaznamenovana v globokem kotlu, ki si ga je z viškega padajoča voda izglobila. Prikazen ta me je zanimala in šel sem drugo jutro gledat slikovito Zanigrajsko steno. Jedva dospem pod njo, pridruži se mi kmet ter me po kratkem pogovoru opozori na kraj, kjer je po ljudskem mnenji skrit velikansk zaklad. Sredi Zanigrajske stene je iz žive skale izdolbena, nekako dimniku podobna otlina, v nji povprek pa se vidi drog. Je li železen ali lesen, ne da se razločiti. Na ta drog pravijo da je bila nekdaj privezana vrv, po kateri se je plezalo v sicer nepristopno pribežališče, v katerem so neizmerni zakladi. Da je bilo res tako, potem bi to zavetišče bilo »unicum« v sicer jako mnogovrstni Istri, a kakor sem s prostim očesom presodil, je vsa pravljica ničeva, neosnovana hipoteza. Radovednejši pa sem bil na Hrastovlje, kajti omenjeni kmet me je naposled opomnil, da je ondu napis, ki ga je jedino škof tržaški znal citati. Hrastovlje so oskromna vasica, poleg vasi pa ostanki starega čve-terokotnega gradu z obligatnimi stolpiči na oglih. Vrata so bila takrat še dobro ohranjena, nad njimi pa sem čital v kamen vsekan nastopni napis: Y.: Misli. 213 »Castrum hoc Cristoviae rusq. ipsum adiacens cum iurisdictione, redditibus et privilegiis suis Leander Zarotus Ar. et Medicine Doctor a Familia Neauser no bili Germanica emit MDLXXXI.« S tem sem omenil dveh dolin glavne znamenitosti, ležeče tako blizu vkupe, da se morejo obhoditi v jednem dnevi. Kdor pa bolj utegne, stori dobro, da se dlje bavi v teh krajih. Z malimi troški in z nekoliko poguma preišče lehko vse podzemeljske, nedvojbeno med seboj zvezane otline ter nam razkrije mnogo še nepoznanih čudes. Ako si pa pod zemljo ne upa, opazuje naj površje, povsod bode našel kaj zanimivega, kajti ondu se ponuja v izobilji tvarine, kar se tiče jezika, originalne noše, šeg in navad in kar se dostaje zgodovine in to med narodom toli prijaznim in ljubeznivim, da mu ni kmalu jednacega. Osapska dolina z okolico bodi torej priporočena preiskovalcem našim! Veselilo me bode, ako bodo oni stalno dognali in opisali, kar sem jaz deloma le hipotetično opazil. Misli. 1. \/sak sam ve", kje ga čevelj žuli« . . . Kaj pa tisti, ki je bos? — — Malo nesrečni koj se naštuli, A drugi je revež skoz in skoz. 2. »Kaj neki ta zna ? — kaj je že skusil ? V Ameriki bil ni, ne ve za Kitaj . . .« Prijatelj ! z neslanostjo nas ne pitaj, Četudi po svetu že pete si brusil. Izkušenj na tujem iskati ne treba! Ce si razborit, ne neslana beba, Doma" si nabereš jih dosti — kajti Izkušnjam je prilik povsodi najti. O- Pijancev ne dela ni vino ni pivo, Le pitje brezmerno je vsega krivo Na vele rože ne seda čebela, Kjer vspeha ni, ne jemlji si dela! 5-Voda brez steii se prosto razlije, Posoda jo stiska — a da ji obliko. Brez zakonov volja se v prazno razbije, A volja z zakoni moč ima veliko. 6. Otroci in norci Resnice govorci. 7- Takisto mladiči ščrle", Kakor jih starci uče. 8. Pomisli, »laudator temporis actif, Ki hvališ nam vedno le »njega dni«, Da svet se ni zdel takrat tak ti, Ker nisi imel še matorih očij. — Mladim, veselim, živahnim očem Vse lepši je in boljši in veči, A starim, nadložuim, matorim ljudem Že neče »biti nič več po všeči.