GLUHONEMNICA V LJUBLJANI (1900—1945) BOGO JAKOPIČ Gluhonemnica v Ljubljani je bila odprta javnosti 28. okt. 1900. Stavbišče, na katerem je bilo zgrajeno staro glavno poslopje (nek- danji zavod) in hiša za vrtnarja, sta v vzhod- nem delu Ljubljane.) O nastanku Gluhonem- nice v Ljubljani glej Kroniko 1970 (3.)! Na severu meji na Holzapflovo cesto, na vzhodu na Cegnarjevo ulico, na jugu na Zaloško ce- sto, na zahodu pa jo je ločila ograja od dru- gih zemljišč v tem delu. Ob južnem delu stavbišča se dviga dvo- nadstropno poslopje s čelno stranjo proti Za- loški cesti (hiša št. 5). Pred glavnim vhodom je vrtič, urejen kot park, poleg vzhodnega dela nekdanji sadni vrt (že preurejen), zra- ven zahodnega dela je bil nekoč zelenjadni vrt z drevesnico. Za poslopjem je bil nasad z vodometom. Sledila sta hiša za vrtnarja na dvorišču in igrišče. Čelna stran gluhonemnič- nega poslopja meri 49,50 m, stranska pa 23,20 m. Bilo je torej to v začetku stoletja eno večjih poslopij tedanje Ljubljane. Po- slopje ima neorenesančne fasade, s slemeni in strešnimi pomoli, ki imajo obilne okraske, kar je po izjavah začetnikov zavoda« napra- vilo na človeka ugoden vtis.-« Na pročelju je bil nekoč napis: Ustanovni zavod za gluhoneme — Taubstummen Stif- tungs-Anstalt z letnico 1900, ki pomeni za- četno leto obstoja zavoda. Kadar stopimo v to poslopje (danes last ljubljanske bolnišni- ce), vas prijetno iznenadi v okusnem slogu izdelana veža, ki veže glavni vhod s hodni- kom in stopnicami. V veži sta bili mramorni plošči s slovenskim in nemškim napisom: Zgrajeno za slavnega vladanja njegovega C. kr. apostolskega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. iz imovine ustanove Ignacija Hol- capfelna po načrtih c. kr. nadinženirja J. Böltza in pod njegovim vodstvom. Pričeto 1899 — Dodelano 1900. Poslopje ima podpritličje, pritličje in dve nadstropji. Dvodelne kamnite stopnice vežejo posamezne dele med seboj. To je skromen opis poslopja, ki je vse do jeseni leta 1966 dajalo streho otrokom, prizadetim na sluhu in govoru. Naj torej v sledečem besedilu očr- tamo, kako se je odvijalo delo v tem zavodu, ki je bil osrednji slovenski zavod za slušno in govorno prizadete otroke vse od leta 1900 do 1945. Z odprtjem zavoda je bil vsaj zasilno re- šen problem gluhih otrok za Kranjsko, ki se je vlekel nekaj desetetij. Tedanji vladni ad- ministrativni referent je na nasvet deželnih in okrajnih šolskih nadzornikov postavil za kandidata strokovnih učiteljev za pouk glu- honemih učitelja in šolskega vodjo na pet- razrednici v Postojni, Štefana Primožiča in učitelja na enorazrednici v Sori, Josipa Ar- miča. V šolskem letu 1899/1900 sta dobila oba dopust in bila zaradi izobraževanja v tej smeri poslana hospitirat na dunajsko državno gluhonemnico. V majskem roku istega šol- skega leta sta opravila strokovni izpit za po- uk gluhonemih otrok pred dunajsko izpra- ševalno komisijo za obče ljudske in meščan- ske šole. Ogledala pa sta si tudi več gluho- nemnic in poročala o tem deželni vladi. Ste- fan Primožič je bil prvi ravnatelj gluhonem- nice v Ljubljani. Ko se je vrnil z Dunaja, je po nalogu deželne vlade takoj prevzel ravna- telj sko mesto ter sestavil statut in provizo- rični hišni in službeni red. Od 32 gojencev, ki so se prijavili prvo leto za sprejemni izpit, jih je bilo sprejetih 26. Razdelil jih je v 2 pa- ralelna razreda; (I.a in I.b), I.a razred je vo- dil sam, I.b razred pa je vodil njegov tovariš. Ravnatelj Primožič je bil ves čas službova- nja do otrok ljubezniv, do učiteljstva takten in obziren. Spretno je predaval tovarišem o me- todiki pouka gluhonemih. Poleg tega je vodil vse pisarniške posle. Ob koncu šolskega leta 1904/05 je bil na lastno prošnjo razrešen rav- natelj ske službe. Tu je služboval 5 let. V ča- su njegovega vodstva je bilo na zavodu 14 učiteljev. Naj naštejemo nekatere: Josip Armič, An- ton Arko, Fran Grm, Vita Zupančič, Pavla Vodušek, Janko Pianecki, Marija Drenik, Ludvik Dermelj, Viktor Sega in dr. Z objavo dne 5. junija 1905 št. 19398 je podelilo c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk zavodu pravico javnosti v smislu 72. člena državno- zborskega zakona z dne 14. maja 1869 (drž. zakonik I. št. 62). To naj bi veljalo od šol. I. 1904/05 dalje. Deželna vlada je z dekretom 10. julija 1905 poverila vodstvo zavoda Janku Pianec- kemu. To je bilo ravno nekaj dni pred skle- pom šolskega leta. Novi ravnatelj je opravil sklep šolskega leta z javno preizkušnjo ter razstavo del vseh gojencev. V svojem nastop- nem govoru je poudaril, da bo sledil svo- jemu predhodniku, da postane gluhonemnica, kakor hitro bo to mogoče, redna osemraz- rednica v polnem obsegu. Zavezal se je tudi, da bo skrbel za redni dotok gluhonemih v gluhonemnico. Ugotovil je, da je prebival- stvo vse premalo poučeno, kakšnemu name- nu služi nova zgradba gluhonemnice. Saj je bilo nešteto županskih uradov, ki niso ve- deli, da obstaja tu šola za gluhoneme. Prosil je deželno vlado, naj izpopolni in dokončno 163 uveljavi organizacijski statut ter službeni red, da se bo lahko sestavilo poročilo o uspe- hu šestletnega poslovanja gluhonemnice, ki naj bo objavljeno v javnosti v obliki letnega poročila. Ob sklepu šolskega leta 1906/07 je izšlo prvo letno poročilo. Posamezne izvode tega poročila so dobili v glavnem vsi občin- ski in župni uradi, okrajna glavarstva, zdrav- niki ter tudi šolska vodstva. Uspeh je bil dober, saj so se prijave za vpis v gluhonem- nico kar podvojile. Prvo letno poročilo je eden redkih dokumentov tistega časa, ki spri- čuje, kako so si narodno zavedni učitelji le postopoma prisvajali pravico do objave šol- skih poročil v materinem jeziku. To poročilo pa je obenem tudi eden večjih dokumentov o delovanju tega zavoda v času od začetka do 1. 1940, ko je izšel obširnejši zbornik. Razum- ljivo je, da je ob začetku bilo število učencev še zelo majhno. Bilo pa je majhno tudi šte- vilo prostorov. Da bi se gluhonemnica pove- čala takoj ob začetku, sploh ni bilo misliti, ko je bil sam boj za ustanovitev zavoda tako dolg in težaven. Ravnatelji naslednjih let (vse do leta 1966) so imeli zelo težavno stališče, ko se je vleklo in odlagalo iz leta v leto, kako sprejeti vse otroke v prostorsko tako omejen zavod, kajti število gojencev je bilo vse več- je, prijavljencev še mnogo več. Učiteljstvo je v tej dobi plačeval deželni zbor, doklade uči- telj stva za težko delo pa deželna vlada. Za- vod se je ravnal po organizacijskem statutu, ki ga je izdala deželna vlada. Z njim je bilo urejeno učno in upravno delo zavoda. Pose- ben službeni red je urejal interno hišno delo. Nadzorstvo nad poukom in upravljanjem je bilo poverjeno kuratoriju, nadzorstvo stavbe je opravljal šef stavbnega oddelka deželne vlade, zdravstveno kontrolo pa šef zdrav- stvenega oddelka vlade. Vse nadzorstveno osebje je bilo obenem član kuratorija. Vsak mesec je bila redna konferenca kuratorija, ki so se je morali udeleževati tudi člani učitelj- skega zbora. Uradni poslovni jezik je bila za časa Avstrije nemščina, pouk gluhih pa je bil v slovenščini. Ta določba je pač važen pre- obrat glede pouka gluhih otrok v tedanjem nemško usmerjenem času. Ker so bile obresti od preostale glavnice skromne, se je moglo v zavodu šolati največ do 50 otrok, predvsem iz bivše Kranjske. Za- vod pa je bil zgrajen za približno 70 učencev. Gluhi iz bivše Štajerske so pač ostajali doma brez pouka. Le nekaj se jih je šolalo v nem- ških zavodih v Linzu, Celovcu in v Gradcu, a gluhonemi iz Primorske v italijansko-slo- venskem zavodu v Gorici. Nekaj gojencev je bilo v zavodu brezplačno, le premožnejši starši so plačevali oskrbnino po svoji pre- moženjski zmogljivosti. Za obleko, perilo in obutev so skrbeli starši. Vsi stroški za vzdr- ževanje zavoda so se poravnali iz obresti glavnice volil. Za večja dela pa se je upo- rabljala tudi glavnica. Ob koncu šol. leta 1904/05 je prvikrat zapustilo gluhonemnico 11 gojencev, ki so dobili odpustnico. Ustanovitev zavoda je imela širok odmev v tedanji dobi. Med važnejše obiske v zavo- du smemo šteti obisk predsednika deželne vlade Kranjske Theodor j a Schwarza in grofa Chorinskega v oktobru 1905. 23. jan. 1906 pa si je zavod ogledalo lepo število članov »Društva zdravnikov na Kranjskem« pod vodstvom zdravstvenega referenta deželno vladnega svetnika dr. Frana Zupana. Ob tej priliki so hospitirali po posameznih razredih in si ogledali metode dela z gluhimi. Aprila meseca leta 1907 je obiskal gluhonemnico ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič ter nadzoroval pouk verouka. Dne 6. februarja 1906 je bil revidiran orga- nizacijski statut zavoda. Z učnim načrtom pa je bilo težje. Tako je bil do leta 1907 izdan samo učni načrt za I. artikulacijski razred in so ga potrdile pristojne oblasti, medtem ko je bil popolni učni načrt šele v pripravi. 19. julija 1907 je mesto ravnatelja gluhonemnice sprejel Fran Grm, ki je to službo opravljal vse do upokojitve leta 1939. Za njegovega ravnatelj evan j a je doživljala gluhonemnica »zlato dobo« svojega vzpona in mnogi peda- gogi iz domovine in tujine so obiskovali glu- honemnico kot najbolj vzoren zavod za glu- honeme otroke v bivši Jugoslaviji. Redno de- lo v zavodu je prekinila v letih 1914 do 1918 prva svetovna vojna. Zavod je okupirala vo- jaška oblast in nastanila sprva v njem voja- štvo, pozneje pa ga spremenila v vojno bol- nišnico. V zavodu se je tedaj šolalo le 12 do 14 gojencev višjih razredov. Drugi gluhi učenci so ostali ves vojni čas doma brez po- uka. Vojaštvo je zavod v notranjosti zelo poškodovalo, poškodovan je bil tudi vrt, ki so ga uporabljali za vse mogoče namene, celo za strelske vaje. Mnogo je bilo stroškov in dela, da so po končani vojni spet uredili za- vod in vrt. Ker pa je dala deželna vlada pre- ostalo glavnico vseh volil za vojno posojilo, je bil zavod po prvi svetovni vojni brez vsa- kih denarnih sredstev. Ob koncu prve sve- tovne vojne je bilo v zavodu 14 gojencev, ena učna soba, ravnatelj, en strokovni učitelj in ena strokovna učiteljica ter 5 uslužbencev. V razdobju 1900—1918 se je izšolalo na zavodu 146 učencev. Veliko nazadovanje po- meni prav gotovo obdobje prve svetovne voj- ne (1914—1918). Pregled tega prvega zaved- nega obdobja nam jasno kaže, da je tedanja deželna vlada, ki je nasprotovala napredku slovenskega naroda, zanemarjala tudi gluho mladino. Ni dala sredstev za gradnjo zavoda v Ljubljani; čakala je, da so potrebna sred- 164 stva zanj zbrali privatniki (vse od leta 1830 dalje). Med prvo svetovno vojno pa je dala še glavnico kot vojno posojilo ter tako zavod in gluhe spravila ob vse premoženje. V hu- dem vojnem času je prenehalo delo tudi v Gorici in to je tudi naša soseda Primorska bridko občutila. Učiteljica Matilda Podkraj- šek je bila od tam pregnana zaradi vojne in je leta 1920 nastopila službo v Ljubljani, glu- ha mladina pa je bila med prvo svetovno vojno preseljena iz Gorice na Grm pri No- vem mestu. Ker je bil zavod po preobratu leta 1918 brez vseh sredstev, je bilo treba najprej po- iskati pristojno oblast, ki bi prevzela zavod pod svoje okrilje. Ker so se oblastva v tem času hitro menjavala, tudi zavod ni imel vsa leta nobene stalne zaščite. Sprva so dajali skromno dotacijo za vzdrževanje zavoda ustanovljene pokrajinske oblasti, in sicer po- verjeništvo za socialno skrbstvo, nato nekaj časa šolska oblast, dokler ni zavod prevzelo ministrstvo za socialno skrbstvo v Beogradu. Od tega ministrstva so prihajale dotacije ze- lo neredno in komaj za sproti. Ko je bila ustanovljena ljubljanska oblast, ga je pod- redila sebi in prevzela vse stroške za njegovo vzdrževanje. Odslej so bili sprejeti v zavod tudi gluhonemi iz mariborske oblasti, nekako od leta 1922 dalje. Za gluhoneme otroke iz bivše Štajerske je bilo to leto izredno važno, ker je tedaj prenehalo šolanje slovenskih glu- hih v nemških zavodih. Zaradi priključitve otrok iz mariborske oblasti pa je v zavodu takoj nastala prenatrpanost, ki je zavodu ku- movala še dolgo let kasneje. Kljub temu je ostalo doma še mnogo gluhonemih brez po- uka. Učiteljstvo in uprava zavoda sta napela vse sile za razširjenje stavbe. Nešteto prošenj in dokazovanj pa je ostalo brez uspeha. Ra- zumljivo je, da so se po prevratu leta 1918 vsi razveselili novo ustanovljene Jugoslavije, saj so od nje pričakovali poleg svobode tudi uresničitev boljšega življenja in napredka. Toda ti upi se niso uresničili. Kapitalistični voditelji niso zadovoljili ljudstva, niso kom- pleksno reševali socialnih vprašanj, prav tako tudi ne vprašanj okrog pouka gluhih. Zavod se je bolj in bolj polnil, pomoči pa ni bilo od nikoder. Učiteljstvo in uprava sta po last- nih močeh izpopolnjevali in dvigali pouk in izobrazbo gojencev ter učiteljskega naraščaja. Oblast pa ni dajala razen obveznega izobra- ževanja nikake zaščite gluhim. Tako ni ure- dila odnosov do gluhih, ne pravega šolanja, še manj pa nastavitve, zaposlitve in vključit- ve gluhih po delavnicah. Borba za obstanek zavoda je bila huda, prav tako pa je bil težak tudi položaj gluhih. V tem časovnem obdobju pa se je pričela akcija splošne bolnišnice zo- per zavod; uprava je hotela izsiliti izselitev zavoda na deželo, zavodno stavbo pa porabiti za lastne namene. Edino, za kar je pokazala razumevanje tedanja oblast, je bilo to, da je preprečila izselitev. V drugo učiteljsko generacijo, ki je zasu- kala svoje rokave po prvi svetovni vojni, smem šteti naslednje učitelje: Mirka Der- melj a, Rudolfa Dostala, Ivana Erbežnika, Vil- ka Mazija, Karla Puharja, Matildo Podkraj- šek, Albina Ogorelca, Ivana Kunsta, Metoda Kumlja, Draga Supančiča, Zoro Pianecki, Vinka Rupnika, Alojza Tometa, Ljudmilo Penko-Kezele, Marijo Ravnikar, Jožeta Za- kovška, Angelo Ambrožič, Zdravka Omerza, Emila Ulaga, Karolino Ulaga in Anušo Ver- bič. Pripomniti je treba, da so nekateri od naštetih učiteljev delali na zavodu že pred prvo svetovno vojno. Kljub mnogim težavam, ki smo jih že ome- nili, pedagoško delo ni stagniralo, temveč je rastlo po svoji kvaliteti in po obsegu iz dneva v dan. Že leta 1921 sta odšla v inozemstvo stro- kovna učitelja Karel Puhar in Vilko Mazi. Obiskala sta guhonemnico na Dunaju, kjer je deloval znani pedagog in pedagoški pisatelj Baldrian. V vseh razredih je bila v glavnem enotna učna metoda s posebnim poudarkom na čistem govoru. Ogledala sta si Döbling in Hitzing, kjer sta ugotovila, da smo Slovenci imeli tedaj že enako raven pedagoške uspo- sobljenosti kot ti kraji. V letu 1926 je obiskal strokovni učitelj Ru- dolf Dostal gluhonemnice v Italiji. V Trstu je bil zavod še v povojih, v Benetkah je bil pouk sicer po glasovni metodi, ne pa še izde- lan; dobro je bil urejen zavod v Milanu pod vodstvom odličnega pedagoga in pedagoškega pisatelja Ferrerija. Tu je bilo učilišče za vse učitelje gluhih za vso Italijo. Tudi zavoda v Turinu in Padovi sta bila dobra. V letu 1929 je obiskal pariško gluhonemnico tedanji rav- natelj ljubljanske gluhonemnice Fran Grm. Pouk je bil po artikulacijski metodi. Ravna- telj je obiskal tudi laboratorij, ki je bil pri- ključen gluhonemnici, pod vodstvom znanega strokovnjaka fonetika Marichela. Tu je dobil ravnatelj Grm dosti pobud. V letu 1932 je bil na tritedenskem študijskem potovanju po Nemčiji strok, učitelj Metod Kumelj. Obiskal je Berlin, Leipzig, Braunschweig in Ratibor. V Leipzigu se je seznanil s pisalno-govorno metodo, katere predstavnik je bil Lindner. Istega leta pa je obiskal München zavodni katehet Alojzij Tome. Hospitiral je pri dr. Rechbergerju. V Prago sta leta 1936 odšla na proslavo 150-letnice tamkajšnjega zavoda strok, učitelja Mirko Dermelj in Drago Su- pančič. V pogovoru z nemškim znanstveni- kom in pedagoškim pisateljem Lehmanom sta izvedela o takrat novi metodi dr. Barczija v 165 Budimpešti. Tako sta tja odšla kmalu po vrnitvi strokovna učitelja Mirko Dremelj ter Zora Pianecki. Barczijeva metoda temelji na ugotovitvi, da večina otrok ni ravno po- polnoma gluha, da je njihovo slušišče zakr- njeno in se da obuditi k delovanju. To hoče imenovana metoda doseči na podlagi slušnih pobud, ki pa slone na akustičnem zakonu o tresenju zvoka. Ta tudi trdi, da se prenaša zvok v začetku po kostnem vodu, kasneje pa se še sluh toliko razvije, da je to nepotrebno in da sprejema otrok zvok na isti način kot polnočutni otroci. Ker je bil za resno delo v šoli en sam ogled premalo, sta odšla v letu 1938 na študijsko potovanje še učitelja Drago Supančič in Albin Ogorelec. Obiskala sta Salzburg, kjer je že 2 leti gospodovala Barc- zijeva metoda, kasneje pa sta šla še v gluho- nemnico v Budimpešto. V obeh krajih se je metoda dokaj prilagodila praktičnim izsled- kom tistih, ki so jo uporabljali. Ob svojem bivanju v Bolgariji je strokovni učitelj Dra- go Supančič obiskal tudi gluhonemnico v So- fiji. Pri pouku so tu uporabljali artikulacij- sko metodo. Strokovni učitelj Zdravko Omer- za je leta 1939 obiskal zavod za gluhoneme v New Yorku. Tudi tukaj so imeli nekateri za- vodi stike s fonetičnimi laboratoriji na uni- verzah. Ljubljanski zavod je obiskal in vzdr- ževal stike z zagrebškim in beograjskim za- vodom za gluhe otroke. Poleg tega so ljub- ljanski zavod tudi večkrat obiskali predstav- niki jugoslovanskih zavodov. Tako je ljub- ljansko gluhonemnico obiskal ravnatelj za- voda v Jagodini Matic, znani jugoslovanski strokovni pisatelj in pedagog. Prihajali pa so strokovni učitelji tudi iz inozemstva, da si ogledajo ljubljanski zavod. Od 30. septembra do 3. oktobra 1928 so obi- skali zavod češki učitelji gluhih pod vod- stvom inšpektorja Josipa Zemana iz Prage. 4. junija 1931 ja zavod obiskala tudi Helen Keller. Ta svetovnoznana slepa in gluha Američanka se je lastnoročno podpisala tudi v zavodno spominsko knjigo. Za strokovno poglabljanje je bilo zlasti v letih po prvi svetovni vojni mnogo storjenega Tako je učiteljstvo na svojih rednih in izred- nih pedagoških konferencah bralo v odlom- kih ali izvlečkih informacije o strokovnih de- lih, ocenilo študijska potovanja, prenašalo tako metode dela v zavod, referiralo in kore- feriralo na številnih sestankih o novostih. Leta 1921 je izšlo litografirano Berilo za osnovne šole, ki so ga sestavili strokovni uči- telji zavoda: Vita Zupančič, Ivan Erbežnik in Vilko Mazi. Leta 1923 pa je izšla Čitanka za posebne osnovne šole, ki jo je sestavil Vilko Mazi z uredniškim odborom. Ne smemo po- zabiti, da so številni zavedni sodelavci sko- raj redno objavljali svoje dosežke in poglab- ljanja v številnih slovenskih, jugoslovanskih in morebiti tudi mednarodnih revijah (v Ro- diteljskem listu, v Popotniku, v »Glasu ne- dužnih« itd.). Leta 1931 je izšel nov učni načrt za gluhe otroke v osnovni šoli, za katerega so se več let trudili zavodni sodelavci, strokovni učite- lji in vzgojitelji. Redno so skrbeli tudi za iz- venšolsko izobrazbo gluhih otrok. Posojali so strokovno primerne knjige, učbenike in stro- kovno literaturo. Kot plod živega stika z mla- dino so leta 1937 osnovali zavodni listič »Son- ček«, ki je živo svetil skozi štiri leta gluhi mladini z materino besedo vse do vojne leta 1941. Veliko zaslug za izid lista imata peda- goda Ivan Erbežnik in Vinko Rupnik. Velik premik v meri izobrazbe gluhonemih je bil sklep pedagoškega sveta gluhonemnice leta 1937, da se odpre pripravljalni razred, v ka- terem naj bi se gluhi otroci pripravljali na vstop v prvi razred. Ob tej priliki naj bi se opravila tudi selekcija otrok po inteligenci in stopnji gluhote. Prvi začetki so pokazali zadovoljive rezultate. Zal, pa je druga sve- tovna vojna preprečila nadaljnje delo pri- pravljalnih razredov, ki so se lepo razvili še- le po končani vojni po letu 1945. Za ilustra- cijo naj navedemo, da je bilo z ustanovitvijo predšolskih oddelkov v letu 1937/38 v pri- pravljalnem razredu 17 učencev, v šolskem letu 1938/39 14 učencev, v šolskem letu 1939/40 pa zopet 17 učencev. Nedvomno je ta priprava dokaj izboljšala delo prvih let osnovne šole, bila pa je pomembna tudi za nadaljnje šolsko delo z gluhimi učenci. K ponovnemu razmahu dela v zavodu in k pravilnemu obravnavanju logopatov pa je mnogo pripomoglo osnovanje logopedskega oddelka na zavodu pod vodstvom zaslužnih strokovnih delavcev Vilka Mazija, Albina Ogorelca in Zdravka Omerze. Ta oddelek je bil osnovan 2. januarja leta 1942: v začetku sta poučevala v njem dva predmetna učite- lja. Že v stari Jugolaviji se je zavodno uči- teljstvo zelo prizadevalo, da bi bil ustanov- ljen tak oddelek, vendar zaradi tedanjih družbenih razmer to ni uspelo. Z osvobodit- vijo je ta oddelek nehal delovati, ker je za- radi velikega navala gluhonemih otrok manjkalo učiteljev in prostora za opravljanje logopedičnega dela. Šele kasneje, v šolskem letu 1947/48, je bil ta oddelek ponovno od- prt, ker se je učiteljski kader izpopolnil z no- vimi močmi. Glede števila učencev oziroma gojencev naj nam v oporo služi bežen pregled gojen- cev oziroma novincev, sprejetih v zavod v le- tih 1900—1939. Med vojno je to število zelo nihalo in nimamo točnih podatkov (med 40 in 60 uč.). 166 Številčno stanje uCencev za leta 1900—1939 Leto Stev. učencev Leto Stev. učencev 1900 1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919 26 13 8 14 ? 25 16 ? 13 21 12—14 12—14 12—14 12—14 33 28 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1233 1934 1935 1936 1937 1938 1939 23 13 11 13 13 13 14 12 24 13 14 17 14 25 16 13 15 27 23 28 Po socialni strukturi so bili gojenci v tem razdobju (1900—1939) povečini otroci kmeč- kih staršev. Tako je od skupnega števila go- jencev v tem razdobju kar 249 otrok kmeč- kih staršev, 118 otrok delavcev, 62 otrok obrtnikov, 52 otrok državnih uslužbencev in 7 otrok drugih poklicev. Pri omembi kmeč- kega porekla otrok je treba še dodati, da so bili to otroci večinoma revnejših kmečkih slojev (malih kmetov, bajtarjev in gostačev). Po tem, od kod so bili ti otroci, pove stati- stika, da jih je bilo od celotnega števila 538 kar 509 iz bivše Kranjske in kasneje dravske banovine (Slovenije), iz drugih krajev Jugo- slavije 8, iz sosednjih držav 21. Čeprav je bila že ob ustanovitvi zavoda poudarjena skrb za odpuščene učence, ven- dar je bila njihova življenjska usoda vezana na materialno osnovo, v tem obdobju pogo- sto zelo žalostna. Prvo letno poročilo za leto 1907 sicer navaja, da zavod skrbi za »izpu- ščene učence«, da jih priporoča kot obrtne učence, da jim dovoli semtertja kako podpo- ro, da jim nabavi ob odpustu iz zavoda naj- potrebnejšo obleko, perilo, obuvalo in orod- je, da jim daje primerne knjige in spise in da jih podpira tudi na drugačen način zaradi njihovega napredovanja, toda, žal, da pre- mnogokrat niti za tekoče vzdrževanje zavoda ni bilo potrebnih sredstev. Zato je zavodni kolektiv, sestavljen iz socialno čutečih učite- ljev, spoznal potrebo po ustanovitvi društva, ki bi dajalo pomoč gluhim v zavodu, v po- klicu in v življenju. Tako je bilo leta 1930 ustanovljeno Podporno društvo za gluhone- mo mladino. Pravila društva so bila sestav- ljena po vzoru podobnih društev pri nas in v inozemstvu ter potrjena od banske uprave II. NO 34.426 z dne 22. XI. 1930. Dne 10. XII. 1930 je bil ustanovni občni zbor društva pod vodstvom tedanjega ravnatelja Gluhonemnico Frana Grma. Naj navedemo samo nekaj njegovih besed iz njegovega govora: »V naši gluhonemnici je okoli 100 otrok, dvakrat toliko pa jih je še doma, kjer životarijo brez vsake vzgoje. Naš zavod jim ne more nuditi strehe, ker je že zdaj pretesen. Zato bodi naloga novega dru- štva, da bo podpiralo stremljenje po razšir- jenju zavoda. Največ gluhonemih otrok pri- haja iz siromašnih družin, kjer vladata beda ter bolezen. Tudi tukaj bo moralo društvo priskočiti na pomoč. Skratka, nujna je po- treba po takem društvu.« Za prvega pred- sednika društva je bil izvoljen sodni svetnik v pokoju Fran Vedernjak. Na prvi seji 18. decembra 1930 v gluhonemnici je bil izvoljen odbor, v katerem so bili še podpredsednik Janko Cepon, tajnik Vilko Mazi, blagajnik Vita Zupančič ter odbornika Ciril Sitar in Anton Urbančič. V smislu društvenih pravil je bil član odbora redno tudi vsakokratni ravnatelj gluhonemnice. S propagandno bro- šuro »Usoda gluhoneme mladine« (1933), ki je bila v nekaj tisoč izvodih razdeljena med slovensko javnost, je društvo začelo dobivati pomoč od vsepovsod. Po smrti Frana Veder- njaka (3. I. 1935) je bil 15. II. 1935 izvoljen za predsednika društva univ. prof. dr. Henrik Steska, mož široke razgledanosti. Ta je iz- posloval, da je ministrstvo prosvete z odlo- kom P br. 49376/32 dne 15. januarja 1936 priznalo odpustnico iz gluhonemnice kot spri- čevalo o dovršeni meščanski šoli za gluho- neme. S tem je bil šele omogočen nadarjenim absolventom gluhonemnice dostop v poklice, ki so jih v nekaterih, seveda, naprednejših državah že davno odpirali, tu pa so se morali naši ljudje za to šolo šele boriti. Ker pa je bil novi predsednik rahlega zdravja, se je predsedništvu odpovedal. 18. II. 1937 je bil izvoljen za predsednika dr. Oton Papež, po njegovi smrti 13. I. 1940 pa je prevzel mesto predsednika znani ljubljanski vele trgovec Andrej Sarabon. Da je število članstva rastlo, se najbolje vidi iz zapisnikov društva. Posameznim podpornim članom so se pri- družile še cele občine, ki so poslale prispevke in darila. Pregled članstva; Leto Člani 1931 95 1932 112 1833 44 1934 171 1935 174 1936 150 1937 370 1938 427 1939 458 1940 705 167 Glavnica društva z darovi in dotacijami v letih 1931—1940 Leto Dinarjev 1931 19.110 1932 15.945 1933 14.923 1934 15.630 1935 10.649 1936 10.223 1936 28.070 1938 27.604 1939 32.124 1940 74.477 Iz tega denarja so dajali pomoč otrokom in mladini, ki je odhajala iz šole v poklice. Na osnovi soglasnega sklepa občnega zbora Podpornega društva za gluhonemo mladino 15. II. 1935 so izločili iz društvene imovine vsoto 10.000 din, ki naj bi se posebej uprav- ljala pod imenom Sklad Vite Zupančičeve, učiteljice, ki je bila dolgoletna vestna in zvesta sodelavka ter dobrotnica sklada. Obre- sti glavnice 10.000 din so bile namenjene za obdarovanje gojencev 4 višjih razredov ljub- ljanske gluhonemnice, ki so »uspešno sledili pouku na gluhonemnici in so siromašni«. Obdarovanje naj bo ob koncu vsakega šol- skega leta sporazumno z društvom in ravna- teljstvom zavoda. Prvo tako obdarovanje je bilo 24. VI. 1937, drugo 17. VI. 1938, tretje 21. VI. 1939 in četrto 14. VI. 1940. Leto Dinarjev 1936 12,095 1937 21.225 1938 23.558 1939 36.Ö90 1940 47.300 Iz navedenega je jasno, da je zavod oprav- ljal plemenito delo zlasti še v času gospo- darske krize, nezaposlenosti in splošne na- rodne revščine. Med večje dobrotnike gluhe mladine tega obdobja more šteti zavod: Ga- brijelo Cidrihovo, profesorico iz Ljubljane, Antonijo Kadivčevo, trgovko iz Ljubljane, veletrgovca Josipa Urbančiča, trgovca Josipa Kberla, delavko Frančiške Ciglerjevo, vele- trgovca Andreja Sarabona, vratarja Matija Zupančiča in še nekatere. Ob desetletnici svo- jega obstoja (leta 1940) je društvo izdalo bro- šuro »Pomoč najbednejšim«, ki bi z goto- vostjo dosegla svoj namen še bolj, kot je, če ne bi vsega lepega dela zbiranja za gluhone- mo mladino in otroke preprečila druga sve- tovna vojna. Posebno se je odlikoval med učitelji te učiteljske generacije Vilko Mazi, ki je nenehno govoril in pisal v prid gluho- neme mladine. Obe imenovani brošuri jasno kažeta njegovo plemenito delo in trud v prid gluhim otrokom. Med drugo svetovno vojno okupator ni za- sedel zavoda, zato pa je bilo mogoče ohraniti zavod v tem času brez poškodb. Pač pa so v vojnem času okupatorske patrulje pregledale zavod kar dvakrat. Ker je bil zavod za slepo mladino v Kočevju od bomb hudo poškodo- van, so se slepi iz Kočevja leta 1944 preselili v ta zavod. Med vojno je zavod sprejel v službo 7 učiteljev, ki so bili pregnani od Nemcev iz Štajerske. Na zavodu so bili uči- telji povezani z OF. Zavod tudi ni utrpel med vojno večje škode zaradi bombandira- nja, le nekaj šip je popokalo ob zračnih na- padih. Večje, neprecenljive žrtve pa je dal zavod v ljudeh. Tako so bili med vojno in- ternirani 4 učitelji, 1 vzgojitelj in 1 gojenec. Od odraslih bivših gojencev pa je bilo inter- niranih 15. Trije bivši gojenci in ena gojenka so darovali svoja življenja za novo Jugosla- vijo. Tako je zavod v miru dočakal svojo 45- letnico 28. X. 1945. LITERATURA 1. Prvo letno poročilo Kr. ust. zavoda za glu- honeme leta 1907, str. 8-12, 39-45. — 2. Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani (1900-1940), Ljub- ljana 1940, str. 24-30, 96-106, 136-139, 154-169. — 3. Jubilejni zbornik zavoda za gluhonemo mladi- no v Ljubljani (1900-1950), Ljubljana 1950, str. 13-19, 110-113. — 4. Naš svet 1958-1961.IX. let- nik, št. 2, str. 56. — 5. Iz zavodovega arhiva (re- ferati, dopolnila). — 6. Pomoč najbednejšim. Ljubljana 1941, str. 12-35. 168