u<*


/


*

v



Sešitek 13.

J  Mali vitez

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkievvicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

ST

V Ljubljani 1903

Natisnila in založila ^
K!einmayr & Bamberg

M


Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski» («Mall vitez*), ki
ga je spisal Henrik Sienkiewicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadiš?*,
«Z ognjem in mečem*, «Križarji* i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /, pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

MALI VITEZ

(Pan Volodijevski.)

Zgodovinski roman.

Spisal H. Sienkiewicz.

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski.

O o

III. zvezek.


V Ljubljani 1903.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

t// Q ' l 6b &


I.

Oddelek Čeremisov, sestavljen iz nekoliko jez¬
decev, je zdirjal za nekaj milj naprej, da pregleda
pot, ali je dovolj varna, ter napove poveljnikom
v posadkah prihod gospe Volodijevske. To se je
zgodilo zato, da so imeli povsod pripravljeno
prenočišče. Za tem oddelkom je korakala glavna
moč Lipkov, za njo so smučale sani z Barbko in
Evico ter druge sani z deklami, nekak manjši od¬
delek pa je stopal zadaj. Potovanje je bilo zaradi
velikih zametov dokaj neprijetno. Gozdi, ki niso bili
pozimi izgubili svojega igličevja, so nekoliko pre¬
prečili snežene zamete, toda puščava ob Dnestru je bila
večinoma zarasla s hrasti in drugim listnatim drevjem.
Pot, ki spričo odpadlega listja ni imela več svojih
prirodnih obokov, je bila do polovice debel zasuta
s snegom. Sneg je polnil jarke, ponekod pa je bil
nanesen v podobi morskih valov, ki so nakopičeni
viseli tako drug nad drugim, kakor bi se hoteli vsak
hip sesuti in se zravnati z ostalim belim površjem.
Ob vožnji črez jarke in na strmini so Lipki na vrvi
držali sani; samo na visokih ravninah, na katerih
so bili vetrovi obrusili snežno skorjo, so potovali

1*

@4  @

hitro po sledu one karavane, ki je bila obenem z
Naviraghom in z učenima Anardratoma prej odrinila
iz Hreptova.

Potovanje je bilo težavno, vendar pa ne tako,
kakor je bilo časih v tej pusti krajini, polni pre¬
padov, rek, potokov in jarkov. Veselili so se torej,
da dospo pred nočjo v globoko dolino, v katere
dnu je bil Mohilov. Vreme je bilo stanovitno in
lepo. Za rudasto zarjo se je prikazalo zlato solnce,
in v njegovih žarkih se je zalesketala ravan, dolina
in puščava, z drevjem in grmičjem zarasla. Drevesne
veje so bile nekamo posute z iskrami; iskre so se
lesketale na snegu, da so te kar oči bolele od tega
leska. Z visokih krajev je bilo skozi poljane kakor
skozi puščavska okna moči videti daleč k Multanom
in dalje proti belemu in sinjemu obzorju, ki so ga
oblivali žarki jutranjega solnca.

Ozračje je bilo suho in mrzlo. Ob takem vre¬
menu se ljudje kakor tudi živali čutijo krepkejše in
zdravejše. Konji so v vseh vrstah rezgetali in Lipki,
dasi jih je zeblo v noge, da so jih krčili pod
obleko, so popevali vesele pesmi.

Solnce je naposled dospelo na sam ščit ne¬
beškega šatora ter jelo greti nekoliko bolje. Barbki
in Evici je bilo že prevroče v kožuhovini na saneh;
zato sta razpeli vrhnjo obleko, odložili oglavnice,
pokazali rožnato lice in se jeli ozirati. Barbka je
gledala po okolici, Evica pa za Azijo, ki ga ni bilo
poleg sani. Odjezdil je bil naprej z onim oddelkom
Čeremisov, ki so bili šli ogledovat okolico in ki so

®  5  ®

tam, kjer je bilo treba, razkidavali sneg. Evica se
je zato nekamo zamračila, ali Barbka, ki je poznala
vojaško službo, jo je tolažila:

»Taki so vsi.. Kadar so v službi, pa strežejo
službi! Moj Mihael me tudi ne pogleda, kadar ima
važen opravek. A bilo bi tudi slabo, da je drugače.
Ako le imam ljubiti vojaka, hočem ljubiti vrlega.*
«Kadar bodo krmili, ali pride takrat k nam?*
vpraša Evica.

»Pazi, da ti ne bo še presedal. Opazila si,
kako je bil vesel, ko je odšel. Ves je bil v ognju.*
«Videla sem. Bil je zelo vesel!*

»A kaj šele bo, ko dobi dovolitev od gospoda
Novoveškega!*

«Oj! kaj me še vse čaka! Zgodi se volja
božja! Kar srce mi umira, kadar se domislim očeta.
Kaj tedaj, ako zakriči ter ostane trdovraten? Kaj
vse bom preslišala potem, ko se vrnem domov!*
»Veš li, Evica, kaj si mislim?*

»No, kaj?»

»Azija ne pozna šale. Tvoj brat bi se mu
utegnil šiloma postaviti po robu, toda tvoj oče mu
ne more zapovedovati. Mislim, da te Azija vzame
brez dovolitve, ako ostane oče trdovraten.*

»Kako to?*

»Kar tako — odnese te. Pravijo, da se z njim
ni dobro šaliti. To je Tuhaj-bejeva kri. Dasta se po¬
ročiti po kateremsibodi duhovniku na poti... Dru¬
god je treba oklicev, krstnega lista, dovolitve, toda
v teh divjih krajih se vrši to nekamo po tatarsko.*

■© 6  ®

Evici se razvedri lice.

»Tega se bojim! Azija je pripravljen na vse,
tega se bojim!» reče.

A Barbka okrene glavo, bistro pogleda Evico
ter se zdajci spusti v svoj zveneči, detinski smeh.

«Da, tega se bojiš kakor miš slanine! Saj te
poznam!»

Evica, rdeča že od hladnega zraka, se zardi
še bolj in reče:

♦ Očetove kletve, te se res bojim in vem, da
se Azija, če treba, ne zmeni za nič.»

• Utolaži se!» reče ji Barbka. »Razen mene
imaš brata, ki ti pride na pomoč. Prva ljubezen
zmerom doseže svoj smoter. To mi je rekel Zagloba
še takrat, ko se mi niti ni sanjalo o Mihaelu!»

In ko sta se razgovorili, sta se jeli kosati s
pripovedovanjem; ena je pravila o Aziji, druga o
svojem Mihaelu. Tako je minilo nekaj ur, dokler
se karavana ni za kratek oddih ustavila v Jarišovu.
Od trga, itak dovolj siromašnega, je bila ostala po
kmetiški vstaji samo še krčma, ki so jo bili po¬
stavili iznova, ko se je od pogostih vojaških po¬
hodov jel kazati dobiček. Barbka in Evica sta našli
v njej potujočega armenskega barantača, rojenega
v Mohilovu, ki je peljal safian v Kamenec.

Azija ga je hotel z njega valaškimi in tatar¬
skimi spremljevalci vred vreči na dvorišče, ali ženski
sta mu dovolili ostati, samo stražniki so morali iz
sobe. Ko je trgovec zvedel, da je potujoča gospa

@ 7  ®

soproga Volodijevskega, se ji je jel priklanjati in
povzdigovati njenega moža do nebes, kar je slišala
kaj rada.

Črez nekaj časa stopi trgovec k brešnom ter
ji, vrnivši se, podari zavitek redkih turških slaščic
in zabojček poln dehtečih turških zdravil, ki so se
rabila zoper različne bolezni.

«To vam darujem iz hvaležnosti,* je dejal.
«Saj prej nismo smeli niti glave pomoliti iz Mohi-
lova, tako je Azba-bej razgrajal tukaj, in po vseh
jarkih je bilo polno razbojnikov. Toda sedaj je
potovanje in trgovanje varno. In iznova potujemo
z blagom po svetu. Naj Bog pomnoži dneve hrep-
tovskega poveljnika in vsak dan naj mu naredi
tako dolg, da mu bo zadoščal za potovanje iz Mo-
hilova v Kamenec, in vsako uro naj mu podaljša
tako, da se mu bo zdela kakor dan. Naš poveljnik,
gospod poljni pisar, rajši sedi v Varšavi, toda hrep-
tovski poveljnik je sam razbojnike pometel tako,
da jim je smrt ljubša nego Dnester.*

«Torej gospoda Revuskega ni v Mohilovu?*
vpraša Barbka.

«Samo z vojaki je prišel semkaj, pa ne vem,
ali se je mudil tri dni. Blagovolite, gospa, dopustiti,
tu je posušeno grozdje, v tem zavitku pa je sadje,
kakršno ne raste niti v Turčiji, nego ga tja dovažajo
iz Azije, kjer raste na palmah. Gospoda pisarja ni
v Mohilovu in sedaj še konjiče ni ondi, zakaj
včeraj je nenadoma odjezdila k Braclavu. Tukaj so
datlji... naj vama, gospe, obema služijo v zdravje...

® 8  ©

ostal je samo gospod Gorenski s pešci, konjiča pa
je vsa odšla . . .»

♦ Čudno se mi zdi, da je vsa odšla,* reče
Barbka ter vprašujoče pogleda Azijo.

♦ Odšla je, da se konji ne zastoje,* odgovori
Tuhaj-bejevič, »zakaj sedaj je vse mirno.»

♦ V mestu so govorili, da se je jel Doroš iz-
nenadoma gibati,* reče trgovec.

Azija se nasmeje.

♦ A s čim bi krmil konje — s snegom?* reče
Barbki.

«Velmožna gospa, vse tovarn pojasni gospod
Gorenski,* doda trgovec.

♦ Tudi jaz mislim, da ni to nič,* odgovori po
kratkem pomisleku Barbka. »Ako bi bilo na tem
kaj resnice, bi jo bil moj mož zvedel poprej.*

♦ Seveda bi bila ta novica najprej dospela v
Hreptov,* reče Azija, *nikar se torej ne bojte,
milost.»

Barbka dvigne jasno lice k Tatarju in nosnice
se ji razširijo.

♦ Jaz da se bojim? To je izvrstno! Gospod, kaj
vam vse prihaja v glavo? Čuj, Evica, jaz da se bojim!»

Evica ni mogla odgovoriti. Bila je že izza
mlada jako sladkosnedna ter je zelo ljubila slaščice,
zato je imela polna usta datljev, kar pa je ni
nikakor oviralo, da se ne bi poželjivo ozirala za
Azijo. Šele, ko je použila slaščico, je dodala:

«Pri takem poveljniku se tudi jaz ne bojim
ničesar.*

(Str. 13.) Azija je hodil ves ta čas peš poleg sani . . .

9-

12


■k



© 13  ©

Nato je vneto in pomenljivo pogledala Tuhaj-
bejeviču v oči, toda ta je imel od tistega časa,
odkar mu je jela biti ovira, do nje samo skrivno
upornost in jezo. Stoječ nepremično, je odgovoril
povešenih oči:

«V Raškovu se pokaže, ali sem si zaslužil
zaupanje.»

Iz njegovega glasu pa je zvenelo nekaj pre¬
tečega. Toda Barbka in Evica sta bili tako vajeni,
da se je Azija v vsem, kar je delal in govoril,
razlikoval od drugih ljudi, da se niti nista zmenili
za to. Sicer pa so se dvigali pred Mohilovom strmi,
težko dostopni griči, ki jih je bilo treba prepotovati
podnevi.

Kmalu so odrinili dalje.

Potovali so do teh gričev kaj hitro. Tam je
hotela Barbka presesti na konja, ali na prigovarjanje
Tuhaj-bejevičevo je ostala pri Evici na saneh, ki so
jih opremili z vrvmi ter kar najoprezneje spuščali
po strmini. Azija je hodil ves ta čas peš poleg
sani, ni pa govoril niti z Barbko, niti z Evico.
Imel je dokaj skrbi za njiju varnost in z nad¬
ziranjem. Solnce je jelo zahajati, preden so preko¬
račili gore, toda oddelek Čeremisov, ki je bil odrinil
naprej, je jel paliti ob poti na ognjiščih suhe veje.
Potovali so torej dalje med rudastimi ognji in med
divjimi postavami, ki so stale poleg njih. Za temi
postavami je bilo v večernem mraku in odseva¬
jočem ognju moči videti grozne in strme pre¬
pade. Vse to je bilo popotnikom novo, zanimivo;

© 14  ©

vse to je bilo podobno nekakemu nevarnemu in
tajnostnemu odposlanstvu, in zato je bila Barbkina
duša v sedmih nebesih in njeno srce je bilo polno
hvaležnosti do moža, ki ji je bil dovolil potovati
v to nepoznano krajino, in do Azije, da je tako
izborno vodil to potovanje. Šele sedaj je spoznala
Barbka, kaj so vojaški pohodi, kakšne so težkoče,
o katerih je bila že toliko slišala od vojakov, kakšne
so strme poti, polne prepadov. Prevzelo jo je ne¬
kako blazno veselje. Bila bi gotovo presedla na
svojega žrebca, ako ne bi se bila morala, sedeča poleg
Evice, razgovarjati z njo in jo strašiti. Ko so jima
v strmih jarkih prednji oddelki izginili izpred oči
ter jeli klicati drug drugega s čudnimi glasovi, katerih
zamolkli odmev se je čudno oglašal med skalami, se
je obrnila Barbka k Evici, jo prijela za roko in dejala:

«Oho! — Pridejo bodisi Dorošenkovi vojaki
ali pa — orda!»

Toda Evica se spomni Azije, sina Tuhaj-beje-
vega, ter se takoj pomiri.

«Azijo spoštujejo orda in Dorošenkovi ljudje
in se ga boje!» odgovori Barbki.

A sklonivši se k njenemu ušesu, pristavi:

«Ko bi šla tudi v Belgrad ali na Krim, samo
da sem pri njem!*

Mesec se je že povzpel visoko na obzorje, ko
so odhajali z gričev. Tedaj ugledajo spodaj kakor
na dnu prepada celo kopico lučic.

♦ Mohilov nam je pod nogami,* se odzove glas
za Barbko in Evico.

@ 15  ®

Ogledata se; bil je Azija, stoječ zadaj na saneh.

»Torej je Mohilov tako na dnu jarka?» vpraša
Barbka.

»Da! Gore ga čuvajo mrzlih vetrov,* reče
Azija, vteknivši svojo glavo med njiju glavi, * iz¬
volite, milost, opaziti, da je tukaj zrak že docela
drug, da je tišji in dokaj toplejši. Tudi pomlad
napoči tu za deset dni prej nego na drugi strani
gora, in drevesa se prej pokrijejo z listjem. Onale
siva planota, ki jo vidita na rebri, je vinograd, samo
da je sedaj še pod snegom.*

Sneg je ležal povsod, toda res je bilo tukaj
mirnejše in toplejše. Čim niže so prihajali v dolino,
tem več lučic se je ondi pojavljalo druga za drugo.

«To je kaj znamenito mesto in precej veliko,»
reče Evica.

«To pa zato, ker ga Tatarji niso požgali za
kmetiške vstaje. Tu je prezimovala kazaška vojska,
in ,Lahov' še nikdar ni bilo tukaj.*

«Kdo stanuje tu?»

«Tatarji, ki imajo celo svojo leseno mošejo,
zakaj v ljudovladi je vsakomur dovoljeno spoznavati
svojo vero. Tukaj bivajo Valahi, Armenci in Grki.»

«Grke sem že videla v Kamencu,* reče Barbka.
Sicer so daleč doma, toda po trgovini hodijo
povsod.*

»Mesto je tudi drugače postavljeno nego vsako
drugo,* reče Azija. »Dokaj raznih ljudi prihaja sem
po trgovini. Ta naselbina, ki smo jo videli od daleč
na rebri, se imenuje Serbi.»

@ 16  @

«Že vhajamo,» reče Barbka.

In res so že vhajali v mesto. Čuden duh
usnja in kvasu jim je udaril na nos. Bil je to
duh safiana, s katerim so se ukvarjali vsaj nekoliko
vsi prebivalci v Mohilovu, a zlasti še Armenci.
Kakor je dejal Azija, je bilo to mesto docela dru¬
gačno od drugih. Hiše so bile postavljene na azijski
način ; okna so imela preprežena z gostimi lesenimi
mrežami. V mnogih poslopjih sploh ni bilo oken
na ulice; dokaj oken je bilo narejenih ob strani
dvorišč, v katera je padala zarja z ognjišč. Ulice
niso bile tlakovane, dasi je bilo kamenja dovolj po
okolici. Tupatam so bile postavljene kaj čudne
stavbe z zamreženimi stenami — bile so to sušil¬
nice, v katerih so sveže grozdje izpreminjali v
rozine. Vonj safianov je napolnjeval vse mesto.

Gospod Gorenski, načelnik pešcev, ki so ga
bili Čeremisi opozorili na prihod gospe poveljnikove
iz Hreptova, jim je prišel na konju naproti. Bil
je že prileten človek in je kokotal in ječal, ker
je imel lice prestreljeno s puško. Zato bi se bila
tudi Barbka, ko je začel jecaje govoriti o zvezdi,
ki se je prikazala na mohilovskem obnebju, skoro
spustila v glasen smeh. Toda pozdravil jo je ter
sprejel kolikor mogoče gostoljubno. V trdnjavici je
že čakala goste večerja in zelo ugodno prenočišče,
na svežih in čistih pernicah, vzetih od bogatih
Armencev na posodo. Gospod Gorenski je sicer
ječal, toda pri večerji je vedel pripovedovati toliko
zanimivega, da ga je bilo vredno poslušati.

® 17  ©

Po njegovem mnenju je zapihal naglo in ne¬
pričakovano nekak nemiren veter s stepe.

Dospelo je poročilo, da se je velik čambul
krimske orde, stoječ pri Dorošenku, zdajci napotil
k.Haysynu in da gre obenem od tega mesta s čam-
bulom vred nekoliko tisoč kazakov. Razen tega so bile
dospele iz raznih mest vznemirljive novice, katerim
pa gospod Gorenski ni pripisoval nikake vere.

»Zima je,» je dejal, »ali od onega časa, kar
je Bog ustvaril svet, so se gibali Tatarji samo spo¬
mladi, zakaj taborov nimajo ter hodijo skupaj v
tolpah; zato krme za konje nikdar ne jemljejo s
seboj. Nam vsem je znano, da vojno s turško močjo
le še mraz drži na vrvici in da bomo po prvi travi
imeli goste; toda da bi se to zgodilo že sedaj, ne
verjamem.*

Barbka je čakala dolgo in potrpežljivo, preden
je gospod Gorenski izpovedal, kar je vedel, toda
on je ječal dalje in vsak hip gibal z ustnicami, kakor
bi kaj jedel.

«Kaj si torej mislite, gospod, o tem, da se
orda porniče k Haysynu?» je vprašala naposled.

»Mislim si, da so ondi, kjer so stali doslej,
konji že vso travo izkopali izpod snega in da se
hočejo nastaniti kje drugje. Mogoče tudi, da se orda,
stoječa blizu Dorošenkovih ljudi, prepira z njimi.
Saj je temu zmerom tako. Zavezniki so, pa se
bojujejo med seboj, in kadar se na pašniku drgnejo
drugi ob druge, se takoj jamejo pretepati.*

• Res je tako!» pritrdi Azija.

® 18  ®

«A še nekaj,» nadaljuje Gorenski, ‘te novice
niso došle neposredno po naših četnikih, nego pri¬
nesli so jih kmetje. Šele pred tremi dnevi je pri¬
nesel Jakubovič s stepe poročila, ki so potrjala
te novice, in zato je vsa konjiča takoj odšla.»

«A vi, gospod, ste samo s pešci ostali tukaj? -
vpraša Azija.

«Žal! Imam komaj štirideset ljudi. Le iztežka
bi ubranil trdnjavo z njimi. Ako bi se genili Ta-
tarji, ki prebivajo tukaj v Mohilovu, ne vem, kako
bi se jim ubranil.»

«A ti se vendar ne zganejo?* vpraša Barbka.

«Ne zganejo se, ker se ne morejo. Mnogi
izmed njih so stalno nastanjeni v ljudovladi z že¬
nami in z otroki, a ti so naši. Oni, ki sede tukaj,
so tu le zaradi trgovine, ne pa zaradi vojne. To
so vrli ljudje.*

»Petdeset svojih Lipkov vam pustim tukaj,*
reče Azija.

‘Bog povrni! S tem mi res zelo ustrežete,
zakaj sedaj bom imel vsaj koga pošiljati k naši
konjiči po novice. Samo ali morete pustiti toliko
ljudi ?»

‘Morem. V Raškov dospo oddelki onih stot¬
nikov, ki so njega dni prestopili k sultanu ter se
hočejo sedaj vrniti pod ljudovlado. Dospe Kričinski,
ki prižene s seboj gotovo tristo konj, morda tudi
Adurovič, drugi pa pridejo pozneje. Na hetmanovo
povelje bom jaz poveljeval vsem in do pomladi
zberem vso divizijo.*

© 19  @

Gospod Gorenski se prikloni Aziji. Poznal ga
je že dolgo, toda ni ga posebno cenil kot človeka
neznanega rodu. Sedaj pa je že vedel, da je to
Tuhaj-bejevič, zakaj to novico je bila prinesla kara¬
vana, v kateri je stopal Naviragh. Gorenski je za¬
čutil sedaj v mladem Lipku kri velikega, dasi
sovražnega bojevnika, a vrhutega je cenil v njem
častnika, ki mu je bil hetman zaupal tako odlično
nalogo.

Azija pa je odšel, da je oddal povelja. Pozval
je stotnika Davida in mu dejal:

»David, Skandarov sin, ti ostaneš s petdesetimi
konji v Mohilovu ter boš pozorno gledal z očmi
ter poslušal z ušesi, kaj se godi okrog tebe. A če
bi mali sokol poslal kako pismo za menoj iz Hrep-
tova, pridržiš poslanca, mu vzameš pismo in po
svojem človeku pošlješ meni. Sicer pa ostaneš tu,
dokler ne dobiš povelja, da se vrneš. Potem, ako
ti poslanec reče, da je noč, potihoma odideš, ako
ti pa reče, da je že blizu dan, zažgeš mesto, se
preseliš na moldavsko obrežje ter greš, kamor ti bo
naročeno ...»

»Rekel si, gospod!» odgovori David. -Z očmi
hočem gledati, z ušesi poslušati, poslanca malega
sokola pridržim, mu vzamem pisma in po našem
človeku pošljem tebi. Ostanem tukaj, dokler ne
dobim povelja, a potem, ako reče tvoj poslanec,
da je noč — potihoma odidem, ako pa reče, da je
blizu dan, zažgem mesto, sam krenem na moldavsko
obrežje ter pojdem, kamor mi bo naročeno.»

@20  @

Naslednjega dne je odrinila karavana dalje,
zmanjšana za petdeset jezdecev. Gospod Gorenski
pospremi Barbko tja za mohilovski jarek. Tam iz-
težka izjeca govor, odmerjen nalašč za slovo, ter
se vrne v Mohilov, Barbka pa in njeni spremlje¬
valci krenejo kaj hitro k Jampolu. Azija je bil ne¬
navadno vesel ter je tako podil ljudi, da je bila
Barbka vsa začudena.

«Zakaj tako hitite, gospod?* je vprašala.

On pa ji reče:

«Vsakdo hiti svoji sreči naproti, moja pa se
prične v Raškovu.»

Evica, obrnivši te besede nase, se je prijazno
nasmehnila, zbrala ves pogum in odgovorila:

«Samo, ako oče . . .*

«Gospod Novoveški me nikakor ne ovira,»
odgovori Tatar in mračen odsev jeze mu izpre-
leti lice.

V Jampolu niso našli skoro nikakih vojakov
— pešcev tam itak ni bilo nikdar, konjiča pa je
bila vsa odrinila; samo nekoliko ljudi je ostalo v
gradu ali bolje rečeno v njega razvalinah . . . Pre¬
nočišče je bilo pripravljeno, toda Barbka je slabo
spala, zakaj novice, ki jih je bila slišala, so jo jele
vznemirjati. Zlasti je mislila na to, kako bo mali
vitez zbegan, ako se pokaže, da se je Dorošenkov
čambul res zganil. Krepila jo je samo še misel, da
to morda ni resnica. Prišlo ji je v glavo, ali ne bi
bilo bolje, ako bi se oddelek Azijevih vojakov vrnil;
toda proti temu je bilo dokaj ovir. Azija, ki je

@ 21  ®

namerjal okrepiti raškovsko posadko, bi ji utegnil
dodati samo stražo, toda ob resnični nevarnosti bi
ta straža ne zadoščala. Sicer pa so imeli dve tret¬
jini pota že za seboj, v Raškovu pa je bil znani
dostojnik s krepko posadko, ki bi se mogla, ojačena
s krepkim oddelkom Tuhaj-bejevičevim in z vojsko
onih stotnikov, ki dospo v Raškov, sovražniku
krepko postaviti po robu. Premiglivši vse to, se je
Barbka odločila popotovati dalje.

Toda spati ni mogla. Sedaj jo je prvič na tem
potovanju obšel tak nemir, kakor bi visela nad
njo neznana nesreča. Morda je ta nemir povečalo
tudi prenočišče v Jampolu. Bilo je to namreč strašno,
krvavo mesto. Za vstaje Hmelnickega je stalo tu
krdelo podoljskih «rezunov» pod Burlajem. Semkaj
so vlačili jetnike ter jih prodajali na trgu, ali pa
jih mučili ter morili z okrutno smrtjo. Semkaj je
dospel spomladi 1615. 1. gospod Stanislav Lancko-
ronski, vojvoda braclavski, ter provzročil grozno
klanje, ki je ostalo ob vsem Dnestru v živem
spominu.

Povsod, po vsej naselbini, so se kazali krvavi
sledovi; tupatam je bilo opaziti še črno pogorišče;
bilo je, kakor da s sten na pol razsutega gradu
gledajo bledi obrazi obglavljenih kazakov in Poljakov.
Barbka je bila pogumna, toda bala se je duhov, v
Jampolu pa so govorili, da straši. Pripovedovali so,
da se pri ustju Šumilovkinem in na bližnjih dne-
strovskih pragovih vsekdar o polnoči sliši velik jok
in stok in da je voda, kadar sveti mesec, videti

Mali vitez, III. zvez. 2

© 22  ®

krvava. Misel na to je napolnjevala Barbki srce s
strahom. Nehote je poslušala v nočni tišini, ali ne
začuje zdajci šuma, joka in stoka. Toda slišala je
neprestano zgolj klice stražnikov: «Čuvaj!»

In Barbka se je spomnila tihe hreptovske so¬
bice, svojega moža, gospoda Zaglobe, prijateljskih
obrazov Nenašinca, Mušalskega, Motovila, Snitka
in drugih. Sedaj .je začutila prvič, da je daleč od
njih, zelo daleč, v tuji krajini, in obšlo jo je tako
koprnenjepo Hreptovu, da se je komaj ubranila joku.

Zaspala je šele proti jutru in imela čudne sanje.
Burlaj, vstaši, Tatarji, krvave bojne slike so se ji vrstile
pred zaspanimi očmi, in v teh slikah je videla nepre¬
stano obraz Azijev, toda to ni bil pravi Azija, nego
nekakšen kazak, divji Tatar ali celo sam Tuhaj-bej.

Vstala je zarana, vesela, da je minila noč in
z njo vred te grozne prikazni. Sklenila je, da ostalo
pot prejezdi na svojem žrebcu, prvič zato, da se
nekoliko razmaje, drugič pa, da bi se Azija utegnil
■razgovoriti z Evico. Oba sta, čimdalje bliže Raškovu,
izvestno imela dovolj vzroka, da sta se posvetovala,
kako naj obvestita o svoji stvari starega gospoda
Novoveškega in kako naj si pridobita njegovo do¬
volitev.

Azija ji je sicer svojeročno držal stremen, ni
pa sedel na sani k Evici, nego je odjezdil na čelo
karavane in tudi pozneje se je sukal blizu Barbke.

Barbka je takoj zapazila, da je v karavani zopet
manj vojakov; obrnila se je k mlademu Tatarju in
rekla:

® 23  ®

• Že vidim, da ste tudi v Jampolu pustili od¬
delek svojih ljudi.»

«Petdeset ljudi, takisto kakor v Mohilovu,*
odgovori Azija.

«A zakaj to?»

Azija se zasmeje na svoj posebni način, odpre
ustnice ter pokaže zobe kakor zloben pes. Trenutek
kesneje reče:

«Hočem imeti postojanke v svoji moči ter vam
preskrbeti varno pot nazaj v Hreptov.*

«Ako se vojska vrne s stepe, bo posadka itak
dovolj velika.®

• Vojska se ne vrne tako skoro.»

»Kako veste to, gospod?»

• Ker se moram prej prepričati do dobra, kaj
se godi pri Dorošenku; temu pa bo treba časa tri
do štiri tedne.*

«Če je tako, pa ste storili prav, da ste ondi
pustili one vojake.®

Nato so potovali molče dalje. Azija se je v
tem vsak hip oziral v rožnato lice Barbkino, na pol
zakrito z ovratnikom in klobučkom, in pri vsakem
pogledu je zatisnil oči, kakor bi si hotel bolje
vtisniti v spomin rožnato njeno sliko.

• Imeli bi se, gospod, pomeniti z Evico,» je
pričela razgovor Barbka. «Vse premalo se razgo-
varjate z njo, da se že kar čudi. Skoro bosta stala
pred gospodom Novoveškim . . . Celo mene samo
obhaja nemir. Morala bi se posvetovati, kaj vama je
storiti.*

2*

® 24  @

»Najprej bi se rad dogovoril z vami,» reče
Azija s čudnim glasom.

«No, zakaj ne začnete?*

«Čakam poslanca iz Raškova . . . Mislil sem si,
da ga najdem že v Jampolu. Neprestano se oziram
po njem.*

«A kaj ima opraviti poslanec z najinim raz¬
govorom?*

»Mislim si, da že prihaja,* odgovori mladi
Tatar, izognivši se odgovoru.

Odjezdil je naprej ter se črez trenutek vrnil.

«Ne, ni bil!* reče.

V vsej njegovi postavi, v njegovem pogledu
in glasu je bilo nekaj tako nemirnega in vročinskega,
in ta nemir se je polastil tudi Barbke. Vendar pa
ji ni šinil v glavo najmanjši sum. Azijev nemir je
bilo moči opravičiti s tem, da so bili že blizu
Raškovu, kjer je bival strogi Evičin oče; ali Barbki
je bilo tako hudo, kakor bi šlo kar za njeno
usodo.

Približala se je sanem in jezdila nekoliko ur
poleg Evice. Razgovarjali sta se o Raškovu, o
starem in mladem Novoveškem, o Zofiji Boški, o
okolici, ki je prihajala čimdalje bolj divja in pusta.
Puščava se je sicer jela raztezati takoj za Hrep-
tovom, vendar pa se je ondi zdajinzdaj na obzorju
valil kvišku dim, kažoč, da je ondi nekak hutor
ali človeška naselbina. Tu pa ni bilo nikjer sledu
o človeku, in ako ne bi bila Barbka vedela, da
potuje v Raškov, kjer žive ljudje in kjer stoji poljska

© 25  ©

posadka, bi si bila lahko mislila, da jo vodijo v
neznano puščavo, v tujo deželo na konec sveta.

Ozirajoč se po okolici, je vsak hip pridrževala
konja, da je naposled ostala zadaj za sanmi in za
vojaškim oddelkom. Azija se ji je pridružil in ker
je dobro poznal krajino, ji je jel razkazovati okolico
ter imenovati različne kraje.

Ali to ni trajalo dolgo, zakaj iz zemlje je jela
prihajati sopara. Zima v tej južni krajini očito ni
imela toliko moči kolikor v gozdnatem Hreptovu.
Po dolinah, v razpokah in jarkih je ležalo sicer še
nekoliko snega, tudi rebri, obrnjene proti severu,
so bile še pokrite s snegom, ali drugje se je bil
sneg že raztajal, po zemlji se je razprostirala gošča,
ali pa se je lesketala vlažna, uvela trava. Iz te
trave se je dvigala sopara ter se vlačila nizko po
zemlji, ki je bila od daleč podobna veliki vodi, na
široko pokrivajoči doline in rove. Nato se je dvi¬
gala sopara čimdalje više, zakrivala solnčne žarke
ter iz lepega vremena napravila oblačen in mračen dan.

«Jutri bo dež,» reče Azija.

< Da bi ga le še danes ne bilo. Kako daleč je
še v Raškov?*

Tuhaj-bejevič se ozre po najbližjih stvareh v
okolici, ki jih je komaj razločeval v megli, ter od¬
govori :

«Odtod je že bliže v Raškov nego nazaj v
Jampol.»

Nato se globoko oddahne, kakor bi se mu
bil težak kamen odvalil od srca.

® 26  ©

V tem hipu se začuje topot konjskih kopit z
nasprotne strani in jezdec se prikaže v megli.

«Halim! Poznam ga!» zakliče Azija.

Res je bil Halim. Dospevši k Aziji in k Barbki,
skoči s konja ter se s čelom dotakne stremena
mladega Tatarja.

«Iz Raškova?« ga vpraša Azija.

«Iz Raškova, gospod!« odgovori Halim.

«Kaj se ondi sliši novega?«

Starec dvigne shujšano in odurno glavo proti
Barbki, kakor bi hotel reči, ali sme govoriti vpričo
nje, toda Tuhaj-bejevič reče takoj:

«Povej pogumno. Ali so vojaki odšli?«

«Odšli, gospod. Le majhna peščica jih je
ostala.»

«Kdo jih je odgnal?«

«Gospod Novoveški.*

«A Petroviča sta krenila na Krim?«

«Že davno. Ostali sta samo dve ženski in
stari gospod Novoveški.«

«Kje je Kričinski?«

«Na drugem obrežju reke. Čaka.»

«K.do je pri njem?«

«Adurovič s svojim krdelom. Oba se ti, kot
svojemu gospodarju, priklanjata do stremena, sin
Tuhaj-bejev, ter se izročata v tvoje roke — ona —
in vsi, ki še niso dospeli.«

«Dobro,» odgovori Azija z iskrečim pogledom.
♦Pohiti h Kričinskemu in mu zapovej, naj obleže
Raškov.»

s> 27 ©

Trenutek pozneje skoči Halim na konja ter
izgine v megli. Azijevo lice se je svetilo v strašnem,
zlobnem blesku. Odločeni trenutek, dolgo pričako¬
vani trenutek največje sreče je napočil. Jezdil je
molče poleg Barbke in ko je začutil, da ima glas
zopet v oblasti, je obrnil k njej temne in žareče
oči ter dejal:

«Sedaj lahko odkritosrčno govorim z vami,
milost.»

«Čujem,» odgovori Barbka in ga pogleda po¬
zorno, kakor bi hotela citati vtiske na njegovem
izpremenjenem obrazu.

II.

Azija požene svojega konja tako blizu k Barbki-
nemu žrebcu, da se je skoro dotakne s stremenom.
Nekaj časa je še jezdil molče. Trudil se je, da bi se
popolnoma umiril, in čudil se je, da ga stane to
tolikanj truda, ko je vendar že imel Barbko v rokah
in ni bilo več človeške moči, da bi mu jo bila
izpulila. Toda sam ni vedel, kako je v njegovi duši
navzlic vsej neverjetnosti še tlela iskra nadeje, da
mu žena, po kateri je koprnel, odgovori z vza¬
jemno ljubeznijo. Ako je bila to nadeja, je bila
zelo slaba, nasprotno pa je bilo koprnenje, da bi
se zgodilo tako, tako močno, da ga je pretresalo
vsega kakor mrzlica. Ali morda to zaželeno bitje
ne razprostre rok, se mu ne vrže v naročje, ne
izgovori onih besed, o katerih je sanjal po cele

@ 28  ©

noči: «Azija — tvoja semD Da ne obvisi z ust¬
nicami na njegovih ustnicah, to je že vedel . . .
Toda kako sprejme njegove besede? Kaj poreče?
Ali res izgubi vse počutke kakor golob v krempljih
ujedinih ter se mu da tako zajeti kakor se slabotni
golob vda jastrebu? Ali bo prosila milosti s sol¬
zami, ali morda grozen vzkrik napolni to puščavo ?
Ali se zgodi kaj več ali kaj manj? . . . Takšna
vprašanja so rojila Tatarju po glavi. Vendar je
napočil čas, ko je bilo treba odstreti zaveso ter ji
pokazati pravo, strašno lice. Oh, ta strah, ta nemir 1
Evo, trenutek še, in vsega bo konec . . .

Naposled se je vendar jel ta strah Tatarju
izpreminjati v to, v kar se najpogosteje izpreminja
strah zverini ... to je v besnost. In začel se je
sam izpodbadati s to besnostjo. »Zgodi se, kar se
hoče,» si je mislil, »moja je, moja vsa, moja bo
še danes, moja bo jutri, a potem se že več ne
vrne k možu, nego bo morala za menoj ...»

Ob tej misli ga je prevzela divja radost, in
zdajci je izpregovoril z glasom, ki se je njemu
samemu zdel tuj:

»Milost me niste poznali doslej!»

«V tej megli se vam je, gospod, nekako
izpremenil glas,» reče Barbka nekoliko vznemirjena;
zdi se mi, da govori kdo drug.»

«V Mohilovu ni vojakov, v Jampolu jih ni,
v Raškovu tudi ne. Jaz sem tu edini gospod . . .
Kričinski, Adurovič in drugi so moji sluge, zakaj
jaz sem knez, vladarjev sin, sem njih vezir, sem

®> 29  @

njih najvišji dostojnik, poveljnik, kakor je bil po¬
veljnik Tuhaj-bej. Jaz sem kan, jaz edini imam
moč, vse je tu- v moji moči.»

«Zakaj mi pripovedujete vse to?»

«Milost me niste poznali doslej . . . Raškov že
ni več daleč . . . Hotel sem biti tatarski hetman ter
služiti ljudovladi, toda gospod Sobijeski mi ni
dovolil . . . Nečem ostati dalje Lipek, nečem služiti
tujega poveljnika, nego hočem sam voditi velike
čambule na Dorošenka ali na ljudovlado, kakor
ukažete, milost.»

«Kakor ukažem jaz? Azija, kaj se godi z
vami ?>

«To se godi z menoj, da so vsi ti moji sužnji,
jaz pa sem vaš suženj. Kaj je meni do hetmana?
Ali je dovolil, ali ni dovolil! Recite, milost, recite
le eno besedo in položim vam Akerman pred noge,
pa tudi Dobruč vam položim pred noge, a te orde,
ki so nastanjene tukaj, ki kočujejo po Divjih poljih,
in vse te, ki prezimujejo tukaj, bodo vaši sužnji,
kakor sem jaz vaš — tvoj suženj! — Zapovej
samo in jaz odpovem pokorščino krimskemu kanu
in turškemu sultanu in se bom z mečem v roki bo¬
jeval z njima. Pridem ljudovladi na pomoč, osnujem
novo ordo v tej pokrajini in tebi edini, gospa moja,
se hočem klanjati, prositi tvoje usmiljenosti in lju¬
bezni!*

Po teh besedah se skloni na sedlu, jo, pre¬
strašeno in nekamo oglušeno od njegovih besed,
objame okrog pasu in nadaljuje s hripavim glasom:

@ 30  ®

«Kaj, ali nisi videla, da sem ljubil tebe edino ?...
Koliko sem že prebil! Vzamem te za svojo. Moja
boš, moja! Nihče te ne iztrga več iz mojih rok!...
Moja si! Moja si! Moja!>

»Jezus, Marija!» zakriči Barbka.

Toda on jo je objemal čimdalje krepkeje, kakor
bi jo hotel zadaviti . . . Kratek dih mu je prihajal
iz ust, oči je imel nekako kalne; naposled jo je
potegnil iz stremenov s sedla, jo posadil predse
in jo pritiskal na prsi. Zasinele ustnice so se mu
poželjivo odpirale kakor usta ribi in začele iskati
Barbkinih ust.

Ona res ni zakričala, pač pa se mu je jela
upirati z nenavadno močjo. Pričela se je med njima
borba, ob kateri je bilo slišati zgolj njiju hitro
dihanje. Naglo gibanje in bližina njegovega lica
sta ji vrnile zavest.

Napočil je trenutek take jasne zavesti, kakršna
obide utopljence pred smrtjo. Takoj je razumela,
kaj pomeni vse to. Vedela je, da se zemlja
udira pod njo, da se pod njo odpira prepast, v
katero jo vleče on, videla je njegovo ljubezen,
njegovo izdajalstvo, svojo strašno usodo, svojo
slabost in onemoglost; začutila je strah, kruto bolest,
ljuto žalost. Toda obenem je izbruhnil v njej plamen
neizmerne razburjenosti, besnosti in želje po osveti.
Tako vrlo je bilo to viteško dete, tako vrla ta iz¬
voljena žena najvrlejšega viteza v ljudovladi, da je
v tem groznem trenutku pomislila sosebno na to:
»Maščuj se!»  in šele potem na to: »Reši se!»

® 31  @

Vse moči njene duše so se napele v tem trenutku,
kakor se od osuplosti naježi las na glavi, in ta
jasnota, ki jo imajo utopljenci, je postala v njej
kar čudovita. Dočim se mu je branila, so jele nje
roke pri njem iskati orožja, da so naposled dosegle
koščeni ročnik orientskega samokresa. Obenem
pa je imela dovolj zavednosti, da je tudi pomislila:
Najsi je samokres nabit, bi se vendarle ne ubra¬
nila, ako bi ustrelila vanj. Zakaj ko bi utegnila
dobiti toliko prostega časa, da bi napela petelina
— preden bi mu namerila cev v glavo, bi jo iz-
vestno prijel za roko ter ji izvil ta poslednji po-
moček rešitve. Zato je sklenila ravnati drugače.

Vse to pa je trajalo samo en trenutek. On je
sicer spoznal njen namen ter iztegnil roko hitro
kakor bliskavica, ali preden je utegnil pogoditi njeno
namero, so se že srečale njiju roke. Barbka ga z
vso obupno močjo svoje mlade in krepke pesti
udari s koščenim ročnikom samokresovim med oči.

Bil je to grozen udarec. Azija ni utegnil niti
zakričati, nego je padel znak, potegnivši jo obenem
s seboj. Kakor bi trenil, plane Barbka pokonci,
zasede svojega žrebca ter zbeži kakor vihar na
nasprotno stran od Dnestra na široko stepo.

Megla jo je zakrivala. Konjič je iztegnil glavo
naprej ter dirjal, kakor bi bil slep, črez drn in
strn sredi skal, prepadov in jarkov. Vsak hip se je
utegnil kam vdreti v jamo, vsak hip sebe in jahalko
razbiti ob skalnato steno, toda Barbka se ni menila
za nič. Najgroznejša nevarnost zanjo so bili Lipki

© 32  @

in Azija . . . Čudna stvar! Sedaj, ko se je bila že
otela iz rok razbojnikovih in ko je ta ležal bržkone
mrtev med skalami, je strah prevladal vse njene
druge občutke. Ležeča z licem na grivi svojega
konja in bežeča v megli kakor srna, ki jo prega¬
njajo volkovi, se je bala Azije sedaj dokaj bolj
nego v onem hipu, ko je bila v njegovem naročju.
Čutila je strah, slabost, čutila vse, kar čuti slabotno
dete, ki je zašlo ter beži sedaj samo, kamor ga
neso noge. Nekak jokajoč glas se je jel odzivati
v njej, združen z otožnim stokanjem, ter je žalostno
klical po rešitvi.

♦ Mihael, reši me! Mihael, reši me!*

In konjič je bežal, gnan po čudovitem nagibu,
preskakoval jarke, se izogibal ostrih, koničastih skal,
da je naposled zemlja nehala zveneti pod njego¬
vimi kopiti. Očito je dospel na nekako livado, raz¬
prostirajočo se tuintam med jarki-.

Ves oblit z znojem, je težko sopeč dirjal —
dirjal.

«Kam naj zbežim ?» se je vprašala Barbka.

Toda v tem hipu si je odgovorila:

«V HreptovL

Toda strah ji je novič stisnil srce ob misli na
daljno pot, držečo črez strašno puščavo. A takoj
se je tudi spomnila, da je Azija pustil oddelke
Lipkov v Mohilovu in v Jampolu. Gotovo so bili
vsi Lipki dogovorjeni med seboj; vsi so namreč
služili Aziji in zato bi jo gotovo ujeli ter odgnali
v Raškov. Zato je bilo treba pognati konja daleč

si 33 s>

na stepo ter se obrniti šele potem na sever in se
izogniti naselbinam ob Dnestru.

Bilo pa je treba ravnati tako tembolj, ker je
vedela, da pojdejo preganjalci, ako bodo poslani
za njo, gotovo poleg obrežja; v tem se utegne
kje na široki stepi srečati s poljskim oddelkom,
ki bi se vračal v postojanko.

Konjiček je jel stopati čimdaljepočasneje.Barbka,
izkušena jahalka, je razumela, da mu je treba dati
odduška, ker se ji sicer zgrudi na poti. Čutila pa je
tudi, da bi bila brez konja v tej puščavi izgubljena.

Pridržala ga je v diru ter jezdila nekaj časa
korakoma, toda iz ubogega konja se je kadila
sopara v gostih klobčičih.

Barbka je začela moliti.

Zdajci pa nekoliko sto korakov za njo zarez-
geta konj.

Barbki se naježijo lasje na glavi.

»Moj konj pade, pa tudi oni popadajo!» je
rekla glasno.

In novič se spusti v dir.

Nekaj časa je dirjal konjič kakor golob, ki ga
preganja sokol; dirjal je dolgo, dokler so ga nosile
moči, toda rezgetanje se je neprestano oglašalo za
njim. Bilo pa je v tem rezgetanju, prihajajočem iz
megle, nekaj neizmerno tožnega in groznega. Ko je
minil prvi naval novega strahu, si je domislila Barbka,
da konj ne bi rezgetal, ako bi kdo sedel na njem,
zakaj jezdec, ki se ne bi hotel izdati, da koga
preganja, bi mu zabranil rezgetanje.

© 34  @

«Ne more biti drugače, nego da se Azijev
konj drevi za menoj.*

Oprezno potegne oba samokresa iz sedla. Toda
ta opreznost ni bila potrebna. Zakaj trenutek kes-
neje se je nekaj zardelo pred njo in v megli se je
prikazal Azijev konj z razkodrano grivo in z raz¬
širjenimi nosnicami. Nekolikokrat je zarezgetal in
njen konjiček mu je takoj radostno odgovoril.

«Loš! Loš!» ga pokliče Barbka.

Krotka žival se približa ter se da prijeti za
uzdo. Barbka dvigne oči proti nebu ter reče:

«Varstvo božje!*

Res je bilo to, da je ujela Azijevega konja,
za njo velika dobrota. Prvič je imela dva najboljša
konja izmed vsega oddelka v rokah, da je lahko
presedala z drugega na drugega, drugič pa jo je
navzočnost tega konja prepričala, da se preganjalci
še ne pridreve skoro za njo. Ako bi bil konj dirjal
za vsem oddelkom, bi se bili Lipki, vznemirjeni
zaradi tega, gotovo vrnili iskat svojega poveljnika.
Sedaj pa si je lahko mislila, da niti ne mislijo na
kako nezgodo Azijevo in da ga pojdejo iskat šele
potem, ko bodo vznemirjeni zaradi njegove odsotnosti.

«Takrat pa bom že daleč!* je končala Barbka
svoje misli. Pri tem se je novič spomnila, da Azi-
jevi oddelki stoje v Jampolu in Mohilovu.

♦ Treba mi je jezditi po široki stepi; reki pa
se ne smem približati, dokler ne dospem v okolico
hreptovsko. Ta človek je sicer lokavo nastavil svoje
zanke, toda Bog me otme iz njih!*

® 35  ®

Ob teh mislih se je ojačila ter se pripravljala
na daljnje potovanje.

Ob sedlu Azijevega konja je našla puško, rog
s smodnikom, vrečico s kroglami in drugo vrečico
s konopljenim semenom, ki ga je Tatar rad nepre¬
stano žvečil. Barbka je stremena Azijevega konja
skrajšala primerno svojim nogam in si mislila, da
se bo kakor ptica hranila s tem semenom; zato ga
je skrbno shranila.

Sklenila pa se je ogibati ljudi in «hutorov»,
zakaj v tej puščavi je bilo od vsakogar pričakovati
prej kaj slabega nego kaj dobrega. Srce pa ji je
ginilo ob misli, s čim naj krmi konja. Izkopavala
bi si izpod snega travo ter grizla mah iz skal,
toda kaj, ako se ji zgrudita od slabe krme in težav¬
nega pota? Toda ščediti ju vendar ni mogla.

Druga bojazen, ki jo je stiskala, je bila ta, ali
ne zaide v puščavi. Zaiti sicer ne bi bilo lahko,
ako bi jezdila ob desnem obrežju Dnestrovem, toda
te poti si ni mogla izbrati, Kaj bi bilo, ako zajde
v mračno puščavo na brezpotja? . . . Kako spozna,
ali krene proti severu ali kam drugam, ako napo¬
čijo megleni dnevi brez solnca in noči brez zvezd?
Za to, da je bila puščava polna zveri, se že ni me¬
nila toliko, saj je imela pogum in dobro orožje.
Volkovi, hodeči v tolpah, bi ji sicer utegnili biti
nevarni, toda bolj se je bala ljudi nego zveri, a
najbolj še tega, da bi zašla.

«Saj mi Bog pokaže pot k Mihaelu ter dovoli,
da se vrnem k njemu!» je rekla glasno.

© 36  ©

In prekrižala se je, si z rokavom otrla rosno
lice,' se z bistrimi očmi razgledala po okolici ter
pognala konja v skok.

III.

Nihče si ni mislil, da ne bi bil Tuhaj-bejevič
jezdil za karavano, nikomur tudi ni prišlo na misel,
da bi ga iskal. Zato je ležal zapuščen, dokler se
sam ni zavedel.

Sedel je ter si hotel domisliti, kaj se godi z
njim. Nato se je jel ozirati. Toda videl je vse le kakor
v mraku. Spoznal je, da vidi samo na eno oko in
še na to slabo. Drugo je bilo izbito ali pa zalito
s krvjo.

Azija dvigne roke k licu. Njegovi prsti otip-
ljejo sesedeno kri na brkih, pa tudi usta je imel
polna krvi, ki ga je dušila in ga silila kašljati.
Kašljajočega ga je lice grozno bolelo; segel je
po njem, toda s tem si je le povečal bolest; torej
je zastokal in roke so mu omahnile.

Barbkin udarec mu je bil razdrobil gorenji
konec nosu ter mu poškodoval kost na licu.

Nekaj časa je sedel nepremično, nato se je začel
ozirati z očesom, v katerem mu je bilo ostalo še
nekoliko svetlobe. Ugledavši v jarku nekoliko snega,
se splazi k njemu, ga nagrabi polno perišče ter si
ga pritisne na razbito lice.

To mu je hipoma precej olajšalo bolečine, in
zato je, ko se mu je raztajal sneg ter mu v vrelcu

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Pl Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

V Ljubljani 1903

Natisnila in založila ^
Kleinmayr & Bamberg

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski* («Mali vitez»), :  ki
gaje spisal Henrik Sienkiewicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadiš?*,
«Z ognjem in mečem», «Križar j i» i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2*/ a  pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

@ 37  @

tekel po brkih, nagrabil novo perišče snega in ga
del na rano. Nato ga je jel poželjivo jesti, kar ga
je takisto olajšalo. Črez nekaj časa se je iznebil
one grozne teže, ki jo je čutil v glavi; spomnil
se je vsega, kar se je bilo zgodilo. Toda v prvem
hipu ni čutil ne jeze, ne besnosti, ne obupa. Te¬
lesna bolečina je zatrla vse druge občutke, in ostala
je samo želja po hitri rešitvi.

Azija poje še nekoliko pesti snega ter se ozre
po konju. Toda konja ni bilo. Spoznal je, da mora
iti peš, ako neče čakati, da ga pridejo Lipki iskat.

Oprl se je z rokami ob tla, poizkušal vstati,
toda novič je zastokal od bolesti in se sesedel.

Presedel je tako morda dobro uro in iznova
poizkusil vstati. Zdaj se mu je posrečilo to vsaj za
toliko, da je vstal in da se je, oprt s hrbtom ob
skalo, vzdržal na nogah. Ko pa je pomislil na to,
da bo treba zapustiti podporo ter storiti korak na¬
prej, a potem še drugi in tretji ter iti po pustem pro¬
stranstvu, ga je tolikanj prevzel občutek onemoglosti
in strahu, da bi se bil skoro zopet sesedel.

Toda premagal se je, potegnil sabljo iz nož¬
nic, in se, opirajoč obnjo, polagoma pomikal dalje.
Storivši nekoliko korakov, je začutil v telesu in
nogah prejšnjo moč. Samo glava kakor ne bi bila
njegova; zdelo se mu je, da se mu kakor tuja,
težka stvar nagiblje zdaj na desno, zdaj na levo,
zdaj naprej, zdaj nazaj. Bilo mu je, kakor bi imel
nositi to breme nenavadno oprezno, da ne zdrsne
z njega ter se ne razbije ob skalo.

Mali vitez, III. zvez.

3

® 38  ©

Časih se mu je glava tako vrtela, kakor bi
hotela, da bi se i sam vrtel z njo. Časih se mu je
stemnilo v onem edinem očesu. Pri tem se je
oberoč opiral ob sabljo.

To vrtenje v glavi mu je polagoma minevalo,
zato pa je rasla bolečina, ki ga je palila v čelu,
v očeh, po vsej glavi, da je jel na glas ihteti od
bolečine.

Odmev od skalovja je ponavljal njegovo ih¬
tenje. — Potikal se je po tej puščavi krvav, strašen,
bolj podoben vampirju nego človeku.

Mračilo se je že, ko je začul pred seboj topot
konjskih kopit. Bil je to lipkovski desetnik, ki je
dospel po povelja. Še tega večera je Azija pridobil
toliko moči, da je ukrenil zasledovanje, ali takoj
nato je legel na kožuhovino in ni tri dni nikogar
pustil k sebi.

Razen ranocelnika Grka, ki mu je obezoval
rane, in Halima, ki mu je pomagal, ni smel nihče
k njemu. Šele četrtega dne je iznova dobil govo¬
rico in zavest o tem, kaj se je bilo pripetilo.

In njegova razvneta misel je takoj zletela za
Barbko. Videl jo je v duhu dirjajočo črez skale in
puščavo; zdela se mu je podobna ptiču, ki je od¬
letel za vselej. Videl jo je, kako se vrača v Hreptov,
videl jo v naročju njenega moža, in ta prizor mu
je provzročal večjo bolest nego rana na licu, ali
s to bolečino se je družila še žalost zaradi doži¬
vele sramote.

© 39  ©

«Zbežala je, zbežala!« je ponavljal neprestano,
in besnost ga je davila tako, da je časih zopet
izgubil zavest. «Gorje!« je odgovarjal Halimu, ko
se je ta trudil, da ga pomiri, češ, da jim Barbka
ne more uiti in da jo zatmo. Azija je nato le
brcal z nogami, pehal od sebe kožuhovino, s ka¬
tero ga je Tatar odeval, grozil z nožem Halimu in
Grku, tulil kakor zver, skakal pokonci ter jo hotel
sam loviti, ujeti in jo potem svojeročno zadaviti v
jezi in divji ljubezni.

Časih se mu je bledlo v vročnici. Klical je
Halima, naj mu čim prej prinese glavo malega
viteza, a ženo njegovo je imel zvezano zaprto poleg
sebe v stanici. Časih se je razgovarjal z njo, jo
prosil, ji grozil, časih je iztezal roke, da bi jo
prijel, naposled pa je zaspal ter spal dolgo, dolgo.
Ko se je prebudil, ga je vročnica minila že popol¬
noma; zdaj je mogel mirno govoriti s Kričinskim
in Adurovičem.

Oba sta pritekla na razgovor, da bi zvedela,
kaj jim je storiti. Vojaki, ki so bili odšli pod po¬
veljstvom mladega Novoveškega, se res niso mogli
vrniti pred štirinajstimi dnevi, ali nepričakovan slučaj
je utegnil pospešiti njih vrnitev, in zato je bilo treba
v tem hipu vedeti, kako in kaj. Kajpada, Kričinski
in Adurovič sta se le na videz hotela vrniti v službo
ljudovladino, ali Azija je vedel vso stvar; on edini
jima je mogel namigniti, kaj naj storita v tem ali
onem primeru; on edini je mogel pojasniti, kje je
večji dobiček: ali če se vrneta na sultanovo zemljo,

3 *

@ 40  @

ali če se opravičita s tem, da služita ljudovladi.
Oba sta dobro vedela, da hoče Azija izdati ljudo-
vlado, ali mislila sta si, da jima naroči, naj napo¬
vesta izdajstvo šele pred vojno, da bo tem uspeš¬
nejše. Njegovi migljaji bi jim morali biti povelje,
ker se jim je vsilil za poveljnika kot poglavar vse
te stvari, kot človek najbolj lokav, najbolj vpliven,
kot Tuhaj-bejevič, sin proslavljenega zmagovalca
med vsemi ordami.

Hitro sta dospela k njegovi postelji ter se mu
globoko priklanjala, a on ju je pozdravljal, ker je
bil še zelo slab, z zavezanim licem in z enim
očesom, toda sicer je bil že zdrav. Precej pri na¬
stopu jima je dejal:

«Bolan sem. Žena, ki sem jo hotel oteti in
si jo osvojiti, se mi je izmuznila iz rok in z roč¬
nikom samokresovim me je ranila. To je bila žena
poveljnika Volodijevskega. Kuga pomori njega in
ves njegov rod!»

«Zgodi se, kakor si rekel!» mu rečeta oba
stotnika.

«Bog vama daj, zvesta moja, srečo in zdravje!»

«Tudi tebi, gospod!»

Nato se jamejo razgovarjati, kaj naj storita.

»Mogoče ni omahovati, niti službo sultanovo
odlašati do vojne,* reče Azija, »zakaj po tem, kar
se je zgodilo s to žensko, smo izgubili zaupanje
in z golimi sabljami planejo po nas. Toda preden
nas napadejo, planemo mi nanje ter požgemo mesto
na hvalo božjo. Ono perišče vojakov, ki je ostalo

© 41  ©

tukaj, pa vzamemo za plen; bivake, ki so pod¬
ložni ljudovladi, tudi zajamemo, imovino Valahov,
Armencev in Grkov si razdelimo ter odrinemo za
Dnester v sultanovo deželo.*

Kričinskemu in Aduroviču, ki sta že dolgo
kočevala med najdivjejšo ordo ter plenila z njo vred,
so se zasvetile oči.

«Hvala ti, gospod,* reče Kričinski, »spusti nas
v to mesto, ki nam ga Bog daje v naše roke...*

»Novoveški vaju ni oviral?* ju vpraša Azija.

♦ Novoveški je vedel, da se vrneva v ljudo-
vlado; vedel je, da prideš ti, gospod, da bi se
združil z nama, zato naju je smatral za svoja člo¬
veka, kakor ima tudi tebe za svojega.*

«Midva sva stala na moldavski strani,* omeni
Adurovič, »toda oba s Kričinskim sva hodila k
njemu na posete in sprejemal naju je kakor ple¬
miča ter dejal: ,S sedanjim dejanjem opereta svoj
stari greh, in ako vama hetman odpusti na Azijevo
poroštvo, pa ne bi bilo prav, ako bi se jaz jezil
na vaju. 1  Hotel je, naj se nastaneva v mestu, toda
rekla sva mu: ,Tega ne storiva, dokler nama Azija
Tuhaj-bejevič ne prinese hetmanove dovolitve. 1  Ko
je odhajal, nama je še napravil gosti ter naju na¬
prosil, naj čuvava mesto.*

♦ Na onih gosteh,* pristavi Kričinski, »sva
videla očeta in ono starko, ki čaka, da se ji vrne
mož iz sužnosti, in ono gospodično, s katero se
namerja Novoveški poročiti.*

© 42  ©

4 A!■> reče Azija, «nisem se še spomnil, da
so sedaj vsi tukaj! A z gospodično Novoveško
sem prišel jaz semkaj!*

Zaploska z rokami in ko se Halim prikaže,
mu reče takoj:

«Brž, ko moji Lipki ugledajo v mestu ogenj,
planejo na one vojake, ki so ostali tukaj v trdnjavi,
in jih obglavijo. Ženske in starega plemiča naj zve¬
žejo in stražijo, dokler ne izdam povelja.*

Po teh besedah se obrne h Kričinskemu in
Aduroviču.

«Sam ne bom pomagal, ker sem slab, pač pa
zasedem konja ter hočem nadzirati; toda vidva,
draga tovariša, začnita, le začnita!*

Kričinski in Adurovič takoj odideta, pa tudi
on odide za njima, si zapove prignati konja ter
odjezdi k visokim vratom gledat, kaj se bo godilo
v mestu.

Dokaj Lipkov tudi krene na nasip, da si na¬
pasejo oči s pogledom na klanje. Oni vojaki Novo¬
veškega, ki nisi bili odšli na stepo, so si mislili,
videč Lipke zbrane v tolpi, da je morda v mestu
kako pozorišče; zato so se takoj pomešali mednje
brez bojazni in brez suma.

Sicer pa je bilo teh pešcev komaj dvajset.
Drugi so bili v mestu ali v krčmah.

Krdela Aduroviča in Kričinskega se hipoma
razkrope po mestu. Bili so v teh tolpah skoro zgolj
Lipki in Čeremisi, torej nekdanji bivalci v ljudo-
vladi, večinoma plemiči, ki so pa že davno zapu-

-© 43  ©

stili njeno mejo ter se s svojim pustolovskim živ¬
ljenjem precej poenačili z divjimi Tatarji. Staro
obleko so že davno raztrgali; bili so opravljeni s
kožuhi iz ovčjih kož, z volno na lice obrnjeno.
Te kožuhe so oblačili na golo telo, zagorelo od
stepnih vetrov ali od ognjiškega dima. Orožje so
imeli boljše nego divji Tatarji; vsi so nosili sablje
in loke v ognju skaljene; mnogi so imeli tudi
samokrese. Z lic se jim je čitala ista žeja po krvi,
ista krutost kakor z obrazov njih dobruških, bel-
grajskih ali krimskih sobratov.

Razpršivši se po mestu, so jeli begati na razne
strani ter predirno kričati, kakor bi se hoteli s tem
krikom vzajemno izpodbujati na moritev in plen.

Toda najsi so si mnogi po tatarskem običaju
vtikali nože v usta, so domači prebivalci, med ka¬
terimi so bili večinoma Valahi, Armenci, Grki in
deloma tatarski trgovci, zrli nanje ne brez nezaup-
nosti. Prodajalnice so bile odprte, trgovci so sedeli
po turški šegi pred njimi na klopeh ter šteli s prsti
jagode svojih molkov.

Krik Lipkov je provzročil samo to, da so jih
jeli radovedneje ogledovati, češ, da morda prire¬
jajo igro.

Zdajci pa na oglih ob trgu izbruhne dim in
iz ust vseh Lipkov zahrumi tako grozno tuljenje,
da Valahe, Armence in Grke obide strah za žene
in otroke.

Hipoma pa se usuje cela ploha pušic na mirne
prebivalce. Krik, ropot naglo zapiranih vrat in oken

@44  @

se je spajal s topotom konjskih kopit in s tuljenjem
plenečih Lipkov.

Trg se napolni z dimom. Povsod je odmeval
krik: »Gorje! Gorje!» Lipki so plenili prodajalnice,
vlačili prestrašene ženske za lase iz hiš, metali na
ulice vsakovrstno blago iz prodajalnic kakor tudi
pernice, iz katerih se je kadilo perje. Stokali so
moški, ki so jih Lipki morili, tulili so psi, mukalo
je govedo, izpostavljeno požaru v zadnjih gospo¬
darskih poslopjih. Rudasti ognjeni jeziki, ki so se
videli celo podnevi med črnim dimom, so švigali
čimdalje više proti nebu.

V trdnjavi planejo Azijevi jezdeci takoj izpo-
četka na neoborožene vojake, večinoma pešce.

Ondi ni bilo skoro niti boja. Nekoliko nož je
nenadoma predrlo poljske prsi, nato so odsekali
nesrečnikom glave ter jih zmetali pod kopita Azi-
jevega konja.

Tuhaj-bejevič je dopustil večini svojih Lipkov,
da so se v krvavem delu pridružili sobratom; sam
pa je le stal in gledal klanje.

Dim je zakrival delo Kričinskega in Aduroviča;
duh s pogorišča se je širil celo do trdnjave; mesto
je gorelo kakor velikanska grmada in dim je za¬
stiral pogled. Samo časih se je razlegnil v smradu
strel iz samokresa, kakor bi bilo treščilo v mraku;
časih je švignil mimo bežeč človek ali oddelek
preganjajočih Lipkov.

Azija je stal na svojem kraju ter se veselil v
srcu, gledajoč delo svojih Tatarjev. Divji smeh mu

@ 45 s>

je razširil ustnice, pod katerimi so se lesketali beli
zobje; smeh tem divjejši, čimbolj se je z njim
spajala bolečina od rane, ki se je že sušila. Razen
radosti se je tudi napuh vzdigoval Lipku v prsih.
Evo, vrgel je raz sebe breme licemerstva ter prvič
izpustil iz rok uzdo sovraštva, ki ga je bil toliko
let skrival v prsih. Sedaj se je čutil kot pravi Azija,
sin Tuhaj-bejev.

Toda obenem ga je obhajala grozna žalost,
da Barbka ne vidi tega požara, tega klanja, da ne
vidi njega v tem novem poklicu. Ljubil jo je, toda
obenem ga je mučilo koprnenje, da bi se ji osvetil.
«Stala bi tu pri konju,» si je mislil, «jaz bi jo
držal za lase, zvijala bi se mi ob nogah, a potem
bi jo pograbil ter ji dosita poljubljal usta in bila
bi moja, moja sužnja.*

Od obupa ga je odvračala samo nadeja, da
mu jo morda priženo nazaj oni oddelki, ki jih je
bil odposlal, da jo ujamejo, ali oni, ki jih je bil
zapustil na poti. Te nadeje se je držal kakor utop¬
ljenec rešilne deske, in ta nadeja mu je dajala moč.
Ni mogel misliti niti na to, da jo je izgubil, ker
je premnogo mislil na trenutek, ko jo ujame in
si jo osvoji.

Stal je poleg vrat, dokler ni utihnilo nesrečno
mesto, kar se je pa kmalu zgodilo; zakaj krdela
Adurovičeva in Kričinskega so štela skoro toliko
glav kolikor vse mesto. — Požar je zatrl tarnanje
ljudi ter divjal še do večera. Azija je stopil s konja
ter odšel s počasnimi koraki v prostorno sobano;

@ 46  ®

ondi sredi sobe so razgrnili pred njim ovčje kože,
na katere je sedel ter čakal obeh stotnikov.

Prišla sta kmalu, in z njima vred so došli
drugi dostojniki. Vseh lica so bila razveseljena, zakaj
plen je presezal vse njih pričakovanje. Mesto se
je bilo izza poslednje kmetiške vstaje že močno
dvignilo ter bilo imovito. Ujeli so tudi nad sto
mladih žensk in krdelo otrok, ki jih je bilo lahko
prodati na sejmih na vzhodu. Može, stare ženske,
ali še premajhne otroke, nesposobne za pot, pa so
vse pobili. Roke so se jim kadile od človeške krvi,
kožuhi so jim zadarjali po smradu s pogorišča.

Vsi so sedli okrog Azije, in Kričinski je dejal:

«Sam kup pepela ostane za nami. Preden se
vrnejo vojaki s stepe, bi še utegnili planiti na
Jampol; ondi je še več vsakovrstnega plena nego
v Raškovu.»

«Ne!» reče Tuhaj-bejev sin; *v Jampolu so
moji ljudje, ki požgo mesto, nam pa je tudi že čas,
da pohitimo v kanovo in sultanovo deželo.»

«Kakor zapoveduješ! Vrnemo se s slavo in
plenom!» se oglase stotniki in desetniki.

»Tukaj, v trdnjavi so še one ženske in oni
plemič, ki me je vzgojil,® reče Azija; »tega je treba
nagraditi po zaslugi.«

Po teh besedah zaploska in zapove prignati
jetnike.

Takoj priženo predenj gospo Boško, oblito s
solzami, Zofijo, bledo kakor smrt, Evico in starega
gospoda Novoveškega. Ta je imel roke in noge

®> 47  @

zvezane z vrvjo. Vsi so bili prestrašeni, a še bolj
osupli od tega, kar se je bilo pripetilo in česar
niso mogli umeti. Edina Evica, zatopljena v svoje
misli, ni mogla ugeniti, kaj se je bilo zgodilo z gospo
Volodijevsko, zakaj se Azija ni bil prikazal doslej,
zakaj se je bilo pričelo klanje v mestu, zakaj so bili
zvezani kakor sužnji; mislila si pa je, da se to godi
zato, ker jo hoče Azija odnesti šiloma, ker Azija
kar besni od ljubezni do nje, in ker se je hoče po¬
lastiti šiloma, ne da bi v prevzetnosti prosil očeta
njene roke. Bilo je sicer vse to strašno, ali Evica
se ni bala za svoje življenje.

Prignani jetniki niso spoznali Azije, zakaj imel
je lice obezano. Toda strah je tem huje grabil
ženske za kolena, ker so si v prvem hipu mislile,
da so divji Tatarji na neumeven način potolkli
Lipke ter se polastili Raškova. Šele pogled na Kri-
činskega in Aduroviča jih je prepričal, da so v
rokah Lipkov.

Nekaj časa so molče zrli drug drugega. Na¬
posled se oglasi Novoveški z drhtečim, a močnim
glasom: «V čigavih rokah smo?»

Azija jame odvijati z glave obeze, in skoro se
prikaže njegovo nekdaj lepo, dasi divje, sedaj pa
za vselej pokvarjeno lice z razbitim nosom in s
črnozasinelo jamo namesto enega očesa. Izkratka :
strašno lice, koprneče po osveti, na katerem se je
zrcalil smeh, bolj krčevitemu kremženju nego smehu
podoben. Nekaj časa je molčal, potem je uprl plam¬
teče oko v starega plemiča ter dejal:

© 48  ©

»V mojih rokah ste, v rokah Tuhaj-bejevega
sina!»

Toda stari Novoveški ga je spoznal, preden
je povedal, kdo je; spoznala ga je tudi Evica, ka¬
tere srce se je stisnilo od groze in odpora ob
pogledu na to pokvečeno glavo.

Zakrila si je oči, in stari plemič je odprl usta,
pomežikoval od čudenja in ponavljal:

«Azija! Azija!*

»Ki ste ga vi vzgojili, ki ste mu bili oče in
ki se mu je pod vašo očetovsko roko hrbet zalival
s krvjo.*

Plemiču šine ob teh besedah kri v glavo.

»Izdajalec!* reče, »pred sodiščem se boš za¬
govarjal za svoje dejanje! . . . Kača! . . . Imam še
sina!»

«Da, imaš hčerko,* odgovori Azija, «zaradi
katere si me dal pretepsti na smrt; to hčerko pa
jaz dam poslednjemu prostaku izmed orde, da bo
imel služabnico in užival razkošje z njo!*

»Poveljnik, podari jo meni!* se zdajci oglasi
Adurovič.

»Azija! Azija! Zmerom sem te . . .» zakriči
Evica ter se mu zgrudi pred noge.

Toda on jo sune z nogo, Adurovič jo prime
za roko ter jo potegne po podu k sebi. Gospod
Novoveški jame izpreminjati barvo. Vrv mu zaškriplje
na rokah, tako močno jo napne, neumevne besede
mu privro iz ust. Azija vstane s sedeža ter gre k
njemu, izpočetka počasi, potem pa hitreje kakor

© 49 -a)

zver, ki se pripravlja skočiti na svoj plen. Naposled
skoči k njemu, ga z zakrivljenimi prsti svoje se-
sušene roke prime za brke ter ga jame neusmi¬
ljeno tepsti po glavi in po licu.

Hropenje mu je pri tem vrelo iz prsi, in na¬
posled, ko je plemič padel na tla, mu je Tuhaj-
bejevič pokleknil na prsi in zdajci se je svetel nož
zalesketal v mračni sobi.

«Milost! Pomoč!« zakriči Evica.

Toda Adurovič jo udari po glavi, potem pa ji
položi široko dlan na usta. V tem pa je Azija
umoril Novoveškega.

Bil je to tako strašen prizor, da je celo lipkovske
desetnike zazeblo v prsih, zakaj Azija je nalašč po¬
časno rezal vrat staremu plemiču, ki je grozno
stokal in hropel. Iz odprtih žil je brizgala kri čim¬
dalje močneje na roke sovražniku ter naposled
potokoma tekla na tla. Končno je hropenje prene¬
halo in čulo se samo, kako je žvižgal zrak v pre¬
rezanem vratu; noge umirajočega moža so krčevito
opletale po tleh.

Azija vstane.

Njegovo oko se ozre sedaj na bledo, nežno
tovarišico Zofije Boške, ki je bila videti kakor
mrtva, zakaj brez zavesti je visela na roki Lipka,
ki jo je držal. Azija deje:

«To dekle si prihranim, dokler je komu ne
podarim ali ne prodam.«

Nato se obrne k Tatarjem: *A sedaj, kadar se
vrnejo zasledovalci, pojdemo v sultanovo deželo.«

® 50 ®

Zasledovalci so se vrnili dva dni pozneje, toda
s praznimi rokami. Tuhaj-bejevič je odšel v sulta¬
novo deželo z obupom in besnostjo v srcu, zapu-
stivši za seboj samo sivkaste in višnjevkaste kupe
pepela.

IV.

Deset ali dvanajst ukrajinskih milj je bilo iz
Hreptova v Raškov — pot ob Dnestru pa so raču¬
nali na 30 milj. Res, da so iz prenočišč odhajali
že o mraku in se niso ustavljali, dokler ni napočila
pozna noč, tako je bil ves pohod, glede na težavno
prevožnjo črez reke, končan v treh dneh. Takrat
ljudje in vojaki niso bili vajeni tako naglih pohodov,
toda kdor je moral ali hotel, je utegnil to pot pre¬
hoditi v tem času. Barbka si je izračunila, da jo
mora stati še manj časa, ker je jezdila na konju in
ker je bilo to potovanje beg, čigar ugodna posle¬
dica je bila zavisna od naglice.

Prvega dne je vendar spoznala, da se vara;
ker ni mogla potovati ob Dnestru, je jezdila po
stepi in s tem napravila velik ovinek. Sicer pa je
utegnila tudi zaiti, in bilo je zelo verjetno, da je
že. Mogla je dospeti do zvodenelih rek, do nepre¬
dirnih gozdnih gošč, do močvirij, ki niti pozimi
ne zmrznejo; zadeti je utegnila na ovire, bodisi
zverin ali ljudi. Ker pa je tudi ponoči namerjala
jezditi dalje, se ji je utrjalo prepričanje, da celo
tedaj, če se izide vse po sreči, edini Bog ve, kdaj
dospe v Hreptov.

® 51  @

Posrečilo se ji je bilo uiti iz Azijevih rok, toda kaj
bo dalje? Vsekakor je bilo vse drugo bolje nego
ono gnusno objemanje; vendar pa ji je zastajala
kri v žilah, kadar se je domislila, kaj jo še čaka.

Takoj ji je šinilo v glavo, da jo utegnejo celo
ujeti, ako bi ščedila konja. Lipki so poznali to
stepo docela, in kar nemogoče je bilo, da bi se
skrila njih očem, njih zasledovanju. Saj so od rane
pomladi vse leto po cele dneve zasledovali Ta-
tarje, ko že konjska kopita niso puščala več sledu
za seboj; čitali so dogodke na stepi kakor iz od¬
prte knjige; pregledovali so te ravnine kakor orli,
sledili kakor lovski psi. Vse žive dni so prebili na
zasledovanju. Zaman so jezdili časih Tatarji v po¬
tokih, da ne bi puščali sledu za seboj —• kazaki,
Lipki in Čeremisi kakor tudi drugi poljski lovci
so jih vedeli poiskati po tatarsko ter jih napasti
tako naglo, kakor bi bili zrasli iz tal.

Kako torej naj zbeži takim ljudem ? Kvečjemu,
ako jih pusti tako daleč za seboj, da bo že zaradi
razdalje same nemogoče zasledovanje. Toda v takem
primeru se ji zgrudita konja. «Zgrudita se gotovo,
ako bosta neprestano tekla tako, kakor sedaj,» si
je mislila Barbka, in groza jo je obšla, ko je po¬
gledala na konja, mokra od truda, kako se je kadila
sopara iz njiju in kako jima je pena v kosmih pa¬
dala na tla.

Torej je časih zadrževala njiju dir ter poslušala.
Ali kadarkoli je dahnil vetrič, zašumelo suho listje,
udarilo trsičje ob trsičje, kadarkoli so zašumela krila

© 52  ®

mimo letečega ptiča, da, celo kadar ji je zašumelo
v ušesih, se ji je zdelo, da čuje odmev prega¬
njalcev.

In prestrašena je iznova pognala konja v grozen
dir, dokler je njiju hropenje ni opomnilo, da živali
ne moreta dirjati dalje.

Teža vseobče samote jo je morila čimdalje
huje. Oh, kako se je čutila zapuščeno, kakšna žalost
ji je stiskala srce! Hudovala se je na vse ljudi,
zlasti na najbližje in najdražje, da so jo tako za¬
pustili !

Nato se je domislila, da jo je gotovo Bog
kaznoval, ker si je bila tako želela nenavadnih
dogodkov, ker se je udeleževala lova in pohodov,
na katere se je spuščala proti moževi volji zgolj iz
lahkomiselnosti in nedostatne resnobe.

Spomnivši se vsega tega, se je razjokala,
dvignila glavo in ponavljala:

»Kaznuj me, toda ne zapusti me! Mihaela ne
kaznuj! Ta je nedolžen.*

V tem se je približala noč in z njo vred hujši
mraz ; pot je bil še bolj negotov in nemir še večji.
Stvari okrog nje so se zakrivale, izgubljale od¬
ločno obliko, in obenem se ji je zdelo, kakor bi se
tajnostno oživljale. Neravni robovi visokih skal so
bili videti kakor glave, pokrite z okroglimi in koni¬
častimi čapkami, ki zro navzdol z velikanskega ob¬
zidja, zro tiho in zlo, kdo potuje tu spodaj. Gibanje
drevesnih vej, ki jih je premikal veter, je bilo po¬
dobno človeškemu gibanju; nekatere so migale

@ 53  @

Barbki, kakor bi jo klicale ter ji hotele zaupati
neko grozno tajnost. Zopet druge, tako se ji je
zdelo, so jo svarile: Ne bližaj se! Debla podrtih
dreves so bila podobna odurnim bitjem, ki se pri¬
pravljajo na skok. Barbka je bila pogumna, zelo
pogumna, toda, kakor takrat vsi ljudje, zelo prazno¬
verna. Zato so se ji tudi, ko je nastal mrak, ježili
lasje na glavi, in vsa je drhtela ob misli na nečista
bitja, ki utegnejo prebivati v teh krajinah. Zlasti
se je še bala vampirja. Vera vanj je bila razširjena
ob vsem Dnestru spričo bližnje soseščine z Mol-
davo, zlasti v krajini okrog Jampola in Raškova.

Tu je zmerom umiralo toliko ljudi brez izpo¬
vedi in brez odveze. Barbka se je spomnila vseh
onih pripovedk, ki so jih bili pravili o večerih
vitezi v Hreptovu pri ognjišču; vseh onih globokih
dolin, v katerih se je, kadar je zapihal veter, zdajci
odzval stok: »Jezus! Jezus!» onih vešč, v katerih
je nekaj hroplo; onih bledih, nekrščenih otrok z
zelenimi očmi in nerazmerno velikimi glavami, ki
so prosili, naj jih jezdeci vzamejo k sebi na konje,
a kadar so jih vzeli, so jeli sesati njih kri; in na¬
posled onih glav brez trupel, ki so hodile po
pajkovih nogah, in najstrašnejših izmed vseh groz,
doraslih vampirjev ali volkodlakov, ki so se narav¬
nost spuščala na ljudi.

Jela se je križati in ni prenehala, dokler ji
roka ni omedlela; molila je litanije, zakaj drugega
orožja ni bilo mogoče rabiti zoper te nečiste
moči.

Mali vitez, III. zvez.

4

© 54  ©

Pogum sta ji dajala tudi konja, ki sta, ne
kažoča strahu, veselo rezgetala. Časih ju je pobožala
po grivi, kakor bi se hotela prepričati, da je resnica
vse to, kar se godi okoli nje.

Noč, ki je bila izpočetka zelo temna, je pri¬
hajala čimdalje jasnejša in naposled so se skozi redko
meglo prikazale zvezde. Barbki je bilo to zelo po
volji, zakaj strah se ji je dokaj zmanjšal. Vrhutega
je mogla, zroča na veliki voz, uravnavati smer svo¬
jega bega proti severu, k Hreptovu.

Ko je pogledala okrog sebe, je spoznala, da
je. že dokaj daleč od Dnestra, zakaj tu je bilo že
precej manj skal, krajina je bila bolj odprta in videla
je več gričev, obraslih s hrastičjem, a med njimi
obširne ravnine.

Neprestano je morala preskakovati rove in
jezditi črez jarke. Spuščala se je vanje vsekdar z
bojaznijo v srcu, zakaj v globelih je bila tema in
tudi mraz je bil ondi zelo krut in prodiren. Ne¬
kateri teh jarkov so bili tako široki in strmi, da
se jim je morala daleč izogniti, s čimer pa je iz¬
gubila dokaj zlatega časa in si podaljšala pot.

Huje je bilo s potoki in rečicami, katerih se
je iztekala cela množica od vzhoda v Dnester.
Večinoma so bile še vse zamrzle, in konja sta
boječe hropla, ko sta morala ponoči stopati v ne¬
znano vodo. Barbka se je trudila prebroditi vodo
samo tam, kjer je sodila po zložnem obrežju, da
je reka široko razlita in ne globoka. Večinoma je
temu tudi bilo tako. Toda ponekod je sezala voda

@ 55  ■©

konjema do trebuha. Takrat je Barbka po vojaškem
običaju pokleknila na sedlo, se z obema rokama
držala za prednjo berglico in poizkušala, da si ne
zmoči nog. Vselej se ji to le ni posrečilo, in skoro
jo je jelo hudo zebsti v noge od stopal do
kolen.

«Bog daj, da napoči dan! Potem pojdem ur-
nejeN je govorila neprestano.

Naposled dospe na široko ravan, obraslo z
redkim gozdom. Videč, da konja že komaj vlačita
noge za seboj, se ustavi na kratek počitek. Oba
konja urno skloneta glave k zemlji ter jameta s
prednjimi nogami kopati mah in velo travo. V
gozdu je bilo popolnoma tiho; cula je samo, kako
sta dihala konja in kako je šumela trava, ki sta jo
hrustala med čeljustmi.

Pomirivši, ali bolje, omamivši glad, sta se
hotela oba konja očito uleči, toda tega Barbka ni
mogla dopustiti. Ni se tudi drznila odpeti z njiju
jermena ter stopiti sama na tla, zakaj hotela je biti
vsak hip pripravljena za beg.

Vendar pa je presedla na Azijevega konja,
zakaj njen konj jo je bil že nesel, odkar ga je
zadnjič nakrmila. Daši je bil to konj plemenite krvi,
je bil vendar slabši od Azijevega konja. Sedši na
sedlo, je začutila glad, torej je jela žvečiti ono
seme, ki ga je bila našla v vrečici poleg sedla
Tuhaj-bejevega konja. Teknilo ji je dobro, dasi je
bilo nekoliko grenko. Jedla je torej ter hvalila Boga
za to nepričakovano okrepilo.

4 *

@ 56  @

Uživala pa je seme zelo oprezno, da bi ji
zadoščalo do Hreptova. Nato ji je jel sen z ne-
ukrotno močjo zapirati trepalnice, toda obenem, ko
jo je nehalo ogrevati konjsko gibanje, je začutila
precejšnji mraz. Noge je imela docela odrevenele;
po vsem telesu je čutila neizmerno utrujenost, zlasti
v križu in rokah, utrujenih itak po grozni borbi z
Azijo. Obšla jo je velika slabost, in zatisnila je
oči. Toda trenutek pozneje se je zopet premagala.
«Ne! Podnevi hočem spati,> si je mislila, «ako
zaspim sedaj, zmrznem takoj.*

Toda misli so se ji bledle čimdalje bolj, druga
je preganjala drugo; pred očmi so se ji pojavljale
slike brez redu: puščava, beg in zasledovanje, Azija,
mali vitez, Evica in zadnji dogodki — vse to se ji
je mešalo v polsnu in polbdenju. Vse to se je
drevilo nekam dalje, kakor se drevi val, ki ga žene
veter, in ona, Barbka, se drevi z njim vred brez
strahu, pa tudi brez veselja, kakor bi ji bilo nare¬
jeno. Azija se je delal, kakor bi jo podil, toda
obenem se je razgovarjal z njo ter se bal za konja.
Gospod Zagloba se je jezil, češ, da se večerja
preveč ohladi. Mihael jim je kazal pot, Evica se
je peljala za njimi na saneh ter pojedala datelje.

Nato so te osebe ginile čimdalje bolj, kakor
bi jih zakrivala megla ali mrak, in so polagoma
izginjale druga za drugo; ostala je le nekaka čudna
tema, ki je ni prešinil pogled.

Puščava se ji je zdela prazna, široka in ne¬
izmerno daljna. Praznota je prešinjala vse, naposled

® 57  ®

je prešinila tudi njeno glavo. Ugasnile so v njej
vse predstave, vse misli, kakor vetrov dih na
prostem zraku ugasi goreče plamenice.

Barbka je zaspala. Toda na srečo: Preden je
mogel mraz ustaviti kri v njenih žilah, jo je prebudil
nenavaden šum. Konja sta skočila pokonci; izvestno
se je bilo zgodilo v puščavi nekaj nenavadnega.

Barbka, ki se ji je hipoma vrnila zavest, je
pograbila Azijevo puško, se sklonila na konju ter
jela poslušati z napeto pozornostjo. Bila je že take
naravi, da ji je vsaka nevarnost budila na prvi hip
budnost, pogum in pripravljenost za obrambo.

Toda sedaj, ko je poslušala skrbneje, se je
takoj pomirila. Glas, ki jo je bil prebudil, je bilo
kruljenje merjascev. Ti glasovi so bili tako močni,
da so napolnili s hrupom vso okolico. Tolpa je
bila dovolj daleč, toda v nočni tišini, ko je vse
ugreznjeno v spanje, se ji je zdela tako blizu, da
Barbka ni cula zgolj kruljenja in cviljenja, nego
tudi glasove urnega dihanja. Zdajci pa se začuje
topot, tresk zlomljenih vej in vsa tolpa priteče ter
izgine nedaleč od Barbke nekje v gozdni globeli.
Toda Barbka je ni videla. In nepoboljšljivi Barbki
se je, dasi je bila v tako groznem položaju, pre¬
budila lovska žila, in bilo ji je žal, da je ni videla.

«Človek bi vsaj kaj videl,» si je rekla v duši,
»toda to nič ne škodi. Na poti skozi gozd gotovo
še kaj ugledam.* A potem, ko se je spomnila, da
je bolje, ako ničesar ne vidi, pač pa beži kar naj-
urneje, se je spustila na daljnjo pot.

@ 58  ®>

Ni ji bilo mogoče dalje ostati tudi zato, ker
jo je zeblo čimdalje huje, ali pri gibanju svojih
konj se je vendar izdatno razgrevala ter se pri tem
utrudila primeroma le malo. Zato pa sta konja, ki
sta bila pojedla nekoliko vele trave in mahu, tekla
kaj nerada in s povešeno glavo dalje. Bok jima je
pokrivalo ivje, in videlo se je, da komaj pre¬
stavljata noge. Saj sta bila dirjala od poldne do
pozne noči skoro brez oddiha.

Ko je prejezdila poljano, zmerom gledaje na
veliki voz na obzorju, je dospela v goščo, ne
preveč zaraslo, toda hribovito, presekano z ozkimi
jarki. Okrog Barbke se je stemnilo, ne toliko od
sence, ki so jo delala drevesa, nego zato, ker se
je dvigala sopara in zakrivala zvezde. Treba je bilo
jezditi slepo dalje. Samo jarki so kazali Barbki, da
je na pravi poti, zakaj vedela je, da se raztezajo
od vzhoda proti Dnestru, da torej hiti, preskakujoč
neprestano nove, venomer proti severu. Domislila
pa se je tudi, da se navzlic temu kažipotu še ne¬
prestano lahko preveč približa Dnestru ali pa pre¬
daleč krene od njega. Ali eno kakor drugo je moglo
biti nevarno, zakaj v prvem primeru bi se ji preveč
podaljšala pot, v drugem pa bi utegnila dospeti
v Jampol ter ondi priti sovražniku v pest.

Ali je bila še pred Jampolom ali že na eni
črti z njim, ali pa ga je pustila že za seboj, tega
ni slutila kar najmanj.

«Prej spoznam, da sem v okolici mohilovski,
zakaj ta je v globoki dolini, ki se daleč razgrinja
in ki jo nemara spoznam.»

©59  ©

Pogledavši k nebu si je mislila:

«Samo to mi daj, Bog, da dospem za Mo-
hilov; ondi se pričenja že Mihaelova oblast, tam
se že ne ustrašim ničesar več.»

Ali v tem se je temnilo čimdalje bolj. Na
srečo je v gozdu še ležal tuintam sneg, na čigar
belem pogrinjalu je bilo moči razločevati drevesna
temna debla, njih nižje veje in se jih ogibati.
Barbka je morala jezditi počasneje in zato se je
njene duše iznova polastil strah pred nečistimi
bitji, zaradi katerih ji je bila že prej zastajala kri
v žilah. V tem hipu pa je glasno zaklicala:

«V imenu Boga očeta in Sina!»

Bila je to obsena, ali pa je morda razbojnik
sedel na veji. Resnica je, da je Barbka ugledala
razločno dvoje plamtečih oči visoko, kakor je človek
visok.

Od samega strahu so se ji oči prevlekle z
meglo in ko je spet izpregledala, ni videla že ni¬
česar. Samo nekak šelest je začula med vejami, in
srce ji je utripalo tako močno v prsih, kakor bi
jih hotelo raznesti.

In jezdila je dolgo, dolgo, koprneča po dnevni
svetlobi. Noč pa je bila vendar neizmerno dolga.
Skoro nato ji je zopet reka pregradila pot. Barbka
je bila že dovolj daleč za Jampolom, nad obrežjem
reke Rosave, toda videla ni, kje je, ter je slutila
samo to, da gre proti severu, ko je prišla zopet
do nove reke. Ugibala je takisto, da se že skoraj
razdani, zakaj mraz se je znatno povečal. Očito je

@ 60  ©

jelo zmraževati, zakaj megla se je polegla in zvezde
so se zopet prikazale, samo dokaj bledejše in ne¬
gotovo migljajoče.

Naposled je jela tema res bledeti. Čimdalje
razločneje je bilo moči videti debla in veje. V gozdu
je vladala tišina — danilo se je.

Črez nekaj časa je Barbka že razločevala konjsko
dlako. Naposled se jena vzhodu med drevesnimi vejami
pokazal svetel pas; nastal je dan, in sicer kaj prijeten.

Takrat je Barbka začutila neizmerno utrujenost.
Usta so se ji zatezala v neprestanem zdehanju, oči
se ji zapirale; vsak hip je zaspala trdno, ali za malo
časa, zakaj zbudila jo je veja, ob katero je trčila z
glavo. Po sreči sta hodila konja zelo počasi, spo¬
toma puleča mah, tako da je bil ta udarec kaj lahen
ter ji ni provzročil škode. Solnce je že izšlo, in
njegovi bledi, lepi žarki so prodirali skozi brez-
listne veje. Pri tem pogledu je novič nadeja stopila
v Barbkino srce.

Med njo in zasledovalci se je že razgrinjalo
obširno stepno prostranstvo, toliko gričev in jarkov,
in cela noč. «Ako me le ne ujamejo oni v Jam-
polu ali v Mohilovu, oni me že ne ujamejo,» je
dejala sama pri sebi. Domislila se je tudi, da je
izpočetka bežala po skalnatih tleh, na katerih konjska
kopita niso mogla puščati sledu.

Toda kmalu nato se je iznova loti obup.

«Lipki tudi na skalah in na kamenju najdejo
sledove in zasledovali me bodo vztrajno in strastno ...
kvečjemu — ako jim ne popadajo konji.»

S)  61  ®

To poslednje mnenje je bilo tudi najverjetnejše.
Barbki je zadoščal samo en pogled na svoja konja,
oba sta imela bok upadel, glavo povešeno, oči
kalne. Stopajoča korak za korakom, sta pripogibala
glavo k zemlji, da utrgata nekoliko mahu, ali pa sta
mimogrede trgala rudasto listje, viseče tuintam na
nizkem hrastovem grmičju. Očito ju je mučila vroč-
nica, ker sta bila v vseh potokih poželjivo pila.

Navzlic temu je Barbka, ko je dospela na ne-
zaraslo polje med dvema gozdoma, pognala konja
novič v skok ter se tako drevila z njima do bliž¬
njega gozda.

Ko je prejezdila ta gozd, je prišla na drugo
poljano, še obširnejšo in hribovitejšo. Za gričem,
dobre četrt milje daleč, je bil videti dim, ki se je
valil proti nebu. Bil je to prvi obljudeni prostor,
do katerega je dospela, zakaj ta krajina, razen
obrežja Dnestrovega, je bila izpremenjena v puščavo,
ne samo spričo tatarskih napadov, nego tudi spričo
poljsko-kazaških vojen. Po poslednjem pohodu go¬
spoda Čarneckega, ki si je osvojil Bušo, so se trgi
izpremenili v borne vasi, vasi pa so se zarasle z
mladim gozdom. A vendar je za gospodom Čar-
neckim bilo še toliko pohodov, toliko bitek, toliko
klanja, celo do novejših časov, ko je veliki Sobi-
jeski te krajine izvil sovražniku. Življenje se je
začelo že izgubljati, sosebno ta pas zemlje, po ka¬
terem je potovala Barbka, je bil nenavadno pust.
Na njem so se zlasti skrivali razbojniki, pa tudi te
so bile deloma že pobile posadke, stoječe v Ra-
škovu, Jampolu, Mohilovu in Hreptovu.

-g) 62  @

Prva misel Barbkina ob pogledu na oni dim
je bila, pojezditi k njemu, poiskati pristavo ali hutor,
ali tudi preprosto ognjišče, se ondi ogreti, nakrmiti
konja in se tudi najesti sama. Toda takoj jo je
prešinila misel, da se je v tej krajini bolje srečati
s tolpo volkov nego z ljudmi. Ljudje so bili tu
bolj divji in kruti nego zverina. Pač pa je bilo treba
pognati konja ter pustiti za seboj čim najprej to
človeško bivališče, zakaj v njem bi jo utegnila ča¬
kati samo smrt.

Na koncu nasprotnega gozda je zapazila Barbka
kopico sena; ne meneč se za nič, je obstala pri
njem, da nakrmi konje. Konja sta res poželjivo
hrustala seno, pogrezajoč glave z ušesi vred v kopo,
odkoder sta vlačila cela perišča sena. Samo uzdi sta
ju ovirali. Barbka ji jima ni hotela sneti, češ: «Tam,
kjer je bil videti dim, mora biti hutor; ker pa stoji
kopica tukaj, priča to jasno, da imajo v hutoru
konje, na katerih bi me lahko zasledovali. Zato
moram biti pripravljena.*

Vendar pa je prebila pri kopi uro dolgo, da
sta se konja dodobra nasitila, ona pa se je najedla
semena. Jezdeč dalje, zdajci zapazi pred seboj dva
človeka, nesoča na hrbtu otep protja.

Eden je bil človek ne ravno star, pa tudi ne
mlad, z licem razoranim od osepnic ter s škilastimi
očmi, strašen, z ljutim živalskim izrazom; drugi je
bil še mlad deček, očito blazen. To je bilo na prvi
pogled videti iz bedastega smeha in iz pogleda,
ki je razodeval slabo pamet.

@ 63  @

Oba sta, ugledavši jahalko in orožje, vrgla
otepe protja na tla ter se očito zelo prestrašila.
Toda sestanek je bil tako nepričakovan in stala sta
že tako blizu, da ni bilo moči pobegniti.

«Hvala Bogu!» se oglasi Barbka.

«Na vekov veke!»

«Kako se imenuje ta hutor?*

«Kakšno ime naj bi imela ta koča? Ej, koča
je to!»

«Ali je odtod daleč v Mohilov?«

«Ne veva.*

Pri tem jame starec pozorno ogledovati Barb-
kino lice. Ker je imela na sebi moško obleko, jo
je imel za fanta, in na njegovem obrazu se je
namesto prejšnjega strahu pojavila predrznost in
krutost.

«A zakaj ste tako mladi, gospod vitez?*

«Kaj pa vi?»

«Ali. potujete sami?» nadaljuje kmet in stopi
nekaj korakov naprej.

«Vojska gre za menoj.»

Toda oni obstane, pogleda po širni poljani
ter odgovori:

«Ni res, nikogar ni!»

Po teh besedah stopi še nekaj korakov bliže;
škilaste oči se mu mračno zalesketajo, nato se na¬
mrdne ter jame posnemati glas prepeličji, izvestno
da bi koga priklical.

»Molči, sicer pogineš!*

© 64  @

Človek umolkne ter se takoj zgrudi na tla.
Takisto stori glupi dečko ter jame od strahu tuliti
kakor volk. Mogoče, da je od strahu popolnoma
zblaznel, zakaj njegovo tuljenje je zvenelo kar po¬
šastno.

Barbka požene konja ter izgine kakor pušica.
Na srečo ni bil gozd pregost in drevesa so stala
dovolj daleč vsaksebi. Skoro se prikaže pred njo
nova poljana, sicer ozka, toda zelo dolga. Konja,
nasitivši se pri kopi, sta dobila nove moči ter dir¬
jala, kakor bi se kosala z vetrom.

«Onadva pohitita domov, zasedeta konje ter
me bosta lovila,* si je mislila Barbka. Tolažilo jo
je to, da sta bila njena konja dobra dirjalca, sicer
pa je tudi bilo do hutora še dovolj daleč.

»Preden dospeta tja, preden prideta s konjema,
bom, tako dirjajoč, že eno ali dve milji daleč od
njiju.*

To je bilo tudi res. Ko je minilo nekoliko
ur in se je Barbka prepričala, da je nihče ne
preganja, je jela jezditi počasneje, a velik strah,
velika tesnoba sta ji stiskali srce ter ji privabili
solze v oči.

Ta sestanek jo je poučil, kakšni ljudje so v

tej krajini in kaj se je dalo pričakovati od njih.

Toda to je ni osupnilo prav nič. Iz izkušenosti in
iz pripovedovanja v Hreptovu ji je bilo znano, da
so se bivši naselniki ali izselili iz te puščave, ali

pa jih je požrla vojna. Oni pa, ki so ostali, so

živeli v neprestanem bojnem strahu, v krutem do-

•s 65 ®

mačem nemiru, pod tatarskimi napadi, v razmerah,
v katerih je bil človek proti človeku volk. Brez
cerkve, brez vere, brez vsakih lepih zgledov, niso
poznali druge pravice nego svojo pest in so izgubili
vse človeške občutke ter podivjali kakor gozdna
zverina. Barbka je to dobro vedela, toda osamel
človek, blodeč v puščavi, ki ga stiska mraz in
glad, išče nehote pred vsem drugim pomoči pri
ljudeh. Tako tudi ona; ugledavši dim, je po prvem
nagibu svojega srca hotela pohiteti tja, pozdraviti
prebivalce hutorove v imenu božjem in pod njih
streho utrujeni glavi naprositi počitka. V tem pa ji
je grozna resničnost kazala zobe kakor hudoben
pes. Zato se ji je srce napolnilo z grenkobo in
solze žalosti so ji privrele iz oči.

«Od nikoder ni pomoči, nego samo od Boga,»
si je mislila; *Bog, da se ne bi več srečala z
ljudmi!»

Potem je jela premišljati o tem, zakaj je oni
človek jel posnemati glas prepeličji. Izvestno so
bili še blizu ljudje, ki jih je hotel poklicati. Prišlo
ji je na misel, da je dospela med razbojnike, ki
so, izgnani s cest ob reki, očitno pobegnili v
puščavo, razprostrto v globeli te krajine, kjer jim
je soseščina s široko stepo zagotavljala varnost
in jim, kadar je pretila nevarnost, lajšala beg.

«Kaj se zgodi ?» se je vprašala Barbka, «ako
jih srečam še več? Puško imam za enega, dva
samokresa za dva, sablja še za druga dva, toda
ako bi jih bilo več, umrem strašne smrti. >

© 66  @

In kakor si je ponoči v grozni tesnobi želela
čim prej belega dne, tako je sedaj koprnela po
mraku, ki bi jo skrival zlim očem.

Na tej vztrajni ježi se je še dvakrat približala
ljudem. Prvič je ugledala na robu obširne ravni
nekoliko koč. Morda v njih niso prebivali razboj¬
niki po poklicu, toda vaščani v tej krajini niso bili
boljši od razbojnikov; drugič pa je začula udarce
s sekiro; izvestno so delali kje blizu drvarji.

Zaželena noč je naposled napočila. Barbka je
bila že tako utrujena, da je rekla, dospevši na golo
stepo, ne zaraslo z gozdom:

»Tukaj se ne ubijem s tem, da bi butnila ob
drevo. Hočem spati, ko bi morala tudi zmrzniti.»

Ko je pa zaprla oči, se ji je zdelo, da vidi
v dalji na belem snegu nekoliko črnih točk, ki se
gibljejo na razne strani. Še trenutek je premagovala
spanec. «To so gotovo volkovi,* je šepnila.

Preden pa je storila nekoliko korakov, so
one točke izginile. In zaspala je trdno ter se zbu¬
dila šele tedaj, ko je Azijev konj zarezgetal pod njo.

Ozrla se je. Bila je ob gozdu. Zbudila se je
o pravem času, zakaj sicer bi bila butnila ob nizke
drevesne veje. Sedaj je tudi zapazila, da drugega
konja nima več.

«Kaj se je zgodilo?* zakliče v velikem strahu.

Zgodilo se je nekaj zelo preprostega. Barbka
je kajpada privezala uzdo svojega konja k sedlu
Azijevega konja, na katerem je sedela, toda od
mrazu otrple roke so ji služile le slabo. Ni dovolj

© 67  ®

krepko zadrgnila vozla, vrv se je razvozlala in
utrujeni konj je ostal, da si je iskal izpod snega
krme ali pa legel.

Po sreči je imela Barbka svoja samokresa za
pasom, takisto tudi rog s smodnikom in vrečico s
kroglami. Sicer pa še ta nesreča ni bila tolika.
Azijev konj se v hitrosti ni mogel kosati z drugim
konjem, zato pa je bil vztrajnejši in se je bolje
upiral mrazu. Barbki je bilo žal priljubljenega konja
in v prvem trenutku je sklenila, da ga hoče poiskati.

Bilo ji je pa vendar čudno, da ga, gledaje po
stepi, ni videla nikjer, dasi je bila noč jasna.

Konj je zarezgetal drugič, iztegal vrat — toda
sem od stepe mu je odgovarjalo molčanje: «Pojdem
ga iskat,» je rekla Barbka.

In že obrne konja, kar se je zdajci poloti
strah, kakor bi ji zaklical človeški glas:

«Barbka, ne vračaj se!»

Res so v tem hipu drugi zli glasovi jeli vzne¬
mirjati tišino in odmevali blizu kakor izpod zemlje.
Bilo je to tuljenje, hropenje, skomljanje, stokanje,
naposled pa ljuto, kratko in pretrgano cviljenje ...
Vse je bilo tem strašnejše, ker na stepi ni bilo
videti ničesar. Barbko je oblival mrzel znoj od
glave do pet in iz zasinelih ustnic se ji je izvil
krik: »Kaj je to? Kaj se godi?»

Precej nato pa je ugenila, da volkovi trgajo
njenega konja, toda ni mogla umeti, zakaj ni moči
ničesar videti, a vendar, ako je sodila po glasovih,
niso mogli biti volkovi nad petdeset korakov daleč
od nje.

© 68  ©

Da bi otela konja, na to ni mogla niti misliti,
zakaj moral je biti že raztrgan, sicer pa ji je bilo
sedaj najprej misliti na svojo rešitev. Ustrelila je
slepo iz samokresa ter novič zbežala. Jezdeč je
premišljala, kaj se je bilo zgodilo, in v prvem hipu
ji je celo šinilo v glavo, da to morda niso bili
volkovi, ker so se oni glasovi culi nekamo izpod
zemlje. Ob tej misli so ji zagomazali mravljinci
po hrbtu, toda skoro se je otresla tudi tega strahu.
Kakor v snu si je domislila, da je dremajoča pre-
jezdila jarek in da jo je konj prenesel iznova na
grič.

«Tako je moralo biti,» si je mislila. «Konj je
ostal v jarku, ondi pa so ga napadli volkovi.*

Ostanek noči je minil brez posebnih dogodkov.
Konj, ki se je bil prejšnjega dne najedel sena, je
dirjal vztrajno, da se je Barbka kar čudila nje¬
govim močem. Bil je to tatarski, kaj lep konjič
in se je odlikoval zlasti z brezmejno vztrajnostjo.
Kadar se je Barbka ustavila na kratek počitek, je
žrl vse, kar je našel, ne da bi bil kaj izbiral: mah,
posušeno listje, da, celo skorjo je grizel z dreves
ter dirjal — dirjal.

Na planoti ga je Barbka pognala v skok. Pri
tem je glasno dihal, povešal glavo od utrujenosti,
toda padel ni. Njen konj, najsi bi tudi ne bil
končal življenja pod volčjimi zobmi, ni bil tako
vztrajen.

Zarana, odmolivši jutranjo molitev, je jela
Barbka številiti čas.

@ 69  @

«Aziji sem se iztrgala iz rok v četrtek po¬
poldne,* je dejala, «jezdila sem skokoma do noči;
nato mi je na potovanju minila noč, potem ves
dan, a zopet vsa noč in sedaj že nastaja tretji dan.
Ako so me tudi zasledovali, so se morali sedaj že
vrniti in do Hreptova že ne more biti daleč, saj
vendar nisem ščedila konj.»

A trenutek kesneje je pristavila:

«Oh, čas je, res je že čas! O Bog, usmili
se me!»

Časih se je že hotela približati reki, zakaj
na obrežju bi bila prej spoznala, kje je, pa zopet
jo je obšel strah, ko se je spomnila, da je petdeset
Azijevih Lipkov ostalo pri gospodu Gorenskem v
Mohilovu. Prišlo ji je na misel, da morda, ko je
bila napravila tolik ovinek, še ni dospela v Mohilov.
Spotoma se je trudila opazovati, kolikor je ni oviral
spanec, ali ni že blizu razsežnega jarka, podobnega
onemu, v katerem se je razprostiral Mohilov, toda
ničesar podobnega ni zapazila. Globel se je utegnila
naposled zožiti ter biti docela drugačna nego pri
Mohilovu. Barbka ni kar nič vedela, kje je.

Pač pa je neprestano prosila Boga, da bi bil
že Hreptov blizu. Čutila je, da dolgo ne prebije več
mrazu in gladu. Vse tri dni se je hranila zgolj s
semenom in dasi je bila varčna, je bila pojedla to
jutro že poslednja zrnca, v vrečici pa že ni bilo
več ničesar.

Sedaj se je mogla živiti in ogrevati zgolj z
nadejo, da je že Hreptov blizu. Razen nadeje jo

Mali vitez, III. zvez. 5

©70  ©

je do gotove mere razgrevala tudi vročnica. Barbka
je dobro čutila, da se je je lotila vročnica, zakaj
dasi je prihajal mraz čimdalje hujši, dasi je imela
izpočetka roke in noge otrple, je sedaj čutila, da
ima ude vroče, pa tudi žeja jo je mučila.

*Ko le ne bi izgubila zavesti,* si je ponavljala.
«Do poslednjega diha hočem hiteti v Hreptov,
ugledati še enkrat Mihaela, potem pa se zgodi
božja volja.*

Morala je prebroditi še številne potoke in reke.
Te pa so bile plitve ali zamrzle. Na nekaterih je
po vrhu tekla voda, spodaj pa je bil trd in močan
led. Vsekakor najbolj izmed vsega se je bala tega
brodarjenja črez vodo, zakaj konj, dasi neprestrašen,
se je očito bal vode. Stopajoč v vodo, je napenjal
ušesa, se pogostoma upiral in primoran oprezno
šel v vodo ter stopal počasi in oprezno korakoma
preko nje.

Bito je že proti poldnevu, ko je Barbka, jez¬
deč po gostem gozdu, dospela k reki, večji, nego
so bile druge, in zlasti dokaj širši. Po njenem
mnenju je morala to biti Ladava ali Kalusik. Ob
tem prizoru ji je srce radostno zatripalo. Vsekakor
Hreptov že ni mogel biti več daleč, in dasi bi ga
bila Barbka izgrešila, se je smela vendar smatrati
že za rešeno, zakaj ondi je bila krajina že bolj
obljudena in ljudi se ji ni bilo treba bati. Kakor
daleč je sezalo Barbkino oko, je imela reka strmo
obrežje. Samo na enem kraju je bito moči opaziti
gramoz, in reka, vklenjena med led, je silila na

® 71  ©

obrežje. To pa je bilo popolnoma zmrzlo, samo
na sredi reke je tekel precej širok pas vode; toda
Barbka se je nadejala, da najde pod njo led kakor
navadno.

Konj je stopil v vodo, ali upiral se je, kakor
vselej, kadar je moral bresti črez reko. Ko je došel
na prod, je Barbka pokleknila na sedlo in se z
obema rokama oprijela prednje berglice.

Voda je zapljuskala pod konjskimi kopiti. Pod
vodo je bil sicer led, kopita so udarila obenj kakor
ob kamen, toda podkve so bile izvestno od dol¬
gega potovanja po skalovju tope, zakaj konju je
jelo polzeti, noge so se mu razkoračile, kakor bi
mu jih bil kdo izpodmaknil. Zdajci pade naprej,
da pri tem pomoči gobec v vodo. Pa zopet skoči
pokonci ter pade nazaj. Nato se sicer zopet dvigne,
ali obenem jame grozno kopati s kopiti. Barbka
ga potrese za uzdo; zdajci pa se začuje za¬
molkel tresk, in konj se z zadnjimi nogami vdre
v globel.

»Jezus! Jezus!* vzklikne Barbka.

Konj, stoječ še s prednjimi nogami na trdih
tleh, se je na vso moč trudil, da bi se rešil, toda
led, na katerega se je spenjal, se mu je jel krhati
pod nogami, zato se je vdiral čimdalje globlje in
je presunljivo hropel.

Barbka je imela še toliko časa in zavesti, da
je prijela konja za grivo in po njegovem vratu
dospela na neprelomljeni led, pri čemer pa je padla
in se zmočila v vodi. Ko se je dvignila in začutila

s*

@> 72  ®

trda tla pod nogami, je spoznala, da je rešena.
Hotela pa je še oteti konja, torej se je sklonila,
ga prijela za uzdo in ga, stopaje nazaj, na vso moč
vlekla k drugemu brežju.

Toda konj se je vdiral čimdalje bolj in ni
mogel potegniti iz globeli niti prednjih nog, da bi
se bil oprl ob neprelomljeni rob ledu. Uzda se je
napenjala čimdalje bolj, konj se je pogrezal čimdalje
bolj. Naposled se je pogreznil popolnoma, samo
glava in vrat sta še štrlela iz vode. Jel je stokati
z glasom, človeškemu glasu podobnim; njegove
oči pa so nepopisno tožno zrle Barbko, kakor bi
ji hotel reči: «Zame že ni več rešitve; izpusti
uzdo, sicer lahko še tebe potegnem v globel.»

Ni bilo druge pomoči, Barbka je morala izpustiti
uzdo.

Potem, ko je konj popolnoma izginil pod
ledom, je šla na drugi breg, ondi sedla pod grm
brez listja ter se razjokala na glas kakor dete. Za
trenutek je bila njena moč popolnoma strta. A vrhu-
tega jo je grenkost in ona žalost, ki ji je bila z
gorjem napolnila srce ob sestanku z ljudmi, obšla še
silneje. Vse je bilo nekamo zakleto proti njej:
blodnja na poti, tema, elementi, človek, zverina;
zgolj roka božja je bila še očitno čuvala nad
njo. To dobro, sladko, očetovsko varstvo ji je
bilo zadnje detinsko zaupanje in sedaj jo je uka¬
nilo tudi to. Bil je to občutek, ki ga Barbka
naravnost ni izrekla, pač pa ga je tem močneje
čutila v srcu.

®> 73  ©

Kaj ji je še ostalo? Tožbe in solze! A vendar
je kazala toliko hrabrosti, toliko poguma, toliko
vztrajnosti, kolikor je sploh more kazati takšno
slabotno bitje. Evo, konj se ji je utopil, poslednji
rešilni pomoček je izginil, edina živa stvar, ki je
bila pri njej. Brez tega konja se je čutila onemoglo
ob pogledu na to nepoznano prostranstvo, ki jo
je še ločilo od Hreptova. Sedaj ni bila samo brez
orožja proti ljudem in zverinam, nego še dokaj bolj
osamela in zapuščena.

Jokala se je, dokler ji niso pošle solze. Nato
jo je še obvzela onemoglost, nenavadna utrujenost.
Občutek, da ji ni več pomoči, je bil tako močan,
da je bil že skoro docela podoben miru.

Zdihnivši torej globoko enkrat, dvakrat, je
dejala:

«Zoper božjo voljo ne opravim ničesar . . .
pa umrem kar tukaj ...»  In zatisnila je oči, nekdaj
tako jasne in vesele, sedaj pa upadle, s črnimi
obrobki.

Bilo pa je to docela naravno; njeno telo je
prihajalo vsak hip medlejše, misli so se ji čimdalje
bolj medle v glavi, srce ji utripalo čimdalje huje.
Ko ne bi je ljubih nihče na svetu, bi ji bilo laže
umreti, a njo so vendar vsi tako ljubili!

In predstavljala si je, kaj se zgodi, ko zvedo za
Azijevo izdajstvo in njen beg, kako jo bodo iskali,
dokler je naposled ne najdejo zasinele, zmrzle,
spavajoče večno spanje pod tem grmom nad reko.
In zdajci je zaklicala glasno:

■§> 74  ®

<0h, Mihael kar obupa! Oj! Oj!»

Nato ga je jela prositi oprostila, češ, da tega
ni kriva ona,

•Jaz, Mihael,« je klicala, objemajoča ga v
duhu, «sem storila vse, kar mi je bilo mogoče,
toda težavno je, dragi moj! Bog ni hotel tega ...»

In zdajci jo prešine tako vroče koprnenje po
ljubljenem možu, taka želja, da bi mogla vsaj
umreti blizu te drage glave, da z naporom po¬
slednjih moči vstane ter se napoti dalje.

Izpočetka ji je bila hoja zelo težavna. Noge,
po dolgi ježi ne več vajene hoje, je niso nosile;
bilo ji je, kakor bi hodila po tujih nogah. Na
srečo je ni zeblo, nego bilo ji je toplo, zakaj
vročnica je ni ostavila niti za trenutek.

Šla je v gozd ter korakala vztrajno dalje,
pazeč samo na to, da je imela solnce na levi
strani, Solnce se je že nagnilo na moldavsko stran,
zakaj bilo je že precej črez poldan, morda že ob
štirih. Barbka se sedaj že ni več toliko menila
za to, da se ne bi približala Dnestru, zakaj nepre¬
stano se ji je zdelo, da je že za Mohilovom.

«Ako bi vsaj to vedela za gotovo! Ako bi to
vedela!« je ponavljala, obračajoč zasinelo in ob¬
enem razpaljeno lice proti nebu. «Ko bi zver ali
drevo izpregovorilo ter reklo: Do Hreptova je še
miljo ali dve hoda, pa bi morda še došla tjakaj ...»

Toda drevesa so molčala, zdelo se je, da ji
niso naklonjena, ker so jo njih korenine ovirale
na poti. Barbka se je zdajpazdaj spoteknila ob

•© 75  '&

katero, štrlečo nekoliko iz snega. Črez nekaj časa
je začutila neznosno težo. Vrgla je torej z ramen
topli plašček ter ostala v edini jopici.

Ko si je tako olajšala breme, je hodila še
urneje. Opotekala se je in padala na snegu. Čreveljci
iz tankega safiana, brez golenic, so se dobro pri¬
legali za potovanje na saneh ali na konju, vendar
pa niso dovolj branili nog, ko so je zadevala ob ka¬
menje in korenine. Nekolikokrat premočeni in vlažni
od vročnice, ki ji je silila celo v noge, so se v
gozdu raztrgali kaj lahko.

«Dojdem bosa bodisi v Hreptov ali v smrt,*
si je mislila Barbka.

In tožen nasmeh ji je razsvetlil ličece, zakaj
veselilo jo je, da hodi tako vztrajno, in ako le umre
na poti, pa Mihael njenemu spominu ne bo mogel
očitati ničesar.

In ker se je sedaj neprestano razgovarjala z
možem, je rekla takoj:

«Qh! Mihael, druga tega ne bi zvršila, na
primer Evica . .

Evice se je nekolikokrat spomnila na tem
begu. Večkrat je tudi molila za njo, zakaj to ji
je bilo jasno, da bo usoda njena in vseh ostalih
jetnikov v Raškovu enako strašna, zlasti ako Azija
Evice ni ljubil,

«Njim je še huje nego meni,* je ponavljala
vsak hip in si ob tej misli nabirala novih moči.

A sedaj, ko je že minila ena, druga in tretja
ura — so te moči kopnele pri vsakem koraku.

© 76  ©

Polagoma je solnce zatonilo za Dnester in naposled
ugasnilo, zalivši oblake z rdečo zarjo. Sneg se je
prevlekel z višnjevkasto barvo. Nato je jela tudi
ona zlata in rudasta zarja temneti in se ožiti čim¬
dalje bolj. Morje zarje, razlite črez pol obzorja, se
je izpremenilo v jezero, iz jezera v reko, iz reke
v potok in naposled se je lesketala na obzorju
samo nekakšna svetla nit, razpeta na zapadu, ki
se je umeknila temi.

Napočila je noč.

Minila je še ena ura. Gozd je bil črn in taj-
nosten, nobena sapica ni dihala v njem. Molčal je,
kakor bi zbiral misli in premišljal, kaj naj stori s
tem bednim, zablodelim bitjem. Ni bilo pa vendar
nič dobrega v tej tišini, nego zgolj neobčutnost
in otrplost.

Barbka pa je hodila venomer, loveča z vročimi
ustnicami ozračje; pa tudi padala je zmerom bolj
pogostoma v temi, ko so jo zapuščale moči.

Glavo je imela dvignjeno, vendar pa se ni
ozirala več po vodniku * velikem vozu», ker jo je
že skoro minila zavest. Hodila je, samo da je
hodila. Hodila je raditega, ker so jo jele ob¬
letavati predsmrtne prikazni, zelo jasne in sladke.

Na primer — štiri strani gozda se jamejo
zdajci pretvarjati v štiri stene, tvoreče hreptovsko
stanico. Barbka vse razločno vidi v njej. Na og¬
njišču plapola ogenj, na klopeh sede kakor navadno
dostojniki. Zagloba se prička z gospodom Snitkom,
gospod Motovilo sedi molče, gleda v ogenj in

@ 77  ©

kadar kaj zacvili v plemenu, reče z zateglim
glasom: »Duša v vicah, česa potrebuješ?* Mušalski
in Hromika pa kockata z Mihaelom. Barbka pride
k njima in de: »Mihael, sedem nekoliko na klop
ter se stisnem k tebi, ker mi ni dobro.* Mihael
jo objame: »Kaj ti je, predraga? Morda ..,.?» In
sklonivši se ji šepne nekaj na uho. Ona pa mu
odgovori: «Oh, nekamo slabo mi jel* Kako lepa
in svetla je ta sobana, kako ljubezniv človek
je Mihael! Samo Barbki ni dobro, njo obhaja
strah ...

Barbki je res slabo, zakaj vročnica jo je zdajci
pustila, pač pa ji rase predsmrtna onemoglost. Pri¬
kazni izginejo. Zavest se ji vrne.

«Bežim pred Azijo,* reče sama sebi, «v gozdu
sem, ponoči, pa ne morem dospeti v Hreptov in —
umiram.*

Po vročnici jo prime mraz, ki ji pretrese telo.
Noge se ji zašibe, naposled omahne v sneg pod
drevesom.

Niti najmanjši oblaček ji sedaj ne zagrinja
misli. Močno ji je žal za izgubljenim življenjem,
toda dobro ji je znano, da umira. Da priporoči
dušo Bogu, jame moliti s pretrganim glasom:

»V imenu Očeta in Sina*-—-

Daljšo molitev ji ustavijo čudni in presunljivi
glasovi, ki se rezko razlegnejo v nočni tišini.

Barbka odpre usta. Vprašanje: Kaj je to? ji
zamre na ustnicah. Nekaj časa stiska roko k licu,

•a) 78 -g)

kakor ne bi hotela verjeti, kar sliši; nato pa se
ji zdajci izvije iz prsi krik:

«0, Jezus! O, Jezus! To so naši vodnjaki na
vreteno! To je Hreptov! O, Jezus!*

Potem to že umirajoče bitje zdajci vstane
in drhte, z očmi polnimi solza ter z razburjenimi
prsmi hiti skozi gozd, pade, pa vstane zopet, po¬
navljajoč:

»Ondi napajajo konje. To je Hreptov! To so
naši vodnjaki na vreteno! ... Da dospem vsaj k
vratom! Vsaj k vratom! ... O, Jezus! Hreptov!
Hreptov!»

In gozd prihaja redkejši, prikaže se zasneženo
polje in grič, s katerega nekoliko iskrečih oči ogle¬
duje bežečo Barbko.

Toda to niso volčje oči . . . To so hreptovska
okna, v katerih ji miglja sladka, jasna in rešilna
svetloba. To je trdnjavica na griču, z vzhodno
stranjo obrnjena proti gozdu . . .

Bilo je do nje še precej daleč, toda Barbka
ni vedela, kdaj je predirjala to prostranstvo. Vojaki,
stoječi na straži pri vratih, je v temi niso spoznali,
toda spustili so jo dalje, smatrajoč jo za strežnika,
ki so ga bili nekam poslali, ki se pa sedaj vrača
k poveljniku. Loveč z usti sapo, zdirja na sredo
trdnjave, prekorači «majdan» poleg vodnjakov, pri
katerih so vojaki napajali konje, ter obstane pri
vratih velikega poslopja,

Mali vitez in Zagloba sta ravnokar sedela na
klopi pred ognjem, popivala juho z mlekom in se

(Str. 81.) Vrata zaškripljejo in majhno, bedno, capasto,
s snegom pokrito bitje zakliče tožno na pragu.

t

@ 81  ®

razgovarjala o Barbki, kako se ji godi v Raškovu.
Oba sta bila zamračena, zakaj obema se je hudo
tožilo po njej in vsak dan sta se prepirala, kdaj
se vrne.

»Bog začuvaj, da ne nastane nagloma vlažno
vreme, ker potem Bog ve, kdaj se vrne,» je po¬
navljal Zagloba.

«Mraz še ostane,> odgovori mali vitez. »Kakih
osem ali deset dni se bom še neprestano oziral
proti Mohilovu.»

»Ljubše bi mi bilo, da ni odšla. Brez nje ni
nobene radosti tu v Hreptovu.«

»A zakaj ste torej svetovali?*

»Ne laži, Mihael. Ravnal si po svoji glavi...»

»Da bi se le vrnila zdrava!*

Mali vitez globoko zdihne in pristavi:

»Zdrava, a čim prej ...»

Vrata zaškripljejo in majhno, bedno, capasto,
s snegom pokrito bitje zakliče tožno na pragu:

«Mihael! Mihael!«

Mali vitez plane pokonci, toda v prvem hipu
je tako osupel, da obstane kakor okamenel na
mestu. Razprostrl je roke, mežikal z očmi ter stal.

‘Mihaeli . . . Azija nas je izdal . . . mene je
hotel ugrabiti — toda zbežala sem . . . pomagaj!»

Po teh besedah je strepetala in se zgrudila
na tla kakor mrtva. Mihael skoči k njej, jo dvigne
lahno kakor peresce ter zakriči grozno:

«Usmiljeni Bog!»

@ 82  ®>

Toda njena bedna, zasinela glava obvisi kakor
mrtva na njegovi roki. Misleč, da drži že mrliča
v rokah, je kričal z groznim glasom:

♦ Barbka je umrla! Umrla! ...»

V.

Novica o Barbkini vrnitvi se je po bliskovo
raznesla po Hreptovu, toda razen malega viteza,
gospoda Zaglobe in dekel ni Barbke tega večera
in še nekoliko naslednjih večerov videl nihče. Po
tej omedlevici na sobnem pragu, se je še toliko
zavedela, da je z nekoliko besedami povedala, kaj
in kako se je bilo zgodilo, toda takoj nato je
omedlela iznova, in črez eno uro, dasi so jo oživljali
tako in drugače, jo greli, napajali z vinom, jo
poizkušali pitati, že ni poznala niti svojega moža.
Ni bilo dvojbe, da se je je lotila dolga in huda
bolezen.

V vsem Hreptovu je nastalo veliko gibanje.
Vojaki, pozvedevši, da se je gospa na pol mrtva
vrnila, so se usipali na «majdan» kakor roj čebel;
častniki so se vsi zbrali v sobi ter, potihoma šepe-
taje, nestrpno pričakovali novic iz stranske sobe,
v kateri so bili položili Barbko na postelj. Toda
dalje časa ni bilo mogoče zvedeti ničesar. Časih
so res tekle mimo služabnice, ta v kuhinjo po
toplo vodo, druga v lekarno po obliže, masti in
koreničje ter se niso dale pridržati. Negotovost je
kakor svinec težila vsa srca. Čimdalje večja tolpa —

®> 83  ©

celo ljudje iz vasi — se je zbirala na majdanu.
Vprašanja so krožila od ust do ust; raznesla se je
novica o izdajstvu Azijevem in o tem, da se je
«gospa» otela z begom, da je bežala že ves teden
brez jedi, pijače in spanja. Ob tej grozni novici
so se prsi vsem napolnile z neukrotno jezo. Med
vojaki je nastal zamolkel hrup; dušila ga je zgolj
bojazen, da ne bi škodoval zdravju bolne gospe.

Naposled po dolgem čakanju pride k častnikom
gospod Zagloba z zardelimi očmi in z naježenimi
lasmi na glavi. Zdajci planejo vsi k njemu in ga
obsujejo s vprašanji:

«Ali živi? Ali živi?»

«Živi,» odgovori starec, »toda Bog ve, kaj
se zgodi črez eno uro? ...»

Glas mu obtiči v grlu in spodnja ustnica se
mu strese. Prijemši se z obema rokama za glavo,
težko sede na klop.

Nato začne zamolklo ihtenje gibati njegove prsi.

Ob tem pogledu objame gospod Mušalski
gospoda Nenašinca, dasi ga sicer ni imel posebno
rad — in se potihoma razjoče, Nenašinec mu takoj
pomaga plakati. Motovilo izbuli oči, kakor bi hotel
kaj pogoltniti, česar ne more. Gospod Snitko, ne
vedoč, kaj dela, si jame razpenjati jopič, gospod
Hromika pa dvigne roko ter začne dirjati po sobi.

Vojaki na majdanu, videči ta znamenja obupa
skozi okna, so si mislili, da je gospa že umrla,
torej so jeli kričati in tarnati. Ko Zagloba zasliši
hrup, odhiti ves zasopel na majdan.

@ 84  @

«Molčite, sodrga! Da bi vas strela!* zakliče
z zamolklim glasom.

Vojaki zdajci umolknejo, spoznavši, da še ni
čas stokati. Zagloba se vrne v sobano, se pomiri
in novič sede na klop.

V tem se služabnica iznova prikaže pri vratih
stranske sobe.

Zagloba takoj steče k njej.

«Kaj se godi?*

«Spi.»

»Spi? Hvala Bogu!*

»Morda še da Bog . . .*

«Kaj dela gospod poveljnik?*

‘Poveljnik je ob njeni postelji.*

‘Dobro! Pojdi ter prinesi, po kar so te po¬
slali !»

Zagloba se vrne k dostojnikom ter reče, po¬
navljajoč za deklo besede:

‘Morda se je usmili Bog? Spi. Že mi zopet
nadeja stopa v srce ... Uf!»

In vsi se globoko oddahnejo. Nato sklenejo
tesen kolobar okrog Zaglobe in ga jamejo izpra¬
ševati.

‘Za Boga! Kako se je zgodilo to vse? Kako
je bilo? Kako je mogla ubegniti peš?»

‘Izpočetka ni bežala peš,» šepne Zagloba,
»nego na dveh konjih, ko je bila tega psa — kuga
ga ubij! — pehnila s sedla.*

• Svojim ušesom ne verjamem! ...»

Kot darila trajne vrednosti priporočava na-
stopna literarna dela svoje zaloge:

Aškerc A., Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K.
Elegantno vezane 4 K.

Lirske in epske, poezije.  8°, 160 strani, 2 K 60 h.
Elegantno vezane 4 K.

— Nove poezije.  8 °, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K.

— Izmajlov 'g> Red sv. Jarja  © Tujka.  Tri drame.
8°, 113 strani, broširane 2 K.

BaumbachR., Zlatorog,  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funtek. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.

Bedenek Jakob, Od pluga do krone.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K; v
platno vezan 3 K.

Brezovnik Anton, Šaljivi Slovenec.  Zbirka najboljših
kratkočasnic iz vseh stanov. Druga, povsem predelana
in za polovico pomnožena izdaja. 8°, 308 str., lK50h.

— Zvončki.  Zbirka pesni za slovensko mladino. 8°,
356 strani, vezan 1 K 50 h.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan
2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije/.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

v Ljubljani j®®®®®®®®®®®

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega ob rta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: I. Koliimbus, II. Kortes, III. Pisar, 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K-

— Poezije.  Ljudska izdaja 1 K, v platno vezane
1 K 40 h.

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.

Sešitek 15

Pan Volodijevski

V Ljubljani 1903

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

Natisnila in založila ^
Kleinmayr & Bamberg

r

' 2 *

Ur

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski» («Mali vitez»), ki
ga je spisal Henrik Sienkiewicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadis?»,
«Z' ognjem in mečem», «Križarji*- i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /, pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

@ 85  @

»Z ročnikom samokresovim ga je udarila med
oči, in ker sta precej zaostala za karavano, ni tega
nihče zvedel in je tudi niso takoj zasledovali. Enega
konja so raztrgali volkovi, drugi se je pogreznil
pod led in utonil. O usmiljeni Kristus! Ubožica je
šla sama skozi gozde, ni jedla, ni pila! . . .*

Tu se je Zagloba iznova spustil v jok in za
trenutek ustavil pripovedovanje, dostojniki pa so,
prevzeti od groze, žalosti in čudenja, posedli na
klopi in pomilovali žensko, ki so jo vsi spoštovali.

«Ko je dospela k Hreptovu,» nadaljuje Za¬
globa, »ni več poznala kraja ter se je že pripravljala
na smrt. Šele ko je začula škripanje vodnjakov na
vreteno, je spoznala, da je že blizu doma, in je s
poslednjimi močmi dospela semkaj.*

»Bog jo je čuval v takšnih razmerah,* reče
Motovilo, otirajoč si mokre brke; »čuval jo bo tudi
nadalje.*

»Res, tako bo! Resnico govoriš,* šepne neko¬
liko glasov.

V tem nastane na dvoru zopet glasnejši trušč.
Zagloba plane iznova pokonci ter steče skozi vrata.

Ondi je bila glava pri glavi. Vojaki, ugledavši
Zaglobo in dva druga častnika, stopijo v polkrog.

»Molčite no, pasje duše!* zakliče Zagloba,
»sicer zapovem . . .*

Toda iz polkroga stopi Zidor Lušnja, nad-
stražnik dragoncev, pošten Mazur in priljubljen vojak
Volodijevskega. Storivši nekoliko korakov naprej,
se zravna kakor struna in reče s krepkim glasom:

6

Mali vitez, III. zvez.

© 86  ©

«Prosim vašo milost — drugače ne more biti,
ker je ta lopov hotel naši gospe storiti krivico, da
planemo nanj in se mu osvetimo. Kar želim jaz,
to prosijo vsi. Ako gospod polkovnik ne more
iti, pa pod drugim poveljnikom udarimo na Krim,
da le dobimo njega ter se osvetimo za našo
gospo. >

Jezna, hladna, kmetiška grožnja je zvenela iz
besed nadstražnikovih; drugi dragonci in vojaki izpod
plemenitaških praporov pa so škripali z zobmi, tolkli
po sabljah in hrumeli. Ta hrup je zvenel kakor
brundanje razdraženega medveda ter bil naravnost
grozen.

Nadstražnik je še stal zravnan ter čakal od¬
govora. Za njim so čakale cele vrste. Zagloba je
zapazil v njih tolik upor in srd, da se je v borbi
z njim jela rušiti navadna vojaška disciplina.

Nekaj časa je trajal molk. Zdajci zakliče nekdo
v oddaljenejših vrstah:

• Njega kri bo za našo gospo najboljše
zdravilo!»

Zaglobova jeza se je nekoliko polegla, zakaj
genila ga je ta vdanost vojakov do Barbke, toda
ob spominu na zdravilo se mu je zasvetila v glavi
druga misel, namreč ta, da bi poklical k Barbki
zdravnika. V prvem hipu si v pustem Hreptovu
tega nihče ni domislil — a vendar je prebivalo v
Kamencu nekoliko zdravnikov, med njimi Grk, slaven
mož, lastnik nekoliko hiš ter tako učen, da so
ga imeli skoro za čarovnika. Samo to je bilo

© 87  ©

vprašanje, ali bo, kot bogat človek, hotel potovati
za kakršnosibodi ceno v to puščavo on, ki so ga
celo magnati klicali «milostivi gospod»,

Zagloba se za trenutek zamisli, potem reče:

^Pravična osveta onemu psu ne mine, to vam
obetam, in izvestno bi bil Azija mirnejši, ako bi
mu osveto obetal milostivi kralj, nego da mu jo
obeta Zagloba. Samo tega ne vem, ali je še živ,
zakaj gospa, oprostivši se njegovih rok, ga je z
ročnikom samokresovim udarila po buči. Sedaj ni
mogoče misliti na nič drugega nego na njeno
ozdravitev.»

»Svoje življenje damo radi za njeno zdravje,»
odgovori Lušnja.

In tolpa iznova zahrumi, da tako potrdi nad-
stražnikove besede.

«Čuj me, Lušnja,* nadaljuje Zagloba. «V Ka-
mencu prebiva zdravnik Rodopul. Pojdi k njemu
ter mu reci, da si je podolski general precej za
mestom zvil nogo in da pričakuje pomoči od njega.
A kadar dospe za obzidje, ga pograbiš za ovratnik,
posadiš na konja ali vtakneš v vrečo ter ga sko¬
koma prineseš v Hreptov. Konje zapovem na poti
pripraviti, da boš lahko jezdil skokoma. Pazi samo,
da ga priženeš živega, zakaj od mrtvega nimamo
koristi.*

Zadovoljno godrnjanje se oglasi z vseh strani.
Lušnja si drzno zaviše brke in reče:

»Ga že dobim in ga ne izpustim prej nego
v Hreptovu.*

6 *

® 88  @

»Odrini! s

«Prosim vas, gospod.»

»Kaj še?»

»A ko bi potem preminil?»

»Naj premine, da le dospe živ! Vzemi šest
vojakov in odrini.»

Lušnja odrine. Ostali, veseli, da morejo kaj
storiti za gospo, zdirjajo sedlat konje. Črez nekoliko
minut je že šest vojakov krenilo proti Kamencu,
za njimi pa so drugi gnali prazne konje, da jih
razstavijo ob poti.

Zagloba, zadovoljen sam s seboj, se naposled
vrne v sobo.

Črez nekaj časa pride iz stranske sobe Volo-
dijevski, ves izpremenjen, na pol zavesten ter malo¬
maren za besede sočutja in tolažbe. Zaglobi pove,
da Barbka še zmerom spi, sede na klop ter zre
bled v vrata, za katerimi je ležala. Dostojnikom
se je zdelo, da posluša, torej so vsi pridrževali
sapo in v sobi je zavladala popolna tišina.

Črez nekaj časa se Zagloba po prstih približa
malemu vitezu.

»Mihael,* mu reče, »poslal sem po zdravnika
v Kamenec, toda . . . morda bi imeli poslati še po
koga?*

Volodijevski ga je gledal, zbiral misli ter ga
izvestno ni razumel.

»Po duhovnika,* reče Zagloba. »Duhovnik
Kaminski bi utegnil dospeti do jutra.»

@ 89  @

Zdaj mali vitez zapre oči, obrne kakor robec
blede lice k ognjišču in jame ponavljati z urnim
glasom:

»Jezus! Jezus! Jezus!»

Ne da bi vpraševal dalje, Zagloba odide in
odda naročila. Ko se vrne, Volodijevskega ne najde
več v sobi. Častniki mu povedo, da je bolnica
jela klicati moža; le tega niso vedeli, ali pri zavesti
ali v vročnici.

Stari plemič se je takoj prepričal na svoje
oči, da ga je klicala v vročnici.

Barbkino lice je zalivala temna rdečica. Na¬
videzno je bila zdrava, toda njene oči, dasi svetle,
so bile kalne, kakor bi se bile zenice raztopile v
leči. Bele njene roke so mehanično nekaj iskale
pred seboj na odeji. Volodijevski je ležal ob njenem
znožju skoro na pol mrtev.

Zdajpazdaj je bolnica nekaj potihoma za¬
mrmrala ali pa glasneje izgovarjala nekatere besede,
med katerimi je najpogosteje ponavljala »Hreptov*.
Izvestno se ji je časih zdelo, da je še na poti.
Zaglobo je zlasti vznemirjalo ono mehanično gibanje
rok po odeji, zakaj v tem je videl znamenje pri-
ajajoče smrti. Bil je izkušen človek, in dokaj ljudi
je bilo že umiralo vpričo njega, toda nikdar se
mu še ni trgalo srce od tolike žalosti kakor ob po¬
gledu na to cvetko, ki vene tako zarana.

Spoznavši torej, da le Bog edini more oteti
to gasneče življenje, je pokleknil poleg postelje
ter jel vneto moliti.

© 90  ©

V tem je Barbkino dihanje prihajalo čimdalje
težje ter se časih celo izpreminjalo v hropenje.
Zagloba vstane. Ne da bi rekla drug drugemu niti
besede, sta se pogledala z Volodijevskim, in v tem
pogledu se je pojavljala groza. Zdelo se jima je,
da že umira. Polagoma je dihala nekoliko mirneje
in počasneje.

Odslej so viseli neprestano med nadejo in
bojaznijo. Noč se je vlekla leno kakor polž. Čast¬
niki tudi niso šli spat, nego so sedeli v sobani,
se ozirali v vrata stranske sobe, šepetali med seboj
in časih dremali. Služabnik je prihajal vsak hip
polagat drva na ognjišče. Kadarkoli je zazvenela
kljuka, so skočili s klopi, češ, da je dospel Volo-
dijevski ali Zagloba in da začujejo grozne besede:

«Ne živi več!»

V tem so jeli peti petelini, ona pa se je še
neprestano borila z vročnico. Proti jutru je nastal
grozen vihar, pomešan z dežjem. Hrumel je v
tramovih, tulil na podstrešju, časih zamajal plamen
na ognjišču in metal po sobi klobčiče dima in isker.
Ob svitu je odšel potihoma gospod Motovilo, ker
je moral iti na četovanje. Naposled je nastal dan
bled in oblačen ter je osvetlil izmučena lica.

Na dvorišču je nastalo navadno gibanje. Dočim
je žvižgal veter, so topotala konjska kopita ob
tlak po stajah, škripala vretena pri vodnjakih in se
oglašali vojaki. Toda skoro je zapel zvonček;
dospel je duhovnik Kaminski.

@ 91  ®

Ko je vstopil, oblečen v belo srajco, so vsi
častniki pokleknili. Vsem se je zdelo, da je na¬
počil slovesen trenutek, za katerim mora dospeti
smrt. Bolnica se ni zavedala, torej je duhovnik
ni mogel izpovedati. Pač pa jo je pomazilil s
poslednjim oljem in nato je jel malega viteza
tolažiti in mu prigovarjati, naj se vda v božjo voljo.
Toda Volodijevski se ni menil dosti za to tolažbo,
zakaj njegove bolesti ni mogla prodreti nobena
beseda.

Ves dan je plula smrt nad Barbko. Nalik pajku,
ki tiči skrit nekje v mračnem kotu na stropu ter
časih zleze ven na dnevno svetlobo in se naposled
po nevidni niti spusti navzdol, se je tudi smrt
spuščala na Barbkino glavo. In večkrat se je zdelo,
da že pada njena senca na Barbkino čelo, da ta
jasna dušica že razgrinja krila, da bi zletela iz
Hreptova nekam v neskončno prostranstvo na oni
svet. Nato pa se je smrt kakor pajek novič skrila
pod stropom in srca so se iznova napolnila z
nadejo.

Bila pa je to le začasna, nepopolna nadeja,
zakaj na to, da bi Barbka prebila to bolezen, se
ni drznil misliti nihče. Tega se ni nadejal niti Volo¬
dijevski, zato pa je tudi bila njegova bolečina tolika,
da se je gospod Zagloba, dasi sam zelo potrt,
močno bal zanj ter ga priporočal varstvu pričujočih
častnikov.

«Za Boga, čuvajte ga!» je dejal, «da se ne
sune z nožem.*

© 92 -S)

Volodijevskemu to seveda ni prišlo v glavo,
toda v navalu krute bolesti se je vpraševal nepre¬
stano :

«Kako naj še jaz ostanem tukaj, ko odhaja
ona? Kako naj zapustim to svoje najdražje bitje?
Kaj poreče, ko se ondi ozre ter me ne ugleda
poleg sebe?«

Tako premišljujoč si je želel umreti z njo
vred. Kakor si namreč ni mogel predstavljati na
zemlji življenja brez nje, takisto si ni mogel misliti,
da bi na onem svetu tudi ona mogla biti srečna
brez njega in ne koprneti po njem.

Popoldne se je zli pajek novič skril pod strop;
Barbkina rdečica je nekoliko ugasnila in vročnica
se toliko zmanjšala, da se je bolnica nekoliko za¬
vedela.

Nekaj časa je ležala z zaprtimi očmi. Nato
jih je odprla, pogledala malemu vitezu v lice ter
ga vprašala:

»Mihael, ali sem že v Hreptovu?*

»Da, dušica!» odgovori Volodijevski ter stisne

zobe.

»Ali res stojiš ti pri meni?»

«Res! Kako ti je?»

«Oh, dobro!*

Izvestno sama ni bila prepričana, ali ji vročnica
ne kaže tega prikaza. Toda od tega hipa se je
zavedala čimdalje bolj.

©93  ©

Proti večeru je dospel v spremstvu vojakov
nadstražnik Lušnja ter stresel pred trdnjavico iz
vreče kameniškega zdravnika z zdravili vred. Komaj
je bil še nekoliko živ. Vendar spoznavši, da ni
prišel v roke razbojnikom, kakor si je bil domišljal,
nego da so ga bili na ta način pozvali k bolnici,
se je, ko ga je minila prva medlost, hitro poprijel
dela, zlasti ker mu je Zagloba pokazal v eni roki
vrečico polno denarja, v drugi pa nabit samo¬
kres, češ:

«To je nagrada za življenje, to pa za smrti®

In še v tej noči, nekamo proti svitu, se je zli
pajek nekam skril za vselej. Besede zdravnikove:
«Zdravje se ji ne utrdi kmalu, toda umrla še ne
bo,» so se v radostnem odmevu raznesle po vsem
Hreptovu. Volodijevski, zaslišavši te zdravnikove
besede, se je razjokal, kakor bi se mu hotele raz¬
leteti prsi. Zagloba je skoro omedlel od veselja.
Lice se mu je vse pokrilo z znojem, komaj je še
mogel zaklicati: «Vode N Častniki so ga veseli
objemali.

A na majdanu so se zbrali iznova dragonci,
pešci in kazaki gospoda Motovila. Komaj so se
premagali, da niso glasno zavrisnili. Da bi pa
vendar pokazali svojo radost, so jeli prositi onih
Tatarjev, ki so bili zaprti v hreptovskih kletih, da
jih obesijo ter se tako osvetijo za gospo.

Toda mali vitez tega ni dovolil.

@ 94  ©

VI.

Barbka je bila še ves teden jako močno bolna.
Ko ne bi bili imeli zagotovila zdravnikovega, bi si
bila mali vitez in Zagloba mislila, da ji plamenček
življenja ugasne vsak hip. Toda naposled se ji je
vendarle izboljšalo. Zavest se ji je vrnila popol¬
noma in dasi je zdravnik napovedal, da bo ležala
en ali poldrugi mesec, so bili vendar vsi prepri¬
čani, da zopet ozdravi in da se ji vrnejo nekdanje
moči.

Volodijevski, ki ves čas njene bolezni ni od¬
stopil niti za korak od njene postelje, jo je ljubil
v teh bridkih dnevih — če je bilo mogoče — še
bolj ter razen nje ni videl ostalega sveta.

Časih, kadar je sedel pri njej ter ji gledal v
shujšano in upadlo, toda sedaj že veselo lice, v
te oči, v katere se je vsakega dne vračal nekdanji
ogenj, se mu je hotelo plakati in smejati obenem
ali celo kričati od veselja.

«Moji predragi, edini Barbki se vrača zdravje!«

In poljubljal ji je ročice in te bedne noge,
ki so bile tako vztrajno gazile po globokem snegu
v Hreptov — izkratka: spoštoval jo je in ljubil
nad vse. Čutil je tudi, koliko hvale je dolžen božji
Previdnosti, in dejal je nekoč vpričo dostojnikov
in Zaglobe:

»Beden človek sem, toda ako bi si tudi moral
obrabiti roke do lakti, vendar cerkvico, bodisi tudi
leseno, hočem postaviti v zahvalo. In kolikorkrat

®> 95  ©

zapoje zvon v njej, tolikokrat se hočem spomniti
usmiljenosti božje, in moja duša se bo topila od
hvaležnosti.®

«Daj Bog, da prej srečno končamo vojno s
Turki,« odgovori Zagloba.

Mali vitez si zaviše brke in odgovori:

«Bog sam ve najbolje, s čim mu ustrežem
najbolj; ako hoče od mene cerkvico, pa me ohrani
zdravega; ako pa mu bolje prija moja kri, je tudi
ne bom ščedil zanj, kakor Boga ljubim!«

Barbki se je obenem z zdravjem vrnila nek¬
danja dobra volja. Črez dva tedna je nekega večera
dala odpreti duri stranske sobe, in ko so se čast¬
niki zbrali v sobi, se je ozvala s svojim srebrnim
glasom:

»Dober večer, gospodje! Sedaj šene umrem!
Aha!»

»Hvala Bogu najvišjemu!« reko častniki eno¬
glasno.

»Hvala Bogu, drago dete!« zakliče po rusko
gospod Motovilo, ki je ljubil Barbko kakor oče
in je, kadar je bil ganjen, govoril zmerom le ruski.

«Glejte, gospodje,* nadaljuje Barbka, »kaj se
je zgodilo! Kdo bi se bil nadejal kaj takega! Še
sreča, da se je končalo tako! ■>

»Bog je čuval nedolžnost,« se oglase zopet
častniki pred vrati.

«Gospod Zagloba se mi je večkrat rogal, češ,
da me mika sablja bolj nego preslica. Dobro!

® 96  @

Toda koliko bi mi bila v tem primeru pomagala
preslica ali igla! A vendar sem se vedla hrabro
kakor mož.»

»Niti angel se ne bi bil bolje.*

Daljši razgovor jim ustavi Zagloba s tem, da
zapre duri stranske sobe. Bal se je, da ne bi Barbka
preveč utrudila z nepotrebnim govorjenjem. Toda
razhudila se je nanj kakor splašena kokoš, ker bi
se bila rada še dalje razgovarjala z vojaki ter bi
bila zlasti kaj rada slišala pohvalo svoje hrabrosti
in svojega junaštva. Sedaj, ko je nevarnost že
minila ter ji je ostal nanjo samo spomin, je bila
kaj ponosna na to svoje ravnanje z Azijo in si
je celo želela pohvale. Cesto se je tudi obrnila k
malemu vitezu, se s prstom doteknila njegovih prsi
in rekla z glasom razvajenega otroka:

«Pohvali mojo hrabrost!*

In on jo je poslušen hvalil, božal in poljubljal na
roke in na oči, da je sam Zagloba, dasi se je takisto
razgreval v duši, pohujševal ob tem ter godrnjal:
«Ha! Raztaja se popolnoma kakor beraški bič!»
Splošno veselje v Hreptovu, ki jo je provzro-
čila Barbkina rešitev, je kalila zgolj misel na škodo,
ki jo je izdajstvo Tuhaj-bejevičevo storilo ljudo-
vladi, misel na grozno usodo starega Novo¬
veškega, gospe in gospodične Boške in Evice Novo¬
veške. Barbka se s tem ni mučila malo in z njo
vred vsi drugi, zakaj to, kar se je bilo zgodilo v
Raškovu, je bilo znano ne samo v Hreptovu,
ampak tudi v Kamencu in še dalje.

@ 97  ®

Pred nekoliko dnevi se je mudil v Hreptovu
gospod Misliševski, ki se, ne da bi se bil menil
za izdajstvo Azijevo, Kričinskega in Adurovičevo,
ni odrekel nadeji, da se mu posreči privabiti na
poljsko stran druge lipkovske dostojnike. Za Misli-
ševskim je dospel gospod Boguš in z njima vred
so došle novice naravnost iz Mohilova, Jampola
in Raškova.

V Mohilovu se gospod Gorenski, očito boljši
vojak nego govornik, ni dal prekaniti. Zajevši
Azijevo povelje, ki je bilo poslano ondi nastanjenim
Lipkom, jih je napadel sam s svojimi pešci ter jih
ali pobil, ali pa ujel in zaprl. Poslal je svarilo
tudi v Jampol, tako da je bilo tudi to mesto rešeno.
Nato so se skoro vrnili vojaki, odšli v stepo. Tako
je postal edino Raškov žrtev tega izdajstva. Volo-
dijevski je odondot prejel ravnokar pismo gospoda
Beloglavskega, v katerem so bili popisani raškovski
dogodki ter še druge stvari, tičoče se ljudovlade.

• Dobro, da sem dospel (je pisal med drugim
Beloglavski), zakaj Novoveški, ki me je nadomeščal,
ne bi bil zmožen vršiti tega opravka. Sedaj je bolj
podoben kostenjaku nego človeku, in tega vrlega
viteza gotovo izgubimo, ker ga je hudo zdelala
bolezen. Očeta so mu umorili, sestro so mu osra¬
motili, ker jo je Azija podaril Aduroviču, gospodično
Boško pa si je osvojil Azija. Izgubljeni so, ako
se nam tudi posreči, da jih rešimo. To vemo od
Lipka, ki se je bil zapoznil pri prehodu črez reko.
Naši so ga ujeli, in na živem plamenu je priznal

@ 98  @

vse. Azija Tuhaj-bejevič, Kričinski in Adurovič so
krenili nekam pod Drenopolje. Novoveški hoče
odriniti za njimi ter pravi, da je treba Azijo iz¬
trgati iz srede sultanovega tabora in se mu osvetiti.
Zmerom je bil tako nagel in odločen, a sedaj se
mu tudi nikakor ni čuditi, ko je tako kruta usoda
doletela gospodično Boško, ki jo vsi objokujemo
z vročimi solzami, zakaj bila je to vrla deklica in
ne vem, čigavega srca si ne bi bila pridobila. Jaz
sicer krotim Novoveškega ter mu pravim, da pride
Azija sam k njemu, zakaj vojna je neizogibna,
kakor je tudi gotovo to, da pojdejo Tatarji naprej.
Imam novice iz Moldave, kakor tudi od turških
trgovcev, da se pod Drenopoljem že zbira vojska.
Orde je mnogo. Zbirajo se tudi ,spahi 1 , to so
turški jezdeci, sultan pa namerja dospeti z janičarji.
Vrli gospod! Te vojske bo kakor mravelj na
mravljišču, zakaj ves vzhod se giblje, mi pa imamo
le perišče vojakov. Vsa naša nadeja je kameniška
trdnjava; Bog daj, da si jo dobro utrdimo. V Dreno-
polju imajo že pomlad, in vsi prihrume semkaj,
kakor bi trenil, zakaj dež lije, da je veselje, in
trava se že prikazuje. Jaz krenem v Jampol, zakaj
po Raškovu je ostal samo kup pepela in človek
ondi nima kam položiti glave, niti kaj deti v usta.
Pri tem pa si tudi mislim, da nas skoro pokličejo
iz vseh stanic.»

Mali vitez je takisto imel svoje, toda kaj za¬
nesljive novice, došle iz Hotima, da je vojna ne¬
izogibna. Nedavno je bil odposlal te novice hetmanu.

®> 99  ®

Toda pismo Beloglavskega, došlo z nasprotne
strani, ki je potrjalo te novice, je napravilo nanj
grozen vtisk. Vojne se mali vitez ni bal, ali
skrbela ga je Barbka.

«Hetmanovo povelje, naj se posadke združijo,*
je dejal Zaglobi, »utegne dospeti danes ali jutri in
— služba je služba, treba bo odriniti brez odloga,
Barbka pa še leži. Vreme je kaj neugodno.*

«Ko bi tudi dospelo deset povelj,* odgovori
Zagloba, «je Barbka vendarle prva stvar. Sedeli
bomo tu, dokler ne ozdravi popolnoma. Vojna se
vendar ne začne pred koncem zime, kakor tudi pred
povodnjo ne, zlasti ne raditega, ker bodo h Ka-
mencu dovažali težke topove.«

«Ker tiči v vas še zmerom stari prostovoljec,*
odgovori mali vitez nestrpno, «pa si mislite, da je
mogoče podrejati povelja osebnim prospehom.«

*Ako ti je ljubše povelje nego Barbka, pa
jo naloži na voz ter pojdi. Vem, vem, da si jo
povelju na ljubo pripravljen podpreti celo z vilami,
ako se pokaže, da ne more sedeti na vozu brez
opore. Zlodej vas poberi s tako disciplino! V ustih
imaš zmerom besedo ,milosrčnost 1 , toda naj le kdo
zakriči: Hajdi na Turka! pa jo izpljuneš kakor
pečko in to siroto odženeš pri konju na vrvici s
seboj.«

«Jaz da nimam sočutja z Barbko?! Bojte se,
gospod, ran križanega Izveličarja!» zakliče mali
vitez.

@ 100  @

Zagloba je nekaj časa še jezen sopihal in šele
potem, ko je pogledal v izmučeno lice Volodijev-
skega, je izpregovoril takole:

♦ Mihael, veš, da to, kar govorim, govorim
zgolj iz čiste očetovske ljubezni do Barbke. Sicer,
ali bi še sedel tukaj pod turškim čakunom, nikar
da bi počival na varnem, česar bi mi v mojih letih
ne mogel zameriti nihče? Toda kdo te je oženil
z Barbko? Ako se pokaže, da nisem bil jaz, pa
naroči, da moram piti zgolj vodo, brez vsake pri¬
mesi za dober tek.»

«Vse žive dni vam ne morem povrniti tega,»
reče mali vitez.

Objela sta se, in med njima je nastala novič
najlepša sloga.

«Mislil sem že na to, da odrinete z Barbko
v Lukovsko k Skretuskim, kadar napoči vojna.
Tjakaj vendar ne dospo čambuli. *

«Odrinem tebi na ljubo, dasi bi imel slast na
Turka, zakaj po mojih mislih ni bolj ničemurnega
ljudstva, nego je ta svinjski narod, ki ne pije
vina.»

«Samo nekaj se bojim; Barbka bo hotela iti
z menoj v Kamenec, da bi bila pri meni. Koža me
srbi, ko se domišljam tega, in kakor je Bog v ne¬
besih, prosila me bo.»

«Ne dovoliš! Ali je že malo slabega nastalo
iz tega, da ji vse dovoljuješ, da si ji na primer
dovolil iti na raškovski pohod, dasi sem ti odsve¬
toval ?»

® 101  ©

«Ni res! Samo rekli ste, da nečete svetovati.
Barbko bi moralo zmodriti to, kar je doživela, toda
kaj je njej do tega? Brž ko ugleda meč nad mojo
glavo, bo zopet nadležna.»

»Ne dovoliš, ponavljam. Za Boga, kakšen
slamnat mož si! »

«Priznavam, da se mi taja srce kakor maslo
v ponvi, kadar pritisne ročice k očesom ter se jame
jokati. Ne more biti drugače, narediti mi je morala.
Pošljem pa jo v Lukovsko, ker mi je več do njene
varnosti nego do svojega zdravja. Ali kadar po¬
mislim, kako se bo dolgočasila, mi kar sapa zaostaja
p rsih. »

»Toda Mihael, imej Boga v srcu; ne daj se
voditi za nos !»

«Da, ne daj se! Kdo pa mi je rekel, ako ne
vi, da ne poznam milosrčnosti?«

«He?» reče Zagloba.

«Izumljivi ste bili sicer vedno, toda sedaj se
sami praskate za ušesom!«

»Premišljam, kakšne razloge bi bilo najbolje
uporabiti.»

«A kaj, če se spusti takoj v jok?»

«Da, spusti se v jok,» pritrdi z očito bojaznijo
gospod Zagloba.

In tako sta se borila oba s skrbmi, zakaj od¬
kritosrčno rečeno, Barbka je imela na vajetih oba.
V tej njeni poslednji bolezni se je pomehkužila do¬
dobra, in oba sta jo tolikanj ljubila, da ju je že zgolj
misel: ravnati zoper njeno voljo, polnila s strahom.

Mali vitez, III. zvez.

7

@ 102  ®

Da se Barbka ne bo upirala, nego da se po¬
korno vda naredbi, sta vedela oba, ali da ne
omenjamo Volodijevskega, bil bi celo Zagloba sam
rajši udaril na ves polk janičarski, nego bi videl,
kako si Barbka pritiska ročice na oči.

VII.

Tega dne jima je prišla, kakor sta se nadejala,
še bolj varna in nepričakovana pomoč. Proti večeru
sta dospela brez prejšnje napovedi Ketling in nje¬
gova soproga. Veselje in čudenje, ki ga je pro-
vzročil ta poset, je bilo nepopisno; pa tudi onadva,
zvedevši, da je Barbka sicer bolehala, da se ji pa
že obrača na bolje, sta se tega zelo razveselila.
Kristina je takoj stekla v stransko sobo, in radosten
krik je vitezom zdajci naznanil, kako je Barbka
srečna zaradi tega poseta.

Ketling in Volodijevski sta se dolgo objemala,
odrivala za trenutek drug drugega, pa se novič
objemala.

«Za Boga!* reče mali vitez Ketlingu. «Bulave
se ne bi bil razveselil tako, kakor sem se tebe. Toda
kaj delaš v tej krajini?*

»Gospod hetman me je imenoval za povelj¬
nika kameniškemu topničarstvu,» odgovori Ketling.
»Torej sva dospela z ženo semkaj v Kamenec.
Ondi pa sva pozvedela, kaj je vaju doletelo, in
napotila sva se nemudoma v Hreptov. Hvala Bogu,
dragi Mihael, da se je srečno izšlo! Potovala sva

© 103  ©

v veliki negotovosti in v velikih skrbeh, zakaj
vedela nisva, ali dospeva semkaj na veselje ali na
žalost. >

«Na veselje, na veselje!» doda Zagloba.

»Kako se je zgodilo vseto?» vpraša Ketling.

Mali vitez in Zagloba mu jameta pripovedo¬
vati, kakor bi šlo za stavo, in Ketling je poslušal,
dvigal oči in roke ter občudoval Barbkino hrabrost.

Nagovorivši se dosita, je jel mali vitez vpra¬
ševati Ketlinga, kaj se je godilo z njim, in Ketling
mu je podrobno odgovarjal. Po poroki sta živela
z ženo ob meji kurlandski. Godilo se jima je tako
dobro, da bi jima v nebesih ne bilo moglo biti
bolje. Ketling je bil, ko se je bil poročil s Kristino,
povsem prepričan, da je dobil za ženo »nadzemeljsko
bitje«, in doslej še ni izpremenil tega mnenja.

Zagloba in Volodijevski sta se ob teh besedah
spomnila nekdanjega Ketlinga, ki je bil o ženskah
vsekdar govoril pretirano, in ga jela iznova obje¬
mati. Ko sta mu s tem dovolj pokazala svojo pri¬
jaznost, ga je vprašal stari plemič:

«Ali pa od tega nadzemeljskega bitja 1  ni dospel
nekakšen zemeljski ,casus‘, ki brca z nogami ter si
s prsti išče zob v ustih?«

«Bog mi je dal sina!» odgovori Ketling, »in
sedaj zopet...»

»Opazil sem,» mu seže v besedo Zagloba,
»toda pri nas je vse pri starem.»

Po teh besedah upre zdravo oko v malega
viteza, ki pa si jame takoj vihati brke.

7 *

® 104  ®

Daljši razgovor jima ustavi Kristina, ki reče,
prikazavši se pri vratih:

«Barbka prosi.»

Takoj odidejo vsi v stransko sobo, in ondi se
prične novo pozdravljanje. Ketling je poljubljal
roke Barbki, Volodijevski pa Kristini, in nato so
radovedno gledali drug drugega kakor ljudje, ki
se že davno niso videli.

Ketling se skoro ni izpremenil niti za trohico.
Samo lase' je imel na kratko pristrižene in se je
s tem kazal mlajšega; nasprotno pa je bila Kristina
za ta kratki čas zelo izpremenjena. Ni bila več tako
šibka in nežna kakor nekdaj. V lice je bila ble-
dejša, in oni mah nad gorenjo ustnico je bil videti
temnejši. Ostale so ji samo nekdanje prekrasne oči
z dolgimi trepalnicami in nekdanja dobrosrčnost
na licu. Toda njene poteze, nekoč tako mične, so že
davno izgubile svojo nežnost. Utegnilo je biti to
le začasno, ali Volodijevski, ki jo je ogledoval in
primerjal svoji Barbki, si je dejal nehote:

«Za Boga, kako sem jo neki mogel ljubiti,
ko sta bili obe skupaj? Kje sem neki imel oči?»

Nasprotno pa se je Ketlingu videla Barbka
nenavadno lepa. Bila je tako lična s svojo plavo-
kodrasto glavico, s kodri, ki so se ji usipali na
čelo, s svojo poltjo, ki je bila izgubila v bolezni
nekoliko rdečice ter bila podobna listju bele rože.
Sedaj pa se je to njeno ličece zopet zardelo od
veselja, in nežne njene nosnice so se urno gibale.
Bila je videti zelo mlada, še nedorasla. Na prvi

(Str. 104.) Ketling je poljubljal roke Barbki, Volo-
dijevski pa Kristini . . .

© 107  ©

pogled se ti je zdelo, da je za deset let mlajša
nego Ketlingova žena.

Toda njena lepota je močno vplivala na ob¬
čutljivega Ketlinga, da je še tem bolj ganjen mislil
na svojo ženo, zakaj čutil se je krivega glede nje.

Obe ženski sta si bili že povedali vse, kar
se je dalo povedati v tem kratkem času, in sedaj
se je vsa družba, sedši okrog Barbkine postelje,
jela spominjati nekdanjih časov. Toda ta razgovor
se je nekamo trgal, ker je bil spreden iz kočljive
in rahle snovi; bila je to zaupna dotika Volodijev-
skega s Kristino in malomarnost malega viteza do
sedaj tolikanj ljubljene Barbke ter razne obljube in
obup. Bivanje v Ketlingovem dvorcu je imelo go¬
tovo za vse posebno mičnost in je vsakemu pustilo
čaroben spomin, ali govoriti o njem je bilo nekamo
neprijetno.

Zato je Ketling obrnil govorico na drugo

stran.

»Nisem še omenil,* je dejal, «da sva se spo¬
toma ustavila pri Skretuskih, ki naju niso hoteli
izpustiti dva tedna ter so naju tako gostili, da bi
se nama v nebesih ne bilo moglo goditi bolje.*

«Za Boga, kako se imajo Skretuski?* zakliče
Zagloba. «Ali sta tudi njega našla doma?*

»Našla sva ga, ker je bil dospel začasno od
gospoda hetmana na dom s svojimi tremi sinovi,
ki so že pri vojakih.*

»Skretuskih že nisem videl od najine poroke,*
reče mali vitez. »Bil je tukaj na Divjih poljih, in

-a> 108  @

tudi njegovi trije sinovi so bili pri njem, ali ni se
mi posrečilo, da bi se bil srečal z njimi.*

«Ondi je vsem jako dolgčas po vas, gospod,*
reče Ketling, obrnivši se k Zaglobi.

«Da, tudi meni je dolgčas po njih,* reče stari
plemič. »Toda to je tako: Ako sedim tukaj, se mi
toži po njih, ako pa grem tjakaj, se mi bo tožilo
po tej podlasici . . . Takšno je to človeško življenje.
Ako ne piha veter v eno uho, pa piha v drugo...
A najhuje je osamelemu siromaku, zakaj kdor ima
kaj svojega, ne ljubi tujih.*

«Rodni otroci ne bi vas ljubili bolj nego mi,*
odgovori Barbka.

Ko Zagloba to zasliši, se zelo razveseli; tožne
misli ga zapuste, in prejšnja dobra volja se mu
vrne. Nekoliko zagodrnja in odgovori:

«Ha, bil sem takrat tepec pri Ketlingu, da sem
Kristino in Barbko snubil za vaju, samega sebe
pa sem pozabil! Takrat je bil še čas.*

Nato se obrne k ženskama:

<Priznajta, da bi se bili obe zaljubili vame
in da bi me bila imela vsaka rajša nego Mihaela
ali Ketlinga.*

«To seveda!* zakliče Barbka.

«Helena Skretuska bi mi bila tudi svoje dni
dala prednost. Oh, že se je zgodilo! To je bila
kaj vrla ženska, pa ne pohajalka, ki izbija Tatarjem
zobe. Ali je zdrava?*

»Zdrava je, samo skrbi jo mučijo, ker sta ji
dva srednja sinova odšla v Lukovsko iz šol k

® 109  ®

vojakom,* odgovori Ketling. »Skretuskega sicer
veseli, da so fantje tako odločne volje, ali mati
je pač mati.»

«Koliko otrok imata?* vpraša Barbka zdihnivši.

«Fantov je dvanajst, sedaj pa pride drugi spol,»
odgovori Ketling.

«Poseben blagoslov počiva na tej hiši!* za¬
kliče Zagloba. »Vse te sem prepestoval kakor
pelikan . . . Srednja dva pa moram potegniti za
ušesa. Če sta že zbežala, naj bi bila zbežala, ali
zbežala naj bi bila k Mihaelu . . . Počakajte, torej
sta morala zbežati Mihael in Ivanček . . . Ondi
je takšno mravljišče, da so se že očetu samemu
mešala imena. A vrane ne ugledate pol milje na¬
okrog. Vse so že ti paglavci postreljali s puškami.
Da, da, druge takšne ženske ne najdeš niti s svečo
v roki. Rekel sem ji samo: Helena! Fantiči že od¬
raščajo, meni je treba nove tolažbe. In kakor bi
bil zapisal — o določenem roku je bil že drugi
tukaj! Pomislite le, prišlo je že tako daleč: Kadar
kje žena ni mogla dočakati zaroda, pa si je izpo¬
sodila obleko od Helene, in to je pomagalo, kakor
Boga ljubim! ...»

Vsi so se temu zelo začudili, tako da je na¬
stalo za trenutek molčanje; nato se je začul glas
malega viteza:

«Barbka, ali čuješ?«

»Molči, Mihael!* odgovori Barbka.

Toda Mihael ni hotel molčati, ker so se mu
razne misli izpreletavale po glavi. Zlasti se mu je

© 110  ©

zdelo, da bo pri tej priliki mogoče izvršiti še drugo
takisto važno reč, in nadaljeval je, kakor bi govoril
sam sebi le tako nehote, kakor bi šlo za najna-
vadnejšo stvar na svetu:

»Bog ve, da bi bilo dobro iti k Skretuskim
v vas! Njega sicer ne bo doma, zakaj k hetmanu
pojde, pa tudi ona je razumna ženska, ki ni vajena
izkušati Boga, torej ostane doma ...»

Obrnivši se h Kristini, pristavi:

»Bliža se pomlad, in lepo vreme nastane.
Sedaj je za Barbko še prezgodaj, toda pozneje bi
temu ne nasprotoval, ker je to prijateljska dolžnost.
Gospod Zagloba vaji obe pospremi tja, in jeseni,
ko bo zopet vse mirno, pridem jaz za vami.»

»Hej, to je znamenita misel!» zakliče Zagloba.
»Tja moram tako ali tako, ker sem jim itak preveč
nehvaležen. Oh, pozabil sem, da še žive na svetu.
Kar sram me je!»

»Kaj pravite na to?» vpraša Volodijevski,
pazljivo zroč Kristini v oči.

Toda ta mu odgovori docela nepričakovano z
navadnim, mirnim glasom:

»Rada bi, toda ni mogoče, ker ostanem pri
možu v Kamencu in za nobeno ceno ne odstopim
od njega.»

«Za Boga, kaj čujem?» zakliče Volodijevski.
*V trdnjavi hočete ostati, ki jo bodo oblegali, in
sicer sovražniki, ki ne poznajo nikakih obzirov?
Ne rekel bi ničesar, ako bi imeli vojno s političnim
sovražnikom, toda tukaj bomo imeli opravka z

© 111  @

barbari. Ali pa veste, kaj je to, vzeto mesto? Kaj je
turška ali tatarska sužnost? Svojim ušesom ne
verjamem. *

• A vendar ne more biti drugače!« odgovori
Kristina.

«Ketling!» zakliče mali vitez obupno, Mako
močno si se že dal obladati? Človek, imej Boga
v srcu!*

«Dolgo sva se pričkala,* odgovori Ketling,
«in naposled je obveljala njena. Tudi moj sin je
že v Kamencu v varstvu moje sorodnice. Kaj, ali
Kamenec res vzemo?*

Zdaj dvigne Kristina oči in reče:

«Bog je močnejši nego Turek, in upanje vanj
nas ne bo ukanilo. Ker pa sem prisegla možu, da
ga ne zapustim do smrti, zato je moj prostor
poleg njega.*

Mali vitez je bil v veliki zadregi, ker je bil
od Kristine pričakoval kaj drugega.

Barbka pa, ki je takoj v početku razgovora
zapazila, kam meri Volodijevski, se je zvito na¬
smehnila, uprla vanj bistre oči in dejala:

«Mihael, ali čuješ?*

«Barbka, molči!* zakliče Mihael ves obupan
ter se koprneče ozre po Zaglobi, kakor bi od
njega pričakoval pomoči. Ta pa nenadoma vstane
in reče:

«Treba je pomisliti na okrepilo, ker človek ne
živi ob samih besedah.*

Nato odide iz stranske sobe.

® 112  ®>

Mihael takoj postopi za njim ter mu zastavi pot.

«No, in kaj sedaj?» ga vpraša Zagloba.

«No, kaj?»

«Naj to Ketlingovo krogle ubijejo! Za Boga!
Kako ne bi ginila ljudovlada, ko vladajo ženske v
njej!»

«Ali si res ne izmislite ničesar, gospod ?»

«Ker se tako bojiš žene, kaj naj si izmislim?
Naroči kovaču, naj te podkuje. Tako je!»

VIII.

Ketling in njegova soproga sta se mudila v
Hreptovu skoro tri tedne. Pred njiju odhodom je
Barbka poizkušala vstati iz postelje, ali pokazalo se
je, da še ne more stati na nogah. Zdravje se ji
je vrnilo prej nego moči, toda zdravnik je naročil,
naj ostane v postelji, dokler se ji moči ne vrnejo
popolnoma. V tem je prišla pomlad. Najprej je
zapihal močan, topel veter od Divjih polj in od
Črnega morja, raztrgal in razgnal ono zaveso obla¬
kov, ki so bili že docela osiveli od starosti, ter nato
jel preganjati te oblake po nebu, kakor razganja
ovčarski pes čredo ovac. Oblaki, bežeči pred njim,
so pogostoma zalivali zemljo z dežjem, ki je padal
v kapljah tako debelih kakor jagode. Raztopljeni
ostanki snega in ledu so tvorili na ravni stepi
jezera; z gričev se je stekala v potokih voda, in na
dnu jarkov so naraščali potoki, a vse to je šumeč
vin vreč hitelo tako radostno k Dnestru, kakor hite
otroci k materi.

@ 113  ®

Skozi vrzeli med oblaki je vsak hip pokukalo
solnce, jasno, pomlajeno, nekamo mokro, kakor bi
se bilo okopalo v tej splošni kopeli.

Nato so jele jasno zelene steblice kukati iz
premočene zemlje; tanke drevesne veje so se bogato
odele z brstmi. Solnce je grelo čimdalje bolj. Na
obnebju so se pojavljale cele jate ptic, kakor žer¬
javov, divjih gosi, čapelj; nato je prinesel veter
cele oblake lastovk; žabe so v zboru regljale v
razgreti vodi, drobne, pisane ptičice so prepevale,
a po gozdu, po stepi in po jarkih je odmeval samo
en velik glas, kakor bi bila vsa priroda klicala veselo
in navdušeno: «Pomlad! Hoj, pomlad!»

Toda v to nesrečno pokrajino pomlad ni pri¬
našala veselja, nego žalost, ne življenja, nego smrt.
Nekoliko dni po Ketlingovem odhodu je prejel
mali vitez od gospoda Misliševskega tole pismo:

«Na kačunkarijski ravni se zbira čimdalje več
vojakov. Sultan je poslal znatno množico na Krim.
Kan gre s petdesettisoč Tatarjev Dorošenku na
pomoč. Ves ta naval privre, brž ko se posuše
vode, na nas po Črni in kučmenski cesti. Bog se
usmili ljudovlade! ...»

Volodijevski pošlje takoj služabnika Pientka s
poročilom k hetmanu.

Njemu samemu pa se vendar ni mudilo iz
Hreptova. Najprej kot vojak ni mogel zapustiti te
postojanke brez hetmanovega povelja, a vrhutega
je imel že preveč let opraviti s Tatarji; zato je
vedel, da se čambuli ne ganejo tako hitro. Vode

@ 114  ©

se še niso odtekle, trava še ni dovolj zrastla, pa
tudi kazaki so še tičali v svojih zimskih odelih.
Turke je pričakoval mali vitez šele poleti, dasi so
se že zbirali pri Drenopolju. Toda tak ogromen
tabor, taka množica vojakov, taborskih služabnikov,
tovorov, konj, velblodov in bivolov — se je mogla
premikati jako počasi. Tatarje je bilo mogoče pri¬
čakovati prej, proti koncu brezna ali v začetku
majnika. Kajpada, pred veliko četo, broječo mnogo
tisoč vojakov, so se pridrevili vsekdar v deželo
manjši čambuli, kolikor toliko številna krdela, kakor
padajo debele kapljice pred nalivom. Toda teh se
mali vitez ni bal. Niti izboren tatarski čambul se ni
mogel postaviti po robu konjiči poljske ljudovlade,
kaj šele taka krdela, ki so se sama kakor prah na
vetru razpršila ob novici, da se bliža poljska vojska.

V vsakem primeru je bilo še časa dovolj, a
ko bi ga tudi ne bilo, se ne bi bil Volodijevski
obotavljal trčiti ob nekateri tatarski čambul, da bi
si Tatarji dobro zapomnili delo poljske konjiče.

Bil je to vojak z dušo in telesom, vojak po
pozivu; zato mu je bližina vojne budila željo po
sovražnikovi krvi ter mu obenem vračala mir.

Zagloba, dasi vse žive dni že dovolj opraskan
z velikimi nevarnostmi, ni bil tako miren. V naglih
primerih si je vedel najti pogum, ki si ga je bil
vzgojil z dolgo, bodisi pogostoma neprostovoljno
prakso, in je odnesel že marsikatero zmago, toda
prva novica o vojni in o bojnih grozah je vsekdar
napravila nanj grozen vtisk. Toda ko mu je mali

© 115  ©

vitez razložil svoje nazore, se je tudi on zopet ob¬
orožil z nadejo ter se skoro potem po stari navadi
rogal vsemu vzhodu.

«Kadar se krščanski narodi bojujejo med seboj,»
je dejal, «je gospod Jezus žalosten in vsi svetniki
se praskajo za ušesi, zakaj to se zmerom ujema:
Ako je tožen gospodar, je tožna tudi družina. Toda
nič prijetnejšega ne more kdo učiniti nebesom nego
oni, ki ubije Turka. Čul sem od duhovne osebe,
da svetniki kar omedlevajo ob pogledu na one
pasje brate, da jim nebeška jed in pijača ne gresta
v slast in da se jim celo gabi večna sreča.*

«Temu je res tako,» odgovori mali vitez.
«Samo to je, da je turška moč neizmerna, naša
vojska pa bi se dala objeti kar s pestjo.*

«Vse ljudovlade vendar ne premagajo. Je li
imel malo moči Karl Gustav, a v tem času smo
imeli še vojno s septentrionisti, s kazaki, z Rako-
čijem in z mejnim grofom — a kje so danes? Celo
v njih domače krajine smo zanesli meč in ogenj.*

«To je res. Zaradi sebe se ne bi bal te vojne,
zlasti ne zato, ker moram — kakor sem že rekel
— izvesti kaj imenitnejšega, da se izkažem Jezusu
in najsvetejši Devici hvaležnega za usmiljenost, ki
sta mi jo izpričala pri Barbki. Samo, da mi da Bog
priliko. Toda meni je do te naše dežele, ki utegne
obenem s Kamencem dospeti v paganske roke,
bodisi tudi le začasno. Pomislite, kako bodo sra¬
motili in uničevali cerkve Gospodove, kako bodo
stiskali kristjane.*

© 116  ©

»Le o teh kazakih mi ne govori. Lopovi!
Najprej so dvignili roke proti svoji materi; naj jih
torej zadene to, kar so hoteli sami. Najvažnejša
reč je, da se ubrani Kamenec. Kaj misliš, Mihael,
ali se ubrani ?»

«Mislim si, da ga podolski general še ni
preskrbel, kakor bi bilo treba, in meščani, zana¬
šajoči se na ležo svojega mesta, niso storili tega,
kar bi bili morali storiti. Ketling je dejal, da so
dospeli tja dobro izurjeni polki škofa trebiškega.»

«Moj Bog, vzdržali smo se vZbaražu le za slabim
nasipom proti enoliki premoči, moramo se vzdržati
tudi sedaj, zakaj Kamenec je pravo orlovo gnjezdo. >

«Ha, orlovo gnezdo! Ni pa še gotovo, ali se
dobi v njem tak orel, kakršen je bil Višnjevecki, in
ali se ne najde ondi samo vrana. Ali poznaš gene¬
rala podolskega ?»

»Bogat gospod je in vrl vojak, toda nekoliko
malomaren.*

«Vem, vem. Cesto sem mu že to očital. Go¬
spodje Potočki so hoteli svoje dni, da bi bil jaz
zaradi njegove izobrazbe odpotoval z njim za mejo
in da bi se bil pri meni naučil lepega vedenja.
Toda rekel sem: Ne pojdem, zlasti ne zaradi nje¬
gove malomarnosti, zakaj pri nobenem škornju nima
obeh ušes, pa bi se hotel vsekdar predstavljati v
mojih, a safian je drag. Potem se je pri Mariji
Ludoviki nosil po francoskem kroju, toda črevlji
so mu zmerom odpadali, in kazal je gola stopala.
Niti do pasu ne doseza Višnjeveckega.*

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

v Ljubljani |§gj£

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: I. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar, 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  Ljudska izdaja 1 K, v platno vezane
1 K 40 h.

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.

Sešitek 16.

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

V Ljubljani 1903

Natisnila in založila 'S*
Kleinmayr & Bamberg

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski» («Mali vitez*), ki
ga je spisal Henrik Sienkievvicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadis?»,
«Z ognjem in mečem*, «Križarji» i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 / a  pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani.,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.


© 117  @

♦ Prebivalci v Kamencu se tudi zelo boje ob¬
leganja, zakaj ob tem času trgovina spi. Rajši bi
celo spadali pod Turka, samo da jim ne bi bilo
treba zapreti prodajalnic.*

»Lopovi!» reče Zagloba.

In oba z malim vitezom sta bila v velikih
skrbeh zaradi usode kamenške. Zlasti ju je skrbela
Barbka. Če se trdnjava vda, bi morala Barbka deliti
usodo ostalih bivalcev v Kamencu.

Toda trenutek kesneje se Zagloba udari po

čelu.

«Za Boga N reče, »zakaj se mučiva? Zakaj
naj bi šla do tega garjevega Kamenca in bi se
dala zapreti ondi? Ali ni bolje zate, da ostaneš
pri hetmanu ter se z njim vred boriš s sovražnikom?
V takem primeru Barbka vendar ne pojde s teboj
k praporu, nego se mora kje skriti, kam oditi,
seveda ne v Kamenec, ampak kam daleč, bodisi
celo do Skretuskih. Mihael! Bog gleda v moje
srce ter vidi, kakšno slast imam do paganov, toda
zaradi tebe in zaradi Barbke storim to, da jo od¬
vedem.*

»Hvala vam,* odgovori mali vitez. «Kajpada,
ko ne bi mi bilo treba iti v Kamenec, pa bi tudi
Barbka ne silila tja. Toda kaj hočem, ako pride
povelje od hetmana?*

«Kaj hočeš, ako pride povelje? Zlodej vzemi
vsa povelja! Kaj storiš . . . Počakaj, da nekoliko
premislim . . . No, evo, treba je prehiteti povelje!*

«Kako to ?»

Mali vitez, III. zvez. 8

■a> 118  ®

»Piši takoj Sobijeskemu, kakor bi mu po¬
ročal kako novico. Na koncu pisma poveš, da si
želiš, ko se bliža vojna, iz ljubezni, ki jo gojiš do
njega, biti pri njem in imeti posel na bojišču. Za
rane božje! To je izvrstna misel! Najprej skoro ni
podobno resnici, da bi takega bojevnika, kakršen si
ti, hoteli zapreti za obzidje, nikar da bi ga rabili
na bojišču; drugič pa se s takim pismom hetmanu
prikupiš še bolj, da te bo hotel imeti poleg sebe.
Saj bo potreboval zvestih vojakov. Čuj: Ako se
Kamenec ubrani, pade slava na generala podolskega,
kar pa učiniš ti na bojišču, se prišteje hetmanu v
slavo. Ne boj se! Hetman te ne da generalu. Prej
bi dal koga drugega, toda tebe ne da. Napiši list!
Priporoči se mu! Ha! Moja bistroumnost je vredna
še kaj boljšega, ne pa, da jo pozobljejo kokoši na
smetišču. Mihael, napijeva se o priliki, ti pa napiši
pismo.»

Volodijevski se tega res močno razveseli, ob¬
jame Zaglobo, nekoliko pomisli in reče:

»Niti Boga, niti domovine, niti hetmana ne
ukanim, zakaj gotovo je, da je na bojišču mogoče
učiniti mnogo. Zahvaljam vas presrčno. Mislim si
tudi, da me bo hotel hetman imeti poleg sebe,
zlasti če mu tako pišem. Da pa ne zapustim tudi
Kamenca, veste li, kaj storim? Perišče pešcev iz¬
urim ter jih odpošljem v Kamenec. Hetmana takoj
obvestim o tem.»

«Še bolje! Toda, Mihael, odkod vzameš
ljudi ?»

s>  119 -a>

»Imam v kleteh nad štirideset razbojnikov in
Tatarjev; te vzamem. Kadarkoli sem hotel dati katerega
obesiti, me je Barbka vsekdar prosila, naj ga pustim
živega; cesto mi je tudi nasvetovala, naj razbojnike
pretvorim v vojake. Nisem hotel, da ne bi bilo
pohujšanja. Toda sedaj imamo vojno na vratu,
sedaj je vse mogoče. To so ljuti ljudje, ki so že
vohali smodnik. Pri tem pa tudi razglasim, da
bodo tistemu, ki se izmed razbojnikov prosto¬
voljno zglasi za vojaka, odpuščeni vsi stari raz¬
bojniški grehi... Tako se nabere nad sto ljudi...
Tudi Barbka bo tega vesela. Gospod, veliko breme
ste mi vzeli od srca.>

In še istega dne je odposlal mali vitez no¬
vega poslanca k hetmanu, razbojnikom pa je raz¬
glasil, da dosežejo milost in da jim prizanese, ako
se zavežejo služiti med pešci. Radostno so mu
obljubili in rekli, da privedo še drugih. Barbka se
je tega neizmerno razveselila. Privedli so krojače
iz Ušice in Kamenca in od drugod, da jim čim
prej narede novo obleko. Bivši razbojniki so se
jeli uriti na hreptovskem «majdanu», in Volodijevski
se je radoval ob misli, da se bo sam boril na
bojišču proti sovražniku, da žene ne izpostavi ne¬
varnosti obleganja v Kamencu, a pri tem vendar
izkaže Kamencu in domovini znatno uslugo.

To delo je trajalo že nekoliko tednov. Kar
se nekega večera vrne poslanec s pismom od het-
mana Sobijeskega.

Hetman je pisal takole:

8 *

@ 120  ®>

»Dragi in zelo mi priljubljeni Volodijevski!

Da mi tako marljivo pošiljaš novice, za to ti
ohranim hvaležnost, pa tudi domovina ti mora biti
hvaležna. Vojna je neizogibna. Imam poročila tudi
od drugod, da na Kačunkaurih stoji silna moč; z
ordo vred bo vseh sovražnikov nad tristotisoč. Orda
odrine vsak hip. Sultanu ni toliko do drugega nego
do Kamenca. Izdajski Lipki pokažejo Turkom vsa
pota ter jih pouče o Kamencu. Nadejem se pa, da
ono kačo, Tuhaj-bejeviča, da Bog v roke tebi ali
v roke Novoveškemu, čigar krivice odkritosrčno
obžalujem. Quod attinet (kar se tiče) tega, da bi
bil ti pri meni, vidi Bog, da bi bil tega vesel,
toda ni mogoče. Gospod podolski general mi
je že izkazal razne usluge; zato mu hočem iz
hvaležnosti poslati najboljšega bojevnika, ker je
tudi meni do kameniške trdnjave kakor do ze¬
nice svojega očesa. Ondi bo dokaj ljudi, ki so
že enkrat ali dvakrat doživeli vojno, toda le tako,
kakor bi kdo zaužil posebno jed, katere se potem
spominja vse žive dni; človeka pa, ki bi mu bila
nekak vsakdanji kruh in bi mogel s svetom služiti
drugim, ondi ni. Toda ko bi tudi bil, ne bi imel
posebnega vpliva. Zato pošiljam tebe tja. Ketling
je sicer vrl vojak, toda manj znan; vate pa bodo
ondotni prebivalci imeli obrnjene oči. Daši bo imel
poveljništvo drug, mislim, da bodo to, kar poveš
ti, slušali vsi radi. Nevarna že utegne biti ta služba
v Kamencu, toda mi smo že vajeni tega, da
nas moči dež, kateremu se drugi skrivajo. Nam

@ 121  ®

zadošča nagrada v slavi in v hvaležnem spominu —
toda prva stvar je domovina, na katere obrambo
ni treba izpodbujati nikogar!*

To pismo, prečitano vpričo dostojnikov, je
napravilo močen vtisk, zakaj vsi bi bili rajši služili
na bojišču nego v trdnjavi. Volodijevski je tožno
povesil glavo.

«Kaj misliš, Mihael?* ga vpraša Zagloba.
Toda Volodijevski dvigne že umirjeno lice in
reče s trdnim glasom, kakor ne bi bil doživel
nikakršnega razočaranja: »Pojdem v Kamen ec . . .
Kaj naj si mislim drugega.*

In navzoči so mogli verjeti, da mu ni bilo
nikdar kaj drugega prišlo na misel.

Trenutek kesneje si zaviše brke in reče:
«Hej, tovariši, pojdemo v Kamenec ter ga ne
damo, ako bi imeli tudi pasti ondi.*

«Ako bi imeli tudi pasti ondi!* ponove do-
stojniki. «Nekoč mora človek umreti!*

Zagloba je nekaj časa molčal ter se oziral po
njih; videč pa, da vsi čakajo, kaj poreče, se je
odkašljal in dejal:

«Pojdem z vami! Naj me zlodej vzame!*

IX.

Brž, ko se je zemlja posušila in se pokrila s
travo, je kan osebno s petdesettisoč krimskih in
'astrahanskih Tatarjev odrinil Dorošenku in drugim
kazakom na pomoč. Sam kan in njegovi sorodniki

@ 122  ©

ter vsi odličnejši dostojniki in beji so imeli na
sebi kaftane, ki jih jim je bil podaril padišah. Šli
so na ljudovlado ne kakor sicer po plen in po
jetnike, nego na «sveto* vojno proti »Lehistanu*,
proti krščanstvu.

Druga, še hujša nevihta se je zbirala pod Dreno-
poljem, in prav tej povodnji je bila izpostavljena edino
kameniška trdnjava. Vsa ljudovlada se je razgrinjala
za njo kakor odprta stepa, podobna bolnemu človeku,
ki se ni zmožen braniti, nego ne more niti vstati
iz svoje moči. Oslabile so jo bile že prej, dasi je
odnesla zmago, vojne švedske, pruske, moskovske,
kazaške, ogrske; oslabile so jo bojne konfederacije
in kleti upor Ljubomirskega; še bolj pa so jo slabili
sedaj domači prepiri, nesposobnost kraljeva, nesloga
bogatašev in mogočnikov, zaslepljenost lahkomisel¬
nega plemstva in grozeča domača vojna. Zaman
jih je veliki Sobijeski opozarjal na nevarnost; da
skoro napoči vojna, tega mu ni hotel verjeti nihče;
zanemarili so priprave za obrambo, državna blagaj-
nica ni imela denarja, hetman ni imel vojakov. Proti
moči, s katero bi se bila utegnila uspešno meriti
le vsa združena vojska krščanskih narodov, je mogel
hetman postaviti samo nekoliko tisoč vojakov.

V tem je bilo na vzhodu, kjer se je vse godilo
po padišahovi volji in so bili ljudje kakor meč v
roki enega človeka, vse drugače. V tem hipu, ko
se je razvila velika zastava prerokova, ko so zapla¬
polali bunčuki nad vrati serajilskimi in na stolpu
seraskieratovem, ko so ulemi jeli napovedovati

-s) 123 -s

• sveto vojno», se je zgenila polovica Azije in vsa
Severna Afrika. Sam padišah je stal spomladi na
kačunkaurijski planoti ter zbiral okrog sebe na
svetu že davno nezaslišano moč. Stotisoč spahijev
in janičarjev izbrane turške vojske je stalo ob
njegovi osebi, Mohamedancem sveti, a potem so
se zbirali vojaki iz vseh najoddaljenejših krajin in
mohamedanskih držav. Oni, ki so prebivali v Evropi,
so dospeli najprej. Prišla so krdela bosenskih begov
na konjih, po barvi podobnih zarji in po hoji bli¬
skavici; prišli so divji bojevniki albanski in pešci,
ki so se borili s handžari; prišle so orde srbskih
poturčencev; prišel je narod, prebivajoč ob Dunavu,
in oni, ki je stanoval niže na drugi strani Balkana
tja do grških gora. Vsak paša je prignal skoro celo
vojsko, ki bi bila sama zmožna poplaviti neoboro¬
ženo poljsko ljudovlado. Prišli so Valahi in Mol¬
davci, dobruški in belgrajski Tatarji. Dospelo je
tudi nekoliko tisoč Lipkov in Čeremisov, katerim
je načeloval strašni Azija Tuhaj-bejevič; imeli
bi biti kažipoti po nesrečni, njim dobro znani
pokrajini.

Potem so dospeli črnovojniki iz Azije. Paše
iz Sivasa, Bruse, Alepa, Damaska, Bagdada so
razen redovnih vojakov prignali s seboj oborožene
tolpe, pričenši od divjih goralov z maloazijskih
gora, pokritih s cedrami, do začrnelih prebivalcev
ob Efratu in Tigridi. Na kalifov poziv so dospeli
Arabci, katerih beli plašči so pokrili kančukaurijsko
planoto kakor s snegom; med njimi so bili tudi

® 124  ©

kočarji (po kočah in šatorih bivajoč narod) iz
peščene puščave in prebivalci iz Medine in Meke.
Niti egiptovska moč se ni odtegnila padišahu. Oni,
ki so sedeli v rojstni Kajiri, ki so se vsak večer
ozirali na piramide, lesketajoče se v zarji, ki so
blodili po tebanskih razvalinah, ki so bivali po
onih mračnih krajih, kjer izvira sveti Nil, katerim
je opalilo solnce polt v sajasto barvo, vsi ti so
dospeli sedaj oboroženi na drenopoljsko zemljo ter
vsak večer molili, da zmaga izlam, da pogine kra¬
jina, ki je edina že dolga stoletja branila drugi
svet proti spoznavalcem prerokovim.

Bilo je tu brez števila oboroženih ljudi; na
stotisoč konj je rezgetalo na planoti, na stotisoč
bivolov, ovac in velblodov se je paslo poleg konjske
črede. Bilo si je mogoče misliti, da je angel na
božje povelje pregnal narode iz Azije kakor nekoč
Adama iz raja ter jim naročil iti v ono krajino,
kjer sije solnce bledeje in pozimi sneg pokriva
stepo. Šli so torej s svojimi čredami, podobni
mravljam, beli, temni in črni bojevniki. Koliko je¬
zikov se je slišalo ondi! Koliko raznih krojev se
je bleščalo v pomladnem solncu! Narodi so se
čudili narodom, običaji teh so bili tuji drugim, raz¬
ličen je bil način njih bojevanja, samo ena vera je
družila te potujoče rodove. Samo kadar so muezini
klicali k molitvi, so se ta raznojezična krdela obračala
z licem proti vzhodu ter enoglasno klicala Alaha.

Samih služabnikov na sultanovem dvoru je
bilo več nego vseh vojakov v ljudovladi. Za vojsko

-© 125  ®

in za oboroženimi prostovoljci so hodile tolpe
barantačev, prodajajočih različno blago. Vozovi z
bojnimi pripravami so se pomikali dalje kakor
velika reka.

Dva paši, jezdeča na čelu tema dvema voj¬
skama, nista imela drugega opravka, nego oskrbo¬
vati to množico ljudi s hrano. A vsega so imeli
dovolj. Sangritanski sandžak je čuval ogromno mno¬
žico smodnika. Vojska je vozila s seboj dvesto
topov, med temi deset »razdirajočih«, tolikih, da
noben krščanski kralj ni imel takih. Azijski begler-
beji so stali na desnem, evropski pa na levem
krilu.

Šatori so jemali toliko prostora, da je bilo
poleg njih Drenopolje videti kakor neznatno me¬
stece. Sultanovi šatori, jasni od škrlata, s svilnatimi
motvozi, atlasom in z zlatim vezilom so tvorili ne¬
kako mesto zase. Med njimi so gomezele oboro¬
žene straže: črni skopljenci iz Abisinije v žolto-
modrih kaftanih; velikanski hamali iz kurdskih
plemen, odločeni za prenašanje bremen; mladi
fantiči iz rodu Uzbekov, nenavadno lepega obraza,
zastrtega s svilnatimi resami, in dokaj drugih
služabnikov v pisanih oblekah, podobni cvetkam
na stepi, ki so izvrševali najrazličnejše opravke.

Na prostornem majdanu okrog sultanovega
dvora, ki je z izobiljem in razkošjem spominjal ver¬
nikom obljubljenega raja, so stali ne sicer tako
sijajni, toda kraljevim podobni šatori dvora vezir¬
jevega, ulemov in anatolskega paše, mladega kajma-

@ 126  ©

kana, Kare Mustafe, na katerega so bile obrnjene
vse oči, celo sultanove, kot na bodoče »solnce
vojne >.

Pred padišahovimi šatori so bile videti straže
izmed pešcev, ki so nosili tolike turbane, da so
bili podobni velikanom. Oboroženi so bili s sulicami
z dolgimi toporišči in s kratkimi meči. Njih platneni
šatori so se dotikali sultanovih. Dalje je bil tabor
groznih janičarjev, oboroženih s puškami in kopjem;
tvorili so jedro turške moči. Niti nemški cesar,
niti francoski kralj se nista mogla ponašati s pešci,
ki bi bili po številu in izurjenosti enaki janičarjem.
V vojnah s poljsko ljudovlado se mehkužnejši
sultanovi vojaki niso mogli meriti s poljskimi, nego
so jih porazili in premagali le tedaj, kadar jih je
bilo premalo. Toda janičarji so se drzno upirali
tudi poljski redovni vojski. Bili so strah vsega
krščanstva, da, samega Carigrada. Pogostoma se
je celo sultan sam tresel pred temi pretorijanci, in
glavni aga teh «ovnov» je bil eden izmed najvaž¬
nejših dostojnikov v divanu.

Za janičarji so stali spahi, za njimi redovna
vojska pašet in dalje črnovojniki. Ves ta tabor je
bil že nekoliko mesecev stal pod Carigradom in
čakal, da se mu spopolni moč s prišleci iz najbolj
oddaljenih krajin turške države, kadar pomladno
solnce posrka vlago iz zemlje ter olajša pohod v
«Lehistan».

Solnce pa je svetilo tako prijetno, kakor
bi bilo tudi ono pokorno sultanovi volji. Od za-

© 127  @

četka brezna do majnika je le nekoliko kapljic dežja
porosilo kačunkaurijsko planoto, sicer pa se je
razprostiral nad sultanovim šatorom modri šator
božji brez oblakov. Solnčni žarki so se igrali na
belem platnu, na turbanih, na raznobarvni obleki,
na ostrinah šlemov, kopja in zastav; v njih se je
topilo vse, tabor, narodi in črede, kakor v morju
svetlobe. Na večer je priplaval na jasno nebo, ne¬
zakrit po oblakih, srp mesečev ter bdel nad temi
tisoči, ki so šli pod njegovim znamenjem pridobivat
novih dežela; nato je plezal čimdalje više ter bledel
ob zarji z ognjišč. Toda ko so se zasvetile luči
po vsem neizmernem prostranstvu, ko so Arabci iz
Damaska in Alepe, imenovani «massala-dzilari»,
prižgali zelene, rdeče, žolte in modre svetilnice
poleg sultanovih in vezirjevih šatorov, se je zdelo,
kakor bi bil kos neba padel na tla in kakor bi
bile to zvezde, ki se izpreminjajo in migljajo po
planoti.

Med temi krdeli je vladal vzoren red, vladala
zgledna disciplina. Paše so se kakor trsičje viharju
uklanjali sultanovi volji, njim pa so se uklanjali
vojaki. Hrane je bilo dovolj za ljudi in za črede.
Vsega je bilo dospelo v izobilju o pravem času.
Takisto so se vršile v vzornem redu dnevne vojaške
vaje; o pravem času so se delila živila in oprav¬
ljale molitve. V trenutku, ko .so muezini jeli z
lesenih stolpičev, narejenih v naglici, vabiti vernike
k molitvi, se je vsa vojska obrnila z licem proti
vzhodu; vsakdo je razprostrl pred seboj kožo ali

® 128  @

preprogo in vsa vojska se je kakor en človek
zgrudila na kolena. Ob pogledu na ta red in to
disciplino je naraščalo srce množici in dušo jim je
polnila krepka nada v zmago.

Sultan, dospevši v tabor proti koncu brezna,
ni takoj krenil na pohod. Čakal je še nad mesec
dni, da so se posušile vode. V tem pa je uril vo¬
jake, jih pripravljal za življenje v taborih, sprejemal
poslance ter se posvetoval z njimi pod škrlatnim
baldahinom. Kakor sen lepa prva soproga, Kaseka,
ga je spremljala na pohodu, in z njo je šel takisto
rajskemu snu podoben dvor.

Na pozlačenem vozu se je peljala gospa vla¬
darica pod šatorom iz škrlatnega tiftika; za njim
so šli drugi vozovi ter beli velblodi iz Sirije, takisto
pokriti s škrlatno streho. Huriske in bajedarji so ji
na poti prepevali svoje pesmi. Sladki glasovi tihih
glasbil so se odzvali takoj, ko je utrujena od po¬
tovanja zapirala svilnate trepalnice svojih očesec,
ter so jo zazibala v sen. Ob dnevni vročini so ji
delale hlad s pahljačami iz pavjega in nojevega
perja; pred njenim šatorom pa so se palile drago¬
cene vzhodne dišave v indijskih vazah. Bila je ob¬
koljena z vsemi zakladi, z bogastvom in s čari,
kakršne sta ji le mogla dati vzhod in sultanova
moč. Huriske, bajaderi, črni skopljenci, služabnice,
angelom podobni dečki, sirski velblodi, konji iz
arabske puščave, izkratka, vse spremstvo se je le¬
sketalo od biserov, zlate tkanine, dragih kamenov,
kakor smaragdov, diamantov, safirov, da se je

© 129  ©

svetilo kakor mavrica. Pred vladarico so padali na
obraz narodi, ne da bi se bili drznili gledati v to
lice, do katerega je imel pravico sam padišah. Iz-
prevod je bil sličen nadzemskemu prikazu ali
resnici, ki jo je Alah sam iz onega sveta prenesel
na ta svet.

Solnce je grelo čimdalje močneje; naposled
so nastali vroči, soparni dnevi.

Nekega večera je bila zataknjena zastava na
visoki drog pred sultanovim šatorom, in strel iz topa
je naznanil, da se pričenja pohod na «Lehistan».
Zagrmel je veliki sveti boben, zahrumeli so vsi
drugi, ozvali so se prodirni glasovi piščali, po¬
božni, na pol nagi derviši so zatulili in pred nočjo
se je jel premikati ves ta vod, izognivši se solnčni
vročini. Vojska sama je imela šele nekoliko ur po
razglasitvi prvega gesla kreniti na pohod. Spredaj
je šel tabor, potem paši, ki sta skrbela za hrano,
nato legija rokodelcev, ki so bili odločeni za na-
pravljanje šatorov, pitana živina, odločena za mes¬
nico. Pohod je imel trajati v tej in naslednjih nočeh
po šest ur, in sicer v tem redu, da bi bil vojakom,
prišedšim na odločeni kraj, zagotovljen živež in
počitek. Ko je naposled napočil čas, da je odrinila
ostala vojska, je stopil sultan na grič, da bi pre¬
gledal vso svojo moč ter se nasitil s tem pogledom.
Z njim so odšli tja vezir, ulemi, mladi kajmakan
Kara Mustafa, vzhajajoče »solnce vojne* in straž¬
niki, sestavljeni iz stotnije izbranih pešcev. Noč je
bila lepa in jasna; mesec je svetil, in sultan bi bil

© 130  ©

lahko pregledal vsa krdela, ako ne bi bilo te ovire,
da jih ni moglo nobeno človeško oko obseči ob¬
enem, zakaj raztegnivši se v pohod, so jemali ne¬
koliko milj, dasi so stopali dokaj gosto.

Vendar pa se je radoval v srcu, brojil dehteče
jagode na molku iz sandalovine, dvigal oči proti
nebu ter zahvaljal Alaha, da ga je postavil za
gospodarja tej vojski in tem narodom. Zdajci,
ko je čelo taborovo že skoro docela izginilo v
dalji, je nehal moliti, se obrnil k mlademu kajma-
kanu, Kari Mustafi, in dejal:

♦ Pozabil sem, kdo koraka v sprednji straži.»

♦ Rajska svetloba!* odgovori Kara Mustafa, «v
prednji straži so Lipki in Čeremisi, ki jih vodi tvoj
pes Azija, sin Tuhaj-bejev ...»

X.

Azija Tuhaj-bejevič je bil po dolgem bivanju
na kačunkarijski planoti s svojimi Lipki res odrinil
na čelu pohoda vseh turških vojsk proti meji
poljske ljudovlade.

Po težkem porazu, kakršnega so po krepki
Barbkini roki prebile njega namere in njegova
oseba, je bilo videti, kakor da mu je zopet zasve¬
tila zvezda sreče. Zlasti se mu je vrnilo zdravje.
Lepota mu je bila kajpada uničena za vselej; eno
oko mu je bilo izteklo popolnoma, nos je bil po¬
habljen, lice, nekdaj podobno sokolovi glavi, je
bilo popačeno in grdo, da, naravnost strašno. Toda

© 131  ©

prav oni strah, ki ga je zbujalo to lice, je pove-
čaval vdanost do njega med divjimi dobruškimi
Tatarji. Njegovo ime je uživalo znamenit glas v
vsem taboru, in njegova dela so grozno naraščala
ob pripovedovanju. Pravili so, da je prignal vse
Lipke in Čeremise v sultanovo službo, da je pre¬
kanil «Lahe» (Poljake), kakor jih ni bil še doslej
prekanil nihče, in da je požgal vsa mesta ob
Dnestru. Oni, ki so imeli sedaj prvič iti v «Le-
histan»; oni, ki so bili prišli iz daljnih zakotij na
vzhodu, niso poznali doslej poljskega orožja; oni,
katerim je srce nemirno utripalo ob mislih, da jim
bo treba skoro zreti v lice tem nejevernikbm, vsi
ti so videli v mladem Aziji bojevnika, ki se je bil
Lahom postavil po robu, ki se jih ni bal, nego jih
je premagal ter provzročil srečen začetek vojne.
Pogled na «bagadirja» je polnil njih srca z nado;
ker pa je bil Azija sin onega strašnega Tuhaj-beja,
čigar ime je slovelo po vsem vzhodu, so se še
bolj obračale vse oči nanj.

»Lahi so ga vzgojili,» so govorili; «toda levov
sin je: Ogrizel jih je ter se vrnil v padišahovo
službo.»

Sam vezir ga je zaželel videti, in »vzhajajoče
solnce vojne«, mladi kajmakan, Kara Mustafa, za¬
ljubljen v bojno slavo in v divje bojevnike, ga je
imel jako rad. Oba sta ga marljivo izpraševala o
ljudovladi, o hetmanu, o vojski, o Kamencu ter se
radovala njegovih odgovorov, sodeča iz njih, da bo
vojna lahka, da prinese sultanu zmago, «Lahom«

© 132  ©

pa poraz, da njima obema pripade ime «ghasi» —
kar pomeni osvojevalec. Tudi pozneje je imel Azija
pogostoma priliko padati na obraz pred vezirjem ter
posedati na pragu kajmakanovega šatora. Od obeh
je prejemal darove: velblode, konje in orožje.

Veliki vezir mu je podaril kaftan iz srebrne
lame, kar ga je še bolj povzdignilo pri Lipkih in
Čeremisih. Kričinski, Adurovič, Moravski, Groholski,
Tvorkovski, Aleksandrovič, izkratka vsi oni stotniki,
ki so bivali nekdaj v ljudovladi in ji služili ter se
sedaj vrnili pod sultana, so se brez upora vdali
poveljništvu Tuhaj-bejevičevemu. Čislali so v njem
obenem knežji rod in bojevnika, ki je bil prejel kaftan
v dar. Povzdignil se je torej za izrednega dostoj-
nika, in nad dvetisoč bojevnikov, neprimerno hra-
brejših od navadnih Tatarjev, je čakalo njegovega
migljaja. Nastala vojna, v kateri se je bilo mlademu
dostojniku odlikovati laže nego komursibodi dru¬
gemu, ga je utegnila visoko dvigniti. Mogel si je
pridobiti v njej dostojanstva, slavo in oblast.

Toda Azija je nosil strup v duši. Najbolj je
dražilo njegov ponos to, da Tatarjev proti Turkom,
zlasti proti janičarjem in spahom, niso imeli za
mnogo več nego za lovske pse poleg lovcev.

On sam je še nekaj pomenil, ali druge Tatarje
so vobče smatrali za nečimurno tolpo. Turki so jih
potrebovali, se jih časih bali, toda v taboru so jih
prezirali. Azija je to zapazil ter svoje Lipke od¬
tegnil od splošne tatarske orde, kakor bi bili ti
posebna in boljša vrsta vojakov, toda s tem je

@ 133  @

razdražil druge dobruške in belgrajske dostojnike, a
številnih turških dostojnikov vendarle ni mogel pre¬
pričati, da bi bili Lipki boljši nego Tatarji izmed
ostalih čambulov. Vrhutega se ni mogel, vzgojen
med kristjani, med plemstvom in viteštvom, pri¬
vaditi vzhodnim običajem. V poljski ljudovladi je
bil samo navaden častnik, in sicer eden izmed po¬
slednjih, pa se vendar, kadar je občeval s predniki in
s samim hetmanom, ni moral poniževati tako kakor
tukaj, kjer je bil veljak in poveljnik vseh lipkovskih
čet. Tukaj je moral pred vezirjem pasti na obraz,
v prijateljskem šatoru kajmakanovem butati s čelom
ob tla, se plaziti po tleh pred pašami in ulemi
in pred velikim janičarskim ago. Azija tega ni bil
vajen; spominjal se je, da je sin zmagovalčev, imel
je divjo dušo polno napuha in merečo v visočino,
kamor se drznejo zgolj orli; zato ga je močno
bolelo srce.

Toda najhuje ga je mučil spomin na Barbko.
Kaj za to, da ga je z eno slabo roko prevrnila s
konja, njega, ki je bil pod Braclavom, pod Kalnikom
in na stoterih drugih mestih pozival na dvoboj naj-
groznejše borilce zaporoške ter jih pobijal. Ni se
tudi dosti menil za prebito sramoto. Toda to žensko
je neizmerno ljubil; hotel jo je imeti v svojem
šatoru, gledati jo — tepsti — in poljubljati jo...
Ako bi mu bila dala na izbiro, ali naj bo rajši
padišah, ki bo vladal pol sveta, ali pa naj ima v
naročju njo, čuti na srcu njeno toplo kri, na svojem
licu njeno dihanje in poljub njenih ustnic — pa

Mali vitez, III. zvez.

9

© 134  ©

bi bil vsekakor njej dal prednost, imel bi jo rajši nego
Carigrad, nego Bospor, nego ime kalifsko. Koprnel
je po njej, ker jo je ljubil, koprnel po njej, ker
jo je sovražil. Čim dalje mu je bila, tem bolj je
koprnel po njej; čim bolj je bila čista, zvestejša,
neoskrunjena, tem večje je bilo njegovo koprnenje.
Često, ko se je v šatoru spomnil, da ji je enkrat
v življenju poljubljal oči v onem jarku po bitki z
Azbo-bejem, da je pod Raškovom čutil utripati njene
prsi ob svojih, ga je obhajala besna strast. Ni vedel,
kaj se je zgodilo z njo, ali ni morda umrla na
poti. Časih mu je nekoliko odleglo ob misli, da
je umrla. Bili pa so tudi trenutki, ko si je mislil,
da bi bilo bolje, ako ne bi je bil pograbil, ne po¬
žigal Raškova, ne hodil semkaj, nego ostal, kar je
bil, v Hreptovu — samo da bi jo mogel gledati.

Namesto nje pa je bila nesrečna Zofija Boška
pri njem v šatoru. Življenje ji je ginilo s tem, da
mu je kot sužnja stregla v sramoti in večnem strahu,
zakaj v Azijevem srcu ni bilo niti betvice usmilje¬
nosti. Ujedal se je nanjo, ker ni bila Barbka. Bila
pa je sladka in mična kakor cvetka na polju, bila
je mlada in lepa, torej se je nasičeval z njeno
lepoto, toda za vsakršno malenkost jo je suval z
nogo ali ji z bičem pretepal belo telo. Hujšega
pekla ni moglo biti zanjo — zakaj živela je brez
nade. Življenje se ji je bilo uprav razcvetlo v Raškovu
kakor pomlad v cvetu ljubezni do mladega Novo¬
veškega. Ljubila ga je iz vse duše, ljubila ta
pošteni, viteški značaj, tukaj pa je bila igračica in

® 135  ®

sužnja temu pokvečenemu slepcu. Trepetajoča kakor
pretepan pes, se je morala plaziti ob njegovih no¬
gah, mu zreti v lice in na roke, ali ne seza po
biču — pritajevati sapo in zadrževati solze.

Dobro ji je bilo znano, da njej ni in ne more
biti usmiljenosti. Zakaj ako bi se tudi otela po
kakem čudu iz teh strašnih rok, vendar ni bila več
ona nekdanja Zofija, bela kakor prvi sneg in spo¬
sobna, s čistim srcem poplačati tovariševo ljubezen.

Vse to je minilo in se ne vrne nikdar več.
Ali ker te velike sramote, v kateri je živela, niti za
trohico ni bila zadolžila sama, ker je bila nasprotno
kakor prej neomadeževana kakor jagnje, dobra kakor
golob, zaupna kakor dete, preprosta, ljubeča — ni
mogla umeti, zakaj se ji godi tako grozna krivica,
ki ne more najti nagrade, zakaj leži nad njo neiz¬
prosna jeza božja, a ta duševni razpor ji je šele
povečaval bolečino, obup.

Tako so ji uhajali dnevi, tedni in meseci.
Azija je še pozimi dospel na kačunkaurijsko planoto,
a pohod v poljsko ljudovlado se je pričel šele
meseca ržnega cveta. Ves ta čas je mineval Zofiji
v sramoti, muki in delu. Daši je držal Azija Zofijo
v svojem šatoru, je vendar ob njeni krasoti in
nežnosti ni ljubil, nego jo rajši sovražil, ker ni
bila Barbka. Imel jo je za preprosto sužnjo, in zato
je morala tudi delati kakor sužnja. Napajala mu je
konje in velblode v reki, nosila vodo, drva, raz¬
grinjala kožuhovino na noč ter kuhala hrano. V
•druge oddelke turških vojska ženske niso smele

9 *

@ 136  @

stopati, bodisi ker se jim je bilo bati janičarjev,
ali pa, ker je bilo protivno običajem. Toda tabor
Lipkov je stal oddaljen od drugih, in običaj, da bi
si ženske zakrivale obličje, pri Lipkih ni bil splošen.
Ker so bivali svoje dni v ljudovladi, so se pri¬
vadili drugačnemu življenju. Sužnje preprostih vo¬
jakov si niso zakrivale obraza. Ženskam res ni bilo
dovoljeno odhajati črez meje lipkovskega tabora,
zakaj v takem primeru bi jih utegnil kdo pograbiti
in odnesti, toda na majdanu med taborom so hodile
varno in se ukvarjale z gospodinjstvom.

Ob vsem težkem delu je Zofijo celo veselilo,
da je mogla hoditi po drva ali k reki napajat konje
in velblode, zakaj v šatoru se ni smela jokati, na
poti pa se je lahko najokala brez ovir. Nekdaj, ko
je nesla breme drv, je srečala mater, ki jo je bil
Azija podaril Halimu. Objeli sta se, in le šiloma
so ji mogli odtrgati drugo od druge. Daši je potem
Azija pretepel Zofijo, ne ščedeč z udarci niti po
glavi, ji je bil vendar ta sestanek nenavadno sladek.
Drugič, ko je prala Azijeve robce in cunje na brodu,
je ugledala Zofija od daleč Evico, gredočo z vedrom
po vodo; Evica je kar stokala pod težkim breme¬
nom. Njena postava je bila zelo izpremenjena, toda
črte na licu, dasi zakrite s tenčico, so spomnile
Zofijo Adama, in obšlo jo je tako gorje, da jo je
za nekaj časa minila zavest. Videli sta se, toda iz
strahu nista izpregovorili niti besedice.

Ta strah je oglušil in obvladal Zofiji polagoma
vse občutke, toda naposled je ostal samo eden

(Str. 135.) Trepetajoča kakor pretepan pes, se je
morala plaziti ob njegovih nogah . . .

© 139  ©

namesto koprnenja, nade in spominov. Odtegniti
se tepenju — to ji je bil edini smoter. Barbka bi bila
na njenem mestu umorila Azijo z njegovim nožem
takoj prvi dan, ne meneč se za to, kaj jo utegne
doleteti potem, toda boječa Zofija, še na pol otrok,
ni imela Barbkinega poguma. Tako je naposled
imela celo za srečo, kadar ji je grozni Azija, prevzet
od začasne pohotnosti, približeval pohabljeno lice k
ustom. Sedeča v šatoru, ni odtegnila oči od gospo¬
darja, da bi spoznala, je li jezen ali ne; pazila je na
njegovo gibanje in se trudila ugeniti njegovo voljo.

Kadar pa se je zgodilo, da je ni pogodila,
da so se mu izpod brkov zalesketali beli zobje
kakor nekoč staremu Tuhaj-beju, se mu je vsa
osupla in skoro brezzavestna plazila okrog nog,
pritiskala obledele ustnice na njegove črevlje, mu
krčevito objemala kolena ter kričala kakor pre-
tepano dete:

«Ne bij me, Azija! Odpusti! Ne bij me .O

Toda on ji ni odpustil nikdar, nego se je znašal
na njej zato, ker ni bila Barbka. Bila je svoje dni
celo zaročnica Novoveškemu. Azija sicer ni bil
plašljivec, vendar pa je imel z Novoveškim tako
grozen račun, da je ob spominu nanj obhajal Lip-
kovo dušo nemir. Imela je napočiti vojna, utegnila
bi se srečati, in bilo je celo verjetno, da se srečata.
Azija ni mogel pokazati, da ne bi ga to skrbelo,
in misli na to so mu prihajale v glavo, kadar je
gledal Zofijo. Maščeval se je torej tudi za to in jo
pretepal, kakor bi hotel prepoditi z udarci svoj nemir.

@ 140  @

Naposled je napočil trenutek, ko je sultan od¬
redil pohod. Izvestno bi imeli iti Lipki in za njimi
vsi roji dobruških in novograjskih Tatarjev v prednji
straži. Tako je bilo namreč dogovorjeno med sul¬
tanom, vezirjem in kajmakanom. Toda izpočetka,
zlasti do Balkana, so šli vsi skupaj. Pohod je bil
kaj ugoden, zakaj hodili so, ker se je začenjala
vročina, samo ponoči, po šest ur od postaje do
postaje.

Sodčki, napolnjeni s smolo, so goreli ob poti;
sultanu so strežniki svetili na poti s pobarvanimi
svetilkami. Človeško mravljišče se je valilo kakor
valovje po nepreglednih ravninah in kakor jata
kobilic polnilo doline in pokrivalo gore. Za oboro¬
ženimi vojaki so se pomikali tabori in v njih ha¬
remi, a za temi nepregledne črede.

V tem pa je v močvirju pred Balkanom ob¬
tičal Kasečin pozlačeni in škrlatasti voz tako, da
:ga celo dvajset bivolov ni moglo potegniti iz blata.
■«To je slabo znamenje zate in za vso vojsko!»
je rekel sultanu najvišji mufi. «Slabo znamenje!*
so jeli ponavljati v taboru na pol zblazneli derviši.
Sultan se je prestrašil ter sklenil vse ženske z lepo
Kaseko vred odpraviti iz tabora.

Povelje je bilo razglašeno vojakom. Oni vojaki,
ki niso imeli kam poslati svojih sužnjic ter jih niso
hoteli prodati v razkošje tujcem, so jih rajši po¬
morili. Druge so na tisoče kupovali barantači iz
Karavanseraja, da so jih odgnali na semenj v Stambul
in v razna mesta bližnje Azije. Dolge tri dni je

■© 141  ®

trajala ta trgovina. Azija je nemudoma poslal Zofijo
na semenj; kupil jo je star bogat trgovec iz Stam-
bula za svojega sina.

Bil je to dobrosrčen človek, ki je, ganjen po
solzah in prošnjah, kupil od Halima, seveda za
jako neznatno ceno, tudi Zofijino mater. Nastop¬
nega dne sta odpotovali obe proti Stambulu z dolgo
vrsto drugih žensk. V Stambulu Zofijina usoda ni
nehala biti sramotna, vendar pa se je dokaj izbolj¬
šala. Novi lastnik se je zaljubil vanjo ter jo črez
nekoliko mesecev vzel za ženo. Mati se tudi ni
več ločila od nje.

Mnogo ljudi in med njimi celo mnogo žensk
se je po dolgi sužnosti naposled vrnilo v domo¬
vino. Bil je gotovo nekdo, ki je, kolikor se je dalo,
s posredovanjem Armencev, grških trgovcev in s
posredovanjem vladnih poslancev poljske ljudovlade
iskal Zofijo, ali brez uspeha. Potem je to iskanje
zdajci prestalo, in Zofija ni nikdar več ugledala
rojstnega kraja, niti obrazov dragih svojcev.

Prebila je v haremu do smrti.

XI.

Še preden so odrinili Turki izpod Drenopolja,
je bilo nastalo veliko gibanje po vseh poljskih
stanicah nad Dnestrom. Zlasti v Hreptov, ki je
bil Kamencu najbližji, so donašali hetmanovi po¬
slanci povelje za poveljem. Mali vitez jih je izvr¬
ševal ali sam, ali pa jih je, kolikor se niso tikala

© 142  ®

njega, po zanesljivih ljudeh pošiljal dalje. S temi
povelji se je precej zmanjšala posadka hreptovske
trdnjave. Gospod Motovilo je odšel s svojimi Se¬
meni celo tja pod Human Hanenku na pomoč, ki
se je s periščem kazakov, zvestih ljudovladi, kolikor
mogoče krepko držal zoper Dorošenka in zoper
krimsko ordo, z njim združeno. Gospod Mušalski,
nedosežni strelec, gospodje Snitko, Nenašinec in
Hromika so odgnali plemiški prapor in Linkhaus-
nove dragonce v Batoh nesrečnega spomina, kjer
je stal gospod Lužecki. Temu je bilo naročeno,
naj pozorno opazuje Dorošenkovo gibanje.

Gospod Boguš je dobil povelje, naj se po¬
mudi v Mohilovu, dokler na prosto oko ne ugleda
čambulov. Naročila hetmanovo so čakala tudi slove¬
čega Rušiča, ki je edini presezal Volodijevskega,
ki pa je odšel na čelu maloštevilnega krdela na
stepo ter ondi zaniknil, kakor bi bil padel v vodo.

Pač pa se je culo o njem pozneje, ko so
dospele čudne vesti, da okrog Dorošenkovega tabora
in okrog orde kroži nekdo kakor zli duh, ki vsak
dan pobija posamezne vojake in manjša krdela.
Domišljali so si, da izvrstni Rušič napada sovraž¬
nika, zakaj kdo drug, razen malega viteza, ne bi ga
vedel napadati tako. In res je bil to gospod Rušič.

Volodijevski bi bil imel oditi po določenem
načrtu v Kamenec, zakaj ondi ga je potreboval
hetman, češ, da je bil to vojak, čigar navzočnost
vlije nado v srce ter dvigne duha tako bivalcem,
kakor posadki.

® 143  @

Hetman je bil prepričan, da se Kamenec ne
ubrani. Bilo pa mu je dokaj do tega, da se brani
čim najdalje, zlasti dokler ljudovlada ne nabere
potrebnih vojakov za obrambo.

V tem prepričanju je poslal kakor v gotovo
smrt najslavnejšega viteza v ljudovladi in vsem
priljubljenega vojaka. Pošiljal je v smrt najslav¬
nejšega bojevnika, in ni mu bilo žal. Hetman je
mislil neprestano, kakor je rekel pozneje pod Du¬
najem: da gospa Voj n in a utegne roditi vojake,
ali vojna  jih zgolj ugonablja. Bil je celo sam
odločen pasti ter je smatral za najpreprostejšo
dolžnost vsakega vojaka, da pade in da, kadar
more s smrtjo izkazati domovini znamenito uslugo,
smatra smrt za ljubezen in veliko nagrado. Het¬
man pa je vedel, da je mali vitez z njim istega
mnenja.

Sicer pa sedaj ni utegnil misliti, kako bi pri¬
zanašal posameznim vojakom, ko se je bližala po¬
guba cerkvam, mestom in pokrajinam v ljudovladi,
ko se je vzhod dvigal z močjo, kakršne se še doslej
ni spominjal nihče, na boj zoper Evropo, zoper
vse krščanstvo, ki ljudovladi, zavarovano z njenimi
prsmi, ni mislilo iti na pomoč. Hetmanu je moglo
biti samo do tega, da bi bil Kamenec pred vsem
drugim bran ljudovladi, pozneje pa bi bila ljudo¬
vlada zaščitnica ostalemu krščanstvu.

Kaj bi se bilo utegnilo zgoditi, ako bi imela
moč, ako ne bi je ugonobljal nered? Toda hetman n
imel dovolj vojakov niti za četovanja, kaj šele za

© 144  ©

vojno samo! Ako je poslal nekoliko vojakov na
ta kraj, se je pokazala praznina na drugem, in
val napadnikov jo je lahko zajel brez ovir. Straže,
ki jih je razstavljal sultan ponoči v svojem taboru,
so bile številnejše nego hetmanovi prapori. Naval
se je bližal od dveh strani, od Dnepra in od Du-
nava. Ker pa je bil Dorošenko z vso krimsko ordo
bliže ter je že poplavljal krajino, požigal stavbe
in moril ljudi, so šli glavni prapori proti njemu,
a na drugi strani je celo nedostajalo ljudi za četo-
vanje.

V tem težavnem položaju je napisal hetman
Volodijevskemu tele besede:

«Že sem premišljal, ali naj te pošljem v Raškov
proti sovražniku, toda prestrašil sem se, da vtem
primeru ne bi dospel v Kamenec, ako bi orda
na sedmerih brodovih pridrla v naš kraj in zalila
krajino. V Kamencu pa si mi neizogibno potreben.
Šele včeraj sem se spomnil Novoveškega, ki je
izkušen in odločen vojak, in ker se človek v obupu
oti vsega, mislim, da mi dobro postreže. Kolikor
mu moreš poslati lahke konjiče, toliko mu je pošlji,
on pa naj odide z njo kolikor mogoče nadalje, naj
se pojavlja povsod in trosi novice o velikem številu
naše vojske. Kadar pa bo že imel sovražnika pred
očmi, naj šviga semtertja pred njim, pač pa naj se
ne da zajeti. Znano je, odkod pridejo, toda ako
bi zapazil kaj novega, ti mora to takoj naznaniti,
ti pa mi brez odloga pošlji poročilo v Kamenec.
Novoveški naj nemudoma odide, ti pa bodi pri-

•s 145 @

pravljen na potvKamenec; pač pa počakaj, dokler
ne dospo novice iz Moldave od Novoveškega.«

Ker je Novoveški časih bival v Mohilovu, se
je čula vest, da namerja itak dospeti v Hreptov.
Mali vitez mu je torej zgolj namignil, naj pospeši
prihod, češ, da ga po hetmanovi volji čaka opravek
v Hreptovu.

Novoveški je dospel tretji dan. Znanci so ga
komaj spoznali ter si domislili, da ga je bil Beloglavski
po pravici nazval koščenjaka. Ni bil to več oni
mladi, bujni, veseli in svojeglavni človek, ki je
planil na sovražnika s smehom, konjskemu rez¬
getanju podobnim, ter mahal tako močno z mečem,
kakor se obračajo lopate vetrnega mlina na sapi.
Bil je shujšan, rumen, zasinel in ob tej shujšanosti
še bolj podoben velikanu. Z na pol zaprtimi
očmi se je oziral po ljudeh, kakor ne bi poznal
niti najboljših znancev, in skoro vsako reč mu je
bilo treba dvakrat ponoviti, zakaj videti je bilo,
kakor da v prvem hipu ne umeje vsega. Izvestno
se mu je v žilah namesto krvi pretakala grenkost;
izvestno se je trudil, da ne bi mislil na nekatere reči,
trudil, da jih pozabi, da ne izgubi pameti.

Res, v tej krajini ni bilo človeka, ni bilo rod¬
bine, med vojaki ni bilo ni enega dostojnika, ki
se ga ne bi bila doteknila nesreča iz poganskih rok,
ki ne bi objokavali koga izmed znancev, prijateljev,
sploh dragih svojcev, toda nad Novoveškim se je
uprav raztrgal oblak nesreče. V enem dnevi je
izgubil očeta, sestro in zaročnico, ki jo je ljubil z

@ 146  @

vso močjo bujne svoje duše. Ljubše bi mu bilo,
da sta umrli sestra in ona sladka, ljubljena deklica,
da sta izginili pod mečem ali v plamenu. Toda
njiju usoda je bila taka, da celo največja muka
proti njej za Novoveškega ni bila nič. Trudil se
je, da ne bi mislil nanjo, zakaj vedel je, da se
ta misel kar najbliže dotika zblaznosti — a vendar
se mu to ni posrečilo.

Njegov mir je bil zgolj navidezen. V njegovi
duši nikakor ni bilo vdanosti, in vsakdo je lahko
uganil na prvi pogled, da se pod tem mrtvilom
skriva nekaj zlega in strašnega in da tedaj, kadar
izbruhne, ta shujšani velikan zvrši še nekaj ogrom¬
nega nalik razburkanemu življu. Bilo mu je to raz¬
ločno napisano na čelu, da so se mu celo prijatelji
bližali z nekako bojaznijo in se ob razgovoru z
njim izkušali izogniti temu, kar se je bilo zgodilo.

Pogled na Barbko v Hreptovu je iznova zbodel
zatajeno njegovo bolest. Ko ji je pri pozdravu
poljubil roke, je jel zdajci stokati kakor zober, ki
ga more. Oči je imel zalite s krvjo, in žile na vratu
so se mu napele kakor vrvi. A ko mu je Barbka
plakaje z ročicami stisnila glavo, se je zgrudil
pred njo, in dolgo ga niso mogli spraviti na noge.
Toda ko je zvedel, kakšen posel mu je zaupal
hetman, je dokaj oživel. Žarek zle radosti mu je
prešinil lice, in rekel je:

»Storim to, storim, pa še kaj več.»

«Ako kje srečaš tega steklega psa, daj mu,
kar mu gre!« omeni Zagloba.

@ 147  @

Novoveški ni takoj odgovoril, nego je samo
gledal Zaglobo. Zdajci pa se mu je zblaznelost
zašrčala v očeh; vstal je in stopil proti staremu
plemiču, kakor bi se hotel vreči nanj.

«Ali verjamete,* je dejal, «da temu človeku
nisem storil nikdar kaj žalega, nego da sem mu
bil zmerom naklonjen?*

«Verjamem, verjamem!* odgovori Zagloba
urno in se oprezno umakne za malega viteza. » Celo
sam bi šel s teboj, pa me trga po nogah.*

»Novoveški!* reče mali vitez, »kdaj odideš?*
«Nocoj.»

«Dam ti sto dragoncev. Z drugo stotnijo in
s pešci vred ostanem sam tukaj. Pojdi na majdan.*
Šla sta, da oddasta povelja. Na pragu ju je
srečal, raven kakor struna, Izidor Lušnja. Novica o
pohodu se je raznesla po majdanu; zato je nad-
stražnik v svojem imenu in v imenu svoje čete
naprosil malega viteza, naj mu dovoli odriniti z
Novoveškim.

«Tako torej? Kako, da hočeš oditi od mene?*
ga vpraša Volodijevski začuden.

♦ Gospod polkovnik! Zarotili smo se zoper
tega lopova. Morda nam pride v roke.*

‘Resnica! Gospod Zagloba mi je povedal o
tem,* odgovori mali vitez.

Lušnja se obrne k Novoveškemu:

»Gospod poveljnik!*

‘Kaj hočeš?*

«Ako ga dobimo, dovolite, da ga,preskrbim 1  jaz.»

@ 148  @

In taka ljuta upornost se je pokazala Mazuru
na licu, da se je Novoveški takoj priklonil Volo-
dijevskemu in rekel proseče:

»Milost, posodite mi tega človeka.»

Volodijevski se ni hotel upirati, in še istega
večera na noč je sto jezdecev z Novoveškim na
čelu krenilo na pot.

Šli so po znani poti na Mohilov in Jampol.
V Jampolu so srečali staro raškovsko posadko,
izmed katere se je na hetmanovo povelje dvesto
vojakov pridružilo Novoveškemu, drugi pod povelj¬
stvom Beloglavskega so imeli odriniti v Mohilov,
kjer je bil ostal gospod Boguš.

Novoveški je odšel navzdol proti Raškovu.
Ondotna okolica je bila že popolna puščava. Mestece
je bilo izpremenjeno v kup pepela, ki so ga bili
vetrovi razpihali na štiri strani sveta. Neštevilni
prebivalci pa so bili zbežali pred pričakovano ne¬
vihto. Bilo je že v početku majnika, in dobruška
orda se je utegnila vsak hip prikazati v tem kraju.

Zato je bilo kaj nevarno posedati tukaj. Res
je še stala orda obenem s Turki na kačunkaurijski
planoti, toda to v tej dolini ni bilo znano, in zato
je vsakdo izmed bivših prebivalcev raškovskih, ki
so se oteli za poslednjega klanja, odnesel glavo,
kamor je mogel.

Lušnja je spotoma delal načrte, katerih naj
bi se po njegovem mnenju držal Novoveški, da bi
srečno in uspešno napadal sovražnika. V tej stvari
se je kaj rad pomenkoval s preprostimi vojaki.

© 149  @

«Vi, konjske glave,* jim je dejal, «vi se ne
spoznate v tej reči, toda jaz sem že star, jaz se
spoznavam. Pojdimo v Raškov, ondi se poskrijemo
v jarke ter ga počakamo. Ko dospe orda k brodu,
se prepeljejo najprej mala krdela, kakor je to na¬
vada pri njih. Čambul stoji in čaka, dokler mu ne
naznanijo prednje straže, da je vse varno. Šele tre¬
nutek kesneje odrinemo za njimi ter jih odženemo
pred seboj celo pod Kamenec.»

»Ali ondi ne moremo ujeti tega psa,» reče
prostak.

«Jezik za zobmi!* odgovori Lušnja. «Kdo
neki pojde naprej, ako ne Lipki ?»

In videti je že bilo, da se izpolni nadstraž-
nikova napoved. Ko je Novoveški dospel k Raškovu,
je dal vojakom počitek. Vsi so bili že prepričani,
da krenejo k jarkom, katerih je bilo vse polno po
okolici, in da se ondi poskrijejo, dokler ne dospo
prva sovražna krdela.

Toda drugega dne po počitku odžene poveljnik
prapor tja za Raškov.

»Ali pojdemo k Jahorliku ali kaj?» vpraša
nadstražnik.

Takoj za Raškovom se približajo tikoma do
reke, in preden bi izmolil nekoliko očenašev, ob¬
stanejo nad tako imenovanim «Krvavim brodom*.
Novoveški ne reče besedice, nego požene konja v
vodo ter jo prebrede.

Vojaki se jamejo osupli gledati. »Kako, ali
gremo v Turčijo?* so povpraševali drug drugega.

Mali vitez, III. zvez. 10

■© 150  ©

Toda to niso bili plemiči iz črnovojnikov, priprav¬
ljeni na posvet in protest, nego preprosti vojaki,
vajeni železne discipline v stanicah. Zato je za
poveljnikom stopila v vodo prva vrsta, za njo
druga in tretja. Ni bilo najmanjšega omahovanja.
Čudili so se, da tristo konj uhaja v Turčijo, kateri
se ne more upirati ves svet, toda šli so. Razgu-
gana voda je oblivala konjem boke, nehali so se
čuditi ter so mislili samo na to, kako ne bi zmočili
zaloge živeža in samih sebe.

Šele na nasprotnem obrežju so jeli iznova
ogledovati drug drugega.

«Za Boga! Torej smo že na Moldavskem!*
so šepetali potihoma.

In drug za drugim so se ozirali za Dnester,
ki se je v zapadajočem solncu lesketal kakor zlat
rdeč trak. Obrežne skale, polne otlin, so se takisto
kopale v jasnih žarkih. Stale pa so kakor zid,
ki je ločil v tem hipu to perišče ljudi od domo¬
vine. Za marsikoga je bila to res poslednja
ločitev.

Nadstražniku Lušnji je prišla v glavo misel,
da je poveljnik morda zblaznel; toda poveljnik ima
pravico, da zapoveduje, vojak pa dolžnost, da
sluša.

Konji, stopivši iz vode, so jeli glasno hrskati.
«Zdrav! zdrav!* so se razlegali glasovi vojakov.
Imeli so to za dobro znamenje, in nekaka nada
jim je stopila v srce.

• Naprej!« zapove Novoveški.

© 151  ©

In vrste vojakov so krenile na daljši pohod
ter šle proti zapadajočemu solncu, proti onim tisočim,
proti onemu roju ljudi, proti onim narodom, stoječim
na Kačunkaurih.

XII.

Prehod Novoveškega črez Dnester z njegovimi
tristo sabljami proti stotisoč bojevnikom je bil čin,
ki ga je moral človek, ne seznanjen z vojno, sma¬
trati naravnost za blaznega. Ali bila je to zgolj
drzna bojna odprava, ki je mogla računati na
uspeh.

Sosebno se je takratnim preganjalcem tatarskih
krdel pogostoma pripetilo, da so morali iti proti
stokrat številnejšim čambulom in potem bežati pred
njimi, da so v najbližjem trenutku krvavo kaznovali
svoje zasledovalce. Prav tako, kakor volk časih
izvabi pse za seboj, da se potem v najbližjem tre¬
nutku obrne in raztrga najpogumnejše, tako so
delali tudi oni. Zverina se je hipoma izpremenila
v lovca. Bežali so, se skrivali, se pritukovali, go¬
nili sami, iznenada napadali ter ugriznili na smrt.
To je bila ona znana »procedura s Tatarji», pri
kateri so drugi druge presezali po lokavosti in vabi.
S tem ravnanjem se je najbolj odlikoval gospod
Volodijevski in za njim Rušič, a za njima gospod
Pivo in Motovilo; toda tudi Novoveški, ki se je
izza mlada učil bojevanja na stepi, je pripadal onim,
katerih imena so najbolj slovela, in zato je bilo

10*

-g) 152 @

kaj verjetno, da se tedaj, ko pride ordi pred oči,
vendarle ne da ujeti.

Njegova odprava je smela računati na uspeh
tudi zato, ker se je za Dnestrom razprostirala
puščava, v kateri se je bilo lahko skriti. Le tuintam
na obrežju je bila kje naselbina, sicer pa je bila
krajina le malo obljudena. Na obrežju je bil svet
dokaj strm in skalovit; dalje je bila stepa ali zemlja,
zarasla z gozdom, po kateri so blodile številne
črede živali, pričenši od divjih bivolov, do jelenov,
srn in nerescev. Ker pa je hotel sultan pred od¬
pravo «začutiti vso svojo moč» ter sešteti svoje
sile, je morala belgrajska, dobruška in še druga
oddaljenejša orda na padišahovo povelje kreniti
celo za Balkan, in za njimi so šli tudi moldavski
Karalasi, tako da je bila krajina še bolj pusta.
Mogoče je bilo prebiti na pohodu po cele tedne
in ne srečati nikogar.

Novoveški je predobro poznal tatarske običaje,
da ne bi vedel, kako gredo čambuli, ko prekoračijo
meje ljudovladine, naprej oprezno, in kako pozorno
se ozirajo na vse strani; tu pa v svoji domovini,
gredo v široki lavini, puščajoč vnemar vso oprez¬
nost. Tatarji bi se bili prej nadejali smrti, nego
tega, da se srečajo tako globoko v Besarabiji na
tatarski meji z vojsko one ljudovlade, ki je ni
imela dovolj za obrambe svojih mej.

Novoveški je upal, da njegova odprava pred
vsem drugim osupne sovražnika in zato prinese še
večji dobiček, nego ga pričakuje hetman, ter mora

© 153  ©

za Azijo in za Lipke postati pogubna. Mlademu
poveljniku je bilo lahko ugeniti, da pojdejo Lipki
in Čeremisi, dobro poznavajoči ljudovlado, v prednji
straži, in na to je tudi polagal vso svojo nado.
Napasti iznenada, ujeti Azijo, morda oprostiti
sestro in Zofijo, maščevati se in potem sam po¬
giniti na vojni, to je bilo vse, po čemer je koprnela
potrta duša Novoveškega.

Pod vplivom teh misli in nad je otresel
Novoveški raz sebe otrplost in zopet oživel. Pohod
po neznanih potih, veliki trud, pihljanje stepnih
vetrov, nevarnost drzne odprave, vse to je koristilo
njegovemu zdravju in mu vračalo moči. Vojak je
v njem presezal nesrečnika. Prej ni bilo v njem
prostora za nič drugega nego za spomine in muke,
sedaj pa je moral misliti dolge dneve, kako bi
napadel in opraskal sovražnika.

Ko so prekoračili Dnester, so šli poševno
navzdol k Prutu. Podnevi so se skrivali v gozdih
>n v otlinah, zato pa so se ponoči tem uspešneje
pomikali dalje. Krajina še dandanes ni gosto na¬
seljena, toda takrat so ondi stanovali zgolj kočarji;
večinoma pa je bila krajina pusta. Zelo redko so
ugledali polje, obsejano s koruzo, in poleg njih
človeške naselbine.

Korakajoč potihoma, so se izogibali večjim
naselbinam, pač pa so drzno poganjali konje k
manjšim, kjer je bilo le nekoliko koč. Vedeli so
namreč dobro, da noben prebivalec ne steče svarit
Tatarje. Lušnja pa je tudi pazil na to, da se to

■S) 154 @

ni zgodilo; ali skoro je opustil to skrb, ker se je
prepričal, da so neštevilni naselniki, dasi podložniki
sultanovi, sami z bojaznijo pričakovali sultanove
vojske. Često so tudi imeli ves oddelek za vojsko,
ki je na sultanovo povelje krenila na pohod.

Brez upora so jim dajali gibanice iz koruze
in posušenega bivolovega mesa. Vsak lastnik
«hutora», t. j. osamele pristave, je imel mnogo
ovac, bivolov in konj skritih poleg rek. Časih so
naleteli tudi na številne črede na pol divjih bivolov,
ki jih je čuvalo nekoliko pastirjev. Ti so kočevali
ter živeli na stepi in ostajali na enem kraju, dokler
je bilo tam dovolj paše. Pogostoma so bili pastirji
stari Tatarji. Novoveški je obkoljal take «čaban-
čuke» tolikaj oprezno, kakor bi bila ondi tatarska
četa (čambul). Obkoljenih ni puščal živih. Zlasti
je dajal Tatarje, ko jih je najprej izprašal o potih,
ali bolje rečeno o brezpotih, posekati brez usmi¬
ljenosti, tako da ni ušla živa duša. Naposled je
vzel od črede toliko živali, kolikor jih je potre¬
boval, in odšel dalje.

Čim dalje so šli proti jugu, tem pogosteje so
prihajali do čred, ki so jih čuvali zgolj Tatarji v
dovolj znatnem številu. Za štirinajstdnevnega po¬
hoda je strl Novoveški troje tatarskih krdel, ki so
čuvala ovčje črede. Dragonci so jim pobrali ušive
kožuhe, jih osnažili nad ognjem, in jih oblekli
sami, da so bili tako podobni divjim «čabančukom»
in ovčarjem. V drugem tednu so imeli že vsi na
sebi tatarsko obleko ter so bili videti kakor čambul.

© 155  ©

Ostalo jim je zgolj orožje redovne konjiče. Prejšnjo
obleko pa so imeli shranjeno v vrečah poleg sedel,
da si jo potem oblečejo ob vrnitvi. Od blizu bi
jih bilo lahko spoznali po plavih mazurskih laseh
in modrih očeh, ali od daleč se je motilo tudi
najizkušenejše oko, zlasti ker so gnali pred seboj
črede, potrebne za živež.

Ko so se približali Prutu, so šli dalje navzdol
po levem obrežju. Ker je bila kučmanska cesta
preveč opustošena, je bilo lahko ugeniti, da pojde
sultanova vojska in pred njo orda na Falezi in
Huš h Kotimoru in potem dalje po valaški cesti —
ter krene ali proti Dnestru ali pa preko vse Bes¬
arabije, da potem ne daleč od Ušice udere v poljsko
državo.

Novoveški je bil o tem tako prepričan, da je
hodil čimdalje počasneje. Ne da bi se bil menil
za čas, je korakal čimdalje oprezneje, da ne bi po
nepotrebnem srečaval čambulov. Dospevši naposled
med delto, ki sta ga tvorili reka Sarata in Tekva,
se je ondi skril za dalje časa, prvič zato, da je
dal duška konjem in ljudem, drugič pa, da bi na
dobro zavarovanem kotiču počakal prednjo tatarsko
stražo.

Ta kraj je bil dobro zavarovan in dobro izbran,
zakaj ves trikotnik je bil zarasel s svibjem in drenovino.
Ta gaj jesezal daleč, kamor je gledalo oko; ponekod
je pokrival zemljo z debelo goščo, med katero se
je razprostiralo tuintam prazno prostranstvo, kakor
nalašč primerno za taborišče. Drevesa so že cvetla

■S) 156 @

ter bila pokrita z morjem žoltih in belih cvetov.

V gaju ni prebival nihče, pač pa je bilo tu vse
polno jelenov, srn, zajcev in ptic. Tupatam na
obrežju vrelcev so vojaki zapazili celo medvedje
sledove. Eden jim je bil precej po prihodu raztrgal
nekoliko ovac, zato je hotel Lušnja prirediti lov
na kosmatince; ker pa je Novoveški hotel ležati
tukaj skrit ter ni dopuščal rabiti strelnega orožja,
so krenili vojaki na zver samo s sulicami in
sekirami.

Pozneje so našli pri vodah tudi sledove ognjišč,
sicer že stare, bržkone lanske. Izvestno so semkaj
zahajali kočevniki s čredami, morda pa tudi Tatarji
po leskovo protje. Toda niti najpozornejše oko ni
ugledalo sledi o ljudeh, ki bi bili bivali tukaj.

Novoveški se je odločil, da ne pojde dalje,
nego da počaka turško vojsko tukaj.

Osnovali so taborišče, postavili šatore, in sedaj
je nastalo čakanje. Na koncih vsega gaja so bili
postavljeni stražniki, izmed katerih so nekateri zrli
podnevi in ponoči proti Budziaku, drugi pa na Prut
v smeri proti Falezi. Novoveški je vedel, da ugane
iz nekaterih znamenj, kdaj se približa turška vojska,
sicer pa ji je pošiljal naproti majhne ogledne čete,
katerim je najpogosteje načeloval sam. Vreme je kaj
izborno služilo postojanki v tem suhem kraju. Dnevi
so bili vroči, toda v gosti senci se je bilo lahko
ubraniti vročini; noči so bile jasne, tihe, mesečne,
po vsej gošči je odmevalo glasno slavčkovo petje.

V takih trenutkih je trpel Novoveški najhuje, zakaj

®> 157  ®

ko ni mogel spati, je mnogo premišljal o nekdanji
sreči in o sedanjem navalu.

Hranil se je zgolj z mislijo, da bo dokaj sreč¬
nejši in mirnejši, ko si nasiti srce z osveto. In bližal
se je trenutek, ko je imel to osveto izvršiti ali pa
poginiti.

V tem je potekel teden za tednom ob gospo¬
darstvu in čuvanju v puščavi. Razdrli so vsa
pota, navrnili vodo v rove in jarke, posekali ne-
številno tolpo kočevnikov, zajeli iznova nekoliko
čred ter prežali v tej gošči, kakor preži zverina na
plen. Naposled je napočil težko pričakovani trenutek.

Nekega jutra so ugledali jato ptic, letečih nizko
nad zemljo. Droplje, modronoge prepelice so smukale
med travo v goščavo, a nad njimi so letele vrane,
vrani in ptice iznad močvirja z bregov dunavskih
ali dobruškega močvirja.

Dragonci so pogledali drug drugega, in be¬
sede: «Gredo, gredo!» so zletele od ust do ust.
Lica vsem so oživela, oči vojakov so se za¬
lesketale, toda v tej živahnosti ni bilo niti najmanj¬
šega nemira. Bili so tukaj zbrani samo taki ljudje,
katerim je minilo življenje ob napadih na Tatarje.
Čutili so samo to, kar začuti lovski pes, ko zavoha
divjačino.

Ognje so takoj pogasili, da ne bi dim izdal
njih navzočnosti. Konji so bili osedlani, in ves od¬
delek je bil pripravljen na pohod.

Treba je bilo zgolj paziti na to, da napadejo
sovražnika, kadar bo počival. Novoveški je dobro

@ 158  *>

vedel, da sultanova vojska ne koraka v veliki mno¬
žici, a to tem več, ker hodi še po svoji zemlji, v
kateri je bila vsaka nevarnost kar izključena. Sicer
pa mu je bilo tudi dobro znano, da koraka prednja
straža eno ali dve milji pred drugo vojsko, in je
po pravici pričakoval, da pojdejo v prvi straži Lipki.

Nekaj časa je omahoval, ali naj jim gre na¬
proti po tajnih, toda njemu dobro znanih potih,
ali pa naj počaka njih prihoda tukaj v puščavi.
Naposled se je odločil, da ostane, zakaj iz skrivališča
je bilo dokaj laže iznenada napasti sovražnika.
Potekla pa sta še en dan in ena noč. V tem času
niso zgolj ptice, nego tudi živali v celih tolpah
pribežale v goščo. Naslednje jutro pa se je prikazal
tudi sovražnik.

Na južni strani od gaja se je razprostirala širna,
nekoliko gričasta planota, in na tej se je pojavil
sovražnik. Bližal se je dovolj urno Tekiču. Dragonci
so zrli iz gošče na ono začrnelo gručo, ki jim je
časih izginila izpred oči, skrita za gričem, pa se
zopet pokazala v vsej velikosti.

Lušnja, ki je bil nenavadno bistrega vida,
je nekaj časa z napeto pozornostjo ogledoval ono
krdelo, potem pa se je približal Novoveškemu.

«Gospod poveljnik!» je dejal, »ljudi tam ni
mnogo, nego samo črede ženo na pašo.»

Novoveški se je skoro prepričal, da trdi Lušnja
prav, in lice se mu je razjasnilo od veselja.

«To pomeni, da počivajo eno ali poldrugo
miljo daleč od te gošče,* reče.

@ 159 -S)

«Tako je!» odgovori Lušnja. «Izvestno hodijo
ponoči, da se izogibljejo prehudi vročini, konje pa
pošiljajo do večera na pašo.»

«Ali vidiš pri konjih dokaj stražnikov ?»

Lušnja predere iznova skozi goščo na obrežje
ter se dalje časa ne vrne. Naposled se prikaže
in reče:

«Konj samih bo poldrugi tisoč, a stražnikov
je pri njih le petindvajset. V svoji deželi so ter se
ne boje ničesar, zato tudi ne razstavljajo številnejše
straže. *

«Ali si že razločil ljudi?»

• Sicer so še daleč, toda Lipki so, gospod!
Že so naši!»

«Da,» reče Novoveški.

Bil je prepričan, da mu ne uide živa duša.
Zanj in za njegove vojake je bila to lahka naloga.

Pastirji so gnali čredo konj čimdalje bliže h
gošči. Lušnja še enkrat stopi k obrežju in se vrne
radostnega lica. Na njem pa se mu je poleg radosti
zrcalila tudi okrutnost.

«To so res Lipki,» šepne.

Novoveški zaskovika kakor jastreb, in oddelek
dragoncev se zdajci umakne v globel gošče. Ondi,
na praznem prostranstvu, se razdele na dva oddelka;
eden krene v globok jarek, da iz njega napade
Lipke od zadaj. Prvi oddelek pa se razstopi v pol¬
krog ter čaka.

Vse to se je vršilo tako tiho, da ne bi bilo
niti najbistrejše uho začulo najmanjšega šuma.

@ 160  @

Niti ni zazvenela sablja, niti ostroga, niti ni zarez-
getal konj; v gosti travi, s katero je bil gaj za¬
rasel, se je dušil odmev konjskih kopit. Zdelo se
je, kakor bi celo konji umeli, da je uspeh tega
napada zavisen od tišine; saj niso danes prvič vršili
te službe. Iz jarka in iz gošče pa se je glasilo sko¬
vikanje jastrebovo čimdalje bolj tiho in poredkoma.

Tolpa Lipkov se je ustavila pred goščo ter
se razpršila v večjih ali manjših skupinah po pla¬
noti. Novoveški je ostal sedaj na kraju ter pozorno
zasledoval, kako se gibljejo konjarji. Dan je bil lep;
ni še bilo poldne, toda solnce je že stalo visoko
in je silno pripekalo. Konjarji, dospevši h gaju,
so poskakali s konj ter jih pustili zvezane skupaj
na pašo; sami pa so, iščoč sence in hladu, stopili
v goščo ter sedli pod večjim grmom k počitku.

Brzo je zaplapolal ogenj, in ko so se suhe
veje že izpremenile v plamen, so položili na žer¬
javico pol žrebeta, sami pa so sedli daleč od ognja,
da se ubranijo vročini.

Nekateri so polegli na tla, drugi so sedli na
turški način ter se potihoma razgovarjali; eden
je jel celo piskati na piščalko. V gošči je bilo po¬
polnoma tiho, samo časih je zaskovikal jastreb.

Vonjava pečenega mesa je naposled naznanila,
da je pečenka prirejena, torej sta jo dva pastirja po¬
tegnila iz pepela pod senčnat grm. Ondi so posedli
vsi okrog nje, jo raztrgali z nožem in so z živalsko
pohlepnostjo jedli še na pol sirovo konjsko meso, iz
katerega se jim je cedila kri po brkih in bradi.

@ 161  @

Naposled, ko so se bili napili kislega kobiljega
mleka, so bili siti. Nekaj časa so se še razgovar-
jali, potem pa so jim omedlele glave in udje.

Napočil je poldan. Vročina je prihajala ne¬
prestano večja, solnčni žarki so prodirali goščo ter
se igrali po mahu v podobi majhnih ognjev. Umolk¬
nilo je vse, celo jastrebi so nehali skovikati.

Nekoliko Lipkov je vstalo ter zlezlo k robu
gošče gledat po konjih, drugi pa so se raztegnili
kakor mrliči na bojišču ter skoro pospali.

Toda njih sen je moral biti po preobilno za¬
užiti hrani in pijači nekamo težak in zel, zakaj
časih je kdo globoko zastokal, drugi pa za trenutek
odprl oči in ponovil: «Alla Bismilla! ...»

Zdajci pa se je ob gozdu začul nekakšen
zamolkel, toda strašen glas, podoben glasu zadav¬
ljenega človeka, ki ne utegne zavpiti iz vsega grla.
Bodisi da so bila ušesa pastirjem tako izurjena,
bodisi da jih je živalski nagib čuval nevarnosti,
bodisi da je smrt dehnila vanje z ledeno sapo;
dovolj — prebudili so se vsi obenem.

•Kaj je to? Kje so drugi?« so povpraševali
drug drugega.

Toda iz gošče se odzove po poljsko glas:

«Ne vrnejo se več.»

V tem hipu je planilo stoinpetdeset vojakov
na pastirje, ki so bili tako prestrašeni, da jim je
krik zastajal v grlu. Komaj so nekateri izmed njih
utegnili seči po handžaru. Napadniki so jih docela
obkolili. Grm se je tresel pod naporom človeških

@ 162  ©

teles, ki so se borila pod njim. Časih se je culo
presunljivo žvižganje, sopenje, časih stokanje ali
hropenje, toda to vse je trajalo samo za trenutek.
Skoro je utihnilo vse.

• Koliko je živih ?» vpraša glas izmed napad-
nikov.

«Pet, gospod poveljnik.»

• Preglejte trupla, da se kdo ne bi potajil.
Zaradi večje gotovosti prerežite vsakemu z nožem
vrat. Jetnike pa priženite k ognjišču 1»

Povelje je bilo hipoma zvršeno. Mrliči so bili
pribiti k tlom z njih noži. Jetnike, katerim so pri¬
vezali palice k nogam, so položili okrog ognjišča.
Lušnja ga je razgrnil tako, da je prišla žerjavica,
skrita pod pepelom, na vrh.

Jetniki so zrli na te priprave in na Lušnjo s
kalnimi očmi. Bili so med njimi trije hreptovski
Lipki, ki so dobro poznali nadstražnika. Tudi on
jih je spoznal in dejal:

• No, tovariši, sedaj boste prepevali, ako ne,
pa pojdete v sparjenih golenicah na oni svet. Kakor
vam je znano, ne bom hranil oglja.»

Po teh besedah je položil na oglje suhih vej,
ki so se takoj vnele z visokim plamenom.

Prišel je tudi Novoveški ter jih začel izpraše¬
vati. Jetniki so priznali vse to, kar je bil mladi
poveljnik pogodil že deloma sam. Lipki in Čere-
misi so hodili v prednji straži pred ordo, pred vso
sultanovo vojsko. Vodil jih je Azija Tuhaj-bejevič,
čigar povelju so bile izročene vse tatarske tolpe.

@ 163  @>

Zaradi velike vročine so hodili kakor vsa druga
vojska ponoči, podnevi pa so pošiljali črede na
pašo. Niso se čuvali, ker se ni nihče domišljal, da
bi jih kdo utegnil napasti celo blizu Dnestra, kaj
šele nad Prutom, tesno poleg ordinih naselbin.
Hodili so torej zložno s čredami in velblodi, ki so
nosili šatore starejšinske. Azijev šator je lahko
spoznati, ker ima na vrhu zataknjen bunčuk, a ob
počitku praporščeki pred njim zatikajo svoje zastave.
Lipkovske čete so daleč odtod za majhno miljo ter
štejejo okoli dvetisoč glav; toda nekaj ljudi je ostalo
pri belgrajski ordi, ki je iznova daleč eno miljo od
lipkovskega čambula.

Novoveški ga je še vprašal po poti, po kateri
bi bilo najlaže dospeti k čambulu, potem, kako
stoje šatori, in naposled je jel pozvedovati o tem,
do česar mu je bilo največ.

«Ali je kaj žensk v šatoru?» ga vpraša.

Lipke je obhajal strah za svojo kožo. Oni
izmed njih, ki so bili služili v Hreptovu, so dobro
vedeli, da je bil Novoveški brat ene izmed teh
žensk in ženin druge, ter so umeli, kakšna jeza
se ga polasti, ko zve vso resnico.

Ta jeza je mogla zadeti najprej nje; torej so
jeli omahovati, ali Lušnja je rekel takoj:

»Gospod poveljnik, dovolite, da tem pasjim
bratom nekoliko ogrejemo golenice, potem bodo
govorili.»

»Potisni jim noge v oglje!« reče Novo¬

veški.

© 164  ©

»Usmilite se!» zakliče Elijaševič, star hrep-
tovski Lipek, »povem vse, kar so gledale moje
oči . . .»

Lušnja pogleda poveljnika, ali morda navzlic
tej napovedi ne naroči izpolniti grožnjo, toda ta
migne z roko in reče Elijaševiču:

»Govori! Kaj si videl?»

»Mi smo nedolžni, gospod,» odgovori Elija¬
ševič, »mi smo šli na povelje. Naš gospod je po¬
daril sestro vaše milosti Aduroviču, ki jo je imel
v šatoru. Videl sem jo na Kačunkaurih, kako je
hodila z vedrom po vodo, in pomagal sem ji dvigati
breme, ker je noseča.*

«Gorje!* šepne Novoveški.

«Drugo gospodično pa je imel naš gospodar
v šatoru. Tudi smo jo pogostoma videli in celo
večkrat slišali, kako je kričala, zakaj gospod, dasi
jo je imel zaradi razkošja, jo je vendar vsak dan
pretepal in suval z nogami.*

Novoveškemu se jamejo tresti ustnice. Elija¬
ševič komaj zasliši vprašanje:

«A kje sta sedaj ?»

»Prodani sta v Stambul.*

»Komu?*

»Tega naš gospodar sam ne ve. Prišlo je
povelje od padišaha, da v taboru ne sme biti no¬
bene ženske. Vsi so jih prodali na sejmu, in tudi
naš gospodar je prodal svojo.*

Izpraševanje je bilo končano, in ob ognjišču
je zavladala tišina. Samo zdajpazdaj je zapihal topel

Kot darila trajne vrednosti priporočava na-
stopna literarna dela svoje zaloge: '<*■<*

Aškerc A., Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K.
Elegantno vezane 4 K.

— Lirske in epske poezije.  8°, 160 strani, 2 K 60 h.
Elegantno vezane 4 K.

— Nove poezije.  8 °, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K.

— Izmajlov  @ Red sv. Jurja  ® Tujka.  Tri drame.
8°, 113 strani, broširane 2 K.

BaumbachR., Zlatorog,  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funtek. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.

Bedenek Jakob, Od pluga do krone.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K; v
platno vezan 3 K.

Brezovnik Anton, Šaljivi Slovenec.  Zbirka najboljših
kratkočasnic iz vseh stanov. Druga, povsem predelana
in za polovico pomnožena izdaja. 8°, 308 str., 1 K50h.

— Zvončki.  Zbirka pesni za slovensko mladino. 8°,
356 strani, vezan 1 K 50 h.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan
2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije I.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

y&sys> , sysys/sy&s>  v Ljubljani / &sy&&&pysysrs/sMi ;

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: 4. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar, 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  Ljudska izdaja 1 K, v platno vezane
1 K 40 h.

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.


v

Mali vitez

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkievvicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

V Ljubljani 1903

Natisnila in založila
Kleinmayr & Bamberg

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana "Pan Volodijevski» (»Mali vitez*), ki
ga je spisal Henrik Sienkievvicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadiš?*,
«Z ognjem in mečem*, »Križarji* i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /? pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

■© 165  @

jug ter stresal veje, ki so šumele čimdalje huje.
Ozračje je postalo soparno; na koncu obzorja so
se prikazali oblaki, temni na sredi, ob kraju pa ba¬
kreno pobarvani.

Novoveški odide od ognja kakor omamljen,
ne vedoč niti sam, kam gre. Naposled se zgrudi
z licem na tla ter jame grebsti zemljo, si grizti
roke in hropsti, kakor bi umiral. Krčevit jok mu
je pretresal velikansko telo; tako je preležal neko¬
liko ur. Dragonci so ga gledali od daleč, toda niti
sam Lušnja se mu ni smel približati.

Zato pa je dal grozni nadstražnik, opazivši,
da se poveljnik ne bo srdil, ako ne prizanese
Lipkom, jetnikom natlačiti trave v usta, da niso
mogli kričati, in jih je nato pomoril kakor vole.
Prizanesel je edino Elijaševiču, češ, da jim bo potreben
za kažipota. Zvršivši svoj posel, je potegnil mrliče
od ognja ter jih položil v vrsto, sam pa je šel
gledat k poveljniku.

»Ko bi tudi zblaznel,» je zagodrnjal, »onega
moram dobiti na vsak način. >

Minil je poldan, popoldanske ure prav tako, in
dan se je nagibal. Oni izpočetka mali oblaki so
zakrili vse nebo ter prihajali čimdalje gostejši in
temnejši, ne da bi izgubljali ono bakreno barvo
na robovih. Njih velikanski klobčiči so se okorno
vrteli kakor mlinski kameni okrog svoje osi, se
zaletavali drug v drugega ter se borili med seboj
v višavi in valili čimdalje bliže k zemlji. Veter je
zalopotal časih kakor ujeda s krili, pripogibal grmičje

Mali vitez, III. zvez. H

®> 166  ®

in veje k tlom, trgal listje in ga besno raznašal
na vse strani. Časih je zdajci utihnil, kakor bi se
bil pogreznil v zemljo. Ali v teh trenutkih tišine
si slišal v oblakih zlovestno renčanje, žvižganje in
šum, kakor bi se v njih zbirala krdela groma, ki
se pripravljajo na bitko, kadar si podžigajo v samih
sebi besnoto in jezo, preden izbruhnejo ter strastno
napadejo preplašeno zemljo.

»Nevihta! Nevihta se bliža!« so šepetali dra¬
gonci.

Bližala se je nevihta. Temnilo se je čimdalje
huje. V tem hipu se je ob Dnestru oglasil grom
ter se z groznim hrupom zavalil tja k Prutu. Tam
je grom za trenutek umolknil, pozneje se ozval
iznova in se zadrevil na budziaške stepe, a naposled
se je jel valjati okrog vsega obzorja.

Prve velike deževne kaplje so padle na žejno
zemljo.

V tem hipu se prikaže pred dragonci Novo¬
veški.

»Na konje!» zakriči z grmečim glasom.

V času, ki ga je bilo komaj dovolj, da bi bil kdo
izmolil očenaš, je odrinil na čelu stoinpetdesetih
jezdecev dalje. Ko je odšel iz gaja, se je pri čredi
združil z drugo polovico svojih ljudi, ki so stražili
polje, da se noben pastir ne bi izmuznil ter po¬
begnil skrivoma v tabor.

Dragonci so hipoma obkolili čredo, kričali
divje po tatarsko in krenili dalje, podeč pred seboj
podivjano čredo.

®> 167  @

Nadstražnik je držal Elijaševiča na vrvi in mu
kričal na ušesa, da preglasi grom:

«Vodi nas, pasja kri, sicer te sunem z nožem
naravnost v grlo. >

V tem so se oblaki privalili tako nizko, da so
se skoro dotikali tal. Zdajci je zapihal topel veter
kakor iz odprte peči, in dvignil se je besen orkan,
nato pa je rezka svetloba pretrgala temo. Treščilo
je enkrat, dvakrat, trikrat, v ozračju je zasmrdelo
po žveplu, in nato je iznova nastala tema. Čreda
konj je naravnost zdivjala. Konji, ki so jih zadaj
z divjimi klici poganjali dragonci, so dirjali z od¬
prtimi nosnicami in z razmršeno grivo, ne da bi
se bili skoro s kopiti dotikali tal. Grom ni prenehal
niti za trenutek, veter je tulil, oni pa so se drevili
kakor brez zmisla v tem vetru, v tem mraku, sredi
groma, od katerega se je zdelo, da razpoči zemlja.
Drevili so se gnani od nevihte, gnani od viharja,
gnani od osvete, podobnejši na tej stepi groznemu
krdelu vampirjev ali zlih duhov.

Prostranstvo je bežalo pred njimi. Niso po¬
trebovali kažipota, zakaj čreda je drla naravnost v
tabor Lipkov, do katerega je bilo čim dalje bliže.
Toda preden so dospeli, je zblaznela nevihta tako,
kakor bi bili zblazneli nebo in zemlja. Vse obzorje
je gorelo kakor v enem ognju. V tej svetlobi so
bili videti že od daleč na stepi stoječi šatori;
zemlja se je tresla od treska; zdelo se je, da se
klopčiči oblakov vsak hip raztrgajo in padejo na
tla. Pa so se tudi res odprli, in potoki dežja so

n*

® 168  ®

zalili svet, tako da za nekoliko korakov ni bilo
videti ničesar, in iz zemlje, razpaljene od solnčnih
žarkov, se je kadila gosta sopara.

Trenutek še, in čreda in z njo vred dragonci
dospo v tabor.

Toda čreda konj se pred samimi šatori v divji
naglici razkropi na obe strani, in iz tristo prsi se
izvije grozen krik, tristo sabelj zamahne v svetlobi
bliskavice in dragonci planejo v šatore.

Lipki so pred nalivom videli v luči bliskavice
bežečo čredo, toda nihče se ni domislil, kakšni strašni
pastirji jo ženo. Samo čudili so se in nemirni so
bili, zakaj se drevi čreda naravnost proti šatorom,
torej so jeli kričati, da bi prestrašili konje. Sam
Azija Tuhaj-bejevič je odgrnil platneno zaveso svo¬
jega šatora in navzlic plohi stopil iz njega z jezo
na groznem licu. Toda prav v tem trenutku se je
čreda razpršila in sredi potokov dežja in sopare
so se pojavile strašne postave, dokaj številnejše,
nego so bili pastirji, in zagrmel je strašen krik:

«Bij! Moril*

Ni bilo več časa za nič, niti za to, da bi bil
kdo pomislil, kaj se je bilo zgodilo.

Človeški orkan, strašnejši in besnejši nego ne¬
vihta, se je pridrevil v tabor. Preden se je Tuhaj-
bejevič utegnil umekniti z enim korakom nazaj v
šator, ga je dvignila, rekel bi, nadčloveška moč od
tal. Zdajci je začutil, da ga stiskajo grozne, strašne
roke, da se mu ob tem objemu pregibljejo kosti,
pokajo rebra; trenutek kesneje je ugledal v megli

@ 169  @

lice tako grozno, da bi bil rajši videl samega sa¬
tana, ter — omedlel.

Nastala je bitka, ali bolje, ljuto klanje. Nevihta,
tema, neznano število napadnikov, naglica tega na¬
pada, razpršeni konji, vse to je provzročilo, da se
Lipki niso branili skoro nič. Obšel jih je kar blazen
strah. Nihče ni vedel kam zbežati, kam se skriti;
mnogi niso imeli poleg sebe orožja, mnogi so bili
napadeni v spanju. Osupli in prestrašeni so se
gnetli v goste tolpe, se potiskali in teptali drug
drugega. Potiskavali so jih jezdeci, sekale sablje,
teptala kopita. Vihar ne lomi, ne ugonablja in ne
pustoši tako mladega gozda, volkovi ne trgajo
tako črede ovac, kakor so dragonci teptali, davili
in pobijali Tatarje.

Na eni strani zbeganost, na drugi pa besnost
in želja po osveti, vse to je dopolnilo mero straš¬
nega poraza. Potoki krvi so se spajali z dežjem.
Lipkom se je zdelo, da se vali nanje vse nebo,
da se jim odpira zemlja pod nogami. Ropot groma
in strele, šum dežja, tema in groza uime, vse to je
s strašnimi glasovi spremljalo grozno klanje. Konji
dragoncev, prevzeti od groze, so se zaletavali kakor
besni v tolpe ljudi, jih podirali in tlačili k tlom.
Naposled so jela manjša krdela bežati ter so toli¬
kanj izgubila zavest, kje so, da so bežala naokrog
po bojišču, nikar da bi bila hitela naravnost naprej;
zaletavala so se drugo v drugo, kakor dva na¬
sprotna vala, pobijala se v zmedi, premetavala se
in šla pod meč. Naposled so bili ostanki razpršeni

@ 170  ■©

popolnoma; pobijali so jih na begu brez usmiljenja,
nikogar niso ujeli živega, dokler niso trobente po¬
klicale vojakov k vrnitvi.

Nikdar še ni bil sovražnik napaden bolj naglo
in nepričakovano kakor takrat, nikdar pa tudi ni
bilo strašnejšega poraza.

Tristo vojakov je razpodilo na štiri strani sveta
skoro dvetisoč mož izborne konjiče, ki so v izur¬
jenosti presezali navadne čambule. Večinoma so
ležali na tleh med rdečimi mlakami, nastalimi iz dežja
in krvi. Drugi so bili razpršeni; trudili so se odnesti
pete peš in so bežali slepo, ne vedoč, ali ne beže
pod nož. Zmagovalcem je pomagala uima in tema,
kakor bi bila pri njih jeza božja proti izdajalcem.

Že se je docela stemnilo, ko je Novoveški na
čelu svojih dragoncev krenil nazaj proti ljudovladi.
Med mladim poveljnikom in nadstražnikom Lušnjo
je stopal tatarski konj, na čigar hrbtu je ležal pri¬
vezan z vrvmi poveljnik vseh Lipkov, Azija Tuhaj-
bejevič, brez zavesti in s polomljenimi rebri,
toda živ.

Oba poveljnika sta se vsak hip ozirala po
njem tako resno in skrbno, kakor bi vozila zaklad
ter se bala, da ga ne izgubita.

Naposled je jela uima ponehavati, na nebu so
se še valili gosti oblaki, toda v razpokah med
njimi so se kazale zvezde ter se odbijale v jezerih
vode, ki so nastale na stepi od uime.

V daljavi, v smeri proti ljudovladi, pa je še
zdajpazdaj zabučal grom.

s>  171  @

XIII.

Lipkovski ubežniki so naznanili novico o po¬
razu belgrajski ordi, nato so poslanci prinesli to
neprijetno novico orduihamajunu, to je v cesarsko
taborišče, kjer je provzročila nenavaden vtisk.

Novoveškemu, odkritosrčno rečeno, ni bilo treba
hiteti preveč s svojim plenom v ljudovlado, zakaj
ne le v prvem trenutku, nego še dva naslednja dni
ga ni gonil nihče. Sultan je bil tako osupel, da ni
vedel, kaj početi. Potem je odposlal belgrajske in
dobruške čambule gledat, kakšna vojska je v okolici.
Cambuli niso šli radi, saj jim je šlo za kožo. V
tem je novica, ki se je širila od ust do ust, dokaj
pretiravala ta poraz. Onih bivalcev globoke Azije
ali Afrike, ki še niso bili nikdar šli na vojno v
«Lehistan» ter so bili čuli že toliko praviti o
strašni konjiči nejevernikov, je obšel strah ob misli,
da so že pred sovražnikom, ki jih ne čaka v
mejah, nego jih celo išče v deželi padišahovi. Sam
veliki vezir in »bodoče solnce vojne», kajmakan
Kara Mustafa, nista vedela, kaj naj si mislita o tem
napadu.

Kako more ta ljudovlada, o katere slabosti
so imeli kaj korenita poročila, zdajci še napasti
sovražnika, tega ni pogodila nobena turška glava.
Pohod je bil od tega časa manj gotov in manj
podoben lahki zmagi. Sultan je na bojnem posve¬
tovanju sprejel vezirja in kajmakana z groznim
obličjem.

® 172 ®

• Nalegala sta me,» je dejal, <Lahi še ne mo¬
rejo biti tako slabi, ker nas iščejo že tukaj. Rekla
sta, da Sobijeski ne bo branil Kamenca, toda stoji
nam že z vso vojsko nasproti ...»

Vezir in kajmakan sta se trudila pojasniti svo¬
jemu gospodarju, da je morala biti to razbojniška
tolpa, toda ob pogledu na puške in drugo dra¬
gonsko orožje sama nista verjela tega. Spričo ne¬
davne, nenavadno drzne odprave Sobijeskega na
Ukrajino je bilo moči slutiti, da je poveljnik Po¬
ljakov sklenil tudi sedaj naskočiti sovražnika.

«Vojakov nima,» je rekel veliki vezir kaj-
makanu, odhajaje s posvetovanja, «toda v njem
tiči lev, ki ne pozna strahu. Ako je nabral le
nekoliko tisoč mož, pa bomo v krvi bredli pod
Hotimom.’

«Hotel bi se poizkusiti z njim,» reče mladi
Kara Mustafa.

«0, Bog odvrni od tebe takrat nesrečo!« od¬
govori veliki vezir.

Polagoma so se belgrajski in dobruški čam-
buli vendarle prepričali, da ni bilo večje, nego
sploh nobene vojske v obližju. Pač pa so našli
sledove po oddelku, broječem okrog tristo konj,
ki se je bil naglo umaknil k Dnestru. Spominjajoč
se usode Lipkov, ga Tatarji niso preganjali, češ,
da ne bi bili zajeti. Napad na Lipke je postal nekaj
osupljivega, nerazjasnega, toda v orduihamajun se
je polagoma vračal mir, in vojska padišahova je
iznova pričela pohod, podoben povodnji.

© 173  ©

V tem se je Novoveški s svojim plenom varno
vračal v Raškov. Vračal se je urno, toda izkušeni
vojaki so že drugi dan spoznali, da jih ne pre¬
ganja nihče; hodili so navzlic naglici tako, da konj
niso trudili po nepotrebnem. Azija je bil neprestano
med Novoveškim in Lušnjo, privezan z vrvmi na
konjski hrbet. Ker je imel dve rebri zlomljeni, je
zelo oslabel, zakaj tudi rane, ki mu jih je bila za¬
dala Barbka, so se mu ob borbi z Novoveškim
odprle in krvavele so sedaj zato, ker mu je glava
na tej ježi visela navzdol. Nadstražnik se je celo
bal, da jim ne umre pred prihodom v Raškov ter
jim s tem ne pokaži osvete. Mladi Tatar bi bil rad
umrl, vedoč, kaj ga čaka. Hotel se je umoriti z
gladom, uživati ni hotel hrane, toda Lušnja mu je
odpiral stisnjene zobe z nožem ter mu šiloma vlival
v usta žganjico in moldavsko vino, v katero je
nasul suharja, zdrobljenega v prah. Ko so ga krmili,
mu je polival lice s vodo, da bi mu rane na očesu
in na nosu, na katerega so se spotoma gosto use¬
dale muhe in komarji, ne jele gniti ter ne bi pro-
vzročile prezgodnje smrti nesrečnega junaka.

Novoveški spotoma ni govoril z njim. Samo
na početku potovanja, ko mu je Azija za ceno
svojega življenja in svoje svobode obetal vrniti
Zofijo in Evico, mu je rekel mladi poveljnik:

«Lažeš, pes! Prodal si obe v Stambul trgovcu,
ki ji ondi proda na sejmu. *

In takoj postavi predenj Elijaševiča, ki mu po¬
novi vpričo vseh:

® 174  ®

»Tako je, effendi! Prodal si jo, sam ne veš,
komu, pa tudi Adurovič je prodal sestro bagadirovo
(junakovo), dasi je bila noseča z njim . . .»

Po teh besedah se je Aziji za trenutek zdelo,
da ga Novoveški kar raztrga z groznimi rokami.
Pozneje pa, ko je že izgubil vso nadejo, je sklenil
pripraviti mladega velikana do tega, da bi ga raz¬
jarjen umoril in mu tako prihranil bodoče muke.
Ker pa je Novoveški, nikar da bi ga izpustil izpred
oči, neprestano jezdil poleg njega, se je jel Azija
brez stida grozno ponašati s tem, kar je bil učinil.
Pripovedoval je, kako je bil umoril starega Novo¬
veškega, kako je imel Zofijo Boško v šatoru, kako
se je nasičeval z njeno nedolžnostjo, kako jo je
pretepal in suval z nogami. Novoveškemu je znoj
v gostih kapljicah tekel po bledem licu, poslušal
je, toda ni imel moči, pa tudi ne volje, da bi bil
odjezdil od Azije; poslušal je poželjivo, roke so
se mu tresle, telo se mu je zvijalo od krča, toda
premagal se je in ni ga umoril.

Sicer pa je Azija, mučeč sovražnika, mučil
tudi samega sebe, zakaj njegovo pripovedovanje
mu je stavljalo pred oči bedno sedanjo usodo.
Evo, nedavno je bil še zapovedoval, živel v razkošju,
bil dostojnik, ljubljenec mladega kajmakana, sedaj
pa je bil privezan na konjski hrbet, živega so ga
obirale muhe in izročen je bil strašni smrti! Naj¬
laže mu je bilo tedaj, kadar je omedleval od bole¬
čine, nastale spričo ran in utrujenosti. Čim dalje
so jezdili, tem bolj se je Lušnja bal, da ga ne

■© 175  ©

prinese živega tjakaj. Potovali so podnevi in ponoči;
konjem so dajali le toliko odduška, kolikor ga jim
je bilo neizogibno treba, in Raškov je bil čimdalje
bliže. Rogata tatarska duša ni hotela zapustiti po¬
habljenega telesa. Poslednje dneve ga je kuhala
skoro neprestano vročnica, in časih se je ugrezal
v globoko spanje. Večkrat se mu je zdelo, da je
v Hreptovu in da ima kreniti z Volodijevskim na
veliko vojno; pa iznova, da spremlja Barbko v
Raškov, ali pa, da jo je ugrabil in da jo ima za¬
prto v šatoru. Časih je videl v vročnici bitko in
klanje, v katerih je kot hetman poljskih Tatarjev
veleval izpod bunčuka. Toda prebudil se je zopet
in obenem zavedel. Odprši oči je ugledal Novo¬
veškega, Lušnjo, šleme dragoncev, ki so bili pastirske
kučme že pometali od sebe —- in vso to resnič¬
nost tako strašno, da ga je že naprej obhajala
groza. Vsak gibljaj njegovega konja mu je pro-
vzročal bolečine; rane so se mu odpirale čimdalje
bolj in iznova je omedleval. Zbudivši se je koprnel
po vročnici, da bi zopet zaspal.

Bili so trenutki, ko se mu je zdelo nemogoče,
da bi on, takšen siromak, mogel biti Azija, sin
Tuhaj-bejev, in zopet se mu ni zdelo mogoče, da
bi se njegovo življenje, polno nenavadnih dogodkov,
končalo tako urno in tako strašno.

Časih si je tudi mislil, da pojde takoj po
mukah in po smrti v raj; ker pa je nekdaj sam
spoznaval krščansko vero ter dolgo živel med
kristjani, ga je ob mislih na Kristusa obhajal strah.

® 176  @

Ta mu ne bo usmiljen; ako pa je prerok močnejši
od Kristusa, ga ne bi bil dal v roke Novoveškemu.
Upal je tudi, da se ga prerok usmili in da vzame
iz njega dušo, preden ga zamori muka.

Ali v tem so že dospeli v Raškov. Prišli so v
skalnato krajino, ki je kazala, da so blizu Dnestra.
Proti večeru se je ugreznil Azija v posebno stanje,
v katerem je na pol bdel, na pol spal, v katerem
so se mu prikazi spajali z istinitostjo. Zdelo se
mu je, da so že dospeli, da čuje okrog sebe po¬
navljati besedo: «Raškov! Raškov D A potem se
mu je zdelo, da čuje udarce sekir, obsekujočih
drevo. Zdajci je začutil, da mu oblivajo glavo s
hladno vodo in potem dolgo, dolgo vlivajo žga-
njico v usta. Zavest se mu je vrnila. Nad njim se
je razprostiralo zvezdnato nebo, okrog njega pa je
gorelo nekoliko plamenic. Začul je vprašanje:

«Ali se zaveda ?»

< Da. Ozira se.»

V tem hipu ugleda nad seboj obraz Lušnjev.

«No, brate, > mu reče nadstražnik z mirnim
glasom, «tvoj čas je prišel!»

Azija je ležal znak ter urno dihal, zakaj roke
je imel iztegnjene nad glavo. Razširjene prsi so se
mu svobodneje gibale in v večjih duških srkale
vase zrak nego takrat, ko je bil privezan na konjski
hrbet. Z rokami pa se vendar ni mogel gibati, ker
jih je imel privezane na hrastič, položen pod hrbet
in ovit s slamo, ki so jo bili namočili v smoli.
Tuhaj-bejevič je takoj vedel, čemu je bilo narejeno

@ 177  ®

vse to; zapazil je pa tudi druge priprave, ki so
mu kazale, da bo muka dolga in grozna. Od spodnje
polovice telesa do nog je bil gol. Ko je nekoliko
dvignil glavo, je ugledal med golimi koleni ostrino
kola, čigar debelejši konec je bil uprt ob drevesno
deblo. Na obe nogi je imel privezani vrvi, pred
katerima sta stala vprežena dva konja. Azija je ob
svetlih plamenicah videl dva konjska repa in dalje
spredaj dva človeka, ki sta izvestno držala konja
za gobec.

Nesrečni junak je premeril te priprave z enim
pogledom in ne vedoč, zakaj, pogledal kvišku ter
videl nad seboj zvezde in jasni srp mesečev.

Hočejo me navleči!« si je mislil.

In stisnil je zobe tako močno, da ga je kar
krč pograbil za čeljusti. Pot mu je stopil na čelo,
a obenem je začutil mrzloto na licu, ker mu je
bila kri odtekla iz njega. Nato se mu je zdelo, da
se mu zemlja udira pod hrbtom in da leti njegovo
telo nekam v neskončno prepast.

Za trenutek ga je minila zavest. Stražnik mu
je odprl zobe z nožem ter mu jel vlivati žganjico
v usta.

Azija je kašljal ter metal iz sebe palečo teko¬
čino, toda moral jo je tudi požirati. Nato ga je
obvzelo čudno stanje. Ni bil pijan; nikdar ni bila
še njegova zavest jasnejša, njegov duh bistrejši.
Videl je, kaj se godi, umel vse, toda polastila se
ga je nekaka izpodbuda, nekaka nestrpnost, da traja
vse to tako dolgo, da že ne začno . . .

® 178  @

V tem se začujejo težki koraki, in pred njim
postoji Novoveški. Ob tem pogledu zatrepečejo v
Tatarju vse žile. Lušnje se ni bal, zakaj tega
je preziral, toda Novoveškega ni preziral, da, ni
imel povoda za to. Vsak pogled v njegovo lice
ga je napolnjeval z nekakim praznovernim strahom,
odporom in gnusom. Pomislil si je v tem hipu: V
njegovi moči sem in bojim se ga. To pa so bili
tako strašni občutki, da so se Tuhaj-bejeviču lasje
ježili na glavi.

Novoveški mu reče:

«Za to, kar si učinil, pogineš v mukah!*

Lipek ni odgovoril, nego je jel samo glasno
sopsti.

Novoveški odstopi. Nastane tišina, ki jo pre¬
trga Lušnja:

«Tudi po naši gospe si iztegnil roke,» mu
reče s hripavim glasom, *toda gospa je sedaj pri
gospodu v sobi, ti pa si v naših rokah. Napočil je
tvoj čas!»

Te besede so provzročile Aziji pravo muko.
Evo, ta grozni človek je pozvedel sedaj pred
smrtjo, da mu njegovo izdajstvo in druge njegove
ljutosti niso bile hasnile prav nič. Ko bi bila Barbka
vsaj umrla na poti, bi imel to tolažbo, da ne bo
čigava druga, ko ni njegova. Ali to tolažbo je
izgubil prav sedaj, ko je ostri koničasti kol ležal
komaj za laket daleč od njegovega telesa. Vse
zaman! Toliko izdajstev, toliko krvi, toliko bližnje
kazni — a to za nič, docela za nič! . . . Lušnja si

® 179  @

niti ni domislil, za koliko je ogrenil Aziji smrt s
temi besedami. Ako bi bil to vedel, bi jih bil po¬
navljal vso pot. Toda sedaj že ni bilo več časa
za duševne muke, zakaj vse to je moralo odstopiti
pred izvršbo. Lušnja se skloni, prime Azijo za bedra
tako, da jih je mogel ravnati, in zakliče onima, ki
sta držala konja:

•Naprej, a polagoma, obenem!«

Konja se prestopita; napeti vrvi potegneta
Azijo za noge. Njegovo telo posmuče za trenutek
po tleh, potem pa se natakne na nastavljeno ostrino.
Ostrina se je ugrezala vanj, in godilo se je nekaj
strašnega, kar je bilo proti prirodi in človeškim
čutom. Kosti nesrečnikove so se razstopile, telo se
je trgalo na dve strani; bolečina, tako strašna, da
se je malone pretvarjala v ogavno razkošje, mu je
prešinjala vse bitje. Kol se je ugrezal čimdalje
globlje. Tuhaj-bejevič je stisnil ustnice, toda na¬
posled se vendarle ni premagal. Zobje so se mu
grozno razširili, in iz grla mu je privrel krik: «A,
a, a!», vranjemu krokanju podoben.

«Polagoma!« zapove stražnik.

Azija je ponavljal svoj odurni krik čimdalje
urneje.

‘Ali krokaš?« ga vpraša stražnik.

Nato zakliče ljudem:

«Ravno! Stojte! Tako, gotovo je!» doda, obrnivši
se k Aziji, ki naglo umolkne. Samo zamolklo je hrčal.

Konja so hitro izpregli, postavili kol pokonci,
vteknili njegov debelejši konec v nalašč pripravljeno

® 180  ®

jamo in ga zasipali s prstjo. Tuhaj-bejevič je zrl
že iz višine na to delo. Bil je docela pri zavesti.
Ta strašni način kazni je bil tem groznejši, ker so
žrtve, nataknjene na kol, živele časih še po tri dni.
Aziji se je povesila glava na prsi, ustnice so se
mu gibale in mlaskale, kakor bi kaj žvečil in
okušal. Začutil je veliko onemoglost ter videl pred
seboj vse kakor v beli megli, ki se mu je zdela
grozna, ne da bi bil vedel zakaj. V tej megli ja
razločil lice stražnikovo in dragoncev; vedel je, da
tiči na kolu in da se s težo svojega telesa čim¬
dalje globlje nabada na ostrino. Naposled se mu
je jela širiti otrplost od nog, in čimdalje bolj ne-
občuten je prihajal za bolečine.

Časih se je ona grozna megla izpreminjala v
črno. Takrat je pomežikal z edinim očesom, da bi
vse videl do smrti. Njegov pogled je uporno begal
od plamenice na plamenico, zakaj zdelo se mu je,
da se okrog vsakega plamena vrti nekakšen kolobar.

Toda njegove muke še niso bile končane. Črez
nekaj časa se stražnik približa h kolu s svedrom
v roki in zakliče vojakom: »Dvignite me!»

Dva krepka moža ga dvigneta. Azija se ozre
vanj od blizu, kakor bi hotel videti, kdo se spenja
k njemu, a Lušnja mu reče:

»Gospa ti je izbila eno oko, jaz pa sem se
zaobljubil, da ti izvrtam drugo.»

Po teh besedah zasadi ostrino v zenico, zavrti
sveder enkrat, dvakrat. Ko se trepalnica in nežna
kožica okoli očesa ovijeta okrog svedra, ga izdere.

© 181  ©

Iz obeh očesnih jamic pritečeta Aziji dva
vrelca krvi kakor dva vrelca solz po licu.

Lice pa mu je bledelo in bledelo čimdalje
bolj. Dragonci so molče jeli ugašati plamenice,
kakor bi se sramovali, da osvetljuje luč tako kruto
delo, in samo ne prejasni mesečni žarki so svetili
na Azijeve oči. Glava se mu docela povesi na prsi,
a roke, privezane na hrastič, ovit z osmoljeno slamo,
strle kvišku, kakor bi ta sin vzhoda klical turški
polmesec osvete na svoje krvnike.

«Na konje!* se začuje glas Novoveškega.

Preden odjašejo, še prižge stražnik z ostalo
plamenico vzdignjene Tatarjeve roke; nato odrine
ves oddelek proti Jampolu. Sredi razvalin Raškova,
sredi noči in puščave pa je ostal sam na visokem
kolu Azija, sin Tuhaj-bejev, ter svetil dolgo . . .

XIV.

Tri tedne pozneje opoldne je dospel Novo¬
veški v Hreptov. Potoval pa je bil iz Raškova v
Hreptov tako dolgo zato, ker se je večkrat pre¬
peljal na drugo stran Dnestra, napadaje čambule in
tatarska krdela, nastanjena v raznih stanicah ob reki.
Ti so potem pripovedovali prihajajoči sultanovi
vojski, da so povsod videli poljske oddelke ter
čuti o velikih vojskah, ki jim same zastopajo pot,
ne da bi čakale Turkov pod Kamenec, in se v
veliki vojski pomerijo z njimi.

Mali vitez, III. zvez.

12

® 182  @

Sultan, ki so ga bili slepili o slabosti ljudovladini,
je bil zelo osupel. Pošiljal je Lipke, Valahe in nad-
dunavske orde naprej, sam pa je le počasi stopal
dalje, zakaj ob vsej neizmerni moči se je zelo bal,
da bi se spoprijel z redovno vojsko poljske ljudo-
vlade.

V Hreptovu Novoveški ni našel več Volodi-
jevskega, zakaj mali vitez je bil šel za Motovilom
proti krimski ordi in proti Dorošenku. Ondi je do¬
dajal novo slavo k nekdanji in dosegel dokaj zmag.
Pobil je sirovega Korpana in prepustil njegovo
truplo zverini na bojišču; pobil je tudi groznega
Drozda, hrabrega Mališka, dva brata Sinja, sloveča
kazaška četovalca in dokaj manjših tolp in čam-
bulov.

Gospa Volodijevska se je prav tedaj, ko je
dospel Novoveški, odpravljala z ostalimi ljudmi in s
taborom v Kamenec, zakaj iz Hreptova je bilo treba
oditi zaradi prihajajočega turškega navala. Z žalostjo
v srcu je odhajala gospa Volodijevska iz te lesene
trdnjave, v kateri je bila res doživela marsikaj, kjer
pa ji je bila tudi minila najsrečnejša doba njenega
življenja — poleg moža, med slovečimi vojaki, med
najljubšimi srci. Sedaj je imela na svojo prošnjo
oditi v Kamenec, se izročiti v roke nepoznani
usodi in nevarnostim, kakršne so grozile oble¬
gancem.

Ker pa je bila kaj pogumna, se ni vdala žalosti,
nego je pozorno nadzirala priprave, vojake in
ves tabor. Pomagala sta ji pri tem Zagloba, ki je

® 183  @

v vsakem slučaju z razumom presezal druge, in
gospod Mušalski, nenavadno zveden in izkušen
mož.

Vsi so se zelo razveselili Novoveškega, dasi
so z obraza mladega viteza takoj spoznali, da ni bil
niti Evice, niti sladke Zofije otel iz sužnosti. Barbka
je z vročimi solzami objokovala usodo obeh go¬
spodičen, zakaj že ji je smela zmatrati za izgubljeni.
Prodani Bog ve komu, so ji bili utegnili s stam-
bulskega sejma odgnati v Malo Azijo, kam na turške
otoke ali celo v Egipet. Ondi sta bili gotovo
zaprti v harem. Zato ji skoro ni bilo mogoče od¬
kupiti, da, niti pozvedeti zanji.

Jokala se je Barbka, jokal se je bistroumni
Zagloba, jokal gospod Mušalski, edini Novoveški
je imel oči suhe, ker so mu že bile pošle solze.
Ko pa je pripovedoval, kako je bil zašel celo tja pod
Tikič ob Dunavu ter ondi pobil Lipke blizu sulta¬
nove vojske in ujel zlobnega Azija Tuhaj-bejeviča,
sta jela stara viteza tolči po sablji ter klicati:

• Dajte ga sem! Poginiti mora tukaj v Hrep-
tovu.»

Novoveški odgovori nato:

‘Nikakor ne v Hreptovu, nego poginil je v
Raškovu, in sicer take smrti, kakršno mu je bil
izmislil tukajšnji stražnik, ki pa ni bila lahka.«

Zdaj je povedal, kakšne smrti je bil umrl Azija
Tuhaj-bejevič. Poslušali so ga z grozo, toda brez
pomilovanja.

12*

© 184  ©

«Da Bog preganja zločinstva, je znano,» reče
naposled Zagloba, «toda čudno je to, da zlodej
tako slabo brani svoje služabnike.»

Barbka je pobožno zdihnila, dvignila oči in
dejala po kratkem pomisleku:

• Nima dovolj moči, da bi nasprotoval Bogu.»

• Prav ste povedali, gospa!* zakliče Mušalski,
♦ zakaj ako bi bil — kar pa Bog začuvaj! — zlodej
močnejši od Boga, bi zdajci prenehala vsakršna
justitia in z njo vred bi bila pokopana tudi ljudo-
vlada.j

• Zato se tudi Turkov ne bojim; prvič, ker so
to nečimurniki, drugič pa so sinovi Belcebubovi!»
odgovori Zagloba.

Nekaj časa so molčali vsi. Novoveški je sedel
na klopi ter opiral roke ob kolena. Nekamo steklene
oči pa so mu zrle v tla. Mušalski se obrne k
njemu:

• Moralo se ti je vendar olajšati srce,» reče,
■ zakaj to je vendar velika tolažba, ako se utegnemo
primerno osvetiti.*

• Povejte, gospod, ali vam je odleglo, ali vam je
laže sedaj?* ga vpraša Barbka z glasom, polnim
pomilovanja.

Velikan je nekaj časa molčal, kakor bi se boril
s svojimi mislimi. Naposled je odgovoril z glasom,
ki je razodeval veliko čudenje, in tako tiho, da so
ga komaj slišali:

«Pomislite — kakor Boga ljubim — tako sem
si mislil tudi jaz, da mi bo bolje, ko ga ugo-

. . . ostal je sam na visokem drogu Azija
ter svetil dolgo . ..

(Str. 181.)


@ '187  ®

nobim . . . Videl sem ga na kolu, videl, kako so
mu s svedrom vrtali oko, in domišljal sem si, da
mi bo bolje; temu pa ni tako! ...»

Ob teh besedah si Novoveški z rokami objame
nesrečno glavo in reče med stisnjenimi zobmi:

»Bolje je bilo njemu na kolu, bolje takrat, ko
so mu vrtali oko, bolje z ognjem na dlanih, nego
meni s tem, kar tiči v meni, kar razgraja v mojih
mislih in mojem spominu. Edina smrt me umiri,
smrt, smrt ...»

Ko Barbka to zasliši, naglo vstane, položi
nesrečniku roko na glavo in reče:

»Daj vam jo Bog najti pod Kamencem, zakaj
prav pravite, da je to edina uteha!»

On pa zapre oči ter jame ponavljati:

»Oh, da, da! Bog povrni!«

In še istega večera so odrinili vsi v Kamenec.

Dospevši izza ograje, je Barbka še dolgo ogle¬
dovala trdnjavico, ki se je lesketala v večerni zarji.
Naposled se prekriža in reče:

«Bog daj, da bi se še vrnila semkaj vate,
dragi Hreptov! . . . Bog, da naju ne bi doletelo
nič hujšega! ...»

In dve solzi sta se ji potočili po rožnatem
licu. Nekaka čudna žalost je prevzela srca vsem —
molče so potovali dalje.

V tem se je bilo stemnilo.

V Kamenec so potovali počasi, zakaj tabor se
je pomikal le polagoma. Med vozovi je stopala
čreda konj, volov, bivolov, velblodov; nalašč za

@ 188  @

to odločeni stražniki so čuvali črede. Nekateri izmed
služabnikov in vojakov so se bili v Hreptovu oženili,
torej je bilo tudi nekaj žensk v taboru. Vojakov
je bilo toliko, kolikor jih je imel Novoveški, vrhu-
tega dvesto ogrskih pešcev, ki jih je bil mali vitez
postavil in izuril ob svojih stroških. Patronovala
jim je Barbka, načeloval pa jim je vrli častnik
Kaluševski. Pravih Ogrov ni bilo med temi pešci,
imeli so to ime le zato, ker so bili izurjeni po
madjarskem načinu. Podčastniki so bili dosluženi
dragonci, redovni vojaki pa so bili sestavljeni iz
nekdanjih razbojnikov, ki so jih bili ujeli ob po¬
hodih na razbojniška krdela. Nekaterim, obsojenim na
vešala, so pustili življenje proti temu, da bi služili
med pešci in si z zvestobo in hrabrostjo izbrisali
stare grehe. Bilo je med njimi tudi dokaj prosto¬
voljcev. Odšli so bili iz jarkov, votlin in drugih
skrivališč, in šli rajši služit pod hreptovskega »ma¬
lega sokola», ker so se bali meča, visečega nad
njih glavami. Bili so to ljudje, ki jim ni bilo
preveč do discipline; niso bili še dovolj izurjeni,
hrabri, vajeni nezgod, nevarnosti in prelivanja krvi.
Barbka je nenavadno ljubila to pehoto kot Mihaelovo
dete, in tudi v njih divjih srcih se je takoj porodila
naklonjenost do te lepe in dobre gospe.

Sedaj so stopali okrog njenega koleslja s samo¬
streli na ramenih in s sabljami ob boku, ponosni
na to, da smejo čuvati svojo gospo, in pripravljeni,
da jo besno branijo, ako bi jih spotoma napadel
čambul.

@ 189 @

Toda pot je bila prosta, zakaj Volodijevski je bil
opreznejši nego drugi, pa tudi svojo ženo je ljubil
preveč, da bi jo bil z odlašanjem izpostavljal nevar¬
nosti. Napotivši se popoldne iz Hreptova, so potovali
do večera in potem vso noč. Drugega dne proti
poldnevu pa so že zagledali visoke kameniške skale.

Ob pogledu na narožnike in okroglišča ob
trdnjavi, ki so krasila skalne vrhove, so se jim srca
napolnila s tolažbo. Zdelo se jim je nemogoče, da
bi druga roka nego roka božja razdrla to orlovo
gnezdo na griču, ovitem z reko. Bil je lep poletni
dan. Stolpi zvonikov in samostanov, ki so kipeli
nad poslopji, so se žarili kakor velikanske sveče.
Mir, lepo vreme in veselje, vse to se je razgrinjalo
nad jasno pokrajino.

«Barbka!» reče Zagloba, «često so že pogani
grizli to obzidje, pa so si vsekdar ob njem polomili
zobe. Ha! Kolikokrat sem sam videl, kako so bežali
odtod in se držali za gobce, ki so jih boleli. Bog
da, da bo tudi zdaj tako.»

»Gotovo, da bo tako!» odgovori Barbka raz¬
veseljena.

»Bil je tu že enkrat tudi eden njih cesarjev,
Osman. Bilo je to, spominjam se, kakor bi bilo
danes, leta 1621. Dospel je semkaj od onele strani,
od Smotriča in Hotima. Pa je izbulil oči, odprl usta
in gledal — gledal . . . Naposled je vprašal: ,Kdo
je tako utrdil to trdnjavo? -  — ,Bog!‘ mu odgovori
vezir. ,No, pa naj jo napade Bog - jaz nisem
glupec!‘ In takoj se je vrnil.»

@ 190  ■©

<Pa še kaj hitro se je vračal!« doda Mušalski.

»Vračali so se hitro,« odgovori Zagloba, »ker
smo jih mi preganjali s sulicami, namerjenimi v
ledja. A mene so potem vojaki prinesli na rokah
pred gospoda Ljubomirskega.«

♦ Torej ste bili tudi pod Hotimom?« ga vpraša
Mušalski. »Človek ne bi niti verjel, zlasti ako po¬
misli, kje ste vse bili in kaj ste učinili.»

Zagloba se začuti razžaljenega in mu reče:

»Nisem bil samo ondi, nego sem celo rano
odnesel odtod. Ako ste radovedni, vam jo
lahko takoj pokažem, toda na samem, ker ni pri¬
merno, da bi se vpričo gospe Volodijevske hvalil
z njo.«

Mušalski je takoj spoznal, da se Zagloba šali
z njim. Vedel je pa, da se ne more v bistroumju
kosati z Zaglobo, zato ni izpraševal dalje, nego je
obrnil govorico drugam.

«Kar pravite, je res. Toda kadar človek čuje
od daleč besede: ,Kamenec ni dobro preskrben,
Kamenec pade,' ga obide strah. Brž pa, ko ugleda
Kamenec, mu iznova stopi nada v srce.«

»A še Mihael pride v Kamenec!» zakliče Barbka.

‘In gospod Sobijeski pošlje morda pomoči!«

‘Hvala Bogu, nismo še tako na slabem! Nismo
še tako na slabem! Bilo je še huje, pa se nismo
vdali.«

«A ko bi tudi bilo huje, prvo je, da ne izgu¬
bimo poguma! Niso nas snedli in nas ne pojedo,
dokler še živi duh!« pristavi Zagloba.

E) 191 E)

Pod vplivom teh radostnih misli vsi umolk¬
nejo, toda ta molk se zdajci bolestno neha.

Evo, k Barbkini kočiji prijezdi Novoveški.
Njegovo lice, doslej strašno in tožno, je bilo smeh¬
ljajoče in veselo. Uprl je zamišljene oči v Kamenec
ter se neprestano smehljal.

Viteza in Barbka so ga gledali začudeni. Niso
mogli razumeti, kako mu je ta pogled na trdnjavo
vzel vso težo z duše; oni pa je rekel:

«Hvaljeno bodi ime Gospodovo! Dokaj smo
že prebili trpljenja, tukaj pa nam je pripravljena
radost.»

Nato se obrne k Barbki:

• Onidve sta pri laškem županu Tomaševiču,
in dobro, da sta se skrili ondi, zakaj v taki trdnjavi
ji ne doseže razbojnik!«

«0 kom govorite, gospod?* ga vpraša Barbka
prestrašena.

«0 Zofiji in Evici.«

• Bog ti pomagaj!« zakliče Zagloba, *ne da
se v roke zlodeju!«

Novoveški pa nadaljuje:

«A to, kar pripovedujejo o mojem očetu, da
ga je Azija zaklal, tudi ni res.«

»Zblaznel je!« šepne Mušalski.

• Dovolite, gospa,« zakliče Novoveški, * da od¬
jezdim dalje. Tako dolgo jih že nisem videl, da
mi je kar dolgčas za njimi! . . . Oj, dolgočasno je,
ako je človek daleč od ljubezni!«

® 192  ®

Po teh besedah je jel kimati na obe strani
z velikansko glavo, potem pa izpodbodel konja in
odjezdil.

Mušalski migne nekaterim dragoncem in odrine
za njim, da bi stražil blazneža. Barbka si zakrije
rdeče ličece z dlanjo, in skoro ji jamejo teči vroče
solze med prsti. Zagloba pa reče:

♦ Bil je to mladenič kakor zlato, toda v njem
ni dovolj prostora za toliko nesrečo ... Z osveto
samo se ne ozdravi srce ...»

V Kamencu so se pripravljali na brambo. Na
obzidju v starem gradu in pri vratih, zlasti pri ruskih
vratih, so delali meščani pod načelništvom svojih
županov, med katerimi je šlo laškemu županu
Tomaževiču prvo mesto, in sicer tako zaradi velike
odločnosti, kakor zaradi izurjenosti pri streljanju iz
topov. Delali pa so z lopatami in motikami; Po¬
ljaki, Rusini, Armenci, Židje in cigani so se kosali
med seboj. Dostojniki iz raznih polkov so nadzirali
delo, stražniki in vojaki so pomagali prebivalcem;
delali so celo plemiči, pozabivši, «da je Bog ustvaril
njih roke zgolj za sablje, za drugo delo pa je od¬
ločil ljudi ,nečimurnega stanu*.» Za zgled jim je
bil sam Vojteh Humecki, podolski praporščak, ki
je na samokolnici vozil kamenje. Dokaj dela je bilo
v gradu in po mestu. Med tolpami so se gibali
dominikanci, jezuiti, frančiškani in karmeličani, ki
so blagoslavljali delavce. Ženske so donašale de¬
lavcem jed in pijačo: lepe Armenke, žene in hčere
bogatih trgovcev, in še lepše Židinje iz Karvasere

@ 193  @

in Žvanca, iz Žinkovič in iz Dunajgrada, ki so
vlekle nase oči vojakov.

Toda splošno pozornost je obrnil nase prihod
Barbkin. Bilo je izvestno dokaj veljavnejših žena
v Kamencu, ni pa bilo nobene, katere mož bi bil
bolj sloveč bojevnik. O gospe Volodijevski so bili
čuli tudi v Kamencu, češ, da je to izredno hrabra
ženska, ki se ni bala stanovati v postojanki na
pustinji med divjimi ljudmi, ki je z možem hodila
na pohode in je tedaj, ko jo je Tatar ugrabil, tega
težko ranila ter se rešila iz njegovih plenaželjnih
rok. Njena slava je torej bila tudi nenavadna. Toda
oni, ki je niso poznali ter je niso bili videli doslej,
so si jo bili predstavljali kot nekako velikanko, ki
lomi podkove in razdira oklepe. Zelo so se torej
začudili, ko so ugledali njeno malo postavo z
rdečim, skoro na pol otroškim licem.

«Ali je to sama gospa Volodijevska, ali morda
le njena hčerka?* so se vpraševali.

«Sama je!» so odgovarjali znanci. In še
bolj so se čudili meščani, ženske, duhovniki in
vojaki. Nič manj začudeni niso ogledovali poleg
poveljnice »nepremagljive* hreptovske posadke dra¬
gonce, med katerimi je molče in mirno jezdil Novo¬
veški s kalnimi očmi ter se neprestano smehljal,
kakor tudi grozna lica lopovov, izpremenjenih v
ogrsko pehoto. Ker pa je šlo z Barbko nekoliko
stotin krepkih ljudi, vojakov po pozivu, je tudi
pogled nanje srca meščanom navdajal z večjim
pogumom.

•s 194 ®

«Ti nam bodo krepka podpora! Ti pogledajo
Turkom pogumno v oči!» so klicali v tolpi. Neka¬
teri meščani, celo vojaki, zlasti iz polkov škofa
trebiškega, ki je bil ravnokar dospel v Kamenec,
so si mislili, da je sam Volodijevski v izprevodu;
raditega so klicali:

• Živel gospod Volodijevski!»

• Živel naš branitelj! Najslavnejši vitez!*

• Živel Volodijevski! Živel!«

Barbka je poslušala te klice, in srce ji je raslo,
zakaj soprogi ne more biti nič ljubšega nego slava
njenega moža, zlasti ako se ta glasi iz ust ljudi
v velikem mestu. »Toliko vitezov je tukaj,» si je
mislila Barbka, «a nobenemu ne kličejo slave, nego
samo mojemu Mihaelu!» Pa tudi sama je bila pri¬
pravljena klicati z drugimi vred: »ŽivelVolodijevski!»
ali Zagloba jo je opomnil, da se mora vesti, kakor
se spodobi takšni dostojni osebi, in da se ima
klanjati na obe strani, kakor se klanja kraljica, kadar
prihaja v stolno mesto. Pa tudi sam se je klanjal
ter mahal z roko in kučmo. Ko so mu jeli znanci
klicati »slava*, se je ozval:

• Vrli gospodje! Kdor je prebil v Zbaražu,
prebije tudi v KamencuK

Po naročilu Volodijevskega je krenil izprevod
pred novo postavljeni samostan dominikank. Mali
vitez je imel svoj dvorec v Kamencu, ker pa je
bil samostan sezidan v zatišju, kamor so dospevale
krogle le iztežka, si je bil glede na Barbkino sta¬
novanje rajši izvolil samostan ter upal, da jo ondi

®) 195  ©

vljudno sprejmo; saj je bil velik dobrotnik samo¬
stanu. In res, opatica, mati Viktorija, hči Štefana
Potockega, braclavskega vojvode, je sprejela Barbko
z razprostrtimi rokami. Iz njenih rok je padla takoj
v druge ter naposled prišla v naročje teti Makoveški,
ki je ni bila videla že več let. Razjokali sta se obe,
razjokal se je tudi točaj batičevski, ki je imel Barbko
vedno rad. Toliko da so si otrli solze ginjenosti,
je že pritekla Kristina Ketlingova, in nastalo je
novo pozdravljanje. Potem so Barbko obkolile re¬
dovne sestre in znanke izmed plemstva, kolikor
toliko znane: gospa Martinova Boguševa, gospa
Stanislavska, gospa Kalinovska, gospa Hotimerska,
gospa Vojtehova Humecka, žena velikega žlahtnika,
podolskega praporščaka. Nekatere, kakor gospa Bo¬
guševa, so jo izpraševale o možeh, druge, kaj misli
Barbka o turškem navalu, ali se po njenem mnenju
Kamenec ubrani ali ne. Barbka je vsa vesela za¬
pazila, da ji pripisujejo nekak vojaški pomen in
da iz njenih ust pričakujejo tolažbe. Zatorej tudi
ni bila malobesedna. «Na to ni niti misliti, • je
dejala, «da se ne bi ubranili Turkom. Mihael dospe
semkaj danes ali jutri, najkesneje črez nekaj dni, in
kadar se on poprime brambe, boste lahko mirno
spale. A ta trdnjava je tako znamenita! Tudi jaz
se — hvala Bogu — spoznavam nekoliko v tem!»

To Barbkino zagotovilo je vlilo ženskam to¬
lažbo v srce, zlasti pa jih je pomiril obet, da dospe
Volodijevski kaj skoro. Njegovo ime je uživalo tak
ugled, da so se dostojniki, dasi je bil že večer,

® 196  ®

takoj prihajali poklanjat Barbki. Vsakdo jo je takoj
po prvih besedah jel izpraševati, kdaj se vrne mali
vitez in ali se res namerja vrniti v Kamenec.
Barbka je zaslišala zgolj majorja Kvasibroškega,
ki je bil prišel s pešci krakovskega škofa, pisarja
Revuškega, ki je po gospodu Lačinskem, ali bolje,
kot njegov namestnik načeloval polku, in Ketlinga.
Drugim so ostala ta dan vrata zaprta, zakaj gospa
je bila utrujena, vrhutega je imela opravka z Novo¬
veškim. Ta nesrečni mladenič je bil pred samo¬
stanom padel raz konja, in nezavednega so ga od¬
nesli v celico. Takoj so poslali po zdravnika, po
onega, ki je bil zdravil Barbko v Hreptovu. Zdravnik
je napovedal, da boleha na možganih; upanja je
le malo, da okreva. Barbka, Mušalski in Zagloba
so se do poznega večera razgovarjali o tem do¬
godku ter obžalovali nesrečno usodo vitezovo.

«Zdravnik mi je dejal,» reče Zagloba, «da se
Novoveškemu ne zatemni razum, ako bi mu puščali
kri in bi ostal potlej še živ; pa tudi svojo nesrečo
bo prenašal laže.*

«Njemu že ni več tolažbe,* odgovori Barbka.

»Pogostoma bi bilo bolje za človeka, ako ne
bi imel pameti,* omeni Mušalski, «toda tega niso
proste niti živali.*

Ali Zagloba slavnega lokostrelca takoj pokara
za to opomnjo.

«Da nimamo pameti, ne bi mogli hoditi k
izpovedi; tedaj pa bi bili enaki luterancem in vredni
peklenskega ognja. Celo gospod Kaminski vas je že

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

•s>@©©®>©©®©@©© v Ljubljani

Kot darila trajne vrednosti priporočava na-
stopna literarna dela svoje zaloge:

Aškerc A., Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K.
Elegantno vezane 4 K.

- Urške in epske poezije.  8°, 160 strani, 2 K 60 h.
Elegantno vezane 4 K-

— Nove poezije.  8 °, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K.

— Izmajlov  @ Red sv. Jur ja  © Tujka.  Tri drame.

8°, 113 strani, broširane 2 K.

BaumbachR., Zlatorog,  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funt e k. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.
Bedenek Jakob, Od pluga do krorte.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K; v
platno vezan 3 K.

Brezovnik Anton, Šaljivi Slovenec.  Zbirka najboljših
kratkočasnic iz vseh stanov. Druga, povsem predelana
in za polovico pomnožena izdaja. 8°, 308 str., lK50h.
— Zvončki.  Zbirka pesni za slovensko mladino. 8°,
356 strani, Vezan 1 K , 50 h.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan
2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije I.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.

1 -- ' =

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

®®®®®®®®®®®® v Ljubljani ®®®®®®®®®®®®

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funt  ek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: I. Kolumbus, li. Kortes, III. Pisar, 8°,
440, strani, vezana 2 K.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno'vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  Ljudska  izdaja 1 K, v platno vezane

1 K 40 h.

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek  Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.

Sešitek 18.

Mali vitez

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

'*P**t-

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski» («Mali vitez»), ki
ga je spisal Henrik Sienkiewicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadis?»,
«Z ognjem in mečem», «Križarji* i. t. jd.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /, pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

© 197  ©

svaril roganja, ali: ,Govori volku o Bogu, pa ti
pograbi kozo za nogo!‘»

‘Kaj, ali sem volk?* reče slavni lokostrelec;
«evo, Azija, ta je bil volk?*

• Ali nisem rekel tega?* vpraša Zagloba. «Kdo
je rekel prvi: To je volk?*

‘Novoveški mi je dejal,* reče Barbka, ‘da
čuje podnevi in ponoči, kako mu kličeta Evica in
Zofija: ,Pomagaj, pomagaj! 1  A kako pomagati?
Moralo se je končati z boleznijo. Kdo neki bi bil
tudi prebil tako bolest? Njiju smrt bi bil preživel,
ali njiju sramote ni mogel.*

♦ Sedaj pa leži v postelji kakor kos lesa. Ni¬
česar ne ve, kaj se godi na božjem svetu,* omeni
Mušalski. «A kakšna škoda, zakaj bil je vrl bo¬
rilec!*

Daljši razgovor jim ustavi služabnik. Prišel je
s poročilom, da je nastal v mestu novic velik hrup,
zakaj ljudje vro gledat generala podolskega, ki je
ravnokar dospel z znatnim dvorom ter z nekoliko
sto pešci.

• Za poveljnika bo tukaj,* reče Zagloba. «Sicer
pa je to lepo za Nikolaja Potockega, da je rajši
tukaj nego drugje, toda jaz bi po stari navadi
imel rajši, da ga ni tukaj. Ha! Tudi on je naspro¬
toval hetmanu, verjel ni v vojno, a sedaj, kdo ve,
ali mu ne bo treba žrtvovati glave!*

♦ Morda pridejo za njim tudi drugi Potočki,*
reče Mušalski.

Mali vitez, III. zvez.

13

® 198  @

• Torej očito Turki niso več daleč!» odgovori
Zagloba. -V imenu Očeta, Sina in svetega Duha!
Bog, da bi bil general drugi Jeremija, a Kamenec
drugi ZbaražD

• Mora biti tako, ali pa rajši umrjemo!* zakliče
nekdo na pragu.

Barbka, zaslišavši odmev tega glasu, plane
proti vratom, zakriči »Mihael!* ter se vrže malemu
vitezu v naročje.

Volodijevski je prinesel z bojišča dokaj važnih
novic, ki jih je prej zaupal svoji ženi v tihi celici,
nego jih je razglasil na bojnem posvetovanju. Sam
je bil posekal nekaj čambulov in se slavno boril
pod taborom Dorošenkovim in krimskih Tatarjev. Tudi
je prignal nekoliko jetnikov, od katerih je bilo moči
pozvedeti poročila o močeh kanovih in Dorošenkovih.

Drugim iztikalcem po krajini ni šlo tako po
sreči. Gospoda Podleškega, ki je stal na čelu znat¬
nejšega oddelka, so porazili v krvavi bitki; gospoda
Motovila, ki je bil odšel po valaški cesti, je razbil
Kričinski s pomočjo belgrajske orde in onih Lipkov,
ki so bili ostali po tikiškem porazu. Volodijevski je
bil, preden je dospel v Kamenec, še krenil za malo
časa v Hreptov, ker si je hotel, kakor je dejal, še
enkrat ogledati to mesto svoje sreče.

«Bil sem ondi,* je pripovedoval, »takoj po
vašem odhodu, še sedež se ni ohladil po vas, in
lahko bi vas bil došel, pa sem se prepeljal v Ušici
na moldavsko obrežje, da sem poslušal, kaj se godi
na stepi. Nekateri čambuli so že dospeli, in bojim

@ 199  ®

se, da ne trčijo, ko dospo na Pokuto, ob nepri¬
pravljene ljudi. Drugi zopet gredo pred turško
vojsko ter bodo skoro tukaj. Oblega nastane, naj¬
ljubši moj golobič; nobene pomoči ni, toda mi se
ne vdamo, ker tukaj ne brani vsakdo le domovine,
ampak tudi svoj dobiček.»

Po teh besedah si je nekolikokrat zavihal brke,
nato pa je objel ženo in jo poljubil na lice. Tega
dne nista govorila več drug z drugim. Nastopnega
dne je ponovil Volodijevski svoje novice pri škofu
Lanckronskem na bojnem posvetovanju, ki so se
ga razen škofa udeležili general podolski, ključar
podolski Lanckoronski, pisar podolski Revuski, pra¬
porščak Humecki, Ketling, Makoveški, major Kvasi-
brodski in nekoliko drugih dostojnikov. Volodijev-
skemu precej izpočetka ni bilo po volji, ker je
general podolski proglasil, da neče prevzeti po¬
veljstva, ampak da ga izroča tistim, ki so na po¬
svetu. «V naglih primerah mora biti ena glava
in ena voljah odgovori mali vitez. «Pod Zbaražem
so bili trije regimentniki, katerim je po pravici pri¬
stajala oblast, a vendar so jo oddali knezu Jeremiji
Višnjeveckemu, češ, da je v nevarnosti bolje slušati
samo enega.» -— Toda te besede niso nič izdale.
Zaman je učeni Ketling navajal Rimljane za zgled,
dokazujoč, da so bili največji bojevniki na svetu
iznašli diktaturo. Škof Lanckronski, ki Ketlinga ni
imel rad, češ, da mora biti zaradi škotskega rodu v
dnu duše še krivoverec, ga je zavrnil, da se Poljakom
ni treba učiti zgodovine od tujcev in da onim, ki

13 *

® 200  ®

se ravnajo po svojem razumu, ni treba posnemati
Rimljanov, za katerimi le prav malo zaostajajo v
hrabrosti in zgovornosti. «Kakor nastane iz cele
butare drv,* je dejal, «večji plamen nego iz enega
polena, tako je tudi čuječnost več glav večja nego
samo ene.» Pri tem je hvalil »skromnost* gospoda
generala podolskega, dasi so drugi umeli, da ga
hvali le zato, ker se boji odgovornosti, ter se je
potezal za — pogajanje.

Precej, ko je bila ta beseda izgovorjena, so
planili vojaki s sedežev, kakor bi jih bil kdo opalil
z živim ognjem. Volodijevski, Ketling, Makoveški,
Kvasibrodski, Humecki, Revuski so zaškripali z zobmi
ter udarili po sabljah. »Bomo videli!» so se čuli gla¬
sovi. »Nismo se prišli pogajat semkaj !*— »Govornika
brani duhovska obleka!* Kvasibrodski zakliče: »V
cerkev naj gre, ne pa na posvet!* In nastal je trušč.
Škof vstane in reče z velikim glasom: »Prvi bi bil
pripravljen dati glavo za cerkev in za svoje ovce,
ako sem pa omenil pogajanje, sem ga omenil —
Bog mi odpusti! — samo zato, ker bi rad dal het-
manu čas, da si preskrbi podporo. Poganom je ime
Sobijeski naravnost strašno, in najsi ne bi imel
dovolj vojakov, ako se le zve, da se bliža, pa
bisurmani takoj zapuste Kamenec.* Ko to izgovori,
vsi umolknejo. Nekateri so se celo potolažili, videč,
da škof ni imel vdaje v mislih.

Volodijevski pa reče:

»Preden sovražnik obleže Kamenec, mora še
dobiti Žvanec, sicer bi si pustil oborožen grad za

© 201  ©

hrbtom. No, če dovoli gospod podolski ključar, se
rad zaprem v Žvanec in se ubranim ondi do tistega
časa, ki ga namerja škof doseči s pogodbami. Svoje
zveste vojake vzamem s seboj, in dokler bom živ,
se Žvanec ne podal*

Nato zakriče vsi:

«Ni mogoče! Tukaj te je treba! Brez tebe bi
tudi meščanom upadel pogum; takisto bi se vojaki
ne borili tako radi. Ni mogoče, nikakor! Kdo izmed
nas ima več izkušenj? Kdo je ubranil Zbaraž? Ti
zgoriš vŽvancu, mi pa zgorimo tu brez tebe!»

• Poveljstvo mi zapoveduje,* odgovori Volo-
dijevski.

• V Žvanec bi bilo treba poslati mladega drzo-
viteža, ki bi mi pomagal!* se oglasi podolski
ključar.

• Naj gre Novoveški!* pravi nekoliko glasov.

«Novoveški ne more, ker mu je glava v ognju,»

de Volodijevski, «v postelji leži in se niti ne za¬
veda. »

• Posvetujmo se sedaj, kje se kdo postavi in
katera vrata bo branil,* se oglasi škof.

Vse oči se obrnejo na generala podolskega;
ta pa reče:

• Preden izdam povelja, rad začujem mnenje
izkušenih vojakov. Ker pa je gospod Volodijevski
izmed nas najbolj izkušen, ga pozivljem prvega k
besedi.*

Volodijevski je nasvetoval, naj sosebno gra¬
dove pred mestom dobro založe s posadko, zakaj

© 202  ©

mislil si je, da se proti tem gradovom nameri po¬
glavitni napad sovražnikov. Drugi so mu pritrdili.
Bilo je tukaj 6000 pešcev, ki so jih razdelili tako,
da je desno stran gradu zasedel Misliševski, levo
gospod Humecki, sloveč po zmagi pod Hotimom.
Na najbolj nevarnem prostoru se je nastanil Volo-
dijevski, niže je bil postavljen oddelek Serdinka,
stran proti Zinkovicam je branil major Kvasibrodski.
Južno stran je čuval gospod Vonsovič, bok pri
dvorcu kapitan Bukar z možmi gospoda Krasinskega.
Vsi ti niso bili prostovoljci, nego vojaki po stanu,
v boju tako vztrajni, da so drugi teže prenašali
solnčno vročino nego ti streljanje iz topov. Vrhu-
tega so služili v vojnah ljudovlade, ki ji nikoli ni
bilo dovolj vojakov; bili so vajeni, da so se ustav¬
ljali desetkrat večjemu sovražniku, in so imeli to za
kaj docela naravnega. Grajske topničarje je nadziral
Ketling, ki je bil izmed vseh najbolj vešč v tej
stroki. Vrhovno poveljstvo v gradu je imel Volodi-
jevski, ki mu je general podolski dal na prosto
voljo, da sme prirejati izpade, kolikorkrat se pokaže
potreba in prilika.

Ko so dostojniki pozvedeli, kje bodo stali, so
se razveselili v srcu, zaukali ter z rožljanjem rapirjev
pokazali dobro voljo. Ko general podolski to zasliši,
reče sam pri sebi:

«Nisem verjel, da bi se mogli ubraniti tukaj.
Brez te vere, poslušajoč zgolj svojo vest, sem prišel
semkaj. Toda kdo ve, ali se nam s takimi vojaki
ne posreči odbiti sovražnika? Slava pade name;

@ 203  @

proglase me za drugega Jeremijo. Kdo ve, ali me
ni privedla semkaj srečna zvezda!»

In kakor je bil dvojil o obrambi, tako je jel
sedaj dvojiti, da bi sovražniki obladali Kamenec.
S tem je rastla tudi njegova odločnost, in že so
jeli posvetovati resnobneje, kako bi obranili mesto.

Dognali so, da se v mestu samem ob ruskih
vratih nastani Makoveški s periščem plemstva in
poljskih meščanov, ki so bili v bitkah vztrajnejši
od drugih, z nekoliko Armenci in Židi. Laška vrata
so bila izročena gospodu Grodeckemu; topovom
naj bi ondi poveljevala Matčinski in Žuk. Stražo
pred mestno hišo je prevzel Lukaš Dzievanovski.
Hotimirski je zapovedoval ciganom za ruskimi vrati.
Stražo od mostu tja do dvora gospoda Sinickega
je vzel v oskrbo Kazimir Humecki, brat junaškega
Vojteha. Dalje bi imel biti nastanjen gospod Stani-
ševski in nad laškimi vrati gospod Martin Boguš;
pri bastiji Spižni naj bi stal Jurij Skarinski z go¬
spodom Jackovskim tesno poleg beloblatskega pre¬
dora. Gospoda Dubravski in Pietraševski bi imela
zasesti bastijo Reznik. Velik mestni nasip je bil
oddan Tomaševiču, manjši pa Jackovskemu. Došlo
pa je povelje, naj prirede še tretji nasip, za katerim
je pozneje žid, vešč topničar, izdatno nadlegoval Turke.

Ko so se bili tako razdelili, so odšli vsi na
večerjo h generalu podolskemu, ki je s prostorom
in vinom, z jedmi in govori gostil Volodijevskega,
češ, da bo po oblegi priimku «mali vitez* dodano
ime «Kameniški Hektor*.

® 204  ®

Volodijevski pa je dejal, da hoče služiti po¬
šteno in da vrhutega še namerja v tej stvari v
cerkvi storiti obljubo. Naprosil je tudi škofa, da bi
smel izvršiti to namero že naslednji dan. Škof,
videč, da utegne ta obljuba služiti v prospeh jav¬
nosti, mu je obljubil kaj rad.

Naslednjega dne je bila v cerkvi velika po¬
božnost. Udeležili so se je'vitezi, plemiči, vojaki
in prostaki. Volodijevski in Ketling sta ležala pred
oltarjem.

Kristina in Barbka sta klečali tesno za ograjo
ter se jokali, zakaj vedeli sta, da utegne ta obljuba
vplivati kaj nevarno na življenje njiju mož. Po
končani sveti maši se obrne škof z monstranco
proti narodu. Zdajci mali vitez vstane, poklekne
na stopnice pred oltarjem in reče z ginjenim, toda
mirnim glasom:

«Za posebne dobrote in še bolj za posebno
pokroviteljstvo, kakršno sem prejel od Boga naj¬
višjega in njegovega Sina edinorojenega, smatram
za svojo dolžnost, da se izkažem hvaležnega.
Obetam in prisezam, da hočem, kakor sta mi po¬
magala On in njegov Sin, braniti sveti križ do
poslednje kaplje krvi. Ker mi je zaupano poveljstvo
v starem gradu, tudi v nečistosti živečega sovražnika
poganskega ne pustim v grad, dokler bom še živ
gibal z rokami in nogami. Niti z obzidja ne od¬
stopim, belega prapora ne zataknem, najsi bi me
pokopale razvaline. Tako mi pomagaj Bog in sveti
križ. ArnenU

® 205  ®)

V cerkvi nastane slovesna tišina. Nato se za¬
čuje glas Ketlingov:

•»Obetam, da hočem za posebno dobroto, ki
sem jo prejel od te domovine, braniti grad do zad¬
njega diha in da se dam rajši pokopati pod nje¬
govimi razvalinami, nego bi dopustil, da bi sovraž¬
nikova noga stopila semkaj. In kakor to prisezam
iz odkritosrčne hvaležnosti in iskrenega srca, tako
mi pomagaj Bog in sveti križ. Amen.»

Duhovnik nagne monstranco ter jo da polju¬
biti najprej Volodijevskemu, potem Ketlingu. Ko
vitezi to vidijo, zahrume. Razlegali so se glasovi:

»Vsi prisezamo! Vsi pademo drug za drugim!
Ta trdnjava ne pade! Prisezamo! Prisezamo! Amen!
Amen! Amen!»

Nato potegnejo sablje in kratke meče rožljaje
iz nožnic, in v cerkvi se zjasni. Ta odsev od jekla
osvetli grozna lica in razpaljene oči. Velika navdu¬
šenost prevzame navzoče plemiče, vojake in prostake.
Zapeli so vsi zvonovi, zabučale so orgle, škof
pa je zapel: «Sub Tuum praesidium«. Odgovorilo
mu je na stotine glasov. Tako so molili za trdnjavo,
ki je bila stražnica krščanstva in ključ ljudovladi.

Po dovršeni pobožnosti sta odšla Volodijevski
in Ketling iz cerkve, držeč se za roke. Narod ju je
blagoslavljal in jima želel srečo; nihče ni dvojil,
da rajša popadata, nego bi izročila grad sovražniku.
Zdelo se je, da nad njima ne kroži smrt, nego
zmaga in slava, in bržkone sta izmed vse te tolpe
vedela edino ona, kako grozno odgovornost sta bila

•s 206  @

prevzela s to prisego. Mogoče, da je slutilo po¬
gubo, visečo nad njiju glavama, tudi dvoje ljubečih
src. Barbka in Kristina se nikakor nista mogli po¬
miriti. A ko je dospel naposled Volodijevski k
Barbki v samostan, se je razjokala in ihtela kakor
dete, se mu stiskala k prsim ter govorila s pre¬
trganim glasom:

»Zapomni si . . . Mihael, da . . . Bog začuvaj
nesrečo! ... Jaz ... jaz ... ne vem . . . kaj se . . .
zgodi ... z menoj!»

In tresla se je od ginjenosti, pa tudi mali vitez
je bil močno ginjen. Migal je nekaj časa z žoltimi
brki, naposled pa je dejal:

»I no, Barbka . . . Bilo je treba . . . no . . .!•

»Rajša bi umrla !* reče Barbka.

Volodijevski še huje zamiga z brki in ponovi
nekolikokrat zaporedoma: »Molči, Barbka ... molči!*
Končno pa ji reče nežno:

»Ali se še spominjaš, kaj sem dejal, ko te
mi je Bog vrnil? Rekel sem: S čimerkoli se mi bo
mogoče zahvaliti Bogu, s tem se mu zahvalim.
Ako se vrnem živ iz vojske, sezidam cerkvico, pa
tudi ob vojni moram izvesti kaj znatnega, da Boga
ne nasitim z nehvaležnostjo. A kaj grad! . . . Tega
je za tako dobroto še premalo. Napočil je čas!
Ali bi se spodobilo, da bi mi dejal Izveličar: Ob¬
ljuba — pomuda! Prej me zasuj grajsko kamenje,
nego prelomim besedo, dano Bogu! Treba je bilo,
Barbka — in to je vse! . . . Barbka, v Boga za¬
upajva! ...»

@ 207  ■©

XV.

Volodijevski je še istega dne odrinil s prapori
na pomoč gospodu Vasilevskemu. Ta je bil stekel
k Hrinčuku, ko je dospela novica, da so tja pri¬
hrumeli Tatarji ter plenili ljudi in živino. Toda vasi
niso sežgali, da ne bi obrnili pozornosti nase.
Vasilevski jih je takoj razpršil, jim vzel jetnike in
nekatere celo sam ujel. Te poslednje je prignal v
Zvanec in jih izročil gospodu Makoveškemu, naj
jih izpraša in naj zapiše, kar povedo, da bodo
imeli kaj poslati hetmanu in kralju.

Tatarji so priznali, da so prekoračili mejo s
pomočjo konjiškega stotnika Stingana iz Vološe.
Celo potem, ko so jih že žgali z ognjem, niso
mogli povedati, kako daleč je v tem trenutku že
utegnil dospeti turški cesar z vso svojo močjo,
zakaj, hiteči v nerednih tolpah naprej, niso imeli
nikakih zvez z ostalim taborom.

Vsi pa so enoglasno izpovedali, da se je sultan
že ganil z vso svojo močjo in da bržkone že v
kratkem času dospe pred Hotim. Za prihodnje bra¬
nitelje v Kamencu ni bilo to nič novega; ker pa v
Varšavi na kraljevem dvoru še niso verjeli v to
vojno, je podolski ključar sklenil odposlati jetnike
z njih novicami vred v Varšavo.

Ogledne čete so se s prvega četovanja vrnile
zadovoljne. Na večer je dospel k Volodijevskemu
tajnik njegovega pobratimca Habareskula, starejšega
hotimskega perkulaba. Ni prinesel pisma, zakaj per-

-© 208  ■©

kulab se je bal pisati, zato pa je naročil ustno pove¬
dati pobratimcu Volodijevskemu, tej »zenici očesa»
in »ljubljencu njegovega srca», naj bo oprezen. Ako
v Kamencu ni dovolj vojakov za obrambo, naj s
tem ali drugim odide iz mesta, zakaj cesarja že
naslednjega dne z vso njegovo močjo pričakujejo
v Hotimu.

Volodijevski je izročil perkulabu svojo zahvalo,
obdaril tajnika in ga poslal nazaj; sam pa je takoj
opozoril poveljnike na prihajajočo nevarnost.

To poročilo, dasi so ga pričakovali vsako uro,
je napravilo velik vtisk. Delavci, popravljajoči trd¬
njavo, so se s podvojeno vnemo poprijeli dela;
gospod Hieronim Lanckoronski je brez odloga odšel
v svoj Žvanec, da bi ondot pazil na Hotim.

Nekaj časa je minilo v pričakovanju. Naposled
o porcijunkuli, dne 2. velikega srpana, je sultan
dospel pod Hotim. Polki so se razgrnili kakor
brezobrežno morje. Ob pogledu na poslednje mesto,
ki je bilo še v padišahovi deželi, se je izvil voja¬
kom iz stotisoč grl klic: »Alah! Alah!» Na drugi
strani Dnestrovi se je prostirala neoborožena poljska
ljudovlada, katero naj bi ta neizmerna množica
vojakov zagrnila kakor povodenj ali požrla kakor
plamen. Tolpe bojevnikov, ki se niso mogle naseliti
v mestu, so se nastanile na polju, na onem polju,
kjer so bile pred nekoliko leti enako veliko pro-
rokovo vojsko pobile poljske sablje. Sedaj se je
zdelo, da je napočil čas osvete, in nihče na teh
divjih stepah, od sultana pa tja do poslednjega

@ 209  ®

taboriškega služabnika, ni slutil, da utegne biti to
polje dvakrat zlo za polmesec. Nada, celo zavest
sijajne zmage je oživljala vsa srca. Janičarji in
spahi, množice prostovoljcev z Balkana, iz rodop-
skih gora, iz Rumelije, s Peliona in z Ose, s Kar¬
mela in Libana, iz arabskih puščav, z obrežja
tigridskega, iz nilskih nižav in z vročih arabskih
peščenin so z divjim krikom zahtevale, naj jih
prepeljejo na drugo obrežje.

Toda v tem so jeli muezini klicati vernike iz
hotimskih minaretov k molitvi, in vse je utihnilo.
Celo morje glav v zavojih, fesih, kapah in jeklenih
šlemih se je klanjalo k tlom, in po polju se je raz¬
legala zamolklo mrmrana molitev, podobna bren¬
čanju velikega čebelnega roja, ki jo je odnašal veter
preko Dnestra v ljudovlado.

Nato so zaropotali bobni, zapeli rogovi in
piščalke, češ, da je prišel čas počitka. Daši se je
pomikala vojska počasi in zložno, ji je padišah
vendar po dolgem potovanju iz Drenopolja dovolil
primeren počitek. Na polju so stavili za polke
šatore, ki so pokrili nepregledno prostranstvo kakor
s snegom.

Dan je bil lep in tak tudi večer. Po poslednji
večerni molitvi je tabor počival. Na stotisoč ognjišč
se je zažarilo med šatori, na katere je strahoma
zrla posadka iz nasprotnega žvanskega gradiča.
Vojaki, ki so bili odšli na četovanje, so pripove¬
dovali, kaj so bili videli in slišali; zdelo se jim je,
da je vsa Moldavska v ognju. Toda kakor se je

© 210  ©

spenjal mesec čimdalje više na zvezdnato nebo, so
gasnila ognjišča razen onih pri stražah; tabor se
je ugrezal v sen, in v globoki tišini se je čulo
samo rezgetanje konj in mukanje bivolov, ki so se
pasli po tarabanskem močvirju.

Toda naslednjega dne ob zori je zapovedal
sultan janičarjem, Tatarjem in Lipkom, naj prekora¬
čijo Dnester in se polaste Žvanca, kakor trga tako
tudi gradu.

Hrabri poveljnik Hieronim Lanckoronski jih
ni čakal za obzidjem. S štiristo Tatarji, osemdeset
Kijani in enim plemenitaškim praporom je sam planil
na janičarje ob brodu in navzlic hudemu streljanju
iz pušk te znamenite pešce zmedel tako, da so se
kar razkropili in se jeli umikati v vodo. Toda v tem
je čambul Tatarjev, kateremu so pomagali Lipki,
prebredel reko ob strani in vdrl v mesto. Dim in
krik je naznanil hrabremu poveljniku, da je mesto
že v sovražnikovih rokah. Zato se je umaknil z
broda, da priteče napadenim meščanom na pomoč.
Janičarji kot pešci ga niso mogli preganjati, in tako
se je na vso moč drevil proti mestu.

Že je bil tik njega, kar so njegovi dvorni
Tatarji pometali od sebe zastave in prestopili na
stran sovražnikovo. Nastal je jako nevaren trenutek.
Čambul, ki so mu pomagali Lipki, češ, da to
izdajstvo provzroči zmedo, je udaril jako naglo na
ključarja. Na srečo so se jim Kijani, ki jih je izpod-
bodel zgled poveljnikov, hrabro postavili po robu,
a plemenitaški tabor je naposled premagal so-

■© 211  ®>

vražnika, ki se nikakor ni mogel meriti s poljsko
konjico. Polje je bilo takoj pokrito z mrliči; zlasti
je padlo dokaj Lipkov, ki so bili v boju vztraj¬
nejši nego drugi. Boj je trajal še na ulicah, in
Lanckoronski, videč, da se od reke bližajo janičarji,
se je skril za obzidje ter poslal v Kamenec po pomoč.

Padišah še tega dne izpočetka ni mislil jemati
žvanskega gradiča, češ, da se ga lahko polasti za
splošnega bojnega pohoda. Hotel je zajeti zgolj
mesto in ker je mislil, da bo onih oddelkov, ki jih
je bil odposlal, za to popolnoma dovolj, tudi ni bil
poslal več janičarjev niti Tatarjev. Oni pa, ki so
še bili na tej strani reke, so se potem, ko se je
gospod ključar zaprl v grad, iznova polastili mesta.
Požgali ga niso, da bi jim pozneje služilo za za¬
vetje; gospodariti pa so začeli v njem s sabljo in
kindžalom. Janičarji so svojeglavno lovili mlade
ženske; može in otroke pa so morili s sekirami.
Tatarji so imeli opraviti s plenom.

V tem so stražniki iz grajskega stolpa ugle¬
dali, da se bliža konjiča. Ko gospod Lanckoronski
to zve, stopi z nekaterimi plemiči sam na stolp,
nastavi daljnogled skozi predor, gleda dolgo in po¬
zorno po polju, naposled pa reče:

«To je lahka konjiča iz hreptovske posadke,
ista, s katero je Vasilevski hodil na Hrinčuka. Go¬
tovo so ga sedaj tudi poslali semkaj.*

Nato je jel gledati iznova.

♦ Vidim prostovoljce; izvestno je to Vojteh
Humecki!»

-s 212 ®

A trenutek kesneje je dodal:

»Hvala Bogu, to je sam Volodijevski, zakaj
vidim dragonce. Gospodje, poskočimo tudi mi izza
obzidja in z božjo pomočjo zapodimo sovražnika
ne le iz mesta, ampak celo za vodo.»

Po teh besedah je stekel na vso sapo navzdol,
da postavi svoje Kjjane in plemstvo v bojni red.
V tem so v mestu Tatarji prvi ugledali prihajajoče
prapore. Presunljivo kričeč: «Alah! Alah!» so se
jeli zbirati v čambul. Po vseh ulicah se je oglasil
odmev bobnov in piščalk. Janičarji so bili takoj
urejeni tako naglo, da se je le malokatera pehota
na svetu v tem mogla meriti z njimi.

Čambul je letel iz mesta, kakor bi ga podil
veter, in napadel lahko konjico. Sam čambul razen
Lipkov, katerih je Lanckoronski mnogo pobil, je
bil trikrat številnejši nego žvanska posadka s pri¬
hajajočimi prapori vred; zato ni omahoval naskočiti
Vasilevskega.

Toda Vasilevski, bujen mladenič, ki je takisto
poželjivo kakor slepo planil v vsako nevarnost, je
zapovedal svojim ljudem, naj se spuste v največji
dir, in je letel kakor meteor, ne da bi se menil za
sovražnikovo število. Ta pogum je osupnil Tatarje,
ki se niso radi spoprijemali s sovražnikom od
spredaj. Ne meneč se za krik zadaj jezdečih do-
stojnikov, ne meneč se za presunljivo žvižganje in
ropot bobnov, ki je zapovedoval sekati glave
nejevernikom, so pridrževali konje. Očitno jim je
upadel pogum. Ko so bili še za streljaj daleč od

■© 213 -a)

prapora, so se razpršili na obe strani, pognavši
proti konjiči celo kopico pušic.

Vasilevski ni vedel ničesar o janičarjih, ki so
se bili postavili na drugi strani mesta. Zato je pognal
svoje ljudi takisto naglo za Tatarji, ali bolje, za
polovico čambula, jih hitro dotekel in jel sekati
one, ki so imeli slabše konje ter niso mogli urno
bežati. V tem hipu je druga polovica čambulova
napravila polkrog ter ga hotela zajeti. Toda v tem
hipu so pritekli prostovoljci in obenem z njimi
gospod ključar s Kijani. Tatarji, napadeni od vseh
strani, so se razpršili hipoma kakor pesek na vse
strani, in nastala je gonja za posameznimi tolpami
in ubežniki. Tatarji so padali gosto, zlasti pod udarci
Vasilevskega, ki je v svoji strasti sam naskočil vso
tolpo, kakor napade jastreb krdelo vrabcev ali strnadov.

Toda Volodijevski, oprezen in hladnokrven
vojak, ni izpustil svojih dragoncev iz rok. Takisto
kakor oni, ki drži tolpo psov na motvozih, ne iz¬
pusti psov na vsakršno zverino, nego šele potem,
ko ugleda svetle oči in bele zobe nereščeve, tako
je tudi mali vitez, ne da bi se bil menil za bežečo
ordo, opazoval, ali za njimi ne ugleda spahijev,
janičarjev ali drugega izbranega oddelka.

V tem dospe k njemu Hieronim Lanckoronski
s svojimi Kijani.

«Gospod!» zakliče. ‘Janičarji se pobirajo proti
reki; pritisnimo jih!»

Volodijevski potegne kratki meč iz nožnice in
zapove:

Mali vitez, III. zvez.

14

© 214  ©

«Naprej!«

Dragonci so nategnili uzde, da so imeli konje
v krepkih rokah, in nato se je vsa vrsta nekoliko
sklonila ter odjezdila tako pravilno kakor na vež-
bališču. Izpočetka so jezdili stopnjema, potem pa
pognali konje v skok. Vendar pa jih še niso
pustili v največji dir. Šele, ko so imeli za seboj
hiše, postavljene ob vodi na vzhodni strani gradu,
so ugledali bele klobučinaste kučme janičarjev ter
spoznali, da bodo imeli posla ne z džamaki, nego
s pravilnimi janičarji.

«Bij jih N zakriči Volodijevski.

Konji so se nategnili tako, da so se skoro s
trebuhi dotikali zemlje ter kopali grude iz trdih tal.

Janičarji, ki niso vedeli, kakšna sila prihaja
Žvancu na pomoč, so bili res namenjeni kreniti k
reki. Eden njih oddelkov, broječ nekoliko nad dvesto
mož, je bil že ob bregu in njegove prve vrste so
že stopale na splave. Drugi oddelek, enako močan,
je tudi hitel, toda v najboljšem redu; ko je ugledal
prihajajočo konjico, se je hipoma uvrstil ter se
obrnil s čelom proti sovražniku. Puške so se sklo¬
nile kakor plot in zagrmel je strel kakor na vežba-
lišču. Da, bojaželjni vojaki, misleči, da jih bodo
podpirali tovariši s streljanjem raz obrežje, po prvem
strelu niso zbežali, nego so z velikim krikom pla¬
nili v dim ter besno udarjali s sabljami po so¬
vražniku.

Bila je to drznost, katere so bili zmožni edino
janičarji. Ali pokorili so se tudi zanjo, zakaj jezdeci

@ 215  @

so udarili kakor s cepci po njih, jih hipoma pobili
ter zanesli strah in pogubo pred seboj.

Pod silo tega napada je polegla prva vrsta
kakor lan na vetru. Seveda jih je mnogo padlo od
pritiska. Ko so se pobrali, so stekli proti reki, od¬
koder je drugi oddelek streljal nad glavami svojih
tovarišev ter moril dragonce. Med janičarji, stoječimi
poleg splavov, se je videlo omahovanje, ali naj
sedejo na splave, ali pa naj se ravnajo po zgledu
prvega oddelka ter udarijo na konjico. Toda od
tega poslednjega koraka jih je odvračal pogled na
bežeče tolpe, ki jih je konjiča sekala in potiskala
s konjskimi prsmi tako ljuto, da se je le njena
strast mogla meriti z njeno izurjenostjo.

Časih se je takšna tolpa, ko je bil pritisk že
prehud, obupno obrnila in jela grizti, kakor grize
škodljiva zverina, videča, da ne uide pogubi. Toda
prav takrat so janičarji na obrežju videli kakor na
dlani, da se s sečnim orodjem ne morejo upirati tej
konjiči. Konjiča je sekala tako gibčno in naglo,
da ni bilo mogoče z očmi spremljati teh udarcev.
Prav kakor takrat, kadar družina premožnega gospo¬
darja, mlateča dobro posušeni grah, mlati vneto in
urno na podu, da odmeva daleč naokrog, posušena
zrna pa švigajo na vse strani, tako so tudi udarci
s sabljami odmevali po vsem obrežju, in tolpe jani¬
čarjev, ki so jih pobijali brez usmiljenja, so se raz¬
pršile na vse strani.

Gospod Vasilevski je udaril na čelu lahke
konjiče na sovražnika, ne da bi se menil za svoje

14 *

© 216  ©

življenje. Vendar kakor izurjena ženjica prekosi moč¬
nejšo, toda manj izurjeno, tako je tudi Volodijevski
s svojim ravnanjem presezal strastnega mladeniča.

Preden so se spoprijeli z janičarji, je bil pustil
dragonce naprej ter sam ostal na poti zadaj, da bi
videl vso bitko. Tako daleč stoječ, je gledal po¬
zorno ter vsak hip sam planil v gnečo, da je udaril
in popravil, kar je bilo zanemarjenega. Nato je iz-
nova odstopil, da je trenutek kesneje spet skočil
v največji metež. Kakor navadno v bitkah s pešci,
se je pripetilo tudi zdaj, da se konjiča ni menila
za bežeče sovražnike.

Nekateri, ki niso imeli odprte poti proti reki,
so se razpršili proti mestu, da bi se ondi skrili
med solnčnicami, gosto rastočimi pred hišami. Volo¬
dijevski je to zapazil, dohitel prva dva in razdal
med njiju dva lahka udarca; takoj sta padla na
tla, kopala z nogami zemljo ter izdihnila dušo.
Tretji je ustrelil na malega viteza s puško, toda
izgrešil ga je, mali vitez pa ga je oplazil z ostrino
med nos in usta in mu tako ugasil življenje. Nato
je nemudoma skočil za drugimi, in deček s košem
v roki ne pobira tako urno gob po gozdu, kakor
je podiral on janičarje, preden so dospeli k solnč-
nicam. Samo poslednja dva so ujeli žvaneški ljudje,
in mali vitez ju je ukazal pustiti živa.

Sam pa se je nekoliko razgrel, ko je zapazil,
da so janičarje že izdatno pritisnili k reki. Skočil
je v bojni vrtinec, stopil v vrsto z dragonci in se
poprijel dela. Časih je mahal predse, časih se obračal

© 217  ©

na desno ali na levo, zadal rahel sunec in ni gledal
dalje, a za vsakim udarcem se je skotalila glava z
belo kučmo na tla. Janičarji so se jeli, grozno
kriče, gnesti pred njim, on pa je podvojil naglico
svojih udarcev. Daši je sam ostal miren, vendar
nihče ni mogel slediti z očmi udarcev njegovega
meča ter razločevati, kdaj zadaja udarec in kdaj
sunec, zakaj njegova sablja je delala kar nekakšen
svetel kolobar okrog njega.

Gospod Lanckoronski, ki je bil že davno slišal,
da je to mojster nad mojstri, pa ga še doslej ni bil
videl pri delu, se je kar nehal bojevati. Osupel je
gledal in ni verjel svojim očem, da bi en človek,
dasi sloveč za najboljšega viteza, mogel izvrševati
kaj takega. Kar prijel se je za glavo, in tovariši
njegovi so ga slišali, ko je ponavljal: «Za Boga,
še premalo pripovedujejo o njem!* Drugi pa so
klicali: »Glejte, zakaj kaj takega ne boste videli
več na svetu!* Volodijevski pa je delal dalje.

Janičarji, potisnjeni k reki, so neredno bežali
na splave. Ker je bilo splavov dovolj, ljudi pa
se je vračalo dokaj manj, nego jih je prišlo, so
lahko urno dobili prostor. Težka vesla so zaškripala,
in med janičarji in dragonci je nastala praznina, ki
se je širila čimdalje bolj. Toda s splavov so jele
pokati puške, na katere so tudi dragonci odgovarjali
s streljanjem, in dim se je znašal nad vodo.

Splavi z janičarji so odhajali čimdalje hitreje.
Dragonci, ki so bili dosegli zmago, so kričali, grozili
s pestmi in klicali:

@ 218  @

«Bežite, pasji sinovi, bežite!»

Gospod Lanckoronski je, ne glede na krogle,
ki so še žvižgale okrog njega, objel Volodijevskega
tesno na bregu.

»Svojim očem nisem verjel!* mu reče. »To
je čudo, gospod, vredno zlatega peresa.*

A Volodijevski mu odgovori:

»Prirojena spretnost in izurjenost, evo, to je
vse! Oh, koliko vojen sem se že udeležil!*

Nato sta se iznova objela z Lanckoronskim.
Ko se izpustita, pogleda Volodijevski na breg ter
zakriči:

»Poglejte, gospod, ker ugledate nekaj poseb¬
nega. »

Komornik se obrne in ugleda dostojnika, ki je
napenjal lok na bregu.

Bil je to Mušalski.

Ta sloveči lokostrelec se je bil doslej bojeval
z drugimi ter podiral sovražnika. Toda sedaj, ko so
bili janičarji že toliko daleč, da jih niso več dosezale
krogle iz pušk in samokresov, je napel lok in,
stoječ na vzvišenem kraju, poizkusil s prstom tetivo.
Ko je zazvenela, je položil nanjo pernato pušico
ter pomeril.

V tem hipu sta ga pogledala Volodijevski in
Lanckoronski. Bil je kaj lep prizor. Lokostrelec je
sedel na konju ter držal levo roko iztegnjeno, z
desno pa je natezal tetivo čimdalje močneje k prsni
bradavici, da so se mu kar žile napenjale na čelu,
ter je mirno meril. V dalji je bilo moči videti pod

st  219 'St

oblakom dima nekoliko splavov. Plavali so po vodi,
ki je bila od raztopljenega gorskega snega močno
narastla ter bila tako prozorna, da so se splavi in
janičarji na njih kar odbijali v njej.

Streljanje na obrežju je prenehalo. Vseh oči
so se obrnile v Mušalskega, ali pa se obračale v
smeri, kamor bi bila imela sfrčati smrtonosna
pušica.

Tetiva je zazvenela, in poslanka smrti je zletela
z loka. Nobeno oko je ni ugledalo, ali vsi so jasno
videli, kako je janičar, stoječ pri veslu, zdajci raz¬
prostrl roke, se zavrtel na prostoru in padel v vodo.
Voda se je zgrnila nad njim, Mušalski pa je
dejal:

«To zaradi tebe, Didijuk!»

Potem je segel po drugi pušici.

«Na čast gospoda hetmanal* zakliče tova¬
rišem.

Vojaki pridrže sapo. Trenutek kesneje zažvižga
tetiva in drugi janičar pade s splava.

Na vseh splavih so se jela vesla gibati živeje.
Mušalski pa se je obrnil k malemu vitezu ter za¬
klical nasmehoma:

«Na čast vrli soprogi vaše milosti!*

Nato tretjič napne lok in tretjič izpusti bridko
pušico, ki se tretjič zapiči janičarju v telo. Zmago¬
slaven klic je odmeval z obrežja, krik besnote pa
s splavov. Mušalski se je umaknil in z njim
vred drugi zmagovalci današnjega dne ter krenili
v mesto.

@ 220  ©

Na povratku so mirno ogledovali žetev tega
dne. Tatarjev ni bilo padlo mnogo, ker se niso
bili spustili resno v boj, nego se naglo prepeljali
preko reke; zato pa je ležalo janičarjev kakor snopja
na njivi. Nekateri so se še gibali, toda vse so bili
že slekli služabniki gospoda ključarja.

Ogledujoč jih je dejal Volodijevski:

«To je vrla pehota! Zakadi se v dim kakor
neresec, ne opravi pa niti polovice tega, kar
opravijo švedski pešci.»

»Ustrelili so, kakor bi bil človek oreh zgri¬
zel,* omeni gospod ključar.

«A zgodilo se je to slučajno, ne pa spričo
izurjenosti, zakaj ne urijo se skupno. To je bila
sultanova garda; ta je še kolikor toliko izurjena,
toda drugi neredni janičarji so dokaj slabši.*

»Dali smo jim nekaj za spomin! Bog je usmi¬
ljen, ker je dopustil, da s tako imenitno zmago
začenjamo vojno.*

Toda izkušeni Volodijevski je bil drugačnih misli.

♦ To je le majhna in neznatna zmaga!* je
dejal. ♦ To sicer dobro vpliva ne vojake in prebi¬
valce, ali drugega učinka ta zmaga ne bo imela.»

♦ Kaj mislite, da se poganom ne ohladi drznost?*

♦ Poganom se ne ohladi drznost,* odgovori
Volodijevski.

Ob takih razgovorih so dospeli k mestu, kjer
so jim prebivalci izročili ona dva živa ujeta janičarja,
ki sta se bila hotela Volodijevskemu skriti med
solnčnicami.

(Str. 218.) Lokostrelec je sedel na konju ter držal
levo roko iztegnjeno . . .






© 223  ©

Eden je bil nekoliko obstreljen, drugi pa po¬
polnoma zdrav ter jako domišljav človek. Ko dospo
v grad, zapove mali vitez Makoveškemu, naj ga
izpraša. Umel je sicer tudi sam turški jezik, toda
gladko ni mogel govoriti turški. Makoveški torej
vpraša janičarja, ali je sultan sam v Hotimu in kdaj
se namerja približati Kamencu.

Turek je odgovarjal jasno, toda ponosno.

»Padišah je tukaj osebno, > je dejal. «V taboru
pravijo, da se paši Halil in Murad namerjata jutri
prepeljati črez reko. Mehentisi so že na poti; takoj
jamejo delati nasipe. Jutri ali pojutrišnjem vas čaka
poguba.»

Po teh besedah se jetnik podboči in nadaljuje,
zaupajoč v grozo sultanovega imena:

«Zblazneli Lahi! Kako ste se drznili napadati
in pobijati njegove ljudi? Ali mislite, da uidete
strogi kazni, ali da vas ubrani ta gradič? Kaj boste
črez nekaj dni, ako ne sužnji ? Kaj ste danes,
ako ne psi, ki se drznejo lajati gospodarju v obraz ?»

Gospod Makoveški je marljivo zapisoval vse
to, toda Volodijevski, da ukroti jetnikovo drznost,
ga je ob poslednjih besedah z roko oplazil po
ustih. Turek je osupnil in takoj jel kazati več spo¬
štovanja malemu vitezu, pa tudi njegove besede so
bile pristojnejše. Ko so ga zaslišali in že odgnali
iz veže, reče Volodijevski:

«Oba jetnika in njiju izpoved moramo takoj
poslati v Varšavo, zakaj ondi na kraljevem dvoru
še ne verjamejo v vojno.»

-g) 224 @

«Kdo so oni mehentisi, s katerimi namerjata
Halil in Murad prebroditi reko?» vpraša gospod
Lanckoronski.

»Mehentisi so inženirji, ki prirede nasipe pod
topove,* odgovori Makoveški.

«A kaj si mislite, gospodje, ali je govoril oni
jetnik resnico, ali je legal ?»

»Ako vam je všeč,* odgovori Volodijevski,
mu lahko nekoliko osmodimo pete. Imam stražnika,
ki je zadavil Azijo Tuhaj-bejeviča in ki je posebno
izurjen v teh rečeh, toda meni se zdi, da je janičar
govoril resnico. Prehod črez reko se prične takoj,
in ne zabranimo ga, ako bi nas bilo še stokrat
toliko! Zato nam ne ostaja drugega, nego da se
zberemo in odrinemo z gotovo novico v K.a-
menec.*

«Tako se mi je posrečilo pod Žvancem, da
bi se dal prav rad zapreti v grad,* reče komornik,
»samo ako bi se utegnil zanašati, da mi zdajpazdaj
priskočite iz Kamenca na pomoč. Potem pa naj bi
že bilo, kar hoče!»

»Imajo s seboj dvesto topov,* odgovori Volo¬
dijevski, «in kadar prepeljejo težke topove na to
stran, se ne ubrani gradič niti en dan. Sam sem
hotel, da bi me bili zaprli vanj, toda sedaj, ko sem
ga videl, sem spoznal, da se ne da ohraniti.*

Drugi so pritegnili malemu vitezu. Gospod
Lanckoronski se je še nekaj časa junaško upiral,
češ, da ostane v Žvancu, toda ker je bil izkušen
vojak, je pač priznal, da govori Volodijevski prav.

@ 225  - 2 )

Naposled je končal njegovo omahovanje Vasilevski,
ki je bil dospel s polja in takoj stekel v grad.

»Gospodje,* je zaklical, »reke ni moči niti
videti, zakaj ves Dnester je poln splavov.*

«Prevažajo se?» vprašajo vsi obenem.

«Kajpada! Turki sede na splavih, a čambuli
brodijo za njimi na konjih.*

Gospod Lanckoronski ni omahoval dalje; takoj
je zapovedal potopiti stare grajske havbice; drugo,
kar se ni dalo skriti, je zapovedal odpeljati v Ka-
menec. Volodijevski je zasedel konja ter krenil s
svojimi ljudmi na grič, da vidi prevažanje turške
vojske.

Halil in Murad sta se res prepeljavala črez reko.
Kakor daleč je sezalo oko, je videlo le splave in
čolne, katerih vesla so se sorazmerno dotikala jasne
vode. Janičarji in spahi so se bližali v velikem
številu. Čolne za prevožnjo so bili že dolgo pri¬
rejali v Hotimu. Vrhutega je stala na obrežju še
velika množica vojakov. Volodijevski je bil pre¬
pričan, da hočejo ti ondi zgraditi most črez vodo.

Vendar se sultan še ni bližal z vso svojo močjo.
V tem je dospel gospod Lanckoronski s svojimi
ljudmi, in oba z malim vitezom sta krenila v Ka¬
menem V mestu ju je pričakoval gospod Potočki. V
njegovem stanovanju je bilo vse polno višjih dostoj-
nikov, a pred stanovanjem je stala množica ljudi
obojega spola, nemirna, radovedna in vsa v skrbeh.

»Sovražnik se prevaža črez reko, in Žvanec
je že zajet!* reče mali vitez.

© 226  ©

«Delo je končano, in mi že čakamo!* odvrne
Potočki.

Ta novica je dospela med množico, ki je za-
šumela kakor valovje. »K vratom!* se je začul
klic v mestu, »sovražnik je v Žvancu!* Meščani
in meščanke, vse je hitelo na trdnjavske narožnike,
češ, da odtod ugledajo sovražnika, toda vojaki jih
niso hoteli pustiti na prostore, sebi odločene.

»Pojdite domov!* so klicali množici. «Ako
nas boste ovirali pri brambi, ugledajo vaše žene
Turke skoro od blizu!*

Sicer pa v mestu ni bilo strahu. Tja je bilo
že dospelo poročilo o današnji zmagi, kajpada jako
pretirano. K temu so dokaj pomogli tudi vojaki,
ki so pripovedovali o tem spopadu prava čuda.

«Volodijevski je pobil janičarje, one, ki tvo¬
rijo sultanovo gardo,* so ponavljala vsa usta.
♦ Pogani se ne morejo meriti z Volodijevskim. Sa¬
mega pašo je pobil. Zlodej ni tako strašen, kakor
ga slikajo. Niso se ubranili naši vojski. Prav vam
je, pasji bratje! Poguba vam in vašemu sultanu!*
Meščanke so se še enkrat prikazale ob nasipih
in narožnikih, toda to pot obložene s steklenicami
žganjice, vina in medice. Pa so jih tudi sprejeli
vsi veseli, in živahnost je zavladala med vojaki.
Gospod Potočki ni nasprotoval temu veselju, nego
se je celo trudil, da ga ohrani med vojaki. Smod¬
nika je bilo v gradu in v mestu dovolj, zato je
tudi dovolil slepo streljati s topovi, češ, da grom
topov sovražnika ne zbega malo.

© 227  ©

V tem je Volodijevski, dočakavši o mraku ge¬
nerala podolskega v stanovanju, zasedel konja in
s služabnikom odjezdil proti samostanu, da čim
prej dospe k ženi. Toda nič mu ni pomagalo
njegovo skrivanje. Ljudje so ga takoj spoznali,
in mnogoštevilna množica je obkolila njegovega
konja. Začul se je krik s slava-klici vred. Matere
so dvigale k njemu otroke. «To je on, poglejte in
zapomnite si ga N so ponavljali številni glasovi.
Občudovali so ga neizmerno, toda ker niso poznali
vojne, so se najbolj čudili njegovi drobni rasti. Ljudem
nikakor ni hotelo v glavo, da bi bil tako majhen
človek, tako veselega lica, najstrašnejši vojak poljske
ljudovlade, s katerim se ni mogel kosati nihče. On
pa je jezdil sredi množice, si zdajpazdaj zavihal žolte
brke ter se nasmehnil, zakaj vesel je bil tega. Prijez-
divši naposled v samostan, je padel v naročje Barbki.

Ona je bila že zvedela o njegovih današnjih
činih, o vseh njegovih mojstrskih udarcih, zakaj le
trenutek prej je bil pri njej gospod komornik podolski
in ji kakor očitna priča prinesel obširno poročilo.
Barbka je takoj ob začetku pripovedovanja sklicala
vse ženske, bivajoče v samostonu, torej gospodično
kneginjico Potocko, gospo Makoveško, Humeško, Ket-
lingovo, Hotimirsko, Boguševo. Čim dalje je pripo¬
vedoval gospod komornik, tem bolj jo je zalivala
rdečica. Volodijevski je bil dospel prav tedaj, ko
so se bile ženske že razgubile.

Ko sta bila dosita pozdravila drug drugega,
je utrujeni vitez sedel k večerji. Barbka je sedla k

@ 228  ®

njemu, mu nakladala jed na krožnik ter mu nalivala
medico v kupico. Jedel in pil je rad, ker skoro
ves dan ni bil imel ničesar v ustih. Med jedjo ji
je tudi časih kaj povedal, in Barbka, ki ga je po¬
slušala z iskrimi očmi, je po svoji navadi otresala
glavo in vpraševala:

»Aha! No in kaj? No in kaj?*

«Med seboj imajo krepke ljudi in zelo stroge,
toda izurjenega Turka-rokoborca dobi človek težko,»
omeni mali vitez.

»Torej bi se tudi jaz mogla poizkusiti z
vsakim ?»

»Seveda, samo da se ne boš merila z njimi,
ker te ne vzamem s seboj.»

»Vsaj enega v življenju! Čuj, Mihael, kadar
greš za obzidje, se niti ne vznemirjam. Vem, da
te ne poseka nihče ...»

»Ali me ne morejo ustreliti?*

»Molči no, ali morda ni več Boga? Da se
človek ne da posekati, to je prvo!*

»Enega ali dveh se ne bojim.*

»Niti treh, Mihael, niti štirih.*

»Niti štirih tisočev!* reče Zagloba posmehoma.
»Ko bi bil videl, Mihael, kaj je počenjala, ko je
gospod komornik pripovedoval o vojni! Mislil sem,
da počim od smeha. Kakor Boga ljubim! Prskala je
z nosom kakor koza ter ogledovala ženske po vrsti,
da vidi, kako jih zanima pripovedovanje. Ob koncu
sem se kar zbal, da ne začne prevračati kozelcev,
kar se ji ne bi bilo prilegalo posebno.*

® 229 @

Mali vitez je po večerji nekoliko legel, ker je bil
zelo truden; zdajci pa je potegnil ženo bliže ter dejal:

• Stanovanje imam že pripravljeno v gradu,
toda ne ljubi se mi še tjakaj ... Barbka, morda
ostanem nocoj tukaj? ...»

• Kakor hočeš, Mihael!* odgovori Barbka in
povesi oči.

«Ha!» zakliče Zagloba. «Mene imajo tukaj že
za gobo, ne pa za moža. Opatica mi je že dovo¬
lila stanovati v samostanu. Toda stavim glavo, da
se bo še jokala raditega! Ali ste že zapazili, kako
mi gospa Hotimirska namežikuje? Vdova je . . .
dobro ... nič več ne rečem ...»

• Res, da ostanem!* reče mali vitez.

Barbka pa mu reče:

• Samo, da si dobro počiješ!*

«Zakaj si ne bi počil?*

• Zato, ker si bova pripovedovala, pripovedo¬
vala in pripovedovala!*

Zagloba jame iskati kučmo, da bi takisto odšel
k počitku. Ko jo najde, si jo dene na glavo in reče:

«Ne bosta si pripovedovala, pripovedovala in
pripovedovala!*

In nato odide.

XVI.

Drugega dne ob zori je odrinil mali vitez pod
Kniahin, kjer se je spoprijel s spahi ter ujel Baluka
pašo, odličnega bojevnika med Turki. Ves dan mu

Mali vitez, III. zvez. 15

•a> 230 a>

je minil ob delu; del noči je prebil na posvetu pri
gospodu Potockem in šele po prvem petelinovem
petju je položil trudno glavo k počitku. Komaj pa
je sladko in trdno zaspal, ga je prebudil grom
topov. Strežnik Pientka Žmuzdin, zvest služabnik,
da, celo prijatelj Volodijevskega, stopi v sobo.

«Gospodi* zakliče, «sovražnik je pred me¬
stom!*

Mali vitez skoči na noge.

«A kakšne topove čujem?»

«Naši plašijo pogane. To je znatna četa, ki
pobira živino na polju.*

«So li janičarji ali konjiča?*

<Konjiča, gospod. Sami črni. Strašijo jih s
svetim križem, zakaj kdo ve, ali niso to zlodeji.*
«Najsi so zlodeji ali pa ne, k njim moramo,*
odgovori mali vitez. «Ti pojdeš h gospe in ji poveš,
da sem na bojišču. Ako bi hotela dospeti v grad,
more priti le z gospodom Zaglobo, na čigar oprez¬
nost se zanašam najbolj.*

Pol ure pozneje je že Volodijevski na čelu
svojih dragoncev in prostovoljcev izmed plemstva,
ki so računali na to, da bodo v tej borbi imeli
priliko za odliko, krenil na bojišče. Iz starega
gradu se je razločno videla konjiča, broječa okoli
dvetisoč mož, sestavljena deloma iz spahijev in iz
egiptovske sultanove garde. V tej so služili bogati
in ponosni mameluki iznad Nila. Njih svetli, luski-
nasti oklepi, jasne, z zlatom pretkane kefije na
glavah, beli pašči in orožje z vloženimi dragotinami,

© 231  ©

vse to jih je delalo za najsijajnejšo konjico na
svetu. Oboroženi so bili s sulicami, nasajenimi na
dolgih drogih, z zelo krivimi sabljami in noži.
Sedeči na konjih, gibčnih kakor veter, so kakor
oblak preleteli polje, vrteč med prsti morilne sulice.
Iz gradu se jih kar niso mogli nagledati.

Volodijevski se jim približa s svojo konjico.
Težavno pa je bilo tem kakor drugim, da bi se
bili spoprijeli s sabljami, zakaj grajski topovi so
ovirali Turke; bili pa so tudi premočni po številu,
da bi bil mali vitez skočil k njim ter se spoprijel
z njimi za dostrelom grajskih topov. Nekaj časa
so se gibali ti kakor drugi od daleč ter si vzajemno
grozili z orožjem in kričali drug na drugega. Na¬
posled pa so ognjevitim sinovom puščavskim jele
presedati prazne grožnje. Zdajci so se posamezni
jezdeci ločevali od vse tolpe, se približavali in po¬
zivali protivnike na boj. Takoj so se razpršili po
polju in migotali na njem kakor cvetke, ki jih
žene veter na razne strani. Volodijevski pogleda na
svoje ljudi.

* Gospodje! Vabijo nas! Kdo se hoče spustiti
v boj z njimi?*

Prvi plane kvišku vročekrvni plemič, gospod
Vasilkovski, za njim Mušalski, potem gospod Miazga
grba Prus, ki je v hitrem konjskem diru izlahka pre¬
bodel prstan s sulico. Za gospodom Miazgo so stekli
Teodor Paderevski, gospod Ozijevič, gospod Šmlud-
Plocki, gospod Murkos-Šeluta ter nekateri drugi
vrli plemiči. Tudi izmed dragoncev jih je odrinila

15 *

@ 232  ®

lepa kopica, zakaj nada, da dosežejo bogat plen,
v prvi vrsti neprecenljive arabske konje, jih je gnala
k temu. Na čelu dragoncem je jezdil drzni Lušnja,
si grizel plave brke in iskal z očmi najbogatejšega
že od daleč.

Dan je bil lep; bilo jih je razločno videti.

Topovi na nasipih so umolknili drug za drugim
ter naposled utihnili vsi, zakaj strelci so se bali,
da ne bi ranili katerega izmed prijateljev. Sicer pa
so tudi rajši ogledovali bitko, nego bi bili streljali
po razpršenih borilcih. Ti so tudi jezdili drug k dru¬
gemu korakoma, ne da bi hiteli, potem pa so se
razpršili skokoma, kakor je bilo komu bolj prilično.
Ko so naposled dospeli dovolj blizu, so pridržali
konje ter se začeli rogati drug drugemu, da so
zbudili v srcih jezo in hrabrost.

«Ne boste se odebelili pri nas, poganski psi!»
so klicali poljski borilci. «Ne ubrani vas niti vaš
nečimurni prerok!*

Oni pa so kričali v turškem in arabskem
jeziku. Med poljskimi jezdeci so mnogi razumeli
oba jezika, zakaj mnogi izmed njih, kakor n. pr.
gospod Mušaiski, so bili v turški sužnosti. Ker
pa so se pogani rogali zlasti Devici Mariji, so se
jim kar lasje ježili na glavi, in že so potegnili za
uzde konje, da se osvetijo za to razžalitev.

Gospod Mušaiski je prvi zadel s pušico mla¬
dega beja s škrlatasto kefijo na glavi in v oklepu,
ki se je lesketal kakor mesečina.

® 233  @

Ostra pušica se mu je zapičila pod levim
očesom ter se mu zabodla do polovico dolžine v
glavo. Ranjencu je omahnila nazaj lepa glava;
razprostrl je roke ter padel s konja. Toda loko¬
strelec, shranivši lok pod pazduho, je skočil k njemu
ter ga posekal s sabljo. Nato mu je vzel izborno
orožje, pripel njegovega konja k svojemu in jel
klicati po arabsko:

«Bog, da bi bil to sultanov sin! Segnil bi
tukaj prej, nego zatrobite poslednjič.»

Ko so Turki in Egipčani to zaslišali, so se
zelo razžalostili, in takoj sta dva beja priskočila k
Mušalskemu. Toda od strani jima je prestrigel pot
Lušnja, po sirovosti volku podoben, in je hipoma
zaklal enega. Najprej ga je vsekal v roko, in ko
se je ranjenec sklonil, mu je izpulil sabljo ter mu
z groznim udarcem skoro popolnoma odbil glavo
od telesa.

Drugi, to videč, je pognal konja, urnega kakor
vihar, v beg, toda gospod Mušalski je spustil za
njim pušico, ki ga je dosegla v begu ter se mu
skoro vsa zapičila v hrbet.

Gospod Šmlud-Plečki je premagal nasprotnika,
udarivši ga z ostrim mečem po koničastem šlemu.
Pod ostrino sta se razpočila srebro in žamet, s
aterim je bil šlem podvlečen, a zakrivljeni konec
orožja se je zapičil v kost tako močno, da ga
Šmlud-Plečki ni mogel izpuliti dalje časa. Zopet
drugi so imeli v tej borbi različno srečo, toda
zmaga je večinoma ostala ob poljskem plemstvu,

@ 234  ■©

izurjenem v takih borbah. Izdihnila sta dva dra¬
gonca pod udarci krepkega Hamdi-beja, ki je potem
kneza Ovsenega oplazil s krivo sabljo po ustih ter
ga prekotalil na tla. Knez je prelil svojo kri na
rojstni zemlji, Hamdi pa se je obrnil h gospodu
Šelutu, ki se mu je bil konj pogreznil v krtovo
jamo. Šeluta, videč neizogibno smrt, skoči raz konja,
da bi se peš poizkusil s strašnim jezdecem. Toda
Hamdi ga je prevrnil s prsmi svojega konja in
padajočega vsekal s koncem sablje v roko tako,
da mu je takoj omahnila. Nato je odjezdil dalje,
da si poišče drugega sovražnika.

Toda mnogi niso imeli poguma, da bi se bili
spoprijeli z njim, tako zelo in očito je presezal
druge z močjo. Veter mu je dvignil beli plašč na
hrbtu kakor krilo ujednega ptiča in pozlačeni
oklep je metal kaj zel lesk na njegovo lice, skoro
popolnoma črno, z divjimi in svetlimi očmi, kriva
sablja pa se mu je bleščala nad glavo, kakor se
leskeče lunin srp v jasni noči.

Sloveči lokostrelec Mušalski je bil že dve
pušici pognal vanj, toda obe sta samo bolestno
zasvrčali, ko sta trčili ob oklep, ter padli onemogli
na travo. Mušalski je torej premišljal, ali naj pošlje
tretjo pušico bejevemu konju v vrat, ali pa naj
plane s sabljo na jezdeca. Toda ko je to preudarjal,
ga je zagledal bej ter se zakadil proti njemu na
črnem žrebcu.

Srečata se sredi bojišča. Mušalski se je hotel
pobahati z veliko močjo in Hamdija ujeti živega.

-s) 235 @

Torej mu odbije od spodaj navzgor udarec široke
zakrivljene sablje, se spoprime z njim ter ga zgrabi
z eno roko za grlo, z drugo pa za glavo in ga
vleče z vso močjo k sebi. Toda v tem hipu se
mu pretrga pas pri sedlu in Mušalski se zavrti ter
s sedlom vred pade na tla. Padajočega udari Hamdi
z ročnikom svoje sablje po glavi in ga omami.
Spahi in mameluki so zakričali od veselja, ker so
se bili že bali za Hamdija. Poljaki so bili zelo
razjarjeni, borilci so se strnili v gostih tolpah, da
otmo lokostrelca bodisi živega ali mrtvega.

Mali vitez se doslej še ni bil udeležil borbe,
ker mu to ni dopuščalo njegovo dostojanstvo. Ko
pa je videl padec Mušalskega in zmago Hamdijevo,
je sklenil, da se osveti za lokostrelca ter s tem
obodri svoje ljudi. Oživljen po tej misli, izpodbode
konja ter zdirja skokoma na polje, a to tako urno,
kakor leti kragulj na jato prepelic, ki se skrivajo
po strnišču. Barbka, zroča skozi daljnogled z ob¬
zidja starega gradu, ga ugleda in takoj zakriči
Zaglobi, stoječemu poleg nje:

• Mihael leti! Mihael leti!’

• Poznaš ga!» ji zakliče stari bojevnik. * Glej,
pozorno glej, kako ga udari. Ne boj se!»

Barbki se je daljnogled tresel v roki. Ker niso
več streljali s topovi, niti iz pušk, niti iz lokov,
se tudi ni preveč bala za moževo življenje, toda
polastila se je je vnema, radovednost in nemirnost.
Nje duša in srce sta leteli za možem. Prsi so ji
urno dihale, lice se ji je rdelo. Enkrat se je celo

@ 236  ®

tako sklonila črez ograjo, da jo je moral Zagloba
prijeti, sicer bi bila padla v globoki grajski jarek.
Zaklicala je: «Dva se drevita na Mihaela!»

«Bosta pač dva manj na svetu,* odgovori
Zagloba.

Res sta se dva spahija pognala proti malemu
vitezu. Po obleki sta bila namreč spoznala, da je
to odličnik; videča drobno postavo jezdečevo, sta
si mislila, da si tu lahko pridobita slavo. Glupca!
Drevila sta se v neizogibno smrt. Mali vitez ni
niti ustavil konja, nego mimogrede razdal med
njiju dva udarca, na videz lahka, kakor časih mati
okrca otroka po prstih. Ali oba turška vojaka sta
padla na tla, zarila prste v zemljo, nato pa jela
trepetati kakor dve ribi, ki ji vrže ribič iz vode
na suho.

Mali vitez pa je zdirjal dalje k jezdecem,
vihrajočim po polju, ter jel ondi širiti grozen poraz.
Kakor po končani maši stopi v cerkev Cerkvenik
ter s kositrnim pokrovcem, nasajenem na drogu,
ugaša sveče pred oltarjem — drugo za drugo, tako
je tudi on ugašal na desno in na levo sijajne turške
in egiptovske jezdece. Spoznali so pogani mojstra
nad mojstri in srce jim je upadlo. Ta in oni je
izpodbodel konja, da se ne bi srečal s strašnim
možem. Toda mali vitez je švigal za begunci kakor
sršen ter vsak hip drugega jezdeca prebodel s svojim
želom.

Vojaki, stoječi pri topovih, so jeli ob tem
pozoru kričati od veselja. Nekateri so stekli k

@ 237  @

Barbki ter ji poljubljali obleko, drugi pa so se rogali
Turkom. «Barbka, premaguj sel* ji je klical vsak
hip Zagloba, držeč Barbko okrog pasu. A gospa
Volodijevska bi bila rada kričala, se jokala in smejala,
najrajša pa bi se bila za možem zdrevila na bojišče.

Volodijevski je pobijal spahije in egiptovske
beje. Kar se naposled klic: »Hamdi! Hamdi!* jame
razlegati po polju. — Spoznavalci prerokovi so z
velikim glasom klicali najkrepkejšega izmed svojih
bojevnikov, da bi se ta naposled zmeril s tem
strašnim malim jezdecem, ki se jim je zdel kakor
poosebljena smrt.

Hamdi je videl malega viteza že od daleč,
toda videč njegovo delo, se ga je zbal v prvem
hipu. Bal se je postaviti veliko slavo in mlado
življenje proti tako krutemu nasprotniku in nalašč
se je delal, kakor ne bi ga videl, ter je jel krožiti
na drugem koncu polja. Ondi je imel ravno posla
z Jalbrikom in s Kosom, kar je začul obupni klic:

< Hamdi! Hamdi!> Spoznal je, da se ne more skri¬
vati, da si mora bodisi pridobiti neizmerno slavo
ali pa dati glavo. Zakričal je tako grozno, da je
odmevalo daleč na okrog, ter planil kakor vihra
proti malemu vitezu.

Volodijevski ga je ugledal od daleč ter stisnil
z ostrogami svojega sivca. Barbka, stoječa z daljno¬
gledom na gradu, je bila gledala vse dosedanje pu¬
stošenje Hamdijevo, zato je ob vsej veri v Mihae¬
lovo borilno umetnost nekoliko obledela. Zagloba
pa je bil popolnoma miren.

-© 238  ®

»Rajši bi bil dedič tega pogana, nego v nje¬
govi koži!» je rekel Barbki.

Pientko, počasni Zmudzin, je bil tako uverjen
o zmagi svojega gospoda, da se mu ni niti naj¬
manjša skrb kazala na licu. Ugledavši dirjajočega
Hamdija, je zapel ono narodno pesnico:

«Ti si bedast, bedast pes,
saj je volk zapustil les . . .»

A borilca sta se že srečala med dvema vrstama,
ki sta od daleč zrli druga na drugo. Vsem je za
trenutek zastalo srce.

V tem se je zdelo, da sta dve kači zamigo-
tali nad glavo borilcema. Zdajci je svetla sablja
zletela Hamdiju iz rok; on pa se je sklonil na
sedlu, kakor bi bil že preboden z mečem, ter je
zaprl oči. Volodijevski ga zgrabi z levo roko za
vrat, mu priloži ostrino kratkega meča pod pazduho
in ga jame vleči k svojim ljudem. Hamdi se mu
ni ustavljal, celo sam je izpodbadal konja, čuteč
ostrino med pazduho in oklepom. Jezdil je kakor
omamljen, roke so mu onemogle visele navzdol in
iz oči so mu kapale solze. Volodijevski ga izroči
Lušnji, sam pa se vrne na bojišče.

Toda v turških vrstah so se že ozvale trom-
bente in piščalke. Bilo je to znamenje za borilce,
da je čas stopiti s polja nazaj v vrste, in vračali
so se, noseč s seboj sramoto in spomin na strašnega
jezdeca.

@ 239  ®

«Šejtan je bil to!* so govorili med seboj spahi
in mameluki. »Kdor se je srečal z njim, temu je
bila zapisana smrt. Šejtan, nihče drugi.*

Poljski borilci so še postali nekaj časa, da s tem
pokažejo, čigava je zmaga; nato so radostno za¬
kričali in se umeknili pod obrambo svojih topov,
iz katerih je zapovedal Potočki streljati iznova. Pa
tudi Turki so se jeli resno umikati. Nekaj časa so
še migali na solncu njih beli plašči, pobarvane
kefije in svetli šlemi, na bojišču pa so ostali le
ubiti Turki in Poljaki. Iz gradu so odšli služab¬
niki, da pokopljejo svojce. Nato so priletele vrane
in vrani na pogreb poganov. Toda njih gostovanje
ni trajalo dolgo, zakaj še tisti večer so jih preplašila
nova krdela prerokove vojske.

XVII.

Naslednjega dne je dospel pod Kamenec sam
vezir na čelu mnogoštevilnih vojakov, spahijev,
janičarjev in azijskih črnovojnikov. Izpočetka so
mislili, da se zanaša na veliko moč in da takoj ukaže
naval, ali hotel je samo pregledati obzidje.

Z njim so prišli zemljemerci ter ogledovali
obzidje in iznova narejene nasipe.

Proti vezirju je takrat nastopil gospod Misli-
ševski s pešci in z oddelkom prostovoljcev na
konjih. Iznova so se pričele borbe, za obleženo
mesto kaj ugodne, toda nikakor ne tako sijajne,
kakor so bile včerajšnje. Naposled zapove vezir

@ 240  @

janičarjem, naj za poizkušnjo odrinejo pod obzidje.
Grom topov takoj potrese mesto in grajsko obzidje.
Janičarji so se pridrevili pod stanovanje gospoda
Podčaskega ter jeli, grozno kričeč, streljati, pa
tudi Podčaski jim je odgovoril z dobro merjenimi
streli. Ker so se janičarji bali, da jih konjiča ne
napade od strani, so odšli po žvaneški poti ter se
vrnili k veliki vojski.

Zvečer dospe v mesto Čeh, ki je bil služil
za strežnika pri Jančar-agi ter pobegnil od ondot.
Od njega so obleganci zvedeli, da se je sovražnik
že utrdil v Žvancu in zavzel obširno polje pri vasi
Dlužki. Nato so ubežnika skrbno izpraševali, kako
mislijo Turki glede Kamenca. Ubežnik je odgovoril,
da vlada med turškimi vojaki dober duh in da jim
je tudi napoved zaradi te vojne jako ugodna.

Pred nekoliko dnevi se je bil zdajci dvignil
pred sultanovim šatorom stolp dima, spodaj tenak,
zgoraj pa širok. Mufti so razlagali ta prikaz tako,
da seže padišahova slava do nebes, da postane
on tisti vladar, ki razdere doslej nepremagljivo
oviro. To je obodrilo srca vseh vojakov. Turki —
je nadaljeval ubežnik — se sicer boje hetmana
Sobijeskega, zakaj ostal jim je v turški vojni spomin
na nevarnost, kakršna jim je grozila, kadar so se
srečali z ljudovladino vojsko na odprtem polju; rajši
bi se bili spoprijeli z Benečani, z Ogri ali s
katerimsibodi narodom. Vedoč pa, da v ljudovladi
ni vojakov, so splošno uverjeni, da dobe Kamenec
v last, dasi ne brez ovir. Kara Mustafa, kajmakan,

s>  241  ®

je svetoval, naj kar naravnost navale na obzidje,
toda razsodnejši vezir namerja vzeti mesto s pra¬
vilnim obleganjem, ga obkoliti z nasipi in ga raz-
streljavati. Sultan se je po prvih spopadih pri¬
družil vezirjevemu mnenju, in zato je moči priča¬
kovati pravilnega obleganja.

Ko je gospod Potočki zaslišal to poročilo, se
je zelo razžalostil, takisto podolski komornik in Volo-
dijevski s starejšimi dostojniki vred. Računali so na
napade ter pričakovali, da jih bodo dobro odbijali in
provzročali sovražniku znatno škodo. Bilo jim je
znano iz izkušnje, da imajo oblegovalci pri napadih
velike izgube, ki jih delajo potrte. Kakor so bili
zbaraški vitezi vrlo odbijali napade in izpadali na
sovražnika, tako se je utegnil ta način bojevanja pri¬
kupiti tudi kameniškim meščanom, zlasti tedaj, ko
bi se vsak napad končal s porazom turških sovraž¬
nikov in z zmago prebivalcev v Kamenem Zato
pa je pravilno obleganje, pri katerem je bilo vse
zavisno, kako in kje Turki zvrše podkope, izkopljejo
rove in postavijo topove, utegnilo utruditi oble¬
gance in jih pripraviti do tega, da bi iskali rešitve
v pogodbah. Težavno se je tudi dalo računati na
izpade, ker nikakor ni bilo umestno, da bi mestu
odtezali vojake; služabniki ali meščani, ki bi jih
odgnali za obzidje, pa bi se le iztežka mogli kosati
z janičarji.

Premišljujoč o vsem tem, so se starejši dostoj¬
niki zelo žalostili, zakaj zdelo se jim je čimdalje
bolj neverjetno, da bi se bramba izšla po sreči.

® 242 @

Bilo pa je to tudi res malo verjetno ne le
glede na turško moč, nego tudi glede na njih same.
Volodijevski je bil sicer sloveč vojak, da mu ni
bilo enakega, ni pa nosil v sebi majestata velikosti.
Kdor nosi v sebi solnce, lahko takoj vse razgreje,
kdor pa je plamen, bodisi tudi najbolj vroč, ogreva
samo najbližjo okolico. Tako je bilo tudi z malim
vitezom. Ni vedel in tudi ni mogel preliti v druge
svojega duha, niti s svojo izurjenostjo v borbi
osrečiti druge. Gospod Potočki, prvi poveljnik,
ni bil posebno bojevit, pri tem pa je še premalo
zaupal v samega sebe, v druge in v ljudovlado.
Škof je računal največ le na pogodbe. Njegov brat
je imel težko roko, pa tudi njegov duh ni bil nič
lažji. Rešitev je bila nemogoča, zakaj hetman,
gospod Sobijeski, dasi velik človek, je bil takrat
brez moči. Brez moči je bil takisto kralj, brez moči
je bila ljudovlada.

Dne 16. velikega srpana je dospel kan z ordo
in Dorošenko s svojimi kazaki. Oba sta zavzela
ogromno prostranstvo na polju na strani Oranina.
Sufankaz-aga je pozval še tega dne Misliševskega
na razgovor ter mu predlagal, naj se mesto vda.
Ako se to zgodi brez odloga, utegne doseči tako
ugodne pogoje, da o takih doslej še ni bilo slišati
v zgodovini obleganja. — Škof je bil zelo rado¬
veden; kaj rad bi bil zvedel, kakšne milosti so
imeli Turki pripravljene za Kameničane, toda po¬
veljniki, navzoči na posvetu, so ga ošteli, in v
turški tabor je bil poslan zanikalen odgovor.

@ 243 @

Dne 18. velikega srpana so se bližali Turki in
z njimi vred sam sultan.

Valili so se kakor neizmerno morje, pešci,
janičarji in spahi. Vsak paša je vodil vojake svojega
pašalika, Evropce, Azijce, Afričane. Za njimi se je
vlekel velikanski tabor s tovornimi vozovi, v katere
so bili vpreženi mezgi in bivoli. To stoterobarvno
mravljišče, v različni opravi in različnem orožju,
se je vleklo brez konca. Prihajali so od svita do
noči brez prestanka, premikali se s prostora na
prostor, razstavljali vojake, se gibali po polju ter
postavljali šatore, ki so pokrili toliko prostranstvo,
da niti z naj višjih stolpov Kameniških ni bilo moči
videti praznega polja.

Zdelo se je, kakor bi bil zapadel sneg ter
pokril vso okolico. Ko so postavljali šatore, pa so
odmevali streli iz pušk in topov. Oddelek jani¬
čarski, ki je čuval postavljanje teh šatorov, je
■streljal proti trdnjavi, odkoder so mu odgovarjali
s streljanjem iz topov.

Strel je odmeval po skalah, dim se je spenjal
kvišku ter zakrival obzorje. Do večera je bil Ka-
menec tako zaprt, da ne bi bili morda niti golobi
prišli iz njega. Streljanje je utihnilo šele potem, ko
so se na nebu zalesketale zvezde.

Nekoliko dni je trajalo obojestransko streljanje,
ki je provzročilo oblegancem veliko škode. Brž
ko se je približala večja tolpa janičarska na dostrel,
se je prikazal bel dim na grajskem obzidju, krogle
so padale med janičarje, in razpršili so se kakor

© 244  ©

vrabci, kadar kdo z drobnimi zrni ustreli mednje.
Turki izvestno niso znali, da imajo na obeh gra¬
dovih daleč nesoče topove, in zato so bili postavili
šatore preblizu. Na nasvet malega viteza jih ni
pri tem oviral nihče; šele potem, ko so turški
vojaki, iščoči varstva v hudi vročini napolnili šatore,
so jeli grajski topovi sipati nanje železo in ogenj.
Nastala je velika zbeganost. Krogle so trgale šatore
ter morile vojake. Janičarji so se neredno umikali,
kričali z velikim glasom in bežeč prevračali od¬
daljenejše šatore ter tako povsod raznašali strah in
grozo. Tako zbegane jih je napadal Volodijevski
s svojo konjico in ugonabljal Turke, dokler jim
druga močnejša krdela niso dospela na pomoč.
Ketling je vodil streljanje iz topov, in poleg njega
je laški župan Ciprijan provzročal med pogani naj¬
večjo škodo. Sam se je pripogibal nad vsakim
topom, sam prilagal zažigalnico, potem pa si
zaslonil oči, zrl za posledico svojega strela in se
radoval v srcu, da je njegovo delo tako uspešno.

Toda Turki so delali podkope, grmadili nasipe
in vlačili nanje težke topove. Preden pa so jeli
streljati z njimi, je dospel pod obzidje turški po¬
slanec in kazal oblegancem sultanovo pismo, na¬
taknjeno na dolg trs. Odposlani dragonci so ga
prignali v grad. Cesar je pozival mesto, naj se
vda; hvalil je do nebes svojo moč in ljubeznivost:
«Moja vojska — je pisal — se da primerjati listju
na drevju in pesku na morskem obrežju. Poglejte
na nebo in ko ugledate neštevilne zvezde, zbudite

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

-a;®® Y&&&&gy&&3>@  v Ljubljani

Kot darila trajne vrednosti priporočava na-
stopna literarna dela svoje zaloge:

Aškerc A., Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K.
Elegantno vezane 4 K.

— Lirske in epske poezije.  8 °, 160 strani, 2 K 60 h.
Elegantno vezane 4 K.

— Nove poezije.  8°, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K-

— Izmajlov  @ Red sv. Jurja  g) Tujka.  Tri drame.
8°, 113 strani, broširane 2 K.

BaumbachR., Zlatorog.  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funt ek. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.

Bedenek Jakob, Od pluga do krone.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K; v
platno vezan 3 K.

Brezovnik Anton, Šaljivi Slovenec.  Zbirka najboljših
kratkočasnic iz vseh stanov. Druga, povsem predelana
in za polovico pomnožena izdaja. 8°,30^ str., lK50h.

— Zvončki.  Zbirka pesni za slovensko mladino. 8°,
356 strani, vezan 1 K 50 h.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan
2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije I.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K.

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

*&&.v  Ljubljani

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: 1. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar, 8°,
440 strani, vezana '2 K.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno . vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

A- Poezije.  Ljudska  izdaja 1 K, v platno vezane
1 K 40 h. *

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek  Levec.
Pet zvezkov '21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 3.1 K.

Sešitek 19.

J  Mali vitez

*

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila izdati slovenski prevod znamenitega
romana «Pan Volodijevski* («Mali vitez»), ki
ga je spisal Henrik Sienkiewicz, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadiš?*,
«Z ognjem in mečem*, «Križarji* i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /, pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

® 245  @

strah v svojih srcih in recite drug drugemu: Evo,
to je moč vernikov! Ker pa sem nad druge vla¬
darje milostiv vladar in vnuk pravega Boga, zato
začenjam z Bogom svoje delo. Znajte, da sovražim
ošabneže, torej tudi vi ne nasprotujte moji volji,
nego mi izročite svoje mesto. Ako mi hočete
nasprotovati, poginete vsi pod mečem in noben
človeški glas se ne predrzne, da bi mi ugovarjal.»

V Kamencu so dolgo premišljali, kaj naj od¬
govore sultanu na to pismo. Zavrgli pa so nepri-
kladni nasvet Zaglobov, da bi psu odsekali rep
ter ga poslali sultanu za odgovor. Naposled so
odposlali zanesljivega človeka Jurico, ki je dobro
govoril turški, s pismom tele vsebine: »Cesarja
nečemo jeziti, pa ga tudi nismo dolžni slušati, ker
smo prisegli zvestobo svojemu vladarju, ne pa
njemu. Kamenca tudi ne damo, ker nas veže pri¬
sega, da branimo trdnjave in cerkve do smrti.*
Po tem odgovoru so se razšli dostojniki na ob¬
zidje. To priliko sta uporabila škof Lanckoronski
in general podolski ter poslala sultanu novo pismo,
proseč ga štiritedenskega premirja. Ko se je vest
o tem razšla do mestnih vrat, je nastal velik
hrup. »Resnica* — je ponavljal ta in oni — «mi
tukaj gorimo pri topovih, ondi pa za našim hrbtom
brez naše vednosti pošiljajo pisma, dasi tudi mi
pripadamo k svetovalcem 1* A po večernem obve¬
stilu sta prišla h generalu mali vitez in gospod
Makoveški z dostojniki, ki so bili zelo užaljeni
spričo tega, kar se je bilo zgodilo.

Mali vitez, III. zvez.

16

•© 246  @

»Kako to?» zakliče gospod Makoveški, «ali
se že res mislite vdati, da ste odposlali novega
poslanca? Zakaj se je to zgodilo brez naše ved¬
nosti ?»

«Ker smo tudi mi pozvani na posvet, je ne¬
umestno, da bi brez nas pošiljali takšna pisma,* doda
mali vitez. »Govoriti o tem, da bi se vdali, tudi
ne pustim; kdor pa bi si tega le želel, naj zapusti
svojo uradno službo!*

Te besede je izrekel grozno razjarjen, zakaj
bil je vojak, ki se je strogo držal discipline in
bilo mu je zelo težko, kaj ziniti zoper starejšinstvo.
Toda prisegel je bil, da hoče grad braniti do smrti,
ter je sodil, da mora govoriti tako.

General podolski je bil v veliki zadregi. Vendar
pa je rekel:

»Domišljal sem si, da se je zgodilo po sploš¬
nem soglasju.*

»Ni bila dana dovolitev! Tukaj hočemo zgo¬
reti!* zakliče nekoliko glasov.

A general odgovori:

»Kaj rad slišim to, zakaj tudi meni je vera
ljubša nego življenje, bojazljiv pa tudi nisem in
ne bom. Ostanite, gospodje, pri večerji, morda se
pogodimo tu laže.*

Toda oni niso hoteli ostati.

»Na obzidju je naš prostor, ne pa za mizo!»
reče mali vitez.

V tem je dospel škof. Pozvedevši, za kaj gre,
se takoj obrne k Makoveškemu in malemu vitezu.

®> 247  @

»Vrla moža!» jima reče, »vsakdo ima na srcu
to, kar imata vidva, in na vdajo ne misli nihče.
Poslal sem poslanca prosit štiritedenskega premirja.
Napisal sem: V tem času pošljemo kralju prošnjo
za pomoč; pričakovali bomo od njega naročila,
dalje pa bo, kakor Bog da.»

Ko mali vitez to zasliši, si jame močno vihati
brke; najrajši bi se bil jezil in smejal obenem
zaradi takega razumevanja vojaških poslov. On,
ki je služil pri vojakih izza mlada, ni mogel verjeti
svojim ušesom, da bi utegnil kdo predlagati sovraž¬
niku premirje zato, da v tem času pošlje po pomoč.

Mali vitez je gledal Makoveškega in druge
dostojnike, ti pa so gledali njega. »Ali je to šala
ali kaj ?» je vprašalo nekoliko glasov. Nato pa so
umolknili vsi.

«Prevzvišeni N reče naposled Volodijevski.
«Bil sem na vojni tatarski, kazaški, moskovski,
švedski, toda o takšnih rečeh še nisem slišal. Sultan
vendar ni prišel semkaj zato, da bi počival tukaj.
Kako naj dovoli premirje, ako mu pišemo, da v
tem času počakamo pomoči ?»

«Ako se ne strinja s tem, ne bo nič drugega,
nego je zdaj N reče škof.

Volodijevski pa de:

-Kdor prosi premirja, ta javno kaže strah in
slabost; kdor se zanaša na rešitev, ta ne zaupa
svojim močem. Oni poganski pes je sedaj to zvedel
iz onega pisma, in nam se je zgodila neprecenljiva
škoda.»

16 *

© 248  ©

Škof se je užalostil po teh besedah.

"Lahko bi bil kje drugje; ker pa nisem za¬
pustil ovčic v potrebi, zato prenašam to očitanje.»

Malemu vitezu je bilo žal moža, in takoj mu
je odgovoril:

«Nisem vam hotel očitati ničesar; ker pa sem
med svetovalci, sem povedal, kar mi veleva iz¬
kušnja.*

»Kaj torej storiti? Priznavam svojo krivdo,
toda kaj storiti? Kako popraviti zlo ?» vpraša škof.

«Kako popraviti zlo?* ponovi Volodijevski.

Zamislil se je nekoliko, nato pa vesel dvignil
glavo in dejal: «No, mogoče je! Gospodje blago¬
volite iti z menoj!*

Po teh besedah je odšel in dostojniki za njim.
Črez četrt ure se je ves Kamenec tresel od groma
iz topov. Volodijevski je zdirjal s prostovoljci za
obzidje, napadel janičarje in tako kruto mlatil po
njih, da so se vsi razpršili ter napravili zmedo v
taboru.

Nato se je vrnil h generalu, pri katerem je
še našel škofa Lanckoronskega.

»Prevzvišeni!* reče vesel. »Evo, tole je moj
svet!*

XVIII.

Po tem izpadu je trajalo streljanje vso noč.
Ob svitu je bilo dano znamenje, da stoji pod gra¬
dom nekoliko Turkov, ki čakajo, da pošljejo oble¬
ganci koga k njim sklepat pogodbo. Najsi bo, kar

■© 249  @

hoče, vsekakor je bilo treba zvedeti, kaj zahtevajo.
Starejšinstvo je na posvetu določilo gospoda Mako-
veškega in gospoda Misliševskega, naj se sporaz¬
umeta s pogani.

Trenutek pozneje se jima je pridružil gospod
Kazimir Humecki, in šli so. Tudi Turki so bili
trije: Muhtar-bej, Salomi, paša iz Ruščuka, in Kozra,
tolmač. Srečali so se pod milim nebom za grajskimi
vrati. Turki so se, ugledavši poslance, jeli pri¬
klanjati, pritiskati konce prstov k srcu, k ustom in
čelu. Poljaki so jih prijazno pozdravili in jih vprašali,
čemu so prišli. Salomi je dejal: «Predragi! Velika
krivica se je zgodila našemu gospodarju. Vsi pra¬
vičniki se morajo razjokati zaradi nje, in sam
Predvečni vas bo kaznoval, ako je ne popravite
hitro. Evo, poslali ste Jurico, ki se je priklanjal
našemu vezirju ter prosil premirja, a potem, ko
smo mi, zaupajoči v vašo krepost, odstopili z na¬
sipov, ste jeli streljati na nas s topovi, nas napadli
in postlali vso cesto tja k šatoru padišahovemu z
mrliči. Ta čin ne more ostati brez kazni, kvečjemu,
ako takoj izročite gradova in mesto ter pokažete
veliko žalost in kes.»

Makoveški pa odgovori:

<-Juriča je pes, ki je prekoračil navodilo ter
svojemu strežniku zapovedal izobesiti belo zastavo;
za to se bo moral zagovarjati pred sodiščem. Škof
je vprašal zgolj zasebno, ali bi se utegnilo skleniti
premirje. Ker tudi vi tedaj, ko ste poslali ono
pismo, niste nehali streljati — jaz sam sem temu

© 250  ©

priča, ker me je razstreljeno kamenje ranilo v usta

— zato nimate pravice zahtevati niti od nas, naj
mi prenehamo streljati. Ako prihajate sedaj s pre¬
mirjem, dobro, ako pa ne, povejte, dragi moji,
svojemu gospodarju, da bomo po stari šegi branili
gradova in mesto, dokler ne zgorimo v njem, ali

— kar je gotovejše — dokler ne zgorite vi v teh
skalah. Ničesar nimamo, dragi moji, kar bi vam
povedali, razen želje, naj Bog pomnoži vaše dneve
ter vam da učakati pozno starost.*

Po tem razgovoru so se poslanci takoj razšli.
Turki so se vrnili k vezirju, gospodje Makoveški,
Humecki in Misliševski pa v grad, kjer so jih takoj
obsuli z vprašanji, kako so odpravili poslance.
Povedali so to, kar so bili zvedeli od Turkov.

«Ne sprejmite jih, dragi bratje,* reče Kazimir
Humecki. Hzkratka, ti psi hočejo, naj jim do večera
izročimo mestne ključe.*

Nato se odzove mnogo glasov in ponovi pri¬
ljubljene besede: «Ne zredi se med nami ta po¬
ganski pes! Ne vdamo se! Vsega zbeganega ga
zapodimo v beg. NečemoH

Po tem sklepu so se vsi razšli, in takoj se je
pričelo streljanje iznova. Turki so bili že potegnili
svoje težke topove na nasipe, in njih krogle so pa¬
dale v mesto. Strelci v mestu in na gradu so delali
v potu svojega obraza do noči in potem vso noč.
Ako je kdo padel, ga ni bilo s kom nadomestiti.
Bilo je tudi premalo oskrbovalcev, krogel in smod¬
nika. Šele pred svitom se je hrup nekoliko polegel.

@ 251  ©

Toda komaj se je začelo daniti in komaj se
je na vzhodu pokazal zlatoobrobljeni pas novega
jutra, se je ozvala v obeh gradovih trobenta, kličoča
k orožju. Kdor je spal v mestu, se je prebudil,
tolpe so jele korakati po ulicah in so pozorno
poslušale. «Napad se pripravlja!» so ponavljali drug
za drugim, kažoči proti gradu.

«A gospod Volodijevski je ondi?» so vpra¬
ševali nemirni glasovi. «Je! Je!» so odgovarjali
drugi.

V gradovih so zvonili z vsemi zvonovi, in
vrhutega so se povsod oglašali bobni. V jutra¬
njem somraku, ko je bilo v mestu še primeroma
tiho, so zveneli ti glasovi tajnostno in slovesno.
Godba se je oglašala za godbo, po vsem taboru
se je slišalo kakor odmev.

Pogansko mravljišče je jelo gomazeti okrog
šatorov. V jutranji svetlobi so vstajali iz megle
nasipi in okopi, narejeni ponoči, in se raztezali
v dolgi vrsti poleg gradu. Po vsej tej dalji so
grmeli težki turški topovi; skale na Smotriču so
jim odgovarjale s takim odmevom, kakor bi bil
kdo v nebeški orožnici zapalil vse grome, kar
jih je ondi v zalogi.

To je bil boj topničarjev. Mesto in gradova
sta Turkom krepko odgovarjala. Skoro je dim zakril
solnce; ni sveta, ni trdnjave, niti turških utrdb ni
bilo videti. Takisto ni bilo več videti Kamenca,
nego bil je samo en siv, velikanski oblak, poln
groma in ropota. Turški topovi so bili boljši od

@ 252  @

mestnih. Kmalu je jela kositi smrt prebivalce v
mestu. Pri topovih so padali po dva ali trije strelci
obenem.

Frančiškana, ki je hodil po obzidju ter blago¬
slavljal delavce, je črepinja krogle ranila v nos in
usta; dva Žida, kaj pogumna človeka, ki sta poma¬
gala pri streljanju, sta padla.

Topovi so najhuje streljali v mestno obzidje.
Gospod Humecki je sedel ondi kar v največjem
ognju in dimu. Polovica njegove stotnije je padla,
in oni, ki so ostali, so bili malone vsi ranjeni. Pa
tudi on sam je onemel, toda s pomočjo laškega
župana je sovražnikovo baterijo prisilil molčati vsaj
tako dolgo, da so namesto dosedanjih razbitih
topov privlekli na nasip dva nova topova.

Minil je drugi in tretji dan, toda oni grozni
«kolokvij* ni prenehal niti za trenutek. Na turški
strani so se menjavali strelci po štirikrat na dan, toda
v mestu so morali vztrajati vedno isti brez spanja,
skoro brez hrane. Mnogo so jih ranili odpadajoči
kameni in črepinje krogel. Vojaki so bili vztrajni,
toda meščanom je že upadalo srce. Morali so jih
s palicami goniti k topovom, pri katerih so pogo-
stoma padali mrtvi na tla. Na srečo se je zvečer
in ponoči tretjega dne, od četrtka na petek, veliko
streljanje obrnilo proti gradovoma.

Oba gradova, zlasti pa stari grad, so obsi¬
pali Turki z granatami iz velikih možnarjev, ki pa
niso dosti škodovali, ker je v temi granata vidna
in se ji človek lahko umakne. Šele proti jutru,

© 253  @

ko so bili ljudje že zelo utrujeni ter so padali
vsi zaspani, je imela smrt med njimi bogatejšo
žetev.

Mali vitez, Ketling, Misliševski in Kvasibrodski
so odgovarjali iz gradu na turško streljanje. Po¬
dolski general je vsak hip prihajal gledat k njim,
hodil tu med točo krogel, sicer tožen, toda ne da
bi se bil menil za nevarnost.

Ko se je proti večeru streljanje še povečalo,
se je general približal Volodijevskemu.

«Gospod polkovnik,* je dejal, «tu se ne
ubranimo.*

«Dokler se bodo zadovoljevali s streljanjem,*
odgovori mali vitez, «se ubranimo tukaj, toda pre-
ženo nas z rovi; že jih kopljejo.*

*Že jih kopljejo — res?* ga vpraša general
nemiren.

Volodijevski mu reče:

«Sedemdeset topov igra in grmi skoro nepre¬
stano, a vendar nastane časih za trenutek tišina.
Kadar nastane tak trenutek, blagovolite vaša dostoj¬
nost nastaviti uho, in kopanje zaslišite sami.*

Tega trenutka res ni bilo treba dolgo čakati.
Nezgoda jim je prišla na pomoč. Eden iz ugo-
nabljajočih turških topov se je razpočil. To je
provzročilo precejšnjo zmedo. Z drugih nasipov
so poslali ljudi vprašat, kaj se je zgodilo, in nastal
je kratek odmor v streljanju.

V tem hipu sta se gospod Potočki in Volo¬
dijevski približala samemu koncu enega izmed

@ 254  @

grajskih narožnikov ter poslušala. Skoro sta zaslišala
dovolj razločno kladiva, udarjajoča ob skalnato
steno.

«Podkopavajo,* reče Potočki.

♦ Podkopavajo,« ponovi mali vitez.

Nato sta umolknila. Na generalovem licu se
je pojavil velik nemir. Dvignil je roke ter si jih
pritisnil k sencem. Ko Volodijevski to vidi, reče:

«To je pri vsakem obleganju nekaj navadnega.
Pod Zbaražem so rili noč in dan pod nami.«

♦ A kaj je storil nato Višnjevecki?»

»Preselili smo se iz obširnejših nasipov v

čimdalje tesnejše.*

♦ Kaj pa naj storimo mi?»

♦ Topove in z njimi vred vse, kar je le mogoče,
moramo prenesti v stari grad, zakaj ta je postavljen
na takem temelju, da ga ne morejo raznesti s pod-
kopi. Vedno sem bil teh misli, da nam novi grad
posluži samo za prvi odpor, pozneje pa ga bomo
morali razstreliti sami, in prava bramba se prične
šele v starem.«

Nastal je za trenutek molk, nato je general
iznova povesil glavo polno skrbi.

♦ A kaj potem, ko se bomo morali umekniti
tudi iz starega gradu ? Kam se umaknemo potem ?»
ga vpraša s potrtim glasom.

Mali vitez se zravna, si zaviše brke in pokaže
s prstom na tla.

«Moj prostor je tukaj!« reče.

© 255  ©

V tem hipu zagrme topovi iznova, in celo
krdelo granat prileti na grad. Ker pa se je bilo
že stemnilo, jih je bilo moči razločno videti. Volo-
dijevski se je poslovil od generala in hodil poleg
obzidja od baterije do baterije. Povsod je izpod-
bujal in dajal nasvete ter rekel potem, ko se je
srečal s Ketlingom:

♦ I no?.

Ketling se sladko nasmehne.

♦ Od granat je svetlo kakor podnevi,* reče
in stisne malemu vitezu roko, «ne ščedijo krogel
za nas.*

♦ Veliki top se jim je razpočil. Ti si ga jim

strl.*

«Jaz?»

♦ Truden sem že močno.*

♦ Tudi jaz, toda sedaj ne utegneva spati.*
«Kaj še!* reče Volodijevski, »ženski morata

biti že gotovo nemirni. Ko mislim na to, mi uhaja
spanec.*

♦ Molita za naju,* reče Ketling in dvigne oči
proti letečim granatam.

♦ Daj Bog zdravja moji in tvoji ženi!*

«Med pozemeljskimi otroki,* reče Ketling,

«ni ...»

Toda ni izrekel. Mali vitez se je bil obrnil
v notranjost gradu in zaklical zdajci z velikim
glasom :

♦ Za Boga! Kaj vidim!*

@ 256  @

In skočil je naprej. Ketling se je začuden
ozrl. Nekoliko korakov pred seboj je ugledal na
grajskem dvorišču Barbko; spremljala sta jo Zagloba
in Pientek Žmudzin.

«Pod obzidje! Pod obzidje!« zakriči mali vitez
in jih vleče kar najhitreje pod grajsko obzidje.
«Za Boga!«

«Ha!» zakliče Zagloba s pretrganim glasom,
močno sopeč. «Pomagaj si, kakor si veš s takšno!
Prosil sem jo, ji pojasnjeval: ,Pogubiš sebe in
mene!‘ pokleknil pred njo — toda zaman! Ali sem
jo smel pustiti samo? Uh! Nič ne pomaga! Nič
ne pomaga! Pojdem! Pojdem! Tu jo imaš!«

Barbki se je čital strah z lica, in obrvi so se
ji tresle, kakor bi se jokala. Toda ni se bala granat,
niti ropotanja krogel in kamenja, ki se je usipalo
kakor dež, nego zgolj moževe jeze. Sklenila je
roke kakor dete, ki se boji kazni, in zaihtela:

»Nisem mogla, Mihael, kakor te imam rada,
nisem mogla drugače. Mihael moj, kakor te imam
rada, prosim te, ne srdi se! Ne morem sedeti ondi,
ko si ti tukaj v ognju. Ne morem!«

On se je začel res srditi. Že je zaklical:

»Barbka! Barbka! Ali se ne bojiš Boga!« Toda
zdajci je začutil, kako močno je ginjen; glas mu
je obtičal v grlu, in šele potem, ko mu je ona
najdražja, jasna glavica počivala na prsih, se je
ozval:

»Prijatelj moj, zvest mi do smrti!«

•a) 257 @

In objel jo je.

Zagloba se je stisnil v kot gradu in hitro
rekel Ketlingu:

»Tudi tvoja je hotela iti z nami, toda ukanili
smo jo! Rekli smo ji, da ne gremo nikamor. Kako,
v takem stanju . . . Topničarski general se ti narodi,
lopov naj bom, ako ne bo general! Ha, na most,
ki drži od mesta na grad, padajo granate kakor
hruške. Mislil sem si, da se razpočim od zlobe,
ne pa od strahu. Padel sem na ostre črepinje in
si opraskal kožo, tako da ves teden ne bom mogel
sedeti brez bolečin. Redovnice me morajo mazati,
ne meneč se za to, ali je to prilično ali ne. Uh!
A ti lopovi tako streljajo; da bi jih strela! Gospod
Potočki mi hoče izročiti poveljstvo . . . Dajte
vojakom piti, sicer ne prebijejo. Glejte ono granato.
Res nekam blizu pade. Čuvajte Barbko! Res
blizu! . . .»

Toda granata je padla daleč, pa ne blizu,
namreč na streho luteranske kapelice. Ondi so
hranili smodnik in strelivo, zakaj obok je bil zelo
močan. Toda krogla je prebila obok in vnela
smodnik. Grom, močnejši od groma topov, je stresel
oba gradova do temelja. Z obzidja se je oglasil
klic groze; poljski in turški topovi so umolknili.

Ketling odide od Zaglobe, Volodijevski od
Barbke; nato pohitita na vso moč na obzidje. Črez
nekaj časa je bilo že slišati, kako sta zapovedovala
z zasoplim glasom, toda njiju povelja je glušil ropot
bobnov iz turškega tabora.

© 258  ®

»Pripravljajo napad N šepne Zagloba.

Turki, zaslišavši izbruh, so si očito mislili, da
sta oba gradova uničena in da morajo biti branitelji
deloma pokopani v razvalinah, ali pa da jih je pre¬
magal strah. V teh mislih so se pripravljali na napad.
Niso vedeli, da je zgolj luteranska kapelica zle¬
tela v zrak, da izbruh ni provzročil nikake škode,
da niti en top ni padel s svojih lavet v novem
gradu. Bobni so grmeli čimdalje bolj. Tolpe jani¬
čarske so zdrsnile z nasipov ter se skokoma zadrevile
proti gradu. Ogenj na gradu in v turških okopih
je seveda ugasnil, toda noč je bila tako krasna in
jasna, da je bilo moči v mesečini videti množico
janičarskih kučem.

Napad je pričelo nekoliko tisoč janičarjev in
nekoliko stotin »džamakov*. Mnogim izmed njih
je bilo usojeno, da ne ugledajo nikdar več mina¬
retov v Štambulu, jasne vode Bosporove in temnih
pokopaliških cipres, toda sedaj so se drevili dalje z
jezo in z nado v gotovo zmago.

Volodijevski je tekal kakor duh poleg obzidja.

«Ne streljajte! Nego čakajte povelja!» je za¬
klical pri vsakem topu.

Dragonci s puškami so polegli naokrog v kolo-
baru po obzidju. Nastala je tišina. Čul se je odmev
urno hodečih janičarjev, podoben zamolklemu
grmenju. Čim bliže so bili, tem bolj so 'bili prepri¬
čani , da se polaste obeh gradov. Mnogi so si do¬
mišljali, da sta gradova prazna. Prihitevši k okopu,
so ga jeli zasipavati z vsem, kar so imeli pri rokah.

© 259  ©

Na gradovih je še neprestano vladala tišina.

Toda ko so že prve vrste stopile na tvarino,
s katero je bil zasut okop, se je začul strel iz
samokresa in zazvenelo je povelje s presunljivim
glasom: «Zapalite!»

In po vsem dolgem grajskem pročelju se je
zablisnil plamen. Začul se je grom topov, samo¬
strelov in pušk ter krik napadnikov. Tolpe jani¬
čarjev in džamakov so se zvijale kakor medved,
ki mu je obtičala v trebuhu sulica gibčnega in
močnega lovca. Ta edini strel braniteljev ni bil
brezuspešen. Topovi, nabiti s kartečami, so po¬
bijali ljudi tolpoma kakor veter, ki z enim krepkim
popihom položi žito na polju.

Oni napadniki, ki so navaljevali na grajske
narožnike, so bili v treh ognjih. Obšel jih je strah;
jeli so se zbirati v neredno grmado, kjer pa so
padali tako gosto, da so nastali iz njih celi kupi.
Ketling je streljal v to množico s kartečami iz dveh
topov, in ko so napadniki jeli bežati, je zaprl
z dežjem svinca in železa ozko ustje med obema
narožnikoma.

Tako je bil naval odbit na vsej črti. Ko so
janičarji in džamaki jeli kakor blazni bežati z graj¬
skega obzidja, so začeli v turškem taboru metati
prižgane smolnate sodčke, zažigati umetni ogenj,
da so bežečim tovarišem svetili na cesti ter zavi¬
rali preganjanje.

Volodijevski, videč ono tolpo, zaphano med
obema narožnikoma, je zakričal na dragonce ter

■© 260  ®

se zadrevil z njimi proti janičarjem. Nesrečniki so
se izkušali izpuliti iz tega goltanca, toda Ketling
ga je tako grozno zasipaval s kroglami, da je bil
izhod iz ulice zaprt z mrliči kakor z nasipom. Živim
ni preostajalo drugega nego poginiti. Branitelji niso
hoteli nikogar ujeti, torej so se napadenci jeli grozno
braniti. Krepki možje so se jeli zbirati v majhne
skupine, po dva, po trije, po pet skupaj, opirajoč se
s hrbtom drug ob drugega, ter so z raznim orožjem
strastno mahali okrog sebe. Strah, osuplost, ne¬
izogibna smrt, obup, vse to se je izpremenilo v
njih v edino čustvo besnote. Polastila se jih je
bojna strast. Nekateri so slepo planili sami na
dragonce, pa so bili hipoma posekani s sabljami.

Bil je to boj dveh furij, zakaj dragonce, zmu-
čene od truda, bdenja in glada, je naudajala živalska
besnota proti sovražniku. Ker pa so bili izurjenejši
v borbi s sabljami, so širili grozno pogubo. Ketling
je, da razsvetli bojišče, zapovedal prižgati sodčke,
napolnjene s smolo, in ob njih lesku je bilo moči
videti neukrotne Mazurje, kako so sekali janičarje,
kako so vojaki obeh taborov vlačili drug drugega
za lase in brke. Zlasti je razsajal Lušnja kakor
podivjan bik. Na drugem krilu se je bojeval Volo-
dijevski. Vedoč, da ga Barbka gleda, je presezal
samega sebe. Udarjal je kakor pošast na janičarje.
Njegovo ime je bilo že izza prejšnjih vojen znano
med Turki; splošno je bilo razširjeno mnenje, da
ne uide smrti noben človek, ki se sreča z njim
v boju. Marsikateri janičar, ki ga je sedaj ugledal

@ 261  ©

pred seboj na mestu, odkoder ni bilo izhoda, je
kar slepo zamižal in se niti ni branil. Umrl je pod
rapirjem z besedo «kišmet» na ustnicah. Naposled
je njih upor oslabel, in skoro so bili posekani tudi
poslednji.

Dragonci so se sedaj vrnili s petjem in kri¬
kom, utrujeni in dehteči po krvi. Potem, ko so še
z obeh strani nekolikokrat ustrelili, je nastala tišina.
Tako se je končal nekoliko dni trajajoči boj, do¬
vršen z napadom janičarjev.

»Hvala Bogu!* je dejal mali vitez. »Sedaj si
počijemo vsaj do jutrišnje ,kindije‘ (molitve). Pa
smo si tudi zaslužili ta počitek.»

Toda odmor so smeli smatrati le deloma za
počitek, zakaj ko se je stemnilo še bolj, so se
začula kladiva, udarjajoča ob skalnato steno.

«To je hujše nego topovi,* reče Ketling po¬
slušajoč.

»Imeli bi jih napasti,* omeni mali vitez, »toda
ni mogoče; naši ljudje so preveč utrujeni. Niso ne
spali, ne jedli, dasi so imeli kaj, ker ni bilo časa.
Sicer pa stoji pri rovokopih zmerom na straži ne¬
koliko tisoč džamakov in spahov, da bi jih mi ne
mogli ovirati pri delu. Ni druge pomoči; sami
moramo spustiti novi grad v zrak in se preseliti
v starega.*

«Danesšene,» odgovori Ketling. »Glej, vojaki
so popadali kakor snopje ter spe kakor kamenje.
Dragonci si niti sabelj niso otrli.*

Mali vitez, III. zvez.

17

© 262  ©

»Barbka, pojdi spat v mesto!* reče zdajci mali

vitez.

«Dobro, Mihael,» odgovori Barbka pokorno,
s pojdem, kakor želiš. Toda samostan je že zaprt,
torej bi rajša ostala tukaj in bdela nad tvojim
snom.*

«Čudno je to,» reče mali vitez, «da je po
takem trudu pobegnil spanec od mene; celo ne
ljubi se mi, da bi legel.*

«Razburil si v sebi kri, ko si se bavil z jani¬
čarji,* reče Zagloba. »Tako je bilo vsekdar z menoj.
Po bitki nisem mogel nikdar spati. Toda kar se
tiče Barbke, čemu bi lezla tjakaj k zaprtim samo¬
stanskim vratom? Naj ostane tukaj do jutrnice.*
Barbka od veselja objame Zaglobo. Mali vitez,
videč, kako ji je ustregel, ji reče:

»Torej pojdiva v sobo.*

In šla sta. Toda pokazalo se je, da je bilo v
stanovanju vse polno prahu; nastal je bil iz ometa,
padajočega s sten. Torej ni bilo mogoče prebivati
ondi. Volodijevski in Barbka sta se vrnila k ob¬
zidju ter se nastanila v zaprtem prostoru poleg
zazidanih starih grajskih vrat.

On je sedel ter se oprl ob zid, ona pa se
pritisnila k njemu kakor dete k materi. Bila je topla
in sladka noč meseca velikega srpana. Mesec je s
srebrno svetlobo oblival kotanjo, da se je lice ma¬
lemu vitezu in Barbki kopalo v njegovi luči.
Niže, na grajskem dvorišču, je bilo moči videti
kupe spečih vojakov in trupla onih, ki so bili

© 263  ©

umorjeni ob dnevnem streljanju. Doslej jih še niso
bili utegnili pokopati. Tiha mesečina se je plazila po
teh telesih, prav kakor bi mesec, ta nebeški samotar,
hotel videti, kdo spi tukaj samo zaradi utrujenosti,
kdo pa se je že pogreznil v večni sen. Niže spodaj
je bila videti stena glavnega grajskega poslopja,
ki je raztezala črno senco črez polovico dvorišča.
Od zunaj, kjer so med narožniki ležali pobiti jani¬
čarji, so dohajali moški glasovi. Služabniki in oni
dragonci, ki jim je bil plen ljubši nego spanje, so
slačili trupla pobitih sovražnikov. Njih svetilnice
so migotale po bojišču kakor kresnice. Nekateri so
potihoma klicali drug drugega, eden je polglasno
popeval sladko, ginljivo pesem; bila je v velikem na¬
sprotju z opravkom, s katerim se je ukvarjal pevec:

«Ni mi do srebra, ni mi do zlata
v tej moji bedi.

Naj umrem od gladu, za krivim plotom,
da sem ie pri tebi!»

Vendar črez nekaj časa je ponehalo tudi to
gibanje, in naposled je nastala tišina. Samo kladiva
so udarjala ob skale, in straže so klicale na obzidju.
Tišina, svetloba in sijajna noč, vse to je kar ma¬
milo malega viteza in Barbko. Bilo jima je dobro,
dasi ju je obhajala tožnost. Barbka je pogledala
moža. Videč, da ima oči odprte, je dejala:

«Mihael, ali ne spiš ?»

«Čudno, toda ne ljubi se mi spati.»

♦ Ali ti je dobro ?»

«Dobro. In tebi ?»

17 *

@ 264  ®

Barbka pokima z jasno glavico.

«Oj, Mihael, tako dobro! Ali si čul, kaj je
popeval oni tam spodaj ?»

Ponovila je poslednje besede one pesmice:
«Naj umrem od gladu, za krivim plotom, da sem
le pri tebi!»

Nastal je za trenutek molk; nato se je oglasil
mali vitez:

«Barbka, čuj!»

♦ Kaj je, Mihael?*

♦ Odkritosrčno ti pravim, zelo dobro mi je,
toda mislim si, ako bi eden izmed naju padel, bi
bilo drugemu zelo dolgčas po njem.»

Barbka je dobro vedela, da je mali vitez,
govoreč: Ako bi eden izmed naju padel,  namesto
umrl  — mislil le na samega sebe, češ, da ne
odide živ iz tega obleganja. Prišlo ji je na
misel, da jo hoče spoprijazniti s to mislijo, in
grozna slutnja ji je stisnila srce. Sklenivši roke,
je rekla:

«Mihael, bodi usmiljen s seboj in z menoj!*

Glas malega viteza je bil nekoliko ginjen, toda
dovolj miren.

♦ Glej, Barbka, nekamo drugače moraš zreti na
to, kar naju čaka. Premisli pametno, kaj je po-
zemeljsko življenje. Čemu se mučiti? Komu naj
bi tukaj teknila sreča in ljubezen, ako je pa vse
to tako krhko kakor suha veja?»

Barbka je zatrepetala. Plakaje je ponavljala:

«Nečem! Nečem! Nečem!»

(Str. 262.) . . . oprl se je ob zid, ona pa se pritisnila
k njemu kakor dete k materi.

-s 267 ©

«Kakor Boga ljubim,« ponovi mali vitez, «ne
ravnaš prav. Glej, tam zgoraj za tem tihim mese¬
cem je krajina večne sreče. Rajša misli na to.
Kdor dospe na ono njivo, ta si šele oddahne
kakor po dolgem, trudapolnem potovanju ter se
ondi mirno pase . . . Kadar pride moj trenutek, a
to je vendar vojakova stvar, moraš takoj reči: ,To
ni nič! 1  Moraš si reči: ,Mihael je odšel, res, da
daleč, dalje, nego je odtod na Litvo, toda to ni
nič, saj pojdem tudi jaz tja za njim. 1  Barbka, molči
vendar, ne jokaj se! Kdor odide prvi, ta pripravi
stanovanje drugemu.*

Kakor bi imel pred seboj prikaz bodočih do¬
godkov, je dvignil oči k mesečini ter nadaljeval:

• Kaj je začasno življenje? Pomisliva, kaj bo,
kadar bom že tamkaj. Evo, nekdo potrka na ne¬
beška vrata. Sveti Peter jih odpre. Pogledam, kdo
je to. Moja Barbka! Oh! Sedaj šele poskočim in
zakričim. Mili Bog! premalo bom imel besed. A ondi
ne bo več joka, nego samo večno veselje, ne bo
poganov, niti topov, niti rovov pod gradom, nego
zgolj mir in sreča. Oh, Barbka, pomni: To ni nič!»

• Mihael! Mihael!* je ponavljala Barbka.

In nastala je iznova tišina, ki so jo dramili
samo oddaljeni, zamolkli udarci s kladivi.

Naposled se oglasi Volodijevski:

«Barbka, izmoliva sedaj en očenaš.»

In te dve duši, čisti kakor solzi, sta jeli skupno
moliti. Ko sta se pomirila, je priplaval k njima na
krilih sen, in potem sta spala do svita.

@ 268  @

Volodijevski je še pred *kindijo» spremil
Barbko k mostu, ki je vezal stari grad z mestom,
in ji dejal ob slovesu:

«Pomni, Barbka: To ni nič!»

XIX.

Grom iz topov je takoj po molitvi potresel
oba gradova in mesto. Turki so nasuli ob gradu
nasip, petsto lakti dolg; na enem mestu pri samem
obzidju pa so rili v globel. Z nasipa so sedaj
janičarji neprestano s puškami streljali na obzidje.
Obleganci so se zaslanjali z mehovi, natlačenimi
z volno, toda z nasipa so metali neprestano krogle
in granate, in zato so pri topovih vojaki padali
neprestano. Pri enem topu je ubila granata zdajci
šest ljudi izmed pehote Volodijevskega; pri ostalih
pa so padali strelci drug za drugim. Poveljniki so
proti večeru zapazili, da se ne morejo braniti dalje,
zlasti ne zaraditega, ker so rovi, napolnjeni s smod¬
nikom, utegnili izbruhniti vsak hip. Ponoči so se
torej sešli stotniki s svojimi stotnijami in do jutra
so ob neprestanem streljanju prenesli vse topove,
ves smodnik in vso hrano na stari grad.

Ta je bil postavljen na skali ter je lahko dalje
kljuboval sovražniku; zlasti pa ga je bilo težavno
podkopati. Ko so Volodijevskega na posvetovanju
vprašali za svet, je dejal, da bi se utegnil braniti
v njem leto dni, ako ne bi nihče sklepal pogodb.
Te besede so dospele v mesto ter vlile v srce

© 269  ©

prebivalcem neizmerno tolažbo. Vsem je bilo znano,
da mali vitez ne zine ležnive besede, najsi bi imel
dati življenje za to.

Zapustivši novi grad, so podložili močne zaboje
pod oba narožnika in pročelje. Zaboji so se raz¬
nesli z velikim pokom proti poldnevu, vendar pa
Turkom niso prizadeli velike škode, ker se ti, za-
pomnivši si včerajšnji nauk, še niso bili drznili
zasesti zapuščenega mesta. Iz obeh naročnikov in iz
poglavitnega dela novega gradu je nastal velikanski
nasip. Zaradi teh razvalin sicer ni bilo lahko priti
k staremu gradu; služile pa so v varstvo strelcem
in tistim, ki so kopali rove. Ti se niso ustrašili
pogleda na močno skalo, nego so takoj jeli delati
nov podkop. To delo so zlasti nadzirali izkušeni
laški in ogrski inženirji, ki so bili v sultanovi službi.
Toda delo je napredovalo le polagoma. Obleganci
niso mogli ovirati sovražnika, ker ga niti videti ni
bilo. Volodijevski je jel sicer kmalu misliti na izpad,
ali takoj ga ni bilo mogoče izvesti. Vojaki so bili
preveč utrujeni. Dragoncem so se bile naredile od
neprestanega streljanja iz pušk na desnih ramah
sive otekline, tolike, kolikršen je hlebec kruha; ne¬
kateri niti rok niso mogli gibati. Bilo pa je oči-
vidno, da zlete velika vrata v zrak, ako bi sovraž¬
niki še nekaj časa brez ovire kopali rove. Volo¬
dijevski, to sluteč, je dal nagrmaditi za vrati visok
nasip. Ne da bi izgubil nado, je dejal:

»Kaj nam do tega? Ako zlete vrata v zrak,
se bomo branili za nasipom; ako zleti nasip,

® 270  ®

nasujemo drugega in tako dalje, dokler bomo imeli
še za laket zemlje pod nogami.*

Toda general podolski je izgubil že skoro ves
up in je vprašal:

«A kaj potem, kadar ne bo več tega lakta
zemlje?*

• Tedaj tudi nas ne bo več!» odgovori mali

vitez.

V tem je dal metati na sovražnika ročne gra¬
nate, ki so napravljale ondi mnogo škode. Naj-
izurjenejšega pri tem poslu se je kazal poročnik
Dembinski, ki je pobil Turkov brez števila, dokler
se mu prezgodaj prižgana granata ni razpočila v
roki in mu je odtrgala.

Tako je padel tudi kapitan Šmit. Mnoge so
pobile krogle iz topov, mnogo jih je pogubilo
ročno orožje — zlasti streli iz pušk, s katerimi so
streljali janičarji, skriti med razvalinami novega
gradu. Iz topov so v tem streljali le malo; zaradi-
tega so se zelo žalostili gospodje svetovalci v
mestu. «Ne streljajo; očito je že sam Volodijevski
zdvojil o obrambi,* so dejali. To mnenje je bilo
splošno. Izmed vojakov si nobeden ni drznil izreči
prvi, da ne ostaja drugega, nego s pogodbami doseči
najboljše pogoje, toda škof, prost viteške časti-
željnosti, je glasno izrekel to misel. Prej pa je
bil še poslan Vasilkovski h generalu po novice iz
gradu. General je odgovoril: «Po mojem mnenju
se grad ne ubrani do večera, toda ljudje tukaj
mislijo drugače.*


© 271  ©

Ko se je prečital ta odgovor, so govorili celo
vojaki: »Storili smo vse, kar smo mogli, nihče nas
ni ščedil tukaj, ali kar je nemogoče, to je nemo¬
goče — treba je misliti na dogovor, kako se
vdamo.»

Te besede so dospele tudi v mesto ter pro-
vzročile velik nemir. Množica je stala pred mestno
hišo nemirna, molčeča, bolj sovražna, nego na¬
klonjena pogodbam. Nekoliko bogatih armenskih
trgovcev se je potihoma veselilo, da bo konec
obleganja, da se zopet prične trgovina; toda
drugi Armenci, že prej nastanjeni v ljudovladi in
njej zelo naklonjeni, takisto Poljaki in Rusini, so se
hoteli braniti še dalje. *Ako smo se le hoteli
vdati, bi bilo bolje, da smo se precej izpočetka,
zakaj takrat bi se bilo dalo pridobiti marsikaj;
sedaj pa pogoji ne bodo tako ugodni. Bolje torej,
da se pokopljemo pod razvalinami.*

In šum nezadovoljnosti je rastel čimdalje bolj,
dokler se naposled nepričakovano ni izpremenil v
klice «Živio!» in »Slava!*

Kaj se je bilo zgodilo? Na trgu se je prikazal
Volodijevski z gospodom Humeckim. General ju
je bil nalašč poslal na trg, da bi zvedel, kaj se
godi. Množice se je polastila navdušenost. Nekateri
so kričali, kakor bi bili že Turki vdrli v mesto;
drugim so se pojavile solze v očeh, ko so uzrli
priljubljenega viteza. Temu se je čitala velika utru¬
jenost z obraza. Lice je imel skoro črno od smod¬
nika in shujšano, oči vdrte in zardele, toda pogled

®> 272  @

mu je bil vesel. Ko sta se prerinila skozi množico
in prišla v mestno hišo, so ju vsi radostno po¬
zdravili. Škof je takoj zaklical:

»Ljubljena brata! Nec Hercules contra plures!
Gospod general nam je že pisal, da se morate
vdati.*

Humecki pa, človek kaj živahne nravi in vrhu-
tega bogat magnat, ki se ni oziral na ljudi, je od¬
govoril strogo:

»Gospod general je že izgubil glavo, samo
to vrlino ima, da se še izpostavlja. Kar se tiče
brambe, prepuščam besedo gospodu Volodijevskemu,
zakaj ta utegne povedati kaj boljšega o njej.*

Vse oči se obrnejo v malega viteza; ta pa
reče: »Za Boga! Kdo neki govori o vdaji? Ali
nismo prisegli na živega Boga, da pademo drug
za drugim?*

»Prisegli smo, da storimo, kar je v naši moči,
in storili smo vse,» odgovori škof.

»Kar je kdo obljubil, za to se bo tudi zago¬
varjal. Jaz in Ketling sva prisegla, da ne oddava
gradu do smrti, in ga tudi ne dava. Ako je človek
dolžan vstati mož-beseda pri ljudeh, kaj šele proti
Bogu, ki z veličanstvom preseza vse?*

»No in kako je z gradom? Slišali smo, da je
podkop izdelan pod mestna vrata. Ali se ubranite
še dolgo?* je vprašalo mnogo glasov.

«Podkop je res, ali pa vsaj bo pod vrati,
toda takoj za vrati sem dal napraviti nasip in celo
lahne topove sem že dal potegniti nanj. Ljubljeni

® 273  ®

bratje! Bojte se ran božjih! Pomislite, ako se po¬
daste, morate dati v poganske roke svoje cerkve.
Izpremene jih v mošeje, da bodo ondi izvrševali
svoje gnusobe! Kako morete tako lahkega srca
govoriti o vdaji? S kakšno vestjo hočete odpreti
sovražniku vrata v srce domovine? Jaz sem na
gradu in se ne bojim podkopov, vi pa sedite v
dalji, v mestu, pa se jih bojite? Za Boga milega,
ne vdajmo se, dokler smo še živi! Naj ostane
spomin na to obrambo, kakor je ostal spomin na
obrambo mesta ZbaražaN

‘Turki izpremene grad v kup razvalin,» od¬
govori nekdo.

»Naj ga izpremene! S kupa razvalin se je
tudi moči braniti. Pa se hočem tudi braniti s kupa
razvalin, tako mi Bog pomagaj! Sicer pa pravim:
Gradu ne predam! Ali čujete?*

• Ali mesto pa pogubite?* vpraša škof.

‘Ako ima priti v roke Turku, ga rajši po¬
gubim. Prisegel sem. Nečem pa tudi dalje izgub¬
ljati besed ter grem rajši nazaj med topove, zakaj
ti branijo, pa ne prodajajo ljudovlade.*

Po teh besedah je odšel in za njim tudi Hu-
mecki, ki je pri odhodu močno zaloputnil z durmi.
Bilo jima je res dokaj bolje med razvalinami, mrliči
in kroglami nego med ljudmi majhne vere. Na
poti ju dohiti Makoveški.

«Mihael,» reče, «povej mi resnico, ali si go¬
voril o uporu samo zato, da bi nam dal poguma,
ali pa res upaš, da se ubraniš v gradu ?»

© 274  ©

Mali vitez skomizgne z rameni.

»Kakor Boga ljubim! Naj le mesta ne izroče,
jaz se hočem braniti, če treba vse leto.»

»Zakaj ne streljate? Ljudje so zaraditega pre¬
strašeni in govore o vdaji.*

«Ne streljamo zato, ker mečemo ročne granate,
s katerimi tudi delamo veliko škodo med njih
kopači.*

«Čuj, Mihael, ali imate v gradu pomoček, da
ubranite hrbet ruskih vrat? Zakaj, ako bi (kar Bog
obvaruj!) Turki premagali oviro, pa dospo k vratom.
— Z vsemi močmi branim mesto, toda samo z
meščani brez vojakov si ne morem pomagati.*

Mali vitez pa odgovori:

»Ne muči se, dragi brat! Že sem petnajst
topov postavil in nameril na to stran. Zaradi gradu
pa bodite brez skrbi. Ne le, da se ubranimo
sami, nego ako bo treba, vam celo priskočimo na
pomoč.*

Ko Makoveški to zasliši, se zelo razveseli.
Že se obrne, da odide, kar ga vpraša mali vitez:

»Povej mi, ker si pogosteje navzočen na po¬
svetovanju, ali nas hočejo le izkušati, ali res
mislite izročiti Kamenec sultanu?*

Makoveški povesi glavo.

«Mihael,» reče, »povej mi sedaj odkritosrčno,
ali se ne bo končalo tako? Nekaj časa se bomo
še upirali, teden, dva tedna, mesec, morda dva
meseca, toda konec bo eden in isti.*

@ 275  ©

Volodijevski ga mračno pogleda, dvigne roke
in vzklikne:

«Tudi ti, Brut, si zoper mene? Ha, tedaj pa
le sami pojejte svojo sramoto, zakaj jaz še nisem
vajen take hrane N

In razšla sta se z grenkobo v srcu.

Skoro potem, ko je prišel Volodijevski, se je
razpočil naboj pod velikimi vrati starega gradu.
Opeka in kamenje, vse je letelo naokrog; dvignil
se je prah in dim. Strah je za trenutek obladal
strelce. Turki so se takoj vsipali v narejeni predor
— kakor čreda ovac v odprt ovčji hlev, kadar jih
pastir od zadaj priganja z bičem. Toda Ketling je
jel metati v ono tolpo karteče iz šesterih topov,
pripravljenih že prej na nasipih. Ustrelil je enkrat,
dvakrat, trikrat in jih pometel iz poddvorja. Volo¬
dijevski, Humecki in Misliševski so pritekli s pešci
in dragonci, ki so tako gosto pokrili nasip, kakor
muhe soparnega dne pokrijejo čreva volu ali konju.
Nastal je boj s puškami in mušketami. Krogle so
padale na nasip kakor zrna iz rešeta. Turki so rojili
po razvalinah novega gradu; v vsaki jamici, za
vsakim oglom in kamenom, v vsaki razpoki so
sedeli po dva, trije in po pet. Od Hotima so
vsak hip dohajala nova krdela. Polki so se dvigali
drug za drugim ter, dospevši k razvalinam, jeli
streljati.

@ 276  @

Ves novi grad je bil kakor potlakovan s tur¬
bani. Časih se je ona množica turbanov dvignila
ter drla proti prelomu, toda tu je vsekdar poprijel
besedo Ketling, in bas njegovih topov je glušil
pok samostrelov, in cela krdela karteč so strašno
frfraje padala med množico, podirala Turke na
tla ter zapirala predor pri vratih z visokim kupom
trepetajočega človeškega mesa.

Štirikrat so se janičarji postavili na noge, štiri¬
krat jih je Ketling odbil in razpršil, kakor razprši
burja kup listja. Sredi ognja, dima, razmetanih
zemeljskih grud in razpokajočih granat, je stal boj¬
nemu angelu podoben. Oči je imel uprte v prelom,
toda na jasnem čelu ni bilo zapaziti niti najmanjše
skrbi. Pogostoma je sam vzel topničarju zažigal-
nico iz rok ter z njo sprožil top; časih si je z
roko zastri oči, da je bolje videl posledico svojega
dela. Potem se je obrnil s smehom na ustih k
poljskim dostojnikom ter dejal:

«Ne vnidejoN

Nikdar še ni besen naval trčil ob tako uporno
brambo. Dostojniki in vojaki so se kosali med
seboj. Zdelo se je, da je pozornost teh ljudi obr¬
njena na vse drugo, samo ne na smrt. A smrt je
imela bogato žetev. Padla sta gospod Humecki,
gospod Mokošicki, poveljnik Kijanov. Naposled se
je krikoma prijel za prsi belolasi gospod Kalusovski,
stari prijatelj Volodijevskega, vojak nežen kakor
jagnje, pa tudi strašen kakor lev.

4/S.  h

Sešitek 20.

Mali vitez

Pan Volodijevski

Zgodovinski roman

Spisal H. Sienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

V Ljubljani 1903

Natisnila in založila ^
Kleinmayr & Bamberg

Podpisana založna knjigarna se je od¬
ločila .izdati slovenski prevod znamenitega
romana »Pan Volodijevski» («Mali vitez*), ki
ga je spisal Henrik Sienkiewiez, vsemu svetu
znani poljski pisatelj romanov «Quo vadiš?*,
«Z ognjem in mečem*, «Križarji» i. t. d.
Zanimiva zgodovinska snov polna življenja,
izborno očrtani zgodovinski tipi, vseskozi
dovršena tehnika, vse to je porok, da se
točni prevod, ki ga je priredil M. Podravski,
priljubi slovenskemu občinstvu tako, kakor
je do cela vreden.

Roman izide, bogato ilustriran, v 25
sešitkih, obsežnih po 2 do 2 1 /, pole; po¬
samezni sešitki po 40 h se bodo izdajali
~ na vsakih 14 dni.

V Ljubljani,  meseca novembra 1902.

Založna knjigarna
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

© 277  ®

Volodijevski je prijel ranjenca, oni pa mu je
rekel: «Podaj mi roko — hitro mi podaj roko!»
Potem je pristavil: •Hvala Bogu!» In lice mu je
obledelo tako, da je bilo belo kakor brada in brke.

Bilo je to pred četrtim navalom. Krdelo jani¬
čarjev je udrlo skozi prelom, ali bolje: ni se
moglo umekniti zaradi gosto padajočih krogel in
karteč. Volodijevski je na čelu pešcev skočil nanje,
in hipoma so bili pobiti s puškinimi kopiti in z
bodali.

Ura je uhajala za uro, toda streljanje ni osla¬
belo. Po mestu se je raznesla novica o junaški
obrambi, ki je prebudila vnemo in odločnost za
boj. Meščani, zlasti mladi, so se zbirali po mestu
in se vzajemno izpodbujali: «Pojdimo na grad
našim na pomoč! Pojdimo! Pojdimo! Pojdimo!
Ne dajmo, da se pogube bratje! Dalje, fantje!
Dalje!« Tako so se razlegali glasovi na trgu in ob
vratih, in skoro je nekoliko stotin oboroženih mož,
z različnim orožjem in s pogumom v srcu, odhitelo
proti mostu. Turki so jeli takoj streljati nanje;
mnogi izmed njih so padli, most je bil takoj poln
mrličev, toda nekateri so vendar prekoračili most
ter takoj veseli napali Turke.

Odbit je bil tudi četrti naval s tako strašno
škodo za Turke, da je bilo videti, kakor da mora
nastati trenutek odmora.

Toda prazen up! Pokanje janičarskih pušk ni
prenehalo do večera. Šele ko je napočil čas večerne
«kindije» (molitve), so topovi umolknili in Turki

Mali vitez, III. zvez.

@ 278  @

so odšli z razvalin novega gradu. Dostojniki, ki
so še ostali, so takoj prestopili z nasipa na drugo
stran. Mali vitez ni hotel potratiti niti enega tre¬
nutka. Zapovedal je zamašiti predor, s čimer se je
sploh dalo, namreč s kladami, deskami, kamenjem
in prstjo. Pešci, plemiči, dragonci, vojaki-prostaki
in dostojniki so se kar kosali, ne da bi se bili
menili za svoje dostojanstvo. Pričakovali so, da se
vsak hip oglase turški topovi, toda poslednji dan
je bil dan, ko so bili obleganci slavno zmagali
oblegovalce, zato so bila vsa lica jasna, v duši pa
jim je gorela nada in težnja po dalnjih zmagah.

Ketling in Volodijevski sta se po končanem
delu prijela za roke, prekoračila «majdan» in ob¬
zidje, zrla skozi luknje na razvaline novega gradu
in se veselila bogate žetve.

»Tam leži mrlič ob mrliču!» reče Volodijevski,
kažoč na razvaline, «tudi pri predoru vidiš mrliče
kar kupoma! Ketling, to je delo tvojih topov!*

»Najbolje se nam je posrečilo,* odgovori vitez,
»da je Turkom zaradi zadelanega predora pristop
zopet zaprt in da morajo delati nov podkop. Njih
moč je ogroma kakor morje, toda tako obleganje
jih mora črez mesec dni ali črez dva meseca ozlo¬
voljiti.*

• V tem času pa dospe hetman. Naposled najsi
bo, kakor hoče — midva sva zvezana s prisego,*
reče mali vitez.

V tem hipu pogledata drug drugemu v oči,
potem pa vpraša Volodijevski tiše:

® 279  @

♦ Ali si storil, kar sem ti rekel ?«

♦ Vse je pripravljeno,-* odgovori šepetaje Ket-
ling, «toda mislim, da ne pride do tega, zakaj
dejanski se moremo držati tu jako dolgo ter do¬
živeti mnogo takih dni, kakršen je današnji.«

♦ Daj Bog tako jutro!«

♦ Amen!« reče Ketling in dvigne oči proti nebu.

Daljši razgovor jima ustavi grom topov. Gra¬
nate jamejo novič padati na grad. Nekoliko se jih
je razpočilo v višavi ter ugasnilo takoj kakor po¬
letna bliskavica.

Ketling je gledal streljanje, kakor ga gleda
strokovnjak.

«Za one nasipe, na katere streljajo, imajo
zažigalnice napolnjene z žveplom.«

»Začenja se kaditi tudi po drugih nasipih,«
odgovori Volodijevski.

Temu je bilo res tako. Prav tako, kakor na
lajanje enega psa v vasi začno lajati vsi psi v vasi,
tako je en top prebudil vse ostale, in oblegano
mesto je bilo obkoljeno z vencem topov, pošilja¬
jočih granate vanje. To pot so streljali največ na
mesto, a ne na grad. Nasprotno pa je bilo slišati
na treh straneh, kako so kopali rove. Ker je trda
skala kopače zelo ovirala pri delu, so Turki vse¬
kakor hoteli to skalnato gnezdo pognati v zrak.

Ketling in Volodijevski sta ukazala oblegancem
metati ročne granate v smeri proti kopačem. Ponoči
je bilo težko spoznati, ali je imelo metanje kaj
uspeha ali ne.

18 *

@ 280  @

Vsi pa so obrnili svojo pozornost na mesto,
na katero so padale cele jate gorečih ptic. Nekatere
granate so se razpočile v ozračju, druge so po
ozračju zatezale ognjeno krivo črto in padale med
strehe. In zdajci je rudasta zarja na več krajih
razsvetlila temo. Goreli sta cerkvi sv. Katarine in
sv. Jurija v ruskem oddelku; skoro potem se je vnela
armenska cerkev, ki so jo bili zažgali že podnevi,
sedaj pa je razgorela od granatnega ognja iznova.
Požar se je širil čimdalje bolj ter osvetljeval vso
okolico. Krik iz mesta se je razlegal celo tja do
starega gradu. Videti je bilo, kakor da gori vse
mesto.

»Slabo jel* reče Ketling, «zakaj meščanom
upade pogum.»

«Naj zgori vse,» odgovori mali vitez, «da
nam le puste celo to skalo, na kateri se moremo
braniti.*

Krik je prihajal čimdalje večji. Od cerkve so
se vnele armenske zaloge, postavljene na trgu in
odločene Armencem. Ondi je gorelo veliko bo¬
gastvo, nakopičeno v zlatu, srebru, preprogah, kožu¬
hovini in drugih tvarinah. Skoro so se jeli kazati
ognjeni jeziki nad strehami mestnih poslopij.

Volodijevski se je močno vznemirjal.

♦ Ketling!* reče, »nadziraj metanje ročnih granat
ter oviraj kopače, kolikor jih moreš, jaz pa skočim
v mesto, ker me skrbe sestre dominikanke. Hvala
Bogu; grad so pustili za trenutek z mirom, da
morem odtod.*

@ 281  -s

V gradu v tem času res ni bilo dosti dela;
mali vitez je zasedel konja in odjezdil. Vrnil se
je žele črez dve uri z gospodom Mušalskim. Ta je
bil zopet ozdravel po oni nezgodi, ki ga je bila
zadela po rokah Hamdijevih. Prišel je sedaj na grad,
ker si je mislil, da utegne pri navalih oblegancem
izkazati uslugo ter se proslaviti.

‘Pozdravljam vaju!* reče Ketling. «Že sem
se vznemirjal. Kaj je novega pri dominikankah?*
»Vse je dobro!* odgovori mali vitez. «Niti
ena granata se ni razpočila ondi. To je kaj varno
zatišje.»

«Hvala Bogu! A Kristina se ne boji?»

»Mirna je, kakor bi bila doma. Obe z Barbko
sedita v eni sobi, in Zagloba je pri njiju. Ondi je
tudi Novoveški, ki se mu je vrnila zavest. Naprosil
me je, naj ga vzamem s seboj na grad, toda ne
more še dobro stati na nogah. Ketling, idi sedaj
tjakaj ti, jaz te bom nadomeščal tukaj.*

Ketling objame Volodijevskega, ker ga je srce
že močno vleklo k ljubljeni Kristini, in takoj si je
dal prignati konja. A preden so mu ga prignali,
je še vprašal malega viteza, kaj je novega v mestu.

‘Meščani gase ogenj kaj pogumno,* reče mali
vitez, «toda bogati armenski trgovci, videč, da jim
gore skladišča, so poslali k škofu deputacijo, češ, naj
izroči mesto Turkom. Ko sem to zvedel, sem šel
na posvet, dasi sem se bil zarekel, da ne pojdem
več tjakaj. Tam sem oplazil po ustih nekoga, ki
je zahteval najhuje, naj se vdamo, in škof se je

@ 282  @

razsrdil name zaradi tega. Slabo je, brate! Tam ljudem
srca čimdalje bolj lezejo v hlače in čimdalje manj
se kaže odločnost za brambo. Grajajo nas, nikar
da bi nas hvalili; pravijo, da mesto zaman sprav¬
ljamo v nevarnost. Čul sem takisto, da so Mako-
veškega napadli zato, ker je bil zoper vdajo. Škof
sam mu je dejal: ,Od vere in od kralja ne od¬
stopimo — a čemu se upirati dalje? Mora se
zgoditi, da onečastijo svetišča, oskrunijo poštene
device in odženo nedolžne otroke v sužnost. Toda
s pogodbo še utegnemo izboljšati njih usodo in
sebi zagotoviti prost odhod.' Tako je govoril škof,
gospod general pa je samo kimal in ponavljal:
,Rajši bi umrl, toda res je tako!‘»

-Zgodi se volja božja!» odgovori Ketling.

Volodijevski pa jame lomiti roke.

«Ako bi to tudi bilo res tako!* zakriči,
-vendar nam je Bog priča, da se moremo še
braniti.*

V tem priženo nekoliko konj. Ketling hitro
zasede svojega, Volodijevski pa mu reče na pot:

«Le oprezno črez most, zakaj ondi gosto pa¬
dajo granate!*

«Črez eno uro se vrnem,* reče Ketling ter
odjezdi.

Volodijevski in Mušalski kreneta na obzidje.

Z gradu so na treh krajih metali ročne granate,
ker se je na treh krajih oglašalo kopanje. Na levi
strani gradu je vodil ta posel Lušnja.

»Kako sevam godi?* ga vpraša Volodijevski.

@ 283  ®

»Slabo, gospod poveljnik!« odgovori stražnik.
»Kopači že tiče v skali in le pri izhodu še časih
katerega zadene kaka črepinja. Nismo še opravili
mnogo.»

Na drugih krajih je bilo še slabše, in sicer
zato, ker se je nebo povleklo z oblaki. Jelo je
pršeti in na dežju so granatam gasnile zažigalnice.
Pa tudi tema jih je ovirala.

Volodijevski stopi z Mušalskim na stran, ob- ,
stane in reče naglo:

»Čuj, gospod! Kaj praviš, ako bi poizkusili te
krte zadušiti v njih luknjah ?»

»Zdi se mi, da je ondi smrt gotova, zakaj
janičarski polki jih čuvajo. Toda poizkusimo.«

«Polki jih čuvajo, res, toda noč je zelo temna
in lahko jih obide zmeda. V mestu že mislijo na
vdajo. Zakaj? Zato, ker pravijo: ,Rovi so pod
vami, ne ubranite se!‘ Usta bi jim zamašili, ako
bi jim še nocoj poslali poročilo: ,Rovov že ni več!‘
Za kaj takega se že izplača izpostaviti glavo.«

Mušalski trenutek pomisli, naposled pa zakliče:

»Izplača se, kajpada, izplača!«

• Na enem kraju so začeli šele nedavno kopati,«
reče Volodijevski, «te pustim sedaj z mirom, ali z
one strani so že pririli globoko v zemljo. Vzemite,
gospod, petdeset dragoncev, jaz jih tudi vzamem
toliko, pa jih poizkusimo zadušiti. Ali hočete? Ali
imate pogum?«

»Imam ga. Vtaknem si za pas nekoliko trioglatih
žrebljev, namenjenih za zabijanje topov; morda

g> 284 @

zabijemo na poti kak top. Dvojim pa, da bi ga
mogli, dasi jih je nekoliko blizu. Počakamo samo
Ketlinga; ta bo vedel najbolje, kako nam treba priti
v sili na pomoč.*

Ketling je dospel, kakor je bil obljubil, ne
zamudivši niti minute, in črez pol ure nato sta se
dva oddelka dragoncev, vsak po petdeset mož, pri¬
bližala onemu predoru ter jela predirati na drugo
stran. Potem sta izginila v temi. Ketling je še dal
nekaj časa metati granate, toda skoro je opustil ta
posel in čakal. Srce mu je nemirno utripalo, zakaj
vedel je, kako drzno je to podjetje. Minilo je četrt ure,
pol ure, prešla ena ura; zdelo mu se je, da so morali
že dospeti in začeti, toda kadar je nastavil uho k
zemlji, je čul samo mirno kopanje.

Zdajci pa pod gradom na levi strani jekne
strel iz samokresa. V vlažnem ozračju ni odmeval
preglasno in niti ne bi bil zbudil pozornosti, da
se ni takoj pojavil hrup za njim.

«Dospeli so D je dejal sam sebi Ketling, «toda
ali se tudi vrnejo?* Ondi pa je zvenel krik, ropot
bobnov, žvižganje piščalk ter neredno in urno stre¬
ljanje iz pušk.

Streljali so tolpoma na obeh straneh. Očito
so celi oddelki dospeli kopačem na pomoč, toda
kakor je napovedal Volodijevski, je nastala zmeda
med janičarji. Da ne bi streljali svojcev, so ti jeli
klicati drug drugega ter so streljali slepo nad gla¬
vami. Hrumeli in streljali so čimdalje bolj. Z
nasipov so jeli metati na obzidje granate, da bi

@ 285  ■©

razsvetlili bojišče. Ketling je nameril nekoliko topov
proti turški vojski in ji odgovoril s streljanjem,
metajoč karteče med Turke. V mestu so jeli biti
plat zvona, zakaj ondi je bilo splošno razširjeno
mnenje, da so Turki že dospeli v trdnjavo, na
nasipih pa so si nasprotno mislili, da so obleganci
v znatnem številu zdajci napadli vse kopače, in
nastala je splošna zmeda. Noč je jako ugajala
drznemu podjetju Volodijevskega in Mušalskega.
Bilo je temno kakor v rogu. Samo streli iz topov
in granate so za trenutek razsvetljevale temo, ki je
postala potem še bolj črna. Naposled pa so se
odprle nebeške zatvornice in jelo je liti kakor iz
vedra. Grom je glušil streljanje iz topov, bučal po
krajini ter budil grozen odmev po skalovju. Ketling
je skočil z nasipa, stekel na čelu nekoliko mož k
prelomu ter čakal.

Toda ni čakal dolgo. Skoro so se pojavile
temne postave med tramovi, s katerimi je bil predor
zadelan.

• Kdo je to?» zakliče Ketling.

• Volodijevski!» je bil odgovor.

In oba viteza se zgrudita drug drugemu v
naročje.

«No, kako je? Kaj se je zgodilo?* so vpraševali
dostojniki, katerih se je čimdalje več zbiralo ob
prelomu.

• Hvala Bogu! Kopači so pobiti do poslednjega
moža, orodje je polomljeno in razmetano. Njih delo
je izprijeno.*

@ 286  'St

• Hvala Bogu! Hvala Bogu!*

• Ali je Mušalski s svojimi ljudmi že tukaj ?»

• Ni ga še!»

«Kaj, ko bi jim priskočili na pomoč? Gospodje,
kdo hoče z menoj ?»

Toda v tem hipu so zarojili v prelomu ljudje
iznova. Ljudje gospoda Mušalskega so se hitro
vračali; bilo pa jih je dosti manj, zakaj mnogo jih
je bilo padlo. Vračali pa so se veseli, zakaj njih
delo je bilo uspešno. Nekateri so prinesli s seboj
orodje v dokaz, da so bili v rovu.

• Kje je gospod Mušalski ?» vpraša Volodijevski.

• Res! Kje je gospod Mušalski?* ponovi neko¬
liko glasov.

Ali ljudje izmed oddelka gospoda Mušalskega
so gledali drug drugega. Eden izmed dragoncev,
močno ranjen, se oglasi s slabim glasom:

‘Mušalski je padel. Videl sem, kako je padel.
Tudi jaz sem padel poleg njega, ali jaz sem vstal,
on pa je ostal.*

Viteze je močno zabolela novica, da je umrl
sloveči lokostrelec, saj je bil to eden izmed naj¬
slavnejših vitezov v ljudovladi. Izpraševali so še
dragonca, kako se je bilo to zgodilo, toda ta ni mogel
več govoriti, kri mu je lila curkoma, in naposled
se je mrtev zgrudil na tla.

Vitezi so jeli tožiti za Mušalskim.

• Njegov spomin ne izgine med vojaki,* reče
Kvasibrodski, «in kdor preživi oblego, bo proslavljal
njegovo ime.*

® 287  ■©

»Tak lokostrelec se ne rodi več.*

«Bil je najmočnejši človek v vsem Hreptovu,*
se oglasi mali vitez. «S prsti je utegnil stisniti tolar
v svežo desko. Edini gospod Podbipeta, Litvin,
ga je presezal v moči, toda tega so ubili pod
Zbaražem; izmed živih pa se je morda samo Novo¬
veški, dokler je bil zdrav, mogel meriti z njim.*
«Zelo ga je škoda!* so rekali drugi. »Samo
v starodavnosti so se rodili taki vitezi.*

Tako proslavljajoč spomin Mušalskega, so
odšli dostojniki na nasip. Volodijevski je takoj
poslal poslanca h generalu in škofu s poročilom,
da so rovi uničeni in da so bili kopači pri izpadu
pobiti. Ta novica je provzročila v mestu veliko
osuplost ali — tudi — kdo bi se bil nadejal? —
nepritajeno nevoljo. General in škof sta bila teh
misli, da ta začasna zmaga ne reši mesta, nego
le razdraži razjarjenega leva. Koristiti bi utegnila
zmaga samo tedaj, ko bi utegnili spričo nje doseči
ugodne pogoje.

Volodijevski in Ketling se nista nikakor mogla
sprijazniti z mnenjem, da bi njiju poročilo utegnilo
imeti takšen učinek. Bila sta uverjena, da stopi
sedaj zaupanje celo v najslabša srca in da se vsi
razvnamejo na najodločnejši odpor.

Mesta se ni bilo mogoče polastiti, preden ni
bil zajet grad; toda obleganci v gradu se niso le
krepko upirali, nego so se še drznili hoditi na izlete.
Živeža in smodnika je bilo dovolj. Treba je bilo
samo braniti vrata ter gasiti požar v mestu.

g) 288  @

Noč, o kateri smo govorili ravnokar, je bila
Ketlingu in malemu vitezu najradostnejša noč za
vse oblege. Nikdar nista imela tolikega upanja kakor
sedaj. Sedaj se jima je zdelo mogoče, da pridejo
ne le sami zdravi iz turških krempljev, nego da
odvedo s seboj še ljubljene svoje drugove.

»Nekoliko napadov še,» je rekel mali vitez,
»in kakor je Bog v nebesih —; Turkom se omrzi
obleganje, da nas bodo hoteli zamoriti z gladom.
Proti temu pa imamo dovolj pomočkov. Kimavec
je že tukaj, črez dva meseca se prične dež in
mraz, in naj le začne zmrzevati, pa odide ta meh¬
kužna vojska.*

»Mnogo jih je došlo iz egiptovskih pokrajin,*-
odgovori Ketling, »iz dežel, kjer raste poper; te
tukaj kar zamori mraz. Dva meseca pa se ubra¬
nimo v najhujšem primeru celo pri napadih. Ne¬
mogoče je tudi dvojiti, da ne bi nam v tem času
prišla pomoč. Naposled se ljudovlada mora pre¬
buditi; najsi bi gospod hetman ne nabral velikih
moči, pa bo s četovanjem vznemirjal Turke.*

»Ketling, zdi se mi, da še ni odbila najina ura.*

«Vse je v božjih rokah, pa tudi meni se zdi,
da ne pride do tega.*

»Kvečjemu, ako bi padel eden ali drugi, kakor
gospod Mušalski. Vendar — kakšna pomoč! Velika
škoda gospoda Mušalskega, dasi je umrl viteške
smrti.*

«Ne daj nama Bog hujšega, ako tudi ne takoj,
zakaj odkritosrčno pravim, Mihael, žal bi mi bilo
za Kristino.*

(Str. 292.) Ko sem se prebudil, sem razvidel, da
ležim na ubitem janičarju . . .

® 291  @

»Ba, meni pa za Barbko . . . Toda delamo
odkritosrčno, in usmiljenost božja bo nad nama.
Nekako posebno veselje čutim v duši. Jutri mo¬
rava izvršiti kaj znamenitega.»

«Turki so postavili lesene zaslombe na nasipih.
Spomnil sem se pomočka, kako se zažigajo ladje
na morju. Cunje se namočijo v smolo in zapalijo
— upam, da jutri uničim vse njih delo.»

«Ha!» odgovori mali vitez. »Jaz pa hočem
odgnati izletnike. Po požaru nastane zmeda, in
podnevi jim niti ne pride na misel, da bi utegnil
nastati izlet. Jutrišnji dan utegne biti še lepši nego
današnji, Ketling ...»

Tako sta se razgovarjala, vsa navdušena v
svojem srcu, potem pa sta šla počivat, ker sta bila
zelo trudna. Toda mali vitez ni spal niti tri ure,
kar ga je prebudil stražnik Lušnja.

"Gospod poveljnik - novica!» reče.

«Kaj je ?» zakliče Volodijevski in plane na noge.
• Gospod Mušalski je tukaj!*

«Za Boga! Kaj praviš?*

»Evo ga! Stal sem pri prelomu ter čul, da
nekdo kliče na drugi strani: ,Ne streljajte, to sem
jaz! 1  Ko pogledam, vidim, da se vrača Mušalski,
preoblečen za janičarja.*

»Hvala Bogu!* reče mali vitez.

In stekel je, da bi pozdravil slavnega loko¬
strelca. Gospod Mušalski je stal na nasipu, pra¬
vemu janičarju tako podoben, da mali vitez ni hotel
verjeti svojim očem.

®> 292  ®

Ugledavši drug drugega, sta se jela radostno
pozdravljati.

»Jokali smo se že po vas,» zakliče Volodijevski.

V tem hipu priteče nekoliko dostojnikov, med
drugimi tudi Ketling. Vsi so bili zelo osupli;
kakor za stavo so jeli izpraševati Mušalskega,
kako je prišel v turško obleko. Pripovedoval jim
je takole:

«Na povratku sem se spotaknil ob mrtvega
janičarja ter udaril z glavo ob kroglo, ležečo na
tleh. Ker sem še od onega udarca, ki sem ga
dobil od Hamdija, zelo občuten, sem takoj omedlel.
Ko sem se prebudil, sem razvidel, da ležim na
ubitem janičarju kakor na pernici. Potipal sem se
po glavi, ki me je nekoliko bolela, toda otekline
ni bilo. Snel sem kučmo, dež mi je ohladil glavo
in mislil sem si: I no, sreča! V tem mi je prišlo
v glavo: Kaj, ko bi pobral obleko onemu janičarju
ter pogledal nekoliko med Turke? Saj govorim
turški jezik tako kakor poljski; nihče me ne bo
spoznal po govorici, nihče si ne domisli, da nisem
pravi janičar. Pojdem, da začujem, kaj govore.
Časih me je nekoliko obhajal strah, ker sem se
spomnil nekdanje sužnosti, toda šel sem. Noč je
bila temna, samo tupatam se je bleščala med njimi
svetilnica. Hodil sem med njimi kakor med svojci.
Mnogi izmed njih so ležali v rovih pod odejo; šel
sem k njim. Ta in drugi me je vprašal: ,Zakaj se
klatiš ponoči? 1  Odgovarjal sem: ,Ker se mi ne
ljubi spati! 1  Drugi, sedeči skupaj, so govorili o

•© 293  •©

oblegi. Zelo so razburjeni. Na svoja ušesa sem
slišal, kako so se pritoževali na našega hreptovskega
poveljnika.» Ob teh besedah se Mušalski pokloni
Volodijevskemu. «Ponavljam njih besede, zakaj
sovražnikova graja pomeni toliko kolikor najboljša
hvala. ,Dokler 1  — so dejali — ,ta mali pes brani
grad, ne dobimo ga nikdar ! 1  Drugi so dejali:
,Tega se ne prime ne krogla ne železo, smrt pohiti
od njega kakor kuga . 1  Zopet drugi so stokali: ,Mi
edini se bijemo, drugi vojaki pa ne delajo ničesar,
nego samo leže s trebuhi navzgor. Tatarji plenijo,
spahi se klatijo po sejmiščih. Padišah nam pravi:
Moja jagnjeta, toda videti je, da mu nismo posebno
dragi, ker nas je prignal semkaj kakor v mesnico.
Prebijemo, toda ne dolgo, potem pa se vrnemo v
Hotim; ako pa nam ne dovolijo, utegnejo odpasti
nekatere odlične glave. 1 *

«Ali čujete, gospodje!» zakliče Volodijevski.
«Ko se upro janičarji, se sultan ustraši ter opusti
obleganje.*

«Kakor Boga ljubim, govorim resnico,* reče
Mušalski. «Med janičarji je upor kaj lahek, ker so
močno razjarjeni. Mislim, da še napravijo nekaj
napadov, potem pa pokažejo zobe svojemu agi,
kajmakanu in celo sultanu samemu.*

«Da, tako bol* zakličejo dostojniki.

Nato zaropotajo s sabljami ter se z razpaljenimi
očmi ozro po nasipih. Mali vitez, ko to zasliši in
ugleda, šepne sam navdušen Ketlingu:

«Novi Zbaraž! Novi Zbaraž!*

Mali vitez, III. zvez.

19

@ 294  @

Mušalski pa nadaljuje:

»To vse sem slišal. Kaj nerad sem odšel, ker
bi bil utegnil slišati še več, toda bal sem se, da
me ne zasačijo podnevi. Šel sem k nasipom, s
katerih niso streljali, da splezam o mraku na drugo
stran. Pa sem videl, da niso imeli redne straže;
samo tolpoma so se izprehajali janičarji ob nasipih.
Stopim k velikemu topu; nihče ga ni stražil. Gospod
poveljnik ve, da sem vzel s seboj na izlet žreblje
za topove. Vtaknil sem urno žrebelj v ponvico;
ni še! rad vanjo, toda naposled sem ga vendarle
potlačil do glave! ... Tega sem bil zelo vesel!...»

«To ste učinili, gospod? Velik top ste zama¬
šili?* so ga vprašali od vseh strani.

»Da, hodil sem od topa do topa in sem vse
zataknil s klini. Roka me sicer boli nekoliko, toda
topovi so zamašeni.*

»Gospodje!* zakliče Volodijevski, »nihče ni
tukaj učinil kaj boljšega. Živel gospod Mušalski!*

«Živel! Živel!* ponove dostojniki.

Za dostojniki ponove te klice vojaki. Turki
na nasipih so zaslišali ta klic, in tem bolj jim je
upadalo srce. Lokostrelec pa se je ves vesel pri¬
klanjal častnikom in jim kazal svojo veliko roko,
podobno lopati. Dva siva madeža sta bila videti
na njej. Dejal je:

»Bog ve, da je to res. Tukaj je priča!*

«Verjamemo, resnica!* zakličejo vsi. »Hvalimo
Boga, da ste se srečno vrnili.*

@ 295  ®

♦ Splezal sem skozi ograjo in jo hotel zažgati,
toda nisem je imel s čim.»

«Glej, Mihael,« zakliče Ketling, »moje smol¬
nate cunje so že pripravljene. Že začenjam misliti
na požiganje. Naj vedo, da jih napadamo.*

«Začni, le začni!« zakriči Volodijevski. Sam
pa je pohitel in poslal poročilo v mesto:

♦ Gospod Mušalski na izletu ni bil ubit, nego
se je vrnil, pokvarivši dva velika topa. Bil je med
janičarji, ki mislijo na upor. Črez eno uro sežgemo
ograjo in ako bo le mogoče, priredimo izpad.*

Poslanec še ni prekoračil mosta, ko se je po¬
treslo obzidje od grmenja topov. Grad je iznova
pričel grmeč razgovor. V bledem jutranjem svitu
so padale zapaljene plahte kakor goreči prapori na
lesene ograje. Nič ni pomagala vlaga, ki se je je
bil les napil ponoči. Ograja se je skoro vnela ter
je zgorela z velikim plamenom.

Za plahtami je pošiljal Ketling granate. Utru¬
jeni janičarji so v prvem hipu odšli z nasipov.
Sam vezir je dospel na čelu bojnih krdel, toda
dvom se mu je očito prikradel v srce, zakaj paše
so ga začuli mrmrati:

♦ Ljubša jim je bitka nego počitek! Kakšni
ljudje neki bivajo v tem gradu?*

A med vojaki so se od vseh strani čuli bo¬
jazljivi glasovi:

«Mali pes začenja grizti! Mali pes začenja
grizti!»

19 *

@ 296  ®

XX.

Ko je prešla ona srečna noč, ki je tolikanj na¬
povedovala zmago, je nastal dan 26. velikega srpana,
ki je postal odločilen v zgodovini te vojne. V gradu
so pričakovali, da store Turki odločen korak. Ob
solnčnem vzhodu se je začulo iznova kopanje na
levi strani gradu tako močno in slišno kakor še
nikdar doslej. Izvestno so Turki vrtali nov podkop,
hitreje in v večjem obsegu nego doslej. Veliki
oddelki vojakov so stražili kopače. Na nasipih so
kar gomazeli vojaki. Sam vezir je prišel, da je
vodil naval. Janičarji so vlačili na nasipe nove
topove, neštevilna množica je pokrila razvaline no¬
vega gradu in se skrivala za kamenje, da bi bila
pripravljena ob navalu.

Kakor rečeno, je grad prvi pričel razgovor s
topovi, a to tako uspešno, da je nastal za trenutek
vrišč na nasipih. Toda «bimbaši» so hipoma po¬
gnali janičarje nazaj, obenem pa so zagrmeli vsi
turški topovi. Letele so krogle, granate, karteče;
dim se je spajal s smodnikom, ognjeni žar s solnč-
nimi žarki. Prsim je nedostajalo sape, oči niso
mogle gledati. Grmenje topov, pokanje granat,
udarjanje krogel ob kamenje, turški vrišč, klici
grajskih braniteljev, vse to je tvorilo ogromno,
strašno godbo, ki ji je odgovarjal odmev od skal.

Krogle in granate so zasipale grad, mesto, vsa
vrata, vse bastije. Toda grad se je trdovratno branil,
odgovarjal z gromom na turški grom, kakor bi ga
hotel oglušiti ter ali pasti ali zmagati.

@ 297  @

V starem gradu je sredi letečih krogel, med
ognjem in dimom dirjal mali vitez od topa do
topa, od obzidja do obzidja, sam podoben ugo-
nabljajočemu ognju. Bil je povsod; kričal je, izpod-
bujal; kjer je kdo padel, ondi ga je nadomestil,
dokler ni došel drug, in ko je bil izpodbudil tega,
je stekel drugam. Njegova vnema se je polastila
celo vojakov. Verjeli so, da je to poslednji naval,
za katerim nastane mir in slava. Vera v zmago je
prešinjala vsa srca.

Janičarji, zastrti z dimom, so se pognali dvakrat
v gostih vrstah proti prelomu. Ali potlakali so
samo zemljo s svojimi trupli in se preplašeni
umeknili. Proti poldnevu so jim prispeli na pomoč
turški črnovojniki, toda ti neizvežbani vojaki so
kmalu jeli tuliti in niso hoteli iti proti gradu. Dospel
je kajkaman, pa tudi to ni nič pomagalo. Vsak hip
je grozil izbruhniti splošen hrup; torej so naposled
vojake poklicali nazaj, in zopet so delali kakor po
navadi topovi, bljuvajoči ogenj ter metajoči kroglo
za kroglo.

Tako so minile cele ure. Solnce je že pre¬
koračilo zenit ter zrlo na ta boj brez žarkov, rudasto,
zakajeno, kakor zakrito z meglo. Ob tretji uri je
bilo grmenje topov tako grozno, da ni bilo moči
slišati niti največjega krika v neposredni bližini.

Ozračje v gradu je bilo soparno kakor v peči.
Voda, s katero so polivali topove, se je hitro izpre-
minjala v soparo in se spajala z dimom — topovi
pa so grmeli neprestano.

•© 298  ®

Takoj po tretji uri sta bila razbita dva največja
turška topova. Možnar, stoječ poleg njiju, se je
razpočil nekoliko minut pozneje. Topničarji so pa¬
dali kakor muhe. Vsak hip je bilo očividnejše, da
ta neukrotni grad zmaguje, da prekriči turški grom
in izpregovori poslednjo besedo . . . zmage.

Turški ogenj je polagoma slabel.

»Konec bo!» zakriči Volodijevski na vso moč
Ketlingu na uho, češ, da bi ga slišal v tem hrupu.

»Tudi jaz mislim tako!* odvrne Ketling. »Do
jutra ali nadalje?*

«Morda nadalje. Danes je zmaga na naši strani.*

»Onega novega podkopa ne smemo pozabiti.*

Turški ogenj je slabel še bolj.

»Streljajte dalje s topovi!* zakliče Volodijevski.

In skočil je med topničarje.

‘Streljajte, fantje!* je klical, »dokler ne umolkne
poslednji turški top. Na hvalo Bogu in najsvetejši
Devici! Na slavo ljudovladi!«

Videči, da se naval že nagiba h koncu, so se
ozvali vojaki z grmečim krikom ter tem bolj vneti
delali zoper napadnike.

‘Odzvonimo vam k večerni molitvi!* so klicali
številni glasovi.

Zdajci pa se je zgodilo nekaj čudnega. Vsi turški
topovi so zdajci umolknili. Obenem je umolknil
tudi pok janičarskih pušk na razvalinah novega
gradu. Stari grad je še grmel nekaj časa, toda na¬
posled so jeli dostojniki zreti drug drugega in se
vpraševati:

® 299  ®

• Kaj je to? Kaj se je zgodilo?*

Ketling, nekoliko vznemirjen, tudi neha stre¬
ljati. Eden izmed častnikov reče glasno:

• Morda je pod nami podkop, ki ga takoj
zapalijo! . . .»

Volodijevski premeri govornika s presunljivim
pogledom.

• Podkop ni dodelan,* odgovori, «a ko bi tudi
bil, se razleti od njega samo leva stran gradu —
pa še na razvalinah se bomo branili, dokler nam
ne zastane sapa v prsih, umeješ!*

Nato nastane tišina. Ni je predramil niti en
strel, ni z mesta, ni z nasipov. Po gromu, od
katerega sta se tresli obzidje in zemlja, je bilo v
tej tišini nekaj slovesnega, pa tudi zlega obenem.
Vse oči so bile uprte v nasipe, toda zaradi gostega
dima ondi ni bilo videti ničesar.

Zdajci se začujejo z leve strani enakomerni
udarci s kladivi.

«Rekel sem, da šele kopljejo!* omeni Volo¬
dijevski.

Nato se obrne k Lušnji:

• Stražnik, vzemite dvajset vojakov ter idite
gledat na novi grad.*

Lušnja hitro izpolni povelje. Vzame dvajset
ljudi ter izgine z njimi skozi predor.

Nastane iznova tišina. Slišalo se je samo hro¬
penje umirajočih vojakov in udarjanje s kladivi.

Čakali so dovolj dolgo, naposled se je stražnik
zopet prikazal.

@ 300  ®>

»Gospod poveljnik,» reče, «v novem gradu
ni žive duše.*

Volodijevski začuden pogleda Ketlinga.

»Kaj, ali so res že odstopili od oblege? Kaj
se je zgodilo? Skozi dim ni moči videti ničesar.»

Toda dim je prihajal redkejši na vetru, dokler
se ni naposled docela pretrgal nad mestom. V tem
hipu je zaklical grozen, prestrašen glas z bastije:

«Nad vrati vihra beli prapor. Vdamo se K

Ko vojaki to zaslišijo, se obrnejo proti mestu.
Grozna osuplost se jim je pokazala na licu. Besede
so vsem zamrle na ustnicah; skozi povesma dima
so gledali proti mestu.

A v mestu, nad laškimi in ruskimi vrati je
res plapolal bel prapor; dalje je bil videti še eden
na bastiji Batoriji.

Takrat je lice malega viteza tako pobledelo,
da je bilo podobno praporom, plapolajočim na vetru.

»Ketling, ali vidiš ?» šepne, obrnivši se k pri¬
jatelju.

Ketling'je takisto pobledel.

«Vidim!» mu odgovori.

In nekaj časa sta gledala drug drugemu v oči
ter si z njimi povedala vse, kar sta si mogla po¬
vedati dva taka vojaka, brez madeža in bojazni, ki
sta bila prisegla pred oltarjem, da rajša umreta, nego
bi oddala stari grad. In evo, sedaj, po taki obrambi,
po takem boju, ki je spominjal zgodovine zbaraške,
po odbitem navalu, po zmagi jima je dano povelje,
da se izneverita prisegi, oddasta grad in živita!

'5

(Str. 307.) «Daj ji, Gospod, moč, da to potrpežljivo prebije, daj ji mir! . . .»

301—304

® 305  'S)

Kakor so bile prej zle krogle letale nad gra¬
dom, tako so se sedaj zle misli tolpoma izprele-
tavale po njiju glavi. Neizmerna žalost jima je
stiskala prsi. Pomilovala sta dvoje ljubljenih bitij;
žal jima je bilo za življenjem in srečo, torej sta
se gledala kakor zbegana, kakor mrtva ter obračala
časih obupni pogled proti mestu, kakor bi se hotela
prepričati, ali ju ne varajo oči, ali jima je res do¬
bila zadnja ura.

V tem se od mestne strani odzove topot konjskih
kopit in skoro dospe Horaim, pribočnik generala
podolskega.

‘Zapoved za poveljnika!* zakliče in ustavi
konja.

Volodijevski vzame povelje, ga molče prečita
in po trenutku grobne tišine izpregovori častnikom:

‘Gospodje! Komisarji so se prepeljali v čolnu
črez reko ter odšli v Dlužko, podpisat pogodbo .. .
Črez trenutek se vrnejo. Do večera moramo odvesti
vojake z gradu in brez odloga imamo zatekniti beli
prapor ...»

Nihče ni rekel niti besedice. Bilo je slišati
zgolj urno dihanje in hropenje. Naposled izpre¬
govori Kvasibrodski:

‘Moramo zatekniti prapor?Takoj zberem ljudi.*

Hitro nato se je ozvalo povelje; vojaki so
stopali v vrste ter si pokladali orožje na rame.
Skoro so se začuli njih umerjeni koraki v mol¬
čečem gradu.

Ketling stopi k Volodfjevskemu.

® 306  •©

«Ali je že čas?» vpraša.

«Počakaj komisarja, da pozveva, kakšni so
pogoji . . . Sicer pa pojdem sam tjakaj.*

«Ne, jaz grem tjakaj; kleti poznam bolje ter
vem, kje je kaj.»

Daljši razgovor jima ustavijo glasovi:

«Komisarji se vračajo.*

Trenutek kesneje se trije nesrečni poslanci
pojavijo na gradu. Bil je to podolski sodnik Gru-
šecki, točaj Revuski in črnihovski praporščak,
gospod Misliševski. Stopali so zamračeni, s po¬
vešenimi glavami, na hrbtih so se jim lesketali
kaftani iz zlate tkanine, ki so jih bili dobili v dar
od vezirja.

Volodijevski jih je čakal, oprt ob top, naravnan
proti Dlužki; top je bil še topel in kadilo se je
iz njega. Vsi trije molče pozdravijo malega viteza,
on pa jih vpraša:

♦ Kakšni so pogoji?*

«Mesta ne oplenijo; prebivalci si ohranijo
življenje in premoženje. Vsak, kdor neče ostati,
ima pravico oditi ter se napotiti, kamor se mu ljubi.*

«A Kamenec?*

Komisarji povesijo glave.

--Ostane sultanov na veke! ...»

Nato komisarji odidejo, ali ne k mostu, zakaj
ondi jim je že množica zaprla cesto, nego na stran
skozi južna vrata. Prišedši dol, sedejo v čoln, da
se prepeljejo k laškim vratom.

@ 307  ®

V nižavi med skalami poleg reke so se že
začeli pojavljati janičarji. Iz mesta je prihajalo čim¬
dalje več ljudi, ki so zasedli prostranstvo proti
staremu mostu. Mnogi so hoteli steči na grad,
toda odhajajoči polki so jih pridržali na povelje ma¬
lega viteza.

Ko je Volodijevski uravnal odhod svojih vojakov,
je rekel gospodu Mušalskemu:

«Stari prijatelj, stori mi še eno uslugo. Pojdi
takoj k moji ženi in izroči ji od mene.»

Beseda mu je obtičala v grlu.

♦ Reci ji v mojem imenu: To ni nič!» doda

hitro.

Mušalski odide. Za njim polagoma odidejo
vojaki. Grad se je praznil, toda polagoma, ker so
bile razvaline na poti.

Ketling se približa malemu vitezu.

♦ Pojdem v klet,» reče, stisnivši zobe.

♦ Pojdi — toda počakaj, dokler ne odide vsa
vojska.»

Objameta se. Oči so se jima nenavadno ble¬
ščale . . . Naposled odide Ketling proti kleti.

Volodijevski sname šlem z glave; nekaj časa
še ogleduje razvaline, to polje svoje slave, mrliče,
skalne odlomke, nasipe in topove, potem pa dvigne
oči in jame moliti . . .

Poslednje njegove besede so bile:

♦ Daj ji, Gospod, moč, da to potrpežljivo pre¬
bije, daj ji mir! ...»

s>  308 @

Ah! . . . Ketling se je pohitel; ni čakal, da
bi bili odšli vsi polki, zakaj v tem hipu so se
zagugale bastije, strašen pok je pretresel ozračje;
stolpi, zidovje, stene, konji, topovi, živi in mrtvi
z zemljo in kamenjem vred so zleteli v zrak v
morju plamena, nalik neizmernemu, ogromnemu
naboju . . .

Tako je umrl Volodijevski, kameniški Hektor,
prvi vojak v ljudovladi!

*

V zborni cerkvi sv. Stanislava je stal na sredi
cerkve visok oder, okrog katerega je gorela gosta
vrsta sveč, in na njem je ležal v dvojni krsti, svin¬
čeni in leseni, gospod Volodijevski. Pokrov je bil
že pritrjen; bilo je tik pred pogrebom. Iskrena
želja njegove vdove je bila, da bi ji moža poko¬
pali v Hreptovu, toda vse Podolje je bilo v so¬
vražnikovih rokah, torej je obveljal sklep, da ga
pokopljejo začasno v Stanislavu. Tja so bili namreč
v turškem spremstvu poslani kameniški «exules»
ter oddani hetmanovu v roke.

Zvonili so z vsemi zvonovi. Cerkev je bila
polna plemičev in vojakov, ki so hoteli še zadnjič
pogledati na rakev Hektorja kameniškega in prvega
junaka v ljudovladi. Šepetali so med seboj, da se
celo sam hetman udeleži pogreba; ker ga pa ni
bilo videti in je utegnil v mesto vsak hip vdreti
čambul Tatarjev, ni bilo več odlašati s pogrebom.

@ 309  @

Stari vojaki, prijatelji ali podložniki pokojni¬
kovi, so stali okrog mrtvaškega odra. Med njimi so
bili gospod Mušalski, gospod Motovilo, gospod
Snitko, gospod Hromika, gospod Nenašinec, Novo¬
veški in dokaj drugih bivših dostojnikov hreptovske
trdnjavice. Po čudnem naključju ni bilo pogrešati
nikogar izmed onih, ki so bili nekoč sedeli pri
hreptovskem ognjišču. Vsi so odnesli glavo celo
iz vojne, samo on, ki jim je bil vzor in poveljnik,
on, vitez dober in pravičen, grozen sovražnikom,
toda nežen in blag proti svojcem, borilec nad borilci,
z golobičjim srcem, je ležal tu visoko sredi sveč,
v neizmerni slavi, toda v smrtni tišini. Srca, otrpla
ob vojni, so se stiskala od žalosti ob tem pogledu.
Žolti blesk sveč je osvetljeval stroga in zmučena
lica ter se odbijal v solzah, tekočih iz oči. Sredi
tega vojaškega kroga je ležala na tleh Barbka, a
poleg nje je klečal stari, nadložni, potrti in drhteči
Zagloba. Prišla je bila semkaj peš iz Kamenca za
vozom, na katerem je bilo naloženo njej najdražje
truplo, in sedaj je nastal trenutek, ko se krsta izroči
črni zemlji.

Na vsej poti se skoro ni zavedala, kakor ne
bi pripadala več temu svetu. Še sedaj, ob tem
odru, je neprestano izgovarjala besede: «To ni
nič!» kakor ji je bil naročil ljubljeni mož. Bile so
to poslednje besede, ki jih ji je bil poslal — toda v
ponavljanju teh besed so bili zgolj glasovi brez
vsebine, brez resnice, brez pomena, brez nade. Ne,
ni res, da bi to ne bilo nič, zakaj bila je žalost,

© 310  @

tema, obup, neodvratna nesreča, ubito in strto
življenje, zblaznela zavest, da za njo ni usmi¬
ljenosti, niti nade, nego zgolj puščava in pra¬
znota, ki jo more napolniti edino Bog s tem, da
ji pošlje smrt.

Zvonovi so peli. Pri velikem oltarju se je
končala maša. Naposled se odzove visok glas,
kakor bi klical iz prepada: Requiescat in pace!
Mrzličen trepet prešine Barbko in v zbegani glavi
se ji porodi samo ena misel: «Sedaj mi ga vza¬
mejo!* Toda ni bilo še konec obredu. Vitezi so
pripravljali številne govore, ki so jih hoteli izpre-
govoriti tedaj, ko bodo spuščali krsto v grob, a
na lečo je stopil duhovnik Kaminski, oni, ki je
bil tako pogostoma bival v hreptovski trdnjavici in
ki je bil Barbko v njeni bolezni pripravljal na
smrt.

V cerkvi so se jeli ljudje odkašljevati, kakor
navadno pred propovedjo, potem so utihnili, in vse
oči so se obrnile proti leči.

V tem se je ozval z leče boben.

Vsi poslušalci so osupnili. Duhovnik Ka¬
minski je bobnal kakor k orožju. Zdajci preneha,
in grobna tišina nastane. Potem se boben oglasi
še drugič in tretjič. Zdajci pa vrže Kaminski pa¬
ličici na tla, razprostre roke in zakliče:

»Gospod polkovnik Volodijevski 1»

Odgovori mu krčevit krik Barbkin.

V cerkvi je bilo kar strašno. Zagloba vstane
in z Mušalskim vred odnese mlado ženo iz cerkve.

@ 311  ©

Duhovnik je zaklical dalje:

«Za Boga, gospod Volodijevski! Na orožje
bobnajo! Vojna je! Sovražnik je prekoračil mejo,
ti pa ne vstaneš? Ali ne sežeš po sablji? Ali ne
zasedeš konja? Kaj se je zgodilo s teboj, vojak?
Kaj, ali si pozabil nekdanje vrline, da nas zapuščaš
v žalosti in togi?»

Prsi vojakom so se hitro dvigale, in nastal je
jok po vsej cerkvi, ki se je glasil tem močneje,
čim bolj je duhovnik proslavljal vrline, ljubezen
do domovine in hrabrost umrlega vojaka. Pa tudi
propovednika so prevzele njegove besede. Pobledel
je, čelo se mu je pokrilo z znojem in glas se mu
je tresel. Obšla ga je žalost zaradi malega viteza,
zaradi Kamenca, zaradi ljudovlade, zajete s spozna¬
vala polmeseca, in naposled je končal svojo molitev
takole:

»Cerkve, o Gospod, se izpremene v mošeje,
in iz korana bodo peli ondi, kjer smo doslej po¬
pevali evangelij. Spokoril si nas, Gospod, odvrnil
si od nas Svoj obraz, poganskemu Turku si nas
izročil v oblast. Neizvedne so Tvoje sodbe, toda
kdo, o Gospod, se jim ustavi sedaj? Katere vojske
se bodo sedaj bojevale na meji? Ti, ki Ti ni nič
skrito na svetu, veš najbolje, da na svetu nihče
ne preseza naše konjiče. Katera, o Gospod, udari
tako, kakor udari le naša? Odtezaš nam take bra¬
nitelje, za katerih hrbti je vse krščanstvo moglo
proslavljati Tvoje ime. O, dobrotljivi Oče! Ne za¬
pusti nas! Pokaži nam Svojo usmiljenost! Pošlji

@> 312  @

nam branitelja! Pošlji branitelja zoper poganskega
Mohameda, naj pride semkaj, naj stopi med nas,
naj dvigne naša upadajoča srca. Pošlji ga nam, o
Gospod!»

Zdajci nastane šum pri cerkvenih vratih, in v
cerkev stopi — gospod hetman Sobijeski. Vseh
oči so se obrnile k njemu, ljudje so se od joka
tresli, on pa je stopal, rožljaje z ostrogami, naravnost
k mrtvaškemu odru, krasen, v lice podoben cesarju,
ogromen . . .

Krdelo železnih vitezov je korakalo za njim.

«Salvator!» zakriči preroško navdušen du¬
hovnik.

On pa je pokleknil ter jel moliti za dušo
Volodijevskega . . .

Epilog.

Leto dni potem, ko je padel Kamenec in se
je nekoliko polegla nesloga med strankami, je
ukrenila naposled ljudovlada, braniti vzhodne meje.

In nastopila je krepko. Veliki hetman Sobijeski
je šel z enointrideset tisoč pešci in jezdeci v
sultanovo deželo pod Hotim, da ondi udari na
dokaj večja krdela Huseina paše, stoječa pod tem
gradom.

Ime Sobijeskega je bilo že strašno sovražniku.
V tem letu, ko je bil padel Kamenec, je hetman
z nekoliko tisoč vojaki že učinil toliko, tako raz¬
diral padišahovo vojsko, pobil toliko čambulov,
otel toliko jetnikov, da se stari Husein, dasi je
imel dokaj številnejšo vojsko, ni upal postaviti
svojih čet proti hetmanu na odkritem polju, nego
se je sklenil braniti v utrjenem taboru.

Hetman je obkolil oni tabor, in bilo je že
splošno znano, da ga hoče vzeti naskokoma. Mnogi
so bili seveda tega mnenja, da je nekaj nezasliša¬
nega, ako bi se manjšina lotila večine, ki je bila
vrhutega zavarovana z rovi in nasipi. Husein je
imel stoindvajset topov, v vsem poljskem taboru
pa jih ni bilo niti petdeset. Turška pehota je bila

20

Mali vitez. III. zvez.

@ 314  @

trikrat večja nego hetmanova. Samo janičarjev, teh
v ročnem boju tako strašnih vojakov, je bilo v
turškem taboru osemnajsttisoč. Toda hetman je
zaupal v svojo zvezdo, v slavo svojega imena in
naposled v vojsko, ki jo je vodil.

Pod njegovim poveljstvom so bili polki, izku¬
šeni in utrjeni v boju, ki so izza mlada bivali
v bojnem hrupu, ki so se bili udeležili neštevilnih
pohodov, obleg in bitk. Mnogi so se še spominjali
strašnih časov Hmelnickega, Zbaraža, Berestečka;
mnogo so preživeli vse vojne: švedsko, prusko,
moskovsko, domačo, dansko in ogrsko. Bila so
ondi krdela magnatov, sestavljena večinoma iz vete¬
ranov; vojaki iz obmejnih trdnjavic, ki jim je bila
vojna tako potrebna kakor drugim mir. Pod vojvodo
ruskim je stalo še petnajst praporov huzarjev in
druge konjiče, ki so jih celo tujci imeli za nepre-
sežne; bili so to večinoma lahki prapori, s ka¬
terimi je gospod hetman, ko je bil padel Kamenec,
nanesel tolik poraz razpršenim tatarskim čambulom;
bili so ondi naposled tudi prapori pešcev, ki so
brez strela, zgolj s puškinimi kopiti udarjali na
janičarje.

Vojna je bila vzgojila te ljudi, vzgojila v
ljudovladi cel rod, toda doslej je bil razpršen, ali
pa je v tuji službi stal sovražno drug proti dru¬
gemu. Sedaj, ko jih je notranja sloga pozvala v
en tabor, je hetman upal, da pobije Huseina in
močnega Kaplana, ki je bil Huseinu podpora. Het-
manove ljudi so vodili izkušeni poveljniki, katerih

-© 315  @

imena so bila takisto zapisana v zgodovini po¬
slednjih vojen pri porazih in zmagah.

Sam hetman je stal kakor solnce na čelu vseh
krdel in njegova volja je vodila vojake. Toda kdo
so bili drugi poveljniki, ki so se v tem boju oven¬
čali z neumrljivo slavo?

Evo, oba hetmana litevska: veliki Pac in poljni
hetman Mihael Kazimir Radzivil. Ta sta se bila
nekoliko dni pred bitko združila s kraljevo vojsko
in sta sedaj na povelje gospoda Sobijeskega stala
na višinah, ki vežejo Hotim z Žvancem.

Dvanajsttisoč bojevnikov je poslušalo njiju
povelja, in med temi je bilo nad dvetisoč mož iz¬
bornih pešcev. Od Dnestra proti jugu so stali
združeni valaški polki, ki so bili pred bitko za¬
pustili turški tabor ter se združili s kristjani. Poleg
Valahov je stal s topovi gospod Kotski, ki je tako
urejal topničarstvo, grmadil nasipe in jemal utrjena
mesta, da ni imel tekmeca. Izuril se je bil v tej
stroki v tujini, toda skoro je prekosil celo tujce.
Za Kotskim so stali ruski in mazurski pešci gospoda
Korickega; dalje gospod poljni hetman Dimitrij
Višnjevecki, bratranec bolnega kralja. Ta je zapo¬
vedoval lahki konjiči. Poleg njega se je postavil
s svojimi pehotnimi in konjiškimi prapori gospod
Henrik Potočki, nekdaj hetmanov nasprotnik, a
danes njegov zaveznik. Za njim in za Korickim je
stalo pod Jablonovskim, vojvodo ruskim, petnajst
praporov huzarjev v jasnih oklepih, v šlemih,
metajočih grozno senco na lica, in s krili pri ramah.

20*

@ 316 «>

Velik gozd sulic je štrlel nad njimi, toda oni so
stali mirni, zaupajoči v svojo moč, ter gotovi, da
jim zmaga ne odide.

Izmed manjših, ne po hrabrosti, nego po od¬
likovanju, je bil kastelan podleški, Lužecki. Brata
so mu bili Turki obglavili v Bogdanovem, in zato
jim je bil prisegel večno osveto. Bil je tudi Štefan
Čarnecki, sinovec velikega Štefana, kraljevski poljni
pisar. Za oblege mesta Kamenca je bil stal pod
Golembom na čelu plemstva ob kralju in le toliko
da ni razvnel domače vojne; sedaj pa se je tudi
zaželel odlikovati na drugem polju. Bil je ondi
gospod Gabrijel Lilnicki, ki je prebil vse svoje
žive dni na vojni in mu je bila že starost pobelila
glavo; bili so ondi razni vojvode in kastelani,
kolikor toliko znani iz prejšnjih vojen, sicer manj
sloveči, zato pa tem bolj koprneči po slavi.

A med viteštvom, ne odetim s senatorsko
veljavo, se je lesketal poleg drugih gospod Skre-
tuski, proslavljen Zbaražec, vojak, ki so ga stavili
viteštvu za vzor, udeležnik vseh vojen, kar jih je
bila v 30 letih dovojevala poljska ljudovlada. Glava
mu je bila že osivela, toda okoli njega je bilo šest
sinov, izmed katerih sta bila sedaj najmlajša dva
prvič na vojni. Zato pa sta tudi tako koprnela po
boju, da je moral s pametnimi besedami krotiti
njiju bojaželjnost.

Plemstvo je izredno spoštovalo očeta in sinove,
toda še več občudovanja je zbujal gospod Jarocki,
ki je bil, dasi slep na obe oči, po zgledu takratnega
češkega kralja Jana vendarle odšel na vojno.

-a) 317 ®

Ni imel niti otrok, niti sorodnikov, in samo
strežniki so ga podpirali. Pač pa se je nadejal, da
na bitki položi svojo glavo ter se tam kaj proslavi.
Bil je ondi gospod Rečicki, ki sta mu bila oče in
brat padla v tem letu. Bil je ondi gospod Moto-
vilo, ki se je bil nedavno otel iz tatarske sužnosti
ter je z gospodom Misliševskim vred odrinil na
bojišče. Prvi se je hotel maščevati za svojo sužnost,
drugi pa za krivice, ki so ga bile doletele v Ka-
mencu, ko so ga navzlic pogojem in dostojanstvu
janičarji pretepli s palicami. Bila sta tukaj tudi
viteza iz stanic nad Dnestrom, podivjani gospod
Rušič in gospod Mušalski. Ta je bil odnesel iz
Kamenca celo glavo zato, ker ga je bil mali vitez
poslal k ženi z naročilom. Bili so ondi gospod
Snitko, gospod Nenašinec, gospod Hromika in naj-
nesrečnejši izmed vseh, gospod Novoveški.

Temu so prijatelji, da, celo sorodniki želeli smrt,
zakaj bilo mu ni več tolažbe. Ko se mu je
vrnilo zdravje, je vse leto pobijal čambule ter pre¬
ganjal zlasti Lipke.

Ko je Kričinski porazil Motovila, ga je Novoveški
sledil po vsem Podolju in ga preganjal tako besno,
da mu ni dal pokoja niti za trenutek. Na teh pohodih
je ujel Aduroviča ter ga zapovedal deti živega iz
kože; jetnikov ni puščal živih, toda njegovi bolesti
ni bilo olajšila. Mesec dni pred to bitko je bil
stopil v huzarski polk vojvode ruskega.

S takšnim viteštvom je stal pod Hotimom
gospod Sobijeski. Vojaki so koprneli po osveti ne

■a) 318 @

le za krivice, storjene ljudovladi, nego tudi za krivice,
ki so jih bili učakali sami, zakaj v neprestanih bojih
s poganstvom ni bilo v tej- deželi skoro nobenega,
ki ne bi bil izgubil ljubljenega svojca, ki ne bi
nosil v sebi spomina na kako grozno nesrečo.
Velikemu hetmanu se je tudi mudilo v boj, zakaj
znano mu je bilo, da se sovraštvo v srcih njegovih
vojakov utegne primerjati krutosti levinje, kateri
so lovci pobrali mladiče.

Dne 9. listopada leta 1674. so pričeli z majhnimi
praskami. Turška krdela so prirojila izza nasipov,
in poljski jezdeci so veseli zdirjali proti njim. Pa¬
dali so ljudje na obeh straneh, toda večjo škodo
so imeli Turki. Padlo je nekoliko odličnih ljudi
na poljski in na turški strani. Gospoda Maja je
takoj izpočetka te praske veliki spah prebodel s
sabljo, zato pa mu je najmlajši Skretuski z enim
mahljajem skoro popolnoma odsekal glavo; raz¬
sodni oče ga je pohvalil za to.

Borili so se tolpoma in posamezno; onim pa,
ki so gledali to borbo, je rasel pogum in raslo
veselje do boja. V tem so se oddelki poljske vojske
razstavili okrog turškega tabora, kakor je bil naročil
hetman. Sam pa, stoječ za pešci Korickega na stari
jašski cesti, je meril z očmi ves veliki Huseinov
tabor; na licu mu je igral oni mir, kakršen se po¬
javlja na licu mojstru, ki se jako samozavesten loti
kakega posla.

Zdajpazdaj je razposlal raznašalce svojih povelj,
nato pa je zopet zamišljen zrl na pričeto bojno

@ 319  ®

prasko. Proti večeru je dospel k njemu vojvoda
ruski.

‘Nasipi so tako obširni,* je dejal, «da ni
mogoče od vseh strani udariti nanje.*

• Jutri bomo na nasipih, a pojutrišnjem po¬
poldne pobijemo te ljudi,* mu odgovori Sobijeski
mirno.

Nastala je noč. Borilci so bili odšli z bojišča.
Hetman je zapovedal vsem oddelkom, naj se v
temi približajo nasipom. Husein jih je oviral, kolikor
jih je mogel, s topovi velikega kalibra, toda brez
uspeha. Proti jutru so se poljski oddelki zopet
pomeknili naprej. Pešci so jeli delati pred seboj
nasipe. Nekateri polki so se jim približali za dober
streljaj. Janičarji so začeli grozno streljati. Na het-
manovo povelje jim Poljaki na streljanje skoro niso
odgovarjali, zato pa so se pešci pripravljali na
naval.

Vojaki so čakali samo povelja. Nad njimi so
letele šumeč in žvižgajoč karteče kakor ptičja jata.
Topničarji gospoda Kotskega so pričeli boj ob svitu
in niso umolknili ni za trenutek. Šele po bitki se
je pokazalo, kako so bile pustošile njegove krogle,
padajoče na mesto, kjer so bili šatori spahov in
janičarjev.

Tako je minil čas do poldne; ker pa je listo-
padov dan zelo kratek, se je bilo treba požuriti.
Zdajci se oglase vsi bobni, kotli in rogovi. Nekoliko
tisoč vojakov enoglasno zažene krik; pešci, ki jim
je pomagala lahka konjiča, prično napad.

® 320  ®

Veliki hetman je od peterih strani obenem
napadel Turke. Jan Dennemark in Krištof de Bohan,
izkušena bojevnika, sta zapovedovala inozemskim
polkom. Dennemark, ki je bil bolj vroče naravi, je
prvi dospel na nasip in le toliko da ni izgubil
vsega polka, zakaj streljali so nanj iz nekoliko tisoč
samostrelov. Celo sam je padel, vojaki so že oma¬
hovali, kar jim je pritekel de Bohan na pomoč in
tako odvrnil zmedo. Z mirnimi koraki, uravna¬
nimi po taktu vojne godbe, je prekoračil vse
prostranstvo tja do turških nasipov; na strel je
odgovarjal s strelom, a ko so s protjem zasuli
rov, ga je pod točo krogel prekoračil prvi, se
priklonil janičarjem in z mečem prebodel pra¬
porščaka. Izpodbujeni po zgledu takega polkov¬
nika, so se vojaki spustili v strašno borbo, v kateri
so glede izurjenosti in discipline tekmovali z
janičarji.

Od vasi Tarabana sta prignala dragonce Tetvin
in Dvenhoff, z drugim polkom pa so prišli Aswer,
Greben in Hajdepol, zgolj odlični vojaki, ki so si bili
razen Hajdepola že pod Čarneckim na Danskem
pridobili veliko slavo. Njih vojaki so bili krepke
rasti, nabrani po raznih krajinah in zelo izdatni v
boju s pešci. Vrata so jim zapirali džamaki, to so
neredovni janičarji. Zato so se tudi, dasi jih je
bilo veliko, jeli takoj umikati, ko je prišlo do
• ročnega dela»; branili so se le toliko časa, dokler
niso našli prostora za beg. Ta vrata so bila vzeta
prva, in skozi nje je konjiča najprej vdrla v tabor.

@ 321  @

Pešcem na čelu so udarili na nasipe na treh
drugih krajih gospodje Kobilecki, Mihael Žebrovski,
Piotrkovčik in Galecki. Najhuje je razgrajal boj pri
vratih, ki so držala na jašsko cesto. Tam so se Mazurji
spoprijeli z gardo Huseina paše. Njemu je bilo
sosebno do vrat, zakaj skozi nje je utegnila poljska
konjiča vdreti v tabor. Zato jih je sklenil braniti
na vse kriplje, in neprestano je podil k njim nova
janičarska krdela. Poljski pešci so, ko so se bili
polastili vrat, napeli vse moči, da se ubranijo ondi.
Turki so namerili proti njim topove in puške, a v
ta dim so zahajala nova krdela bojevnikov, hitečih
na napad. Gospod Kobilecki ni čakal njih prihoda,
nego je planil po njih kakor razdražen medved, in
dve steni ljudi sta trčili druga ob drugo, se zvijali
in motali, prelivali potoke krvi ter puščali za seboj
cele kupe mrličev.

Pobijali so se z vsakršnim orožjem, s sabljami,
noži, z mušketnimi kopiti, z lopatami, s sulicami,
metali so drug v drugega kamenje; časih se je celo
zgodilo, da so vojaki pograbili drug drugega, se
tolkli s pestmi in grizli drug drugega. Husein je
hotel dvakrat z jezdeci premagati pešce, toda ti so
jih obakrat napadli tako odločno, da se je morala
konjiča umekniti v neredu. Ko je gospod Sobijeski
to videl, se jih je usmilil ter jim poslal na pomoč
vso taborsko služinčad. Tej je načeloval gospod
Motovilo. Teh ljudi sicer niso spuščali v boj; ob¬
oroženi so bili različno, toda sedaj so se pognali
tako veseli v ogenj, da se je hetman kar čudil.

■© 322  @

Mogoče, da jih je vabil bogati plen; mogoče, da
se jih je polastila tolika vnema, kakršna vse vojake;
dovolj, udarili so na janičarje tako strastno, da so
jih ob prvem navalu zapodili za streljaj daleč od
vrat.

Husein je poslal v gnečo nove polke in tako
obnovil boj, ki je potem trajal dolge ure. Toda
Koricki je na čelu izbranim polkom zasedel vrata,
iz dalje pa so že dirjali huzarji kakor velikan ptič,
ki namerja zleteti polagoma.

Obenem je dospel k hetmanu sel od vzhodne
taborske strani.

• Gospod vojvoda belski je na nasipu!* za¬
kliče prvi.

Za njim drugi:

• Gospoda hetmana iz Litve sta na nasipih.*

Za njima so dospeli drugi z istim poročilom.

Že se je temnilo, toda hetmanu je gorelo lice.
Obrnil se je h gospodu Bližinskemu, ki je bil v
tem hipu pri njem, ter je dejal:

• Na vrsto pride konjiča, toda šele jutri.*

Nihče v poljski, niti v turški vojski ni vedel,

da namerja hetman odložiti naval z vsemi močmi
do jutra. Ordonančni dostojniki so se razšli k
stotnikom s poveljem, naj bodo pripravljeni vsak
hip. Pešci so stali v sklenjenih vrstah. Konjico je
zeblo v roke od sabelj in sulic. Vsi so nestrpno
pričakovali napada, zakaj ljudje so bili lačni in
premraženi.

g> 323 g)

Toda ure so tekle, a povelja ni bilo. Nastalo
je temno kakor v rogu. Že prejšnji dan se je bilo
pripravljalo na dež. O polnoči pa je nastal vihar,
pomešan z ledenim dežjem in snegom. Vojakom
je kar mozeg ledenel v kosteh. Konji so komaj
stali, vojaki so kar drhteli.

Največji mraz, ako bi le bil suh, ne bi bil
tako nadležen kakor ta vihar, sneg in dež, rezajoč
kožo kakor z bičem. Neprestano čakajoč gesla, ni
bilo vojakom misliti niti na jed ali na pijačo, niti
na ogenj. Mraz je prihajal vsako uro strašnejši.
Bila je to pomenljiva noč «muk in škripanja z
zobmi«. Glasovi stotnikov »Stoj! Stoj!» so zveneli
neprestano, in vojaki, izurjeni v disciplini, so stali
pripravljeni, nepremično, potrpežljivo.

A proti dežju in viharju so stali v temi takisto
pripravljeni otrpli turški polki. Tudi med njimi ni
nihče prižgal ognja, ni jedel, niti pil. Naval vseh
poljskih moči so pričakovali vsak hip; spahiji niso
smeli pustiti sabelj iz rok, a janičarji so stali s
samostreli pripravljeni na strel.

Vztrajni poljski vojaki, privajeni mrazu, so v
taki noči prebivali laže, toda ljudje, odrasli v toplem
podnebju rumelijskem ali med palmami Male Azije,
so trpeli več, nego so prenesle njihove moči. Hu¬
seinu je bilo naposled jasno, zakaj Sobijeski ne
prične napada: ledeni dež je bil Poljakom najboljši
zaveznik. Bilo je jasno, da bodo janičarji in spahi
padali jutri kakor snopje, ako bodo stali dvanajst
ur v takem mrazu.

■© 324  ■©

To so dobro umeli Poljaki in Turki. Okoli
četrte ure ponoči sta dospela k Huseinu dva paši:
Janiš-paša in Kraja, poveljnik janičarjev, star, izkušen
in odličen poveljnik. Z obraza se je obema čitala
žalost in skrb.

«Gospod!* reče prvi Kiaja, oko bodo moji
,ovni‘ stali tako do jutra, pa ne bo treba hoditi
nanje s kroglami in z mečem.»

«Gospod!» reče Janiš-paša. «Spahi mi zmrznejo
in jutri se ne bodo bili.«

Husein si je pulil brado, videč poraz in po¬
gubo. Kaj mu je bilo storiti ? Ako bi le za minuto
razvezal bojni red ter dovolil ljudem prižgati ogenj
in se ogreti s toplo hrano, bi se bil ukrenil napad
nemudoma.

Kiaja in Janiš sta poznala samo en svet: ne
čakati napada, nego z vso močjo udariti na sovraž¬
nika. Morda se jim ga posreči pregnati z nasipa.
V nočni bitki je poraz podoben resnici, toda za¬
rana ga ne bo mogoče odvrniti.

Toda Husein se ni drznil slušati starih bojev¬
nikov.

«Kako?» jima reče. «Razorali ste ravan ter
nasuli nasipe, da bi se skrivali tej peklenski konjiči,
a sedaj naj sami prekoračimo nasipe in se izpo¬
stavimo v očitno pogubo? Na vajin svet se je
storilo to, sedaj pa govorita drugače.*

Toda povelja ni dal, pač pa je naročil streljati
s topovi proti poljskim nasipom. Nato jim je Kotski
takoj odgovoril z velikim uspehom. Čimdalje bolj

@ 325  @

je pršelo, dež se je čimdalje bolj mešal s snegom
in prihajal čimdalje bolj nadležen. Veter je šumel
in tulil — preveval obleko ter mrazil kri v žilah.
Tako je minila ona listopadova noč, v kateri so
oslabele bojne moči Izlamove, v kateri so obupa¬
vala in obenem slutila poraz turška srca.

Ob svitu je prišel Janiš-paša še enkrat k Hu¬
seinu s svetom, naj se umaknejo v bojnem redu
k mostu na Dnestru in ondi oprezno začno vojaško
igro. «Ako,» je dejal, < naša vojska ne odvrne na¬
padajoče konjiče, jim bo služila reka v zatišje.»
Kiaja, poveljnik janičarjem, pa je bil drugačnega
mnenja. Rekel je, da se je že prepozno ravnati po
Janiševem nasvetu. Rekel je dalje, da takoj osupne
vsa vojska, ko se izda povelje, naj se umaknejo.
»Spahi morajo s pomočjo džamakov prebiti prvi
naval nejeverniške konjiče, ko bi tudi vsi poginili.
V tem jim dospo janičarji na pomoč, in ko bo
odbit prvi napad, je mogoče, da nam Bog pošlje
zmago.»

Tako je nasvetoval Kiaja, in Husein se je
ravnal po njegovem nasvetu. Turška konjiča je
stopila naprej. Janičarji in džamaki so se postavili
za njimi okrog Huseinovega šatora.

Pogled na ogromna krdela je bil grozen. Belo-
bradi Kiaja, »lev božji«, ki je bil doslej vodil
vojake k zmagi, je hodil okrog njih sklopčenih
vrst in krepčal vojakom duha, spominjajoč se
nekdanjih zmag. Vojakom je tudi bila ljubša bitka
nego čakanje brez dela v dežju, blatu in na vetru,

-s) 326 @

ki jim je prešinjal telo do kosti. Daši so njih
otrple roke že komaj držale puške in sulice, so se
vendarle radovali, da se segrejejo v boju. Z dokaj
manjšim pogumom so pričakovali napada spahi, že
zaraditega, ker je bil nanje namerjen prvi naval in
ker je v njih vrstah služilo dokaj prebivalcev Male
Azije, Egipčanov, ki so bili proti mrazu zelo ob¬
čutni ter bili po oni noči že na pol mrtvi. Pa tudi
njih konji so zelo trpeli; najsi so jih pokrili s
težkimi preprogami, so vendar stali s povešenimi gla¬
vami. Ljudje z zasinelimi lici in z ugaslimi pogledi
niso niti mislili na zmago, nego le na smrt, češ,
da je boljša nego taka muka, ob kateri jim je
minila poslednja noč, najboljši pa da bi bil beg
v staro domovino pod vroče solnčne žarke.

V poljskem taboru je proti jutru zmrznilo ne¬
koliko ljudi, ker niso imeli dovolj obleke, vendar
pa sta pehota in poljska konjiča dokaj laže pre¬
bila mraz nego Turki, zakaj krepčala ji je nada v
zmago in slepa vera, da jih je hetman gotovo na
njiju prospeh in na pogubo Turkov izpostavil temu
mrazu. Radostni so pozdravili jutranji svit.

V tem času se je pokazal na nasipu Sobijeski.
Na nebu tega dne ni bilo zarje, pač pa je žarelo
hetmanovo lice. Ko je zapazil, da hoče sovražnik
sprejeti bitko v taboru, je bil že prepričan, da pri¬
nese ta dan Mohamedancem grozen poraz. Jezdil
je od polka do polka, ponavljajoč: «Za osramočene
cerkve, za roganje najsvetejši Devici v Kamencu!
Za krivice storjene kristjanom in poljski ljudovladi.

-s 327 @

ZaK.amenec!» Vojaki so ga grozno gledali, kakor
bi hoteli reči: Spusti nas, hetman, pa boš videl!
Bela jutranja zarja se je jasnila, iz megle si videl
čimdalje razločneje vrste konjskih glav, človeške
postave, sulice, prapore in naposled pehotne polke.
Ti so šli v megli polagoma proti sovražniku kakor
dve reki ob boku konjiče, potem so se lahki pra¬
pori razstopili, pustivši na sredi širok pas, po ka¬
terem naj bi se v ugodnem trenutku pridrevili
huzarji.

Vsak poveljnik pehotnega polka, vsak ko¬
njiški stotnik je imel že navodila ter je vedel, kaj
mu je storiti. Topovi gospoda Kotskega so se
oglašali čimdalje močneje in zbujali pri Turkih
enako izdaten odgovor. Zdajci je zagrmel strel iz
pušk in grozen krik se je razlegnil po vsem taboru;
naval se je pričel.

Megle so zakrivale pogled na bojišče, toda
bojni krik je dohajal celo do mesta, kjer so stali
huzarji. Slišalo se je treskanje orožja in kričanje
ljudi. Gospod hetman, ki je bil doslej stal pri
huzarjih ter se razgovarjal z vojvodo ruskim, zdajci
umolkne, jame poslušati, potem pa reče vojvodi:

• Pešci se že bore z džamaki, ki so raztrošeni
spredaj med nasipi.*

Trenutek kesneje je streljanje oslabelo, zdajci
pa je zagrmel ogromen strel in takoj za njim
drugi.

Bilo je očito, da so lahki prapori predrli vrste
spahov ter dospeli pred janičarje.

s>  328  ®

Veliki hetman izpodbode konja, in odrine kakor
blisk z nekoliko pribočniki na kraj, kjer se je vršila
bitka. Gospod vojvoda ruski je ostal s petnajst
prapori huzarjev, ki so čakali le znamenja, naj pri¬
skočijo ter odločijo bitko.

Čakali so še dovolj dolgo. V tem je v taboru
vrelo in hreščalo čimdalje strašneje. Časih se je
zdelo, da se vali sedaj na desno, sedaj na levo
stran, prav kakor grom ob uimi. Turško streljanje
iz topov je prihajalo čimdalje bolj nepravilno —
zato pa so topničarji gospoda Kotskega delali s
podvojeno močjo. Ko je minila ura, se je zdelo
vojvodi ruskemu, da se je vojna prenesla na sredo,
prav nasproti njegovim huzarjem.

V tem hipu je prispel na čelu svojih ljudi
veliki hetman. Plamen mu je sršel iz oči. Ustavil
je konja poleg vojvode ruskega ter zaklical:

»Sedaj pa nanje z božjo pomočjo!*

»Nanje!» zakriči vojvoda ruski.

Po njem ponove povelje stotniki. S strašnim
šumom se je sklonil gozd sulic proti konjskim
glavam in petnajst praporov konjiče, ki je bila na¬
vajena lomiti na poti vse, je kakor velikanski oblak
krenila naprej.

Od tistega časa, ko so bile v tridnevni bitki
pod Varšavo litevski huzarji pod poveljstvom Polu-
binskega razcepili švedsko vojsko kakor s klinom
ter je vseskozi predrli, se ni še nihče spominjal
napada, ki bi se bil zvršil s takšno močjo. Izpo-
četka so huzarji tekli stopnjema; ko pa so napravili

@ 329  @

že kakih dvesto korakov, so zapovedali stotniki:
«V skok!* In vojaki, kličoči: »Bij, ubij!* so se
sklonili na sedlih ter jezdili v najhujšem diru. La-
vina konj, drevečih, kakor bi se kosala z vetrom,
in nesoča vojake v oklepih ter gozd sulic, je bila
podobna razburjenemu življu. Zemlja se je tresla
pod njih težo; bilo je očividno, da vse uniči in
potepta, ako tudi bi ne bili zasadili sulic ter izdrli
sabelj.

Tako so prihrumeli na polje, okrvavljeno in
nastlano z mrliči, kjer je vrela bitev. Lahki prapori
so se borili še na obeh krilih s turško konjico, ki
so jo bili znatno potisnili nazaj, toda na sredi so
še stale kakor nepredoren zid vrste janičarske. Lahka
konjiča se je bila že nekolikokrat razbila ob njem,
kakor se valovi razbijejo ob skalnatem obrežju.
Tega streti je bila naloga huzarjem.

Nekoliko tisoč janičarjev je sprožilo puške
obenem, »kakor bi ustrelil en človek*. Janičarji so
se trudili, da se postavijo še krepkeje. Nekateri so
zapirali oči ob pogledu na ta grozni naval, neka¬
terim so trepetale roke, vsem pa je močno utripalo
srce, stiskali so zobe ter dihali kakor po velikem
trudu. A huzarji so že blizu. Leti ugonobitev,
leti poguba, drevi se smrt. . .

»Alah! . . . Jezus! Marija!* Ta dva krika tako
grozna, kakor ne bi niti prihajala iz človeških prsi,
sta se strnila. Živi zid se zaguglje, zagiblje, pokne
— suhi tresk s sulicami ogluši za trenutek vse druge
glasove; razlegne se škripanje in rožljanje železa,

Mali vitez, III. zvez.

21

-© 330  @

kakor bi na tisoče kladiv udarjalo ob nakovalo.
Krik, stok, streli, vpitje od zone — nastalo je
klanje, pri katerem se je v gostem produ valila
topla kri in napolnjevala ozračje z rezko vonjavo.

Prve, druge, tretje in desete vrste janičarske
so bile že povaljane, poteptane s kopiti, prebodene
s sulicami in razsekane z meči. Toda belobradasti
Kiaja, «lev božji*, je gonil neprestano nove polke
v boj. Ni se menil, kako so padali drugi na druge
kakor setev ob burji. Obhajala jih je besnota. Na
tisoč sabelj jih je razdiralo brez oddiha, ostrina se
je bleščala nad njimi ter padala kakor bliskavica.
Padajoči so sekali jezdece po nogah, tulili in grizli
kakor stekli psi. Padali so in maščevali so se.

Kiaja, «lev božji», je neprestano butal nove
vrste smrti v žrelo. S krikom jih je izpodbujal na
boj, pa tudi sam je takisto z zakrivljeno sabljo
skakal v bojni metež. V tem je velikanski huzar,
ki je ugonabljal pred seboj vse kakor plamen, predrl
k belobrademu starcu, se spel v stremenih, da je
zamahnil tem grozneje, ter s strašnim mahom spustil
ostrino na njegovo sivo glavo. Ni udržala tega
udarca niti sablja, niti v Damasku izdelani šlem, in
Kiaja, presekan skoro do ramen, je padel na tla kakor
od strele zadet.

Huzar — gospod Novoveški — je bil že prej
širil grozno pogubo, zakaj nihče se ni mogel ustav¬
ljati njegovi moči in besnoti, toda sedaj je ustregel
svojcem še najbolj, ker je prekotalil starca, ki je
edini vzdrževal trdovratni boj. Janičarji, ugledavši

@ 331  ®

smrt svojega poveljnika, so zakričali s strašnim
glasom. Nekoliko izmed njih obrne puške na prsi
mladega viteza, on pa se obrne k njim, podoben
mračni noči. Preden so utegnili vitezi planiti po
njih, je zagrmel strel, po katerem je Novoveški
ustavil konja ter se sklonil na sedlu.

Dva tovariša sta ga prijela. Novoveškemu se
je od smeha razjasnilo lice, oči so mu obstale in
obledela usta so jela šepetati besede, katerih ni
bilo moči razumeti. V tem hipu so se zmajale
poslednje vrste janičarske.

Bojeviti Janiš-paša je hotel še obnoviti boj,
toda vojake je bil že obšel strah; ni pomagal niti
trud, vrste so se majale, ker ni bilo mogoče vzdržati
discipline. Naposled so se razletele, kakor se razleti
preveč napeta veriga, in vojaki so se razpršili na
vse strani, kričali, metali orožje od sebe ter si
zakrivali glavo z rokami. Konjiča je stekla za njimi;
oni pa so se, ker niso imeli prostora za beg, stisnili
v eno nepredorno grmado, kateri so jahali po
vratovih jezdeci, skoro plavajoči v krvi. Bojevitega
Janiša je vsekal Mušalski v vrat, da mu je kri, po¬
mešana z mozgom, oskrunila svilnato obleko.

Janičarji, džamaki, pobiti po poljskih pešcih,
in del konjiče, že ob početku bitke razpršene —
izkratka vsa turška množica se je drevila sedaj
na nasprotno stran tabora, kjer je kipela nad pre¬
padom več črevljev visoka skala. Mnogi so se
vrgli v prepad, ne da bi ušli smrti, nego zato, da
ne bi umrli pod udarci poljske roke. Tem obupnikom

© 332  ®>

je zaskočil pot gospod Bidzinski, kraljevski stražnik,
toda turški naval ga je potegnil s seboj v prepast,
ki se je do vrha napolnila z ubitimi, ranjenimi in
zadušenimi bojniki.

Iz dna se je glasilo grozno stokanje; telesa
so se krčevito zvijala in se suvala z nogami, preden
jih je objela smrt. Celo do večera se je glasil oni
stok in gibala se ona velika množica teles, toda čim¬
dalje počasneje in o mraku je naposled vse utihnilo.

Grozne so bile posledice huzarskega napada.
Osemtisoč janičarjev, pobitih z meči, je ležalo na
tleh, na nasipu, okrog šatorov Huseina paše, brez
teh, ki so bili poginili na begu ali na dnu prepasti.
Poljska konjiča je bila že v šatorih, gospod Sobi-
jeski je poskakoval od veselja. Trobente so z rogovi
vred že naznanjale zmago, kar je nastal boj iznova.

Veliki turški hetman, Husein paša, je, ko so
bili janičarji pobiti, na čelu svoje garde in ostankov
konjiče bežal proti vratom, držečim v Jaso, kjer
se je spoprijel s prapori Dimitra Višnjeveckega,
poljnega hetmana. Ker je jel ta neusmiljeno mahati
po njegovih bojnikih, se je Husein vrnil v tabor,
da najde drug izhod. Vrnil pa se je tako hitro, da
je hipoma razbil lahni prapor semenov, zbegal pešce,
ki so deloma že plenili tabor, ter dospel na pol
streljaja iz samokresa k samemu gospodu hetmanu.

«Že v samem taboru bi nas bili skoro pre¬
magali,« je pisal pozneje Sobijeski, «in da se to
ni zgodilo, za to gre hvala nenavadni odločnosti
naših huzarjev.«

■© 333 -s>

Turški naval je bil res strašen, zakaj združen
je bil z največjim obupom ter pri tem docela nepri¬
čakovan. Toda huzarji, ki se še niso bili ohladili po
bojni vročini, so planili nanje v najhujšem diru.
Spredaj se je zadrevil polk Prusinovskega, ki je
ustavil napadnike; za njim je pritekel s svojimi
možmi Skretuski in potem vsi, jezdeci in pešci,
vsi so se pognali na sovražnika in nastal je boj,
ki je bil sicer nepravilen, toda v besnoti nikakor ni

zaostajal za napadom poljskih huzarjev na janičarje.

*

* *

Začudeni so se vitezi po končanem boju spo¬
minjali hrabrosti Turkov, ki so se pozneje, ko so
dospeli Višnjevecki in litevska hetmana, obkoljeni
na vseh straneh, branili tako besno, da je bilo le
nekoliko jetnikov mogoče ujeti živih, dasi je bil
hetman to dovolil.

Ko so jih težki prapori naposled premagali
po boju, ki je trajal nad pol ure, so se še bojevala
posamezna krdela, da, tudi posamezni možje do
poslednjega diha, kličoč Alaha. Ondi je bilo
učinjenih mnogo odličnih dejanj, na katere spomin
ni izginil med ljudmi. Poljni hetman litevski je
svojeročno posekal mogočnega pašo. Ta je bil zajel
gospoda Rudomina, Kimbara in Rdultovskega, ali
hetman je prijahal predenj in mu je z enim mahom
odsekal glavo. Gospod Sobijeski je spaha, ki je
bil ustrelil nanj, posekal vpričo vse vojske. Gospod
Bidzinski, kraljevski stražnik, se je na čuden način
otel iz prepasti in se potem, dasi potolčen in ranjen,

@ 334  •©

vendarle zagnal v bojni metež in se boril, dokler
ni obležal od onemoglosti. Dolgo je potem bolehal,
ko pa je črez nekoliko mesecev zopet okreval, se
je z veliko svojo slavo vrnil na bojišče.

Gospod Rušič je trgal jezdece, kakor trga volk
ovne, korakajoče med čredo. Mnogo je tudi učinil
gospod Skretuski, okrog katerega so se bojevali
njegovi sinovi, razjarjenim levom podobni. Žalostni
in tožni so premišljali vitezi, kaj bi bil storil tega
dne borilec nad borilci, gospod Volodijevski, da ni
že črez leto dni v svoji slavi počival v črni zemlji.
Toda oni, ki so se bili učili bojevanja v njegovi
šoli, so pridobili na tem krvavem polju dokaj hvale
zanj in zase.

V tej bitki sta izmed znanih hreptovskih vitezov
razen Novoveškega padla še dva: gospod Motovilo
in gospod Mušalski. Gospoda Motovila je nekoliko
krogel obenem zadelo v prsi; padel je, kakor pade
hrast, kadar pride njegov čas. Priče so trdile, da
je padel pod rokami onih bratov kazakov, ki so
se pod poveljstvom Hoholavim na Huseinovi strani
do poslednjega diha borili proti rodni materi in
proti krščanstvu. Gospod Mušalski — čudna stvar
— je poginil za pušico, ki jo je bežeč Turek
spustil za njim. Pušica mu je prebodla grlo prav
v onem trenutku, ko je po popolnem porazu po¬
ganske vojske segel po loku, da pošlje še nekoliko
zanesljivih poslank smrti za njimi. Njegova duša se
je gotovo združila z Didijukovo, da še v večnosti
potrdita vzajemno prijateljstvo, sklenjeno na turških

© 335  ©

galejah. Nekdanji hreptovski tovariši so našli po bitki
troje trupel ter se ločili od njih z vročimi solzami,
dasi so jim zavidali takšno slavno smrt. Gospod
Novoveški je imel mirno lice in smeh mu je igral na
ustnicah; gospod Motovilo je bil videti, kakor bi
mirno spal, gospod Mušalski pa je imel kvišku
obrnjene oči, kakor bi molil. Pokopani so bili skupaj
na slavnem hotimskem polju pod skalo, v katero so
na večen spomin vrezali njih imena pod križem.

Poveljnik vse turške vojske, Husein paša, se
je sicer rešil z begom na hitrem konju, toda le
zato, da mu je poslal sultan iz Stambula svilnat
motvoz, na katerega naj se obesi. Od sijajne turške
vojske je le majhno krdelo odneslo cele glave iz
tega velikega poraza. Poslednje Huseinove tolpe
si je podajala vojska ljudovladina iz roke v roko,
tako da jih je nagnal veliki poljni hetman pred
hetmana litevskega, ta pa zopet pred poljnega, in
to je trajalo, dokler niso naposled poginili skoro
vsi. Ves tabor je bil poškropljen s krvjo, pomešano
z dežjem in snegom; mrličev je bilo toliko, da so
le mraz, vrani in volkovi zabranili kugo, ki navadno
nastane iz gnijočih trupel. Poljski vojaki so se
tako razjarili, da so si, še preden so se primerno
oddehnili, osvojili Hotim.

Iz tabora so zmagovalci odnesli neizmerno
mnogo plena. Stoindvajset topov in z njimi tristo
praporov je poslal veliki hetman z onega polja, na
katerem je v tem stoletju poljska sablja že drugič
praznovala svojo zmago.

® 336  'g)

Sobijeski sam se je nastanil v šatoru Husei¬
novem, ki se je kar lesketal od zlata in dragega
kamenja, ter je iz tega šatora pošiljal po hitrih
poslancih poročila o slavni zmagi na vse strani.
Potem se je zbrala konjiča in pehota ter vsi polki
litovski in kazaški — vsa vojska je stala v bojnem
redu. Opravila se je božja služba v zahvalo za
zmago. Na onem polju, kjer so bili še včeraj
muezini kričali: *Laha il Alah!« je zazvenela pesem:
«Te Deum laudamus«.

. Hetman je pri maši in pri zahvalni pesmi ležal
na tleh. Ko je vstal, so mu solze veselja tekle po
dostojnem licu. Ob tem pogledu so vitezi, ne otrši
še s sebe sovražnikove krvi, drhteči od onemoglosti
po bitki, trikrat zaporedoma ponovili gromoviti krik:

«Vivat Ioanes victor!»

(Živel Ivan zmagovalec!)

*

Deset let pozneje, ko je slavni kralj Jan III.
poteptal v prah turško moč pri Dunaju, se je po¬
navljal ta krik od morja do morja, od gorovja do
gorovja — povsod po svetu, kjer kličejo zvonovi
vernike k molitvi . . .

Konec.

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

v Ljubljani 'srsysrs>sys>'sm&&srs>

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Funtek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, Zlate jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane
1 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: I. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar, 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Scheinigg j., Narodne pesmi koroških Slovencev.
16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.

V nobeni knjižnici se ne bi smelo pogrešati:

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  Ljjudska izdaja 1 K, v platno vezane
1 K 40 h.

Stritar Josip, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po
4 K 20 h.

Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v jplatno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K-

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000482554