
Janeza Trdine
zbrani SPISI

%  KNJIGA

■■■■■■■■■■■

IZPREHOD
BELO KRAJINO

V LJUBLJANI 1912
ZALOŽIL L. SCHWENTNER


JANEZA TRDINE
ZBRANI SPISI

X. KNJIGA

Izprehod v Belo Krajino

V LJUBLJANI 1912
ZALOŽIL L. SCHWENTNER

Izprehod v Belo Krajino

Napisal

JANEZ TRDINA


V Ljubljani 1912

Založil L. Schwentner


^000

7

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

Vsebina.

Stran

Izprehod.v Belo Krajino. 1

Podgorje in Podgorci.18

Revščina.20

Pokvarjenost.25

Poštenje, pravde in nevednost.29

Vraže.31

Lahkovernost.33

Zabavljice. — Jezik.40

Delavnost. — Demokratizem. — Napredek.42

Gradovi.47

Na Gorjance ..50

Uskoki.61

Življenje v gori. 64

Bajke : Gospodična.75

Krvavi kamen.76

Ukleto jezero.80

Povodni mož. 85

Cerkev sv. Miklavža.92

Ukleti grad.96

Škrat.100

Velikani.102

Volkova ljubica.104

Vj/ Rajska ptica.109

Ptica Zlatoper.112

Vila.114

Cvetnik.119

Prikazni.123

Gorjanci v zgodovini.128

Hajduki in tihotapci.133

Stran

Bela Krajina.138

Belokranjci.140

Kraj, podnebje in ljudje.144

Praznoverje.158

Duhovščina.167

Domoljubje.171

Ljudski značaj.183

Narečje.186

Izobrazba.188

Gospodarstvo..193

Šege in jezik.198

Krošnjarji.207

Pijača.224

Gospodarstvo..227

Snaga. .235

Hiše.238

Šege in nauki.242

Krošnjarske hvale in kritike. ....  248

Pogled na verstvo. .270

Gostoljubje in prijateljstvo.275

Miheljnova ženitev.302

Dolgočasnost in veselje. — Domotožje in odpadniki. . 324

Po tujem.334

Pavel Prelešan.341

Pavletova povest.363

Pavletov drugi izlet.380

Na Francoskem.387

Na Primorskem.391

Trideset let miru.394

Pavletovi doživljaji.410

Plumaverjeva Pepica.418

Dalje po svetu.424

Pozna ljubezen.427

Pavle o novih časih.440

Stara leta.449

Pavletova pravila.454

o

Izprehod v Belo Krajino.

epih izprehodov ima človek v Novem mestu na
1  izbero. Meni se je zdel izmed vseh najprijetnejši
tisti proti Gorjancem in čez to goro v Belo Krajino.
Kadarkoli me je obhajal dolgčas ali kaka druga du¬
ševna stiska, sem se obrnil po karlovški cesti na izhod
in šel naprej nekoliko ur in še tisti, včasi tudi šele
drugi dan sem se vselej vrnil okrepčan, vesel in zado¬
voljen nazaj v otožno središče dolenjske birokracije in
revščine. Prosim častite bralce, naj me blagovoljno
enkrat spremijo.

Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vpra¬
šamo se, odkod in kako se je priselilo ime grškega
otoka sem? Rajni šmiheljski župnik Mejač mi je pravil,
da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj ko¬
medijanti, ki so hodili razveseljevat Novomeščane. Be¬
sedo „komedija“ izgovarjajo ljudje še dandanašnji „ko-
mendija“ in včasi „kamendija“; skrajšana se zdaj glasi
Kandija in pomeni torej to kar igrališče. Ta izpeljava
ni dokazana, ali je mogoča.

Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi,
dohajajoči iz Bele Krajine, Šentjerneja, Kostanjevice,

l

i

Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne tre-
bajo plačati mostovine. Krčmarijo skoraj vse hiše in
večjidel prav dobro ter z dobičkom. Že dolgo časa se
snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z
Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje.
Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje
mestne „štibre“. Zdaj spadajo pod šmiheljsko duhov-
nijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo
na šmiheljskem pokopališču in prav ta okolnost se
imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi
se ponovomestili.

Po strmem bregu dospemo do Smoletove gra¬
ščine Grma. Rajni Smola se je rodil na Češkem.
Svojim kmetom se je zameril radi verske svobodo¬
miselnosti (nekateri trdijo, da je bil luteran, drugi da
prostomavtar), ali se jim je zopet priljubil, ker je po¬
stopal z njimi jako priljudno in usmiljeno. Njegov
sin, sedanji gospodar, se šteje med zagrizene nemčurje,
trdi, da zato, ker je nemškega rodu! On sam se ob¬
naša proti narodni stranki dosti mirno, ali hčere mu
kažejo ob vsaki priliki svojo jezo zoper slovenstvo,
dasiravno se pogovarjajo po domače dosti laglje in
lepše nego po nemški. Popotnik vidi okoli grada
krasne murvine zasade, deloma celo po polju, kar je
na Laškem sploh navadno, ali se našim razmeram ne
prileže.

Smoletova gospa se po pravici smatra za naj-
pridnejšo in modrejšo sviloprejko novomeške okolice.
Ko bi posnemali njen sijajni zgled drugi graščaki in
kmetje, ni dvombe, da bi se slovensko svilarstvo po¬
vzdignilo v kratkem času na visoko stopinjo in bi da¬
jalo narodu zdatne prihodke in dobičke.

2

Šmiheljska cerkev nam ostaja na desni, kakih
deset minut od ceste. Ona nima za nas nič mikavnega.
Domoljubu se ozira oko rajše proti oddaljenemu po¬
kopališču, na katerem je zakopano truplo nepozabljive
Primičeve Julije. Streljaj od Grma stoji ob potoku
Težki vodi Gotnja vas. To ime je delalo našim na¬
rodnim filologom mnogo izkušnjav. Izpeljavah so ga
nekateri od germanskih Gotov, ki bi bili na svojem
potu v Italijo ustanovili tu svojo kolonijo. Ali ti divjaki
so, dirjaje čez našo zemljo, težko kdaj pomislili na
kako naselitev; zadovoljili so se z lajšim ropom in z
morijo mirnih prebivalcev. V tem kraju žive še zdaj ro¬
dovine, ki se zovejo po dolenjskem izgovoru Gut, kar
bi se reklo drugje Got. Vas je prejela po mojem mnenju
svoje ime od njih, kakor Irča vas od Irka ali Irkov,
Smolinja od Smolina, Draganje selo od Dragana i. t. d.

V Gotnjo vas se je priselil bivši ritmojster ce¬
sarske dvorske straže, Malolaščan Deak. Bil je sin
prostih kmetov, ali nenavadno brhek kmet, da se je
zaljubila vanj marsikatera Dunajčanka in tudi sedanja
mu gospa, bogata Poljakinja. Z ženitvijo si je opo¬
mogel, kupil hišo in jo tako čedno pozidal in uredil,
da stanuje zdaj kakor v graščini. Deaki so doma
pravzaprav v Ribnici. Ime je popačeno po tamošnjem
izgovarjanju in bi se moralo pravilno glasiti Divjak.
Prijatelj Dragotin Rudež mi je pravil, da se v Ribnici
misli, da je prišel odtod tudi prednik slovečega ma-
djarskega državnika Deaka. Ljubljanski kanonik Kramar
ima neki v rokah nepobitne dokaze za slovenstvo
madjarskega prvaka. Meni pa se zdi, da si ga prisva¬
jajo z večjo pravico Hrvatje, trdeči, da dohaja ime iz
njihove besede djak (učenec).

hjs'

J.feb*

'ifUtitor

f

'  ' * c|

3

1*

Ali če bi tudi obveljala ribniška, ne bi smatral
tega za nikako čast, ampak za sramoto, za nov dokaz,
da služijo Slovenci vsemu svetu, samo svojemu rodu
ne. Madjari imajo sto vzrokov poveličevati svojega
Deaka, Slavjani pa sto vzrokov bati se ga in ga so¬
vražiti, kajti storil jim je že brez števila krivic vkljub
svojemu blagemu značaju. On je največ pripomogel,
da je zavladala na Ogrskem brezobzirna centralizacija,
ki preti požreti vse nemadjarske narodnosti. Hrvatom
se je sicer hlinil prijatelja, ker jih je potreboval in jim
podal tisti zloglasni beli list, na kateri naj si zapišejo
vse pravice, ki jim gredo po njihovem prepričanju.
Izkušnja pa je pokazala, da se je smelo napisati nanj
samo to, kar je bilo po godu Madjarom. Hrvatje
zdaj vedo, da so verjeli človeku, ki ni bil vreden no¬
bene vere.

Gotenjska cerkvica stoji na gričku nekoliko ko¬
rakov od ceste. Blizo nje raste po slovanski navadi
lipa, radi katere bi se bila kmalu unela pravda med
vaščani in sedanjim župnikom Peterlinom. Ta gospod
slovi za velikega pobožnjaka in — skopuha. Ti dve
lastnosti ste ga napeljali, da je napovedal vojsko drevju,
največji krasoti vsakega kraja.. Prišedši v Šmihelj, je
dal posekati najprej visok in čudovito lep kostanj, ker
je delal vrtu senco in oviral rast koristnih zeli. Potem
se je spravil nad lipe, ki so stale pred cerkvijo in dal
tudi njih brez milosti podreti, dasiravno ni imel do
njih nobene pravice, kajti rasle so na srenjski zemlji.
Izgovarjal se je s tem, da so motile ljudem pobožnost,
ker so uhajali v poletni soparici radi iz cerkve v nji¬
hovo prijetno senco. Župljani so hudo godrnjali in se
nekaj časa grozili, da bodo župnika tožili, vendar so

4

se dali umiriti, da ne žalijo moža, ki so ga morali
za vse druge reči, če ne ljubiti, pa vsaj spoštovati.

Peterlin je menda namenil iztrebiti lipe izpred
vseh cerkva svoje duhovnije. Za gotenjsko je bila se¬
kira že nabrušena. Nejevolja pa je prikipela v ljudstvu
do vrha; uprlo.se je s tako odločnostjo, da je župnik
moral popustiti.

Konec vasi, ki stoji preko vode, se zove za šalo
„Jamrovci“. Hiše so bile sezidane na grajski zemlji in
niso imele od konca nič svojega polja. Takratni župnik
je gospodarjem rekel: Kaj si postavljate domove tukaj?
Vi boste sami berači, sami jamrovci. Ta beseda se je
prijela hiš, kakor se taki pridevki med zabavljivimi
Slovenci sploh radi vkorenijo.

Za daljni, dosti težavni pot se je treba okrepčati.
Stopimo torej v najboljšo gotenjsko krčmo, v Petričevo.
Gostom streže marljiva in dobrovoljna gospodinja, mož,
srenjski tajnik, sedi po dnevu večjidel v pisarnici; z
njim se more govoriti šele proti večeru. Zaradi njega
sem kaj rad zahajal sem, dokler me niso pregnali
samopašni brambovci. Mož zna nemško in izdeluje
vse občinske spise le po nemško. Ta napaka se godi
le po volji in zapovedi njegovega gospodarja, župana
Langerja Podgorskega. V mladosti je Petrič služil v
raznih gradovih za oskrbnika in pripoveduje marsikaj
zanimivega o prejšnjem življenju in rogoviljenju naših
fevdalcev. Mene je najbolj mikalo, kar mi je pravil o
svojem nekdanjem gospodu, o Prešernovem prijatelju
Matiji Smoletu, čigar graščino Prežek je dalj časa
oskrboval.

Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani,
poleti pa ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič

5

veli, da ga ne more dosti hvaliti. Prihodke da je za¬
pravljal tako čez mero nepremišljeno, da mu je dosti¬
krat zmanjkovalo denarja za najpotrebnejše reči, n. pr.
za sol. Neprenehoma so ljudje morali čakati za plačo,
ali pa še celo posojati. Gostoljuben je bil brez konca
in kraja. Prijateljem ni stregel le z najboljšim domačim
vinom, ampak tudi z dragim šampanjcem. Kak po¬
sebno vesel večer je šla rakom žvižgat cela košara
butilj. Spat se ni mogel lahko spraviti, pred eno uro
po polnoči ni legel nikoli, včasi je blagoval z društvom
do treh in tudi do belega dne.

Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda 1. 1839.)
in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta dirindaj,
da nikoli tacega. Šampanjec je tekel curkoma. Kaj sta
se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala,
ni mogel malo izobraženi oskrbnik razumeti. V posteljo
sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor
klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu
čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni
se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij
Grin. Zdaj šele se je začela prava črna vojska. Hrum
in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni
in noči, vsa družina je govorila: Takih norcev še grad
ni videl. Za srečo je to trajalo samo tri dni. Ko je
Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.

Samote Smole ni ljubil. Če ni bilo gospode, ni
se vedel kam djati. Poleg Prežeka stoji prijazen hribček.
Gospodar si je na njem naredil šator ali kolibico, ka¬
teri je dal ime: Andreasruh. Ob lepem vremenu je
sedel v njej ves dan in ozirajoč se po krasni bližnji
in daljni okolici in proti gorenjskim goram je praznil
poliček za poličkom, zraven pa zalagal pleče, brez

6

katerega ni mogel živeti. Noči pa je prebival tako,
da ni trebal zavidati oženjenim. Služila je pri njem
priliznjena punca Neža. Hinavka je tajila, ali kar se
ne stori, se ne izve, delo pa pride vsako na videlo.
Nasledki so pokazali, da je svet ni obrekoval po krivem.
Rodila je Smoletu hčer, ki je prišla pozneje v ljub¬
ljanske šole in postala nuna.

Smole ni bil prav nič zloben, ali včasi pa na vso
moč srborit in samopašen. Ponoči pri pijači so vinski
bratci uganili marsikatero noro. Nekdo blekne: »Matija,
če imaš kaj srca, kakor se bahaš, hajd na pokopališče,
izderi križ in prinesi ga sem, da vidimo, če si res
junak." Smole ni odgovoril nič, vzel je klobuk in šel.
Ljudje, ki so se ponoči vračali domu, so srečevali
moža, ki je nesel na rami mrtvaški križ; nekateri so
ga tudi poznali. Župnik je to izvedel in Smole ga je
moral neki za božjo voljo prositi, da je molčal in mu
zapečatiti usta s celim sodom starine, kakor pravijo.
Drugače Bog ve. kako bi bila sodnija z njim zaplesala.
Križ mu je moral prizadeti tem več truda, ker mu je
rabila samo ena (menda leva) roka, druga pa mu ma¬
hala skoraj otrpnjena, da ni mogel z njo nič prav pri¬
jeti. To je bil morda vzrok, da so ga pijanci še bolj
silili, naj jim pricefra križ.

Kadar se je tovaršija razšla, se je Smole kratko¬
časil z branjem. Bukev je imel cele sklade, na cente.
Bil je, kakor veli Nemec, „ein belesener Mann". Go¬
voril je več jezikov in znal občiti enako lepo z go¬
spodom in kmetom, z domačinom in tujcem.

Tako po priliki mi je Petrič popisal značaj slav¬
nega Smoleta. Drugi njegovi znanci so to sliko po¬
trdili, deloma pa tudi dopolnili. Soglasno so odobravali

7

Prešernove besede o njem: „Boljš’ga srca ni imela
Ljubljana — kak si za srečo človeštva bil vžgan!“
Smole je kakor najčistejši idealist za denar malo maral
in brez dvombe slabo gospodaril ali premoženja ni
tratil le za šampanjsko vino, Nežiko in druge veselice,
ampak je podpiral z njim velikodušno revščino, znanost,
napredek in svoje prijatelje. Dohodki od graščine se
mu niso kopičili kakor drugim, ker mu blago srce ni
dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate.
Ob slabih letinah ni zahteval od njih nikakršne dese¬
tine, ob boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da
so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami ho¬
teli. Od njegovih oskrbnikov so trpeli nekateri krivico
in stisko, ali če je prišlo do ušes njemu, je gotovo
pomogel, vselej in precej. Da so postopali s kmeti
tako po človeško drugi graščaki, ne bi bil naš narod
grajske oblasti nikdar preklinjal, ampak jo blagoslavljal.

Od Gotnje vasi naprej se cesta nekoliko napenja,
ali kmalu pada v globok jarek, nad katerim stoji na
mogočnem skalovju Langerjeva stolica, grad „Poganec“.
Pod njim sem videl v celi novomeški okolici najprej
cveteti jugovčke, soldatke, marjetice in druge pomladne
rožice razun vijol, ki se razvijajo pozneje, ker je kraj
zanje premalo prisojen in odprt. V pečinah gnezdijo
gadje, ali pikajo samo tiste, ki jih dražijo. V gradu pa
živi gospod, ki zabada strupeno želo v svoj narod, ki
mu ni storil nič žalega. Očetove zasluge so pridobile
Francu Langerju prosto plemstvo, 1873. leto mu je
prineslo vitežtvo. Znanci in prijatelji so se čudno spo¬
gledovali in popraševali, zakaj mu je padla ta redka
čast. On sam je govoril, da ne ve vzroka. O službeni
slovesnosti, ki se je napravila radi te prigodbe v magi-

8

stratski hiši novomeški, je okrajni glavar Eckel lovil
kar za lase slavne čine Langerjeve, ki so zbudili po¬
zornost visoke vlade in jo prisilili na tako sijajno pri¬
znanje. Povdarjal je zlasti njegove zasluge za domače
čebelarstvo. Res je, da je poganski gospod začel gojiti
te živalice in trgovati z njimi na tak način, ki doslej
v teh krajih ni bil znan. Ali vsakdo je dejal, da mu
za to novino popolnoma zadostuje tistih 1500 goldi¬
narjev dobička, ki mu ga daje obrtnost, da pa druge
nagrade ni potreben, niti vreden.

Te besede izvirajo 'morda iz zavisti, po mojem
prepričanju si je vsekako zaslužil lepo hvalo za svoj
gospodarstveni napredek. Ali gotovo je, da mu vitežtvo
ni bilo podarjeno ne zaradi čebeloreje, ne zaradi drugih
reči, katere je omenil okrajni glavar. Nemško mini¬
strstvo je hotelo izkazati hvaležnost zvestemu hlapcu
in stebru svoje politike. L. 1860. se je izdajal Langer
za Slovenca, ali grof Anton Auersperg ga je kmalu
obrnil na druge misli. Od takrat se je stanovitno
ustavljal vsem pravicam in željam naše stranke ter je
zagovarjal in podpiral s svojim glasom vsako krivico
in silo, katero nam je delala dunajska vlada. Njegovo
ponašanje v kranjskem zboru bralci pomnijo in mi ga
ni treba popisovati.

Glavni čin njegovega županovanja bo ostal, dokler
bo živ, zapisan s črnimi črkami v spominu vseh rojakov,
ki se pečajo s politiko. Dosegel je s svojim vplivom
in nagovarjanjem, da je srenja sprejela za častnega
uda najhudobnejšega sovražnika našega naroda, dežel¬
nega poglavarja Bacha, tistega Bacha, ki ni vedel pred¬
ložiti kranjskemu zboru v posvetovanje nič druzega
kakor novo postavo za konjederce. Ta zabavljivi čin

9

je razkačil celo naše nemškutarske poslance, da so
pokazali z narodnjaki vred zobe žalilcu zborovega do¬
stojanstva.

Poganec se smatra na Dolenjskem za glavno
zbirališče in torišče slovenskih odpadnikov in nasprot¬
nikov, za najtrdnejši tabor nemčurske stranke. Sosebno
rad vabi Langer v svoj grad visoko birokracijo, kateri
se dobrika na vso moč, da se prav vidi, kako da hre¬
peni in koperni po njeni milosti. Ni tedaj čudo, da
ga je vladi priporočila. Z nje pomočjo se snujejo in
kujejo vsi načrti vojskovanja zoper nedolžno Slovenijo.
Vselej me je groza spreletavala, kadar sem korakal
mimo te nevarne graščine.

To sem že povedal, da uraduje Langer vse v
tujem jeziku, kar se mu mora tembolj zameriti, ker
zna po domače nele dobro govoriti, ampak tudi precej
ročno pisati. Nove volitve bi se bile imele že davnaj
razpisati, ali se ne čuje še za nikake priprave. Če
srenjčani to store, kar govore, bo Langer odletel. Z
največjo nevoljo pripoveduje, da županuje že celih šest
let in več, ne da bi položil kak račun. Politična oblast
to dobro ve, ali molči. Brez glasnega zahtevanja srenje
ne bo hotela siliti na odstop tako dobrega si prijatelja
in pomočnika.

Ali bežimo hitro naprej, da nas ne bo preveč
bolela glava od takega premišljevanja in nejevoljstva.
Po strmem klancu priplezamo na mejo šmiheljske du-
hovnije; gibali se bomo kratko uro po stopiški. Pot
nam olajšuje milo petje brezbrojnih tičkov, katerim so
se bližnje goščave in hoste menda prav posebno pri¬
ljubile. Slavčkov nisem slišal nikjer toliko kakor v po-
ganških dobravah. Težka voda teče globoko pod nami

10

na levi strani, na desni nam zapira hribovje pogled.
Ob vodi tiči borna vas Črmošnice. Bere se, da se je
rodil glasovih poveljnik puntarskih kmetov Ilija Gregorič
v Črmošnicah. Če je to res, nam je vsekako treba na
to vas misliti, ne pa na tisto kočevsko istega imena,
ki stoji na sredi pota med Toplicami in Semičem.
Podgorci so se v 16. stoletju med vsemi Dolenjci naj¬
hujše puntali. Prav naravno bi torej bilo, da so dali
upornikom tudi zapovednika in prvaka. Jaz ne bi lahko
verjel, če bi nam zaznamovalo tudi kako pismo tiste
dobe kočevske Črmošnice za rojstni kraj Gregoričev.
Samo z enim dokazom se ne bi mogel zadovoljiti,
kajti vse okolnosti se preveč temu mnenju protivijo.

Župna vas Stopiče (slabe pol ure od ceste) nam
ne more pokazati nobene druge posebnosti kakor —
župnika Vrščaja. Mislim, da se ne nahaja v celi kranjski
deželi ne pet dušnih pastirjev, katere bi ljudje tako
živo sovražili. Vprašal sem marsikoga za vzrok te jeze,
vsak mi je povedal kaj druzega.

Kaplan mi je rekel: »Tukaj živim v peklu, ne
na zemlji. Vrščaj me očitno sramoti pred farmani,
dasi izpolnjujem svoje dolžnosti natanko, kar le morem.
Če me škof ne bo kmalu prestavil, se bom obesil, ali
pa pobegnil v Ameriko."

Učitelj se mi je tožil: »Župnik me zmerja spričo
otrok kakor psa. Pa to bi še potrpel, ali zavida mi še
te borne dohodke, kar jih imam. Začel si jih je sam
prisvajati. Popihal jo bom na Štajersko." Za srečo je
bil kaplan še tisto leto premaknjen, učitelj pa si je
dobil res drugo službo na Štajerskem. Njuna nasled¬
nika godrnjata zopet druge krivice, ki jima jih na-
klanja župnik.

11

Nek farman se je togotil: »Gospod so mi naredili
izpisek, pa sem moral plačati zanj dva goldinarja. V
mestu pa sem zvedel, da ne smejo zahtevati za take
spise ne krajcarja. Zdaj vidim, da so me osleparili.“
Njegov sosed je zarenčal: »To je mala reč. Kaj pa se
je zgodilo meni? Fajmošter se mi je zagrozil, če ne
pridem precej k spovedi, da me bo dal razglasiti pred
cerkvijo za brezverca, potem pa poslal pome žandarja,
da me bo tiral s silo k spovedi. Če to stori, bom
prodal domačijo in se preselil drugam. K spovedi pa
zdaj nalašč ne grem; rajši prestopim k luteranom ali
k Turkom, da bo enkrat mir.“

Takim govoricam se ne sme vselej verjeti, ali je
vsekako hudo za Vrščaja, če je le deseti del njih res¬
ničen. Žalostno je, da se razlagajo na slabo pot tudi
njegove dobre misli in lastnosti. Ko je priporočal ljudem
društvo svetega Mohorja, so jeli mrmrati: »Far si je
pa izmislil že spet novo odrtijo.“

Nameril sem se na ženina, ki ga je strašno pre¬
klinjal. Vrščaj ga ni hotel poročiti v pondeljek, da se
ne bi svatba po stari šegi podaljšala do petka. Rekel
mu je, naj pride v sredo, ker si bo prihranil s tem
veliko nepotrebnih stroškov. To je storil gotovo jako
pametno, ali farmani so pritrdili ženinu, da ravna tako
iz zlobne nagajivosti. Nezadovoljnost je rasla bolj in
zmerom bolj, dokler se niso namenili tožiti župnika
škofu in prositi za druzega. Jeli so nabirati podpise,
ki so se hitro množili. Vrščaj to zve in začne klicati
in nagovarjati ljudi, naj se podpišejo, da ga imajo radi
in si ne žele nobene zamene. Zdaj se je pokazala moč,
katero ima do našega naroda tudi duhovnik, ki se mu
je zameril. Vrščaj je dobil zase podpisov, kolikor je

12

hotel, nasprotniki so odpadali drug za drugim od
prejšnje zahteve, pravda se je zvršila s tem, da k
škofu ni šla v ime duhovnije nobena tožba in je
župnik ostal mirno na svojem mestu. Pozneje so se
župljani hudo kesali radi te pomirljivosti, ali se niso
več drznili stopiti zoper svojeglavega in trdega gospoda
v borbo.

Naj povem tu neko smešnico. V vasi Težki vodi
sem povedal v krčmi za šalo neresnično novico, da
se mora po škofovem ukazu stopiški župnik preseliti
v drugo službo na Gorenjsko. Da ste videli veselje in
navdušenje, ki ga je napravila moja pripovedka! Krčma¬
rica je precej tekla k sosedu naznanit radostno prigodbo.
V pol ure se je raznesla po celi vasi. Iz vseh hiš so
jeli prihajati možaki v krčmo, češ tako sporočilo je
treba pozdraviti in praznovati z dobro pijačo. Poliči
so se praznili, kakor bi trenil. Krčmarju sem dal na
ta način precej zaslužiti, ali Težke vode sem se moral
potem dalj časa ogibati. Ko so vaščani videli, da sem
se lagal, so se name prav živo razsrdili, da jih imam
za norce.

Vrnivšim se iz Stopič nam je zopet lezti v hud
klanec. Na vrhu stoji na eni strani hiša Bučarjeva, na
drugi Brinjevkina. Sosedje se sploh radi pisano gledajo,
tudi ta dva sta si kakor pes in mačka, že zato, ker
sta kuhala prejšni čas oba brinjevec in oba krčmarila
in sta si bila tedaj tekmeca. Lepo je, da pred ljudmi
ne kažeta dosti svoje jeze, ampak se pikata in obirata
bolj skrivaj. Bučar je obšel kot rokodelec veliko sveta.
Zanj se lahko prekrasno rabi hrvaški pregovor: Martin
v Zagreb, Martin iz Zagreba. Kadar mi je pravil, večjidel
vinjen, svoje prigodke, se mi je vselej zdelo, kakor da

13

čujem basne kakega godca. Leta 1848. je delal v Za¬
grebu in se tako vnel za bana Jelačiča, da ga smatra
še zdaj za ideal junaštva, dobrote, ljubeznivosti in vseh
popolnosti. S slovesnim glasom se mi je zaklel, da ne
sme noben dan spati, ne da bi odmolil očenaš za dušo
tega hrvaškega „kralja“.

Na Ogrskem je neki strašna kuga morila ljudi.
On je razodel Madjarom, da v njegovi domovini ta
bolezen nikdar ne besni, ker so si Kranjci izvolili za
varuha sv. Jožefa. Svetoval jim je, naj store isto, če
se hočejo kuge znebiti. Res so ga poslušali in sezidali
v Ostrogonu prelepo cerkev na čast sv. Jožefu in od
takrat žive v takem božjem zdravju kakor Kranjci.

Na Slovaškem je delal pri čudnem mojstru. Rekel
je Bučarju: „Špot mi delaš, poberi se. On je odgovoril:
„Spota ne bo Kranjec nikjer delal. Če si tak bedak,
pa grem.“ Mož menim, da ni dobro razumel svojega
rokodelstva, pa je mojster dejal: „Špatne (slabo) delaš,
poberi se!“

Tudi na Poljsko je priblodil in ostal nekaj časa
v mestu, trgu ali vasi (ne vem prav, kaj je) Kalvariji.
Čuvši to biblično ime, je bil Bučar prepričan, da je
prišel v Palestino, pod judovsko Kalvarijo, mučilišče
Kristovo. Obhajale so ga vse groze kranjske pobož¬
nosti. Hotel je iti na hrib molit, ali neka skrivna sila
ga je pehala nazaj. Kajti noben grešnik ne more doseči
te milosti in sreče. Grešniki pa so vsi odrasli, ker so
izgubili nedolžnost. Tudi sebe šteje torej Bučar med
grešnike. Na vrh Kalvarije more dospeti samo čist
otrok in še ta le po trikratnem, vrednem obhajilu.
Vsled te povesti se je razširila po okolici trdna misel,
da je bil Bučar tudi v obljubljeni deželi in v Jeruza-

14

lemu. Še bolj čudno pa je, da sam to trdi in
verjame.

Prišedši z mnogoletnega potovanja domu, je jel
pridno gospodariti in ne brez uspeha. Vojaki, stanujoči
v okolici, so dali krčmi veliko zaslužka. Še zdaj jih
rad hvali in trdi, da kmet poleg puške dobro izhaja.
Brinjevca je nakuhal v enem letu po 50 avstrijskih
veder in je slovel po pravici za prvega podgorskega
žganjarja. Na vrtu je zasadil in odgojil celo hosto sliv.
Popotniki jih z veseljem ogledujejo in dičijo marlji¬
vega sadarja. Od konca, je pravil, so rasle nekako
borno. Neki gospod je prišel pit polič vina in ga na¬
učil, kako jim mora gnojiti, če jim hoče olajšati in
pospešiti rast. Takrat se sadju še ni dosti gnojilo, prav¬
zaprav nič. Bučar je poslušal gospodov svet in češplje
so šle kvišku, da je bilo veselje. On veli: „Kmetje se
gospodi smejemo in govorimo, da ne razume o go¬
spodarstvu nič. Ali to so nam le besede. Če nam pove
kak omikan človek kaj pametnega, ga radi ubogamo.
Mislimo si: Ta mož se je učil več kakor mi, mora
torej tudi kaj več znati. Ali sveti se nam morajo da¬
jati s pohlevnim, prijaznim glasom, drugače so bob ob
steno. Gospoda bi kmeta lahko vodila, kakor in kamor
bi ga hotela, ali bi se morala ponižati, govoriti s kmeti
po kmetiško, kakor prijatelj prijatelju, pa bi videla, da
nismo tako svojeglavi in starokopitni, kakor si nas
misli. Če se nam zabavlja, pa seveda pokažemo roge
in najboljši nauki splavajo po vodi.“

Bučar je imel marsikatero lastnost, ki mu je obe¬
tala premožnost, ali žalibog da tudi nekatere ,take,
ki so morale zopet ustaviti zidanje in sčasoma celo
porušiti. Udal se je slovenskima napakama: pijanče-

15

vanju in pravdanju. Žalostni nasledki niso izostali.
Gospodarstvo se je obrnilo na rakovo pot. Revež zdaj
le borno životari; krčma ne nese nič; brinjevcu je dal
slovo; poljedelstvo pa hrani v tukajšnjem kraja slabo.

Sreča je skočila onkraj ceste k sosedi. Od kraja
se ji je godilo dosti hudo. Mož je znal samo zaprav¬
ljati, pridobiti pa nič. Hiša se je pogreznila v dolg in
revščino. Po njegovi smrti so pestili vdovo neusmiljeni
rabeljni od vseh strani. Vrla žena pa ni obupala. De¬
lala je noč in dan, pazila na vsak krajcar, poiskala in
našla si zaslužka in dobička s krčmarijo, žganjarijo,
spretnim kmetovanjem, premetenim kupovanjem, skup-
ljevanjem in prodajanjem. Hiša se je zopet dvignila
na čisto, dolg se poravnal, denar jel še drugim izpo¬
sojati, skoraj vsako leto se je prikupilo za majhne
krajcarje kaj zemljice, tu za njivo, tam za hosto ali
za vinograd. Petdeseto leto je že davnaj dovršila, ali
noge se ji še niso utrudile. Vse ve natanko, kje raste
najboljše brinje in se dobi najceneje; da ujame kak
goldinar, oblazi vse podgorske in belokranjske hribe
in doline; ljudje jo poznajo, da pošteno plačuje in
dajo brinje rajši njej nego nezanesljivim sleparjem, ki
obetajo za blago tretjino več kakor ona. Svojemu brin¬
jevcu je pridobila tako lep glas, da ga jemljo od nje
graščaki in kmetje, uradniki in meščani, Dolenjci, Po¬
savci in Ljubljančani.

V mlajših letih je prehodila s to robo velik kos
slovenskega sveta in si našla zanjo povsod trg in kupca.
Zdaj jo dobro rejeni život preveč teži, da ne gre rada
od doma. V Novem mestu pa jo vidim vsak drugi dan
s košaro in ogromnimi steklenicami tekati semtertje.
Ljudje ji zavidajo in jo radi obrekujejo. Eni trdijo, da

16

prodaja za brinjevec špirit, drugi vele, da slepari go¬
sposko, kajti kuha več nego ji je privoljeno, tretji pra¬
vijo: „Baba je vsa hudičeva; kdor se neče speči, naj
se varuje z njo tržiti. “

Brinjevka to ve ali se ne jezi, ampak se šegavo
muza in govori: „Če sem res taka, naj me pa primejo,
če me imajo za kaj.“ — Do zdaj je niso mogli v no¬
beni večji reči zasačiti, niti ne verjamem, da jo bodo za-
naprej. Spretna obrtnica se zna nevarnosti ogibati, pa si
je tudi že tako zdatno opomogla, da ji ni treba dosti varati.

Od Bučarjeve in Brinjevkine hiše stoji naprej ob
cesti še nekoliko hiš, ki se zovejo Gorenja Težka
voda. Iz te vasi vodi dobra cesta proti izviru potoka
Težke vode. V četrt ure pridemo do njega. Voda Šumija
na več krajih izpod kamenja. Ob poletni vročini daje
žejnemu in trudnemu preizvrstno pijačo in krepilo. Ti
studenci spadajo med najboljše v okolici Novega mesta.
Skoda, da so oddaljeni od njega skoraj poldrugo uro.
Da izvirajo bliže, bi se meščani hodili brez dvombe
hladit k njim, ker je njihova Krka premehka in mlačna
in se torej ne pije z nobeno slastjo.

Od Gorenje Težke vode ni takraj Gorjancev no¬
bene vasi več. Mora se popotovati dobro miljo, dokler
se ne prispe grede po veliki cesti do sela, ki je tega
imena vredno. Pot se dviguje čimdalje bolj; na desni
in levi nas obdaja hosta in zopet hosta, le sempatam
se zariva mednjo kaka njivica. Kraj je jako tih in sa¬
moten. Le malokdaj sreča človeka kak Gorenjec, ki
pelje metliško vino, ali kak Belokranjec, ki gre v mlin
ali po kakem drugem opravku na »Kranjsko.“ Časa
nam ostaja dovolj, da se ozremo nekoliko po deželi,
po kateri popotujemo in po ljudeh, ki prebivajo v njej.

17

2

Podgorje in Podgorci.

Krajini pravijo Podgorje, ker leži pod Gorjanci,
prebivalcem torej Podgorci. Ti besedi se ne rabita vselej
v istem pomenu. Podgorje v širšem smislu obsega dele
šmiheljske in šentjernejske in celo stopiško, brusniško
in podgrajsko ali mihovsko duhovnijo, v ožjem pa samo
te tri in še komaj, kajti sliši se to ime pogostoma le
za nekoliko vasi, ki stoje najbliže Gorjancem. Jaz bom
govoril tu o Podgorju v širšem pomenu, ki se razpro¬
stira med Kukovo goro (ali Gorjanci) in Krko, med
šentjernejskim poljem in ljubenskim hribom. Zemljišče
mu je prekrižano na vse strani z goricami in napeti-
nami, z dolinicami, jarki in tokavami; vsakih pet minut
se odkrivajo očesu nove oblike, novi pogledi, ki mu
mestoma jako ugajajo, mestoma pa ga tudi s svojo
puščobo precej dolgočasijo. Po gričih raste šuma in
trta. Doline namakajo nekateri potoki, izmed katerih
je največji Težka voda. Ob njih se vijo prijetne loke,
semtertje tudi kaka košenica, sosebno na severu nas
razveseljujejo prelepe, gostotravne senožeti.

Mora se priznati, da znajo Podgorci moč vode
dobro rabiti. Na vsakem pripravnem kraju klopočejo
mali mlini, katerim se more edino ta napaka očitati,
da so narejeni zgolj na starodolenjski način, nerodno
in nepraktično. Ob večji suši upadajo potoki na curlja¬
joče studence in mlini obstanejo. Taki tožni pripetljaji
žalibog niso redki. Skoraj za vse Podgorje se lahko
trdi, da ima premalo vode. Potokov ni veliko; sem¬
tertje se sicer nahajajo posamezni biči, vrelci in vod¬
njaki, ali zemlja je tako gosto zaseljena, da zadostujejo
komaj v mokrih letih.

18

Najhujšo sušo in žejo trpi mihovska župnija.
Na cerkvenem shodu Podgradom sem večkrat videl
strašen prepir in enkrat tudi krvav pretep za vodo.
Vozniki so hoteli napajati živino na vodnjakih, ljudje
pa so jim branili in kričali, da ne dado vode, kajti
je še njim zmanjkuje; če jo potrebujejo, naj si gredo
po njo na Težko vodo (debelo uro daleč!)

Podgorska zemlja nam povsod pokazuje velike
razločke formacije, skoraj še večje pa plodnosti. Šent-
jernejski oddelek ima mastna tla, pšenica plenja v
srednjih letinah po 6 do 8 zrn. Tudi drugod se nahaja
na mesta kaka jako rodovitna njiva, sploh pa svet
ne more živiti vseh ljudi, zlasti če ne pade veliko
dežja. Podgorska ajda daje več zrnja in rodi bolj
stanovitno nego n. pr. v novomeški okolici; tudi pše¬
nica se močno hvali radi neobične jeklenosti in teže.
Ob dobrih letinah kmet izhaja, ob srednjih ga že hudo
pobira, ob slabih ga tare taka lakota, da vse mrgoli
podgorskih beračev.

V šentjernejski duhovniji se prideluje močno in
slastno vino, sploh pa podgorska kapljica slabo slovi;
šteje se med zadnja dolenjska vina. Ta graja ni opra¬
vičena; če se pametno spravijo in dve leti počakajo,
dajo prav prijetno in zdravo pijačo. Sosebno okoli
Hrušice in Selec raste vino, ki se ne ustraši nobenega
dolenjskega; krčmarji ga točijo, da ga draže izvedo,
za tržkogorskega.

Krasni gozdi, ki so dičili tudi.spodnje Gorjance,
so se že davnaj posekali; mesto njih raste navadna
hosta in gošča, ki služi za domače potrebe, ali ni
zanjo vlak v trgovini. Hostnega drevja dobiš tudi
drugod kolikor hočeš, toda debeli hlodi so izginili.

19

2 *

Podgorcu ne manjka lesa za stavbe in drv za kurjavo,
to se pravi, če ima kaj svoje hoste. Ali jako mnogo
je takih, ki si morajo te reči kupovati.

Nekdaj čujem, da s.o kupci radi iskali in dobro
plačevali podgorske orehe in javore, dandanašnji se
po njih malo poprašuje, ker je njihova obilnost pre¬
nehala. Mesto košatih gozdov obrašča brda in gorske
hrbte nizka dobrava in gosto grmovje, kamor se za¬
ganja živina past. To se ve, da se od take paše ne
more dosti zrediti. Človek vidi skoraj le borne kravice
in slabe voličke in se kmalu prepriča, da mleko tod
malo izda in se orje polje z veliko težavo in vkljub
vsemu trudu pridnih prebivalcev le plitvo in bolj po
večjem. Podgorju bi se dalo temeljito pomagati samo
s tem, da bi se predelali vsi ti mršavi pašniki, občinski
in zasebni v njive, travnike in gozde. Doslej ugaja
kraj le ovcam in kozam, katere mnogi gospodarji
tudi goje, ali ta reja ni še nobenega Podgorca obo¬
gatila. Nekoliko dobička nese edinim Podgrajcem, ki
brez drobnice ne bi imeli nobene koristi od svojih
žalostnih goličav in goščav.

Revščina.

Nihče' se ne bo čudil, ko vse te okolnosti pre¬
misli, da stanuje v Podgorju velika revščina, ki sili
občutljivega popotnika na globoko omilovanje in včasi
tudi na jok. V premnogih hišah pogreša prve potrebe
in pogoje človeškega življenja. Mesto skladov drv leže
pred vrati dva, trije krepeljci, v kašči dostikrat ni zrna,
v loncih ne za ocvirek zabele, za moko se ne sme
niti vprašati.

20

Včasi sem poslušal gospodinje, ki so se menile,
kaj bodo kuhale. Ena je rekla: „Mi tolčemo že štiri¬
najst dni sam krompirček, še bog, da ga imamo."
Druga je tožila: „Jaz pristavljam tudi že več dni bob
in korenje, krompir nam je pošel. Hodi nam vsem na
misel, ali kaj ko ni denarja, da bi ga kupili." Tretja
je dejala: „Nam se godi še vse hujše. Posode so se
izpraznile. Mož je šel v mesto, pa ga še ni nazaj.
Gotovo kje pije, če ne pride kmalu, bomo ostali brez
kosila."

Opoldne tekajo otroci semtertje po hišah, da dobe
na posodo kaj soli; včasi je nima vsa vas dva funta;
neslanih jedi použijejo nekateri ljudje več kakor slanih;
slabo ali tudi nič zabeljenih se ne brani skoraj nobeden,
ker so Podgorci take hrane od mladih nog navajeni.

Še bolj kakor ubožnost jih pritiska zanikrno go¬
spodarstvo. Prascev se veliko izpita in pokolje. Kadar
je meso doma, planejo nanj kakor krokarji na crko¬
vino. Goste in maste se nekoliko dni. Ko se popeče
in pokuha, začne dohajati na mizo zopet bob in
krompir; beli se z mlekom, kvečjemu s kakim žal¬
tavim odpadkom in ostankom. V krčmah sem večkrat
videl Podgorce, kako debelo so prežali na goste, ki
so jedli svinjino ali govedino. Če je odrezal kdo in
na stran porinil kak košček premastnega mesa, brž so
prišli in ga pobrali v robec ali malho, da ga neso
domu za zabelo. Sami pa so toliko zapili, da bi si
bili lahko kupili za tisti denar več funtov masla ali
slanine.

Pijanstvo se tem ljudem po pravici lahko očita.
Če ne zadene vinogradov kaka uima, pridelajo vina
sila veliko. Ali polovico ga polokajo doma, pol de-

21

narja, ki ga iztržijo za drago polovico, pa zapravijo v
krčmah, na shodiščih in veselicah. Geslo: „Danes z
betom, jutri s pesom“ nima nikjer toliko veljave
kolikor v Podgorju.

V Stopičah sem vprašal krčmarja, kdaj Podgorec
misli, da dobro živi. Odgovoril mi je, da takrat, kadar
se mu kuhajo lahko za vrstjo štiri jedi: krompir, kis¬
lina (zelje ali repa), sočivje in ječmen ali kaša; dalje
ne gre njegova poželjivost. Za popolnoma srečnega
pa se smatra tisti, ki se razun te navadne hrane o
posebnih prilikah, kakor ob novini in o praznikih
more toliko napiti in nažreti, da bljuje. Kar je rekel
krčmar, so mi potrdili tudi drugi, ki poznajo te ljudi.

Kolikor bolj sem jih opazoval, tembolj sem se
preveril, da so si svojih nadlog vsaj na pol sami krivi.
Nekaterim sem povedal to v obraz, pa so se mi sme¬
jali in dejali: „Imate prav. Ali kaj to hasni? Mi se
ne bi poboljšali, če bi nam prišel sam angel iz nebes
oznanjevat to resnico in nas odvračat od te naše sta¬
rinske  šege. Duhovni so nas že dosti učili. Škoda
za ves ta trud. V naše trdo srce bi moralo treskati,
drugače se ne da omečiti. Zato pa imamo, veste, neko
drugo dobro lastnost, katere menda ne poznate: Tako
utrjen želodec, da nam ne škodi, če goltamo žeblje.
Nam tekne enako dobra in slaba jed. Pravimo: Če je,
je, če ni, ni; kaj koga briga? Tako slabo kakor mi,
ne živi noben berač, ali tako z voljo kakor mi tudi
ne trpi noben berač svojega siromaštva. Mi smo za
ta stan ustvarjeni.  Štirnajst dni v letu prosimo
Boga: Daj nam vina, pečenke, potice; petdeset tednov
pa molimo: Daj nam vode, krompirja in če se hočeš
prav posebno izkazati, zraven še malo boba in repice.

22

Ob tem živežu prebivamo prav lahko in ostanemo
zmerom veseli, zdravi in močni, da nas ne užuga
noben škric in noben poljanec."

Kdor izbira tako malo v jedi, hrepeni še manj
po lepem oblačilu in domovanju. Debela podgorska
srajca je na daleč okoli znana in je prišla v pregovor.
Če se veli o kakem človeku, da je njo oblekel, se
hoče povedati, da mu je zapel boben, da nosi mesto
platna in bombaža konopljo in guzovino. To velja pa
seveda le za sploh; o velikih godiščih se hoče tudi
podgorska mladina nališpati in nafrfuliti, vendar ji bolj
olikani sosedje, zlasti pa sosede močno prigovarjajo,
da tega posla ne razume, da vise na njej cape, kakor
bi jih obesil na kak rogovilast kol ali štor.

V podgorskih kočah ne išči ne poda, ne zrcala,
ne ličnih podob, ne čednega pohištva, skratka, niti
lepotine niti udobnosti. Prostoti in praznini se še Do¬
lenjci čudijo, ki se sami nikakor ne morejo pohvaliti
z obilnostjo in gospoščino. Več kakor ena postelja se
ne nahaja skoraj v nobeni hiši, pod glavo se vržejo
kake cunje, pa lahko noč! Še slajše pa se spi na mrvi
ali slami, poleti je dobro tudi pod kozolcem ali za
kakim plotom, če ni drugače. V marsikateri hiši nisem
našel nobene postelje. Za razloček in v znamenje svo¬
jega dostojanstva leži gospodar z ženo na beli slami,
družina pa na ajdovici! V srednje veliko skrinjo bi
strpal brez težave opravo cele rodovine in vem, da bi
ostalo včasi več praznega kakor polnega. Bajte so z
večino tako nespretno sestavljene, da nimajo niti stene
prave navpičnosti, niti stavbe prave četverooglatosti;
popotnik lahko meni, da gleda začasne kolibe, kakor
si jih napravljajo drvarji in ne bi rad verjel, če mu poveš,

23

da stanujejo v njih ljudje, v nekaterih že več sto let.
Mala okna so malokdaj videti čista ali cela; česar
manjka, se zadela s papirjem, ali pa tudi do trde
zime kar tako ostane. V nekatero hišo žvižga in cvili
burja skozi sto razpok in lukenj; ljudem pa ta hladna
godba ne preseda dosti, ker ne vedo, kaj je prehlajenje
in še niso nikoli niti izkusili, niti slišali, da je prepih
človeškemu zdravju nevaren.

V Podgorju se zove človek kmalu bogatin. Kdor
premore dva tisočaka, je že razglašen za trdnega kmeta;
čigar kmetija se ceni na pet tisoč, se smatra že za
prvaka in veljaka prvega reda. Nekateri so si pomnožili
imetek s kupčijo in beratijo, še bolj in bolj pogostoma
pa s tihotapstvom in sploh s prevaro in sleparijo.
Izvedenci se boje podgorskih trgovcev huje kakor
ciganov, ne delajo posebnega razločka med poštenimi
in nepoštenimi. Novomeška okrožna sodnija pomni
posebno dobro brusniške zvijačnike, ki so ji prizadeli
sila sitnega in zamudnega posla.

Na G. Težki vodi mi je tožila krčmarica, koliko
neprilik in zgube ima s svojim vinskim zakladačem.
Ker mu ne more vselej prvi hip plačati, ga prosi za
potrpljenje in mu obljubi tudi dosti velike obresti.
On pa veli bahato: „Botra, kaj res misliš, da te bom
hotel odirati? Sram te bodi za to krivo mnenje! Tebe
čakam celo leto in ne zahtevam ne groša obresti.
Samo če bom mimogrede začutil kako žejo, mi ga
boš prinesla kak masliček za božje plačilo. Te obresti
te ne bodo ožuljile." — Ali žena trdi, da so jo že
nemilo ogarale. Kadar pride sam, ne zapija dosti, ali
včasi privleče s sabo celo tropo mešetarjev in bera-
tačev, da pijo likof, za katerega ne dobi ona ne pol

24

solda. Še več stroškov pa ji napravi, ko se priplazi s
kako ljubico. To slabost dele z dolenjskimi bogataši
tudi podgorski, da so strašno zaljubljeni. Krčmarica je
morala dedcu in babi vso noč točiti, peči in creti in
vse zastonj. Enkrat jima je nekaj malega računala, pa
se je oderuh zagrozil proti vlačugi: „To nesramnost
bo avša drago plačala. Precej jutri jo bom zgrabil za
250 goldinarjev, katere mi je dolžna. “

Krčmarica je britko zdihnila: „Bog ve, da bi si
rada prebrala, ali kaj bi mi koristilo? Drugi niso nič
boljši. To me najbolj jezi, da zahtevajo te mrhe od
človeka še hvaležnost. Naj vzame zlodej take dobrotnike!"

Temu sleparstvu sem se tembolj čudil, ker sem
našel Podgorce sploh za jako poštene v vseh rečeh,
da jih štejem glede tega skoraj za najboljše med vsemi
Dolenjci. Pri njih se nahaja še zmerom dosti deklic,
ki s fanti nič ne vasujejo. Katera se pregreši, nosi
sramoto do groba, vrstnice se je ogibljejo kakor stekle
in kužne. Svobodneje se živi samo v šentjernejski du-
hovniji, v obližju Novega mesta, posebno pa ob veliki
cesti, kjer so ženske po mnogem občenju z vozniki
in drugimi popotniki precej pokvarjene.

Pokvarjenost.

Tukaj se pripovedujejo o marsikateri hiši gnusne
prigodbe, katerih se človek v tem, od večjih mest in
tvornic tako oddaljenem kraju ne nadeja slišati. Za izgled
bom nekatere priobčil, da vidijo bralci spolno korup¬
cijo, ki skruni in razjeda družinsko zavezo deloma
tudi že med priprostimi Podgorci.

25

Gospodar neke krčme se je oženil. Jaz pridem
tje teden po poroki in vprašam deklo, kje je mlada
nevesta. Ona se zareži nekako čudno in veli: „Mati
so nam ušli. Predvčeranjem je nekdo potrkal na okno.
Mati vstanejo in jo pobrišejo. Zdaj čivkajo že vrabci
na strehah, da jih je upeljal nek vojak, njih stari
ljubček." Opazivši, da si dekla briše oči, jo pobaram,
če joka po nevesti. Žalostno in obenem togotno mi
odvrne: „Mar mi je za cundro! Ker se že dolgo po¬
znamo, vem, da ste slišali, kako se mi je pridušil tisti
kodrasti Gorenjec, ki je hodil sem po vino, da me bo
vzel. Jaz trapa sem mu verjela. Tako so mu verjele
še tri druge, katerim je tudi obetal zakon. Zdaj se
cmerimo vse štiri. Grduh je že dolgo oženjen, me pa
imamo, kar smo izteknile. Naj vzame hudič dedce!
Godi se mi stokrat prav; čemu sem znorela in jih
poslušala?"

V neki premožni hiši je gospodinja igrala cele
noči s hlapcem. Na koncu leta je videl, da je zgubil
ves prislužek in je začel grozovito razsajati in babo
preklinjati. Ona pa mu potrka na ramo in pravi: „Ti
si pravi tepec. Ali si res tako oslepel, da ne opaziš,
kako te imam rada? Plače ti gre štirideset goldinarjev,
na jih šestdeset! Če boš pameten, dobiš k letu še več."
Hlapec se je po njeni volji spametoval, hišni mir pa
je šel rakom žvižgat.

V drugi hiši se je gospodinja zvadila z meščani,
ki so hodili k nji pit. V enega se je tako zatelebala,
da je prisegla, da mora biti njegova, če se ima zemlja
zrušiti. Mož je še živel in ni kazalo, da bo kmalu
umrl, ker je bil stanovitnega zdravja. Žena mu začne
delati očitno sramoto in ga žali in draži na vse kriplje.

26

Mož jo prosi in opominja; ker nič ne izda, zboli in
uleže, kakor je želela. Zdravnik je trpina tolažil, da
bo kmalu ozdravel. Ali možu so pešale moči od dne
do dne, rekel je zdravniku, da ga ne potrebuje več.
Neki znanec prinese vsakovrstnih planinskih rož in
reče bolniku vpričo žene, da je od teh zeli še vsak
ozdravel, naj torej pridno pije njih vodo in v štirih
tednih bo okreval. Ljubezniva krčmarica pa ni hotela
kuhati rož, kajti zdele so se ji za njen namen nevarne,
vrgla jih je v gnoj. Kmalu potem pošlje mož po pi¬
sarja, naredi oporoko in umrje. Baba ni skrivala kar
nič svojega veselja; bila je prepričana, da dobi hišo
in se bo lahko omožila. Precej po moževi smrti je
prišel ljubček k njej stanovat. Ali negodnica se je de¬
belo zmotila. V oporoki je rajnki zapustil kmetijo naj¬
bližjemu sorodniku, ne pa njej; brezbožni naklep se
je zvršil s sramoto.

O proščenju je sedelo za veliko mizo stopiške
krčme vse polno zalih deklet. Jaz velim učitelju, da
toliko lepotic že dolgo nisem videl skupaj. On odgo¬
vori: „Recite rajši, toliko grdic. Vse te so zapravile
venec najprej pri visokem šoceljnu, pri vaši gnadi,
zdaj se vlačijo z vsakim, kdor jih hoče."

Za nekega krčmarja sem vedel, da ženo zaničuje,
dasi jo je vzel iz ljubezni. Vzrok mi je povedal sam.
Bila se je spečala z nekim voznikom, ali nasledke je
znala skrivati tako umetno, da je izvedel mož šele
dve leti po poroki, da je rodila ljubemu dvojčke, ka¬
terim donaša vse, kar le more odtrgati od hiše.

Neki drugi je dobro vedel, da je živela nevesta
z raznimi gospodki in da ima že precej veliko hčer.
Napredni ženin je smatral take reči za malenkost; še

27

veselil se jih je, ker se je nadejal, da bo s priporoko
teh gospodkov ujel lahko kako mastno službico. Po
poroki pa se je žena prejšnjih ljubčkov odrekla; kadar
so se približali, jih je jela psovati; tako so malo po
malo izginili in naprednjak je moledoval zastonj za
mastno službico, še mršave mu niso hoteli nakloniti.

Neka žena je slovela v duhovniji za prvo kraso¬
tico, ali mož ni maral zanjo, kakor niti ona ne zanj.
Ko se je naveličal vednega prepiranja, je napregel voz
in šel po svetu. S tem ji je jako ustregel. Zdaj je
smela občiti prav po volji s svojim ljubčkom, nekim
kmetiškim bahačem in grajskim podrepnikom. Mož se
je sicer vrnil, ali se ni menil za njo; po kratki bo¬
lezni je umrl. Žena je rodila hčer in čez dvajset let
jo je dala bahaču v zakon. Ljudje so kar odrevenili
ob tej novici. Neki sosed te babure mi je rekel: „Svetil
res ni nobeden, priseči in dokazati se ne more, ali
kdor pozna okolnosti, ne dvomi čisto nič, da se je
oženila ista kri.  To je drugi tak slučaj v našem kraju.
Dandanašnji bi se kaj takega teže zgodilo, ljudje, pa
tudi gosposke pazijo ostreje nego prejšnje čase. Ne¬
kateri trdijo, da so se ponašali stari ljudje vse pošte-
neje od sedanjih. Jaz pa pravim: Ta je bosa! Gre¬
šilo se je zmerom, še v raju. Dokler je šla trgovina
s Hrvaškega tod v Ljubljano in Trst, dokler so hodili
Gorenjci po vino samo na našo dolenjsko stran, niso
peli pri nas kakor zdajle strički, ampak bele, sre¬
brne dvajsetice. Takrat je bilo za greh več prilike in
to priliko smo tudi rabili, da se nas Bog usmili. Imeli
smo dirindaj po vseh hišah, zdaj se živi tako pa tako
komaj v vsaki tretji. Nisem pozabil, kako so moj oče
brzdali dekle, ali kadar se baba požene, se ne da z

28

lepo ustaviti. Ob cesti so stale zgolj Sodome in
Gomore. Drugi Podgorci se niso udeleževali našega
predpusta, Gorenjci in drugi popotniki niso marali za
nje, podgorskemu vinu so rekli žvižga in so se ga
bali kakor hudič križa. Zdaj vidite, zakaj so ostali še
dosti krščanski. Nas so zapeljali tujci in kakor pravim
nele enega, ampak vse. Če vidi kak človek v cerkvi
pobožnost naših starek, si mora misliti, da se bodo
zdaj zdaj posvetile. Potrpi, ljubček! Ako ti povem zgo¬
dovino njihove mladosti, se boš kar križal in rekel:
Pojdimo naprej, tukaj nebesa niso odprta. Veliko bogme
se je izpremenilo zadnjih dvajset let. Mi smo se jako
poboljšali, ali se bojim, da nam Bog tega ne bo štet
v zasluženje; smo pač greh zapustili, ker je greh nas
zapustil."

Poštenje, pravde in nevednost.

Kakor vsem revežem, se očita tudi Podgorcem,
da radi kaj izmaknejo. Razne izkušnje so me prepri¬
čale, da se jim godi težka krivica. Ob tržnih dnevih
sem se često napotil k Petriču, da poslušam in opa¬
zujem pivce, večjidel korenite Podgorce. Vrgel sem
daleč od sebe na klop lep, voljnat robec. Več kakor
trideset ljudi je prišlo tje sest in ga je brez dvombe
videlo, ali se ga nihče ni dotaknil. Drugopot sem po¬
ložil na mizo šestico. Gosti so brž jeli popraševati,
kdo jo je pustil. Djal sem prednje nov peresni nožič,
goldinarski bankovec, listnico. Priče ni bilo včasi no¬
bene, ukrasti se je moglo, kolikor se je hotelo in
vendar ni vtaknil teh reči nihče v žep. Nekateri jih je
odrinil na sredo mize, zvečino so poklicali natakarico

29

in ji izročili najdeno stvar. Svojega imetka noben Pod¬
gorec ne skriva, svojih skrinj nihče ne zapira; kdor je
lakomen tujega blaga, se ga lahko polasti brez strahu,
da ga bo kdo zasačil in vendar se skoraj nikoli ne
čuje o kaki tatvini. Kadar se kaj takega primeri, se
pokaže večjidel, da je krivec kak tujec, ali pa tak do¬
mačin, ki se je potepal po svetu in se izpridil.

Govori se, da se Podgorci za vsako malo stvar
tožijo. Gotovo je, da se radi pravdajo kakor vsi Slo¬
venci. Ta napaka se na noben način ne sme in ne
more braniti. Če pa se potežejo pogostoma pri sodbi
za svoje poštenje, kadar jih kdo zmerja in pita s pri¬
devki, ali jih lažnjivo okrivljuje, jim pa nikakor ne
bomo zamerili te občutljivosti, marveč jo moramo še
odobriti in na vso moč pohvaliti kot veselo znamenje
njihovega ponosa in častiljubja. Ta lastnost dokazuje,
da njihova narava še ni izgubila prirojene plemenitosti.
Gorje si ga narodu in človeku, ki se da žaliti brez
jeze in kazni!

Podgorci radi molijo in hodijo v cerkev. Svojo
pobožnost opravljajo resda navadno brez misli, ali
ne grajajmo zato njih, ampak njihove cerkvene pred¬
stojnike, ki jih niso, zanemarivši svojo dolžnost, na¬
učili z zbranim duhom moliti. Mnogi častijo izmed
vseh svetnikov najbolj svetega Feliksa, ki se je rodil
po besedah stare pripovedke v podgorski vasi, na
Potavrhu. Kar se tiče duševnega izobraženja, pa se
žalibog ne da tajiti, da stoje Podgorci na jako nizki
stopinji, bržkone na najnižji med vsemi Dolenjci, go¬
tovo zaradi tega, ker niso imeli šol in prilik občiti z
razsvetljenim in napredujočim svetom. Ostali so ne¬
vedni in surovi, da je groza. V njihove dobrave in

30

tokave ni zablodil noben pojm o močeh in postavah
neutrudne delavke in podiralke narave.

Vraže.

Od tod izvira, da se je ohranilo pri njih toliko
starih  vraž in da se zalegajo še neprenehoma n o ve.
V coprnice verujejo vsi, stari in mladi. Nahajajo se ljudje,
ki so jih videli s svojimi očmi padati iz oblaka ali pa
letati na Klek. Nekdo mi je rekel, da potrdi s prisego,
če je treba, da mu je čarovnica vrgla uzdo na usta in
ga hotela zajahati, da se dvigne na njem v zrak. Neka
starka govori, da se je bila zapisala sama v to krdelo in
je frčala večkrat na Klek k hudičevi pojedini, dokler je ni
neka posebna božja milost rešila iz peklenskih spon.
Celo v šentjernejski, že bolj omikani župniji sem se
nameril na sicer pametne može, ki so, kakor pravijo,
opazovali pogubno delovanje teh hudičevih pomočnic.

Našel sem več kakor deset ljudi, ki po raznih
znamenjih poznajo copernice in so mi znali s prstom
pokazati, katere so. Ko sem jih vprašal, kako se raz¬
ločijo od drugih žensk, so rekli, da tega natanko ne
morejo povedati; za to reč je treba bistrih oči in dolge
izkušnje. Že koža jim je drugačna, ne prav bleda, ne
prav rumena; večjidel je opisana z drobnimi pegami,
ki se komaj vidijo. Po nagrbančenem čelu se vijo
majhni krempeljci. Te pošasti navadno škilijo, ali ne
vse in ne vselej; oči se jim bliskajo, kakor bi švigali
iz vsakega po dve iskri naenkrat. Nos večjidel tenak
in oster, se jim trese, pregiblje in nagiblje. Skrčena
usta ne kažejo ne sledu človeške krvi. Kadar jih odpro,
se jim razpotegnejo kakor žabi.

31

Največ coprnic prebiva v Gaberju, Podgradom in
na Mokrem polju.

Vsi Podgorci so prepričani, da znajo duhovni
točo delati in odvračati. Ni torej čudo, da pripisujejo
to nesrečo najrajši svojim župnikom, zlasti če jih so¬
vražijo. Stopiška in brusniška duhovnija trpita po toči
dostikrat veliko škodo. Ljudje trdijo, da zato, ker se
župnika Vrščaj in Turk črtita in na vse kriplje nadle¬
gujeta in preganjata. Ob nevihti se dvigneta v oblake
in začneta butati drug v drugega, dokler se ne zruši
slabejši na tla in zmagovalec duhovnijo svojega na¬
sprotnika ne obspe s točo.

Nad brhovskim gradom stanuje jako premožen
in razumen mož, ki je govoril o tej veri nekako za-
bavljivo. Moj tovariš ga vpraša: „Vi torej ne verjamete,
da imajo duhovni moč točo delati?" —Podgorec veli:
„Smejem se pač taki misli, ali nekaj mora biti le vendar
res. Le pomislite! Kostanjeviški župnik se je bil od¬
peljal ne vem kam, menda v Škocijan k prijatelju.
Jelo se je oblačiti in grmeti. Gospod pogleda skozi
okno, pokliče hlapca in mu veli: Le hitro naprezi,
vidim, da slabo kaže. Na potu ga je neprenehoma
opominjal, da naj vozi, kar morejo konji teči. Ko pri¬
deta v kostanjeviško duhovnijo, pa mu pravi: Zdaj
pa ni treba več priganjati, je že dobro. Iz te resnične
prigodbe sodim, da je župnik precej zavohal točo, ko
je pogledal v oblak in da bi bila gotovo potokla ko¬
stanjeviško okolico, ko ne bi bil o pravem času še
prihitel in jo odvrnil."

Kjer si snujejo ljudje iz tako jasnih in naravnih
pripetljajev take  misli, je moralo praznoverje pač
prešiniti celo njihovo bitje in razum popolnoma za-

32

presti in ukleniti. Prižnica in šola se bosta morali
dolgo, dolgo truditi, dokler ne razbijete te strašne verige.

Tudi drugih vraž vse mrgoli v Podgorju. Zmaje
smatrajo za tako resnične živali, kakor n. pr. krave,
le da doslej še ne morejo planiti na dan, ker so
ukleti in privezani v gorskih votlinah. Hudobni in
sploh premeteni ljudje napravljajo in zdravijo bolezni
komur hočejo, če je tudi sto ur daleč; znajo zagovar¬
jati kačji pik, vzdigovati zaklade, dajati in jemati živini
mleko, prežinjati žito in privabiti zrnje s tujih njiv na
svoje, prerokovati bodočnost, priklicati hudiča iz pekla,
z eno besedo vse napraviti, kar jim le na misel pride,
to se ve, da „z božjim dovoljenjem". Take čenče so
sicer po Dolenjskem sploh posejane, ali se nahaja
vendar povsod dvomljivcev, še med starci, ki se jim
smejejo in mladi rod jih meče z lahko vestjo v ropo¬
tarnico. Podgorci pa se jih trdno drže kakor pred
tisoč leti in prav s tistim in dostikrat še z bolj go¬
rečim prepričanjem, nego resnic in naukov krščanske
vere. Lahkovernost jih je tako prevzela, da verjamejo
vsako laž, tujo in svojo,  če se trdi kaj posebno čud¬
nega in nenavadnega, med tem ko presojajo vsakdanje
razmere in prigodke ne samo jasno in bistroumno,
ampak z veliko nezaupnostjo in z razžaljivo kritiko.
Dva zgleda bosta posvedočila resnico teh besed.

Lahkovernost.

V Mirni peči poznam krčmo, ki se lahko zove prava
nabiralnica in kovačnica novic in laži. Ko pride kak
gost, skočijo precej gospodinja in nje hčere k njemu
in ga izprašujejo, kaj je novega. Radi te zvedavosti

33

3

so dobile priimek „novičarice“. Kdor kaj ve, jim pove;
kdor je prazen, se jim kaj zlaže, da le ustreže klepe¬
tuljam. Neko nedeljo sem sedel v tej hiši vse po¬
poldne in poslušal marne, katere so pravili pivci na¬
takaricam. One so od veselja kar skakale in ploskale,
kajti izvedele so toliko novic, da so jih pripovedovale
lahko štirinajst dni naprej, seveda dobro zabeljene in
zdatno pomnožene. Prijatelj, ki je pil z mano, mi za¬
šepeta: „ Čakaj, zdaj se bom pa še jaz lagal, da se
ne poreče, da sva prišla midva sem samo za svoj
kratek čas/

Najprej je hotel društvo ustrašiti. Povedal je grozno
prigodbo, da so nad Gorenjo Težko vodo tolovaji po¬
potnika ubili in ga razsekali na drobne kosce. Cele
pol ure daleč so se nahajali udje in deli razmesarje¬
nega trupla: tu glava, potem oko, noga, roka, uho,
zopet roka, in zopet uho in tako dalje.

Ko so se poslušalci načudili in natrepetali, jim
začne kvasiti drugo, bolj zabavno pripovedko. Lužki
krčmar (onkraj Gorjancev) da je zadel v veliki loteriji
pol milijona. Mož se boji, da bi mu denar prišel po
pošti. Moglo bi se kaj izvedeti in razbojniki bi uteg¬
nili pošto ustaviti in okrasti, potem bi bila velika te¬
žava, preden bi se denar dobil. Krčmar je tedaj na¬
menil, da pojde sam ponj. Nazaj grede se bo preoblekel
po beraško in popotoval peš, da unese svojega pol
milijončka brez nevarnosti domu. Da ne zbudi nobe¬
nega suma, bo spotoma po hišah prosil kakor drugi
berači.

Ta burka je napravila še večje strmenje od prejšnje.
Družba je dalj časa čisto molčala, sčasoma so se začuli
posamezni klici: „Oh, čudo, pravo čudo! Ti presneta

34

sreča ti, da te ne zna vsak ujeti! Bo pa krčmar zdaj
visoko glavo nosil! Tak bedak in zdaj tak bogatin!
Avša, zakaj ne pusti pipe in se ne preseli v Ljubljano,
da bi začel zdaj uživati, saj se je ubijal s pijanci dosti
dolgo “ i. t. d.

Ko sč se pivci že nekoliko bolj zavedli in uto-
lažili, pravi krčmarica: Osel bo videl, da ga poznamo.
Zdaj bom predrto dobro pazila na berače. Ni zlodja,
da ne bi zasačila med njimi lužkega Jožeta. Moral bo
dati za vino, da bo teklo od vseh miz, nele od ene.
Mrha si je to izmislil iz skoposti, da ga ne bi ljudje
drezali za dar. Stoj, tiček! te bomo že oskubli. Kdor
nosi toliko perja, mu ne škodi nič, če mu ga izpu-
kamo nekaj za svojo blazinico.

Ko s prijateljem odideva, mu velim: To pojde
naprej kakor burja. Novičarice bodo še kaj dodale in
tvoja povest bo romala še ta teden proti Ljubljani in
Karlovcu. Ljudje se bodo več dni z njo zabavali, dokler
je ne prerine kaka druga mastna novica.

To se je tudi res zgodilo, ali povsod so jo spre¬
jeli z veliko nevernostjo. Da so tolovaji razsekali po¬
potnika, se jim sicer ni zdelo nemogoče, odločno pa
so zavrgli krčmarjevo popotovanje v beraški obleki.
Dva meseca po tem babjem pogovoru sem šel na
Gorenjo Težko vodo pokušat podgorski mošt. Ker ni
bilo nič pivcev, sva se menila s priljudnim krčmarjem
sama. On je prašal za novice mene, jaz pa njega.
Mirnopeška pošta je kmalu prišla na vrsto, ali tako
spremenjena in prav po predpustno našemljena, da bi
bil skoraj od smeha počil. Krčmar se je čudil, kako
se morem takim groznim in doslej neslišanim rečem

35

3 *

krohotati. On sam je ostal resen in nekako slovesen
do zadnje besede svojega pripovedovanja.

Kaj neki mi je pravil? Po dolgem in dolgočasnem
zdihavanju, kako razuzdan je sedanji svet, mi je jel
razlagati prigodbo krvavega umora neznanega popot¬
nika. Vedel je vse natanko, kje so ga tolovaji napadli,
koliko jih je bilo in kje so bržkone doma. Ubili so
ga trinajst korakov od kamna, na katerem se bere
napis, da stoji miljo od Novega mesta. Blizo tam raste
grmovje, kamor je postavljal gospodar bližnjih njiv
najemnikom kosilo. Kadar so prišli, sta jih že kruh
in vino čakala; pojedši in popivši so začeli delati.
Ko prikorakajo po tistem poboju tje, ne najdejo nič
kosila, ampak oj groze! slepo človeško glavo. Najem¬
niki se prekrižajo in pobegnejo. Zdaj priteko drugi
ljudje in vidijo isto. Še bolj pa se prestrašijo, ko jim
glava spregovori: Prosim vas, pokopljite me na Gor¬
jancih zraven cerkve sv. Jederti, sedem stopinj pred
pragom. Noben človek se ni drznil črepino prijeti in
odnesti na goro. Neki Hrvat, to zve, se ojunači, vzame
glavo in jo pokoplje pri sv. Jederti. Bog mu je ta trud
obilno povrnil. V jami je našel poln lonec cekinov in
zdaj živi srečno; ima vsega, kar poželi.

Eno oko je zagledal na cesti voznik in ga brcnil
vstran k drevesu. Tisti hip pa je vozniku noga ohro¬
mela in drevo se je posušilo.

Drugo oko je našla krčmarica, kaj menite, kje?
Zjutraj je hotela vzeti z okna posodo z žganjem, kar
vidi, da je zataknjena mesto s čepom s človeškim
očesom; zavpije in pade znak na tla. Od vseh strani
dero ljudje skupaj in gledajo čudo. Neki berač, ki je
bil na eno oko slep, se domisli in veli: Oko v posodi

26

miglja, torej živi. Morda ga je Bog poslal meni, da
me ozdravi. Brez strahu izdere oko iz steklenice in si
ga zarine v glavo. Kmalu začne ukati in poskakovati
od prevelikega veselja, da mu novo oko služi. Videl
je nanj še dosti bistreje nego na svoje, zazrl je vsak
zaklad, ki je_ bil pod zemljo skrit in tako si je kmalu
opomogel, da mu ni treba več beračiti.

Neki popotnik je stopil na odsekan prst, kate¬
rega se je držal zlat prstan. Prstan je hotel sneti, prst
pa zagnati proč. Ali kaj se zgodi ? Prst se mu je tako
trdno oklenil roke, da ga ni moči odtrgati. Ves skesan
se je napotil na Brezje, da mu pomore mati božja.

Srce umorjenega človeka pa je viselo na veji,
moralo je biti bržkone prebodeno. Nanj prileti roj
čebel, da ga ni mogel nihče zapaziti. Gospodar pride
in pobere čebele s srcem vred v panj. Ta panj je
kmalu potem prodal nekemu gospodu na Toplice. Mož
ni vedel, kak božji blagoslov mu gre od hiše. Tisti
gospod bo v dveh, treh letih s temi čebelami obogatel.
Rojijo mu, veste, vsak dan, včasi še po dvakrat in
vsak roj nosi toliko medu, da je čez teden panj poln.

Kam so izginili drugi udje in deli trupla, ne ve
nihče za gotovo. Eni govore tako, drugi drugače. Iz
vsega tega je povzel moj povestnik, da je moral biti
umorjeni človek svetnik.

Jaz sem mu rekel, kako za božjo voljo more
verjeti te grozovitosti? Ker bi se bile pripetile blizo
njegove vasi, naj mi pokaže dobre priče, ki so jih vi¬
dele. Krčmar mi odvrne: „S tistimi, ki so videli glavo
in oči, ravno nisem govoril, ali te čudeže mi je pri¬
povedovalo toliko poštenih ljudi, da so se gotovo zgo¬
dili, pa recite in mislite o tem, kar hočete. Tomaž tudi

37

ni verjel, pa je Kristus vendar le od mrtvih vstal,
kakor se je pozneje sam prepričal."

Zdaj povem krčmarju, kdo in kje si je umor
izmislil. On me debelo pogleda, zmaje z glavo in
veli nejevoljen: „Pripeljite tistega človeka sem, pa mu
porečem v obraz, da laže. Take reči se ne izmišljujejo.
Poboji in čudeži so se že od nekdaj delali in povsod,
kjer je Bog pripustil; jaz bi rad vedel, zakaj se ne bi
mogli delati tudi dandanašnji in pri nas? Če ste vi
brezverec, pa jaz nisem."

Nato sem vprašal moža, če je kaj slišal o ne¬
znanski sreči lužkega Jožeta in če verjame tudi to
burko? Krčmar se uname še bolj in pravi: „Vidim,
da mi hočete utajiti tudi to, kar ne potrebuje nobene
priče, o čemer sem se preveril sam na svoje oči in
na svoja ušesa. Jože je res zadel v loteriji, da bi jaz
tako! Pricapljal je k meni v beraških capah in me
prosil z milim glasom za dar božji. Jaz pa sem že
prej vedel, kako komedijo bo igral. Pazil sem na vsa¬
kega berača, vse, kak je, kako hodi in govori in kako
se obnaša. Dolgo nisem zasledil nič. Včeraj pred tremi
tedni je Jože prikrevsal v mojo hišo. Bil je raztrgan
kakor strah v prosu. Jaz ga pogledam in spoznam
kakor bi trenil. Nadel se je bogme res tako, da živa
duša ne bi bila mogla pomisliti: To je milijonarec
Jože. Ali mene pa človek ne prevari zlahka, Stal je
takole na pragu in godrnjal svojo molitev. Jaz pa
pravim sam v sebi: Postava je Jožetova; život majhen
in čokljat, ves Jožetov; glas je zvijačnik nekoliko spre¬
menil, ali ga nekatera beseda vendarle izdaja; natvezel
si je rjavo brado, ali ni zakril popolnoma svojih črnih
kocinic; kima z glavo prav kakor Jože, živio, to ni in

38

ne more biti nihče drug kakor moj dobri znanec Jože!
— Pokličem ga pit in velim: Izvrni ga no eno kupico
na svojo srečo in najino zdravje. Na Luži mi boš vrnil.
Berač ga iztrese in potrka s kupico ob zobe. Takrat
sem se spomnil, da ima Jože to navado. Zdaj se mu
začnem smejati, mu voščim srečo in mu povem, da
ga poznam. On pa je poskočil kakor pijan, zavrisnil,
šinil skoz vrata na cesto in jo pobrisal proti Luži,
kakor da mu gori za petami. No, kaj se vam zdi?
Ali res mislite, da si bom dal iz glave izbiti, kar sem
sam videl in slišal?"

Ta dva slučaja dokazujeta, kako globoko pritiska
k tlom v tem kotu Slovenije domišljija zdravi razum
in izkušnje življenja.

Krčmar je imel, (ni davno kar je umrl), pri ljudeh
obče spoštovanje radi svoje neomadeževane poštenosti
in izredne modrosti. Z največjim veseljem sem ga po¬
slušal, kadar mi je razkladal svoje misli o vinski in
drugi domači trgovini, o vzrokih dolenjske revščine,
o nesreči avstrijskega orožja in o mnogih drugih
državnih, deželnih in občinskih razmerah. Mož ni zinil
ne ene brez zrelega premisleka. Ali kadar se je obrnil
pomenek na čudovite reči in zgodbe, je bilo, kakor
da ga je pamet popolnoma zapustila, da se mu je
vsa trezna logika izneverila, kakor da bi bil postal
drug človek. Če biva to na zelenem lesu, kaj šele
na suhem !

Glede podgorskih vraž moram še opomniti, da
so nekatere sploh razširjene po vseh vaseh in glavah,
druge so se prijele le nekojih krajev in celo samo
nekojih rodovin. Zdravilni moči gorjanskih zeli in
škocijanskega homeopata verjame vse Podgorje, ali

39

posamezne hiše rabijo še svoje posebne lekarije in
zdravnike, za katere drugi ne marajo in jih deloma
niti ne poznajo. Večkrat sem slišal, da privezujejo
pastirji okoli Gaberja goveji živini na roge zoper vešče
in naklepe hudobnih ljudi čarobne mešičke, v katere
devljejo razun več nedolžnih reči nekaj tacega, da me
je sram povedati, kaj. Na Gorenji Težki vodi in drugod
pa se ljudstvo temu pripomočku zabavljivo smeje.

Vsled tolike lahkovernosti so Podgorci razglašeni
po vsej okolici za velike bedake. Govori se o njih ve¬
liko smešnega. Kadar ugane kdo kako debelo budalost,
se precej veli: Zdaj si pa izvalil podgorsko. O Mokro-
poljcih se pripoveduje, da se dolgo niso mogli do¬
misliti, kako bi pregnali točo. Najmodrejši med njimi
pa lopne z nogo ob tla in zavpije: „Kaj stojimo tu
in zijamo brez dela? Ali ne veste, kako se gre na
sovražnika? Vsak naj vzame drog, pa hajd na pošast.
V močni roki močen kol nikoli ne laže.“ Mokropoljci
so res zgrabili drogove in odgnali točo na Tolsti vrh.
Zdaj pa jim spet rada pobija in zakaj? Zato, ker se
ne nahaja med njimi noben modrijan več, ki bi jim
svetoval, da naj prepode uimo z drogovi.

Zabavljice. — Jezik.

Brez sveta pametnih glav Mokropoljci ničesar ne
delajo. Brusničani so po splošni govorici jedli mačka.
O tej pojedini se prepeva tudi pesem, v kateri se na¬
tanko popisuje, kateri ud in košček je katera hiša do¬
bila. Podgorec je pripeljal v Brusnice tujca in ga svaril,
naj ne reče proti nikomur „mav!“ sicer bo tepen, ker

40

bodo vaščani mislili, da jim očita mačji obed. Tujec
veli: „Zdaj bom pa nalašč to izustil in stavim sod
vina, da se mi ne bo nič žalega zgodilo." Podgorec
poda roko in sprejme stavo.

V nedeljo se oba vstopita pred cerkvena vrata,
ko so začeli ljudje vreti iz cerkve. Sredi velike mno¬
žice vpraša popotnik Brusničana: „Ali bi me res na¬
bili, če rečem: mav?“ Brusničan se zasmeja in pravi:
„Res, res! Če mislite kaj takega blekniti, se hitro po¬
berite odtod, drugače bo pok in joj. Reber ne odnesete
celih." — Tujec se obveseli in veli tovarišu: »Stavo
sem dobil; dejal sem: mav in ni se me živ duh do¬
taknil." Podgorec je plačal, Brusničani pa trdijo še
dandanašnji, da po krivem.

Ta zabavljica spominja na gorenjske Moravčane,
o nekaterih drugih mislimo na Ribničane. Tako so
Brusničani zagledali na lipi lepo grlico in se jeli do¬
govarjati, kako bi se je polastili. Po dolgem preteh-
tovanju se spomnijo, da je edini pripomoček, da se
lipa poseka. Pade lipa, pade grlica in Brusničani jo
bodo zasačili. Take in druge burke lete še na marsi¬
katero podgorsko vas in rodovino. Za šalo se jih človek
ne brani, ali strašno bi se zmotil, kdor bi jih sprejel
za resnico. Koliko traparij se natveza Ribničanom! Pa
vendar spadajo med najbolj obrtne, napredne, omikane
in razumne slovebske kmete. Podgorci se z njimi ne
morejo sicer skušati in meriti, ali tudi oni se odliku¬
jejo z nenavadno bistroumnostjo v vseh potrebah in
vprašanjih dejanjskega življenja.

Sedel sem dostikrat med njimi in se čudil njih
naravni domiselnosti, duhovitemu opazovanju, jedr¬
nemu razsojanju in njihovim ostrim in slanim šalam

41

in burkam, ki so se jim sipale iz ust nepretrgoma in
hitro, da je kar druga drugo pobijala. Mora se jim
priznati, da so krepke postave, zdravega duha in zdra¬
vega trupla. Ohranili so si v jeziku krasne zaklade
narodnih besed in izrek. Čul sem pri njih n. pr. „država“
v pomenu »gospodarstvo". Brinjevka je dejala: „Pri
Zajcu, kjer imam hčer omoženo, imajo silno veliko
državo".  Zaradi te čistosti narečja trdijo morda bližnji
sosedje, da so Podgorci napol Hrvatje. V turških vojskah
so se med nje gotovo doselili kaki hrvaški begunci;
za prežeško okolico nam spričuje Valvasor, da so ob
njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki
so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi
domovini. Mesto „trak“, ali tujke „žnora“ govore
n. pr. Podgorci „vrpca“ kakor Hrvatje. Ali kaka zdatna
primes hrvaške krvi in hrvaškega jezika se ne bo dala
zlahka dokazati. Podgorci rabijo polglasnike in požirajo
in popačujejo samoglasnike prav tako kakor drugi do¬
lenjski Slovenci, včasi še skoraj bolj. Prav pod Gor¬
janci stoji v globoki tokavi vas Suhodol, Podgorci pa
ji pravijo „Shodu“!

Delavnost. — Demokratizem. — Napredek.

Kjer se ljudstvo mnogo trudi, slabo hrani in do¬
stikrat še lakoto trpi, ni videti dosti bele kože, nežnih
črt in lepote v obrazu. Teh gospoščin v Podgorju ne
išči! Tem več pa boš našel, kar je veliko več
vredno, močnih in utrjenih životov, ki so kos vsakemu
vremenu in bremenu, vsaki borbi in težavi. Podgorec
slovi po pravici za najboljšega delavca na Dolenjskem.

42

Česar se poloti, mora zmagati; prej ne odneha. Kadar
se postavlja v Novem mestu kaka hiša ali drugo zi¬
danje, se jemljejo težaki navadno iz bližnje okolice. Ti
ljudje pa rajši pijejo nego pot prelivajo. Gledaje lenuhe,
zagodrnjal je že marsikateri, zakaj se ne najamejo Pod¬
gorci, ki bi posel opravili na pol prej in desetkrat bolje
od teh tožljivih pijančkov in pijančic. Podgorec dela
goreče, togotno, strastno; njemu ne gibljejo le roke
in noge, ampak tudi oči, lice, usta, truplo in duša. Ali
te marljivosti se je nadejati samo takrat, kadar se tru¬
dijo za svoj žep in dober dobiček, zastonj ne store nič.
Premnogi životarijo doma leno in nemarno, da je strah.
Kdor jih vidi, si ne more lahko misliti, kolika čilost
in pridnost jim prešine žile, če se trudijo za zdatno
plačilo.

Slabejših in bolj upornih tlačanov niso imeli do¬
lenjski graščaki. Podgorci so rojeni demokrati, gospodi
neukrotni in nepomirni sovražniki. 16. stoletja so se
dvigali zoper grajski jarem v krvavih puntih. Med njimi
ni nikoli zamrlo upanje in prerokovanje, da bo tlaka in
desetina nehala. Pazili so ostro na vsako znamenje, ki
jim je to srečo obetalo. Že okoli 1830. leta so se med
njimi narejale stave, da bo v kratkem grajska oblast
padla in bo služil kmet edinemu cesarju, v čigar pomoč
so vedno verjeli in zaupali. 1842. je stavil Podgorec
z nekim drugim kmetom za vse svoje premoženje, da
se bo to zgodilo, preden preteče deset let in je stavo,
kakor bralci vedo, res dobil.

Vkljub vsemu praznoverju se ne da tajiti, da
je začelo tudi Podgorje napredovati. Za srečen pomen
smatram jže^to^dafsesvojih vraž pred neznanim člo-
vekomJ;sramujejo. k D asi .verujejo n. pr. v coprnice, mu

43

v obraz ne bodo tega trdili, da jih ne bi imel za stare
babe. To namreč prav dobro vedo, da ne deli ves svet
njihovega mnenja. Za tako sramežljivostjo dohaja kaj
pogostoma dvomba, ubijalka vsakega praznoverja. Na¬
predek se sme tudi imenovati, da so jenjala božja pota
na Gorjance, ki so dajala toliko prilike pohajkovanju,
zapravljanju in vlačuganju. Na potu skozi goste šume
je marsikatero pijano dekle izgubilo svoj venec.

V Smihelju in Stopičah stoji že dalj časa šola,
prav zdaj se zida Podgradom, in v Brusnicah uči otroke
za majhen priboljšek prost kmet. Velik del mladine
zna brati, najbolj pridni tudi za silo pisati. Mnogi sta¬
rejši ljudje so se sami naučili brati. Družba sv. Mo¬
horja si dobiva čimdalje več udov in prijateljev svojih
lepih knjig tudi v Podgorju. Semtertje se nahajajo še
drugi samouki. Seznanil sem se s takim, ki se je na¬
vadil brez mojstra izdelovati ure in orgelce. Za nekega
druzega sem zvedel, da dela prav dobre puške.

Pred 40 leti, pravijo, da ni bilo razun graščin v
celem Podgorju nobene ure. Možje, ki so mislili pe¬
ljati v mesto drva na prodaj, so vstajali, kadar so se
zbudili in so odrinili, ne vede nikoli, koliko je ura.
Nekateri se je dvignil že o polnoči in čakal pred
mestom po zimi po celih pet ur do dne. Kak drug se
je predramil komaj ob šestih in 'je izgubil z vožnjo
vse dopoldne. Ure se ne nahajajo niti zdaj po vseh
hišah, ali bolj premožni in bahati si jih sploh omišljajo
in vsa vas gotovo ni nobena brez ure.

Tudi se oblači sedanja mladina mnogo lepše,
nego so se nosili starci in starke v svoji mladosti. To
dohaja resda nekoliko od večje gizdavosti in potrate
sedanje dobe proti nekdanji, ali prav toliko, če ne več,

44

pa tudi od večjih zaslužkov, katere spravlja marljivi
delavec. Pridni Podgorec dobro dojde, kamor pride,
posebno se ga vesele Hrvatje in Primorci. Že si išče
dobra tretjina možakov kruha na Hrvaškem in Bavarskem
z delom in kupčijo, in donašajo domu razun nekaterih
razvad tudi lepe navade, razne znanosti in dostikrat
precejšnje kupčke pošteno prisluženih bankovcev.

Kadar se bodo jele v teh krajih zidati tvornice,
si bodo v Podgorju dobile izvrstnih delavnih sil, ko¬
likor bodo hotele in pomagano bo tem in onim. Doslej
poznam en sam tak poskus, ki je pa spodletel. Pod
Kukovo goro je stala — ni še tako dolgo — velika
steklarnica, ali je pred več leti zopet propadla, ne
vem prav iz kakega vzroka.

Nekaj malo se je začelo že tudi kmetovanje po¬
mikati naprej. 'Izsrkanim njivam se daje več gnoja; več
gospodarjev je izprevidelo potrebo močne živine in si
kupilo lepe vole; v vinogradih se ne trga več napol
zeleno grozdje; za domačo rabo se izžema čimdalje
bolj zdrava pijača, ki se zove v laškem in zdaj tudi
v našem jeziku „vin pikolo", to je malo vino; skrbi
se za trdno in pripravnejše orodje; pohištvo se zava¬
ruje zoper ogenj i. t. d. To so male reči, ali jih po¬
zdravlja z veseljem slovenski opazovalec kot začetek
pametnejšega gospodarstva in boljše bodočnosti.

Lep zgled dajejo kmetom nekateri gospodje.
Svilorejo Smoletove gospe in umetno čebelarstvo Lan-
gerjevo sem že omenil. Ta graščak si je izbral za
naslov plemenščine ime domačega kraja: vitez Pod¬
gorski, ki ga rabi tudi v nemškem jeziku: Ritter
von Podgora, kar je na vsak način hvale vredno, aasi

45

moramo njegovo nemškutarijo v vseh drugih rečeh na
vso moč grajati. Dragotin Rudež se je izučil za eko¬
noma na visoki šoli v Ogrskem Starem gradu in go¬
spodari sam brez oskrbnika po znanstvenih pravilih,
kolikor mu dovoljujejo okolnosti njegovega zemljišča.
Svojih enajst oralov prej tako zanemarjenih vinogradov
je zasadil z gostim in žlahtnim trsjem. Pri tem blago-
dušnem gospodu nahajajo bližnji Podgorci v vsaki
sili in potrebi dober svet in dostikrat tudi dejanjsko
pomoč.

Posestnik slatniški Mach, rojen Čeh, je začel v
Avstriji prvi gojiti svilne črviče nove vrste, ki se zo-
vejo jama-mai in Perne in se razlikujejo od domačih
v tem, da obirajo hrastovo listje in se rede v hosti.
Ruprčvrška graščina je nekaj let pridelovala izvrsten
hmelj, ki se ji je dobro plačeval. Čujem, da je to
opustila, ker so jo delavci predrago stali in tudi niso
bili prav izurjeni za to opravilo. Vsekako pa je ta po¬
izkus dokazal, da dolenjska zemlja dobro ugaja hmelju.
Kadar se naše okolnosti zboljšajo, smemo upati, da
se ga bodo veliki gospodarji sploh poprijeli in dobi¬
vali od njega prav tisto ogromno korist kakor Čehi,
Nemci in drugi narodi, ki ga sejejo.

Stružki graščak vitez Adolf Jelovšček, z nemškim
pridevkom von Fichtenau slovi kot jako praktičen
zemljedelec. Med najbolj modre in napredne ekonome
štejejo tudi podgrajskega župnika Volčiča. Človek po¬
greša samo eno reč. Ti in še nekateri drugi izobraženi
možje razun Rudeža ne občijo dosti s kmetom in se
ne brigajo, da bi ga učili in vodili s prijateljsko be¬
sedo. To je glavni vzrok, da njihovega zgleda ne vidi
in ne posnema.

46

Gradovi.

Podgorskih imenitnosti ni veliko, ali nekatere so
jako zanimive. Vedno ljub bo domorodcu ostal pre-
žeški grad kot nekdanje prebivališče Prešernovega pri¬
jatelja Andreja. Smoleta. Blizu njega izvira studenec,
za katerega mi je pravil sedanji posestnik Evgen Je-
lovšček, vitez Fichtenavski, da bruha iz zemlje včasi
na enem, včasi na drugem mestu. Ob tej priliki naj
omenim še graščino Pletersko, ki stoji dobro uro od
Prežeka, ne daleč od Šentjerneja. V njej je živel dolgo
časa mož, ki spada med največje avstrijske izumitelje,
Čeh Resel, rojen Hrudimec. Iznašel je razun drugih
strojev parnega polža (Dampfschraube) in si pridobil
s tem sijajno zaslugo za brodarstvo, katere pa vlada
ni prav priznala, niti nagradila. Neumnost in nehva¬
ležnost sveta mu je grenila celo življenje. Dunajčani
so mu postavili krasen spomenik. Mojster je vrezal v
napis: Natione Bohemus. To je pa fanatične Nemce
tako razkačilo, da so dali te besede izbrisati!

Prelepo se dviguje nad šentjernejskim poljem in
obližjem Gracarjev turen, lastnina Rudeževa. Iz tega
gradu se vidi okoli štirideset cerkva, ki lepšajo okolico
po vseh hribih in ravnicah. Bližnje Brhovo je kupil bo¬
gatin Kozler. H gradičku je dal napeljati bistri potok
Kamnišček. Vodotoču se je začudil že marsikateri,
kajti kraj leži tako, da se vidi, kakor da teče voda
navkreber.

Za pravo središče in stolico vsega Podgorja se
mora smatrati vas Gabrje pod Gorjanci. Kdor želi vi¬
deti velikansko gomilo koč, kolib, podrtin, razvlak,
nereda in siromaštva, naj pride sem, ali s sitim že-

47

lodcem, kajti tukajšnji krčmarji bi ga ne imeli s čim
pogostiti. Še manj je vredno govoriti o drugih vaseh.
Tembolj pa mikajo vsakega popotnika razvaline mi-
hovskega gradu, čepeče na visokem, kopičastem holmu,
ki moli, od vseh strani od ostalega hribovja ločen, vi¬
soko v sinji zrak ravno pod Gorjanci, kakor da jim
je postavljen nalašč za stražo. To častno službo pa
je tudi zvesto izpolnjeval v stoletnem viharju turškega
naskakovanja. Precej, ko je prinesel glasnik sporočilo,
da je prigrmel v Belo krajino sovražnik krščanskih na¬
rodov, je na Mihovu zaplamenela visoka grmada in to
znamenje je šlo bliskoma po vsej Sloveniji od hriba
do hriba, od tabora do tabora in klicalo z ognjenim
jezikom brate na brzo pomoč in maščevanje.

Grad si je ohranil neumrlo slavo, da mu Turčin
nikdar ni predrl zidov in razsajal po njegovih dvo¬
ranah, ali si jo je oskrunil peklensko grdo z nečlo¬
veškim postopanjem s slovenskim ljudstvom, z ubo¬
gimi podgorskimi kmeti. Tudi drugi graščaki so tlačili
in trpinčili brez milosti svoje podložnike, ali mihovski
gospod Mindorf je delal z njimi hujše nego z nemo
živino; letopisec mu pravi po pravici: „Der argste
BauernschinderT Kmetje so dolgo trpeli, pričakovali
in prosili olajšanja, dokler se niso prepričali, da grajsko
srce milosti ne pozna. Celo Podgorje skoči na noge
in obleže leta 1515. brlog Mindorfov. Vsi graščaki iz
bližnje in daljnje okolice so pribežali tje, kajti mislili
so, da na strmem hribu stoječe trdnjave ne more no¬
bena človeška moč ustrahovati. To je puntarje brez
dvombe veselilo, ker so dobili priliko zasačiti naenkrat
celo krdelo svojih brezdušnih zatiralcev. Niso se zbali
ne kupov kamenja, s katerim jih bo obsipala grajska

48

drhal, niti visokih stolpov in debelih sten, s katerih
bo nanje letelo razbeljeno olje, žveplo, smola in sto-
vrstno orožje. Hrabro in složno so se spustili v breg
brez druge brambe razun tiste, ki so jo upali od
Boga, svojih hitrih nog, svoje pogumnosti in srditosti.

Ko sem korakal na to goro prvikrat, sem v duhu
videl trume naših mož, vihrajočih proti vrhu in plamen
v njihovem očesu in pene pravičnega besa na njihovih
ustih, slišal sem bojni krik od spodaj in zgoraj in sem
želel od srca srečen uspeh svojim rojakom. Prikazal
se mi je njihov poveljnik, doneči glas se mu je raz¬
legal daleč okoli po goličavah in dobravah, razumel
sem lahko vsako besedo, ki mu je prišla iz junaških
prs in živo razžarjenega srca: „Naprej za mano, slo¬
venska kri! na tolovaje, ki so nam ugrabili najlepše
dele naše zemlje in nas pustili na bornem ostanku le
za to, da jim služimo s tlako, desetino, z davščinami
brez konca in kraja, da pasemo njihovo pijano grlo,
njihov požrešni želodec, da se potimo za nje noč in
dan, v praznik in delavnik, med tem ko brusijo meče
in sulice, da z njimi nas, ne krive ne dolžne, mesarijo
in nabadajo. Naprej, za mano gor na naše krvave sod¬
nike, ki so nam delali brezbožno pravdo, ki so ukle-
pali naša trupla, ki so nas metali v kužne ječe, nas
vlačili na morišče, nas ubijali z gladom in žejo, z
mukami in strahotami, z železom in ognjem! Naprej
za mano na pohotne, poživinjene pošasti, ki so skru¬
nile naše device, naše neveste, naše žene, našo in božjo
čast in poštenje! Naprej za mano na tuje rabeljne, ki
so nas vrgli svobodne Slovence pod jarem strašne,
neprejenljive, sramotne sužnosti, ki so pahnili nas, po
božji podobi ustvarjena bitja v gnoj in blato med

49

4

vole, da jim z njimi vred robotamo, dokler ne crknemo!
Naprej za mano! Ne ozirajte se po tovariših, ki padajo
in umirajo. Niso nam izgubljeni, kajti njihove duše
gredo k Bogu in ga prosijo, da pomore nam in naši
pravici! Naprej za mano! Še 15, 10 korakov . . . Vihtite
sekire, da razbijemo vrata, naslanjajte vsakod lestvice,
da preplezamo obzidje! Zdaj pomozi Bože! Usmili se
sirot, ki so v tvoje ime pričele boj in ga bodo v tvoje
ime končale."

Spremljal sem hrabre brate od tal hriba do vrha,
motril trepetaje njihovo borbo, gledal obupovaje nji¬
hove izgube, pozdravljal vriskaje njihovo zmago, dob-
ljenje mihovskega grada. Ko so pa jeli vzburjeni in
zdivjani vršiti sodbo z ujetimi sovražniki, sem se obrnil
v stran in pobegnil, da ne vidim nečloveškega mašče¬
vanja. Šestnajst plemenitašev so puntarji umorili, Mi¬
hovo pa porušili, da ni ostal kamen na kamenu. Grad
se je pozneje zopet sezidal in vdrugič podrl. Mislim,
da nobenega lastnika ni več dosti mikalo, stanovati
sredi tako groznih spominov in podgorskih demokratov.
Mihovo je zdaj popolnoma razvaljeno in razdrobljeno,
razun stolpa, čigar kipeči daleč vidni ostanki oznanju¬
jejo, kako minljivo je vsako delo človeške roke.

Na Gorjance.

V Podgorju smo se dosti dolgo mudili, primimo
palico in hitimo naprej! Lahko je reči: Hitimo! Ali
težko je to storiti. Prišli smo do samih Gorjancev;
cesta se spenja kvišku, da komaj dihamo; začenja se
grozovit klanec, ki se vleče pol milje; za srečo ima

50

na mesta ravne presledke, da spehana noga lahko ne¬
koliko odpočine. Zadnja hiša takraj gore stoji v ne¬
znanski samoti že na klancu, pravi se ji pri Zajcu.
Polja, hoste in travnikov spada k njej za majhno gra¬
ščino. Vrednost te posesti bi človek cenil na kakih
dvajsettisoč goldinarjev. Zajčeva tašča Brinjevka pa mi
je rekla, da ne da zanjo nihče ne šesttisoč. Ona sama
je kupila blizu svoje hiše, v bolj priličnem kraju, tri
orale seveda slabe hoste za manj ko sto goldinarjev.
Tako slabo se tod ceni zemlja.

O Zajcu moram še to opomniti, da se drži nem-
čurske stranke, kakor pristopajo k njej le preradi vsi
naši kmečki bogatini. Ta stranka se baha, da ima na
Slovenskem zase inteligenco in kapital. Glede one se
laže, kapital pa žalibog služi res večjidel še njej.

Streljaj od Zajčeve hiše nam je lezti v najhujši
del klanca; cesta gre kakor v nebesa; po marsikateri
strehi bi se hodilo laglje. Dala bi se bila utreti brez
težave in velikih stroškov prav položno in prilično. In¬
ženirji si niso postavili z njo nobenega spomenika
slave. Cestnik nas tolaži: „Zdaj ni tolike nevarnosti.
Izmed deset voz se ne pohabi ne eden. Prejšnje čase
je zdrkljalo v prepad kol, konj in vina, da je groza
pomisliti; naredilo se je škode, da je ne poplačaš z
mnogimi tisočaki. Pot se je jel bolje nasipati, se je
polegel in udelal, napravila se je ograja, vozove, te¬
koče navzdol, je treba čvrsto zavreti, zraven paziti na
konje in voznikom, ki so trezni, se ne bo pripetilo nič
kvara. Hudič nagaja zdaj samo pijancem, takim ljudem
pa se ne da pomoči ne tako ne tako.“

To trjenje nas ne more dosti zadovoljiti, kajti
vroč znoj nas obliva, naj stopamo počasno kolikor

51

4*

hočemo. Vsi zasopljeni pridemo do zidane kolibice,
kateri pravijo „vahta“. Mesto nekdanjih stražnikov, ki
so prežali na tihotapce, stanuje v njej cestnik, ki pa
ni menda nikoli doma; vsaj jaz nisem videl koče
nikoli še odprte, dasi sem popotoval tod gotovo pet¬
desetkrat. Klanec se nadaljuje še četrt ure; potem sto¬
jimo na plošnati višavi, po kateri se je ob poletni so-
parici kaj prijetno izprehajati. Na desni in levi se vzdi¬
gujejo strmi in precej visoki, zeleni, z žvrgolenjem
drobnih tičic oživljeni hribi; v soteski pa vlada čaroben
mir in hlad tudi ob največji vročini, kajti jo prepihujejo
blage sapice, ki dohajajo zaporedoma z Dolenjskega
in iz Bele krajine. Ob dežju se razteka voda s ceste tu
na to, tam na drugo stran gore, tu v našo Slovenijo,
tam v bratovsko Hrvatijo. Stari mejaš med tema naro¬
doma so namreč Gorjanci; še le novejši vek je razširil
Kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do
deroče Kolpe.

Kadar gre človek na kak hrib, se rad ozira po
bližnji in daljnji okolici. Od Novega mesta do vrha
ceste smo šli tri ure navzgor. Kak pogled se je našim
očem odpiral? Pohvaliti se z njim ravno ne moremo.
Novo mesto se je pogrezovalo bolj in bolj v globok
kotel, nazadnje ne vidimo druzega ko kapiteljski griček,
na njem cerkev, zvonik in kupček hiš. Nad Gotnjo
vasjo so nas prvikrat očarali v sinji daljavi kamniški
Grintovci in se nam prikazujejo semtertje do vrha. To
je do malega vse. Pokrajino napolnjujejo, dokler seže
oko, dolenjski in štajerski hribi, med katerimi tiče za¬
krite naše brezštevilne vasi, selca in posamezne koče
slovenskih kmetov. Večjih ljudskih prebivališč ni zazreti
skoraj nikjer. Vendar se ne more reči, da je pogled

52

popolnomma prazen. Po gričih in gorah se povsod
blišče prijazne cerkvice in med njimi sempatam veli¬
kanski, starodavni gradovi.

Cerkve in gradovi! Dve kratki ali neizmerno po¬
menljivi besedi! Oznanjujeta na mzastopnike dveh pre-
različnih življev, dveh sistem, dveh narodnosti. Gradove
so sezidali nemški plemenitniki in njihovi nasledniki,
da vkujejo v jarem sužnosti našega kmeta, posestnika te
zemlje, prej svobodnega gospodarja naše Slovenije.
Cerkve je povzdignila blaga vera Kristova, ki ni pri¬
nesel na svet hlapčevanja, ampak enakost, pobratimstvo,
ljubezen vsem narodom in ljudem. Naša duhovščina
je zanemarjala svoj sveti poklic veliko vekov. Tudi ona
je služila tuji oblasti, je pomagala zatirati narod gmotno
in duševno, je silila kmeta na tlako in desetino, je
razglašala upornost zoper robstvo za brezbožen punt,
za smrten greh. Časi so se hvala Bogu izpremenili.
Preteklo je sto let in več, da se je cerkev spomnila
svoje vzvišene naloge, delati za svoj nesrečni narod,
buditi ga iz mrtvila, iz tisočletnega groba, vdihniti
mu zopet staro zavest in novo bodrost za novo
življenje.

Kako dolga in krasna veriga veže Japeljna in
Vodnika z našim Trstenjakom in Raičem? Duhovščina
je sestavljala veliko desetkov let jedro narodne vojske
v ljuti borbi zoper zatirajočo nas tujščino. Graščine
so morale kmeta sicer izpustiti iz krutih nohtov, ali
duhu in glasu devetnajstega stoletja so se skoraj po¬
polnoma oglušile. Izmed dvajset je komaj ena odprla
vrata osvoboditeljnim idejam naše dobe. Njihova končna
usoda je s tem odločena. Cerkve in gradovi nam torej
odpirajo knjigo naše novejše zgodovine, ki sili domo-

53

ljubnega popotnika več misliti nego pogled najsvetlejših
mest, najbogatejših dežela.

Od „vahte“ do temena Gorjancev je treba kora¬
kati še tri ure. Oddaleč bi človek sodil, da kipi v zrak
strma stena. Prišedši na vrh, vidi, da je gora jako raz-
nešena; prikazuje se mu obraz prostorne raznolike po¬
krajine, v kateri se vrste mogočni bukovi gozdi s soč¬
nimi spašniki in senožetmi, moleče skoraj navpične
rebri s travnimi ravnicami in lazi, hribi, griči in pomoli
z vlažnimi jarki in strahotnimi prepadi. Staro ime:
Kuka ali Kukova gora še je že skoraj pozabilo; spo¬
minjajo ga še edini berači, ki molijo na božjih potih
za prebivalce pod »Kukovo goro“, da jih ne bi zato¬
pilo mitično jezero, ki se nahaja v njih. Gorjanci spa¬
dajo med največje višave na Dolenjskem, v marsika¬
terem obziru pa med najbolj zanimive in najmanj
znane v celi Sloveniji. Na njih štrle razvaline treh cerkva,
katere so naši predniki sezidali bržkone ob času turških
vojska, da jim služijo za varno opravljanje božje službe
in morda tudi v zavetje zoper napade azijskih krvo-
lokov. Tisti sv. Jederti in sv. Elije stojita skoraj tikoma
ena pri drugi. Človek se veseli prav iz srca njunih po-
drtin, kajti spričujejo mu krščansko slogo, v kateri so mo¬
lili svojega Boga udje različnih plemen in razredov naše
vere. Pri sv. Jederti seje brala latinska maša za Slovence,
pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staroverne brate Hrvate.

Cerkev sv. Miklavža je stala debelo uro naprej
in sicer na zapadni, kranjski strani gore. Za božja pota
se je izmed vseh treh rabila najdalje, dokler ni dal
pred kakimi leti šentjernejski župnik Rok tudi njo za¬
preti, da odvrne razne nevarnosti in napake, ki so bile
z njimi v zvezi.

54

Gosposki potniki hodijo na Gorjance največ za¬
radi veličastnega razgleda, ki se mora po njihovi do¬
mišljiji tod razprostirati. Prišedši domu pripovedujejo
nejevoljni, da so se prevarili. In res je taka. Od sv. Je-
derti dalje ti ljudje po navadi ne gredo. Od nje se ne
vidi druzega nič kakor Karlovec in nekoliko bornih
vasi, vse drugo zajemlje in zakriva hrvaško gorovje
in hribovje. Kdor se potrudi do sv. Miklavža, se ravno
ne sme dosti tožiti. Pod sabo ima šentjernejsko polje,
dolino srednje in dolnje Krke, sto raznovrstnih lepotij
in čarobij in proti severu in zapadu se mu- ovija bo¬
žanski venec gorenjskih snežnikov in velikanov. Ali te
in druge dobrote uživa lahko na mnogo nižjih krajih,
kjer se dobi za želodec zmerom kak tečen založek.

Z Rake ali nad Tolstim vrhom (blizo Rudeževe
graščine) se vidi rajska dolina Krke še bolj razločno
in torej lepše nego z Gorjancev. Pri Tolstem vrhu
stopa pred oči tudi naš sivi očak Triglav; še bolj pa
razodeva in razkazuje svojo mogočnost in krasoto pri
podgorskem Dovžu. Zaradi pogleda ni torej potrebno
in vredno pehati in potiti se celih šest ur, ker se do¬
seže isti namen v dveh ali treh.

Turistom nagaja rada tudi dolenjska kraljica:
megla, da prihajajo, ne da bi kaj opazili, večjidel prazni
domu, zaklinjaje se, da nikoli več ne pojdejo.

Veliko več dobička, zabave in poduka obeta in
daje gora lovcem, gospodarjem, naravoslovcem, geo¬
logom, geografom in etnografom. Ptičev vsake vrste,
grabljivih in krotkih, koristnih in škodljivih vse mrgoli.
Če imaš s sabo psa, bo kmalu zasledil urnega zajčka.
Lisic se polega še preveč, perutnino bližnjih graščin
in vasi davijo tako neusmiljeno marljivo, da je marši-

katera gospodinja vse veselje do nje izgubila. Po vi¬
šavah dirja tenkonogih srn toliko, da se šteje za sla¬
bega lovca, kdor ni še nobene podrl. Po jarkih in
goščavah se plazijo potuhnjeni volkovi, včasi kar čre-
doma in delajo silen strah pastirjem in njihovi živini.
Že nekateri prašeč jim je zlezel v nenasitni goltanec
mesto na mizo. Ob hudi zimi se priklatijo celo v
nižave. Straža, ki je bila postavljena nad „vahto“, ob
času kužne bolezni, da brani živini na Kranjsko, je
dostikrat videla volkove, enkrat se jih je sprehajalo
po veliki cesti šest skupaj, da se prestrašeni vojak ni
drznil streljati. Ko sem popotoval 1870. 1. po velikem
snegu v Belo Krajino, sem jih slišal tuliti z ene in
druge strani pota.

Za prvaka gorjanskih lovcev slovi Lenarčič, po
domačem pridevku Lakonšek, ki je doma Podgradom.
Če bi ga poznal ruski pisatelj Turgenjev, bi si ga go¬
tovo izbral za predmet kake mikavne pripovedke. Mož
je prišel že jako v leta, nosi jih na plečih kakih šest¬
deset, ali starost ga ni še čisto nič ne oslabila, ne
pripognila. Vidi se, da mu hribovski zrak tekne. Suh
je kakor komar, dasi dostikrat je in pije. Lahki život
ne prizadeva nogam veliko truda. Nosijo ga čez strmine
in pečine tako hitro, da ti komaj za gričem zgine, pa
že stoji na oddaljenem vrhu druzega griča. Z mate¬
matično gotovostjo zna ugeniti, odkod bo zajec pri¬
tekel in kam je odtekel. Vsem zverem ve za brloge,
skrivališča, steze in čakališča. Prirojene so mu vse
lastnosti najodličnejšega slednjega psa. Prišedši na kako
kopico, se ozre dva, trikrat in zdajci jo ubriše kakor
blisk proti tisti strani, kjer sta mu bistro oko in nos
ovohala zaželjeni plen. Volkovi beže od njega že od

56

daleč, kajti izkušnja nesrečnih bratov jih je naučila,
da se z njim ni dobro srečati, nikar šaliti.

Od veselja in ponosa se mu sveti mršavi obraz,
ko nam razklada, kje in kako je osmodil tega pa tega
kosmatina. Njegova smrtonosna puška je izpihnila živ¬
ljenje že enajstim volkovom. Zanj ni največja žalost,
da mu umrje ljub sorodnik, ampak to, če se mu
izmakne ostreljena zver. Star, velikanski volk ga je
dolgo hodil dražit.'Lakonšek je dejal: Ti boš moj, če
se pes obesi. Izkušena mrcina se ni dala niti zasačiti,
niti zmotiti. Vsak drugi bi bil obupal, ne pa Lakonšek.
On je lazil in plazil, prežal in prežal, dokler ni videl,
da je prilika sprožiti. Tresk! Oj zadosti! Ranjeni volk
zarjove in se zvali. Lakonšek stopa modro in počasno
proti njemu, mrmraje: Saj sem vedel, da boš moj, če
se pes obesi. Naenkrat, tritisoč hudičev! skoči zver
zopet po koncu, se strese in šine v goščo. Z izpraz¬
njeno enocevko je ni mogoče poškropiti odzadaj.
Preden je vdrugič napolnjena, ni o volku več ne sledu
ne tiru, izginil je za zdaj in za vselej. Ta zguba moža
tako prevzame, da se zruši na kamen in začne na ves
glas jokati kakor otrok, kateremu se ugrabi priljub¬
ljena igrača in še zdaj, več let po tej prigodbi, mu
stopijo solze v oči, kadar jo pripoveduje.

Langer, čigar lovska oblast obsega tudi prostoren
kos Gorjancev, je vzel Lakonška za služabnika. Široko-
vestni Nimrod pa je služil bolje sebi nego graščaku,
najslastnejše pečenke je deval nastran za svoj želodček.
Langer je jako potrpežljiv gospod, ali kadar mu pre¬
kipi čez mero, se pa vname, da treba teči. Pognal je
Lakonška in skoraj prisegel, da ga ne bo nikoli več
pogledal, še manj pa mu kaj zaupal.

57

Enkrat je prišlo v grad več uglednih gostov, ka¬
terim bi bil rad postregel z divjačino. Lovci so obšli
hribe in doline, ali niso mogli dobiti ne žabjega kleka,
nikar kaj boljšega. Langer se je spomnil porednega
Lakonška, ga poklical in vprašal, če bi mu mogel kaj
zaslediti. Starec se je namuzal, ko je videl, da go¬
spoda brez njega ne izhajajo in obljubil divjačino.
Sam Bog si vedi, kod je štrkal, ali ostal je mož be¬
seda, pritresel je kmalu dva velika zajca. Od takrat
se mu je gospodova milost zopet nekoliko povrnila,
dasi ga v službo ne prosi več.

To sem že omenil, da so se veliki gozdi na
spodnjih Gorjancih posekali. Zdaj raste tu navadna
hosta, po mnogih krajih pa le trnje in grmovje in
nekateri stoje do malega goli. Gospoda in kmetje
trdijo soglasno, da sta se od takrat zrak in vreme v
Podgorju in tudi po dolini Krke izpremenila. Nastopila
je čudna nestanovitnost, da se človek ne more nikoli
zanesti. Letino uničujejo zdaj suše, zdaj plohe, toča in
vsakovrstne uime. Oblaki, dohajajoči s Štajerskega, so
prejšnji čas ostajali na gori in natapljali deželo s po¬
hlevnim dežjem, skoraj tako in toliko, kakor so si
ljudje sami želeli. Zdaj, ko jih ne ustavljajo šume, se
pode naprej in nosijo mesto blagoslova nesrečo.

Više gori proti temenu diči goro še zmerom ve¬
ličastna bukovina, ki pa deloma nima velike cene, ker
je skoraj nemogoče spraviti drva pod hrib z vozom,
drče pa se ne dajo narediti povsod, da bi se prožila.
Neki Dunajčan, ki je mislil s tem lesom obogateti, je
izgubil dvajsettisoč goldinarjev. Na tisoče sežnjev nje¬
govih drv zdaj trohni in gnije brez koristi. Trud in
stroški so se pokazali tako ogromni, da je rajši

58

žrtvoval ta denar, sežnje pustil in se pobral s praznim
žepom nazaj na Dunaj.

Posestnik belokranjske tvornice v Gradcu vitez
Friedau je naredil do svoje šume cesto, po kateri se
mu dovaža brez nevarnosti potrebno kurivo.

Čeprav se Gorjanci ne morejo več ponositi z
nekdanjim bogastvom, se itak ne sme misliti, kakor
da ljudje ne bi prejemali od njih veliko dobrega.
Paliva in staviva jim dajejo več nego ga potrebu¬
jejo. Tudi se ne sme prezreti paša, ki jo dobiva ži¬
vina; sosebno v bukovju se prasci kaj veselo krmijo
in debele. Vse to pa velja le za kranjsko stran gore,
hrvaška ima vse drug značaj, o katerem tu ne bom
govoril.

Botaniki so naše Gorjance še malo preiskali in
premotrili; njih čakajo brez dvombe največji zakladi,
katere bodo ogrenili brez velikega truda in brez ne¬
varnosti. Šetaje se po njih, sem vsako pot obžaloval
svojo nemarnost, da me ta lepa znanost v mladosti
ni veselila in se nisem naučil toliko, da bi mogel za¬
sledovati in nabirati zeli v duševni prid ali sebi ali
komu drugemu. Kamorkoli sem pogledal, ležala je
pred mano terra incognita. Med sto rastlinami sem
poznal komaj petim ime, vseh lastnosti pa nobeni!
Pridnejši od mene so mi pravili navdušeno o zalih
orhidejah, ki rasto na Gorjancih. Jaz vem samo to,
da sem opazil semtertje cvetlice, kakršnih, če se prav
spominjam, nisem prej nikjer in nikoli videl. Mene
ni mikalo drugo kakor živa barva in duh cvetja, ki
sta se mi dozdevala v tej višavi dosti bolj nežna,
sveža in blagodejna nego v dolinah nekoliko tisoč
korakov niže.

59

Tudi kmečki ljudje se niso mogli načuditi in na-
veseliti lepoti gorjanskih rožic. Neki hlapec, ki je nosil
na hrib za gospodo hrano, mi je zatrdil, da kaj kras-
nejšega še ni videl, kar je na svetu; še grajski vrti
niso senca proti dišečim, vse barve spreminjajočim
gorjanskim tratam; drugod rasto lepe rože, tu ena,
tam ena, gori pa sem zagledal nekoliko stopinj naprej
od krvavega kamena  naenkrat celo ploho cvetlic
eno tik druge, eno lepšo od druge. Ko bi bil kdo
postavil na sredo križ ali kako drugo podobo in prižgal
dve sveči, bi bil mislil, da stojim pred altarjem božjim,
ki so ga naredili nebeški angelni.

Moje oko ni moglo opaziti te čarobije, ker nisem
prišel tje nikoli spomladi ali po leti, videlo pa je neko
drugo čudo, ki se dogaja vsakih sto let komaj enkrat.
Bralci vem da se spominjajo blage zime 1. 1872—73.
Do februarja nismo imeli ne snega ne mraza. Ta čas
se je zdel meni in prijatelju Dragutinu Rudežu kaj pri¬
praven za pot. V društvu še nekih drugih znancev sva
odrinila na Gorjance. V treh urah smo dospeli do kr¬
vavega kamena. Blizo njega je cvetelo leščevje. Čez
druge tri ure polahke hoje smo sedli pri sv. Jederti h
kosilu. Okoli nas so cvetele marjetice, kurji sled in še
druge rože. To je bilo enajstega januarija, na vrhu Gor¬
jancev! Tako zgodnje flore in v toliki visočini ne pomni
noben starec, morda niti starka Kuka gora.

Znanstveni popotnik, gledajoč z Gorjancev proti
Krki, se rad zamika v tiste starodavne čase, ko se ni
snovala narodom še nobena zgodovina, ko se prvi
človek morda še rodil ni. Kakor mnoge druge dežele
zalivalo je tudi Ogrsko in polovico Hrvaške prostrano
morje, ki se zove tercijarno. Zaliv se mu je zarinil v

60

Slovenijo; sedanje krško in šentjernejsko polje je le¬
žalo globoko pod vodo. Školjke in drugi morski sle¬
dovi in spominki se nahajajo tod povsod ne samo po
ravninah in nižinah, ampak še precej visoko po celem
Podgorju in prigorju Kukove gore. Tukajšni izobra¬
ženci ne preiskujejo ničesar, ne bero ničesar in tedaj
ne poznajo temeljito niti zemlje, po kateri hodijo. Za
tercijarno morje so zvedeli šele od g. Dragutina Dež¬
mana, ki je večkrat iz znanstvenih namenov tod popo¬
toval in o Gorjancih tudi pisal. Ta novica se jih je
slabo prijela. Nekateri so- ga debelo gledali in ga še
razumeli niso, drugi so trdili, da čenča in laže, tretji
so ga za hrbtom obrekovali in govorili, da se je prišel
sem s svojo učenostjo bahat, oni pa da lahko in sladko
jedo, pijo in spe brez njegovega terci j alske  ga  morja 1

Ali kaj grajam druge, ki sam ne razumem dosti
teh prevažnih reči, niti se ne brigam zanje, kakor za¬
služijo. Zanima me skoraj edino le ljudski značaj.
Bralce prosim, naj sprejmo to za nekak izgovor, če
morejo.

Uskoki.

Naše Podgorce sem jim ob kratkem popisal. Zdaj
bi trebalo, da jim pokažem tudi hrvaške gorce in pod-
gorce onstran hriba, ki se zovejo v knjigah Uskoki.
O njih bi se dalo govoriti še veliko več mikavnega
in novega. Poznajo jih slabo še njihovi rojaki. Ali jaz
sem namenil, povedati kaj malega samo o Dolenjcih;
Hrvatje mi stoje v drugi vrsti. Dve, tri črte morajo o
njih zadostovati.

Uskoki so se preselili pod Gorjance v turških
vojskah. Njihova stara domovina je bila Bosna, vera

61

pa pravoslavna, tista, ki ne priznava rimskega papeža
za poglavarja. Za čudo čvrsto so si ohranili svoje šege,
svoje pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski
jezik. Uskoki govore popolnoma tako, kakor Hrvatje
in Srbi pišejo.  Pravzaprav pa znajo le najboljši pi¬
satelji pogoditi neizmerno čistost in narodnost njiho¬
vega narečja. Vera se jim je v toliko izpremenila, da
so sprejeli papežev primat, da so se tedaj z rimo-ka-
toliško cerkvijo zedinili. Ali v vseh drugih rečeh je
ostal obred starinski. Božja služba se izvršuje v slav-
janskem jeziku; njihovi duhovniki žive v zakonu; v
dnevih zaostajajo po starem koledarju 12 dni za nami;
Ko praznujemo mi tri kralje, oni božičujejo i. t. d. Pod
škofa ne spadajo niti pod ljubljanskega, niti pod za¬
grebškega, kakor drugi rimo-katoličani te okolice, ampak
pod križevskega, ki stanuje od njih tako daleč in jih
pohaja tako poredkoma, da ga mnogi ne poznajo niti
po imenu.

Narodnih navad, popevek, misli bi človek lahko
nabral med Uskoki cele foliante. Starine pa se drže
žalibog tudi v slabih rečeh. Ne napredujejo v nobeni
reči skoraj čisto nič: Poljedelstvo, obrtnost, omika,
vede in umetnije stoje do malega na isti stopinji
kakor pred sto leti. Duhovniki so sami borno izobra¬
ženi, (izvzemši dva, tri, ki so se izučili po duhu in
potrebi sedanjega časa), narod se od njihove teme ne
more razsvetliti. Kaj pa šole — morda so opravljale
svojo dolžnost vsaj one? Čuda se dandanašnji več ne
dogajajo. Učilnic ali ni bilo, ali pa se je mlatila v njih
brezumna nemščina.

Treba je vedeti, da so bili Uskoki do najnovejše
dobe vpisani med graničarje. V tem stanju so imeli

62

samo tri svobode in pravice: Obdelovati s potom in
trudom svojo nebogato zemljo, nositi puško, naj bo
vojska ali mir in pa — učiti se nemški jezik kot jezik,
ki zapoveduje v vojaški službi. Krajina je zdaj prene¬
hala. Poleg osvobojenja Srbije in bolgarskega eksar-
hata je to največji napredek, ki ga je storila Jugosla¬
vija v tečaju 19. stoletja. Nehala je ravno še o pravem
času, ko ni še mogla izpriditi in ostrupiti naroda niti
vojaška lenoba in razuzdanost, niti bahatost in silo¬
vitost tujega življa in jezika, ki sta z njim vladala.
Jarem ga je dolgo tiščal, ali ne predolgo, gnilež se ga
je prijel le po vrhu, dal se bo ostrgati brez truda.
Kakor si je ohranil vse zaklade jezika, mu je ostala
neoskrunjena tudi poštenost in celo staroslavjansko
družinsko življenje se mu ni kar nič omajalo. V kri
in mišice se ni vcepila tedaj nobena nevarna primes,
nobena razjeda.

Ko sem vprašal Uskoka, če se nahaja tudi pri
njih kaj nemškutarjev, ki žele, da gospodari nemščina
še za naprej, mi je odgovoril: Te kranjske nesnage
mi ne poznamo. Hrvatom se lahko čestita, da dobe
take brate nazaj. Trojedna kraljevina ne bo imela nikjer
bolj zvestih, bolj zanesljivih in vnetih sinov nego v
nekdanji granici.

V dunajskem državnem in v kranjskem deželnem
zboru se je čulo dokazovati, da prebivajo Uskoki na
starokranjskem zemljišču in da bi se morali po pravici
združiti z našo deželo. Ko bi hoteli sami  stopiti v
naše kolo, sprejeli bi jih Slovenci s srčnim pozdravom
in veseljem. Ali bolje je, da se ne varamo. Kri ni
voda. Sila bi nam več škodila, nego koristila. Iz svoje
drage volje se Uskoki ne bodo dali nikdar pokranjčiti,

63

vkljub vsem simpatijam, ki se semtertje za nas ogla¬
šajo. Naj gre povsod v božje ime svoje k svojemu,
Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvat k svoji trojednici.
Jalov je posel preiskavah, čigavo je bilo kaj pred
sto in sto leti, treba je popraševati: Čigavo je zdaj?
Uskoki nam svoje dežele niso ukradli. Našli so jo
pusto in prazno in so si jo zaslužili pošteno z obilnim
znojem doma in z obilno krvjo na brezštevilnih turških
boriščih. Ta dežela je torej postala njihova, je postala
hrvaška. Ne prilastujmo si tega, kar je naše bilo, ali
je že davno naše biti nehalo!

Če gremo od zadnjih podgorskih hiš in poslopij
naprej gor, leže pred nami po priličnih krajih njive
in gorice, po katerih se peha poljedelec in vinogradnik
od zadnjega pomladnega do prvega zimskega snega,
včasi še sredi zime, ako je zemlja taka. Naj bo na
slovenski ali hrvaški strani, povsod se bomo namerili
na pohlevne, gostoljubne in zgovorne ljudi, ki nam
bodo ponudili kupico vina in založek kruha, to se
pravi, če teh božjih darov le sami ne stradajo, kar se
jim dostikrat pripeti.

Življenje v gori.

Pustivši obdelani svet za sabo, lezti in plezati
nam je zdaj po spašnikih in strmcih, zdaj po grmovju
in dobravah, zdaj po lazih in tokavah, včasi čez pesek
in kamenje, včasi skozi blato in mlakuže. Obuti se
moramo dobro, drugače ne izhajamo. Tudi tukaj ne
zamira človeški glas, ne miruje delavna roka. Pozdrav¬
ljamo se s podgorskimi pastirji, drvarji in ogljarji.
Mestni človek si misli življenje teh ljudi otožno in

64

dolgočasno, ali se moti. Zlasti pastirjev ni vzroka
omilovati. V žilah jim roji mlada kri, v osrčju sanja
bodra duša. Veselje jim izvira bujno iz skalne rebri
kakor iz košate dobrave, iz cvetoče spomladi kakor
iz resne jeseni, iz burnega vremena kakor iz vedrega.

Vredno je pri njih malo postati in opazovati
njihove prerazlične navade, igre in veselice, ki so za¬
držale v sebi toliko mitologičnih in obče slavjanskih
spominov. Vidi se, da so se nas ustrašili, da jim naše
društvo preseda; ta drobni rod se kratkočasi najrajši
sam zase; priče bi se jim utegnile smejati, ovaditi
njihove, često prerazposajene burke roditeljem. So-
sebno kadar imajo s sabo polne čutare vina, se jim
zabave ne vrše popolnoma nedolžno. Med dečki in
deklicami se sprede kmalu sladka ljubezen, vname se
ljubosumnost, bijejo se srdite, neredkokrat krvave bitve.

Veliko bolj prijazno sprejemajo popotnika drvarji.
Oni se vesele, da dobe človeka, s katerim se morejo
par besedi pomeniti, ki jim pove kaj o tujem svetu,
ki jim ponudi tudi kako smodko. Gorjance poznajo
dobro kakor domačo vas. Če želimo, nam bodo rado-
voljno odkrili vse gorske skrivnosti in posebnosti,
bodo nas napotili k hladnemu studencu, nam pokazali
najlepšo stezo, najkrajši pot proti vrhu. Že za svojo
korist se bomo radi kako urico zamudili med njimi.
Pravijo, da ni dobro znamenje, kadar sreča človek
dosti drvarjev in ogljarjev v hosti. Ob dobri vinski
letini sekira slabo poje, dima skoraj ni zazreti. Kovači
so mi tožili, kak križ imajo s podgorskimi ogljarji.
Kadar se trta zlaže, bi vsi hoteli žgati noč in dan;
če so pa sodi polni, jih ni spraviti za noben denar v
šumo. Ako jih nagovarjajo, da naj si vzamejo, če so

65

5

tako žejni, vina s sabo, jim odvračajo pijančki: „Kaplja
je najslajša v hramu, na potu izgubi slast, se utrudi
in zrak jo tako prevzame, da ne ostane v njej ne pol
moči. Pa je tudi težavno, nositi toliko s sabo. En
bokal je premalo, dva sta premalo in trije še tudi
premalo. Če bi ga bilo pet, bi se eden že nekako z
njim potolažil, ali kaj — če pa pride kak dober
znanec? Kako bom postregel njemu in ne zapustil
sebe? Pet bokalov bi hitro izcedila, potem, kajne, naj
se pa gledava? Vino je treba piti doma, v hramu, da
si ga človek lahko natoči, kolikor se mu ga ljubi in
da pokliče na pomoč tudi kakega prijatelja."

Velika množina lesarjev dokazuje tedaj slabo
letino. Zaradi tega se ne bomo čudili, da se drže ti
možje tako po nedolenjsko resno in modro. Žejnemu
ne poka trebuh od smeha. Ob samem kruhu in vodi
premišljuje Dolenjec slabe čase, smrt, večnost; šaliti
se ne more.

Kolikor bolj se bližamo temenu, toliko manj na¬
hajamo sledu in znamenj ljudskega življenja. Korakali
bomo po gozdu in samoti včasi dve, tri ure in ne
bomo videli ne žive duše. Ali prav zmerom pa tudi
ni mrtvo. Na Gorjance sopiha marsikak popotnik, ta
s tem, drugi z drugim namenom. Večkrat sem videl
prijaznega možička, ki je šel s svojim koškom po
zdravilne rastline, katerih raste tod vse polno. Na dno
je nametal več funtov sladkih koreninic, nanje je na¬
ložil nekoliko pesti pljučnika, s katerim se odpravljajo
živini bolezni v drobu, potem so prišli skladi raznih
drugih zeli, ki ozdravljajo vred, uroke, sušico krvno
in pljučno, naravno in narejeno in vseh dvainsedem¬
deset mrzlic, ki mektajo ubogi človeški rod. Najbolj

66

na vrh pa je djal prav na rahlo slavo in krono vseh
gorjanskih zdravil, v narodnem zdravjeslovju nepre-
cenjeno arniko. Slovenec je prepričan, da zaceli arnika
vsako rano. Komur ne pomaga niti ona, naj se spravi
z Bogom; treba se bo posloviti.

Možička sem vprašal, za koga vse to nabira in
koliko si bo zaslužil. Odgovoril mi je, ko bi imel
takih rastlin za deset gnojnih košev, da bi jih lahko
vse razdal v 14 dneh, tako se ljudje vlečejo za gor¬
janske rože in po pravici, kajti niti na planinah ne
rasto boljše, razun mahu, ki tod ni dosti prida. Blago
bo najprej ponudil v lekarnici. Odkar gospodarijo učeni
doktorji, je jelo zdravilstvo napredovati po rakovo.
Prinesel je lani v lekarnico najžlahtnejše arnike. Neki
nafrkani škricman jo je povohal in se zarežal: „To ni
za nas, pojdite k starim mamicam!" Človeška pamet
je prišla tako na nič, da so jeli zametavati že arniko,
katero je ustvaril Bog prav nalašč za rane. Zato se
ne čudi, da ranjeni vojaki skoraj vsi poginejo. Če ne
bo kupila nič lekarnica, pojde pa dalje, za kupca ga
ni strah. Nekaj bo vzela konjederka, drugo bo spečal
v domači duhovniji. Arniko in pljučnik hočejo imeti
od njega, lahko veli, vse hišne gospodinje. Koš se bo
hitro izpraznil, ali tudi denarci, katere bo ujel za zeli,
bodo skočili urno iz žepa.

Plačuje se dosti slabo. Ljudje mislijo, če mu za
sveženj najplemenitejših rož vržejo dva groša, da so
mu izkazali veliko milost. Revežem pa tako ne more
nič računih. Božji Ion je tudi nekaj vreden. Večjidel
ne dobi od znancev ne solda, ali ne mara toliko. Po
dobri trgatvi ga kličejo v vsak hram in ob večjih praz¬
nikih se ga napije zastonj; še silijo ga, da ne more

67

5 *

vsemu kaj. Najbolje plačujejo farovške kuharice, ne¬
katera ga je napasla s pečenko in starino in mu po¬
tisnila na odhodu v roko cel goldinar. Sploh pa se
ogiblje vseh tistih hiš, kamor zahajajo doktorji s svojo
pasjo vero in pasjimi lekarijami. Nekdaj je prodal ve¬
liko krčmarjem, kmečkim barantačem in bogatinom.
Zdaj so se vsi prevzeli, iz baharije — za pomoč bogme
ne! pošiljajo po te oblizane, brkate doktorje. Pridrdrajo
se pet, šest potov, potem se veli: Štej kmetavz ban¬
kovce, zastonj se k tebi ne vozimo. Bedak zdihne, izvleče
bukvice ali mošnjo in vpraša: »Gospod, bo dosti pet?“
Doktor mu pokaže zobe in zarenči: »Meniš, da sem
norec, pravim še enkrat: Štej in napravi, da bo prav!“
„Tako“ — pripoveduje Matiček — „se jim godi
zdaj, pa kaj jim koristi? Ne porečem, da nič. Vsak
bolnik od teh strupov umrje, dediči imajo vzrok se
veseliti. Dokler sem bil jaz dober, so mi dajali tri po¬
žirke vina in založek štruce, pa je bilo vse opravljeno.
Gorske rože so izpolnjevale dolžnost, katero so prejele
od Boga: bolni reveži so ozdraveli. Ljudem pa se je
zdelo to napačno, ni se moglo nič podedovati, zato
so mi dejali: Matiček, hodi z Bogom, tebe in tvojih
zeli ne potrebujemo, doktorji so vse drugi tiči; store
nam, kar si sami želimo. Svet stoka: Ne da se več
živeti. Svet trdi resnico. Zaredili so se v nas trije raki,
ki nam bodo razjedli vse, kar imamo. En rak je naša
potrata, za potrebe nam ne gre izpod palca ne krajcar,
za nepotrebnosti nam ni žal goldinarjev. Drugi rak,
ki nam pa najmanj škodi, so gosposke. Pritiskajo nas
za davke, da nas bole vsi udje, nakladajo nam vsako
leto kaj novega, ali od tega se hrani vsaj vojak, naš
človek, ki nam drži v deželi mir in red. Tretji rak se

68

mi najbolj gnusi: To so naši ljubeznivi doktorčki, ki
nam praznijo mošnjico, ki narejajo s svojo hudičarijo
zdravim bolezen in bolnim mrtvaško jamo.“

Nekoliko manj kakor zelarjev hodi zdaj na Gor¬
jance zakladarjev. Prejšnji čas so tod onegavili bolj
pogostoma. Ko so jenjala božja pota, so se rodile v
zmedenih glavah pravljice o neizmernih zakladih, ki
so baje zakopani pod zapuščenimi cerkvami. Prišli so
razni vedeži, ki so prinesli čarovne palice in bukve.
Palice so se same nagibale proti krajem, kjer je ležal
denar; bukve pa so imele molitve, katere je trebalo
prebrati in zakladi so se mogli dvigniti brez neprilike
in nevarnosti. Na tak način so si nekateri ljudje menda
jako opomogli. Drugi pa tega niso verjeli in so trdili,
da se zakladov ni še nihče dotaknil. Duhovščina šent-
jernejska jih je dala sicer ogreniti in prenesti v šent-
jernejsko cerkev, ali ponoči so ušli nazaj na staro
mesto. Jeli so dohajati neznani popotniki, ki so po¬
vedali tistim, ki so jih dobro pogostili, vse natanko,
pod katerim altarjem in pragom da se skrivajo.

Neki Hrvat ni mogel plačati v krčmi računa. Go¬
spodar se je razjezil in ga hotel sleči. Hrvat pa mu
je rekel: Pojdi z mano na Gorjance. Kar dobova,
bova razdelila po bratovsko: Pol meni, pol tebi. Krčmar
je šel. Vrnivši se je pravil, da je Hrvat zaklad odkopal,
si nasul v mavho cekinov in pobegnil, njemu da ni
dal nič. Ker je po tistem krčmo zaprl, so ljudje go¬
vorili, da laže, da si je pritresel debelega mačka
domu, ali ga taji, da ga ne bi gosposka kaj za najdeni
denar, ker je cerkven, nadlegovala. Obenem pa so
trdili, da sta našla s Hrvatom toliko cekinov, da nista
mogla pobrati ne polovice.

69

V Beli cerkvi je umrl star berač. Pred smrtjo je
oznanil sedem krajev, kjer se nahaja na Gorjancih
denar. Praznoverni, lenuhi in klateži so jeli od vseh
strani vreti in razkopavati cerkve in prostor okoli njih.
Obogatel seveda ni s tem nobeden. Strehe in strope
sta porušila cerkvam čas in nevihta, vse drugo so
razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji. Ža¬
lostne podrtine teh cerkva spričujejo tedaj nele min¬
ljivost vseh reči, ampak tudi strašansko praznoverje, v
katerem tiči dolenjski kmet še dandanašnji. Najhuje so
vrtali zakladarji po cerkvi sv. Miklavža, ki se ni še
zdavnaj za božjo službo zaklenila, pa je že skoraj vsa
razbita in razdjana. Lepi mramorni prag hrama sv. Elije
smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači
tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar
zasačili.

Iz šentjernejske župnije gre k Uskokom dobra
steza na severu Kukove gore, tudi čez hribe, ali je
prevedena pametno, da se popotnik ne utrudi dosti.
Kdor ima posla v Beli Krajini, pa bo najbolje storil,
ako se drži velike ceste. Naš Slovenec pa hodi rad
naravnost, naj bo pot nadelan ali ne, strm ali položen,
lahak ali nevaren. On je zateleban v svojo „bližnjico“,
dasiravno pride po njej dostikrat precej pozneje nego
bi prišel po cesti, ne oziraje se na to, koliko si raztrga
po nepotrebnem čevljev in oprave. Dolenjec, ki je hotel
iti k Uskokom ali v Metliko, je vedel, da ga ločijo od
njih Gorjanci, pa se je ojunačil in rekel: Kdo bi lazil
po ovinkih? Ne maram ne za stezo, ne za veliko cesto.
Pobrišimo jo, koder je najbliže, naravnost čez goro!
Kdor je priromal iz hrvaških šum v Metliko, in bi bil
sedel že rad med svojimi Podgorci, Šentjernejci in

70

Kostanjevičani, ni utegnil korakati po lepi cesti. Prišel
bi domu kake pol ure pozneje, zato hajd čez Gorjance,
čez strmce in prepade, naj bo leto ali zima, kopno ali
sneg do pasu! Takih predrznih popotnikov peha dosti
čez hrib, skoraj prav čez vrh; nekateri gredo z društvom,
drugi jo režejo kar sami, včasi ob najhujši zimi in burji.
Te čudne bližnjice se ne boje niti ženske, ki nosijo
Uskokom kruh.

Ni se čuditi, da se sliši tolikokrat kaka nesreča.
Lani (1872.) so gori našli ubitega Hrvata. Letos se je
bralo, da je raztrgal neko ženo ris; bržkone pa so jo
zaskočili volkovi, kajti risi se v tem kraju ne klatijo.
Pred nekoliko leti je zagazilo šest ljudi v velik zamet
in zmrznilo.

Naj povem ob tej priliki tudi srečen slučaj. K
Uskokom se je primožilo več Dolenjk, med njimi tudi
Baričeva Kata. Sešel sem se z njo v suhorski krčmi.
Z besedno ženo se je bilo lahko seznaniti in znanci
si radi priobčujejo svoje prigodbe. Kata mi je pove¬
dala, da je doma v kostanjeviški župniji in je morala
nositi „Lahom" (to je, staroverskim Uskokom) kruh.
Grozno nerada je hodila tja, ali starši so jo silili, da
ni mogla ugovarjati. Hrvatje so se ji zdeli strašno
pusti in nepriljudni, ker jih ni prav poznala, pa tudi
grdi: Njihovo rjavo in rumeno lice jo je spominjalo
na ostudne cigane. Ne enega lepega človeka ni videla,
niti možkega, niti ženske. Lahko bi bila prisegla, da
se v Laha ne bo nikoli zaljubila, še manj pa se z
njim poročila.

Ali — človek obrača, Bog obrne. Grede čez Gorjance
se je nevarno prehladila. Prišedši v prvo staroversko vas
je opešala, da ni mogla dalje ne korak. Bariči, katerim

71

je prinesla že večkrat kruha, so jo djali v dobro po¬
steljo in ji stregli prijazno kakor kakemu svojemu.
Polotila se je je huda vročinska bolezen. Ležala je
pri blagih Uskokih cela dva meseca. Tu je videla,
kako lepo po krščansko se ljubijo med sabo hrvaški
sorodniki. Nikdar ni čula v Baričevi hiši najmanjšega
prepira, niti za šalo. Stari roditelji, otroci in vnuki —
vsi so bili enega srca, ene misli. Vsak se je trudil,
da napravi svojim ljudem kako veselje, kako nedolžno
zabavico. Ubogo Katrico so hodili neprehoma gledat
in popraševat, kako se čuti, kaj bi poželela, s čim bi
ji mogli poslužiti. Mladi Anton je dobil človeka, ki
je pisal njenim staršem, kaj se je pripetilo. Tekal je
radi nje k zdravniku,, v lekarnico, h krčmarjem in me¬
sarjem, po vseh bližnjih in daljnih shodih, na vse
strani, kjer se je nadejal uloviti zanjo zdaten lek, zdrav
požirek, sočen založek. Stara Barička je bdela pri njej
skrbno kakor pri lastnem detetu, jo je prekladala, ji
rahljala posteljo, pa pazila, da ji ne krati pokoja krič
ali ropot.

Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatom
ni prazna beseda kakor Kranjcem. Spoznala je prvikrat
v svojem življenju ljudi, ki so ji bili res dobri, ki so
jo ljubili bolj od srca nego oče in mati in vsi drugi
domači. Sosebno Anton ni vedel, kako bi se trudil, le
da se ji prikupi, da ji pomaga, da jo razveseli in po¬
tolaži. Katrica je izgubila slabo misel o hrvaških fantih
do zadnjega sledu. Anton se ji je kmalu začel dozde¬
vati nele blagodušen, ampak tudi čeden, da takega
korenjaka doslej še ni videla.

Ko se ji zdravje zopet povrne in se je spravljala
nazaj proti domu, jo vpraša Barička, naj ji pove po

72

duši, kako se ji v njeni hiši in rodovini dopada.
Katrico spreleti rdečica, vendar se ohrabri in odgo¬
vori prisrčno: „Bog plati Vašo brigo za me tujo siroto!
Če živim sto let, ne bom pozabila dobrot, s katerimi
ste me obsipali vsi, od prvega do zadnjega. Meni se
pri Vas, da povem po pravici, kakor mislim in čutim,
tako dopada, da bi ostala pri vas najrajša do smrti."

Barička se ji nasmehlja, jo pritisne k sebi in ji
veli: „Tudi nam bo milo in drago, ako te je volja
pri nas ostati. Sin Anton mi je rekel, da naj govorim
zanj kako besedico. On te ljubi in če se ne protiviš,
te bo snubil."

Ni mi treba praviti, da se Katrica ni dosti bra¬
nila. Še tisto leto sta se vzela z Antonom in sta živela
skupaj veliko let, dokler ga ni zadela krogla v itali¬
janski vojski. Zdaj se je že precej postarala; vse sinove
in hčere je poženila in pomožila, ziblje, če hoče vnuke,
sicer pa dela, kar more in gre, kamor se ji zljubi.
Njena hiša se šteje med najbolj premožne in ugledne
med Uskoki, revščine in zaničevanja ni naša pohrva-
čena Kata nikoli izkusila. Še zmerom hvali Boga, da
jo je pripeljal med ljudstvo, ki ne pozna ne zlobe,
ne hinavščine.

Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spo¬
štljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so
iztrebili na Gorjancih medvede in postrelili brez šte¬
vila volkov, srn in drugih škodljivih in nepotrebnih
živali. Segali so ji brez dvombe v lovsko „pravico".
A da ni bilo teh blagodatnih „tatov“, človek še zdaj ne
bi mogel tod popotovati brez orožja in velike družbe.
Po vsem tem, kar sem povedal, so se mislim bralci
preverili, da vrhovi, hrbti in grebeni Kukove gore niso

73

tako neznani in nepohajani, kakor se je o njih trdilo
in tudi pisalo, toda samotni in tihi pa so res, da se
človeku toži in komaj čaka, da pride zopet do kake hiše.

Narodna domišljija in poezija pa taji to njihovo
samoto, pa jih je zaselila s premnogimi duhovi in
strahovi, strahotami in čudeži. Dolenjec sicer rajši poje,
nego pripoveduje. Nahaja se dosti ljudi, ki ne vedo o
Gorjancih skoraj nobene basni. Še več se dobiva takih,
ki poznajo semtertje kak odlomek, o celoti in bogastvu
pripovedek pa še pojma nimajo. Le poredkoma pa
se nameri iskalec na starca ali starko, ki mu pokaže
ogromni zaklad narodnega blaga, ki ga zakriva ta
sloveča gora. Jaz nisem bil tako srečen, da najdem
takega starca ali tako starko. Pri Petriču v Gotnji vasi
sem se večkrat pogovarjal s Podgorko, ki mi je rekla,
da bi se dalo govoriti ves dan o gorjanskih čudih, v
svoji mladosti je slišala morda sto pravljic, ali jih
je večjidel pozabila; tisto malo, kar jih pomni, mi hoče
drage volje povedati, da ustreže moji zvedljivosti.

Da ji jeziček namažem, ji velim prinesti polič
vina, se usedem k njej, izvlečem kos papirja in zapi¬
sujem. Te pripovedke bom priobčil bralcem. Naj jih
potrpežljivo prečitajo in se ne hude name, če se jim
ta ali ona ne bo zdela zanimiva ali nova. Saj je sploh
znano, da narodi radi prenašajo svoje bajke od kraja
do kraja, od hriba, ki stoji na enem koncu zemlje na
hrib, ki stoji na drugem koncu, več dni daleč od
onega. Kar se mene tiče, jako obžalujem, da pripo¬
vedek nisem mogel nabrati veliko več in da zahteva
namen moje knjige, naznaniti jih prosto in obkratkem,
brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi
bile vsaj nekatere vredne.

74

Bajke.

Gospodična.

Mihovski grad je bil največji in najvišji v deželi.
Grajski gospod je peljal gospo k oknu in rekel: »Ve¬
seli se, vse kar odtod pregledaš, je tvoje."

Gospa veli: „Vem, da je moje, ali se ne veselim.
Molila sem doma, hodila sem po božjih potih, ali Bog
ni uslišal najine želje, nama ni podaril ne sina ne hčere.
Jaz sem se postarala in nekaj mi pravi, da bom zbolela."

Gospa se je ulegla in ležala sedem let in sedem
mesecev. Veliko zdravnikov jo je zdravilo, ali je ni
moglo ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno in veli:
»Nekaj mi pravi, da bom ozdravila, če se sprehodim
po Gorjancih."

Gospod odgovarja žalostno: »Kako se boš spre¬
hajala po Gorjancih, ko ne moreš sama ne s postelje
iti, ne obrniti se na postelji."

V grad pride star, garjav berač. Hlapci zakriče:
»Poberi se, da ne dobodo garjev naša bolna gospa."
Gospa pa se oglasi: »Ne gonite reveža od praga.
Berači so božji prijatelji. Dajte mu vina in pečenke,
pripravite mu gosposko posteljo." Berač se napije,
naje in odpočije. Prelepo se zahvali dobri gospej in
veli: »Nate za povračilo gorjanski koren, ki je rastel
sedemdeset sežnjev pod zemljo. Komur je umreti, živi
od njega še tri dni; komur je bolovati, se čuti tri dni
okrepčanega. Koren vam bo dal moč sprehoditi se po
Gorjancih."

Gospa pokusi koren, skoči na noge in gre v
Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica

75

se počrni. Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do
druzega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi.
Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do tretjega
studenca in zajame vode. Kupica se zasveti in zacvete.
Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija. Gospa
pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije.
Popije prvo kupico in ljubo zdravje se ji povrne. Po¬
pije drugo kupico in stara moč ji pride nazaj. Popije
tretjo kupico in čuti se mlado, kakor je bila takrat,
ko je šla z gospodom k poroki. Kupico položi v ze¬
leno travo, si zaviha rokave in umije roke in obraz.
Roke se ji pobelijo kakor sneg, lica zarde kakor
poljski mak, dobila je nazaj vse lepote svoje mladosti.
Skakljaje in prepevaje je hitela proti domu.

Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnice:
„Kdo je krasna gospodična,  ki se bliža mojemu
gradu?"

Gospa je čula besede, se ga oklenila in rekla:
„Ne glej me tako čudno, saj sem tvoja gospa; ozdravila
in pomladila me je naša gorjanska voda. Nekaj pa mi
pravi, da nama bo podaril Bog tudi sinov in hčeri."

Gospod od veselja ne ve, kaj bi počel. Napravil
je veliko gostijo in povabil nanjo vse kmete svoje
graščine. Jedli in pili so tako dolgo, da so nekateri
še zdaj siti in pijani. Zaradi te prigodbe se zove stu¬
denec do današnjega dne Gospodična.

Krvavi kamen.

Ne predaleč od cerkve sv. Miklavža stoji na samem
skala, kateri se pravi Krvavi kamen. Starejši ljudje se
še dobro spominjajo, da je bila nekdaj vsa rdeča od

76

vrha do tal, okoli in okoli. Barvo je deževje večjidel
spralo, da se zdaj ne razlikuje dosti od drugih takih
skal. O njej sem slišal tri razne pravljice, ki se pa
vse tri vjemajo v tem, da jo je oblila in zamazala
človeška kri, da se je prigodil poleg nje poboj in umor.

1 .

Stara meja med Hrvati in Kranjci je šla čez Gor¬
jance, ali ni bila natanko zaznamovana. Hrvatje so si
lastili celo površje, Kranjci so jim nasprotovali in trdili,
da je polovica njihova. Možje obeh narodnosti so se
sešli pri Krvavem kamnu, da ustanove trdno mejo.
Ker niso hoteli popustiti ne Hrvatje ne Kranjci, se je
vnel med njimi prepir in kmalu tudi srdita bitka. Go¬
nili in mesarili so se okoli skale in jo obrizgali od
vseh strani s krvjo, da ni ostala ne ena pičica bela.
Kranjci so sovražnike premogli in poubili, mejaše so
pa tako postavili, kakor je zahtevala po njihovem
mnenju pravica.

2 .

Na metliški cesti so tolovaji napadli kočijo ime¬
nitnega gospoda, jo okradli, gospoda pa ubili. S plenom
so pobegnili na Gorjance. Pri Krvavem kamnu so si
napravili veselo gostijo, se napili in pijani si začeli
blago deliti. Temu in onemu se je del zdel premajhen ;
tolovaji so se jeli psovati, se ločili v dve stranki in
sprijeli. Tolkli so se brez milosti na smrt. Razun
dveh so počepali vsi. Ali Jiiti ta dva nista privoščila
drug drugemu polovice. Klala sta se tako dolgo, dokler
nista obležala tudi ona dva mrtva. Tako je poginila vsa
drhal, njuna kri se pozna na skali do današnjih časov.

77

3 .

Na Hrvaškem ni navada kakor pri nas, da bi
prevzel gospodarstvo po očetu najstarejši sin, drugi
pa dobili svoj del in šli od doma. Pri njih imajo vsi
enako pravico do dedščine, sinovi se poženijo in osta¬
nejo skupaj v najlepši spravi in prijaznosti. Neki Hrvat
je izročil hišo sinovoma in umrl. Starejši je veliko hodil
po Kranjskem in se tam zaljubil. Komaj se je poročil,
je šel mir iz hiše. Kranjica je rekla možu: Daj bratu
doto, naj se pobere, kamor hoče. Če pa želi ostati
doma, naj nama služi za hlapca in spi pri konjih.

Mlajšemu bratu se je milo storilo. Zdihnil je:
»Kranjske nevjeste, hrvatska propast" in šel od doma.
Ponujane dote ni maral, delati tujim ljudem pa se je
sramoval. Kaj če početi — s čim se hraniti? Kakor
mnogi drugi preganjani Hrvatje se je pridružil haj¬
dukom. Med poživinjenimi tovariši je izgubil zadnjo
iskrico bratovske ljubezni. Snoval in kuhal je strašno
maščevanje. Čakal je brata pri Krvavem kamnu, kamor
je vedel, da pride po seno. Ko ga zagleda, skoči nanj
kakor volk na ovco, ga podere na skalo in mu zarine
v srce svoj dolgi handžar do roča, da je tekla kri cur¬
koma po sivem kamnu. Divjak vidi brata mrtvega; bes
je ugašen, ali zdajci ga zapeče vest kakor peklenska
žerjavica; v srce zabode krvavi handžar tudi sebi in
tako sta poginila na strašen način oba brata radi zdražbe,
ki jo je zatrosila med njima kranjska nevesta in kranjska
šega. Marsikateri Hrvat je ponavljal že pri Krvavem
kamnu besedo: Kranjske nevjeste, hrvatska propast.

*

78

Krvavi kamen sem ogledal pozorno od vseh strani.
Rdečilo se drži skale tudi po jamicah in razpokah, po
vseh kotih in nalomih. Semtertje sem ostrgal z nožkom
precej debelo skorjico. Človek se kmalu prepriča, da
kamna ni mogla oškropiti človeška kri, ampak da ga
je moral nekdo z navadno rdečo barvo nalašč nama¬
zati. Ob zlatih časih tlake in desetine je hodila gospoda
pogostoma na Gorjance streljat zajce in uživat razgled,
pečene piške in žlahtno kapljico. Krvavi kamen stoji
na koncu najhujših klancev in na začetku položne vr-
hovine. Pri njem se popotniki, ki pridejo od šentjer-
nejske strani, navadno odpočivajo in krepčajo. Na tej
naravni postaji se je že veliko dobrega pojedlo in po¬
pilo ; tudi že marsikatera šala ugenila. Kak srborit go¬
spodek se je domislil in rekel: Dajmo skali rdeč obraz,
pa boste videli, kak hrup bodo zagnali romarji. Vsi
poreko, da so videli ta kamen krvav in naj me vzame
zlodej, če ne bomo slišali kmalu o kaki grozoviti mo¬
riji, ki se je tukaj pripetila. Tak izvir imajo brez dvombe
tudi mnoge druge pripovedke. To uči stotera izkušnja,
da se vjame lahkovernost v vsako zanko, da obtiči
na vsaki lepki, naj bo debela in kosmata, kolikor hoče.

V obližju krvavega kamna so se vršile in zvršile
še nekatere druge nenavadne reči, če govorica ne laže.
Pri njem sta zakopana mladenič in deklica, ki sta se
zvesto ljubila, ali se jima sovražna usoda ni dala
združiti v življenju. Zdaj ju pokriva ista zemlja, ista
gomila. Njune želje je izpolnila šele smrt. Ta povest
čujem, da je nekje popisana; jaz je nisem bral, niti je
natanko izvedel, odlomkov pa nočem praviti. — Zraven
groba je našel neki malopridnež zaklad. Zaprt v Ljub¬
ljani na gradu se je seznanil s tatom, ki mu je po-

79

vedal na smrtni postelji, da je skril nakraden denar
na Gorjancih pri Krvavem kamnu. Kraj mu je popisal
tako natanko, da je dvignil, prišedši iz ječe, brez dol¬
gega iskanja zagrebene stotake. Popijal jih je po Do¬
lenjskem poldrugo leto. Ko se je posušil, ni hotel
začeti delati, ampak je napravil rajši novo hudobijo,
da se pase zastonj v zaporu. To je mislim edini pri¬
petljaj, da se je iztaknil na tej gori kak resničen zaklad.

Ukleto jezero.

Podgorci pripovedujejo, da so bile na Gorjancih
nekdaj cele vasi, iz katerih so se ljudje preselili v rav¬
nine še le novejše čase. V turških vojskah so si po¬
stavili mnogi bližnji sosedje morda res kake začasne
kolibe in spravljali v njih blago, da jim ga ne ugrabi
sovražnik, ki je previhraval bolj nizke kraje. Večje vasi
s stalnimi prebivalci pa gotovo niso stale nikoli gori.
Brez temelja pa pravljica ni. Nekoliko kmetov je res
imelo tam svoje posesti, koče in poslopja. Po koše-
nicah se še prav dobro poznajo razori in kraji nek¬
danjih njiv. Njihovi nasledniki žive v brusniški duhov-
niji in se spominjajo natanko, kje in kako so se dolgo¬
časili in trpinčili na Kukovi gori njihovi dedje in očeti.

Pod kočami je izviral preboren studenček, kate¬
remu so zajezili vodo v malo lužo, da jim služi za
napajanje. Iz luže teče vrelec, kadar dežuje, naprej dol
po jarku; o sušnem vremenu usahne popolnoma. Mi
nismo videli v vodotoču ne kaplje vode. Iz te resnične
malenkosti se je izumila in razvila prebohotna in stra¬
hotna basen. Ljudstvo trdi, da je na Gorjancih glo¬
boko jezero, ki napolnjuje menda celo hribovje in bo

80

enkrat predrlo svoje bregove in zalilo in uničilo vso
dolenjsko zemljo. Ta grozni čas se približuje. Človeški
grehi so dospeli do vrha, božja milost je pri kraju.
Daljnji ljudje se bodo utegnili rešiti, gorje pa si ga
Podgorcem! Svoje prijatelje bo Bog otel, ali grešniki
bodo poginili vsi, časno in tudi večno. Na to prigodbo
mislijo berači, kadar molijo: Se en očenaš za tiste
ljudi, ki prebivajo pod Kukovo goro.

Človek se mora smejati in čuditi, kako sploh se
verjame temu abotnemu prerokovanju. Če dokazuje
ljudem, kako neumno je misliti, da bi ta neznatna
mlakuža mogla storiti kako škodo, potresajo pomenljivo
z glavami in pravijo: „0, da bi le hotela biti mlakuža
— ali ni. Ne vidi se ne veliko, ali niže doli v breznu
se je nabralo vode, da bi zatopila lahko še večjo de¬
želo nego je Podgorje in dolenjska stran za Krko."
Ako jim ugovarja, da v tem kraju ni ne sledu kakemu
breznu, kajti luži se pride kmalu do dna, se začno,
krohotati in vele: „Ti tako govoriš, ker jezera ne poznaš.
Do dna sami vemo, da se lahko pride, ali to dno ni
pravo dno, ni zemlja ali kamenje, ampak gosta železna
mreža, katero so vstavili v obrežje in premostili z njo
vodo prejšnji gorski prebivalci, da niso popadali ljudje
in živina po kaki nesreči v brezno."

Če se pregovarja s praznoverni še dalje in jim
pravi, da je to dno tako kakor vsako drugo dno kake
luže, namreč mehko in blatno, ga zavračajo domiselno:
„E seveda je mehko in blatno. Kakšno pa bo? Odkar
so prepeli mrežo, je že dolgo. Prijelo se je je blata
in vsake nesnage za več gnojnih košev."

• S takimi modrijani se je težavno pričkati. Jaz
sem to mitično lužo dobro ogledal in preiskal. Vode

81

6

je imela na prostoru srednje mize kakih pet kablic, več
gotovo ne. Z blatom vred je prišla komaj do kolena.
Vtikal sem na vse kraje tenko palico in čutil povsod
trdno dno. Voda stoji bržkone na skali, iz katere je
ljudska domišljija napravila železno rešetko. Nad lužo
je izpod pokvečenega drevesa nekaj kapljalo. Moj dru¬
žabnik je rekel, da je to studenec, ki daje mlaki vodo.
Vsa ta okolica nima nobene romantike, lepote, pa tudi
nobene strahote in posebne grdobije. V njej vlada vsak¬
danja puščoba in navaden dolgčas. Človek se ne more
na nikakov način domisliti, s čim je vnemal ta kraj na¬
rodno fantazijo, da se je toliko z njim pečala. Morda se
je tu nekdaj res kaj čudnega in neobičnega pripetilo,
morda sta se narava in značaj zemlje spremenila še le
v novejši dobi. Čujmo zdaj o jezeru nekoliko povesti,
da spoznamo to čudo malo bolj natanko.

Lovec je šel na Gorjance. S sabo je vzel sedem¬
letnega sinka. Ko zagleda srno, reče sinku: Ostani pri
cerkvi in počakaj, dokler ne ustrelim srne in se ne
vrnem. Deček čaka in čaka, očeta ni. Ko se naveliča
čakati, se začne izprehajati po okolici in pride do jame,
ki je bila zagrnjena z bršlinom. Deček razmakne bršlin
in stopi v jamo. Jama je šla naprej in naprej, naravnost
v hrib. Deček tava od konca skoraj po temi. Čimdalje
koraka, tem svitlejši biva pot. Tesna jama se razširi v
prostorno votlino. V votlini zagleda deček velikansko
jezero, ki ga razsvetljujejo prelepo stotine svetilnic vi¬
sečih s stropa. Iz jezera pa dohaja jokanje in ječanje
kakor od pogubljenih duš.

Deček pogleda v jezero in vidi zlato ribico. Ri¬
bica se mu približa in veli s človeškim glasom: „Mi-
lostivi Bog bodi zahvaljen, da te je pripeljal sem. Po-

82

slušaj pazljivo, kar bom povedala in ne zavrzi moje
prošnje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je
stal na Gorjancih. Grad je bil visok za sedem zvonikov,
velik za sedem cerkva, bogat za sedem kraljestev. Moj
oče je molil krive bogove, narejene iz zlata in srebra,
živega Boga je preziral in preklinjal. V grad pride
sv. Feliks in oznanjuje pravo vero. Moj oče ga odpravi
in veli: „Jaz imam bogove iz zlata in srebra, tvoj bog
pa je bil berač in je umrl med hudodelniki. Preden
pripognem kolena takemu bogu, naj se spremeni moj
grad v pusto jezero, jaz in moja rodovina pa v krdelo
brezumnih rib in žab.“ Svetnik se prekriža in tisti hip
se zemlja zmaje, naš grad pa pogrezne in raztaja v
pusto jezero. Na dnu jezera lazi moj ubogi oče, po¬
doben ostudnemu močeradu. Žaba, ki se napihuje tam
na skali, je moja mati; bratje in sestre plavajo z mano
vred semtertje in pričakujejo odrešenika. Videti jih ne
moreš, ker se skrivajo pod vodo, lahko pa čuješ nji¬
hovo in naših roditeljev bridko zdihovanje. Samo jaz
ne trpim nič, ker sem umrla še nedolžna v otročjih
letih. Dana mi je lepša podoba in pravica plavati po
vrhu in uživati zrak. Ali srečne se ne bom čutila nikdar,
dokler se očetu ne odpusti strašna kletev in ne zagle¬
damo zopet vsi skupaj božjega sveta in solnca. Kletev
nam more izbrisati le krst, ali krstiti nas mora človek,
ki je brez greha in nedolžen. Ti si brez greha in ne¬
dolžen. Prosim te, pojdi po blagoslovljene vode v cerkev
in krsti z njo mene, moje roditelje, brate in sestre.
Tisti hip se bomo spremenili nazaj v lepe človeške
postave, to jezero pa v bogat grad, ki ga bodo hodili
gledat iz vseh krajev sveta. Godilo pa se bo dobro
tudi tebi in tvoji rodovini. Moj oče ti bo dal polovico

83

v*

<P

svojega imetka, da ne bo treba delati ne tvojemu očetu,
ne tebi, ne tvojim otrokom, pa niti vnukom."

Deček se je čudil ribici, da je zlata in zna go¬
voriti, zapomnil si je dobro vsako besedo in obljubil
s srčnim veseljem, da ji bo prošnjo precej drugi dan
izpolnil. Zadovoljen koraka iz jame nazaj na goro,
najde očeta pri sv. Miklavžu in mu pove, kje da je
bil in kaj se je pripetilo.

Oče pravi: „Krst je bogoslužno delo in polovica
grajskega imetka je lepa reč, ali močno se bojim, da
se tebi ne bi zgodilo kaj žalega. Šel bom vprašat za
svet našega župnika. Župnik so moder mož, na njih
se moreva v tej reči zanesti." Lovec prime sinka za
roko in se napoti z njim proti domu.

Še tisti dan gre k župniku in ga prosi za svet.
Ko čuje župnik, da dobi odrešenik polovico grajskega
imetka, se ga polasti lakomnost. Lovcu veli: »Krstil
bom jaz, ki sem zato postavljen; v naši veri ni navada,
da bi krščevali otroci." Lovec se veseli tem besedam,
ker se boji za otroka. Župnik povabi veliko botrov in
boter, samih graščakov in bogatinov, vzame s sabo cel
sod blagoslovljene vode in koraka s svečano procesijo
na Gorjance. Pred jamo vsi pokleknejo in opravijo
molitev. Nebo pa se pooblači in strašna nevihta začne
tuliti in metati strele in točo na romarje. Lakomnega
župnika to znamenje ne oplaši. Srčno razgrne bršlin
in stopi v jamo. Ni videl ogromne kače, ki je ležala
na potu. Ko dene nogo na kačo, se ga oklene in ga
piči. Grešnik je zarjul in umrl precej, brez kesanja; iz
votline pa se je slišal jok in stok, da je množico spre¬
letela groza. Pustivši mrtvega župnika v jami, se je
razkropila na vse strani in od takrat se ni drznila živa

84

duša lotiti rešenja ukletih ajdov. Jame so se ljudje
ogibali tako skrbno, da se je sčasoma pozabilo, kje se
nahaja. Pohlepni zakladarji so jo dosti iskali, toda je
niso našli. Ječanje so pač nekateri čuli; odkod pa se
glasi, niso mogli zaslediti niti sami niti s čarovnimi
šibami in bukvami.

Povodni mož.

Pobožen romar je prišel k sv. Miklavžu že v so¬
boto popoldne, da ne zamudi rane maše v nedeljo
zjutraj. Do večera je v cerkvi molil; ko se zmrači, si
je poiskal zavetja, si zakuril ogenj, da se ogreje in
vzel iz torbe večerjo, ki jo je prinesel s sabo: Par
klobas, kos potice in čutaro vina. Komaj začne večer¬
jati, se približa ognju star, čokljat mož in gleda romarja.
Podobe in postave je bil take, da se je moral človek
obenem začuditi in prestrašiti. Oblečen ni bil nič. Mesto
oprave se je držala kože in visela od njega dolga
trava, namešana z mahom in bičkom.

Romar se prekriža, pozdravi starca in ga povabi,
da bi z njim večerjal. Starec se ne brani čisto nič;
prisedši k romarju poje klobaso in jo zamoči z debelim
požirkom vina. Zadovoljno se pogladi zdaj po trebuhu,
se nasmeje in veli: „Lepa ti hvala, prijazni mož! Ver¬
jemi, da tako dobro nisem večerjal že več kakor sto let.“

Romar se ojunači in ga vpraša: „Ne zamerite, pri¬
jatelj, da bi tako grozno rad izvedel, kdo ste, da
imate na sebi mesto oprave in kocin travo in bičje in
da, kakor pravite, že sto let niste tako dobro večerjali.
Morda ste prišli iz kakega druzega sveta, kjer se ljudje
ne oblačijo po naše in jim mine sto let kakor nam kvatri."

85

Starec odgovori: „Ker si me tako lepo povabil
in pogostil, bi bilo grdo zame, da bi ti ne hotel po¬
vedati resnice. Jaz sem povodni mož; živim navadno
v svojem jezeru in ne potrebujem nič oprave. Grivina,
ki visi z mene, je narasla sama od vlage in blata, v
katerem prebivam. Hranim se z malimi ribami. Za ve¬
like ribe in druge povodne živali pa moram hrano
iskati in znašati. Vsako noč oblazim Gorjance, da dobim
kako crkovino ali kaj druzega tacega, kar moja čreda
želi in zahteva. To je edino moje opravilo. Druzega
ti nimam nič povedati."

Romar se čudi zdaj še veliko bolj kakor prej.
Starcu veli: „Kako jezero misliš? Tu na hribu poznam
nekoliko zdravih, ali jako bornih studencev. Če ne de¬
žuje tri dni, ne dobiš niti poštene mlake. Za jezero
nisem nikdar čul, še manj pa ga sam videl. Vi me
hočete ali trapati, kar ni lepo, ali pa govorite o jezeru,
ki se nahaja morda na gorenjskih snežnikih ali Bog
ve kje. Vašega govorjenja ne razumem."

Starec pravi: „Vidim, da si neveren Tomaž. Ako
nisi preveč zaspan, pojdi z mano, pa me boš kmalu
razumel in se prepričal, da te niti ne trapam, niti ne
pripovedujem o kakem daljnem jezeru. Moja hiša je
prav v Gorjancih. Drugi povodni možje, vem, da
prebivajo v dolinah in globočinah. Meni so dali službo
precej na visokem. Beračil bogme zanjo nisem, ali
ubraniti se je pa tudi nisem mogel. Ne bom rekel,
da mi ni nekaj bolje nego v peklu, ali z zemljakom
pa bi menjal z vsakim. Ribjih obedov in večnega
kopanja sem se naveličal. Tudi se mi zdi jako sitno,
da moram po dnevu spati, po noči pa iztikati po
goščavah krmo. Dolgo to ne bo trajalo. Ljudje ri-

86

jejo zdaj po zemlji kakor krti. Ko bodo zvedeli, kake
stene ima moja hiša, bodo planili nanje kakor besni
in dobili potem pijače, da bodo siti na vekomaj. Treseš
že spet z glavo, da ne veš, kaj mislim. Daj mi torej
roko, pa idi z mano, da boš videl moj čudni dom in
se ti bo razjasnila mračnost mojih besedi."

Romar se dvigne, poda starcu roko in gre z njim.
Starec ga je vodil dolgo po neznanih jarkih in gozdih.
Čez dobro uro je obstal z njim pred ogromno skalo
in rekel: „To so vrata moje podzemeljske palače."
Skalo je odtisnil z enim prstom kakor platneno za¬
grinjalo. Pripelje ga po dolgem hodniku v majhno
izbo, ki je imela samo tri stene, mesto četrte pa odprt
mostovž. Starec stopi na mostovž in veli: „Poglej mojo
čredo!“

Romar gre na mostovž in vidi ogromno jezero,
v jezeru pa brez števila rib in drugih živali, ki so,
ugledavši starca, prišumele od vseh strani k mostovžu.
Romar se čudi, kako da more videti vse natanko brez
luči, še bolj pa se čudi živalim. Iz vode so se poma-
ljala ženska trupla z ribjim repom, konji, voli in volkovi
s plavutami, velikanske ribe z rogovi in mnoge druge
take pošasti. Starec začne metati živalim podgane, polhe,
vrane, zajce, lisice in drugo crkovino, in živali pobirajo
krmo ena za drugo brez zavisti in boja. Site šinejo
nazaj v jezero, da ni bilo nobene več videti.

Starec se nasmeje in pravi romarju: „Kaj ne, da
sem si prasce dobro ukrotil in privadil? Od konca so
me hoteli grizti in so se klali med sabo, da nisem
imel nikoli miru. Trebalo je dolgo vihteti bič in palico,
dokler jih nisem naučil pameti. Kakih stoinpetdeset let
me bogajo. Življenje se mi je olajšalo. Te prikazni so

87

se mi prej strašno gnusile, zdaj mi delajo še kratek
čas in veselje. “ Starec pritegne k mostovžu čoln in
veli romarju: „Zdaj, prijatelj, te bom nekoliko popeljal,
da pregledaš jezero in stene okoli jezera. Razun te
izbice nima moja hiša ne stanic, ne pohištva, ne
orodja. “

Romar stopi v čoln, starec pa skoči v jezero in
vleče čoln za sabo. Ni se moglo reči, da plava, niti
da vodo jezdari, hodil je po jezeru počasno in zlah-
koma kakor človek po visoki travi ali debelem mahu.
Starec vozi romarja dobre tri ure, preden prideta do
konca; v širjavo je šlo jezero na mesta eno uro, sem-
patam niti pol ure. Starec vzame trak, dolg sto sežnjev,
priveže nanj svinčeno kroglo in ga spusti v jezero.
Trak zdrkne navzdol, ali krogla se ne dotakne nikakih
tal, nobenega dna. Romar se preveri, kako neizmerna
je globočina tega jezera. Starec mu razkaže najprej
vodo, nazadnje ga porine k zidu in vozi ob zidu
okoli in okoli jezera. Tolike lepote in dragocenosti ni
videl romar vse žive dni, niti si je ni mogel misliti.
Kamorkoli se ozre, se blišči zlato, najčistejše zlato;
zlato nad vodo, zlato pod vodo, dokler pogled dosega.
V stenah ni ne enega kamenčka, ne ene trščice, ulite
so vse od vrha do tal iz zlata, kakor da zajema jezero
ogromna zlata kad.

Romar vpraša starca, koliko so ti sijajni zidovi
debeli. Povodni mož veli: „Komaj tri palce, ravno
toliko, da drže vodo. Postavljeni so ljudem, ki jih
bodo našli, za izkušnjavo, ne za bogastvo. Dolenjci
so se valjali že odnekdaj v grehih in hudobijah. Na
Boga niso nikoli pomislili, njegove volje niso nikoli
izpolnjevali, njegove besede nikoli radi poslušali. Bri-

88

gali so se samo za babe, vino in gostijo. Vprašali so
le za eno reč, kako bi si mogli napasti grlo, želodec
in živinsko pohotnost. Za kazen jim je Bog ustvaril
to jezero, ali jim je prizanašal, ker je videl njih dobro
srce. Kar so imeli, so prijazno delili z drugimi. Noben
revež ni šel prazen od njihovega praga. Zlata in srebra
niso spravljali na kupe, niti ga poželeli. Lakomnosti in
sebičnosti niso poznali. Sloveli so med narodi za naj¬
boljše ljudi na svetu. Tako so živeli veliko sto let,
dokler se jih ni spomnil peklenski sovražnik in posejal
tudi med njimi črno seme skoposti in grabljivosti.
Mene reveža je ujel prvega. Imel sem pri Krki lepo
hišico in toliko posesti, da bi bil prav lahko prehranil
sebe in svojo rodovino. Ali nisem se zadovoljil s tem;
jel sem hrepeneti po denarju, po dobičku. Napravil
sem si brod in prepeljaval ljudi za plačo. Krajcar je
moral dati vsak, naj bo bogatin ali berač, graščak ali
kmet. Ali niti to ni zadostovalo. V deželo so prihru¬
meli Turki. Kristjani se jim niso mogli braniti in so
se jim umaknili za Krko. Turki niso znali plavati,
mostov in brodov pa niso imeli in tedaj niso mogli
preganjati kristjanov. To sem videl in izgubil pamet
in poštenje. Vprašal sem Turke: Koliko dobim, če vas
prepeljem? Obljubili so mi za vsakega človeka cekin.
Nametali so mi za to hudičevo delo polno vrečo ce¬
kinov. Kristjani so me preklinjali, jaz pa sem se smejal
in mislil, da sem srečen. Ali grešniku sreča kmalu
preseda. Jela me je peči vest, da nisem mogel ne jesti
ne spati. Da se znebim tega ognja, sem razdal vse
turške cekine med uboge, hodil sem v cerkev, k spo¬
vedi, na božja pota. Vest se ni dala umiriti. Duhovni
so mi odrekli odvezo in mi svetovali, naj popotujem

89

v Rim in prosim za odvezo in pokoro papeža. Papež
mi je greh odpustil, za pokoro pa mi je naložil, da
naj grem skozi vrata, pri katerih mi bo senca obstala
in naj storim, kar se mi bo ukazalo. Ta pokora me
je jako prestrašila, ker nisem razumel, kaj pomeni in
nisem vedel, kako bi jo izvršil. Ves otožen sem se
vrnil domu, hodil zopet v cerkev, k spovedi, na božja
pota, vse zastonj; pokore nisem znal pogoditi niti sam,
niti je niso umeli iztolmačiti moji svetovalci. Premiš-
Ijevaje to nadlogo, sem enkrat korakal ponoči k sv. Je-
derti. Bilo je sredi poletja. Na nebu je svetila polna
luna, da sem videl pot kakor podnevu. Pomisli pa si
moj strah, ko pogrešim svojo senco! Gledam in se
oziram, ali sence ni in ni. Kakih sto korakov od sebe
zapazim na tleh človeka in grem tje. Kako neskončno
pa se začudim, ko vidim, da ležeča reč ni človek,
ampak prazna senca. Zdaj se domislim papeževe za¬
povedi, da naj grem skozi vrata, pri katerih bo obstala
moja senca. Mesto vrat štrli pred mano visoka skala.
Zopet nisem vedel, kaj mi je storiti. Grede semtertja
sem čakal in čakal in nisem dolgo ničesar pričakal.
Dokler sem bil pred skalo, se me je držala tudi senca
in se z mano vred gibala. Če sem stopil le korak
naprej, se je odtrgala od mene in ulegla pred skalo.
To me je vznemirjalo in mi branilo, se udaljiti. Čez
pol ure zaropota nekaj za skalo, kakor da se nekdo
bliža. Zdaj se skala odpre, iz nje stopi čvrst možak,
me veselo pozdravi, prime za roko in veli: Hvala
Bogu, moj odrešenik je tukaj. Pelje me v votlino k
jezeru in mi pove, kaj mi bo delati. Ko sem ga
vprašal, kdo je, mi je rekel, da je bil mlinar pri
Kolpi in se je hudo pregrešil, ker je pobiral merico

90

tudi od revežev. Za kazen je postal povodni mož. To
službo je pred njim opravljal primorski ribič, ki se je
Bogu zameril s tem, da ni lovil in prodajal rib samo
v petek in o postu, ampak tudi druge dni. Jaz sem
dejal: To jezero, kakor vidim, so vice za tiste ljudi,
ki so se pregrešili na vodi — in mlinar mi je to po¬
trdil. Jaz sem razžalil Boga veliko hujše nego mlinar
in ribič, zato se mi je odmerila tudi hujša kazen.
Ostal bom povodni mož, dokler to jezero ne izteče.
Moje odrešenje se približuje. Mojo skopost posnemajo
zdaj moji rojaki sploh. Usmiljenje z reveži so izgubili.
Nihče ne misli in ne govori kaj druzega, nego kako
bi obogatel, kako si nakopičil denarja in stiskal svo¬
jega bližnjega. Iščejo si mastnih plačil in zaslužkov
nele doma, ampak tudi po Hrvaškem, Nemškem, v
daljni Ameriki, po vsem svetu. Železno rudo zasleduje
že vsak otrok. Predolbli so vso novomeško okolico od
izvira Krke do Save, od Gorjancev do Višnje gore. Ne
bo dolgo, pa bodo izteknili tudi zlate zidove tega
jezera. Vrelo bo skupaj, kar bo moglo z roko gibati;
kopajoči zlato se bodo vdali vsem hudobijam in grdo¬
bijam. Brat bo ubijal brata, oče grešil s hčerjo, mesto
Bogu se bodo klanjali zlatemu teletu. Tenke stene se
bodo kmalu predrle, potem gorje Podgorju in dolenjski
strani! V bukvah usode, ki ležijo v moji izbici, je za¬
pisano, da bo udarilo jezero iz gore in zalilo vso
okolico, vse paše, prelepe dolenjske ravnice in gorice.
Takrat bodo dotekli dnevi moje podzemeljske službe,
moje dolge in tožne sužnosti. Črede ne bo .treba ni¬
komur več krmiti. Našla si bo sama hrane, ki ji bo
bolj dišala: Človeškega mesa, da ne bo mogla vsega
požreti. Priplaval bom zopet na dan in rešen iz vode

91

se bom pripravljal v kaki samoti za smrt in za izve-
ličanje svoje duše. Svojo povest sem končal. Zdaj pa
te vabim na kosilo. Zamudil si se pri meni precej
dolgo, vem, da potrebuješ okrepčanja. Ribe bodo
kmalu spečene. Ker jih ne uživaš vsak dan, kakor
jaz, se ti, menim, ne bodo studile."

Povodni mož je pogostil romarja, kar je najbolje
mogel in ga odpeljal potem nazaj na zemljo. Solnce
je stalo že visoko na nebu, maša se je bila davnaj
zvršila; v prazni cerkvi je romar odmolil nekoliko oče-
našev in se napotil proti domu. Pravil je povsod pre¬
čudno prigodbo te noči, ali nihče mu ni hotel verjeti.
Ljudje so trdili, da se mu je o povodnem možu le
sanjalo. Na poboljšanje in pokoro ni mislil in ne misli
noben Podgorec, noben Dolenjec. Božja šiba se je že
zavihtela, ali zaslepljeni grešniki je ne vidijo. Udarila
jih bo nemilo, ko bodo nanjo najmanj pripravljeni.
Takrat si bodo jeli trkati na prsi, ali bo prepozno.

Cerkev sv. Miklavža.

O Miklavževi cerkvi imam eno pripovedko v teh
bukvah že zapisano. Zdaj priobčujem drugo, ki se v
nekaterih rečeh od nje razlikuje.

Na Gorjancih so prebivali ljudje. Imeli so dosti
vsega, kar si kmet želi: Njiv in travnikov, hoste in
vrtov, žita in živine. Živeli so veliko let mirno in
srečno. Na Gorjance se je priselil hud škrat s krdelom
coprnic. Škrat in coprnice so nadlegovali ljudi, da niso
mogli prebiti. Coprnice so delale točo in pobijale z
njo njive. Škrat je stopil na skalo in vpil: „Sejte!
Sejte! Sejte!" Ljudje so ga poslušali in šli sejat. Na-

92

stopila je suša, da cele tri mesece ni padla ne kaplja
dežja. Seme na njivah se je posušilo in ni moglo po¬
gnati in roditi.

Škrat je stopil na skalo in vpil: „Kosite! Kosite!
Kosite!" Ljudje so ga poslušali in šli kosit. Nastopila
je moča, da se cele tri mesece ni izvedrilo. Seno na
travnikih je pognilo in ni moglo služiti za krmo.

Ljudje so se razjezili in niso hoteli več poslušati
škrata. Škrat pa je šel in odprl zatvornice velikega
jezera. Voda je vrela in bruhala iz gore, da je hotela
vse pogoltniti. Ljudje so prosili škrata za odpuščanje
in mu obljubili pokorščino. Škrat je zopet zaprl za-
tvornico in je nagajal ljudem s sušo in močo, da so
dejali: „Poiščimo si pomočnika, drugače bomo morali
poginiti od lakote mi in živina."

V Šentjerneju je živel pobožen župnik, svetnik.
Ljudje so prišli k župniku in ga prosili za pomoč.
Svetnik jim je dejal: „Pomirite se in zaupajte v Boga!
Molil bom vsakemu svetniku na čast očenaš in češčeno
Marijo. Kadar pridem do pravega, me bo uslišal in
vam pomagal. Molil je na čast vsem svetnikom po
vrsti. Ko je počastil sv. Miklavža, je sv. Miklavž stopil
predenj in mu rekel: „Povej ljudem, da se jezim nanje.
Spoštujejo spodobno vse druge svetnike, samo mene
se ne spomni živa duša, kakor da me ne bi bilo v
nebesih. Za pokoro sem jim poslal škrata in krdelo
coprnic. Če hočejo, da jim odlegne, naj sezidajo meni
na čast cerkev, kamor bodo kristjani hodili na božjo
pot. Na cerkev naj obesijo junca, ki bo mukal z že¬
leznim jezikom. Kadar bo zamukal junec, bo škrat po¬
begnil s krdelom coprnic in izgubil oblast po vsem
prostoru, koder se bo mukanje razlegalo. Gorjanci ne

93

bodo videli ne suše, ne toče, ne povodnji. Junec bo
oznanjeval rodovitnost vsej okolici, srečo in božji bla¬
goslov vsakemu, kdorkoli ga bo slišal, Kranjcu, Hrvatu
in Štajercu. “

Sv. Miklavž je po teh besedah izginil in ni po¬
vedal župniku, kaj junec pomeni. Župnik je premiš¬
ljeval noč in dan skrivnost, ali je ni mogel pogoditi.
Rekel je ljudem: »Iščite si človeka, pametnejšega od
mene, ki je prejel od Boga vseh pet velikih blago¬
slovov."

Ljudje so šli iskat in so našli v skalovju puščav-
nika staroverca,  ki je prejel od Boga vseh pet ve¬
likih blagoslovov. Puščavnik staroverec jim je razodel
skrivnost in rekel: „Sv. Miklavž zahteva, da mu obe¬
site nad cerkev zvon. Zvon je tisti junec, ki bo mukal
z železnim jezikom."

Ljudje so se obveselili in se vrnili na Gorjance.
Sezidali so sv. Miklavžu na čast prelepo cerkev in nad
njo so obesili blagoslovljen zvon. Zvon je zazvonil,
škrat in krdelo coprnic sta zbežala in koder se je sli¬
šalo zvonenje, ni delala ljudem škode ne suša, ne
moča, ne toča, ne povodenj. Romarji so dohajali na
božjo pot iz bližnjih in daljnih krajev. Nikakršna uima
ni zadela tistega, ki je čul doneti čudodelni zvon
sv. Miklavža. Zvonu in cerkvi se je razširila slava po
vsem svetu, sosebno pa sta prinesla blagostanje in
srečo Gorjancem in Podgorju. Kmet je prideloval več
kakor je potreboval in zaželel.

Hudi škrat, ki je moral pobegniti, je šel s krdelom
coprnic stanovat v Rasno, kamor se ne čuje noben glas
blagoslovljenega zvona. Stopil je na skalo in vpil:
»Sejte, sejte, sejte!" Otroci na Gorjancih so ga slišali

94

in mu kazali osle. Stopil je na skalo in vpil: „Kosite,
kosite, kosite!“ Otroci na Gorjancih so ga slišali in
mu kazali osle. Škrat se je razjezil in hotel planiti na
Gorjance. Ko je prišel pod oblast Miklavževega zvona,
ga je pahnilo nazaj, da se je kar vrtil in preobračal.
Otroci ha Gorjancih so videli ta sramotni vrtec, to
smešno štučo-kračo in so mu kazali osle in se na
vse grlo krohotali. Vsi odrasli pa so hvalili Boga in
sv. Miklavža, da sta jih rešila peklenske sile in jim
podarila tako mirno in prijetno življenje.

Ta sreča je trajala dolgo časa, več sto let. Jela
se je kršiti, ko so zabredli Dolenjci v greh nečistosti.
Bog jim je pošiljal razne in velike nadloge, ali še
zmerom le poredkoma. Dokler je pel Miklavžev zvon,
ni tolkla okolice skoraj nikoli toča; prošnje večine
romarjev so se izpolnjevale. Stari ljudje se spominjajo
še dobro tiste blage dobe.

V Šentjernej je prišel župnik Rak. Videl je ne¬
spodobnosti, ki se gode na božjih potih in jih je hotel
odpraviti. Ali ljudje trdijo, da mu je bil to le izgovor.
Lenuhu se ni ljubilo hoditi na Gorjance maševat. Da
mu ne bi trpele noge, je zaprl cerkev sv. Miklavža in
dal prenesti sloveči zvon v podgorsko podružnico Ore¬
hovico. S tem je romanje ponehalo, z romanjem pa
trdijo ljudje, da tudi blagoslov božji. V Orehovici je
zvon izgubil svojo moč; na Gorjance sta se zopet pri¬
selila škrat in krdelo coprnic; toča, moča, suša in ne¬
vihte so zopet dobile oblast; kmetje, stanujoči na
Gorjancih, so pobegnili v Podgorje, ali uime bijejo
od leta do leta hujše tudi Podgorce in Dolenjce; ne¬
kdanja rodovitnost in lahkoživnost je izginila. Župniku
Raku pokazuje Bog svojo nevoljo še dandanašnji. On

95

je sicer že zdavnaj umrl, ali uboga duša mu ne more
najti pokoja, niti se ne ve, kdo in kako bi jo mogel
rešiti. O polnočni uri je že marsikateri popotnik videl
njeno žalovanje in trpljenje. Včasi sedi na kamnu in
bridko joka. Včasi beži plaho okoli razvalin, kakor da
bi jo nekdo preganjal. Včasi bere pri porušenem altarju
mašo. Nekaterekrati vali na goro kamenje in zida cerkev.
Preden pa še zarudi zora, se zidovje zopet podere
in duša zaječi, da je groza, se zgrudi na tla in po¬
grezne v zemljo. Ta prikazen oznanjuje, da ne sme
upati miru, dokler se cerkev ne ponovi. Če se to
zgodi, se bo ustanovilo tudi vreme, kakor si ga kmet
želi in zgubljena plodnost se bo povrnila na podgorska
in dolenjska polja in vinograde.

Ukleti grad.

Sinu je zbolela mati. Šel ji je iskat zdravilnih
zeli na Gorjance. Ko izdere sladko koreninico, zagleda
miško. Miško pozdravi: Dobro jutro! Ne bodi huda,
da te nadlegujem. Zbolela mi je mati. Zdaj iščem zanjo
zdravil, da izpolnim svojo dolžnost. “

Miška odgovori prijazno: „Ti si dober sin in
dobro si pogodil. Preden preteče 24 ur, ti bo od te
koreninice mati zdrava, kakor da ne bi bila nikdar
bolna."

Fant se začudi in vpraša miško: „Kdo si, da go¬
voriš s človeškim glasom?"

Miška pravi: „Jaz služim svoji gospej. Bog jo
je kaznil, jaz pa se ji nisem mogla izneveriti. Pod
zemljo ne bi prebila v človeški podobi, zato me je
Bog prestvaril v miško."

v

96

Fant veli: „Ne razumem.“

Miška zavrne: »Poslušaj, kaj in kako je bilo, pa
me boš razumel in mojo gospo omiloval. Sirota sem
izgubila mater že v otroških letih. Vzela me je k sebi
dobra gospa. Ni me imela za deklo, ampak za sestro
in prijateljico. Moja gospa je govorila vse po pameti,
delala vse po pravici, ali sovražila je berače in jih ti¬
rala iz hiše s hudimi besedami in psovkami. V hišo
pride lep berač, sam Jezus Kristus. Jezus prosi gospo
za dar božji. Gospa se zadere: Kaj meniš, da te ne
poznam? Kaj izkušaš nas uboge ljudi? Imaš ves svet,
pa te ni sram, da prosiš za kos kruha! Taki berači
ne dobodo od mene nič, dokler se ne bodo gorjanski
pastirji učili svetega pisma. To se je zgodilo že pred
veliko sto leti, ko ni znal še noben človek brati razun
škofov in se ni učil svetega pisma še noben duhoven
razun papeža. Zdaj vidiš, kaj je gospa mislila. Hotela
je reči, da gospodu Jezusu ne bo dala nikoli nič.
Gospod Jezus je preklel mojo gospo in rekel: Prekleta
bodi ti in tvoj grad* dokler se ne bodo gorjanski pa¬
stirji učili svetega pisma in te rešili. Ob teh besedah
se je zemlja zatresla in požrla grad in gospo. Jaz sem
gledala od daleč in gospa se mi je smilila. Tekla sem
za gospodom Jezusom in prosila, da smem ostati pri
dobri gospej. Ona me je ljubila v moji nesreči, ne bi
bilo lepo, da jo zapuščam zdaj, ko je padla nadloga
nanjo. Gospod Jezus me je pohvalil in dovolil, da pre¬
bivam pri gospej in da ne zadahnem, me je prestvaril
v miško. In tako sva ukleti skupaj, jaz in moja gospa.
Jaz štrkam prosto semtertja in ne trpim nič hudega.
Uboga gospa pa dremlje na postelji, po glavi ji roje
strašne sanje, da se neprenehoma poti in ječi, ali se

97

7

vendar ne more zbuditi, dokler ne pridejo rešniki, gor¬
janski pastirji, ki se bodo učili svetega pisma. Grozno
se bojim, da nama bo treba še dolgo čakati. Pred
dvesto leti sem govorila z možem in ga vprašala, kdo
se uči sveto pismo? Mož mi je rekel, da nihče drugi
kakor škofje in najsvetejši duhovni. Po tem sodim, da
pastirji še ne pridejo kmalu na vrsto.“

Fant je začel od veselja vriskati in skakati in je
rekel miški: „Potolaži se! Sveto pismo prebiramo tudi
že pastirji. Kolikokrat sem ga bral na paši ali pa doma
pri postelji bolne matere! Povej mi torej, kaj mi je
storiti, da odrešim tebe in tvojo dobro gospo ?“

Miška se jako začudi in veli: „Kako neskončno
me veseli tvoje oznanilo, ne morem povedati. Ako se
ti rešitev posreči, vedi, da ne boš pomogel samo nama
dvema, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in te
bo vzela za moža. Z njo boš dobil graščino in vse
neizmerne zaklade, ki se v njej nahajajo. Kaj ti je sto¬
riti, da odvrneš kletev, ne vem sama natanko. Pojdi z
mano, v gradu na mizi leže bukve, v katerih boš našel
to skrivnost zapisano. “

Miška mahne z repom po ključku, ki je tičal v
skali in skala se odpre na stežaj, kakor velika cerkvena
vrata. Fant sledi miški, ki ga pripelje v tako krasne
izbe in sijajne dvorane, da se lepše ne morejo naha¬
jati niti v nebesih. Od zlata in srebra se je vse leske¬
talo, da mu je kar vid jemalo. Nikjer ni nič zapazil
lesenega, nič železnega, vse pohištvo in orodje je bilo
skovano iz najžlahtnejše rude in izdelano po pravilih
najvišje umetnosti. Fant je zijal in strmel, od preve¬
likega osupnenja ni mogel ne govoriti ne misliti, niti

98

skoraj ne dihati. Ko pa ga dovede miška v spalnico
in mu pokaže spečo gospo, se mu vname v srcu go¬
reča ljubezen do uboge mučenice, ki bi bila očarala
s svojo čudovito krasoto mrtvi kamen, nikar ognjenega
mladeniča, ki je dopolnil komaj devetnajsto leto.

Da 'ga presilno zamikanje ne ubije, mu je rekla
miška, naj koraka za njo v bližnjo stanico in pogleda
v bukve. Fant prime bukve s trepetajočimi rokami in
začne brati. Komaj prebere tri vrstice, se zruši na tla
in se zajoka tako bridko, da si jame tudi miška bri¬
sati solze in ga vpraša, kake strašne novice je zvedel,
da so ga tako nemilo presunile. Fant se je dolgo ihtil
in premetaval ves obupan po tleh. Še le čez dobro
uro je dobil svoj glas in je povedal miški, da ne more
odrešiti gradu kletve, kajti bukve zahtevajo, da mora
biti odrešenik nedolžen, on pa se je težko pregrešil s
pastiricami, ko mu je teklo komaj dvanajsto leto. Miški
je bilo neizrečeno žal, da fant ne more oteti dobre
gospe in osrečiti njo in sebe, vendar se je tolažila s
tem, da utegne priti v kratkem pastir, ki se uči tudi
sveto pismo in si duše še ni oskrunil z nečistostjo.

Fantu je rekla: „Rada bi te dobro obdarila, ali
zlata in srebra ne smem jemati, ker ni moje. Poglejva
smeti, katere je vrgla še moja gospa na dvorišče! Kar
se nahaja v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha.
To pravico sem imela pri gospej zmerom. “

Miška in fant sta prebrskala smeti in našla v njih
biserja in dragih kamenčkov za več tisoč goldinarjev
vrednosti. Fant seje prelepo poslovil z miško in šel domu.
S sladko koreninico, katero je odtrgal pred ukletim
gradom, je ozdravil bolno mater, biserje in drage ka-

99

7 *

menčke pa prodal in si kupil prijazno pristavo. Ože¬
niti se ni hotel nikdar, ker ni mogel pozabiti svoje
uklete, s smrtnim grehom za vekomaj zapravljene ljubice.

Škrat.

Na Gorjancih prebiva škrat. Postave je majhne
kakor dvanajstleten deček. Oblečen je v zeleno suk-
njico, na glavi pa ima rdečo kapico. V rokah drži
veliko mošnjo cekinov, katero ponuja tistemu, ki bi
pokleknil predenj. Najrajši sedi na Krvavem kamnu
žvižgajoč na prste.

Na Gorjance je prišel drvar. Škrat mu veli: „Po-
klekni predme in dal ti bom to mošnjo cekinov." —
Drvar pravi: „Nečem. Jaz pokleknem samo pred Bogom,
sicer pred nikomer in ne bom niti pred tabo."

Škrat se nasmeje in reče zabavljivo: „Bedak, ne
misli, da te hočem izneveriti Bogu! Jaz želim samo
tvoje sreče. Če se ti ne ljubi poklekniti predme, pa
se pojdi z mano metat. Če me vržeš, vzemi, kar dobiš
in nesi s sabo."

Drvar je bil korenjak, ki se ni bal ne biriča ne
hudiča. Planil je v škrata in se jel z njim metati. Podrl
je dozdaj še vsakega, dejal je sam v sebi: S škratom
bo otroška igra. Mož se je motil. Škrat je bil močan
za devet junakov. Bojevala sta se dolgo in hudo. Drvar
je začel tiščati že krvave pene. Škrat mu je bil raztrgal
janko in srajco. Drvar je nosil za vratom podobo Ma¬
tere božje. Škrat zagleda podobo in omedli. Drvar ga
vrže na tla in ga tlači. Škrat pa se skrije v suknjico,
da ne vidi podobe matere božje. Drvar ga gnjete in
gnjete, hotel ga je ugonobiti. Ko pa pogleda, če je

100

škrat še kaj živ, vidi, da tlači prazno suknjico. Škrat
se je izmuznil, da ni vedel, ne kdaj ne kako.

Drvar pravi: „Pojdi, kamor hočeš, da si mi pustil
le suknjico in mošnjo. “ Veselo se oddahne od boja,
natakne na palico suknjico in mošnjo in koraka po¬
nosno proti domu.

Sreča ga prijatelj in vpraša: „Čemu pa ti bodo
ta konjska jajca in ta kačji lev, da jih neseš s sabo?"
Drvar misli, da se prijatelj šali in gre naprej. Srečujejo
ga mnogi drugi znanci in vsi se mu smejejo in ga
poprašujejo, čemu mu bodo ta konjska jajca in ta kačji
lev. Drvar se čudi in pogleda. Zdaj se je preveril sam,
da nosi res mesto suknjiče kačji lev in mesto polne
mošnje cekinov konjska jajca. —

Cujmo, kaj je doživel na Gorjancih neki lovec.
Ko mu je škrat ponudil mošnjo cekinov, če poklekne
predenj, se je malopridnež polakomil denarja in padel
na kolena. Škrat se zakrohoče in mu da mošnjo. Lovec
vrže puško v grmovje in pravi: „Zdaj bom živel lahko
kakor grof, ne bom si več iskal divjačine po Gorjancih."

Ko pride do krčme, si da prinesti najboljšega
vina celo lodrico in speči kokoši celo kurnico in po¬
vabi na južino vsakega popotnika, ki ga vidi na cesti.
Jedlo in pilo se je toliko, da je bilo računa sto gol¬
dinarjev. Lovec se smeje in veli krčmarju: „Ti si
bedak, da ne računaš več." Vrgel je na mizo pest
cekinov, krčmar pa je zarežal: »Prekleti slepar! Kaj
se norčuješ? Pri meni se z bukovim listjem ne pla¬
čuje."

Lovec trdi, da ponuja dobre, rumene cekine,
krčmar pa se srdi čimdalje huje in veli, da mu daje
suho bukovo listje. Krčmar se naveliča prepira, zažene

101

lovca iz hiše in pravi: „Saj'vem, kdo si in kako se
bom plačal. Prodal ti bom kajžo in dobil sto goldi¬
narjev, ki mi gredo."

Lovec gre naprej in veli: „Krčmar je obnorel.
Moje cekine ima za bukovo listje. Bog se ga usmili
in mu povrni pamet!" Pride v drugo krčmo, izvleče
mošnjo in reče krčmarju: „Danes se bom dobro gostil.
Ali preden mi prineseš vina in pečenke, povej, če po¬
znaš te rumenjake." Krčmar se zasmeje in pravi: „S
takim denarjem pri nas nastiljamo kravam, tvojim rume¬
njakom pravimo bukovo listje."

Lovec zmaje z glavo, gre naprej in si misli, da
so morali ljudje obnoreti, da ne razločijo cekinov od
listja. Pride domu in pove ženi, kaj se je prigodilo in
ji pokaže mošnjo cekinov. Žena se zajoka in veli:
„Tebi se je zmešala pamet. Škrat te je preslepil in ti
dal mesto cekinov bukovo listje. Pogubil si svojo
ubogo dušo za pergišče nastila." Lovec se je jel srditi
in ženo pretepati. Ker mu listja nihče ni hotel vzeti
za denar, ga je vrgel v vodo in se obesil.

Velikani.

Podgorec je šel lovit polhe. Na vrhu Gorjancev je
prenočil. Po večerji se je ulegel v travo in zaspal. Kmalu
pa ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Glasovi
so bobneli, kakor če trka kdo na prazen sod. Mož je
bilo četvero. Bili so veliki kakor najvišje smreke. Ker
je svetil mesec, se je lahko videlo, kakšni so in kaj
delajo. Velikani sedejo na trato in pravijo: „Kamen-
čkajmo se, da si prikratimo čas z igro." Pobrali so
mlinske kamne in se ž njimi kamenčkali. Ko se na-

102

veličajo igranja, pravijo: ..Napolnimo si pipe in ka¬
dimo." Iz žepov si privlečejo pipe velike za zelno kad
in si jih napolnijo s tobakom. Zdaj se domislijo, da
nimajo ognja. Eden pravi: ..Sklatimo si ga z neba."
Velikani skočijo na noge in začno metati mlinske
kamne proti nebu. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami
prižgo tobak in zapuhajo z dimom Gorjance, kakor
da bi bil padel nanje črn oblak.

Ko pokade, pravi eden: „Cas je večerjati." Veli¬
kani se dvignejo in odidejo v globok prepad. Iz pre¬
pada privale štiri sode vina. Vsak sod je držal naj¬
manj deset veder. Iz prepada si pripeljejo tudi svojo
hrano: čredo volkov. Volkov je bilo dvajset, za vsa¬
kega pet. Narede si velik ogenj, denejo volkove na
raženj in jih peko. Jeli so tudi tuliti pesem, kakor da
se razlega grom in poskakovati okoli ognja, da se je
zemlja tresla.

Podgorec je te strahote gledal in poslušal in je
priporočal dušo Bogu, v neznanskem strahu, da ga
pošasti ne bi zavohale in nateknile morda tudi njega
na raženj. Stisnil se je v klopčič kakor jež in se drznil
komaj dihati. Poleg njega je stala neža vina, ki ga je
bil prinesel s sabo. Podgorec se domisli, da vino daje
»korajžo" in začne srkati. Ker je srčnosti jako potre¬
boval, je pil dolgo in veliko. Naglo se je prepričal,
da je v takih zadregah vino res najboljša pomoč.
Bokal ga je bil podelal že za večerjo. Toliko pa ne
ohrabri še nobenega Podgorca. Zdaj je vrgel v globo¬
čino svojega želodca dva bokala naenkrat. To pa je
že nekaj izdalo in pomoglo. Velikani se mu niso zdeli
več tako grozoviti. Jel se jim je za grmom groziti in
jim kazati osle. Ko pa so spekli volkove in sedeli pri

103

večerji, je zagodrnjal skoraj naglas: „Se pač vidi, da
ste zarobljeni hribovci, sicer bi me bili že zapazili in
povabili na volčjo pečenko."

Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor
človek mlade vrabce in jih jeli zamakati z ogromnim
curkom vina. Ali'vino je moralo biti slabe vrste, kajti
držali so se strašno kislo in čemerno. Velikan veli:
„ Bratje, treba bo spet udariti kam v hram in si na¬
točiti posode do vrha. Naše čobodre sem sit. Sam ne
vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel požirek sta¬
rega podgorca."

Podgorec to čuje, skoči kvišku, ponudi velikanu
nežo in veli: „Nu ga piti! En bokal ga je še notri.
Bog ti ga blagoslovi!" Komaj pa spomni Boga, ugasne
tisti hip ogenj, pri katerem so sedeli velikani in oko¬
lico pokrije najgostejši dim, da se dolgo ni dalo nič
razločiti. Ko se dim razide, ni videti nikjer ne mlinskih
kamnov, ne oglja, ne kosti, ne ražnjev, pa niti ne ve¬
likanov. Noč in gora jih je bila pripeljala, noč in gora
jih je vzela.

Volkova ljubica.

Pastirica Lenčika je pasla na Gorjancih ovce in
prasce. Drugim pastirjem so delale nadlego in škodo
divje zveri, njene črede pa se ni nobena polotila. V
Lenčiko se je zaljubil volk, in ji ni raztrgal ne ovce,
ne prasca, niti jih ni dal trgati tovarišem. Ona mu
dolgo časa ni verjela in se ga je bala. Ker pa ji je
ostal vedno zvest pomočnik, je izgubila strah in se
ga je privadila, tem laglje, ker se ji ni približal nikoli,
ampak jo je gledal in se ji dobrikal le oddaleč. Sča¬
soma se je z njim sprijaznila, da je smel ležati poleg

104

nje in se z njo pogovarjati. Če je začutil kako ne¬
varnost za čredo, jo je planil branit in kadar se je
vrnil, ga je Lenčika pohvalila in gladila. To ga je ne¬
izrečeno veselilo. Bogal jo je rajši in izpolnjeval nje
ukaze bolj zvesto nego najkrotkejši in najbolj izurjeni
pes. Hrane pa si je sam iskal in ni prizadel svoji go¬
spodinji ne sitnosti, ne stroškov.

Za takega čuvaja so Lenčiki zavidali vsi pastirji.
Ko pa je Lenčika odrasla, je pustila pašo in se pri¬
pravljala za možitev. Snubilo jo je že veliko fantov,
snubit jo je prišel tudi volk. Lenčika se mu je na¬
smejala in rekla: „Jaz se nočem zameriti gorjanskim
volkuljam. Pojdi z Bogom!"

Volk odide in drugi dan jo pride zopet snubit.
Lenčika mu veli modro: „Ljubi volk, saj veš, da se
midva ne moreva in ne smeva jemati. Izberi si gor¬
jansko volkuljo in pojdi z Bogom!"

Volk odide in tretji dan jo pride zopet snubit.
Lenčika se ga prestraši in mu veli: „Ne hodi več k
meni! Brat je rekel, da te bo ustrelil. Pojdi z Bogom!"

Volk odide, ali še tisto noč pride po Lenčiko,
jo zgrabi in odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena
tri leta in tri mesece. Manjkalo ji ni nič. Jedla je vsak
dan bravino in praščevino, ob nedeljah teletino in ob
velikih praznikih tudi srnino. Zajcev in druge divjačine
ji je nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Ali tožilo
se ji je močno po domu in po človeškem društvu. Iz
brloga ni smela iti nikamor. Jokala je noč in dan in
prosila Boga za odrešenje. Volku je rodila sina lepega
obraza in človeške podobe, ali truplo mu je bilo ob-
raščeno z volčjo dlako, da jo je groza obšla, kadar
ga je pogledala. Dala mu je ime Volkoldak.

105

Volkodlaka ni trebalo dolgo zibati in pestovati.
Rastel je hitro kakor volk, ali pamet mu je dohajala
počasno kakor ljudem. Komaj je dopolnil dve leti, je
jel hoditi na lov, trgati ovce in prasce in žreti surova
meso in piti gorko kri zadavljenih živali. Srce mu ni
poznalo ne gnusa, ne usmiljenja; izvrglo se je v zversko,
ne v človečje. Lenčika ga je gojila in učila, ali ni maral
za njene besede in nauke. Kadar se je nanj razjezila,
ji je pokazal zobe, kakor da jo hoče raztrgati. To jo
je še bolj žalostilo in peklo. Ona se je zamislila in
se domislila. Nehala je togovati in jokati, začela je
plesati in se smejati. Volku je rekla: „Zdaj vidim,
kako dobro si mi storil, da si me unesel. Toliko pe¬
čenke ne bi bila imela pri nobenem možu, kolikor je
imam pri tebi, z nobenim ne bi bila porodila tako
čvrstega dečka, kakor sem ga rodila s tabo. Druge
matere trpe z otroci po deset let, nekatere po dvajset
in nekatere tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi
ne dela ne skrbi, ne truda. Hrano si dobiva sam;
oblačilo je prejel gorko od Boga; speče me nikoli ne
budi z jokom in vpitjem. Bila sem menda oslepela,
da več kakor tri leta nisem videla in spoznala sreče,
s katero si me obdaril."

Volku so te besede jako ugajale. Rekel je Len-
čiki: „Ne zameri, da sem ti branil zapustiti ta brlog.
Ker te imam tako neskončno rad, sem se zate bal,
da mi ne bi pobegnila. Zdaj vidim, da si se me pri¬
vadila, pa ti ne porečem nikoli žal-besede, če se boš
hotela kaj sprehoditi. Ječa se ti odpira, pojdi kamor
ti drago, samo ne pozabi, da si moja žena in da je
tvoj dom moj prijazni in topli brlog, kjer ti bom stregel
odslej še z veliko večjo voljo in radostjo svojega srca."

106

Lenčika je volka prekanila. Še tisti dan se je šla
sprehajat in je pritekla domu in rekla bratu: Vzemi
puško in pojdi z mano! Brat je vzel puško in jo
spremil. Lenčika mu pokaže brlog in veli: „Poznam
volkovo navado in vem, da se je ulegel spat. Ustrelil
ga boš brez nevarnosti, ali te prosim, da ne streljaj
Volkodlaka, mojega sina. Naj živi, dokler bo božja
volja. Nečem, da bi mi svet očital njegovo smrt in da
bi si morda še svojo dušo pogubila. “

Brat je stopil v brlog in ustrelil volka. Volkodlak
je ostal živ in pobegnil. Iz goščave pa je dobro videl,
kako sladko se smeje mati in je lahko pogodil, kdo
je najel očetovega morilca. Dvignil je proti materi pest
in prisegel maščevanje. Lenčika se ni brigala za Volko¬
dlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domu in se jela
pripravljati na možitev. Snubilo jo je veliko fantov,
prišel jo je snubit tudi Hrvat Petrovič. Lenčika je rekla
domačim fantom: „Če vzamem vas katerega, bo prišel
Volkodlak in me nadlegoval. Vzela bom Petroviča, ki
prebiva odtod tri dni hoda. Pri njem bom živela
brez strahu. Pa četudi kdo pride in me zaskoči, me
bo obranil junak Petrovič s svojo blagoslovljeno puško."

Lenčika se je poročila s Petrovičem in odpeljala
v Hrvatijo. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Pod¬
gorju in iskal mater. Poprej je trgal ovce in prasce
samo za potrebo, zdaj je napadal živino in ljudi tudi
sit, iz srditosti. Izmenil se je v strašnega razbojnika.
Lovci so nanj skrbno prežali, ali brez uspeha, ker se
ga ni prijela nobena krogla. Dokler ga je vodil le
volčji bes, ni bil še toliko nevaren. Ko pa je prišel
bolj v leta in se je začela razvijati njegova človeška
pamet, je postopal nele okrutno, ampak tudi šegavo

107

in premišljeno. Oblačil se je v podgorsko opravo in
premotil s tem vsakega preganjalca. Lovci ga niso več
poznali. Kadar so zasledili Volkodlaka in menili, da
se ga bodo zdaj zdaj polastili, se jim je pridružil lepo
opravljen in šel z njimi, kakor da ga lovi z njimi vred.
Podnevu je pobijal vse, na karkoli se je nameril, po¬
noči je hodil po vaseh in poslušal pod okni, kaj se
snuje in kuje zoper njega. Na tak način je utekel lahko
vsaki zanki in zasedi. Hiše svojih sovražnikov je ne¬
prenehoma zažigal. Brez požara ni minula skoraj no¬
bena noč. Podgorje je vznemirjalo že dosti razboj¬
nikov, ali premeteni in srčni prebivalci so jih vselej
kmalu ustrahovali. Volkodlaku pa se ni moglo priti
do živega, ker mu je zversko moč in zvijačnost pod¬
pirala in pomnoževala človeška bistroumnost in iznaj¬
dljivost, posebno pa čarovna lastnost, da ga ni predrla
krogla.

Te nadloge in nadlege so trajale veliko let. Volko¬
dlaka ni bilo moč ugonobiti ne s silo, ne s prevaro,
ne z molitvijo, dokler ga ni odnesla z Gorjancev
strastna jeza na mater. Pod oknom neke hiše je slišal
besedo: „Ko bi Volkodlak vedel, da mu je mati omo-
žena na Hrvaškem pri Petroviču, gotovo bi udaril za
njo, dasi je do nje tri dni hoda odtod."

Volkodlak se je odpravil še tisto uro iz okolice
in se napotil v Hrvatijo. Sum ni letel nanj nikakršen,
ker se je oblekel po hrvaško. Petrovičeve hiše mu ni
trebalo dosti iskati, znal mu je povedati zanjo vsak
kmetič, kajti slovela je daleč okolo za najpoštenejšo
in bogatejšo. V veži so se igrali trije otročiči, njegovi
bratje. Volkodlak je skočil nanje in jih podavil. Njihov
krič je slišala mati in pritekla gledat. Prvi hip je spo-

108

znala sina Volkodlaka in poklicala na pomoč moža Pe¬
troviča. Petrovič je napolnil blagoslovljeno puško in
ustrelil Volkodlaka v srce. Volkodlak je poginil, ali še
na smrti je preklel nesrečno mater, da mu je ubila očeta.

Rajska ptica.

Bil je imeniten grof. Sel je v Gorjance na lov.
Spremila ga je velika družba. Ugledavši medveda je
skočil za njim. Medved je zašel v goščavo, grof za
njim. Medveda je zmanjkalo, grof se je nahajal v ne¬
znanem kraju. Mesto puste goščave ga je okrožaval
najlepši gaj. Z dreves so visela zlata jabolka; iz debel
se je cedil iz nekaterih med, iz drugih blagodišeče
kadilo; preljubo je dišalo v tem gaju vse: trava, cve¬
tlice in celo listje. Gaj so pretekali na vse strani sre¬
brni studenci po zlatopeski glini. Po vejah je skakala
semtertje in prepevala s prečudnim glasom ptica, ka¬
kršne grof še nikoli ni videl, rajska ptica zlatokljunka.
Ves zamaknjen jo je grof poslušal. Ker se je ni mogel
naslišati, je obstal in sedel na klop, ki je bila mehka
kakor blazina in se je gugala kakor zibka.

Tako je sedel in poslušal četrt, tudi dve četrt ure.
Prav nerad se je dvignil, ali se je moral dvigniti, da
ga ne čaka predolgo lovska tovarišija. Iz gaja je prišel
nazaj v goščavo, iz goščave na plan. Klical je družbo,
oziral se na vse strani, ali družba je izginila, kakor
da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal
in šel domu. Pota skoraj ni več poznal. Koder je rastla
poprej hosta, so gorniki kopali vinograde; koder so
pastirji pasli črede, so pridni kmetiči delali brazde.

109


Grof si je mel oči in ni vedel, kaj bi si mislil
in kaj začel. Vprašal je gornike, če so videli njegovo
družbo. Gorniki so se začudili in rekli: »Kakšno družbo?
Kdo si ti? Mi te ne poznamo.“ — Vprašal je pridne
kmetiče, kdaj so prišli mimo njih grajski lovci? Kme¬
tiči so se začudili in rekli: »Kakšni grajski lovci? Naš
graščak ne lovi zveri, lovi nas uboge kmete. Dokler
je živel rajni grof, nismo znali, kaj je hudo. O slabih
letinah nam je dajal živež zastonj. Nikoli nas ni silil
na tlako, desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo
sami hoteli. Od revežev ni jemal ne klasa in tudi ne,
če so mu ga sami ponujali. V krčmah smo pili in se
gostili z njim in na njegov račun. Z našimi otroci se
je igral in bi bil podaril zanje svojo krščeno dušo.
Blagi mož je šel v Gorjance na lov. Raztrgal ga je
medved. Bog mu daj nebesa, saj si jih je tudi zaslužil.
Praznega gradu se je polastil baron Hudič. S kmeti je
jel postopati grje nego s črno živino. Vole je prodal,
mesto njih smo orali polje mi, naše žene in otroci.
Za oratarji so hodili rabeljni in jih priganjali na delo
z bičem. Bič ni bil spleten iz govejih jermenov, ampak
iz kože, katero je rezal baron Hudič iz naših hrbtov.
Desetino je zahteval od vsega, kar raste in se pita,
od revežev kakor od bogatinov, ob dobrih letinah
kakor ob slabih. Ljudje so godrnjali. Baron Hudič pa
je rekel: Dobro, če nečete dajati desetine vi meni, jo
bom dajal jaz vam. Jemal nam je ves pridelek, kmetu
je puščal borno desetino. Mi smo pogibali od lakote
in se puntali. Baron Hudič je najel trumo Žolnirjev
in hodil na lov zoper kmete. Zajcev in volkov se ni
dotaknil, streljal in ubijal je svoje kmete. Kadar so
mu prišli na gostijo prijatelji, je igral z njimi s

110


kmetiškimi glavami za kmetiške hčeri in kmetiške po¬
sesti. Ta sila in hudobija traja že veliko, veliko let.
Ravno danes je trideset let, odkar nam je vzel Bog
blagega grofa in z njim mir in srečo našega življenja."

Grof je poslušal kmete in se prepričal, da ga je
motilo milo prepevanje rajske ptice zlatokljunke celih
trideset let. Ko se je kmetom razodel, so ga spoznali
starci in popadali predenj na kolena, da se zahvalijo
Bogu za to dobroto. Grof jim je rekel: „Vstanite in
pojdite po orožje. V moj grad pelje votlina, katero
sem izdolbel z lastnimi rokami in nisem povedal ni¬
komur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče
24 ur, moramo grad zalezti in tolovaje zasačiti!"

Baron Hudič je napravil veliko gostijo svojim
prijateljem in rabeljnom. Po gostiji je igral z njimi s
kmetiškimi glavami za kmetiške hčeri in posesti. Iz
gradu je prišlo na igrališče oznanilo, da se je odprla
zemlja in izbljuvala drhal oboroženih mož in rajnega
grofa. Baron Hudič se je smejal in igral dalje. Grofovi
kmetje so brez boja ujeli njega in tovaršijo. Grof jih
je vpregel v pluge in brane in oral z njimi celo leto
do zime. Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili
spleteni iz jermenov govejskih, ampak iz kože, katero
je izrezal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je
povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da
take še niso nikoli doživeli, niti zanjo čuli. Po veselici
se je napotil z njimi na igrališče in igrali so skupaj
ves dan in vso noč z glavami barona Hudiča in nje¬
govih prijateljev in rabeljnov, bogme ne za svoje,
ampak za hčeri in posesti barona Hudiča in njegovih
prijateljev in rabeljnov.

111


Ptica Zlatoper.

Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je
strela odbila vrhovje. Mesto vrhovja je narasla iz debla
tenka, previsoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so
ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala
ptica Zlatoper. Zlatoper se je zvala, ker je nosila v
glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal
s tem peresom, bi mu se bile uslišale tri prošnje, naj
jih pošlje tudi cesarju ali papežu. Veliko ljudi je po¬
skusilo zlezti na brezo in izpukati ptici pero, ali no¬
beden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z
breze in se pobili.

To je čul Podgorec Mikec in dejal: Bedakom
se godi prav, srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati
kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče 24 ur. Če
mi se spodrkne, nimam strahu. Pokosil bom senožet,
nametal okoli bukve sena, če padem z breze, padel
bom na mehko, ubil se ne bom. Mikec gre na Gor¬
jance, pokosi senožet, nameče okoli bukve sena in
šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal
kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v
seno. Mikec misli, kaj bi storil in se domisli, da je
treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se pri¬
poroči sv. Miklavžu, sv. Jederti in sv. Eliji. Brez truda
pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda
ptice Zlatoperja.

Ptica ga je počakala in si dala izpukati zlato
pero, kajti vedela je, da Mikec ptice ljubi in se ji ni
bati nič žalega. Mikec vzame pero in gre domu. Precej
se usede in napiše z zlatim peresom prvo prošnjo do

112

cesarja, naj mu da v zakon svojo hčer. Cesar se za
čudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mikčeva.

Cesaričina se hudo razjezi in pravi: „Mikec se bo
kesal."

Pokorna očetovi volji pride v Podgorje in vzame A  ' ;i
Mikca. Bila je grda kakor strah, nagajiva kakor škrat,
obenem pa revna kakor beračica in vendar poželjiva
vseh dobrot in užitkov, kakor da ne more nikoli nič
zmanjkati. Mikec je dobil po očetu dve kmetiji. Eno
je zaženil cesaričini, ali jo je kmalu pognala in jela
delati dolg tudi na njegovo.

Mikec se usede, prime zlato pero in napiše ce¬
sarju drugo prošnjo: Naj da hčeri tudi cesarsko doto,
da bo mogla živeti po cesarsko ob svojem. Cesar je
uslišal prošnjo in poslal hčeri silno bogato balo, več
voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je
lahko vsak dan preoblekla v drugo. Cesaričina je pla¬
čala dolgove, ali Mikcu ni dala ne krajcarja. Zasme¬
hovala ga je kar očitno. Ona se je vozila v kočiji, on
pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči
pred kočijo, ona pa je vpila: „Možje in fantje! odkri¬
vajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož,
imenitni Mikec, ki se je oženil s cesarjevo hčerjo?"

Ta sramota je Mikca grozno pekla. Zopet se je
usedel, prijel zlato pero in napisal cesarju tretjo prošnjo:

»Naj si vzame svojo hčer nazaj. On ne želi nikoli več
videti ne nje ne njene bale." Cesar se je zasmejal in
uslišal Mikcu tudi tretjo prošnjo. Mikec je hudo ža¬
loval po zaženjeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da
se je znebil grde in srborite cesaričine. Našel si je
med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel
mirno in srečno. Ker so mu sosedje neprenehoma za-

113

bavljali radi cesaričine, je zapustil Podgorje in se pre¬
selil med Bele Kranjce, ki ga niso poznali.

Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga
je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo.
Rekel je: „Sin, tu ti dajem tvojo srečo ali nesrečo,
čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je
pero prineslo nesrečo in sramoto; bodi pametnejši od
mene, da se ti ne prigodi isto. Ne prosi nikogar za
ženo, blago in druge posvetnosti! Če hočeš poslušati
moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate
sveto mašo, da te Bog razsvetli v vseh rečeh, da ti
podeli svoj dar modrosti, s katerim si boš mogel pri¬
dobiti časno blagostanje in večno izveličanje.

Sin je res ubogal starega očeta in je napisal prošnjo
do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je
uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa ga je ob¬
daril s toliko pametjo in modrostjo, da si je prigospo¬
daril veliko premoženje, po smrti pa bil vzet med svet¬
nike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli radi svoje
nenavadne poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato
pero se nahaja še zdaj na Belokranjskem in se rabi
neki še zmerom jako marljivo in uspešno. Marsikatera
starka je že zatrdila, da so prejeli Beli Kranjci svojo
veliko razumnost in spretnost po blagodatni moči
Zlatoperjevega peresa.

4l.  viia -

Na Gorjancih so prebivale stare čase Vile. Vile
so bile krasne, vedno mlade deklice, katerim ni nihče
poznal ne matere ne očeta in niso smele ne možiti se,
ne roditi. Oblačile so se v belo tenčico, ki jim je po-

114

krivala vse truplo do gležnja. Las niso spletale, pa¬
dali so jim v gostih, zlatorumenih kodrih do kolena;
vendar so se jako marljivo česale in to vselej v zarji.
Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile tako za¬
maknjene v to delo, da niso pazile, ali so same ali ne.
Človeške družbe so se sicer jako bale in ogibale, dasi
niso sovražile ljudi, ampak jim še dobro svetovale in
delale. Pele so tako lepo, da se jih Človek nikoli ni
naveličal poslušati, toda niso imele rade, da jih kdo
čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki
je prišel gledat njihovo kolo. Živele so ob sadju, grozdju
in gorskih želih. Navadno so le večerjale, po dnevu
niso drugače ničesar uživale, razun če jih je povabil
kak junak ali poštenjak, ki ni vedel, kaj so. Kdor jih
je videl plesati ali jesti in jih je poznal, je bil ka¬
znovan brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali v nogo,
včasi tudi v obe roke in noge; če so.se pa huje raz¬
jezile, tudi v srce, da je moral precej poginiti.

Pod zemljo so imele silne zaklade zlata, srebra
in biserja, ali varovali so jih tako pomno, da jih ni
mogel nihče zaslediti. Če jih je našel kdo po naključju,
ga niso osrečili, ampak pogubili in ugonobili. Blagoslov
so prinesli samo nedolžni mladini. Sploh ni ubra¬
nila človeka zoper vilinsko jezo nobena druga reč
kakor nedolžnost. Včasi so Vile vzele svoje dragotine
iz votlin in jih sušile na prisojnih krajih. Če se je na¬
meril nanje otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor
je hotel, grešnika pa so gotovo ubile.

Kmetje so se Vil po eni strani močno plašili, po
drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: „Sejte!
sejte 1“ so šli sejat in seme je vselej obrodilo. Kadar
so ukazovale: „Kosite! kosite!" so šli kosit in vselej

115

8 »

so srečno spravili mrvo. Kadar so svetovale: „Režite,
vežite, kopajte, kolite, ogrebajte, berite!" so se napo¬
tili v vinograde in pridelali vina toliko, da jim je zmanj¬
kalo posode.

Najrajše so imele junake, ki so se borili zoper
Turke in prelivali kri za krščansko vero. Dokler so hodili
Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med
njimi vsak dan, jim velevale, kaj jim je delati, česa
se ogibati; pomagale so jim v vsaki sili, posebno
brižno pa so ozdravljale rane iz bitve se vrnivših ju¬
nakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli ali pa
so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo in
bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko
pa so se Uskoki podložili Švabam in so se jeli vojsko¬
vati tudi s kristjani, so pobegnile Vile z Gorjancev in
ranjeni vojaki so umirali brez zdravil in pomoči. Samo
ena je še ostala, da pazi na zakopane zaklade, ali niti
ona ni ljudem več svetovala, kdaj naj gredo na delo,
niti ni hotela nikogar zdraviti.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič, ki si
ni ogrdil rok nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pri¬
divjal Turčin, je padel nanj kakor ognjena strela; za-
državale ga niso ne rane ne bolezni. Kadar pa ga je
klical Švaba zoper kristjane, je legel v posteljo in ležal
bolan po dve, tri leta. Lepa Vila je to znala in se v ju¬
naka zaljubila. Hodila je pogostoma mimo hrama, v ka¬
terem je popival s prijatelji sladko vince. Petrovič jo
je zagledal in jo povabil v hram, ne vede, kdo je in
odkod. Pogovarjala sta se dolgo; junak ni čul še iz
nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, niti
ni zapazil še na nobenem obrazu toliko lepote kakor
na njenem. Jako čudno se mu je zdelo grlo mlade

116

deklice. Bilo je tenko in prezorno, da se je videla
vsaka kapljica, kako se cedi po njem.

Petrovič se zavzame in začne Vilo izpraševati,
kdo je in odkod. Ona mu odvrne, da naj je nikar ne
izprašuje tega, če hoče z njo druževati in se pomen
kovati. Petrovič ni vedel, kaj bi si mislil, ali v Vilo
se je kmalu tako zaveroval, da mu je težko delo, če
je kak dan ni videl. V deželo je prilomastil zopet
Turčin. Petrovič je šel nadenj, je ubil veliko sovraž¬
nikov, ali je prejel tudi veliko težkih ran. Na pol mrt¬
vega so ga tovariši prinesli domu. Vila ga je hodila
zdravit. Prišla je vselej, kadar je spal. Ker jo je vese¬
lilo, da ga vidi, ga ni hotela ozdraviti v treh dneh.
Hodila je k njemu več tednov in mesecev in vselej
takrat, kadar je spal, da ji ne bi ugledal lica in je
spoznal. Prihajalo mu je bolje in vedno bolje, bolečin
ni čutil že čez tri dni nobenih, ali bil je slab, da ni
mogel vstati. Vila je imela rajša bolnega v postelji,
nego zdravega v hramu.

Petrovičeva mati je ni opazila nikoli, ali on je
dobro vedel, da ga nekdo zdravi, kajti našel je po
vsakem spanju nove obveze na rani. Junak je dolgo
mislil in premišljeval in se slednjič domislil. Ko ga
je začel mamiti zaspanec, ni hotel zaspati, ampak je
zatisnil oči in se delal, da spi. Vila je prišla in ga
pogledala. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane
in položila nanje nove obveze. Petrovič je zažmiknil
z enim očesom in videl, da ga zdravi deklica,
katero je gostil v hramu in ljubil. Izdati se ni
hotel, oko je zopet zatisnil, ali spreletela ga je
groza. Jelo se mu je dozdevati, da ga zdravi Vila, da
ljubi Vilo. Groza ga je kmalu minula, začelo ga je

117

veseliti, da ga zdravi tako leno, kajti prepričal se je,
da ga zato neče ozdraviti, ker ga gleda rada od blizu.
Tudi on jo je gledal rajši od blizo, nego oddaleč. Delo
mu je neizrečeno dobro, da diha vanj, da ga otipava
in preklada, da mu streže bolj skrbno nego mati svo¬
jemu edincu.

Trajalo je to več mesecev in let. Petrovič se je
naveličal postelje. Ko ga je prišla Vila zopet obvezovat,
je rekel, kakor da govori v sanjah: „Še tri dni bom
trpel; če mi ne odleže ta slabost, bom vzel puško in
se ustrelil. “

Vila ga je dobro čula in se preplašila. Obvezala
mu je rane z ozdravilno travo in Petrovič se je čutil
že drugi dan zdravega, ali ni hotel vstati. Vila ga je
prišla gledat, on pa se je potajil, kakor da sladko
spava. Vila mu ni hotela previti ran, ampak je tiho
zopet odšla. Petrovič je vstal in hitel za njo, ali tako
pazljivo, da ga ni mogla videti. Sinila je v vinograde,
on za njo; šinila je v goščo, on za njo. Pritekla je k
bistremu studencu, se slekla in kopala, on pa se je
skril za grmovje in čakal. Vila se je zopet oblekla,
legla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petrovič
se dvigne, koraka zlahkoma proti njej in jo gleda.
Tako krasna ni bila še nikoli. Junaku začne utripati
srce, da se ne more več premagovati. Uleže se k njej
na zeleno travo in jo začne božati in ljubiti. Vila se
predrami, skoči na noge in ustreli Petroviča v srce.
Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplače in ustreli tudi
sebe. Ležala sta dolgo drug poleg druzega kakor speči
ženin poleg speče neveste. Ljudje so iskali Petroviča
noč in dan. Našli so ga šele čez nekoliko tednov
vsega gnilega in razjedenega. Zraven njega je ležala

118

kepica snega. Ljudje so se začudili, ko so videli sneg
o svetem Jakobu, ob najhujši suši in vročini. Nihče
ni mogel pogoditi, kaj pomeni ta bela kepica, nihče
ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesrečne Vile.

Cvetnik.

Nekje na Gorjancih kipi visoko pečevje, na njem
pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, poln najlepših
in najblaže dišečih rož. To pečevje je težavno najti,
še teže pa priti nanj in to je dobro. Kdorkoli je še
zablodil v cvetnik, ga je tako očarala nevarna krasota
in vonjava rož, da je pozabil na jed in pijačo, na
spanje in povratek in je poginil, ne vedoč od dolgega
bdenja in stradanja.

Blagor pa tistemu, ki dobi kako cvetko teh čudo¬
vitih rož. Ako se ženi, naj jo dene v venec svoje ne¬
veste in živel bo z njo v spravi in ljubezni do groba.
Že eno peresce zadostuje, da utolaži zakonsko zdražbo,
ako se položi pod zglavje razprtih zakoncev. Kdor nosi
tako cvetko pri sebi, ga ne obhaja nobena jeza in žalost,
ne premaga ga noben sovražnik, ne predere ga nobena
krogla. Čujte zdaj kratko povest o tem čudovitem
cvetniku.

Uskok Elija je bil jako pošten in bogomolen mož.
Ko je sinove poženil, hčere pomožil, dolgove poplačal,
vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil
na Gorjance, da služi Bogu in se pripravlja za srečno
smrt. Sredi skalovja si je sezidal majhno hišico. S
sabo ni vzel nič druzega, kakor prijazno kozo, da mu
dela tovaršijo in ga hrani s svojim mlekom. Razun
mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine,

119

žejo pa si je gasil s svežo studenčino, izvirajočo izpod
skalovja. Ob tej hrani in pijači je živel pobožni pu-
ščavnik veliko let v vednem zdravju in veselju; pre¬
zirajoč vse pozemeljske dobrote je hrepenel edino po
zveličavnih nebesih. Živa duša ga ni obiskala in vzne¬
mirila niti v borni kolibici, niti na peščenem pašniku,
ovijajočem se okrog pečin.

Kraj ni mogel nikogar mikati, bil je prazen, gol
in pust, da se ga je ustrašil popotnik že oddaleč in
se ga skrbno ogibal. Hišica je stala sredi kopriv, osata
in trnja, sicer pa razun nizke travice, ki jo je pobirala
koza, ni raslo tod nič, ne drevo, ne rastlina, ne goba,
ne jagoda. Po zeli za svojo kuhinjo je hodil starec v
oddaljene gozde, okolica mu ni dajala ničesar razun
vode in mleka. Vsi dnevi so mu tekli in pretekli na
isti način, ob istem živežu, ob istem delu, v isti bogo-
služnosti. Pijačo je spremenil samo dvakrat na leto.
O božiču, ko se je rodil odrešenik sveta in o sv. Petru,
ko so praznovali kristjani skalo, na katero je postavil
Kristus svojo cerkev, je popil mesto vode dve tri ku¬
pice sladkega metličana, da se veseli tudi on z vsem
krščanskim svetom.

V neki viharni noči, ko se je ravno ulegel spat,
sta potrkala na vrata dva stara popotnika, dva bolna
romarja. Puščavnik Elija jima je odprl in ju peljal v
kolibico. Prosila sta ga prelepo, naj bi ju prenočil in
jima postregel s kako dobro jedjo in pijačo, da ne
pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik
mu veli: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Prišla
sva iz obljubljene dežele, iz Nazareta, napotila sva se
v Marijino Celje, ali zdaj vidiva, da naju zapuščajo
moči in bova morala tukaj umreti, ako nama ne po-

120

moreš ti. Po morju sva se vozila srečno, mornarji so
dobri ljudje, dali so nama vse, kar so imeli sami. Sto-
pivša iz ladje sva hodila več dni po primorju. Primorci
so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso
hoteli niti nasititi, niti voziti. Lačna in žejna sva prišla
v Brod. Brojani so dobri ljudje, ali sirote, radi bi nama
pomagali, ali niso mogli. Bog jim povrni dobro voljo!
Obnemogla od lakote in bolna od pota sva prišla v
Črnomelj. Črnomeljska gospoda so hudobni in beraški.
Revežu ne dado ne skorjice trdega kruha. Ko jih bo
udarila božja šiba, se bodo pokesali, ali bo prepozno.
Napol mrtva sva prihramala do tvoje kočice. Bodi
usmiljen, da se bo tudi tebi izkazalo usmiljenje!"

Puščavniku se udero solze, z ginjenim glasom
odgovori popotnikoma: „Gosposke postrežbe pri meni
ne dobota, ali kar imam, vama dam iz srca rad."
Starec je spekel svojo preljubo kozo, prinesel posodo
sladkega metličana in oboje ponudil romarjema. Ro¬
marja sta jedla in pila; ko sta se okrepčala, sta se
zahvalila blagemu puščavniku in zaspala. Tudi puščavnik
je zaspal in spal sladko in dolgo, kakor še nikoli v
svojem življenju. V sanjah sta se mu prikazala odre¬
šenik sveta Jezus Kristus in njegov premili učenec
sveti Peter. Jezus ga je prijel za roko in mu rekel:
„Ti si pogostil mene in mojega učenca, premilega
sv. Petra. Za dobroto ti ne dajeva denarja, katerega
niti ne potrebuješ, niti ne želiš; dajeva ti boljše po¬
vračilo, na tem svetu svoj blagoslov, na onem svoj
nebeški raj."

Ko se puščavnik prebudi, sta bila popotnika že
odšla, pustivša mu svoj božji blagoslov. Elija se ni
čutil več starega in nadložnega, ampak mladega in

121

krepkega, kakor da bi bil izpolnil komaj dvajseto leto.
Njegova grda koliba se je premenila v prijazno, zidano
kapelico. Ni trebal žalovati ne po kozi, ne po vinu.
Ko je izpil svojo skledico mleka, se je precej napol¬
nila z drugim mlekom, veliko slajšim nego ga je do¬
bival od koze in tako je živel lahko brez truda in
brige, kaka bi prehranil kozo. Mesto nje je našel v
hlevcu za tovaršijo veselo, nedolžno jagnje; okoli ka¬
pelice pa so mu prepevali neznani tički s tako milim
glasom, da se jih ni mogel naslišati. Koprive, osat in
trnje je izginilo, mesto njih je narastel ponoči cvetnik,
poln nebeških rožic, katerih lepote ni videlo še no¬
beno človeško oko, katerih dišave so presegle duh
vseh zemeljskih cvetlic in rastlin. V studencu pod ska¬
lovjem je tekla bistra voda kakor prej, ali plavale in
igrale so se po njej zlate ribice, ki so pozdravljale
svetnika z veselim pljuskanjem in s človeškim glasom.

Ko se je približal božič, je hotel iti puščavnik
na pot po metličana. Prijemši polič, čuti, da je poln.
Kakor mu ni nikoli zmanjkalo mleka, mu je stala
doma zmerom tudi polna posoda vina, katero je bilo
slajše od najslajšega metličana.

V tem divnem kraju je živel pomlajeni puščavnik
v nepretrgani radosti in molitvi še celih sto let. Trpin¬
čila ga ni nikdar več ne bolezen, ne starost, umrl je
lahko in sladko, po smrti pa sta ga peljala Jezus in
sv. Peter v nebesa, da se veseli vse večne čase med
izvoljenci božjimi. Prazna kapelica, njegovo prebiva¬
lišče, se je že zdavnaj porušila, iz okolice so izginile
rajske ptičice in zlate ribice, veselo jagnje je umrlo
od žalosti za dobrim gospodarjem. Izbrisan je vsak
spomin na puščavnika Elijo, edini cvetnik je ostal do

122

današnjega dne, da oznanjuje povračilo, ki čaka do¬
brega človeka včasi že na tem, gotovo pa na onem
svetu.

Prikazni.

Okoli razvalin Miklavževe cerkve lazi včasi dolga
kača in žaluje s človeškim glasom. To'je duša po¬
božne gospe, kateri se ni izpolnila zadnja volja. Za¬
pustila je vse premoženje cerkvi, da se olepša in
poveča. Župnik Rak pa je dal cerkev zapreti; denar
se je obrnil za druge svete reči, ali tega ni Bog po¬
trdil in odobril. Duša bo našla svoj mir, kadar se bo
cerkev sv. Miklavža na novo sezidala in se bo začelo
zopet k njej romati.

Ko se je jela dvigati na Gorjancih cerkev za
cerkvijo, so goro zapustile copernice in jele hoditi na
Klek, da se razveseljujejo s hrvaškimi tovaršicami na
hudičevi pojedini. Cerkve so se sčasoma zanemarile
in porušile, ali dokler stoji še kaka razvalina, ne mikajo
Gorjanci copernic. Včasi pridejo sicer tje, ali kmalu
hite naprej na priljubljeni Klek.

Neki ogljar je čul, skrivši se v grmovje, čuden
pogovor, videl pa ni ničesar. Nekdo je vprašal: „Imate
še kaj vina?“ Dobil je odgovor: „Nič več, smo poslali
vsega na Klek.“ — Iz tega pomenka je ogljar sodil,
da je tisti, ki je vprašal in odgovoril, moral biti co-
pernik ali copernica in da so imele te pošasti nekdaj
na Gorjancih krčmo, ki je pa prenehala.

Neki drvar je videl na tem hribu dve ženski.
Ena je sedla in prosila drugo, naj ji izdere trn, ki se
ji je zabodel v nogo na Kleku. Te besede je imel za
očitno znamenje, da sta babi copernici.

123

Podgorec je našel na Gorjancih žensko lasuljo
(barovko) in jo obesil v proso za strah. Ali tiči se je
niso čisto nič bali, ampak jih je še vabila. Na proso
so se usedla tolika jata, da so ga pozobala vsega en
dan in uničila tudi pridelek sosednjih njiv. Podgorec
se je razjezil in vrgel lasuljo v ajdo, ali še tisti dan
mu jo je pobila toča, da ni dobil ne zrnca. Podgorec
se je hotel nesnage znebiti in jo je zakopal v hosto,
hosta pa se je posušila, da ni pognala spomladi ne
enega zelenega peresca. Prestrašen je zopet izkopal
lasuljo in odnesel v Krko. Krka pa je kmalu tako na¬
rasla, da je zalila vse Krakovo. Te nesreče so ljudi pre¬
pričale, da je ta lasulja pokrivala glavo kake copernice.

Marsikdo se je nameril na Gorjancih še na mnoge
druge reči, na katere je letel sum, da so coperniške:
Na pokvečene copate, steklene uhane, dolge škrbinaste
zobe, velikanske nohte i. t. d. — Prejšnje čase so ro¬
marji videli blizo sv. Jederti prav na najvišjem vrhu
hriba klečati moža, ki je od neizmerne starosti porastel
z mahom. Poznale so se samo oči in usta, druzega
nič. Jedi in pijače ni potreboval nikakršne. Ta človek
je bil v svoji mladosti razbojnik. Ubil je veliko ljudi,
vsakega z drugim kolom. Hotel je ubiti tudi podgor¬
skega svetnika Feliksa. Ko pa mu je zagledal okrog
glave nebeški žar, mu je upadla roka, padel je na
kolena in prosil sv. Feliksa, naj ga izpove in mu na¬
loži pokoro. Svetnik ga izpove in mu naloži pokoro.
Rekel je razbojniku iti na Gorjance in posaditi na njih
kole, s katerimi je pobijal ljudi. Sredi kolov naj po¬
klekne, moli in čaka. Kadar bo dočakal, da bodo koli
pognali in dorasli, naj ve, da ne pride v peklo. Kadar
pa bo dočakal, da se povrne iz Rima njegov spo-

124

vednik, naj ve, da ne pride niti v vice, ampak na¬
ravnost v nebesa.

Koli so rasli in dorasli: grešniku se je odpustilo
peklo. Kleče med visokim drevjem je molil in čakal
svojega spovednika. Čakal ga je zastonj več sto let.
Sveti Feliks je bil na razbojnika pozabil in umrl v
Rimu, ne povrnivši se v svojo domovino. Truplo je
ležalo v Rimu, dokler se ni prikazal svetnik papežu
in ga prosil, da ga da prenesti med rojake, ki hrepene
po njem. Papež je dal truplo dvigniti in odpeljati v
Novo mesto z veliko slavo in procesijo. Razbojnik, ki
je klečal na Gorjancih, je zdaj dočakal, da je prišel
njegov spovednik iz Rima nazaj. Komaj je zagledal
slavo in procesijo, se je razsul v prah, iz prahu pa je
izletel bel golob in šel proti nebesom. Beli golob je
bil grešnikova duša.

Podgorci, ki so prenočili na gori, so videli in
čuli razne prikazke. Od sv. Miklavža do sv. Jederti so
letele večkrat svetinje; človeku, ki jih je zapazil, je
bilo v srcu lahko in dobro, kakor po vredno sprejetem
sv. obhajilu. — Včasi so frčali čez hrib neznani tiči in
rožljali s perutmi, kakor da bi bile železne. Okoli neke
deklice je korakala bela vrana velikanske postave sedem¬
krat; prišedši do nje je zatrepetala, zakadila se je smrd¬
ljiva meglica, vrana pa je izginila v njej in se ni več
prikazala. Sploh se vidijo čudni tiči dostikrat, sosebno
kadar se bliža nesreča.

Drvar je zagledal v listju in mahu gibanje, ki
je šlo od tal precej visokega griča vse do vrha, kakor
da se vije ogromna kača. Kaj je bilo, ni mogel po¬
goditi, kajti bal se je iti v mah. Če je bila kača, je
imela dolžine najmanj 50 sežnjev. Skoraj vsak, kdor je

125

prenočil na Gorjancih, je slišal za hribom mogočen
šum, kakor da vali za njim bučeče valove kaka velika
reka, nekateri so čuli tudi ropot konjskih kopit, kakor
da dirja za goro močna četa jahačev. Pri Miklavževi
cerkvi se oglasi večkrat oster pisk, ki leti proti ravnini
in zamre nad šentjernejsko cerkvijo. Včasi se vidijo
dolge vrste jokajočih romarjev, ki hodijo semtertje
med sv. Miklavžem in sv. Jedertjo. Med drevjem švi¬
gajo pogostoma zelene in modre lučice, nekatere diše
kakor kadilo in izginejo v razvalinah, nekatere pa smrde
kakor žveplo in zapeljejo radovedneža, ki gre za njimi,
da se zvrne v prepad.

Zakladi so nekdaj goreli na več krajih, zlasti pri
vseh treh cerkvah. Zdaj • so do malega ugasnili, kar
pomeni, da morajo biti vsaj večidel že dvignjeni.

Ljudje, ki so na Gorjancih prespali, pripovedajo
z grozo, da se hosta tam rada oživi. Čuje se v
vsakem grmu, v vseh vejah neko skrivnostno šepe¬
tanje, nekak tih pogovor nevidnih bitij v neznanem
jeziku, ki ga prosti človek ne razume in ve samo
toliko, da ni ne slovenski, ne nemški. — Dokler so
hodili Uskoki častit sv. Elija, je na gori hudo grmelo
in treskalo, toča pa ni nikoli šla, ker jo je zapodil
Elija proti Semiču. Zdaj pa le malo grmi in treska,
ali toča ne prizanaša več Uskokom.

Gorjanske zeli ne ozdravljajo samo naravnih bo¬
lezni, ki dohajajo od Boga, ampak tudi narejene. So-
sebno pomagajo odvrniti nerodovitost. Podgorka, ki
mi je pravila pripovedke, ni zanosila celi dve leti.
Popivši nekoliko skodelic vode gorjanskih trav, se je
kmalu čutila v drugem stanu in je porodila dvojčke.
Blagoslov pripisuje tem želim.

126


Pod sv. Miklavžem za prežeškim gradom je za¬
kopan v gorski votlini lintvern ali zmaj. Privezan je s
sedmimi vrvmi. Šest jih je že potrgal; kadar bo prekinil
zadnjo, bo planil na plan in porušil vse hribe in vasi.
Včasi že pomalja iz zemlje strašni gobec. Kadar zapiše
iz tokave tista mrzla burja, ki prešine vse ude, naj bo
človek oblečen dobro kolikor hoče, je znamenje, da
to ni prava burja, ampak pihanje srditega zmaja.

Nad Gorjanci se včasi prikaže velika mrtvaška
raka, okoli katere gori polno sveč. Takrat je treba
moliti in se pripravljati za smrt, kajti približuje se
kuga, ali druga huda bolezen. Preden je prišla v Pod¬
gorje prva kolera, je visela raka več mesecev nad
Gorjanci.

Leta 1871. smo imeli tudi na Kranjskem prekrasni
prikazek burjave ali severne svitlobe. Podgorci trdijo,
da se je zažarila najprej nad Gorjanci. Kaj je, seveda
niso vedeli, tolmačili so jo po svoji domišljiji. Njim
se je zdelo, da vidijo krvave meče, šibe in biče in
so pričakovali grozovitih nesreč. Ker se ni hotelo nič
druzega zgoditi, so govorili, da pomenijo ti krvavi
znaki slabe letine, suše in uime, ki so res nastopile.
Takih pravljic in basen bi se moglo najti še neizrečeno
veliko. Spominjajo se nele dobre stare, ampak se izmiš¬
ljujejo še zmerom nove.

Vprašal sem pastirje, če mi znajo kaj povedati o
Gorjancih. Paglavec se oglasi: Jaz vam bom povedal,
kolikor hočete, o coprnicah, škratih, strahovih in za¬
kladih, da vas bodo ušesa bolela. Drugi pastirji se
zakrohotajo in pravijo: Nikar mu ne verjemite nič!
On ne ve nič; nakvasil vam bo to, kar si bo sam
izmislil.

127

Vendar se ne da tajiti, da so začeli tudi tej mito¬
logiji viri usihati. Po Gorjancih lazi z raznim namenom
in poslom vsako leto več ljudi. Kolikor bolj se hribovje
preiskuje in spoznava, toliko bolj se širi prepričanje,
da se ne nahaja na njem nič takega, kar se ne bi
našlo tudi na druzih gorah. Podgorci verjamejo sicer
vsako bajko in babjo čenčo, ali niti njih ne mikajo ti
pridelki narodne domišljije več tako, kakor prejšnjo
dobo. Časi so povsod postali resni in trdi. Treba se
je hudo boriti za vsakdanji kruh. Kmet ne utegne
presedevati cele dni in večere pri gorki peči in praviti
si in poslušati možgane vnemajoče, ali nekoristne in
prazne marne. Kamorkoli človek pride, povsod teče
beseda, kje in kako bi se mogel prislužiti kak krajcar,
da se more preživeti rodovina in se plačati cesarski
davek. Preden mine sto let, bo brez dvombe odklen¬
kalo vsej gorjanski poeziji. Življenje bo izgubilo marsi¬
katero prijetno cvetlico, ali si bo našlo preobilno od¬
škodovanje v gospodarstvenem napredku, v obrtniškem
razvitku in v vseh drugih vedah in umetnijah, ki bi¬
strijo duh človeški in požlahtnujejo tudi čutljivo srce.

Gorjanci v zgodovini.

Ene važnosti in imenitnosti pa Gorjanci ne bodo
nikdar izgubili, namreč zgodovinske. V rimske čase ne
bom segal nazaj, dasi bi se dalo priti tudi zanje go¬
tovo do jako zanimivih resultatov. Po priselitvi našega
naroda so Gorjanci zaznamovali mejo med zapadno in
iztočno Slovenijo. Iztočna je bila tista, ki se je pozneje
nazvala provincijalna Hrvatska. Staro ime nam je ohranila

128


polatinjena beseda Slavonija. Iztočna Slovenija se je
že zarana združila s hrvaškim kraljestvom in si je
rešila v tej zavezi svojo narodnost in samostalnost,
medtem ko je podlegla zapadna sestra strašnemu
jarmu germanskega cesarstva.

S posebnim poudarkom je treba omeniti krvavo
dobo turškega napadanja. Takrat so Gorjanci služili
Slovencem za poglavitno trdnjavo, katero so branili in
ubranili z neumrlo hrabrostjo in stanovitnostjo. Vse
prelaze in soteske so ji zastavili z dobro oboroženimi
čuvarnicami in tabori; obdali so jo krog in krog s
čvrstim oklepom mnogobrojnih ograd, gradov, stolpov
in rovov, v katerih so srčno pričakovali divje naskoke
krvoločnega Turčina, iz katerih so udarjali ob vsaki
ugodni priliki na njegove pleneče, požigajoče in mo¬
reče drhali.

Na tej strani so varovale deželo Novo mesto,
Kostanjevica, Krško, Mihovo, Straža, Gradišče, Soteska,
razun več posameznih, s puškarnicami oskrbljenih
turnov in taborov, ki so se prezidali v mirnejši dobi
deloma v postavne grajske dvore, kakor n. pr. Gracarjev
turen. Na izhodni plati, kjer je pretila še večja in bližja
nevarnost, se je dvignila močno utrjena Metlika in poleg
nje Gradac, Črnomelj, z eno besedo cela veriga ogra¬
jenih mest, ki so bila vsak hip pripravljena pozdraviti
in sprejeti nepovabljene goste z gromom in bliskom
svojih topov in samostrelov.

Dokler ni ustrojila Avstrija hrvaške krajine, se
je vršil ob Gorjancih krvavi ples in ravs več kakor
stotino let. Srditost teh bojev najbolje pojasnuje zgo¬
dovina vrle Metlike. Sedemkrat so privihrali Azijati do
nje in jo nemilo razbijali in pustošili. Padla je sirota

129

9

v prah in pepel, ali njena nesreča ni prešla brez ko¬
risti za Slovence. Ta možata bramba gorjanskega okraja
jim je pridobila čas in priliko, da so se mogli odpočiti,
zbirati, ojačiti, oborožati, izuriti, pripraviti za borbo.

V turških vojskah so se čudno predrugačile vse
politične, narodne, verske in gospodarske razmere.
Bela Krajina se je zdaj zedinila za stalno s kranjsko
vojvodino in je prišla neposredno pod Avstrijo in
nemški vpliv. Med Gorjanci in Kolpo so Slovenci ali
čisto poginili, ali pa se jako pomešali s Hrvati. Gor¬
jancem so zasedli rebri in podgorje deloma Uskoki,
katere je vlada po vojaško uredila in jih podvrgla
oblasti hrvaške granice.

Pravzaprav so se Uskoki imenovali vsi Srbi in
Hrvatje, ki so si, pobegnivši iz Bosne in od drugod
pred Turki, našli novo domovino na hrvaški in slo¬
venski zemlji. Govorili so krasno štokavsko narečje,
katero je sprejela hrvaško - srbska literatura za pismeni
jezik. Tisti Uskoki, ki so se zaselili med Slovenci, so
se z njimi stopili in večjidel poslovenili. Dandanašnji
zovemo to zmes Belokranjce. Oni drugi, ki so se pre-
ustrojili v graničarje, so zadržali bosensko besedo ne-
omajano in nepokvarjeno.

Kar se vere tiče, so bili od začetka vsi Uskoki
pravoslavni in tedaj niso priznali rimskega papeža za
poglavarja svoje cerkve. Katoliška propaganda pa je
delovala med njimi s toliko silo in s takim uspehom,
da so se zedinili skoraj vsi z rimsko cerkvijo in sicer
belokranjski popolnoma, vojaški pa le v toliko, da so
se podvrgli papežu, obred pa so si ohranili svoj pravo¬
slavni, ki dopušča duhovnikom zakon in narodni jezik

130


za cerkveno rabo. Tem združencem ali unijatom pra¬
vijo Dolenjci navadno Lahi.

Ni dvombe, da je uteklo mnogo Uskokov tudi
na Dolenjsko. Brez števila pridevkov ima tod končnico
„ič“, ki je lahko seveda tudi slovenska, ali je vendar
Hrvatom dosti bolj priljubljena in splošna, nego nam.
Tudi druga dolenjska lastna imena nas spominjajo
turških časov in njihovega gibanja, n. pr. Turk, Ka¬
stelec, Hrovat i. t. d., ki se nahajajo jako pogostoma
pod Gorjanci.

Vse narodno življenje je dobilo ves drug obraz,
ki se deloma nikoli več ni izbrisal. Kmetje so zapu¬
ščali sela in cerkve v ravninah, kjer ni bilo nobenega
varstva in si zidali nove v gorskih zakotjih in hribih,
ki so se dale laglje braniti. Okoli cerkva so postavljali
ograde, „cvingerje“, kamor so zbežali ob nevarnosti z
rodovino in imetkom. Na tak način so postali naši
sloveči tabori, ki so imeli vse lastnosti pravih trdnjav.
Za živino in drugo blago so napravili posebna po¬
slopja, v katerih so lahko prebivali za silo tudi ljudje.
Ce je sovražnik oblegel tabor, so možaki čuvali ogrado,
žene pa so skrbele za kuhinjo in druge potrebščine.
V najhujši stiski se je množica zbirala v središču ta¬
bora, v cerkvi; goreča molitev je oplašene prešinila z
novim navdušenjem; povzdignila in ohrabrila jih je
misel, da se ne bojujejo le za se in za svoje poze-
meljske posesti, ampak tudi za izveličanje svoje duše,
za božjo slavo, za ohranitev Kristove vere.

Največjo važnost si je pridobilo Novo mesto, ki
je v vsakem oziru razcvetelo. Vdomačila se je v njem
velikanska kupčija, ki je segala čez Sayo in Dravo tja
do ogrske Kaniže. V tej glavni trdnjavi so se ustano-

131

9 *

vile orožnice, zaloge in denarnice tudi za hrvaške voj-
nike. V Novem mestu, Kostanjevici in Krškem so vsi
meščani nosili orožje: v spomin te vojaške šege so
ostali tem mestom do današnjega dne oboroženi me¬
ščanski zbori, ali biirgerkori, kakor se zovo v nem¬
škem jeziku.

Tudi dolenjski kmetje so se privadili puške in
jo znajo mnogi še zdaj dobro rabiti, medtem ko se
Gorenjec tega orožja nekako boji in ga ne vidi rad
v svoji hiši. Vse ljudstvo je prevzel junaški duh in
ponos, ki je zarodil samostalno mišljenje, zavest sa¬
mega sebe in svojih, pod nemško silo zatrtih pravic.

Cesar Maks I. je uničil pri nas zadnji sled na¬
rodne svobode, županijske sodnije. Grajska gospoda
je tlačila kmeta neusmiljeno že poprej. Turške vojske
so zahtevale vedno večje stroške, katere je gospoda
zavalila najrajša na svoje podložnike. Breme se ni
moglo več nositi. Kmetje so jeli vstajati zoper domače
krvoloke; boji zoper tuje (turške) so jim dali v roke
orožje, v srce pa zopet staro hrabrost; dolgo vojsko¬
vanje jih je izurilo v vojake. Če so bili kos Turčinu,
zakaj ne bi poskusili sreče tudi zoper graščake, katere
so črtili še hujše od njega, ker so jih davili nele včasi,
ampak leto za letom, dan za dnem. Kmetiški punti so
zapisani s krvavimi črkami v naši zgodovini. Dogajala
so se v njih brez dvombe grda, nečloveška dela, ali
na samosilne graščake pada mnogo večja odgovornost,
nego na uboge slovenske kmete, ki so branili staro¬
davno pravo svojega stanu in naroda.

V te divje boje in homatije je udarila kakor
strela iz jasnega neba verska reformacija. S kipečim
srcem so jo pozdravili tudi Slovenci kakor rešnico iz

132

duševnih verig. Zgodovina pripoveduje, kako zastonj
so se je veselili. Mi nimamo pravice očitati jim to
kratko veselje in govoriti, da je bilo prazno. Nikdar
ne smemo pozabiti in prezreti, da je pognalo prav iz
njega žlahtno drevo naše novoslovenske literature.

S 16. stoletjem minuli „sreče so in slave časi".
Puntarski kmetje so morali povsod zopet upogniti
vrat pod trdi jarem nemške gospode; v Novem mestu
ni oznanoval noben duhovnik več svobode verskega
prepričanja; mlado književnost so pokorile in požirale
jezuitske grmade; Turčin ni hodil nadlegovat sloven¬
skih dežel z brezštevilnimi četami, bitev pri Sisku 1593.
in še drugi nesrečni boji in posli so mu za dolgo
časa moč in srčnost oslabili in ohladili.

Na Dolenjskem je zavladal zaželjeni mir; bojni
tabori so se zapustili; porušene vasi so vstale iz prahu
in pepela; narod je sicer životaril v sužnosti, ali se
znebil vsaj vednega strahu, da mu bodo uničili pri¬
delke pridnih rok mohamedanski tolovaji. Blagi mir
so kalili do naših časov na Gorjancih samo posamezni
hudodelniki: tihotapci in kvečjemu male druhali turških
in hrvaških razbojnikov (hajdukov), ki so hodile plenit
gradove in druge bogate hiše.

Hajduki in tihotapci.

Hajdukov sedanji rod ni videl, starejši ljudje pa
se dostikrat spominjajo njihovega napada na Brajtenav.
Prejšnje čase so neki prilomastili tudi v bližnjo lukenj-
sko graščino. Najbolj jih je mikalo premožno Kočevje,
kamor so pridrli dostikrat v strah in grozo plašljivim

133

prebivalcem. Kdot pride v Gracarjev Turen, ugleda na
vratih kleti naslikano trumo po turško oblečenih div¬
jakov, katerim kaže pot kislo držeč se kmetič. Pred
kakimi sto leti so vlomili v grad hajduki in podoba
je narejena v spomin te prigodbe. Kadar so se bližali
hajduki Novemu mestu, se je dvignil nadnje razun
cesarskih vojakov tudi oboroženi meščanski zbor:
dokler je trajala nevarnost, ni smel ponoči nihče luči
ugasniti.

O teh razbojnikih in tatovih se je veliko govo¬
rilo, pravzaprav pa je bilo več strahu nego resnice.
Večji napad se jim je malokdaj posrečil. Klatili so se
semtertje po hostah; opazivši, da se ne da nič opra¬
viti, so pobegnili nazaj. Spotoma so okradli včasi kako
samotno kočo, ali pa odgnali pastirjem nekoliko repov,
da so imeli kaj jesti. Cerkve je trebalo dobro čuvati,
ker so nanje hudo prežali. Prizadeli so jim dosti sra¬
mote in škode. Pravi hajduki so dohajali s Hrvaškega,
nekateri celo iz Turčije. Oblačili so se le po turško,
morda zato, da bi se jih ljudje bolj bali. Njihov po¬
veljnik se je zval harambaša. Ta beseda se rabi zdaj
za vsakega tolovajskega poglavarja.

Kdor je zapeljal hajduke na krivi pot, so ga
trpinčili strašno in gotovo umorili, ravno tako tistega,
ki jim ni hotel povedati, kam je skril denar. Brajten-
avski služabnici so držali več ur za vratom nož in ji
grozili neprenehoma, da jo bodo zaklali, ako jim ne
pokaže grajske zakladnice. Vrla dekla je prejela za
svoj trepet od hvaležnega gospodarja Antona Jelovščka
prav primerno plačilo: dosmrtno mirovino, ki jo je
znebila vseh skrbi za stara leta. Mnogi hajduki so znali
govoriti tudi po slovensko. Nekateri ljudje so mislili,

134

da so se tega naučili, drugi pa so trdili z večjo ver¬
jetnostjo, da so bili ti hajduki domači malopridneži,
ki so se opravili po turško in si pomazali obraz z rjavo
barvo, da jih nihče ne bi poznal.

Hajduke so zasledovali in preganjali cesarski vo¬
jaki, sosebno lovci, ali si niso prislužili dosti slave.
Navadno so prihajali prepozno. Kadar so jih mislili
zajeziti in zasačiti, jim je spodletelo gotovo vselej.
Podili in puškarali so se z njimi semtertje; konec je
bil, da je obležalo nekoliko vojakov mrtvih ali ran¬
jenih, hajduki pa so utekli zdravi in celi. Smatralo se
je za veliko čudo, da je padel enkrat na Topliški
cesti vendar en tolovaj v boju.

Nemarnemu zalezovanju pravijo da so bili največ
krivi tuji oficirji, ki niso poznali ne kraja, ne narod¬
nega jezika. Meni se pa zdi, da so pomagali hajdukom
tako zdatno njihovi kranjski tovariši, ki so vedeli za
vsa pota in kote, za vse tatinske hiše in skrivalnice,
kjer jih ni bilo lahko zaslediti.

Tihotapcev je pred 1.1848. vse mrgolelo na hrvaški
meji, katero so zapirale mitnice. Prevažali in prenašali
so vino, sol, sosebno pa hrvaški duhan, po katerem
so koprneli in hrepeneli slovenski kmetje kakor duše
v vicah po svojem izveličanju. Kdor je pritresel robo
srečno čez Gorjance, se mu ni bilo pozneje nič bati.

Slovenci niso tihotapcev nikoli šteli med hudo¬
delce, ampak so jih imeli in čislali skoraj za dobrot¬
nike in junake, ki kljubujejo ne cesarju,  ampak
samo neumni postavi svojeglavne gospode. Izdal jih
ne bi bil pošten kmet za noben denar. Vsak pravi
tobakar je živel v kupčijski zvezi s kakim kontroban-

135

tarjem, kajti brez preljubega hrvaškega duhana ni
mogel dalj časa nobeden prebiti. Kadar je stopil tak
mož zvečer v hišo in je postavil ali položil nikotove
zaklade na klop, so vreli in šumeli tobakarji skupaj
kakor čebele na med. Blago je razvel večjidel precej,
ni ga potreboval nositi in ponujati od hiše do hiše.
Pogostili so ga z vsako dobroto, ki jo je zmogla ku¬
hinja, posebno pa z obilno pijačo. Kdor si ni dobro
utrdil srca in trupla, ni bil sposoben za tihotapca. Ti
ljudje so živeli v vedni nevarnosti, da izgube nele du-
han, ampak tudi zdravje in življenje. Financijalni straž¬
niki so švigali po Gorjancih neprenehoma semtertje.
Če so se namerili na tihotapce, se niso šalili z njimi,
niti poljubovali. Vnela se je srdita borba, v kateri je
veljalo geslo: Ali ti, ali jaz. Prizanašala ni ne ena,
ne druga stranka, kresali sta se na smrt, taka borišča
so se vselej pokrivala z ranjenimi, pa tudi z mrtvimi.

Tihotapec se ni smel strašiti niti stražnikov, niti
grdega vremena, niti strmin, noči, zime in drugih ne-
prilik in težav. Ravno ob nevihti, gosti temi, hudem
mrazu, skoz trnje in goščo, čez skale in prepade se
je dal prenesti duhan z najmanjšo nevarnostjo. Take
čase in kraje je trebalo najbolj pridno rabiti. Kontro-
bantarji so imeli med sabo postavo, po kateri so mo¬
rali zvesto drug druzega podpirati, braniti, svariti in
v vseh rečeh varovati škode. Gorje si ga izdajalcu, ki
jih je ovadil stražnikom in so ga dobili pozneje v
pest! Po hajduški niso bili sicer krvoločni, umorili
človeka niso drugače kakor v očitnem boju, kadar so
se nahajali sami v nevarnosti, ali ovadnika so stra¬
šansko kaznovali na drug način. Razrezali so mu pod
koleni žile, da je ostal hrom do smrti.

Tihotapci kakor stražniki so imeli v Podgorju
svoje krčme, v katerih so pijančevali po živinsko in
delali nesramne orgije z ženskim spolom, ki se ne
dajo popisati. Pod gradom poznam hišo, ki je po
kontrobantarjih tako obogatela, da je mogla poslati
tri sinove v šolo. Eden je umrl še mlad v uradniškem
stanu, dva sta se posvetila za duhovne in služita na
čast vsej dolenjski duhovščini. Starejši je v neki slo¬
veči vasi župnik in skrbi za telesni in duševni napredek
svojih župljanov s toliko skrbjo, da spada njegova du-
hovnija brez ugovora med najprve v celi Sloveniji.
Mlajši služi na odličnem mestu v Beču in se je ime-
noval .večkrat med tistimi, ki bi bili najvrednejši za¬
sesti visoko stolico ljubljanske škofije.

Tihotapci so si našli povsod prijateljev, ki so jim
naznanovali nevarnost z ognjem, žvižganjem, piskom,
kašljem in z mnogimi drugimi znamenji. Včasi so si
naredili cel telegraf, da so zvedeli po več ur daleč,
kje jih pričakujejo stražniki. Pravijo, da so bili neka¬
teri tako tenkih ušes, da so razumeli po trkanju na
drevje, kje stoje prijatelji ali sovražniki. Marsikateri
je doživel dolgo vrsto mikavnih prigodkov in slučajev,
otei se je stokrat po tajnih znakih in znancih iz oče-
vidne smrtne nevarnosti. Nekateri so si jako opomogli
in pustivši vratolomno potepanje, so kupili lepe kme¬
tije, se oženili in živeli z rodovino v miru in blago¬
stanju. Še več pa jih je poginilo od neznanskega truda,
oslabljenja in nerednega življenja. Druge je zadela
krogla, še drugi so se tihotapstva naveličali in šli
med poštene delavce, ali pa se umaknili na Hrvaško
in si služili kruh na Savi kot brodniki, ali pa v dobrih
službah, katere so si poiskali v mestih in graščinah.

137

Te reči so se zadnjih 25 let popolnoma predru¬
gačile. Na hrvaški meji so se mitnice odpravile, cene
vina, soli in duhana so se povsod poenačile, s tem
so se posušile korenine, iz katerih je srkalo tihotapstvo
svoj mik in dobiček in recimo svobodno, v nekem po¬
gledu svojo pravico in popularnost. Na Gorjancih ni
več ne kontrabantarjev, ne financijalnih stražnikov;
kamor prideš, te obdaja grobna tihota; samo takrat,
ko se bliža kužna bolezen, vidiš sedeti ali stati ob
potu semtertje na straži kakega otožnega vojnika, ki
opravlja nevoljno svojo težavno službo.

Bela Krajina.

Kar sem mogel in znal o Gorjancih povedati,
sem povedal. Moja torba je prazna, pojdimo naprej!
Ravno tam, kjer nam poroča cestni kamen, da smo
se oddaljili poldrugo miljo od Novega mesta, se na¬
haja raztečina med Krko in Kolpo. Na tem vrhu me
je enkrat dobila velika ploha. Mogel sem opazovati,
kako se delata dva različna curka. Po kratkem nabi¬
ranju se je eden obrnil na dolenjsko stran, proti Pod¬
gorju, drugi pa se je udrl na iztok in si kopal pot
proti Beli Krajini. Hodili bomo odslej lahko zmerom
navzdol. Čas je, da si zapalimo smodko, dokler ne
pridemo do Luže, jo bomo močno pokadili, če bomo
korakali počasno, kakor se spodobi pravim spreha¬
jalcem. Četrt ure nam zapirajo pogled še gorjanske
kopice, potem zazremo naenkrat zaželjeno zemljo, našo
milo Belo Krajino in za njo bistro Kolpo in celo go¬
milo hrvaških bregov, holmov in hribov. Nad vse

138

druge kipi ponosno in mogočno proti nebu strma
glavica čarobnega Kleka.

Ta čudna gora stoji od drugih tako razločno, da
upira vanjo vsak popotnik najprej svoje oči in zvedavo
poprašuje, kako se zove, poleg katerega mesta se dvi¬
guje in kakšna ji je narava in lastnost. Naši rojaki
vedo precej, da le ime slišijo, kaj pomeni in to znanje
jim zbuja spomin na sto pripovedek, katere so čuli v
otročjih letih, oko jim obtiči na Kleku, da se ga ne
morejo nagledati. Domišljajo se svojih coprnic, ki
letajo nanj hudiču v goste in se z njim radujejo in
uče delati točo in vsakovrstne druge uime in nadloge,
s katerimi trpinčijo svoje sovražnike in iz gole zlobe
tudi nedolžne ljudi, ki jim niso nikdar nič žalega storili.

Na Kleku se shajajo slovenske vešče s hrvaškimi
in se dogovarjajo prijazno in složno, kako bi unesre-
čile svoje rojake. Nobena povest ne govori, da se ne
bi med sabo razumele radi različnega narečja, ali da
bi si skočile v lase in se uhale in praskale iz na¬
rodne zavisti.

Ta smešna basen ima v sebi jako resen in žalibog
tudi resničen nauk. Slovenske in hrvaške b a b e se zla¬
gajo, se zbirajo v isti skupščini, a slovenski in hrvaški
možje  pa se nečejo približevati, nečejo si iskati enega
zbora, ene države, ampak se razmikajo še vedno drug
od druzega, gledajo oddaleč drug druzega še vedno
zabavljivo in zaničljivo. Slovenska in hrvaška kri se
edini in vjema na Kleku samo za hudobijo, da ugo¬
nobi svoje brate: za dobra dela, za obče blagostanje,
za vzajemno podporo, za ljubezen si ne napravlja no¬
benih shodov, nobenih društev, nikakršne edinosti in

139

zaveze. Ta Klek je strašen simbol naše brezumnosti,
hudobe, sramote in nesreče!

Smodka gori lepo, postojmo nekoliko in recimo
kako besedo o prijazni pokrajini, ki se razprostira pod
nami. Čisto neznana zemlja mika človeka dosti manj
od take, ki jo že nekoliko poznamo, bodisi iz bukev,
ali po ustmenem pripovedovanju. Odkar smo ugledali
Klek, se ne nahajamo po ljudskih trditvah nič več na
Dolenjskem, ampak v Beli Krajini. Ali tudi to ime je
bolj službeno in novo: dolenjski Slovenec veli, da
onkraj Gorjancev prebivajo Hrvatje,  da se začenja
tam hrvaška  zemlja.

Belokranjci.

S tem mnenjem se ujemajo tudi misli izobraženih
Hrvatov, ki nam govore tako: Bele Kranjce, dragi Slo¬
venci, ste si izmislili, da jim zatajite pravo narodnost,
ki je hrvaška. Karlovška okolica jih zove bele Hrvate.
Ti ljudje so Hrvatje po krvi in zgodovini in so bili
Hrvatje tudi po jeziku. Še dandanašnji čuva njihovo
narečje brez števila hrvaških izgovorov, naglasov in
besedi in obleka in druge navade so ostale čisto
hrvaške. Spadali so pod oblast hrvaške krone veliko
stoletij, vse do novega veka, ko jih je odtrgala od
materinske zemlje nenasitna sila nemška in zvijačna
politika dunajska. Da jih laglje germanizira, jih je
trebalo najprej pokatoličiti in pokranjčiti. Škof Hren
in jezuiti so iztrebili pravoslavje, zavrgli so celo po¬
šteno unijo, prignali so jih papežu v jarem brez po¬
goja in pravice. Ljubljanski škofje so jim pošiljali du¬
hovnike, ki so zaničevali hrvaški jezik in jim oznanje-

140

vali božje postave v edino zveličavni slovenščini. Na
ta način je tedaj Bele Hrvate cerkev malo po malo
poslovenila, pokranjčila.

Tako sem slišal besediti hrvaške učenjake in
omikance brez števila potov. Njihovo trjenje pa ne bo
nikdar obveljalo pred nepristrano sodbo trezne kritike.
Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe
pod hrvaško krono.  Ali ta krona je obsegala tri raz¬
lična kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu)
in Slovenijo.  Slovenija se je širila med Kolpo, Savo
in Dravo. V latinskih pismih se je zvala Slavonija.
Delila se je na gornjo in dolnjo (S. superior, inferior).
Gornja  je dobila jako pozno novo  ime hrvaško.
Vzrokov, iz katerih se je to zgodilo, ne bom tukaj
pretresal. Za razloček od vojne Hrvatije so ji dejali
provincijalna. Sestavljale so jo županije zagrebška, va¬
raždinska in križevska. Dolnja  je zadržala, kakor
sem že omenil, svoje staro ime v popačeni latinski
obliki: Slavonia. Kraj med Gorjanci in Kolpo je bil
tedaj združen s to slovensko  kraljevino, ne pa s
prvobitno hrvaško, ki je ležala v primorju in okolici.

Jezik so govorili Beli Kranjci gotovo tak, kakršen
se čuje še zdaj pri njihovih sosedih preko Kolpe, tedaj
iztočno-slovenski ali kajkavski, kakor mu vele hrvaški
pisatelji. To kar se razglasuje v njem za hrvaščino, je
tedaj prava čista slovenščina. Sanjarijo, da je kajkavsko
narečje hrvaško, je že davnaj podrla znanstvena filolo¬
gija našega Miklošiča in drugih strokovnjakov in veljakov.
Istotako se enačijo Belokranjci v obleki in drugih šegah
večjidel s hrvaškimi kajkavci, tedaj s Slovenci, nosijo
se tedaj še zmirom po staroslovensko, medtem ko so
njihovi zapadni rojaki poprijeli z večino nemško nošo.

141

Od 11. stoletja naprej je nehala politična zaveza
s hrvaškim kraljestvom. V burnih časih srednjega veka
so se meje sicer pogostoma menjale, ali nikakor se
ne bo dalo dokazati, da se je raztezala hrvaška oblast
kaj dalj časa preko Kolpe do Gorjancev. Ta kraj se
je navadno prišteval k slovenski krajini (Windische
Mark), gospodovali so z njim najdalje in trdneje go-
riški knezi. 1365. 1. ga je podedovala Avstrija in 1522.
ga je Ferdinand (kot cesar I.) pridružil svoji kranjski
vojvodini.

Res pa je, da se 'nemško fevdalstvo ni moglo
tam ukoreniniti. Narod je imel graščake svoje krvi, ki
niso zatirali narodnih običajev. Turške vojske so pre¬
kucnile vse razmere. Uskoki so pridrli tudi v Belo
Krajino, ali ji niso mogli izpremeniti slovenskega obraza.
Slovenska narodnost je ostala v njej vkljub turški me¬
sariji tako jaka, da jih je pogoltnila, sprejemši od njih
le malokatero šego in tradicijo (n. pr. basni o Marku
Kraljeviču, ples „kolo“ i. t. d.) Iztočno - slovenski jezik
se je približal zapadno-slovenskemu po različnih
vplivih. Nekoliko je brez dvombe pripomogla kranjska
duhovščina, veliko pa gotovo tudi često doseljevanje
z Dolenjskega, sosebno v mesta, in sploh živo obče¬
vanje in trgovanje z zapadnimi Slovenci.

Belokranjci sami se zdaj ne imenujejo niti Kranjce,
niti Hrvate; svoje staro narodno ime so pozabili. Jelo
ga je zbujati iz groba šele naše slovensko gibanje po¬
slednjih let.

Odkod dohaja, da jim pravijo Dolenjci „Hrvatje“?
Po mojem mnenju od Uskokov, ki so se zvali Hrvate
in so zasedli najbolj gosto Gorjance, tedaj tiste kraje,
ki so bili Dolenjcem najbližji. Vendar je abotno trditi,

142

da je belokranjsko ime izmišljeno iz zvijačnega na¬
mena, da bi „Beli Hrvatje 11  laglje pozabili svojo pravo
narodnost. To ime živi v ustih prostega ljudstva. Žu-
žemberčani in drugi Dolenjci na gornji Krki ga sploh
rabijo za prebivalce se m iške  duhovnije, medtem ko
pravijo vsem ostalim tudi oni le „Hrvatje“.

O Semičanih moram omeniti še neko drugo za¬
nimivo posebnost. Za šalo in posmeh jih pitajo drugi
Belokranjci s šokci. V vojaški krajini pomeni „šokac“
to, kar rimokatoličan. Bržkone so dali ta priimek od
konca pravoslavni Uskoki Semičanom zato, ker se
niso dosti pomešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak
ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani. V oči¬
tanju bratov Hrvatov ne moremo zapaziti več kakor
dve resnici. Prva je, da so se m orali  hrvaški Uskoki,
ki so pribežali med Slovence, pokatoličiti. Take sile
ne zagovarja noben pošten in izobražen človek. Ista
sila se je godila tudi Slovencem, ki so se hoteli po-
luteraniti, med protestanti pa vsem tistim, ki se niso
hoteli izneveriti svoji katoliški veri. Blage tolerancije
in krščanske ljubezni takratni svet ni poznal.

Ali našemu narodu naj se nikar ne pripisuje
krivica časa.

Res je tudi, da so se ti Hrvatje poslovenili. To
pa ni prišlo po kakem nasilju, ampak samo po sebi.
Manjšina se je izgubila v večini. Tako so se pohrvatili
tudi Slovenci, ki so se naselili v reški županiji, česar
pa ne smatramo mi za nobeno nesrečo. Hrvaški po¬
litiki bi tožili po pravici, da so se njihovi rojaki po¬
tujčili, ponemčili. Hrvatje so v tej reči na dobičku,
kajti razširila in utrdila se je njihova narodnost na

143

zemljišču vojnih Uskokov, kjer ji ni bilo pred turško
nevihto ni sledu. Kakor bi jim delali krivico mi, ko bi
zahtevali nazaj ta staroslovenski okraj, bi ravnali ne¬
pošteno oni, ako bi nam hoteli vzeti našo slovensko
Belo Krajino. Vsakemu ostani to, kar je po naravi,
to je, po krvi njegovo, niti ene vasi ne smemo drug
drugemu odrekati in grabiti. To nam prepoveduje nele
bratovska sorodnost in dolžnost, ampak tudi modra
politika, da se ne unamejo med nami zdražbe, katere
bi porabil gotovo naš obči sovražnik Nemec na korist
sebi in na škodo nas obeh. Ljubezen nam ukazuje
krščanska vera, pa tudi narodna ideja in državniška
previdnost.

Kraj, podnebje in ljudje.

Ko sem gledal Belo Krajino z nekaterih hribov,
se mi je zdela skoraj ravna. V resnici pa se širijo večje
ravnice samo ob Kolpi, ostali prostor je jako grapast
in bregovit. Glede lepote se deželica ne more meriti
z dolenjskim Podgorjem. Ima premalo senčnatih do¬
brav, in preveč goličav, pečin in kamenja. Semtertje
spodablja na Kras. Cesta od Luže proti Semiču gre
dobro uro skozi tako žalostno puščo, da si je prido¬
bila ime Križev pot. Tod raste najizvrstnejše brinje,
kar žganjarje vabi; vsakega druzega popotnika pa ta
pogled silno dolgočasi. Obsežne kose zemljišča po¬
kriva praprot, ki daje dober gnoj, očem pa tudi ne
ugaja dosti. Ne velim, da se ne bi nahajal tupatam
kak prijeten kraj. Sosebno Metlika se ponaša po pra¬
vici s svojo raznoliko, dražestno okolico. Sploh hvalijo
kmetje tudi rodovitno poljano za Kolpo, ali njihova

144

sodba v tej reči ne tehta mnogo: njim se dozdeva
krasno samo tisto mesto, katero jim daje obilno žita
in druge koristi.

Belo Krajino tare še večja suša, kakor Podgorje.
Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci
so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in
blatnimi kali. Župna vas Suhor nima nič žive vode
in je dobila odtod svoje ime. Isto nadlogo trpi razun
mnogih drugih sel veliki Semič. Bivši neko nedeljo
tam, sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti
maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem
mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga
vprašal za vzrok, mi je rekel: V cerkev se nam ne
mudi, prišli smo pit k župniku vodo; domača se nam
je posušila, ker že dolgo ne dežuje. Župnik mi je po¬
vedal, da mu popijejo vsako nedeljo po 15 do 20
kablov vode!

Za Semičane je bil bogme zadnji čas, da so si
naredili letos (1873.) s pomočjo Kmetijske družbe velik
občinski vodnjak.

Ali vkljub deloma jako kamenitim in suhim tlem
se ne sme trditi, da Bela Krajina ni rodovitna. Vse,
kar zraste, je nekako posebno okusno in plemenito.
Poljanci pridelujejo izvrstno pšenico, ki plenja po
osem zrn. Po sedem rodi celo v skalni okolici semiški.
Koruza se seje sploh in se smatra za glavno hrano.
Okoli Črnomlja ilovnata zemlja ne godi pšenici, ali
debelača uspeva prav lepo. More se reči, da sta ji
podnebje in kraj domalega povsod povoljna. Pogled
prostranih koruznih njiv ne razveseljuje sicer popot¬
nika, ali smešno bi bilo, grajati prebivalce, da imajo
v ljuti borbi za vsakdanji kruh rajši koristne nego

145

10

lepe sadeže. Belokranjski krompir se mi zdi boljši od
dolenjskega, zelje pa dosti slabejše, menda zato, ker
ga ne znajo prav spravljati.

Občeslavjansko veselje za proso so si ohranili
tudi Belokranjci. Sejejo in uživajo ga toliko, da mu
pravijo katexohen žito. Obilni zasadi luka nas spo¬
minjajo, da se bližamo Hrvatiji, ki veli tej rastlini z
nekim ponosom „hrvatska vanilja". S tem pridelkom
obskrbljuje Bela Krajina tudi Dolenjce, ki čebulo lju¬
bijo, ali je sami ne znajo dobro odgojiti.

Za vsakovrstno sadje je zemlja kakor nalašč
ustvarjena. Kostanja se nahajajo cele hoste, Novo-
meščani ga veliko pokupijo, ravno tako črešenj in
orehov. Dika in gizda Bele Krajine pa je sliva. V
slasti prekaša še dolenjsko, ki slovi v trgovini po pra¬
vici. Največjo važnost in čast pa si je pridobila vinska
trta.  Tukajšnji svet leži tako lepo proti soincu, ap¬
nena zemlja služi tako krasno trsju in grozdju, da
spada ta pokrajina brez ugovora med najprve vinske
v celi Jugoslaviji. Ko bi težka in močna metliška vina
podpiralo nekoliko umetnejše kletarstvo, bi gotovo prišla
v prvo vrsto vseh avstrijskih vin.

Metliško starino čislajo in spoznavajo strokovnjaki
že zdaj za najprijetnejšo domačo kapljico. Očitanje, da
boli od nje glava, ne velja nič. Kdor je uživa zmerno
in zaliva z vodo, mu ne škoduje nič, ampak mu krepča
truplo in dušo in razveseljuje srce, kakor le maloka-
tera druga pijača. Semiško vino nima tolike jakosti,
kupci ga plačujejo za dva goldinarja ceneje nego me¬
tliško, ali tudi ono je tako zdravo in slastno, da se
ga človek, ki ga je dalj časa pil, ne more lahko od¬
vaditi. Suhorsko, pravijo, da je še slabejše, ali glede

146

zdravja in ljubkosti se more meriti z vsakim drugim,
moji naravi ugaja bolje od istega metličana.

Črnomaljcu se sosedje posmehujejo, zaničljivo
trdijo, da v njem ni ne duha, ne moči. Takim zabav¬
ljicam ni dosti verjeti. Tudi črnomaljska vina, če so
dobro spravljena, se lahko kosajo z vsakim dolenjcem.
Če se grozdje prezgodaj potrga, pa seveda, ne velja
nobeno veliko, niti črnomaljsko, niti metliško.

Kar se tiče dobrote in obilnosti plodov in pri¬
delkov, zaostaja dolenjsko Podgorje daleč za Belo
Krajino. Kako svetla, prisojna in odprta pa je tudi ta
mimo onega! Trta poganja v njej dober teden prej
nego v hladnem Podgorju, vsa rast napreduje hitreje
in veseleje; če jo pospešuje potrebna moča, se ni bati
prebivalcem za bogato žetev in trgatev.

Kakor sem že razložil, teče v Belokranjcih vzhodno-
in zapadnoslovenska kri, kateri se je primešalo tudi
nekoliko hrvaške. Čista plemena se navadno slabo po¬
našajo. Kar je priznano za živino, stoji tudi za ljudi.
Medtem, ko čisto germanski Švab hira in zamira, se
je povzdignil napol slavjanski saksonsko-pruski narod
med Nemci za vladarja. Stopivši se z normansko,
finsko in vsakovrstno drugo krvjo je osnoval Veliki
Rus najmogočnejšo državo celega sveta; njegov brat,
poljski kmet je ostal brez tuje primesi in gnije v ne¬
marnosti in ničnosti, da je groza. Bolgar se je paril s
Trakom in Grkom, Čeh in Slovenec z Nemcem, Srb
s Turkom, Hrvat z Lahom in ta ženitev je obrodila
zdrav in močen zarod.

Belokranjec dokazuje, koliko koristi tudi zmes
sorodnih življev. Od zapadnega Slovenca je prejel
spretnost in gibčnost, od iztočnega postavnost in

10*

147

čisto nravnost, od Hrvata praktičnost, žilavost in
srčnost. Te lastnosti so se v njem združile tako
skladno, kakor da so mu bile že iz začetka prirojene.
Iz treh semen je naraslo jako in sočno deblo, ki dela
čast in kras slovenskemu gaju.

Belokranjec je visoke rasti, zdravega in močnega
života in se drži pokoncu, ne pa pohuljeno in sklju¬
čeno, kakor tako pogostoma drugi zapadni Slovenci.
Med možaki se vidi dosti lepih in junaških glav in
obrazov; ženske so krepke in trpežne, ali nežnih in
milih lic sem malo opazil. Za pravilo se more posta¬
viti, da je moški spol lepši, ženski pa grši nego na
Dolenjskem, veliko bolj zdrava in jederna pa oba.

Veliko pripomaga živež. Belokranjec je koruzen
kruh, ki je sicer slabo shajan in zapečen in vsaj meni
ne diši, ali hrani gotovo bolje nego dolenjska zmes
ajde, prosa, ječmena in drugih žit. Kuha se do malega
to in tako kakor na Dolenjskem, soli se bolje, beli pa
tudi danes z betom, jutri s pesom, včasi, da vse plava,
včasi, da ni videti ne kapljice masti. Za žgance se mara
največ za koruzne, družina se ne bi namrdnila, če
bi ji prišli slednji dan na mizo.

Poljanci ljubijo zelje in krompir skupaj bolj od
vsake druge navadne jedi. Njihovi krošnjarji poprašu-
jejo krčmarje v Švici in Prusiji, na Francoskem in v
prekomorski Ameriki, če se ne dobi za kosilo kaj
zelja in krompirja. Tako govore tudi hrvaški Ličani.
Najbolji ručak na svijetu ti je funt govedine, tanjur
krumpira i tanjur kupusa. Kakor bralci vedo, dele to
mnenje tudi mnogi drugi Slovenci, n. pr. Ljubljančani.
O godiščih, praznikih, trgatvi in sploh o vsaki posebni.

148

priliki si streže Belokranjec z mesom in sicer z velikimi
porcijami, da kaj zaleže.

Če se da, se pristavlja meso vsako nedeljo in še
ob delavnikih. Vsi duhovniki, katere sem vprašal, kako
živi prosto ljudstvo, so mi rekli, da prav dobro, če je
količkaj zaslužka in prida letine; mesnih jedi da po-
užije dosti več nego Gorenjci ali Dolenjci. Sosebno
prascev se pokolje jako mnogo. Praščevina s hrenom
je za Belokranjce ravno tako zemeljski raj kakor za
Ruse. Na pametno razdelitev ne misli nihče. V dveh
dneh gre pol basuljca, potem ga ne vidiš po dva me¬
seca, kakor da je druga polovica skopnela. Pride kak
večji praznik, udri zopet po njem, da se komaj diha,
potem pa ga stradaj iznova dva meseca. Vpeljal se
je v tem isti red in običaj na Dolenjskem. Močno
priljubljena je tudi bravina in kozlovina, ^zlasti tista,
ki se speče na ražnju.

Umetnost ljubljanskih kuharic naj se skrije belo¬
kranjski v tej umetnosti. Na ražnju zna peči edini
Hrvat in njegov najbližji brat Belokranjec, delo vseh
drugih mojstrov in mojstric je šušmarija. Vas Semič
ima več mesarjev nego Novomesto, namreč pet. To
število menim dovolj dokazuje, koliko ljudi se tod
nahaja, ki poprašujejo po mesu in jim dopuščajo do¬
hodki, da si ga lahko tudi kupujejo.

Kokoši in druga perutnina se nosi malo na trg,
gospodinje pravijo: Kar smo izpitale, ni greh, da tudi
použijemo. Danes pride moj god, jutri mojega moža
ali otroka, ali očeta in matere, ali strica in tete. Kdo
bi iskal pri sosedih ali pri mesarjih? Zadavim kuro,
raco, gosko, ali kar premore hiša, naredim dve tri
potice, grem v hram po eno, dve neži vina, pa se

149

veselimo skupaj, da ne zavidamo ni angelom v ne¬
besih. Kadar se pristavi meso, je gotovo znamenje,
da se peče vselej tudi potica, ali vsaj boljši kruh.

Za nepotrebno potrato so te žene prav tako izur¬
jene kakor Dolenjke s tem razločkom, da rabijo vendar
najrajše domači pridelek in odredek, kupujejo pa drugje
le bolj zmerno in za silo. Če ni mesa, se živi o tem,
kar dajeta polje in vinograd. Kadar zemlja ne obrodi,
se zna tudi po mojstrski stradati. Dokler je v shrambah
še kaj krompirja ali druzega tacega, ne pobešajo se
glave, smeje si ljudje gladijo trebuh in vele: Hvala
Bogu, da smo siti, bilo od česar mu drago, samo
da smo.

Vina se popije in poluka dosti, brez dvombe
veliko čez potrebo. Tolikega pijanstva pa vendar ni,
nego na Dolenjskem. V krčmah se ne čuje vedni vrišč
in hrum, ljudje sede in se pogovarjajo večjidel prav
mirno in pristojno. Prepirajo in pretepajo se malo in
ne za vsako malenkost. Cele dni in noči ne pijančuje
skoraj nobeden. Najrajše se razveseljujejo dobrovoljčki
doma ali v zidanici. V tej reči vladajo hrvaške šege,
ki so pametnejše od slovenskih. Če ga gospodar pije,
hoče imeti pri sebi tudi rodovino in prijatelje, za vinske
bratce ne mara.

Kakor že ime veli, se nosijo Belokranjci belo,
poletu se oba spola oblačita v platno. Kranjcem se
zdi grdo, da visi možakom srajca čez hlače. Ta staro-
slavjanska navada je jako praktična, niti ne vem, zakaj
bi bila nespodobna. Bolj po pravici se očita ženskam,
da si nedra premalo zavezujejo. Pokrivalo maha čez
nje preveč ohlapno, da jih pohotne roke lahko dose-

150

žejo. Ali nravnost je ostala tako nepokvarjena, da se
ni bati take drzovitosti.

Ob nedeljah je kaj lepo videti Belokranjice. Noge
si obuvajo v rdeče nogavice, vsa druga oprava je čista
in bela kakor sneg, da najmanjšega madeža ne opaziš.
Nekatere so začele posnemati Dolenjke in si zavijajo
glave v kupivne, pisane robce. Ta novina kazi vso
obleko, ker se barve ne vjemajo. Tudi možki natve-
zajo nase sempatam kako tujo krpo, n. pr. kranjsko-
nemški lajbič, vendar se je narodna nošnja sploh še
malo spremenila. Ljudje jo smatrajo še zmerom za
lepšo in boljšo nego kranjsko in to se jim mora pri¬
trditi, ker je tudi trdnejša in letnim časom bolj pri¬
merna mimo druge slovenske.

V Beli Krajini se nameri popotnik tudi v po¬
stranskih vaseh na mnogo več zidanih hiš nego na
Dolenjskem, kar pa ni nikakršna posebna zasluga, ali
veselo znamenje napredovanja. Kamenja se nahaja
dosti, močne hoste pa malo. Prebivalce sili že narava
kraja, da si hiše zidajo, lesene bi stale predrago. Od¬
tod izvira tudi večja snažnost belokranjskih koč mimo
dolenjskih. Nesnaga in mrčes primeta in držita se lesa
laglje nego kamna.

Zdravje in moč pospešuje in varuje ljudem so-
sebno spolna poštenost, pozno in zmerno uživanje lju¬
bezni. Črnomelj in Metlika sta se nekoliko izvrgla v
druga mesta, da ju ne bom dosti hvalil. Tudi vas od
vasi se razlikuje. Prsate Semičanke imajo drugi Belo¬
kranjci za poželjive in pohotne. Če se veli v Metliki
kaki ženski: Ti si prava Semičanka, sprejme to besedo
za veliko razžaljenje, kakor da bi se ji reklo, da je
vlačuga in blodnica.

151

Kakor Dolenjke hodijo tudi mnoge Semičanke
poletu na seno spat. S tem se daje obilna prilika raz¬
uzdanosti. Večkrat se je pripetilo, da se je pregrešil
pijani svak s svojo svastjo, bratranec z bratranko in
celo stari ded z mlado vnuko! Premnogi Belokranjci
trgujejo in popotujejo po svetu in donašajo domu
marsikake tuje napake in grdobije; toda niti oni se
vsaj doslej niso še toliko spridili, da bi se bilo po¬
hujšanje razširilo po večjem prostoru. Sploh vlada še
povsod odlična sramežljivost in zdržnost. Kedar zanosi
kako dekle, žaluje cela rodbina, greha ji ne pozabi in
odpusti ljudsko mnenje nikoli, niti če se omoži z za¬
peljivcem. S tako ženo ne delajo sosede nobene pri¬
jaznosti, prijateljice bi se ogibale kakor nje same.

Kdor prestopi šesto in deveto božjo zapoved, se
izobči iz vsakega poštenega društva, ostane oskrunjen
do smrti. Mladina se shaja in ljubi kakor po vsem
svetu, ali zakonske pravice se niti ne dovoljujejo, niti
ne zahtevajo. Pomenkuje in raduje se v društvu svojih
sorodnikov in vaščanov ali drugih dobrih znancev, sa¬
motnih in ponočnih shodov se sploh morda ne sra¬
muje, ali se jih vsaj boji, kranjsko potepanje in va¬
sovanje še ni okužilo in ostrupilo nočnega in rodo-
vinskega miru. Človek se mora čuditi in veseliti,
kako malo se rodi še nezakonskih otrok v tem srečnem
kraju.

Vprašal sem nekega župnika meseca septembra,
koliko takih je letos že krstil, pa mi je odgovoril:
Doslej enega,  ali do novega leta bo treba še dva.
Ob teh besedah je zmajal z glavo in dejal, da gre
tudi tod moralnost po rakovo. Prejšnje čase so pre¬
tekla po dva tri leta brez pankrta; zdaj se polega že

152

vsako leto najmanj eden, in kakor kaže, se pogrezu-
jemo še v grše blato.

Župniku služi to žalovanje na čast, jaz pa sem
čutil neskončen naroden ponos, ko sem pomislil na
nesramne nemške fante in dekleta, ki v nekaterih po¬
krajinah meklenborskih ne delajo nobenih zakonov
več, ampak se družijo in parijo po zgledu brezumnih
zveri in živali.

V Gradcu pri sloveči tvornici sem poslušal po¬
govor več starih žen, ki so se strašno jezile na neko
punco, da hodi s svojim ljubčkom v krčmo. Rekle so,
da v svoji mladosti niso kaj takega nikoli čule. Ko
sem jim pravil, da je to na Gorenjskem že stara na¬
vada, so se jako začudile in mi niso mogle verjeti.
Dejale so, da tam ni poštenja, kjer se dopušča mladini
taka svoboda. Če bi vedele, da delajo to njihove hčere,
jih ne bi mogle nikoli več rade imeti. Pravo dekle ne
sme iti v krčmo nikoli samo, niti po dnevu, še manj
pa z moško tovaršijo in po noči.

Tako čiste misli vladajo še v naši Beli Krajini.
Kar čenčajo nemški pisarji o germanski moralnosti, je
prazna in nesramna baharija, katero nam belodano od¬
kriva znanstvena statistika. Po njenem nepristranem
spričevalu morejo Nemcem služiti za zgled celo Čehi
in zapadni Slovenci, dasiravno jih je evropska sladnost
že močno prevzela. Da se pride v okom spolni raz¬
uzdanosti, so nekdanji Slavjani ženili svoje otroke jako
zgodno. Hrvaške Slovenke so se možile do naših časov
v svojem 14. in 13. letu. Rusi in z večino tudi južni
Slavjani se sploh poročajo dosti prej nego drugi Evrop-
ljani. Jaz mislim prosto ljudstvo, ne gospodo, ki živi

153

povsod po istem kopitu. Tudi Beli Kranjci so mi pri¬
povedovali, da so se ženili njihovi dedi jako rano,
skoraj v otročjih letih. Ta običaj je odpravila gosposka
in duhovščina. Popolnoma pa še zdaj ni zamrl.

Neki Poljanec mi je pravil, da je dal hčer možu,
ko še ni bila dopolnila 14 let. Tudi drugi Poljanci so
mi potrdili, da ženijo in može mladino prej ko je mo¬
goče, ker vedo, kolike nevarnosti prete poštenju, ako
se zakon predolgo odlaša. To starodavno navado sma¬
tram za tisto korenino, iz katere je pognala žlahtna cvet¬
lica belokranjske čistosti.

Iz vsakojakih gmotnih, državno - političnih in vo¬
jaških vzrokov se sklepajo zakoni dandanašnji čimdalje
bolj pozno. To preziranje naravnih želj in potreb se
bo maščevalo tudi v Beli Krajini. Jako se bojim, da
čez sto let opazovalec ne bo našel nobenega razločka
več med njo in med Dolenjskim.

Naš Belokranjec se ponaša tudi v drugih rečeh
in razmerah prav resno, modro in pametno. Iz njegovih
ust ne dohajajo lahko gnusne kvante, zbodljive zabav¬
ljice in divje rjovenje, ki žali uho tako neugodno v
premnogih gorenjskih in dolenjskih krčmah in družbah.
On miruje, kakor sem omenil, celo pri vinu. Prepir,
pretep in ponočno razsajanje se mu gnusijo. Vsi seve
se ne obnašajo enako, potujčeni popotniki in trgovci
ne brzdajo vselej jezika; jaz velim samo toliko, da
smemo biti zadovoljni s splošnim  vedenjem, s pra¬
vilom, izjem nečem s tem tajiti.

Dolenjci hvalijo sploh pobožnost teh „Hrvatov“.
Beli Kranjci ljubijo božja pota bolj od vseh drugih
Slovencev, sosebno njihove ženske. Ko se praznuje v

154

Novem mestu sv. Feliks, vro kupoma na slovesnost.
V cerkvi se plazijo po kolenih in molijo tako goreče,
da jih gleda spoštljivo vsak človek, tudi omikanec,
ki včasi malo veruje. Žive ob svojem pustem kruhku,
ki ga prineso s sabo, ne pijančujejo nič, ne laj-
drajo se nič, kakor tako pogostoma druge dolenjske
romarice.

Videl sem te ženske popotovati na Žalostno goro,
na Kum, Zaplate, v gorenjsko Brezje. Spotoma niso
delale burk, se niso družile in onegavile z razuzdanimi
fanti, ampak so šle mirno in spodobno, razveseljevale
se s petjem lepih, večjidel pobožnih pesem. Prepričal
sem se tudi, kako radi hodijo Belokranjci v cerkev
doma,  kako redno se ponašajo pri božji službi, kako
malo se branijo stroškov za božjo čast, n. pr. za po-
lepšanje cerkva, za nove zvonove, orgije i. t. d. Ugo¬
varjati sem jih čul samo takrat, kadar so se jim zdeli
taki stroški nepotrebni, n. pr. če se jim je videl kak
altar še dosti čeden, da se pri njem mašuje, kak du¬
hoven, ki ni pomislil na revščino svojih župljanov,
pa je zahteval, da se mora napraviti nov.

Cerkveni shod pri Treh cerkvah pol ure od Me¬
tlike je morda največja in najlepša svetkovina te vrste
v celi Sloveniji. Ime kraja dohaja odtod, ker stoje res
tri cerkve druga poleg druge, ki služijo vse tri za
cerkvena opravila. Eno je dal rajni metliški župnik
Volk kaj lično ponapraviti in uresiti z novimi podo¬
bami. Pred cerkvami se razprostira košato drevje, pod
katerim se kupčuje, je, pije, hladi in kratkočasi. Zadej
na trati se peko na ražnju prasci, jagenci, ovce in koze.
Po ostali okolici se kuhajo jedi, razpenjajo se šatori,
postavljajo se mize in klopi za goste.

155

Prišel sem tje prvikrat na angelsko nedeljo, ravno
o proščenju 1873. L, ko se je zbranim volilcem predstavil
naš narodni kandidat Pfeifer. Gospodje in kmetje smo se¬
deli in si nazdravljali za isto mizo. Zdaj se je dvignil in
govoril o narodnih potrebah kak omikan, zdaj kak ne¬
omikan domoljub. Ogromna množica ljudstva nas je
okrožavala; na vsako jederno besedo so se oglašali
brezkončni živio-klici, v vsem društvu je vladal isti
ogenj za domovino, ista misel, kaj nam je delati, isti
duh, kako, za koga in zoper koga nam je postopati
in se truditi. Z nami se je nahajalo tudi več odličnih
Hrvatov, n. pr. baron Vranican, ki so nam prinesli
pozdrav in voščila naših prekokolpskih bratov.

Osnovala in razvila se je veselica, da si bolj pri¬
srčne ne more človek misliti in želeti. Večkrat sem
vstal in se sprehajal okoli cerkva in pred njimi med
brezštevilnimi romarji in romaricami, ki so se z mano
vred šetali, ali pa si okrepčavali grlo, želodec in srce
s sladkim vivodincem in metličanom, z izvrstno pe¬
čenko in z narodnim petjem. Vseh ljudi je prišlo na
shod gotovo kakih osemtisoč. Znanci so mi rekli, da
se jih zbere nekatera leta še veliko več, najmanj po
desettisoč! Bil je tedaj cel tabor. Ali vkljub toliki sili
in gnječi nisem opazil nikjer ostudnega ravsanja in
razgrajanja, kakor do malega na vseh dolenjskih sho-
diščih. Vsi romarji so se vedli krotko in pristojno. Vsak
se je zabaval po svoji volji, nihče ni motil nikogar,
praznovali smo res občo, čisto narodno veselico. Uho
se je radovalo nepopačeni slovenščini, ki se je glasila
iz vsakih ust.

Te radosti nam ni dosti kazila niti belokranjska
gospoda, katero sem čul le malo nemškutariti. Kmetje

156

in kmetice so bili oblečeni vsi belo, krasno po narodno;
semtertje se je prikazala tudi kaka dolenjska oprava,
ali tako poredkoma, da ni mogla nič spremeniti in
potemniti žlahtnega obraza trdne domačnosti. V goste
so prišli Slovencem tudi hrvaški romarji, pevci in go¬
slarji, in so občevali z njimi prav po bratovsko prijazno
in iskreno. Našo slogo, ljubezen in harmonijo je žalila
samo ena grdoglasna struna: Nepozvan prusoljub, ki
je nazdravil nemškemu cesarju Viljemu!

Cesto sem slišal zabavljati Belokranjcem, da pre-
kose v praznoverju iste Dolenjce. Tudi sam sem se
prepričal, da to očitanje ni prazno. Staro poganstvo
ima tu še trdne korenine, iz katerih poganjajo bujno
nove pravljice, ne zatiraje starih. Mnoge so ohranili
Slovenci še iz starodavnih časov, mnoge so poprijeli
tudi od hrvaških doseljencev. Čarovnicam se pripisuje
taka moč in zloba kakor v Podgorju in morda še z
večjim prepričanjem. Ali kdo bi se čudil? Pred letom
1848. narodnih šol ni bilo. Niti duhovščina ni razumela
dobro svoje dolžnosti.

Ljubljanski škofje so pošiljali nekdaj sem župnike
in kaplane radi za kazen. Nekatere so preganjali brez
pametnega vzroka, med temi se je nahajalo gotovo
dosti poštenjakov, ki so ljudi prav učili. Ali kar so
oni sezidali, je zopet porušilo krdelo malopridnih popov.
Škofje niso dosegli svojega namena. Bela Krajina, vinska
dežela, ni poboljšala posvečenih grešnikov, ampak jih
še bolj spridila in zaradi njih je trpela tudi ona, ker
se niso brigali za razsveto in napredek. Ljudstvu stoji
vedno pred očmi gora Klek, zbirališče vseh coprnic.
Tudi ta okolnost je brez dvombe pripomogla, da vera
v te pošasti ni mogla lahko izginiti.

157

Praznoverje.

Praznoverje budi in goji vsak nenavadni prikazek
v naravi. Belo Krajino zatirajo goste suše; nad semiški
okraj se rada usiplje toča; zrak previhravajo včasi hude
nevihte; poljske in gorske pridelke jemlje palež in rja;
ljudje se ne morejo zanašati nikoli na vreme in tedaj
niti na plodnost svoje zemlje. Take nesreče in prigodbe
vnemajo domišljijo, da si snuje duhove in moči, ki
jih delajo in sicer s privoljenjem božjim, da se kaznijo
človeški grehi.

Veliko basen je rodila silna in včasi silovita Kolpa,
ki je požrla že marsikatero življenje in naredila še
druge škode. Nevarnosti dajo vražam najboljšo rejo. Po
Belokranjskem so divjali Turki in za njimi hajduki več
sto let. Ljudje niso šli nikoli brez skrbi spat. V strahu
in stiski so si izmišljevali nadnaravne sovražnike, ka¬
terim se pride v okom le z nadnaravnimi pomočki, s
čarobijami. Še dandanašnji jim dohajajo preko Kolpe
reve in nadloge.

Na Hrvaškem se oblastnije ne brigajo dosti za
zdravje, še manj pa v Turčiji. Iz teh dveh dežel se je
priteplo že mnogo bolezni, ki so podavile na stotine
prebivalcev, ugonobile na tisoče živali. Ravno letos
(1873.) n. pr. se je zanesla kolera v metliški okraj iz
hrvaškega Ribnika.

Praznoverno mišljenje se je pritaknilo tudi kr¬
ščanski veri. Bog se jezi na nas prehudo; njega
prositi za kako reč, ne obeta dosti uspeha; bolje se
ugane, ako se dobi posrednik, prijatelj božji, ki nas
priporoča in zagovarja.

158

Beli Kranjci so si izbrali za takega posrednika
svetega Feliksa, ki ga zovo Faleks. Čvrsto trdijo, da
je bil njihov rojak, ne pa Dolenjec in so prepričani,
da jim pomaga radovoljno v vsaki zadrgi in težavi.
Kliče ga na pomoč otročnica, da ji da srečen porod
in krošnjar, ki je zablodil v amerikanskih gozdih,
sleparski kupec, ki se boji sodnije in pošteni kmetič,
ki se ne boji ne briča ne hudiča, cvetoča deklica, ki
se hoče omožiti in onemogli starček, ki bi zamenil
rad dolino solz za nebeški raj. Drugi svetniki koristijo
samo za eno reč, odvračajo samo po eno bolezen, Fe¬
liksu pa je podaril Bog vse svoje moči in čudeže. Če
bi bilo mogoče, da bi Bog umrl, ne bi bila to nika¬
kršna zguba, kajti bi ga sv. Feliks popolnoma nado¬
mestil, da ne bi nebeščani in zemljani pogrešali no¬
bene božje lastnosti.

Belokranjci svojega Feliksa ne le časte, ampak
ga tudi molijo in še bolj goreče nego Boga; postavili
so si ga za narodnega patrona, poleg katerega ne po¬
trebujejo nobenega druzega varuha. Kadar jih vpraša
duhoven krščanski nauk, mu ga razlagajo seveda prav
tako kakor drugi katoličani, ali v svoje molitve ne
vpletajo dosti ne Boga, ne matere božje in drugih
svetcev; priporočivši se Feliksu menijo, da so zahtevam
vere zadostili in tedaj svojo dolžnost opravili.

Neka ženska, s katero sem o tem govoril, se je
jako začudila, da ne more najti v nobenih mašnih
bukvicah sv. Feliksa in je smatrala to za najboljši
dokaz, da so učenjaki, ki pišejo knjige, vero zatajili!
Meni se je zdelo, da se Belokranjci o svojem mo¬
gočnem patronu ne pomenkujejo radi vpričo drugih
ljudi, morda zato, ker vedo, kako neusmiljeno se jim

ČL

159

zaradi njega Dolenjci posmehujejo. Slavo so mu peli
romarji in romarice, ki so mislili, da jih nihče ne čuje.

V krčmi so ga enkrat jeli gosti nalašč napadati,
da jih dražijo. Romarji so molče poslušali to zabav¬
ljanje, šele po odhodu hudobnih pivcev so se začeli
križati in tožiti na neverni svet, da zaničuje božje reči
in Boga. Tako potrpežljivost razume samo tisti, ki ve,
da Belokranjec vkljub svoji preveliki pobožnosti ne
pozna kranjskega fanatizma. Čuden zgled praznoverja
sem videl to leto.

Po svetu se je razneslo preroštvo, da bo 12. av¬
gusta trčila repata zvezda ob našo zemljo in jo razbila
ali saj tako potresla, da se bo vse prevrnilo. To se
razume samo ob sebi, da so Beli Kranjci pravljici ver¬
jeli. Kamor je človek prišel, ni slišal druzega pogovora
kakor o bodočem potresu in njega grozovitih nasledkih.
Mnogi so mislili, da se bliža konec sveta. Pripravljaje
se za smrt so oblegali ljudje spovednice še silneje
nego pred veliko nočjo. Nekoliko strahu sem opazil
tudi na Dolenjskem, v Novem mestu so drli k spovedi
meščani, ki so veljali sicer za slaboverne, ali slišal sem
tudi dosti norčevanja in smeha, še na deželi pri trdih
gorjancih. V Beli Krajini pa se je polastila prostega
ljudstva taka splošna groza, kakršna ga ni obhajala
še nikoli pred niti ob najhujši koleri. Vse je trepetalo,
molilo, vrelo v cerkev in pričakovalo gotovo smrt.

Popotujoč v Metliko sem stopil pod Suhorjem
v krčmo, da se nekoliko okrepčam. Našel sem več do¬
mačih gostov, ki so pretresali bližnjo nesrečo in pri¬
pomočke, kako bi se dala odvrniti. Najbolj je možem
dopadel predlog, ki ga je napravil, kakor so trdili, neki
župnik. Poleg njega naj bi se postavil na kaki skali

160

obširen hlev. Vanj bi se zagnala živina cele občine. Ne¬
koliko čevljev visoko naj bi se nastlal s praprotjo, da bi si
živali, ko bi jih začel premetavati potres, ne potrle udov.
Zraven hleva naj bi se naredil čvrst oder za ljudi, ki
bi se moral seveda tudi dobro nastlati in za silo po¬
kriti, da se ne bi trebalo bati dežja. Po mnenju vseh
gostov se bo tresla zemlja dolgo, gotovo več dni, more¬
biti še več tednov. Za možmi so prisopihale v krčmo
tudi žene in nekoliko otrok. Babe so vpile, otročaji
cvilili, dedci pa majali z glavami in pritrjevali važno
drug drugemu, da se morata hlev in oder na vsak
način postaviti. Jaz sem zastonj poskušal preplašene
praznoverne pomiriti, niti poslušati me niso hoteli.

Nekaj tednov pozneje sem vprašal gospodarja iste
krčme, kako je bilo s hlevom in odrom. 12. dan av¬
gusta je bil že davnaj pretekel brez prerokovanega
udarca grozne repatice. Krčmar se je nasmejal in rekel:
Snovalo se je veliko, naredilo pa nič, ker se niso mogli
porazumeti, v katerem kraju da bi najbolje bilo posta¬
viti pribežališče. Nekoliko so odgovarjali tudi gospod
in tako je vse zaspalo. Ljudje so molili, jokali in se
tresli; nevarni dan pride in mine; zvečer se mi je na¬
polnila vsa hiša, od samega veselja, da so ostali živi,
so ga polokali toliko, da sem moral iti čez dva dni v
Metliko po drugo vino, ker so mi skoraj ves sod iz¬
praznili. Ista radost je vladala tudi po drugod. Nekateri
pa so se udali pijanstvu že pred 12. avgustom, češ saj
ni denarjev škoda, ker čez nekoliko dni tako ali tako
vse pogine. Ni se jim zdelo greh, da si privoščijo
pred smrtjo kako poslednjo dobroto in veselo uro. V
nekaterih vaseh so ljudje zapustili hiše in pričakovali
na planem z živino vred prihod zvezde. Mnogim so

161

u

se možgani od strahu tako vneli, da so res videli re¬
patico, nekateri so celo čutili, da se zemlja pod njimi
ziblje, vsak hrup, ki je prišel iz daljave po naključju
do ušes, je zbudil neskončno grozo, marsikateri ni
mogel ne jesti ne piti. Ko so naznanili v nedeljo
(10. avgusta) semiški duhovni maše za ves teden, jeli
so se poslušalci čudno spogledovati in priobčevati si
skoraj glasno svoje misli.

Eden je rekel: Gospod so pozabili, kaj bo po-
jutrnjem.

Sosed mu je odgovoril: O gotovo, vidi se, da
jim ni mar za smrt.

Drug je trdil: Menda se šalijo, dobrovoljni so
bili zmerom, ali z božjo kaznijo se ne bi smeli rogati.

Še drugi so se jako obveselili, odvalil se jim je
od srca mlinski kamen, zaupljivo so govorili: Gospod
vedo vse, kar bo. Zvezda nam ne bo storila nič žalega,
Bog je za zdaj še kazen odložil in nam bo prizanesel. —

Ne da se tedaj nikakor dvomiti in tajiti, da ta¬
vajo Belokranjci še v gosti temi praznoverja, ali hvala
bogu, da ne vsi: luč spoznanja je razsvetlila mnoge,
sosebno tiste, ki so hodili kaj dosti po tujem, izobra¬
ženem svetu. Pri trgovcih se nahajajo često prav jasni
pojmi o naravi, Bogu in človeškem poklicu. Nekateri
so znebivši se vraž prišli celo do druge skrajnosti, po¬
stali so prav slaboverni kristjani, včasi celi racijonalisti.
Krošnjarji, ki so popotovali dalj časa po protestantskih
deželah, so prinesli nazaj deloma kaj slabo mnenje
o rimokatoliški cerkvi, skoraj nobeden njih ne veruje
v njeno edino zveličavnost. Kakor je res, da more
vraže <fuh Belih Kranjcev hujše nego vseh drugih Slo-

162

vencev, je pa tudi nepobitna resnica, da se svobodnih
misli o verskih rečeh ne nahaja v celi Sloveniji nikjer
toliko med prostim ljudstvom nego ravno v Beli Krajini.

V gostilnici na Luži je enkrat sedelo za mizo go¬
tovo dvajset pivcev, samih krošnjarjev, ki so tajili so¬
glasno hudiča, pekel in še razne druge resnice kato¬
liške cerkve.

Razgovarjal sem se o veri s premnogimi trgovci,
skoraj vsi so mi izrekli na vsa usta svoje dvome o
njenih naukih, nekateri so zavrgli vse drugo razun
Boga in dolžnosti, da moramo pošteno živeti. Tudi
taki, ki niso bili prepričani o neumrlosti duše, so pri¬
znali brez izjeme potrebo nravnosti. Veliko sem jih čul
trditi, da je vsaka vera enako dobra, tudi turška, ako
jo človek prav izpolnjuje. Neki kupec je pravil, da
ima znanca, ki je popotoval po Hercegovini in v Mo¬
stam nevarno zbolel. Denarja ni imel, zastonj pa mu
ni hotel postreči noben kristjan. Reveža se je usmilil
star Turčin. Vzel ga je v svojo hišo in skrbel zanj cele
tri mesece tako ljubeznivo, kakor malokatera mati za
svojega otroka. Mož je ozdravel. Ko se je hotel za¬
hvaliti dobrotniku, mu ni dal govoriti. Rekel je: Kar
sem storil, je bila dolžnost, ne dobrota. Mi pravimo:
Covek čoveku svetac — tega pregovora se je treba
držati. Turčin je hotel s to besedo opomniti, da mo¬
ramo častiti vsakega človeka kakor svetnika, naj bo
kakršnekoli vere in če pride v nadlogo, da mu moramo
pomagati. Zgled blagodušnega moža je kupec smatral
za dokaz, da se more človek tudi v turški veri obna¬
šati po krščansko in izveličati. Stari krošnjar Pavle, moj
dober znanec, ni bil trdno prepričan o vseh resnicah
verskih, poštenost pa je zahteval v vseh, tudi v naj-

163

n*

manjših rečeh in je živel tako natanko po tem pravilu,
da mu niti sovražniki niso mogli očitati nikakove kri¬
vice, nobenega madeža.

Enkrat sva sedela skupaj, ko so se domačini
pomenkovali o večnosti, o plači, ki čaka dobre, o
kaznih, katere trpe pogubljeni. Pavle jih je mirno po¬
slušal; ko so končali pogovor, je zamrmral sam s sabo
po nemško: Hm! Morda je res— morda ni res. Osta¬
nimo pošteni! Škoditi to ne more, koristiti pa utegne.
Na isti način sem čul modrovati še nekatere druge
Belokranjce. Zapisal sem si nekoliko besed in izrek,
katere sem slišal ob raznih prilikah iz ust teh rojakov
in jih priobčujem evo bralcem, da vidijo, kako proste
in bistre misli vladajo semtertje v Beli Krajini.

„Bog je premoder, da bi ga mogle razžaliti tako
borne in neumne stvari, kakor smo mi ljudje." —

„Boga nekateri kolne, ali ne sovraži ga nihče,
ker ga nima za kaj." —

„ Vera ni enaka veri, ali Boga poznajo vse; tudi človek
ni enak človeku, ali po božji podobi so vsi ustvarjeni." —
»Nekateri gleda Boga naravnost, drugi od strani,
pa se zdi vsakemu tako lep, da mesta, kjer stoji, neče
zamenjati za nobeno drugo." —•

»Vere so kakor nekatere podobe. Vsak misli, da
gledajo vanj. Tako mislijo tudi ljudje, naj bodo katere¬
koli vere, da Bog le njih vidi in ljubi." —

»Bog nas ne bo sodil po veri, ampak po delih." —
»Poštenje je vredno več kakor vera. Vero smo
prejeli od staršev, poštenje pa smo si pridobili sami." —
»Vero in grunt smo podedovali in za nami bodo
podedovali oboje naši otroci. Pravo zasluženje ima
samo tisti, ki dedino pomnoži." —

164

„Slab kmet, ki zapravi grunt, slab kristjan, ki
zapravi vero. Če pa zameni kmet svojo posest za boljšo
in kristjan svojo vero za boljšo, je treba pohvaliti tega
in onega." —

„Bog ne bi bil pravičen, ako bi pogubil koga za¬
radi vere, ker je gotovo po njegovi volji, da se rodi
ta od krščanskih staršev, drugi od luteranskih, tretji
od judovskih, četrti od turških." —

„Vere so različne, ali dobre, ker vse zapovedujejo,
da moramo Boga častiti in pošteno živeti." —■

„Naša vera je najbolj prava za nas, druga za
druge." —

„Duhovni nas uče, da je samo naša vera Bogu
ljuba in dobra in prav imajo. Ko bi nam govorili, da
so vse enako dobre, se ne bi ljudje nobene držali,
postali bi ajdje." —

„Vsak človek ima svojo vero." —

„Vsak človek veruje nekoliko preveč in nekoliko
premalo; tak ni nobeden, da bi vse verjel ali vse
tajil." —

„Bog te ne bo vprašal, kako si se križal, ampak
kako si svoj križ nosil." —

„Vere so za ljudi, resnico pa je Bog pridržal
sebi in je ni še nikomur razodel." —

„Pravo vero ima tisti, ki pomaga sovražniku." —
„Vera brez pravičnosti je krčma brez vina." —
„Mi, ki smo hudobni, odpuščamo svojim otrokom
skoraj  vse; Bog, ki je dober, pa bo odpustil nam, svojim
otrokom, vse, ako spoznamo, da smo grešniki." —
„Vsak človek ima v sebi zaklad, ali ga ne vidimo.
Ko bi zanj vedeli, ne bi bilo na svetu nič sovraštva." —

165

„Ljudje bi se med sabo veliko rajši imeli, ko bi
se bolje poznali. “ —

„Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega
še več.“ —

„Glad je največji tat.“ —

„Noben tat ne krade rad.“

„Ko bi imeli vsi ljudje toliko, kar potrebujejo
za življenje, ne bi trebalo zidati ječ.“ —

»Pšenica raste na solncu, v senci omedli. Človek
ostane lahko pošten, ako ima vsaj nekoliko imetka;
prazen, gol in lačen začne misliti na hudobije." —
»Kdor je dober, gre njemu samo pol zasluženja,
druga polovica pripada roditeljem, ki so ga odgojili.
Isto velja za malopridneža. Potegnil bo za sabo v pekel
tudi svoje starše." —

»Ljudje štejejo revežu eno krivico za deset; Bog
pa je pravičen in mu bo štel deset krivic za eno." —
„Ni dosti prida niti tisti, ki se prilizuje ljudem,
niti ta, ki se prilizuje Bogu. Tudi Bog ima rad, da
govorimo z njim naravnost, moško in ponosno." —
»Hudič je imel od konca samo en rog, pa je
dejal: Moram iti v cerkev, da mi rog odpade. Ko je
prišel iz cerkve, je imel dva roga." (Ta prigovor po¬
meni, da hudobnemu molitev več škodi nego koristi.) —
Zdaj vidimo, kako različni ljudje stanujejo v Beli
Krajini. Ženske in tiste kmete, ki žive zmirom doma,
moramo prištevati najzvestejšim privržencem rimokato-
liške cerkve, medtem ko se trgovci, ki so občili veliko
s tujci, dostikrat kažejo slaboverne in skoraj neverne.
Ali narodni značaj je ostal tako blag in strpljiv, da
ta razlika ne dela nič sovraštva in razprtije. Mirno
pretresajo verska vprašanja drug z drugim. Spreobrniti

166

se ne da ne ta, ne oni, pogovor dovršuje s tem, da
se kima z ramami in veli: Kolikor glav, toliko misli;
in družba se razhaja v istem prijateljstvu, v katerem
se je bila sešla.

Duhovščina.

Svoje duhovnike Belokranjci jako spoštujejo, ako
z dostojnim življenjem zaslužijo spoštovanje. Sosebno
cenijo in ljubijo bistroumne, ki jim znajo svetovati
tudi v posvetnih rečeh, glede gospodarstva, kupčije
ali kake zapletene pravde. Malopridne pope pa zani¬
čujejo kar očitno in se smejejo na vsa usta nauku, da
bi morali njihove grehe prikrivati in izgovarjati. Po-
gostoma sem jih čul trditi, da peša vera radi duhov¬
nikov. Pravili so mi tako čudne zglede, da nisem
mogel razumeti škofove prizanesljivosti, ki ima razpo¬
stavljene povsod svoje vohune, da dobro ve, kake na¬
pake se gode.

Nekemu župniku je ušla kuharica, o kateri je
govorila vsa duhovnija, da mu je ljubica. Pop je za¬
jahal konja in jo iskal semtertje po vseh krčmah in
tudi po drugih hišah. Nazadnje jo je iztaknil, se z
njo pomiril in jo pripeljal z veliko slavo na svoj dom
nazaj. Tej ježi so se ljudje strašno smejali in pripo¬
vedovali vsakemu z grozno zbadljivimi opombami.

Silno pohujšanje daje župljanom metliški prošt
Trček. Vzel je k sebi vdovo z otroci vred in je z njimi
pri isti mizi kakor kak hišni oče. Njegov kaplan M.
živi blodno in razuzdano, da je groza.

Črnomeljski župnik Vesel zabavlja javno proce¬
sijam in drugim cerkvenim šegam in občuje najrajši z

167

nemškutarji in z zaničevalci vere. V petek hodi v Gradac
meso jest in dela to tako očitno, da ve cela duhovnija.

Nečistost, skopost in druge napake se očitajo
razun teh še marsikomu. Vendar se mora priznati, da
se večina duhovnov ponaša prav spodobno in pospe¬
šuje nravnost in omiko z besedo in zgledom. Celoti
res da niso; kakor njihovi hrvaški tovariši preko Kolpe
ljubijo tudi oni društvo, vesele shode, narodno petje,
šaljive pomenke, kupico dobrega vina, nekateri tudi
lov in kako igro. Ali teh in takih zabav jim ne bo
zameril in zavidal noben pameten človek; tudi Belo¬
kranjci jim jih od srca privoščijo kot dobrotnikom, ki
se za nje veliko trudijo in včasi prav krvavo potre¬
bujejo kakega oddiha in izdatnega krepila, da jim ne
omaga v težavni službi duh in truplo. Nekatere poznam,
da stoje na vrhuncu sedanje omike, da klic in potrebe
časa izvrstno razumejo in se brigajo vestno ne le za
dušo, ampak tudi za duh in gmotno blagostanje svojih
župljanov.

Kot redek prikazek v naši fanatični deželi moram
omeniti z največjo pohvalo semiškega dekana Antona
Aleša. Po vplivu raznih prednikov se je bilo zaleglo
in razširilo v tej duhovniji najgnusnejše tercijalstvo.
Svetohlinstvo,, hinavščina, plazljivost, zalezovanje, laž¬
nivost, zavist in vsaka druga zloba okuževale in razje¬
dale so že ne le društveno, ampak tudi družinsko živ¬
ljenje. Farizeji so vriskali kakor pijani: Semičani so se
posvetili, Semičani so najboljši kristjani na Dolenjskem.

Aleš pride, vidi vražje delo in stopi s pogumno
nogo kači na glavo. Razlagajoč pravo pobožnost, je
nemilo šibal vso tercijalsko vrtoglavost in odkrival brez¬
obzirno nje hlimbo in žalostne nasledke. Tudi s pri-

168

žnice je grmel na tercijalke, da so kar ostrmevale in
in jezikljale: Farji napadajo pravo vero, prodali so se
Antikristu. Njihova kraljica Ana Cajhnovka je hujskala
in puntala ljudstvo zoper dekana na javnem trgu in
ga zasramovala sploh ob vsaki priliki. Mož je bil pri¬
siljen izročiti jo sodbi, ali te in druge sitnosti ga niso
nič preplašile; svoj blagodatni posel je nadaljeval tako
stanovitno, razumno in energično, da je zatrl v kratkem
vsaj glavna gnezda te pogubljive norosti. Vsi pametni
možaki so mu ploskali, celo žene so govorile, da je
bil že zadnji čas, da je gospod ustavil nevarno ko¬
medijo, drugače bi bila lahko ugonobila celo faro in
se polastila tudi drugih duhovnij.

Aleš je pokazal svojo samostalnost in modrost
tudi ob volitvi državnega poslanca 1873. 1. Vlada je
postavila za kandidata odpadnika Zagorca, naša stranka,
vsa razupljena deloma Pfeiferja, deloma Irkiča. Za le-
tega so se poganjali duhovni na vse kriplje, Pfeiferja
so popisovali ljudem za sovražnika vere in cerkve in
so dobili s tem veliko narodnih volilcev na svojo plat.

To se ve, da so vabili v svoje kolo tudi tovariša
Aleša. On pa je mislil, da v tako važni reči ne sme
odločevati kolegialnost, ampak razum in domoljubje.
Trudil se je pozvedeti natanko lastnosti in sposobnosti
obeh. kandidatov. Kmalu je slišal, da išče Irkič ce¬
sarske službe, v kateri bi se bržkone slovenstvu izne¬
veril. To ga je napotilo, da je on edini med vsemi
duhovni glasoval za vrlega Pfeiferja, tem rajši, ker se
je prepričal, da je govorica o njegovem sovraštvu vere
izmišljena. Za njim so dali skoraj vsi drugi volilci svoj
glas Pfeiferju, ki je na ta način slavno zmagal v Beli
Krajini oba tekmeca. Drugi duhovni so ga psovali izda-

169

i-r ,

jalca, najboljši prijatelj, suhorski župnik T. mu je od¬
povedal gostoljubje vpričo zbrane množice z besedo:
Tvoji konji ne bodo nikdar več ovsa zobali v moji staji.

Še hujše se mu je grozil viniški kaplan Z. Od vseh
strani je moral poslušati veliko grenkih in grdih. Ali
on je ostal miren in nepomičen, tolažilo ga je prepri¬
čanje, da je delal po vesti in zahtevi narodne politike
in napredovalnosti. Tak patriot, možak od pete do
glave je dekan Aleš. Rajnega župnika suhorskega
Škofiča so gledali nekateri pisano, ker je dovolil v
svoji duhovniji jezuitske misije. Pogovor z njim me
je prepričal, da je spadal mož vkljub temu med svo¬
bodnjake korenjake.

Bil si je naročil „Slovenski Narod", ki se je po¬
vzdignil pod uredništvom slavnega Tomšiča do zna¬
menite, med Slovenci še nedosežene stopinje žurnali-
stične popolnosti in je prebiral ta svobodoumni list z
največjim zadovoljstvom in navdušenjem.

Rekel mi je: V moj dvor dohajajo troje domače
novine: Slovenski Narod zame, Novice za kuharico in
Danica za dekle in pastirico in tako ima vsak tisto
hrano, ki se mu najbolj prileže.

V Metliki sem se sešel v gostilnici z raznimi do¬
moljubnimi duhovniki. Eden njih je pravil, kajco se
je nek župnik, ki je služil med Poljanci, trudil, da
odpravi s plesišč njihovo jugoslovansko Kolo. Vsi so
grajali v en glas to bedasto ognjenost in trdili odločno,
da treba take krasne narodne običaje še dalje širiti, ne
pa jih prepovedovati, kajti noben razumen človek ne
more zaslediti v njih kako pregrešnost. O narodnih
navadah smo se še marsikaj pomenkovali.

170

Duhovniki so brez izjeme izrekli misel, da jih
mora vsak domačin spoštovati in braniti, ako niso
škodljive in pohujšljive; sosebno tiste, ki so poetične
in lepe, je treba skrbno gojiti in varovati, da ne po¬
ginejo. Vera v coprnice in druge take sramotne vraže
naj se pobijajo in iztrebljujejo; kjer pa narod pozna
še krasne Vile, naj poje in govori o njih tudi zanaprej
svojim otrokom in vnukom; ta čudovita basen da čisti
in povzdiguje domišljijo in ne dela nič kvara krščanski
veri in zahtevam dejanjskega življenja. Može tako bistrih
in svobodnih misli mora častiti in ljubiti vsak napred¬
njak, vsak omikanec, naj bo glede vere in cerkve ka¬
kršnegakoli mnenja.

Domoljubje.

Domoljubje Belih Kranjcev nam je jasno pokazal
že shod pri Treh cerkvah. Vselej se mi širi srce od
sladke radosti, kadar se ga spomnim in pride prilika,
da se o njem govori. Po celi Sloveniji je še dremal
naš kmet v nezavednosti, ko je preko Gorjancev z
živim plamenom že gorel sveti ogenj za slovenski rod,
za slovensko domovino. Med tem ko so druga naša
mesta omahovala semtertje in se deloma bala, deloma
svoje matere sramovala, so se zbirali okrog njene za¬
stave Metličani in Črnomaljci, ponosni da jo imajo,
vsi navdušeni za njeno brambo, vsi pripravljeni, žrtvo¬
vati zanjo svoj imetek in svoje življenje. Posamezni
patrioti so se nahajali povsod, ali v Beli Krajini jih ni
trebalo iskati, našel si jih v župnih dvorih in v kme-
tiških kolibicah, v krogu bogatih in ubogih, v društvu
omikanih in prostih, selskih in gosposkih. Od 1. 1860.

171

je vlada razpisala že marsikatero volitev; Slovenci so
zmagovali in omagovali; neumnost, sebičnost, izda-
jalstvo so nam naklonili veliko nesreče in sramote;
skoraj za noben okraj nismo mogli za gotovo vedeti
in reči: Ta je naš, tukaj seje sovražnik zastonj svoje
peklensko seme razdora in narodne nezvestobe.

Bela Krajina si je ohranila v vseh teh izkušnjavah
svoj deviški obraz čist in neomadeževan; v njej je vi¬
hrala zastava Slave zmagovito nad vsemi političnimi
valovi, ki so jo hoteli podreti in pogoltniti v nezasitnem
morju požrešnega germanstva. Iz nje ni prišel nikoli
noben nemškutar v ljubljanski zbor; kmetiške občine
so volile narodne poslance od prvega začetka in kadar
so zmagala dolenjska mesta,  pribojevala sta zmago
vselej belokranjska Metlika in belokranjski Črnomelj.
Taki volitvi sem videl v Novem mestu dve.

Prvikrat je vlada postavila za kandidata odpad¬
nika Kluna, drugikrat bogatina Hočevarja, narodna
stranka pa obakrat našega poštenjaka Rudeža. Borba
je bila huda, sosebno drugi pot. Uradniki so obdelavah
volilce na vse kriplje, te z obljubami, one s pretnjami.
Hočevar je razposlal svoje dacarje in obetal krčmarjem
odpust dača, njim in drugim še razne druge poboljške
in dobičke. Novomeškim nemškutarjem je zrastel greben
že strašno visoko; v mestu so pridobili vladinemu možu
veliko večino; Krčani so glasovali zanj vsi razun enega;
sovražniki naše narodnosti so imeli zmago takorekoč
že v rokah. Naenkrat začne drdrati z Gorjancev dol
voz za vozom; vsi vozovi so bili polni volilcev in vo-
lilk, nekateri metliških, nekateri črnomaljskih; z vseh
so vihrale narodne zastave, iz vseh se je razlegalo
narodno petje in vriskanje.

172

Vozovi se ustavijo pred mestom; zdaj pelje na
volišče Anton Navratil svoje Metličane, za njim doktor
Pustotnik svoje Črnomaljce; noben ni ostal doma
vkljub zimi in dolgi poti, nobeden se ni izneveril na¬
rodu razun dveh ali treh strahopetnikov, ki so imeli
z vlado kako zavezo. Veselje je minulo nemškutarje,,
ko so zagledali to stotino narodnih mož in žen. Bitva
se je zvršila s tem, da je Rudež sijajno porušil Ho¬
čevarja, kakor je bil porušil prvikrat z isto belokranjsko
pripomočjo gnusnega renegata.

Za središče narodnega gibanja se mora smatrati
staroslavna Metlika. Tudi Črnomaljci so si napravili
čitalnico, ali ni mogla nikoli prav razcveteti, ker je
mesto sedež okrajnega glavarstva in birokracije, ki
slovenski duh povsod zadržuje in zadušuje. Teh zaprek
v Metliki ni toliko. V čitalnici se zbira na oddih in
zabave vsa tamošnja gospoda in inteligencija, pa niti
prostejšim meščanom se ne zapirajo vrata. Razvilo se
je v njej že često preveselo društveno življenje. Na¬
pravilo se je lično gledišče, na katerem so se igrale
slovenske glume z izvrstnim redom in uspehom. Včasi
je naredila čitalnična družba sprehod v okolico in se
je zabavala tudi na planem z glediščnim igranjem.
Kadar so prišli volilci nazaj domu s sporočilom, kako
težko so se ruvali v Novem mestu in kako častno so
zmagali, se je vsa Metlika oblekla po praznično in je
naznanjala svojo radost na vse mogoče načine. To se
razume samo o sebi, da se je pokalo tudi z možnarji.
Ko so zaslišali strel bližnji bratje Hrvatje, so precej
vedeli, kaj pomeni in so priobčili Slovencem svoje
sočutje in čestitanje z gromovitim vriščem in stre¬
ljanjem.

173

Kako neizmerno se odlikuje Metlika proti Črnomlju,
smo videli sosebno letos (1873.) o neposredni volitvi
za državni zbor. Zmagati mi že zato nismo mogli v
skupini dolenjskih mest, ker je vlada mnogim narodnim
volilcem pravico glasovanja vzela in dala na ta način
večino svojim uradnikom in tedaj sebi. Tudi ostale svo¬
bodne volilce je birokracija odvračala z lepo in z grdo
od narodne stranke.

Razun te zvijače in sile je razširil obči strah in
obup žalostni razdor v domačem taboru. V Črnomlju
je prišlo volit samo devet meščanov, trije so glasovali
za narodnega Horaka, župan (po rodu Kočevar) in
pet drugih, ki so se dali skušnjavcem premagati, pa
za vladinega Hočevarja. Za mesto se ne more reči,
da bi se bilo s tem osramotilo, ker večina meščanov
ni smela voliti; drugi, katerim se je ta pravica pustila,
pa je niso mogli rabiti, ker jih ni bilo doma. Vse
drugače se je Metlika izkazala vkljub vsem pritiskom
in neprilikam. Meščani so dali za Horaka več ko tri¬
deset glasov, oni se niti ta pot niso ne zbali, ne izne¬
verili. Te neposredne volitve nam bodo ostale še dolgo
v žalostnem spominu.

Naša premalo zbujena mesta so volila skoraj
sploh izdajalce in tujce, na Kranjskem je dobila na¬
rodna stranka večino glasov, če ne štejemo trga Rib¬
nice, samo v Ložu in Metliki.  Temu mestu gre brez
ugovora čast, da je med vsemi slovenskimi najmanj
ostrupljeno in okuženo po tujščini, da je najbolj na¬
rodno in tedaj s političnega stališča najbolj zrelo in
pošteno. V magistratu je že davnaj vpeljan za službeni
jezik slovenski. Koliko naših mest se more pohvaliti
s tem? Metliške prižnice ni oskrunila, odkar stoji

174

cerkev, še nikoli kaka tujščina. Šole, javni napisi, po¬
menek v gosposkih kakor v kmetiških hišah, z eno
besedo: v Metliki je vse narodno razun cesarskih pi-
sarnic in kakega posameznega dotepuha.

V Metliki pa prebiva tudi prvak Bele Krajine,
budnik in često vodnik narodne stranke, odlični na¬
rodnjak Anton Navratil, čigar navdušeni govori in ne¬
utrudno delovanje so največ pripomogli, da se je ljud¬
stvo predramilo, da je vrelo tako celokupno in složno
k volitvam in da je ostalo bdeče in za narod goreče
do današnjega dne. — Žlahtnikov in graščakov se na¬
haja v Beli Krajini malo. Kar jih je, so nemškutarji, ali
ne tako strastni, da bi se ogibali narodnih društev in
izobčevali narodnjake s svojih shodov in veselic. Ško¬
diti naši stvari ne morejo, ker nimajo nikakršnega
vpliva. Uradniki se obračajo, kakor potegne politična
sapa. Včasi pojo ognjevito naše pesmi in trkajo na
zdravje matere Slave, drugikrat pa volijo soglasno
nemškega kandidata. Značaja med njimi ne iščimo!
Duhovščina gre z narodom skoraj vsa; zasluga, da je
belokranjski kmet za slovenščino zbujen in vnet, pri¬
pada večjidel župnikom in kapelanom. Narodnjakov
je bilo in je med njimi toliko, da mi ni mogoče jih
imenovati. O volitvah trudita se, kolikor sem čul, naj¬
bolj marljivo, spretno in uspešno dekan Aleš in pod¬
zemeljski župnik Dolgan. Cerkev belokranjska spada
pod patronat reda nemških vitezov. Radi tega je rekla
v neki družbi, ki je pretresala vprašanje narodnosti,
nemškutarska gospa Alešu: Vi morate delati za Nemce,
ker so vas Nemci postavili v službo. Smehljaje se od¬
govori dekan šegavo in resnično: Ravno narobe. Ker
so Nemci tudi v tem kraju že toliko hudega storili,

175

naklada mi moj stan dolžnost, da po mogočnosti ta
kvar popravljam, da delam tedaj za Slovence. Biro¬
kracija si je dosti že prizadela, da bi duhovščino, ker
je ni mogoče narodu izneveriti in corpore, vsaj opla¬
šila in razdvojila. Rabila je v ta namen blage in ostre,
dopuščene in nedopuščene pripomočke; ponujala jim
je Stremeierjeve groše; pošiljala je po cerkvah vo¬
hune, da bi zasačila v pridigah kako nepremišljeno
besedo; opazovala je vse njihove korake in jih prav
pridno in umetno obrekovala in ovajala. Trud se jim
je pa prav borno izplačal. Za Stremeierjev denar
jih je prosilo 1873. 1. pet in še ti so se bržkone po¬
kesali, ker so morali slišati zato marsikatero grenko od
svojih tovarišev, ker so jih smatrali vsi, če ne za cele,
pa vsaj za polovične izdajalce naroda in cerkve.

V Metliki je kapelan Miha Koželj pripovedoval,
v kako tožno stanje so brezverci in nemškutarji spra¬
vili avstrijsko državo, ki nima zdaj nobenega druzega
prijatelja razun krvoloka Turčina; cesar da je dober,
ali ministri da mu dajejo slabe in pogubljive svete
i. t. d. Te besede so pobrali vohuni, jih po svoje ozalj¬
šali in obogatili in nesli k oblastnijam, ki so hotele
ubogega kaplana z vso silo ugonobiti. Zatožbo sem
dobil tudi jaz v roke in sem kar strmel ob zlobi in per-
fidiji, s katero je bila sestavljena. Pravdo je ustavila
in končala amnestija. Za ugled birokracije bi bilo de¬
setkrat bolje, ko se ne bi bila nikdar pričela, kajti ljudje
so Koželja jako spoštovali in ljubili in so zdaj za
trdno mislili, da preganja gospoda ravno najboljše du¬
hovnike in sicer zato, ker so prijatelji svojim žup-
ljanom in svojemu narodu. Razpor med staro- in mlado¬
slovenci je prišel tudi v Belo Krajino, ali ni razsajal

176

prehudo. Duhovščina je zamerila Navratilu, da je na¬
padel v Slovenskem Narodu dva tovariša in je izsto¬
pila vsled te jeze iz metliške čitalnice, v kateri je on
predsednik.

Okoli Metlike se je močno razširil mladosloverlski
Tednik in je delal nekaj časa precej nemira in pohuj¬
šanja, ker je hujskal ljudstvo zoper duhovnike. Zdravi
razum Belih Kranjcev pa je kmalu spoznal to novi¬
narsko blago za to, kar je bilo, za čudno zmes jedrnih
misli in naukov, babjih opravljic in praznih marnov.
Duhovščina je ostala skoraj brez izjeme zvesta Blei-
weisovi zastavi. Ko se je izprevidela potreba konserva¬
tivnih političnih novin, se je oglasilo iz Bele Krajine
prvi hip za »Slovenca 11  sedemnajst naročnikov in dala
ali obljubila se je še posebna podpora v denarju. Ali
vkljub vsemu spoštovanju in posluhu, ki ga tukajšnji
narod izkazuje duhovščini, vendarle ne voli rad du-
hovnjka za poslanca. On pravi: Pastir ne sme zapu¬
ščati svojih ovac. Mašnik je postavljen, da opravlja
božjo službo, posvetne posle mu prepoveduje njegov
stan in poklic. Za deželni zbor sta se oglasila dva
kandidata, kmet Kramarič in učeni, v vsakem obziru
izvrstni duhoven doktor Strbenec, rojen Belokranjec.
Volilci so dali glas kmetu, ne maraje za toplo pripo¬
ročanje duhovnega doktorja. Nepokvarjeni ljudje ne
črtijo in ne obsojajo nobenega hudodelstva huje in
ostreje nego izdajstvo. To resnico so izkusili s polno
mero tudi belokranjski nemčurji.

Nekemu črnomaljskemu nemškovalcu, ki je volil
nasprotnega kandidata, je sosed prerokoval: Dozdaj,
ko se nisi mešal v politiko, kupčeval si dobro. Tvoja
prodajalnica je bila polna ljudi od zore do trde noči.

177

12

Ali zapomni si dobro, da boš zanaprej lahko spravljal
svoj dobiček. Vsako leto boš na izgubi najmanj za
tisoč forintov. Ta prerokba se je res izpolnila. Ljudje
so se ogibali izdajalca kakor kuge. Dobivali so blago
rajši oddaleč in po višji ceni, nego da bi dali zaslužiti
kak krajcar nasprotniku svojega naroda.

Blizo Črnomlja je živel spreten kovač, ki je imel
vedno več dela, nego ga je mogel opraviti in toliko
zaslužka, da si je kupil zemljišče in si jel zidati na
njem svojo hišo in kovačnico. O volitvah ga vrag
premoti. Dal je svoj glas, on edini med vsemi kmeti,
kandidatu sovražne stranke. Sreča mu je zdaj naglo
odcvetela. Ljudje so si iskali drugih kovačev, dasi-
ravno slabejših od izdajalca. On jih je prosil, naj ga
ne zapuščajo, jim obetal, da se ne bo dal nikdar več
zaslepiti nemškutarskim svetovalcem. Vse zastonj!
Ljudje so ga imenovali Judeža, noben pošten kmet
mu ni dal nobene reči več delati. Hiše in kovačnice
ni mogel dozidati, še predno gotovi, postali sta ža¬
lostna razvalina. Brezznačajni revež se ni mogel s
kovačijo niti preživiti. Moral je hoditi mlatit in iskat
si druge take dnine. Ljudem se je smilil, ali niti za
taka dela ga niso jemali radi. Kjer so ga sprejeli,
držali so se mrzlo proti njemu, od nobenega sodelavca
ni dobil prijazne besede, tem več pa zabavljic, psovek
in kletev. Kovača je to splošno preziranje tako peklo,
da je obupal in umrl od žalosti in sramote. Gotovo
je to slaven dokaz zdrave pameti in nepopačene slav-
janske narave, da ljubijo Belokranjci tako toplo svoj
rod in jezik, če ravno hodijo veliko po svetu, se mo¬
rajo naučiti tujih jezikov, sosebno nemškega in imajo
tedaj obilno prilike, navzeti se tujega duha, simpatij

178

za nemško besedo in politiko. Prav lepo modrujejo:
Slab je tisti, ki zataji samega sebe. Duhoven bere
mašo po latinski, mi trgujemo po nemški, ali zato
niti duhoven ni Latinec, niti mi Nemci. Mora se pri¬
znati, da so oni edini Slovenci, ki govore tudi z omi¬
kanim človekom rajši po domače, nego v tujem jeziku.
Kakor v celi Sloveniji, ima avstrijski cesar tudi v Beli
Krajini najzvestejše podložnike s tem razločkom, da
so mu vdani drugi Slovenci bolj iz navade, Belokranjci
pa iz celega prepričanja, da jim nobena vlada ne bi
mogla toliko koristiti kakor njegova. To sem jih čul
tolikokrat in tako odločno trditi, da se o resnici te
lojalnosti ne more dvomiti. Dejali so mi: Eden mora
biti gospodar, brez gospodarja ni reda niti v kmetiški
kolibi, nikar v tako ogromni družini, kakor je naše
cesarstvo. Istina je, da nas gospoda varajo in zatirajo,
kar le morejo. Njih sovražimo in bi se jih znebili rajši
danes kakor jutri. Ali mi nismo tako bedasti, da bi
pripisovali to cesarju, kar delajo njegovi služabniki. Za
njihove krivice in sleparije še ne ve ne, kakor često
še mal kmetič ne more izvedeti, da dela njegov hlapec
škodo soseščini. Cesar mora pobirati davek in mi se
ne branimo te dolžnosti. Odkod bo dobival denar, če
ne od kmeta? On ga ne spravlja v skrinje, ampak
ga ima komu dati. Vsak dan mu je napasti na tisoče
vojakov in drugih služabnikov. Cesar nam je napravil
šole, da se morejo izučiti mladi ljudje za duhovnike,
ki nam varujejo dušo večnega pogubljenja; napeljal
nam je ceste, da morejo hoditi bogati Gorenjci po
naše vince in nam nositi zanj denarcev, ki jih za sto
reči potrebujemo; s svojo silno vojsko nas brani
Turkov, da ne smejo več teptati naših njiv in požigati

179

12 *

naših vasi, kakor nekdaj, ko se je moral ubogi kmet
sam bojevati, golorok in neizurjen, brez upanja zmage
in brez moči, maščevati se za prebite nadloge. Res je,
da nas stiskajo včasi slabe letine in hudi časi, ali v.
deželi kraljuje božji mir in krščanski red, da si pridni
človek lahko zopet opomore. Kdo nam daje ta lepi
mir in red? Mar ne cesar, čigar mogočne roke se
boje hudobneži, da nas ne okradejo in ne pokoljejo?
Ko ne bi imeli od njega nič druzega kakor mir in
red, morali bi ga že zaradi teh neskončnih dobrot z
voljo poslušati, častiti in ljubiti. — Stari Belokranjci
močno hvalijo vlado prvega Napoleona, da je bila
tako pravična in blagodatna.

Ko pa sem jih vprašal, če jim ni bilo žal, da so
prišli čez štiri leta nazaj pod oblast avstrijskega ce¬
sarja, so mi odvrnili: „To pa nikakor ne. Saj veste,
da gre svoj najrajši k svojemu. Napoleona nam je
dala sreča, avstrijskega cesarja pa Bog sam. On je
naš in mi smo njegovi. Tako je Bog hotel in kar on
hoče, je gotovo za nas najbolje. Davkov se je plače¬
valo pod Francozom malo; sodilo se je hitro, ostro
in pravično; denarja je bilo kakor črepin, revščine
nič, tatvine nič; gospoda so stisnili rep med noge,
morali so postopati z nami krotko, po človeško; živelo
se je brez skrbi, veselo, z eno besedo dobro, bolje
nego prej in pozneje. Ali take prijetnosti niso odlo¬
čene človeku, da bi jih užival zmerom. To je, vidite,
tako. Reven kmet, recimo, kajžar životari, kaj ne, dosti
slabo. Kje daleč pa mu stanuje bogat in dober sorodnik,
kak stric ali boter. Naključje zanese kajžarja pod streho
tega bogatina. Piti, jesti in vsake dobrote ima pri njem,
kolikor hoče. Pomudi se tam tri, štiri dni. Zdaj se

180

dvigne, veli: dosti je, se poslovi kar se najlepše more
in hiti nazaj domu v svojo črno kolibo. Živel je v njej
že 30 let in nikoli ni ga tri dolgčas, živel bo nemara
v njej še drugih 30 let in ne bo občutil do smrti no¬
benega dolgega časa. Spominjajoč se z veseljem štirih
lepih dni, katere je prebil pri bogatinu, vendar ne bo
žaloval, da ni ostal dalje, zadovoljil se bo, ako je pa¬
meten, s svojim siromaštvom, s svojo nekrasno, ali
prijazno domačijo, katera tekne najbolje njega truplu
in duhu, ker sta je od otročjih let navajena. Ta kajžar
smo mi kmetiči, ta bogatin je bil Napoleon, ta ne
krasna, ali prijazna domačija pa naša dežela, naše
cesarstvo.

Kar sem rekel glede vere, velja pa tudi za av¬
strijsko domoljubje, da navdaja namreč veliko večino
Belih Kranjcev, ali samo večino. Kdor trdi, da je sploh
razširjeno, dokazuje s tem, da ljudi ne pozna, ali pa
da hoče slepiti sebe in druge s praznimi izmišljijami.
Omajala ga je silno, deloma tudi popolnoma podrla
mnoga hoja po tujih državah, često občevanje s so¬
vražniki našega cesarja in cesarstva. Krošnjarji primer¬
jajo tujo vlado in upravo z avstrijsko, dobivajo dosti¬
krat prepričanje, da se gospodari drugje veliko bolje
nego pri nas. Čul sem jih včasi hudo zabavljati in
sicer tako brezobzirno, da ne morem napisati brez
nevarnosti takih psovek in napadov. Naj zadostuje,
da povem, da niti vladarjevi osebi ne prizanašajo
vselej. Nekateri so se navdušili za dobro, lahko in
ceno življenje, katero so videli in imeli na Bavarskem,
še drugi ne morejo prehvaliti vsestranega reda, ki
vlada v Prusiji in kvasijo, kako neomikani in neumni
so Avstrijci proti Prusakom. Nameril sem se celo na

181

dva ali tri republikance, ki so popotovali dalj časa po
Švicarskem in izgubili vse spoštovanje do monarhij
in monarhov. Rekli so, da so cesarji in kralji jerobi,
ki jih potrebujejo le otročji narodi, možje pa da ne
bi smeli prenašati te sramotne oblasti. Ni davno, kar
je bil obsojen neki Metličan zaradi razžaljenja veli¬
čanstva, ker je prepeval politično zabavljico, katere
se je bil naučil med virtemberškimi demokrati.

Seme takih radikalcev pa v Beli Krajini ne pada
na rodovitno zemljo. Za dokaz naj služi že omenjeni
prizor, ki se je pripetil na pogoščenju pri Treh cerkvah.
Ravno, ko se je bila brezbrojna množica najbolj vnela
za Slovenijo in so se njej na čast razlegali po okolici
nepretrgani, gromoviti živio-klici, prilomastil je k naši
mizi velik človek divjega pogleda in odurnega obraza
in je zakričal s hripavim glasom: Je že prav, da se
vpije „živio“, ali je treba vedeti, komu. Jaz pravim
in tudi vas prosim, da rečete z mano: Bog poživi
kralja prajsovskega! Prajs nas bo rešil jarma, pod
katerim zdihujemo. Še enkrat: Bog ga poživi! Da bi
le skoraj prišel!

Te besede so zadele družbo kakor grom; sedela
in stala je nekoliko trenutkov tako osupla in omam¬
ljena, da ni mogel nihče ne ziniti. Grobno tihoto konča
župan Bajuk, trd kmet; on se je zavedel prvi. Možko
se dvigne izza mize in zakliče z gromkim, slovesnim
glasom: Pritepel se je med nas nepošten človek, ki
nam veleva, nazdraviti kralju prajsovskemu. Rekel bi
jaz: Sram ga bodi take besede! Ali ljudje njegove
vrste sramu ne poznajo. Mi smo Slovenci, mi smo
Slavjani, obenem pa smo tudi Avstrijani, vsigdar zvesti
svojemu gospodarju. Mi ne potrebujemo in ne pri-

182

čakujemo od Prajsa nikakršne rešitve. Naše upanje je
naš cesar, cesar avstrijanski — rane, ki nas peko, nam
more izlečiti le on in nihče drugi. Bog ga poživi! Iz
cele množice zašume brezkončni klici: Živio, živio!

Zoper prusoljuba se oglaša silna in vedno silnejša
nevolja. Moral se je nemudoma pobrati, drugače ne
vem, kaj bi bilo razkačeno ljudstvo z njim naredilo.
Ta obče znana lojalnost je vzrok, da avstrijski sovraž¬
niki hranijo svoje misli najrajši zase in se nikakor, ni
bati, da bi se utegnilo njihovo prusaštvo in bedasto
republikanstvo dalje razširiti. — Osebni značaj Belih
Kranjcev sem deloma že popisal. Dolenjci in Gorenjci,
ki so se med njimi naselili, ali dalj časa prebivali,
trdijo soglasno, da je mnogo boljši od dolenjskega; in
gorenjskega. Oboji jih hvalijo, da so bolj odkritosrčni,
ljubeznivi in postrežni nego drugi Kranjci, sosebno
sorodniki in sosedje da se odlikujejo med njimi z res¬
ničnim prijateljstvom in tudi drugi ljudje da ne zavi¬
dajo tako hudobno drug drugemu, kakor se godi to
žalibog le prepogostoma v drugih krajih naše dežele.

Ljudski značaj.

Prostodušnosti in blagosrčnosti slavjanske Beli
Kranjci niso še zgubili, človek jim sme zaupati, se
na nje zanesti. Brez izjem pa to pravilo ni. Ljudi
je popačila po eni strani strašna revščina, ki jih včasi
pritiska. Dokler ni bila še zemlja tako prenapolnjena,
se je dalo laglje živeti, slabe letine so se prebile brez
slučajev, da bi bili kmetje pogibali od lakote. Po drugi
strani so zatrosili krošnjarji vsakovrstne razvade in

183

hibe tujih narodov in obrtniškega življenja, se je
vgnezdilo grozovito pravdarstvo, samopašnost, dobič-
karija, prekanljivost in še marsikaka druga razuzdanost
in nenravnost. Uradniki ne služijo radi v Metliki in
Črnomlju, ker jim naklanjajo zvijačne stranke toliko
posla in vsakoršnih neprilik, kakor v nobenem drugem
okraju kranjskem. Paziti morajo dobro na vsako be¬
sedo, ki jo izustijo, na vsako črko, ki jo napišejo, da
jih. premeteni pravdarji in goljufi ne spravijo v naj-
sitnejše zadrge in nevarnosti.

Nekega sodnika, ki se je nekoliko v pisanju
zmotil, so precej zgrabili in ga pestili in toževali tako
dolgo, da je službo izgubil.

Poznam odvetnika, ki je naletel še hujše. Mož
je včasi res malo preveč računil, ali koliko odvetnikov
sme reči z. dobro vestjo, da se niso nikoli v tem pre¬
grešili? Drugje bi bil bržkone mirno spravljal svoj
dobiček in sčasoma obogatel z drugimi tovariši vred.
V Beli Krajini pa so mu zavili vrat. Bil se je že pre¬
selil nekam na Gorenjsko, kar se dvigne zoper njega
naenkrat čez sedemdeset tožnikov belokranjskih, da
jih je v računih osleparil. Tožbe so obveljale komaj
tri, ali ravno te tri so največ pripomogle, da mu je
sodba vzela odvetniško pravico in ga obsodila celo v
dolgo ječo.

Sosebno Črnomaljci so si med sosedi pridobili
slabi glas, da jih ne prekosi v sleparstvu nihče, niti
Kočevarji. To trjenje sega predaleč. Večini črnomaljskih
meščanov se gotovo ne sme in ne more očitati taka
sramota, to pa je res, da se nahaja v tem mestu in
njega obližju precej najbolj zrelih in brezdušnih za¬
kotnih pisačev in goljufov, ki so pripravljeni vsak hip

184

priseči po krivem za par grošev. Mislim,, da se ne
bom zmotil, ako velim, da je okužil ta okraj vpliv
birokracije in zgled bližnjih Kočevarjev, katerih deutsche
Treue und Redlichkeit že od nekdaj ne slovi ravno
prelepo. Sploh pa moramo smatrati tudi belokranjske
trgovce za poštene možake. Na Bavarskem so spodrinili
povsod kočevarske krošnjarje ne s spletkami, ampak
s svojo zanesljivostjo in natančnostjo v računih. Ljub¬
ljanski kupec Stare je zgubil pred 20 leti svoj imetek
in prišel na boben zato, ker je zaupal preveč „hro-
vaškim“ kramarjem. Ali ti Hrvatje niso bili Belokranjci,
ampak resnični Hrvatje z onstran Kolpe. Poljanci jim
očitajo še zdaj to sleparstvo, govore o njih zaničljivo
in bi se čutili razžaljene, ko bi jih stavil kdo na isto
stopinjo s hrvaškimi kupčevalci. Radi tega povdarjajo
povsod, kamor pridejo, da niso Hrvatje, ampak Belo¬
kranjci.

Z duševnimi zmožnostmi je Bela Krajina pre¬
bogato obdarjena, da se ne ustraši .v tem obziru niti
bistroglavih Gorenjcev. Otroci se pridno in lahko uče,
da se duhovniki in učitelji kar zavzemajo in v en glas
potrjajo, da se na take niso še nikjer namerili. To ni
nič posebnega, če se navadi kdo vseh črk že prvi
teden. Pokazali so mi dva dečka, ki sta se jih naučila
v en dan. Dijaki, ki dohajajo odtod v novomeške šole,
se ne morejo prečuditi svojim dolenjskim součencem,
da so tako nemarni, neumni in zabiti in jih dohite¬
vajo in prehitevajo dostikrat brez truda, dasiravno
jim dela silne težave nemščina, v kateri se doma
večjidel niso urili.

To prednost priznavajo Belokranjcem Dolenjci
sami in jo pripisujejo nekateri jedrosti in čvrstosti

185

njihovih žen, drugi večji treznosti možkega spola, še
drugi pa lepi nravnosti in nravnosti celega življenja.
Ti vzroki se ne morejo pobijati, ali se ne sme prezreti
še eden, ki je morda glavni, namreč čistost in bogastvo
belokranjskega narečja.

Narečje.

Da je jezik v ozki zvezi s pametjo, ne potre¬
buje dokazovanja. Čimbolj teče človeku lahko in gladko,
tembolj pospešuje mišljenje in tedaj razvitek razuma.
Kako okorno se mota iz ust beseda drugim Slovencem!
Spodtika se jim celo ob kratkih periodah, dolgih niti
ne pozna. Stavek se pogostoma z enim subjektom
začenja, z drugim nadaljuje, s tretjim zvršuje; logični
red se meša in ruši neprenehoma; govornika razumemo
le po smislu celega pogovora, ne pa po posameznih-
členih pripovedovanja. To zmešnjavo nam je naredil
nesrečni vpliv nemščine, ki nam je nemilo spodjedla
in ohromila žile materinščine. Tak jezik ne olajšuje
mišljenja, nego ga na vsakem koraku še ovira in
ustavlja.

Slovenci govorimo nespretno in mislimo ravno
iz tega vzroka tudi tako počasno in pretrgano. Pravih
govornikov se je dozdaj med nami še malo prikazalo.
Zaostali smo v tej krasni sposobnosti za vsemi dru¬
gimi Slavjani. Med zapadnimi Slovenci so si jo ohra¬
nili edini Belokranjci zato, ker so si rešili po ugod¬
nejših okolnostih bogati zaklad, moč in gibkost svojega
jezika. Oni lahko govore in hitro mislijo, nahaja se
pri njih med kmeti obilno izvrstnih govornikov, ki bi
osramotili s svojo ročnostjo in umetnostjo dokazovanja

186

marsikaterega omikanca. Če jih slišiš govoriti, bi mislil,
da so se morali dolgo učiti in vaditi, ali kmalu boš
izvedel, da niso obiskovali nobene šole, da ne znajo
ne pisati, ne brati.

V društvih se dvigajo tudi žene in pretresajo iste
predmete kakor možaki in sicer tako gladko in teme¬
ljito, da mora človek strmeti. Čul sem jih govoriti o
srenjskih potrebah in razmerah; možje so jih paz¬
ljivo poslušali; videlo se je, da jih smatrajo za sebi
enake; da se jim zdi važno njihovo mnenje; nazadnje
so jim soglasno pritrjali in z občo pohvalo, da so njih
misli dobre in da se je treba po njih ravnati.

Na shodu pri Treh cerkvah je vse poslušalce na¬
vdušila postarna žena s političnim govorom, s katerim
je nagovarjala starše, da odrejajo mladino v slovenskem
duhu, za korist in podporo matere Slovenije.

Dandanašnji že malo kdo pomni, kdo nam je
vpeljal prvi slovensko konverzacijo v ljubljanskih go¬
sposkih društvih. Leta 1848. se je prikazalo v Ljubljani
že precej izobraženih narodnjakov, ali med sabo so
se pomenkovali večinoma po nemški, ker jim je manj¬
kalo za slovenski razgovor potrebnih besed, okretnosti
in pač tudi srčnosti. Med nje stopi rojeni Metličan
Janez Navratil (zdaj uradnik pri najvišji sodniji na
Dunaju) in zdajci da vidiš čuda! Z jezika mu ni prišla
ne ena nemška, govoril je o vseh rečeh, tudi o naj¬
višjih in o znastvenih, gibko in sladko, omikano in
vendar popolnoma umevno. Gospodje so se prepričali
obenem o lepoti in o bogatiji naše slovenščine in so
jeli Navratila posnemati. Te velike zasluge mu rojaki
ne bi smeli nikdar pozabiti.

187

Izobrazba.

Vkljub vsem sijajnim zmožnostim stoje Belokranjci
še na nizki stopinji izobraženosti. Krive so šole. Do
1. 1848. so jih imeli jako malo in še v tistih se je le
nemškovalo. Ostale so skoraj brez koristi. Kar je za¬
nemarila vlada, nadomestil jte po svoji moči vrli me¬
tliški župnik Vincencij Vovk. Osnoval je zasebno učil¬
nico, v kateri je vadil otroke po domače brati. V
cerkvi so se jele rabiti mesto starinskih paternoštrov
molitvene bukvice. To se je ljudem tako priljubilo,
da so hoteli vsi brati znati. Učili so se po navodu
župnikovem hlastno in strastno drug od druzega. Pod¬
laga omike širila se je iz Metlike po vedno večjih
krogih po celi Belokrajini. Seznanil sem se s kuharico,
ki je preseljevaje se semtertje naučila brati več ko sto
ljudi, ki so bili mnogi že odrasli, nekateri celo stari.
Od 1. 1848. se je to stanje obrnilo še mnogo na bolje.
V nemških učiliščih je dobil veljavo tudi slovenski
jezik in ustanovilo se je s pomočjo domoljubne du¬
hovščine mnogo novih slovenskih šol. Kjer ni bilo
učitelja, vadil je otroke za malo nagrado kak duhovnik.
Ta trud je rodil najlepši sad. Dandanes zna mladina
obojega spola z veliko večino brati in deloma tudi
pisati. V cerkvah vidiš povsod dosti več bukev nego
paternoštrov. Marsikateri sivi starček se je sramoval,
da bi znal manje od nezrele mladine in se je navadil
branja od svojih poslov, otrok ali vnukov.

Najbolj se čitajo molitvene in sploh pobožne
knjige, ali tudi kratkočasne in podučne mikajo rado¬
vedno in ukaželjno ljudstvo. Največje zasluge gredo
tudi v tej reči duhovščini, poleg nje pa nekaterim

188

učiteljem. S priporoko teh vnetih mož si snujejo farne
knjižnice, naročujejo, kupujejo in prebirajo se knjige
čimdalje raje in z boljšim uspehom. V družbo sv. Mo¬
horja se je vpisalo že čez dvesto udov, do 70 samo
v Črnomlju, kar je gotovo kaj lepo število, ki se bo
zanaprej pa brez dvombe še povečalo, ker se prika¬
zuje prav očividno blagodatni plod dobrega branja.
Vraže so začele giniti kakor sneg na pomladnem
solncu. Čitajoči rod jim ne verjame več.

V neki krčmi je gospodinja pripovedovala z ve¬
likim strahom, da se je bati toče, kajti videla je soseda
leteti na Klek celo jato coprnic. Odrasli so zijali v go¬
vornico vsi preplašeni in so dejali, da pomeni to gotovo
nesrečo. Pri peči je sedelo pet ali šest šolarjev in šo¬
lark.  Oni so se od konca smejali med sabo na tihem
in si šepetali nekaj na uho. Ali v takih letih se ne
more dolgo molčati. Najmlajša deklica se prva oglasi in
veli, da coprnice na Klek že zato niso mogle leteti, ker
jih ni. Za njo zavpijejo vsi tovariši in tovaršice, kako
smešno in sramotno je kaj tacega verjeti, to da nam
prepoveduje naravnost sveta vera, pa tudi človeška pamet.

Pivci se zakrohotajo in pravijo: Ravno tako čiv¬
kajo tudi naši picki in morda imajo prav. Otroci so
zdaj bolj učeni od velikih ljudi. E, mi ne bomo bra¬
nili coprnic; če jih ni, pa tem bolje za nas. Ali ne-
kakov šent mora le biti, ki dela točo. Otroci zakriče
v en glas: To je Bog, ne pa šent; toča in vsaka taka
nesreča, pa tudi sreča nam dohaja od Boga, on že ve,
zakaj. Zbrisani Belokranjec ne potrja precej, kar je
našel v bukvah, bere jih s premislekom, s kritiko,
izkušnji verjame več nego njim. Zanj se mora pisati
prepričevalno, jasno, odločno in popolnoma razumno,

189

drugače bo položil knjigo na stran in rekel: Ta je
bosa, ta je komaj na pol resnična, to branje ni zame,
je pretemno, previsoko, zdi se mi, kakor da bi se pi¬
sarju nekaj sanjalo. Ljudje so se mi potožili, da rabi
Vošnjak v svojem sicer jako koristnem delu o kletarstvu
besede (tehnične termine), katerih ne poznajo, zato, da
ne vedo vselej, kaj misli reči. Mošt pravijo Belokranjci
vinac, dokler ne dozori, Vošnjaku služi pa ta beseda
za vino, ki pride ravno iz ožemnice in trdi tedaj po
pravici, da mošt ne upijani. Bralci so razumeli to se¬
veda po svoje in so se smejali Vošnjakovi trditvi češ,
naj se potrudi gospod k nam kako nedeljo popoldne,
pa bo že videl, da mošt tudi upijani in še kako!

Pošteni tujci se silno čudijo napredku, ki ga na¬
hajajo v Beli Krajini. Bivši guverner avstrijske banke
Pipic je prišel obiskat svojega zeta, grajščaka Zavinška.
V nedeljo je šel v metliško cerkev in videl skoraj v
vseh rokah molitvene bukve. Grede domu je rekel
znancem: Kaj je to? Da mi je kdo povedal, kar sem
opazil danes s svojimi očmi, ne bi mu bil nikdar verjel.
Pri nas se sploh misli, da stanujejo tukaj popolnoma
neomikani divjaki. Zdaj pa sem se sam prepričal, da vaši
ljudje vsi bero. Tega ne najdete povsod niti v dunajski
okolici. Mož je prav govoril, kultura je pognala tod
čvrste korenine, ali ne smemo zabiti, da šele korenine.
S svojo pridnostjo, zlasti pa v ljudskih šolah naučil
se je narod brati, ali to znanje ne zadostuje, z njim
se višja omika ne da doseči lahko.

Bela Krajina potrebuje najprej več glavnih šol
(dozdaj ima edino črnomaljsko) pa tudi drugih učilnic,
n. pr. gospodarske, obrtniške, trgovske, tudi gimnazija
ali vsaj realka naj bi se osnovala. V vseh teh zavodih

190

bi se moralo razlagati v domačem jeziku, pa bi svet
kmalu gledal čuda, katera bi rodili. Smešno je govoriti,
da takih zavodov ni treba povsod, da naj se pošilja
mladina v Novomesto, v Ljubljano ali drugam, kjer
jih že imajo. Belokranjci niso bogatini, da bi mogli
nositi tolike stroške.

Kjer se dijakom pomaga s štipendijami, ne za¬
mujajo prilike. Komaj se je ustanovila n. pr. vinska
šola na Slapu, se je oglasilo precej več roditeljev, da
pripravijo vanjo svoje sinove. Gospodarske šole in
vadnice se najbolj pogrešajo, brez njih ni mogoče ra-
cijonalno kmetovanje sploh  udomačiti in razširiti.
Zgledi posameznih pravih ekonomov delujejo komaj v
obližju nekoliko, dostikrat še nič. Od grajščakov ni
pričakovati dosti koristi. Hrepene po državnih (civilnih
in vojnih) službah in po prazni časti, pravil znanstve¬
nega gospodarstva se resno niti ne uče in če jih tudi
površno umejo, jim je mala briga, da bi se jih držali
stanovitno tudi v dejanju. Kmeta ne morejo napeljavah
na zboljšek, če bi imeli zanj tudi več srca nego ga
imajo. V neki družbi sem spoznal grajskega sina, ki
je služil prej pri vojakih, pozneje, pa je pravil, da se je
posvetil ekonomiji z največjo radostjo in eneržijo. O
dunajski razstavi je trdil, da bo šele ona odprla oči
spečim avstrijskim narodom, tudi zase se je nadejal,
da se bo naučil na njej več nego v vseh šolah. Kmalu
potem se je res napotil na Dunaj. Vrnivši se pa ni
znal povedati nič druzega, nego da je bilo vse superb,
manjifik in da imajo japo 4 nska dekleta prekrasna meča.
Ta vednost je bila res dobiček njegovega pota na to¬
liko hvalisano razstavo. Razun njega poznam še ne¬
koliko drugih gosposkih kmetovalcev iste vrste.

191

Mnogo večje hvale so vredni nekateri meščani,
posebno pa župniki. Med njimi ni skoraj nobenega,
ki ne bi skušal to in ono reč v svojem gospodarstvu
zboljšati. Ta si omišlja razne stroje, drugi skrbi za
premeno semena, za napravo tečnega gnoja, tretji se
vrši s posebnim veseljem s čebelarstvom, vrtnarstvom
ali s kakim drugim oddelkom in pododdelkom hišnega
gospodarstva. Če se ne stori kaj več, poslušajo se vsaj
dobri sveti, ki jih dajejo Novice; popolnoma nemarno,
mislim, da ne drži rok križem noben duhovnik, ki ima
kaj svoje kmetije, že zato ne, ker mu prihaja od nje
precejšen del dohodkov. Lep zgled daje ostali du¬
hovščini dekan Aleš. Ves navdušen za gospodarstvo
mi je vselej naznanil, kadar koli sem bil pri njem, kak
nov pripomoček ali način, po katerem upa povzdigniti
in popraviti stanje in vrednost svojega zemljišča. Trudi
se pozvedeti lastnosti prsti na raznih njivah, skrbi
si pridobiti krepko in vztrajno živino, pripravnejše
orodje, boljša semena, njegovemu očesu se ne izmakne
nobena potreba in udobnost. V hlevih sem mu videl
stati živino tujih plemen, katero so priporočile ali no-
vine in knjige ali tudi izkušnja: iskrene hrvaške ko¬
njičke, sufolškega prasca i. t. d. Za svoje po racijonalnih
vodilih narejeno gnojišče je dobil pohvalnico in darilo
od c. kr. kmetijske družbe ljubljanske. Precej ob nastopu
službe je jel premišljevati, kako bi naklonil Semičanom
dobroto zdrave in obilne vode. Hotel je izkopati artežki
studenec. Ko je previdel velike težave tega dela, je
namenil napeljati do vasi potok iz kočevskih hribov.
Stroški pa so se pokazali tako ogromni, da niti te
osnove ni mogel izvršiti. Vendar ni prej miroval, dokler
ni dogotovil s pomočjo župljanov in dežele velikanskega

192


že omenjenega vodnjaka, ki za silo zadostuje. Tako
umno gospodari Aleš zgolj iz nagnjenja in za kratek
čas, znanstvene ekonomije se ni učil nikdar. Bela Kra¬
jina je imela že večjih mojstrov od njega.

V Dragatušu je slovel Volčič (zdaj Podgradom)
kot preumeten gospodar v vseh rečeh, sosebno pa v
čebelarstvu. Ker je preudaril natanko vse okolnosti,
posrečil se mu je vsak posel, katerega koli se je lotil.
Župljani so sami priznali, da zna v celi duhovniji on
edini prav kmetiti. Oznanjeval jim ni le božje besede,
ampak tudi potrebnost napredka, reda in snage v vsak¬
danjem življenju.

Gospodarstvo.

Največjo slavo pa je dosegel suhorski župnik,
rajni Škofič. Suhorski kraj je spadal pod metliško
duhovnijo. Škof Volf ga je od nje odcepil in je se¬
zidal ob svojem trosku na višavi blizo velike ceste
lično cerkev in župni dvor. Za župnika je poslal tje
topliškega kaplana Škofiča, za katerega je vedel, da se
peča rad z gospodarskimi opravili. Ravno takega moža
je potrebovala nova fara, že zato, da se preskrbe do¬
hodki za župnika. Breg okoli cerkve, njegova posest,
je bil prava podoba Krasa, ves zastavljen s skalovjem
in obraščen s trnjem. Škofič ga je predelal, kaj velim,
prestvaril v malo letih v prekrasen zemeljski raj.
V ta namen ni mu se škoda zdelo ne svojih denarjev,
ne nadčloveških trudov, pota svojega obraza in drugih
sitnosti in nadleg, katerih se mu je čez glavo nakopičilo.
Več kako štiri cente je porabil samo smodnika, da izi-
trebi kamenje. Cerkev in svoje stanovanje obkrožil je.

193

13

s prelepimi zasadi murbovimi, vinogradi, vrti, cvetniki,
gaji, brajdami, tratami, zakloni in počivališči, da pri¬
jetneje od suhorskega ne prebiva gotovo noben župnik
v celi deželi. On se ni zadovoljil z vsako rastlino in
sadiko. Vodil ga je v vsem delovanju ne le obzir na
korist, ampak estetičen čut in najfinejši okus, ki se da
misliti. Dobil si je trsje in sadno drevje najplemenitejših
vrst in si ga je tako namestil, da ga more ogrevati
celi dan toplo solnce in da pogled ugaja tudi očesu.
V posebno, za Belo Krajino novo zaslugo mu štejem
to, da je aklimatiziral s srečnim uspehom razne rastline
južnejših dežel. Svojega znanja pa ni obračal samo v
svoj prid, učil je tudi župljane, kako jim je gospo¬
dariti, če si hočejo opomoči, dajal jim trte in cepi iz
svojih vrtov in goric in jim šel vedno na roko z iz-
gledom, svetom in dejanjsko podporo, da si uredijo
ekonomije po pravilih, ki jih nalaga narava njihove
zemlje, zdrava pamet in znanost.

Človek bi mislil, da mu morajo biti za te in še
mnoge druge dobrote neskončno hvaležni, ali bi se
jako motil. Ljudi je že to unevoljilo, da je za njih
prepočasno maševal in predolgo pridigal. Še bolj jih
je razdražilo, da si je kupil nekaj zemlje v last. Jeli
so kričati: Far nam bo vse požrl, kaj potrebuje
lastino on, ki nima rodovine? Tudi trdijo, da so morali
delati tlako za njegovo zemljo kakor za cerkveno. To
jih je najhuje razkačilo. Škofič jih je tolažil, da se
trudijo zase, ne zanj, po njegovi smrti se bodo o tem
prepričali. Ko pa je umrl, vele župljani, da ni zapustil
cerkvi svoje zemlje več ko nekoliko sežnjev, vse drugo
da je dobil njegov dedič, neki duhoven in oni da so
tedaj hodili res zastonj na tlako. Radi te morda res-

194

nične okolnosti ni jim ostal Škofič v blagem spominu,
ampak ga še zdaj grdo obrekujejo in celo preklinjajo.
Ali tudi če se jim je ta krivica res godila, morali bi
vsaj nekoliko računati, pa bi se lahko preverili, da jo
njegove obče znane in priznane dobrote pokrivajo in
presegajo sto in stokrat. Pridobil je s svojim delom
župniku tako obilen dohodek, da jim ni treba zanj
skoraj nič trošiti, njihovi pusti okolici je dal prijazen
pogled, ki se ga veseli vsak popotnik, zboljšal jim je
vinograde in vrte, jih navadil misliti, ceniti čas in gnoj,
držati se reda, kmetiti pridno, stanovitno in pravilno.
Tudi ta zgled nam potrja staro resnico, da je najne-
hvaležnejši človek na svetu — kmet.

Ali česar ne spoznajo ljudje, oznanjuje nepristrana
narava. Dokler bo stala suhorska duhovnija, bo spri¬
čevala prijazna višava, na kateri se dviguje svetla cerkev,
zala in snažna okolica, in marsikatera stotina žlahtnih
trt, cvetlic in dreves, čast, slavo in ženijalni duh pre¬
zgodaj umrlega župnika Škofiča. Ta in druge take zvezde
pa večine ljudstva, kakor sem že rekel, ne morejo raz¬
svetliti in vneti za nagel in zdaten napredek. Na istem
mestu ravno ne stoji, obča evropska omika, zlasti pa
sila porniče počasi tudi njo iz kaluže starinskih šeg in
navad. Pred sto leti, pravijo, da so mleli kmetje še
sploh doma na žrvnje. Te okorne ročne mline nado¬
mestili so že davnaj vodni, z žrvnjem zmelje se k več¬
jemu kaka pest ajde za potico. Sadno drevje zasaja se
sem ter tje precej marljivo, zlasti lepih, mladih sliv,
breskev in hrušek je precej videti. Posekuje se grmovje,
zemlja predeluje v travnike, sosebno pa v njive.

Še bolj brižno se zboljšujejo vinogradi. Ali glavna
napaka neče skoraj nikjer izginiti: ceniti se ne zna

195

13 *

gnoj in ne čuti se potreba boljših živinskih plemen.
Tudi hiše, orodje in še sto drugih reči bi bilo treba
popraviti in predrugačiti. Če človek to ljudem razklada,
mu mnogi sicer pritrdijo, ali izgovarjajo se s tem, da
ni denarja; mora se živeti, kakor se more, ne kakor
bi se komu hotelo. Ta izgovor ni popolnoma prazen,
še manj pa je veljaven. Kar ne zmorejo posamezni,
bi se dalo doseči z združenimi močmi. Ko bodo vce¬
pile šole bodočim zarodom temeljite pojme o hišnem
gospodarstvu, ni dvombe, da bo daroviti Belokranjec
hitro opustil stari način in se poprijel novega, ki bo
pripeljal tudi njega do blagostanja.

Glede navadne trgovine in obrtnosti se ne da po¬
vedati veliko. Imenitna po vsej Evropi je tvornica v
Gradcu, ki lije kroglje. Za svilarstvo je dežela kakor
ustvarjena, ljudje, zlasti izobraženejši to dobro spozna¬
vajo in nekatere rodovine metliškega okraja se pečajo
z veliko ljubeznijo in prednostjo z rejo svilnih črvičev,
ali prosta množica še žalibog dremlje, za prvi pogoj
uspešnega delovanja, za zasad murb se briga grozno
malo, da ne rečem nič. Tekoče vode, posebno Kolpa,
bi se dale porabiti za ustanovo brojnih fabrik. Doslej
ženo le nekoliko mlinov, bodoča železnica pa utegne
sprožiti v tej reči večjo živahnost in napredovalnost.

Domača obrtnost skrbi za pridelek in izdelek
obleke in hišnega orodja. Rastoči lišpavosti ne za¬
dostuje več. Sukno za praznično opravo se kupuje od
Kočevarjev, še lepše od drugih kramarjev. V Novem
mestu mi je znana ženska, ki izgotavlja za ponosne
Belokranjice tako krasne peče, da jim sme računiti za
eno po šest goldinarjev, ne da bi se jim zdela tolika
plača previsoka. Zato pa so tudi omrežene in izvezene,

196

da jih je lepota videti, tudi če ne ovijajo lepe glave.
Klobuke in škornje prinašajo na trge Dolenjci in trdijo,
da boljših kupcev zanje ni nego so Belokranjci. Semnjev
se shaja mnogo, metliški spadajo med najprve na
Kranjskem. Ljudje jih obiskujejo strastno radi, kakor
na Dolenjskem in povsod, kjer ni dospela obrtnost in
trgovina na znamenitejšo stopinjo. Živina se lahko
proda, barantači jo gonijo kupoma čez Gorjance proti
Novemu mestu. Žita ne ostaja dosti za prodaj, veliko
pa se izvede sadja in vina. Po semiško hodijo Ko¬
čevarji in Ribničani, metliško ima kupcev na izbiro,
zlasti z Gorenjskega. Pa tudi veliki dolenjski gostilni¬
čarji bi se vsigdar sramovali, ako ne bi mogli ponuditi
bolj odličnim gostom metliške kapljice.

Hrvaške železnice so odtegnile dosti Gorenjcev,
ali naj se napravi dolenjska proga, pa se bodo radi
povrnili in gotovo še v pomnoženem številu. Metliška
in bližnja vivodinska vina čaka brez dvombe lepa bo¬
dočnost, ker ne morejo z njimi lahko tekmovati glede
ognjenosti in jakosti niti domača niti tujska. Pred
h 1848. se je s temi vini strašno tihotapilo in marsi¬
kateri zvijačnik je obogatel s to prepovedano umetnijo.
Financijalnih stražnikov je sicer vse mrgolelo, ali niso
opravili dosti, ker niso opraviti hoteli, kajti dostikrat
so se s tihotapci porazumeli, seveda ne zastonj.

Pravili so mi za nekega Kastelca, ki si je pri¬
dobil več kakor 100.000 goldinarjev premoženja skoraj
le po tem potu. Precej za njegovo zidanico se je za¬
čela hrvaška meja. On si je kupil blizo nje še eno,
že na Hrvaškem. Iz te je napeljal pod zemljo cev v
Kranjsko, po njej je teklo vino nevidoma v sode, iz
katerih je natakal svojim kupcem. Najprej je izpraznil

197

kranjski hram, po tem po cevi tudi hrvaški. Stražnikov
ni bilo treba podkupiti; oni niso natanko šteli nato¬
čenih veder in tedaj niso mogli ničesar zapaziti.

Na tak način, s prevaro in podkupom si je opo¬
mogel še marsikateri, dasiravno ne prav s toliko
mero. Včasi se je sleparija izdala in takrat gorje straž¬
nikom ! Toda večidel so znali uteči če ne preiskavi,
pa vsaj kazni. Roka roko umiva, oni so pomagali
ljudem, ljudje pa njim: noben človek na svetu tako
ne črti izdajalstva v takih rečeh, kakor naš Slovenec,
ki smatra vse užitninske dače za najgrše odiranje.

Šege in jezik.

Beli Kranjec prodaja svoje pridelke najrajši doma
in na domačih semnjih. Čez Gorjance ne hodi rad. O
Dolenjcih in njihovi zemlji govori kakor o tujih ljudeh
in o stranjski zemlji. In ne brez razloga. Od njih ga
ločijo še bolj kakor visoki hrib različne šege in misli.
Brez trgovinske potrebe in pobožnih shodov ne bi
zašel med nje menda nikoli. Neštetokrat sem korakal
po veliki cesti čez Gorjance in nisem srečal med Zajcem
in Lužo navadno nobenega človeka. Pač pa sem videl
vselej nekoliko Belokranjcev na proščenju Pod gradom,
v Stopčah in na Ljubnem. Med vsemi romarji so se
le oni obnašali popolnoma spodobno. Tudi na novo¬
meških sejmih, še bolj pa o Porcijunkuli in o slavnosti
sv. Feliksa se jih prikazuje obilno. Ravno, ponosno in
počasno se gibljejo njihova krepka telesa med pripog-
njenimi in izpitimi Dolenjčki. Žene prineso, če je doba
za to, na prodaj krasnega luka in češnja, možaki pri-
tirajo kako žival ali pridejo tudi brez nje kupovat raz-

198

nega blaga. Ob novini dohajajo deklice, starke in otroci
s kako košaro sadja.

Ali vse vedenje spričuje, da se Belokranjci v No¬
vem mestu ne čutijo doma. Drže se večidel skupaj;
pred cerkvijo popijo zjutraj kako čašo mleka ali kave,
kupijo si pri branjevkah kos štruce, sicer pa se hranijo
s svojim bornim, prhkim koruznim kruhom, ki so si
ga spekli za pot doma. Nekateri gredo v krčmo ali
vedno s svojimi; popivši eno, dve merici hitro odri¬
nejo; vse kaže, da jim dolenjski šum in dolenjsko
društvo ne ugajata. Mnogi so pa prišli tudi že po de¬
setkrat v Novo mesto in niso zazrli še nikoli v nobeno
gostilnico.

Dolenjci gledajo te „Hrvate“ nekako čudno, skoraj
zaničljivo. Gnusi se jim že njihova bela oprava. Zovo
jih smrtnike in smrtnice. Hlapnemu pokrivalu, sosebno
rdečim nogavicam Belih Kranjic se tukajšnje babe ne
morejo dosti nasmejati in narogati. Če se prikaže kako
staroversko dekle z rdečo kapico, opisano in nališpano
tudi sicer vse po narodno, se uspe zanjo cela jata raz¬
posajenih paglavcev; kmalu se začno odpirati okna in
pomaljati na ulice glave jezičnih mamic, ki se, zagle-
davši „Hrvatico“, včasi debelo zakrohotajo, včasi pa
zaničljivo za njo vpijejo, da sliši vsako besedo: Fej
te bodi!

Te babe se nosijo še grše kakor ciganke, pač
niso vredne, da bi človek za njimi drl. Noben Dolenjec
nima Belih Kranjcev za prave rojake, vsi trdijo, da so
Hrvatje in občujejo z njimi kakor s tujci, ki stoje v
vseh rečeh nizko doli pod Kranjci. Njihova čista slo¬
venščina se jim zdi celo hrvaščina; naš pismeni jezik
smatrajo premnogi za hrvaški in kvasijo bedasto, da

199

ga ne morejo razumeti. Nekateri so šli po kakem poslu
v Suhor, Metliko ali kam drugam in so se razgovarjali
po več ur in tudi dni z Belokranjci. Tolmača seveda
niso potrebovali nobenega, ali doma so itak pripove¬
dovali, da človek, ko prestopi Gorjance, nikogar več ne
razume, kajti „se čenča tam vse po hrvaški, nič po
kranjski! Kdo bi razumel ljudi, ki pravijo, ne da so
jedli, ampak golnuli, ki hodijo na „pir“ mesto na ohcet
in ne znajo reči niti „ja“, ampak venomer da-kajo.“

Očetje jezuitarji so rabili na misijah pismeno
slovenščino. Dolenjci so brž jeli zabavljati: Naj se po-
bero gospodje v Metliko med Hrvate, ker jih je menda
sram govoriti po kranjsko. Oni pridigajo: dečki — mi
teh „dečkov" ne poznamo, pri nas prebivajo fantje,
pobje, ne pa dečki. Dostikrat sem slišal, da so se naše
umetne pesmi „izlegle“ za Gorjanci, da so hrvaške in
tedaj ne tako lepe kakor stare kranjske.

V gostilnici sem se pomenkoval z znanci v narečju,
ki ga pišemo. Blizo nas je sedel starec, ki je rekel, da
ugane precej, če sliši le deset besed, odkod je doma
tisti, ki govori. Pivci, ki so prišli iz raznih krajev na
semenj, so ga hoteli poskusiti in so naredili z njim
celo stavo za nekoliko poličev vina. Mož je ugibal od
konca jako srečno, pogodil je Ljubljančana kakor
Kranjčana, Šentjernejca kakor Višnjana, vsi so mislili,
da bo stavo dobil. Ko pa ga vprašam jaz, odkod da
sem, mi veli: O, Vas je pa najlaglje poznati, Vi go¬
vorite po hrvaško, vi ste Metličan. Moji znanci se na¬
smejejo in povedo osupnjenemu starcu, da sem Go¬
renjec iz kamniškega obližja. Dolgo ni mogel verjeti,
ko pa mu potrdi resnico njihovih besed tudi krčmar,
yeli na pol nejevoljen, na pol v čudu: Nak, na takega

200

se pa še nisem nameril, ki bi znal zatajiti materino
besedo tako kakor vi. Ali znate coprati ali pa ste mo¬
rali jako dolgo živeti kje pri Metliki. Veste, dobro
razlikujem Hrvata od Hrvata, vsi ne govore enako.
Primorec obrača jezik drugače nego Zagrebčan in tudi
drugače kakor graničar. Metličani govore tudi hrvaški,
ali tako, da jih mi Kranjci prav lahko razu¬
memo,  še skoraj laglje nego marsikaterega Kranjca,
zato, ker govore bolj počasno in po črkah.  Po met¬
liški pridigajo naši mlajši duhovni, da dobro vemo, kaj
nas uče, bog ko bi jih hoteli poslušati. Bog si ga vedi,
zakaj so se poprijeli te navade; če je razumel Bog
kranjsko doslej, bi morda tudi zanaprej. Kranjska Špraha
je stokrat lepša od hrvaške in že zaradi tega menim,
da bi se bolj spodobilo duhovnikom, ko bi nam pri¬
digali po domače.

Kakor zoper obleko in jezik se razodeva na Do¬
lenjskem neka antipatija zoper vse, kar je belokranjsko.
Vsaka deklica bi se čutila nesrečno, ako bi morala vzeti
kakega Hrvata in tega mnenja ne more predrugačiti
nobena izkušnja. Kranjice, ki so se primožile k Belim
Kranjcem, žive večidel prav zadovoljno, ali te sreče
jim ostale rojakinje ne zavidajo in ne verjamejo.

Dolenjci se zaničljivo spominjajo belokranjskega
kmetovanja, ki ne pozna niti kozelcev, ampak se za¬
dovoljuje s hrvaškimi stogi, Belokranjce smatrajo za
neumne, nevedne in surove v vsakem oziru, dasi ni¬
majo za take trditve skoraj nič dokazov. Res je samo
to, da Belokranjec ne more tako lahko sleči svoje sta¬
roslovenske narave kakor jeguljasti in opičasti Dolenjec;
on se težko pogospodi, med tem, ko si Dolenjec, ki
nategne škrice, prisvoji prav brzo tudi vse škricarske

201

navade in razvade. Včasi, ne velim, da mu ne bi ško¬
dilo, ako bi se znal ponašati nekoliko bolj gibčno,
spretno in okretno, ali sploh pa nikakor ne smemo
grajati te žilavosti in trdovratnosti, s katero se drži
starih šeg, kajti ravno te dve lastnosti sta mu branili
narodnost najizdatneje tujega zoba, duha in gnusa.
Semtertje se je tudi že on olikal in omikal, ali ne na
čast sebi in slovenstvu.

Belokranjskemu kmetu se lahko vse verjame in
zaupa, dokler ostane zvest svojemu stanu in poklicu.
Boj pa se ga takrat, kadar bo zatajil svojo kri! V tem
slučaju ni samo popačen kakor pogospoščeni Dolenjec,
ampak popolnoma hudoben in zavržen. Pametni možje
radi občujejo in trgujejo z našimi pseudo-Hrvati, ker
poznajo njih poštenost in zanesljivost. Za kup se z njimi
ni dolgo pričkati. Oni pravijo: Ta reč je po tej in tej
ceni, popuste včasi kak krajcar, ali po judovsko se ne
umikajo. Bedaki, zlasti če so pijani, se jim radi po¬
smehujejo in se šalijo z njimi tudi v trgovini. Oni ne
zamerijo kmalu. Enkrat, ko so Seničanu, ki je prodajal
kostanj, kupci grdo zabavljali in sem ga vprašal, kako
da more poslušati tako mirno njihove burke in psovke,
mi je rekel smehljaje se: Razumni človek se ne jezi
nikoli, če laja nanj tudi sto cuckov —■ to je pač pasja
navada. Ali do živega se ne sme poseči tem resnim
ljudem. Dolenjci jih pitajo včasi z abotnim očitanjem,
da so, nesnažni. Ker je to pregrda laž, ni čudo, da se
radi nje vnamejo.

S Suhorcem se je pogajal mesar za prasce. Hotel
je imeti za nje 50 goldinarjev. Mesar obljubi petnajst.
Prodajalec pokima z ramami in molči. Samopašni kupec
mu veli porogljivo: Če so že prasci tako dragi, kijih

202

je polegla svinja, bi rad vedel, kako boš cenil še le
tvoje hrvaške uši, ki si jih polegel ti sam. Suhorec
pravi: Takole — in mu založi tako čvrsto zaušnico,
da telebne na zemljo. Dolenjci so veliki prijatelji dobrih
odgovorov, kaznjenega zabavljača ni branil noben znanec,
dasiravno jih je stalo dosti tam, marveč so se mu vsi
na vse grlo smejali in govorili: Kar si iskal, si skupil,
zdaj veš, po čem so hrvaške uši.

Novomeščani trdijo včasi, kako razuzdane da so
„Hrvatice“, pohotnikom da je šala ujeti katero koli.
Kaj bolj lažnivega in nesramnega od te govorice si je
težko izmisliti. Mestni postopači so brez dvombe za¬
slepili že marsikatero neumno babelo, ki je priromala
na svečanost Porcijunkule ali sv. Feliksa, ali take izjeme
postavni možje ne bi smeli razglašati svetu za pravilo.

Nadležnost mladih škricev je morda največ za¬
krivila, da se ogibljejo Belokranjice tako plašno pri-
šedši v Novo mesto vsake tovaršije z domačimi, ali
ravno ta plačljivost dokazuje najbolj temeljito njihovo
nedolžnost in nepokvarjenost.

Belokranjci se ne maščujejo prehudo in ne vra¬
čajo Dolenjcem z isto mero, ali nekatere krati sem jih
vendarle čul prav zbadljivo se pomenkovati o naga-
jalcih. Rekli so: »Dolenjcem bi imel človek zameriti
več kakor sto reči, ali naj jim bo — prismojeni so,
da je strah, same predpustne šeme. Bahajo se s svojim
vinstvom, oh, naj bi rajši molčali; pri njih ni za nič
ne voda ne vino, ali vino je vsekako slabše od vbde.
Pijani so vsak dan trikrat. Ko bi pili vodo, jih pa ne
bi videli nikoli treznih. Dolenjcem ne upaj nič, enkrat
zine, trikrat se zlaže, neprenehoma se veri in kolne,
prevari pa te z vsako besedo in mislijo. Če ti da denar,

203

preštej ga dobro desetkrat, dolenjski goldinar ti utegne
še v roki skopneti, da ne ostane ni počen groš. —
Kdor je že odrastel, bi ga moralo biti sram tepsti se
z Dolenjcem. Če ima desetletnega dečka, naj reče
njemu, da izvrši ta lahki posel — potlačil ga bo kakor
snop, pa niti zanj ne bo dosti časti, ker Dolenjca vržeš,
ako si korenjak, z malim prstom, kaj z malim prstom
— če le pihneš, se bo zvalil. Ko pa vstane, poteče k
prijateljem in jim poreče: „Evo vam junaka, prišlo je
Hrvatov kakor listja in trave, bilo jih je najmanj devet,
jaz pa sem jih potolkel deset.“

Dekleta se smejejo sosebno šibkim dolenjskim
nogam, pravijo, da so jih ukradli pajkom, svoje pa
zapili.

Opazovalcu se zdi čudno, da občuje Belokranjec
rajši z Gorenjcem nego z Dolenjcem. Zoper onega
nisem slišal nikdar žaljive zabavljice. Vzrok mislim je
to, da spodablja po svojem mišljenju in značaju Go¬
renjec dosti bolj na Belokranjca nego Dolenjec. Oba
cenita enako visoko in zahtevata od vsakega, s katerim
občujeta, postavnost in resnost; mož-beseda sta drug
z drugim tudi v trgovini in se zato lahko sporazumeta
in hitro pobotata. Celo surovost se ne šteje Gorenjcu
v prevelik greh, ker se ga poloti navadno šele pri
vincu in likofu, ko je plačal že pošteno do zadnjega
solda pogovorjeno kupnino.

Bela Krajina bi težko dihala in dostikrat od glada
pogibala brez sosednje si Hrvatije. Iz nje dobiva
svoje iskrene male konjičke, iz nje svoje čile, za rejo
in pleme enako izvrstne prasce, iz nje žalibog tudi
svoja borna goveda. Od tam jim' je došlo seme nje
glavnega pridelka in živeža, koruze-debelače, od tam še

204

marsikak drug sadež in posevek, bržkone tudi pleme¬
nita trta, ki se spenja tako ljubko po nje prisojnih
goricah. Kadar ugonobi žetev suša, moča in toča,
hajd po žito v bližnji Karlovec, kamor se pripelješ iz
Metlike v treh dobrih urah. Deželici je Karlovec na
vsak način bolj potreben in važen nego Novomesto,
s katerim jo vežejo in družijo itak najbolj le uradna
opravila in pota.

Bralcem menim, da so znani velikanski trgi
karlovški, ki se vrše vsak petek. Težko mine kateri
brez Belokranjcev, ki se čutijo v tem hrvaškem mestu
bolj doma nego v jezičnem Rudolfovem. Saj Hrvatje,
s katerimi ondi občijo, niso tuj rod, trdi Hrvatje što-
kavci in čakavci, ampak večidel kajkavci, Hrvatje le
po imenu, v resnici pa naša kri, iztočno slovenski ko¬
renjaki, podobni Belokranjcem v noši, običajih in tudi
v jeziku dosti močneje nego drugim Kranjcem. Med
njimi se jim ni bati niti psovek niti prevare, da se
govoriti in baratati prav po volji, mirno, modro in
možato brez nepotrebnega čenčanja in dolgega po¬
gajanja.

Shajajo se tu trezni kupci s treznimi prodajalci,
že zato ni tistih brezštevilnih sitnosti, negotovosti in
drugih neprilik, katere zagrenjujejo in ostrupljujejo trgo¬
vanje na Dolenjskem. Sleparjev se ne manjka niti v
Karlovcu, ali izvedeni in premeteni Belokranjec jim ne
gre na limanice; trikrat se bo premislil, preden bo
kupil kaj od juda, cigana in tujih barantačev, katerih
vse mrgoli po Hrvaškem. Z domačini občuje vseskozi
prijazno in zaupno, on dobro pozna in, priznava nji¬
hove vrle lastnosti in šege, ima jih za poštenejše nego
Kranjce. Rad pripoveduje, kako krotki ljudje so to,

205

kako ljubeznivo žive s svojo rodovino, kako redkoma
se čuje pri njih o kakem pretepu, prešestvu in drugih
nespodobnostih. Dobre strani njihovih zadrug čisla in
povzdiguje, kakor zaslužijo, vendar sam ne bi hotel
živeti skupaj z vso svojo žlahto, ker se boji prepirov
in si ne more misliti prave zadovoljnosti brez osebnega
imetka. Iz dna srca pa obžaluje svoje brate, da imajo
tako slabo vlado in upravo, da jih pritiskajo in odi¬
rajo tako brezdušno in nemilo njihovi uradi.

V okolici karlovški pravijo Belokranjcem neki
Beli Hrvati.

To okolnost so hoteli porabiti Starčevičijanci, da
jim vcepijo mržnjo do Slovenije in željo, pridružiti se
politično s hrvaško kraljevino. Njih prvak Kvaternik
jih je mamil tudi z dolenjsko pravljico, da so spadali
že v stare čase vsi Dolenjci tje do Žegnanega studenca
pod Hrvatijo. Beli Kranjci so mu odgovorili: Mi po
krvi nismo Hrvati, ali smo jim tako bližnji bratje, da
se tega imena ne bi niti sramovali niti bali. Ali drage
volje se z vami ne bomo zedinili, dokler ne odpravite
zverine Raucha (bana) in tistih svojih prekletih tatov,
občinskih tajnikov in krvavih sudcev, ki delajo z ljudmi
stokrat grše nego z živino, dokler se ne navadi vaša
gospoda ravnati s človekom po človeško. Pri naših
poglavarjih je vsaj nekaj poštenja in pravice, pri vaših
nič. Vaš kmet je blag kakor duša, Vaša gospoda pa
hujša od hudiča. Pod tako oblast se bogme ne želimo
in se ne bomo nikoli želeli.

Kvaternik mi je ta pogovor sam pripovedoval in
tedaj ni dvomiti o resnici, da Belokranjca za zdaj še
ni volja izneveriti se materi Sloveniji. On ima lepši
poklic, ki bo koristil nam in Hrvatom, namreč ta, da

206

bo med nami, ki mu stojimo skoraj enako blizo, po¬
sredoval, da bo brata z bratom seznanjal in vezal med
njima vedno tesneje nit prijateljstva, sporazumnosti in
sloge, da ju bo vnemal na vzajemno delovanje zoper
obče sovražnike.

Te častne naloge sta se iskreno poprijela res že
tudi oba Navratila, izvršujeta jo po mogočnosti me¬
tliška in črnomaljska čitalnica. Da doslej še ne vidimo
dosti uspeha, so zakrivile neugodne politične razmere,
posebno pa malo število belokranjske inteligence, izvi¬
rajoče iz pomanjkanja dobrih učilnic, zlasti višjih. Tako
tedaj drugujejo naši Belokranjci s svojimi sosedi in
rojaki, ali oni hodijo, kakor že vemo, tudi v daljni
svet, da prodajajo tuje blago na tuj račun, zadovoljni
z malim dobičkom, ki ga dobivajo od gospodarjev
tega blaga, od velikih štacunarjev in tvorničarjev.

Krošnjarji.

Taki ljudje se zovejo s tujo besedo havziravci,
Rusi jim pravijo dobro po domače raznoščiki. Trgo¬
vina, ki se nosi na hrbtu, ne more biti velika. Krbš-
njar ali havziravec si naprti pol centa, če je mlad
in močan, tudi več, pa hajd od hiše do hiše ponujat
svoj drobni trg: konec, svilo, šivala, nožke, milo, tra¬
kove, robce, pisala in sto drugih stvari, ki ne jemljo
krošnji dosti prostora. Mnogo jih je nekdaj kupčevalo
najrajši s svetimi podobami, ki so našle povsod kupca,
posebno pri pobožnih kmetih. Ponuja se tudi kaj
platna, cajga ali sukna, ali le bolj po večjih vaseh in
trgih in v okolici mest, ker je za daljno nošnjo taka

207

roba neprilična, kajti ne more se je v veliko prenašati.
Tudi se razvedo drobnine laglje in z večjim dobičkom.

Raznoščik plača malokdaj to, kar dobi od trgovca,
precej. On jemlje od njega na upanje, razprodavši
blago, mu prinese ali pošlje denar in prejme novo
breme, ki ga na isti način po hišah razprodaja in
plačuje. Sejmov za svoj trud niti ne potrebuje, niti
vselej ne obiskuje. Obrača se v kraje, kjer ve, da
ljudje nimajo doma večjih štacun, založenih z robo,
kakršno ponuja on. Njega vabijo najbolj gore in sa¬
mote, oddaljene vasi, na samem stoječe hiše, raztresene
kolibe in sploh selišča, katera imajo daleč do velikih
cest in mest, skozi katera se še ne pretaka nobena
struga kupčijskega in obrtniškega življenja. On ne mi¬
ruje nikdar, ne zadržuje ga ne slabo vreme, ne mraz,
ne letni žar in znoj. Po kratkem spanju in počitku
naloži zopet svoj imetek, svojo krošnjo, in koraka po¬
časno dalje. Hoja mu je vedno enaka kakor uri, on
se ne zaletuje, pa tudi nikoli ne zaostaja. Njegov pogled
ima nekaj otožnega; in kako ne. Saj je tudi njegov
obrt boren in težak, nosi mu trpljenja in žuljev brez
konca in broja, dohodka pa tako malo, da se misli že
srečnega, ako mu ostane za dan čist goldinar. Ali
vkljub vsem nadlegam in nadlogam roma dobrovoljno
naprej, mrmraje kako narodno pesem in oziraje se po
bližnji vasi ali hiši, da presodi po njeni podobi in le¬
poti, ima li pričakovati v njej kaj prida kupca za svoje
malenkosti.

Stopivši čez prag zapazi precej živo in veselo
gibanje, ki ga je napravil njegov prihod in resno lice
se mu razvedri, ker vidi, da je dobro došei. Krošnjo
postavi na klop, pozdravlja domačine, in se začne,

208

obrisavši si potno čelo, z njimi pomenkovati: prijazno
in vsigdar priljudno, to zahteva že njegov posel, ali nikoli
ne preponižno, kajti noče se nikomur prilizovati.

On ne dohaja kot berač; za njihov dobri denar
bo dal svoje dobro blago; če je pravi havziravec, ne
bo nič prosil, da se pri njem kaj kupi, še ponujal ne
bo dosti in čemu, ko vedo vsi, celo najmanjši otroci,
kdo je, kaj ima in po kaj je prišel. Ravno deca so
prva, ki z radostnim vriskanjem priskakljajo h krošnji
in stopaje na prste skušajo pogledati dragocenosti, ki
se skrivajo v njej. Za njimi se primuzajo nekoliko sra¬
mežljivo že bolj odrasle deklice; obračaje se proti
materi jo gledajo in ji namigujejo tako pomenljivo, da
jih brzo razume, kaj žele; z lahkim prikimom jim pove,
da jim hoče izpolniti voljo, kar jih tako vname, da
zijajo dva trenutka vse zamaknjene v kranjski koš,
potem pa glasno in soglasno zahtevajo, da se odpre
in blago razkaže.

Zdaj se približajo tudi dekle in od zadaj jim gle¬
dajo čez rame že tudi hlapci in drugi fantje, da se
prepričajo, kaj se je za njih prineslo. Raznoščik mora
izložiti in razložiti vse, da se vidi vsaka, najmanjša
stvarca, začne se roba pregledovati, otipovati, presojati,
grajati, hvaliti, izbirati. K ostali družini se pritisneta
nazadnje tudi gospodar in gospodinja, nekaj da si kaj
poiščeta zase in za hišo, nekaj pa zato, da vidita, če
si njuni ljudje niso izbrali preveč ali morda kaj slabega,
kar ni denarja vredno. Trgovanje se slednjič izvrši po^
voljno za obe stranki in sicer brez hudega pričkanja
in pogajanja. Vsi domačini, veliki in mali, možki in
ženske so dobili kaj novega in lepega, po čemer so že
dolgo hrepeneli, brez česar jim ni bilo moč dalje prebitij

209

14

Vsi zadovoljni ogledujejo in si razkazujejo drug dru¬
gemu svoje blago, raznoščik se lahko odpočije.

Vselej pa trgovina ne gre tako urno od rok. Ljudje
pravijo, da za zdaj ne potrebujejo ničesar; mož dene
krošnjo zopet na pleča pa hajd naprej od hiše do hiše,
od vasi do vasi do poznega večera, včasi do trdne
noči. Prenočišča si išče najrajši v kakšni veliki, bolj
premožni koči, ki mu je znana ali po glasu ali pa že
tudi iz svoje izkušnje. Tukaj se ne mudi tako; Belo¬
kranjec se lahko oddahne, okrepča, pomeni kaj z dru¬
žino; trgovina se oživi še le sčasoma, kedar so hišni
posli že po večjem dogotovljeni. Na prenočiščih se
postavlja cena vsaki stvarci za krajcar, tudi za dva
niže, kaka igla, kak košček traka se tudi privrže. Človek
se ne sme pokazati umazanca, saj se mu vse ne računa,
kjer še niso zamrle stare navade, niti večerja niti postelja.

Imenitna ravno ni ne ta ne ona, ali saj niti pravi
raznoščik nikoli ni lišpav. Napolni se prazni želodec
s krompirjem, kašo, močnikom; trudni udje spe in ožive
prekrasno na dišeči mrvi ali na mehki slami; kaj boljšega
se niti ne pričakuje in ne želi. Ali dostikrat doleti na¬
šega krošnjarja tudi kaj mastnega, in kak kozarec vina,
piva, jabolčnika, kakšna kupica ogrevajočega žganja.

Po svetu'je veliko videl, veliko slišal, zato ve
ljudem, hrepenečim po novicah, kaj povedati. Seznani
jih z vsemi poboji, požari, tatvinami, ki so se pripetile
v bližnji in daljnji okolici; po njem izvedo vse, kod
je pobijala zadnja toča, koliko škode so naredili v
gorah plazi, v dolinah povodnji, kdo je zadel terno,
kateri velikaši se ženijo ali so umrli, kakšne bolezni
razsajajo v tem in onem kraju, kako se v tujih deželah
kmeti in gospodari, s kom se misli ta in ta cesar

210


ali kralj kaj kmalu udariti in še sto drugih takih reči,
ki mikajo vsakega kmeta, zlasti pa ne beročega gor¬
janca in samotnika. S takimi pripovedkami se prikupi
raznoščik celi hiši, gledajo in poslušajo ga kakor za¬
maknjeni, ne smatrajo ga več za nadležnega tujca,
ampak za postrežnega znanca, skoraj bi dejal, za pri¬
jatelja. Že iz hvaležnosti mu ponudijo vsega, kar se je
skuhalo in pripravilo za njih. Dajo mu tem rajši, ker
se trudi postrežbo tudi zaslužiti.

Pridni Slovenec ne drži dolgo križem rok, kjer
vidi druge delati. Noč je poglavitna opravila sicer do¬
končala, ali kmet niti zvečer ne more praznovati. Raz¬
noščik to ve in ker razume kmetovanje, priskoči brž
na pomoč, da domačim kaj odlegne. Izbira se sočivje,
precej prisede h kupu fižola in grabi, da je veselje.
Gospodinja toži, da ni tresak. Belokranjec šine bliskoma
po sekiro in poleno, v četrt ure nacepi, da zadostuje za
ves teden. Lička se koruza. To delo mu je priljubljeno
že od mala, pospešuje se mu tako zdatno, da se spret¬
nemu tujcu ljudje ne morejo načuditi. Potrlo se je kako
orodje, drugo jutro bi ga bilo treba precej rabiti ali
ne bo mogoče, kovač stanuje predaleč, mizar še dalje
in bogve, če bi ga človek še doma dobil. Gospodar
začne tožiti svojo nadlogo, krošnjar pa mu seže v be¬
sedo in Veli: Včasi sem znal tudi jaz kaj takega po-
napraviti, bom poskusil, prinesite kladivo in drugo, kar
je treba. Loti se posla, gospodar kima z glavo in gleda
molče, čez 20 minut mu mož poda orodje in pravi:
Za nekaj časa bo že držalo, zdaj boste mojstra laglje
čakali.

Pred hišo stoji voz sena, nebo je prevlečeno z
gostimi oblaki, vsak hip se utegne usuti ploha in zmo-

211

14 *

čiti mrvo. Krošnjar zakliče: Kaj zijamo in postavamo?
Urno kakor veverica skoči na kola in jame metati seno
pod streho; družina mu pomaga in klaja se spravi na
oder suha, ne ena bilka se ne orosi.

Naj bo delo v hiši ali zunaj, v hlevu ali na vrtu,.
možko ali žensko: naš krošnjar se nobenega ne sra¬
muje, nobenega ne boji; on zna vse, vidi vse, popri-
jemlje vse. Giblje in suče se kakor vrtavka, usede
se takrat, kadar se usedejo drugi. Vsi seveda niso tako
marljivi, ali večina naših rojakov, lahko se reče, velika
večina se odlikuje povsod, kamor jo zanese usoda, s
tako postrežnostjo in pridnostjo, da bi jim človek za¬
stonj iskal para v drugih narodih.

Slovenskim raznoščikom ni treba zapirati ne skrinj
ne izb, oni niti ne kradejo niti ne varajo, neoskrunjeno
poštenje priznavajo in potrjajo jim soglasno tujci in
domačini, Nemci in Slavjani. Te lepe lastnosti so jim
povsod pridobile zaupanje in prijaznost, s srčno dobro¬
došlico jih pozdravljajo kmečki ljudje doma in še sto
milj od domovine.

Kakšni kraji so tej obrtnosti najbolj ugodni, sem
že omenil, vendar ne zahajajo Belokranjci brez razločka
v vse hribe in samote. Nekaterih dežel in pokrajin se
ogibljejo, dasiravno so gorate, neobrtne in bližnje, iz¬
birajo si za svoje pote druge, bolj oddaljene in deloma
manj hribaste in bolj obrtne. V tem jih ne vodi kakšna
prazna trma, ampak magnet koristi, upanje in gotovost
večjega zaslužka in manjšega potroška. Hrvatijo imajo
na pr. pred nosom, pa jo vendar zdaj jako malo obi¬
skujejo. Pravijo: Hrvaški seljak ne mara za kupilni
lišp, za cifrarije skrbi sam, delajo mu jih ženske po
stari narodni šegi, katere ne opusti za noben denar. Če

212

ga prav kaj tacega mika, dobi vse lahko po kakem
judu ali na trgu. Za te reči je jako strpljiv. Če se ne
nameri nanje letos, se bo morda k letu in če se tudi
nikoli ne, ga ne bo zabolela od tega glava. Ljudje
imajo tam še tako malo naših potreb, žive tako po
starinski, zadovoljni s svojo opravo, da marsikateri ne
bi hotel našega blaga niti zastonj. Dol proti morju so
se sicer navadili že dosti močno štacunarske robe, ali
ta trg so prevzeli Tolminci, z njimi se skušati skoraj
da ne moremo, pa niti ne maramo.

Po slovenskih deželah se nahajajo „hrvaški“ kroš¬
njarji že bolj pogostoma. Na Dolenjskem jih je bilo
nekdaj veliko krdelo, cela kolonija. Glavno stanovališče
in središče so imeli v Novem mestu. Blago so preje¬
mali iz Ljubljane od Stareta in ga spravljali v Kraljevi
krčmi. S suknom in platnom niso trgovali. Razprodajali
so le lahke pisane tkanine, n. pr. kontenino, snov za
robce, predpasnike in drugo tako rabo. V tej krčmi so
se navadno tudi shajali in prenočevali. Jedli so jako
zmerno, pili pa dostikrat čez potrebe.

Gospodarji niso raznašali blaga sami. Izročali
so ga svojim sinovom in drugim fantičem, ki so bili
včasi tako nevedni in majhni, da še niso znali dobro
šteti, nikar računiti. Take kupce je bilo lahko prevariti
in oslepariti. Cele tedne so se potikali po gorah;
robo so res spečali, ali malokdaj z dobičkom. Ljudje
so jim plačevali, kolikor se jim je zljubilo, včasi tudi
nič, jemaje vse na upanje. Dolg so poravnali, če
in kadar so hoteli, dosti potov so ga tudi utajili. Taka
nespametna trgovina ni mogla dolgo trajati. Krošnjarji
so obubožali eden za drugim, po njih je prišel na
nič tudi poštenjak Stare, čigar edina napaka je bila,

213

da je imel druge ljudi za tako poštene, kakor je
bil sam.

Ti raznoščiki pa se z večino niso rodili na slo¬
venski zemlji, ampak preko Kolpe in so se zvali tedaj
po pravici Hrvatje. Že davnaj ni ne enega njih več na
Kranjsko. Sedanji krošnjarji so tod večjidel Poljanci,
razumni in trezni možje, ali jih je prav malo in vedno
manje. Kakega občega shajališča in zalog in shramb
za blago nimajo niti v Novem mestu, niti kje drugje.
Kar dobe iz Ljubljane ali Maribora, si precej natovo¬
rijo na rame, in kadar vse poprodajo, si dajo poslati
novo robo v tisti kraj, kjer se ravno nahajajo.

Belokranjski raznoščik se drži vinskih pokrajin,
tedaj iztočnega dela Slovenije že zato, ker je ta v
obrtniji bolj zaostal in bi se na zapadu kmalu nameril
na nevarne tekmece, na goriške in rezijanske krošnjarje.
Ali niti iztočna Slovenija ne mika dosti Belih Kranjcev,
obeta jim premalo zaslužka, reže jim preboren kruh.
Spešno korakajo naprej v nemške dežele, kjer živi naš
raznoščik najbolje in se iztrži največ grošev. Že je pre¬
teklo več kakor petdeset let, odkar je postala Nemčija
poglavitno pozorišče njihovih potov in kupčij, njihovih
nad in skrbi. To je vzrok, zakaj jim pravijo Dolenjci
„nemškarji“ in je ta beseda dobila pri njih isti pomen
kakor „havziravec“.

Kočevarji so zahajali na Nemško že več sto let,
pa si niso prikupčevali niti dosti premoženja, niti po¬
štenega imena. Sosebno zadnjih trideset let so se stra¬
hovito spridili. Prodavši blago, katero so jim dajali
tvorničarji in trgovci na vero, so denarje često zapili,
zaigrali in zalajdrali. Pravijo, da so naredili vsi skupaj
več kakor dva miljona dolga. Nekateri denarjev niso

214

zapravili, ali jih niso izročili niti upnikom, ampak so
pobegnili z njimi domu in si sezidali lepo hišo, Nemcem
pa kazali osle. Rabili so tisoč zvijač, tudi krivo prisego,
da so se le dolga iznebili. Nekateri so se dali razgla¬
siti za mrtve, da jih prevarjeni trgovec ne bi iskal
in naganjal. Med sleparji se je nahajalo tudi prav po¬
štenih mož, ali oni niso mogli rešiti Kočevju izgubljene
vere. Nemci, zlasti Bavarci so jeli zaničevati te ci¬
ganske „Kranjce“, besedi „Kraner“ in „Lump“ sta po¬
menili že skoraj isto.

Ko so se prikazali zraven Kočevarjev Belokranjci
na Nemškem, jih ljudje niso mogli precej razločiti, ker
jim je bila kočevska nemščina ravno tako nerazumljiva
kakor slovenščina. Naši ljudje so prišli od konca oble¬
čeni po domače, po narodno. To razliko so si Nemci
tako tolmačili, da so smatrali Belokranjce za kmetiške,
Kočevarje pa za bolj gosposke, za mestne Kranjce,
oboje pa za prave rojake in brate. Sele po obnašanju
so spoznali, da ti krošnjarji ne morejo biti ista vrsta.
Belokranjci so govorili tako skromno, se vedli tako
pohlevno, priljudno in postrežljivo, so dajali tako na¬
tanko račun od vsakega koščka, da so se morali vsa¬
kemu priljubiti. Oni se niso ne vlačugarili, ne pijančevali
in kvartali, zadovoljili so se s svojo zmerno potrebo
in kar so dobili zastonj, niso mogli prehvaliti, izka¬
zovali so se v vseh rečeh prijazne, poštene in pobožne.
V krčmi je Kočevar razsajal, preklinjal, govoril osorno
in zabavljivo, ali pa v tla gledal in molčal in ne dal
odgovora, če ga je kdo kaj vprašal. Naši rojaki pa so
se radi pomenkovali z vsakim, so pripovedovali svoje
izkušnje in vednosti, prepevali veselo svoje narodne
pesmi, niso žalili žive duše. Tako dobrih krošnjarjev

215

Nemci doslej še niso videli. Zdaj niso mogli prezreti
ogromnega razločka med slovenskimi „belimi“ in med
kočevskimi „črnimi“ Kranjci. Te so čim dalje bolj
zaničevali in odganjali, one pa čimdalje bolj čislali in k
sebi vabili. Drugi Nemci niso toliko izbirali, ali Bavarci
so dali Kočevarjem slovo in so pridržali Belokranjce.

Tudi v Nemčiji se gibljejo raznoščiki v nekaterih
krajih rajši nego v drugih. Južna Germanija jim je
sploh veliko bolj priljubljena od severne in v južni jih
mika posebno Bavarska, ki je postala mnogim Slovencem
tako rekoč druga domovina. Iz Belokrajine hodijo na¬
ravnost tje in od tam zopet naravnost domu, ne mene
se za druge dežele, ki vmes leže. Nekateri so preko¬
račili tudi Ren, trgovali po Alzaciji, Loreni in po drugi
iztočni Franciji. Iz dolnje Nemčije so se včasi prepeljali
na Angleško, iz Prusije so se obrnili na Poljsko in
najpredrznejši so šli obiskat celo mogočne brate Ruse.
Še več jih je prepotovalo češke dežele, lazilo kaj časa
tudi po Šumavi in Krkonošah ali pa se odmaknilo v
ogrske ravnice in nosilo krošnjo po požunski okolici
in ob nižiderskem jezeru. Ta in oni se je povzdignil
za velikega trgovca in je razpošiljal s svojim blagom
druge ljudi, sam pa sedel mirno v kakem večjem
mestu in užival plod svoje pridnosti v tujem kraju, ne
misleč več na domačijo.

Ali taki zgledi so bolj redke izjeme. Pravilo je
to, da se slovenski „nemškar“ drži zvesto svoje Nem¬
čije, da se trudi v njej pošteno za svojo plačico kot
večen krošnjar in da se vrača z zasluženimi krajcarji
veselo v svojo milo slovensko domovino, katere ne vidi
včasi po več let, navadno pa pol, k večjemu eno
leto ne.

216

Če pa vprašamo, ali je tudi vredno, toliko težav
prebiti, toliko sveta prebloditi, če hočemo izvedeti, ko¬
liko resničnega dobička donaša ta obrtnija, bomo do¬
bili odgovor, ki ni popolnoma povoljen. Čistega prihoda
ne ostaja nič več kakor sto goldinarjev za pol leta,
dvesto za celo leto. Toliko se da prislužiti tudi v bli¬
žini, v hrvaških šumah in službah, brez takih silnih
potov, toda seveda z večjim trudom. V tujih, naprednih
krajih se navadijo krošnjarji dobrot, katerih prej niso
poznali in tedaj niti ne pogrešali. Narodna oprava zgine
z njih, oblačijo se v sukno, kar denejo enkrat nase,
jih stane najmanj petdeset goldinarjev, rdečo kapo za¬
menjajo s klobukom, janko s suknjo i. t. d. Zjutraj se
jim toži, ako jim ne pride na mizo kava, opoldne, če
je količkaj mogoče, si dajo kuhati meso, narodna pro¬
stost jih dolgočasi in žali v vseh rečeh. Človek, ki je
več let krošnjaril, izgubi veselje za kmetijo in kmetiško
življenje sploh, udje se mu omehčajo in omehkužijo,
da ne morejo lahko prenašati tež in nadlog kmetiškega
stanu, duh, opojen z novimi idejami in potrebami, ne
nahaja v domači hiši prave zadovoljnosti in sreče, to
hrepenenje ga pritiska ob tla in ta stiska ga ne mine,
dokler se ne napoti noga nazaj proti očarujoči ga Ger-
maniji. Beseda: „Nemškar je izgubljen kmet“ je postala
pregovor, čigar resnico potrja, ne vselej, ali v premnogih
slučajih vsakdanja izkušnja.

Da donašajo raznoščiki domu razne tuje napake,
bi se moglo misliti, če bi tega tudi ne bil že povedal.
Ljubeznjivih lastnosti svojega naroda se še niso otresli,
Nemci jih še zmirom ljubijo radi njihove kratkosti,
veselosti, postrežnosti in poštenosti. Ali črv naravne
spačenosti jih je jel že zdavnaj razgrizati. Marsikateri

217

se znebi najprej vere, potem pa tudi načel, katera se
morajo po nje blagih naukih izpolnjevati v življenju.
Nahajajo se med njimi nepoboljšljivi razuzdanci vsake
vrste, prešestniki, kvartopirci, pijanci, ponočnjaki, pre-
tepalci in prevaralci. Ta pa ta je začel v kupčiji po¬
snemati Kočevarje, iztrženega denarja ne daje gospo¬
darjem blaga, ampak ga rajši zapravi ali pa tudi unese.

Ni dolgo, kar je prišel v Belokrajino Bavarec, da
-iztirja novce, katere so ostali naši krošnjarji dolžni v
njegovem okraju. Ob tej priliki se je izvedelo prvikrat,
kako slabo in brezvestno so gospodarili nekateri z de¬
narjem, dolgovi so narasli že na 40.000 goldinarjev!
In bržkone ni to še cela svota, katero je dolgovala
Bela krajina Bavarcem. Meni se močno zdi, da bi se
tudi slovenski krošnjarji glede poštenja kmalu poko-
čevili, ker ta obrtnost človeka preveč demoralizira; zato
je res prava sreča, da ji bo napredek časa in razvitek
vseh občil in racijonalnega prometa zavil vrat, preden
bo preteklo 50 let. Izguba malih dohodkov, katere daje,
se bo lahko pozabila, ker se odpira pogumnemu in
spretnemu delavcu sto boljših virov blagostanja v jugo¬
slovanskih deželah, v Rusiji in Ameriki, iz katerih Bela
Krajina deloma že zajema.

To pa se ne da tajiti, da vedno potovanje raz-
noščiku izbistruje um in ga v mnogih rečeh izobražuje
in navdušuje za napredek in zboljšek. On vidi dežele,
ki so daleč pretekle našo v vseh strokah človeške de¬
lavnosti, brez števila lepih in bogatih mest, veličanske
cerkve in druge stavbe, vsakovrstne tvornice, tisoč
novih načinov in vrsta obrtovanja in kmetovanja, čuda
ljudskega uma in ljudskih rok, o kateri se mu doma
niti sanjati ni moglo. Seznani se z ljudmi tujega, vi-

218

soko omikanega naroda, čuje njihove misli in želje,
spozna njihove navade in razvade, odlike in napake.
Kako neizmerno mu mora vse to obogatiti duha, raz¬
širiti pogled, razvneti domišljijo, ga buditi na primer¬
janje in premišljevanje!

Slovenski prostak ni top kakor nemški, ki se ne
bo ničesar naučil, če prehodi tudi pol sveta. Našemu
človeku bije v prsih mehko srce, v katero se lahko
vtisne, žalibog še prelahko vse, kar mu dohaja skozi
vedno na stežaj odprta vrata oči in ušes. Če kake reči
ne razume, skrbno poprašuje, kaj in kako je, čemu
služi, kako se opravlja. Prišedši do tujega oratarja, po¬
stane in ogleda vsako orodje in delo. Kadar ga pripelje
pot v kakšno novo, neznano mesto, hoče videti najprej
cerkve, njihove oltarje, podobe, druge nakite, sosebno
tudi velike zvonove, če ni prepovedano, se potem napoti
najrajši v kakšno slovečo tvornico, sosebno ga mikajo
tiste, ki izdelujejo papir in mašine; še rajši pa gre v
tiskarnico ter se ne more nagledati in načuditi umet¬
nosti in hitrosti, s katero se ovršujejo razni posli. Kadar
popisuje brnske suknarnice, bi mogli misliti, da govo¬
rimo s kakim strokovnjakom, tako natančno nam pri¬
poveduje vsa njihova opravila. Neizrečeno ga zanima
vse, kar je čudno, posebno, nenavadno majhno ali
veliko, lepo ali grdo, smešno in rogovilasto, prav nežno
ali prav debelo, jako umetno ali jako neumno, sploh
vse reči, ki so pod ali pa nad vsakdanjo mero.

V starih, nemških mestih si tedaj lahko oči na¬
pase. Kar oči se mu svetijo, kadar govori n. pr. o sta¬
rinah in prerazličnih umetniških izdelkih mesta Nirnberga.

V Švarcvaldu bi sedel, ko bi utegnil, cele dni pri
slavnih urarjih, nekateri so se mudili pri njih res tako

219

dolgo, da so se naučili na isti način delati ure. Ko
dospe raznoščik na kak visok hrib, se pazljivo ozira
na vse strani, njega bistremu očesu se ne izmakne
noben studenček, nobena kolibica, nikar kakšna večja
imenitnost in krasota. Vesele ga velike, plodne ravnine,
obrobljene ali predeljene z zelenimi holmci, nizkimi,
obraslimi višinami ali vinskimi goricami, prepletene z
mnogimi in ravnimi cestami, posute z gostimi vasmi,
belimi hišami in bleščečimi mesti. Dopada mu sosebno
vse Podonavje od Dunaja do Regensburga, kraji okoli
Gradca, bodenskega jezera, Magdeburga, Vircburga in
Manhajma, Alzacija in Porenje badensko. Tako sloveča
in hvalisana renska dolina pa mu ne more srca vneti.
Možje, ki so jo videli od Koblenca do Majnca, pravijo,
da se je strašno dolgočasno po njej peljati, ako ne
zazre druzega kakor vodo, skale, podrtine, gole rebri
in kamenite vinograde z bornim trsjem, ki rodi komaj
vsako peto leto.

V švicarskih in drugih nemških planinah se ču¬
dijo lepi živini in okusnemu siru, ali že pastirsko življenje
jim ni dosti všeč, še manj pa gorske strahote. Z grozo
govore o lednikih, snežnikih, plazih in vodopadih in
si jih ne žele več videti. Taki prikazki Slovenca sploh
nikoli ne mikajo, on ne more razumeti, čemu hodi
gospoda tako strastno vanje zijat. Njega navdušuje
samo to, kar je lepo in obenem koristno, vse drugo
prepušča gospodi in — norcem.

V Bavarijo so Belokranjci tako zatelebani, da se
jim povsod dopade, celo okoli Monakova, Nirnberga
in Ingolstata in med drvarji na goratem jugu. Za Kur-
Hesko vele, da ni dosti boljše od našega Kočevja in
Suhe krajine. Dolnja Nemčija se jim zdi žalostna in

220

puščobna, ali ne zato, ker je enolična ravan, ampak
zaradi borne rasti, slabe rodovitnosti, brezbrojnih mlak
in jezer. V nekaterih krajih, pravijo, da je podobna
Posavju, pod tenko odejo dobre zemlje se krije raz¬
drobljeno kamenje in robat debel pesek se ne izpremeni
nikdar v plodno prst. Drugo primerjajo Krškemu polju;
pesek se meša sicer z zemljo, ali ga je sila preveč, o
suhih letih ne plenja nič.

Prusijo in Hanoveransko smatrajo za najrevnejši
in nesrečnejši deželi na svetu in zahajajo tje le iz ka¬
kega posebnega vzroka ali po kakem naključju.

Mene je najbolj zanimalo, kako sodijo o Nemcih.
Soglasno trdijo, da so krepki in veliki ljudje. Vprašal
sem jih, če se jim vidijo močnejši od Slovencev, pa
so dejali: „To ravno ne. Metali smo se dostikrat z
njimi za šalo, včasi tudi zares, ali se jim nismo dali
ustrahovati. Nemec je trden, ali neroden. Če ga spraviš
na tla, si ne zna več pomagati. Kar se lepote tiče, pra¬
vijo sploh, da niso videli niti na Bavarskem tako zalih
fantov, kakor so gorenjski. Nemška dekleta naj se pa
kar skrijejo našim, sicer jih bo moralo biti sram, da
so mimo njih tako nespretne in štoraste, da imajo tako
grapavo lice, velika usta in noge kakor lopate, pa da
govore tako bedasto in z vpijočim glasom kakor div-
jakinje. Ta huda kritika pa velja samo za kmetice.

O gosposkih ženskih so mi rekli, da so pač take
kakor povsod, večjidel blede, tenke, suhe, bolehne,
kilave, same megle in pajčevine; kadar se pomenkujejo,
bi človek mislil, da čuje mačke mijavkati; na potu se
zibljejo kakor race, prav po človeško, to se pravi, naglo
in po koncu hoditi ne zna nobena. Iz nemške hoje, tudi
iz moške se sploh mnogokrat norca delajo. Zdi se jim

221

ali prenemarna ali pa posiljena, preveč vojaška. Nemški
jezik jim doni, česar se marsikdo ne bi nadejal, jako
prijetno na uho. Zdi se jim lepa ne le nemščina iz¬
obraženih ljudi, ampak tudi prosto narečje, ki ga go¬
vori tirolski, bavarski in gornjeavstrijski kmet. Kroš¬
njarji se nemško kmalu nauče; mnogi govore tako
gladko, kakor da bi se bili rodili tam ob Lehu. Včasi
pa sem se nameril vendar tudi na take, ki so hodili
dve, tri leta na Bavarsko, in niso znali nemško nič
druzega kakor šteti in pa nekoliko imen za blago, ki
so ga prenašali.

Nekateremu ni dan dar jezika. Glede te sposob¬
nosti stoje Slavjani med vsemi narodi na prvem mestu.
Nemci žive med nami po deset, dvajset let, pa ne mo¬
rejo niti pet slovenskih besed pravilno povedati. Slo¬
venec, ki prebiva le pet let med trdimi Nemci, pa zna
gotovo vsak popolnoma dobro tuji jezik. Ali razun
pismene in bavarsko-avstrijske nemščine ne hvalijo
naši rojaki nobene; kakšnega druzega narečja se ne
morejo, niti nočejo naučiti. Beseda in izgovor mnogih
krajev se jim vidita grda, nenaravna in smešna in ju
kaj radi oponašajo.

O gornjih Štajarcih vele, da lajajo, tulijo, krokajo;
o dolnjih Avstrijcih, da se zadirajo, kakor da bi se zmi-
rom togotili; o Dunajčanih, da osvaljkajo vsako besedo,
kakor da bi jim tičal v grlu masten cmok; o Švabih,
da čenčajo kakor otroci; o Prusih, da jezik špičijo, da
se pačijo, da cvilijo in sikajo.

Raznoščiki občujejo z olikanimi in neolikanimi.
Lahko bi kdo pomislil, da si napravijo jezik, ki je zmes
pismene in proste nemščine, čistega in grobega izgo¬
vora, ali bi se zmotil. Vodi jih jako tenek čut in sluh,

222

da kmalu razločijo, kaj je lepo, kaj grdo, kaj se more
rabiti povsod in kaj služi le [posameznim ljudem in
krajem. Prisvoje si jezik, ki sicer ni pismeni, ali se
mu že toliko približuje, da jih razume brez težave vsak
domačin in tujec, ki se je naučil nemški po bukvah.

Hrana in pijača nemška se razlikuje v marsičem
od tiste, ki jo uživa prosti Slovenec. V tem obziru se
navadijo Belokranjci najlaglje življenja bavarskega rodu.
Jako jim je po volji dobra in obilna zabela, z veseljem
se spominjajo slastnega šmarna in velikanskih cmokov,
katere so jedli v Bavariji, tudi jim teknejo špehovi
cmoki na Tirolskem in skoraj še bolj pa zdatne in
izvrstne klobase v gornji Avstriji. Nemec uživa več
mesnih jedi nego Slavjan. Raznoščiku se naglo prilju¬
bijo, še prazne nemške juhe se tako navadi, da se mu
toži, ako mu je dalj časa ostati brez nje. Tudi nemški
kruh se mu zdi- bolj okusen od domačega in po pra¬
vici, ker je večjidel bolje zapečen in je iz boljšega
žita. Ali svojih dobrih slovenskih žgancev ne nahaja
nikjer, niti na Bavarskem ne; nečedni šterc, ki se pri¬
kazuje sem pa tam od Drave proti severu, mu bogme
ne more nadomestiti teh ljubljencev narodnih. Za mlečna
jedila ne mara dosti ne doma ne na tujem; je jih za
silo, kadar nima druzega; v planinah mu diši sir,
mastno mleko pa nič bolj kakor vodeno v nižavah.
Nemcem očita, da zelja in repe ne znajo niti spravljati
niti kuhati in temu mnenju bo vsakdo pritrdil, kogar
je obsodila usoda, da mora jesti te jedi v kakšni nemški
krčmi. Prusko kuho in peko grajajo Beli Kranjci brez
razločka; tam pravijo, ne velja nobena reč, ne juha ne
meso, ne presnina ne kruh, z eno besedo nič; večjih
avš da ni na vsem svetu nego so pruske kuharice.

223

Neizrečeno čudno se jim vidi, da morejo Nemci
sploh toliko pojesti; pravijo: Nemec ni nikoli sit; že¬
lodec ima brez dna; pospravi, kolikor vidi; če ne zmore
mesa, se natepe krompirja. Nam se stori bridko, če ni
druzega kakor krompir, njemu nič. Mlati ga zjutraj,
opoldne in zvečer. Dokler mu ne zmanjka krompirja,
ne čuti nič revščine. Zna ga res na mnoge načine pri¬
pravljati, ali nam bi itak presedal; krompir je dober,
ali je zmerom le krompir. Odriva veliko, ali moči de¬
lavnemu človeku ne daje.

Nemci mislijo, da so krepki zato, ker toliko po-
užijejo. To ne more biti istina. Mi popijemo polič vina;
če ni nič v skledi, si zadelamo želodec s kosom kruha
in ob tej hrani ostanemo vedno zdravi in nismo za
noben posel slabejši od Nemcev.

Pijača.

Domača kapljica prihaja krošnjarjem v tujih
krajih dostikrat na misel, po njej se jim toži nemara
še huje nego po rodovini. Nemška vina se malo komu
prikupijo. Kiseli avstrijanec smrdi po zemlji; če ni
star in udelan, ne razvesčii srca našemu človeku, tak
pa je za njegovo mošnjo večjidel predrag. Ob Majnu
raste semtertje dično vino, še bolj slovi rensko. Slo¬
vencem ne diši ne to ne ono, po renskem jih boli glava;:
žlahtnih, dobrih in zdravih vrst si ne morejo privoščiti.
Tem večjo slavo pojo nemškemu pivu; navdušeno pri¬
povedujejo, kako krasno so se z njim okrepčavali v
Gradcu, na Dunaju in na Bavarskem. Veliko jih je že
dejalo, ko bi imeli tako pivo doma, da ne bi vprašali
nikoli za vino.

22 +

Pivo in žganje severne Nemčije obrekujejo kroš¬
njarji skoraj še huje nego kuho in peko. Pravijo, da
se za drag denar nosi gostom gnojnica, čobodra, strup.
Ker v dosti krajih niti voda ni nič prida, pogiblje človek
v tej gnusni puščavi ne le od lakote, ampak tudi od
žeje.

Zabavljivo so mi popisovali pruske krčme. „Pri
cesti stoji bahata hiša z bahatim napisom. Popotnik,
lačen in žejen, stopi z veselim srcem vanjo, češ, tukaj
si bom privezal dušo s šumečim mercnom, štruco,
plečem. Čakaj malo, ljubček! Krčmarica sicer pravi,
da je založena z vsem, ali ravno ta hip ti ne more
postreči z nobeno jedjo. Tako ti poreče, pridi kolikor
potov hočeš. Ponudi ti fino pivo — ti si misliš: Nič
ne de, se bom pa drugod nasitil, za zdaj se bom oživil
z mercnom. Baba prinese neko tekočino zelenkasto
rumene barve, kakršno ima listje, kadar pada jeseni
z drevja. Pokusiš, se streseš, pljuneš, scalnica se ti
upre ob prvem požirku. Kaj hočeš? Plačati moraš, ali
izpiješ ali pustiš. Da ne zavržeš denarja čisto zastonj,
boš nekoliko posedel, da se odpočiješ. V krčmo pri¬
hajajo drugi gostje, domači ljudje, ki se ne dajo tako
prevariti. Pazi dobro, kakšne veselice si omišljajo pruski
pivci. Oni ne zahtevajo ne vina ne piva ne jedil. Prvi
veli: Daj črne kave, drugi: Daj žganja, tretji: Črne
kave, četrti zopet žganja. Gospa gostilničarica prinese
želodove kave in smrdljive brljavke, se prikloni in veli
priljudno: Prosim, gospodje! izvolite si postreči. Pivci,
ki se drže vsi strašno možato, primaknejo posodo k sebi,
posežejo in izvlečejo iz žepa vsak cel kup krompirja.
Pije se želodova voda, zraven se prigrizuje krompir;
pije se špiritova kuga, zraven se prigrizuje krompir.

225

15

Tako se goste pruski pivci. Ti se smeješ, plačaš in
bežiš proč, da najdeš drugje, česar si tukaj zastonj
iskal. Prijatelj 1 motiš se. Kakor v tej krčmi se streže
ljudem na Pruskem v vsaki drugi; če nisi bogatin, da
plačaš za navadno kosilo lahko petak, ali dobre pijače,
ne uloviš niti za tak denar, zato ker je na deželi nikjer
nimajo. Krčmarjem se ne zdi potrebno, da bi si jo dali
pripeljati, ker je ti krompirjevci ne žele in ne poznajo.

Nemško-avstrijskini krčmam ne more nihče dosti
prigovarjati; človek nahaja po mestih in vsaj po večjih
vaseh resnične gostilnice, v katerih si za ne previsoko
ceno lahko okrepča grlo in želodec, kadar koli se
oglasi. Krošnjarji mnogo pripovedujejo, kako dobro so
se v njih imeli in kako prijazno se je z njimi posto¬
palo. Enako čast dajejo avstrijskim kavarnam.

Preko Ina se obrača to precej slabše. Že v Ba-
variji se opazuje neka bornost v krčmah, še bolj pa v
kavarnah; popotnik mora marsikdaj lačen oditi in še
pivo ni povsod okusno. V Virtembergu in na Badenskem
se mu godi še huje, za revnejšo postrežbo se zahteva
večja plača.

V Švici se ne sme tožiti, da ne bi bilo obilo dobrih
gostilnic, ali nabijajo se v njih računi, kakršnih ubogi
krošnjar ne zmore.

Slovenska prisrčnost in radost ni doma v nemških
krčmah, gosti sede tiho in pijo za potrebo, ali pa raz¬
sajajo kakor besni. Bavarce imajo Slovenci, kakor vemo,
prav radi, ali z njimi piti se jim je. dostikrat že gabilo.
Prideš v krčmo, za mizo sedi debeluh, ki te pozna in
ti ponudi pivo s surovo ali dobrovoljno besedo: „Zavf
Kraner 11 . Žri ga, Kranjec! Ti čutiš pekočo žejo, mikalo bi

226

te srkniti, ali hitro se premisliš, ker se spomniš, da noslja
mož neprenehoma duhan in se mu cedi iz nosa v pivo.

Ta navada se je tako razširila med prostim ljud¬
stvom, da človek nikjer ne pije lahko iz tuje čaše.
Nemci so narodno obleko skoraj sploh zamenjali z
moderno evropsko. Belokranjci jim očitajo, da se no¬
sijo preveč po gosposko, za leto pregorko, za zimo
prelahko, za kmetiško delo prenerodno. Tembolj hva¬
lijo Tirolce, ki se nečejo znebiti svoje brhke in možate
oprave. Ali graja in hvala jim gre samo z jezika, ne
iz srca. Do zdaj se ni še noben krošnjar domislil, da
bi posnemal Tirolce, kako krpo gosposke nošnje pa
si natveze vsak, ki je količkaj pokukal v Nemčijo.

Gospodarstvo.

Skoraj vsi krošnjarji so se rodili na kmetih,
pa je naravno, da jih zanima na Nemškem najbolj
kmetiško življenje in delovanje. Male, vse razkosane
posesti badenskih in pruskih Seljakov nimajo za
nje nič veselega in mikavnega. To sicer sploh pri¬
znavajo, da se izvrstno obdelujejo, ali vele kimaje z
ramami: Škoda za trud. Gospodar trpi kakor vol, ali
na kakšno korist? Strada kakor pes, da se vanj vidi
—• če ima dosti krompirja, misli, da je v nebesih. Za
vzor kmetiške sreče smatrajo bavarsko gospodarstvo.
Tam se nam zdi vse nekako znano, domače, samo da
je vsega več. Pri hišah stoji poslopij kakor pri gra¬
ščinah, pa kako so vse natlačene z živino, krmo, vo¬
zovi, žitom in drugim blagom! Tu se nažanje, da kaj
izda. Ta pa oni toži, da ima samo pol grunta, v hlevu
pa mu maha osem, deset repov, v stajih rezgeta če-

227

15 *

tvero konjičev, preden se omlati strn, preteče pol me¬
seca in še več. Tu se lahko peče bel kruh in potica
in kuhajo knedeljni kakor človeška glava. Nad vse druge
kraje se povzdiguje okolica regensburška, kmet živi
tam bolje nego pri nas gospoda, žitnice se nikoli ne-
izpraznijo, peči nikoli ne ohlade, kuha, peče, ere in prži
se od zore do devetih zvečer, kakor da je vsak dan
svatba.

Tudi o gornji Avstriji se trdi, da izhajajo nje go¬
spodarji stokrat laglje nego naši,' mesa da zavžije
kmet en mesec več kakorr pri nas vse leto.

Zgodovina nam razjasnjuje prelepo živo sočutje
naših rojakov za vse, kar je bavarsko. Pod duševnim
in telesnim vplivom tega plemena stoji Slovenija že
enajst sto let. Naše postave, nravi, navade in razvade
so se v vseh rečeh približale bavarskim, deloma so se
z njimi popolnoma zenačile in strnile. Odmaknivši se
od svojih bratov smo stopili v društvo tujega naroda
in se radi in neradi tako privadili njegovim šegam, da.
se nam vidi nemška oprava lepša od hrvaške, nemško-
kmetovanje, neomejena oblast enega gospodarja pa¬
metnejša od jugoslavenske zadruge in ruske srenje..
Pri nas kakor na Bavarskem si kmet ne more misliti,
prave bogatije in sreče brez ogromne posesti polja,
hoste in travnikov. Ne enega ne druzega čisto nič ne
gane velika krivica, katera se godi mlajšim bratom in
sestram, ki se morajo zadovoljiti z nerazmerno malo
doto in zapustiti večjidel tudi milo domačijo; ne ta ne
oni noče spoznati, da je kmetu preveliko zemljišče ne¬
mogoče dobro in z dobičkom obdelovati brez znatnih
kapitalov, da bi si kupil nadomestilo dragih najemnikov
— mašine.

228

Dostikrat sem se čudil, da Slovenec ne more ver¬
jeti, da se drugod bolje kmetuje in da si je svoje
revščine vsaj nekoliko sam kriv, dasiravno bi ga tuji
zgled lahko o tem prepričal. Če sem vprašal krošnjarje,
ne bi li bilo treba v tem posnemati marljive in razumne
Nemce, so z zgovorno besedo branili naše stare običaje
in mi pobijali vsak ugovor. Dejali so, da jih Nemci
niso nič naučili, česar ne bi bili že sami znali.

„Nemec ni lenuh, ali niti mi nismo lenuhi. Delamo
od prvega svita do kasne noči, vstajamo zgodneje od
Nemca in spat se mudi njemu prej nego nam. Videli
smo ga kmetovati v raznih krajih, čarati in čuda de¬
lati ne zna bogme nikjer. Štajercem in Avstrijcem bi
lahko še mi kaj svetovali, kako in kdaj naj se loti
svojih poslov, če želi kaj več pridelati. Vsak kraj ima
svoje šege in potrebe. Nemško orodje se ne bi dalo
pri nas rabiti s pridom, kakor naše ne na Nemškem.
On obdeluje najpametneje svojo zemljo, mi pa svojo;
naš način bi škodoval njemu, njegov pa nam. Mi smo
se seznanili s svojim in on s svojim svetom in mu dajemo
oboji to, kar hoče in mora imeti. Pravi kmet skrbi za
dobro seme, prerahlja in pognoji zemljo, poseje in
posadi vsak sad in plod o svojem času, s tem je
dopolnil dolžnost, vse drugo izroči Bogu, uspeh je le
v njegovih rokah. To vemo in tako ravnamo mi in
Nemci. Kdor ima veliko kmetijo in mu letina obrodi,
nažanje mnogo pri nas kakor na Nemškem. Bavarci
se lahko širijo in šopirijo. Oni imajo večje grunte
nego mi, mastnejšo zemljo, nego je naša in bolj sta¬
novitno vreme in podnebje, nego je naše. Suša jih ne
tare niti vsako deseto leto in toča jih bije tako po¬
redkoma, da v dosti krajih komaj vedo, kakšna da je.

229

Naj pridemo mi na njihovo mesto in oni na naše, pa
bi se že videlo, kako hitro bi se odvalilo breme z
naših pleč na njihova. Na Badenskem se gode druga
pesem. Tam gospodarijo z obširnimi kmetijami samo
graščaki in bogatini. Njim ne manjka seveda nič. Vsi
drugi pa so kukavni sebenjki. Kdor ima eno kravico,
se šteje za premožnega. Premnogim je ostala le kakšna
njivica, kak vrtec, dva sežnja dolg, dva širok. Takim
bi morali rasti cekini mesto zrnja ali sadja, drugače
ne izhajajo. Nekateri se zovejo posestniki in nimajo
pod ljubim bogom nič svojega, kakor kako črešnjico.
Tako ubožtvo se nahaja tudi na Pruskem, Heskem.
Ker ljudje ne morejo živeti ob svojem, vro kupoma
kakor čebelni roji v Ameriko. Vreli bi še bolj, ako ne
bi imeli toliko silnih mest, ki jim dajejo vsakovrstnega
zaslužka. Naša Metlika je proti njim borna vas, Črno¬
melj blatno gnezdo; prehraniti ne moreta niti sebe,
kako bi nas? Tudi drugod so nemški bogatini posta¬
vili tvornice in vsakovrstne zavode, kjer nahaja sirotinja
preljubi kruhek. Naši graščaki in bogataši 'zapravljajo
denar rajši na veselice, naše nadloge so jim deveta
briga. Kjer se je poskrbelo za delo, ne manjka de¬
lavcev. To vidite v Gradcu, Fužini, Šentjanžu in povsod.
Ako pa ne štejemo posameznih srečnih dežel in ljudi,
se mora reči, da so nemški kmetje ravno taki, deloma
še večji berači nego naši. Učene glave se dajo osle¬
pariti blesku nemški mest, ki je res sijajen in mislijo,
da vlada to blagostanje tudi na kmetih in so Nemci
bogve kako srečen narod. Le vprašajte jih same; zapeli
Vam bodo miserere, kakršnega ne slišite doma vsak
dan. Prigovarjate nam, da ne znamo gnojiti. Imate
prav, Nemci nas v tem mojstrujejo. Ali tako prazen

230

naš gnoj ne more biti. Če se ne pokaži nikoli vreme,
ne pridelamo z njim dosti manj nego Nemci s svojim.
Gnoj dela živina, da se ga napravi veliko, je treba
imeti veliko živine. Veliko živine pa zahteva veliko
klaje. Od kod bi jo neki mi dobili? Travnikov je malo,
če pa spremenimo njive v deteljišča, kje pa bomo potem
sejali žito, mar v zraku?"

Naj dokazuje človek, kolikor hoče, da naše kme¬
tovanje ne velja, ljudem ne bo nikoli zmanjkalo so-
fismov, da branijo trdovratno svoje staro kopito. Z
odraslimi se je zastonj upirati. Poboljšanje bo prišlo
od mladine, ki bo obiskovala gospodarske šole.

Dosti manj se ponaša krošnjar z našo živinorejo.
Rad in živo popisuje žlahtno volno nemških ovac, le¬
poto, moč, velikost in mlečnost nemških goved in misli,
da bi bilo kaj dobro, ako bi jih tudi pri nas udomačili.
Ali on dvomi, da se bo to posrečilo. Pravi: Če živina
premeni zrak, kraj in pašo, se kmalu izvrže. Tuja ple¬
mena bodo pri nas oslabela in shujšala, dobila naravo
in vse napake domačih. Korist živinstva se mu ne zdi
tolika, da bi mogla kmeta znatno postaviti. „Vinski
ljudje, kakor mi, ne ljubijo mleka. Obilo krav in ovac
pa niti ne bi mogli rediti, če bi prav hoteli, ker nimamo
dovolj pašnikov in travnikov. Tirolci, Salcburžani in
drugi Nemci, ki stanujejo v planinah, goje blago,
da ga je veselje videti, pa kaj jim pomaga? Ravno v
teh pokrajinah životari kmet najslabeje, črka od la¬
kote, vina ne pokusi marsikateri vse žive dni. Nezgod
in nevarnosti ga zatira brez števila, da nas Bog varuj
priti v njegovo kožo. Planine polnijo žep bogatinu,
za siromaka raste na njih žalosten les — beraška
palica."

231

Marsikaj očitajo naši popotniki Nemcem po pra¬
vici. Silno jih grajajo, da pretepljejo tako neusmiljeno
svoje konje in vole. Včasi so jih prosili s solznimi očmi,
da naj odnehajo, da se ravna tudi žival kakor človek
laglje z lepo besedo in brigo, nego s palico in bičem.
Zarobljenci pa so se jim grozili, če ne bodo molčali,
da bodo dali tudi njim po ušesih. Dva sta mi povedala,
da sta šla branit trpinčene konje. Za plačo je bil eden
tako nabit, da je komaj ostal živ. Druzega pa je go¬
spodar tožil, da mu je kratil pravico.

Za prasce vele Belokranjci, izurjeni svinjarji, da
Nemci ne znajo z njimi postopati. Zapirajo jih kakor
menihe. Bogci krulijo žalostno v svoji ječi, rastejo po¬
časno, debele slabo. Prašeč ljubi zrak, sapo, hojo,
mlake, blato, prostost. Tako ga redimo mi, zato je pa
tudi vesel in srborit kakor vsaka druga žival; nemški
se drži in plazi otožno, kakor da bi se bil naveličal
življenja.

Slovenci omilujejo nemške gospodarje, da imajo
tako malopridne posle. Zanesti se ne morejo nanje v
nobeni reči. Če jim ne stoji zmirom pred nosom, de¬
lajo nemarno, se uležejo ali pa potaknejo po krčmah.
Ce so hlapci in dekle skupaj, jih ne sme človek ne za
trenotek pustiti samih, če hoče ubraniti sramoto. Ta
sodrga ne pozna ne vere ne poštenja. Po noči obla-
zujejo vso okolico kakor mački. Zastonj boš iskal de-
vištva med deklami, fantovstva med hlapci. Če jih po¬
svariš, se ti postavijo po robu in ti reko vse, samo ne
človek. Kletev čuješ od njih več nego imaš las na glavi.
Za mašo le babe kaj marajo, da razkazujejo svoje cape
in love ljubčke, da popoldne zastonj pri njih žro. No¬
bena gospodinja se ne drzne prepovedati dekli to raz-

232

uzdano ljubezen. Ako kaj črhne, jih lahko dobi pod
nos in včasi po glavi. Drugi dan ni dekle več pod
streho, pobrala jo je drugam, kjer ve, da ji ne bo
kalil nihče takih kratkočasnic.

Gospodarja ne raznaša niti najhujši sovražnik grje
od poslov. Dekle neprenehoma vohajo, da bi zapazile
kako slabost svoje gospodinje. Kar izvedo, razpošljejo
po devetih duhovnijah na okolo. Posebno radost jim
dela prilika, če morejo ženo razupiti za, prešestnico.
Dostikrat odhajajo posli v največji sili, ob največjem in
nujnejšem delu. Gospodar se roti, gospodinja joka,
prosi, kliče nazaj, obeta boljšo plačo. To so nagajalci
ravno hoteli. Zdaj se jim mora obljubiti, kolikor sami
zahtevajo. Te in druge napake se ne dajo odpraviti z no¬
beno postavo, z nobeno kaznijo. Vsi posli hrepene po sa-
mostalnosti, hlapec misli le na to, kako bi začel sam
gospodariti, dekla, kako bi ujela moža in bi zase go¬
spodinjila. Ker se ta sreča ne doseže precej, kadar si
jo človek poželi, se neprenehoma menjajo gospo¬
darji in iščejo drugi, pri katerih se bo kak krajcar več
prislužil.

Take samopašne posle so našli Belokranjci pov¬
sod, v mestih in na deželi, v ravnih vaseh in pri od¬
daljenih hribovcih. Semtertje so se namerili tudi na
kakšno izjemo, na pošteno deklo, na vestnega hlapca.
Taki slučaji so se zdeli vsem okoličanom tako neznansko
čudni, da so se menili o njih kakor o neverjetni novici.

„Jozeljnova Mici je dopolnila 20. leto in ni imela
še nobenega šoceljna. Ni mogoče! Kaj takega se v vasi
še nikoli ni čulo. Zepelj služi pri mlinarju že tri leta
in se ni še nikdar uprl niti njemu, niti njej." Tolika
zvestoba in potrpežljivost se vidi vsem strašno sumljiva.

233

Šepetajo si na uho, da se je bržkone z mlinarico spečal,
sicer ne bi bil tako pohleven.

Ko so videli in slišali Belokranjci te in take ne¬
spodobnosti, so v duhu čestitali svoji slovenski domo¬
vini, v kateri služabniki še niso izgubili vsega srama
in moštva.

Odličnost naših poslov so jim večkrat potrdili
Nemci sami iz svoje izkušnje. Marsikateri Štajerec je
popraševal po slovenskih hlapcih in deklah in dobivši
jih, ni mogel prehvaliti njihove kratkosti, zvestobe in
marljivosti. Dunajčani jemljo v službo pogostoma Cehe,
ker se nanje lahko bolj zanesejo nego na svoje rojake.
Mnogi tvorničarji so trpeli že veliko škodo po nemških
delavcih, ki se upro za vsako malenkost in si iščejo
zdaj čeških, ki poslušajo gospodarjevo zapoved brez
ugovora in se mu pokazujejo celo hvaležne, da jim je
blagovolil nakloniti kak zaslužek.

Belokranjci so mi pravili še razne druge zglede,
da opravičijo zaničevanje, katero morajo čutiti do
nemških težakov. Jako modro so opazili, da so pa
dosti potov gospodarji sami zakrivili, da jih posli ne
časte in ne ljubijo. Oni ne ravnajo z njimi prijazno
kakor slovenski oče in mati s svojo družino, ampak
jih imajo zmirom za nadležne tujce, ki jim jemljo skoraj
ves dobiček, katerega jim nese gospodarstvo. Še na
kmetih mnogi ne jedo z njimi, ampak si dajo zase
kuhati kaj boljšega. Sami se goste z mesom, družina
pa sreba mlečno juho in si ubija lakoto s suhim krom¬
pirjem. Zapira se ji vse, tudi kruh. Gospodar je nikoli
ne vpraša za svet, neče se z njo niti pomenkovati razun
s kakšno lepo deklo, da ji ukrade poštenje, če ga še
kaj ima.

234

Nemec napihuje s svojim napuhom tudi delavce,
da mu kažejo rogove, kakor jih kaže on njim. Na
Dunaj dohaja vsako leto vse polno čeških otrok, ki jih
roditelji doma ne morejo preživeti. Nemci preže nanje
že zunaj mesta in so jako zadovoljni z njihovo službo.
Veliko teh revežev si je lepo opomoglo, izurili so se
v rokodelstvu, postali sloveči mojstri, si kupili hiše, se
bogato poženili. Ali to srečo so plačali prokleto drago.
Dokler se niso izučili in odrasli, so delali Nemci z
njimi kakor s črno živino. Rabili so jih ne le za po¬
močnike rokodelstva, ampak tudi za dekle, kuharice,
pestunje, hlapce, agente in norce. Hranili in oblačili
so jih ravno toliko, da niso poginili od lakote in mraza,
palico pa vihteli nad njimi neprenehoma. Mnogi, ki niso
mogli prebiti nečloveškega postopanja, so pobegnili,
spajdašili se s klateži, zašli med tatove in se pogubili
za vekomaj.

Snaga.

V nemških bukvah in časopisih beremo včasi
nečastno pripovest, da Slavjani ne maramo za čistost
svojih hiš in oblačil. To sem povedal Belokranjcem in
jih vprašal, če so našli res toliko razločka med našo in
nemško snago, kakor govore knjige in časopisi. Neje¬
voljno so odgovorili: Kdor to pisari, je lažnik in falot,
ne pa pošten mož. Gospoda se povsod lahko pere,
umiva, gladi in kodra, kolikor hoče. Kruha si ne pride¬
luje sama; zanj se moramo truditi mi. O, frajlice so
vsak dan nove, nemške kakor kranjske. Druzega dela
tako nimajo kakor lišp. Ali slab kmet, ki stoji ob de¬
lavnikih pred ogledalom in se nikoli ne zamaže. Nam

235

je Bog naložil dolžnost potiti se, cokljati po blatu, pe¬
hati po prsti in prahu, gnoju in vsaki drugi grdobi.
Na takih sprehodih se primejo madeži kože in obleke,
bog če ostanemo celi in zdravi. Taki smo slovenski
in nemški delavci, dostikrat zamazani, da nas je strah
pogledati. Mi se niti ne žalostimo, niti ne jezimo, kajti
vemo, da raste iz te nesnage lepa pšeničica in sladki
vinček, da se kujejo in režejo iz nje tisti Srebrnjaki in
bankovci, ki kupujejo nam in gospodi lepa oblačilca.

Ob nedeljah in praznikih odlegne tudi nam. Ta¬
krat nastopi čas kmetiške čednosti in gizde pri nas
kakor na Nemškem. Kdor se drzne priti v cerkev za¬
mazan, mu pravimo: svinja, ne človek. Ženske, ki ne
pometajo hiše in dvorišča, zovemo zanikarnice, ciganke,
dihurjeve botre, ki so se od lenobe usmradile. Le po¬
glejte naše dečke in punce, pa nam povejte, ali niso
vsi kakor rožice na vrtu, ravni, čisti, beli, brez napake
od nog do glave. Tako lepih ne dobite na Nemškem,
če jih greste z lučjo iskat, če ravno se našopiri tudi
nemška mladina, kakor le zna in more in ni najti na
njej ne zamaze ne pokaže. Praznik je božji dan. To
vedo Nemci in vemo mi, da se mora spoštovati tak
dan z drugo opravo in z boljšim redom, nego se ga
moremo držati na težkem delu pri plugu in motiki.
Nemci bi prav storili, da bi odpravili najprej to, kar
leži semtertje pred njihovim pragom. V nekaterih krajih
smo se kar spogledovali in pravo govoreči pohujševali.

Ste li kdaj slišali za štajerske Rauchstuben? Mi
smo se stresli, ko smo jih videli. V teh črnih, zakajenih,
gnusnih brlogih Nemci spe in prebivajo. Pri nas krije
slamnata streha včasi prav lično hišo. Pojdite na Na-
savsko, pa se boste križali ob nečednostih, ki napol-

236

n j u j e j o take nemške kolibe. V planinah se boste namerili
na mnoge, premnoge ljudi, ki se praskajo neprenehoma
po rokah in po glavi. Mi vam ne bi svetovali, da pre¬
nočite pri njih. Odnesli bi garjev in uši, da Bog po¬
magaj! Brez njih niso niti doline, ali tam so nam najhuje
nagajali ščurki, strički in stenice.

Nemški rokodelci se radi nosijo ošabno kakor ve¬
liki gospodje. Ali gospoščina se pogostoma izneveri.
Nadleguje jih vedna žeja, zraven pa še vroča kri; ka¬
dar jim šine pijača v glavo, se zbijejo kakor kozli in
okoljejo in oskubejo kakor petelini iu tavajo potem po
ulicah vsi odrti, obrzdani in razcapani, kakor da bi bili
ušli iz prosa.

Verjemite ali ne, res pa je, da nemški pastirji v
planinah ne slečejo nikoli srajce ves čas, več mesecev,
dokler se pase živina, tedaj od spomladi do pozne
jeseni. Kadar se vlečejo domu, jim ni mar, da bi se
ogrnili, o ne, njihovo strgarsko lepoto mora videti vsa
srenja. Med zbranimi dekleti in vrstniki korakajo grdavši
goloroke  in sicer mogočno in počasno, kakor da bi
imele na sebi bogve kakšno imenitnost.

Niti nemške babe nimajo dosti vzroka, da bi se
posmehovale našim. Znane so nam tudi njihove skriv¬
nosti. Culi smo jih med sabo se zmerjati. S pridevkom
„šlampen“ so se kar kepale in pripovedovale, kolikrat
v letu se umivajo in v koliko letih si opero enkrat
spodnjo kikljo. Še zdaj se nam gnusi, ko se spomnimo,
iz kako nesnažne posode smo morali neredkokrat jesti
in piti. Poznali smo kuharice, ki so od nakopičene na
sebi nesnage smrdele že od daleč kakor kuga, gospo¬
dinje, ki so mesile kruh vse nahodne in smrkave in
se nagibale čezenj, da je kapljalo iz nosa v testo in

237

ga gnetle z rokami, ki so se neprenehoma z njimi
usekovale. Tega pa ne pravimo, kakor da Nemci ne
bi ljubili snage. Bog varuj! Obrekovati jih ne smemo
in ne moremo. Hoteli smo jim samo nekoliko vrniti z
isto mero, kakor velite, da merijo nam njihovi pisarji."

Hiše.

Prijel sem domorodce še za drugo žilico. Dejal
sem jim, da ne bi škodilo našemu glasu, ako bi si
narejali tudi Slovenci tako pripravne hiše, kakor so jih
videli brez števila na Nemškem in si omišljevali tako
naredno pohištvo in lepo posodo, kakor se nahaja pri
takih nemških rodbinah. Taka udobnost bi nam osladila
prebivanje v ocetnem domu, da ne bi pohajkovali vedno
po drugod. Možje so odmajavali z glavo in mi jeli
izpodbijati mnenje na svoj deloma jako zanimiv in
duhovit način.

Rekli so: Bogatin se zvira povsod. Za prijetno
stanovanje si skrbi tudi premožni Slovenec. Naša bela
Ljubljana se lahko kosa z vsakim nemškim mestom
enake velikosti. Tudi naš kmet se rad pobaha, če
more. Kadar si zida novo hišo, hoče, da se mu beli
kakor sneg, da godi očesu od znotraj in od zunaj.
S takimi vasmi, kakor sta Šentjernej in Šiška, bi se
ponašali tudi Nemci. Res pa je, da za gosposko po¬
hištvo, posodo in drugo nakitje ne maramo ravno toliko.
Čemu neki? Kdor se hoče nagledati krasnih svečnikov,
podob, prtov in takih prijetnosti, naj gre v cerkev;
tam jih ima zastonj. Razun tega se poreče, ako jih bo
pridno ogledoval, da je pobožen kristjan. Mi se od

238

Nemcev v tem razlikujemo. Kar veseli nas, ne briga
njih; kar želi naše srce, ne mara njihovo. Oni so hišniki,
mi pa poljanci in gorjanci. Nemec misli, da je najbolj
srečen, ako more sedeti doma s svojo dolgočasno babo
in obilno zalego. Ni torej čudo, da si noč in dan
izmišljuje, kako bi si izbo kaj lepše uredil in opravil.
Štajerci, Avstrijci, Tirolci nas še niso pustili za sabo.
Če nam oni zabavljajo, jim smemo svobodno zabrusiti:
Vrana naj ne zasramuje kavke, kajti obe sta črni. To
pravimo le za kmete, velike zverine seveda ne morejo
prebiti brez gospoščine. Bavarski seljak pa že rad visoko
leti, staro prostost zametuje že v rovtah. Še bolj po
koncu nosijo greben drugi Nemci.

Od Lipskega naprej dol proti morju se ima po¬
potnik čemu čuditi, pa tudi smejati. Pred njim stoji v
mršavi okolici borna bajta, zmazana tako na lahko, da
bi jo raznesla naša burja kakor kup prahu s prvim
pišem. Misli si: Ta koliba ni vredna 50 rajnškov. Mož
se je hudo opekel. Stopivši vanjo obstane zapanjen in
zija v cel zaklad lepotij bolj debelo nego tele v nova
vrata. Take imenitnosti ni našel na Kranjskem niti pri
najvišjih uradnikih, ki prejemljejo dva, tri tisoč forintov
plače. Časi so slabi, pa se morajo tudi ti gospodje
stiskati in krčiti. V teh bajtah, vedite, visijo svetla
ogledala z zlatimi obodi, dragoceni bakrorezi, vsakršne
fotografije, tapete visoke umetnosti in vrednosti. Po
tleh se ne razprostirajo proste plahte, ampak grofovski
sagi, mehki in žlahtni, da se ti žal zdi po njih hoditi.
Povsod zazreš krasne shrambe, porcelanasto posodje,
srebrne žlice, bliščeče stroje vsake vrste in za vsako
rabo. Ne ena reč ni navadna in prosta, da bi mogel
reči: To imam tudi jaz na svojem domu. V tej izbi,

239

ali bolje govoreč: v tej prekrasni zali sedi in se giblje
gospodarjeva rodovina. Ljudje sami vele, da so kmetje.
Ali kakšni kmetje! Vsi so opravljeni v fino sukno,
baržun, svilo in tanko platno. Hčeri igrajo na klavirju
in se vedo olikano kakor pri nas gospodične.

Ali nismo prav rekli, da se ima tu človek čemu
čuditi? Ko pa se naveliča čuditi, se mora na vse grlo
zakrohotati in povedati bahačem v zobe, da so pri¬
smode.  V tej nepotrebni potrati je zakopano skoraj
vse njihovo premoženje. Za ta zavrženi denar bi si
bili lahko kupili lep kos zemlje, polje, vrt, hosto ali
začeli kakšno kupčijo, ki bi nesla več obresti nego te
cunje in črepine in druge umetnine, ki se tako brž
podero, razbijejo in spridijo. Ta hrana napase samo
oči, ali želodec je ne mara. Revež ves prepreden s
pajčinami kruli otožno svoje gorje neusmiljenemu
gospodarju in poje alelujo, kadar se nažulji večnega
krompirja in ogreje svoj otrpli mehur za kakšen hip
z netečno čorbo, ki se zove kava, ali izpeljuje Svoj rod
večjidel samo od želoda, ječmena in korenja, le po¬
redkoma tudi od fige in cikorne korenine.

Nak! Takega življenja, take sreče Slovenec Nemcu
ne more zavidati. Njegov raj se nam zdi puščoben.
Mi smo ustvarjeni za zrak, za plan, za božjo prostost.
Tiči so dana krila, da se z njimi naleta, ne da ji
zgnijo v kletki; podarjene so nam bistre noge, da se
razhodimo, ne da nam spe leno v zaprti kamri. Hiše
smo si postavili za silo, da se branimo v njih mraza,
da si napravimo miren počitek, da shranimo svoj pri¬
delek. Stanovitno prebivanje v njih nas malo veseli,
nismo murni, da bi nas bilo treba vabiti na dan s:
suri muri, pridi ven. Komaj čakamo, da sami izfrčimo.

240

Po leti nam hiša smrdi, naj se valjajo po njej otroci,
in ženske naj nam kuhajo kosilo. Mi možaki se v tej
tesnobi dolgočasimo in bi zboleli, ako ne bi mogli ves
teden zapored nikoli pobegniti pod vedro nebo. Vsak
dan prekoračimo stokrat svoj ljubi vrtec, skočimo zdaj
na to zdaj na drugo njivo, hočemo razvideti polje, če
nas tudi ne sili na to kak opravek, sladko se šetamo
po svoji hosti, akoravno nam ni sila sekati drv, grabiti
nastilo; pa kako nas boli srce, ako nismo pogledali v
zidanico celih 14 dni in pregledali vse vrste svojih
milih vinogradov! Nemec se izprehaja po svojih posestih
takrat, kadar ga kliče delo, ondot, kjer se mu vrše
težaki, brez sile gre samo na svoj navadni nemški
izprehod nekoliko sto korakov po ravni in gladki cesti,
tako n. pr. kakor naša gospoda. Nam se zde taki izpre-
hodi prazna potrata časa, ki preseda nogam in srcu.

Nemec je zadovoljen, da vidi svojo zemljo, svoje
ljudi, za sosede se dosti ne meni. Tega zabavljivega
razločka mi ne delamo. Oči obračamo na desno in
levo, na to, kar je naše, pa tudi na sosednje njive in
gorice in se pomenkujemo na potu s tujim človekom
še rajši nego z domačim, ker se s tem lahko doma
pomenimo. Sosed stoji na polju, mi se mu pridružimo.
Drugi hiti v vinograd, mi mu rečemo, da ga hočemo
spremiti. V krčmo nas pozove prijatelj na kupico, mi
se ne branimo, posedimo z njim četrt ure, da slišimo
in povemo kaj novega, potem hajd naprej. Sreča nas
botra. „Kuma, kam?“ „K teti po solato, ima zgodnjo
ljubljansko. Pojdite z mano, za enkrat jo dobite tudi
vi“. Tetka napolni robec kumi, tudi nam, solato je treba
odložiti, gre se domu, pogovori z ženko to pa to,
potem se spomnimo še lačne živine, žejnih najemnikov,

241

16

posla se usiplje na nas polna vreča, kamor se ozremo.
Doma smo čemerni, nikoli prav lačni, nikoli prav siti,
ne ljubi se nam nič. Zunaj nam diši vse: jed, pijača
in delo. In kako sladko se presmrči noč ob tem ne¬
prestanem kopanju v svežem zraku! Naj leži glava na
mehki blazini ali na trdi skali, človeka ne prebudiš,
če mu streljaš z možnarjem pred ušesi. Kadar je zima
brez snega, nas ne udrži topla peč doma. Pastirji go¬
nijo vriskaje na pašo drobnico in goveda še o božiču
in ob treh kraljih. Po svečnici že mrgole gornikov vsi
vinogradi in na polju se oratarjev ne zmanjka nikoli
popolnoma. O, soba, v kateri mi prebivamo, je krasna
in veličanska, da je ne bi zamenjali za vse nemške in
zemeljske dragotine. Le poglejte, kako lepo moder
strop se razpenja nad njo. O Božjem zelenju, s katerim
je nastlana, gube vrednost vsi kraljevski sagi. Nje mo¬
gočne stene ne potrebujejo podobarja, da jih opiše
z mrtvimi slikami, kajti jih diči in ozaljšuje umetnost
božja, živo drevje s košatim brstjem, živa trta s temnim
listjem in zlatim grozdjem. Belokranjci so ostali jako
prvobiten rod. Za take ljudi ima prosta narava vselej
več dražesti in radosti, nego vsa umetnija, potrebe zlo-
žnosti ne čutijo, vrednosti, ki jo daje olika domačemu
življenju, ne morejo pojmiti in je tedaj niti ne verjamejo.

Šege in nauki.

Veliko sem se pogovarjal s krošnjarji o nemških
nravih, običajih in lastnostih in priobčujem tiste njihove
opazke, ki so se mi zdele najbolj važne in značilne.
Odreja nemških otrok jim ni povse povšeči; pravijo,

242

da je na kmetih preostra, pri gospodi premehka.
Prosti ljudje delajo z malimi, kakor da nimajo do njih
nič ljubezni in usmiljenja. Pretepajo jih, da je groza,
za najmanjši pregrešek. Korakajoč skozi nemško vas,
misli popotnik, da je prišel v Betlehem, kjer mori
ravno Herodež otroke. Iz vsake hiše se čuje jok in
tuljenje. Kadar pripelje kmet sina v šolo, naročuje
nujno učiteljem in gospodarjem, da naj ga le trdo
imajo. Če ne bo ubogal, naj rabijo pridno post, palico
in vsak pripomoček, ki ga utegne ukrotiti. Tako rav¬
najo baje tudi Gorenjci, ki vele, da šiba novo mašo poje.

Mi pa pravimo, če se ne opravi nič z lepo, se
bo z grdo še manj. Če tolče nemškega otroka kak
sosed, se roditelji ne jeze nič, ampak še ščujejo, naj
le bolj pritiska. Saj se pa pri nas nihče ne drzne, kaj
takega poskusiti. Pretepača bi mati oštela, oče pa bi
mu pokazal, da se mlatijo tudi hrbti, ne le snopi in bi ga
po vrhu prijavil tudi gosposki. Čemu neki ta nečlo¬
večnost! Dete je nedolžno in nevedno kakor pišče, treba
ga je voditi s prijaznim opominom, ne pa s tolkačem.

Pa kakšen sad obrodi Nemcu palica? Bogme
slabši nego naša slovenska ljubezen. Pri nas se nauči
dober učenec brati v dveh, treh mesecih, na Nemškem
še le v dveh, treh letih. Ali mogoče je tudi, da nemški
učitelji ne znajo prav učiti. Kdor se meni kaj dosti z
njimi, se lahko preveri, da se imajo sami za strašno
modre, ali včasi kvasijo take, da bi pes stekel, ko bi mu
jih na rep privezal. Tako je tudi z rokodelstvom. Naš
človek se ga navadi za silo v nekoliko tednih, Nemec
potrebuje leta.

Pomenkovali smo se neštetokrat z odraslimi in
nismo mogli zapaziti, da bi jih bili šolski nauki dosti

243

16 *

izmodrili. Nemški kmet je top in butast v pogovoru,
da je strah. Vidi se, da mu je dal Bog dosti talentov,
ali jih ne ume niti pokazati niti hitro razviti. Kadar
kaj pripoveduje, ga ni moči poslušati; besede tveze
in mota, kakor bi se mu bledlo; govorjenje nima -ne
repa ne glave. Človek mora zmirom ugibati, kaj hoče
pravzaprav reči; čuje sicer to pa to ime, tak in tak
pridevek, tudi nekakšno dejanje, ali brez popraševanja
ne bo lahko izvedel, kaj pomeni ta čobodra brez teka,
slasti in zaveze.

Nemce je treba razdeliti na dvojne ljudi: Na take,
ki obiskujejo višje šole, in na take, ki obiskujeje samo
učilnico domače vasi. Brati znajo skoraj vsi, ali s ko¬
ristjo komaj tretina. Izobraženi Nemci so premetene
glavice, poznajo in vedo vse, naredili so že mnoge
preimenitne znajdbe. Kadar začno govoriti, mora človek
kar ostrmeti ob toliki besednosti in prebrisanosti. Brez
broja so napisali učenih knjig, po mestih so postavili
zavode, v katerih se mladina lahko izuri v vseh vedah
in umetnijah, kar jih le svet ima.

Kakšen pa je proti tem velikanom nemški kmetič?
Kakor smo že rekli, taka borna para, tak zacopan,
proti vsem vetrovom zadelan bedak, da se z njim ne
moreta niti pomenkovati. To resnico smo našli povsod
potrjeno, da Nemec, ako ni bil v višjih šolah, ne zna
govoriti, ne ume vam nobene reči tako razločiti in po¬
jasniti, da bi vas prepričal, vam zbudil v srcu žalost
in veselje, ali vas ganil na kak drug način. Najzadnji
slovenski hribovec je proti njemu župnik, doktor in
filozof. Mi mislimo včasi, kadar dobimo iz cesarskih
pisaren kako nemško pismo, kako lahko bi nam jih
bilo prebrati brez stroškov, ki nam jih prizadenejo

244

sleparski tolmači, ko bi se bili rodili in odgojili za
Nemce. Zdaj vemo, da nam to ne bi nič pomoglo.
Nemški učenjaki pišejo zase, ne pa za prosto ljudstvo.
Kmet nima od njihovih bukev nič koristi, njihove pi¬
save ne razume. V avstrijski Nemčiji po deželi nismo
videli ravno dosti knjig razun molitvenih. V cerkvah
se bere pri nas več nego na Nemškem; možki se dosti¬
krat sramujejo ne le paternoštra, ampak vsakega zna¬
menja krščanske pobožnosti. Pri protestantih leže na
polici strašno debeli vampi; tujec meni, da je prišel v
kako knjižno zalogo. Če pa pogleda, kaj je, ne iztakne
v celem kupu ne pet posvetnih bukev, vse drugo je
sveto pismo in druga taka Lutrova šara, ki nas ni dosti
mikala.

Mi komaj čakamo, da dobimo od Mohorjeve
družbe svojih pet, šest zvezkov. Semtertje res da kake
besede ne razumemo, ali jo sčasoma že iztuhtamo,
kaj je; take spotike nas ne motijo v branju, nikar od
njega odvračajo. Med nemškimi kmeti pa' se nismo
namerili na nikogar, ki bi si naročeval knjige; sem¬
tertje so si razkazovali kake burke in kvante, ki so se
dobile kje zastonj ali pa prav poceni in pač niso imele
druge vrednosti kakor za gnoj. Celo v nemških mestih
ne marajo nižji stanovi za branje. Na mizi jim leži
nekoliko večji in lepši koledar nego je kmetiški: to je
vsa njihova bukvarnica, ako se odštejejo knjige za
cerkev in druge take, ki so jim bile večjidel podarjene.
Ta mlačnost za duševno zabavo je zbudila v Slovencih
preveliko čudo tem bolj, ker so si_ mislili prej vse
Nemce tako študirane.

Povpraševaje za vzrok, se jim je dajal povsod isti
odgovor: „Bukve so pisane previsoko, preučeno, pre-

245

zapleteno, mi jih ne razumemo. Naj jih prebirajo štu¬
dentje in gospoda. Njim ne delajo težave, ker so se
naučili pismenega jezika v mestnih šolah." Še bogati
trgovci in ugledni meščani so odkritosrčno priznali,
da jih knjige zato ne vesele, ker nahajajo v njih toliko
neznanih besed in reči in so pisane sploh nekako me¬
gleno in preumetno. Uradne in druge dopise morajo
kmetje in drugi manj izobraženi ljudje nositi k učitelju,
duhovniku i. t. d., tedaj ravno tako kakor pri nas, s tem
razločkom, da se Nemec ne more izgovarjati, da so
pisma sestavljena v tujem jeziku. Kmeta, ki bi bil, kar
bere, vse lahko razumel in obenem znal dobro tudi
pisati, ni zasledil noben krošnjar niti v južni, niti v
toliko sloveči severni Germaniji.

Jaz ne govorim tu o bivših dijakih viših šol, ki
so se posvetili gospodarstvu, ampak o prostih ljudeh,
ki znajo samo toliko, kolikor jih je navadila selska
učilnica in svoja pridnost. V nekaterih deželah, zlasti
v Prusiji in Švici je vse ljudstvo grudilo z veliko slastjo
in strastjo razne novine in pretresalo po krčmah in
ulicah politične prigodbe in spletke.

Slovenci so se dostikrat smejali, poslušaje ljute
prepire teh nemških politikarjev in si jih niso mogli
drugače tolmačiti, kakor da so kričači ali zblazneli ali
pa se upijanili. Njim ni narejalo preglavice niti nemško
niti orientalsko vprašanje, ne cesar ne papež, ne stari
ne novi svet, vsa njihova politika je bila spravljena v
krošnji in tako bi se moral po njihovem mnenju tudi
vsak drug človek brigati samo za opravila svojega
stanu, vladarske in državne reči in razmere prepustiti
tistim, katere je za to Bog postavil — kraljem in mi¬
nistrom.

246

Nekateri teh mož so povsem resno trdili, da v
nekem oziru šole Nemcem več škodijo nego koristijo,
da jim pospešujejo duševno lenobo. „Nemec brez krede
in peresa je kakor vojak brez orožja. Zanaša se na
črke in številke pa mu ni mar, da bi si kaj v glavi
ohranil, da bi si nategnil možgane. Če zna človek kako
reč zapisati, je gotovo lepo in včasi tudi to potrebuje.
Ali pamet pri tem ne sme zaspati. V mnogih hišah ni
znal nobeden treh božjih čednosti. Če smo ljudi gra¬
jali, so se izgovarjali: Saj jih imamov bukvah; kadar
jih hočemo moliti, jih lahko beremo. To je vzrok,
zakaj ve Slovenec navadno več molitev nego Nemec.
Kadar je treba napraviti račun, pomislimo nekoliko in
čez dva, tri trenutke je posel dogotovljen; Nemec pa
seže po kredo, se usede za mizo in piše in piše, na¬
zadnje vidi, da se je zmotil in mora začeti iz nova.
Kolikokrat smo se jezili radi te bedarije!

Imeli smo s trgovcem račun. Dal nam je toliko
in toliko kosov ali vatlov tega ali onega, kos ali vatel
je bil po taki in taki ceni. Laglji račun se ni mogel
misliti. Rekli smo: Gospod! na dolgu smo toliko, ne
solda več ne manj. On pa je zmajal z glavo in dejal:
Počasi, to ne gre tako na brzo, mora se najprej pre¬
računati. Jel je čečkati in mazati, da smo se naveličali
čakati. Ko je vstal in nam prebral svojo modrost s
papirja, se ni vjemala skoraj nikoli z našim prostim
preračunom. Včasi ga je presegla, včasi pa niti dosegla.
Treba je bilo še enkrat poštevati.

V nemških krčmah so vse mize in table izšarane
s tako prazno pisarijo. Na pamet se premnogi Nemci
ne bi drznili izračunih najmanjšega stroška ali prihodka,
v vednem strahu, da tak račun ne bi bil natančen. Če

247

jih kaka reč posebno zanima, hajd z njo v bukvice!
Kadar imajo lepo zapisano, jo prebero še enkrat, potem
pa — pozabijo! Brez te muhaste navade bi jim morda
za zmirom ostala v spominu. Odtod izvira tista nemška
pozabljivost, ki nas je toliko potov iznenadila, pa tudi
včasi razžalila in utogotila, ker smo menili, da se hlinijo
ljudje in bi nam radi kaj utajili. Semtertje smo zapazili, da
tudi študirani gospodje svoje učenosti ne nosijo v glavi,
ampak jo hranijo zgolj v knjigah. Pogovarjalo se je,
kje stoji kako mesto, koliko daljave je od tega do
onega kraja ali kaj druzega tacega. Ali mislite, da je
pa vedel kateri kaj iz glave? Sli so po zemljepise, po
zemljevide. Mi smo se spogledali in dejali: Iz bukev
in map lahko vsak otrok modruje.

Krošnjarske hvale in kritike.

Lepe lastnosti nemškega naroda naš krošnjar
dobro pozna in jih prav rad spominja in povzdiguje,
ali kritična narava mu ne da, da ne bi, kjer je prilika,
od njih kaj odščipnil in štrcnil nanje sempatam kako
kapljo črnila. Čujmo tedaj, kako ume on hvaliti.

„Nemec, veli, je kakor sveder, ustvarjen samo za
eno delo, za eno rabo. Ali ta sveder izvrstno vrta,
predre slednjič skalo in železo, ima-to odliko, da se
nikoli ne skrha, da se ga rja nikjer ne prime, preti mu
samo ena nevarnost, da se ulomi, preden je še delo
dovršil. Slovenci smo proti njemu široke pameti. Kdor
se loti pri nas gospodarstva in žene, mislimo da mora
vse znati in razumeti. Ni dosti, da le kmetuje; mi za¬
htevamo od njega tudi vsa mnogotera rokodelstva, ki

248

so s kmetovanjem v zvezi. Če ga pritisne sila, mora
biti svoj kovač, tesar, zidar, skratka vse, še zdravnik
in babica! To ni šala. Tudi rokodelca čislamo iz cele
duše samo tistega, ki je izurjen obenem v kmetijstvu
in še v kakem drugem poslu. Strune prehudo napen¬
jamo. Izkušnja nas uči, da imamo kmete, ki nečejo
kmetiti, ampak se pečajo rajši z drugim delom, da se
nahaja prav malo rokodelcev, ki bi zaslužili častni
pridevek: „mojstri.“

Kdor hoče vse vedeti, ne ve temeljito nič. Mi se
širimo, segamo okoli sebe, hoteli bi pograbiti vse zna¬
nosti in umetnosti, v tej abotni mogočnosti nočemo
opaziti, kako smo površni in plitvi. Če našemu kmetu
zapoje boben, se včasi še smeje, pravir „Mar mi je!
Saj nisem k zemlji prikovan; kamorkoli me poneso
noge, povsod mi bodo te le roke našle kruh in brž¬
kone boljše nego sem ga žvečil doslej. Dela se hvala
Bogu ne boje nobenega, znajo to pa to, morda me
išče sreča preko Kolpe, morda preko morja. Če ne
druzega, bom začel krošnjariti. O, ne bom poginil od
glada, ne.“

Take volje je naš bratec! Kaj pa Nemec? On
zna samo eno delo, on je, recimo, kmet, čevljar ali
kar si bodi. Tega dela in stanu se bo držal stanovitno
in žilavo, da ga ne izpukneš iz njega ne z razbeljenimi
klešči. Ako je kmet in se mu potare voz, ga bo
poslal h kolarju, ako se pohabi kaj druzega, vselej si
bo iskal strokovnjaka, če potrebuje novo opravo in
orodje, si jo kupi v prodajalnici, za samodelno šaro
ne mara. Nemški čevljar sedi pri kopitu vse življenje,
kakor pribit, ne hodi v dnino kakor naš. Ni torej čuda,
da imajo Nemci vse polno odličnih kmetov in roko-

249

delcev. Njihova srenja je podobna uri, ki gre zato tako
pravilno, ker izpolnjuje vsako kolesce in peresce na¬
tanko tisti namen, za kateri je vstavljeno. To se ve,
če se potare le eno kolesce, pa zastane tudi cela ura.
Ako zboli ali umrje v nemški vasi kak obrtnik, pridejo
na cedilo vsi meščani, morajo jim pomagati sosedje,
sami si ne znajo. Slovencem tak slučaj ne dela dosti
neprilike. Ako zgubi nemška hiša glavo, se podere.
Pri nas jo drži, če ni moža, žena z otroci, ker razume
posel vsa rodovina.

Nam se sme odsekati kos repa, iztrgati noga,
Nemec pogine od vsake rane. Vsaka nesreča ga pri¬
tisne stokrat hujše nego nas, ki je dostikrat niti ne
čutimo. In vendar le se ne moremo ponašati, da ga
mojstrujemo. Mi smo močni in pridni kakor on, kos
smo mu za vsako kmetiško delo, ali to ne zadostuje,
manjka nam prave gospodarnosti. V tem smo taki
grešniki, da ne verno, kako bomo dajali Bogu odgovor.
Nemški kmet nas je daleč pretekel, ker ne zna le
kmetovati, ampak tudi gospodariti. Mi tratimo dragi
čas na vse strani, mikajo nas društva in veselice, ne
ljubi se nam nič varčevati, nič prav skrbeti, nič prav
premisliti, živimo kar tako tje naprej kakor otroci.

Le poglejmo malo, kako vse drugače si beli glavo
nemški kmetič! Njemu je menda prirojeno, da ga to-
varšije ne vesele tako kakor nas. Ker je tako strašansko
neumen, ga tudi dosti ne vabijo in ne pogrešajo. Kjer
pa ni izkušnjave, ni greha. Zadovoljen sam s sabo in
s svojo rodovino sedi lepo doma in se trudi nepre¬
nehoma, zraven pa premišljuje, kako bi si utrdil in
zboljšal stan, v katerem je namenil prebiti vse svoje
življenje. Spominja se otrok, ki jih ima, starosti, ki ga

250

čaka, njim in drugih nadlog, ki ga utegnejo zadeti.
Take misli zbujajo v njem skrb za bodočnost, katere
mi ne poznamo, ga spodbadajo na največjo varčnost,
pazljivost in previdnost, na tiste čednosti, ki so zastava
kmetiškega blagostanja, ali se zde nam tako nepotrebne
in skoraj smešne. Če nam je kaka reč povšeči, vržemo
zanjo brez pomisleka cel goldinar; Nemec obrne groš
po pet in po desetkrat v roki, preden ga izpusti.

Nam je močno vseeno, ali je kaj denarja v hiši
ali nič, da imamo le svojo potrebo; Nemec ni nikoli
brez gotovine. Piva včasi ne vidi cel mesec, vina ni
morda še nikoli pokusil, trebuh si pase s krompirjem
in lakoto, ali kaj zato? Saj rožlja v žepu z debelimi
tolarji, za katere dobi vina, piva in drugih dobrot, ako
le hoče. Ali on neče. Nemec se zna premagovati;
mi ne brzdamo nobene sle. Zadovoljni smo zvrhoma,
če toliko pridelamo, da izhajamo; po večjem dobičku
jih hrepeni izmed stotine komaj deset. Nemec veli:
Kdor ne gre naprej, gre nazaj. Kadar mu nič ne ostane,
misli, da je na zgubi. Stiska zmerom. Če ima kaj, iz
strahu, da ne bi kaj obubožal; ako je berač, iz strahu,
da mu ne vzemo še malhe.

Za krošnjarja se je rodil samo v Kočevju in ne¬
koliko v planinah; to življenje se mu mrzi, ker pri¬
pelje malo koga do bogastva. Ljudje so nas omilovali
in bržkone tudi zaničevali. Včasi so nas vprašali, kaj
hočemo doseči s svojo krošnjo? Rekli smo: Nič dru-
zega, kakor kak stotak, da bo za sproti, da rešimo
domačijo in prehranimo rodovino. Oni pa so stresli z
glavo in dejali: Ne zamerite, Vi ne boste nikoli nič
imeli. Tisti si ne opomore nikdar, ki služi le za sproti,
ne pa zanaprej.

251

Nemci so prav govorili, mi pa si tudi nismo
krivo mislili, da je za sproti itak nekoliko bolje nego
čisto nič. Nemec rije in sili brez presledka naprej.
Samo to je sitno, da je takih, ki rijejo, preveč. En
krt ovira druzega. Večina si ne pririje nič. Golih in
gladnih sirot je med kmeti in delavci sila veliko, vse¬
kakor več nego pri nas. Nemčija je prenapolnjena z
ljudmi; med in mleko se malo kje cedi; morali bi se
goditi čudeži, da bi moglo prilesti kvišku toliko revežev.

Ali odprla se jim je pot v daljnjo Ameriko. Tam
je prazne in lepe zemlje, kolikor kdo hoče. Česar ne
more dati nemškemu kmetu domovina, si nahaja v
Ameriki: Vsakemu ne spodleti niti doma. Pa kako
neki? Če človek nič druzega ne mozga in ne računi
kakor to, da ujame kak dobiček, ni zlodja, da se mu
ne bi posrečilo. Nemec, ki je gostač, hrepeni po kajži,
kajžar po kmetiji, kmet po velikem posestvu, še po
graščini. Pomočnik hoče biti mojster in mojster hišni
posestnik. Težak v tvornici se liže in hlini, da postane
oglednik, tega žene zopet naprej gori, nekateri si po¬
stavi nazadnje svojo tvornico in niti to mu ne zado¬
stuje, mika ga imeti večjo in vedno večjo in mesto
ene dve in še več.

Nam se je zdelo, kakor da bi Nemci nosili v
sebi nekak čuden kvas, ki jim ne da mirovati. To vre
in kipi in raste, kamor se le ozreš. Pred črno bajto
vidiš stati kmetavza robatega in na vso moč neumnega
obraza, ki zija v bližnji potok. Kaj neki zija? Če ga
vprašaš, ti bo morda povedal, da ugiblje, kako bi porabil
to bistro vodo, da mu kaj zaleže, kako bi si napravil
pohleven mlinček. Čez dvajset let prideš v ta kraj nazaj
in ga več ne poznaš, tako se je izpremenil. Mesto

252

črne bajte stoji palača in pri potoku se dviguje mesto
pohlevnega mlinčka njegov plod: Mogočen mlin na
štiri tečaje in dve nadstropji. Po njem se bahato seta
v gospoda preoblečeni gospodar, kateremu robati in
neumni obraz ni mogel ubraniti, da si je primlel svojih
150.000 goldinarjev premoženja. Na take zglede smo
se namerili tam v nemškem rajhu vsake pol ure in
tudi bolj pogostoma.

Videči toliko ljudi, ki so priplezali iz beračije na
bogastvo, smo se spomnili sebe in svojih rojakov in
smo globoko vzdihnili in dejali: To je žalost in sra¬
mota za nas in našo deželo. Kar steče tem dolgoličnim
gumpcem, steklo bi tudi bistroglavim sokolom slo¬
venskim, da imajo le polovico nemške naprednosti in
hrepenečnosti. Taka sreča ne dohaja po kaki čarobiji,
ampak jako prosto in naravno, mora se samo raču¬
nati.  Nemec opazuje venomer svoje gospodarstvo in
se povprašuje: Koliko mi je od pridelka in zaslužka
ostalo, koliko mi zmanjkalo? Kako bom poravnal iz¬
gubo, da ne zagazim v dolgove? Kateri posel mi ne
nese nič, kateri mi kaj plenja, katerega bom moral
predrugačiti, katerega povsem pustiti, katerega se pri¬
jeti v novo, da bo hiši v hasen in napredek? Koliko
sem letos dobil, koliko zatrošil, koliko smem izdati
in zatrošiti zanaprej, če hočem izdelovati brez neprilike?
Vsled takega pretehtovanja vidi vsako pomikanje in
vsak vpadek svojega imetka kakor v čistem ogledalu
■n to poznanje ga uči, kako mora živeti, kako si bo
ohranil, kar ima in zraven še kaj prigospodaril.

Slovenca malokdaj nadlegujejo take misli. Dosti¬
krat ne ve niti vrednosti svoje posesti, za drugo ga
ne vprašajmo! Radi te nemarnosti živi v večni megli

253

glede vsega, kar se tiče njegovega premoženja; po¬
doben je ladji, ki se ziblje in vrti na vzburkanem morju
brez kompasa, krmila in krmarja, usodo mu določuje
golo naključje, ne pa razum in pamet. Za bodočnost
si ne delamo nikakršnih velikih načrtov. Pravimo:
Čemu? Vsak dan naklada svoje breme, če prinese
vmes kaj veselega, poprime z obema rokama. Kaj pride
jutri, se ne ve, morda bomo ležali na mrtvaškem odru:
Ta svet res ni vreden, da se zanj brigamo.

Nemec ravna, kakor da bi hotel trobiti k sodnemu
dnevu. Za svoje življenje si naredi mero po dohodkih.
Če mu rastejo, si ga priboljša, če mu začno padati, si
pa zna zopet kaj pritrgati. Te mere se drži tako trdno,
da je nikdar ne preskoči. Po očetu, recimo, je dobil
kočico in četrt grunta. V hlevu mu stoji borna kravica,
po dvorišču brskajo dve, tri kokoši. Na tem bogme
dosti slabem temelju si jame zidati svojo srečo. Leto
mu preteče brez zabave, brez pijače, skoraj brez mesne
jedi, pa tudi brez dolga, brez velike zadrege; pri¬
hranil si je celo nekoliko petakov, za katere si kupi
par prašičev ali lepo teličico. Drugo leto mu rodi
bolje, pridela se žita, nakosi klaje, dobi vsega toliko,
da zadostuje za dom in se more to pa to še pro¬
dati. V kuhinji se ta izprememba malo pozna, je
se krompirček, zelje, ljubo mleko, malokdaj kaj dru-
zega in boljšega. Nekolikokrat si je dal prinesti iz
krčme poliček piva, o božiču in še dva ali tri druge
dni že tudi kupico vina zase in za rodovino. Sloko
kravico je vzel mesar, mesto nje si kupi krasno švaj-
carko in med tem je telila tudi telica; mleka si na¬
molze obilno, izvede se ga v bližnje mesto vsak dan
za pol goldinarja.

254

Tako se napreduje tretje, četrto in vsako leto. ,
Mož je strašno skop za tujce, zastonj ne da nič. Ali
sebe in svojih se rad usmili, če čuti, da se lahko diha.
Tudi med Slovenci se nahajajo sempatam skopuhi, ali
ti ne privoščijo nikomur nič, niti sebi in svoji rodovini.
Pametnejši Nemec pa veli: Žena! Čas je, da začneš
kuhati ob nedeljah govedino. Ob večjih praznikih in
godiščih si streže celo s kuretino. Obede si sladi čim¬
dalje bolj pogostoma z dobrim pivom, vina se še
zmirom boji, zdi se mu za njegovo neveliko premožnost
še predrago. Ako ga obiščemo čez petnajst let, opa¬
zimo brž, da je ta strah izginil. Privošči si ga v tednu
najmanj enkrat, ob vsaki posebni priliki se šopiri na
mizi cel bokal.

Pa zakaj bi ga stradal! Zdaj ni več sila. Kamor
pogledaš, je vse zatlačeno: V kaščah, hlevih, svinjakih
ni ne en prostor prazen. Vaščani govore, da je v du-
hovniji komaj deset hiš, močnejših od njegove. Kjer
sede štirje vrabci, se snide kmalu sto vrabcev. Denar
se dela najlaglje iz denarja. En goldinar rodi sto drugih,
iz stotin se ležejo tisočaki, iz teh milijoni.

Če ima Slovenec kaj odveč, najrajši zapravi in
meni, da je bogve kako moder in varčen, ako da
krajcarje v hranilnico ali na posojila, da mu dado po
pet, šest obresti. Naš nemški znanec ne zapravlja nič
in ne posoja nikoli z voljo, še prijatelju ne. To ni lepo,
ali je koristno. Za privarčevani denar prikupi mož kako
živinče, kako senožet ali pa ga dene v dobitno baratijo.

Na tak način si izvija po petdeset, po sto obresti.

Z denarjem ne ume bolje od Nemca noben človek
gospodariti. Videli smo velikanske bolnišnice, šole in
druge take zavode, pa smo vprašali, kdo jih je osnoval.

255

Rekli so nam: Dobrotnik je zapustil v ta namen tri,
štiri tisoč goldinarjev, nekoliko so potem pripomogli
drugi. Denar se je prav naložil in se podvojil in po¬
trojil, nabral se je kapital, moglo se je pričeti in tako
smo dobili sčasoma zavod, kateremu se po pravici
čudite, kajti hasnil je že neskončno veliko brezštevilni
množici ubogih in nevednih.

Tako znatno znajo ti ljudje svoj mali imetek
uploditi. Pod njihovo umetno roko se res izpremeni
nizka krtina v visok hrib.

Pojdimo še enkrat v vas h kmetiču, ki je podedoval
po očetu kočico in četrt grunta. Odkar je pričel go¬
spodariti, je minilo ravno trideset let. Kolik razloček
med njega sedanjim in tedanjim premoženjem! Beraška
četrtina se je razlezla na vse strani in obsega zdaj celo
stotino oralov. Koča se je umaknila mestni hiši z divani
in visokimi ogledali. Živine se redi, kakor pri nas v
boljši graščiništirideset goved, štirideset prascev, šest
konj in več sto ovac. Gospodar bi se lahko raztezal po
gosposko, ali ne mara, pravi: Kdor ima le 60.000, ne
sme posnemati velikašev, drugače bo zavozil kmalu na
rakovo pot.

Slabo ravno ne živi. Zjutraj ruča dišečo kavo
s smetano, uživa meso opoldne in zvečer, dostikrat
tudi pečenko, oblači sebe in rodovino jako čedno, ali
brez velikega lišpa in baharije. Edino potrato bomo
našli v izbah, katere je dal opraviti poleg nemške šege
bolj imenitno, nego se vidi nam prav in potrebno.
Znanci ga včasi dražijo, zakaj si ne omisli kočije. On
pa odgovarja modro: „Jaz sem in ostanem kmet, to
pa veste, da mora kmet zahvaliti Boga, če mu je dal
toliko, da se more voziti v ličnem koleslju."

256

Kvarte ga ne mikajo, ker jih ne pozna. V krčmah’
in kavarnah se dolgočasi ter se jih po mogočnosti
ogiblje. Dobrega vina ima zmirom nekoliko veder v
svoji kleti, da ga pije, kadar ga poželi. Ali navadno
in najrajši uživa zdravo pivo, na dan po tri, štiri vrčke;
ob poletni vročini in žeji še tudi kaj privrže. Toplice
in druge take zabave ga ne vesele. V družbe ne za¬
haja niti zdaj; gostoljubja pri njem ne iščimo; vse,
kar ima, bo ostalo njegovim otrokom. Eno hčer je
omožil in ji dal 10.000 goldinarjev dote; druga pomaga
na domu svoji materi, ki opravlja vsa kuhinjska in
druga opravila sama in se je skoraj manj pogospoščila
nego on. Najstarejši sin je hodil v višjo gospodarsko
šolo, oče si ga je vzel za pomočnika in se mu da v
važnih poslih rad voditi, ker ve iz svoje izkušnje, da
samouk ni kos strokovnjaku. Mlajših sinov je eden
doktor zdravništva, drugi pa nadzornik velike tvornice.
Gospodarstvo se giblje naprej v tako dobrem redu,
da daje praviloma 5000 gold. letnih dohodkov in naš
znanec skrbno preži na vsako priliko, da si jih poveča.

Pri tolikem imetku se ponaša zmirom enako proti
vsakemu: Krotko, skromno, ponižno; srca mu ni pre¬
vzela nikakršna gizdavost; ljubi in spoštuje ga vsa oko¬
lica. Če obogati Slovenec, se vede malo kdaj prav
možato. Nekateri zastane sredi pota, ker se naveliča
trudov. Izgovarja se, da si je pridobil že dosti za živ¬
ljenje, naj se brigajo in pote drugi, ki potrebujejo; on
hoče odslej mirovati.

Druge obsede hudič napuha. Zarinejo se med go¬
spodo, izneverijo stanu in narodu. Še drugi komaj
čakajo, da vse zapravijo. Ker bi posel njim samim
predolgo trajal, plačujejo za vsakega, ki se jim hoče

257

17

pridružiti. Ob taki puhlosti, nemarnosti in lahkoumnosti
ni čudo, da se nahajajo kmetiški bogatini še skoraj
bolj poredkoma, kakor bele vrane.

Mi ne znamo uživati sreče: ta sramotna ali temeljito
dokazana resnica se mora smatrati za poglavitni vzrok
naše revščine. Nesreča je res, da nas ne peče tako
hudo kakor Nemca: v vodo zaradi nje malo skačemo.
Toda niti s tem se ne smemo preveč bahati. Če trpimo
veliko škodo, ali če izgubimo vse premoženje, se nas
loti obupnost, mine nas veselje za delo, pobešaje glave
togujemo: To je plača za moj trud! Čemu sem se
toliko ubijal in poganjal? Bi bil mar držal roke na
hrbtu in gledal, kako se trpinčijo drugi osli. Naj me
piše v uho vse skupaj!

S tako mevžasto modrostjo se ne da popraviti
nobena izguba. V neprilikah in nadlogah je Nemec
drugačen junak. Njegova delavnost ne opeša nikdar,
nesreče jo še celo utrjajo in pospešujejo. Naj mu spod¬
leti kaka reč devetkrat, poprijel se je bo desetič z
odločnim namenom, da na noben način ne odneha,
dokler mu ne steče.

Slovenci so stanovitni za vse druge reči, samo
ne za delo in dobiček. Kadar začnemo zapravljati,
gremo tako stanovitno navzdol, da nas ne ustavi no¬
bena prošnja in pretnja, ne vest ne pamet, ne vse strele
in groze nebeške. Tudi na Nemškem se zapravlja denar,
ali ne tako zgolj iz lahkoživstva kakor pri nas, ampak
iz kake strasti, jeze, žalosti, radosti, večjidel le včasi
in brez težkega kvara za dušo in truplo.

Bolj razuzdanih fantov jih ni na vsem svetu nego
so nemški študentje višjih šol. To se vlačugari in pi-
jančuje, da je strah. Grdobije požro silo denarja; očeta,

258

ki ni že jako premožen, spravijo na boben, ker se de¬
lajo tri, štiri leta in še več zaporedoma. Če živi tako
naš dijak, uči izkušnja, da se izgubi za zmirom. Nem¬
ški ne. Ko dovrši šole in naredi izkušnje, strese vse
grehe s sebe kakor pes vodo, kadar pride na suho.
Stopivši v državno službo, se obnaša tako spodobno
in pošteno, da ga mora čislati najostrejši sodnik; dal
je slovo vsem ljubicam — vlačugicam, vsemu pono¬
čevanju in pijančevanju, s kratka vsej razsipnosti. Ko
se oženi in si osnuje svoje gospodarstvo, služi vsemu
obližju za zgled zmernosti, varčnosti in možatosti.

Kar se tiče denarja in zaprave, nas včasi res luna
trka in šeme ližejo.

Če pogorimo in dobimo kaj milodarov, je navada,
da jih zapijemo, češ, da si z njimi tako ne bi mogli
pozidati hiše. Nemec in menda vsak drugi jih sprejme
s hvaležnim srcem in porabi, za kar so mu bili po¬
darjeni. Hiše si niti on ne more postaviti z njimi, ali
kolikor toliko mu le zaležejo. Če zadene naš človek
ambo, si poišče precej prijateljev in jo požene skozi
grlo, „ker take malenkosti ni vredno spravljati." Ako
pa vjame terno, beži potuhnjeno domu in bi najrajši
nikomur nič ne povedal. Zdaj, pravi, je prilika, da
varčujem, ker si bom lahko kaj pomogel. Mrcini je
žal za vsak krajcar, ki ga izpulijo iz njega tovariši,
da izpijo kako kupico na njegovo zdravje in dobro
srečo. Nemec z ambo nič dosti ne razsaja, če mu pade
terna, pa pogosti pošteno svoje znance, vesel, da je
dobil za male krajcarje toliko denarja. Ni težko uganiti,
kateri izmed njiju je pametnejši.

•f*

*  *

259

17 *

Tako in še z mnogimi drugimi besedami odkri¬
vajo in psujejo Belokranjci na vsa usta naše slabosti
in napake. Opazovalec toguje, ker jim mora pritrditi,
ali se obenem raduje, ker ve, da je spoznanje samega
sebe prvi korak do poboljšanja. Na Nemce se je usipala
ploha obilne in treba je priznati, da pošteno zaslužene
pohvale; vmes je vrglo tudi kako zrnce toče, ali zdaj
bo pričela padati skoraj suha. Ta narodnost ima za
nas marsikaj neobičnega in tujega, česar ne razumemo
prav lahko, pa tudi dosti zoprnega in grdega, kar
smemo po pravici grajati. Nemec je najbolj blažen,
ako živi zase in za svojo rodovino. V tej lastnosti je
njegova moč in tudi njegova slabost. Narod raste iz
rodovine, ona mu je srčni koren in temelj, ki se ne da
nikdar porušiti. Strašne, stoletne nevihte so bučale nad
Germanijo, ali je niso podrobile, ker so zdrave žile hitro
nadomestile kvar, ki ga je trpelo deblo.

Ali ves zatopljen v svojo domačnost pozabi Nemec
kaj lahko svojo okolico; poleg nje gubi ceno srenja,
država in narod; vse sile se upirajo v skrb in delo za hišo,
ženo in zarod. Belokranjci so to kmalu zapazili, kajti
občili so največ s prostim ljudstvom, katerega se
še niso dosti prijele narodnostne ideje našega stoletja.
Zaničljivo so mi večkrat govorili: Pri nas so se izlegli
nemškutarji, ki iščejo svoje sreče v Nemčiji. To so pač
prismode, da jim ni para. Poganjajo se za Nemčijo,
Nemci pa je še sami ne marajo. Nemec se drži babi
za kikljo in usekuje in bunka svoje smrkave otroke,
vse drugo mu je Wurst, lanjski sneg, deveta briga.
Postavi ga sto milj od ljudi v puščavo, pa mu daj
vsak dan mernik krompirja, vedro piva in škaf kave,
naj bo kakršna hoče in on ne bo vprašal nikdar ne za

260

žlahto, ne za farmane, ne za svojo deželo. Hi ljudje
se vedno pogovarjajo, kako dobro je opravil na tujem
ta pa ta znanec in kam bi se najbolj kazalo preseliti.

Klatijo se po vsem svetu kakor cigani. Najdeš jih
povsod, pri nas in v Ameriki, v vsakem cesarstvu in v
vsakem kotu in ne po enega ali dva, ampak cele roje;
potepa se jih po drugod nemara več nego jih je ostalo
doma. Če so se tako pomenkovali, da pojdejo ob prvi
priliki proč in se ne bodo nikoli več povrnili, smo včasi
tiste, katere smo kaj poznali, pokarali in jih opominjali,
da naj to reč dobro premislijo. Odhaja se včasi lahko,
povrača pa grozno težko. Utegnejo se kesati, ali pre¬
pozno bo. V tuji zemlji, med tujimi, morda celo so¬
vražnimi ljudmi se jim bo bridko tožilo po lepem do¬
mačem kraju, po ljubi farni cerkvi, po rekah in gorah,
travnikih in njivah, katerih pogled jih je razveseljeval
od otročjih let, po sladkih tovariših, sorodnikih in ro¬
jakih , katerih ne bodo videli nikdar — nikdar več.

Ko smo se spomnili, kaj jih čaka, so nam stopale
kar solze v oči. Zdaj pa čujte, kaj so nam odgovorili-
ti divjaki. Najprej so se zakrohotali in v nas zarežali,
potem pa so dejali: „Take kvante pojdite prodajat
norcem, ne pa nam. Po tem prekletem „lepem, do¬
mačem “ kraju, naj nas hudič vzame, če se nam bo
kdaj tožilo. Človek se muči na pretrge in živi kakor
pes in še hujše. Psa ni strah, da bo crknil od lakote,
nas pa je in še kolikokrat! Naša prava domačija bo
tam, kjer bomo mogli hraniti sebe in svoje tako, kakor
se spodobi za človeka. Samo tako domovino bomo
ljubili; mar nam je za luknjo, ki nima za nas kruha,
naj smo se stokrat v njej polegli! Farno cerkev si
povsod lahko postavimo, če je ni, se pa tudi ne bomo

261

jokali. Kdor hoče Boga moliti, naj ga moli zunaj, kaj
bi se z njim zapiral? Reke bomo našli, kamor pridemo
in voda bo menda v njih ravno tako mokra, kakor je
v domačih. Za gore se malo brigamo, če so ali niso,
hosta raste tudi v ravninah. Travnikov in polja ne bomo
grajali. Lepi so res, za tistega,, kogar so, za bogatina,
za graščaka, za grofe, kneze in kralje. Vse, kar je bolj¬
šega, so pograbili ti gospodje zase, pojedli so mast
in meso, nam pa pustili kosti. Kmet ima zemlje preveč
za smrt, premalo za življenje, težak in rokodelec pa
niti toliko ne. Noč in dan visita med nebom in zemljo,
gor ne moreta, dol ne smeta. Taka posteljica se postilja
ljudstvu v naši preljubi Nemčiji. Kar se tiče prijateljev
in žlahte, ni vredno o njih le besedico ziniti. Njihova
sladkost marsikomu tako preseda, da šteje nestrpljivo
ure, kdaj se jih bo znebil. Kdor gre s trebuhom za
kruhom, kakor mi, dobro ve, da se mora med volkovi
tuliti. V Ameriki se bomo prevrgli v Amerikance, v Ru¬
siji v Ruse, v peklu v hudiče in tako si bomo pridobili
ne samo novo, gotovo boljšo domovino, ampak tudi
nove rojake, pri katerih bomo pozabili stare brez bo¬
lečine in tem laglje, ker se nam nemškega društva ne
bo nikjer manjkalo."

Lahko si mislimo, kako je ta neobčutljivost in mrzla
samopridnost zbadala Slovence, katerim de najteže
ravno to, da si morajo služiti denar v inostranstvu in
se spominjajo hrepeneče vsak dan po stokrat svoje
rodbine in očetnjave.

Ogromni večini se zdi tudi jako krivično in abotno,
da zabavljajo Nemci tako radi svojim vladarjem. „Ti
ljudje bi morali na kolenih zahvaliti kralje, ki so jim
dali tako modre postave, tako pravične sodbe, tako

262

krasen red v vseh rečeh, po mestu in po deželi, po
dnevu in po noči. Mesto tega pa si razkladajo po bez¬
nicah njihove slabosti in skrivnosti in jim pripisujejo
vse nesreče in nadloge, katere jih bijejo. Ali ni to
oslarija? Palice, ki lete na naše in nemške in na vse
kmete celega sveta, dohajajo od slabe letine in od
gospode, ne pa od cesarjev in knezov.

To smo že in bomo še tisočkrat rekli in ponovili.
Hesi so vpili na kurfiršta: križaj ga. Gospodarilo se je
v tej deželi res slabo. Minister Hasenfluk je delal z
ljudmi kakor mačka z mišjo — krivica pa je padla na¬
zadnje na vladarja, češ, če ni sporazumljen s služab¬
nikom, zakaj si ne dobi druzega? Mi pa vemo, kako
fino ume gospoda slepiti kralje. Kurfiršt je imel Ha-
senfluka za svetnika. To ni bilo pametno, ali skoraj
vsak človek ima kakega falota za poštenjaka. Prevelika
zaupljivost se ne sme šteti med naglavne grehe. Hesi
bi bili prav ukrenili, ko bi bili na Hasenfluka ne le
kričali: Križaj ga, ampak ko bi ga bili v resnici obesili.

Saksonci so se bili zoper kralja nekaj spuntali
in on je dal rogovileže pozapreti. Ljudje so mu že
precej to zamerili. Ko so pa zvedeli, da jetnikov ne
gosti s šampanjcem in bržolami, ampak z ričetom in
šibami, je vstala nanj taka graja, kakor da bi bil bogve
kak razbojnik, tat, požigalec in rabelj. Povsod se je
čulo: Ta kralj je tiran! Naj crkne tiran! Podavil nam
bo naše najboljše možake, naklada nam davke, da nam
je poginiti pod toliko težo, grabljivi tiger polni svoj
žep in želodec, treba se bo vzdvigniti, ga prekucniti.
Nekateri izmed nas so hodili ravno takrat po Saksoniji
in so se kar čudili lepemu miru in poredku, ki so ga
videli po vsej deželi.

263

Tako dobro vlado in upravo smo našli komaj v
Prusiji, nehvaležni narod pa se je zadiral vendar le
nad kraljem. Tem trapam niti sam Bog ne bi mogel
ustreči.

Tudi Bavarci so neprenehoma obirali svojega
kralja Ludvika. Dejali so, da jih zatira, da jih bo
spravil na beraško palico. To so govorili ljudje s tako
rejenimi obrazi in trebuhi, da je prepričal človeka že
njihov pogled, kako kosmato da lažejo. Kralj je po¬
kazal prav očitno, da skrbi bolj za ljudstvo nego zase.
Loterija je bila prej tudi v njegovi deželi, on pa jo je
odpravil, ker je videl, koliko denarja krade kmetom
in drugim revežem. Vzel si je s tem veliko dohodkov,
ali ni maral. Bilo mu je ljubše, da trpi škodo on nego
ljudstvo. Ta kralj je zidal veliko novih cerkev in drugih
palač. Po vseh krčmah se je razlegal hrup, da tega
ni treba, da zapravlja kralj brezdušno njihove denarje.
To pa ni nikomur prišlo na misel, koliko tisoč ubo¬
gim delavcem je dalo zidanje zaslužek in kruhek. V
Monakovo se je bila pritepla neka baba, ki so jo zvali
menda Lola Montec. Pravili so, da se je kralj z njo
spečal in da posluša njene svete; davki da teko večjidel
njej v malho, brez njenega privoljenja in dobička da
se ne dela in ne godi nobena reč. Mi ne vemo, če je
bilo v tej govorici kaj istine, kajti nismo zapazili v Ba-
variji nikakršne sile in revščine niti pred dohodom te
babe niti pod njeno vlado. Dosti krivice gotovo ni
storila, sicer bi se bilo moralo to vsaj nekoliko poznati
in čutiti. Taki čenčarji, vidite, so celo Bavarci, ki so se
nam za vse drugo še najbolj priljubili med vsemi Nemci.

Tisti, ki spadajo pod oblast našega cesarja, niso
nič boljši. Na Dunaju vse mrgoli špijonov, ki za-

264

bavljivce zasledujejo in ovajajo. Zaradi dolgega jezika jih
vtaknejo v luknjo vsako leto več stotin. Čujemo za na¬
šega cesarja, da menda misli, kakor da bi mu bili najzve¬
stejši podložniki Tirolci. O, ko bi vedel le desetino tega,
kar so nam pravili, ne bi se bogme na nje nič zanašal!"

Krošnarje je najbolj osupnilo in razkačilo, da
Nemci razun edinih Tirolcev ne spoznajo za glavni
vzrok vseh nadlog gospode, ampak da jo celo na
vso moč spoštujejo in pričakujejo od nje odrešenja iz
vladarskega jarma. Pitali so jih za to z najgršimi psov¬
kami in priimki, ki se le izmisliti dado. Pihaje od jeze
so razsajali: „To so tepci in biki, da se ni mogoče z
njimi sprijazniti. Mi vsaj vemo, kje in kaj nas žulji,
da je tistr žebelj, ki se nam je zasadil v meso, gospoda.
Nemci pa menijo, da krvave od nedolžne golenice, od
svojih kraljev. Pijavke, ki jim srkajo kri, so baroni,
grofi, vaše gnade sploh, zraven pa jezični doktorji in
uradniki. To vidi lahko vsak, kdor ima zdrave oči in
možgane, pa nak! nemško oko je brljavo, prepreda ga
mrena kakor podplat debela. Kaj govorimo mi za dok¬
torje? Nekateri, da so prvi za hudičem/drugi, da so
še pred hudičem. Nemci pa jim verjamejo več nego
sv. evangeliju. Uradnikom gledajo njihovi kralji laglje
na parklje nego naš cesar, ker imajo veliko manj dežele.
Postave morajo izpolnjevati, če hočejo ali ne, ni dru¬
gače, sicer jih spokajo. Tako kakor naši se ne morejo
tedaj zaganjati v ljudstvo, krivico morajo delati bolj
skrivaj, davke nakladajo za svoj žep bolj po malem.
To seve jim ni prav, zato pa rijejo in rujejo zoper
vladarje, ki jim dajo kruh. Nemec čuje to psovanje in
misli, da so uradniki njegovi prijatelji, da ga pritiskajo
in molzejo ne iz svoje volje, ampak ker jih silijo na

265

to kralji, da snujejo in pretresajo noč in dan, kako bi
mu pomogli.

O ti uboga avša ti! Kako so postopali z njim
graščaki, je tudi vse pozabil; šteje si za veliko čast,
ako se par minut z njim pomenkujejo, išče si željno
njihovega prijateljstva, obeta si od njega vsako dobroto
in polajšanje. Tam imajo povsod svoje zbore. Pride
volitev. Največ glasov ujame, kaj pravite, kdo? No,
zdaj se že sami lahko domislite, da vselej gotovo kak
grof, kak doktor, kak prezident ali druga taka zverina.
Ljudje se potem bahajo, da so si izvolili tako liberal¬
nega poslanca, ki bo že pokazal zobe tiranu in mu
povedal, kar mu gre. Ho! ho! ho! Čez tri, štiri me¬
sece se bere v novinah, da je postal ta njihov slavni
poslanec, minister ali kaka druga velika pošast. Zdaj
jim sedi na vratu in vihti nad njimi bič, da jim reže
kar jermene iz hrbta. Udrihanje jih prepriča, da so se
strašno zmotili.

Čez nekoliko let pride nova volitev. Stikajo se
glave, poprašujejo se pridno drug druzega, kje bi si
dobili moža, ki bi zaslužil zaupanje. Ugiblje se sem
in tam, nazadnje se tako ugane, da njihov poslanec
ne sme biti nihče drugi nego ta grof, ta doktor, ta
prezident. Ponovi se prejšnja komedija, ali tudi prejšnja
zmota, Nemca ne spametuje nobena izkušnja, njemu
ni pa ni mogoče prebiti brez svojih gnad, doktorjev
in prezidentov.

Mi bi bili radi izvedeli za dobiček, ki so ga pri¬
nesli deželi ti zbori in ti poslanci. Ljudje so majali z
glavo in žalovali: Ne vprašajte nas za korist! Davki
rastejo; nadloge ostanejo in se še množijo; pet korakov
se stori naprej, deset nazaj; nam ne pomagajo nič

266

najliberalnejši zbori; pri nas ne izda nobena beseda,
ne lepa ne grda; mi smo, kakor bi nas bil sam Bog
preklel; dokler ne zapodimo vladarjev, se ne moremo
nadejati nikakršnega napredka in blagostanja.

Tako goni Nemec zmerom isto neslanost. Gospodo
si izbira za zagovornike, če ga osleparijo, so pa. kralji
krivi. Kdor si postavi za vrtnarja kozla, naj prime sebe
za nos, ako mu vse stepta in ogrize. Kolikokrat nas
je prevzela nevolja, ko smo videli pasjo ponižnost
prostih ljudi pred škricmani!

Kadar se menimo s kakim gospodom mi, povemo
svojo, poslušamo njegovo, če se nam vidi dobra, pri¬
trdimo, če ne, pa mu rečemo naravnost v brk, da nima
prav. Nemec pa stoji pred njim pol ure odkrit pod mi¬
lim nebom in menca svoj klobuček in se priklanja in
priporoča in se ne more načuditi in prehvaliti modrosti
svojega sovražnika. Kralja obrekuje in preklinja, če pa
sreča beriča, mu podaja že od daleč roko, ga pozdravlja
preprijazno in mu pravi: gospod. Pri nas se pošten
človek take tovaršije skoraj sramuje in se je ogiblje.
Nemec se strašno boji, da ne bi gospode premalo po¬
častil, zato jim daje naslove, ki jim nikakor ne gredo.
Dunajčan veli vsakemu pisarčku: Vaša milost, Euer
Gnaden. Kdor je s kakim velikašem kaj malega v rodu,
se ponaša s to odliko ob vsaki priliki, proti vsakemu,
tudi proti tujemu človeku.

Na podrepnike kažemo mi s prstom, Nemca pa
ni nič sram se prilizovati in prilizovanje se nikomur
ne zameri. Ljudje se izgovarjajo s pregovorom: Gut’s
Wort find’t guten Ort, dobra beseda najde dobro mesto.
Toliko kakor na Nemškem se ne prilizuje morda nikjer
na svetu. Gospoda hoče tako imeti in ubogo ljudstvo

267

se ne brani, ker ne čuti sramote. To se plazi in lazi,
laže in maže, da se nam je kar vzdigovalo. Tupatam
so nam pokazali mogočnika, ki je prejemal deset,
petnajst tisoč goldinarjev letne plače in so dejali, da
je priplezal kvišku, čeravno ni znal druzega kakor- za
silo brati in pisati. Vsi v čudu smo vprašali, po kakšni
pravici se je to zgodilo. Ljudje so stresli z ramami in
rekli: Kjer je priporoka, protekcija, ni treba nič pravice.
Mož si je znal nakloniti milost visokih gospodov in
tako mu je steklo.

Čuli smo za gospodke tako slabe glave, da niso
mogli napraviti v šolah izkušnje in so morali uk obesiti
na kljuko. Čez 20 let, včasi tudi še prej so imeli veliko
tisoč forintov plače, sedeli so na prvih sedežih v deželi,
nekateri celo na ministrskih. Vzdignila jih ni niti za¬
sluga niti zmožnost, ampak namazan jezik, priporoka,
zavrženost, marsikaterega tudi denar.

Za denar se dobi na Nemškem vse: čast, služba,
doktorat, svetinja, devištvo in nebesa. Kadar se združita
denar in prilizovanje, ne stoji nobena gora tako trdno,
da je ne bi premaknila. To se dogaja po vsem svetu,
smo si mislili, Nemci, ki so obhodili že veliko kra¬
ljestev, pa so povedali sami odkritosrčno, da toliko
prilizavosti in protekcije ne zahteva in ne izkazuje noben
narod kakor nemški.

To vidimo tudi v Avstriji, pri vojaščini. Prostaki
često zaničujejo oficirje, ker nič ne razumejo. Kdo in
odkod pa so ti slamoglavci. Večjidel Nemci iz „rajha,“
ki bi bili morali doma poginiti od gladu. V žepu ni
bilo nič, v možganih nič, kruha si ne bi bili mogli
služiti, plesnjivo baronstvo bi jih tudi ne bilo prehranilo.
Pricapljali so v Avstrijo goli in bosi, pri nas pa so

268

jih posadili kmalu za polno mizo, ker so se znali
nemškim gospodom tako lepo hliniti in militi.

Čehi govore: Nemec je kakor vrba, prime se,
kjer ga vsadiš. Pa kako ne? Nekateri zna delati in si
pomaga sam, drugi se zna sladkati in dobrikati, ta¬
kemu pomagajo drugi, in tako si naredi vsak gnezdo.
Slovenec je bolj zbirčno drevo, ne mara ne on za
vsako zemljo ne vsaka zemlja zanj. Dosti je takih, ki
ne morejo iztlačiti iz grla niti besedice: Prosim. Kadar
se hočemo kakemu gospodu priporočiti, pravimo: Ta
in ta službica bi bila za me kakor nalašč. Mislim, da
Vas nisem nikoli razžalil. Kaj menite, ali me ne bi
hoteli kaj malega podpreti, mi posel kolikor toliko
pospešiti? Če se je pa oglasil kak tak, ki je bolj vreden
in potreben od mene, pa seve, da Vas ne smem nadle¬
govati. — S takim sramežljivim in poštenim jecljanjem
se ne doseže nič, ker gospode ne gane, ampak jo še
žali. Človeka mora videti pred sabo v prahu na vseh
štirih, sicer se ne da omečiti. Nemec, če mu koristi,
trpi vse brez upora, poglavar lahko coklja po njem,
kolikor hoče, pa ne bo zinil ne ene Žale.

Tudi nekateri Slovenci se ližejo in si priplazijo
kak dobiček. Ako pa dobrotnik misli, da jih sme zdaj
brcati in teptati, se strašno moti. Nekaj časa molče,
naenkrat mu pokažejo roge in ga pritisnejo, da čuti.
Ne brigajo se nič, če jih prav spodi in preganja celo
življenje, da so si le jezo ohladili. Ta možatost nam
je škodila že neizmerno mnogo, ali naj se zgodi, kar
je božja volja: Človek se ne sme nikdar zavreči, če
mu ponujajo tudi vse zaklade zemeljske in nebeške.

269

Pogled za verstvo.

Slovencem se v Nemčiji za nobeno reč ni odpiral
tako nov svet, kakor glede vere in cerkve. Prišli so v
zrak ostre kritike, trpke ironije, mrzlega zanikanja, tbpe
mlačnosti in zaničljive nemarnosti. Ta duh je prevzel
tudi njih, hote in nehote, vedoma in nevedoma. Tudi
tisti med njimi, ki so ostali zvesti sinovi matere kato¬
liške cerkve, so izgubili vso strast in so presojali razne
prikazke slabovernosti z blago besedo, brez zabavljanja
in psovke, obžaljivo v zmislu prave krščanske ljubezni.
Če ne za one, pa vsaj za te mora priznati prijatelj in
sovražnik, da so se pod tujim nebom res požlahtili,
da so se vrnili v Slovenijo z blagodatnim semenom
omike in naprednosti. Precej onkraj Drave se je zdelo
Belokranjcem, da začne vera jako pešati, čimdalje se
gre proti severu, temveč se nahaja tudi kmetov, ki se
ne brigajo nič za post in spoved.

V Gradcu so culi in videli take reči, da so jim
od začetka kar lasje po koncu stopali. Mrliče so nosili
na pokopališče brez duhovnikov in oznanjevala se je
očitno nova vera. Meščani so se je hoteli poprijeti,
ali so se večidel premislili in dejali: Čemu? Ta slepa¬
rija ni nič boljša od prejšnje; pameten človek ne po¬
trebuje nič verig. V Marija-Celju so se čudili silnim
množicam gosposkih romarjev, ki so molili deloma
prav pobožno, deloma pa so prišli le zijala prodajat.

Na Dunaju so se morali smejati nemškim terci-
jalkam, ki so bile še večje in bolje predrzn grdavši
nego kranjske. V tem mestu se jim je najbolj milo
storilo, da se toliko tisoč poštenih rokodelcev in te¬
žakov ne more udeležiti ob nedeljah ne maše ne pri-

270

dige, ker jih silijo gospodarji na delo kakor druge dni.
V dolnji Avstriji jih je sploh osupnilo, da se gneto
ljudje med božjo službo v krčme kvartat in pijančevat,
v gornji pa to, da so otroci tako slabo podučeni v
resnicah katoliške cerkve.

Soglasno pa so hvalili in povzdigovali odlično
gostoljubnost bogatih avstrijskih samostanov, ki na¬
pasejo vsaki dan toliko revežev in popotnikov in so
prenočili in pogostili tudi njih z največjo pripravnostjo
in krščansko dobrotljivostjo. V ravninah se je ljudstvo
močno poneverilo ali v hribih so se jako pogostoma
namerili na ganljive zglede pobožnega življenja in
mišljenja. Sosebno na Tirolskem se jim je videlo vse
kakor doma. Edino, kar jim ni dopadlo, je bilo pre¬
veliko število menihov proti drugi duhovščini.

Kaj radi so hodili na Tirolskem in gornjem Ba¬
varskem gledat igre, ki prikazujejo trpljenje Kristusovo
in druge svete prizore. V ostali Bavariji so našli stra¬
šansko navdušenost za pivo in mastne pojedine, ali
kaj majhno in površno za božjo čast in službo. Ljudje
obiskujejo cerkve sicer dobro, ali se ne more zapaziti
nikakršna gorečnost; vse se dela iz navade in pa zato,
da se pobahajo z lišpom in prikupujejo drugemu spolu,
pri evangelcih na Švabskem in drugod so raznoščki
debelo gledali, da znajo sveto pismo celo na pamet
nemara bolje nego na Slovenskem župniki in škofje.

Radi so hodili poslušat pridige protestantskih
pastorjev, zdele so se jim dosti bolj jedrne in prepri¬
čevalne od katoliških; priljubile so se jim že s svojo mi¬
lino, da se ne zmerjajo ljudje tako po pasje, kakor
sempatam pri nas in se ne strašijo zmerom s peklom
in hudičem.

271

V Švici in zapadni Germaniji žive katoličani in
evangelci zelo pomešani, ali mirno in složno, da Slo¬
venci še začutili niso, kdaj so prišli od onih med te
in od teh zopet nazaj med one. Evangelsko mašo so
obiskovali tudi katoličani in katoliško tudi evangelci.
Ako so se kje sešli in jeli pogovarjati o veri, so ka¬
toliki dejali protestantom: Vaša je prava, in prote¬
stanti zopet našim: Ni res! Vaša je boljša. Našim so
ugajale njihove pridige, njim pa naše orgije in druge
lepe slovesnosti. Na ta način seve se ni mogel izleči
med njimi nikakršen razdor in ravs, ostali so si pri¬
jatelji in bratje, prav po božji volji in po zapovedi
Kristusovi.

Glede nemških duhovnikov menijo krošnjarji, da
jih ljudstvo res ne more tako spoštovati, kakor naše
slovenske. Pripovedujejo o njih premnoge pohujšljive
čine in trdijo, da so obljubo dosmrtne čistosti z ve¬
čino menda pozabili, ker žive v svobodnem zakonu s
kuharicami, nekateri celo v grešni zavezi z omoženimi
babami. Dokaj bolj pošteno se vedo po njihovem
mnenju evangelski popi, ki se smejo ženiti in se odli¬
kujejo tudi sicer z učenostjo in moštvom. V njihove
skrivnosti Slovenci niso mogli polukati in ne vedo
torej nič o spletkavosti, zavisti in drugih napakah teh
gospodov.

Na Bavarskem jih je žalilo, da so videli duhovne
na svatbah veseliti se z drugimi vred tako posvetno,
kakor se ne spodobi za može takega stanu. Protestantje
imajo do malega v vsaki hiši sveto pismo, ki ga prav
marljivo ne le prebirajo, ampak tudi študirajo. Nekaj
časa bero, potem se začno pomenkovati, kaj pomeni
ta in ona bolj temna beseda in izreka, kako bi se

272

dala raztolmačiti ta pa ta prilika, na kak način je treba
razumeti pripetljaje in reči, ki se dozdevajo človeku
čudne, nemogoče in včasi celo smešne in sramotne.
Vsak domačin pove svojo misel, najprej bralec ali go¬
spodar, potem zaporedoma drugi, tudi posli, žene in
večji otroci.

Pretresanje prevažnih verskih vprašanj in zastavic
se je videlo našim potnikom tako pobudno, koristno
in potrebno, da bi se moralo vpeljati nemudoma tudi
na Slovenskem. Priprostim dušam se niti sanjalo ni,
kako ostro prepovedano je to katoličanom.

Ali presojanje svetega pisma je bila neznatna
malenkost proti izkušnjavam, katere so jim pretile v
mestih in sploh v bolj izobraženih in dostikrat po¬
polnoma spačenih društvih, ki smatrajo za glavni dokaz
naprednosti in razsvetljenja očitno nevero in brezob¬
zirno naskakovanje na cerkev in njene dogme. Na teh
krajih so slišali novice, ob katerih so kar ostrmeli in
jih je zabolelo uho in duša. Modrijani so pravili od¬
ločno, za gotovo, da je Bog narava,  ne pa kako
samostalno, vsemogočno bitje. Duh umrje s truplom
vred; peklo in nebesa so skovali prekanjeni farji, se-
bičniki in norci. Vse vere so prazna izmišljija, abotna
domišljija. Mati božja ni devica, ampak spada v vrsto
tistih žensk, ki jih svet najmanj spoštuje. Za Kristusa
so trdili nekateri, da je bil premeten slepar in zape¬
ljivec in tedaj po pravici obešen, drugi so jim to po¬
bijali in priznali, da je bil velik in razumen mož, ki
je ljudstvo ljubil in so ga farji in velikaši zadušili,
ker je hotel osvoboditi človeštvo iz njihovega jarma.
Njegove blage nauke da je cerkev pokvarila in tako
presukala, da je naredila iz njih najtrše spone za vse

273

18

narode. V glavah slovenskih poslušalcev je moralo na¬
praviti tako govorjenje, katero so culi nekateri skoro
vsak dan, ogromno prekucijo. Obhajale so jih grozo¬
vite dvombe, ali velika večina njih si ni dala ugrabiti
vsaj treh največjih tolažb: svojega Boga-stvarnika,
Krista svojega odrešenika in neumrlosti svoje duše.
Na svojih potih so dobili trdno prepričanje, da je mo¬
rala vnemati nekdanje Nemce neskončna gorečnost za
božjo slavo, ker se drugače ne bi moglo razumeti,
da so si hoteli zidati te drage, veličastne gotične tem-
peljne, ki so večna dika in ponos Germanije. Ali časi
so se strašno izpremenili; velikanske cerkve stoje več
kakor na pol prazne še ob največjih slovesnostih, druge-
krati jih ogleduje kvečjemu kak tujec iz radovednosti;
tretina naroda je zatajila krščansko vero popolnoma;
dve tretini je sicer še imata, ali niti v njih ni več,
razen nekaterih hribovcev, tako živa, stanovitna in res¬
nična kakor je n. pr. v slovenskih kmetih.

Po njihovem mnenju se bo zbrisal na Nemškem
v sto letih zadnji sled krščanstva. Če je ta sodba ute¬
meljena na istini, ne pomnijo Nemci več prve zapo¬
vedi Kristove: Ljubi Boga nad vse.

Človeku dohaja na misel vprašanje: Kako pa
izpolnjujejo drugo, tej enako: Ljubi svojega bližnjega
kakor sebe? Krošnjarji so nam pravzaprav to že po¬
vedali, zdaj ponavljajo svoje besede, pomnoživši jih
s potrebnimi dodatki. „Nemec ne mara za tovarišijo
in domovino, kako bi tedaj mogel ljubiti tovariše in
rojake, nikar druge bližnje? On ljubi sebe, svojo babo
in svojo čredo otrok; to je vse, kar presega ta ozki
krog, zanj ne biva skoraj na svetu. Kdor opazuje nje¬
govo štorasto vedenje proti ženi, 'njegovo natepanje

274

uboge dece, bi mogel posumiti tudi o tej ljubezni,
ali bi zašel zopet predaleč: robati naravi prostega
Nemca je mogoče te navidezne nasprotnosti prav lepo
zediniti. Žlahta nam še zmirom nekoliko velja, Nemcu
nič, zanj je res raztrgana plahta.

Gostoljubje in prijateljstvo.

Tudi mi velimo: Šenk je umrl, Nedam ga je
pokopal, ali smo itak boljši nego nas ovaja ta pre¬
govor. Kadar kaj imamo, damo radi vsakomur in včasi
še več nego je pametno. Pregovor naj si prestavijo
Nemci v svoj jezik in potem bo pomenil resnico. Njim
je sorodnik tisti, s katerim jih veže posojilo ali druga
denarna razmera, prijatelj tisti, od kogar so prejeli ali
pričakujejo dobiček, drugih bližnjih ne poznajo.

Tega pa ne pravimo, da ne pride noben dar
izpod njihovega palca — človek ostane zmerom človek,
naj se zove tako ali tako. Kadar potrka na vrata reven
popotnik, kak vandrovec, kakor mi velimo, dobi svoj
krajcar na Nemškem še bolj gotovo kakor pri nas, ker
je tam več cvenka. Toda iz kake posebno blage misli
mu ne da bogme nihče, ljudje se hočejo nadležnika
odkrižati, druge pomembe ta krajcar nima. Nemec vrže
dijaku, ki mu je v rodu, večkrat kako šestico, tudi
goldinar; to je vse kakor pri nas, velika hvala pa za
to dobroto ne gre niti nam niti njemu; take malen¬
kosti niso vredne, da se jemljo v misel.

Isto se godi v hudi nesreči. Kmet Štefelj, ki nam
je dal dostikrat kaj izkupiti, je grob, trebušen mož;
pozdravljajo ga sto korakov daleč vsi, tudi župnik; ni

275

18 *

čudo, trdi se sploh, da našteje, če je treba 100.000
rajnškov. Take korenjake spoštujemo tudi mi. Štefelj
ima bratranca Miheljna, ki ga pa sreča ni pogledala ni¬
koli skozi veliko okno. Životaril je v raztrgani, zadol¬
ženi bajti in še ta revščina mu je zgorela. Štefelj ga
je najprej trdo ozmerjal, zakaj da si hiše ni zavaroval,
precej potem pa je začutil usmiljenje in je rekel ženi:
Moj bratranec je zanikarnik, da je joj, pomoči ni vreden
nobene. Ali kaj bi rekli ljudje, če ga pustimo tako na
suhem in golem? Ne, ne, to ne sme biti in ne bo.
Štefelj pokaže tudi zdaj, da je dobrega srca. Zapovej
dekli, da naj nese Miheljnu košarico krompirja, tistega
bolj drobnega, ki leži v kotu, da se bo imel pet, šest
dni s čim prehraniti.

Štefelj je storil blago delo, dasi bi bil ravnal
lahko še vse bolje; ali kaj hočemo, podarjenemu konju
se ne sme gledati na zobe. Takih dobrotnikov se ne
manjka na Nemškem. Če je podelil vsak sorodnik to¬
liko kakor Štefelj, je bilo Miheljnu vendarle za nekaj
časa pomagano, zato ne sodimo stiskalca prehudo.
Grajati bi ga morali šele potem, ako bi se hotel s
svojo beraško darežljivostjo kaj bahati. Tega mu pa
ne moremo očitati.

Tudi nas so napasli Nemci dosti potov brez pla¬
čila, kakor smo že povedali. Postopali so tedaj z nami
po človeško, ali se teh dobrot vendar le ne spominjamo
s kakim posebnim veseljem ali bogve kako hvaležnostjo.
Dejali so nam, da jih veseli, da zopet pridemo in so
nam ponudili jesti in včasi kaj malega tudi piti in na¬
zadnje so nas prenočili. Mi smo jim vrnili s tem, da
smo jim dajali vse po nižji ceni kakor drugim, da
smo jih zabavali s pripovedkami in burkami in jim

276

pomagali delati. Kdo torej more reči, da so nas imeli
zastonj v hiši?

Kdor se ni obnašal kakor mi, so se ga povsod
kmalu naveličali. Kočevarji n. pr. niso dobili nič piti
in ljudje so jih začeli kmalu povpraševati, kdaj mi¬
slijo odriniti, ker za take nepriljudne goste niso marali.
Kako vse drugače se vrši ta reč pri nas! Kadar pozdra¬
vimo koga z dobrodošlico, mu postrežemo z vsem,
kar kuhinja in klet zmoreta, ne zahtevamo od njega
nič koristi, nič povračila, niti zabavnega pogovora ne
in ako bi hotel prijeti za kako delo, bi se nam zdelo
strašno grdo ter bi ga silili, naj pušča to domačim in
ostane za mizo.

Naše slovensko rodoljubje se vidi Nemcu smešna
in preabotna šega, gola zapravljivost, potrata časa in
imetka. Če povabi koga na kosilo, je znamenje, da bi
se rad z njim kaj pomenil o tej in oni reči, ki mu
obeta kak dobiček. Ako ni tega namena, pa pričakuje
gotovo, da bo povabil gost o prvi priliki zopet njega
in se tako z njim poravnal.

Včasi smo pa zapazili še bolj gnusno umazanost.
Kadar pogostimo koga mi Slovenci, se vedno držimo
lepega pravila, da postavimo predenj najboljše jedi in
pijače, ki jih imamo. Ko odide, mu potisnemo radi
kak čeden ostanek v žep, da prigrizne po potu ali pa
ga prinese materi in otrokom.

Nemcu, ki pride kam v goste, je težavno ustreči.
Če se mu ne izpolni vsaka želja, sla in trma, obrekuje
človeka še čez leta. Kadar pa posadi koga drugega
za svojo mizo, se mu ne ljubi dosti nositi. Baba pri-
trese velikansko skledo cmokov ali kaj druzega takega,
kar ga malo stane in želodec hitro nadene. Lačni gosti

277

posežejo in se napokajo. To je prva in glavna jed.
Zdaj se prikaže tudi meso, ali ne na kupe, kakor pri
nas, toliko, da pokrije posodi dno. Gospodar si misli:
Za posladkanje bo dovolj, lačni tako niste. Kadar se
speče kokoš, ostanejo najmastnejši kosci gotovo v ku¬
hinji. Varčna gospodinja jih dene na stran zase in za
moža in veli: „To bi bila bedaka, da bi privoščila
drugim kaj boljšega nego sebi.“

Tudi nas so včasi zvali na obed, pa nam verjemite,
da cele živali nismo skoraj nikoli videli na mizi; če
ne druzega, bedra je navadno zgubila. Za pijačo ne
vprašajte! Dobrega vina nismo pili ob takih prilikah
nikoli, dasiravno bi se bilo lahko dobilo v krčmi. Nem¬
škega piva ne grajamo, za žejo je kakor nalašč ustvar¬
jeno, ali za gostijo se hoče sladka kapljica, ki razveže
jezik in ogreje srce; brez vina ni veselja, naj se reče kar
hoče, mi Slovenci bi se sramovali napajati prihodnike
s pivom, ki nima druge moči, če je tudi najodličnejše,
kakor to, da napuhne trebuh in dela tovarišijo zaspano.

Tako, vidite, je nemško gostoljubje, še dosti bolj
piškavo je pa njihovo prijateljstvo. Če se pri nas dva
pobratita in skleneta srčno zavezo, sami veste, da to
nekaj velja in tehta. Prava prijatelja uživata vsako
srečo skupaj, v nesreči in nadlogi bi dala drug za
druzega vse, imetek, kri in življenje, v nevarnosti se
ne bi ustrašila vsega sveta armade, razločiti jih ne
more nič drugega nego smrt in grob. Še tujega člo¬
veka prevzame neka čudna radost, ako vidimo njuno
milovanje in drugovanje, ki je tako prosto vse sebič¬
nosti in tako polno rajsko sladkih in nedolžnih veselic.
Tako resnično pobratimstvo se niti pri nas ne nahaja
za vsakim grmom, ali čisto še ni izumrlo.

278

Nemci so se tega občutka menda povse iznebili,
delajo se iz njega norca in pravijo, da je zadnji pravi
prijatelj že tako davno umrl, da ga niti najstarejše
bukve več ne pomnijo. To je obenem šala in resnica,
vsaj za sedanji rod in vek. Ljudi, ki se zovo Freunde,
živi v Nemčiji brez števila. Ali kadarkoli nam je došla
prilika spoznati to prijaznost bolj natanko, smo se
vselej prepričali, da je ali prazna senca brez topline
in življenja, ali pa lepo opisan in nakičen grob, pod
katerim se zakriva smrad zavisti, hlimbe in vsakršne
druge hudičarije.

En zgled naj zadostuje, dala bi se jih povedati
cela stotina. Pojdite z nami v dunajsko krčmo in po¬
glejte dobro onih pet mladih pivcev. Kaj ne, kako
ljubeznjivo se pomenkujejo in si potrjujejo vsako be¬
sedico? Tu ne bi zapazili nikdar nikakršnega prepira,
nobene zdražbe in zabavljivosti. Tako po bratovsko
složno jih vidite skupaj tudi na izprehodih, pri vese¬
licah, v gledališču, skratka vedno in povsod. Zvečer ali
sicer, kadar se morajo raziti, si stiskajo roke in se
poslavljajo kakor za večnost. Znanci vedo, da ne mo¬
rejo prebiti drug brez drugega in so dali tej prijateljski
družbi razna šaljiva in tudi nekatera lepa imena
n. pr. Fiinfhaus, Ftinferbund, Fiinferveste, petorčki, pet
resnic.

Nekateri smo najrajši zahajali v to gostilno, ker
nas niso prehudo odirali in tako smo imeli dovolj
časa preštudirati teh nemških „pet resnic". Prijatelji
se za nas tujce niso brigali. Če ni bilo drugih ljudi
zraven, so se vpričo nas ravno tako pogovarjali in
vedli, kakor da so zgolj sami. Stisnjeni v svoj kotiček
smo poslušali njihov pomenek in se morali čuditi iz-

279

prva oslovskim marnam, katere so blekali, pozneje
pa še bolj njihovi strupeni hudobiji. Dokler so sedeli
vsi za mizo, so se brez konca in kraja drug drugemu
dobrikali; kadar je pa kateri vstal in rekel, da mora
iti na svoje delo, so precej pustili svoj prejšnji raz¬
govor in so jeli vlačiti čez gadove zobe oddaljivšega
se prijatelia. Pretresali so vse, kar je čez dan delal
in ne delal, vsak njegov čin in korak so tako obrnili
in našarili, da se je moral zdeti vsakemu človeku
smešen in brezumen, vsi štirje so se jeli v en glas
krohotati po vsaki novi povestici in z njimi tudi mi,
ker je bila res ena bolj slana od ruge. Rogali in smejali
so se bratci dotlej, dokler ni odrinil drug tovariš. Trije,
ki so ostali, so zdaj padli na tega in ga raztrgali na tisti
način kakor prvega. Če je odšel tudi tretji, sta ga rešetala
zadnja dva in ta dva sta prišla kak drug večer na vrsto.

Zdaj nam je bil razodet pomen nemških petih
resnic. Mesto častitega društva pametnih in pravih pri¬
jateljev smo imeli pred očmi druhal petih nemških
bedakov in lumpov in še zdaj ne razumemo dunajske
brbljavosti, da ljudje niso te sodrge spoznali in je po¬
metali na ulico. Na tako kosmate falote smo se na¬
merili resda samo v tej hiši, ali žalostnih znamenj
slabe prijaznosti smo zapazili sila veliko, koder smo
hodili po Nemčiji. V gostilnicah so obirali dostikrat
gosta, s katerim so se ravnokar še prav lepo menili
in razveseljevali. Če je začel kdo lažnjivo in zlobno
napadati človeka, smo videli, da je njegov prijatelj
poslušal to molče in brez nejevolje, včasi pa se je
še sladko nasmejal in ga pomagal opravljati.

Domalega vsi Nemci, s katerimi smo občili kaj
več, so potrdili sami, da se ne morejo zanesti na no-

280

benega prijatelja. Grozno čudno se nam je zdelo, da
te spačenosti niso dosti obžalovali; videlo se je prav
očitno, da so je že od mladih nog navajeni.

Zdaj pa čujte, kaj se je pripetilo Petru Poljancu,
ki je verjel nemški prijaznosti. Več let je hodil z nami,
naenkrat mu je butnilo nekaj v glavo, začel se nas je
ogibati in se je pridružil v Ulmu nekemu Švabi, ki
so mu rekli Sibel. V Stutgartu sta dobivala blago in
potovala z njim kake dve leti po Švarcvaldu, po nepri¬
ljudnem gorovju, ki se razprostira med Renom in Do¬
navo. Peter se je bil tako zaljubil v svojega Sibelna, da
brez njega ni šel nikamor. On je lazil čez dan po hribih
in trgoval, zvečer pa si je poiskal prenočišča, kjer je
vedel, da ga čaka Švaba. Tako je Kranjec delal, njegov
prijatelj pa pasel lenobo in živel ob njegovem trudu.

Naši so ju enkrat dobili skupaj, in so slišali,
kako medeno se je Sibel sladkal in hvalil tovariša
in kako neumno ga je silil, da naj pije, kolikor ga
je volja, ker on ne pozna večje prijetnosti nego de¬
liti zadnji krajcar z zvestim prijateljem. Trap se je bil
tako izneveril, da z rojaki ni hotel niti govoriti. Bil se
je za trdno namenil, da ostane vse žive dni na Nem¬
škem v društvu bratca Sibelna. Mi ga nismo videli
poldrugo leto.

Ko smo v Avgsburgu v svoji krčmi večerjali, se
nam približa strašno razcapan in mršav berač in se
začne na ves glas jokati in nas prositi odpuščanja in
milosti. Bil je Poljanec Peter. Mi smo kar odreveneli
in ga vprašali, kako za božjo voljo vendar je padel
med berače on, ki si je znal tako izvrstno služiti denar,
ki je zmerom čislal snago in lepo opravo in se je
ponašal sploh možato in bahato. Precej smo se do-

281

mislili, kdo ga je bržkone pahnil v to nesrečo in sra¬
moto in se nismo motili. Sleparski Sibel se ni zado¬
voljil s tem, da ga je avšasti Kranjec le pasel in na¬
pajal, izvlekel je polagoma iz njega vse, kar je imelo
kako vrednost.

Peter si je bil kupil krasen angleški nožič, veljal
je pet goldinarjev. Sibel mu veli: Prijatelj! Koliko ti
dam za nožič? Veš, zdi se mi tako ličen in prisrčen,
da ga moram nositi v svojem žepu, naj bo drag kolikor
hoče; brez njega mi kar ni mogoče prebiti. Peter je
komaj čakal, da mu more s čem ustreči, dal mu je
nož ne le zastonj, ampak je še rekel, da ga neizrečeno
veseli ta in vsaka prilika, da mu dokaže svojo ljubezen.

Švaba si je dobro zapomnil te nepremišljene besede.
Kmalu ga je začel mikati Petrov dragoceni pas in dobil
ga je zastonj kakor nožič. Tako je izpulil iz njega
šal, torbo, listnico, jantarno cevko, novo suknjo, dva
para čevljev in nazadnje tudi zlato uro. Teh reči pa
ni obdržal zase, ampak jih prodal, zapil in zavlaču-
garil. Nikdar sitemu grlu niti to ni zadostovalo. Tu-
patam so se jeli delati dolgovi. Ker se jih Peter ni
naveličal plačevati, se jih ni niti Sibel naveličal delati.
Na tak način je Poljanec zapravil ne le denarce, ka¬
tere si je bil prihranil prejšnja leta in ves tekoči za¬
služek, ampak tudi stotak, ki bi ga bil moral poslati
trgovcu za prodano blago. Ko potoži svojo nadlogo
Sibelnu in ga prosi, da bi mu kje pri znancih dobil
to stotino, mu pokaže Švaba zobe in mu veli zanič¬
ljivo : Za takega osla pa že ne bom hodil iskat denarja
na posodo. Veš, da me je prav sram, da sem se tako
dolgo vlačil s tabo. Mislil sem, da si bogatin in tene
stane težko plačati za me kak polič, zdaj vidim, da si

282

berač z mano vred. Pojdi se solit in nikar se drugo-
pot več tako ne bahaj!

Petru je bilo, kakor da bi ga bila strela zadela.
Revež se ni vedel kam obrniti. K svojemu trgovcu
brez denarja ni smel priti, bil bi ga dal zapreti in go¬
sposka bi ga odpravila sramotno nazaj na Kranjsko in
pisala naši sodbi, da naj mu zarubi domačijo. Kriste
bog pomozi! Peter je bil res v hudih stiskah. Nekaj
časa se je potikal po vaseh in delal pri kmetih skoraj
brez plačila, za samo hrano.

V bližnji hosti so napadli tolovaji kočijo. Na
tujca Petra je jel leteti sum, da je bil tudi on z njimi.
Noben gospodar ga ni hotel več vzeti za delavca.
Poskusil je marsikaj, da bi si našel kako drugo za-
službo, ali vse brez uspeha. Od pomanjkanja, skrbi,
žalosti in sramote je zbolel in ležal pri usmiljenih
ogljarjih petnajst tednov. Ko je vstal, je bil tako slab,
da ni mogel prijeti za nobeno delo, moral je beračiti.
Nemška zemlja in narod sta se mu tako pristudila po
toliko britkih izkušnjah, da ju je hotel zapustiti precej
in za vselej. Beračil je naravnost proti domu, na tem
potu je prišel tudi v Avgsburg in v našo krčmo. Revež
se nam je tako smilil, da smo si brisali neprenehoma,
solze med njegovim pripovedovanjem. Zvrgli smo zanj
nekoliko goldinarjev; z vozniki in kmeti se je srečno
pripeljal do Avstrije; naprej do doma so mu pomagali
drugi dobrotniki, sosebno duhovniki. Zdaj živi zado¬
voljno v naši Beli Krajini; kupčevaje z vinom in ži¬
vino si je pridobil toliko premoženja, da izdeluje lahko
brez krošnje. Ljudje ga spoštujejo in ljubijo zaradi
dobrega srca, da podpira tako zadovoljno svoje jako
siromašne srenjčane. Dolžnih sto forintov je poslal

283

štutgarskemu kupcu že drugo leto in je priložil pošteno
tudi obresti, celih dvajset goldinarjev, tedaj več nego
mu jih je šlo. Mož se pogovarja rad z vsakim člo¬
vekom, samo Nemcev mu ne sme nihče spomniti,
nikar hvaliti, če ne zrogovili, da je groza.

V drugih rečeh mu ni nič reči, ali to sovraštvo
je prismojeno. Kar nam je zakrivil eden, ne natve-
zajmo vsemu narodu. Peter naj bi ne bil spletal s
tujci bratovščine, ampak občil z njimi priljudno in
prosto kakor mi drugi, pa bi se ne bil opekel. Z Nem¬
cem ni dobro imeti prijateljstva, ali bogme niti so¬
vraštva. V jezi je strašen, bije v smrt kakor besen, ali
pa se potuhne in te uje kakor gad, da ne veš, kdaj
in zakaj. Tudi mi se včasi sporečemo in spremo, ali
to nima dosti važnosti in trajnosti. Ropotamo prav
veliko, včasi se kaj malega tudi obunkamo. Toda
srda nočemo držati, preden zatone solnce in gre za
božjo gnado, navadno že potihnemo in pri kupici
dobrega vinca se čez par dni popolnoma ublažimo in
pomirimo.

O težkih ranah in pobojih se čuje redko kdaj,
vsaj pri nas v Beli Krajini in pri bratih Hrvatih. Mi
znamo drug drugemu kaj prizanesti in pozabiti. . Nemec,
če ga kdo razžali, se vede na tri načine, ki so nam
vsi enako neljubi in odurni. Nekateri se nikoli ne
unevoljijo. Plačaj mu žganje in pivo in ti bo molčal
in potrpel vse, če mu rečeš pes ali hudič. Večkrat
smo videli, kako grdo so škrici zasmehovali in zasra¬
movali kmete, in ti se niso niti ganili, menda se jim
je še dobro zdelo, da se hočejo z njimi pečati in nor¬
čevati. Rokodelce in druge pijance so vrgli zvečer iz
krčme in drugo jutro so zopet pritavali pit. Takih ljudi

284

brez srama in ponosa vse mrgoli po Nemškem, zlasti
v mestih. To so smeti, o katerih ni vredno dalje be¬
sediti.

Drugi Nemci ne morejo slišati niti šale, nikar
zmerjanja. Precej pograbijo vse, kar jim stoji do rok
in udrihajo, kamor dosežejo, najrajši po glavi. Če jo
razčesnejo, mala briga. Pravijo: hin ist hin — enkrat
se mora crkniti, potem je tako vse končano. Tak sad
raste vselej na drevesu nejevere. Življenja mnogi ne
smatrajo za največji dar božji, ampak za nadležno
breme, katerega se ni nikaka škoda iznebiti. Vsak dan
smo čuli, da se je ta pa ta sam ustrelil, obesil ali
utopil. Komur ni žal zase, mu je še manj za druge.
Ni se tedaj čuditi, da se pretepi izvršujejo tako po-
gostoma z ohromom in umorom. Včasi se koljejo iz
gole samopašnosti in napuha.

V vinu in ljubezni divjajo celo pobožni Tirolci
po volčje; dokler ne zaduše nasprotnika, se jim neče
ohladiti razburjena kri. Povsod so nam pripovedovali,
s kakim neskončnim veseljem so v  zadnji vojski mesa¬
rili Francoze. V Nemcu spi ljuta zver, ki se prebudi
ob najmanjši priliki in ga tako poživini, da ga ni
moč poznati.

Najbolj nevarna pa je tretja vrsta nemške jeze,
Ta ne zagrmi prvi hip, ampak se potaji. Razžaljeni
veli: Šon gut, je že prav! sicer ne črhne besedice.
Tisti, ki ga je uščipnil, misli, da je zdraha pozabljena,
poravnana in se ga ne boji in ne varuje čisto nič.
Hudoba ne da od sebe nobenega znamenja, kaj se
mu kuha in kuje v peklenskih nedrih. Z nasprotnikom
se pomenkuje, občuje, šali, zase pa plete noč in dan
zanke in jih nastavlja sem in tam, okoli in okoli,

285

dokler ne zapazi, da je žrtev tako omrežil, da se mu
ne more več izmakniti. Zdaj pritegne in rsk! kakor
bi trenil, ji zavije vrat, ko se je napada najmanj na¬
dejala. Na tako grozno maščevanje se včasi pripravlja
leta in leta, kakor pravimo, brez vnanje jeze, z blagim
obrazom, jasnim očesom in mirnim srcem!

Nemec, lačen in lakomen, skop in grabljiv, se
utogoti najstrašneje, kadar mu kdo krati dobiček in
sega v premoženje. V tem slučaju postopa brez obzira
in milosti. Da stare tatu svoje koristi, se ogluši glasu
vesti, poštenja in narave in rabi zoper njega vsak pri¬
pomoček, vsako orožje, naj bo blagoslovljeno ali pro-
kleto. V svojem obličju in bitju ima nekaj resnega in
postavnega, kar sili tujca na spoštovanje, ali v tem
resnem in postavnem truplu snuje sebična, ledena in
trda duša, ki navdaja slovenskega človeka z grozo in
trepetom.

Kranjska burja je huda, ali brije v zraku, še hujša
je nemška, ki buči v srcu. Mnogi Slovenci zaničujejo
sebe in povzdigujejo Nemce. Oni ne delajo prav, ali
nikar jim tega prehudo ne zamerimo, ker ne po¬
znajo svoje vrednosti, kakor ne pozna modra devica
svoje lepote. Mehki, dobri, krščanski ljudje se nahajajo
pri nas v najmanjši vasi, skoraj pod vsako streho, v
drugih deželah in narodih jih je treba včasi dolgo
iskati. Komur je odkrila zlata mamica Slovenija svoje
neskončne zaklade, jo bo čislal nad vse druge po¬
krajine tega sveta in jo ljubil in objemal in pritiskal
na zveste prsi slednji dan in slednjo uro.

*

* *

286

Pripovedko Belih Kranjcev sem moral zdaj usta¬
viti. Zadnje besede, iz katerih diha tako žarko domo¬
ljubje, so me sicer na vso moč obveselile in navdušile,
ali začutil sem dolžnost, da nemilo kritiko s polja
strasti, kamor je zašla, zavrnem za neprestopljivo mejo
zmernosti in resnice. Kar je Nemec preveč sebičen,
je Slovenec premalo. Vpraša se, kateri je pametnejši?
Ako to reč zrelo premislimo, porečemo, da oni, ne pa
ta. Dobičkarija nosi denar, z denarjem pa se olajšuje
in pospešuje napredek, ne le telesni, ampak tudi du¬
ševni, z njim se dajo ustanoviti vsakovrstne šole in
znanstveni zavodi, goji in širi se omika in vse tiste
blagodati, ki so z njo v zvezi. Nemci so prekosili Slav-
jane v vedah in umetnijah večjidel zato, ker so boga¬
tejši. Njihove pravičnosti proti drugim narodom me
ni volja braniti, od nje tisočletnih pritiskov in udarcev
nas bole vsi udje, vse žile in mišice. Ali nepristrani
sodniki tujega rodu, ki so Nemce temeljito preštudirali,
potrjajo in postavljajo skoraj soglasno njih odlično po¬
štenost in pravičnost v domačem in privatnem življenju.
Opazke in mnenje teh mož sem razložil tudi našim
preognjenim raznoščikom in jih opominjal, da naj
strun ne napenjajo presilno, ker dajo že grd glas in
bi utegnile počiti. Poslušali so me mirno, ah smehljali
so se tako čudno, da sem kmalu videl, da se jim
ta nemška slava ne zdi povse dokazana. Ko sem do¬
povedoval, kar sem mislil, so jo jeli res od vseh strani
obrezovati in objedati.

„Kdor hvalisa Nemce tako debelo, mora biti
plačan lizun ah pa se mu blede. Ko smo živeli in
drugovali z njimi, nismo bili slepi in gluhi in spomina
od takrat še tudi nismo zapravili, da ne bi vedeli

287

kaki so ti svetniki in angeli. Še za kako srenjo se ne
more reči tako sploh: Ta srenja je poštena. Nahaja se
v vsaki dobrih, pa tudi slabih ljudi. Kdo šele sme
dajati tako zabeljeno izpričevalo velikemu nemškemu
ljudstvu, ki šteje bogve koliko milijonov duš? Pred
Bogom smo krivični skoraj vsi, svet ne vidi v srce in
smatra večino ljudi za pošteno. Njemu zadostuje, da
podložni ne greše zoper postave.

Gotovo je Nemcev, ki ne ubijajo in ne požigajo,
ne kradejo, veliko več nego je takih, ki počenjajo ta
ali druga hudodelstva. Od takih prepovedanih zloč
zadržuje nje kakor nas, ne oziraje se na vest, že strah
kazni, zapora in javne sramote. Kdor se ni onesnažil
nikoli s takim blatom, nima nič posebnega zasluženja,
kajti razume se to med ljudmi, ki so tega imena
vredni, samo ob sebi.

Kjer pa Nemcu ne preti očitna postava, verjemite
nam, da gre grozno rad v škodo bližnjemu. Če vidi,
da je kos paragrafom, se jih bo gotovo lotil in jih
vil in obračal, dokler se ne polasti klobase, ki mu
diši. Kdor ima z njim trgovino ali kak drug posel, naj
si da vselej narediti pismo s pečatom in pričami, sicer
se ne more nikoli prav zanesti, da ga ne bi opeharil.
To lahko govorimo, ker smo izkusili.

Trdno vero daje na Nemškem samo pisanje, be¬
seda in roka sta premalo. Nekateri je vzel od kupca
za petdeset goldinarjev blaga, pozneje mu je pa zara¬
čunal šestdeset goldinarjev. Človek je ostrmel in rekel:
Za božjo voljo, ali se nisva zmenila, da mi daste za
petdeset goldinarjev? Kupec je pomajal z ramami in
dejal: Pokažite pismo! Tako in tako sva se zmenila,
mi veli lahko vsak slepar, v trgovini jezik ne velja.

288

Kdor ni poznal te šege, so ga dostikrat oskubli.
Za uboge Kočevarje trdijo Nemci, da so goljufi, tega
pa ne povedo, kolikokrat pa so jih oni goljufali. Morda
pada na Kočevarje komaj pol krivice. Če je kak siromak
dolžan Slovencu in ga prosi za potrpljenje, bi si štel
v greh, da ga ne bi počakal. Dosti je tudi takih, ki
ga ne bi tožili, če ne dobe od njega ne krajcarja, to
se pravi, kadar moža poznajo, da bi rad dal, ko bi
mogel. Na Nemškem najdete takih zgledov predrto
malo. Upnik pravi: Toliko in toliko mi gre; prišel je
rok, da plačaš, drugo je tvoja briga. Če ne prineseš
denarja, mi bo jako žal, da te bom moral izročiti
gosposki.

Mi se včasi, v jezi, tudi tako grozimo, ali lepa.
prošnja nas kmalu omeči, Nemca ne. On se drži svoje-
pravice in postave in če bi bilo dolžniku še tisti dan
poginiti. Usmiljenje je pri njem zamrlo kakor prija¬
teljstvo, ali pa se potika kod skrivaj, da ga tuje oko
ne more zaslediti. Nemci so si izbrali za narodno
drevo hrast. To ni brez pomena. Njim, kakor Judom
je srce obrasla trda hrastova skorja, ali s tem razloč¬
kom, da si Judje med sabo pomagajo, Nemci pa ne.

V Vinterturu na Švicarskem je bogatin prodat
jako poštenemu, ali nesrečnemu sosedu, ki mu ni mogel
vrniti posojila, hišo in jo kupil na dražbi, ker ni bilo
tekmecev, za pol cene sam. Prejšnji gospodar jo je
moral zapustiti vsled nemilega ukaza še tisti dan. Iz¬
selitev je bila otožna, da je dušo parala. Naprej je
stopal mož, bled kot stena. Tresoča se usta niso mogla
spregovoriti ne besedice. Revež ni irnel ne krajcarja,,
niti prijateljev; ni vedel, kako bi priskrbel rodovini
večerjico in kje bi z njo prenočil, za drugi dan si ni.

1?

289

upal niti misliti. Za njim je korakala nesrečna žena,
zdaj je priskočila k njemu in se ga oklepala, zdaj se
je zrušila na zemljo in obležala kakor mrtva. Sledilo
je jokaje krdelo osmih nedoraslih otročičev. Na cesti
je stal bogatin in lastnik njegovega domovja. Zadnjikrat
ga poskusijo omečiti. Pokleknili so predenj in ga pro¬
sili s povzdignjenimi rokami, naj potrpi pet, šest dni,
dokler si ne najdejo stanovanje in košček suhega kruha.
Trdosrčnik jih gleda mrzlo in zarohni nejevoljno: „Saj
sem že povedal, da Vam jaz ne morem pomagati.
Zakaj mi niste poplačali dolga?"

Ta prizor privabi na ulico sosede. Vsi so v en
glas omilovali sirote, vsi grajali in preklinjali bogatina,
ki se je iznebil vseh človeških občutkov. Med zbrano
množico pride po naključju tudi kranjski krošnjar,
rojen Podgorec. Ko izve, kaj je, reče ljudem, na videz
vsem ginjenim in milosrdnim: Zdaj ni čas zijati, ve-
rižiti oči in se jeziti na skopina. Pregnana rodbina
potrebuje dejanske pomoči, naredimo zbirko, da jo
rešimo skrbi in obupa vsaj za nekaj dni. — Snel je
z glave klobuk, meščani so vanj metali ta krajcar,
drugi groš, tretji zopet krajcar in tako naprej, nabral
se je s silo boren goldinarček. Naš rojak globoko
zdihne, pravi: Za desetero ljudi toliko ni dosti ne za
en dan in privrže iz svoje mršave mošnjice pet gol¬
dinarjev. Reveži so slišali, kaj je govoril in videli nje¬
govo dobrodušnost in so ga obsipali z zahvalo, kakor
da bi bili prejeli od njega celo stotino.

Oče te rodovine si je pozneje zopet lepo opomogel,
poslal krošnjarju krasen dar in ga povabil k sebi, da
ostane pri njem, če hoče, do smrti. Ta prigodba je
prišla tudi v novine. Vsi bralci so hvalili neznanega

-?

290

dobrotnika in grajali bogatina. Skoraj še bolj pa pre¬
možne meščane, da so se dali osramotiti ubogemu
krošnjarju. Ali človek bi lahko stavil, da so bili sami
zraven, ko se je to pripetilo, da. niti oni ne bi bili
storili nič druzega, kakor verižili oči, psovali bogatina,
obžalovali zapuščene reve in jim dali ne po svojem
nemškem domisleku, ampak po opominu slovenskega
rojaka, nekateri po krajcarju, drugi nemara tudi po grošu.

Na Nemškem stoje v mnogih krajih mogočne
palače, njih gospodje se štejejo med milijonarje, vsi
stanovi jih časte, ime jim slovi po celi deželi. Začeli
so z malim, mi smo mislili, da so se popeli na visoko
z bistrim umom, neutrudno delavnostjo, sicer jih ljudje
ne bi mogli takorekoč oboževati, jih voliti zaupljivo v
vsak zbor za poslance, izročati jim svojo bodočnost
in vso usodo. Toda često, jako često smo se prepri¬
čali, da bi zaslužili ti prvaki ječo in vislice, ne pa
kadila, katero se jim zažiga. Obogateli so s samo sle¬
parijo in odrtijo, ugrabili so otrokom očetovsko pre¬
moženje, razposojali so denar na nečloveške obresti,
napravljali so z lažnjivirni obljubami društva in se
polastili težko prisluženega imetka lahkovernih . delni¬
čarjev.

Poglavitni brlogi take brezvestne vrtoglavosti so
Dunaj, Berlin, Hamburg in f'rankfurt. Gotovo ste brali
in veste bolje nego mi, koliko tisoč ljudi je oberačilo
po njej lansko leto na Dunaju. Čujemo, da presega
škoda tisoč milijonov goldinarjev! Tako, vidite, se
izkazuje razvpita nemška poštenost. Dosti takih ci¬
ganov je prišlo v pest sodnijam, ali Nemci so nam
sami dejali, ko bi hotela pravica zasačiti vse, bi tre-
balo zidati toliko novih ječ, da bi zmanjkalo za druge

291

19 *

potrebe zidarjev, v nekaterih mestih da ne bi ostal
noben bogatin, trgovec in barantač na svobodi. Koli¬
kokrat so prekanili tudi nas krošnjarje.

Preležano in preperelo blago so nam pošiljali za
dobro, če ga je človek količkaj razpotezal, je šlo’ na
dvoje kakor netilo. Cunje smo seveda prodali v zgubo,
kupec pa od računa ni odpisal ne počenega vinarja.
Roba, ki jo raznašajo Tirolci po sejmih, je na oči vi¬
deti prekrasna, kaže trdno pletivo in žive, goste barve,
kakor da bi jih ne bi bilo moč odrgniti. Denite jo na
solnce in že za mesec dni, navadno še prej bo dobila
podobo jesenskega listja. Ako jo daste le enkrat perici,
vam bo prišla nazaj marogasta capa, da živa duša ne
bi uganila, kaj je bila.

Bavarcem in Svabam se more vsaj nekoliko verjeti
in zaupati, tudi če ne poznaš človeka bolj natanko,
Švicarjem pa čisto nič, in Prusakom še manj kakor
nič. Njih ne bi zapekla vest, ko bi neizvedenega tujca
na meh odrli. Med sabo seveda se obnašajo drugače,
ker pazijo eden drugemu dobro na kremplje in se
boje tudi slabega glasu, ki je najnevarnejši črv vsake
trgovine in obrtnije. Mnoge pa ne oplaši niti on. Čuje
in bere se vsak dan, da je kak kupec prišel na boben
in je namazal upnike za toliko tisoč goldinarjev. Vzeti
mu nimajo kaj, ker je dal premoženje prepisati na
babo. Sodba dobi posla polne roke, ali ne pomaga
nič. Briga se slepar za preiskavo in zapor! Sedi par
mesecev, s tem je dolg plačan. Prej ni imel svojega
nič; prišedši iz ječe je resničen bogatin; greh se mu
pozabi in čez tri, štiri leta se mu vsi klanjajo kakor
največjemu poštenjaku. Na tak način se bogati hitreje
nego z vestnim delom.

292

Zavihanec odpre štacuno in se oženi. V žepu
ima dve, tri sto rajnškov; za prvino je to dosti. Po
prijateljih in znancih, s priporokami in lepimi bese¬
dami se splazi v kredit pri velikih založnikih in tvorni-
čarjih. Trgovina teče gladko, računi se plačujejo na¬
tanko, blaga se nakupiči toliko, da ne gre vse v pro-
dajalnico, treba je najeti posebno shrambo. Maček je
v hiši; kupi se na trgu čedno domovanje z dvema
nadstropjema in se zapiše z blagom vred ljubeznjivi
gospici. Zdaj zapoje boben, zavihanec se smeje, up¬
niki naj tožijo ali pa se obrišejo, denarjev za blago
ne bodo videli, če se na glavo postavijo, skoraj da je
še najpametneje, če molče, in si zapomnijo izkušnjo.

Semtertja smo iztaknili apostelne nove vere, ki so
oznanjevali, da se morajo vsi ljudje zenačiti, države,
stanovi in drugi razločki odpraviti, denar in sploh
imetek pa razdati med vse deželane tako, kakor za¬
htevata zdrava pamet in človeški poklic. V ta namen
bodo bogatini delili premoženje z reveži, gospodarji
pridelek s posli, tvorničarji dobiček z delavci. Kdor
ne bo dragovoljno v to privolil, se bo razglasil za
vseobčega sovražnika in brez milosti ugonobil. Taki
nauki so se glasili ne v zakotnih beznicah, kjer se
shajajo rokovnjači, ampak v gostilnicah in kavarnah
vpričo odličnega občinstva. Gosti so jih poslušali jako
pazljivo, nekateri so se jim smejali, drugi so nekaj
mrmrali, tretji molčali, svoje nejevolje pa ni očitno
pokazal skoraj nobeden. To Antikristovo evangelje
daje tatovom odvezo za vse storjene in prihodnje
grehe, menda ravno zaradi tega niso na Nemškem več
boječi, ampak prav dobre volje, kakor da bi bili do¬
bili nazaj svoje pravice in jih smejo zdaj javno uživati.

293

V velikih mestih izvršujejo svoje napade in vlome
tako premeteno in predrzno, da jih ne zadrže ne že¬
lezna vrata, ne ključi in ključavnice. Po denarje hodijo
v izbe kar o belem dnevu. Po noči gre človek proti
domu, izza ogla ga zaskoči tolovaj, mu vrže zadrguljo
za vrat in ga zvrne na tla. Ko se zave iz omamice,
ni hudodelniku ne sledu več, pa niti uri in mošnji,
še bog, da se mu ni kaj hujšega zgodilo. Ob takih
prilikah je že marsikdo izgubil tudi življenje. Te stra¬
hote se ne delajo samo v temnih, oddaljenih ulicah,
ampak kaj pogostoma sredi mesta, na najbolj živahnih
trgih, blizu vojaških straž in brezštevilnih svetilnic.

Med vsemi stanovi so si ohranili venec poštenja
še najbolj kmetje, posebno v goratih krajih, kjer se
ne nahajajo fabrike, ki so poglavitna semenišča vseh
grdobij. Tudi pri njih smo se namerili na sleparje,
ali niso mogli toliko škoditi, ker so jih ljudje izobčili
iz svoje tovaršije in jim posel skoraj onemogočili. Niti
o tatvinah se ni dosti slišalo, razun takih, ki se ne
smatrajo za greh, če je na priliko kak lovec v tujem
gozdu ustrelil kaj divjačine in jo odnesel na svoj dom,
ali pa kak bajtar brez hoste posekal deblo in ga
upeljal za kurjavo ali drugo rabo. Po planinah smo
potovali povsod brez nevarnosti in strahu včasi celo
noč in nikdar se nam ni nobena neprijetnost ne pri¬
ključila ne zagrozila. Nekateri so se - sicer lagali, da
so bili okradeni, a dobro vemo, da so jim pobrali
blago krčmarji, da se plačajo.

Eno reč pa moramo vendar omeniti, pa boste
videli, da smo tudi mi boljši od nemških hribovcev.
Ko smo jim razkladali, kako se pri nas živi, smo jim
povedali, da dežnikov in pokrival ne nosimo vselej v

294

cerkev, ampak jih puščamo zunaj brez varuha in se,
kar vemo, še nikoli ni pripetilo, da bi se bila kaka
reč komu ukradla. Ljudje nam tega skoraj niso mogli
verjeti; dejali so: Ko bi storil kdo kaj takega pri nas,
bi moral iti domu moker in gologlav. Tatov ni ravno
veliko, ali kar jih je, bi gotovo porabili tako lepo
priliko.

Tu imate nemško poštenost, kadar gre za denar.

Ker že ravno to reč pretresamo, vam bomo ob
kratkem pojasnili tudi tisto nemško poštenje, ki se
tiče ženskega spola. Najprej pa nam morate vi kaj
povedati! V bukvah ste veliko brali o Nemcih. Jako
smo radovedni, kaj se piše v tem oziru o njih, to se
pravi, kako da kaj izpolnjujejo šesto in deveto božjo
zapoved?

Jaz sem odgovoril: „Misli se v tem ne vjemajo.
Tuji pisatelji pravijo, da Nemci glede čistosti niso nič
boljši od drugih narodov. Tudi nemški, ki so zares
učeni in nepristrani, spoznavajo odkritosrčno, da je
število nezakonskih otrok na Nemškem grozovito in
se s to čednostjo sploh nič dosti ne širokoustijo. Toda
pravi učenjaki klijejo povsod poredkoma. Nemški kakor
drugi pisači so navadno v svoj narod preveč zatele-
bani in trdijo večjidel, da na zemlji ni zvestejših žen,
niti bolj sramežljivih in neomadeževanih deklet nego
so nemške. “

Ob teh besedah je vstal med raznoščiki tak hrup
in krohot, da nisem mogel dalje govoriti; enemu, ki
je ravno pil, se je od smeha zaletelo vino in se je
skoro zadušil. Davil se je dobre četrt ure. Ko si je s
težko silo potolažil grlo in so se bili tudi tovariši že
umirili, ker jih je bolel od strašnega smejanja trebuh,

295

me niso hoteli več poslušati, ampak so prevzeli be¬
sedo sami in so pravili in kričali eden čez druzega
po priliki takole:

Nemci imajo sto in sto vzrokov, na golih ko¬
lenih Boga zahvaliti, da je zdaj bolj potrpežljiv, nego
je bil ob času Sodome in Gomore, sicer bi jih doletela
ista usoda in bi odklenkalo za vekomaj njim in njihovi
predrzni bahariji. Bukve nam ponujajo že zopet rog
za svečo, ali ga ne kupimo. To je tako, kakor če kaka
vinska šleva, ki stoji komaj na nogah, očita drugim piv¬
cem, da so pijani, on pa trezen, ali pa če spleza kak pa¬
glavec na drevo in vpije: Poglejte no, kako sem velik,
vi pa tako majhni.

Človeka razodeva jezik. Toliko in tako kosma¬
tega klafanja nismo čuli svoje žive dni kakor na Nem¬
škem. Ostudni gobec je ril po blatu naprej, ne spo-
minjaje se, da mora obrzdati s svojo smrajo nedolžno
deco in nežne deklice, ki so jih pripeljali s sabo brez¬
miselni roditelji. Da so brusili kvante le rokodelci,
vojaki in postopači, bi se ne bili toliko začudili in
zgrozili; tem ljudem ne zakleneš nesramnih ust s
sedmerimi ključavnicami; oni so menda ukleti, da
spodobno ne morejo govoriti, če bi prav hoteli. Ali
nečednih pomenkov so se udeleževali in še s kako
gorečnostjo tudi uradniki, učitelji, gospodje visokega
stanu, možje, ki bi morali biti drugim za zgled nrav¬
nosti in spoštljivega obnašanja.

Med njimi in najprostejšimi faloti dosti potov v
tej reči nismo našli prav nobenega razločka. Kolikor
debcleje je kdo klobasal, tem rajši so ga poslušali,
tem srčneje so se mu smejali in ploskali. Veselice
brez kvantanja si mnogi ne morejo niti misliti.

296

Pa naj bi že bilo, ko bi se oglasila v društvu le
kaka posamezna žlobudra. Ali ne! To gre po vrsti
kakor številke; dokler ne izkida svoje nesnage vsak,
od prvega do zadnjega, se ne konča. Ko bi imeli pre-
šiči svojo zlato knjigo, bi trebalo zapisati v njej na
prvo stran in z najdebelejšimi črkami Dunajčane. Ne
mine dan, da ne bi izlegli kake nove burkljarije, ki
roma po vseh krčmah in kavarnicah, dokler je ne
prepodi kaka mlajša, ne mara še grša sestra. Te na
vso moč pohujšljive čenče So dobile pri svojem svinj¬
skem krstu lično in vabljivo ime „Witz“, — šala. Kdor
ne zna klafati, se ne zna šaliti. Blago, ki se je na
Dunaju že obrabilo in ponosilo, se razpošilja daleč
okoli po svetu in nahaja povsod kupce. Še tam na
Rajni so nas dobrovoljčki popraševali za najnovejše
dunajske „vice“.

Slovenci smo vrženi med grešnike že od nekdaj,
kali, ker ne najdemo v pratiki nobenega svojega svet¬
nika, naj jo prebrskamo stokrat. Ali naj se pogreznemo
tudi vsi skupaj na dnu pekla, za to pa nas Bog že
ne bo obsodil, da nismo nič krotili jezika in ga va¬
rovali zamaze. Pijane mušice seveda tudi pri nas čvekajo
in blekajo vse, kar jim pride na misel, pametnih in
treznih pa se kuga ne prijemlje. In kadar se primeri,
da zajde kakemu lahkoživcu beseda v gnoj, kako
hitro ga ustavimo in resno vprašamo: Ali si mož?
Te ni sram ? Ako ne zavozi nazaj na lepo pot, ne¬
hamo z njim govoriti, ga ne pogledamo.

Prav to, vidite, je najbolj žalostno, da se pre¬
mnogi Nemci ne sramujejo niti onda, kadar so trezni
in zavedni. Navadno se človek meni najrajši o tisti
reči, ki ga veseli. Kakršne so besede, taka so dela.

297

Ta resnica stoji trdno za vse narode, torej tudi za
nemški. Nam se gnusi razkladati vse grdobije, katere
smo izvedeli in jih bili deloma sami za pričo.

Posle smo vam že pokazali, kakšni da so. Kar
se hlapcem in deklam samo dovoljuje, si lasti domači
sin, domača hči kot pravico, in oče in mati se mu¬
zata in ozirata, kje bi se dobilo kaj tudi za njiju dva,
poleg pregovora, da tudi stara koza rada sol liže. Sta¬
novi se v tem malo razlikujejo. Grofi in druga velika
gospoda že tako mislijo, da vežejo božje zapovedi le
kmeta in delavca, prostaka; razuzdanost imajo skoraj
za dolžnost, za potrebno pritiklino vašegnadstva. Kdor
živi z gospo v krščanskem zakonu, ga zasmehujejo
in gledajo pisano, da se drži šege.

Največ plaže in zbloje pa se nabira v' stolnih in
glavnih mestih. Ljudem se ne zdi nič čudno, če ima
mož razun žene še eno ali več ljubic. Baba ne zameri
zato dedcu, ker ni sama nič boljša. Dostikrat se pripeti,
da se kar naravnost sporazumeta: Ta naj bo tvoja, če
sme biti ta moj — in tako se ne kali hišni mir čisto
nič. Bogatini se javno vozijo s svojimi ljubicami, vodijo
jih v gledališča in na druge veselice. Žene se za to
ne brigajo, za kratki čas jim skrbi ljubček.

Mladina se pase prosto tudi brez ljubezni. Zvečer
švigajo po ulicah vlačuge kakor vešče. Dunaj, Berlin
jih štejeta na tisoče. Ho, ho! ali smo Slovenci priproste
duše! Vlačuge, veste, se krasno oblačijo, vse v svilo
in baržun. Ne izbirajo prav nič; kdor plača, je njihov,
naj bo visok ali nizek. Lotile so se tudi krošnjarjev,
zlasti tistih, ki so bili malo lepše opravljeni. Ti so
mislili, da so se zaljubile v njih imenitne gospe in so
prav težko premagovali izkušnjave. Vsi jih niso pre-

298

mogli. Kdor se je ujel, ni živel dolgo v svoji zmoti.
Nekateri so se pokorili v bolnišnicah, druge so mrcine
okradle in oglodale do belih kosti.

V Gradcu smo culi, da so prosili Gradčani cesarja
Jožefa, naj jim dovoli bordel. Cesar je rekel: Potegnite
čez celo mesto streho in bordel boste imeli brez mojega
privoljenja. Prav to se pripoveduje za Dunajčane in za
mnoga druga nemška mesta. To dokazuje, da so bili
Nemci že pred sto leti prešiči. Perajzarice so se teple
z zdravjem že od nekdaj. Okužile so nemško mladino,
da Bog pomozi. Žrtve vlačugarstva napolnjujejo vse
bolnišnice. V njih se človek najbolje prepriča, kako
sploh je razširjena ta grdoba. Tu leže vse vprek, vojaki,
rokodelci, delavci, dijaki, prostaki in gospoda.

V gostilnici smo slišali iz ust nekega oficirja, da
je našel v celi kompaniji samo dva zdrava fanta, vsi
drugi so bili francozljivi. Stare pokveke,' katere je strah
pogledati, se sprehajajo z brhkimi možaki, svojimi
ljubčki. Dejali smo: kako je mogoče, da bi se človek
zdravih oči in možganov zatelebal v take grdavše?
Kako tedaj so si dobile, česar so zaželele? Prav lahko.
Mrhe so imele denar in za denar se kupi vse, ne le
ljubice, ampak tudi ljubčki.

Mladih fantov, ki so plačani za ljubezen, je sila
v velikih mestih. Kdor čuti v sebi kaj srama in ponosa,
si ne bo iskal vlačug, ampak dekleta, ki ga vzame
lahko v zakon. Zoper take bi se ne moglo nič reči,
ko bi drugovali z ljubicami pošteno, po krščanski. Ali
tega ne delajo; v ljubezni zahtevajo in uživajo pravice
zakonskih, pa ni čudo, da se nahaja v nekaterih mestih,
n. pr. v Gradcu, med rojenimi več pankrtov nego drugih

299

otrok. Mladina niti ne čaka, da bi odrasla. To je spa¬
čenost, da smo se kar križali.

Po ulicah se vidi vse polno bledih, mršavih dečkov
z udrtimi očmi, plahim pogledom in treslikavimi nogami.
Obleka kaže, da so dobrih staršev. Kaj je zagnezdilo
v teh nežnih trupelcih tako nevarno sušico? Sram in
groza nas je povedati: dosti je, če rečemo, da znajo
grešiti nemški otroci zoper šesto božjo zapoved tudi
brez druzega spola. Tudi v tem oziru so se nam zdeli
od začetka kmetje med vsemi stanovi še najbolj pametni
in zastavni. Ali zasledili smo kmalu gnusa in gnileža
cele kupe. Dečki ponočujejo in vasujejo prav tako in
še brž kaj več kakor pri nas na Dolenjskem, za dekleta
se pretepajo grše od Gorenjcev, sosebno hribovci. Na
Tirolskem, če hoče fantu prevzeti ljubico kdo drugi,
mora dobro paziti na oko in po noči naj ne hodi iz
hiše. Sicer se lahko priključi, da ga pričaka divjak v
jarku, mu skoči za vrat in mu iztisne s prstanom, ki
ga nosi na palcu, oko.

Nekaterim se vidi ta osveta še premajhna in strežejo
tekmecu kar po življenju. Na Bavarskem se gode o
cerkvenih shodih nespodobnosti, za katere bi rekli isti
Dolenjci, da so presvobodne in prekosmate.

Mladi svet se ljubi, odkar svet stoji, ali ne povsod
enako. Pri nas fant in dekle skrivata občutke pred
ljudmi, kar se da, dostikrat se ne zve nič do poroke.
Če kdo kaj ovoha in jima začne nagajati, ju oblije
rdečica in prime stiska, da se ne vesta kam djati, kakor
da bi bila storila kako neznansko hudodelstvo. Na
Nemškem ni toliko strahu, zaveze so odkrite vsem
srenjčanom, če ne pridejo neugodni nasledki, trajajo
leta. in leta, nihče se ne vtika in ne moti, niti domačini

300

ne. Kmetiški možje in žene sploh ne skačejo čez
zakonske vojnice, delavnemu človeku se to ne ljubi.
Kar je bogatejših, ki žive ob malem trudu, pa že ne
marajo toliko za poštenje.

Culi smo marsikaj, kdo zahaja k tej pa k tej
mlinarici, krčmarici, kramarici in zakaj se vozarijo
njihovi dedci tako pogostoma v mesta in obiskujejo
v obližju najrajši slaboglasne beznice. Sosebno to se
nam ni moglo dopasti, da govore starši z otroci tako
na vsa usta o spolnih razmerah in skrivnostih. Oče je
rekel sinu: „Ne žali mater, da ji ne bi škodilo, saj
vidiš, kako se je zredila. Če boš dregal brejo kravo,
utegne zvreči.“

Take bedarije razjasnjujejo in pospešujejo žalostno
novico, da prevzema nemško mladino čim dalje večja
samopašnost in da gine v njej spoštovanje do roditeljev.
Semtertje jih je pitala s priimki, da so nam lasje po
koncu stopali. Pri Urahu na Virtemberškem so prebirali
še nedorasli kmetiški fantje skupaj neko glediško igro.
V njej očita tolovaj očetu, zakaj ga je naredil. Eden
naših tovarišev je poslušal branje in rekel o teh besedah
ves nevoljen: „Fej te bodi!" Smrkavci so ga vprašali,
če nori in jeli dokazovati, da sin ni dolžan spoštovati
očeta, ki mu ne priskrbi vsega, kar potrebuje. Da ga je
zarodil, ni nobena zasluga, ker tega ni storil niti mogel
storiti iz ljubezni. Vodila ga je zgolj pohotnost, za po¬
hotnost pa ne gre nikomur hvala, nikar zahvala. Človek je
živina in se plodi po živinsko. Ako oče postane otrokom
tudi prijatelj in dobrotnik, mu je treba seveda izkazovati
čast in ljubezen, drugače pa niti toliko, kar je za nohtom
črnega.

301

Tako drzkih in brezsramnih besed, mislimo, da
ni izustil še noben Slovenec in če jih je, česar pa ne
verjamemo, se je moral prej popolnoma izneveriti krvi
in duši svojega naroda. Iz tega zgleda se vidi prav
očitno, kako na daleč smo se ločili Slovenci in Nemci;
nas deli več nego devet rek, devet gora in devet dežel,
ki se spominjajo v narodnih pripovedkah; med nami
se vali neskončno morje in za morjem kipi zid, visok,
da ga nobena krogla ne prestreli.

Miheljnova ženitev.

Ali ste čuli, kako se je oženil na Bavarskem
Gorenjec Mihelj? Ne? Dobro, vam bomo povedali, da
se prepričate, kako nevarno je za našega človeka, če
se pari s tujimi nevestami. Miheljnov oče je imel pri
veliki cesti blizu mesta slovečo gostilnico. Rekli so ji
„pri Lončarju" ali tako nekako. Ob nedeljah so jo
obiskovali gospoda, druge dni so zastajali v njej vozniki,
kmetje so se je navadno ogibali, ker je bila za njih
predraga. Družba, ki je pridrdrala v kočiji, ni plačala
računa nikoli izpod petih goldinarjev, četudi ni popila
več kakor bokal vina in pojedla zraven par klobas.
Bogatini niso dosti godrnjali, kajti smatralo se je za
veliko imenitnost iti k Lončarju in kar je res, je res,
vino se je dobilo pri njem boljše nego kjersibodi.
Miheljnov oče je trgoval z njim tudi na debelo, s tem
in še z razno drugo barantijo; napravil si je lepo
premoženje, katero so znanci cenili na 30.000, meščani
na 50.000 in daljnji ljudje celo na 150.000 goldinarjev.

Vedelo se je sploh, da stari nemilo slepari in
odira, ali časti si itak ni zapravil, ker je ravnal zmerom

302

jako premeteno in previdno in na videz tudi spodobno
in pošteno. Niti pri gosposki ni bil zapisan nikjer v
črnih bukvah in je tedaj povsod veljal za možaka in
korenjaka. Razun sina sta se mu rodili dve hčeri, kateri
je obe prav dobro omožil. Miheljna ni mislil tako hitro
oženiti; pomnil je pregovor: Meni v roke luč, tebi
ključ, pa je dejal: Po moji smrti bo zagospodaril on
in potem naj si poišče žene, kjer hoče. Kar je Lončar
rekel, ni rad oporekel, bil je trd in trden v odlokah
kakor skala, ali glede Miheljna se je vendar nekako
premislil in ga jel še sam nagovarjati na’ ženitev.

Za Savo na štajerski strani je počil glas o bo¬
gastvu Melanove Marice in ta glas se je širil in zadonel
tudi na pazljivo uho Lončarjevo. Govorilo se je, da
pade ženinu, ki jo zasači, precej po poroki šest tisoč
forintov v srebru in pozneje, po smrti njenih roditeljev,
ne mara še dvakrat toliko. Na skopega moža so na¬
valile težke izkušnjave, katerim ni bil kos. Poklical je
sina in mu rekel: Taka nevesta se ne ponuja vsak dan.
Mihelj! napravi se precej in pojdi snubit. Vzemi s sabo
bukve in pisma, da ljudje vidijo, kdo si in kaj pre¬
moremo in jim dokažeš, da smo take snahe bogme
vredni, dasiravno ne potrebni.

Mihelj je ubogal in se napotil. Bil je res jako
zal fant, visoke rasti in olikanega obraza kakor kak
gospod. Pa saj ga ni nihče drugače niti zval nego:
gospod Mihelj. Za silo se je bil naučil tajčati; ob
delavnikih sicer še ni popolnoma zatajil kmeta, ali ob
praznikih je nosil gizdavo, dolgo suknjo, svilnat klobuk
■n zlato uro. Tako oblečen je prišel tudi na Maričin dom.

Nesreča pa je zanesla tja prav tisti čas nevarnega
tekmeca. Ime mu je bilo Janče. Bil se je rodil tam

303

nekje pri Kamniku od prostih staršev, ki so si bili pa
tako opomogli, da so si kupili dve graščinici. Prihod
tako bahatih snubačev je nagnal Marico v prav sitne
zadrge. Omahovala je sem tam. V lepoti je prekosil
Mihelj Jančeta, Janče pa Miheljna še bolj v pamethem
govorjenju in vedenju; kar se tiče imetka, bi se živelo
lahko pri tem in pri onem, to se pravi, če jima knjige
in pisma ne lažejo. Stari Melan se je hotel o tej važni
in zanj glavni reči sam prepričati. Kadar bi si hči
izbrala ženina, bi šel na njegov dom in pregledal vse
natanko, kakšen je in kolike vrednosti.

V Marici je bilo srce razdvojeno, polovica se je
nagibala k Miheljnu, polovica je zaželela Jančeta. Snu¬
bača to zapazita. Lahkoživi in prevzetni Mihelj je dejal:
Lončarjev sin ni navajen dolgo prositi, avša bi morala
biti hvaležna, da sem prišel. Če neče, mar mi je!
Resnejši in modrejši Janče pa je rekel: Take izvrstne
gospodinje, kakor je Marica, ne dobim nikjer več. Dela
za deklo in misli za mater, čeravno ima komaj dvajset
let in ve, kako bo bogata. Tudi bi bila prevelika sramota,
vrniti se brez neveste.

Fant se usede in piše očetu list, v katerem mu
razloži vse okolnosti in ga vpraša za svet, kaj mu je
storiti, da premaga nadležnega tekmeca. Graščak se
nasmeje, potrka na žep in pravi: „Tu notri je tisti svet,
ki premaga železna vrata, nikar golobradega fantalina.
Janče, ne boj se!“ Stari pobere do malega vso gotovino,
ki je bila doma, se usede in odpelje proti Melanu.
Prišel je še o pravem času. V Marici se je bila jela
tudi druga polovica srca glasiti za brhkega Miheljna.
Sreča se zdaj obrne. Graščak se je pomenkoval tako
zastavno in tehtno, se ponašal tako možato, da si je

304

naklonil kmalu najprej Melanko, potem tudi Melana.
Jela sta oba pri hčeri z živo besedo zagovarjati in
hvaliti modrega Jančeta.

Mihelj je menil, da mu ne more več spodleteti
in se je strašno šopiril in ustil. Pijan je bil vsak dan
že zjutraj. S tem se je devici v kratkem tako pristudil,
da ni hotela več z njim govoriti. Mihelj je namenil,
osramotiti graščaka in je iskal prilike, da ga pograbi
vpričo Melanovih. Nekega večera jo najde. Za mizo
so sedeli vsi domači, med njimi tudi oba snubača in
Jančetov oče. Beseda je tekla o načinih, s katerimi se
da uloviti kak dobiček v trgovini. Graščak je dokazal iz
svoje izkušnje, da se doseže še zmerom najbolj gotovo
in za stalno z varčnostjo in s krščansko poštenostjo.

Mihelj se zakrohota in ga zavrne: E, kaj pa imate
od te svoje skoporitosti in tercijalske hinavščine? Po¬
rečete: Dve graščini. Dolga nam pa seveda ne boste
povedali. Ti kurniki brez tlake in desetine, ki jih je
nekdaj polnila, niso druzega dan današnji, kakor breme,
zguba, tičji strah, nerodna razvlaka, prazna baharija.
Treba je pokazati mačka, šumo, tisočake — to tehta
med razumnimi možmi, vse drugo je dim, pena, sleparija.

Graščak se nasmehlja in veli dobre volje: Naj se
zgodi tedaj po vaši volji! Denite vi na ono mizo svojo
mošnjo, jaz bom del svojo na to, potem bomo prešteli
in se preverili, kje bo več dima in kje več plečeta.
Mihelj, močno natrkan, zakliče z velikim hrupom, da
je zadovoljen. Nevesto naj dobi tisti, ki ima več; bahač
pa naj se pobere, odkoder se je pritepel.

Graščak poseže v kovčeg, izvleče iz njega razne
zavitke in vrže na en kup bankovce, na drugi obveznice,
na tretji cekine. Gledalcem je jemalo toliko bogastvo

305

20

kar sapo. Na vsakem kupu je ležalo 15.000 goldinarjev!
Mihelj obledi. S sabo je bil prinesel borne tri tisoče.
S tako slabim orožjem se ni dalo bojevati. Da se mu
ljudje ne bi preveč smejali, ni hotel niti pokazati svoje
malenkosti. Zdaj vidi, kako grozno se je osramotil.

To ga tako razkači, da začne zmerjati prav po
pasje vse zaporedoma: Graščaka, Jančeta,Melana,Melanko
in nazadnje tudi Marico. Njegova snubitev se je izvršila
ta večer na jako žalosten način. Po ukazu srditega
gospodarja so ga vrgli hlapci iz hiše, mu pognali konje
iz staje, voz pa potisnili na cesto. Zgodilo se je vse
tako, kakor je sam zahteval. Nevesto je dobil tisti, ki
je več imel, bahač pa se je pobral, odkoder se je
pritepel.

Starega Lončarja je grizla sinova sramota huje
od gada. Na ulici in celo v gostilni izbi so ga zdaj
redko videli. Vnanji svet je začutil njega jezo v tem,
da so računi znatno poskočili. Mihelj se ravno ni preveč
pojedal, ali to ga je itak bolelo, da se je moral ljudem
skrivati, ker so se brezobzirno norčevali z njegovo
nesrečo in se mu že od daleč smejali. Stari je kupčeval
tudi s konji. Ta trgovina je že dalj časa nekako hirala.
Živina mu je stala pri jaslih brez dela, brez zaslužka
in požrla krme, da se mu je vselej po glavi mešalo,
ko je pomislil na ogromne izgube, ki ga čakajo. Ta
neprilika mu vdahne pametno osnovo. Konji naj gredo
vozarit, da se bodo vsaj sami živili.

Sinu veli: Mihelj! Zaprezi v parizar štiri bajse,
pa hajd proti Dunaju, da se vjame kak krajcar. Mihelj
je bil neizrečeno vesel te zapovedi. Rešila ga je vsega
zabavljanja in pikanja — hotel je potovati dolgo, tako
dolgo, dokler se ne bi nekako pozabila neugodna


306

snubitev in kdo ve, če se mu ne pripravljajo med
tujimi ljudmi nove, doslej neznane veselice in zabave.

Odrinil je od doma še isti dan. V Ljubljani je
naložil za Gradec, v Gradcu za Dunaj in odtod je
korakal široke volje naprej proti Linču in Salcburgu,
ter je bil namenjen iti tudi na Tirolsko, v Italijo, Švico
in kamor Bog da in ga popelje sreča. Spotoma je živel
dobro, bolje nego se je nadejal in skoraj bolje, nego
si je želel. Krasnega Kranjca so sprejemali radostno v
vseh gostilnicah, zlasti ker ni držal jezika za zobmi
in se mu denarjev ni zdelo škoda. Zaljubile so se vanj
vse dekle in natakarice, večidel tudi domače gospodične,
krčmarske hčeri in celo nekatere gostilničarice. Bogata
krčmarica ga je prosila, naj pride na vsak način 'do
pol leta nazaj, do takrat upa, da ji bo bolni mož umrl
in se bo mogla z njim poročiti.

Prav močno so se mu dopadli tudi nemški vozniki.
Bali se niso nikogar in ničesar, niti policije, govorili
so svobodno, kar se je dalo, vdane so jim bile vse
ženske, mlade in stare, kmetiške in gosposke, kranjskemu
tercijalstvu ni bilo ne sledu v teh lahkoumnih družbah.
Pijančevalo, klelo, pelo in kvartalo se je v njih tako
brezskrbno, veselo in duhovito, da se jih je Mihelj
kmalu in povse lahko privadil in se trudil posnemati
zgled nemških tovarišev.

Od konca ga je stalo to precej težko, trda domača
odreja ga je ovirala skoraj na slednjem koraku, ali
resna volja premaga vse. V nekoliko tednih se je po
večjem udelal in si prisvojil že toliko razposajenosti
in fidelnosti, da so ga sprejeli, kamor je prišel, vsi
veseljaki za uda in brata, in opazovalec, ki ni bil jako
temeljit, ni mogel zaslediti nobenega bitnega razločka

307

20 *

več med slovenskim Miheljnom in njegovimi nemškimi
prijatelji.

Na Bavarskem, nekoliko pošt pod Pasavom, stoji
majhna ali jako premožna vas, ki je dala krošnjarjem
že dosti iztržiti. Najbogatejši posestnik v njej se' zove
Načel Knol. Pri njem so navadno naši ljudje prenočevali
in dobili vselej prav gosposko večerjo. Mož ni skoparil,
pa mu niti ni bilo treba. Zemlje je imel, veste, za štiri
kranjske grunte in kako lepe in rodne! Pšenice je pri¬
delal čez 300 mernikov, živine vsake vrste se mu je
krmilo, da morda še sam ni vedel, koliko. Zraven je
skupljeval tudi pridelke drugih srenjčanov in je lahko
potrpel, da je nastal zanje vlak in so se drago iz¬
vedli. Govorili so močno, da je v kupčiji rad ukanil,
če je mogel, ali to ni nič posebnega v tistih krajih.
V tej hiši, kakor pravimo, se nam je godilo jako dobro
in nam je bilo sploh vse prav povšeči razun rodovine.
Sinovi so bili, kakor da bi bil izpustil kdo hudiče iz
pekla, včasi pijani kakor mavre, včasi vsi razpraskani,
otolčeni in bolni, in babjeki, da so kar zdivjali, če so
le zagledali kje kako blatno kikljo.

Knolovi so imeli samo eno hčer, Beti. Pravzaprav
se ji je reklo: Barba, ali menda se jim je zdelo to
ime pregrdo in so jo prekrstili v Beti. Ta Beti je pro¬
dajala toliko sitnosti, da ves svet ne bi bil mogel
pokupiti vseh. Taka, kakor se spodobi za dekline njenih
let, ni bila nikoli. Kadar se ni jezila, se je jokala, in
kadar se ni jokala, se je jezila, večjidel pa oboje obenem,
zakaj in čemu, ni vedel nobeden in menda niti sama
ne. Domače je najbolj s tem razveselila, če se ni pri¬
taknila dela, kajti vselej, kadar se je kam prištulila,
je vstal prepir in ravs, da so morali vsi pobegniti.

308

Hotela je namreč vse bolje vedeti od drugih, razumela
pa ni pravzaprav nič druzega nego oblačiti se, oholiti
se, obrekovati ljudi in nagajati soseščini.

Muh ji je sedelo v glavi cele roje. Mati ni bila
napačna. Modro je poudarjala, da ji hči ne sme po¬
znati moža, dokler se ne omoži. Svojeglavka Beti pa
se ji je smejala in se zatelebala v falota, ki ni imel
niti dobrih hlač in je bil zaradi pretepa že večkrat
kaznovan. Ker je obveljala v vseh rečeh zmirom njena,
je stopila pred starše in jim rekla predrzno: Dajte mi
za moža mojega Franceljna, če ne, skočim v vodo.
Roditelji so se unejevoljili in rekli: Ljubši bi nam bil
Turek in cigan, nego ta capin. Ne nori ! Izbij si ga iz
glave! Glede njega ti ostane prazen ves trud in jok.
Knolovi se niso še nikoli zavrgli, najmanj pa nas je
volja, da bi se zamazali s takim potepinom.

Beti je začela tuliti, skubsti si lase, valjati se po
tleh in počenjati še druge bedarije, da se je skrbna
mati že zbala za njeno pamet in zdravje in je rekla
možu: Beti mora iti v Salcburg k moji sestri, da se
umiri in pozabi zapeljivca. Med tem ji izbereva ženina,
ki jo bo znal voditi in ne bo delal sramote Knolovi
hiši. Tako se je tudi naredilo. Beti se je ihtela in raz¬
sajala kakor sto vragov, ali vse ni nič pomagalo. Hočeš
nočeš se je morala napraviti, zasesti kola in se preseliti
k salcburški teti.

Ta bi se je ne bila preveč obveselila, da ni oblju¬
bila mati tako lepega plačilca, za vsak mesec 40 forintov!
Salcburžani slove za krščanske ljudi, ali za denar store
>n potrpe vse. In z Betko so morali imeti res prav
nebeško potrpljenje. Po dnevu se je skoraj neprenehoma
kisala in ujedala, po noči pa razbijala in rogovilila,

309

da je prebudila dostikrat vso hišo iz spanja. Na starše
se je strašno togotiia in povedala teti odkritosrčno, da
ne premišljuje nič druzega, nego kako bi se mogla
nad njimi zmaščevati, da bi čutili vse žive dni, kaj se
pravi razdirati ljubezen. Ljudje, pri katerih je stanovala,
so si dobro pomagali, razun trgovine z drobnim blagom
so imeli gostilnico, v kateri so se glasili vsi popotni
Bavarci, razun njih pa tudi veliki vozniki. Domači so
jedli in opravljali skupna dela v posebni izbi, ali kadar
ni prišlo veliko tujcev, so se zbirali tudi v gostilnici
in ostajali v njej do pozne noči, dokler ni bilo treba
iti spat. V njej so sedeli za mizo in se pomenkovali
tudi neko deževno nedeljo popoldne. Motil jih ni no¬
beden, edini voznik, ki je ta dan prignal svoj parizar, se
je stisnil v svoj kot in se sušil molče pri poliču vina,
ki mu menda ni dosti dišal, ker se ga ni niti dotaknil.

Beti je imela danes med vsemi največ povedati;
jezikljala je brez konca in kraja in začinjavala svoje
čenče in burke poleg stare navade z robatimi kletvami
in psovkami. Kadar jo je kaka reč kaj bolj ugrela in
dvignila, je jela pokati s pestjo ob mizo kakor zdivjan
pijanec. Strastno zabavljivo in zaničljivo je govorila o
svojih starših. Dasiravno je že stokrat popisala to, kar
se ji je pripetilo na domu, je vnovič razkladala neza¬
slišane krivice, katere je morala prebiti zaradi svoje
zveste ljubezni in dokazovala, da Bog ne bi bil pravičen,
ako ne bi udaril z najstrašnejšimi mukami roditeljev,
ki ne izpolnijo otrokom volje glede ženitve in možitve.
Kdor ima tako trmoglavega očeta, tako nečloveško mater
in se uda pokorno tem rabeljnom, ni vreden, da se
mu veli božji stvor, božja podoba, človek; on je podlo
živinče, rojeno za jarem, bič in sužnost.

310

Rekla je nazadnje z. donečim, slovesnim glasom,
dvigujoč tri prste, kakor da prisega: Kar se tiče mene,
naj ne vidim nikoli božjega obličja, ako z dragim, ki
bi prišel pome, ne bi pobegnila še to uro čez hribe
in doline in ga spremila, kamorkoli bi se obrnil: sredi
morja, sredi puščave, križem sveta, magari na dno pekla.

To samopašno žlobudranje je društvo oživelo in
spravilo pokonci. Teta je jela trapo zmerjati in ji dejala:
Iz tebe govori pivo, ne pamet. Polokala si ga že gotovo
več kakor deset poličev. Brez tega izgovora bi ti že
pokazala, da se četrta božja zapoved v moji pošteni
hiši ne sme teptati brez kazni.

Tudi nekaterim drugim so se zdele Barbine besede
jako nespodobne in grešne, večjidel pa se ji je tovaršija
krohotala, njeno teto je prosil eden kar očitno, da naj
se nikar ne jezi na norico, oslovski glas tako ne gre
v nebesa. Če Beti kaj blede, naj si vsak misli, da čuje
regljajočo žabo, ki poje sicer neprijetno pesem, ali ne
žali niti Boga niti razumnega človeka.

Ta niti slana niti pristojna šala naredi v društvu
tak smeh in šum, v Barbi pa tako burjo in jezo, da
je mirno razgovarjanje mahoma ponehalo, kakor bi ga
bil kdo prestrigel s škarjami, in je bučalo v gostilnici,
kakor da bi se bile vse sape steple in se vsem nevihtam
odprle zatvornice. Ali nevarnosti ni bilo nikakršne, vihar
je naglo privršal, naglo potihnil.

Voznik, sedeči v kotu, se za pogovor domače
družine od konca ni dosti zmenil. Predramila in upalila
ga je šele plamteča beseda Betina. Bolj in bolj ginjen
in zamaknjen je poslušal glasove njene jeze in samo-
stalnosti. Ta upornost se mu je zdela nekako domo¬
rodna, kranjska. Zabavljala mu je prav iz duše in srca;

311

prikupila se mu je prvi trenutek, ko je spregovorila.
Jela je padati na njo sramota, zagnal se je hrup, ki
jo je hotel ponižati in skoraj uničiti. Zdaj se ni mogel
več premagovati. Plašč, s katerim je bil ogrnjen, je vrgel
s sebe, in vzemši polič skočil iz kota na sredino obednice
in zavpil gromovito, da so tisti hip vsi umolknili: Jaz
protestiram zoper razžaljenje, ki se dela gospodični.
Kdor ne prizanaša njej, vedite, da se loti mene in gorje
vsakemu, ki se ne bo obnašal proti njej, kakor se spo¬
dobi. Dostikrat sem slišal in to je resnica, da mlad
človek brez življenja in ognja ne zasluži niti kozjih
bobkov, še manj spoštovanje. Gospodična Beti je pri¬
povedovala svoje misli in občutke goreče, odkritosrčno,
možato, za to odliko ji gre hvala in pohvala, ne pa
zamera in bedasto norčevanje. Ona nam je dokazala,
da ima svojo  glavo, svojo  pamet in da si teh božjih
darov ne da ugrabiti. Lepše nisem čul še nikoli pri¬
digati niti župnika niti kapelana. Za to božansko samo-
svojnost je vredna, da bi jo človek objel in pritisnil
na srce in trikrat srečen je tisti, komur bo to dovolila.
Bog poživi tedaj našo krasijo, bistroumno, vitežko
gospodično Beti! Svoje najiskrenejše časti in spoštljivosti
ji ne morem za zdaj drugače obznaniti, kakor da iz-
pijem tale polič v en dušek na njeno zdravje. Tako!
Prinesite ga zdaj dva, tri bokale, da boste trčili z mano
tudi vi d;ugi v priznanje in slavo naše duhovite gospo¬
dične Beti. Kaj me gledate tako debelo? Mar za to,
ker me še nikoli niste videli ? Dobro, vam bom povedal,
kdo da sem in odkod. Zovem se Mihelj Lončar in
rodil sem se v kranjski deželi, v tisti imenitni deželi,
kjer stoji bela Ljubljana in se preteka zelena Sava in
se odpira postonjska jama in se razprostira sloveče

312

cerkniško jezero in se nahaja še brez števila drugih
znamenitosti in posebnosti. Jaz sem edini sin bogatega
posestnika, velikega trgovca, ki šteje denarje kar na
mernike. Jaz ne vozarim zato, da si prislužim' košček
kruha, ampak za dobro voljo, da pregledam široki svet
in se seznanim s pametnimi ljudmi. Meni smete pri¬
nesti, če zahtevam, šampanjca in fazana brez strahu,
da ga ne bi imel s čim plačati. Tak mož je Mihelj
Lončar, ki stoji tukaj pred vami. Če ima kdo kaj zoper
mene, naj se oglasi! Jaz odgovarjam vsakemu tako,
kakor si želi in zasluži, včasi z lepo besedo, včasi z
vinom in drugo darežljivostjo, tistemu, ki mi zabavlja
brez potrebe in me hoče ščipati, pa bogme tudi s
pestjo in bičem. Mihelj Lončar se ne boji ne beriča, ne
hudiča in nikogar ne. Tak mož, ponavljam še enkrat,
stoji tukaj pred vami.

Gostilničarjevi so bili nemirnih prizorov in rogo-
viležev sicer navajeni, ali Miheljnova preširnost je itak
zbudila občo pozornost, že zato, ker ni bilo drugih
gostov, pa tudi ker se je repenčila na poseben način.
Iz začetka niso vedeli, ali bi ga imeli za pijanega ali
za blaznega ali za kmetiškega bahača. Čim dalje pa
je govoril, tem bolj so se prepričali, da ne more biti
niti vinjen niti nor; bahač seveda je ostal, ali bil je
to bahač nove vrste, kranjski; na takega se morda niso
še nikoli namerili. Pričkati in prepirati se z njim niso
hoteli in če bi bili nekateri tudi hoteli, niso mogli in
smeli, ker se je oglasil za poštenje sorodnice hišne
gospodinje. Možaki so zavidno ogledovali njegovo
prelepo opravo, ženske pa je očaravala in mamila čvrsta
postava in krasno, cvetoče lice. Služabnica je prinesla,
kakor je bil ukazal, več bokalov dobrega vina in nobeden

313

se ni drznil protiviti, da ne bi bil izpil vsaj ene polne
čaše na zdravje mlade Betice. Družba se je s prihod-
nikom kmalu sprijaznila in ga prisilila, da se je usedel
k njej poleg gospodične.

Slovenci pravimo: Gliha vkup štriha. Ta resnica
se je povse potrdila tisto nedeljo večer. Beti se je
zaljubila čez glavo v Miheljna: Franceljnov spomin ji
je izginil iz srca kakor kafra, od takrat ji ni prišel
nikoli več na misel. Drugi dan se je že začela z Mi-
heljnom tikati in pol ure pozneje se je z njim zaročila.
Ker se mu ni nikamor mudilo, sta živela še cel teden
pod eno streho. Ljubezen je tako urno napredovala,
da mu je pustila menda že drugi dan okno svoje
spalnice odprto.

Ker je prenočevala v prvem nadstropju, si je pri¬
stavil lestvico in se splazil k njej. Nekdo ga je moral
zavohati. Ko je mislil iti proč, je s strahom opazil, da
je lestvica odmaknjena. Beti, v takih rečeh izurjena,
je prinesla vrv, jo pripela z enim koncem za kljuko,
drugega pa je vrgla skozi okno na dvorišče in tako
je priplezal lahko do tal, brez nevarnosti in neprilike.
Oba sta se čutila neskončno srečna, ker sta dobila
nado, da se izpolnijo v nekoliko tednih njune naj¬
iskrenejše želje.

Beti se je veselila zalega moža, še veliko bolj pa
žalosti, ki jo bo napravila staršem, ako odide v tako
oddaljeno deželo. Dejala je: Tja ne bodo mogli k
meni, kadar bi se jim zljubilo, priti v vas, morda me
ne bodo nikoli več videli. Se jim bo že utepalo, da
so delali z mano tako grdo. Bodo se kesali in jokali,
ali prepozno bo. Kadar mi bodo pisali, kako strašno

314

se jim toži po meni, bom kar poskakovala od radosti
in se nasmejala in rekla: Prav se vam godi!

Prismuknjeni Mihelj si je domišljeval, da ga bo
doletela Bog ve kaka neprecenljiva čast, ako pripelje
domu bogato nevesto iz sloveče Bavarije, rojeno Nemko,
katere neumni kmet ne bo niti razumel, ali se bodo
tem rajši pomenkovali z njo imenitni gospodje, ki jo
bodo brez dvoma hodili gledat iz vse bližnje in dalnje
okolice. Kranjski graščaki, uradniki, trgovci so se že
večkrat ženili pri tujih dekletih, ali na deželi se ni
vršila taka svatba menda, kar svet stoji. Mlademu
Lončarju se je ob taki in toliki slavi in sreči kar samo
smejalo. Dejal je: Kaj je štajerska donda Marica proti
bavarski gospodični Beti? Komaj smet. In kaj je ta
mevža Janče proti meni in mojemu junaštvu? Ušivec,
ki ni vreden moje brce. To sodrgo bom osramotil, da
se ne bo upala več poštenemu človeku v oči pogledati.

Za ženitev je bilo treba privoljenja obojih rodi¬
teljev. Mihelj je pisal očetu že iz Salcburga. Lahko se
da misliti, s kako živimi barvami mu je naslikal zaklad,
katerega je ogrenil. Prav nujno ga je prosil, da bi
račil to reč, kolikor mogoče, pospešiti. S Knolovimi
se je moral dogovoriti osebno. Velikih cest ni iskal,
tiral je svoj parizar po najkrajšem potu proti njihovi
posesti, v osmih dnevih je dospel tja. Sprejeli so ga
dobro, ali se niso hoteli prenagliti. Poprašali so pismeno
gosposko in duhovščino Lončarjevega okraja, kakšen
je Miheljnov glas in imetek, njega so povabili, da
ostane, dokler ne pride odgovor, v njihovi hiši.

Kranjski deček se je brž udomačil in priljubil.
Z nevestinimi brati je občeval čez par dni tako pri¬
jazno, kakor da bi biii skupaj odrasli. Povedal jim je

315

vse svoje prigodbe in izkušnje, seveda razun neprijetne
snubitve pri Melanovih, in oni njemu zopet svoje, če tudi
s kako izjemo, se ne ve. Vodili so ga po obližju,
enkrat so se peljali z njim celo v Monakovo in so ga
seznanili temeljito s fantovskim življenjem bavarskim.
Česar ga niso naučili vozniki, je izvedel v tem društvu:
podvignil se je prav kmalu za mojstra v klafanju, pre¬
klinjanju, psovanju in še v raznih drugih umetnijah.
Dobrodušno Knolovko je pridobil na svojo stran z
običaji, katere je prinesel iz domovine. Kadar je zvonilo
angelsko češčenje, se je vselej odkril, dasi nič ni molil.
Tako spoštovanje je izkazoval tudi cerkvam, svetim
podobam in duhovnikom. Za pridige ni maral, ali mašo
je poslušal vsako nedeljo, čeprav ni verjeti, da z zbranim
duhom. Glede posta se je bil že doma toliko osvobodil,
da je v soboto jedel meso, ali v petek ga ne bi bil
pokusil za noben denar.

Ta kranjska „pobožnost“ mu je zdaj mnogo
koristila. Knolovka je govorila blagovoljno: Mihelj, je
res, da se rad veseli, ali ni se še izgubil, ni pozabil
Boga in svoje duše. Našim dečkom bi lahko služil za
zgled, Bog, če bi ga hoteli posnemati. Starega Knola
si je naklonil na drug način. Ker je poznal pravila in
načela, katerih se je držal razumni oče v kupčiji, kme¬
tovanju in v vsem gospodarstvu, se je pomenkoval z
bodočim tastom o teh opravilih pametno, obširno in z
nekakim veseljem, ki ga mladina za take reči po navadi
ne čuti. V starcu se je utrdilo mnenje, da govori s
fantom, ki je za svoja leta dovolj izurjen v vseh poslih
srednje ekonomije.

S Kranjskega ni bilo glasu cela dva meseca: Naše
gosposke so odlašale najnujnejša dela menda že od

316

nekdaj. Mihelj je dobil skrivaj od svoje Betice list, ki
mu je prizadel težke skrbi, da se mu je uprlo spanje,
jed in pijača. Kaj mu je takega pisala, ni hotel nikomur
povedati. Sedel je zdaj neprenehoma za mizo ter pisaril
očetu, župniku in uradnijam in jih priganjal in zaklinjal,
da naj za božjo voljo store svojo dolžnost in dado
kak odgovor Knolovim. Očeta je posebno opominjal,
da naj topot nikar ne stiska, saj ve iz svoje izkušnje,
da se opravi pri gospodi z denarjem vse. Ako pisma
kmalu ne pridejo, ga bodo Bavarci imeli za sleparja,
groze mu neprilike, da ga je strah pomisliti.

Staremu Lončarju, praktičnemu možu, se ni zdelo
nič važno, da dobi nemško snaho, rojeno v sloveči
Bavariji, tembolj pa to, da bo prinesla v hišo 13.000
forintov dote. Tudi on je spoznal nujno potrebo, rabiti
pripomoček, ki mu ga je nasvetoval sin. Najpovoljnejši
uspeh je dokazal modrost tega postopanja. Namazana
kola so se jela gibati in so stekla, da je bilo veselje.
Preden je minulo osem dni, so se poslali vsi izkazi
na Bavarsko. Drugih zaprek ni bilo in tako se je na¬
redila srečno težko pričakovana poroka. Veselili so se
ta dan vsi, katerih se je to kaj tikalo.

Kaj je navdajalo in navduševalo najbolj ženina
in nevesto, smo vam že dopovedali. Knola je udobro-
voljila okolnost, da bo imel zeta tako daleč in se ne
bo bati, da bi ga hodil zmirom dregat za denar in
druga darila. Knolovka je sicer mnogo jokala, ali pri-
prosto ženico je potolažilo prepričanje, da je stopila
hči pred oltar kot — devica in da je zdaj iz vseh
nevarnosti rešena. Bratje so nestrpljivo čakali in šteli
dneve in ure, kdaj da se bodo sestre iznebili, kajti s
to sitnico in porednico se ni moglo živeti nikoli v

317

pravi prijaznosti. Po sijajni svatbi, ki je trajala cel
teden, sta šla zaročenca popotovat. Šele čez tri mesece,
sita vožnje in vseh drugih nadleg in tudi samih sebe,
sta se pripeljala zaspana, bolehna in otožna na Lon¬
čarjev dom.

Mihelj je dobro pogodil, da bodo hodili bavarsko
nevesto gledat gospoda. Ob nedeljah jih je bilo, da
se je vse trlo, še ob delavnikih ni bila gostilnica po¬
poldne skoraj nikoli prazna. Pa ni bilo čudo. Raznesli
so se glasovi, ki so pripisovali Beti nele vsakovrstne
odlične lastnosti, ampak največjo ženijalnost, dovršenost
v vseh rečeh. Govorica je trdila, da je njen oče mili¬
jonar, ona sama pa vzor ženske lepote, Šilerja in Geteja
da zna na pamet, zložila da je že mnoge slavne napeve
in napolnila vse žurnale s svojimi novelami, iz katerih
diha duhovitost in vonjava najnežnejše poezije. Čez
dva, tri mesece je zamolknila hvala, ljudje so se pre¬
pričali, kaj je in kaj ni in so izostali večjidel za zmerom.
Koliko se je dalo dote, je Lončar razodel sam, njemu
se je moralo verjeti.

Opravljivci veliko lažejo, ali tako debelo se ni
zlagal nobeden, ki je Beti videl, da je zapazil na njej
kako lepoto. Kilavo truplo se je majalo semtertje, kakor
da šepa na obe nogi. Obraza je bila nemškega, dolgega
in tedaj nemikavnega, ker se nahaja prava milina malo¬
kdaj brez okroglosti. Lice ji ni nikdar cvetelo, ampak
vedno le zelenilo, s to žalostno barvo so se mešale
precej goste rjave pege in semtertje so se dvigali
grapasti mozoljci. iz tistih, ki so bili še mehki, je tekla
sokrovca, iz posušenih pa so štrlele tenke, sila dolge
kocinice. Še huje je žalilo oko, da je bila pod nosom
vedno rdeča in dostikrat celo smrkava. Znala je dobro

318

brati in računati in slabo pisati, kakši višji omiki ni
zavohal sledu noben opazovalec.

Kuhinjska dela je nekoliko razumela, ali se ni
mogla meriti in kosati s slovenskimi kuharicami. Splošno
nezadovoljnost je obudila s tem, da so se cene vseh jedi
podvojile in potrojile, velikost porcij pa spadla na
polovico prejšnje. Ista neprijetnost je zavladala tudi
glede pijače in konjske krme. Kar je stalo pred Mi-
heljnovim odhodom na Nemško samo goldinar, je vzelo
zdaj poldrug, tudi dva rajnška. Gosti so plačevali
račune škripaje z zobmi in preklinjevaje tujo gospodinjo,
ki je vpeljala toliko draginjo in preverila Lončarjeve,
da so doslej ljudi še vse premalo odirali.

Naše nravne Slovenke je pohujševal zgodnji porod
bavarske žene, ki je bil že sedmi mesec po poroki.
Čez nekoliko tednov je otrok umrl. Za pogrebom sta
mu šla tudi Mihelj in Beti. Ona je vpila in se ihtela,
on pa jo je glasno tolažil, da so vsi pogrebci čuli in
nekateri, ki so znali nemško, tudi razumeli, da ji je
rekel: Ovbe, ne cmeri se in ne nori! Kjer se je dobil
ta otrok, se bo dobil še kak drugi, kadar pojdeva spat,
se mi priporoči.

Baba se je začela na ves glas smejati, da so vsi
ostrmeli. Brezbožno Miheljnovo kvantanje ob tako
slovesni in žalostni priliki se je zvedelo v kratkem po
vsej okolici in mu vzelo zadnji sled spoštovanja, ki so
ga imeli še župljani do njega. Svobodno se lahko trdi,
da vsa kranjska dežela ni premogla gršega klafača,
nego je bil Mihelj. Prejšnje čase se je vendar nekoliko
sramoval, ali odkar se je vrnil iz Nemčije, ni znal več
brzdati jezika.

319

Žena mu ni dolgo zadostovala; zanosila je vsaka
dekla, ki je služila pri njem; pečal se je tudi z
omoženimi, postarnimi babelami in celo z javnimi
vlačugami. Beti mu te sramote menda za to ni po-
vračala, ker ni maral nihče za njo. Nekaj čudnega pa
se je le zgodilo. Kaj in kako je bilo, se ne ve nič za
gotovo. Velikega hlapca so bili poklicali v vojake,
mesto njega je dobila Beti sama drugega, jako krepkega
in čednega fanta, ali že čez poldrugi mesec ga je
Mihelj zapodil, vzroka pa ni obznanil nikomur, dasi-
ravno so ga sosedje dosti izpraševali. Tudi fant je
molčal, ali neko nedeljo se je napil in pijan je bleknil:
Ljudje bi radi vedeli, zakaj sem moral od Lončarjevih
proč. Jaz bogme nisem kriv. Saj sem se dolgo branil,
mati pa so zapovedali, da sem jih moral  ljubiti, oče
so naju zasačili skupaj in me našeškali in vrgli iz
hiše. Kdor ima količkaj pameti, ga prosim, naj se nikar
ne da zapeljati svoji gospodinji, če neče dobiti črnega
hrbta in službe pod vedrim nebom.

Tako, vidite, je govoril ta hlapec v vinu, ali trezen
je besedo drugače obrnil in tajil vse. Pa naj bo to
kakor hoče, dosti prida ni bila Lončarica na nikakršen
način, sicer bi bila moža kaj ustavljala in ne bi bila
trpela, da so se spečavali pivci v gostilnici o belem
dnevu z mestnimi Cafutami.

Stari Lončar ni dal gospodarstva iz rok, ali pri¬
družil si je sina za pomočnika in deležnika svoje
trgovine, izgovorivši se za tretjino čistega dobička.
Tudi v tem poslu je dokazal Mihelj, da se ni učil
zastonj v Knolovi šoli. Temu grešniku je segel Lončar
komaj do kolen. Tudi on se je rad posluževal zvijač,
ali ne očitnih, da ga je človek lahko ujel in prijel.

320

To pristojno in vsaj po vnanjem pošteno delovanje je
sin zamenjal z brezobzirno sebičnostjo, z brezdušno
vrtoglavostjo. Če' je kazalo kaj dobička, je zagrabil
z obema rokama; ni se bal ne tožbe in pravde, ne krive
prisege in zapora; kdor mu je stal na poti, ga je pahnil
v brezdno, pa ni delal nobenega razločka med sovražniki
in prijatelji, med tujci in sorodniki.

Svojega stričnika Jakoba je zapletel v nevarno
barantijo s kanižkimi Judi in mu posodil več tisoč
goldinarjev. Ko je spodletelo, mu je prodal kmetijo in
vse blago in pohištvo. Jakob je imel precej denarja
na posojilih, in je prosil Miheljna, naj potrpi, dokler
kaj ne iztirja. On pa ni hotel nič počakati in se je z
njim še norčeval in dejal: Zakaj si se zvezal z mano?
Ali nisi nikoli slišal, da z velikimi gospodi ni dobro
zobati črešnje? Ubogi stričnik je trpel grozovito škodo
in je od žalosti umrl, rodovina se brez njegove glave
ni znala izkopati in je popolnoma obubožala, kar pa
brezčutnega Miheljna ni čisto nič brigalo in peklo.

Sploh je propadel vsak, ki se je z njim spečal.
Svaka Jožeta je nagovoril, da je poslal sina Tineta h
Knolovim, češ, tam se nauči nemški, si izbistri pamet,
spozna svet in se olika. Tine je bil prej dober deček,
na Bavarskem pa se je ves izpremenil in izpridil.
Vrnivši se čez tri leta domu, se je povaljal z vsemi
domačimi deklami in še z mnogimi drugimi puncami.
Delal ni nič, molil nič, postil se nič; če mu je kdo
kaj očital, ga je ozmerjal in tudi nabutal. Zbral je okrog
sebe svoje vrstnike iz bližnjih vasi in je navadil tudi
njih lenariti, pijančevati, vasovati, kvartati in vse druge
nespodobnosti in napake. Komaj je odrastel, je zapravil

321

2f

očetu že polovico premoženja in pokvaril vso duhovnijo
s svojim pohujšljivim zgledom in naukom.

Svak Jože je preklinjal Miheljna in njegov svet,
ta pa se mu je smejal in rekel: Tine ima prav, kdor
se ne iznori v mladosti, se ne spametuje v stdrosti.
Ti si bil večen tercijal, zato si pa še zdaj tako neumen,
dasiravno nosiš sedemdeset let na plečih.

Kakor je učil mladi Lončar druge, je odrejal tudi
sam svoje otroke. Dovolil jim je vsako napačnost in
samopašnost. On je dajal potuho sinovom, Beti hčeram.
Odgojila sta si zarod, ki ga je bil hudič vesel, ves
pošteni svet pa se ga je bal in ogibal kakor kužne
bolezni. Hči Mari se je vlačila z mestnimi kosmatini
že v svojem štirinajstem letu. Vojaki so lazili po zidu
k njej kakor pajki vso božjo noč, k hlapcem pa je
hodila na mrvo kar sama. Take žene si bogme ne želi
niti cigan; ali neki kupec, čigar malik je bil denar, se
je polakomil velike dote,, in je prišel ponjo. Takih
zakonov, kakor je bil ta, nas obvaruj sam Bog nebeški!
Poročena Mari je živela tako nesramno kakor v samskem
stanu. Romale so k njej cele procesije falotov in še
vedno jih je bilo premalo. Ker se ji je zdel mož preveč
nadležen, je pobegnila z vojaki v daljnji svet in odnesla
s sabo lišp in vso gotovino, ki jo je našla v domu.
Okradeni trgovec jo je razglasil po vseh novinah in
jo dal iskati po žandarjih in policajih. Sreča njegova,
da obveznic in menic ni razumela in znala izvesti,
sicer bi bil zgubil vse svoje premoženje. Vse drugo je
šlo rakom žvižgat: Tolarji, cekini, biserji, srebrnina in
zlatnina, veliko tisoč forintov vrednosti.

Policija jo je zasačila in pritirala nazaj, ali zver
se ni dala ugnati in ukrotiti. Utekla je v drugič, topot

322

k

brez denarja in dragotin. Hrano si je služila z grehom,
vso ostrupljeno so jo sprejeli nekje daleč iz milosti v
bolnišnico. Mož je izvedel za njo po dolgem popraše-
vanju in jo pripeljal na svoj dom pokvečeno in po¬
habljeno na duši in telesu.

Kako je z drugimi otroci, nam ni znano, ali če
žive, se jim težko godi kaj bolje, ker so se redili in
učili vsi po istem kopitu. To pa smo čuli, da je stari
Lončar že zdavnaj umrl.

Mihelj in Beti se zdaj šopirita povse po svoji
volji in misli. Na vsem dolgem potu med Karlovcem
in Celovcem slovi njuna gostilnica za najdražjo in naj-
gršo. Kdor pride do nje in jo pozna, se prekriža in
odide, ne ozrši se nanjo, urno naprej; počitka in krepila
si išče rajši v najprostejši krčmi, kjer mu nimajo po¬
nuditi druzega kakor košček suhega kruha in merico
dolenjskega cvička. Ali ne mislite, da stoji ta slabo-
glasna gostilnica prazna. Shajajo se v njej pravpogostoma
prešestniki in prešestnice višjega stanu, malopridni po¬
stopači, ki se maste z žulji svojih roditeljev, kvartopirci,
ki igrajo krivo in s prepovedanimi kartami, sleparji, ki
so obogateli z bankerotom in nesrečo bližnjega, s
sabljami rožljajoči rabeijni tuje krvi, narodni odpadniki,
naši Iškarijoti, ki zapijajo denar, za katerega so prodali
slovenske brate.

To tedaj so Lončarjevi vsakdanji gosti in gospodar
se ne sramuje, ampak še šteje v veliko čast, da ga
blagovoljno obiskujejo. V tako globoko blato nenrav¬
nosti zabrede človek, ki se izneveri svoji prirojeni
pameti in narodnosti in posluša nauke tujih učiteljev
in posnema ljudske navade in razvade, ki se ne pri¬
legajo niti razumu niti srcu slovenskemu. Marsikoga,

21 *

323

ki bi cul to povest, bi stresla groza, ko bi pomislil na
nevarnosti, ki prete tolikemu številu naših rojakov, ki
se nahajajo na Nemškem. Ta strah pa hvala Bogu ne
bi bil povse opravičen. Mihelj se je bil jako spačil in
ponemčil že na očetovem domu, kakor tudi mnogi
drugi otroci velikih bogatinov. Takega gnilca pogoltnejo
izkušnjave kaj lahko v svoj vrtinec in ga ugonobijo
skoraj brez napora. Vse drugače se drži korenjak,
Slovenec zdravega jedra, kakršnih živi na priliko v
Beli Krajini na stotine. On motri svet z neskaljenim
očesom, hvali, kar zasluži hvalo, graja, kar je vredno
graje, sprejemlje samo tisto, kar se vjema z njegovo
vestjo in krščansko odrejo, vso drugo šaro vrže v
ropotarnico in je ne pogleda. Črv, ki razjeda razno-
ščikovo poštenje, se je izlegel iz posebnega mešička;
glavna reč, ki kvari njega, je potepajoče življenje samo
ob sebi. Človek se odvadi reda in težkega dela, opušča
lepe domače šege nevede in nehote, mesto v cerkev
hodi ob nedeljah dostikrat čez planine, srce mu otrpne
za božjo besedo, mu zdivja, ker ne obči več s sladko
rodovino in prijatelji, mu okameni za blage občutke,
edino, kar ga zanima in vnema, je korist, dobiček,
denar, s tem edinim veseljem pa se odreka Bogu in
domačiji in zapisuje mamonu.

Dolgočasnost in veselje. — Domotožje in
odpadniki.

Nemci pa večini naših ljudi niso nevarni še iz
nekega druzega vzroka, ki smo ga mimogrede že
omenili, ali ga moramo radi važnosti pojasniti zdaj
bolj natanko. Ta vzrok je njihova nepopisljiva dolgo-

324

časno  st. Nemške druščine čistega Slovenca ne morejo
mamiti in mikati in torej niti ne dosti pohujševati.
Nemci imajo besedo občutek  zmirom na jeziku,
pravijo, da se mora z občutkom govoriti, z občutkom
peti, gosti in plesati in opravljati z občutkom vsako
delo, ali prav oni to najmanj izpolnjujejo. Vedejo se
v vseh rečeh leseno, trdo, mrtvo, posiljeno kakor
mašine v njihovih tvornicah. Snidejo se prijatelji, sede
skupaj vse popoldne, pa se ne vnamejo ne za trenutek,
pomenkujejo se vedno z istim, suhim glasom, človeku
se zdi, da pretresa svoje posle kakšna trgovska družba.

Kakšni pa smo mi Slovenci ob takih prilikah?
Ta pripoveduje to, oni kaj druzega, na vrsto pridejo
vsakojake reči, resne, šaljive, smešne, lažnive, vesele,
žalostne, strašne, in kakor se zasuče pomenek, se iz-
premeni tudi naš obraz in vse obnašanje. Zdaj se
zakrohotamo, precej potem vzdihujemo, ali se čudimo,
inajemo z glavo, rameni, z vsem životom, oči dobe
vsak hip drugo luč in migljanje, usta se odpirajo,
zapirajo, krčijo-, raztezajo, roke nam ne morejo nikdar
mirovati, prsti se nam pomaljajo in gibljejo, kakor da
so naliti z živim srebrom; pri nas ne čuti samo duša,
ampak vsi udje našega trupla.

Nemec, ki je postaven, rešeta vreme in gospodarske
opravke, ki je mlad in lahkoživen, najrajši klafa. Ta
in oni pa gresta v tovaršijo zato, da najdeta v njej
zabavo. Slovenci nismo nikdar v zadregah, kaj bi se
pogovarjali; mi prebrskamo vse, kar je in kar ni, kar
je mogoče in nemogoče, dolgčas nas obdaja le takrat,
kadar se žveči predolgo ista reč; društva ljubimo, ker
vemo, da se bomo v njih veselili, ali ne na račun
drugih; kaj blaga prinese vsak s sabo in tako dam

325

jaz, kar imam, drugim, drugi meni to, kar imajo oni,
deli se dar za dar. Kako se ne bi prišlo po tej pravični
poti do vseobče zadovoljnosti? Nemcem dostikrat konec
poteče, da ne vedo, kaj bi se pogovarjali, nekaterim
se začne zehati, drugi jamejo kvasiti kake prazne
čenče, n. pr. So ist es auf der, die, das Welt, na svetu
je tako kakor na zemlji, najhudobnejši ljudje na svetu
so moški in ženske, in druge take.

Niti zelena mladina si ne zna vselej pomagati.
Zbrali so se dijaki, trgovski pomočniki, sama zelena
mladost, dve tri ure so se norčevali in peli, naenkrat
je potihnilo vse, mlinu je zmanjkalo vode. Več minut
molče in se gledajo. Nekdo se domisli in veli: Po-
živinimo se, jaz sem osel, i-a, i-a! Tovariši udri za
njim, ta je lajal, oni mjavkal, tretji tulil, četrti renčal,
vsak je igral kako drugo žival. To je trajalo celo uro
in nazadnje so si jeli mladički ploskati in so dejali v
en glas, da so se izvrstno zabavali.

Pri nas počenjajo take burke mali otroci, in še
oni se jih prej naveličajo. Te in tem podobne bedarije
smo videli delati celo postarne gospode, uradnike in
profesorje. Nam se nit nikoli ne utrga, čim dalje smo
skupaj, tem več si imamo povedati in tem jače in
veseleje nam doni glas; če bi sedeli tri dni za mizo,
si ne bi mogli priobčiti vsega, kar nam srbi in tišči
dušo. Veselje pri nas ne koraka po ravnem, ampak
skače po stopnicah. Na prvi stopnici ga zovemo po¬
menek, na drugi petje in vrisk, na tretji ples in godbo.
Moč, ki ga pomika in dviguje kvišku, je vino, brez
njega se veselje ne more niti ganiti, ker mu otrpne
noga. Iz pomenka se razvije petje, iz petja ples, -vse
samo po sebi, brez znamenja, ukaza in odločenega

326

časa. Včasi jemlje pomenek pet ur, petje pol ure in
ples ne pride niti na vrsto, včasi se obrne narobe, po
kratkem besedovanju jo začnemo krožiti in se vrteti,
vse biva tako, kakor nas sili srce in obhaja volja.
Kdor pride v tovaršijo, ne ve nikoli zanaprej, kake
zabave in v katerem redu ga čakajo; izkušnja ga uči,
da se bo, naj pride kar hoče, gotovo prav dobro za¬
baval in to mu zadostuje.

Nemca vede trdo za veselice. Njegovi pogovori
bogme ne zaslužujejo tega imena. Beseda, kakor jed,
mora biti slana, drugače ne tekne, on pa se šaliti še
ne zna, vsaj ne tako kakor Slovenec. Mi se kratkočasimo
s svojimi  muhami in burkami, iz bistre glavice se
jih usiplje, kolikor jih kdo hoče. Nemci si sami malo
izmišljajo, večjidel si pripovedujejo smešnice, katere so
čuli kje drugje ali pa jih brali v kakih bukvah. Taka
modrost našega človeka ne ogreje, ampak zazebe in
odbija. Nas žene na petje in skok od radosti kipeče
srce; otožno in hladno nemško srce se malokdaj raz¬
igra samo ob sebi, življenje in ogenj mu mora vdihati
glasba. Nemec veli: Pojdimo tje pa tje, tam se bo
godlo in plesalo, veselili se bomo; mi pa govorimo:
Zdaj smo dobre volje, dajmo katero zapeti, sem, godci!
Dekleta skupaj, da se zasučemo! — Mi pojemo, godemo
in plešemo, kakor nas uči duša in vroča kri, Nemci
tako, kakor so se naučili v šoli ali pri kakem mojstru,
glas in noga se jim gibljeta po natanko zaznamovanih
pravilih in sekiricah.

Ne moremo vam povedati, kako mrzlo, puščobno
in nenaravno se nam zdi tako prepevanje in plesanje.
Bolj omikani Slovenci so jeli Nemce posnemati in pojo
drugače nego ljudstvo, skačejo gor pa dol, zategujejo,

327

svaljkajo, brenče, se zadirajo in napenjajo, ali verjemite
nam, da to posiljeno grgranje in zavijanje ne more
navdušiti prostega kmeta. On zahteva petje po ob¬
čutkih, občutki pa mu dohajajo le iz lastnih prs, ne
pa iz tujih knjig. Nemce smo slišali in videli dosti
potov peti in plesati, ali vselej se nam je začelo zehati;
dejali smo: Tu je dolgčas, pojdimo naprej! pa smo od¬
rinili in si poiskali kakšen samoten kotiček in smo se
razveseljevali med sabo stokrat bolje nego v hrupu in
zmešnjavi tuje tovaršije.

Niti piti ne zna Nemec tako, da bi ga res udo-
brovoljilo. Nekateri srka po malem, da nič ne izda.
Po dnevi sedi doma, zvečer gre v svojo krčmo, se
usede na svoje mesto za svojo mizo in ga posreba
svojo merico, potem: Z Bogom in lahko noč, treba je
iti spat. Tako je danes, tako je bilo včeraj, tako bo
jutri, tako je bilo že pred desetimi leti in tako bo, če
ostane živ, tudi čez deset let in do smrti. S tem dolgo¬
časnim in smešnim redom pa se možicelj še ponaša
in meni, da je postavil svetu zgled zmernosti in pa¬
metnega uživanja! Modrijanov te trme in dlake se
nahaja na Nemškem precej veliko sosebno med uradniki,
pa tudi na deželi med kmetiškimi gospodarji. Borna
merica nemškega cvička ne more odraslega človeka
niti oživiti niti okrepčati. Naj bi ga pili rajši vsak teden
po dvakrat, bi ga vsaj kaj čutili in se nekoliko razvedrili.

Ti pusteži imajo to dobro lastnost, da nikogar
ne nadlegujejo. Tem bolj pa se je bati nemških pijancev,
katerih je toliko, kakor bržkone v nobenem drugem
narodu. Niti pri nas se jih ne manjka. Že marsikatera
kmetija in dota je splavala po grlu. Še grje razsaja
ta gnusoba na Dolenjskem. Pijemo ga pravzaprav vsi

328

radi. Toda to nas ne sramoti in se nam ne more preveč
zameriti. Trta je rodila, svoja dela smo opravili, treba
si je kaj oddahniti, okrepiti si trudne ude, privezati si
dušo. Zbere se krdelo prijateljev in dobrih znancev,
pa hajd v gorski hram ali v pošteno krčmo; in tako
presede nekoliko ur, zvrnejo nekoliko bokalov, zraven
se pomenkujejo, šalijo, zapojo kako okroglo, dobre
volje so prišli, še boljše se razidejo.

To je naša pijača, naša radost. Ne žali se ne Bog
ne živa duša; kvar se ne dela niti imetku niti zdravju;
od naših vin ne boli glava in ker smo jih vajeni, lahko
prenesemo kakšno merico tudi čez potrebo. Tujci nas
vidijo piti in kriče: Poglejte pijance! Kdor pa pozna
našo navado, nam ne bo nikdar tako očital. Naj se
veli, kar hoče: Pijanci nismo nikoli bili in nikoli ne
bomo. Mi hočemo ostati to, kar smo: Mirni pivci,
pošteni veseljaki.

Nemci se lahko pohvalijo, da imajo več varčnih
ljudi nego brezskrbni Slovenci, če hočejo govoriti res¬
nico, morajo potrditi, da pa tudi veliko, veliko več
pijancev in pijank. V njihovih brezštevilnih beznicah
in krčmah se vpije, rogovili in razbija, naj bo poldne
ali polnoč, večer ali rana zarja, nedelja ali delavnik,
leto ali zima. Mnogi slone za mizo noč in dan, roko¬
delci na priliko prepivajo poleg stare šege razun nedelje
tudi svoj modri pondeljek, dosti je takih, ki se ne bi
maknili od soda, ko bi kdo zanje plačeval, vse življenje.
Nemška žeja še presega in premaguje nemško lakoto.
Z vinom se ne morejo toliko zalivati, ker ga je pre¬
malo. Ali piva se potoči v letu, da bi zatopilo vso
kranjsko deželo. Tudi nam je dišalo, nekateri so se ga
tako privadili, da so ga potegnili po pet poličev. Nam

329

se je zdelo to strašno veliko. Nemec popije pet poličev
zlahkoma kakor mi merico dobrega vina. Zanj ni
preveč niti deset poličev; poznali smo take, ki so ga
pospravili brez težave tudi dvajset; hudi pijanci šene
ustrašijo niti tridesetih! Delavcem in drugim revežem
je pivo predrago, mesto njega žlevijo žganje, ki pa ni
v rodu naši žlahtni slivovki in droževki, ampak smrd¬
ljiva in strupepa gnojnica, smrt za dušo in truplo.

Pa da bi ga uživali po kaki pameti! To gre
frakelj za frakeljnom, merica zadostuje, če ni več de¬
narja, sicer se napreduje do poliča in še dalje. Kadar
smo stopili v tako beznico, šmo kar odrevenili. Bučal
je okoli nas hrup kakor v črni šoli, da sosed soseda
ni razumel. Ta gost je ležal čez mizo in smrčal, drugi
se je bil zavalil pod klop in drži brezobčutno brce
svojih tovarišev, tretjega vleče krčmar za ušesa na cesto,
ker ne more plačati računa, četrti je nastavil ravno na
usta buteljo brljavke, da jo izpije v en dušek, peti se
metelja v kotu z razmršeno vlačugo, šesti in sedmi se
pretepijeta, osmi, ves krvav, se spira s pomijami —
skratka, vse, kar smo čuli in videli, je bilo ostudno in
odurno, da bi bili rajši od žeje počepali, nego se
mudili in zabavali v taki tovaršiji.

Nasledki tolikega pijanstva so žalostni in strašni,
da je težko dopovedati. Mnogi poginejo že med pijačo,
drugi nekoliko kastTeje vsled bolezni, katere so si na¬
kopali s svojo brezmernostjo, veliko jih tudi obdivja
in se nikdar več ne zavedo. Če prehodite mesto pozno
zvečer, se vam bo zdelo, kakor da ste prišli na kako
borišče. Razdrapani in razbiti pijanci leže po vseh ulicah,
pred vsako beznico, vso noč jih pobira policija. Brez
števila takih zmrzne, umre in zboli od prehlajenja.

330

Vse krčme seveda niso take. V mnogih sede zgolj
pošteni in mirni gosti, ali njihova družba nam ne ugaja,
ker se drže preresno in se ne znajo pomenkovati po
naši volji. Razne gostilnice, zlasti tiste na kmetih, imajo
pa tudi napako, da se v njih nič ne dobi; v kake
krčme smo zašli v severni Nemčiji, smo vam že po¬
vedali ob drugi priliki. Krošnjarja sprejemajo brezplačno
samo kmetske hiše, v mestih se na dobroto ne sme
zanašati, treba je živeti in se hraniti v javnih pivnicah
in jedilnicah.

Zdaj veste, kake družbe nahaja v njih in nam
boste radi verjeli, da jih prezira in si ne želi in ne
išče z njimi niti prijaznosti niti občevanja. Iz prostih
beznic ga izganja divjaški ropot nemških pijancev, v
boljših krčmah ga stiska in duši dolgčas, ki mu ga
delajo pogovori nemških gostov in vse druge nemške
veselice. Ta nemški dolgčas zagrenjuje življenje tudi
tistim našim rojakom, katerim je sreča poslužila in so
si pridobili dober kruh in premoženje.

V Incersdorfu pri Dunaju smo poznali kranjskega
trgovca, ki je imel več svojih hiš in denarja kakor
črepin. Ta mož nam je sam rekel, da še ni bil nikoli
prav vesel, odkar je zapustil domovino. Tožilo se mu
je doma in drugod, pri vinu in pivu, na zabavah in
celo med prijatelji. Živel je tam že 30 let in se Nemcev
in njihovih šeg in nravov še zmirom ni mogel privaditi.
Ko se je oglasil kupec, je prodal vse posesti in se
vrnil v svoj rojstni kraj nazaj.

V Nirnbergu smo našli starega branjevca, ki je
bil doma v Ljubljani. Zval se je Škulj. Stanoval je na
Bavarskem že 44 let. Ko smo se začeli z njim po
domače pomenkovati o naši lepi Sloveniji, so mu stopile

331

solze v oči, ves ginjen je vzdihnil: O kako rad bi
umrl, ko bi mogel še kdaj videti očetov dom in iz¬
moliti očenaš v cerkvi domače fare! Tukaj se mi ne
godi slabo. Imam svojo hišico in par tisoč goldinarjev
v hranilnici. Ali popolnoma zadovoljen, tako kakor'sem
bil doma, ne morem biti nikoli več. Kraj in ljudje so
mi tod znani, ali se mi niso še priljubili, ostali so mi
tuji. Naj grem, kamor hočem in delam, kar hočem,
vedno mi nekaj manjka — manjka mi domovina in
kranjska tovaršija.

V planini na spodnjem Bavarskem so naši kroš¬
njarji večkrat prenočili v lepem mlinu, čigar gospodar
je bil rojen Poljanec. Pisal se je za Kolenca. Ko se je
bil sprijel naš cesar s Francozi, se je peljal oddelek
avstrijske vojske v Tirole skozi Bavarsko. Bavarci bi
bili cesarju radi pomagali, pa niso smeli zaradi drugih
kraljev. Svojo prijaznost so mu izkazali s tem, da so
naše vojake ne samo povsod radostno pozdravljali,
ampak jih tudi na vsaki postaji na vso moč lepo in
dobro pogostili. Kolenec je premišljeval v parnih kolih
svojo usodo in je tako uganil, da se vojska pravzaprav
njega ne tiče, ker mu niso storili Francozi, Viktor
Emanuel in Garibaldi do zdaj še nič žalega. Ko se
pridrdra z drugimi vred na postajo in se do sitega
naje in nakvasi z izvrstnim pivom, porabi občo ne¬
pozornost, uteče in jo pobriše v hribe. Drvarjem je
čvrsti fant dobro došel. Dokler ni razumel nemški, je
trpel veliko sitnosti in neprilik. Ko je premogel to
zapreko, se je priljubil kmalu tovarišem in vsem gor¬
jancem s pridnostjo in vsestrano spretnostjo, posebno
pa s svojo trdno slovensko vero in pobožnostjo. Čez
pol leta je prišel k bogatemu mlinarju za hlapca in je

332

služil pri njem dve leti. Ko je gospodar umrl, je postal
Kolenec oskrbnik mlina in še tisto leto se je lepa vdova
z njim poročila.

Ta človek ima vse, kar se imenuje sreča: Skrbno
gospodinjo, zdrave otroke, veliko posest brez krajcarja
dolga, stanovitne dohodke in dobičke, ker ne zmanjka
v potoku nikoli vode, v planini nikoli paše. Ali pa
mislite, da je Bogu zato hvaležen in zadovoljen s svojo
obilnostjo? Proti ženi se, seve, zatajuje in molči, kroš¬
njarjem pa je rekel na vsa usta, da bi bil doma rajši
za zadnjega hlapca, nego v tujem svetu in taki dalji
najbogatejši mlinar. Tare ga vsak dan dolgčas, notranja
žalost se mu pozna tudi na suhem in bledem obrazu.
Hotel se je vrniti in žena je bila pripravljena, imetek
prodati in iti z njim na Kranjsko. Ali avstrijska vlada
vojaškega beguna ni hotela pomilostiti in tako je moral
ostati na Bavarskem.

Rojake, ki so pozabili svoj narod in dom, ali pa
se jih celo zaničljivo spominjajo, smo našli samosem-
tertje na Štajerskem in v Dolnji Avstriji, zlasti v nemškem
Gradcu. Nekaterim se ni čuditi, da so odpadli, bili so
po duhu Miheljnovi bratje: Bahači, babjeki in sleparji,
ljudje brez poštenja in sramežljivosti. Za te oskrumbe
ni škoda, Slovenija naj se veseli, da jih je izgubila.
Drugi so zapustili domačijo že v zgodnji mladosti in
so se tedaj laglje izrodili in ponemčili. Še drugi so se
izneverili iz kakega druzega vzroka. Treba je pa tudi
to premisliti, da žive izmed vseh Nemcev avstrijski in
štajerski še nekako najbolj po našem načinu in običaju
in se torej naš človek z njimi najrajši pomeša in naj¬
prej izgubi za očetnjavo.

333

Po tujem.

Dolgočasnost odpira na stežaj usta, ali pregrešna ni.
Sempatam se dobe ljudje, ki drugujejo rajši s pustakom
nego z dobrovoljcem. Kar se tiče nje, ni tedaj ne'mo-
goče, da ne bi kak Slovenec zaželel Nemcev, zlasti
ker niti oni niso vsi lesnikovi in oparničevi. Ali dve
drugi lastnosti tega naroda sta, ki morata premraziti
in zbosti v živo srce nas pohlevne, z vsakim človekom
prijazne Kranjce: Njegova surovost in iz nje izvirajoča
sovražnost proti tujim zemljakom. Da se ne sme kleti,
nas uči Bog, cerkev in pamet. Nam se zdi grdo, če
reče kdo hudič volu, ako vele to človeku, mislimo po
pravici, da se pregreši smrtno. Čuli smo že od rodi¬
teljev in roditelji od dedov, da ni tistemu, ki se veliko
roti, veri in priduša, nič verjeti in zaupati, zato opo¬
minjamo otroke, (ja se varujejo preklinjalcev kakor
zlodja in kuge.

Nemci sodijo o tem drugače; oni pravijo: Kletve
so prazne besede, krpe, ki zadelujejo trgajoči se po¬
menek, z njimi se ne želi nikomur nič hudega, srce
ne ve, kaj žlobudra jeziček. Pri njih kolne vsak: Kmet
in gospod, moški in ženski spol, dete, ko spregovori
in starček, preden mu zamre beseda. Kdor se ne boji
te grdobije, mara še manj za druge nespodobnosti.
Nemcem se cede iz ust neprenehoma vsakovrstne psovke,
priimki in druge zabavljice, naj bodo med sovražniki
ali prijatelji.

Če bi prišel znanec v našo druščino in bi nas
jel nazivati „osle, sleparje, šeme, falote, nesramne
gumpce, preklete pobaline' 1  — kaj mislite, da bi ga
hoteli mirno poslušati? Najpametnejši bi dejali: Ti si

334

se napil, ti si obnorel — in bi se dvignili in odšli.
Drugi bi mu povedali še kaj več in najbolj vroči bi
ga nabili. Nemcev pa taki pridevki nič ne žalijo, rekli
so drug drugemu : Du bist ein Schelm, Gauner, Galgen-
strick, infamer, verfluchter Kerl, Bestie in še sto drugih
takih in nihče ni nič zameril, prejelo se je vse za šalo.
Najstrašnejši očitki, ki bi spravili nas iz kože in uma,
se smatrajo pri njih za pohvalo in odliko, n. pr.: Mord-
kerl, Teufeiskerl. Ko srno se čudili tej nenaravni pri¬
zanesljivosti in potrpežljivosti, so se nam ljudje na ves
glas smejali in dejali, da se more nad takimi malen¬
kostmi spotikati le neumni Kranjec. Od konca so se
nam zdeli mnogi jako priljudni, ali čim dalje smo z
njimi občevali, tem bolj smo se prepričali, da Nemec
ne zna hoditi po srednji poti; ali je preponižen in
priliznjen, ali pa pregrob in divji.

Prave ljubezni nimajo niti med sabo. O Švabih
si pripovedujejo take čenče, kakor mi o Ribničanih.
Bavarci sovražijo Pruse kakor pajke, še bolj pa zani¬
čujejo Prusi njih in menda vse druge rojake. Avstrijsko
cesarstvo jim je založek, ki ga pozobljejo, če hočejo,
za zajtrk. Mi životarimo po njihovem mnenju samo
ob pruski milosti. Celo pritlikavski Saksoni se ustijo,
da nas uženo z mokro cunjo.

Kako visoko je zrastel Nemcem greben po zadnjih
vojskah, ni moči dopovedati. Za Francoze vele, da so
jih streljali le od začetka, dokler so mislili, da so te
časti vredni, pozneje se jim je zdelo škoda prahu in
svinca in so jih drvili kar s kepami! Bahajo se tako,
kakor da bi lahko ves svet podvrgli. Tuji narodi se
jim čisto nič ne smilijo, pravijo, da naj Boga zahvalijo,
če jih hočejo vzeti pod svojo oblast. Zdaj se morete

335

sami domisliti, kako šele pitajo nas in druge, ki si
morajo med Nemci svoj kruh služiti.

Veste li, kdo pravi Slovencu: Windischer Trottel
—; slovenski bebec? Štajerci, drhal, ki jo prekosi v
pameti pri nas vsak otrok. V Mariboru in drugod so
nam nagajali, da je Kranjec ubil mrtvega psa, toda ne
sam ; za to junaško delo je potreboval pomoč še nekoga
druzega, ali nam niso povedali, koga.

Na Dunaju je naših malo, tem več pa marljivih
Cehov. Brez njih se ne sezida nobena hiša, ne ovrši
noben posel. Kako zasramujejo Nemci te reveže! V
svojih novinah jih popisujejo za izmeček človeškega
rodu, za cigane, katerim ni na svetu para. Peklenski
gobec ne izbljuje nobene burke, ne da bi pritaknil njih.
V glediščih in krčmah se pojo pesmi in kvasijo povesti,
ki jim očitajo tatinstvo, potuhnjenost in druge hudobije.
To vidi vsako dete, da so prav čvrsti in čedni možje,
Nemci pa jih rišejo in upodabljajo, kakor da bi bili
kake pošasti zverskega obraza. Cehi si na Dunaju res
da lepo pomagajo, ali jedo grenak kruh, mi jim ne
zavidamo. Mi smo se pomenkovali in razumeli z njimi
jako dobro in prijazno in smo se preverili, kako pošteni,
vitežki in vneti Slavjani so ti naši bratje. Nikdar ne
bomo pozabili njihovega pregovora: Čeh in Nemec se
bosta pobratila, kadar se bo gad na ledu grel. Kakršni
so Nemci, se to res ne bo tako brž zgodilo.

Ko pride človek med tuje ljudi, ga hudo lomi,
dokler se ne navadi jezika. De mu grozno težko, če
ga kdo radi te nevednosti zasmehuje. Med nami so
živeli Nemci in Lahi, ki se slovenščine nikdar niso
mogli naučiti. Pa kdo se je zato z njimi kaj norčeval?
Noben človek ne; če so zarobili kako neumno, se je

336

k večjemu kdo malo namuzal mi smo z njimi po¬
trpeli; če niso mogli kaj prav povedati, smo uganili,
kaj hočejo reči in smo jim pomagali. Nam pa so tujci
drugače brundali. Če smo se zmotili le za črko, so
nas jeli oponašati, sosebno Štajerci, Dunajčani in Prusi.

Semičan Marko je bil namenjen popotovati na
Poljsko in Rusko. Spotoma je dobil nemškega tovariša,
ki je že bil v Rusiji in je šel že vdrugič tja. Ta Prus
je Kranjca neprenehoma ošteval, da govori nemški tako
debelo in nepravilno in se je strašno bahal, da zna
ruski bolje od rojenih Rusov. Semičan se je jako ob-
veselil, da se bo tudi on kaj pri njem naučil in pri¬
pravil. Tega mož še ni vedel, da so Rusi naše krvi,
imel jih je še za bolj tuje nego Nemce, ker prebivajo
še za njimi.

Marko je izpraševal Nemca, kako se veli po ruski
to in to in si je odgovore dobro zapomnil. Voda
bi se zvala v tem jeziku „bata“, Bog „Pok“, glava
„kaloba“, dan „teni“ i. t. d. Te čisto neznane besede
so raznoščika še bolj prepričale, da gre k ljudem,
katerih govorjenja ni nikoli slišal. Zdaj sami čujete,
kako je znal ta bahač ruski. Ko bi bil vse čisto izrekel,
bi bil Semičan precej spoznal, da so Rusi istega jezika
z nami. In kako ne? Mi, kaj ne, pravimo voda?  Rus
veli „vada“, mi Bog, on tudi; mi glava,  on „galova“,
mi dan, on „denj“. To so jako majhni razločki; če
se pa vsi glasovi ne puste na miru, ni moč razumeti.

Prusu ni bila všeč v Markovem očesu smet, da
pa nosi v svojem debel hlod, ni hotel zapaziti. Kadar
smo se na Bavarskem rojaki sešli in pomenkovali
po domače, so nas ljudje večkrat ustavili in djali, da

337

22

vpričo njih ne smemo klepetati po ciganski, ker gotovo
kaj snujemo, kako bi jih osleparili.

Kočevarje Bavarci tako črte, da bi jih poobesili
vse po vrsti. Krivice so trgovcem res dosti naredili,
ali toliko sovraštva niso zaslužili. Tudi med njimi se
nahaja poštenjakov in gotovo več nego goljufov in
malopridnežev. Kočevarji so bogme pravi izgubljeni
sinovi, tepe jih trda usoda. Iz Nemčije so jih pregnali,
med Slovenci se niso ukoreninili, rojaki po krvi jih ne
spoznajo za brate, rojaki po zemlji, mi Slovenci bi se
radi z njimi pobratili, ali za nas ne marajo in tako
životarijo zdaj kakor menda nihče na božjem svetu
brez svoje domovine, brez svoje narodnosti.

Mi se za druge reči na Bavarce ne moremo toliko
pritožiti. Tako zgovorni in priljubljeni kakor Slovenci
niti oni ne znajo biti, ali izmed vseh Nemcev so nam
izkazovali največ prijaznosti in dobrotljivosti. Vsak
krošnjar vam bo iz svoje izkušnje to potrdil. To je
poglavitni vzrok, da smo to zemljo izvolili za središče
svoje drobne trgovine, za pribežališče o slabih letinah
in v vseh denarnih zadregah, za velikansko sprehajališče,
na katerem nas spremljata dve zvesti tovarišici: naša
dobra volja in naša krošnja. Zaverovali se nismo niti
v nemško deželo niti v nemški narod, mi romamo tja,
ker ljubimo svoje žene in otroke, brate in sestre, da
pomoremo svojim, da izdelujemo laglje, kadar zemlja
rodi, da prehranimo rodovino, kadar nam odreče svoj
plod, s poštenim prislužkom svojih potov in trudov. S
povzdignjenimi rokami pa naj Boga zahvali, kdor tega
ne potrebuje, kogar je obdarila sreča, da more preživeti
ob svojem v sredini milih rojakov, v naročju sladke
domovine.

338

Zlato resnico govori beseda: Hvali vsako hišo,
ali drži se svoje. Svoja kučica, svoja slobodica. Tuja
mati mesi kruh za tuje otroke, tuja gospodinja pri¬
pravlja pečenko za tuje goste: tožni popotnik mora
biti zadovoljen, ako se mu vržejo drobljanci in ostanki.
Domače slasti ni imela na nas nobena jed in pijača,
nikakršna zabava; rumena zarja nam ni budila v prsih
petja in vriska; megleno in hladno solnce nas je ob¬
sevalo. Kakor oni trije Kranjci, ki smo vas z njimi
seznanili, pravimo tudi mi, da nam srce ni čutilo prave
radosti, odkar smo se poslovili z dragimi prijatelji in
rekli očetnjavi s solznimi očmi svoj zadnji: Z Bogom.
Potrto dušo nam je tolažila in vzdigovala le zavest,
da se nismo ločili za zmirom. Mračno obnebje je raz¬
svetljevala zvezda gotove nade, da se kmalu zopet
vidimo in objamemo na svetih tleh naše preljube mamice
Slovenije.

In tako sem povedal vse, kaj mislijo in kako
sodijo belokranjski krošnjarji o Nemcih. Kritika se je
razpotegnila na dolgo, ali je nisem hotel prikrajšati,
ker nas je usoda tako tesno sklenila s tem narodom,
da je vsekako potrebno poznati mu temeljito vse dobre,
posebno pa tudi vse slabe lastnosti. Le na ta način je
mogoče pokazati nevarnosti, ki nam prete od te strani.
Nihče ne bo tajil, da -so res velike, ali navdaja nas
veselje, da ne tolike, kakor si jih izobraženci domišljujejo.
Nemec je pogubljiv samo za tistega, ki se je seznanil
z njim iz njegovih bukev, ki se da zapeljati blesku
nemške literature, bahariji nemškega novinarstva. Kdor
zajemlje le iz teh kalnih virov, smatra Nemce za naj-

339

22 *

boljše ljudi tega sveta, za blagočutne, prostodušne,
nesebične, resnične, verne, nravne, ljubeznive, z eno
besedo za vzor vseh človeških popolnosti. Ni tedaj
čudo, da se nahaja med našo gospodo, ki bere večjidel
nemške knjige in časnike, toliko srditih nemškutarjev.
Kdor pa presoja nemški narod po njegovih delih, po
njegovem življenju, mu bo rad priznal mnoga res
odlična svojstva, ali ne bo prezrl niti njegovih napak;
od njega se bo marsikaj mogel naučiti, ali se ne
bo nikdar tako nespametno in grešno vanj zaljubil,
da bi hotel njemu za voljo žrtvovati in izdati svoje
prirojeno bitje, svojo slovensko narodnost, svoj mate¬
rinski jezik.

Zdaj bodo častiti bralci laglje razumeli, zakaj se
v Beli Krajini ni moglo ukoreniniti strupeno seme
nemškutarstva, in je ostala ta deželica tako pošteno
zvesta in dična hčerka matere Slave. Njeni prebivalci
so z Nemci dolgo občili in vedo tedaj iz svoje izkušnje,
.kako prazna je čast, katero si laste v bukvah in časnikih.
Tudi v tem slučaju se je potrdila resnica, da tistemu,
ki se sam hvali, ni dosti verjeti. Raznoščiki se niso v
šolah omikali, oni so priprosti, kmetiški ljudje, ali
gledali so z zdravim očesom, poslušali s tenkim ušesom.
O Nemcih so naredili sliko z debelimi potezami ih
kričečimi barvami, ali nihče ne more trditi, da ni krepko
zasnovana in dobro zadeta. Semtertje vidimo preveč
temine, drugje prazen prostor, kjer bi želeli živahen
kolorit, ali te pomanjkljivosti podobi sploh ne jemljejo
resnice. Ko bi naša gospoda te naravne slikarije po¬
snemala in pazila na nemško dejanje, ne pa vedno le
na nemške fraze, bi dobila o naših večnih sovražnikih
brez dvombe pojem, ki bi se vjemal v vseh glavnih

340

rečeh z belokranjskim in bi nehala blebetati o brez¬
končni nemški oliki in humaniteti.

Naj se nikar ne misli, da hočem s temi besedami
žaliti nemški narod. Bog ne daj! Tajiti nasprotnikove
izvrstne lastnosti, ni le abotno, ampak tudi škodljivo.
Se veliko bolj neumno in nevarno pa se mi zdi, ako
ga cenimo in hvalimo bolj nego zasluži. Najvišjo sto¬
pinjo sramote pa je dosegel tisti, ki se vrže pred njim
na kolena kakor pred svojim malikom in mu prisega,
da hoče sebe zatajiti in služiti njemu. Na to stopnjo
najskrajnje malopridnosti so dospeli naši nemškutarji.
Njihovim brljavim očem se prikazuje malik brez hibe
in pege, v solnčni bleščobi od pete do temena, da kar
hrepene po tistem srečnem trenutku, ko jih bo blago¬
volil zadaviti in pogoltniti. Kdor vidi ta izmeček našega
naroda, te duševne in marsikdaj tudi telesne pokveke,
mi bo pritrdil in vzkliknil iz srca rad z mano vred:
Čast in poklon vrlim sinovom Bele Krajine!

Pavel Prelešan.

Krošnjarje in njihovo življenje zdaj po večjem
poznamo, ali zdi se mi, da ne bo škodilo, ako se
seznanimo bolj natanko z najstarejšim udom te trgovske
družbe, z njenim živim tipom, s Pavlom Prelešanom,
čigar ime sem že omenil. Zvedeli bomo od moža
marsikaj novega in deloma precej mikavnega o Beli
Krajini, česar doslej nisem imel prilike povedati.

Pravzaprav to ni istina. Prilike je bilo dovolj, ali
nalašč je nisem hotel porabiti, da ostane, kar spada
na Pavlov značaj, vse lepo skupaj in se mu podoba
ne raztrga in ne zamaže. Prvikrat sem ga videl na

341

Luži V krčmo je prikorakal star možiček s toliko krošnjo
na rami, da sem se kar čudil, kako da se pod njo ne
zgrudi. Pozdravil me je prav lepo po nemško, in ker
sva bila sama, sva se začela kmalu pomenkovati, in
čez pol ure sva se že tako sprijaznila, da naju je imel
krčmar za stara znanca in me je ves radoveden vprašal,
kje in kako sem se spajdašil s človekom, ki hodi vse
žive dni tako neprenehoma po svetu, da sedeči nima
niti časa, da bi se z njim sprijateljil, če bi ga tudi taka
želja obhajala.

Pavle res nikoli ne miruje. Govoriti se tedaj dolgo
in veliko z njim ne more. Ali to ne kvari občenja čisto
nič. V svoji besedi in v vsem vedenju ima nekaj tako
milega in nežnega, da je komaj izpregovoril in sem
že začutil zanj neko posebno nagnenje in sem se ga
prav kmalu in prav lahko privadil. Ko sem se priselil
v Novo mesto, sem se jako razveselil, ko mi pove
gospodinja, da prenočuje Pavle, kadar se mudi v mestu,
vselej v njeni hiši. Vsako leto je prišel, k nam kake
štirikrat; razprodajal je po dnevu svojo drobnino, zvečer
pa sedel poleg mene za mizo, pil merico vina ali kupico
brinjevca in mi pravil svoje obilne izkušnje in prigodbe.
Kaj rad je pretresal tudi razmere svoje preljube Bele
Krajine. Od konca je hotel z mano le nemčariti in mi
je rekel: Oni. Ko je izprevidel, da mi to ne ugaja, je
jel govoriti po domače in ni zabredel v nemščino nikoli
več, obenem me je začel vikati.

Dejal mi je: „Ne zamerite starcu, ki se je držal
prejšnje šege. Nekdaj se gospodom z nobeno rečjo ni
bolj ustreglo nego z nemško besedo in z onikanjem,
pa sem tudi jaz mislil, da je to lepo in sem dajal rad
čast, komur je čast šla. Šele zadnjih deset let sem se

342

preveril, da je tudi čast podvržena modi. Mladi rod
zahteva zdaj slovenščino in „vi“. Naj pa bo, meni je
vse prav, po domače sem se znal prej meniti nego po
nemško, ta sprememba mi tedaj ne dela težav in me
ne žali. Samo novih besed se mi ne ljubi učiti; zato
sem prestar, rezal jo bom po nekdanjem kopitu, ne-
vedoma mi bo ušla tudi kaka tujka. Če vam ne bo po
volji, si pa zatisnite takrat ušesa.

Večjo polovico svojega veka sem prebil med
korenitimi Nemci, pa se mi jezik včasi nekoliko pomeša.
Ni drugače mogoče: kdor se vrši veliko v mlinu, se
okadi z moko, naj se varuje kolikor hoče. Jaz sem se
moral tem bolj oprašiti, ker se nemščine ne le nisem
bal, ampak se še na vso moč trudil, da si jo prisvojim,
nekaj, ker mi je rabila, nekaj pa ne tajim, da tudi zato,
ker mi se je tajčanje videlo jako krasno in imenitno.
In kako da ne? Tujci se za naš jezik še toliko niso
brigali, da bi vedeli, kakšen je in kje se govori. Kadar
sem se vrnil domu, sem ga pač slišal, ali le na kmetih.
Gospoda se je bila vsa ponemčila, niti duhovniki se
med sabo niso pomenkovali naški. Po slovenski so
učili in pridigali za silo, ker se ni drugače dalo in
lomili so taka nespretno, da jih je ljudstvo komaj
razumelo. Slovenščina je gospodovala' tam, kjer je
bila nevednost, prostota, surovost, beračija; v izo¬
braženih, bogatih in veljavnih društvih je nosila zvonec
nemščina, če se je oglasila v njih . .kaka domača, se
je zgodilo to zgolj iz neke trme ali iz samopašnosti,
kakor na priliko gospe, ki so site belega kruha, po¬
žele včasi črnega in blagrujejo kmeta, ki se živi s
to okusno in tečno hrano. Človek ni mogel dobiti
nikakršnega spoštovanja do materinščine, kajti vse,.kar

343

je videl in slišal, mu je dokazovalo njeno malovrednost
in sramotnost.

Leta 1848. je prvikrat zagrmelo: Hej Slovani!
Pozneje je ta pesem utihnila, vsi smo mislili, da je
nemčarija zmagala za vekomaj; kar nam zabuči na
ušesa ostri marš: Naprej zastava Slave in od takrat se
je jelo solnce obračati: Nemščina seje pomaknila bolj
in bolj v senco, zalesketala se je slovenščina s tako
svetlobo, kakor da se nam pripravlja v njej zemeljski
raj. Še meni starcu se je zavrtelo v glavi, mladina je
pa kar norela, nobeno vino je ne bi bilo tako upijanilo.

Ali tudi ta vrtinec se. je pogladil. Slovenščini je
upadel greben, njeni nasprotnici pa se zopet dvignil.
Čegava bo zmaga, se še ne ve. Samo toliko je gotovo,
da se stari mir ne bo tako brž povrnil. Obe stranki
mislita, da imata prav in se gledata bolj pisano nego
pes in mačka. Kar se mene tiče, sem preverjen, da bi
bilo najpametnejše, ako se ta prepir ne bi bil nikdar
vnel. Toda mene ne bo vprašal nihče za svet. Mar
mi je! Naj se poravnajo ali ne, jaz bom občil prijazno
z vsakim, bom govoril rad z Nemci po nemško, nem¬
škutarje bom onikal, Slovence vikal, z njimi se bom
pomenkoval po domače in tako menim, da bom
ustregel vsem."" .

Iz teh besed bralci že lahko toliko posnamejo,
da je starec Pavle sicer mož starega kopita, ali obenem
da svoj čas razume in se želi obračati po njem. Vodi
ga blaga narava, ki se neče, kakor je prav, nikomur
zameriti. Kadarkoli sva se sešla, je prišel pogovor
gotovo tudi na narodnost; Pavle je izustil o njej marsi¬
katero pametno in trezno, skoraj pretrezno; posebno
to mi je bilo všeč, da ni prežvekoval tujih misli, temuč

344

pravil in dokazoval vse po svojem  prepričanju, s
svojimi  razlogi.

Enkrat me je vprašal, doklej mislijo Slovenci
preganjati nemščino, če se jim posreči, da dosežejo
svoj namen. Jaz sem odgovoril, da se o preganjanju
nemškega jezika v tej pravdi ne more govoriti. Mi
zahtevamo samo svojo pravico, da prevzamemo gospo¬
darstvo v svoji  hiši mi, in Nemci da odstopijo nazaj
domu in se zadovoljijo s svojo  domačijo. Vpeljali
bomo slovenski jezik v vse šole in urade, od najnižjih
do najvišjih in mu dali izkratka v vseh rečeh isto mesto
in dostojanstvo, kakor ga ima nemški jezik na Nemškem,
laški na Laškem i. t. d. Ker pa živimo na nemški meji
in s tem narodom iz tega in še iz mnogih drugih
vzrokov veliko občimo in se od njega tudi mnogo
lahko naučimo, ne bomo nikakor zavrgli njegovega
jezika, ampak se ga vadili govoriti in pisati tudi na¬
dalje in sicer tem rajši, ker se ga ne bomu učili več
po sili kakor doslej, nego iz svoje dobre volje, ker
mu poznamo korist in veljavnost. Kdor bo hodil v
višje šole, se bo izuril vsak brez razločka v nemščini.
Toda prednosti naj ne pričakuje od nas nikakršne. Na
prestolu bo sedela in ukazovala naša slovenščina, vsi
drugi jeziki se bodo smatrali za mile goste, ali le za
goste; hišno pravico bomo pridržali edinole zanjo; kdor
se bo predrznil, da bi jo hotel s tatinsko roko ugrabiti,
se bomo dvignili nanj po svoji dolžnosti z orožjem
in branili svojo lastnino do zadnje kaplje krvi, do
poslednjega vzdihljaja.

Raznoščik me je pazljivo slušal, od začetka mi¬
roval, kmalu pa jel majati z glavo in ramama, kakor
da mu moj odgovor ne dopade popolnoma. Jaz ga

345

silim, da naj pove, kaj misli. Pavle se nasmeje in veli
prav polahko in premišljeno:

„E, če morete res zmagati, Bog Vam daj srečo!
Ne bi bilo slabo, ko bi prišli tudi Slovenci enkrat iz
kota za mizo, iz kolibe v graščino, s slame na pernico.
Take izpremembe bi se veselil še jaz, dasiravno se za
to vašo borbo čisto nič ne brigam. Meni, vidite, se
zdi samo to jako neverjetno, da bi se hoteli Slovenci
tudi še po zmagi učiti nemški. Nekateri bi se branili
iz jeze, češ, kaj bi si gojili tujca, ki nas je tako ne¬
usmiljeno zatiral, proč z njim! Iz drugih bi govorila
ponos in prevzetnost: Mučili smo se mi dosti dolgo
s to robato nemščino. Čas je, da se ta reč obrne. Naj
se uči zdaj Nemec našega jezika, da bo videl, kako
tekne tuja čežana; mi smo njegove siti do grla, pa je
več ne maramo, nam je delala prehudo zgago. Še
drugi — in teh bi bilo sila — bi zaničevali nemščino
iz lenobe, da se jim ne bi bilo treba truditi ali bi se
preširno bahali, da jih odvrača od nje rodoljubje, ki
jim veleva, da zaklenejo sovražniku vrata in mu zapro
vsak pot in prelaz v domačo hišo. V šolah bi se mladina
nemški morda učila, ali verjemite mi, da se dobro ne
bi naučila. Človeka goni sila in korist, brez teh na¬
gibov se ne peha in ubija z nobeno rečjo rad. Če bi
razlagali učitelji vse po domače, če bi pisarili uradniki
vse po domače, bi gospoda jela tuji jezik ravno tako
prezirati kakor je prezirala prejšnje čase svoj materinski,
ker ga ne bi v življenju več tako nujno potrebovala.
Trudil bi se z njim kvečjemu kak trgovec, ki ne bi hotel
razdreti zveze z Nemčijo. Vsi drugi bi se polenili.

Kaj pomaga dijakom, da se uče toliko let latinski?
Nič. Po latinski ne zna govoriti nihče, niti duhovni

346

ne vsi. Vse drugače se je to vršilo pred 1. 1848. na
Hrvaškem. Tam so rabili latinščino za vse tiste posle,
za katere je služila pri nas nemščina, pa da ste čuli,
kako krasno so latinčali takrat že otroci! Zdaj so vpeljali
Hrvatje v šole in urade narodni jezik, in latinski jezik
plesnuje tudi pri njih v ropotarnici. Ako se polaste
krmila Slovenci, zadela bo ista usoda pri nas nemški
jezik in moram Vam povedati na vsa usta svojo misel,
da bi bilo to strašno žalostno in škodljivo. Do sodnega
dne bo ostal resničen naš pregovor: Kolikor jezikov
znaš, za toliko ljudi veljaš. S samo slovenščino ne bi
mogel človek nikamor popotovati po tujem svetu. Če
bi bilo tako, kakor vi pravite, bi Slovenci dosegli svojo
pravico in se vendar ne bi odločili še od Nemcev, ali
če pomislim na nemarnost ljudske narave in na vse
nasledke, katere bi nam prinesla v deželo slovenska
zmaga, se mi zdi jako težko in skoraj nemogoče, da
bi se učil nemški jezik pri nas tako resno in temeljito,
da bi ga dijaki hoteli in mogli ročno govoriti in pravilno
pisati. Hlapčeval bi slovenščini, kakor hlapčuje do zdaj
slovenski nemščini. Eden ali drugi se mora na vsak
način umakniti, sveto pismo veli, da se dvema gospo¬
doma ne more služiti."

Ta nežna Pavlova briga za nemški jezik me je
silila na smeh. Jaz sem ga potolažil, da naj se zanj
nikar ne boji toliko. Nevihta, ki mu preti, je še daleč
za gorami, on jo bo težko učakal. Ako jo doživi mlajši
rod, bodo Slovenci povse zadovoljni. Naši nasledniki
se bodo z nemškim in vsakim drugim tujim jezikom
že znali tako pogoditi, kakor bodo videli, da bo za
njih prav in potrebno. Kar se tiče Nemcev, jih ne bodo
vprašali za svet in bodo malo marali za njihovo jezo.

347

Moder gospodar sam ve, kaj mu je storiti in kaj opustiti.
Nemec naj pometa pred svojim pragom in Slovenec
pred svojim, pa bo pred obema čisto. Doslej pa hoče
Nemec ne le skrbeti za red v naši hiši, ampak trdi
nesramno, da je naša hiša njegova in ne le hiša, ampak
tudi mi da smo njegovi, da je naša dolžnost, pokorno
izvrševati njegove zapovedi. Hoče nam izpiti kri in
dušo, zapreti nam sapo, streti bitje, ki nam ga je sam
Bog podelil in nas prestvariti v Nemce, da bi pozabili
in sovražili svoj jezik in poprijeli njegovega. O tem
teče naša pravda; tu se ne vpraša, ali se hočemo učiti
nemški ali ne; razume se samo ob sebi, da se kot
pametni možje ne bomo temu nikdar protivili; v tej
reči nam gre za najvažnejše darove, ki nam jih je
Bog izročil ne da jih zapravimo, ampak da jih varujemo
in obračamo v svojcv korist in v dosego svojega
vzvišenega poklica; gre nam za samostalnost, za na¬
rodno življenje, za svobodni razvitek vseh naših duševnih
in telesnih zmožnosti. Prosim, povejte, če me razumete!
Ako ne govorim dosti jasno, Vam bom razložil vse to
bolj natanko in po domače.

Pavel je sicer priprost starček, ki zna komaj za
silo brati. Sole ga niso izmodrile, ker jih še nikdar ni
pohajal, ali izkušnja in svet sta mu dala več pameti
nego ga da marsikateremu gimnazija. Seznanil se je
z vsemi dnevnimi vprašanji, s političnimi in nepoli¬
tičnimi in o vsakem si je osnoval sam svoje mnenje,
svojo neodvisno sodbo.

Odgovoril mi je trdno in modro: Razumem vas
jako dobro. Bog nikogar ni ustvaril za sužnost, in
tedaj niti nas Slovencev ne. Kdo more tajiti, da nas
ne pritiska ljuti jarem nemilega tujca in kdo sme

348

dvomiti o naši sveti pravici, da stresemo ta kleti jarem
z ožuljenega tilnika? Jaz, kakor pravim, sem žalibog
prestar, da bi vam mogel kaj pomoči in obenem tako
nedožen, da mi hrup težko de in si želim le preljubega
miru. Bojuje naj se mladi svet — ali z duhom ali s
pestjo, ali s peresom, ali puško — kakor ve in misli,
da se pride prej in laglje do uspeha, do kraja slovenskih
muk in britkosti. Tudi jaz bi pozdravil z gromovitim
živio! tisti preveseli dan, ki bi nam prinesel novico,
da bomo odslej prelivali svojo kri le zase in za svoje
pravice, da bomo plačevali davke le v svojo denarnico,
za odpravo svojih potreb, za hasen in napredek svoje
domovine, da se tujec ne bo mogel več bahati z zma¬
gami, katere smo mi dobili in si mastiti nikdar sitega
trebuha s pridelki, katere so iztrgali skopi zemlji žuljave
roke slovenske dece.

To ognjeno domoljubje me je tako prevzelo, da
sem skočil po koncu in objel Pavleta tako goreče, kakor
komaj nekdaj v davni mladosti svojo prvo milico in
menim, da se je prikupil tudi bralcem in mu bodo radi
prizanesli in odpustili preostro kritiko, s katero obira
in šiba svoje rojake in se zaletava z njo sploh kaj rad
v človeka vkljub pohlevnosti svoje narave in ženski
milini in mehkosti svoje besede.' Midva sva občevala
vseskozi prijazno in se zlagala sploh jako dobro, ali
po malem sva se zmirom prepirala in si spodbijala.
To pa mene ne samo da ni čisto nič žalilo, ampak
mi je še ugajalo, da Pavle neče biti kimavec, kajti
ugovarjal je brez osornosti in zabavljivosti, blago-
dušno, smiselno in samostojno, da ga je človek
vedno rad poslušal in mu moral marsikdaj tudi
pritrditi.

349

Rešetaje narodne razmere sem včasi omenil kaj
malega tudi o značaju nemškem, slovenskem, hrvaškem.
Takih črtic pa starec nikdar ni mogel priznati za resnične
in veljavne. Večkrat me je zavrnil nejevoljno: Ej,
nehajte že no brati mi to netečno litanijo. Pravite:
Nemci, Slovenci so taki pa taki, kako za božjo voljo
morete vedeti, kakšni so ? Saj vidimo, da že dva človeka
nista nikoli enaka ne v dobrem ne v slabem ; kolikor
večje je število, toliko bolj rastejo razlike. Kdo more
natanko povedati, kak značaj da tiči v Metličanih in
kak v Črnomaljcih? Še milijonkrat teže pa je določiti
lastnosti celih narodov. Meni se močno zdi, da to niti
ni mogoče, kajti ne dobila bi se zlahka kaka lastnost,
katere ne bi imel kak narod, naj bo že nemški ali slo¬
venski. Trdite, da so Nemci vladohlepni. Če jih gremo
izpraševat, bomo našli največ takih Nemcev, ki se za
vladanje prav nič ne brigajo, ampak so popolnoma
zadovoljni, če si morejo prislužiti vsakdanji kruhek.
In to velja tudi za vsako drugo lastnost. Po mojem
prepričanju nima posebnega značaja noben narod: v
vsakem se nahajajo taki in zopet drugačni ljudje; v
vsakem so zastopane .vse dobre in vse slabe lastnosti;
večina pa hodi povsod po srednji, obče človeški poti,
mar ji je za dobiček, za živež, za vse drugo pa malo
ali nič.

Svojo misel vam bom razjasnil s priliko, ki se
mi zdi prav primerna za ta slučaj. Vi pravite, kaj ne,
to vino je dobro, to vino ne velja, dobro je zato, ker
je močno, rezko, sladko, slabo za to, ker je omledno,
slabo, vodeno, kislo, ker cika ali ker je zavrelo. Ne
da se tajiti, da ima vsako vino res svoj posebni okus,
po katerem ga je lahko soditi, kakšno da je. Le malo-

350

katero se je, izželo iz enega grozdja. V kad se nameče
zelenike, beline, lipine, črnine in še mnogo drugih vrst.
Vse pa se tako sprimejo v eno celoto, da dajo pijačo,
ki ima en duh, eno slast, v kateri se ne razlikuje več
zelenika od beline, belina od lipine in tako dalje. Okus
je skratka bodi rečeno, tak, kakor da bi bile dozorele
vse kaplje na isti trti. Ta prikazen dohaja gotovo odtod,
ker so si vse vrste grozdja v glavnih rečeh podobne
in v najbližjem r.odu.

Zdaj pa naredite pijačo iz bolj neenakih tvarin.
Namešajte skupaj vina, piva, jabolčnika, kisa, olja,
žganja, pa boste dobili čobodro, da se bo najhujšemu
pijancu od nje vzdigovalo. In vendar so si tudi te
tvarine vsaj toliko v rodu, da so se pridelale vse iz
rastlin. Tako plažo bi bilo pač smešno presojati, ker
se že zanaprej ve, da ni nič prida. Kdor bi trdil, da
je včasi dobra, včasi slaba, ali bi ji hotel dokazovati
razne dobre in slabe lastnosti, ne bi bogme zaslužil,
da ga človek posluša.

Udje velikega naroda pa se razlikujejo med sabo
še mnogo, mnogo bolj nego vino od piva, kis od olja.
Ljudi je Bog obdaril s prosto voljo, vsak nosi v glavi
druge muhe, izmed milijona se ne bi našla niti dva,
bi bi se popolnoma vjemala v svojih nagnenjih in
mržnjah. Če to spoznate, morate reči z mano vred,
da je jalov posel, pisati svedočbe Slavjanom, Nemcem
in drugim ljudstvom, v čem da so vredni pohvale in
v čem zopet graje. Dajo se v tem obziru ustanoviti
samo nekatera vnanja znamenja, n. pr. jezik, obleka,
jed, pijača, igre in druge šege. Kar presega ta tesni
krog, je neverjetna čenčarija in sanjarija. Odlike in
gobe duše in srca so razsejane po vsem svetu. Noben

351

narod se ne more bahati: Jaz sem boljši od tega in
tega. Vsak ima svoje žulje in rane, grešni so pred
Bogom vsi, najprej pa bodo njegovo jezo utolažili,
ako žive drug z drugim potrpežljivo, po bratovsko,
kajti so vsi otroci istega očeta, ustvarjeni vsi po'njegovi
podobi in za njegova sveta nebesa.

Pavle svojih belokranjskih rojakov ni tako čislal
kakor jaz; kadar sem jih povzdigoval nad druge Slo¬
vence in mu našteval njihove lepe prednosti, me je
poslušal z zabavljivim smehljanjem in se je nemirno
pomikal semtertje, kakor da pod njim gori. Ko sem
zamolknil, se je rad zadrl: Ovbe, nehajte nas že enkrat
hvaliti, ne vežite zmirom otrobov! Saj vem, kakšni smo,
bolje nego vi. Jaz se klatim sicer veliko po svetu ali
tudi doma sem se toliko mudil, da poznam vsako
pero naših tičkov. O, niso ne tako lepi, kakor se do¬
zdevajo vam. Jaz sem jih držal v roki, vi ste jih videli
samo na strehi in na drevju. Od daleč se morda kaj
blešče, od blizu so pa z večino taki vrabci, kakor vam
čivkajo tukaj na Dolenjskem.

Pravite, da ne zavidajo drug drugemu. Vi se
žalibog grozno motite. Nekdaj, pred 50 leti se za ta
neumni greh še res ni dosti slišalo. Takrat smo živeli
vsi nekako srednje, niso se šopirili ne bogatini, niti
niso pogibali od glada reveži. V obilnosti se ni mastil
nobeden, ali toliko smo imeli skoraj vsi, da se je moglo
ob trudu in prosti hrani pošteno izhajati. To je bilo
in minilo. Hiše so se jele deliti, kdor je bil srečen,
premeten in sogolten, si je prikupil k svoji kmetiji še
drugo in tretjo, sploh pa so rasli reveži in berači kakor
gobe iz tal, vsak dan jih je bilo več. Borna kajžica ni
mogla prehraniti rodovine, treba se je bilo ganiti od

352

doma, iskati si kruha s krošnjo na plečih. Na pet
bogatcev je prišlo petdeset siromakov. Oni so imeli,
kar so poželeli, ti niso vedeli, če bodo jedli jutri kaj
kuhanega, ali pa se bodo morali zadovoljiti ob suhem
kruhu.

Taka neenakost boli, peče, žalosti, jezi, dela ne¬
voščljivost. Ta grdobija se je zatrosila po vseh vaseh
in skoraj po vseh hišah, razširila se je splošneje nego
osat in koprive. Če je kdo le za pol palca višji od
drugih, ga gledajo vsi sosedje pisano, mnogi reže nanj,
da bi ga najrajši v kaplji vode utopili. Andreja ali
Jožeta ljubijo vsi srenjčani, brez njega ne izpijo ne
kupice vina, treba si je izvoliti župana, vsi zakriče v
en glas: Župan naj bo Andrej ali Jože, mi ga poznamo,
to je mož, da mu ga ni para v devetih farah: modrih
besed, postavnega vedenja, prijazen, pravičen, bogo¬
služen. Bog ga poživi! In srenja si izbere za župana,
kakor je rekla, Andreja ali Jožeta. Vsi mu ploskajo,
stiskajo roko, pojo hvalo in slavo, češ, zdaj jim bo po
dolgih stiskah odleglo, se vršilo vse po njihovi volji.
Ali vse to je le videz, nič kakor videz, hlimba, laž;
zase misli vsak, če je ta dober, bi bil jaz tudi.

To se pokaže precej, ko prične novi glavar za¬
povedovati. Nobena reč ni ljudem povšeči, ta prigovarja
to, drugi kaj druzega, obirajo ga možje, babe in otroci,
vsi vpijejo: Župan nas odira, župan slepari, župan
krade, župan nas bo žive požrl. Dejali smo, da je tak
pa tak. Zdaj je slekel ovčjo kožo, zdaj vidimo, da smo>
si za pastirja postavili volka, kaj volka, samega peklen¬
skega satana! Andrej ali Jože zanemarja svoje domače
posle, hiša mu leze nazaj, da bi ustregel srenji, ni mu
žal ne trudov ne potov, če primanjka kak krajcar,

353

23

doloži ga iz. svojega žepa. Ali tu ne pomaga vse
dobrikanje nič. Dosti je, da je prevzel županstvo, da
je zrastel drugim čez glavo. Tega greha mu nihče ne
odpusti. Zavidajo mu že samo čast.

Kaj še le, če mu prinese ta čast kak majhen do¬
biček, kak priboljšek v denarju, borno povračilo za
brezštevilne sitnosti in opravke. Potem ni noben raz¬
bojnik tako grabljiv, kakor župan Andrej ali Jože. In
taka se godi v vseh rečeh. Če je kdo dobro prodal ali
kupil, si pribaratal kak goldinar, prihranil kak stotak,
si pokril hišo z opeko, poreko vsi sosedje, bratci in
znanci: Glej ga no, kako se zvira; meni, da ne poznamo
njegovih sleparij; s prevarami se je lahko širiti in
bogateti, na njem ni en las pošten, ne ena capa
omišljena s poštenim denarjem. On je falot od nog
do glave, treba se ga je ogniti na sto korakov, ako
ga srečaš po naključju, se trikrat prekrižaj, s takim ne
kaže ne govoriti, ne gledati se; opeharil te bo z vsako
besedo, ti izpil z vsakim pogledom korec krvi.

Takega in še gršega očitanja in obrekovanja sem
čul in videl v Beli Krajini toliko, da sem večkrat dejal,
da bi jo morali prekrstiti in ji dati novo, primernejše
ime Črne Krajine.

Starec je sodil preostro; kar je doživel sempatam,
sosebno v svoji domači vasi, je prinesel na vso Belo
Krajino. Prosti ljudje zmerom tako kritikujejo. iz petih
ali šestih znanih jim pripetljajev si narede misel za celo
soseščino in deželo in ne morejo razumeti in verjeti
skoraj nobene hvale.

Bolje je pogodil Pavle neko drugo napačnost,
katero sem bil jaz prezrl. Grajal je po pravici nagnenje
Belokranjcev, da dajejo ljudem smešne in grde priimke.

354

Nobenega človeka, se je togotil, ne morejo pustiti na
miru, naj bo pošten in možat kolikor hoče. Vsakemu
se obesi na hrbet kaka krpa, da ga z njo pitajo in
zasmehujejo. V Črnomlju ne najdete ne enega gospo¬
darja brez pridevka, nekateri ima še po dva in po tri.
Tam je skrajni Jože, doktor Kiblja, gospod Oremus;
no to so le šale, ali lahko bi vam naštel petdeset drugih
priimkov, ki so izmišljeni za sramoto, ne le za smeh.

Nahajajo se pri nas lenuhi, ki se ne pečajo z
nobenim drugim poslom kakor s kovanjem psovk in
zabavljic. Taki smo bili že od nekdaj. Nemčija nam
je dajala kruh in zaslužek, mi pa smo ji povračali z
zasramovanjem. Nemce smo zvali majerčke, šnofarje,
zavfarje, drekobrbce — to, ker smo slišali pogostoma
besedo: drek. Vsak krošnjar jim je natvezal kako drugo
ime. Dandanašnji jim vele, ne vem za kaj, kvake.  Ali
se to spodobi? Brez teh zaničevanih kvak  bi zapel
marsikateri hiši boben. Kjer si služiš živež, ni pošteno,
da opravljaš in raznašaš; dajanje pridevkov je ostudno
pobalinstvo, za katero bi trebalo naše krošnjarje prav
v živo našeškati.

Naši ljudje grajajo na vso moč hlapca in deklo,
ki obrekujeta in grdita gospodarja in hišo, to pa ne
pride nikomur na misel, kako poredni so oni sami,
da govore tako zabavljivo o Nemcih, pri katerih si
iščejo in najdejo v zadregah zasluge in pomoči.

Zrno resnice ima v sebi tudi Pavlovo mnenje o
poštenosti Belih Kranjcev. Mi smo, je dejal, kakor
otroci na paši, ki ne trpe med sabo tatov, in vendar
sami kradejo. Če vzame pastir komu denar, oblačilo
ali kaj druzega takega, ga zapode tovariši proč, rote
se jezno, da s tatom ne bodo pasli skupaj. Kadar pa

355

23 *

si zakurijo ogenj, oblazijo vse bližnje njive in si na¬
kradejo krompirja in koruze, da je strah. Kar ugrabijo,
peko tako veselo, uživajo tako v slast, kakor da bi jim
bila padla krompir in koruza za njihovo južino nalašč
iz nebes. Nihče se niti ne domisli ne, da je storil
bližnjemu škodo, da je kradel. Tako delajo vsi pastirji.
Pojdite jim očitat, da so tatovi, pa boste videli, kako
bodo zašumeli, kričali, da ste nesramen lažnik in vas
nažgali nemara tudi s kamenjem, da ste se predrznih
razžaliti njihovo poštenje.

Mi odrasli nismo nič boljši od teh paglavcev. Na
cesti res da ne zaskačemo popotnikov, niti v pohištva
ne vlamljamo, tatinstvo sovražimo huje nego vsako
drugo hudodelstvo. Na polju se pušča orodje, pred
cerkvami klobuki in dežniki in redko kdaj se čuje, da
je bilo kaj ugrabljeno. Če pride prilika, koga prekaniti,
pa nas ne peče dosti vest, to se pravi, jaz in mnogi
drugi nismo vedoma nikogar še prevarili, hotel sem
le reči, da se ne manjka pri nas takih, ki komaj čakajo,
da koga opeharijo. Varanje se je vdomačilo kakor vsak¬
danji kruh.

Če sleparimo že drug druzega, rojak rojaka, ni
čudo, da prizanašamo še manj tujcem. Naši krošnjarji
se vam zde preveč natančni in zdušni. Ne bom rekel,
da ni takih poštenjakov čisto nič, kakor mi jih popi¬
sujete in hvalite. Ali kar sem slišal sam na svoja ušesa,
moram verjeti in če prilete prav nebeški angeli in mi
zatrdijo, da ni res. Veste, kaj govore sedanji krošnjarji,
kadar se spravljajo na Nemško? Oni pravijo: Pojdimo
proč odtod, Kranjci so preveč prefrigani, do živega jim
ne prideš ne s šilom ne z gorečo gobo, goljufati se
ne dado, bodi vesel, če te ne ogulijo. Hajdimo rajši

356

med kvake! Pri njih nam raste več pšenice, nego doma
trnja in praproti.

Kvako prekaniš laglje opoldne, nego Kranjca o
polnoči, vsaka naša baba bi mu bila kos. Ponudim
mu dvajset let star robec in velim, da sem ga dobil
pravkar iz fabrike. On zija vanj, se reži zadovoljno in
pravi: Vidim, že vidim, da je res nov. To bi bil uganil,
če bi tudi ne bili sami povedali, toda bojim se, da bo
pa zato tudi slan.

Krošnjar veli: Bog ne daj, ker ste vi, naj bo,
vzemite ga za petnajst grošev. Šara ni vredna ne pet
soldov. Kvaka pa seže ves vesel po denar in je za
nameček še jako hvaležen. Kvake so ribice, ki nam
silijo na trnek kar sami brez vade. Tako zarobljeno in
brezbožno se ustijo naši Belokranjci.

Ne porečem, da vsi, niti ne, da večina, gotovo
pa je, da hodijo premnogi med njimi na Bavarsko le
zaradi tega, ker je priproste Nemce lahko opehariti, in
s trdnim namenom, da odero vsakega, na kogar se
namerijo. Ali se ne pravi to prisvajati si po krivici s
krvavimi žulji prislužene solde svojega bližnjega? Kar
je za pastirje krompir in koruza, so za krošnjarje nemški
kmetje. Z njimi mislijo, da smejo delati brez greha,
kar hočejo. Ali zapomnite si dobro, da se bo mera
tudi njim kmalu dopolnila, pa jih bodo jeli tirati iz
dežele kakor Kočevarje. Ne bo se nič vprašalo in raz¬
likovalo, kdo je krivičen, kdo pravičen. Pognali bodo
vse Kranjce brez razločka in si jih tako globoko vtisnili
v spomin, da poreko goljufu še vnuki: Ti si Kranjec.
Z našim imenom bodo klicali svoje pse. Nisem prerok,
ali stavil bi lahko glavo in dušo, da se bo na ta grdi
način izvršila ta grda kranjska komedija.

357

Pavlova nezaupljivost presega včasi vse meje in
gre n. pr. dotle, da ne verjame dosti niti belokranjskemu
rodoljubju.

„Ljudje vpijejo na vse grlo: „Živio! mi smo Slo¬
venci! Ne maramo nemškutarjev, hudič naj jih vzame!"
To je moda in predpustnica, nič kakor moda in pred-
pustnica. Mladina se s slovenstvom kratkočasi, zato
se ji dopada. Volitve pričakuje nestrpljivo kakor cerkven
shod v obližju. Pa kako ne? Takrat se delo odloži,
gre se pohajkovat, prepevat, popivat, društva se dobi,
kolikor kdo hoče in veselic se nabere, da ni moči vseh
použiti. Saj veste bolje od mene, kaj se godi v Novem
mestu, kadar se pripeljejo Metličani in Črnomaljci tje
volit. Kmetom, ki si izbirajo poslanca doma, se ne peče
ravno tako mastna pečenka, ali brez nič tak dan niti
njim ne mine. Slovenca volijo vsi, pa zakaj ? Nekateri
zato, da pozabavljajo s tem obče sovraženi nemškutarski
gospod, večjideli pa poslušajo duhovščino in dado glas
tistemu, kogar se nji rači zaznamovati brez dolgega
popraševanja, kdo je in kakšen je.

Tu imate vse vzroke sloveče belokranjske slo¬
venščine. Ko bi se pa šala izpremenila v resnico, bi
že videli, kako naglo bi se predrugačilo mišljenje, kako
spretno bi prekljuvala z enim mahom nemščina slo¬
vensko lupino. Naj pride k nam Prus le z enim tistih
brezštevilnih milijonov, katere je uplenil Francozom in
naj veli obenem: Če hočete biti moji, vam bom znižal
vse davščine, kdor plačuje zdaj petdeset forintov cesarju,
bo dajal meni samo petindvajset, pa sem prepričan
kakor o svoji bodoči smrti, da bi Beli Kranjci rekli:
„z Bogom" svoji slovenščini in svojemu cesarju in se
zapisali tisti hip nemškemu narodu in tujemu gospo-

358

darstvu brez najmanjšega sramu in nepokoja vesti.
Kraljica vseh kraljic, kateri se poklanjajo ljudje in
ljudstva, je bila od nekdaj in ostane na vekomaj korist.
Kjer kaže dobiček, kjer pada blagi dežek denarja, zamro
vsi občutki, se razkade vse druge, misli kakor jutranja
megla v žarkih poletnega solnca.

Jaz nikakor ne trdim, da je to prav in pošteno,
vsled svojega poklica bi moral človek hrepeneti po
višjih, po neminljivih bogastvih, ali tako je na svetu,
pa si pomagaj, če si moreš; tega stanja mi ne izpre-
menimo, naj se na glavo postavimo ali pa z njo ob
steno butamo.

Zdaj vidite, kako tenke so koreninice naše sloven¬
ščine in v kako prhki zemlji da tiče. Kar pade brez sile in
viharja, kar se izruje že ob tihem šušljanju bankovcev
in ob pahljanju lepih obljub, pač ni vredno, da bi se
med možmi spominjalo, nikar častilo in hvalilo.

Pavle, kakor vidimo, riše svoje slike z grozno
temnimi barvami, za glavno vodilo v življenju smatra
dobičkarijo. Kdor pozna moštvo in značajnost Belih
Kranjcev, ne more nikakor pritrditi njegovemu pesimizmu.
Mnogo tehtneje govori o navadah svojih rojakov. Njemu
se ne zdi tako narodne, kakor meni, doživel je važne
izpremembe, ki jih mlaji rod več ne pomni in jih tuji
opazovalec tedaj ne more lahko poizvedeti. Glede obleke
mi je dokazoval prav temeljito, da je izgubila marsikaj
starinskega in sprejela toliko novega, da se ne sme
več imenovati čisto narodna. Samo platnena letna oprava
je ostala taka, kakor se je nosila v nekdanje čase,
recimo, pred sto leti, suknena se je deloma že precej
izneverila, prekrojivša se po novi kranjski šegi, po
modi. Dedi sedanjih lajbcev niso poznali. Pred francosko

359

vlado se je delalo sukno iz domače volne zgolj doma,
Pozneje so se ljudje navadili dajati volno v izdelovanje
Kočevarjem. To se godi deloma še dandanašnji, ali
mnogi, ki ne goje več drobnice, so jeli sukno kupovati.
Praznična obleka je postala vsa kupivna, ravno tako
tudi čevlji in pokrivala, s tem je staronarodna oblika
bolj in bolj izginila, ker se ravnajo kupci po dolenjskih
in drugih prodajalcih, ne pa trgovci po belokranjskih
kupcih.

Tudi glede jezika niso starčeve opombe prazne.
Ko sem mu pohvalil čistost belokranjskega govorjenja,
je rekel, da mi mora mojo misel odobriti, tudi njemu
se vidi dolenjska beseda veliko bolj popačena s tujščino,
nego je tisti jezik, ki se ga je naučil od svoje poljanske
matere in ga govore tudi v metliški in semiški okolici;
ali boji se, da bo to čistost v kratkem ravno tako izgubil
kakor jo je izgubila dedovska nošnja.

»Ugonobili jo bodo krošnjarji. Oni, ki gredo po
svetu že odrasli, ji ne bodo delali kvara. Zakladnica
jezika se je v njih napolnila, prišedši domu ne bodo
preinačili govora, ker so v njem utrjeni. Ali navadno
si hoče prislužiti groš že nezrela mladina, krošnja mika
že desetletne dečke. Ti pridejo med tuje ljudi in se
sučejo med njimi leta in leta, da ne čujejo ne enega
domačega glasu razun takrat, kadar se za kratek čas
povrnejo. Materini pomenek jim zdrkne iz pameti, da
ne vedo kdaj in kako. Nemščina jim začne teči gladkeje
od slovenščine. V pogovor mešajo tuje besede ne nalašč
iz baharije, ampak čisto nevedoma. Kadar nečejo, da
bi jih rojaki razumeli, jamejo med sabo pa tudi nalašč
tajčati. Za razno blago in druge reči, ki so jih po svetu
čuli in videli in so jih zanimale, niti ne poznajo slo-

360

venskih zaznamkov, in rabijo tedaj nemška imena. Zlasti
med Poljance se je zatrosilo že dosti tujščine po tej
poti. Nemškar ni nemškutar, ali dostikrat nemškutari
veliko huje od njega. Dokler ostane človek doma,
spodablja na dobrega čevljarja, ki ima za vsako nogo
pravo kopito in za vsako kopito dovolj usnja, da mu
ne primanjka nikoli ne mere ne blaga. Kdor pa mora
občevati z Nemci že v otročji dobi in več let, postane
čevljarček, da se Bogu usmili. Nima niti pravih kopit
niti dosti kože. Menim, da me razumete. Hotel sem
reči, da naš človek, ki zna samo svoj jezik, lahko vse
pove, kar misli, nemškarju pa dostikrat zmanjkuje besed,
pa stoka in jeclja kakor otrok. Meni se je dostikrat
primerilo, ko sem se hotel z znanci kaj pozabaviti in
pošaliti, da se mi je kar neutegoma nit utrgala in so
me začeli debelo gledati, ne vedoč, kaj me zadržuje.
To je jako sitna reč, ali se ne da pomoči. Človeku ni
mar, da bi ohranil v glavi vse besede svojega jezika
pa se mu zmuznejo ena za drugo, mora se loviti po
nemških bergljah, če ravno vidi, da ne izdajo. Nazadnje
je vesel, da ga ljudje le razumejo, natanko, nadrobno
in v slast pa se ne more več z njimi pomenkovati.

Ker nam je lenoba menda prirojena, se nečemo
truditi, da bi se pozabljenega iz nova naučili; čistost
jezika se nam ne zdi dosti važna, ne nosi toliko do¬
bička, da bi se brez nje ne moglo izdelovati. To je
vzrok, da se nemškarji ne izogibljejo tujih besed. Narod
jih posluša, se jih privadi in jih začne po malem tudi
sam govoriti. Čez petdeset let se ne bo moglo več
trditi, da živi najlepša slovenščina v Beli Krajini. Z
Dolenjci se ne bomo le zenačili, ampak jih še pre¬
kosili z obilnostjo tujega plevela, ker občujemo z Nemci

361

stokrat več nego so oni kdaj občevali in nas bo morala
ta prilika tedaj tudi huje popačiti.“

Eno lepo lastnost pa je priznal rojakom brez¬
pogojno tudi ostrosodeči Pavle, da so namreč, kar se
tiče spolnih razmer, mnogo, mnogo poštenejši nego
Nemci in drugi Slovenci. Ali tudi v tem oziru jim ne
prerokuje nič dobrega. Pravi: Doslej ne uhajamo še
toliko čez deviške in zakonske vojnice, ni še prišel čas
za to. Mi smo še nezrela, zelena, trda hruška, ose in
sršeni za nas ne marajo, črvi nas ne razrivajo radi,
fantalini nas še ne klatijo dosti, toča in druge uime
nam prizanašajo, na nas se toraj še ne vidi toliko grč,
izjed in druge škode, kakor na rumenem, zrelem sadju.
Ali v soparici bomo tudi mi dozoreli. Pridrdrala bo
železna cesta, pripeljala nam pohotnih postopačev, tu
pa tam se bodo dvignile fabrike, v katerih se bodo
mešali brez nadzora vroči fantje z vročimi dekliči,
krošnjarji bodo raznesli nemško svobodnost, okužili
vse ženstvo, saj so pričeli že ta nečedni posel in žalibog
ne brez uspeha. Čez petdeset let tudi v tej reči ne
bomo mogli Dolenjcem in Nemcem nič očitati.

S Pavlom sva se pogovarjala še o mnogih drugih
razmerah in narodnih posebnostih, ali teh pomenkov
mi ni treba pripovedovati, ker zadostuje za poznavanje
njegovega značaja popolnoma že to, kar so spremljajoči
me bralci doslej slišali. Tudi med Dolenjci se nahaja
dosti pametnih in bistroumnih mož, ali takih besed,
kakor jih ima stari krošnjar, nisem čul ravno pogostoma
iz njihovih ust. Proti njim je Pavle učenjak in modrijan
prvega reda. Za njegove najimenitnejše lastnosti smatram
brezobzirno kritičnost, prijaznost proti Nemcem in pre¬
pričanje, da delajo ljudje vse za dobiček, iz koristo-

362

ljubja. Služi mu na veliko čast, da mu ta svojstva in
ti nazori niso pokvarili duha in srca. Spoštovanje do
Nemcev ga ni zaslepilo, da ne bi spoznal in čutil
strašanskih krivic, ki se gode pod njihovo vlado slo¬
venskemu narodu. Koristi se klanja res kakor vse-
možnemu maliku. Zgubivši med Nemci pozitivno vero
pravi, da hoče ostati vesten, pošten in pravičen do
smrti, ker mu to, ako večnega življenja tudi ne bo, ne
more nič škodovati, pač pa veliko koristiti,  ako bi
se izpolnil nauk Kristove vere in hrepenenje človeške
duše. Po teh besedah bi bil pravi nagib njegove nravnosti
golo koristoljubje. Sreča zanj, da je ta trditev prazna
teorija, s katero se resnica ne vjema. Ker mi je razložil
vso svojo zgodovino odkritosrčno in natanko, sem se
lahko preveril, da mu izvirajo dobra dela iz blage
slovenske narave, ne pa v žalostni puščavi nemškega
materializma. Vkljub verskim dvombam je ostal Pavle
pobožen mož. Po trudapolnih potih ga od mladih nog
do sivih las ni vodila zvezda dobičkarije, ampak slo¬
venska zadovoljnost in veselost. O tem se bodo pre¬
pričali tudi bralci, kadar zvedo glavne črte njegovega,
še v marsikaterem drugem oziru zanimivega življenja.
Povest bo morda bolj kratkočasna, ako jo čujejo od
Pavla samega.

Pavletova povest.

Rodil sem se na začetku tega stoletja v Poljanah
skoraj tik Kolpe. Izmed troje bratov sem bil najmlajši.
Moj oče je imel dobro polovico kmetije, štel se ni niti
med bogataše niti med reveže, živelo se je po srednje,
mogli smo izhajati brez stradeža in dolgov. Pridelali
smo navadno po šestdeset mernikov pšenice in po

363

osemdeset veder vina in po malem tudi vseh drugih
žit in sadežev. Krmili smo vedno šest, tudi osem in
včasi celo deset prascev, dva vola, kravo in nekoliko
drobnice. Sile tedaj nismo trpeli. Davka se je plačevalo
takrat malo, dal si krono, s tem si odpravil vse. To
je trajalo, dokler ni prišel k nam Francoz in je cesarja
Franca zamenil cesar Napoleon. Zoper novo oblast so
vrtoglavci dvignili upor. Francoz se ni šalil, padlo je
nekoliko glav in punt je pogasnil. Menda vsled njega
smo dobili Brandsteuer, strašno naklado, ki je zakopala
večino hiš v dolgove. Moj oče je plačal osemdeset
forintov. Močno smo se bali, da nas bo Napoleon slekel
do gola in ugonobil brez milosti. Iz straha so nekateri
pobegnili v Hrvatijo, ali so se kmalu povrnili, ker so
jim došli glasovi, da so Francozje ljudje, ne pa Turki.
Davki so se res nekaj malega zvišali, vpeljal se je
kolek, plača za patente in druge take malenkosti. Moj
oče je dajal mesto krone zdaj vsega skupaj tri forinte
— to ni bilo veliko, višek se ni čutil, moglo se je
dihati in še laglje nego pod prejšnjo vlado, ker je
nastopil za kmeta čas olajšanja in napredka. Znižala
se je desetina, odpadlo je brez števila starih napak,
sitnosti in tež.

Kdor je doživel francosko oblast, si ni zaželel
nikdar druge in boljše; narodu se je godilo dobro,
skoraj kakor je sam hotel, ravnalo se je z njim po
človeško, skrbelo se mu je za red, varnost in blago¬
stanje. Jaz sem bil takrat še neumen paglavec, ali jako
dobro pomnim, kako neskončno so ljudje častili in
ljubili, hvalili in blagoslavljali junaka Napoleona. Imel
je gorko srce za ljudstvo in zato je imelo ijudstvo
gorko srce do njega. Flrepenel je po gospodarstvu

364

vsega sveta in po svoji zmožnosti in dobroti bi bil to
čast zaslužil. Dal je modre postave, kakor bi jih sam
Bog napisal. Sodnikov in drugih poglavarjev ni jemal
iz gospode, ampak iz razumnih mož sploh brez raz¬
ločka stanu. Za mera je postavil Poljancem veljaka,
kakršnega še Bela Krajina ni videla, Ceha Lokvensa.

Mer Lokvens je bil pravičen kakor nebeška vaga.
Sodil je modro kakor kralj Salomon. On ni vprašal:
kaj si, ali kmet ali gospod? Gledal je na dela, ne na
osebe. Pa kako hitro se je vse vršilo! On sam je storil
več nego sedaj dvajset uradnikov. Pisarilo se je malo;
razprave so šle od ust do ust; obravnavali, so se za¬
pleteni posli, ali v pol ure je bil vsak končan. Odvet¬
nikom so se posušile malhe, ker se je malo pravdalo
in so se reševale vse pravde pred sodnijo brez ovinkov,
zamud, obrokov in odlašanja. Napoleon je vedel, da
se kmet ne utegne dolgo ukvarjati z gosposkami ter
je zapovedal, da se je morala rešiti in dognati stvar
precej, ko se je človek oglasil. Kradlo se ni nič, s
cekini si smel žvenketati po noči kakor po dnevu, po
vasi in po samoti brez strahu, da ti jih ugrabijo tolovaji.
Tatovi so se poskrili v svoje brloge kakor medvedje;
kogar so zasačili, je v štiriindvajsetih urah visel in
hranil s svojim malopridnim mesom krokarje; niso ga
božali in pasli, kakor se godi to dandanašnji. V boju
so Francozje mesarili kakor levi, v mirnem času so
bili krotki jagenjci, pestovali so nam otroke, pomagali
na polju in v vinogradu, v hišah revnih kmetov so
delili z družino svoj kruh in dostikrat tudi plačo.

Po deželi so jezdarili stražniki, dejali smo jim
grivarji. Takih korenjakov nisem videl vse žive dni, vsa
dekleta so pogledovala za njimi. Ali sramote niso delali,

365

niti mogli delati. Kosilo so zaužili na konjih, potem
hajd naprej, za pomenek z ženstvom ni bilo časa in
prilike.

Napoleon je hotel, da si ljudje pomagajo, da
zabogate z vožnjo, obrtnijo, kupčijo, da gredo po svetu,
da kaj vidijo in se kaj nauče, odprl je podložnikom
na stežaj vrata v vse dežele svojega ogromnega cesar¬
stva, smelo se je popotovati, kamor je kdo hotel in
mogel, brez najmanjše sitnosti in neprilike; on je želel,
opominjal in zahteval, da se vsi podložniki med sabo
seznanijo, pobratijo in podpirajo. Njegov gromki glas
je prebudil tudi našo spečo Krajino. Jela se je ozirati,
gibati, spravljati na pot, tu čez Gorjance, tam čez Kolpo.

Takrat vidite, se je pričelo in oživilo naše kroš-
njarstvo. O tem gre po svetu jako kriva govorica. Ljudje
mislijo, da smo začeli krošnjariti po zgledu sosednih
Kočevarjev. To pa nikakor ni resnica. Pred Francozi
sta krošnjarila v vsem črnomeljskem okraju samo dva
človeka, in še ta dva se nista pri nas rodila. Mene in
toliko drugih je pognal od doma francoski veter. Silili
nas ravno niso, narod je prešinil nekak popotni duh,
da se ni moglo več mirovati. Nekateri so jo mahnili
proti Nemčiji, ki je bila vsa v Napoleonovih rokah, mi
Poljanci smo udarili v Hrvatijo med Krajišnike, ki so
bili s Kranjci pod istim poglavarstvom, namreč pod
ilirskim, katero se je razprostiralo na daleč okoli, če
se ne motim, čez sedem dežel.

Hrvaška zemlja nas je mikala zato, ker nam je
ležala najbolj pred nosom in smo vedeli, da prebivajo
tam ljudje, ki so nam v najbližjem rodu, skoraj tako
kakor Kranjci. Mi Poljanci smo namreč cepljenci, ali
ni mi znano, je li prišla hrvaška veja na kranjsko

366

jabolko, ali pa se je prijel hrvaškega debla kranjski cep.
Gotovo je, da med vsemi Slovenci zatežemo mi nekako
najbolj na hrvaško. Tudi drugi Belokranjci dakajo in
jakajo — pravijo da in jako  — mi Poljanci pa go¬
vorimo tudi t ob o že, težakov  in še veliko takih, ki
se ne čujejo nikjer na Kranjskem, pa niti v Metliki in
v Semiču. Stari ljudje so prepevali pri nas zgolj hrvaške
pesmi, vrtili so se v hrvaškem kolu,  se nosili in vedli
še v mnogih drugih rečeh zgolj po hrvaški šegi. Naši
Marindolci so ostali do današnjega dne tako trdni
Hrvatje, da jih ne bi lahko razločili od rojenih grani¬
čarjev, ohranili so si celo svojo starinsko vlaško vero,
ki ne spoznava papeža za svojega cerkvenega vladarja.

S Hrvatijo smo občevali živo v vseh rečeh od
nekdaj. Za glavno mesto smo smatrali Karlovec, ne
Ljubljane. Prodajat in kupovat, sosebno kupovat smo
hodili le v Karlovec. Če nam ni rodila trta, smo osedlali
konjičke, pa hajd po vino v hrvaško primorje. Naša
najslavnejša božja pot je šla na Sveto goro pri Čubru
in na Trsat pri Reki. S Hrvati so vezale marsikoga
tudi ženitovanjske in druge rodbinske zaveze.

Ni se tedaj nič čuditi, da smo si prvi krošnjarji
iskali zaslužka preko Kolpe, tam, kjer ni bilo še nič
domače trgovine, v vojaški krajini. Dvignilo se nas je
petero, jaz, moj starejši brat, dva strica in še drug
sorodnik, moj vrstnik, ki se je zval tudi Pavle in je
hodil skoraj po istih krajih kakor jaz; da, kdor pozna
moje življenje in delovanje, pozna po večjem tudi
njegovo. Odrinili smo zarana, še v temi. Srečala nas
je dolga bela žena in nam prešla pot. Mi smo se jako
prestrašili. Dejali smo: To je Vila, prestopila nam je
pot, to ne pomeni nič dobrega, delo se bo izvršilo slabo.

367

Belokranjci trdijo, da se nekatere babe izpreminjajo
v Vile kakor druge v coprnice. Dosti prida niso ne te
ne one, oboje veseli, če morejo koga unesrečiti. Kdor
ima od Boga tak dar ali pa si ga pridobi z umetnijo,
pozna Vile in copernice; Vile prerokujejo človeku silo,
kadar pred njim prekoračijo cesto ali stezo. Ker smo
mislili, da se je to ravno nam pripetilo, smo se uplašili
in popraševali, če ne bi bilo pametneje, da se vrnemo.
Sorodnik Pavel pa je rekel: Baba je laž, Bog je resnica,
zaupajmo vanj in pojdimo v njegovo ime naprej!

Ta beseda nas je ohrabrila, da smo stopali urno
naprej in se jeli celo Vilam posmehovati. Pisalo se je
takrat 1811. Tisto leto je prineslo preizvrstno vino,
kateremu ni bilo kos niti štiriintrideseto, ali žita so slabo
plenjala, v mnogih krajih so ljudje trpeli lakoto. Gladnih
let je prišlo sedem zaporedoma, najhujša so bila tri
zadnja, šele 1819. leto je zopet odleglo. Že iz tega
vzroka se ni moglo, trgovati z dobičkom, krajišnikom
je sploh primanjkovalo denarja, še bog, če so se mogli
ob svojem prehraniti. Pridelali so tako malo, da so
jedli sempatam čremoh, divji luk, po katerem so smrdeli
kakor kuga. Naše ljubljanske trakove, capice in igračice
so kupovali skoraj le meščani, oficirji, krčmarji, vozniki,
gosposke sebenice, župniške kuharice, pri kmetih se
ni iztrfilo nič razun pri treh ali štirih, katerim je tičal
v malhi še stari maček, to se pravi, ki so imeli kaj
šmarnih petič in tolarjev prihranjenih.

Največja nadloga je bila za nas, da se dostikrat
niti za denar ni dobil živež. Včasi smo stradali, da se
je v nas videlo. Ves dan smo krevsali s praznim že¬
lodcem čez planine in puščave, zvečer pridemo v vas,
vprašamo, kaj bi se moglo pripraviti, reko nam: Niči

368

Dve uri od Gospiča smo jeli od veselja plesati, ko so
nam ponudili kruha. Bi! je ovsen, moko so zmleli na
žrvnju tako kosmato, da nas je po ustih rezalo, ali
jedli smo v slast, kakor da bi nam bila padla sama
nebeška mana. V Karlopagu smo se tehtali, jaz sem
se zlajšal na potu za devet funtov, eden mojih stricev
pa za celih trideset! Primorje ni imelo sicer nič kruha,
vendar smo se v njem zopet okrepčali in nekoliko
poredili, ker je morje vse mrgolelo rib, da se je dobil
funt za krajcar.

Ali če pomislim nazaj, mi ni žal, da sem po¬
potoval po granici. Videl sem sila veliko novega in
čudnega. Tu so prepadale šumeče reke v zemljo; tam
se je blisketalo jezero nad jezerom, eno bistrejše od
druzega; dvigale so se gore še enkrat višje od naših
Gorjancev; proti nebu so kipele ogromne jelke, da bi
dala ena sama sedem sežnjev drv; iz golega skalovja
so poganjali celi gozdi najkrasnejših smrek; kopal sem
se v deroči Uni in gledal turske dečke, ki so bili
onkraj vode kozo; taval sem lačen, žejen, truden in
skoraj nezaveden veliko ur čez gole hribe, ali prelepo
sem si odpočinil na zelenih tratah sredi stoletnih hrastov
in bukev; stal sem zamišljen in zamaknjen tik neiz¬
mernega morja, po katerem brazdijo trgovski plugi,
lahke ladje. Trpel sem z voljo vse težave, ker jih niti
čutil nisem; oko je nahajalo vsak dan in skoraj vsako
uro toliko prej neznanih zabav, da sem pozabil glad,
žejo in trud in korakal veselo pred drugimi, tako veselo
in brzo, da sem se enkrat od njih izgubil in jih našel
še le čez pol drugi dan v prijaznem Brinju. Mikala
me je vsa narava, še mnogo bolj pa ljudje, njihove
navade in razvade, pesmi in pravljice, katerih sem si

369

24

zapomnil brez števila in jih pamtim nekoliko še dan¬
današnji.

Ste li občili kdaj z Ličani? Če niste, vas opo¬
minjam, da greste prej ko mogoče do njih, da se
nagledate teh velikanov in naslušate teh modrijanov.
Dostikrat me je prešinila v njihovem društvu groza,
dostikrat pa me je tudi navdajala taka radost, da vam
je ne morem dopovedati z besedo. Stali so pred mano
tenki in visoki kakor jele njihovih gora, jaki in silni
kakor hrasti njihovih senčnih dobrav, lepi in ognjeni,
žilavi in utrjeni kakor pravi nasledniki tistih junakov,
katerim pojo ime in slavo čudovite pesmi njihovih
slepih goslarjev. Pri njih se človek prepriča, koliko
koristi truplu pa tudi duši čist zrak, hladna voda, vesela
volja in pošteno življenje. Z obilno mero razsiplje Bog
te štiri darove na gornjo Krajino, bolj nego vsem drugim
pa teknejo Ličanom.

Včasi v vsej prostrani duhovniji ne najdete ne
enega bolnika. Stoletnih starcev je več nego pri nas
sedemdesetletnih. Sivec je sekal v hosti drva, rezal
slamo, nesel na plečih dva centa, če si vprašal, koliko
mu je let, ti je dejal: sedemdeset, osemdeset, petin¬
osemdeset. Spremljal sem petnajstletnega dečka, ki je
tresel v mlin tri cente žita. Videl sem še druge zglede
moči in krepkosti, katerih pa rajši ne povem, ker bi
se vam zdeli neverjetni in bi mislili, da lažem. Vi bi
se že čudili, ako bi kdo prelomil novo podkev, tolar
ali kaj druzega čvrstega; take umetnine pa vam po¬
čenjajo v Liki že fantalini, katerim še mah ne raste
pod nosom. Ako bi vam kdo zatrdil: Ta pa ta pelje
iz hoste seženj drv z roko, brez živine, ali nese na
rami hlod odrašene jelke domu, ali pa tudi ranjenega

370

konja dve uri hoda do zdravnika, bi mu rekli brez
dvombe, da klobasa po godčevski; in vendar se gode
te in druge take neznanske reči v granici vsak dan.
Kar smo čuli o močnih junakih v otročjih pripovedkah,
se tam vrši v resnici.

Na svetu ni človeka, ki bi toliko stradal kakor
Ličan; če mu ne pomanjka prhkega koruznega kruhka
in luka, meni, da sme biti zadovoljen; lojeno svečo
poje bolj sogoltno, nego kranjski revež rdečo klobaso.
On se smeje in šali, da mu leži le kaj na dnu želodca,
naj bo netečno in gnusno, kolikor hoče; po dva tri
dni prebo, če ni drugače, tudi brez hrane ob sami vodi
in ne godrnja nič. Kadar se pa nameri na debel založek,
se ga pa tudi ne ustraši, za pet Kranjcev gladuje, za
pet Kranjcev pomlati.

V Senju so nam pravili, da sta podelala dva kršna
Ličana opoldne vsak svojega dobro izpitanega purana
in pet funtov rib, zvečer pa oba skupaj celo ovco in
sta popila ta dan skoraj pol vedra vina. To pa sva
videla z bratom na svoje oči, da je liski hrust ujel na
paši debelega jagenjca, ga spekel in pohrustal v eni
uri vsega, samo to je obžaloval, da ima premalo pijače
zraven, ne več, ko dva bokala.

Ko bi dajale cesarju druge dežele take junake
kakor Lika, premagal bi lahko ves svet, da bi le hotel.
To je spoznal Tudi Napoleon in je preselil veliko naj¬
lepših Ličanov na Francosko, da bi se tam poženili in
požlahtili francosko kri, kakor se požlahtuje n. pr. do¬
mača živina s silnejšo švicarsko in štajersko. Sto in
stokrat gorje ti, ako razžališ in razdražiš Ličana. Lomil
bo drevje in skalovje in te zmel in zmazal, kakor zmažeš
ti z nogo črva. Dokler se ne ujezi, pa je pohleven in

371

24 *

potrpežljiv kakor svetnik, otroci ga vlečejo za brke,
cukajo za lase, ga teptajo, če leži, po hrbtu in on ne
reče nič, na pol ust se jim muza ali pa celo z njimi
igra. Kadar govori resno, mu glas doni iz ogromnih
prs nekako divje, tuleče, da se ga zbojiš; če' pa se
pomenkuje z zaročnico, pobratimom in z milo rodbino,
šepeta tiho, prijazno, sladko in prisrčno kakor posebno
nežna in občutljiva gospodična. Proti gostu je dober
kakor duša, in gost mu je vsak popotnik, ki ga prinese
namen ali naključje v njegovo hišo.

To smo izkusili tudi mi krošnjarji; ljudje so nam
dali vse, kar so imeli, če smo obedovali ali južinali
skupaj, so se potisnili najboljši kosci in založki pred
nas neznane tujce. Ako smo jim ponudili za postrežbo
novce, smo jih užalili in razžalostili. Enkrat smo po¬
vedali gospodarju, ki nas je pogostil, da mislimo mahniti
čez veliko goro Kapelo. On se zamisli in pravi: Spremil
vas bom s puško, veste, ni varno, v okolici so se za¬
redili tolovaji. In mož je šel z nami celih pet ur; dokler
nismo dospeli v varen kraj, se nikakor ni hotel vrniti,
dasiravno smo ga dosti prosili in silili. Vidite, tako
dober je ta narod!

Brez slabosti in napak pa seveda ni. Len je, da
smrdi; najrajši leži v hladu na trebuhu in kuri lulo,
dela padajo skoraj vsa na uboge ženske. Zdrave in
krepke jih opravljajo lahko, spretno, ročno in veselo,
kakor da že mora biti tako, da je ustvaril Bog njih za
trud, dedce pa za lenobo. Še bolj čudno pa se mi vidi
to. Tatinstvo velja pri Ličanih za sramoto vseh sramot,
kdor krade, je izobčen za vse veke iz njihove tovaršije,
če bi se primešal, ga ubijejo. Ako pa pride lačen po¬
potnik do tuje črede in si vzame iz nje jagnje ali ovco

372

in si jo speče in poje, nimajo to za kradež pa pravijo:
Sila Boga ne moli.

Tudi predrznih tolovajev ne štejejo med hudo¬
delce, ampak za slavne junake, sosebno če napadajo
gospodo in bogatine in dele svoj plen z reveži. Haj-
duštvo se tedaj spoštuje, da, gre se mu skrivaj na roko,
daje se mu vsaka potuha, pa se ni čuditi, da ga je
toliko ne le po samotah, ampak tudi v ljudnih okrajih
in po velikih cestah. Krošnjarjem je delalo strašne
nadlege. Naši so zahajali v granico kakih petindvajset
let, v tem času so jih potolkli razbojniki gotovo deset,
oropali pa več kakor trideset.

Čujte, kaj se je pripetilo mojemu bratu! Šel je
na trg v dalmatinski Obrovac. V gori ga zaskočijo
hajduki in mu pograbijo denar in blago, štiristo goldi¬
narjev vrednosti. Revež se je jokal in ves tresel od
strahu, da ga ne bi ubili. Hajduki ga tolažijo, da naj
se nikar ne boji za življenje; ker je dal radovoljno,
kar je imel, mu ne bodo niti brkov zafrknili; to ne bi
bilo po krščanski. Začno ga izpraševati, kdo je in odkod.
Ko jim pove vse natanko, veli harambaša: Siromak!
Tako daleč imaš do doma in zdaj si brez pare: Tužna
ti majka! Ali ne misli, da bije v hajdukih zversko srce.
Kolikor se da, ti hočemo pomoči. Na, tu imaš deset
forintov nazaj, vzemi tudi tole torbo s kruhom, sirom
in lukom, da ne boš trpel lakote v tej puščavi. Hodi
z Bogom in ne pozabi, da se dobe tudi med hajduki
ljudje, ki se brigajo za Boga in svojo grešno dušo.
Vkljub grozoviti izgubi se je moral brat smejati.

Meni se ni zgodilo nikoli nič hudega. Popotoval
sem po gornji Krajini pet let, doma sem prebival samo
tri zimske mesece. Z največjim veseljem se spominjam

373

Like, samostana Gomirja in Ogulina. Pri Ličanih sem
slišal najlepše pesmi in tudi sicer mnogo krasnega in
pametnega. Kadar začne govoriti Ličan, naj se skrijejo
vsi naši doktorji in pridigarji. Teče mu beseda, kakor
bi se med cedil, poslušalec ne mara ne za jed, ne za
pijačo, ne za spanje. Konci se mu niti ne utrgajo, niti
ne pomešajo, ampak se vijo in pleto naprej in naprej
neprenehoma lično in tenko, kakor da šumljata mehka
svila in baržun.

V Gomirje sva zašla z bratom po naključju. V
temnem gozdu naju je zatekla nevihta, hiše nisva videla
nobene, kraja nisva poznala, obhajale so naju že skrbi,
da bova morala prenočiti na planem lačna, trudna in
mokra. Kar naju zakliče čudno oblečen bradač, pravo¬
slaven menih, da naj stopiva pod streho, kajti nahajava
se blizu monastira. Kaludjeri so naju sprejeli kaj prijazno
in postrežno. Prinesli so vina in mesa in tudi drugo
opravo, da svojo slečeva in jo dava sušiti. Nevihta je
sicer kmalu prešla, ali nebo se ni hotelo razvedriti,
deževalo je več dni in noči zaporedoma. Midva sva se
večkrat mislila dvigniti, ali menihi so naju silili, da
ostaneva do lepega vremena v kloštru. Mudila sva se
v Gomirju cel teden, sebi ne v škodo ne v žalost.
Kaludjeri in njihovi ljudje so pokupili več kakor polovico
najinega blaga in nama ga plačali draže, nego sva ga
ucenila.

Pa kako mastno in slastno so naju gostili! Imela
sva vsak dan veliko nedeljo, nakuhalo in napeklo se
je kuretine, bravine in drugih dobrot, da nismo nikoli
ne dveh tretin pojedli. Po drugod je besnil glad, Go¬
mirju pa je bil poslal Bog jako dobro letino, prišli so
bili tje ruski popotniki in podarili menihom desettisoč

374

rubljev. Ti možje so bili vsi neizrečeno ljubeznivi in
ponižni, pomenkovali so se z nama, kakor da sva jim
stara prijatelja, razkazovali so nama imenitnosti in
dragocenosti svojega monastira, nama pravili, kdo in
kako ga je ustanovil, razširil, podpiral in olepšal, iz¬
praševali so naju o navadah Kranjske dežele, naju prosili,
da sva jim zapela včasi naše pesmi ali jim povedala
kako narodno pravljico in tudi sami so dostikrat zapeli
kako srbsko davorijo in nama razlagali zgodovino, moč
in slavo srbskega cesarstva.

Meni se je najbolj priljubil mlad kaludjer, ki so
mu rekli Nikica. On se je vedno smejal in pravil tako
okrogle in kratkočasne, da se nisem mogel ločiti od
njega. Zadnjo noč sva spala z bratom v njegovi izbici,
ali komaj dve uri, ker smo do malega celo noč uganjali
burke in se krohotali. Ko se je nebo razjasnilo, je rekel
brat: Pavle! Zahvaliva se in pojdiva! Jaz pa sem dejal
odločno, da ne grem. Storilo se mi je milo, da bi
zapustil kraj, kjer se mi je tako dobro godilo, kakor
še nikoli prej, odkar sem na svetu. Prosil sem Nikico,
naj me sprejme v pravoslavno vero in pridrži v samostanu.

Blagi kaludjer se je nasmehljal priprostemu dečku
in rekel: Ni mogoče, ne smem. Ti si še premlad. Kadar
odrasteš, naredi, kar hočeš, takrat se te ne bodemo
branili. Toda jaz bi ti svetoval, da ostaneš v cerkvi
svoje matere. Tudi v nji ravno tako lahko Bogu služiš
in se izveličaš kakor v naši. Prestopanje od ene vere
k drugi ni lepa reč, smrdi po izdajalstvu. — Po teh
besedah lahko sodite, da so stanovali v Gomirju ne
samo dobri, ampak tudi jako razumni menihi.

Kar se tiče Ogulina, so se mi dopadle tri reči.
Že mesto samo ob sebi se mi je zdelo najvažnejše in

375

slavnejše med vsemi drugimi mesti, katera so mi bila
znana, sosebno, ko sem mu zvedel zgodovino. Po
deželi so šarili Turki. Grajščaki so zbirali svoje kmete
in jih vodili v boj, ali s slabo srečo. Kmetje so jim
dejali: Vi nas pretepate in trpinčite brez usmiljenja.
Nimamo ne svojih zemljišč, ne svojih rak. Desetine,
štibre in tlake so nas djale na nič. Kdor nič nima, se
nima za nič niti bati; vsak bi bil neumen, ki bi se
tolkel za druzega. Bojujte se sami, kakor veste in znate.
Če pridemo tudi pod turško oblast, kaj za to, huje se
nam pod njo ne more goditi nego pod vašo.

Neki imeniten knez je to slišal in dejal: Narod
govori resnico, treba ga je osvoboditi. Sklical je svoje
kmete in jim rekel: Grad Ogulin ostane moj, vso zemljo
okolo in okolo pa dajem v last vam za večne čase,
da jo uživate brez tlake in desetine in jo branite zoper
vsakega, ki bi jo vam hotel vzeti, naj bo Turčin ali
kristjan. Kmetje vsi veseli so se naselili okrog gradu
in živeli samostalno in srečno v svoji svobodi.

Ko je Turek zopet pridivjal, so mu zapeli novo
pesem, dali so mu batine, da je dolgo pomnil, kaj se
pravi boriti se s svobodnimi junaki. Vrnil se je sicer
še mnogokrat in oblegal s silnimi vojskami Ogulin,
konec pa je bil vedno isti, da je moral pobegniti z
razbito črepinjo in pisano guzico. Grada in mesta
Ogulina ni mogel nikdar premagati niti on niti kak
drug sovražnik, ohranila sta si svoje deviško poštenje
neoskrunjeno do današnjega dne. To je eno.

Drugo, kar me je mikalo, pa je brezdno, v katero
pada pod zemljo vrtoglava reka Dobra. Po cele ure
sem postaval pri njem in poslušal renčanje in bobnenje

376

penečih, srditih in poganjajočih se valov. Če dolgo
dežuje, je strah gledati mučno požiranje tolike vode,
vsak hip, meniš, se utegne žrelo zamašiti in se oziraš,
kam bi pobegnil nastopajoči povodnji. Najbolj pa je
zanimal mene in vse Belokranjce korenjak Klek, ki
smo ga že doma tako lepo videli in se čudili njegovi
podobi, še bolj pa hudičevim svatbam, ki se mu vrše
na strmi kopici. Od Ogulina ni daleč do njega. Kadar
koli smo priromali v mesto, smo ga gotovo šli ogle¬
dovat in smo tudi kako četrt ure nanj plezali. Kaj rad
bi se mu bil spravil prav na vrh, tja kjer se coprnice
z rogatcern goste in ženijo, ali vselej me je prijela
taka groza, da so mi kar noge otrpnile in sem se moral
prazen vrniti. Nekateri drugi pa so se ojunačili in se
popeli res na vrhunec. Pravili so potem jako različno,
ta ni vedel nič, drugi je pripovedoval tako neverjetno
in nemogoče reči, da si laž lahko z roko prijel.

Metličan Cene je posebno slabo pogodil, zbrala
se je nevihta in strele so letale krog njega kakor-muhe,
na Klek je nesel črne lase, nazaj je prišel z belimi,
tako ga je bil prevzel strah. Viničan Matič je iztaknil
na hribu grdo žabo in jo vzel s sabo. Grede domu
jo je kazal znancem in znankam. Coprniki in coprnice
so ga vprašali, katera kuharica mu je napravila to di¬
šeče cvrtje. Na ta način je Matič spoznal vse hudičeve
svate, kajti na Kleku jedo najgnusnejše reči, žabe, škor¬
pijone, pajke, pa mislijo, da uživajo najslajše založke.
Ta vednost ga je umorila. Ko je stopil na prag do¬
mače hiše, ga vpraša mati, zagledavši mu v roki žabo,
kdo mu je dal to dišeče cvrtje. Zdaj je videl, da je
tudi njegova mati coprnica. Vsled tega ga je obšla
taka žalost, da je stekel v hosto in se obesil.

377

Tudi jaz vem prav za gotovo, da se je res obesil.
Ljudje niso poznali vzroka, nekaj pa so babe le morale
govoriti, izlegle so tedaj kleško žabo.

Graničarji so vedeli o Kleku veliko več kot Kranjci.
Pokazali so na pečine, v katerih gnezdijo že sta in sto
let brezštevilni roji čebel. Skalovje štrli tako strmo in
visoko, da ni moč priti do njih. Včasi se pocedi med
po kakšnem robu, da ga okoličani vidijo. Kdor bi
ogrenil te čebele, bi dobil medu tisoče centov in bi
obogatel, da bi kupil lahko ves Ogulin.

Jaz za te začarane čebele nisem dosti maral, dosti
bolj me je razveselila novica, da spi pod Klekom gla¬
sovih Marko Kraljevič. Širila se je govorica, da mu
čas spanja že doteka, v dveh, treh letih da se bo pre¬
budil in pokazal, najprej bo ugonobil Turčina, potem
po vrsti vse druge sovražnike in nazadnje tudi Na¬
poleona. Tisti, ki so bili zaverovani v francoskega ce¬
sarja, so rekli, da je ta bosa in nekateri so celo trdili,
da je Marko že vstal, ali se še ni dal ljudem spoznati,
Marko Kraljevič da je ravno Napoleon sam. —

Dobičkov, kakor velim, v granici nismo veliko
naželi. Jaz poznam samo dva Poljanca, ki sta na Hrvaškem
obogatela. Eden je bil škiljasti Žuk. Klatil se je med
Vlahi. Ti ljudje so nekdaj hodili k nam hajdučit. Neka
četa si je zaplenila več tisoč forintov; vojaki so udarili
za njo in jo stisnili; da laglje uteče, je pustila nakra¬
dene novce v votli bukvi tam pri Tančji gori. Tolovaje
so krajišniki zasačili in postrelili vse razun enega, ki
se pa ni drznil priti po skriti zaklad. S tem hajdukom
se je Žuk seznanil, napojivši ga v krčmi, je zvedel od
njega za denar in ga je našel res v zaznamovani bukvi.
Iz hvaležnosti je sezidal blizo drevesa lepo kapelico.

378

Po moji misli bi bil bolj prav ravnal, ko bi bil vso to
reč razglasil in vrnil novce tistim, katerim so bili ugrab¬
ljeni. Te ljudi bi bil lahko našel.' Le potem, če ne
bi bil nihče prijavil, bi bil smel zaklad pridržati zase.

Na tak ne prepošten način je ogrenil mačka ne-
davnaj tudi hromi Bavš. V Hrvatiji je gospodaril ban
Rauch. Njegovi prijatelji so delali, kar so hoteli, pri¬
zanesel jim je vsako krivico in grdobijo. Med Karlovcem
in Zagrebom stoji bahata vas Draganič. Posestniki
imajo polja, hoste, goric, travnikov, kakor grajščaki;
srenja se šteje med najbogatejše na Hrvaškem. V Dra-
ganiču so nosili zvonec Rauchovci. Rauchov privrženec
je bil tudi župnik. S srensko zemljo je vladal brez
ugovora, kakor s svojo lastnino. K srenji spada ve¬
likanska, prekrasna hosta. Bavš se je mudil več dni v
Draganiču in je brž zavohal, da se tukaj da kaj opra¬
viti. Šel je k župniku in kmalu sta se pogodila. Najel
si je drvarjev in sekal srenjski gozd do malega tri leta.
Kmetje se za to niso čisto nič brigali, vsi so mislili,
da seka po privoljenju in na račun draganičke občine.
Ko je najboljše hlode podrl in razprodal, se je preselil
menda v Zagreb, si kupil hišo in živi zdaj od obresti.

Čisto prazni pa se niti mi krošnjarji nismo po¬
vrnili v domačijo. Prinesli in razsejali smo med Belo¬
kranjci sila veliko hrvaških pesem, povesti in basen,
sosebno Klek smo jim bolje popisali nego so ga prej
poznali. Graničarske rdeče kape jso  se nam bile tako
priljubile, da smo si jih vsi omislili in po našem zgledu
so jih jeli naročati in nositi tudi drugi Poljanci. Še le
najnovejši čas so zmagali klobuki.

Tako, vidite, se je začelo naše krošnjarenje. Da
me ne boste krivo razumeli, Vam moram povedati

379

pomen našega imena. Dan današnji zovejo ljudje samo
nekatere vasi okoli Starega trga poljanske. Mene pa
je moj oče tako naučil, da se deli Belokrajina na tri
kose, na poljanski, semiški in metliški, poljanski da
obsega vse vasi in duhovnije, ki leže ob Kolpi gori
med to reko, Črnomljem in med Kočevsko deželico.
To besedo rabim že zmerom po stari šegi in meni
se zdi, da po pravici, kajti prebivalci označenega okraja
imajo med sabo mnogo enakega, skoraj bi dejal hrva¬
škega, česar ne najdete niti pri Semičanih niti pri Me¬
tličanih. Na Hrvaškem krošnjarili smo tedaj prva leta
samo mi Poljanci, Semičani so se bili dvignili že precej
od konca na Nemško, ali ne kupoma kakor mi, ampak
po malem, kakor je koga prignala na to sila, Metličani
pa se dolgo časa že niso mogli ganiti od doma in še
zdaj jih krošnjari dosti manj nego Poljancev in Semi¬
čanov.

Pavletov drugi izlet.

Vrnivši se iz granice sem našel doma marsikatero
spremembo. Najvažnejša je bila, da so vladali mesto
Francozov zopet Avstrijanci. Ljudje se niso ne veselili,
ne žalostili. Dejali so: Napoleona nam je poslala sreča,
cesarja Franca pa previdnost božja. S tem so se po¬
mirili. Doma sem ostal pol leta, ali noge so me začele
srbeti, vzel sem palico, naprtil si krošnjo pa hajd zopet
po svetu. Ali kam? Mnogi Poljanci so še zmirom drli
čez Kolpo, drugi so jeli izkušati srečo v Nemčiji, tem¬
bolj, ker so se Semičani tako hvalili z njo in so si
nekateri tudi res prislužili dokaj denarja. Mene je

380

granica bolj mikala, ali brat je rekel, da ne gre več
tje in tako sem njemu za voljo obrnil korake proti
Snežnikom.

Popotovala sva po Nemškem in nekoliko tudi po
Francoskem ravno tri leta, od 1816. do 1819. Obhodila
sva Bavarsko, Virtemberžko, Badensko, Alzacijo, Lo-
taringijo. Posebno dolgo sva se vrtila okoli Bodenskega
jezera, v Švici sva prišla do Glarusa in do Vintertura.
Videla sva mnogo lepih mest in krajev, ali krošnjarjem
ni dano, da bi obiskali vse, kar človeka mika; morajo
se držati potov, ki obetajo kaj prislužka. Kako rada bi
si bila ogledala poglavitno mesto Bavarije, Monakovo
in sloveči slap Rajne pri Šafhavzenu, ali ni bilo mogoče,
ni kazalo. Blago sva prejemala iz Nirnberga, Avgsburga
in Manhajma, z bližnjo in dalnjo okolico teh bogatih
trgovišč sva se tudi najbolje seznanila. Le malokdaj
sva se ločila, dostikrat sva se združila z drugimi rojaki
in krošnjarila z njimi skupaj, to se pravi, po dnevu
smo šli navadno vsak za se, a zvečer smo se shajali
na prenočišču, tudi nedelje in praznike smo najrajši
prebili med svojimi.

Tista leta so bila težka za kmeta, zemlja ni rodila
skoraj nič, kakor da bi jo bil Bog preklel; ljudje so
grozno stradali, pritiskalo jih je tudi novo gorje, da
ni nič izdalo; če so dobili tudi kaj jesti, želodec se ni
dal z nobeno hrano utolažiti. Cena je vsakemu živežu
narasla, da najstarejši ljudje niso pomnili take draginje
in sile. V Roršahu pri Bodenskem jezeru se je pre¬
daval šefelj (3 vagani) pšenice po stodvajset forintov,
veljal je tedaj naš mernik dvajset goldinarjev! V Biu-
dencu je dal moj brat za hlebec komisa cel goldinar,
ko ga je pojedel, je rekel, da je še zmirom lačen!

381

Sploh pa midva hvala Bogu nisva trpela velike
stiske. Blago sva ponujala večjidel v farovžih in graj-
ščinah. Razun denarja sva dobila jesti in piti, da sva
bila zadovoljna. Tudi pri drugih bogatinih sva se gla¬
sila in se nisva kesala. Pa še mnogi kmetje so' imeli
staro zalogo, da niso nič stradali niti dali stradati kro¬
šnjarjem. Ti ljudje se odlikujejo z lastnostjo, katero
sem doma pogrešal. Oni, veste, znajo varovati, o dobrih
letinah misliti na slabe. Usoda jih ni postavila zastonj
tje blizu Francozov, ni jih vrgla brez ploda pod njihov
vpliv in za delj časa pod njihovo oblast. Od teh
mojstrov se je moglo kaj prida naučiti, in Nemci
so lepo priliko porabili, sebi v veliko čast in korist.
Tam niso nikjer jedli čremoha, na mizi se je kadil še
zmerom šmaren. Žito včasi ni bilo najboljše, ali znali
so vse tako skuhati, speči in pripraviti, da se je uživalo
v slast.

V Virtembergu so mi prinesli na mizo neko čudno
močnato jed, veste črno in resasto, da se mi je gabilo.
Vprašam, kaj je, pa mi vele: To je ovsena potica.
Pokusim in začnem kar cmokati od zadovoljnosti. Potica
je bila tako izvrstno umešena in zabeljena, da je drkala
po grlu kakor maslo.

Bavarci in Švabi so se mi zdeli od konca jako
novi ljudje. Njihove šege so se ujemale s slovenskimi
prav malo. Strašno veliko so se česali, brili, umivali,
izpirali usta in strigli nohte. Kadili so le gizdelini,
ali vsakteremu je tičala v roki tobakira, nosljali in
kihali so neprenehoma: Usekovali so se s platnenimi
modrimi robci, ki so bili tako trdi, da so si obtrli no¬
sove skoraj do krvi: Mnogim so pordeli kakor od vina,
katero so poznali večjidel komaj po imenu. V krompir

382

so bili zaljubljeni že takrat; mi Slovenci tega božjega
daru še nismo znali ceniti. Še bolj sem se jim smejal,
da so srkali s takim veseljem svoje grenko pivo, Belo¬
kranjcem se je studila že grda, rjava barva in duh jim
je smrdel, da ga ne bi bili pili niti za dobro plačo.
Brati so močno znali mladi in stari, po hišah smo videli
dosti v črno usnje vezanih bukev, prebirali so ob ne¬
deljah in tudi druge dni zvečer skozi očale. Oho! smo
dejali, kaj pa je to, od česa so ti ljudje oslepeli? Z
našimi bistrimi očmi, ki vidijo še v pozni starosti, Bog
Nemcev res ni obdaril.

Jako snažno so si držali praznično obleko. Po
cele ure so jo nabijali s palicami in drgnili s ščetko.
Dostikrat je bila grozno ostarela, razločila se je vsaka
nitka, ali človek jo je smel nositi brez sramote, ker ni
bila ne zamazana ne raztrgana. Rabila jim je samo
zunaj, prišedši domu so jo lepo očistili, spravili v omaro
ali pa zamotali v kak robec in obesili na greben.

Slovenec je vzel v roke palico, kadar je šel na
pot, ali če je hramal ali jo potreboval sicer zaradi
starosti in slabosti. Nemci so se nanjo opirali vsi, mali
in veliki, zdravi in bolni, to se pravi, ne ravno vsi,
kmetu in delavcu bi prizadela nadlego, jaz govorim le
za meščane in druge take ljudi, ki si ne služijo kruha
z žulji, kmete sem videl s palicami le o praznikih.

Pa čemu je rabila Nemcem ta lesena tovaršica?
Veste, za izprehod, za „špancir“. Hodili so po ulicah
gorindol ali pa po polju nekoliko sto korakov, v kakšni
krčmi so se odpočili in so špancirali potem zopet domu.
Radovedno smo jih popraševali, s kašnim namenom to
špancirajo, pa so nam dejali, da za zdravje; kdor ne
špancira, da zboli. Ha ha ha! Mi Belokranjci smo ostali

383

zdravi in čvrsti kakor hren brez teh špancirov, ta
nemška modrost se nam je zdela grozno piškava in
jalova.

Veliko bolj sta se mi dopadla nemški red in
nemška natančnost, vsaka reč je morala stati ali ležati
na svojem mestu, da je v potrebi ni bilo treba dolgo
iskati, vsako opravilo se je moralo začeti in dovršiti v
odločeni čas, ni se smelo nič zamuditi, nič zaostajati,
teklo je vse kakor ura. To akuratnost sem opazil povsod,
v mestih in na kmetih. Samo nekateri rokodelci so se
ji bili izneverili, krojači n. pr. niso dogotovili nikoli ta¬
krat, kakor so obljubili in so se izgovarjali s tem, da
je podelil Bog že njihovim sprednikom pravico, da
smejo lagati brez greha.

Nemška natančnost in varčnost se mi je tako pri¬
kupila, da imam Nemce še dandanašnji za vzor dobrih
gospodarjev. Več kakor stokrat sem za trdno odločil
in si prisegel, da jih hočem posnemati, ker sem lahko
spoznal, da mi je edino le na ta način in po tem potu
mogoče, prihraniti si sčasoma toliko denarja, da se bo
dalo živeti samostalno in brez brige za bolezni in stara
leta. Ali žalibog, tudi zame se je uresničila evangeljska
beseda: Duh je voljan, meso je slabo. Maham že proti
osemdesetim, ali še zmerom me vidite brez premoženja;
zgledi vrlih Nemcev me niso mogli spametovati. Prijelo
se me ni nič druzega, nego to, da jih prav iz globo¬
čine srca častim in spoštujem. Nisem jih spoznal le
kot natančne in varčne delavce, tudi v mnogih drugih
rečeh sem jih našel vseskozi poštene in pravične. Kmetje
so se res vedli nekako nerodno po vnanjem, ali kar
so mislili, so tudi govorili, niso se hlinili in lagali in
kar so rekli, so tudi storili; bili so mož-beseda.

384

Po mestih se je vedno sleparilo, ali sleparja so
ljudje zaničevali in se ga ogibali. Pilo in pijančevalo
se je že takrat hudo, ali ne hujše nego v naši domo¬
vini. Starci so tožili, da devištvo pojemlje, pankrti niso
bili redki, ali niti v tej reči ni bila grdobija še pre¬
mogla čednosti; fantom in dekletom se ni branila lju¬
bezen, ali shajali so se očitno, ljubili in kratkočasili so
se spodobno vpričo roditeljev in žlahte. Taki, .vidite,
so bili Nemci, s katerimi sem občil, zdaj pa recite, če
nimam prav, da sem si jih ohranil v lepem spominu?

Bila bi pa tudi strašanska nehvaležnost, ko bi jih
hotel grajati in obrekovati. Krošnjarji smo prišli med
nje kot tujci, z nami od pričetka še govoriti niso mogli,
a itak so nas sprejemali do malega povsod prav po
krščansko ljubeznivo. Vkljub slabim letinam so nam
dali več zastonj, nego se nam da zdaj za denar. Oni
so nas napasli, napojili in prenočili ne kot berače,
ampak kot prijatelje, ki so jim prinesli blago v hišo
ter jih rešili potnih stroškov in drugih neprilik, ko bi
si ga morali sami iti kupovat.

V Švarcvaldu sem bil zablodil. Bil sem čisto sam,
brata so zadrževali opravki v Štutgartu. Nikjer ni bilo
videti ne hiše ne žive duše. Usuje se ploha, ves pre¬
močen se lomim več ur skozi temno goščavo, napade
me slabost, začne me tresti mrzlica, zgrudim se in
omedlim. Najde me ogljar, nese na plečih v kolibo,
ko se prebudim, mi skuha črne kave in da svoj po¬
slednji košček kruha. Čutil sem se precej toliko krep¬
kega, da sem mogel popotovati dalje. Mož me spremi
poldrugo uro daleč, do ceste in mi veli: Zdaj ne mo¬
rete več zaiti, hodite z Bogom! Postregel mi je res
da le z malo rečjo, s kavo in kruhkom, ali brez njega

385

25

bi bil morda poginil brez sledu in glasu. Smatram
ga za rešnika svojega življenja, ostal mu bom do smrti
hvaležen.

Kdor je doživel tako prigodbo, ne more sovražiti
naroda, v katerem se nahajajo tako dobrotljivi ljudje.
Če so Nemci zdaj taki, kakor jih popisujejo sedanji
krošnjarji, so se morali strašno izpremeniti. Mogoče
je, da so se res predrugačili in spačili. Saj vidim tudi
doma, kako hitro ginejo nekdanje čednosti, med dedi
in vnuki je nastopila tolika razlika, kakor da ne bi bili
ista kri. Jaz hvalim toraj samo tiste Nemce, s katerimi
sem se seznanil v svoji mladosti, za sedanje se ne
brigam.

Bratove misli in občutki se niso strinjali povse z
mojimi. On se je med Nemci čimdalje bolj dolgočasil.
Dostikrat mi je tožil, kako puščoben se mu zdi ves ta
kraj in red, ki vlada v njem. „Ljudje so se tod povo-
jačili in še več. Vojak se drži svojih časov, ker mora,
drugače bi ga nakrišpali, Nemci so zakovali v najtrše
verige svoje življenje radovoljno sami. Vsak posel, vsaka
jed in pijača, vsaka hoja in ves počitek ima svojo uro
in mero, ki se ne sme prekoračiti. Za vsakega vem,
kdaj opravlja svoje telesne potrebe in kdaj svoje za¬
konske skrivnosti. Ta natančnost presega jako daleč
mejo navadne človeške abote. Brez svobode se ne da
uživati življenje, Nemec jo sovraži in vsled tega nima
pod ljubim Bogom nič dobrega. On je poštirkan
in pol  im  a n od podplatov do temena, srajca, suknja,
kiklja, lasje, obraz, roke, noge, vse je na njem po-
štirkano in polimano, tako brhko kakor naš gorenjski
fant ali naše dolenjsko dekle pa se ne zna ne eden
teh čudakov oblačiti in nositi. “

386

Brat je dal Nemcem pridevek „iblajtarji“. V Čr¬
nomlju, veste, je živel star samec, ki je služil nekdaj
cesarja; pisal se je za Krajzeljna ali navadno smo mu
dejali iblajtar. Na podolgasti glavi mu je čepela suknena
kapica s strešico, tudi oprava je bila vsa suknena, ali
tako stara, da nihče ni pomnil, kdaj je bila nova, v
pletivu se je razločila vsaka nitka, ali mož se je skrbno
snažil, na sebi ni trpel madeža. Vsako jutro in vsak
večer se je izprehajal vedno po istem potu in brez
očal in palice ga ni na cesti nihče videl. Krajzelj je
spodabljal res močno na nemške purgarje.

Evo, zakaj si je izbral brat priimek „iblajtarji“.
Bilo je ravno velikonočno nedeljo, ko mi je rekel:
Pavle! iblajtarji mi presedajo, nemška zemlja ni za¬
grajena z bogve kako visokimi plankami, pojdiva na
Francosko! Zdelo se mi je, da ne bi mogel mirno
umreti, ako ne bi videl vsaj enkrat tiste dežele, s katero
je bila sklenjena štiri slavna in srečna leta tudi naša
kranjska domovina. Jaz se nisem protivil in radostno
se nama je pridružilo še osem drugih rojakov.

Na Francoskem.

Nakupivši si v Manhajmu blaga in dobivši si
kredit za daljne pošiljke, smo se prepeljali čez Rajno,
pogledali Strasburg in se razkropili potem po Alzaciji.
Čez mesec dni veli brat: Hajdmo naprej! Švabov nam
ni trebalo iskati tukaj, imeli smo jih dosti onkraj Rajne.
Mene žene med prave Francoze. V Loreni jih najdemo!
In zopet smo se dvignili vsi in šli čez prijetne doline
in neprijetne hribe po blatnih cestah in strmih stezah
in v nekoliko dneh smo dospeli zdravi in dobre volje

387

25 *

v trdno mesto Bič in smo se v njem za dalj časa usta¬
novili. Tukaj smo živeli med korenitimi Francozi, ki
niso znali nobenega druzega jezika.

Bratu se je tedaj želja izpolnila, ali se ni mogel
dosti okoristiti, ker nas ljudje niso razumeli. Prve dni
je bilo prav sitno, mesto jezika so govorili prsti in
druga znamenja. Ker smo prežali tako sogoltno na
pomen vsake besede, se nam je kmalu jelo daniti in
jasniti. Že na koncu prvega tedna smo ponujali blago
po francosko, klicali jedi in pijače in pozdravljali ljudi
vse po francosko. Čez en mesec smo se že kaj malega
pomenkovali z meščani. Midva z bratom sva morala
zdaj odriniti domu, ker sva prejela glas, da leži oče
na smrtni postelji, tovariši so trgovali v Biču in po
obližju več kakor pol leta in so se naučili vsi jako
dobro francosko. Meni in vsem se je godilo tam dobro,
pravzaprav še bolje nego doma. Kdor ni francoske
prijaznosti sam poskusil, mu je ni mogoče popisati.
Zdaj lahko razumem, zakaj so se narodi tako hitro
privadili Napoleonove oblasti. Od konca so nas meščani
bolj od strani gledali, ker so nas imeli za nemške
vohune, ko pa smo jim dopovedali, da dohajamo iz
Ilirije in se pogovarjamo med sabo po slavjansko,
so se nam odprla vsa srca kar na stežaj, kakor bi
trenil. Radostno so poslušali naše narodne popevke
in ploskanju ni bilo ne konca ne kraja, ko smo- jim
zakrožili neko novo, ki se je bila za francoske vlade
zložila in razširila. Ne vem, če jo poznate, jaz je
že dolgo časa nisem čul, začenja se z besedami:
Napoleon reče, Ilirija vstan’! Poslušalci seveda niso
vedeli, kaj pojemo, slišali so le Napoleonovo ime in
to jih je užgalo, da so kar od stolov poskakali,

388

se jeli vrteti in kričati: Viv 1 amprer! Živio car
Napoleon!

Njega so bili že takrat ugonobili in ga držali v
zaporu na nekem dalnjem otoku. Na Francosko se je
bila vrnila stara kraljevska rodovina, ali narod je ni
maral, ker je privlekla nazaj gospodo, katero so bili
kmetje in meščani prepodili in ji požgali grajske kurnike.
Tuji kralji so imeli za njeno brambo še zmerom silno
vojsko v deželi, na videz so Francozje morali ubogati,
ali tem bolj goreče so hrepeneli skrivaj po svojem
Napoleonu. Ko smo opazili, kako močno smo ustregli
ljudem s pesmijo, ki spominja in časti njihovega junaka,
smo prijeli vsak svojo čašo in zavpili gromovito: Viv
1 amprer, živio francoski in ilirski cesar Napoleon!

Od neskončnega navdušenja so naši prijatelji
skoraj zblazneli, padali so nam za vrat, nas poljubovali
in stiskali, da smo komaj dihali. Pripravili so nam
preizvrstno južino, prineslo se nam je vse, karkoli je
zmogla klet in kuhinja, gospodar je pritresel nazadnje
več butilij šampanjca, v hiši in celo na ulici se ni čulo
druzega nego: Viv 1 amprer! Živio francoski in ilirski
cesar Napoleon!

V krčmo so priropotali tuji vojaki. Ljudje se
ustrašijo in zamolknejo kakor grob. Gospodar pogleda
nove goste in nam veli smehljaje: Ne bojte se nič!
Može poznam. To niso prekleti Prusi, ampak Rusi, ki
spoštujejo nesrečnega junaka Napoleona. Boste videli,
da mu bodo še sami nazdravljali.

Naš krčmar je pogodil, ruski oficirji opominjajo
na vse strani, da naj le govorimo in pojemo, kar
hočemo; oni da so prišli pit, ne pa vohunarit. Mi
Belokranjci začnemo tuliti iz nova: Viv 1 amprer! In

389

vsi drugi udri za nami, tudi Rusi povzdignejo čaše in
nazdravijo s prelepimi besedami pretiranemu cesarju.
Sedeli so blizu nas, oni so čuli naš, mi njihov pogovor,
nam in njim so doneli na uho znani glasovi, vojaki
nas iz prva nekako debelo gledajo, potem nas jamejo
izpraševati po rusko, kdo smo in odkod. Mi jim od¬
govarjamo po slovensko in tako je našel brat brata,
ruski Slavjan Slavjana Belokranjca na daleki in za oba
tuji francoski zemlji.

To zanimivo znanje nam ni prešlo brez zdatne
koristi. Rusi so imeli cekinov polne žepe, naše beračije
niso ravno potrebovali, ali so jo itak kupovali, da nam
dade kaj zaslužiti. Občevaje z njimi sem se naučil tudi
nekoliko ruskih besed.

Bič nam je ostal nepozabljiv še za neko drugo
reč. Da vidite francoske deklice, kako so sladke in
vesele, bi že sami uganili, kaj se nam je pri njih pri¬
merilo. Zaljubili smo se vanje vsi od prvega do zadnjega.
Mene srce ni baš dolgo bolelo, ker je bila moja pri¬
jaznost z malo Angeliko prekratka, tem več pa so
zdihovali in koprneli moji tovariši. Eden se je tudi
oženil in ostal v Biču pri tastu, čez petnajst let ga je
pobrala kolera, otroci mu žive nemara še dandanašnji.
Drugi se niso mogli z ljubicami zavezati, ali pisma so
letala več let med Belo Krajino in Francosko. Gosposki
se je zdelo to sumljivo, rekla je krošnjarjem, da morajo
dopisovanje ustaviti, sicer pridejo v luknjo.

Ob času zadnje prusko-francoske vojne mene nič
druzega ni mikalo zvedeti, nego kako se godi kaj
našim premilim Bičanom. Kar sem želel, sem čul v
Celju. Srce ni znalo, kaj bi počelo, hip je skakalo in
vriskalo od veselja, drugi hip utripalo in jokalo od

390

neizmerne žalosti. Bič se je branil sovražniku dolgo
in junaško kakor skoraj nobena druga francoska trdnjava;
ker ni prišla od nikoder pomoč, se je razvalil nazadnje
v prah in pepel in mnogi, oh premnogi meščani so
izgubili svoje življenje za domovino. Ko sva prihitela
z bratom domu, so oče komaj še dihali; oporoko so
bili tako naredili, da dobita starejša brata vsak pol
zemljišča, mene pa da izplačata v denarju in blagu.
Bilo mi je uganjeno, da dobim trideset srebrnih gol¬
dinarjev, nekoliko mernikov raznega žita, dve vedri
vina in če bi se kdaj oženil, da nosita stroške za svatbo
brata. Evo vse moje dote. Bila je neizmerno majhna,
ali tako se je delilo pri nas sploh: Starejšim otrokom
skoraj vse, mlajšim skoraj nič. Oče si je pomiril vest
s tem, da mene veseli krošnjarija in si utegnem s krošnjo
prislužiti več nego brata s kmetijo.

Oporoka me ni nič ujezila, ker sem spoštoval
očetovo voljo in si mislil: Kaj mi bo zemlja? Delati
ne znam; roke so se mi omečile, noge pa utrdile, —
hajdmo po svetu! Precej po očetovi smrti sem se jel
pripravljati na pot.

Na Primorskem.

Nemčija in Bič sta mi mošnjo napolnila, nakupil
sem razne drobnjave, stotak mi je še ostal v žepu,
mlad in zdrav sem bil, moglo se je izhajati brez skrbi
in velikega truda. Polju je dal Bog zopet svoj blago¬
slov, ali trta je še vedno hirala, rojaki so šli po vino
v primorje in jaz sem se pridružil. Na Trsat sem pri¬
romal ravno v pravi čas, ko je privabil Marijin praznik
od vseh strani sveta brez števila pobožnih, še več pa

391

nepobožnih popotnikov. V dveh urah sem razprodal
vse, kar sem prinesel s sabo. Še isti dan sem nakupil
v Reki novega blaga.

Na Trsatu se mi je pripetilo nekaj smešnega, kar
bi bilo pa imelo zame prav lahko slabe nasledke. Robo
sem ponujal v neki krčmi pivcem. Pijan Rečan se zadere
name: Kaj hodiš sem beračit, kranjski cucak? Na, to
je za te! Ob teh besedah vrže vame oglodano kost,
ki me zadene v koleno. Mene zgrabi nevolja, velim:
Če sem cucak, se moram tudi po pasje zahvaliti.
Skočim v Rečana in ga ugriznem na vso moč v desno
uho, da je zarjul in se zvrnil znak na tla. Kaj se je
dalje godilo, ne vem, kčr se mi ni zdelo varno po¬
čakati, dokler ne vstane pijanec. Preganjal me ni nihče
in v strahoviti gneči me niti ne bi bili tako zlahka
zasačili. Ali drugi dan, ko se šetam v Reki po sa¬
motnem prostoru za morjem, me sreča ugriznjeni škric
in spozna. Ne vem, ali se je zbal policije ali moje
Cahevsove postave, da se me ni lotil sam. Najel je
drhal mestnih pobalinov, ki so me začeli od vseh strani
kamenovati. Da ti Bog pomozi, bil sem v nevarni
stiski, braniti se nisem mogel, uteči tudi ne, ker so
me bili popolnoma obkolili in zajeli. Udarci so leteli
name kakor toča, iz več ran se mi je pocedila kri. Za
srečo so čuli naše kričanje kranjski barantači, ki so
počivali ne daleč od tam na svojih vozeh. Urno priteko
gledat in rojaku pomagat. Udrihali so po paglavcih z
biči in jih kmalu odpodili.

Komedija pa se še ni končala. Dober streljaj od
nas je vstal nov hrup, zabrenčalo je novo kamenovanje.
Moj sovražnik je bil obljubil potepuhom ne vem koliko
denarja, zdaj pa se je branil plačati. Zagnali so se tedaj

392

vanj in ga nemilo nažigali. To se razume samo ob sebi,
da mu nismo šli na pomoč, ampak smo se na vse
grlo krohotali in mu privoščili prav od srca zaslu¬
ženo kazen.

V primorju sem krošnjaril štiri mesece. Blago
sem jemal v Reki pri kranjskih trgovcih, ki so mi
vselej dobro postregli in me ne za krajcar prevarili,
Primorska mesta je oživljala tisti čas tako velikanska
žitna kupčija, kakršne niso videla morda, odkar stoje.
Lačni svet je vpil: Dajte kruha! In srečna Rusija je
pridelovala o vseobči nerodovitosti toliko kruha, da je
lahko ves lačni svet napasla. V Trst in Reko je pri¬
jadrala ladja za ladjo, natovorjena do vrha z jekleno
rusko pšenico. Na ulicah se je vse trlo hrvaških, laških,
grških in angleških mornarjev, domače prebivalstvo je
izginilo kakor kaplja v morju v neizmerni množici so¬
rodnih in tujih trgovcev in njihovih pomočnikov.

Med brezštevilnimi ladjami sem zapazil tudi rusko,
ki je bila prišla iz Odese. Zvala se je Ribaš in je stala
tako blizo kraja, da sem lahko slišal ruski pogovor.
Krošnja mi je visela na plečih, pa sem dejal: Poskusimo
srečo! Stopivši na brv, položeno do ladje, sem vpil,
kolikor sem znal, po ruski: Zdrastvuj, brat ruski!
Zdrastvuj, kum ruski! Bumaga, lenta, platki . . . Mor¬
narji priskačejo na sprednico broda in poprašujejo v
čudu: Brat raznoščik! Kako, za Boga, si ti zabredel
sem ? Mesto odgovora snamem krošnjo in začnem
ponujati. Nakupil si je polne žepe vsak in naposled
so me povabili, da naj se kmalu zopet oglasim. Trg
je šel dobro tudi drugje, na jesen sem se vrnil domu
s takim dobičkom, da sem smel biti res povse za¬
dovoljen.

393

Trideset let miru.

Drugo leto — 1820. — sem se bil namenil zopet
v primorje, ali ker so prišli razni glasovi, da je tam
kupčija zaspala in se sploh toži, da ni denarja, sem
se moral premisliti in sem odrinil rajši proti Štajerskemu.
Takrat se je pričelo moje krošnjarenje po avstrijski,
po cesarski Nemčiji in je trajalo ravno trideset let, od
1820. do 1850. Neprenehoma seveda nisem prebival
na tujem, Belo Krajino sem videl vsako leto, enkrat
sem ostal doma sedem mesecev, po dva pa najmanje.
Pri bratih, ki sta se oba oženila, bi bil imel lahko vse
zastonj, pa nisem hotel. Kar sem použil, sem plačal
vse do mrvice in tako tudi za stanovanje. Svojih sem
se bolj bal in sramoval nego Nemcev. Če so mi tujci
dejali: Sedi za mizo in zajmi z nami! se nisem nič
obotavljal, bil sem vesel, da mi ni treba trošiti. Doma
pa mi je požiralo grlo grozovito težko. Če sta me brat
in svast pogledala, se mi je zdelo, kakor da mi štejeta
in očitata vsak založek, češ, kaj nam pojedaš, ti ne¬
potrebni gost.

Krošnjar se mi vidi jako podoben godcu. Domači
ne marajo ne tega ne onega, ker jima delo večjidel ne
diši. Tujim ljudem pa navadno dobro prideta. Kjer ju
ne poženo od hiše, precej vesta, da ju bodo pogostili
brez plačila in še prav radi. Ta šega velja že od nekdaj,
kdor ju ne nakrmi, ne osramoti njiju, ampak sebe.

Evo vam vzroka, zakaj sem se čutil domačina v
tuji in tujca v domači izbi. Ali bila so, pa, veste, tudi
leta zato, da se je dajalo lahko kaj zastonj. Če go¬
vorimo starci: Nekdaj se je živelo vse bolje nego dan¬
danes, če hvalimo stare čase, se nam mladina posmehuje

394

in veli: Starci so onemogli, ker ne morejo nič več v
slast uživati, mislijo, da gre svet nazaj, da niso več za
nič niti časi niti ljudje, starcem se zdi njihov svinec
zlato in naše zlato svinec, sivci so se pootročili, izgubili
so pravi vid, sicer bi spoznali, da se dandanes na¬
preduje, ne pa nazaduje, z njimi se ne da govoriti.
Tako beseduje in kvasi mladina. Sodi nas bogme dosti
krivo. Mi ne tajimo napredka v znanostih in umet¬
nostih, ali v drugih rečeh ga ne vidimo niti toliko,
kar je za nohtom črnega. Jaz niti ne trdim, da smo
ležali kdaj na blazinah, tudi to je res, da se živi zdaj
bolje, nego se je živelo do mojega dvajsetega leta.
Stiskala sta nas vojska in glad, ki se s toliko silo
pozneje nista več drvila po naših deželah. To pa go¬
vorim in ne bom nehal govoriti, da se morajo zvati
skoraj vsa leta od 1820. do 1845. prav zlata leta proti
sedanjim. Sedem mršavih krav je pocrkalo, v hlevu so
stale same tolste mlečnice, in ne le sedem njih, ampak
trikrat toliko. Ta zlata in srečna doba ni nastopila po
kaki čarobiji, razvila se je čisto naravno iz tedanjih
razmer in okolnosti.

Kralji so se bojev naveličali, dobrih trideset let
smo imeli mir, v miru pa se da delati in pridelati,
služiti in prislužiti. Bogastva, s katerimi slove narodi
in poedinci, so se skovala v kovačnici miru, izgube,
katere so trpeli in jih trpe, dohajajo vse iz vojaškega
brloga: To pravilo ostane neomajano do sodnjega dne.
Vendar bi bil greh misliti, da nam Bog, kadar nas tepe
z vojsko, ne namerava koristiti. Napoleona nam ni
poslal za strašilo, ampak za nauk in izmodrenje. Ta
mož je zasejal povsod, koder je hodil in vladal, toliko
plemenitega semena, da ni mogoče našteti vseh plodov

395

in mere njihove, ki so iz njega priklili in dozoreli.
Ves svet se je jel gibati in premišljevati svoj poklie,
svoje moči, vzroke svoje revščine, pripomočke svojega
bodočega blagostanja. Napoleon je mir sovražil, kralji
so storili svojo dolžnost, da so ga ugonobili, ali dolgega
miru ne bi bili znali ljudje rabiti v svojo korist, ko jih
ne bi bil te najtežje umetnije naučil mojster vseh ze¬
meljskih mojstrov Napoleon.

Pred francosko vlado je životaril ,naš kranjski
kmet tje naprej ne dosti pametneje od živinčeta v
njegovem hlevu. Kadar je veliko nažel, nakosil in na¬
trgal, je čepel pri sodu ali poliču noč in dan kakor
mušica; v svoji pratiki si je zaznamoval z rdečo barvo
tiste dni, katere se je nalokal do brezumja, izkozlal
do zadavljenja. Če je pa letina dejala: Ne dam! je
obesil glavo, stradal kakor pes in preklinjal farje in
copernice, ki so mu zasolili delo s točo in drugimi
uimami. Ako je ulovil kak cekin ali tolar, ga ni naložil,
da mu nese obresti v kupčiji ali na posojilu. Bog ne
daj, spravil ga je rajši v malho in vrgel na dno skrinje,
naj mu tam plesnuje — plesniv denar je veljal za
najbolj očitni dokaz dobrega gospodarstva — ali pa
ga je kje zakopal in zazidal in ni povedal niti svoji
ženi kam. V tem je bila vsa modrost naših sprednikov.

Veste, katera pa je slovela za skrbno in varčno
gospodinjo? Tista, ki je napravila nekoliko centov
platna. To bi bilo zaslužilo res hvalo, ko bi ga bila
razprodala ali vsaj porabila. Pa ne! Ležalo je v zabojih
po veliko let, da je vse preperelo in strohnelo. S tako
avšarijo so se ponašale naše sprednice. tNihče ni po¬
mislil, kako bi si opomogel, si olepšal hišo in poslopja,
prikupil zemlje, obsadil prazne riže in laze z drevjem

396

in trto. Vnuk se je zadovoljil s tem, kar je dobil po
očetu, oče se je veselil, da ni zapravil premoženja
dedovega. Naprej ni šlo nič, vse je stalo, kakor se je
našlo, raslo in rodilo je vse toliko, kolikor je samo
hotelo. Zdaj završi francoska sapa, gnijoča luža se je
jela mešati in gnati valove, svet se je ganil, ker se je
ganiti moral. Kakšna izprememba je nastala v Beli
Krajini, sem že povedal, isto se je godilo po drugod.

Francozom se je prižgala najprej luč, oni so jo
dvignili in posvetili tudi drugim narodom. V štirih
letih se je naš kranjski kmet kakor prerodil. Dobil je
prepričanje, da ga starci niso prav učili, zaželel je
novic, napredka, dobička; ta si je postavil novo, čedno
hišo, drugi si izkopal vodnjak, tretji naredil vrt ali
vinograd, četrti jel skupljevati sadeže, barantati, kupčevati.

Včasi slišim gospode govoriti, da se prosti ljudje
še zmerom drže le starega kopita. Oni se motijo, staro
kopito je razbil na drobne kosce Napoleon, naš kmet
sili naprej, zadržuje ga samo nevednost, zabogatel bi
zdaj prav rad, ali mu niso znana vselej pota, po katerih
se pride do premoženja. Dandanašnji se oglaša za vsak
posel preveč tekmecev; ni čudo, da marsikateremu
spodleti. Pred letom 1848. še ni bila tolika sila, kdor je
pametno trgoval in pridno vozaril, si je nabral v desetih
letih dosti denarja zase in za otroke.

Kolero so smatrali po pravici za strašno šibo
božjo, ali ta šiba ni le tepla, ampak tudi zdravila. Res
da so pomrli tudi premnogi nedolžni, vendar je davila
kolera najrajše kurbirje, pijance, ponočnjake in druge
zastarane in zrele grešnike. Njihov imetek so pode¬
dovali pošteni sorodniki, veliko hiš je padlo takrat iz
umazanih rok v čiste, ki so jih bile bolj vredne in so

397

z njimi bolj zdušno gospodarile. Poglavitna sreča, brez
katere bi bile ostale vse druge dobrote prazne, pa je
dohajala iz božje zemlje, ki je rodila skoraj vsako leto
kmetovalcu tako obilno, da mu je primanjkovalo do¬
stikrat hramov in posode in ni vedel, kam bi dajal in
spravil vse pridelke svojih njiv in vinogradov, vrtov
in košenic.

Le poslušajte, kakšen kup so imele reči! Mernik
pšenice je veljal trideset grošev, dostikrat samo štiri
dvajsetice, ravno toliko tudi vedro izvrstnega vina. Za
funt govedine sem dal kakih pet ali šest krajcarjev,
bravina je bila zmirom še kaka dva krajcarja cenejša,
včasih sem plačal za njo samo tri krajcarje. Če se je
zahtevalo za sedem jajec groš, so ljudje že vpili na
draginjo! Vrč najboljše stare slivovke je stal goldinar,
kar se nam je zdelo nečloveško veliko!

Za naša vina so bili že Gorenjci zvedeli in začeli
hoditi ponje. Vožnjo so jim zlajševale nove ceste, za
katere je zavladala silna briga; pred Napoleonom nismo
imeli ne enega udelanega pota. Vina in žganja je šlo
proti Ljubljani voz za vozom, dan za dnem, ali ga je
ostajalo še dosti tudi za domačo potrebo in potrato.
To se je pijančevalo, gostilo s kuretino in svinjino,
prepevalo, vriskalo, streljalo, godlo, plesalo in smejalo
brez konca in kraja po vseh krčmah, hramih in zida¬
nicah in včasi po vseh hišah cele vasi, ne, izvzemši
kajžarjev in sebenjkov. Zemlja je nehala biti dolina
solz, izpremenila se je v vseobče veselišče, človek se
je res moral blagrovati, ki je učakal to rajsko srečno dobo.

Kmet je vstvarjen za trpina, ali takrat mu je,
vidite, tako odleglo, da ni čutil nikakršnega trpljenja.
Delal je toliko, kolikor se mu je zljubilo, pridelal pa

398

vselej več nego je potreboval. Pri zlati kapljici je hitro
pozabil svoj mali trud, redke žulje si je mazal s tolsto
pečenko in jih kmalu izgladil. Davki so po malem
rasli, ali še niso nikogar težili, gospodar je prodal par
veder vina in se pobotal z gosposko brez rubežev.
Zaradi davkov noben pameten mož ni izgubil kmetije.
Človek je tisti čas živel dobro in brezskrbno, če je
imel kaj svojega premoženja ali nič. Kdor ni imel vina
doma, je stopil k sosedu in ga dobil, kolikor ga je
hotel in zraven še potice in drugih založkov. V zidanice
so vlačili veseljaki prijatelje in neprijatelje, znance in
tujce. Vinski bratci so poslušali brez jeze in zamere
vsako zmerjanje in psovanje, ali so se hudo razžalili
in strašno utogotili, ako ni hotel kdo z njimi piti in
jesti. Tudi jaz kakor pravim bi bil mogel doma ostati
in se z drugimi vred veseliti, ali mi ni srce dalo, brez
krošnje na hrbtu in popotne palice v roki nisem čutil
v sebi miru in zadovoljnosti.

Prvo leto nisem prestopil štajerske meje, drugo
sem se vrtil večjidel okrog Dunaja, tretje sem prebil
po večjem v gorenjem Estrajhu, četrto pa na Salc-
burškem in Tirolskem. Pozneje sem hodil semtertje,
kakor mi je bolje kazalo, nekatera leta sem obšel vse
nemške dežele, ki spadajo pod cesarsko oblast. Najmanj
poznam Koroško. Kraji in ljudje so se mi bili že precej
od konca tako pristudili, da sem se jih najrajši ogibal.

Tem bolje pa se mi je priljubil gorenji Estrajh.
Ta dežela ima prekrasen svet, pa tudi poštene, razumne
in bogate kmete. Ko bi se mogel še enkrat roditi in
bi mi bilo na voljo dano, kje da se želim roditi, bi
rekel brez premišljevanja, da v gorenjem Estrajhu. Z
veseljem sem se mudil tudi na Dunaju. Po kakih

399

štirinajst dni sem preživel v njem vsako leto. Na to
me je silila že moja kramarija. Pri dunajskih kupcih
sem jemal namreč blago ves čas, to je vseh trideset
let, pa se ne morem pritožiti, da bi me bilo dostikrat
ali za večji denar opeharili. Včasi nam je prišlo kaj
malega navskriž, pa smo so sporekli potem, še enkrat
pregledali račune in se poravnali brez tožbe in pravde.

Štajerci so se kazali različni; od Gradca naprej
proti Estrajhu in Ogrskemu sem se z njimi prav dobro
razumel, med Gradcem in Koroškim pa sem se nameril
pogostoma na strašno zlobne ljudi. Niti na dolenji
Estrajh ne smem zabavljati, prebivalci so bili z mano
dobri in priljudni razun dunajske okolice. Meščanom
ni nič reči, govorili so z mano prav tako prijazno kakor
z mestno gospodo; v Metliki, vidite, sem našel veliko
več prevzetnosti kakor na Dunaju; ali komaj zapusti
človek zadnjo ulico, se vse izpremeni, kakor bi odrezal.
Kmetje okrog Dunaja so se napihovali stokrat huje
nego cesarjevi ministri. Šopirila se je samopašnost, da
je strah; starši so klafali vpričo otrok in otroci so pre-
šestvali v oči svojih roditeljev; lajal je sin na očeta,
sosed na soseda, prijatelj na prijatelja; z mano so
hoteli postopati kakor s cuckom, ali se jim nisem dal.
Tudi v malih estrajških mestih sem videl in slišal dosti
več grdega nego v cesarski rezidenciji.

O Salcburžanih pa mi je presneto težko kaj po¬
vedati. Vsak pot so se mi zdeli drugačni. Zdaj sem
dejal: To so svetniki, to so možaki, drugikrat sem jih
obsodil, da so prismode in figovci. Kakor hvalimo mi
Napoleonove čase, so se oni bahali s svojimi škofi, ki
so jim bili obenem kralji. Za njihove vlade se je neki
cedilo mleko iz skal, med iz smrek, mesto snega so

400

padali zlati in v usta so leteli z nebes pečeni in že
razrezani in preslastno začinjeni fazani. Jaz se nisem
brigal, da bi zvedel, koliko resnice je v teh bajkah.
O tej čudni deželici morem za gotovo reči samo to,
da ima veliko lepih cerkev in kloštrov, še veliko več
pa tercijalk, klepetulj, bahačev in beračev.

S tirolskimi junaki sem dosti občeval. Oprava se
jim prijema života kakor ulita. To so res lepi in lepo
oblečeni korenjaki. Kazi jih edini klobuk, ki bi se bolje
podal maškaram nego ljudem. Čul sem, da Tirolci
vsakega tičejo, še cesarja. Ta šega se mi je priljubila
že v Liki. Ličan tiče domačina in tujca brez razlike
stanu in brez zamere. Isto sem čul, da biva tudi na
Tirolskem. Ali hudo sem se spekel. Mene seve so tikali
vsi, ko pa sem jel tikati jaz njih, so mi dejali „kranjski
lump“ in: Marš, poberi se! To se mi je pripetilo dva
ali trikrat v Švacu in Inspruku, in ta izkušnja me je
tako ustrašila, da se nisem drznil tikati niti kmetov in
sem kmalu zapazil, da se jim zdi moje vikanje povse
spodobno in potrebno. Bratovska beseda služi Tirolcem
le za komedijo, da se svet čudi njihovi prostodušnosti
in svoboščini, ali kdor ni cesar ali drug velikan, mu
ne bi svetoval, da jo rabi, kadar se z njimi pomenkuje.

Tirolci slove tudi za jako odkritosrčne ljudi, ki
govore na vsa usta in zahtevajo, da se jim isto tako
odgovarja. Ali ni ta slava ni dosti vredna. Med sabo
si nobene reči tolikokrat ne očitajo, kakor ravno hi¬
navstvo. „Ta pa ta jih ima za ušesi, ni mu nič verjeti“
mi je neprenehoma donelo na ušesa, v mestih in na
deželi.

Kar se tiče avstrijskih Nemcev sploh, mi je bilo
dano dovolj prilike, se prav do dobrega prepričati, da

401

26

stoje skoraj v vseh rečeh na dosti nižji stopnji omike
in vrednosti nego njihovi bratje preko Ina: Bavarci,
Švabi, Švicarji in drugi iblajtarji, kakor bi moj brat
rekel. Meni je podarjen nekak poseben nos, kakršnega
nima vsak. V slednjem kraju je čutil kaj druzega. V
Švici mu je dišalo, kar ni čudo, po planinskih rožah,
med Rajno in Nekarjem po hvojni smoli, v Alzaciji
po muškatu, v francoski Lotaringiji po žlahtni resedi
in naših slovenskih nageljnih, na Bavarskem po peh¬
tranu in drugih vrtnih začimbah. Komaj sem prestopil
avstrijsko mejo, je udaril vanj nov duh, ki je imel
povsod nekaj težkega, zoprnega in nezdravega. Samo
v gornjem Estrajhu je včasi zavonjalo prelepo po
madnih jabolkih, ali še večkrat pa po gnilih. Na Ti¬
rolskem je smrdelo po kozlih, na Salcburškem po babjem
potu, na Dunaju po milu in krznariji, v dolnji Avstriji
po scalnici, na Štajerskem po vetrovih, na Koroškem
pa po vseh teh grdobijah obenem. V krčmah se mi je
zdelo, kakor da bi bil padel skozi okno ali strop v
kako prav natlačeno, zasopljeno in zadimljeno cerkev.
V drugih hišah me smrad ni ravno nadlegoval, ali
tistega prijetnega duha in sladkega domovinstva nisem
našel v njih kakor n. pr. v prostornih in udobnih ba¬
varskih poslopjih ali pa v ličnih, preprijaznih švabskih
in švicarskih izbah.

Ne smejte se! Tudi jaz dobro vem, da mi je ta
razloček skovala vrtoglava domišljija, ali brez tehtnega
vzroka ne ustvarja takih podob niti ona. Domišljijo so
mi podkurile oči in ušesa in dim se mi je kadil v nos.
Druge reči sem videl in slišal na Bavarskem in naprej,
druge zopet v avstrijski Nemčiji, tam se je zažigalo
dišeče kadilo, tukaj pa marsikdaj grozno smrdljivo.

402


Preko Ina se je o veri mnogo ugibalo in dvomilo,
ljudje so govorili: Bog ve, če je to in to res, v svetem
pismu ni vse jasno, tudi zdravi razum ne more pritrditi
vsemu, kar nas uče; ali nazadnje pa se je vselej reklo:
Naj bo že tako ali tako — ne belimo si glave! Ostanimo
pošteni, pa nas Bog ne bo zavrgel! In ljudje so res
ostali pošteni, da se jim je tujec moral odkriti. Kaj pa
naši Avstrijci?.O, ti niso nič dvomili — pretresovanje
pridig so smatrali za luteransko drzovitost, za očiten
dokaz krivoverja, za najstrašnejši greh, ki se ne more
odpustiti ne na tem ne na onem svetu. Tudi oni so
sicer govorili, da brez poštenja ni izveličanja, ali ta
lepa beseda jim je šla samo z jezika, ne iz srca; živeli
so tako, kakor se jim je zljubilo, ne pa kakor bi se
moralo živeti, to je, kakor zapovedujeta vest in pamet.

Celo tega nisem zapazil, da bi bili kaj dosti marali
za napredek, dobiček in korist. Glede tega so močno
spodabljali na Slovence. Glavna briga jim je bila, kako
bi se veselili. Ne velim, da niso hoteli delati, kmetje
in meščani so se trudili prav z voljo, postopače so
zaničevali, pred lenuhi so pljuvali. To je bilo gotovo
lepo, le škoda, da ta modrost le malo izda, ako ni
združena z varčnostjo. To lastnost pa sem pogrešal do
malega povsod. Ljudje so hrepeneli po zaslužku in
pridelku, ne da si povečajo imetek in zapuste otrokom
več nego so prejeli od staršev, ampak zato, da si
morejo napraviti, kar se da, veliko in dobrih kratko-
časnic. Izmišljevali so si neprenehoma nove zabave,
vsak predpust je prinesel druge šeme, vsak pir drugo,
vedno večjo potrato. V tem uživanju se niso držali
nikakršne pametne mere in meje. Pri njih se ni jedlo,
ampak žrlo, ni pilo, ampak kravalo, ne rajalo v pozno

403

26 *

noč, ampak do zore in še dalje. Zapravljalo se je brez
premisleka vse, kar dela življenje ugodno in dragoceno:
Denar, poštenje, zdravje in razum.

Kolo so vodili Dunajčani, ali zaostajali niso dosti
Gradčani, niti Linčani in drugi purgarji. Meščane so
posnemali po svoji moči tudi delavci in kmetje. Ne¬
oskrunjenega se v tej poganski razuzdanosti ni ohranil
noben stan, noben spol in nobena doba. Župniki so
se očitno sprehajali s svojimi kuharicami in otroci;
pijane babe, proste in gosposke, sem čul klafati grje
od fakinov in vanderpuršev; prešestvati so hoteli že
desetletni smrkavci.

Zapustil sem mesto in sem dejal: Morda najdem
v drugem kaj več krščanstva — ali kmalu sem se pre¬
pričal, da ga zastonj iščem: Iz Sodome sem prišel v
Gomoro, iz Gomore v Sodomo, v tej deželi ne stoji
ne Betlehem ne Nazaret; proti tej mlakuži se mi je
videla naša Bela Krajina rajsko prebivališče nedolžnih
otročičev, vkljub neizmerni veselosti, ki je oživljala
takrat tudi naše gorice in dolinice.

Morda bi mogel kdo o mojih besedah posumiti
in pomisliti, da slikam vraga preveč črno, kakor pre¬
mnogi pridigarji, ki ne najdejo na svetu nič poštenja
in poštenjakov, ampak zgolj smrtne grehe in pogubljene
grešnike; ta pa oni bi me utegnil vprašati, kaj zlodja,
ali se med tvojimi Avstrijci ni nahajalo nič revežev,
bolnikov, starcev, čmernih kisloreparjev, vrlih gospo¬
darjev in drugih takih mož in žen, ki čez vojnice skakati
ali sami nečejo ali pa tudi z najboljšo voljo ne morejo?

Tega nisem nikdar tajil; dobilo se je vselej in
povsod ljudi, katerim ni mar za veselice, katerim se je
zdelo škoda vsakega krajcarja, še takega, ki se je moral

404

izdati za potrebščine. Jaz sem hotel le povedati, kakšna
sapa je pihala tistih trideset let ob Donavi, Muri, Inn
in ob vseh drugih vodah. Jaz ne obrekujem nikogar
rad, ali kar je res je res, po tej lahkoživni sapi se je
obračal ves nemški narod v Avstriji, to se ve, če so
mu dopuščale okolnosti; nekaterega je sveti duh raz¬
svetlil, da se mu ni zavrtelo v glavi, če bi bil potrošil
lahko vsak dan tudi sto rajnškov. Ali te izvoljence je
bilo treba iskati z lučjo ob belem dnevu.

Še eno vprašanje bi moglo udariti name: Če so
se mi zdeli Avstrijci tako pregrešni in malopridni, zakaj
nisem šel krošnjarit rajši med svoje ljubčke Bavarce
in Švabe? To, bratci, bi bil gotovo tudi storil, ali ni
bilo varno. Postava mi je rekla: Ne smeš! Čez In se.
ni šlo tako zlahkoma. Mnogi so prosili za privoljenje,
pa se jim ni dalo. Kar je bilo bolj pogumnih in za-
bavljivih, se niso brigali za prepoved; prekoračili so
In in se klatili vse življenje po tujih deželah. Izdala
jih nista ne kmet ne meščan, ljudje so jih čislali in
jih v sili celo skrivali. Vsakemu pa ni steklo tako po
sreči, bavarske gosposke so veliko naših nemškarjev
zasačile in jih odtirale brez milosti čez mejo. Tu jih
je sprejela avstrijska policija, pa jih odpravila domu,
po odgonu. Ko bi se ne bil bal te nevarnosti in sramote,
verjemite mi, da bi bil gotovo svoj vek preživel naj¬
rajši pri dobrosrčnih „kvaka'n“.

Prepoved krošnjarenja je nehala v nemškem rajhu
še le zadnja leta, menda vsled pruskega gospodstva.
Kdor plača osemindvajset forintov srebra, sme zdaj
svobodno kramariti po vsem nemškem cesarstvu, to
se pravi, če ne leti nanj kak drug sum. Ravno lani in
predlanskem so prepodili mnogo Poljancev z Bavarskega,

405

ne da bi jim povedali vzrok. Bržkone želi Prus nakloniti
mali dobiček, ki se vjame z našo drobnarijo, svojini
Nemcem ter bi se hotel iznebiti nadležnih Kranjcev.

Ali še nekaj druzega me je vezalo na avstrijske
Nemce. Kakor hudo sem jih grajal za druge reči, tako
lepo jih moram pohvaliti za njihovo gostoljubnost in
dobroto. Take navade sicer niso imeli kakor mi, da bi
bili klicali k svojim pijačam in pojedinam vsakega
popotnega tujca, ali kdor je prišel po kakem poslu k
njim v hišo, si je smel biti svest, da ga ne bodo od¬
pustili lačnega in žejnega. V tej prijaznosti so prekosili
celo Bavarce, še bolj pa druge Nemce. Ona vam raz¬
jasnjuje najbolje, zakaj da sem ostal pri njih tako dolgo
in se jih nikoli nisem naveličal. Mislil sem si: Valjajte
se po blatu, kolikor hočete, za svoje gnusobe boste
odgovarjali sami, ne jaz; dobrotljivost, katero mi iz¬
kazujete, pa vam Bog povrni! Bila bi grehota, ko je
ne bi spoznal in užival s hvaležnim srcem; bila bi pa
tudi velika neumnost, ko ne bi hotel porabiti lepe
prilike in jemati z veseljem, kar se mi z veseljem daje.

In dajali so mi ne po zrnu, kar po polnem
prgišču. Če so imeli vina, ga niso pili nikoli brez
„Kranjca“. Pečenka se je rezala meni kakor domačinom.
Spal sem včasi tako mehko, da sem se skoraj pogreznil
in zadahnil v blazinah in pernicah. Ob nedeljah mi je
rekel gospodar: Kranjec, popoldne ne hodi nikamor!
Kaj boš tratil svoje krajcarje v krčmah? .Imeli bomo
klobase, pijače, dobro društvo. Ostani pri nas, ne boš
se kesal. Po pravici smem trditi, da mi je bilo po ves
teden komaj en sam dan prebiti ob svojem, kar se tiče
stanovanja in živeža, drugih šest je prišlo brez troska
kakor tiču pod nebom. Pa niti krčmarski računi mi

406


niso delali preglavice; kar stane zdaj srebrn groš, je
bilo tista blažena leta po šajnastem in še ceneje.
Dvajsetice človek skoraj ni mogel eno popoldne za¬
praviti. To se je najedel, napil, naslišal godbe, naveselil
in mu je ostalo še za duhan, smodko in kupico črne
kave. Denarja je imel dosti kmet in gospod, krošnjar
je dobro došel povsod, v četrt ure sem izvel robe za
cel goldinar, napravil si čistega dobička najmanj za
dvajsetico.

Zdaj sami sodite, če se ni krošnjarju dobro godilo!
Daši sem bil mlad in močan, sem se trudil manj nego
zdaj v sivi starosti. Naložil sem si navadno kaj lahkega,
sosebno za podobe je bil vlak, razprodal sem jih gotovo
stotisoč, ako ne več in verjemite mi, da ne ene brez
dobička, razun kakih svetnikov, ki sem jih podaril deci.
Ali tudi ti darovi so se mi dobro izplačevali z izvrstno
postrežbo priljudnih in hvaležnih roditeljev.

Ali teh srečnih časov se ne spominjam s čisto
radostjo, nego temveč z bridkim kesanjem in vročim
sramovanjem. Vsak dan mi vest očita, kako zlahka bi
si bil prihranil veliko, veliko denarja, pa nisem maral.

Čujte, kako piškava pravila sem si postavil v
svoji neumni butici. Dejal sem: Ženil se ne bom
nikoli, zakon naklada le sitnosti in skrbi. Čemu bi tedaj
stiskal? Za koga varčeval? Mladost je tako minljiva,
življenje tako kratko, da si ni vredno spravljati bogastva.
Kdor je pameten, uživa ure, ki so mu dane; ne zamuja
nobene prilike, ki obeta kratek čas in nedolžno veselje.
Krivice ne bom naredil nikomur ne za las, dolgov si
ne bom nakopaval, kar bom kupil, bom pošteno plačal,
kar ponujal, pošteno prodajal in tako se mi ne bo bati
nikogar, ne Boga in ne ljudi.

407

Teh abotnih pravil sem se držal stanovitno kakor
klašč in sem si obenem še domišljeval, da sem jih
uganil jako modro. Starost, bolezen in drugi pripetljaji,
ki zahtevajo večje stroške, mi niso niti na misel prišli.
Toliko sem pazil, da sem poslal denar vselej še tisti
dan, ko sem prejel blago in da mi je ostala povrhu
še vsaj cela stotina v žepu — to, vidite, je bilo vse
moje-gospodarstvo. Nisem se nikoli osramotil, ali nisem
si niti opomogel; kar sem imel. peto leto, sem imel
tudi trideseto, ne krajcarja manj, ne krajcarja več.

Ker ni bilo treba za življenje dosti skrbeti, sem
si res lahko privoščil in omislil marsikaj jako lepega,
mikavnega in prijetnega. Veliko dni sem presedel v
kavarnah in poslušal pogovore, ali pa pretresal z drugimi
gosti kupčijske, društvene in včasi celo državne razmere
in homatije. Pijanstvu se nisem vdal, ali dobra, stara
kapljica me je zmirom veselila, pri vinu se je dostikrat
dobila tudi ugodna tovaršija, zabavala me je pesem in
godba in tako sem pustil tudi v krčmah in gostilnah
mnogo lepih Srebrnjakov in rumenjakov. Če se je
igralo kje na gledišču, sem šel gledat, pa naj velja,
kolikor hoče, naj bo tudi dve uri daleč do igraiišča.
Isto tako sem moral videti vsako drugo komedijo, vsak
zverinjak, skratka vse, kar je bilo zame novo. Iz gole
radovednosti sem se vozil po Donavi in v gornjem
Estrajhu po vseh večjih in slavnejših jezerih. Plezal
sem k razvalinam starih gradov in nekaterikrat tudi na
snežnike. Kratkočasil sem se izvrstno, odprl se mi je
nov svet, spoznal sem mnogo ljudstva in narave, ali
ta nauk sem moral plačati presneto drago. Kadar se
popotuje samo za veselje, se loti mošnje sušica, ki se
težko ozdravi. Včasi sem se nameril na revnega dijaka,

408

pa ga vzel s sabo v krčmo, da mi pove kaj iz zgo¬
dovine, zemljepisja, naravoslovja, zlasti pa iz fizike, ki
me je izmed vseh znanosti najbolj mikala, ker mi je
odkrivala največ skrivnosti in mi ugibala s prečudno
umetnijo in spretnostjo najtežje in najzanimivejše uganke.

Take reči bi bil poslušal cele dni in noči; ne
pravim, da ni lepo, če jih človek ve in zna, ali ne
vjamejo se zastonj kakor muhe in metulji. Poredni štu¬
dentje so zapazili moje nagnenje in me kar obsipali,
bogme ne, da bi me kaj naučili, ampak da jih napojim
in jim povrhu še posodim kak goldinar, to se pravi,
podarim, kajti vrnili mi niso nikoli ne počenega groša.
Tako, vidite, sem šušmaril z denarjem.

Zdaj poznate mojstra-skazo Pavleta. Nihče mi ne
more prigovarjati, da bi se bil kdaj vlačil z babami,
ali padal pijan v luže, ali da bi bil le en vinar zaigral,
ali komu kaj unesel, ali koga osleparil — svojega
poštenja nisem zablatil ne z najmanjšo marogo, v tej
reči so me vodila moja pravila gotovo po pravi poti.
O, saj pa v drugih ne. Rodila so mi tožni sad večnega
uboštva. V mladosti ga človek ne čuti, tembolj pa v
starosti, ko ni več moči popraviti škode. V reko sem
spustil ladjico, znal sem se ogibati nevarnega skalovja
avstrijske razuzdanosti, da se mi ni razbila, ali blodil
sem z njo vedno in vedno le okrog tega skalovja,
nisem jo porinil naprej, da jo nese živa voda švabske
in francoske pridnosti in varčnosti v morje sreče, v
pristan blagostanja.

En talent sem si pridobil, ta talent bi mi bil
zarodil deset, tudi dvajset drugih talentov, ko bi ga
bil hotel obrniti in naložiti v prid in korist. Blago,
gotovina, oprava, ura in take malenkosti so bile vredne

409

skupaj komaj štiristo goldinarjev; to je bilo vse moje
premoženje in s tako beračijo v rokah sem mislil, da
mi ničesar več ne manjka, z njo se je izpolnilo in na¬
sitilo vse moje otročje hrepenenje!

Ali čemu vas nadlegujem s tem praznim žalo¬
vanjem ? Pomagati mi ne morete, tolažbe pa ne po¬
trebujem od nikogar, kajti imam jo sam: Do groba
ni daleč, tam bo zamrla vsaka skrb, bo zamrlo tudi
kesanje. — V tridesetih letih se. doživi dokaj lepega
in grdega, smešnega in neveselega, sitnega, strašnega
in čudnega, zlasti če rije in kolovrati človek po širokem
svetu. Tudi meni se je pripetila v nemški Avstriji
marsikatera nora in nenavadna. Za pokušnjo jih bom
nekoliko povedal.

Pavletovi doživljaji.

Najprej čujte, kako me je spremljal enkrat sam
Kristus. V Ljubnem na Štajerskem sem se v krčmi
dobro okrepčal, da. ne omagam na pretežavnem potu
čez visoke in puste hribe, ki sem jih hotel prehoditi.
V krčmi je sedel za pečjo gologlav in bos človek
visoke postave, ki ni pregovoril nič ne z mano ne z
domačini, ampak nas je le poslušal, vmes pa se včasi
prekrižal in sklenil roke kakor za molitev. Poznal ga
ni nobeden, sam pa tudi ni hotel nič povedati. Na
vsako vprašanje je odmajal z glavo. Mislili smo, da
mora biti kak nem berač. Krčmar mu ponudi kos kruha,
on pa je odkimal in ga ni hotel vzeti. Jaz zapustim
hišo in tudi velikan se dvigne in gre za mano. Če sem
hitel, je hitel on, če sem stopal polahko, je stopal
polahko tudi on; ostal mi je vedno za petami, sledil

410

mi je po cesti, sledil tudi po stranskih stezah in skozi
goščavo. Zdelo se mi je strašno čudno in sitno, da
vlačim za sabo tako senco.

Večkrat sem postal in ga vprašal s trdnim glasom,
kam se je namenil in zakaj me spremlja. On pa ni
odgovoril nič, mahnil je z roko, da naj korakam dalje.
Dejal sem: Ni dvombe, ta človek je nem; ali čemu
se mi je pridružil? Morda ne snuje nič dobrega; treba
je paziti! Bal se ravno nisem. V žepu sem nosil zmirom
prav ličen samokres in oster handžar, ki sem ga bil
kupil še v Liki. Velikan ni hodil vštric mene; deset
korakov je bil vedno zadaj. Kaj šenta pomeni to?
Oziraje se neprenehoma sem videl, da se je včasi pre¬
križal, včasi sklenil roke prav kakor v krčmi. Sčasoma
sem se ga nekako privadil in se nisem zanj dosti brigal.
Tako sva popotovala drug za drugim čez višave in
tokave po divji samoti celih devet ur. Ne ene kolibe
nisem ugledal, ne enega človeka srečal.

Ko bi bil moj tovariš razbojnik, bi se bila spo¬
padla in poklala, da ne bi bila živa duša zvedela za
poboj, ako zmagovalec ne bi bil hotel sam razodeti
skrivnosti. Šele proti večeru, ko se je že jelo mračiti,
se zasvetijo bele hiše prve vasi. Meni je preprijetno
odleglo, dasi, kakor velim, nisem imel strahu. Tudi
velikan zagleda vas, postoji par minut, potem skoči k
meni in zakriči s hriplim, odurnim glasom: Pavle!
Pavle! Zakaj me preganjaš? Vedi, jaz sem Kristus,
sin živega Boga!

Zdaj sem se prepričal, da me slutnja ni prevarila,
moj spremljevalec je bil ubog norec! Po teh besedah
me ni več nadlegoval. Na bližnjem pašniku je videl
pastirje in je planil k njim ter jim začel pridigati:

411

Blagor tistim, ki so ubogi v duhu . . . Pastirji pa niso
marali za pridigo, začeli so ga nažigati s palicami, on
je metal vanje kamenje, borba je trajala kake pol ure,
dokler ni prišel župan s služabniki in dal reveža zvezati.
Kaj so dalje z njim počenjali, ne vem. V nevarnosti
se topot ravno nisem nahajal.

Veliko bolj tesno in gorko pa mi je prihajalo v
Donavi. Šel sem se bil kopat. Ker znam nekoliko
plavati, nisem pazil, ali je voda plitva ali globoka. Ali
moja mala umetnost ni bila kos derečini. Zaneslo me
je od kraja boljinbolj proti sredini, zastonj sem se hital
in meteljal to po žabje, to po konjsko in po pasje,
da bi se približal zopet bregu, struja me je drvila
naprej, zmanjkovalo mi je sape, zavednosti in moči,
jel sem omagovati, roke so otrpnile, noge lezle k dnu,
že sem mislil trepetaje, da se utapljam, pogibljem, kar
začutim, o neskončna radost in dobrota božja, pod
onemoglo nogo pesek, trden pesek, da sem lahko na
njem stal, si odpočil in z mirnejšim srcem pričakoval
ljudi in pomoči.

Vpil sem na vse grlo; zapazili so me obenem
otroci, ribiči, brodniki in perice, nekateri so me hoteli
rešiti plavaje, drugi s čolnom, priveslali so me zopet
na suho in kakor za odškodovanje prebitega strahu so
pokupili ljudje za pol ure vso robo, ki sem jo imel s
sabo in so me za nameček še jako dobro pogostili in
napojili.

Med tujimi ljudmi me je najbolj to skrbelo, da
ne bi bil kje okraden. Po mestih in tudi po vaseh se je
potikalo polno potepuhov, ki so prežali zlasti na po¬
potne. Ravnal sem tedaj, kamorkoli sem prišel, na vso
moč previdno in šegavo. V spalnici sem pregledal vse

natanko, posebno, če se dajo vrata od znotraj zakleniti
in okna čvrsto zapreti. Kadar sem legel, sem si dal
denar na goli život, poleg sebe pištolo in handžar,
svoje dobre čevlje pa na dno postelje, dobro vedoč,
da obutalo kradljivcem kaj lepo diši. Delavno obleko
sem vrgel zase k steni, praznično pa strpal v krošnjo,
katero sem postavil vselej tako, da se je tiščala postelje.
Da si jo še bolj zavarujem, sem pripel za njo trak in
si ga privezal okoli roke. Ker pa se speči človek na¬
vadno včasi preobrne, mi je trak nagajal in me večkrat
zbudil. Izmislil sem si torej drugo branilo. Kupil sem
nekoliko glasno donečih zvončkov, v krošnjo zatolkel
sem pa tam kaveljčke, ko sem šel spat, sem obesil
zvončke na kaveljčke, tat, ki je hotel odnesti krošnjo,
je tedaj moral pozvanjati in me zbuditi. V znanih hišah
seveda ni bilo treba te pazljivosti, blago in gotovino
sem izročil gospodarju, pa lahko noč!

Pripetila se je jako smešna, za nekatere pa tudi
prav žalostna komedija. Prenočil sem blizu Velsa v
samotni krčmi. Ljudi nisem poznal, moral sem se va¬
rovati, tem bolj, ker se okno ni trdno zapiralo. Ves
truden se zavalim in zaspim. Tatovi so me zavohali
in se hoteli okoristiti. Eden prikobaca skozi okno v
izbo, pograbi krošnjo in začne zvoniti. Jaz se zbudim,
skočim kvišku, zmikavt pobegne kakor blisk skozi okno
na dvorišče in se izgubi s tovariši vred v temno noč.

To pa še ni vse. Falotje so mislili, da jih je hotel
prijatelj izdati, da je potegnil za hišni zvonec nalašč,
da oznani ljudem nevarnost. Prišedši na polje so ga
prijeli in tako zmlatili, da je obležal. Ker ni dal sape,
so mislili, da je mrtev in so utekli. Ali ranjeni se je
bil le potajil, da ga res ne ubijejo. Drugi dan je vstal

413

in prijavil sebe in tovariše gosposki. Njemu niso nič
storili, druge tatove pa so mazali, da je brizgala kri
od njih, in jih obsodili na tri leta v ječo. Dolgih prstov
sem se tudi sicer srečno ubranil, k večjemu če mi je
zginila kakšna mala stvarca, za katero se pa ni bilo
vredno jeziti in žalovati.

Naj omenim ob tej priliki čuden prigodek z mojim
nožem. Stanoval sem par dni v Linču v jako čedni in
pošteni gostilnici. Imel sem za'se posebno izbico;
kadar sem šel od doma, sem dal ključ, kakor je bila
navada, spraviti gospodinji. Enkrat se vrnem, najdem
vse drugo v redu, ali zmanjkalo je noža, za katerega
sem dobro vedel, da sem ga pustil na mizi. Bil je tak,
kakor so jih kupovali najrajši dijaki, s tremi malimi
ostricami in eno večjo, ki pa tudi ni bila preveč močna
in že dolgo nenabrušena. Jaz se čudim. Poleg noža je
ležala moja srebrna ura in mošnja z več kakor tride¬
setimi goldinarji in vsa moja obleka in druga bogatija,
vsa cela in nedotaknjena. Navaden tat ni prišel noter,
to je bilo očividno; koga in zakaj je mikal ravno nož?
Tajnost se je kmalu razjasnila in na strašen način.
Gospodinja ni vedela ničesar, ali dekla mi je povedala,
da je vzel ključ domači sin in brskal nekaj časa po
moji spalnici, potem pa ves zamišljen dirjal od doma.
Čez uro je prinesel berič novico, da so ga našli na trati
za mestom vsega krvavega, bil si je razrezal vrat z
majhnim nožem, rane so težke, ali morda ne smrtne,
zdravniki jih utegnejo zakrpati.

Začela se je preiskava, gosposka pozove tudi
mene, spoznal sem svoj nož, ali še dandanašnji ne
morem razumeti, zakaj si mladič, ako se je hotel
usmrtiti, ni izbral boljšega orožja. Siromak se je bil

414



zaljubil, dekle mu je odreklo, življenje se mu je pri-
gnusilo, nesreča mu je zmešala pamet, da si ga ni
znal vzeti. Bila je to zanj velika sreča. Rane so se hitro
zazdravile, ljubezen se je izkadila, poročil se je čez
par let z drugo žensko in je živel z njo v jako srečnem
zakonu. Nož sem dobil nazaj, toda ga nisem bil več
vesel. Pil je človeško kri, mnogokrat se mi je potem
sanjalo, da se z njim mesarim, ni mi dal prej miru,
dokler ga nisem zakopal v Donavo.

Jaz sem zatrdil, da nisem storil nikomur nič žalega
in krivega. Nisem se mislil pobahati, meni se je le
nekoliko zareklo. Enemu, veste, sem puščal prav v živo,
ali se ne bom nikdar zato pokesal. Kadar sem prišel
po opravilih na Dunaj, sem stanoval večjidel pred
mestom v krčmi, ki je bila sicer bolj kmetiška, ali
zahajali so vanjo tudi gospodje, ker so se lahko za¬
nesli, da dobe vselej slastno in nepokvarjeno pijačo,
zraven pa izvrstno pripravljene piščance. Med vsak¬
danjimi gosti sem videl dolgopetega, že starikastega
škrica z dolgo rdečo brado. Bil je rojen Tirolec in se
je zval Špitaler. Kakor so mi pravili krčmarjevi, se ni
pečal z nobenim poslom, živel je od obresti svojega
neki velikega premoženja. Da si prikrati čas, je po¬
stopal po gostilnah in drugih mestih, kjer se zbirajo
ljudje na oddihanje in veselje.

Ženske ga niso mikale, krčmarica se mu je zato
dostikrat posmehovala in ga dražila z vprašanjem, zakaj
ne gre v samostan. Ta bradač me je jel jako pazljivo
ogledovati, me prijazno pozdravljati, se mi muzati,
ponujati mi žlahtno vino in vsakovrstne okusne založke,
skratka, dobrikal se mi je na vse mogoče načine. Čez
nekaj časa je prisedel k meni in me prisilil, da sem

415

pil z njim bratovščino. Odprl mi je na stežaj svojo
mošnjo, vzel bi bil lahko iz nje, kolikor bi bil hotel,
ali neki notranji glas mi je govoril, da ta denar ne
pomeni nič dobrega in tako sem se lepo zahvalil in
nisem hotel sprejeti ne krajcarja.

Špitalerjeva prijaznost je rasla od dne do dne, da
mi je že presedala. Prilizoval se mi je prav tako, kakor
fant dekletu, katero bi rad ujel. Pel je neslano hvalo
mojemu okroglemu, rdečemu licu, mojim čvrstim bedrom
in polnim hlačam, hotel me je neprenehoma božati,
poljubovati, tipati, ščipati in šegetati. Kaj namerava,
sem toliko vedel, kakor za svojo smrt. Za to vrsto
svinjarije nisem še nikoli prej slišal, nisem je poznal
niti po imenu. Jako čudno se je vsem videlo, da ne
hodi več domu spat, da nočuje vsak dan v krčmi. Dali
so mu spalnico blizu moje. Kadar sem se spravljal v
posteljo, je vselej pricapljal v samih nogavicah k meni
in se mi je sladkal po celo uro. Obljubil mi je, da
bo skrbel za me vse žive dni s tem edinim pogojem,
da bi se preselil k njemu in mu povračal ljubezen z
ljubeznijo. Jaz nisem vedel, kaj bi si mislil in kaj bi
rekel; notranji glas me je svaril, naj ga nikar ne po¬
slušam, kosmatin se mi je zdel čimdalje bolj sumljiv,
jel se mi je studiti, gonil sem ga z resno besedo od
sebe. On se je delal, kakor da moje mržnje niti ni
zapazil, kakor prej je hodil k meni vsak večer in vsak
večer mi je obetal kaj večjega in lepšega.

Enkrat sem bil strašno zaspan in sem se hotel
neslanca, ki se ni dal spoditi z grdo, odkrižati s tem,
da sem privolil vzeti dar, ki mi ga je bil ta dan pri¬
nesel, zlat prstan z bliščečimi rubini. On zavrisne od
veselja, me objame in odide. Jaz zaspim. Špitaler se

416

vrne v mojo izbo nazaj in se mi zavali v posteljo.
Mislite si mojo grozo in jezo, ko se predramim in
začutim, da hoče falot z mano nekaj onegaviti, česar
ne počenja niti brezumna živina. Urno sežem po handžar
in mu ga zarinem, ne povem, kam. Sodomitar je zatulil
kakor bik, kadar ga pobijemo in se je zvrnil s postelje
na tla. Krvi mu je izteklo za dobro kablico, vse deske
in stene so bile z njo polite in obrizgane. Jaz pokličem
gospodarja, mu razložim, kaj je bilo in ga prosim, da
naj mi zažene zver iz spalnice, makar na gnoj, drugam
tako ne spada. Krčmar se je bolj bal nego srdil, Špitaler
je bil radodaren gost, katerega ni kazalo razžaliti in
izgubiti; ko bi zvedela najin ravs policija, bi se lahko
začele nevarne preiskave; občinstvo bi nastavilo ušesa
in velelo: Oho! Kaj tako hišo smo mi obiskovali, v
kateri se dogajajo take gnusobe?

Krčmar se je res nahajal na vsako plat v naj¬
hujših zadregah, šlo mu je za dobiček in morda celo
za krčmarsko pravico in za obstanek. Pogovarjal in
ublaževal me je s povzdignjenimi rokami, z besedami
in solzami, da, celo pokleknil je pred mano in me
prosil z ihtečim glasom, da naj za Boga molčim in
ga ne peham v nesrečo. Mož je postopal z mano vedno
priljudno in pošteno, hiša se mi je smilila, dal sem
roko, da prigodba ne pojde naprej.

Krčma si je ohranila svoje lepo ime, ostajal sem
v njej še veliko 1-et, ljudje so se preverili, da jim ne
želim sramote in kvara in so mi stregli še skoraj pre¬
dobro, da se mi je včasi prav sitno videlo. Špitaler se
je pokoril za svojo pohotnost dolgo in težko. Cele tri
mesece ni mogel zapustiti hiše in še drugo leto je
hramal ob palici.

417

27

Ne zamerite, da sem vas nadlegoval s to nečedno
pripovedko, hotel sem vam z njo pokazati, kako ne¬
znane in strašanske nevarnosti prete včasi slovenskim
fantom pri tujih ljudeh, ki ne poznajo Boga in sramu.

Zdaj pa poslušajte, kako dobrotljivo mč je iskala
in lovila sreča, pa je še skoraj zapazil nisem. Z ženskim
spolom sem drugoval malo, ravno toliko, kolikor sem
moral, da se mi ne očita surovost. Kratka prijaznost
s francosko Angeliko je bila otročarija, ki se je razdrla,
preden se je še prav zavozlala. Odkar sem odrastel
po duhu in truplu, sem dobil spoznanje, da se da
brezskrbno živeti edino le v samskem stanu. Ljubic za
kratek čas sem se pa bal, kajti učila me je izkušnja
mojih vrstnikov, da pride človeku po njih na boben
dobra volja, zdravje, imetek in včasi celo življenje.

To je bil glavni vzrok, da sem imel v svoji mla¬
dosti tako malo prijateljev. Znanci so govorili: To je
puščoba, da mu je ni para. Kdor ne mara za dekleta,
ni za društvo; kalil bi nam le veselje in nam morda
še pridigal, da naj se poboljšamo. Fantje me niso prav
razumeli. Jaz ljubezni nisem nikomur zameril ali ga
zaradi nje objedal, Bog ne daj! Dejal sem: Kar te
veseli, te živi. Vrstnikom so bile všeč punčke, meni
pa svoboda, in tako smo bili mirni in blaženi vsi, jaz
in oni.

Plumaverjeva Pepica.

V . gornjem Estrajhu sem se povsod povoljno po¬
čutil, vendar mi je ugajala še najbolj rodovitna pokrajina,
ležeča ob bavarski meji, ta kraj Ina, sosebno pa okolica
mesta Bravnava. In tudi v tem obližju sem si našel

418

hišico, ki mi je bila ljubša od vseh drugih, ne zaradi
prelepe prilike in ravni, na kateri je stala, ampak zato,
ker so prebivali v njej tako povse nepopačeni, dobro¬
dušni in prisrčni ljudje. Pisali so se Plumaver. Oni so
krčmarili in trgovali s suknom, platnom, soljo in za¬
morskimi plodi. Prigospodarili so si prav ličen imetek
brez prekane in druge krivice. Služili so Bogu iz srca,
ali brez tercijalstva, revežem so delili dobrote vsak dan,
ali najrajši na tihem; ker so vsakemu radi pomagali
in postregli, so jih ljubili vsi sosedje in jih spoštovali
še neprijatelji, katerih pa je bilo jako malo.

Gospodar se je bil že močno postaral in je oslabel,
želel si je zeta, da preloži brige in posle na mlajše in
krepkejše rame. Njegovi ženi se je vršilo okoli štirideset
let, bila je še trdna in zmirom dobre volje, smehljanje
ji menda nikoli ni zginilo z obraza. Človeku je delo
kaj dobro poleg nje, moral se je razvedriti in razveseliti,
naj je hotel ali ne.

Edini sin jima je bil dan za pokoro, bil je rojen
bebec, armes Hašerl ali kretin, kakor se veli takim
sirotam. Taval je brez dela po vrtu in po hosti. Ker
ni nikogar nič nadlegoval, ga je vsakdo pustil na miru;
životaril je tako zase, kakor da bi ga ne bilo.

Hčeri je bilo pet, štiri so umrle že v otročjih letih,
zdravo je dorasla in se prekrasno razcvetela samo naj¬
mlajša njih, Pepica. Tri leta se je učila pri nunah,
sosebno računati se je navadila tako mojstrsko, da se
ni ustrašila nobenega osmošolca. Za branje ni dosti
marala, tembolj pa so jo veselili domači opravki. Ko
bi bila umrla Plumaverica, bi jo bila mogla hči na¬
domestiti v vseh rečeh precej prvi hip, dasiravno je
izpolnila komaj dvajseto leto.

419

27 *

Krošnjarija se je tisti čas v tem kraju dobro iz¬
plačevala, mudil sem se tam večkrat in vselej po deset,
tudi po štirinajst dni. Plumaverjeva hiša je slovela
daleč okrog, izbral sem si jo za svojo postajo že prvi
pot, ljudje so se mi prikupili in tudi jaz sem jim dobro
došel, kadarkoli sem se oglasil. Postali smo si ne le
znanci, ampak pravi prijatelji. Težko bi me stalo, ko
bi vam hotel izračunati, koliko sem v tej krčmi za
božjo plačo pojedel tistih velikanskih klobas, katerim
pravijo Avstrijci pluncen, in koliko bokalov sem popil
okrepčujočega domačega „mošta" — po naše bi se
reklo jabolčnika.  Našega mošta, veste, ne morejo
pridelati, ker v gornjem Estrajhu trta ne uspeva. Živelo
in tolstlo mi je truplo, še bolj pa je ugajala duši in
srcu voljnost in toplota, ki jima je dohajala iz vsakega
pomenka in skoraj iz vsake besede Plumaverjeve rodovine.

S Pepico sva sedela dostikrat sama in se pomen¬
kovala bolj po domače nego brat in sestra. Oba sva
bila majhne postave, njena mati je trdila, da sva si
podobna tudi v obraz, kakor da sva si res brat in
sestra. Takrat pa moj život tudi še ni bil tako splesnjil
in strohnel, kakor ga zdaj vidite. Mahal sem še le proti
tridesetim, z glave so mi bingljali gosti, rumeni ko¬
drčki, iz lic so poganjale rožice, iz oči se sipale iskre,
noga je dirjala kakor jelenu. Bil sem čil in bister deček,
lahko se je katera vame zaverovala.

Ta nesrečica je zalo Pepico res doletela. Če se
je količkaj dalo, je pustila posel in tovaršijo in pri¬
skakljala k meni, da kaj malega poblebetava. Dejala
mi je: Kaj ne, da nimaš doma nobene milice, sicer bi
se ti bolj mudilo, da jo zopet vidiš. Kaj? Ko sem ji
potrdil, da si še nisem nobene izbral, se mi je za-

420

smehljala na vso moč sladko in me pogledala tako
milo, kakor da je hotela reči: Evo mene, ne išči si
druge!

Drugikrat me je vprašala, kje se mi vidi lepše,
doma ali v Estrajhu in če se mi ne bi tožilo, ako bi
moral ostati pri njih v Estrajhu? Jaz sem odgovoril,
da se mi dopada prav dobro tukaj in tam. Tudi v
Estrajhu bi rad živel, samo če bi mogel iti domu vsaj
vsako tretje ali četrto leto.

Tudi te besede so jo razveselile. Rekla je: Tega
bi ti nihče ne branil, ostani tedaj pri nas, morda te
domači nimajo tako radi kakor mi. Moral sem ji po¬
pisati natanko vse naše šege, veselice, slovesnosti,
nošnje, ves tečaj in način našega življenja. Poslušala
me je prepazljivo, visela mi je prav z očmi na ustih,
da se ji ne bi kaj izmaknilo, važno in imenitno se ji
je zdelo vse, karkoli sem pravil o svoji domovini.
Vzdihnila je: Oh! Kako blagi ljudje žive pri vas! Kako
prijetno bi se hodilo po vaših goricah! Ti ne veš, kako
silno hrepenim, da bi videla tudi jaz enkrat to vašo
čudno in krasno kranjsko deželo.

Večkrat sem jej zapel kako našo pesem. Ne morete
si misliti, kako živo jo je zamaknila in prevzela milina
naših glasov in napevov! Prej ni mirovala, dokler je
nisem naučil tiste stare: Stoji, stoji tam lipica. Svojih
občutkov ni dosti skrivala. Rekla mi je naravnost: Z
nobenim fantom, še komaj z očetom in materjo se
ne pogovarjam tako rada in lahko, kakor s tabo, Pavle!
Veš, zakaj? Zato, vidiš, ker ti nikogar ne objedaš,
nikomur ne zabavljaš, nikoli ne kvantaš. Meniva se
tako nedolžno, da bi naju smel vsak otrok slišati. O,
saj pa drugi niso taki. Če sem spregovorila s kom le

421

par prijaznih besed, je že mislil, da sem se mu ujela
in zvečer je prilomastil k moji spalnici in zahteval, da
mu odprem okno. Rajša bi se utopila nego vzela ka¬
terega teh grduhov. To govore tudi moji starši; kar
ne morejo te prehvaliti, mati so vate vsi zatelebani in
tudi oče se ne bi nič protivili, ako bi jim ti kaj rekel...

Te besede so bile dovolj jasne, jaz pa jih takrat
menda še razumel nisem, vsaj ganile me niso nič.
Deklico sem čislal in rad imel, ali ljubil je nisem, za
to reč ni bil še prišel zame čas, ženitve sem se bolj
bal nego hudiča.

Plumaver se je prehladil in nevarno zbolel. Ležal
je več mesecev. Zdravniki so ga sicer spravili na noge,
ali za delo ni bil več. Prišel je sin kupčijskega pri¬
jatelja in snubil Pepico. Če so njeni starši kdaj kaj
name pomislili, ne vem, pa če prav so, jih je moje
molčanje prepričalo, da jaz ne želim zakona. Obljubili
so snubaču svoje dete in ga jeli nagovarjati, da privoli.
Ker sem čutil, kaj se snuje, nisem hotel biti na potu
in sem se ravnal od hiše. Pepica se mi približa zadnji¬
krat in mi veli z mehkim, tresočim se glasom: Pavle,
ali me res ne moreš ljubiti? Oh, sam Bog ve, da bi
imela tebe rajša nego Valterja. Še je čas, ali vedi, da
poslednji čas, da govoriš z očetom.

Jaz sem rekel odločno: Ni mogoče! Tvoji starši
so me sprejeli tako nebeško lepo, občevali so z mano
kakor s sinom, storili so mi, Bog jim povrni! veliko,
veliko dobrega. Kaj bi rekli, ako bi se začel mešati v
njihove namene in te odvračati od snubača? Udaj se
v njihovo in božjo voljo in nebesa ti bodo podarila
krepkost, da boš nosila breme novega stanu z voljo
in brez bridkosti. Živela si vsikdar tako častno in

422

pošteno, da se smeš nadejati božjega blagoslova tudi
zanaprej.

Pepica se je jela ihteti, podala mi je roko in
rekla zamolklo: Če je tako, pa z Bogom, za vekomaj
z Bogom! Vidim, da meni na tem svetu ni prisojena
sreča.

Po teh besedah se je obrnila in hitro odšla. Mene
je prevzela neznanska vročina, srce mi je tolklo, da
sem slišal vsak udarec in kolena so se šibila, da sem
omahoval in se moral, da ne padem, prijeti za mizo.
Oglasila se je vest in mi ostro očitala, čemu sem se
pomenkoval in gojil tako dolgo prijateljstvo z dekličem,
s katerim se nisem mislil skleniti za stanovitno.

K Plumaverjevim sem pripopotoval pozneje, čez
tri leta, še enkrat in sem zvedel, da je Pepica v otročji
postelji umrla, na svojega moža ni nikoli nič tožila,
bila je tedaj po vsej priliki s svojim stanom zadovoljna
in srečna. Svoje obnašanje sem sam v sebi dostikrat
grajal in obžaloval, ali težko krivega se ravno nisem
mogel čutiti. Upanja ji nisem nikoli delal, marveč ji
ga še izpodbijal. Kdo more ukazovati srcu: Zaljubi se!
Moj čas, velim še enkrat, ni bil še zame prišel. Žalibog
da ne! Z lepo in ljubeznivo devico bi bil dobil brez¬
brižno življenje, precejšen imetek, plemenitega tasta,
angelsko taščo — vse dobrote, katere si more človek
misliti in želeti. Splavale so mi po vodi, sreča je videla,
da jo zaničujem, pa se mi je zakrohotala: Tepec! Še
klical me boš, ali te ne bom čula. Jaz grem in se
nikdar več ne vrnem.

Mladost ji je pokazala figo in velela: Mar mi je!
Kdor je srečen v sebi, ne potrebuje tebe. Lahke noge
so me nosile po nemškem svetu še več kakor petnajst

423

let, preden sem se spomnil stvarnikove besede „da
človeku ni dobro biti samemu". Če pravim „po nemškem
svetu", ne trdim, da nisem zalukal nikoli nič v sosednje
dežele. Zijalost me je gonila na vse strani.

Dalje po svetu.

Dvakrat sem obiskal nečedni Požun. Iz Gradca
sem se obrnil 1835. leta proti iztoku, prekoračil sem
ogrsko mejo in prehodil vasi tistih Hrvatov, katere
zovejo Nemci, ne vem, zakaj, „vodne", Vaser-Kroaten
ali po svojem grobem jeziku Boser-Kroboten. Ti ljudje
govore po primorsko, dali so mi precej skupiti, zame
so bili boljši, to je bolj priljudni in gostoljubni nego
pravi Primorci. Ogrsko zemljo je Bog obdaril sploh z
velikim bogastvom, pa me itak ne bi veselilo tam;
blato sem gazil do kolena in vsak hip sem se nameril
na kako ostudno sodrgo ali na Madjara, ali na juda
ali pa na cigana. Vsi troji so mi smrdeli že od daleč.
Iz Linča sem mahnil 1840. na sever in sem preletel
Češko, ogledal Krumlov, Budjejevice, zlato Prago in še
veliko drugih mest.

Sledeče leto sem krošnjaril kratek čas med ba¬
hatimi Hanaki. To so zabavljivi, ali vrli dečki, imajo
denarja kakor peska in v glavi možganov celo porcijo.
Nemci pripisujejo Čehom zvijačnost in potuhnjenost.
Kar se mene tiče, jim iz svoje izkušnje ne morem tega
očitati. Ali nekaj posebnega imajo vsekako v sebi, da
se človeku ne priljubijo kmalu. Zdeli so se mi preveč
sami zase, tujcem ne verjamejo nič in jih gledajo
nekako pisano in plašno. Čudil sem se, da so si med
sabo tako podobni; kamorkoli sem se ozrl, sem videl

424

isto debelo glavo, isto robato in zabuhlo lice, iste
debele nosove in ustnice in sploh iste čvrste in ne-
gosposke črte in ude. Od njihovega jezika so me
bolela ušesa. To škriplje in hršči, kakor da bi trli kosti.
Slovenski in hrvaški jezik sta mi oba že od malih nog
domača in se mi vidita enako blagoglasna in lepa.
Druga slavjanska narečja pa mi done kakor neka spa-
karija. Porečete: kaj, ali ne spodabljajo na slovenščino
bolj nego brat na brata, da jih razumeš za silo brez
tolmača? Tega ne tajim, ali tudi opica je človeku močno
podobna in se mu vendar gnusi.

Leta 1843. je prav malo manjkalo, da se nisem
preselil v dalnjo Rusijo. Za svojo obljubljeno deželo
smo smatrali krošnjarji veliko let bližnjo okolico mesta
Štajera. Obrtnost je razsejala povsod silne denarje,
kmet in delavec sta mogla zavreči kak krajcar tudi na
našo šaro. Z drugimi vred sem zahajal sem skoraj vsako
spomlad in v mestu smo prebili marsikatero veselo
urico; mnogo se je prislužilo, mnogo potrošilo. Pre-
ziraje proste beznice smo se zbirali v prvih krčmah in
sedeli med gospodo. Ker smo bili vsi prav spodobno
oblečeni in smo se vedli vseskozi možato, nas niso
gonili od mize; nekateri gospodje so se nam včasi
celo pridružili in nas popraševali, kako nam teče trgo¬
vinica. Jaz kot najstarejši in najbolj izkušeni sem jim
mogel največ povedati; pomenkovali so se tedaj z
mano najrajši in enemu izmed njih se je moje govor¬
jenje tako dopadlo, da me je hotel vzeti v svojo službo.
Pisal se je Lambert. Imel je na Ruskem, ne vem kje,
veliko graščino in zraven suknarnico in je prišel v
Stajer, kakor sem čul, kupovat železno orodje za svoje
kmete.

425


Dvomim, da je bil rojen Rus. Menil se je tudi z
nami Kranjci samo po nemško in sicer po pruski modi:
Žužnjavasto, ostro, osorno, po komedijantsko. Pravil je,
da zna v njegovem kraju gospoda rusko, ali da se
pogovarja navadno po nemško, na deželi pa vlada neka
druga beseda, pozabil sem že kakšna. Mene bi bil
rabil, da mu razvažam in prodajam po kmetih bolj
debele in cene izdelke njegove tvornice.

Plače ni obetal slabe. Dajal bi mi bil vsak dan
rubelj, na leto pa še sto rubljev za hrano in tudi ne¬
koliko procentov. Pogodba je bila že sestavljena, samo
ne še podpisana in pri gosposki potrjena, kar šine
Lambertu v glavo neka muha, ki je ves posel po¬
kvarila. Bil se je pri vinu udobrovoljil in mi jel pri¬
povedovati, kako postopa s svojimi služabniki. Jesti in
piti da imajo, kolikor hočejo, tudi darov da dobe obilno,
samo to edino reč zahteva od njih, da ne godrnjajo
nič, naj jim reče in stori, karkoli si bodi, včasi da jih
tudi nabuta, ali če trpe z voljo, jim vrže dva, tri rublje
in to jim tako diši, da se jamejo kar smejati, kadar
dvigne roko, nogo, palico ali bič; bije, suje in klofuta
pa jih dostikrat brez vzroka, kar tako za šalo, da si
utaloži srbečico.

Jaz ga debelo gledam in majem z glavo, češ, z
mano se to bogme ne bi delalo. On pa skoči vame,
mi založi zaušnico in veli: To je moje! Potem seže v
žep, vrže predme tolar in se zakrohota: Na, to pa
tvoje. Vidiš, tako se živi pri meni!

Ves zdivjan planem kvišku, mu zaženem tolar
pod noge in mu pljunem v obraz. „Vidiš, norec, tako
se pa živi pri meni!“

426

Lambert zarjove, na stolu poleg njega je ležal
debel bič, on ga pograbi in zavihti. Jaz odskočim in
izvlečem pištolo, da jo sprožim ob prvem udarcu.
Sreča zame in zanj, da so slišali ljudje najin krik, pri¬
hiteli v izbo in naju razločili. Takrat sem se sramoval,
da sem se pogajal s tako zverino in hvalil Boga, da
se mi je razodela, preden sem se ji predal v parklje;
pozneje pa sem se dostikrat pokesal in dejal: Mar bi
bil spravljal zaušnice in z njimi tolarje in rublje in šel
lepo v Rusijo. Če ne bi bilo mogoče prebiti, mala
briga; ruska država je velika, bil bi si prebral in po¬
iskal blažjega gospodarja in bi si bil morda opomogel.

Pozna ljubezen.

Na Ruskem, vidite, ne bi bila padla name strašna
nadloga in sramota, ki mi jo je naklonila v domovini
moja usoda, ali pravzaprav moja neumnost še tisto leto.
Jaz ljubim resnico, lagal se nisem drugače, kakor če
sem mogel z lažjo komu koristiti; zase je nisem rabil
niti v ta namen. Samo eno reč me je bilo vselej sram
tako povedati, kakor se je zgodila. Če me je vprašal
kdo za rodovino, sem rekel, da sem se oženil v svojem
štiriinštiridesetem letu, žena pa da mi je umrla kmalu
za sušico, rodivši mi hčer, kr živi zdaj že z drugim
možem. Kar sem govoril o hčeri, je istina, ženitev pa
sem si izmislil, da prikrijem ljudem svojo nesnago.
Zdaj ne tajim več, kar sem zakrivil in grešil; prevalil
sem sedemdeseto leto, lažniv starec je najostudnejša
prikazen pred Bogom in pred ljudmi. Razložil vam
bom tedaj svojo revo natanko tako, kakor je zapisana
z gorečimi črkami v mojem spominu. Moj zgled vam

427

bo temeljito dokazal, da spridi krošnjarsko življenje
tudi tistega, ki ima resno in trdno voljo, da bi si ohranil
čisto vest in neomadeževano poštenje.

Med ljudmi gre govorica, da mora enkrat vsak
človek znoreti, če ne v mladosti, ga zapusti pamet v
starosti, kar je še hujše. To besedo potrja marsikatera
in žalibog tudi moja izkušnja. Na jesen sem se vrnil
po stari navadi domu. Belo Krajino sem našel za mizo
in pri sodu, v najradostnejšem uživanju bogate letine.
Čez Gorjance so vreli v dolgih vrstah tovorniki, Metlika
je vsa mrgolela gorenjskih fantov in možakov. Prvi
teden sem blagoval pri bratih, potem zaporedoma pri
bližnjih in dalnjih žlahtnikih in znancih.

Za kratek čas vzamem krošnjo in se napotim v
Metliko, nekaj, da pri prihodnikih kaj iztržim, še bolj
pa zato, da se pozdravim in poveselim z ondotnimi
prijatelji in vrstniki. Gorenjci so me obsuli kakor čebele,
vsak je hotel kupiti kak spomin za ženo ali ljubico,
bratci pa se niso zadovoljili s tem, da so vsako capo
preplačali, vlekli so me s sabo v gostilno, posadili
medse in zalivali in vnemali, da se mi je zavrtelo v
glavi obenem od vina in od veselja. Čutil sem se
skačnega in mladega, kakor da bi se mi bilo odvalilo
s pleč celih dvajset let dobe. Nekateri so bili prinesli
s sabo harmonike, ki so bile našim ljudem do takrat
še neznane.

Hej, kako željno so vlekle deklice te nove, čarobne
glasove na ušesa! Vsaka krčma se je izpremenila v
plesišče. To se je poskakovalo, pribijalo, vriskalo, godlo,
pelo in pilo, da takega dirindaja Metlika še ni čula in
videla. Plesal je vsak, kdor je znal in ne znal; kdor ni
znal, se je naučil v petih minutah, dobri učitelji so se

428

namerili na dobre učence. Tudi jaz sem se zakadil v
vrtinec. Plesal še nisem nikoli, ali glej čudo! Noge so
zdrknile in se vrtele tako spretno, da so mi dečki kar
ploskali, dekleta pa me lovile, da sem smukal iz rok
v roke neprenehoma, gotovo tri ure. Ta uspeh me je
ojunačil do besnosti in mi popolnoma omračil pamet.

Vedno miren in tih sem postal naenkrat prvi
veseljak, prvi plesalec, prvi pivec in kričač vse mnogo-
brojne, na vsako zabavo navajene tovaršije. Tovorniki
so se dvignili v Vivodino, fantje me primejo pod
pazduho. Tega bogme ni bilo treba; šel bi bil z njimi,
kamor bi bili hoteli: V vodo, v ogenj, v borbo in na
konec sveta.

Kar smo začeli v Metliki, smo nadaljevali na
Hrvaškem, spravili smo po koncu vse vasi, vse hiše;
starci, bolniki, babe, otroci, vse kar je živelo in gibalo,
je moralo lokati in skakati. Tako moč so imele go¬
renjske harmonike! V treh dneh je bila krošnja izpraz¬
njena; da mi ne dela sitnosti, sem jo vrgel v Kolpo;
pribarantal sem toliko, da sem mali kvar lahko utrpel.

Ko so Gorenjci napolnili posodo in se obrnili
proti Gorjancem, mi ni dalo srce, da bi zapustil te
ognjene sokole. Hotel sem jih spremiti vsaj do Novega
mesta. Fantje se začudijo in me vprašajo, zakaj he
dalje. Navdušeno jim odgovorim: E, pa dobro. Šel
bom do Ljubljane, ali čeprav do vrha vaših belih
snežnikov.

Peljaje se za roke, ukaje in prepevaje smo ko¬
rakali polahko za vozovi, dokler nas ni ustavila kaka
smrekova vejica. Kolikor vejic, toliko postankov. Na
Luži je grmelo vso noč od našega skakanja, razbijanja
in vriska. Izkazali smo se junake od prvega do zadnjega,

429

nobenega ni polomil zaspanec, nobenega premoglo vino.
Zdravi in bodri smo zjutraj udarili naprej.

Na Težki vodi nas je čakal kisel ruček. Še med
kosilom se je vnelo novo rajanje, zagodle so harmonike,
zaigrale pete, v kratki uri smo utrudili domače ženske,
da so nas prosile za božjo voljo, naj jim privoščimo
nekoliko oddiha. Ustregli smo jim tem laglje, ker se
je napolnila hiša z mladimi romaricami, ki so se vračale
s Žalostne gore. Svojo pobožnost so dovršile, srce jim
je hrepenelo zdaj po bolj človeških veselicah, dali smo
jim piti, v noge je prišel speh tudi njim, brez obo¬
tavljanja so se sprijele z nami in ples je trajal dve,
tri ure, kdo si ga ve, ne nam, ne dekletom ni bilo
mar pogledovati na dolgočasno uro. Gospodinja nam
je jela pripravljati obed. Kaj čemo začeti, dokler se
dogotovi? Piti in plesati se zmirom ne more, od petja
in hrupa so nam grla zamolkla, nekdo si izmisli: Bijmo
rihtarja. Igra spada med najbolj surove in neumne, ki
jih poznam. Drugi tovariši so zavpili v en glas: Bijmo
rihtarja! Jaz pa se nisem hotel udeležiti. Vinjene ro-
marice so šle igrat z drugimi vred, samo ena se ni
dala na nikakršen način nagovoriti. Sedla je k meni,
jela sva se pomenkovati, imel sem jo priliko gledati
in ogledovati in čimdalje sem upiral vanjo oči, tembolj
so se zadolble v njeno podobo. Ostale so v njej
zapičene, da jih vse zemeljske sile in oblasti ne bi
bile več mogle izruvati in odvrniti; v deklico sem
se zaljubil,  okusil sem prvikrat v. svojem življenju
občutek, ki je tako sladak in osrečilen, ;pa obenem tako
grenak in poguben!

Minka je bila doma iz stare metliške duhovnije,
nedaleč od Suhorja. Ko sva se seznanila, je imela ravno

430

24 let, rasti je bila visoke, da je mojo nekoliko pre¬
segala, njene lepote pa vam ne bom popisoval, ker se
razume samo ob sebi, da se mi je zdela najlepša med
vsemi dekleti, kolikor sem jih poznal. Z mano se je sicer
rada pogovarjala, nisem pa zapazil, da bi jo moj pogled
tako pretresel in zamaknil, kakor je mene njen. Če bi se
ji bil pridružil drugi, ne bi bila dajala meni prednosti.

Držala se je nekako modro in suhoparno, použito
vino je ni dosti oživelo, rekla mi je, da se ji ta dolga
zamuda nikakor ne dopade, da bi bila že najrajša doma.
Vprašal sem jo po starših in sem zvedel, da ji je oče
že zdavnaj umrl, bratov in sester nima, z materjo da
obdelujeta sami košček zemljišča, ki spada k njuni
kajži. Kakor čujete, Minka ni bila premožna, ali ta za
koga druzega neprilična okolnost je mene še razveselila.
Spomnil sem se svojih 43 let in si mislil, da mi bo
steklo prej pri ubogi siroti, nego bi mi pri bogati
prevzetnici, ki si lahko izbira.

Tako sva sedela in kramljala, dokler ni vsa to-
varšija šumno zahtevala, da se morava igrati tudi midva.
Minka je dejala: Če brez mene ne morete opraviti,
naj bo! Toda bila že ne bom, zatiskala bom oči.
Družba privoli, in zdaj ni bil rihtarja nobeden s tolikim
veseljem kakor jaz. To se pravi, bil ga sam nisem, bili
so le drugi mene. Udaril sem nalašč tako nerodno, da
me je rihtar precej pogodil. Nagnil sem se v Milkino
naročje, položila mi je roke na oči, začeli so me
udrihati, nekateri, zlasti dekliči precej usmiljeno, večjidel
pa na vso moč, kar s pestmi; ali bolelo me ni nič.
Dejal sem: Tolcite, kolikor vas je volja, name diha
Minka, jaz slišim udarce njenega srca, vi ne veste,
kakšno dobroto mi naklanja to trpljenje.

431

To se ve, da nisem hotel nikoli uganiti, kdo mi
je pripalil, dasiravno sem skozi Minkine prste nekatere
videl. Vsi so se čudili moji nespretnosti, dekleta so'
me obžalovala, potegovala so me s silo z naročja in
hotele priti same na vrsto. Jaz pa jim nikakor nisem
dal in tudi fantje so kričali na ves glas, da me Minka
ne sme izpustiti; tako nesrečnega rihtarja še niso nikoli
videli. Krohotaje se so obsodili, da moja nevednost ne
zasluži milosti, ampak kazen in so me brisali in brisali,
dokler jih niso tako roke bolele, da so se naveličali igre
in rekli: Dosti imamo vsi, ti in mi; pojdimo za mizo 1

Gospodinja je začela nositi obed, romarice so
jedle in pile z nami, fantje so želeli, da bi se še malo
z njimi zasukale ali rekle so, da ne utegnejo, ker jih
bo že tako noč lovila in bo treba miriti nevoljne starše
z lažmi.

Šle so naprej. Mene je strašno jezilo, da sem
obljubil Gorenjcem, da jih spremim tako daleč. Njihova
tovaršija se mi je zdela zdaj naenkrat pusta in zoperna.
Dejal sem: Obljuba gor, obljuba dol, jaz dalje ne grem,
kar si obetajo vinski rogovileži, ni sveto pismo, da bi
se moralo natanko izpolnjevati. Šel sem dosti daleč
z njimi, da se bogme ne morejo tožiti name.

Ko smo poravnali račun, sem se izgubil iz hiše,
ne rekši ne bev ne mev, in jo ucedil za romaricami.
Došel sem jih še le nad Zajcem. Dekleta so se me
jako obveselile, da jim o mraku ne bo treba hoditi
samim čez samotne in nepriljudne Gorjance. Jaz sem
skočil precej k Minki in šel z njo do njenega doma.
Spotoma me je zmerjala, da sem se igral tako ne¬
spametno, prste da je nekaterekrati nalašč razmaknila,
da bi me rešila živinskega tepenja, menda sem mižal,

432

<

da nisem nikogar zapazil. Jaz pa sem ji zašepetal, da
niso slišale druge: Še bog, da so me hoteli tepsti, dali
so mi s tem priliko, da sem slonel v tvojem ljubez¬
nivem naročju, v katerem bi želel tako sloneti slednji
dan in tudi umreti. Pri tebi in s tabo bi bilo sladko
življenje in sladka celo smrt.

S temi besedami sem ji naznanil že tisti večer
svojo ljubezen, ona pa se mi je smejala in se z mano
norčevala, da sem v taki starosti še tako neumen, da
se dam bunkati zaradi babe, v krčmi da sem se ji videl
veliko bolj postaven.

Odslej sem zalezoval Minko, kakor kak strasten
lovec jelena ali drugo redko žival. Pritisnil sem se k
njej vsako nedeljo, kadar je šla v cerkev ali domu. Ob
delavnikih sem se dostikrat potikal okoli hiše; češem
jo zapazil s kakšne višave na polju, brž sem skočil k
njej, da ji povem kaj novega in lepega. Pod okno se
ji dolgo nisem drznil priti. Nekaj sem se bal, da se
pošteni devici ne bi s tem zameril, zadržavala pa me
je tudi lastna sramežljivost. Minka se ni hotela z mano
skoraj nič meniti; par minut me je poslušala, potem
pa me je začela poditi proč. Vsakpot mi je vrgla pod
nos mojo starost in me zabavljivo podučevala, kako
slabo se mi spodobi in kako malo mi pristaja moje
zaljubljeno čenčanje.

Domači fantje so kmalu zavohali, da jim zahaja
v zelje tuj zajec. V takih rečeh mladina ne pozna no¬
benega obzira in nobene šale. Minki so se dobrikali
v soseščini razni, prav brhki dečki, ki so bili preverjeni,
da imajo do nje več pravice nego jaz stari krošnjar.
Še po dnevu sem se moral prav skrbno ozirati, da mi
ne prileti v glavo kakšen kamen. 'Če so me srečali,

433

28

so pljuvali proti meni in govorili med sabo glasno, da
sem jih čul: Ga vidiš, poljanskega potepina, kako mu
pri nas diši? Ali kaša ga bo spekla! Namesto krošnje
mu bo treba dati na pleča brezove masti.

Enkrat sem šel zvečer po veliki cesti domu. Fantje
so me spoznali in jeli lomiti in metati vame kole in
krepelke; prav Bog sam me je obvaroval, da nisem
trpel večje škode, samo na čelo mi je nekdo zalučal
poleno s toliko silo, da se mi vidi brazga še dan¬
današnji. Ali niti v svojem rojstnem kraju nisem živel
mirno. Brata sta se mi mrzko posmehovala, svasti, tete
in kume so me nekatere v oči zmerjale, druge pa me
objedale in rešetarile za hrbtom, vrstniki so se me jeli
ogibati, eden mi je rekel v brk, da ga je sram občevati
s takim norcem. Kadar sem šel skozi vas, so se mi
zadirale iz marsikatere hiše zaničljive besede v ušesa:
Evo ženina Pavleta; v mladosti je srebal samo modrost,
v starosti pa mu tekne tudi neumnost.

Ali vse te in take psovke me ne bi bile dosti
žalile, da se je omehčala milica. Ona pa je bila in
ostala trd in mrzel kamen danes in jutri in tako naprej.
Pretekli so štiri tedni, preteklo jih je osem in deset,
da nisem prišel do njenega srca ne za las bliže. Pitala
me je s starostjo, dejala, da ji bom naredil največjo
radost takrat,, ko se bo prepričala, da sem jo pustil in
pozabil, mojim vzdihljajem, prošnjam in solzam je od¬
govarjala s smehom, pljuvanjem in srditim godrnjanjem.

Ta upornost me je gnala v obup, izgubil sem slo
do jedi in potrebo spanja, vino se mi je gnusilo, vsa
človeška družba pristudila, najrajši sem se klatil po
hosti in se zarival v praprot in drugo goščavo kakor

434

kakšna divja zver. Ljubezen zaskeli v živo tudi fanta,
ali vse hitro mine; slama se užge, zagori z visokim
plamenom in ugasne brez treska in poloma, da, skoraj
brez žerjavice in pepela. Srce zrelega možaka pa je
krepka trdnjava z ogromnimi stolpi, kamnitimi stenami
in neprestrelnimi obzidami; v kletih ji leži smodnika
bogsigaznaj koliko stotin centa. Če pade vanj iskra,
joj in gorje si ga mestu! To zabuči in zagrmi, kakor
bi se bilo nebo prelomilo in se zrušilo na zemljo; tu
ne ostane kamen na kamnu, s trdnjavo vred se raztrga,
razspe in uniči do zadnjega sledu vsak izdelek ljudskih
trudov in žuljev, vsako ustvarjenje žive in mrtve narave.
Na usodo te trdnjave spodabljajo divje groze, ki so
previhravale moje ubogo srce. Mrvica pameti, ki je
tičala še tam nekje v zadnjem koncu možganov, mi je
pokazala krošnjo in velela iskati si tolažila in vedrila
na tuji zemlji.

Ali milico sem moral vsekako pred odhodom
videti; našel sem jo za hišo na vrtu, ji povedal, zakaj
grem in jo prosil, da vzame od mene za spomin lep
svilnat robec, ki sem ga bil naročil nalašč zanjo iz
Ljubljane.

Tudi prej sem ji že večkrat ponujal kakšen po-
darek, ali vsakega se je branila. Zdaj, ko sem se z njo
poslavljal, mi prvi pot ni mogla odreči. Robec je spra¬
vila, se zanj zahvalila, mi podala roko in voščila s
prijaznim glasom: Srečen pot, da se kmalu zopet vidimo.
Te besede so mi okrepčale in ozdravile na smrt bolno
dušo, mislim, bolj zdatno in blagodejno, nego oživi
iznenada najdena studenčina po mrtvi puščavi blo¬
dečega in od žeje in truda umirajočega popotnika.
Skoraj da sem se skesal in odnesel blago nazaj domu,

435

28 *

ali ker sem ljubici zatrdil, da grem, se nisem smel
svojemu namenu izneveriti.

Čez pol leta sem se vrnil mnogo bogatejši nego
druge jeseni. Misleč na dolžnosti, ki jih nalaga lju¬
bezen, nisem zatratil ne krajcarja po nepotrebnem.
Minki sem prinesel razun nekaterih malenkosti pre¬
krasne zlate uhane, za katere sem dal na Dunaju celih
petnajst goldinarjev. Ali zato pa jih je sprejela tudi z
radostnim vzdihom in presladkim smehljanjem. Dejala
je: No, zdaj vidim, da me imaš res rad. Presrčna hvala,
ljubi Pavle!

Odslej me ni nikoli več zmerjala. Kadar je čutila
ljudi, me je gonila od sebe, če sva bila pa sama, se
je menila prav z voljo, brez mene se ji je jelo čimdalje
bolj tožiti, na odhodu me je vselej vprašala, kdaj spet
pridem im me opomnila, da naj nikar predolgo ne
izostanem. Kakšna dva meseca sva se ljubila še bolj
površno, brez objemanja in poljubovanja, sčasoma se
mi je dovolila ta in še kakšna druga pravica.

Drugi ljudje so še zmerom brusili jezike, ali tista
huda jeza, ki mi je prej delala toliko nadlege, se je
nekako polegla. Fantje so od konca mislili, da mi mora
na vsak način spodleteti. Po eni plati se bom zbal
njih, po drugi me bo tirala Minka sama. Ko sem jim
zmešal ta račun, so se brž podali in se smejali sami
sebi: Hoteli smo navihati mi njega, pa je on nas. Ste
videli, kako lepo jo je ukrotil! Pavle je star fant, ali
ni kaka smet. Ima razum, da mu vsaka beseda prav
pride, zraven pa neko prekleto voljo, da bi prej počil
nego odnehal. Pavle je kavelj, naj se reče, kar hoče.

Pa je bilo tudi res tako. Stanovitnost se potrebuje
za vse reči, najbolj pa za ljubezen. Z njo oborožan

436


podere plašljivec junaka, bebec modrijana, pokveka
korenjaka, stari dečko golobradega gizdelina. Izprva se
je ugibalo: Minka ne bo nikoli Pavletova; tepec ne
vidi, kako se ji mrzi, najzadnji capin domače fare pride
pred njim na vrsto.

Jaz sem molčal in dejal: Morebiti se motite. Ostal
sem na borišču, stokrat odpahnjen sem ponavljal naskok
z isto srditostjo in vero v zmago. Ljubica se je pre¬
verila, da mi je v resnici mila, milejša nego vsem
mladim tekmecem, ledena skorja njenega srca se je
jela topiti.

Govorica se je hitro sprevrgla. Ljudje so dejali:
Minka se Pavleta oteplje, ali nazadnje utegne le ob¬
viseti. Če ne bi marala nič zanj, ne bi ponosno nosila
njegovega robca. Tekmecev je odstopil eden za drugim,
mislili so si: Tukaj se ne kaže napenjati in siliti; če
hoče biti Pavletova, Bog ji ga blagoslovi. Zabil si je
v glavo, da jo mora dobiti; s takim norcem se ne
bomo poganjali. Sovražniki so z večino pobegnili ali
položili orožje, jaz pa sem napadal trdnjavo še z večjo
močjo in veselostjo. Branila se je še nekoliko, ali tako,
da po noči ni postavljala straž niti zapirala vrat, češ:
Pridi noter, saj komaj čakam, da se ti podam.

Borišče so zapustili zdaj zadnji tekmeci in govorili
brez nejevolje: Baba je baba. Minka se je ustila, da
ne bo dala Pavletu nikoli lepe besede, zdaj pa se z
njim še baha, duri in okna do nje so mu odprta na
stežaj po dnevu in po noči. S tako sodrgo se ni vredno
pečati, pojdimo naprej!

Lisica ni mogla doseči grozdja, pa se je tolažila,
češ, da je kislo. O, Minka je bila dostojna, da sem se
zanjo trudil. Zastonj bi vam razkladal, koliko veselja

437

mi je naklonila s svojo zgovornostjo in ljubeznijo;
vsaka hvala je prazna in nična proti velikosti in mnoštvu
dobrot, katere sem pri njej užival.

Ali moji neskončni sreči se je pridružila žalibog
le prezgodaj ravno tako neskončna nesreča. Minkina
mati umrje in upniki prodado kajžo in kmetijico. Ljubica
je morala iti v službo. Ker je bila pridna in vsakega
dela vajena, bi bila prebila to neugodnost brez posebne
žalosti. Na kmetih živi dekla dostikrat stokrat bolj pri¬
jetno in brezskrbno nego domača hči. Ali pripetila se
je neprilika, ki jo lahko sami uganete, neprilika, ki je
navadni nasledek dolge ljubezni: Moja Minka je za¬
nosila in bila že v petem mesecu.

Ded-te pomozite Bog in vsi nebeški svetci in
angeli! Kako naj obvarujem sramote njo in tudi sebe?
Ni bilo mogoče. Večkrat nego sem imel las na glavi,
sem preklinjal svojo lahkomiselnost, da nisem spravljal
zasluženih denarjev, ampak jih razmetaval brezumno
na kratke in nepotrebne veselice. Brez stradeža in
skoposti bi se bilo nabralo par tisoč, pa bi si bil kupil
na rodovitnem polju za Kolpo prijazno posest in se
poročil s svojo zlato Minko. O, kako mirno in sladko
bi mi bili tekli dnevi ob njeni strani, kako prisrčno in
z dobro vestjo bi bil ljubil njo in najine otročiče, kako
radostno in marljivo bi bili delali eden poleg druzega
in eden za druzega! S svojo revščino si nisem mogel
zdaj niti kaj kupiti, niti se oženiti, kajti tisti čas niso
berači dobivali privoljenja tako zlahka kakor dandanes.

Oblatil sem torej sebe, še grše pa svojo milico,
ugrabil sem ji čast, dobro vest, spoštovanje, zado¬
voljnost, srečo vsega življenja, na dušo se mi je zavalil
kamen, ki ga ne pretegne nobena mašina, pritiskal,

438

trpinčil in ubijal me bo do groba. Noč in dan mi
brenče po ušesih strašne besede: Minka — vlačuga,
moj otrok — pankrt, jaz — zapeljivec. Pomagal sem
sebi in svoji revici, kakor sem najbolje vedel in znal.
Že drugi mesec sem jo vzel iz službe in poslal v
Novo mesto. Rodila mi je punčko, kateri sva dala ime
Pepica.

Belokranjci so se premalo brigali za Minko, da
bi bili po njej dosti popraševali in mogli zvedeti, zakaj
je šla v Novo mesto. Ali s tem je nisem ubranil
sramote. Če se dva več let ljubita in ne poročita, zna
vsak otrok, da ne občujeta brez greha, in iz krstnih
bukev se nezakonski porod moje hčeri tudi ni dal
izbrisati. Jaz sem se popolnoma zavedal velike odgo¬
vornosti in dolžnosti, ki izvira iz očetovstva. Jel sem
ne samo varčevati, ampak stiskati; privoščil si nisem
nikakršnega priboljška, včasi sem jedel le enkrat na
dan kaj kuhanega, meso se mi je zdelo predrago,
zadovoljil sem se z. najprostejšo kmetiško hrano.

S tem sem dosegel vsaj toliko, da Minka in Pepica
nista trpeli nobenega pomanjkanja. Skrbel sem zanji,
kar se je le dalo. Ljubica je stopila kmalu po porodu
zopet v službo in je živela še pet let. Umorila jo je
pljučnica, ali skoraj gotovo je pripomogla tudi neiz¬
merna žalost, da je izgubila zaradi mene svoj deviški
venec.

Za hčer sem dobil vrlo rejnico, ki je zanjo resda
mnogo zahtevala, ali jo tudi na vso moč lepo od-
gajala in podučevala. Navadila jo je brez šole dobro
brati, pa tudi šivati, plesti, vezti in kuhati in jo uspo¬
sobila za vsako gospodinjstvo, kmetiško in mestno.
Ko je bolj odrasla, je šla služit v bližnji grad za hišnjo.

439

Jaz pa sem želel, da naj ostane, kar je, namreč ne¬
pokvarjena Bela Kranjica in sem jo pripravil k jako
uglednim ljudem, ki so prebivali takrat v Metliki. Tam
jo je videl sin mojega birmskega botra in jo vzel
komaj osemnajstletno za ženo. Mož ni bil slab, ali
preveč vesel. Ugonobila ga je bržkone pijača. Mojo
Pepico je tako rad imel, da ji je v oporoki zapisal
hišo in polovico zemljišča, na katerem se poseje do
šestdeset mernikov, kar je za naš kraj jako mnogo.

Čez dve leti se je omožila vdrugič in si dobila
tovariša, ki gospodari grozno skrbno, tako neusmiljeno
skrbno, da ne privošči nič dobrote niti sebi, nikar
drugim. Pepico bi trdo imelo, ako ne bi bilo premo¬
ženje njeno. S svojim pa seveda naredi lahko, kar
hoče. Ona bogme ne trpi lakote in žeje. Zdaj gre v
trideseto leto, pa se je že tako udebelila, da tehta cent
in osemdeset funtov. Dote sem ji bil dal z vsem skupaj
nekaj čez pet sto goldinarjev, to se pravi, do zadnjega
solda vse, kar sem zaslužil. To ni bilo ravno veliko,
ali dosti za moj stan in za male razmere poljanskih
kmetičev.

Pavle o novih časih.

Jaz sem se dovolj mučil in ubijal, ali zlati vek
je prešel za krošnjarje, časi so se izpremenili, nastale
so slabe letine, puntarije, vojske, vse se je podražilo,
zlati in srebrni denar se je zamenjal za cunje, v mestih
in po kmetih se je širilo uboštvo, ljudje niso imeli s
čim kupiti, pešala je trgovina, krčili se zaslužki, stari
red je skočil skoraj v vseh rečeh s svojega trdnega in
gladkega tira in si ni mogel najti nikakor več prilične
in stanovitne kolotečine.

440

Nadloge so se začele s krompirjevo boleznijo.
Nenadomestilno blagodat tega sadeža smo še le zdaj
spoznali, ko nam je hotel ves pogniti. Bog nas je
udaril po pravici. Ljudje so.se bili preobjedli in so
samopašno njegov dar zaničevali in se z njim norčevali.
Pri nas so zvali krompir „kurji kralj", na Dunaju in
po drugod sem videl dijake, da so se na cesti z njim
kepali kakor s snegom. Niti drugih plodov ni rodila
zemlja v prejšnjem obilju. Takrat so jeli po Nemškem
vsevprek meriti in delati železnice, po rekah in jezerih
so zadimili parobrodi, nove tvornice in stroje je gnal
dim, kamor si se ozrl, se je zakadilo in te je dregnila
v nos doslej neznana smraja.

Avstrijski kmetje so trdili, da je ubil rodovitnost
narave ta dim — evo dokaza, da klije babja vera tudi
iz nemške glave. Strašanski kvar je naredila omotica,
ki je zmešala možgane leta 1848. Vse je kričalo: Živila
svoboda! Ljudstva so vrgla v kotel vse staro, češ, to
ni za naše čase, mora se prekuhati. Dobila so res novo
godljo: barikade, kri, splošno zrnotnjavo, državne dol¬
gove, ki se ne bodo nikdar plačali, papirnat denar in
z njim ažijo, najpredrznejšo razuzdanost in sto drugih
modernih sladkarij.

Kar se mene tiče, pa moram biti temu letu prav
hvaležen. Po dunajski okolici sem prodal brez števila
podob slovečih rogoviležev, nemških zastav, trakov,
kokard in drugih takih igrač in bedastoč, skoraj po
čemer sem jih hotel. Ta bogata žetev mi je prišla
ravno v pravi čas, Minka in Pepica sta mi bili zboleli,
moral sem silno trošiti, mastni dobiček sem tedaj krvavo
potreboval. Tem slabeje pasem žel sledeče leto; ljudje
so bili tako nekako poparjeni in nejevoljni, da se jim

441

ni ljubilo nič kupovati, mnogi so bili vsled homatij že
tudi obubožali. Okolnosti so se v nemški Avstriji sploh
tako na zlo obrnile, da za nekaj časa res ni kazalo,
hoditi tje.

Mene pa je vlekla proti domovini tudi ljubezen.
Minka mi je umrla, kdo bo mesto nje pazil na otroka,
da se odreja pametno, ako ne njegov oče? To je bil
glavni vzrok, da sem končal za vselej svoje popotovanje
po tujih deželah, in namenil ostati in se živeti za naprej
na Kranjskem in sosednjem Štajerskem. Hotel sem biti
zmerom blizu Pepice, da ji pridem streč, če bi zbolela
in jo lahko obiščem in se z njo poigram in poljubkam
tudi drugekrati, kadar srce ne bi moglo brez nje prebiti.

Glede zaslužka je bilo zdaj skoraj isto, ali se
potepam po Nemškem ali po Slovenskem; obogateti
ni bilo krošnjarju nikjer več mogoče. Velik in jako
neprijeten razloček pa sem našel v sprejemu. Slovenci
so prejšnje čase tujca in popotnika gotovo lepše po¬
zdravili in bolje pogostili nego Nemci. Zdaj pa naj se
le nikar ne hvalijo s svojo gostoljubnostjo. Z mano
so postopali marsikje ne dosti bolje nego s pote¬
puhom; bil sem zadovoljen, če so me djali v isto vrsto
z berači. Spat so me gonili v senico ali na hlev še
jeseni in po zimi, pa so si domišljevali, da so mi iz¬
kazali Bog zna kakšno dobroto! Za večerjo so mi
porinili kakšne ostanke in oslinke, poštenega obeda mi
niso dali skoraj nikjer, vino in žganje pijem, če si ga
sam kupim, včasi me gonijo kar naravnost v krčmo,
češ, saj si služiš denar, plačaj, pa ti bodo prinesli piti
in jesti, kar boš hotel. Kdor ne pozna vseh okoliščin,
bi lahko pomislil, da je med vsemi narodi slovenski
najbolj zloben, surov in neusmiljen.

442

Jaz mu tega nisem in ne bom nikdar očital. Videl
sem ga pred letom 1848. drugačnega, prijaznega in
dobrega še čez mero in potrebo, in jako dobro raz¬
umem vzroke ogromne izpremembe, ki ga je naredila
tako čemernega in nepriljudnega. Naši ljudje ne dajejo
drugim, ker ne morejo, ker sami nič nimajo. Kjer nič
ni, gubi pravico še cesar, nikar krošnjar. Kraji, katere
obhajam, so večjidel vinski, to pa potrja izkušnja, da
se ne nahaja nikjer toliko revščine kakor v vinskih
deželah. Ukvarjaje se s preljubo trtico zanemarjajo
prebivalci polje, živino, obrtnost, s kratka vse druge
vire narodnega blagostanja.

Leto 1848. se ni zavrtilo v glavi samo ljudem,
pohabila se je in zbolela menda tudi naša mamica
zemlja in ne more od takrat več okrevati. Včasi ne rodi
nič, včasi malo in slabo, včasi žito plenja, pa ni vina
in sadja, včasi se ulovi par veder vina, pa nam manjka
kruha, od vsega, kar smo posejali in posadili in s čimer
smo se ubijali, nismo dobili pridelka od takrat še nikoli.
Vsa narava je nekako zdivjala, udriha nas zdaj z eno,
zdaj z drugo šibo, letos s paležem in kozami, lani
s snetjo, točo in kolero, predlanskem s sušo in živinsko
kugo, še druga leta s povodnjami, trganjem oblakov,
dolgimi nalivi, viharji, strelami, z zeleno meglo, brez-
snežno zimo, pomladnimi in jesenskimi mrazi, skratka,
z uimami vsake vrste, ki presegajo ena drugo v škod¬
ljivosti in grozovitosti.

Mnogo nesreče sta zakrivila kmet in gospod sama.
Podrla sta debele gozde, ki so zadržavali oblake in
piše, ogolila sta naše Gorjance in zmetla s tem blago-
nosni, stari red in tečaj zraka in vremena, da nam
naklanja zdaj mesto pravilne vrstitve dežja in solnca

443

dolgo močo in dolgo sušo, mesto rose slano, mesto
pohlevne vlage ploho, mesto plohe točo, mesto snega
neprenosen mraz, mesto vročine hlad, mesto zime
gorkoto.

Pojdimo dalje in poglejmo, koliko več nego prej
zahteva zdaj od kmeta davkov država, dežela in srenja.
Imeti mora bogme čvrsta pleča, da se ni zgrudil že
stokrat pod tolikim in vedno še rastočim bremenom.
Tlaka in desetina sta nehali, glasno se je oznanjevalo,
da kmet ne bo več kmet, ampak gospod. Pojdite ga
vprašat, kako mu tekne gospoščina, pa boste čuli, da
si želi marsikje nazaj nekdanjo podložnost z nekdanjo
štibro. Svobodo je moral prekleto drago plačati z
odškodovanjem. To v nebo vpijoče odškodovanje —
poškodovanje je odrlo ubogega kmeta do belih kosti,
graščaka pa vendar le ni zacelilo in okrepčalo. Zdaj
ležita oba na smrtni postelji, ne eden ne drugi se ne
more zareči, da mu k letu ne bo zapel boben.

Velik del nadlog pa našim rojakom ni prišel od
drugod; naprtili so si ga sami, kakor da bi se jim bilo
predobro godilo. Jaz menim lišp in drugo potrato, ki
nam je začela od 1848. leta odbijati dohodke in raz-
devati premoženje. Naša mladina se rada gizdi s fino
črno obleko, kadi smodke, srka kavo, poprašuje po
govedini. Ne zabavljam tej gospoščini, kdor jo zmore,
naj si jo omišlja v božje ime, ali za belokranjski imetek
je predraga; slekla nas bo, izstradala in zapodila od hiše.

Neki dan sem svaril sorodnika, mladega nemškarja,
da kuri neprenehoma smodke. Odrezal se mi je osorno,
da rajši crkne, nego da opusti to malenkost; kadi jih
po dva solda, to ga ne bo ugonobilo. Dejal sem mu:
Ti ne zaničuješ niti druge potrate, ali recimo, da so

444

tvoj edini nepotrebni trosek res le cigare. Požgeš jih
vsak dan gotovo pet, tedaj za deset soldov, zdaj računaj,
koliko zapraviš vse leto! Glej, v dim ti gre najmanj
šestintrideset forintov, pa se lahko veli, da tudi petdeset.
More li kmetiški človek toliko denarja zavreči v zrak,
da ne bi čutil izgube! S petdesetimi forinti si kupiš
najlepšo opravo, ali plačaš davke; imel bi kapital, ki
te reši iz sto raznih neprilik in zadrg. Sosed Valič mi
je sam priznal, da bi izdelaval brez težave in dolgov,
ako mu najboljših prihodkov ne bi pojedel duhan, ki
mu jemlje na leto več kakor sto goldinarjev!

Čimdalje bolj pa se množijo tudi taki, ki si špo-
gajo vse dobrote obenem. Najdete jih v vsaki gostilnici.
Za mizo sedi po gosposko oblečen mož, se gosti z
juho, govedino, pečenko, salato, pije starino, po obedu
si da prinesti črne kave in prosi ognja, da si užge
dolgo viržinko. Ne mislite, da je to graščak, kupec ali
uradnik z dvatisoč forinti plače. Ne — ta imenitni
gost je poljanski krošnjar! Kakor ga vidite živeti danes,
bi hotel živeti vsak dan, in tako včasi tudi živi, dokler
se mu ne upre cesar.

Med poglavitne grehe naših kmetov štejem tudi
neomejeno razdeljevanje kmetij. Zakaj stojita tako trdno
Bavarec in gornji Estrajhar? Zaradi same pridnosti že
ne; naš Slovenec dela rajši in več nego onadva. Niti
rodnost zemlje jim ne daje tolike moči; semtertje se
nahaja tudi pri nas preploden svet, pa nas vede itak
trdo, za krajcar in o slabših letinah moramo stradati.
Pravi vzrok njunega blagostanja, vidite, je to, da go¬
spodarji ne drobe posesti. Vsa kmetija, dostikrat sto
do dvesto oralov obsežna, ostane lepo skupaj. Komur
jo oče izroči, sprejme dolžnost, da plača bratom in

445

sestram njih del v denarju ali z drugim premičnim
blagom, n. pr. z živino, žitom. Na tolikem prostoru se
kaj pridela; če se proda polovica pridelkov, leži v
kaščah še zmerom več, nego se more porabiti za dom.
V desetih, petnajstih letih se po malem odšteje dota,
da ne trpi hiša ne škode ne bolečine. Če pa prime
gospodarja nanagloma kakšna velika sila, če mora
plačati v kratkem precej n. pr. tisoč forintov, se mu ne
bo treba držati za glavo in cele noči premišljevati, kje
bi jih dobil. Taki korenjaki imajo kredit, kamor se
obrnejo, bogatini jim denar še sami ponujajo, ker vedo,
da ga tako varno nikjer ne bi naložili.

Na Badenskem, še bolj pa na Švajcarskem in
Francoskem smo videli veliko jako majhnih, ličnih
z mravljinjo pridnostjo prav po vrtnarsko obdelanih in
olipšanih gruntov s hišicami, ki so bile podobne graj¬
skim pristavam. Ljudje so na njih pošteno izhajali. Ali
kako trezno in varčno so pa tudi živeli! Premnogi so
si povečali dohodke z različno malo obrtnijo. Brez nje
bi jim bilo hodilo presneto tesno.

Za vse drugo hvalim in častim Napoleona, tega
mu pa ne bom nikoli odobril in oprostil, da je vpeljal
pri nas francosko šego in dovolil razkosavati zemljo
tako brez konca in kraja. Začeli so jo lomiti že starši
mojih vrstnikov, oni so jih posnemali, in njihovi otroci
in vnuki jo dele še vedno. Kam za božjo voljo bomo
prišli po tej poti? Na zadnje ostane vsaki rodovini
komaj grm, mesto v hišah se bo moralo stanovati po
tičje v gnezdih.

V mirnih časih, če ne pritisne kuga ali druga
nalezljiva bolezen, se množi narod od roda do roda,
v petdesetih letih ga naraste še enkrat toliko. To ne

446

bi nič škodilo, ako bi se hotela širiti tudi zemlja, ali
da bi nam vsaj podvojila svoj plod. Ali ona se ne gane,
mesto zmerom več, nam rodi zmerom manj. Odkod
in s čim se bo hranilo toliko mnoštvo lačnih in žejnih
kljunov? Take misli pa ne vznemirjajo sitih Dunajčanov
čisto nič. Skovali so postavo, da se sme vsak ženiti.
Mladina jo je sprejela gotovo s srčno radostjo in hva¬
ležnostjo; vse se pari, vse vre k oltarju po pravico,
ležati v zakonski postelji in zarajati otroke. Samo za
to se nihče ne briga, kdo in kako pa jih bo redil?
Obhaja me groza, če pomislim, kakšna revščina bo
zatirala še našo deželo.

Trdi se, da se nimamo ničesar bati, ako ne bomo
držali križem rok. Kogar ne krmi zemlja, naj si poišče
drugje dobičkov, v kupčijstvu, rokodelstvu, obrtnosti.
Beli Kranjci takih modrih svetov ne potrebujemo, vse
to znamo sami in si na tak način že zdavnaj pomagamo.
Ali ta reč ima svoje stanovitne meje, ki se ne dado
razmakniti ali predreti. Krošnjarjem se prejšnji čas ni
godilo slabo, ali že zdaj uživamo boren in grenak
kruh; našim naslednikom utegne primanjkati še takega.

Razun nadlog, katere sem omenil, nas ubija pre¬
siha in deloma brezvestna konkurenca. Mladi rod
izgublja veselje do poljedelstva in zanatov, trgovsko
življenje se mu vidi laglje in ugodneje, od vseh strani
se gnete k njemu kakor v kakšno pribežališče, v katerem
ni ne skrbi ne trpljenja. Koder je popotoval pred pet¬
desetimi leti samoten krošnjar, se drve zdaj celi roji
barantačev, skupljevalcev in prodajalcev; mesta, katerim
sta zadostovali za vse potrebe dve štacuni, jih imajo
dandanašnji po petnajst, dvajset; v vsaki fari, v vsaki
večji vasi so se naselili kramarji, ki nam odjedajo dobiček.

447

Pa če bi se bili postavili zoper nas že pošteni
tekmeci, ne bi mogel človek nič ugovarjati. Kar je
svobodno meni, zakaj ne bi bilo mojemu bratu? Ali
kramarji ne delajo škode samo nam, ampak ljudstvu
sploh. Nevednega kmeta varajo vse huje nego kra¬
marji; njihove štacune so prepogostoma shajališča vseh
malopridnežev, klafačev, pijancev, igralcev in vlaču-
garjev, brlogi vsakovrstnega pohujševanja, v katerih se
snujejo in kujejo vse grdobije, ki osmrajajo okolico.
Blago jim dohaja iz tvornic ali od mestnih veletržcev,
dva, trikrat ga plačajo, dobe si kredit, plačila nehajo,
trgovec noče žaliti naročnikov, čaka za denar, poteče
stara roba, pošlje novo, dolg se kupiči, potrpežljivost
neha, treba je poslati dvatisoč, tritisoč forintov, naj se
dobe, kjer hočejo. Naš kramar pa se zasmeje in veli :
Ne morem, nimam. Skupiček je shranil ali zapravil,
upnik je osleparjen za blago, nobena tožba in sodba
mu ne povrne izgube. Tako tatinstvo vem da se dogaja
zdaj po vsem svetu, itak je med našimi in ljudskimi
grešniki ta razloček, da po drugod zabobni pravim
kupcem in slovečim špekulantom, pri nas pa falo-
tirajo  krošnjarji in kramarji. Mi ne pravimo: falirajo,
ampak falotirajo, kar gotovo ni napačno. Ti mali ro¬
kovnjači napravljajo revežu dosti več škode nego veliki
sleparji, ki puščajo le bolj bogatinom. Poštenim kroš¬
njarjem so ukradli zaupanje, da nam zdaj malokdo
kaj verjame. Zdaj razumete, ako ste me pazljivo po¬
slušali, neznanske zapreke in tegobe, s katerimi sem
se boril v svoji slovenski domovini.

448

Stara leta.

Vendar ne tožim in ne mrmram nič. Iz globočine
srca hvalim Boga, da mi je podaril telesno in duševno
moč, prebiti vse z voljo, in ker sem delal za svoje
mile, celo z veseljem. Živel sem bolje, nego sem po
svojih hudodelstvih zaslužil. Od konca, se ve, se je
bilo treba stisniti. Ko pa sem odredil in omožil Pepico,
sem smel zopet ves prislužek porabiti zase. Toliko se
že ujame, da si plačam svoj obed in večerjo. Prejšnja
razvada se mi je povrnila. Grajam druge, pa nisem
sam nič boljši. Kjer se ponuja juha in govedina, ne
premagam rad izkušnjave. Tudi merica sladkega vinčka
mi zleze marsikdaj pod klobuček. Stare kosti, veste,
zahtevajo že podporo, tem bolj, ker nosijo razun sebe
še krošnjo, od dvajsetih do štiridesetih funtov teže.
Po svetu pohajkujem zdaj vkljub slabosti bolj marljivo
nego v mlajših letih. Ljudje me zovejo večnega juda,
mislijo, da štorkljam semtertje tako neprenehoma že
od nekdaj; pozabili so, da sem pred 1. 1848. zimoval
doma. Takrat se je tudi to predrugačilo. En brat mi
je umrl še pred Minko, drugi je odšel kmalu za njo,
sinovci so se poženili, očetov dom me ne mika več.
Jel sem hoditi od hiše do hiše tudi zimski čas, in
mraz, vidite, mi ugaja dosti bolje nego vročina. Po
zimi sem zmirom zdrav kakor riba in korakam bolj
čilo nego marsikateri mladenič, poletno solnce pa me
dostikrat prevzame.

Jaz sem potrpežljiv in prebivam povsod rad, ali
najdražja zemlja na svetu mi je ostala moja prisojna
Bela Krajina, v kateri sem se rodil in odgojil, si našel
svojo Minko, in mi živi najina prisrčna, zlata hčerka.

449

29

Vsaj vsaka dva meseca jo moram na vsak način videti,
drugače ne vem, kaj bi se zgodilo. Hrepenenje bi me
bržkone zadušilo.

Enkrat sem stopal tam gori na kraju naše na¬
rodnosti ob Muri. Prišla mi je na misel naša bistra
Kolpa in moja Pepica, ki hodi na njo prat in tisti hip
se mi je zatožilo. Ustavil sem korake in se zasukal
proti jugu, upotil se proti njeni domačiji.

O, s kako radostnim klicem me je vselej po¬
zdravila! Še v veži me je osvobodila krošnje, pa me
prijela za roko, potegnila v najboljšo izbo, me posadila
za mizo in mi prinesla pijače, ki jo je bila nalašč zame
kupila in hranila. Jaz sem jo začel izpraševati, kako
se živi in kaj je novega, ona mi je ob kratkem po¬
vedala in rekla: Ljubi atka! ne zamerite, jaz moram
iti v kuhinjo. Vi ste trudni, morda tudi lačni; bom že
kaj pripravila, kar vem, da radi jeste. Ko zgotovim,
se bom prisedla k vam in bova pretresala vse naše
novice in imenitnosti bolj na dolgo in široko, nego
zdaj utegnem, pa mi boste morali potem tudi Vi raz¬
ložiti vse po vrsti, kod in kako ste marširali, kaj ste
počenjali in kaj ste posebnega čuli in videli, odkar
ste nas zapustili.

Ne morem vam popisati, kako sladko mi doni
na uho njen tenki glasek. Zdi se mi, kakor da slišim
prepevati slavčka in gledal bi jo kar venomer. Vsaka
črta v obrazu me spominja na Minko. Kdor ni sam
okusil očetovskega veselja, si ga nikakor ne more misliti.
Pa kako ukusno zna kuhati moja Pepica! Slajše kakor
pri njej se ne blaguje na nobenem piru, pri nobeni
gospodi.

450

In kadar priskakljajo k meni njeni otročički, Pav-
liček, Minčica in Pepčica, to je vriskanja, objemanja
in popraševanja, da ne pridemo nikoli do konca. Drob-
njava ve, da ji je tatka kaj prinesel, pa ni čudo, da
me sprejema s tako živimi dobrodošlicami. Ko sedimo
tako vsi skupaj, se mi nasloni hčerka na ramo, me
začne božati in pravi: Ljubi tatka! Nikar se ne ubijajte
po svetu; usmilite se sami sebe, čas je, da spravite
krošnjo pod streho in mirujete. Saj veste, da vas lju¬
bimo, jesti in piti boste imeli pri nas, kar se vam bo
zljubilo, kadar vas bo obhajal dolgčas, se poigrajte s
temi sitneži. Dajte mi roko, da ostanete pri nas za vselej.

Jaz si mislim: Oh, kako rad, ljuba dušica, bi te
ubogal, ako se ne bi bal, da ne bom na potu tvojemu
možu! Glasno pa ji velim: Hvala, stotera ti hvala,
Pepica, ali ni mogoče. Popotovanje mi služi za zdravje,
pokojnina bi mi nekaj časa morda dobro dela, ali
kmalu bi me zakopala. Samo to te prosim, da me ne
zapustiš, ako bi zbolel ali onemogel. Ona vzdihne in
se začne solziti, z ihtečim glasom me tolaži, da naj
živim zastran tega brez skrbi, stregla mi bo bolj zvesto
in vestno nego svojim otrokom. Tako ljubo, krščansko
dete je moja Pepica.

Njen mož pa je prebito muhast in čuden junak.
Tudi njega ne pozabim. Kadarkoli se oglasim, mu
donesem kakšne malenkosti: Lep robec, reznik, britvo
ali kaj druzega, kar mu rabi. Kar mu dam, popade
hlastno, kakor da ga je strah, da se ne bi utegnil po¬
kesati, in ne zahvali se za dar nikoli. Kar dobi, se
mu zdi premalo. Enkrat sem čul, ko je rekel ženi
nejevoljno: Ne vem, kaj to pomeni, da mi nosijo oče
čimdalje slabše reči. Zadnjič je bilo še še; tisti kos

451

29 *

sukna je veljal nemara pet forintov, danes pa so po¬
rinili predme beračijo, ki ni vredna dva rajnška.

To se ve, da ga je Pepica gorko oštela in mu
očitala nesramnost. Ključe ima in hlače nosi resda oha,
toda to Sami vidite, da mi pri takem zetu ni prebiti.
Če prav bi se ne drznil nič reči, bi me gotovo pisano
gledal, da se pasem pri njem zastonj.

Pomudivši se par dni, zopet zadenem krošnjo,
pa hajd naprej! Tare me huda revščina, vse moje pre¬
moženje ne tehta niti pol centa, notranji glas mi po¬
navlja slednji dan moj grozni greh, da sem zamoril
ubogi Minki nedolžnost. Pač imam velik vzrok za
žalost, ali hvala Bogu tudi za veselje. Ako ne bi bil
druzega čutil in delal, kakor žaloval, bi bil že zdavnaj
izginil pod zemljo. Na bolno srce mi je ulivala olje in
ga navdajala s srčnostjo blagodatna misel, da mi živi
odlično dobra hči, za katero me lahko vsak roditelj
zavida. Če me napade bolezen, se ne bom zvijal na
smrdeči slami v kakšnem tujem hlevu; ležal bom v
mehki in gorki postelji, poleg mene bo sedela in bdela
moja brižna Pepica, v njenem naročju bom izdahnil in
vrnil dušo svojemu stvarniku.

Brez te vednosti se ne bi mogel nikoli smejati,
nikoli šaliti, nikoli udobrovoljiti in se v kakšnem društvu
zabavati; brez nje se mi bogme ne bi ljubilo pripo¬
vedovati vam kljuke in rogovile mojega življenja. Zdaj
ga poznate, sodite o njem, kakor vam je drago, do¬
dajal mu nisem ničesar, niti zamolčal nisem nič važnega
in potrebnega, moja povest je tedaj končana.

Pristaviti ji imam samo še eno: namreč nauk, Ki
sem si ga posnel iz svoje zgodovine. Ako bi se še
enkrat rodil, bi si naredil pravila, ki se v premnogih

452

rečeh ne bi vjemala s tistimi, katerih sem se držal v
svoj kvar tako trmoglavo v prvem življenju. Žal mi
je, da nimam sina. Smatral bi za svojo sveto dolžnost,
da mu priobčim ta pravila in ga zaklinjam ob vsaki
priliki, da naj jih nikdar ne pozabi, nikdar ne zanemari.
Rekel bi mu: Ljubi sin! Tvoj oče je veliko grešil in
in se veliko kesal in pokoril, njegove britke izkušnje
naj te obvarujejo njegovih padcev! Ako ne sovražiš
samega sebe in si želiš utemeljiti na tem svetu srečno
bitje in izpolniti namen in poklic, zaradi katerega si
prejel od Boga človeško dušo in naravo, poslušaj moje
besede, zapiši si jih v globino svojega srca, shrani jih
v najvarnejšem kotičku svojih možganov. Te besede
so moja oporoka. Premoženja ti ne morem dati, ali
ako obdržiš v spominu in dejanju njih, ne boš po¬
treboval nikakršne dedščine. Imetek si boš pridobil sam,
obenem pa te bo spremljevala skozi zmotnjave življenja
mirna vest, da boš kljuboval in se upiral hrabro in
uspešno vsem viharjem usode, ki je prisegla, da po¬
gubi ves ljudski rod in tedaj tudi tebe. Ne misli, da
boš čul zdaj od mene kakšno slovesno pridigo polno
Visokega besedovanja in pretenkega tolmačenja. Jaz
nisem Salomon ali njegov sin, vnuk ali vsaj njegov
čednik ali piskrovezec — s to svojatjo nisem pil nikdar
bratovščine, ostal sem prost krošnjar, v glavi imam to,
kar je priletelo vanjo z raznimi vetrovi po naključju.
To od vseh strani nanešeno biro sem djal v ožemnico
in ti nacedil iz nje ta-le sok:

453

Pavletova pravila.

Prvo pravilo: Živi vsigdar pošteno! Poštenje
je več nego vera. Poštenega čislajo razumni možje,
četudi nima nobene vere. Ako pa v veri tako goriš,
da šviga njen plamen skozi oblake vse do nebes, zraven
pa nimaš poštenja, te bo vsakdo zaničeval; vera brez
poštenja je gnusna hinavščina pred Bogom in pred
svetom, poštenje pa ostane dragocen zaklad že sam
po sebi vse veke vekov. Ono je tisti kraj blaženih,
tisti nebeški hlev, v katerem se zbirajo brez razločka
mnenja vsi dobri ljudje, naj se zovejo katoličani, luterani,
judje, Turki ali pogani. Vere se menjajo, njihovo jedro:
poštenje, ne pogine nikdar.

Drugo:  Češem dal prvo mesto poštenju, nisem
hotel s tem vere žaliti in zametavati. Tudi ona je
imeniten dar božji, trdna palica, ob kateri se hodi laglje
in bolj varno, nego brez nje. Premnogi, ki izgube vero,
se iznebe obenem tudi poštenja. Prišel boš med ne¬
znane ljudi in premišljeval, komu bi zaupal, komu ne.
Naredi si sodbo po vnanjem znamenju, po veri. Po¬
božnost se vidi, poštenje se ne vidi. Med pobožnimi
boš našel desetkrat več poštenih, nego med neverniki.
Gospodar, ki si išče zvestih poslov, se ne bi dostikrat
prevaril, ako si dobi bogoslužnega hlapca, bogoslužno
deklo. Brezverni služabniki so na vsak način jako sum¬
ljivi, tudi brezverna tovaršija je navadno malo prida.

Tretje:  Veliko ne verjemi nikomur, najmanj pa
samemu sebi. Jaz sem se zanašal na svojo moč, menil
sem, da so me leta in izkušnje tako utrdile, da me
ne odvrne s pravega pota nobena peklenska sila. Oh,
ljuto in kruto sem se ukanil. Podrla me je prva iz-

454

kušnjava in povaljala tako nemilo, da ne izperem blata,
ako bi ga izmival s celim morjem grenkih solza.

Četrto:  Ne delaj nobene reči, ki ne obeta koristi.
Jej, pij samo to in toliko, kar potrebuje truplo! Ogibaj
se vseh zabav, ki ne okrepčajo duše in nobene ne
uživaj dolgo! Najbolj ceno in nedolžno veselje, ki ga
imaš lahko vsak dan, bodi v društvu ali sam, je naše
prelepo petje. Še bolj kakor šumnih in dragih kratko-
časnic pa se boj lenobe! Brez dela naj ti noben dan
ne mine! Varuj pa se vsakega posla, ki ne daje koristi.
Truditi se brez dobička, se pravi po naše mlatiti prazno
slamo, sekljati vodo, špičiti oves ali z drugo besedo:
Noreti.  Prepričal sem se, da človeku nobena lastnost
toliko ne koristi, kakor poštenje. Njemu se torej že iz
dobičkarije nikdar in po nobeni ceni ne smeš izneveriti.
Poštenje pomaga v trgovini najbolj stanovitno in zdatno,
preživi človeka najbolj gotovo, izkoplje ga najprej iz
vseh zadrg in neprilik tega življenja in mu odpre po
smrti, ako vera ne laže, celo nebeška vrata, kraj ne¬
izmerne, brezkončne radosti! Skratka, kjer je poštenje,
ne kaže nikoli izguba, ampak zgolj korist. Ako tudi
ne vloviš vselej denarja, pa si ohraniš vsaj spoštovanje
pri ljudeh, in kredit je dostikrat še več vreden od
gotovine.

Peto:  Skrbi, da pridobiš veliko denarja! Z de¬
narjem dosežeš vse zemeljske dobrote: Dober živež,
toplo stanovanje, blago ženo, izučene otroke, veselice,
kakršnih si le poželiš, zdravnike in zdravila, mirno
starost, častno ime — vse! KdOr je obogatel s svojim
delom, se ni še nikoli pokesal; njemu je denar še
vselej zalegel, to se pravi, ako ni zapravil pameti in
poštenja. Bodi torej varčen, jako varčen, na vso moč

455

varčen! Dokler si nisi že znatno opomogel, ne troši
po nepotrebnem nobenega krajcarja, ne hodi na nobeno
zabavo, ki velja denar, ne daj niti beraču, ako. ga ne
poznaš, da je za delo res nesposoben in tvoje podpore
vreden.

Šesto: Ljudi imej v vseh drugih rečeh za dobre,
kadar pa gre za dobiček, boš vsikdar ravnal pametno,
da se jih plašiš in jim ničesar ne zaupaš. V takem
slučaju ne verjemi niti bratu in prijatelju! Pamti naš
pregovor: Ako sva si midva brata, nista si sestri najini
mošnji. V denarnih opravkih ne sme govoriti srce,
ampak številka. Prijatelj, ki ti zameri, ako zahtevaš
pošten račun, se izdaja za sebičnega hinavca in oderuha;
hotel bi te oskubsti. On dokazuje, da ni vreden tvoje
prijaznosti. Ako ti ljubega tovariša pritisne sila, še
razume samo ob sebi, da si mu dolžan pomoči, to
Bog ne daj, da bi komu branil in prigovarjal; hotel
sem zatrditi samo to, da ostane prijateljstvo najbolj
krepko in resnično, ako prijatelj prijatelju nič ne posoja
in ne dolguje in če ga že stiska na to primora, da
naredi z njim drage volje natančen račun in rok in
mu da, če je stvar bolj važna, tudi dolžno pismo.

Sedmo:  Glavna prilika za zapravljanje in pre¬
mnoge druge grehe so krčme. Teh brlogov nenravnosti
se boj kakor kuge in kolere. Ne udeležuj se nobene
veselice, ki se vrši v krčmi! Kadar se hočeš s prijatelji
dobrovoljiti, pijte ga doma ali v zidanici, nikdar ali
vsaj redkokdaj v krčmi! Z vinskimi bratci, potikajočimi
se po beznicah, ne delaj prijaznosti, da, če je količkaj
mogoče, niti znanja. Ta sodrga te bo omamila in
spačila, da ne boš vedel kdaj. Če boš popotoval, se
ne boš mogel izogibati krčem.

456

Takrat se drži tegale vodila. Ako ne najdeš ‘gostile
hiše, znancev ali drugih dobrih ljudi, smeš iti svobodno
tudi v krčmo, ali samo zaradi jedi in postelje. Pri
obedu ali večerji popij merico ali polič vina, da ti ne
bodo očitali umazanosti — brez vina bi krčmarja raz¬
žalil in razdražil. Ali če se lahko nasitiš in si odpočiješ
drugje, ne poglej nobene krčme! Zaradi same pijače
ne hodi nikdar vanjo. Okrepčaj se rajši pri studencu
ali vodnjaku — voda pogasi žejo stokrat bolje od vina,
pa se ne sme prezreti niti postava narave, ki nam je
ustvarila za vsakdanjo potrebo vodo, vino pa le za
včasi, za posebne slučaje.

Tudi potem, če si boš stregel lahko vsak dan z
vinom, ti svetujem in te prosim in opominjam, da ne
rabi te prilike, ampak pij navadno dobro vodo in nič
druzega. Ohranila ti bo zdravje in pamet, katerim škodi
kolikor toliko vsaka druga pijača. Naj ti zadostuje na
teden bokal vina, piva použij kakšen vrček ob poletni
soparici ali po. utrudljivem potu, ob mrzlem vremenu
si pogrej zjutraj želodec, če te je volja,: tudi s kakšno
kupico domačega žganja ali s skodelico mlečne kave,
kar sega čez te ozke meje, je vse ničemurnost, potrata,
razvada, kvar za truplo in greh za dušo.

Osmo:  Ne zaljubi se nikdar v krošnjo, ne navadi
se zaboga krošnjarstva tako, da ga ne bi želel pustiti
ob prvi priliki! Kupčijski stan je lep, potreben, dobiten
in časti vreden kakor vsak drugi, ali krošnjarija ni
prava kupčija, ampak posel za silo, kadar si človek
ne more pomagati drugače. To vedno potepanje spo-
dablja na ciganstvo in krošnjarske šege se ne ločijo
dosti od ciganskih, zato ni čudo, da nas ljudje malo
čislajo. Krošnjari torej k večjemu tri, štiri leta, da si

457

prislužiš n. pr. petsto forintov! Takrat vrzi svoj koš v
ropotarnico ali v peč, ustavi se v kakšni vasi in začni
kramariti. Kramarjev se nahaja resda že povsod, ali
takih, da se Bog usmili. Vesten in razumen tekmec
jih kmalu prekosi — to nas uči izkušnja. Kadar si
opomoreš s to malo trgovino, pojdi naprej, naseli se
v kakšnem večjem mestu, povzdigni se za pravega
kupca.

S krošnjarjem pometa vsak hribovec, vsak smrkolin,
vsaka babura, s kramarjem se postopa že bolj spoštljivo,
ali bogatini in bahači prezirajo tudi njega. Županu
velja manje nego zadnji krčmar. Še le kupec je trden
in ugleden mož, ki ga časti kmet in gospod. Dan¬
današnji slovi slabo tisti gospodar, ki se zadovolji z
malim — zdaj je treba svoj posel od leta do leta širiti
in povečavati, stotaki morajo zaploditi tisočake in tisočaki
se množiti in nakopičiti bogastvo. Trgovec, ki ne
hrepeni po samostalnosti in premožnosti, ni trgovec,
ampak šušmar in starokopitna pokveka.

Deveto:  Stanu, v katerega te je postavila usoda
ali katerega si sam izbral, se okleni iz vsega srca,
posveti mu vse sile in moči svojega telesa in duha.
Dijak in učenjak naj se drži knjige in peresa, kupče-
valec pa ravno tako svojih mer, tež in računov. Po
pravici bi se smejali dijaku, ki bi zanemarjal bukve in
se vtikal v trgovino, isto tako smešno sem ravnal jaz
krošnjar, da sem hotel poizvedeti zgodbe starodavnih
vekov in skrivnosti narave. Kdor se hoče pečati z dvema
opravkoma obenem, ne izvršuje nobenega dobro. Tudi
za ta primerljaj velja beseda, da se dvema gospodarjema
ne more služiti. Kadar ima človek časa, kadar počiva
n. pr. zvečer ali v nedeljo, takrat ne velim, da ne bi

458

bilo pametneje in bolje, pretresati, če je prilika, pismene
in znanstvene reči, nego klafati ali klepetati prazne
marne. Dalje pa trgovec na nikakršen način ne more
in ne sme hrepeneti in segati; take prijetnosti naj ga
ne motijo ne eno minuto v izpolnjevanju dolžnosti.

Deseto:  Precej, ko odrasteš, začni misliti na
ženitev! Države, dežele, duhovnije, srenje in druge take
skupine in družbe so si ljudje izmislili, človek jih snuje,
človek jih podira, kakor meni, da mu bolje služi. Zakon
je edina zaveza med nami, katero je Bog sam hotel
in vpeljal. To spričuje ustroj našega trupla in koprnenje
ljubečega srca po ženski tovaršiji. Abotno je ustavljati
se tej modri naredbi in govoriti: Ne bom se nikoli
ženil — samič živi ugodneje.

Tako čenčajo le mrzli sebičnjaki, lahkomiselni
pobalini, razuzdanci in norci, ne pa možaki, ki hočejo
biti vredni tega dičnega imena. Svet ima prav, da
zaničuje starega fanta in neomoženo sivko. Vsaka stvar
je dobra ob svojem času in na pravem kraju. Samujejo
naj nezreli dečki in dekliči, mož pa je ustvarjen, da
živi z ženo, da skrbi in se trudi ne le zase, ampak
tudi zanjo in za otroke. Stari samec izgreši tedaj svoj
poklic in namen in ne more doseči nikdar čiste sreče
in resnične zadovoljnosti s svojim praznim stanom.

Enajsto:  Zakona ne odlašaj, ko prideš v po¬
trebna leta! Čim prej ga boš sklenil, tem slajše ga boš
užival, tem laglje pa se boš tudi privadil reda in drugih
čednosti, katere ta stan zahteva in pospešuje. Ali za-
boga ne ženi se s praznim žepom! Včasi je že en
želodec težavno prehraniti, iz zakonskih jasel pa hoče
zobati več, dostikrat veliko ust. Glad je nevaren so¬
vražnik ljubezni in sprave. Ako ne boš imel priličnega

459

imetka in zaslužka, izbij si ženitev iz glave in ostani
samec! V takem slučaju tvoj zakon ne bi bil sveto-
tajstvo, ampak smrten greh, za katerega bi se pokoril
strašno že na tem svetu.

Dvanajsto:  Za ženitev ne potrebuješ strastne
ljubezni. Ne čakaj, dokler se vname srce; dosti je, da
spoznaš svojo nevesto za dobro in jo spoštuješ. Ženi
se tedaj brez zamude, ako se nameriš na deklico, ki
te ima rada in se odlikuje tudi z drugimi lastnostmi,
ki povzdigujejo in priporočajo žensko. Poleg take tova¬
rišice se ti bo srce kmalu ugrelo. Kurilo se mu bo že
po dnevu, še bolj pa po noči v skupni .posteljici. Ge
je kamnitno, se bo moralo razbeliti in omehčati.

In kaj še le, ko pridejo preljubi otročički! Rod¬
binsko. življenje počloveči še .divjaka, kako ne bi tebe,
krotkega in pohlevnega Slovenčka. Le skoči brez strahu
v zakonske vojnice! Kako težka bremena nosiš za druge,
ki Za te nič ne marajo, koliko trpiš ža državo, deželo
in srenjo! Moraš jim plačevati davke, če je sila, moraš
žrtvovati zanje Celo svojo kri in svoje življenje in vendar
prenašaš vse z voljo, nikoli ne Obupuješ in ne jokaš,
če malo pogodrnjaš, je že veliko. Le pomisli, če se
ne bi trudil z večjim veseljem za žehičico, ki te ljubi
in ti streže, kar najlepše more in zna, in za drobno
dečico, rojeno iz tvoje krvi in duše? Solze mi stopijo
v oči, ako se spomnim, kako lahko bi bil deležen take
neskončne sreče tudi jaz. Pepica je bila vame vsa
vtopljena in izgubljena. V lepem truplu ji je bilo še
lepše srce, bistra glavica in spretna ročica jo je uspo¬
sobila za vsako stroko gospodinjstva, prinesla bi mi
bila tudi imetek, ki bi se zval v borni Beli Krajini
bogastvo. Jaz bedak pa nisem za vse to nič maral.

460

Dejal sem: Kdo more ukazati srcu, da naj ljubi? O,
dobila bi se bila kmalu tista moč, ki bi mu bila ukazala.
Ta moč je narava. Ako bi bil živel s Pepico le dva
meseca v zakonu, sem popolnoma prepričan, da bi jo
bil ljubil jaz z isto gorečnostjo kakor ona mene; ne
bi bilo treba čakati otrok. Pokvarjen nisem bil; če se
dobremu človeku pritisne druga dobra dušica, ni mo¬
goče, da ne bi ljubezen prešinila obeh in ju združila
za večne čase.

Trinajsto:  Ako se zaljubiš, vprašaj se že prvi
dan, ali ti imetek in druge okolnosti dopuščajo, da se
z drago tudi poročiš. Ljubezen, ki ne misli na zakon,
je živinska pohotnost in spada med najgrše grehe, s
katerimi se oskruni duša. Če izprevidiš, da ženitev
nikakor ni mogoča, premagaj svoj občutek, obrzdaj
prepovedano strast, in pusti deklico na miru. S tem,
da se je boš ogibal, ji boš dokazal bolj resnično lju¬
bezen nego z vednim dobrikanjem in zalezovanjem.
Kdor ljubi, dasiravno ve, da ljubice ne more vzeti, ni
pošten človek, ampak peklenski zapeljivec, ki jo hoče
osramotiti in ugonobiti. Tak' peklenšček sem ravno jaz.
Nikar ne ugovarjaj, da naj se ne kesam toliko za greh,
ker brez njega ne bi imel tako ljubeznive hčerke. To
modrovanje bi bilo grozno piškavo, še bolj pa predrzno.
Ako bi jo dičile tudi vse popolnosti nebeških svetnikov
in angelov, ne bi mogle obraziti in opravičiti mojega
pregrešnega vasovanja in brezbožnega zavedenja uboge
Minke.

Štirinajsto in zadnje:  Govori in obnašaj se
ob vsaki priliki modro in možato! Posnemaj resne
Nemce, ne mislim vrtoglavih Avstrijcev, ampak Bavarce,
Švabe in Švicarje! Zgled tvojega naroda ti ne kaže

461

pravega pota. Slovenec ostane otrok od zibeli do groba,
in če bi doživel tudi Matuzalemova leta, ga ne bi starost
nič iztreznila. Glavo nam pobeli sneg, drhčoča roka
obnemore, da prestavlja komaj še palico, pa bi se hoteli
itak še zmirom na vse pretrge zabavati, piti, peti,
vriskati, plesati, priskakovati, žvižgati, pokati s prsti in
jezikom in nemara še pestovati in ljubkati kako lepo
punco. Mi smo ustvarjeni za delo, delo pa je trpljenje.
Naša zemlja se ne zove zastonj dolina solz. Važen in
preimeniten je naš poklic. Naši vetrenjaki in veseljaki
ga ne poznajo, in če ga poznajo, se zanj ne brigajo,
žive kar tako tje naprej, kakor da bi jih bil povabil
Bog na kakšno dolgo svatbo. Še enkrat te svarim, da
ne nasleduj te tovaršije. Karkoli boš delal in počenjal,
nikdar ne pozabi, da si človek in mož in kako težke
in svete dolžnosti da ti naklada to častito ime.

O

462